Za obnovo naših narodnih plesov V času velesejma se je vršil v Ljubljani festival slovanske glasbe in slovanskih narodnih plesov. Predstavam, ki so se izvajale na prostem, je prisostvovalo več tisoč gledalcev. Vabilu za sodelovanje se je odzvalo okrog 20 plesnih skupin, med njimi tudi inozemske, kakor je bilo že javljeno. Kdor je resnično in z najboljšim namenom prisostvoval tem plesom, se mu je gotovo obenem z menoj odprlo toliko novih poaledov za razumevanje vseh mogočih današnjih gibanj, da se je od samega začudenja hotel dokopati vsaj do razumevanja teh pojavov, ki so v našem. življenju že davno skoraj popolnoma ugasnili in so ostali samo klaverni ostanki brez življenjske vsebine. V naslednjem hočem podati dvoje kratkih misli. v iskren preudarek, da-li niso vendarle resnične in prepotrebne za razumevanje vseh naših notranjih in zunanjih, duševnih in fizičnih naporov. Zame omenjeini plesi niso bili ne zabava in ne razvedrilo. To pa zato, ker se jih nisem aktivno udeležil in je bila edina kretnja, ki sem jo prispeval, ploskanje, odobravanje, zadovoljstvo. Pestrost narodnih noš, množica gibov, njih pomen in izraz ter končno njih čiJdovita sorodnost, so na tnajprimitivtiejši način pričali in tudi izpričali kako neutemeljeno in neupravičeino so postavljene meje, ki ločijo in razdvajajo, mesto, da bi združevale in spajale. Prav tako so dokazalc naše domače plcsne skupine, koliko je pri nas žive, bogate. lepe in resnične folklore, ki bi s svojo preprostostjo. iskrenostjo in veličino bila zmožna dati nove in prepotrebne življemjske sile za preporod naše mlačne narodno - kulturne volje. Ta nastop je živo pokazal, da smo po tej strani obubožali prav zaradi tega, ker smo pozabili na tiste simptome, ki so bili večno naši in o katerih bi nihčc ne mogel — vkljub vsej svoji zagrizenos'ti in nadutosti — reči, da niso naši. Pri tem je prva in pred vsem svetom vidno kapitulirala avstrijska oblast, ki ie našim Koroščem prepovedala zaplesati »Visoki rej pod lipom«. K tej prvi stvari naj bi omenil še nekaj vsakdanjega. Toliko narodinih veselic, kot jih imamo v Sloveniji, jih menda ni zlepa kje po svetu. Redko katera narodna veselica je brez plesnega proarama. Še redkejše pa so narodne veselice, na katerih bi mesto modernih plesov zaplesali narodni ples. Naj bi ta festival pokazal pot nazaj k našemu ljudskemu rajanju in da je to vse&plošno potrebno, naj bi potrdile naslednje misli. Naj bi ne ostala telesna vzgoja zgolj pri muskulaturi. Ni končni cilj telesne vzgoje doseči čim večjo razsežnost. Naše telo je gotovo ustvarjeno za kaj višjega. In zdi se mi, ko bi telesna vzgoja izgubila ono surovo, zgolj materialistično oblikovanje, bi brez dvoma pričela postajati resnična kultura. Tukaj lahko zapišem besedo ples, ker vem, da bo prav razumeta. Kdor je to razumel, bo gotovo pritrdil. Pri gibanju, posebno pa pri otroškem, bi se duše in telesa spojile v rajanju v eno, vsak in vsi skupaj bi izkričali kar jih mori. Individualizem, obseden od skupnega ritma, bi plesal in med njim in ekstremom bi ne bilo nobene razlike. Harmonija bi bila neizbežna in nihče bi ne čutil, da se mu bogati duša in raste telo. In prav, v tem jo veličina narodnega, skupnega plesa, ko začutijo vsi navzoči, en ritmus, eno nerazumljivo vsebino, eno lepoto, občestvenost. življenje. Da je pri nas Slovanih, usmerjenih na zapad, nastala kriza narodnih plesnih zborov, ki pa nikakor ni tolika, ko v zapadnih državah, je pa gotovo krivda v individualistični usmerjenosti današnjega človeka, ki ne pozna skoraj več skupnosti. Čut za občestvenost mu je skoraj popolnoma izginil, vsaj meščanskoliberalnemu tipu. Zato je današnja doba popolnoma nemogoča ustvariti take resnično družabne ,plese, kot so »kolo«, »četvorka« in »beseda«. Da je to resnica, najbolj živo občutimo 'Slovenci, ker smo bili najbolj izpostavljeni vplivom individualno-meščansko-liberalne kulture. Ob priliki tega festivala pa smo lahko z veseljem ugotovili, da je še naj- več tozadevnih dcmokratičnih oblik ohranjenih prav pri Slovanih, kar pa se je zahvaliti slovanskemu čutu za kolektivnost in občestvenost ter teatralično gledanje vsega živIjenja. Kdor je, kakor sem že uvodoma omenil, vsaj toliko resnično prisostvoval plesom, je tudi lahko opazil živo kontradikcijo med plesalci in .gledalci. Gledalci so hoteli razumeti ves ples, k čemer jih je tudi, gotovo nepremišljeno, zavajala pisana razlaga plesov. Ples ni film. Krik ni nobcna določena beseda, pa tudi ne glas in vendar ga lahko postaviš v vrhunec veselja ali pa žalosti. In da je to resnica, ne more nobena umetnost tega tako izraziti, kakor prav ples. In s krikom se prične človekovo življenje. In vse življenje je gibanje, z vctrom in žitnim poljem, z živaljo in človekom. Nekje sem čitail. da je vsaka umetnina avtonomeTi izraz naše duševnosti. Torej je ples umetnost. Plesni gib je živa slika, misel v gibu pesem. Ali ni potem slikar, pesnik, glasbenik in končno vsak človek plesalec v najvišjem pomenu besede? Torej je ples vendarle sinteza vseh temeljev človeške kulture. Tudi to je pokazal festival, da ples pri nas nima tistega mesta. kot bi ga moral imeti. In skoraj gotovo je, da bo vkljub vsemu temu ostala naša publika pri starih opernih in operefrnih baletih, ki so se zatrosili in zaredili v času »sončnih kraljev«. Takrat je izgubila moška osebnost v plesu vsak pomen. Ples je posital igračkanje in erotika, kar je v pretežni večini še danes. Iz vseh teh misli, tako se meni zdi, se da dovolj jasno posneti, da je prav za prav, moral bi biti, prav narodni ples tisti, ki naj bi nam pokazal nova pota pri vzgajanju naše mladine. Tisti mladi vzgojitelji, ki so dovzetni' za to, naj bi pričdi o tem resno razmišljati. Saj to ni tako enostavna stvar, kakor izgleda na prvi pogled. Končam naj z Gradnikovo mislijo, da nam mladina šimijev, fox-tirota in sličnih stvari, ki razdvaja dušo in telo. ne bo skovala nobene svetle bodočnosti. Morda se nam bodo prav z otvori>tviio narodnih in skupnih plesov pokazala za bodočnost nova pota k pravi telesno-duševni vzgoji, .ki bo sinteza vseh v človeku konstruktivno - pozitivnih življenjskih elementov. Vojko J.