Dobri ljudje
23. Veseli kuhar.
;5$^«' samostanu sv. Katarine na Sinajski gori je VJj^^ živel kuhar, ki je moral vsak dan kuhati za JpBPr več kot dvesto oseb, in je bil vendar pri JP^^a) žarečem ognjišču vedno vesel in dobre volje. Opat, ki ga ni nikoli videl drugačnega nego vcselega in jasnega lica, ga vpraša nekoč: ^Kako je to mogoče, da si vkljub tolikemu trudu in naporu vendar še vedno tako vesel in zadovoljen ter nisi nikoli nejevoljen?" — ,,To pa prihaja odtod," odgo-vori kuhar, nker vse, kar moram delati, delam iz Iju-bezni do ljudi in še bolj iz Ijubezni do Boga! Lju-bezen stori, da je vse sladko in lahko."
Dober  mora biti človek,   kaj ne,   potcm gre pa vse gladko in lahkotno!
^^^^^B                  S4   115   V&
^^^^^^            24. Srečna srečka.
Bilo je na Dunaju. V gostilni sedi pri čašici vina gospod dobrohotnega obraza. Kar se mu približa bolj ubožno oblečen mož in plašno ogovori gospoda, ki je bil bogat bankir: nDobri gospod, jaz sem ubog drvar, moja žena \n mo}> trije otroci so v velikj bedi: o!> iskala nas je bolezen, vse smo že prodali, pri delu sem tudi že bolj neokrelen in se torej zaslužek manjša. Tukaj imam srečko in hotel sem vas prositi, dragi gospod, da bi mi jo odkupili. Prihodnji teden moram plačati stanarino."
Bankir, že vajen takih prošenj, hoče prošnjika kar odsloviti, rekoč: Jaz ne potrebujem nobene srečkel" Toda ubogi drvar ponovi svojo prošnjo tako nujno, da se kaže bankir nekoliko voljnejšega in reče: BPa pokažite tisti papir, da vidim, ali je res kaj vreden." Drvar mu ponudi v čist papir zavito srečko. Bankir jo ogleduje ter gre nato vun, da bi poizvedel pri gostilničarju, ali mu je kaj znan ta mož. Gostilničar ve o njem pripovedovati le hvalne reči. Zato bankir plača srečko; drvar se zahvali in veselo odhiti domov.
Stiri tedne potem pokliče bankir drvarja k sebi. Ves v strahu pride ubogi drvar, češ, morda ni kaj v redu pri njegovi prodani srečki. Bankir pa ga ves vesel nagovori: nGlejte, dragi moj, vaša srečka mi je prinesla srečo!" — ,,To me srčno veseli," odgovori drvar, »ljubi Bog vam je poplačal vaše dobro delo."
—   nPa uganite, koliko sem zadel?" — rKaj vem ?" — ,,No,  pa  poglejte,"   reče  bankir in privzdigne neko-liko preprogo, ki je bila z njo miza pokrita;   ležal je tu bankovec pri bankovcu,  »glejte, toliko semzadel." Drvarju se lice razžari. MPa, ljubi moj mož, jaz imam dovolj denarja, vzemite vi polovico, deliva si bratovski."
—   nNe,  ne, gospod, to ne gre, jaz sem vam prodal srečko; dali ste mi, kar je bila srečka vredna;  veseli me, da ste bili lako srečni."   Zdaj odgrne bankir vso mizo, ki je bila pokrita z denarjem. Drvarju kar sapo zapre. Ko bi bil mogel pridržati srečko, bi bil on to-liko zadel,  zdaj pa nima nobene pravice do dobitka. ,,Lahko si tnislim, dragi moj," začne bankir, ,,kako vam_
8-         ¦
S2J   116   PS                          ^^H
je zdaj pri srcu. Popraševal sem in zvedel, da ste po-™ šten in priden delavec in da ubožno živite. Sklenil sem že takrat, ko sem kupil vašo srečko, da vam iz-plačam dobitek, ako bo zadela. Nate, le vzemite denar, vaš je. Pametno ga rabite in bodite srečni!" Bankir zloži denar skupaj in ga izroči drvarju, ki se Še vedno brani, toda dobrohotni gospod ne odneha. Lahko si mislite, kako zelo je osrečila dobro družinico drvar-jevo ta veledušnost dobrega človeka! Pa tudi nese-bičnost  drvarjeva je vse hvale vredna.       Ave Maria