357
Politične  stvari.
Kratek pregled dosedanjih dogodeb na jugu.
„Novice" so že lansko leto enkrat podale svojim bralcem kratek pregled dogodeb na jugu od prvega poČetka ustaje v Hercegovini do tje, ko je Rusija stopila na noge. Al deloma, ker je med tem mnogo prej neznanih reči na dan prišlo, ki vse v drug svit stavijo, deloma ker je Rusija prijela za meč zoper Iju-tega Turka, se nam potrebno zdi, še enkrat o tem spregovoriti in dopolniti, kar je bilo do tje pomanjkljivega.
Vse dogodbe na jugu do zdaj se dajo razdeliti v tri dele: 1. ustaja v Hercegovini, pozneje v Bosni in Bulgariji; 2. vojska Srbije in črnegore s Turčijo, in 3. vojska Rusije s Turčijo.
Po dosedanjih dogodbah, pozvedbah ia prikaznih je jasno, da je ustaja prišla za Rusijo prenaglo. Kar se zdaj godi, se je imelo še nekaj let pozneje zgoditi, tedaj bi bilo krvave vojske skoro gotovo prej konec. Ječanje in stokanje po težkem jarmu tlačenega naroda na Turškem je pač donelo že več let neprenehoma po Evropi in klicalo na pomoč, al tega klicanja ni slišal in ni hotel slišati noben drug narod, kakor Ruski. Rusija ga je slišala in slušala, a rekla je: „potrpite le še nekoliko časa, dokler bom jaz v stanu, priti vam na pomoč tako, da vas rešim.li
V tem je Rusija delala priprave za delo odrešenja — ne le znotraj, ampak posebno zunaj — z diplomacijo Evropsko. Po pogodbi v Parizu so bile namreč Angleška, Francoska, Avstrija in Pruska tako zvane var-hinje Turčije, to je, bile so porok za to, da se Turčiji v Evropi nič zalega ne zgodi, da se jej noben kos ne odtrga. Kako pa je bilo Rusiji mogoče, izpeljati svoj večletni namen osvobojenja Turških kristijanov, če ne na ta način, da odtrga ne le enega, ampak več delov od Turčije? To pa ni bilo lahko, morda celo ne mogoče, dokler Turčijo brani čveteroglavna diploma-tična „hydra". Zato je morala najprej to diplomatično čveterogiavno pošast pripraviti do tega, da se spre med seboj. To se je — če ne po njeni volji, pa gotovo ne proti njeni volji zgodilo. Prusija je ugnala Francijo, kar bi jej gotovo ne bilo lahko, Česar bi se morda celo podstopila ne bila, ako bi Rusija jej ne bila varovala hrbta in pomagala že prej kolikor toliko vstra-sene Avstrije brzdati. Da je Avstriji tega brzdanja treba bilo in ga je še treba, dokaz temu je ošabni in žalibog še zdaj premogočni Magjarski element, ki se vedno s Turškim brati.    Znano je, da se je to vse po-
srečilo. Francija je bila ugnana in Nemčija je postala mogočna tako, da jej pristoja odločna beseda v družbi Evropske diplomacije.
Ostala je le še Angleška svojeglavna; ai ko se le ni hotela udati, se je po parlamentarni, zdaj povsod veljavni šegi prešlo čez njo „na dnevni red"; Rusija je rekla: „ti in Turčija skup, mi drugi vsi pa skup, potem bomo videli, kdo bo zmagal."
Na to se je jela pripravljati na resen boj, al pri tako velikanski državi, kakor je Rusija, priprave ne morejo biti gotove še v enem letu ne.
Tako je stala stvar, kar poči v Hercegovini prva ustajniška puška, — prekmalu za Rusijo! Rusija ni bila popolnoma gotova še z diplomatično, še manj pa z vojno pripravo. Diplomatični aparat je najtežji zavoljo vednih premenjav ministrov; zato so tudi diplomati brž skup skočili, Angleški minister vnanjih zadev Salisburv je tudi beračil od cesarja do ce sarja, od dvora do dvora za Turčijo in spravil res skup Evropsko konferenco, ki pa se je zavoljo trdovratnosti Turčije popolnem razbila. Potem je bil shod cesarjev, in diplomacija je stopila v kot.
Ustaja, o kateri so turkoljubni nemški in magjarski listi pisali, da jo bo en sam batalijon Turkov zadušil, se je širila čedalje bolj. Od vseh krajev, kjer žive pošteni ljudje, jej je dohajalo pomoči. Rusiji je bila, kakor smo prej že omenili, sprožila se prekmalu, a spoznala je, da se je to zgodilo le zarad tega, ker tlačencem ni bilo več mogoče prenašati Turške sile. Tako je tudi razumeti, da ni branila Črni gori in Srbiji priskočiti ustajnikom na pomoč, marveč jima je poslala izdatne podpore — le da plamen ustaje ne ugasne, dokler je njej sami mogoče stopiti na noge. S tem je bila končana prva doba.
Druga doba se je pričela sCrnogoro in Srbijo. Ta doba je kratka. Črnogorci so Turke popolnoma potolkli, Srbi pa niso bili tako srečni. Konec tej dobi je bil ta, da se je po kratkem premirji po posredovanji Evropske diplomacije sklenil mir s Srbijo, s Crnogoro in ustajniki pa ne, ker je Turčiji tem nasproti zrastel greben.
Potem utihne vse, le Črnogorci kalč mir s tem, da zopet par Turških polkov posekajo , nekaj pa vja-mejo in topov vzamejo. Velik krik turkoljubnih in ma-gjarskih listov!
A prične se tretja doba: Rusija napove vojsko Turčiji. Skonca ni šlo vse po volji; Rusi so sicer prestopili Donavo in šli cel6 čez Balkan, a zadeli so ob trdno skalo pri P le v ni, kjer so si glavo tako razbili, da je bilo njihovo napredovanje za par mesecev ustavljeno. Enako so skusili v Aziji, kjer tudi so prenaglo in s premajhnimi močmi naprej silili. Morali so se umakniti in čakati več časa, da so zopet mogli naprej.
Skušnje te so bile britke, al tudi veliko vredne. Dokaz temu so zadnje slavne in velikanske zmage v Aziji, po katerih ste dve Turški armadi do malega uničeni; dokaz temu vspehi v Bolgariji, kjer je zdaj najmočnejša Turška trdnjava Plev na v taki zadregi, da mora pasti, in kedar pade, bode skoro vojske konec, ker Turki nimajo potem nobene prave armade več. Res, da so k temu kolikor toliko tudi Rum unči pomagali, ki so se pridružili Rusom ; veliko tudi pa junaški Črnogorci, ki so Turkov pobili že več, kakor jih je njih samih v orožji; al nobene dvombe ni, da ne bi bili Rusi vsega tega sami dosegli, ako bi bili po vsem pripravljeni že tako naglo za vojsko, kakor so bili prisiljeni v njo po prezgodnji ustaji in po tem, kar se je vsled nje godilo.
Zdaj gre vse mirno svojo pot. Evropska diplomacija molči, le Angleži podpirajo Turke na tihem, ko-
likor se da, z ljudmi, orožjem in denarjem, čeravno njihovih podložnikov v Aziji kar na tisuče glada gine, in Avstrijski Magjari demonstrirajo za svoje pobratime Turke. Al to sveta ne bo vrglo s koles in Rusi bodo svojo nalogo dognali, kajti njih glavna zaveznica je Nemčija, ki povrača Rusiji dolg od leta 1870., in pa Avstrija — zoper voljo Andrassvevo in njegovih rojakov.
Tako je in nič drugače,   če se tudi Avstrijski tur-koljubi in Magjari na glavo postavijo!                J. A.
358