Ljubljanski Zvon I ° I © Sodba. Jereba kavo Selim, sultan stari, kavo črno iz preslavne Moke. Ko dosreba, viha brke ruse, bije sužnja, ki mu pali čibuk. Pa ozre na svetnike se mračno in na modre kadije, vezirje, zarožlja ob steno z damaščenko pa z visokim glasom beseduje: »Abdul Mira, najstarejši kadi, sodi zopet sodbo mi pravično, Alahu na čast in v slavo sebil Vprašam te in odgovori modro po zakonih našega korana, kakšna kazen pristoji Osmanu, ki poljubil je cvetočo devo? Dalje vprašam, kadi svetloumni, kakšno kazen bi prisodil možu, ki se v mračni temi nepovabljen drzne v harem tujega seraja? Mohamed ti k sodbi um razsvetli! Vidiš tamle črnega Radüfa . . . Njega sodi! On je to zagrešil! Pa velim ti ostro ga soditi, ker poljubil hčer je mojo carsko . . .« Stari kadi sivo gladi brado, mračno zgubi se mu čelo belo, skrjža vele si na prsih roke pa udano sultanu modruje: »Svetli Selim, sultan veleslavnil »Ljubljanski Zvon« 10. XXIII. 1903. 37 Po korana svetega zakonih mora biti moslim suženj bitju, ki* poljubil grešno mu je ustni, vreči treba v ječo pa ga temno, kdor se v noči drzne v tuji harem.« Dvorniki vsi v divanu molčijo, le Radüf, ki sodil ga je Mira, odgovarja krepko neustrašen: »Slavni sultan, biser Mohamedov, rekel sodbo kadi je pravično . . . Toda Alah zna, jaz grešnik nisem! Vidiš, Selim, tale ključ srebrni, ki otvarja vhod palače tvoje? Dala pismo Agna mi je stara, v pismu bil pa ta je ključ blesteči. Vidiš slova na tem pergamenu in ta pečat, ki stoji pod njimi — pečat hčere tvoje, lepe Mare ? Pa genila Mare me je prošnja, splazil tiho sem se do scraja, pest cekinov vrgel tam evnuhu, da zastalo v grlu mu je vpitje. Čakala je Mara lepa v vrtu, poljubila vroče me na ustni . . . Sultan! Torej po zakonih tvojih Mara moja biti mora sužnja, svilne mora si sezuti Čizme, sneti beli raz obličje jaŠmak. Mene ž njo pa v ječo daj zapreti, z Maro ondi bom imel nebesa.« Sreba kavo črno sultan Selim, gleda dvorec skozi okno beli, ki stoji kraj carskega seraja. Zvezd leskeče se na dvorcu sedem, sedem zlatih mesecev blesti se. Lepše pa ko meseci in zvezde v dvorcu Mare se blestijo lica in moža ji, črnega Radufa. Vojanov. i Greh. Spisal Ivan Cankar. L 'i olnce se je bilo skrilo za župniškim vrtom in mračilo se je hitro. Tone se je ozrl na nebo, in ko je videl, da je M otemnelo že tudi jabolko na visokem zvoniku svetega ž Pavla, je odprl duri in je stopil v zakristijo. Temno je y p bilo v zakristiji in tiho; Tone je bil bos in tako tudi njegovi koraki niso motili tišine. Skozi visoko barvasto okno je prihajala nerazločna, dremajoča luč, bolj tiha in samotna nego noč sama. Nad moiitvenjakom je viselo veliko razpelo, ali ni se razločil več križ, svetilo se je samo Kristusovo telo. Stopil je v cerkev in cerkev se mu je zdela v tej samotni tišini neizmerno prostrana in visoka. Tupatam, na stebrih, na zidu, na klopeh je sameval žarek večerne svetlobe; ti žarki so bili kakor tenki, plašni glasovi sredi tišine; prikradli so se bili skozi presledke v barvastih oknih in so blodili izgubljeni in prestrašeni po tej žalostni, brezkrajni samoti. Ko je Šel Tone mimo velikega oltarja, je pripognil koleno in se je prekrižal. Nato je odprl male duri, ki so vodile na stopnice, in je šel po ozkih, vijugastih kamenitih stopnicah navzgor, kjer so visele od stropa debele vrvi zvonov. Zazibala se je vrv, ko je šel mimo; tipal je po ozkem in temnem hodniku in je odprl duri na prižnico. Velika in tiha je bila cerkev kakor neizmeren grob. Naslonil je komolec na rdečežametno blazinico in je gledal navzdol. Prišla je bogve odkod globoka žalost v njegovo srce; tako je bila tiha in samotna kakor cerkev pred njim. In leglo mu je težko na misli, da ne bo stal nikoli tako na prižnici, v talarju in beli Čipkasti srajci. Vrnil se je na hodnik in je odklenil duri, odkoder so vodile ozke lesene stopnice navzgor, zmerom navzgor, v strmih ovinkih. Prikazala so je medla svetloba; tam je bilo okence, izdolbeno v debeli zid. Pogledal je doli in vas je ležala tam v večernem mraku, vsa že v sencah vtopljena. Gledal je in je razločil tam daleč svoj dom. In domislil se je, da ne bo večerje nocoj in da stoji mati v kuhinji in joka. A tam daleč, tam daleč se je še svetilo solnce na belem hribu. Tja bi šel človek, tja daleč za solncem . . . Pozno je že bilo, hitel je po stopnicah navzgor. In polagoma se je svetlilo, razločevale so se sive, prašne stene. En sam ovinek še in stal je pod zvonovi. Na vseh štirih straneh so bila velika okna in pogled je segal v daljno daljavo, kjer se je izgubljala pokrajina v sence in noč. Potegnil je za vrv in veliki zvon se je pričel polagoma zibati, tam zgoraj se je začulo hripavo škripanje. Počasi in enakomerno se je zibal zvon in kladivo je udarilo. Zabučalo je in bučanje je naraščalo, bilo je kakor morje in zmerom bliže je prihajalo morje in valovi so peli. Čudovita pesem je bila, čudovito živo življenje in Tone je živel v njem, plaval je na silnih valovih, ki so peli, in tudi sam je bil samo val tega morja, glas te čudovite pesmi, brez misli in brez žalosti in brez upanja. Dolgo že ni nič bilo kladivo ob bron, ali donelo je še zmerom, polagoma so se mirili valovi in so peli tiše. Nato je zazvonil Tone z malim zvonom in sredi iz zamolkle, umirajoče pesmi je zastokalo glasno in rezko, čudno bolesten glas, kakor krik človeka, ki se je izgubil in blodi sredi noči in ne ve več poti. In ko se je zvon samo še nalahko zibal, je stokalo še zmerom od daleč in Tonetu je bilo hudo in žalostno pri srcu. Ko je odzvonil, se je naslonil na visoko okno in je stisnil obraz v dlani. V temno daljavo se je širila ravan pred njim, hiše, drevje, vse se je potapljalo v noč, izgubljalo; tuintam je zamigljala plašna luč kakor kresnica v temnem grmu. Nebo pa se je še svetilo, v prelepi oranžni svetlobi je žarelo na obzorju in gore jc tam oblival odsev te čudesne svetlobe . . . Tja bi šel človek, tja daleč . . . Na stopnicah je bila črna tema; ob prvem ovinku je izginila bleda luč, ki je sijala od zgoraj. Tipal je ob zidu, da ne bi se spotaknil na strmih stopnicah; neprijazno, kakor koraki tatu so se glasili v temi plazeči se in drsajoči koraki njegovih bosih nog. Za-svetlilo se je medlo, prišel je do okenca. Postal je, že je stopil korak navzdol, a nato se je vrnil; zdelo se mu je pozneje, da ga je bil nekdo poklical — pritajen glas iz teme; in ubogal je in je Šel. Tam so bile nizke lesene duri, ki so vodile na podstrešje. Odprl je in zadušen vzduh mu je prhnil v lica, duh po netopirjih in kakor po trohnobi in mrtvašnici. V strehi so bila okna, toda steklo je bilo zamazano in vsled dremotne, sive svetlobe v tramovju jc bila noč Še temnejša in neprijaznejša. Tla so bila valovita, poševna in noge so se vdirale v prah in blato. Na sredi je bila kupola in v kupoli velika okrogla odprtina; tam je visel lestenec. Tone se je sklonil in je pogledal navzdol; ni se dalo razločiti v cerkvi nič več, samo od velikega oltarja se je svetlikalo zaspano, plapolaj e. Prijel je za verižico in veliki, v belo platno zaviti lestenec se je nalahko zazibal — oglasilo se je, kakor da bi brusil nož ob pilo, kakor da bi brusila smrt koso. V tramovju se je zgenilo, zafrfotalo je Tonetu nad glavo, potem prav mimo njegovega obraza, da je začutil smrdečo sapo. Gledal je, in frfotalo je v velikem kolobarju naokoli po vsem prostornem podstrešju in naposled je izginilo tam, kjer so bile odprte male duri in se je vzdigal zunaj silni kameni ti križ nad fasado. Sel je naravnost tja, in ko je bil pri durih, se je sklonil in je stopil z nogo varno na ozko, poševno kositrno streho, da bi prišel do križa ter se naslonil nanj in gledal z višave navzdol. Toda z drugo nogo ni stopil, stresel se je in se je okrenil, zakaj poklicalo ga je bilo zadaj — pritajen glas iz teme. Zdaj je slišal čisto razločno, ni se mu več samo zdelo, da ga nekdo kliče; in kliče s stokajočim, jokajočim glasom kakor otrok, ki se je bil izgubil v temi. Tone je stopal počasi po razritih, kamen i tih tleh; obok se je spuščal na obeh straneh strmo navzdol; povsod jarki, kotline in hribi — kakor pusta, valovita pokrajina tam nad vasjo. Ali zdaj je zaklicalo, zastokalo od druge strani in ozrl se je in se je vrnil. Plezal je navzgor in v zadušnem, gluhem mraku mu jc bilo, kakor da pleza mukoma po visokem strmem klancu, ki mu ni konca nikjer. Tako je plezal na vrh oboka, do kupole, in je plezal po drugi strani navzdol. In zaklicalo je od one strani, prav od onega kraja, odkoder je bil prišel. Bilo ga je strah in žalosten je bil. Kakor je bila tema vse-naokoli, tako je legla tudi v njegovo srce in zastokal bi sam, zajokal. Toda klicati si ni upal; poslušal je, glavo sklonjeno, oči široko odprte. In tedaj se je zasvetilo na kupoli, prav na tistem mestu, kamor je padal skozi razbito steklo medel žarek od svetlega nočnega neba. Zasvetilo se je in je svetilo mirno. Tone je plezal gori, in ko je gledal z velikimi svetlimi očmi, mu je gledalo naproti dvoje velikih svetlih oči. Tam je čepelo na kupoli in je strmelo nanj z velikimi svetlimi očmi. Tone je postal in se ni mogel geniti in tudi pred njim je čepelo in je gledalo in se ni genilo. In ko je spoznal mlado belo mačko, ki je čepela tam pred njim in mu je gledala naravnost v oči, se je zasmejal; toda njegov smeh ni bil vesel in je odmeval zlobno po tišini. Lepa bela mačka je bila, še čisto mlada in nič hudobnega ni bilo v njenih očeh. Zgenila se je, sklonila je glavo in se je bližala plašno in neodločno. Strah je še trepetal v njem in trepetalo mu je telo. Zamahnil je, toda mačka se ni prestrašila, plazila se je bliže. »No, idi, vrag!« Zaklical je pač nekdo drugi, iz teme, iz tišine, zakaj glas je bil surov in moški, kakor glas pijanca. Stal je pač nekdo za njim in je govoril zanj in se je kretal zanj. »No, idi, vrag!« In je zamahnil in je stopil bliže. Ali mačka se ni prestrašila; sklonila je glavo še niže, hrbet se je krivil in se je vzdigal, vdano, plašno, tiho so stopale tenke noge in mlado belo telo se je vilo, je trepetalo. »Odkod je prišel vrag? Zakaj ne gre?« Kakor je bila tema vsenaokoli, tako je bila tudi v njegovem srcu; nič lepega in veselega ni bilo v njem; bilo je kakor cerkev tam doli, prostrana in neprijazna posoda noči. Tedaj se je oglasilo, zastokalo je, zaprosilo. Dihal je težko in tresel se je; ko je stopil navzgor, se je spotaknil in je padel na koleno. Nato se je vzdignil hitro, z velikimi, omahujočimi koraki je hitel do vrha, sunil je z vso silo in nato je stal mirno na kupoli, glavo upognjeno, roke ob životu. Tam je padlo zamolklo in se ni več oglasilo. Kakor žoga je bila odletela mačka od kupole, prav do odprtih duri, kjer se je vzdigal zunaj silni kameniti križ nad fasado. Obležala je, toda glej, kmalu se je vzdignila, plazila se je bliže. Velike oči so se svetile, gledale so naravnost nanj in on je gledal naravnost vanje z velikimi svetlimi očmi. Gledal je pač nekdo drugi in nekdo drugi se je kretal zanj. Kakor se je bližala mačka, tako se je bližal tudi on, ni hitel več in omahoval in tudi tresel se ni več. Počasi se je bližal, s tihimi koraki, glavo upognjeno. »No, mačka, mačica, pridil« In tudi smejal se je, s tihim, hudobnim smehom. Cmokal je z ustnicami in se je trkal rahlo po kolenu. »No, mačka, mačica!« In bližala se je z visokim, skrivljenim hrbtom; pol plašno in pol gosposko se je vilo mlado belo telo. Sklonil se je globoko in je zgrabil s skrčenimi prsti, z obema rokama za mehki zidani kožuh in je vzdignil visoko. Smejal se je in ji je gledal v oči. »No, mačka, mačica ?« Gledala mu je v oči in je zamahovala narahlo in plašno z belimi tačicami, hotela se je približati obrazu in si ni upala. Spustil je z eno roko, zamahnil je in je udaril s pestjo naravnost na svetle v oči. Nič se ni oglasilo, tačicc so zamahnile narahlo in plašno. Cisto mlada mačka je bila in strah jo je bilo celo netopirjev. Mlada bela mačka z rdečo pentljo na vratu. Dihal je težko in je udaril vdrugič, naravnost na oči. »No, mačka, mačica? Ali nič ne prosiš, ali te nič ne boli ? No, mačka, mačica, prosi! Prosi! Prosi!« Držal je kvišku in je bil, na drobno okroglo glavo, na oči. In mehko belo telo se je vilo, mehke bele tačice so zamahovale plašno in se niso branile, vzdignile so se včasi, da bi zakrile oči. Utrudila se je roka, vrgel je mačko na tla in obležala je v kotu, ob durih. Ležala je mirno, ali glej, že se je zgenila, vzdignila se je, plazila se je bliže; oči so mežikale, svetile so se kakor prej. »No, idi, vrag!« Glej, vzpenjal se je tudi hrbet in se je krivil, mehko, plašno so stopale bele tačice. In tedaj se je oglasilo — tepak, proseč, jokajoč glas. V njegovem srcu se je vzdigala silna, divja zloba. Kakor da bi se bile odprle durce tam doli v srcu in bi čepela na pragu čudna žival z dolgim mehkim nosom in zelenimi očmi in bi iztegala počasi dolge koščene kremplje. Odpirale so se durce in so se odprle na stežaj. Zakaj čaka, zakaj prosi? Strašen je tisti stokajoči, proseči glas, človek bi zgrabil, zgrabil, zasekal nohtove, zagrizel z ostrimi zobmi. »Idi, vrag!« In se je tresel in se je sklonil, zgrabil je z obema rokama, vzdignil in treščil ob kamenita tla. In je spet vzdignil in treščil, udarila je okrogla glavica ob oster kamen in prikazalo se je nekaj črnega, pricurljala je kri. Razširjene in svetle so bile njegove oči, videle so kakor po dnevi; kakor dvoje luči so bile njegove oči in so razsvetlile noč, tako da se je vrnil v tramovje vzbujeni netopir. Butalo je ob tla, enakomerno, zamolklo. NiČ ni čutil rok, vodil jih je nekdo drugi, vzdigal jih in spuščal v taktu. In ni se oglasilo, ni se genilo, kakor mehek bel klobčič je bilo v njegovih rokah in prsti, skrivljeni kakor kremplji, so se zasajali globoko v mehki beli. klobčič. Postal je, sklonil se je globoko, z obrazom Čisto k drobni okrogli glavi in je gledal. Roke so počivale kakor šape na plenu. Odprle so se oči, ozrle so se naravnost nanj in so sijale. Zakričal je, zgrabil, vzdignil visoko in zalučil; padlo je na kupolo ter obležalo. Ker je bilo tiho in se ni genilo v vsej prostrani tišini, je začul globoko, zamolklo hropenje in je vztrepetal; spoznal je, da je prihajalo hropenje iz njegovih prsi, in začutil je na obrazu, na vsem telesu mrzel pot. Toda že se je premikalo, že se je vzdigalo. Vzdigalo se je počasi na kupoli, hrbet se je vzpenjal in krivil — in razleglo se je trepetaje po tišini, zastokalo je, zajokalo. Tudi njegov glas je bil stokajoč, cvileč, ko je zakričal in skočil na kupolo. Zgrabil je z obema rokama za telo in je bil s trdo okroglo glavo ob kamen. Kakor da bi bil s kladivom, s čudnim okroglim kladivom, ki je bilo samo ohlapno pritrjeno na ročniku in se je vrtelo. Ves umazan je bil že kamen, dlaka se je mešala s krvjo. Izpustil je in se je sklonil. Ležalo je pred njim mirno, iztegnjeno; ni se genilo in tudi oči ni bilo več, nič se ni svetilo. Tresel se je, sklonjen, omahujoč je stopil s kupole, šel je naravnost, da bi bežal. Ali domislil se je in se je prestrašil. Tam je ležalo, na kupoli, na očitnem kraju; kdor bi prišel, bi videl od daleč. Vrnil se je in je zgrabil ter zalučil doli po strmem oboku, kjer je bila večna tema. Nato je šel hitro, ne da bi se ozrl. Toda ozrl se je, ko je prišel do duri; nekdo mu je bil pač okrenil glavo. In tedaj je videl, kako se je premikalo tam doli v temi, oči njegove so slutile strahoma in tako so videle. Premikalo se je nerodno, plezalo je navzgor, kakor pijano je plezalo in padalo, telo se je vlačilo po tleh. Toda glej, že se je hrbet vzpenjal in krivil, plezalo je više, prihajalo je bliže. Zahroplo je najprej zamolklo, a nato je zastokalo glasno, cvileče, da se je razleglo rezko po tišini. Zahroplo je v njegovih prsih, a nato se je razleglo glasno in rezko po tišini; zastokal je, zakričal. Ob durih je ležala deska; ležala je v temi, tako daje ni videl, a našel jo je, ne da bi iskal; kratka je bila in široka kakor preklano bruno; vzdignil jo je kakor perče, vzdignil visoko in spustil. Udarilo je zamolklo, zadonelo je po vsem oboku, odmevalo je v cerkvi doli in netopirji so se prestrašili v tramovju. Vzdignil je in spustil in vzdignil spet, obrnil je desko, tako da je udaril z ostrim robom. In ko se je nato sklonil in je pogledal, je ležalo tam v prahu nekaj umazanega, brezobličnega, ležalo je in se ni več genilo. Deska mu je padla iz rok, tako težka je bila, da bi je več ne vzdignil; in obrnil se je, da bi šel. V tistem trenotku so se zgenile duri, kjer se je vzdigal zunaj veliki kameniti križ, zgenile so se in so se počasi in Škripaje zapirale. Sel je in je stopal tako težko kakor v sanjah; bežal bi in ni mogel. In tudi svetlo ni bilo več; ničesar ni več videl, tudi duri ne in iztegoval je roke, da bi hodil varno. Prišel je do duri in je stopil na stopnice. »Samo brž, o Jezus!« Tresel seje in domislil se je, da bi molil, toda ni mogel moliti. Stopal je hitreje, spotikal se je ter se zadeval z rokami, z životom ob zid. In ko je hitel, se je spomnil, da hiti navzgor, v temo. »O Jezus!« Vrnil se je; in bilo mu je, da so stopnice čisto navpične in da strmoglavi navzdol. Prestrašil se je in je sedel, toda vzdignil se je takoj. Tipal je z rokami, stopal je varno; ovinek za ovinkom in konca ni bilo. Postal je in je pomislil: ali plezam navzgor, pa se mi samo zdi, da hodim navzdol ? — Zastokal je, glas pa je bil cvileč, proseč, prihajal je od zgoraj, iz podstrešja, od kupole . . . »Samo brž, o Jezus!« Zasvetilo se je medlo, prikazalo se je majhno okence v zidu. Luč je bila bleda in neprijazna, neprijaznejša od noči same. Hitel je navzdol, truden je bil in bolan, da bi legel v kot in se sključil in zatisnil oči. Omahoval je in se je spotikal in si je ranil noge, da so krvavele. Odprl je duri v cerkev. Pred oltarjem je gorela večna luč; in ko je ugledal veliki oltar in večno luč, se je prestrašil v srcu in je omahnil nazaj in je spet zapahnil duri. Stal je pred durmi in je trepetal. »Beži!« Odprl je duri in je skočil; bežal je mimo oltarja s sklonjeno glavo in se ni ozrl, odpahnil je hrupoma duri v zakristijo, kjer je visel na križu razpeti Kristus, in je bežal na cesto kakor Judež Iškarjot, ko je bil izdal Odrešenika in je pobegnil iz svetišča. - (Dalje prihodnjič.) Dtfa izleta na K^sko. Črtice s potovanja. Spisal A. Aškcrc. (Dalje.) n stopili so na ladjo in odjadrali na odprto veliko morje« — peva očka Homer. Bil je vroč popoldan, 5. julija, ko je, vzdignivši težko sidro, odplaval »Veliki knez Konstantin« od svojega mola. Odisej je moral imeti na svoji ladji razpeta jadra, »na klopeh pa so sedeli po vrsti in veslali« njegovi zvesti pomorščaki, da jim je znoj curkoma kapal s čela. Naš »Konstantin« ni imel ne jader ne veslačev, nego moderni vijak ga je gonil dalje in dalje s precejšnjo brzino. Na takem parobrodu bi »častiti trpin« Odisej pa tudi ne bil tako dolgo blodil po morju do svoje ljube Itake, ne bil bi toliko doživel in mi bi danes morebiti ne imeli klasične Homerjeve epopeje — »Odiseje«. Črn, gost dim se vali iz dimnika, vijak se vrti v zadnjem delu ladje pod morjem na vso moč in ponosni »Konstantin« orje zeleno morsko ledino naravnost proti jugu. Ob obeh straneh se valijo šumeč izpod kilja (podladja) široke, z belimi penami obrobljene morske brazde. Sled, ki si ga s svojimi mogočnimi prsi reže po morju naš »Konstantin«, se pozna daleč za nami. Tam zadi nas gleda Še par ur lepa Odesa, potem izgine za obzorjem . . . Moja kabina leži v drugem nadstropju odspodaj. Okroglo železno okence, ki se da hermetično zapreti, stoji dober meter nad morsko gladino. Postelj je v moji elegantni, belo pološčeni in pedantovsko snažni sobici petero: Štiri stoje ena vrhu druge poprek parobroda, a peta je postavljena vzporedno z osjo ladje. Kakor pa vidim, imam za sedaj samo enega sostanovalca. Prvi razred ima na »Konstantinu«, tako mi pojasnjuje sluga, 25 kabin z 91 posteljami, drugi razred pa 11 kabin z 80 posteljami. Moške in ženske kabine so strogo ločene, tako da se tudi zakonski vidijo samo po dnevi na krovu in v obednici. Koliko je prostora za tretji razred, takozvani medkrov, nisem vprašal. Prišedši na krov, sem korakal od enega konca do drugega in naštel sem 113 korakov, poprek pa je »Konstantin« širok 13 korakov; njegovi stroji imajo 2200 konjskih moči. Naš parobrod spada torej med največje ladje »ruskega društva za parobrodstvo in trgovino« (pyccKoe oöiucctbo iiapoxo,xcTBa u topi'oimh), ki ima svoj sedež v Odesi in je najvažnejše in najuglednejše privatno akcijsko parobrodno društvo na Črnem morju. Skoro vsi potniki I. razreda in nekaj njih tudi iz II. razreda so se zbrali na precej prostrani palubi, nad katero visi velika platnena rjuha, streha, ki nas čuva vročih solnčnih žarkov. Nekateri potniki so posedli po klopeh ob boku, drugi na sredi palube po stoleh; zopet drugi pa stoje ko zamaknjeni in gledajo neprestano tja po brezkončni gladini morski, po kateri trepečejo solnčni žarki. Morje! Kdo ne bi priklonil kolen pred tvojim veličastvom, ko te zagleda prvikrat! In čimdalje počivajo moje oči na tebi, tem večje si, tem silnejŠe in ogromnejše. Veličju tvojemu se klanja moja misel in moje srce čuti vso skrivnost tvojega bitja. In moj duh bi rad obsegel tvoje brezkončne meje in rad bi premeril tvoje temne glo-bočine! Tvoja sinja plan se spaja na obzorju z modrim nebom in vajin poljub je večnost. Kaj je tebi Človek? Kako majhnega, ničnega se čutim, veliko, veličastno morje, pred teboj! Ko gigant ležiš med svojimi daljnimi obalami in kaj ti mar, če plezamo mi poze-meljski črvi po tvojem širokem hrbtu! Klanjam se ti, sveto božansko morje! Krasno si morje! Krasno si, ko te pozlačujejo žarki vzhajajočega solnca. Tvoje gladko obličje gori in plameni v zlatem ognju in velika tajnost porajajočega se dne počiva nad teboj. Krasno si, ko te boža solnčni bog s svojega zenita, ko spavaš kakor utrujena bujna odaliska v opoldanski vročini. Krasno si, ko se s poslednjimi zlatimi poljubi poslavlja od tebe večerno solnce, ko pada tihi mrak in ko te obliva s svojo srebrno lučjo bledi mesec, plavajoč med mirijadami zvezd po sinjem nebu. Katera človeška beseda bi mogla izraziti tvoj čar, o morje, kadar sanja nad tvojimi rahlo šepetajo-čimi valovi tiha, topla zvezdnata noč! Poezija najkrasnejša si, morje! Močno si morje! Kdo ti je kos, kdo se more meriti s teboj ? Na svojem širokem hrbtu nosiš brez števila velikih jeklenih ladij, in gorje jim, če se razljutiš! Ko orehove lupine se premetavajo po tvojih penečih valovih. In kadar se zvežeš z divjim viharjem in butaš ko razjarjen tur ob skalnati breg, trese se zemlja pred gnevom tvojim. Kje ste, vi oblastniki tega sveta, ki ste se bahali s svojo močjo in pozivali sosede v boj,? Kje ste in kje so vaša mogočna kraljestva ? Kje so vaše silne armade, pred katerimi so trepetali narodi? Ni vas več! Vse vas je premagal čas in vas poteptal v prah! A tvoja moč, moje sinje morje, ne pojema! Tvoja moč je nepremagljiva in strašna ko pred tisoč in tisoč stoletji! Tvoja moč je večna! Največji prijatelj in dobrotnik človeštva si, sinje morje! Najbolj oddaljene dežele, najbolj tuje si narode — ti jih spajaš med seboj. Ti seznanjaš antipode z antipodi, šumiš in bučiš ob vseh pristanih in obalah, koder pljuskajo tvoji peneči valovi, večno svojo himno o vzajemnih interesih vsega človeštva, o občem bratstvu in o mednarodni ljubezni. Koliko velikih, svet osrečujočih in razveseljujočih misli si že razoznanilo ob svojih bregovih, ti dobro morje! Slava ti, veličastno, večno krasno, sveto in božansko, ti močno in mogočno, ti dobrotljivo in blago, ti čudovito morje! . . . Iz mojega sanjarjenja in zamaknjenja me predrami zvonček, s katerim je tekal po palubi natakar ter nas vabil k — obedu. Bila je ura peta. Popotniki I. razreda smo posedli za mizami elegantnega jedilnega salona, ležečega tik pod palubo na zadnjem koncu paro-broda. Pri prvem obedu nas je vseh skupaj okoli 40, moških in dam. Vse govori samo ruski. Med nami sedi tudi kapitan, približno petdesetleten gospod srednje tasti, zagorele zdrave polti ter že osivele brade. Iz majhnih oči mu sije dobrodušnost in energija obenem. Z obraza mu čitaš, da sedi sicer pri obedu, ali njegove misli da so neprenehoma nekje tam gori na vrhu pri krmilu in kompasu. On je naše plavajoče hiše absoluten gospodar, ki pa je tudi odgovoren s svojim življenjem za to, da plava »Konstantin« po natančno pro-pisani poti. Kapitan ne govori veliko, a je vljuden z vsakomer, posebno poleg njega sedečim damam streže po kavalirsko. Ker je morje popolnoma mirno, komaj čutimo, da ne obedujemo na trdi zemlji. Natakarji nam strežejo v črnih suknjah in na rokah imajo bele rokavice. Imeniten obed! Kakih petero jedi: juha, govedina, asijete, pečenka, sladoled; potem še povrhu pecivo in sadje. Kruha, kolikor ga hočeš. Pred obedom se ponuja — žganje, po obedu pa se servira črna kava. Pijača se mora posebej plačati. Pije se pivo in razna vina. Najpriljubljenejše vino je krimsko iz Alupke v butiljkah. Zlata kapljica, nekoliko podobno našemu ljuto-merČanu. Predstavljati se ni navada. Občevanje med popotniki pa je vzlic temu neprisiljeno. V salonu visi na sredi na nekem stebru podoba — svetega Konstantina, patrona velikemu knezu Konstantinu Konstantinoviču, na čigar ime je krščen naš parobrod. Mislim, da je ta veliki knez Konstantin tisti, ki slovi v ruski literaturi kot nežnočuteč lirik in ki je tudi predsednik ruski akademiji znanosti in umetnosti. Naš pa-robrod ima torej slavno firmo. V obednici vidim tudi klavir in omaro z majhno knjižnico. Obed je pri kraju. Prižgemo si cigarete in hajd zopet na palubo! Mirno leži zelenomodra plan morska, s katere hlidi prijetno ohlajujoča sapa, dišeča po svojem slanem elementu. Morski zrak! Kaj je bolj zdravega za človeška pljuča? Pravi balzam je, ki krepi čvrstega človeka in mu pomnožuje življensko moč. Na zadnjem koncu ladje zapazim pričvrščen nekak aneroid - barometru podoben pristroj, iz katerega drži daleč v morje segajoča vrv. Na koncu te vrvi plava v morju nekak vijak. Parobrod vleče za seboj ta aparat in provzroča s tem, da se vijak vrti in ž njim vred tudi vrv, segajoča v pristroj na krovu. Posledica tega enakomernega vrtenja je ta, da se vrti tudi kolesje, in igla kaže na licu ure, koliko milj smo se oddalili od Odese. Ta aparat imenujejo Angleži »loog« . . . Solnce je zašlo kakor velikanska ognjena obla. Še gori nekaj časa tik nad gladino morsko, potem se pogrezne v globoČino. Zmerom v istem južnem kurzu plava »Konstantin«. Mrači se že. In zopet zazvoni znani zvonček; vabi nas — ob osmih zvečer — na čaj, ki zbere popotnike v salonu. Caja popijeŠ lahko, kolikor čaš se ti poljubi. Natakar ti postreže tudi s suhorjem in drugim pecivom. Ali spat Še ne pojdemo! Sedaj je šele najpoetičneje na palubi. Posedaš tupatam ali pa se izprehajaš. S tem in onim si že napol znan, čeprav se ne poznata po imenu. Govori se o tem in onem, nekoliko reservirano, previdno. Prijetna hladna sapa piha od zdolaj. Ura preteče za uro, toda paluba se še noče izprazniti. Nekateri, bržčas taki, ki so navajeni, da hodijo obsorej doma v svojo gostilno, si dajo prinesti piva, drugi tamle v kotu kvartajo. Dame pletejo nogavice. Človek je pač suženj svoje navade . . . A »Konstantin« plava in plava pogumno svojo pot. Kapitan ali eden njegovih pomočnikov (iiomoihhukt» stoji napisano nad njiju kabinama) koraka tamle gori po svojem zapovedniškem mostu sem-intja. Visoko na golem jamboru gori velika rdeča električna svetiljka. Pogledam, kaj delajo kaj tam spredaj popotniki tretjega razreda, ki se vozijo po večini tudi po noči na palubi. Polegli so kar po tleh na svojih preprogah in odejah: Judje, delavci, Tartari in bogsigavedi kakšni ljudje. Vmes zajoče poleg speče matere kak otrok. Pomorščaki pa stoje vsak na svojem mestu na straži. V tiho noč šumijo peneče brazde. Nad obzorjem je dvignil mesec svojo radovedno glavo. Noč na morju — kako si čarobna! Ne beseda lirikova, ne kist slikarjev sama ne moreta izraziti vse globoke poezije take noči! Moral bi se pridružiti še skladatelj, ki bi vlil svoja čuvstva, svojo razpoložen ost sredi takšne-Ie morske noči v mehko melodijo . . . Bilo je že blizu enajste ure, ko sem legel spat v svoji kabinici. Vštric mene je ležal na svoji postelji že moj tovariš. Izvrstna postelj, nič se ne da reči — ali kaj, ko moji živci niso privajeni takemu položaju! Mežim in se silim, da bi zaspal, in bolj ko se silim, bolj se mi v polusanjah dozdeva, da ležim kakor prorok Jona v trebuhu velikanske ribe, ki me nosi dalje in dalje. Tudi ladje truplo, čutim, da je živo. Rahlo namreč in zato menda tem občutneje vztrepetava vsled neprestanega gibanja parnega stroja. Tik pod oknom slišim šumenje valov butajočih ob bok: sami nenavadni občutki! Čuden je telesni organizem. Kaj pomaga tu še tako krepka volja? Živci nas vladajo in ker je tem živcem prva noč na morju neljuba, se ne morejo umiriti in nočejo — zaspati. Tako je. No pa na vsezadnje »me« je — t. j. moje živčevje — vendarle premagala utrujenost in zaspal sem bil krepko. Ko se prebudim, je bilo že svetlo jutro — in »Konstantin« je stal ko pribit. Kje smo? Pogledam skozi okence, in glej, pred nami je ležalo neveliko mesto na popolnoma ravni obali — Evpatörija. Naš parobrod je ležal zasidran dober kilometer pred obalo, ker je morje preplitvo zanj, da bi se mogel približati molu. Prišla pa je k nam cela flotila čolnov-»izvoščikov«, čakajoč popotnikov, ki bi šli v mesto. Ne vem, se je li bil kdo izkrcal ali ne. Samo to sem slišal, da so oddali z našega parobroda nekaj blaga. Evpatorija šteje kakih 18.000 duš, med njimi je gotovo polovica Judov karaimske konfesije. Krimski Hebrejci se razločujejo od drugih posebno v tem, da priznavajo samo biblijo (thoro) za podlago svoji veri, a talmuda ne marajo. Drugi Izraelci smatrajo Karaime za krivoverce. Ko sem pri svojem odhodu iz Odese nekega mladega Juda v restavraciji na kolodvoru, kjer je prodajal časnike, vprašal, če je Jud, odrezal se mi je resolutno: Njet, ja nje Jevrej! Ja — Karaim! (»Ne, jaz nisem Jud, jaz sem Karaim!«) . . . Po kratkem odmoru je plaval »Konstantin« zopet proti jugu, a krimsko obrežje se nam je le še ko rjav trak svetilo na vzhodu. Solnce je vzhajalo više in više. Po sosednjih kabinah so ljudje že vstajali in tudi jaz sem bil kmalu na nogah in pri zajutrku, kjer sem popil čaŠo čaja in prigriznil s surovim maslom namazanega kruha. Rusi pravijo takemu kruhu tako originalno »örrei>öi>o,vb« (butterbrod!). Na palubi je že precej živo. Vsakdo bi se rad naužil svežega jutranjega zraka. Ah, jutro na morju! Človek bi zavriskal, tako prijetno je, dihati vase slano morsko sapo. Danes, 6. julija, je vrhutega še nedelja. Vse se čuti nekako prazniško. Tamlc daleč že vidimo nekaj belega. NaŠ parnik nameri svojo pot bolj proti vzhodu. Ob desetih dopoldne plavamo skozi močno utrjeni vhod v pristan Se-vastopolski. »Iii grmi il' se zemlja trese? Niti grmi nit' se zemlja trese — več pucaju topovi!« Hej, to je grmelo, da se je tresel ves Sevastopol! Vse vojne ladje so bile v zastavah in iz njih ter iz trdnjavskih topov so odmevali po prostrani luki streli, da je bilo veselje! Po nabrežju, kjer je pristal naš »Konstantin«, je bilo vse pisano naroda, vojaštva in civilnih ljudi. Godbe so svirale in iz tisoč in tisoč grl so klicali: »ura«! Kaj je bilor Rusi so praznovali danes stoletnico rojstva slavnega admirala Nahimova, ki je v krimski vojni (1854—55) hrabro branil Sevastopol, dokler ga ni zadela smrtna krogla v glavo. Blizu vhoda v pristan ima sredi lepega trga sedaj svoj spomenik. Na parobrod prinašajo slavnostno izdajo »Odeškega Listka«, v katerem čitam zanimive stvari iz življenja tega junaka. Francozi in Angleži so se bili spravili nad Sevastopol, da ponižajo Rusijo. Bili so strašni trenotki za oblegance, med katerimi je stal tudi grof Lev Tolstoj, ki je opisal hrabrost ruskih vojakov. Ruski pesnik A. N Apuhtin *) peva v svoji »Vojaški pesmi o Sevastopolu« med drugim tako: »Jaz zapojem ... kak sovragi nebrojni stopili z brodöv pa so prišli in nas pobedili. In tako pobedili, da niso nič več s čelom silili k nam drzovitim, in da s kislim obrazom popihali jo in odkurili z nosom pobitim Jaz zapojem, kak rasel junaški je boj, kak so naši se tam bojevali; kak so vedeli vsi, da umirat gredo, kak so sveto umirati znali! ') Vesel in Aškerc: Ruska Antologija. 464 str. Natisnil in založil A. Gabrščck v Gorici 1901. (Str. 266.) Kak mladenke so našim vojakom šle streč in otirat tam smrtno jim srago, kak za vsak -domovine tam košček s krvjö nam poplačal sovražnik je drago. In granate so pokale . . . Plamen in dim . . . In ječč in pa težko stokaj e so gradili redute visoke za bran in okope iz tal na vse kraje . . . In ednajst vam je mesecev trajal ta boj, in ednajst vam je mesecev celih čudotvorna trdnjava zaščiščala dom in armado sinov naših smelih . . .« Med najbolj pogumne branitelje je spadal poleg Gorčakova in Todlebena tudi Nahimov, ki se je sila jezil na sovražne »samovarčke« (vojne parobrode), razrušujoče trdnjavske zidove. Sevastopol je danes največja ruska trdnjava ob Črnem morju. Luka je dolga kakih 7 km in utrjena z nepremagljivimi baterijami. Naj pridejo danes sovražni »samovarčki«, če imajo korajžo! Pa tudi mesto samo na sebi, broječe 50.000 prebivalcev, je vredno, da si ga ogledaš. Poseben zgodovinski muzej hrani spomine na krimsko vojno. Ulice so snažne in lepe, prodajalne se vrste ob njih. Hiše so zgrajene večinoma iz rezanega rumenega pešČenca. Takih hiš vidiš tudi drugod ob Črnem morju. Največ je po ulicah vojaštva, pomorščakov, ki se jim kaj imenitno podaje bela obleka. Tri ure je stal naš »Konstantin« v takozvanem Grafskem pristanu in jaz sem imel Časa dovolj, da sem si deloma po električnem tramvaju, deloma vozeč se na izvoŠčiku ogledal ponosni Sevastčpol. Globok vtisk napravi na vsakega človeka takoimenovano »Bratovsko pokopališče«, kjer je v skupnih grobovih pokopanih na tisoče in tisoče Rusov, ki so padli v krimski vojni. Bilo je že zdavnaj poldan, ko smo odplavali izpred Sevastopola. Pred vhodom v krasno luko stoje zasidrane železne »boje«, na katerih tulijo v presledkih avtomatne »sirene« — pa ne takšne, kakršne je slišal svoje dni na morju »zviti« Odisej — ter svarijo parobrode pred plitvinami. Naš »Konstantin« plava tako, da imamo na levi zmerom pred seboj krimsko obrežje. In kako zanimiva je južna stran slavnega Krima! Visoke, strme, raztrgane skale štrle iz morja. Tam gori pa vidimo med zelenim drevjem samostane, vasi in posamezne hiše. Jako pogosto so postavljeni majaki, ker je vožnja tod ob viharju zelo opasna. Pri takozvanih Bajdarskih vratih se privije cesta iz Sevastopolja izmed visokih skal po strmih ovinkih doli bliže morju. Na neki skalnati planoti stoji tam gori nova cerkev in ne daleč od nje grad Foros. Vsako uro je na nadaljnji vožnji pogled lepši in zanimivejši. Odtod dalje je pobrežje vse poraslo z zelenjem, med katerim je čimdalje več vinogradov. Tak slaven vinski kraj je n. pr. Alupka, vas z belimi vilami in letovišči. Tam gori pa se dviga okoli 1200 m visoka skalnata gora Ai-Petri. Ne, lepšega kraja Še nisem videl dosedaj na svetu, nego je to pobrežje! Odtod do Gurzufa — sam raj! Vinogradi, južno drevje, bele, krasne vile. Kdo opiše prelestno lego Oreande, L i vadi je? Tukaj imajo, kakor je znano, ruski car in nekateri veliki knezi gradove, kakršnih ni nikjer drugje v Evropi. Carski gradovi v Livadiji so največja arhitektonska znamenitost na Krimu. In ob ves ta raj pljuska zelenomodro morje. Kdor se je vozil kdaj ob južnem po-brežju Krima, ne pozabi ga nikoli več. Kaj čuda, da to čudovito deželo tako radi opevajo ruski pesniki. Med poljskimi pesniki je bil prvi Mickievicz, kateremu je vzbudil Krim cel venec sonetov. Na tej vožnji od Sevastopolja menda nobeden popotnik ni ostal v kabini ali v salonu. Vse je stalo na palubi in uživalo neizrečeno krasni pogled na krimski raj. Ko nas je pozval natakar k obedu, smo se le neradi ločili za uro časa od duševnih užitkov ter jih zamenjali s telesno hrano. Ob šestih zvečer pa je »Konstantin« spustil svoje sidro pred najlepšim mestom krimskim, pred Jalto. Pristan je bil poln pisanega ljudstva iz vseh slojev. Parnik je imel mnogo blaga za Jalto in tudi veliko pasažirjev je izstopilo in nekaj novih se je začelo vkrcavati. To je vika in krika med delavci, ki pomagajo nakladati na ladjo! Poslušal sem, pa nisem razumel nobene besede, kar so ti delavci govorili med seboj. To so domačini Tartari, ki govore svoj posebni jezik. Rasti so ti Tartari srednje, močne postave, zagorele polti in črnih las. Kar se tiče njih značaja, slišal sem o njih skoro samo pohvalo. Jako pošteni so in delavni. Pijančevanje in tatvina sta med njimi neznani pregrehi. Pač pa so vroče krvi. Da je na krimskem polotoku prvotni domačin Tartar, pričajo tudi imena mest, rek in gora. Razume se pa, da znajo izobraženi Tartari vsi ruski. Po vsej Rusiji so priljubljeni tartarski natakarji in izvoščiki. Tartari so Mohamedove vere. »Ljubljanski Zvon« 10. XXIII. 1903 . 38 Najel sem si izvoščika in hajdi v Jalto, kjer sem imel blizu tri ure časa. Lepa Jalta je vprav čarobna! Široka primorska ulica »Na-berežnaja« priča, da je Jalta čisto moderno mesto z rusko-vztočnim koloritom. Velikomestne, elegantne prodajalne, palačam podobni höteli in pa krasne, iz rezanega kamenja zgrajene vile v originalnih dražestnih slogih! Med hišami pa zelenijo parki, in kar je še lepše, tod zeleni vinska trta in zori grozdje. Tudi v okolici je vse polno vinogradov. Jalta je shajališče ruske bogate in elegantne gospode. Tu vlada skoro večna pomlad. Po leti se ljudje hodijo semkaj kopat, po zimi pa uživat milo, zlasti bolnim prsim ugodno podnebje, a jeseni zobljejo grozdje. O Jalta, ti si biser Črnega morja! Srečen je, kdor se more dalje časa pomuditi med tvojim zidovjem! Za mestom se pokrajina polagoma vzdiguje. Vse je kultivirano. Po višinah se belijo dražestne vile in zidanice. Ob vznožju pa pljuska morje ob pobrežje. Parniki leže zasidrani ob molih in ribiške ladje se gibljejo po zalivu. Prelesti V Jalti sem upal najti na svojem drugem izletu Leva Tolstega in Čehova. Ker pa je že tako usojeno, da Rusa ne najdeš nikoli doma tam, kjer ga iščeš, razume se samo ob sebi, da sta bila oba odšla par tednov pred mojim prihodom — na sever. Iz Jalte do Livadije je samo kake tri kilometre hoda. Kdor si hoče natančneje ogledati južni Krim, pelje se po cesti v Sevastopolj. Vožnja traje ves dan. Škoda, da že zdavnaj ni zgrajena železnica ob pobrežju. Slišal pa sem praviti, da se zgradi v kratkem. Začel je bil padati mrak, ko sem se bil povrnil na ladjo. Kmalu je zažvižgala parna piščal in odšli smo v mrak in v noč proti vzhodu. Ko se je komaj svitalo, smo obstali pred Feodozijo, ki pa sem si jo ogledal šele na povratnem potu. Popoludne ob dveh dne 7. julija pa smo zasidrali »Konstantina« v Kerčkem zalivu. Morje je tukaj jako plitvo in zato smo se, kar nas je hitelo pogledat Kerč, prepeljali na posebni parni barkasi do mesta. Kerč šteje kakih 30.000 prebivalcev ter leži ob prelivu v Azovsko morje. Mesto je utrjeno. V starem veku je stalo tukaj grško mesto Ilavrw-a-aTov (Pantikapajon). O dragocenih izkopinah, ki so jih našli tukaj, sem govoril že v prvem izletu. V bližini Kerči pa se nahajajo še zdaj jako znamenite gomile, ki jih razkopavajo ruski arheologi. Bržko sem bil stopil na suho, šel sem v mesto, ki se mi je zdelo zelo prazno. Doidem neko gospodično, ki je nesla knjige pod pazduho, ter jo vprašam, kje je mestni muzej. Utegnila je biti ali kaka učiteljica ali študentka. Drage volje mi je pokazala pot do muzeja ter potem še do stare cerkve sv. Ivana, ki je bila sezidana baje že v X. stoletju. Zahvalil sem se prijazni Rusinji (ali Grkinji?) za spremstvo ter se povrnil v pristan in kmalu smo bili spet na »Konstantinu« Bog ve, ali se mlada Kerčanka še kdaj spominja radovednega tujca, ki ga je vodila lani po Kerči ? Na palubi našega »Konstantina« ima neka odeška knjigarna svojo podružnico. Knjigar je bil mlad Jud, ki je seveda govoril gladko ruski jezik. Na skladu je imel razglednice, ruske knjige, raznovrstne, večinoma sila lahke beletristične vsebine ter časnike, ki jih je dobival po raznih pristanih. V tej plavajoči knjigarni sem si tudi kupil ruskega »vodnika« po Kavkazu in po Krimu. Oba je izdal v ruskem jeziku Grigorij Moskvič (psevdonim ?).1) Prelistaval sem prav rad obe knjigi, ker sem v obeh našel veliko več nego v nemškem Bädekerju. Ruski »vodnik« po Krimu ima pridejano celo tartarsko slovnico in slovar. Obe Moskvičevi knjigi sta ilustrovani, imata priložene tlorise mest, zemljepise itd. ter sta urejeni jako praktično. Razvpito Črno morje je bilo doslej popolnoma mirno. Ves čas je ležalo okrog nas kakor ogromno zelenomodro zrcalo. Le kdaj-pakdaj se je rahlo zgrbančila površina. Skoro sem si že želel doživeti tudi kak viharček. In moja želja se je bila vsaj deloma izpolnila. Kmalu po čaju, ko smo že plavali spet po odprtem morju proti jugovzhodu, začel je pihati precej hud južni veter. Rusi so ga imenovali Bbrerr» uokokoh, t. j. veter, ki nas je prijel od strani. In »Konstantin« se je začel zibati z boka na bok, Čim dalje, tem huje. To zibanje — Rusi pravijo KaiKA — jc zanimalo pred vsem nas, ki smo se vozili tod prvikrat. Dolgo smo kljubovali vetru in se vzlic »kački« izprehajali po palubi, seveda je bilo treba previdno balansirati, da te ni vrglo črez bok. Smejali smo se in tekali gori in doli. Toda jug nas je bil naposled vendarle pregnal v varno zatišje palubne kabine, odkoder vedejo stopnice v salon. Sedel sem tukaj na zofi z nekim Malorusom, ki še tudi ni bil doživel »kačke« na morju. Zunaj je noč. Veter tuli in parobrod niha in se guga enakomerno. Na dveh svetiljkah, visečih nama nasproti, vidiva prav nazorno, kako pleše naš »Konstantin«. Svetiijki se nagibljeta najmanj za 35°. Vprašava pomorščaka, če pride še huje in če je kaka nevarnost. »Hiwero!« (kaj še!) se nama zasmeje. »Kaj še lahko pride, tega sicer ') Grig. Moskvič: Iljustrirovannyj praktičeskij putevoditelj po Krymü. Cena vez. eksempl. 1 rub. Odesa 1902. — Grig. Moskvič: Illjustr. prakt. putevoditelj po Kavkazu. Cena 1 r. 50 kop. Odesa 1902. ne vemo, toda bati se ni ničesar! »Konstantin« je, čeprav šteje šele deset let, prestal že hujše noči, nego je nocojšnja! To-le zibanje je otročarija!« . . . Bal se ravno nisem, pa neko neprijetno čuvstvo se polasti človeka. Stopim venkaj. Jasna noč. Ponosno plava mesec po sinjem nebu. Zvezde se leskečejo tako nedolžno. Tukaj pa tak divji veter! Primem se za ograjo in gledam proti prednjemu delu ladje. Tu so stali v gručah še nekateri popotniki, med njimi par pomorščakov. »Konstantin« je pogumno rezal svojo pot, opotekaj e se gredoč kakor malko natrkan korenjak, ki vzlic obilemu vinskemu duhu v glavi ne izgubi ravnotežja. Tukaj zunaj sem na nagibajočem se ogromnem dimniku videl še bolj, kako se ziblje batjuška »Konstantin«. Bilo je že nad deset, ko sem se bil naveličal gledati »kačko« pa se odpravil »domov« spat. »Ali greste v Rigo?« me vpraša na stopnicah neki sopotnik. »»Ne razumem vas, kaj hočete reči s tem!«« pravim. »No, če prime koga morska bolezen, da mu je zelo slabo, tako da si pritisne robec na usta... pravimo mi Rusi, da mora iti takšen siromak „v Rigo" . . .« Ne, »v Rigo« nisem bil šel niti enkrat ne na vsej vožnji po Črnem morju, pač pa sem videl vsak dan druge potnike, ki so silno trpeli vsled morske bolezni. Proti tej zagonetni bolezni priporočajo razna previdnostna pravila, toda radikalnega zdravila doslej še niso našli. Glavna stvar je tudi na morju: zmerna dieta, zdrav želodec in pa normalni živci . . . V trebuhu parobroda se je občutilo zibanje seveda manj. Vendar sem se to noč prvikrat spet malko pozibal izza tistih zlatih dni, ko me je zibala mati. Kako dolgo me je zibal veter, ne vem. Ko se zjutraj prebudim iz krepkega spanja, bilo je morje spet mirno. Parobrod je stal v luki mesta Novorossijska. Mesto samo sem si ogledal na povratnem potu. Odtod dalje do Batuma se začenja Kavkaz ter sega prav do Novorossijska. Čisto nov svet, novi narodi, nove šege, novi vtiski! Primorska pokrajina od Novorossijska do Batuma je za Ruse dežela bodočnosti. Ze sedaj rasto po tem pobrežju iz tal nova mesta, nova letovišča, zdravilišča, dražestni koti. Mesta: Tuapse, Soči, Adler, Gagri, Picunda, Novy A fön, Suh um-kale, Očemčiry . . . se šele razvijajo, saj Rusija nima te dežele še niti sto let v svoji oblasti. V »Črnomorskem Vjestniku« sem čital v Batuinu ravno tiste dni ukaz ministrstva »putčj i soobščenja«, da se ima trasirati železnica ob morju od Novorossijska do Potija (oz. do Batuma). Kadar se dogradi ta železna pot, potem bode ta črno-morska dežela ena najlepših, najbolj cvetočih in najbolj obiskovan ih pokrajin ruskih. Klima je tod popolnoma južna kakor v srednji Italiji. Vse južno sadje uspeva. Za trs ni ugodnejšega kraja. Pri za-jutrku pa mi pojasnjuje neki Rus z zgovorno besedo, zakaj kultivi-ranje po tem pobrežju vendar še počasi napreduje. »Vidite«, pravi, »naši ljudje ne postopajo dovolj racijonalno. Lastniki ozemlja stanujejo navadno v Moskvi, v Peterburgu in drugih velikih mestih ruskih, skrb za svoja posestva pa prepuščajo tujim ljudem. Prva skrb tem lastnikom ni kultiviranje, nego najvišji cilj jim je — hitro obogateti . . .« Spet drug sopotnik, neki gozdar, pravi: »To primorje hrani v sebi še nedvignjene zaklade premoga in raznih rud. Po gorah se ko-šatijo še pravi pragozdi, koder še ni pela sekira. Tod teko k morju reke in močni potoki, katerih gonilna moč še ni porabljena. Mi bi potrebovali tukaj veliko strokovno izobraženih ljudi, ki bi nam pomagali dvigati vse te zaklade in ki bi obenem deželo kultivirali.« In ko je izvedel, da sem Slovan iz Avstrije, mi še dostavi: »Pošljite nam vrtnarjev, rudokopov in drvarjev! Drvarji bi morali znati spravljati debela debla z gora v nižave ter iz njih žagati deske, doge in druge stvari. Tudi takih ljudi bi še potrebovali, ki znajo po razumni metodi zasajati vinograde, obdelavati jih in ravnati z vinom. V časnikih sem čital, da imate tudi vi Slovenci več takih sposobnih ljudi. Naj pridejo k nam. Zaslužka bodo imeli obilo! . . .« Ko smo bili pristali pred naselbino Tuapse, sem videl, da je sinočnji vihar nekaj popotnikov vendar preveč zibal. Neka štu-dentinja s kratko ostriženimi lasmi je bila tako obolela, da je padala iz omedlevice v omedlcvico. Slučajno navzočni vojaški zdravnik ji je stregel, kolikor je mogel, pa vse ni nič pomagalo. Navsezadnje kapitan ni pustil, da bi se peljala dalje, pa je ukazal, da jo morajo izkrcati v Tuapse. Ko so jo prenesli v čoln, je še v njem omedlela. Zvečer, 7. julija, smo prispeli pred dražestno mesto Soči, kjer se belijo nove vile med zelenim sadnim drevjem. Izstopilo je več letoviščarjev. Po gorah, odrastkih velikanskega Elbrüsa, pa sem videl ležati sneg. Drugo jutro smo stali v pristanu Novega A fön a (t. j. Novega Atosa). Čudovito lepa naselbina! Ruski menihi z gore Atosa so ustanovili tukaj leta 1875. svoj samostan, ki je z morja pravi palači podoben. Ponosna cerkev s pozlačeno kupolo se dviga na nizkem griču. Okroginokrog stoje razna gospodarska poslopja. Dolge vrste sadnega drevja zelene po kraju. Sila idilski, vesel pogledi In tukaj ne živi nobena ženska. Sami menihi, ki izvršujejo vse gospodarske posle in vse obrte, ki so jim potrebni. Vlada jih podpira, ker so iz pustega kraja ustvarili cvetoč raj . . . Jako lepo in naglo razširjajoče se mesto je tudi Suhüm-k al č. Ime je turškega izvora, ker so pred okupacijo stanovali tod Turki. Mesto šteje že nad 8000 prebivalcev in ima na zunaj popolnoma moderno lice z belimi zidanimi hišami, vladnimi poslopji, hoteli in cerkvami. Popotniki mu prorokujejo veliko bodočnost, zlasti, da bode to najboljše letovišče, ker je proti severu popolnoma zavarovano z gorami. Vse južno sadje je tukaj najprej zrelo in izvrstna vinska kaplja se rodi v tem srečnem Suhümu. Najbolj mi je hvalila Suhüm neka dama. Bila je stara ko zemlja, koščenega obličja, a še živih oči. V pomladi svojega življenja je utegnila biti krasotica. Ne vem, je li bila Rusinja ali kaka ino-rodka. Kadar ni bila v svoji kabini, je sedela nad vhodom v salon pri stopnicah na zofi. Na mizi je imela pred seboj vselej polno Škatlo cigaret, ki jih je kadila ves dan. Bila je bogato oblečena. Nihče se ni menil za njo. Slučaj je nanesel, da sem sedel neki dan v nasprotnem voglu blizu nje. Zapletel sem se bil ž njo v razgovor in refren vseh njenih besed je bil: »O, Suhüm, Suhüm, to vam je raj! Jaz tam živim, veste. Vsako leto mi ugaja bolj in bolj. O, Suhüm!« Ime »Suhüm« je zvenelo iz njenih ust v globokem altu tako skrivnostno. Kdo ve, če ne igra ta Suhüm kake posebne vloge v romanu njenega življenja ? In puhala je dišeči cigaretni dim pod strop. In ko je izkadila eno, vzela je spet drugo papirosko med svoje tenke prste in kadila in kadila . . . Domačini črnomorskega pobrežja, ki ga ravno opisujem, so Abhazci, poseben narod. Bili so nekdaj kristjani, potem moha-medani in sedaj prehajajo baje spet v pravoslavno krščanstvo. Nekaj takih Abhazcev se je peljalo tudi na »Konstantinu«. Moški so imeli na glavi turbane, ženske pa neko čudno obleko, ki je ne bom opi-saval. Med njimi je bilo tudi nekaj izobražencev. Ženske so bile dovolj lepe. Neka mlada Abhaščanka je imela krasne lase, spletene v dolge kite, ko so ji visele po hrbtu. Govorili so med seboj nam povsem nerazumljiv jezik . . . Popoludne proti trem smo se ustavili v luki Po t i j ski. To je bilo nekaj nenavadnega, kajti morje je baje tukaj največkrat nemirno, tako da parniki ne morejo do kraja. Poti (7000 duš) leži ob izlivu Riona v močvirnati ravnini, kjer je mrzlica doma. Štirje popotniki smo porabili čas ter se odpeljali v mesto, ki ima sicer ravne ulice, drugače pa ni tukaj nič posebnega. Da bi prestrašili mrzliške bacile, stopili smo gredoč v neki vinski hram ter izpili buteljko ognjevitega kahetinskcga (gruzinskega) vina . . . Ob najlepšem vremenu nas je bil pripeljal ob polusedmih zvečer naš ljubi »Konstantin« v Bat um. Bili smo njegovi gostje od sobote popoludne do srede zvečer — 4*/2 dni. S hvaležnimi očmi sem se še ozrl na lepi parobrod, ki nas je zdrave in vesele oddal na molu batümskem. Batüm šteje pravzaprav Šele 25 let. Dokler si ga niso osvojili Rusi v zadnji vojni 1. 1878., je bila tamkaj umazana turška vas enakega imena. Kaj pa se je vse zgodilo v četrti stoletja! Obširna luka odpira sedaj svoj vhod največjim ladjam. Ze ob nabrežju stoje čisto moderne visoke hiše: agencije, hdteli, prodajalne. Ulice so začrtane vse ravne. Hotel »Imperial«, kjer sem izstopil, je last nekega Francoza in bi lahko stal v vsakem evropskem mestu. Batum ima že 30.000 prebivalcev in ruski »putevoditelj« po Kavkazu pravi, da to mesto ne raste »po dnevih, nego po urah«. Tu imajo moško in žensko gimnazijo, ruske, armenske, gruzinske in grške ljudske Šole, obrtne šole, razne banke, javno knjižnico in svoj dnevnik »Črnomorski Vjestnik«. Tvrdke so napisane po ulicah v ruskem, gruzinskem, turškem in armenskem jeziku. Vse nove ulice so razsvetljene električno. Nekatere stare ulicc pa so še precej azijatske in tlak je po njih grozen. Ponos vsega Batuma je Aleksandrovski park z raznimi bujnimi tropičnimi rastlinami, med katerimi se vijejo izprehajališča. Ob morju pa so napravili Rusi skoro pol ure dolg buljvar. To je prekrasen drevored, kjer se šeta na večer sila pisana zmes različnih plemen in noš. V paviljonu igra vojaška godba in v restavracijah si lahko okrepčaš telo, s čimer ti drago. Tam na jugovzhodu pa se blešči na armenskih gorah — sneg. Morje šumi ob bregove in Batumčani se hodijo kopat v hladu v bližnje kopališče. Hodil sem gori in doli in gledal to pisano množico, govorečo med seboj na vseh evropskih in tudi na nekaterih azijskih jezikih. Blizu tega šetališča so dovrševali ravnokar novo veliko rusko cerkev. Sicer pa imajo tudi druge krščanske konfesije tukaj svoje cerkve. Batum je močna trdnjava. Mesto je važno posebno vsled železniške zveze z Bakuom, ki ima tukaj tudi svoja velikanska shra-nilišča za petrolej. V bližini Batuma (v Čakvi) so začeli z uspehom saditi čajevec. (Dalje prihodnjič.) Tpenotki iz učiteljskega življenja. Spisal Josip Dolinar. V. ežki dnevi so se začeli Idolniku, vsak drugi je bil težji od prejšnjega. Pripravljati je bilo treba za začetek šolskega leta, delo se je kopičilo. A Idolnik je bil truden, upehan, po njegovih žilah se je pretakalo nekaj neznosno težkega. Roke je komaj pregibal, noge so bile lene in trde. Loteval se je dela, a komaj je začel, je že nehal. Zamislil se je nekam, njegovo oko je strmelo v daljo, njegov duh je bil odsoten. A tlačilo ga je k tlom, prikovan je bil nanje z močnimi, železnimi verigami. Vsak poizkus, da bi se rešil, je bil zaman, njegov duh se je uklonil, strte so mu bile peroti. Vsak hipec je stopil v sobo, kjer je ležala mati. Sedel je zraven postelje in zrl nanjo. V njegovih očeh je bila bridkost, iz njih je črnel obup. Navadno nista z materjo govorila ničesar. Prihajal je, sedel in odhajal. Ona se je vedno bolj krčila, obraz ji je ginil, koža se ji sušila. Hitro je Šlo ž njo navzdol. Tudi s sestro nista izpregovorila včasi po ves dan. Ni bilo treba. Dovolj je bilo, da sta se pogledala, in že sta vedela misli drug drugega. In začela sta se celo ogibati s pogledi. Nad vsem je plulo nekaj morečega, strašnega . . . Tako je napočil prvi dan novega šolskega leta. Lep jesenski dan je bil. Solnce je sijalo veselo na temno-modrem oboku, drevje je šelestelo v rahlem vetriču, prvi rumeni listi so padali raz drevje na šolskem vrtu. Prijeten hlad je vel mimo šolskega poslopja, kjer so se pred njim zbirali šolski otroci, da bi se odpravili k maši. Vse je bilo živo. Zbirali so se v gručah, stiskali glave skupaj ter polglasno šepetali. Mnogo so si imeli dopovedati, mnogo ugibati, saj jih toliko že dolgo ni bilo skupaj. Idolnik je nekolikrat pogledal skozi okno. Njegov sicer jako rumeni obraz je kazal nekoliko rdečice, njegovo ugaslo oko je za-dobilo nekaj bleska. Ko je videl zopet pred seboj toliko mladih znancev izza prošle Šolske dobe, se mu je nekaj omehčalo v prsih. Zavedel se je za hipec, rahel žarek je prešinil notranjost njegovo. Od daleč se mu je zasvetilo upanje, spomnil se je Zamude, v izpolnjevanju svoje težke dolžnosti je upal najti rešitve. Ti otroci ga povzdignejo, med njimi se naseli zopet mir v njegovo dušo. Kaj ga brigajo govorice odraslih, kaj njih sumničenje in obrekovanje! Srca teh nedolžnih otrok so njegova, vanje se bodo dale položiti kali, ki iz njih poženejo cvetke človekoljubja, resnice in odkritosrčnosti! Njegovi udje so bili sicer še vedno težki in neokretni kakor v prejšnjih dneh, pregibal se je počasi in z vidnim naporom, a v notranjščini mu je odleglo in iz nje je hotel črpati moč, da si opomore, da vstane iz groba, ki ga je vanj tako nenadoma treščila bridka usoda. Pri cerkvi je zazvonilo. Zvonov glas se je tresel po vzduhu in razlegal se je daleč tja po dolini. Zvenel je praznično veselo in veličastno. Otroci so se stisnili skupaj, začeli so se razvrščati v pare. Idolnik je stopil iz veže in mednje. V hipu jih je razvrstil. V začetku dolge vrste se jc dvignila šolska zastava in zaplapolala v vetru. Dolgi in rdeči nje trak se je krvavo zabliščal v solnČnem pramenu. Vse je potihnilo, v dolgi vrsti se ni ganil nihče. Tu je zazvenel Idolnikov ukaz, vrsta je oživela, premaknila se in začela se je viti navzgor proti cerkvi. Zadaj je stopal Idolnik. Pred hišami so stali ljudje, kolikor jih ni bilo na delu, ter opazovali otroke. Idolnika je pozdravil malokdo. Možje so izginjali v hiše, predno je dospel do njih učitelj, a žene so ob njegovem prihodu zrle topo predse ali pa so mu celo obračale hrbet. Semtertja je Idolnik slišal svoje ime. Vselej se je zdrznil, vedel je, da se ne imenuje v dobrem. A potlačil je s silo ta neprijetni občutek, mislil je le na poznejšo uro, ko bode zopet sam v šolski sobi med otroki. Vrsta se je v cerkvi razdelila na dve strani. Na desnici ob klopeh so se postavili dečki, na levici so stale deklice. Nekaj dečkov in deklic pa je odšlo za Idolnikom na kor. Župnik je pristopil, orgle so zabučale in kmalu so zadoneli po svetišču krepki, mladi, nepokvarjeni glasovi. Doneli so ti glasovi, kakor bi prihajali iz srebrnih piščali. Skozi pobarvana stekla pa so se usipali solnčni žarki, plesali so po klopeh, plezali po oltarjih, poljubljali marmorne kipe, odbijali se od posrebrenih in pozlačenih svečnikov. Ko je bila končana maša, so odšli zopet skupno navzdol. Pred šolo pa se niso razšli, ampak so stopali v razred. Nastal je šum in glasno govorjenje, ki je ponehalo Šele tedaj, ko je Idolnik odkazal vsakemu svoj prostor. Nato je začel ubožnejšim deliti knjige in zvezke. Ko je bilo tudi to delo končano, je nekoliko časa sedel, da bi se odpočil, ker se je čutil zelo truden in upehan. Solnce je lezlo vedno više in više, a v prenapolnjeni sobi je postajalo soparno. Idolnik si je brisal pot raz čelo, roke so se mu tresle in bilo mu je nekoliko tesno. Sedeti je moral dalje časa, nego je nameraval. V tem so otroci začeli šumeti in listati po knjigah, pripovedovati si in šepetati. Idolnik je vstal ter jim začel govoriti. Priporočal jim je, s kakšnimi mislimi in sklepi morajo prvič v šolskem letu prestopiti šolski prag, kako se morajo vesti v šoli in zunaj šole, kako morajo ljubiti in spoštovati starše in učitelje, ki jim izkazujejo toliko dobrot. Njegov glas je bil tih in nekoliko hripav, a kar je govoril, je govoril izrazito in z občutkom. Otroci so zrli vanj nepremično, oči so se jim svetile, ustnice so se jim pregibale. Idolnik je bil v svojem elementu. Pozabil je vseh svojih boli, vse svoje bede, živel je v tem hipu samo onim, ki so sedeli pred njim, ki so verjeli njegovim besedam. Pozabil je na soparico v Šoli, dasi je težko dihal in se je vse njegovo šibko telo kopalo v znoju. Govoril je še vedno, vmes je koga kaj vprašal in njegov bledi obraz se je vedno smehljal. Ravno je hotel dokončati in za prvi dan otroke nekoliko prej izpustiti, ko zapazi, da sta si v zadnji klopi dva dečka nekaj zaše-petala. Takoj nato eden izmed njiju vzdigne roko. »Ah, vidva pa nista pazila, o čem smo se sedaj razgovarjali,« je dejal Idolnik mirno, a resno. Dirnilo ga je neprijetno, da je to opazil. Deček je še vedno držal roko kvišku. Njegovi prsti so se naglo premikali in drgnili drug ob drugega, kakor bi bili električni. »Gospod učitelj, jaz pa nekaj vem, nekaj vem,« je klical polglasno. Njegov tovariš je sedel zraven njega, rdeč kakor kuhan rak. Z desnico je suval soseda, naj molči. »Tožiti se ne sme,« je dejal Idolnik in hotel govoriti dalje. Toda oni se ni dal motiti, ni hotel položiti roke na klop. »Gospod učitelj, gospod učitelj,« je še vedno govoril. »Blažon je rekel —« »No torej, kaj hočeš?« »Blažon je rekel, da ste vi — lump.« Nekoliko hipov je nastala v šoli tišina. A tu se je nekdo zasmejal in za njim je prasnil v smeh ves razred. Idolnik pa se je moral prijeti ob mizo. Bil je v tem hipu bolj podoben mrliču nego živemu človeku. To je bil prehud udarec. Vse se je rušilo nad njim, vse se je vrtelo okoli njega. Vzeli so mu vse, kar je imel, poštenost in dobro ime, a nazadnje so mu vzeli najdražje, so mu vzeli ono, na kar se je opiral, kar ga je še držalo kvišku, vzeli so mu zaupanje in spoštovanje otrok. Stemnilo se mu je pred očmi. Oni dan, ki mu je obetal rešitve, mu je prinesel zadnji udarec, najhujši izmed vseh, ki so ga zadeli. Zamahnil je mehanično z roko. Otroci so vstali. »Molimo,« jc dejal tiho, komaj slišno. Ko so se otroci razšli po vasi, je odmevalo njih glasno go-govorjenje proti šoli, semtertja je celo kdo zaukal, kar se ni prej zgodilo nikdar . . . Idolnik se je vrnil v razred. Tam se je naslonil na mizo ter srepo zrl predse. Glava mu je klonila nizko, čelo se dotikalo mize. Bilo je vroče in žile na sencih so bile debelo napete. Nemo so ga zrle podobe raz stene, a solnčni žarki so plesali po sobi in v njih so plesale mušice. Toda čuj, kaj je to? Idolnik se je vzdramil ter privzdignil glavo. Spodaj so zaloputnile duri, nekdo je hitel po stopnicah navzgor. Idolnik je slišal glasno ihtenje. Mera še ni polna, še nekaj se mora zgoditi. Med vrati se je pojavila sestra. »Francelj, za božjo voljo hiti!« je viknila in hitela zopet navzdol. Idolniku so se zašibila kolena, skoro se je sesedel. A hitel je za sestro navzdol. Ko je stopil v materino sobo, je videl, da je mater zadela kap. Vsa njena desna stran je ohromela. Starka je ležala trdo kakor posekano deblo. Zunaj pa je bilo vedno bolj svetlo in od daleč se je čulo Še vedno vriščanje šolskih otrok. Na vrtu je podrhtevalo listje in padalo v velikih kolobarjih na tla. — / ^f?ej, na polje, na prostrano pobitim zarana, v vetru veje polno klasje, zlata je poljana. Poletje. Težko ziblje, težko klanja zorna se pšenica — to ponosno se vpogiblje naših polj kraljica! Tu so žetve krasni časi, njiva že je zrela in ženica — prepelica bo med žitom pela. Tabor. Pesem, Äo oklenil si se mene in me prosil: Bodi moja! pogled moj ti je iskreni odgovoril: Tvoja, tvojal Ptice so prisluškovale tihi moji izpovedi, rože v mojem vrtu lahno klanjale se tej besedi . . Zlato solnce pa v dveh srcih kres ljubezni je užgalo — in nebo ažurno gori srečo duš dveh blagrovalo . . Kristina. Ej, če bi Vedel! ^2-