Poprove in grodivo, ijubijong, 2000. il 36/37 69 Marija Jurič Pahor PRISPEVEK K SEMANTIKI "NEKROPOLE"* "Brez moči sem in ne morem si misliti, kako bodo moje prikazni mogle najti prave besede, da bi se spovedale pred. o /roškim zborom, ki zdaj raja sredi šotorov, pa pred. dekletcem, kije včeraj zaokrožila okoli žice, kakor da jo je zanesel neviden vrtiljak." (Boris Pahor) To je stavek, s katerim se končuje Nekropola, ki sodi med sicer manj znane, a vendar temeljne in visoko vrednotene literarne tekste preživelih o krematori-jskem svetu koncentracijskih taborišč.2 Napisal jo je Boris Pahor (roj. 1913 v Trstu), eden najvidnejših zastopnikov slovenske književnosti v Italiji, Član Društva slovenskih pisaceljev in slovenskega centra PEN ter eden najuglednejših podpredsednikov AIDLCM (Mednarodne zveze za obrambo ogroženih narodov in kultur). V slovenščini je Nekropola prvič izšla leta 1967 pri založbi Obzorja v Mariboru ter Založništvu tržaškega tiska v Trstu, leta 1997 pa jo je Založba Mladinska knjiga v Ljubljani na novo izdala in uvrstila v serijo Kondor - Izbrana dela iz slovenske in svetovne književnosti, prevedena pa je tudi v francoščino, esperanto, angleščino in italijanščino.3 k k k Prispevek je del raziskovalnega projektu Inštituta /.a narodnostna vprašanja, ki ga je Ministrstvo /a /nanosi in tehnologijo Republike Slovenije 22.12 199H za obdobje 30 meseccv uvrsrilo na nacionalno listo temeljnih in aplikativnih projektov. Pri projektu poiejj avtorice, nosilke piojekta. redno sodelujejo še h/.aškoslovensfci psi hoanaliLik dr. Pavel Fonda (svetovalska in supervizijska dejavnost) ter Marjeta Gostim ar Cerar in Sonja Kurinčič Miku/ kot "tehnični" sodelavki (pomoč pri kvalitativnem strukturiranju gradiva). 2 Gl. Bavčar I99H- 9 3 Pellenn parmi tas ombres, prevod Andrée Lñck-Caye, 'I'dnions de La Table Ronde Pan/ 1980 (žepna izdaja 1996); Pilgram/tio inter ombroj, prevod v esperanto Janko Št rue, Interk til turo Maribor - Mohorjeva založba, Cclovee 1993; Pilgrim Among lite Shadows, prevod Michael Biggins, Harcourt brace & Company. New York -San Diego - London 1995; Necropoli, prevod Martin Iv/io, lidi/ioni del Consoi/i cullurale Mon la leo 11 ese, San Can/ian d'Ison/o 1997 64 Marijo Ili.hč Pohor: Prispevek k semonliki "Nekropole' Boris Pahor ni le eno izmed vodilnih imen današnje slovenske književnosti Slovencev v Iraliji, je prav gotovo tudi ime, ki izstopa po vztrajni zvestobi ideji "skupnega slovenskega kulturnega prostora": "Ta ideja ... kulturne sinteze bi morala danes, ko smo Slovenci razčetverjenH, živeti liki luč v vsakem človeku, liki odsev one kulturne sinteze, s katero zahtevamo mi v imenu človečanstva vse človeške pravice za Slovence pri nas in onkraj meja" je zapisal v času, ko se je (ponovno) nakazovala ideja o "samostojni državi Sloveniji".5 In to z besedami Srečka Kosovela (1904-26), nedvomno enega izmed listih slovenskih, pesnikov in publicistov, ki so Borisu Pahorju - saj kar se opisovanja in doživljanja psihološkega ozračju na italijansko-slovenskih tleh tiče - najbolj blizu. Pisatelj je prepričan v to, da tu ne gre za nikakršen etnocentrizem, kaj šele za nacionalizem, ampak za humanistični ideal, ki že sam po sebi postavlja neko etično odločitev: biri/osrari Slovenec - na robu, na meji, na "stičišču dveh kultur", kjer dominira močnejša kultura, manifestno ali latentno nasilna. Kultura, ki potiska pripadnika šibkejše nacionalne skupnosti v položaj ogroženosti in nemoči, v položaj preganjano in žrtve, v to, da se nenehno re-producira kot raz-vpeto, ra/.-četverjeno, bolj ali manj na "nič" ali na smrt obsojeno telo. Telo, ki se le težko ohranja kot usklajeno, sin-tetizirano in enovito - kar pa je ta Pahorjev ideal.6 Ali povedano z drugimi besedami: "V njegovih [tj. PahorjevihJ delih smo priča spopadu med silami, ki človeka tudi kot posameznika tlačijo in ponižujejo, ki delajo iz njega duševnega pohabljenca, in silami, ki mu vračajo njegovo osnovno osebno pravico: biti človek."7 Ali še točneje - biti nacionalno oz. narodno opredeljeni človek. In to je vedno tudi človek, ki se (naj) identificira s "pokončnim", "vzravnanim" in (na videz slej ko prej malično zasnovanim) "korpusom" slovenstva. Eden temeljnih motivov Pahorjeve proze je namreč prav "proces prebujanja k * 1- H Pridevnik ruzčelverjeni navezuje na čas po razpadu habsburške monarhije, ko je pri ¿k) do novo porazdeliivu mej. Siovend, ki so živeli prej na bolj ali manj .strnjenem prostoru, so hili /daj razdeljeni na štiri države: Avstrijo, Italijo, Madžarsko, Slovenijo oz. Jugoslavijo. Naj v ilustracijo citiram še sledeči odlomek, ki ga je b. Pahor L iys.1 ob] iv 11 V reviji Si Jro: k mi plove mo- se spi hsujcjo slovenski Ijudjf. n i Irž «kem. V.si slovenski ljudje. najbolj pa tisti, ki so pili fašistično olje, ki so preživeli dolga teta v iniem.iciji. risri, ki so ušli kicmaionjskim žrelom, ki so prestali mučenje krvnikov in nato neizprosnost Hoja v gozdovih. Čigavi smo? se sprašujejo. Medlem pa snu, vsi razčeirtcni kakor telo. ki so nfi-^nre roke in iroy.7 />ri vezali k uvlht štirih konj ter Jih ¡ugnali r štiri nas/irotne strani.' - C!l. ponatis v Pahor 1998: 24/25 5 "Skupni slovenski kulturni prostor, v: Primorski dnevnik, 10. 12. ponaiis v Pahor 199*: 271-27-1 ^ Značilne za la ideal so utdi kmečke povesti, ki se nanašajo na Koroško ali Primorsko in se iztekajo v sporočilo, da je "celo'1 pohabljeni narodni organizem pod tujo oblastjo sposoben preživetja. Povesii so zgrajene lako, da iz porušenega ravnotežja na začetku, zgradijo spet red in ravnotežje, I j. re-genei acijo slovenstva. (H lad ni k 199'^ 7tf) llusi raiiven za 10 dikcijo je rudi opus Hinka Smrekai ja, ki se cenii ira na podobo nemočne in naci< »nalilo neodgovorne ži (ve, da bi jo napravil sper močno, junaško. 'Jako denimo januarja 1919 nariše kranjskega Janeza, ki lezi na 1 Irh, pribil na križ. Trije vojaki, predstavniki evropskih \clesil, ga neusmiljeno m reva r i jo. Janez, predan molitvi alkoholu in cesarju, pa pravi: "l.c kar mirno režite in sekajie. samo da mi pnsiiie jezik in slivovko!" (GL up, v Puhar 1992: 28) 7 Pi rje ve c 1992: 19 jfofprpve in gradivo, Ljubljana. 2000. 51 36/37 7 v subjektivnem in kolektivnem smislu, proces dozorevanja iz neosveščencga v narodno zavednega in obenem osebno suverenega človeka.",s Analogno se - spet s Kosovelom - sprašuje: "Ali je narod separatističen, če hoče živeti? Če se hoče razvijati sarn v svoji meri, Če hoče izkristalizirati svoje telo v svojem duhu?"y Strinjam se z Kvgenom Bavčarjem10, ki pravi, da Pahorjeva poudarjena obramba (individualnega in preko njega tudi kolektivnega) telesa "ni nekaj bogokletnega", ampak samo neposredno doživetje terorja, ocl fašističnega na Primorskem do nacističnega (in do kasneje komunistične oblike njegovega uresničenja11) "lu potemtakem ne gre (le) za abstrakten prikaz telesa, ampak tudi in morda zlasti za globoko občuteno doživetje skozi lastno telo, ki se izpričuje tudi v tem, da "Pahorjevi protagonisti z avtorjem vred znova in znova presegajo svoje bivanjske položaje in stanja zavesti v nenehni težnji naprej, v znosnejšo možnost in v bolj humano prihodnost, v kateri naj bi nad zlom (individualnim, družbenim, političnim) zaradi pozitivne človeške dejavnosti zmagalo načelo dobrega ('človečanstvo' - humanilas )"12. Treba pa je poudariti, da implicira tovrstno doživetje razsvetljenjsko pozicijo, ki jo je Ivanka Hergold, navezujoč na filozofsko antropologijo, strnila v pojem "horizontalna transccnclenca"1^. Lahko bi govorili tudi o glorious revolution, ki se od leta 1789 naprej v veliki meri zgošča v kolektivno oz. nacionalno ednino, (oz. v "skupnega narodovega očeta", ki posranc simbol in poroštvo edinosti1"1) Z drugimi besedami: revolucija dobi transcendentalno poanto, postane perspektivni pojem oziroma "osvobodilna ideja", ki ne dopušča več "regresije" ali "padcev nazaj". Tudi država se je znašla pred zapovedjo "revolucije", zato ne čudi, da so v Berlinu okrog leta 1800 pri prevajanju francoskega akademijskega slovarja v nemščino skovanko "contre révolution na ire" prevedli v "sovražnik države fnacije)".1^ "Revolucija" proti krivični stvarnosti, pa je vsekakor tudi pri Borisu Pahorju neizogibna nujnost, s katero utira pot rešitvi človekovega dostojanstva. Njegov upor ni uperjen samo proti krivicam, ki so v času fašističnega nasilja prenesle njega samega in "njegov" narod, temveč tucli proti skrajnemu zločinu, ki ga je poci ■k -k -k 8 ibid. ^ Srečko Kosovel ob usodi Primorske in Koroške, v: Novi lisr, 5.12.1968; pomiriš v Pahor I99S: 6| 10 Bavčar 199* « ™ Nil) opozorim na to, da jc Boris Pahor, ko je komaj preživel j;ro/.otti koncentracijskih lahorišO (l)achau. Naizweiler Stniihof, Harzungen |postojanka zloglasne l)ore|, Bergen Belsen), v katerih se je nahajal od janu a rja 19j4 do 27. aprila I9i5. ter po vojni še diskriminac ijo Zavezniške vojne upiave mi Tržaškem (ni smel pel let poučevati), zaradi svojih, kot so trdili, 'nacionalističnih stališč", znašel še na iikiek.su nove jugoslovanske oblasti. 12 Ileriiold 1997; 196 13 tbid. ' 1 Gl, Anion Trstenjak (19H9): Odgovori na urednikova |tj. Pahorjeva | vprašanja, v: Zali\'. ši. I-i, str. 11 Koselleek 1999: 70 si. 72 Marijo Ili.hč Pohor: Prispevek k semonliki "Nekropole' udarci totalitarne ideologije doživel evropski človek sploh v času druge svetovne vojne in ki se je na zunaj razkrilo v strahotnem dogajanju koncentracijskih taborišč. Pravzaprav lahko rečemo, da je doživetje fašističnega požiga Narodnega doma, tega simbolnega središča Slovencev (ob njih (ob njih tudi Hrvatov, Srbov, Čehov in drugih slovanskih narodov avstroogrskega imperija)16 in drugih fašističnih požigov (gostiln, odvetniških pisarn, trgovin) pripravilo pisatelja na taboriščno apokalipso, ki se je z njimi napovedala. Požig Narodnega doma, pravi Boris Pahor v Nekropoli, je skrtaČil "vse iluzije iz naših [slovenskih 1 zavesti in nas navadil na pričakovanje še korenirejšegn, apokaliptičnega zla." Vsekakor pa je za "zmeraj skazil podobo prihodnosti"17 Še zlasti, ko je požigu sledil pravi genocid nad Slovenci (in Hrvati), ki so ga po zlomu fašistične Italije (8.9-1943) nadaljevali nacionalsocialisti v kooperaciji z domačimi kolaboracionisti, Ni odveč pripomniti, da se je edino nemško zbirno in uničevalno taborišče na italijanskih tleh - nahajalo v bivši Rižarni v tržaški mestni četrti Sv. Sobota, kjer so imeli nacionalsocialisti bolj ali manj dane tudi vse pogoje za transport internirancev v še druga taborišča in za "dokončno rešitev judovskega vprašanja"(ki so jih fašistične oblasti doslej bolj ali manj "ščitile")18 Prav na ta zgodovinska dejstva navezuje Boris Pahor, ko pravi: ''No, a ta čem stoletna anulacija [Slovencev] je v taboriščnem ozračju doživljala svojo ekstrem-no limito s tem, da so človeka skrčili na Številko."Pa še: "Ker sem bil od najmlajših nog prikrajšan za vsako predstavo o prihodnjih dneh, je ob večnih pečeh spojitev z golim trenutnim bivanjem postala dokončna. Zlo, ki je tukaj presegalo vse domišljijske razsežnosti, je bilo že zdavnaj imanentno v meni kot preteča pošastna senca."20 Gledano tako ne preseneča, da je pisatelj Boris Pahor v svojih delih poleg vprašanja obstoja Slovencev na Tržaškem največ pozornosti odmeril prav problematiki koncentracijskih taborišč. Le-ta se pojavi že kar v njegovem prvem delu Moj tržaški naslov (1948), ki jo nato zasledimo v romanih Onkraj pekla so ljudje (1958), Nekropola (1967; pripoved, ki se nanaša zgolj na taboriščno tematiko), v trilogiji Zatemnitev (1975), Spopad, s pomladjo [spremenjen naslov romana Onkraj pekla so ljudje] (1978) ter V labirintu. (1984) in naposled v Vodoravni legi * * * Leta 19K) so v tržaški občini od skupno 229.51<> prebivalcev našteli 56.916 Slovencev in 2.403 Hrvatov, nadalje Še 118.959 Italijanov, 12.635 pripadnikov drugih jezikov rer 3^-597 tujih državljanov; to so bili zvečine "reg-nicoli", Italijani iz kraljevine Italije. Ni odveč pripomniti, da .so Trst takrat smatrali "za največje slovensko mesto", ker je Ljubljana štela takrat le nekaj prek <10.000 ljudi. 17 Pahor 1967: 21, gl. tudi str. 64,125, 147 (Nekropola) lMA SnŽOAl.l VK1.J1 :ČNO Z ŽUPANSTVOM DESET STAVB. * rt * 28 [bld. Immnnuel Kani, Anthropologie in pragmalischer Absichi. g! Kosclleck 1998: 260/26) 30 Zadravec 1993 127 31 Glušič 1993: 146 Razozin grodivo. Ljubljana. 2000, šl. 36/37_75 jajo preteklosti, ki jih je zapisala uničenju. Le-to se je prav gotovo najbolj neizprosno razodevalo v koncentracijskih taboriščih, denimo v trenutku, ko se je "nenadoma prebujena moškost" ob razodetju konca alzaških deklet "neposredno dotaknila niča": "Bil je blazen občutek, da smo bitja, katerim je ogenj pred spočetjem uničil matere, in nesmisel človekovega obstoja je bil spojen z mrtvorojeno moškostjo pred dimnikom s krvavim tulipanom na vrhu."33 Pisatelj asociira ta trenutek z "obsodbo na večno osamljenost".34 Vendar jo presega oziroma skuša presegati prav s podobo ljubezni (tudi do naroda, narave, rojstnega mesta) ali bolje, s sugestivnostjo, ki osrečuje z navdihom ter s Čudežno ubranostjo. Takole beremo v Skarabeju: "In zavoljo nje fživke] je bila tisti trenutek mladost vsa veljavna, vsa brez požarov in brez strahov ,.."35 Ljubezenska korelacija med protagonistom in Živko pa je "blaženo stanje"36. Popolna ljubezen za Pahorja doseže religiozno raven. O Miji, protagonistki v Zatemnitvi pravi: "Tedaj se je narahlo oddaljila, da je počasi pomaknila njega k mizi. 'Sedi zdaj ti,' je šepnila, potem pa bila svečenica, ki na lesenem žrtveniku posveča daritev boginji ljubezni."37 Velja pritrditi Joštu Žabkarju, da ta religioznost ni krščansko pojmovana, pa najsi je krščansko (v smislu nauka o kalvinistični predestinaciji) obarvana. "Afrodita in Venus sta boginji ljubezni v grškem in rimskem svetu." In seveda to, da "krščanstvo nima boginje ljubezni"38. Pomembno se mi zdi dodati, da ime Živka asociira na slovansko bog'njo Živo, Mija pa na Marijo prakrščanske dobe, ki so jo slavili tudi pod imenom Miriam, Myrrhine, Myrthea, Mariamne.39 A tudi to, da so Slovenci vztrajali pri matičnih prvinah verovanja daleč not v 19. stoletje in da so Marijo ponekod Še v 20. stoletju častili "kot Boga".40 32 Černic Karlo • ur. 1995: 75, gl lutli platnico 33 Pahor J967: 30 (Nekm/iola) 34 Vendar je ta osamljenost, l ji dala kaotična leta po prvi svetovni vojni. Ko pa so slovenske učitelje izgnali iz tržaških šol, je nastala najhujša travma." Pahor 1970: 195. Podobno beremo v romanu Vila ab jezeru (Pahor 1993 i l. izd. 19551: US'): 'To vrnitvi je bit skušal zabrisali podobe uničevalskega sistema z. zmeraj novim občutkom prenovitvene resnice, ki ga daje bližina ljubljenega bilja.' 36 Žabkar 1993: 139 37 Ihkl,: 137 38 Ibid.: 137 39 Walker 1995: 662 si. 40 Primož Trubar je v letu 1575 nejevoljen napisal, da Slovenci "vselej več na Divico Marijo ... kličejo ... in češče v misij imajo koker lioga." (Kumer 1988 12) Prav v tem smislu je v svojih pesmaricah čistil pesmi o Mariji, ki so govorile o njej kot "stuarnici, pomočnici in podobno. (Ker.ševan 1986: 95) Matični značaj verovanja se izpričuje tudi v tem. da so v nekaterih slovenskih krajih koledovale dekleta in v nekaterih koledniških pesmih se besedilo naslanja na pripoved o Marijinem darovanju v templju. V fieli krajini imajo kresne kolednice slej ko prej refren: "Daj, Mog, Marija, daj dobro leio!" (Kumer 1988: 15/16) - Gl. tudi poglavje "Marijin kult" v: 70_Marijo Ili.hč Pohor: Prispevek k semonliki "Nekropole' S tem pa smo zadeli na posebno naravo estetske funkcije v Pahorjevi prozi. Lahko rečemo, da ne posnema stvarnosti niti je ne ustvarja, temveč prikazuje reakcijo na to stvarnost. Skratka, ne sporoča toliko dejstev kot takih, ampak dejstva, kakršna niso (bila) in kakršna naj bi bila. Pri tem se pisatelj naslanja na "dar besede", ali bolje na razkošje izrekanja, tudi sicer močno vidna lastnost mnogih primorskih pisateljev.^ Poudarek je na "auto" (gr. autos - sam), se pravi na kon-templativnem uživanju oziroma na tistem "hiatusu v uživanju, ki se označuje kot estetična distanca ali kot moment kontemplacije"'12. Estetsko ugodje je zato zmeraj osvobajanje od nečesa in osvobajanje za nekaj. "Da bi sploh lahko estetsko užival neki predmet, mora dejavni subjekt... vstopiti v drugačen prostor 'doživl-jaja-enklave', tvegati odkriteljsko pustolovščino in hkrati doživeti 'stopnjevano zavest o lastni neprizadetosti': identificirati se, vendar z disranco.'"^ Gledano tako, ne preseneča, da je v Pahorjevih ljubezenskih prizorih - ki se nikoli ne prerastejo v celovito ljubezensko zgodbo-več zadržane, dvomeče naklonjenosti in nežnosti med literarnimi osebami, kot Čustvene predanosti in izpovedne dokončnosti/''1 Vsekakor pa velja poudariti, da se Pahorjevo estetsko izkustvo ne izčrpava v zaprtem krogu izkustva besede in samoizkustva, ampak vključuje tudi izkustvo drugega (v tem primeru ženske), ki se dogaja na ravni primarne identifikacije, uresničujoče se kot občudovanje, pretresenost, ganotje, tudi sodelovanje v žalosti in smehu. (Prehajajoč svoje meje pa se kaj rado spremeni v moralno ali falogo-centrično identifikacijo in na ta način vpliva na ljubezensko - ter skupnostno -normo, ki ne dopušča več jasnega razlikovanja med sabo in drugim. Več, drugi pod takimi pogoji [kot enakovredni človek in nasploh kot človek| "zgine"'15 ali postane inspirativni vzgib in sredstvo za opredmetenje lastnih notranjih doživetij fdrugi zgubi svojo drugost|; vedno pa je tudi skandalon v trikratnem pomenu besede: "ogorčenje", "sramota" in "past", ki izpričuje nezmožnost transcendiranja ter drugost lastnega.) rt rt rt GoljveSček 1982: 119 si. 41 Glušič 1993: 147 42 Gl. GoljevSček 1982: 182 43 1 bicl.: 184 44 Glušič 1993:146 45 Tako je ženska pri Pahorju - povsem drugače od moškega - večinoma definirana s pojmom pomanjkanja ■ pomanjkanja avtonomije, pomanjkanja .samostojnosti, dcjSLva, kot bi rekel Laean, da nima falosa. S področja zgodovine je pregnana k naravi, s svetlobe javnosti k zasebni slcri (narodne) vzgoje in reprodukcije. Še več. ta sfera jc dehistorizirana, kar pomeni, da ženska ostaja v brezčasnem prostoru, ohsojena na le-genei acijo in ponavljanje življenjskih ciklov. Takole razmišlja protagonist Mirko o svoji ljubljenki laiciam, ki jo je "nacionalno spreobrnil": "To, kar se pretaka v koreninah njenega srca, si je rekel, je kakor v materi zemlji, pravilno spajanje prvin, da lahko vzklije rastlina rz njenega nedrja." (1993 119551: 160). Nekje drugje spet beremo: Da, zakaj res je žena Ludi dobra zemlja, jerebica, ki se drži tal in stvarnosti,... In ker ji občestvo, možje kot poglavitni voditelji občestva, nc dajo s svojim iVristopoin /.aciosii irclncj^a //a^oiovila 7/a vavnost njenega ruraščaja. žena poskrbi sama zanjo in tako načne icmclje stavbe tam, kjer se dostikrat sploh ne bi začeli skibiri (Pahor 199,S; Razozin grodivo. Ljubljana. 2000, šl. 36/37 77 "GLEDANJE S FILMSKIM OČESOM" ALI SIMBOLIZACJJA GROZE In Če poskuša avtor s svojimi ljubezenskimi prizori pozabiti na taborišče oziroma vsaj hrepeni pozabiti nanj, stori v Nekropoli, pripovedi, ki je vsa osredotočena na taborišče, Še poslednji poskus, kako ga pozabiti. "Vstopi in medias res, kot 'turist' vstopi v alzaško taborišče Natzweíler-Struihof, da izdela pristno podobo o sebi in tipično podobo o taboriščniku sploh. Njegova umetniška ideja in naloge je torej splaziti se v tedanjo duševnost samega sebe in drugih prebivalcev Vinograda smrti' ali mesta mrtvih.'"'6 Estetska funkcija naj bi v tem primeru bila v tem, da poveča občutljivost opažanja in spodbuja h kritični refleksiji. Vendar avtor večkrat začuti, da ne more dovolj oživiti skrajno travmatske snovi. To se izpričuje tudi v tem, da je prva četrtina Pahorjevih spominov na taborišče prežeta z vprašanji o možnosti in smislu prenašanja grozovite izkušnje tistim, ki takšne izkušnje niso imeli. Povedno tudi je, da se celo v sklepnem disakordu, v zadnjem odstavku, ozre na prizor radoživih otrok in se sprašuje, "čemu postavljati prednje ponižane kosti in ponižani pepel", prednje, ki "se gibljejo v ritmu komaj slutene ljubezni", čemu jim odpirati prostor zla, ki je presegalo vse domišljijske razsežnosti. Snov s katero se sooča, je očitno tako nevarna, da bi popolna literarna oživitev duševno poškodovala njega in nemara tudi bralca, še zlasti mladega bralca. Vrhu vsega je, tako pripovedovalec, tudi sam že močno "okužen od življenja", nova življenjska energija mu preprečuje "najti veljavno besedo'' za mrrvega prijatelja oziroma ga ta energija odbija od davnega mrtveca. Razmik med njima je tolikšen, da je opis lahko le še "polovičarski" ("in sem prav tako polovičarski, ko sem daleč od tod, a je v meni odločujoče nekdanje tukajšnje ozračje")''7 Opravka imamo s strahom avtorja, da bi preveč neposredno vživetje v Nekropolo pomenilo vlom skrajne psihične travme v zavest, kar pa bi omajalo njegov "obrambni sistem"48, še kako potreben za preživetje. To pa, če sledimo Borisu Pahorju naprej, ne pomeni le, da učinkuje travma taboriščnika v preživelem naprej, ampak tudi to, da mora le-ta nekako obiti vse, kar jo lahko evo-cira - tako kot že v "krematorijskem svetu". Zato se mu večkrat zazdi, da je bil "zavoljo spojitve s strahom v tem svetu neobčutljiva filmska kamera, ki ne sočustvuje, ampak samo snema" - kamera, "ki je bila trda in nepremična od strahu", nasilno odrezana od spomina in preteklosti. "Ne pomnim namreč, da bi kdaj s silo odklanjal sleherne vezi s prejšnjim življenjem, ločil sem se od njega v neznatnem trenutku, a korenito. * * A 254/25?) (Gl. tudi Kosmapfcl 1993) 46 Zadravet 1993: 127 47 lliid.: 130 48 Pahor 1967: 125 (Nvkrnpnlct) 49 Ihid. 78 Marija iurič Pahor1 Prispevek k semoniiki "Nekropole" Ta ločitev, o kateri avtor meni, da v taboriščnem svetu ni bila ravno na dnevnem redu5", pn implicira tisto inverzijo načina gledanja reza, cenzure, vloma ali motnje, kakor se izpričuje zlasti v kontekstu "mišljenja po AuschwitzLPp' pri Adornu52 ali kot Poslhistoire n. pr. pri Lyotardu53, Derridaju54 ali Kofmanovi55. Se pravi inverzijo, ki ne pomeni izostritve teorije, mišljenja, ampak obratno, diskurz, ki podobno "filmskemu očesu" sili v projekcijo, v površinskost, v to, da se "ves duševni ustroj nekako pogrezne v nepremično meglo", ki sproti filtrira dogajanje in odvzema učinkovitost njeni izrazni moČi."5ri Gre za psihični mehanizem, ki je vedno tudi posebno trdovratna zvrst potlačitve (Freud). Psihoanalitične razprave ga opisujejo z ustreznejšim pojmom ¿asociacija. Instinktivna preživetvena ali obrambna strategija je v tem primeru spli/-ting (cepitev), ki odgovarja logiki Istega in predpostavlja jasno ločitveno linijo med "dobrim'' in "slabim" (drugim).57 Gre za zaporedje hierarhičnih binarnih opozicij, s svojim neogibnim pozitivnim/negativnim vrednotenjem. Za spekul(ariz)acijo, ki je vedno samo-refleksija, se pravi miselnost, ki mora, kot trdi, privzeti pomen uničiti "slabo" (prvotno asociiranim z drugim-žensko).5^ "Par" tako postane vsesplošno bojišče, kjer vedno znova poteka bitka za označevalsko prevlado. Na koncu se zmaga izenači z aktivnostjo oz. pre-živetjem in poraz .s pasivnostjo in smrtjo. France Zadravec je ta teoretski koncept, ki je zapadni civilizacijski dosežek in je prišel do izraza tudi v svetu koncentracijskih taborišč, kaj dobro ponazoril na primeru Pahorjevega junaka Subana, protagonista v romanu Onkraj pekla so ljudje. Ali še točneje ponazoril je Subanov bivanjski razcep, ki je dobro "razviden iz pomensko nesomernih besed osrednjih besednih sklopov, ki se v romanu vračajo kot osrednje besede, se vsebinsko izključujejo in obenem dialektično pogojujejo in povezujejo. Z njimi je subjekt trajno na obeh straneh stene, na nihajoči stalnici, s katere se komaj kdaj popolnoma prevesi na eno ali drugo stran." Tako prva stran predstavlja TOSTRAN PEKLA, druga pa PEKEL, reprezentirajo pa ju naslednji besedni sklopi: * k k 50 Odziv drugih je hi I "bolj normalen. Nekateri so si odmišljali celó sedanjost tako, da so ves čas živeli v preteklosti," (Ibicl.) 51 Auschvvitz je posplošujoča metafora za univerzam konccntracijskih taborišč 52 Theodor W. Adorno 1980 53 l.votard 19« 2, 1988 54 Den ida 1994 55 Kofman 198« 56 Pahor 1967: 42 {Nckmpola') 57 Rohde Darhser 1995: 79 s!. 58 1 riga ra y 1980 Pgg^jTTwpjn grndiv/o. Ljubljona, 2000, Šl. 36/37 TOSTRAN PEKLA biti, osebnost, življenje samoohranitev samozavest življenjskega principa, človek, delo, svoboda, tvorna skupnost, ljubezen bratstvo smeh, šala, igrivost sonce, zelenje, tihota, gozd, klitje vseh stvari, (človek je) sredi narave pradavni pastir narava je več kakor ljubezen Denis Diderot: človek -narava -soglasje André Gide: Les nourritures terrestres, Romain Rolland, Colas Breugnon PEKEL ne biti, smrt, nič, razkroj duha/c!u,še/ razpad osebnosti lobanja, okostnik, truplo, "živa zmes", apokaliptična pehota, sknženn žival, ranjena zver ječanje dežela pogina, biči svetlobe, terase/stopilice, mraz, Charles Baudelaire: obešenee -truplo brez glave Ernst Wiechert, Die Majorin (Povratnik)59 Na "tostran pekla" bi lahko uvrstili tudi pripadnost narodni zavesti, ki izhaja pri Borisu Pahorju iz zavesti o skupnostni usodi. Takšna zavest pa je pri pisatelju za vsak narod nujna, ker je "zarotnica proti smrti"60, potemtakem tudi proti "peklu". In v "pekel" bi po Pahorju sodili vsi tisti, ki niso porok odločenega in suverenega (notranjega) boja za narodno identiteto in tako prispevajo k njunemu "razkroju': Uničenje naroda mu zato omeni "porajanje izkoreninjencev, psihopatov, cinikov * * * 59 Zadravec 1993: 123 60 Hergold i 993: 80 Morijo lurid Pohpr: Prispevek k semonliki "Nekropole" in kruhoborcev brez idealov", torej moralno vprašljivih in duševno načetih ljudi.61 Vsekakor lahko rečemo, da temelji ta cepitvena logika, ki ji je imanenten na mile-narizem (lat. mille- tisoč + annus- leto) in rasizem mejoči resentiment, na pisateljevem globoko doživetem spoznanju, da se Človek spriča krematorijsldh peči nujno spremeni v "dvojno-enojni" subjekt, v in-dividuum, ki mu "notranja žival znotraj na tihem razklepa čeljusti in krči kremplje."62 ('Jaz nisem več jaz", "jaz nisem več človek", so ponavljali tudi ljudje, ki se jim je pred nedavnim uspelo izvleči iz Sarajeva, ki je v celoti postalo podobno koncentracijskemu taborišču.63) "V [uničevalnih] taboriščih," je zapisal George Steiner, "je postala milenaristič-na pornografija strahu in maščevanja, kakor jo je gojil zapadni duh skozi krščanski nauk o večni pogubi, grozljiva realnost."6"'' Reprezentirala je imanenco pekla, kakršnega so od srednjega veka do 18. stol. upodabljali umetniki kot so to Hieronymus Bosch, Pieter Bruegel ali Felix Nußbaum (tik pred aretacijo in deportacijo v Birkenau)- Kljub nespregledni infernalnosti njihovih podob (mon-struozne pošasti, umsrčevalni strojev, disparatne, terorizirane mase), je na njihovih slikah ogenj vendar obvladujoči element. (Le-ta se pri Borisu Pahorju razraste v simbol risočev in risočev bodočih žrtev fašističnega nasilja65 in je kot tak dokaj travmatsko zasidran tudi v kolektivni zavesti primorskega prebivalstva), Nadalje izstopa, da smrt na teh slikah nikoli ne zgubi epski značaj, Gledalec dobi vtis, kot da bi trpinčeno in na uničenje obsojeno človeštvo hotelo svojo grozo pred fizičnim in psihičnim razkrojem izkričati, medtem ko taboriščniki v krema-torijskem svetu "razklepajo svoje kremplje in čeljusti" zgolj tiho in nemo. Človek je, kot izpostavlja Boris Pahor, v njem brez dejavne osebne volje in moči, več, leta mu v tem svetu, kjer se spajata znanstvena preciznost in poklicni hlad z "neskončno razsežnostjo zla", razpada. Sili ga v zmedo duha in otopevanje čustev vse tja do točke, ko taboriščnik več ne čuti svojega osrediščujočega ga jaza in le še mehanično ali robotsko bega po ukazih, razpada v koščke razbite, razletele človeškosti, ki ravnajo vsak po svoje in le nagonsko: "srepi pogled se zastrmi", "roka pograbi", "telo hitro steče", "kosti sedijo", "koščena roka ne mara izpustiti lesene žlice, da ne bi pretrgala poslednje vezi z bivanjem" in podobno.66 Skupno vseh teh cepitvenih operacij obstoja v tem, da jim ne uspe dokončna potlačitev koncentracijskega univerzuma v pozabo, Boris Pahor pravi: "V meni je odločujoče nekdanje tukajšnje [taboriščno] ozračje". In dodaja:'Tako se najbrž * * * 61 Pirjevec 1992: 17 62 Pahor 1967: 26 (Nekropola); izp. M.J.P. 63 Mitrovič 1993: Tj 64 Steiner 1972: 63 65 O tem nspregled no priča Pahorjcva zgodnja novela Kr&$ v pristuriu (1959). ki se navezuje napožin Narodnega doma, ter zbirka novel s podobnim naslovom Grmada upristanu (1972). Marija Pirjevcc (1992: I«) piše, da se Boris Pahor vizije ognja "v icsniei nikoli ni rešil". 66 Gl. Zadi avec 1993: 129 ^pnTj^ffivfi in ßrodivo. Liübljono, 2000, s). 36/3/ 11 tudi ptič feniks ni za zmerom rešil pepela, iz katerega je vzletel."67 Tako ostaja avtor v bistvu "dvojno-enojni subjekt", ki mu predstavlja vztrajanje pri "tostrani pekla" pravo pre-živetveno nujo. Lahko bi rekli, da se proti "peklu", ki je v tem primeru sinonim za taboriščni čas kot čas bivanja s smrtjo. Gre za čas, ki deluje na Borisa Pahorja kot "tujek", ali - kakor bi dejala Ruth Klüger, ki je preživela koncentracijska taborišča Theresienstadt, Auschwitz-Birkenau in Christianstadt - kot "svinčena krogla v telesu", ki je ni moč operirati.68 VINOGRAD SMRTI" Pripoved Nekropola predstavlja uničevalno taborišče kot nerazrešeno človeško tragedijo, ki sooča preživele, še zlasti tiste, ki so se skušali in se skušajo povrniti v tedanjo duševnost samega sebe prav s to "svinčeno kroglo". Boris Pahor jo je strnil v pojem "neskončna osamljenost narave in vesolja", ki se je žrtvam postavljala (in postavlja) nasproti kot "pošastna antiteza" življenju in bivanju: "Saj, bil je neposreden stik s kozmično goloto, doživetje absolutne praznine, stik z ničem, z bistvom niča, ki ga ni klicalo k vstajenju človekovo oko ne ple-menitilo človeško čustvo."09 Avtor prikazuje ta ponovni stik z žrtvami, ki jim je sam pripadal (in v določenem smislu še vedno pripada), iz spominske razdalje dvajsetih let, pripominjajoč, da se jih je prestrašil - "jih, ki so zmeraj z mano in jaz z njimi".70 A vendar se mu v istem hipu strah spremeni v "jasnovidnost", ki sta jo, kot pravi, "kdaj pa kdaj deležna umetnik in asket": "bilo je prebujenje iz toposti, v katero nas je pogreznila smrt, Zato bi skorajda najbolj veljala primera o plodovih, ki so se v temi zame zbudili iz večne negibnosti."71 Njihovo bližino avtor "zunaj območja bodeče žice" sicer občuti kot njemu sovražno, a ga ta bližina močno pretrese, prav zaradi tega, ker jo pre-pozna ne le kot svoje lastno "doživetje absolutne praznine", ampak hkrati kot nekaj, kar nosi v sebi klice (plodove) upanja, ki obetajo odrešenje (ponovno rojenje). Sredi "natzweilerjske mrtvašnice" - tako Boris Pahor imenuje mesto množične smrti v planinskih Vogezih - se mu pojavi vizija, ki odgovarja temu, kar je Paul Celan v Meridianu označil z u-topijo: "Torej/stojijo še templji. Ena/zvezda/ima vendar še luč./Nič,/nič ni zgubljeno./Ho-/sianna."72 In vizija kar nazorno pove, kakšna je duhovna in moralna struktura Nekropole. k * * 67 IhicL 93 68 Kluger1999; 139 69 Pahor 196": 176 (Nehnpoki) 70 ibid. 71 Ibid. 72 Ciu po Trave rso 2000: 242. Paul Celan (1920-1970) je izhajal iz judovsko-nemške družine v lUlkovini. foder-portaeiji v nacistično delovno taborišče in izgubi siarScv v nacističnih koncentracijskih taboriščih, se je 25 let Marijo iurič Pohor; Prispevek k semonliki "Nekropole' "Dogajalni prostor je kamaolom s terasasto razčlenjenim pobočjem in s strmimi stopnicami, po katerih atrofična telesa nosijo granitne skale, so barake, med katerimi okostnjake bije zdaj žgoče sonce, drugič ledeni veter in sneg. Krematorijsko mesto so udrti obrazi, gole lobanje, je bleščavica predsmrtnih pogledov, je apokaliptična pehota, ki se le še mehanično, brezosebno pomika na teraso končnega sesutja, v krematorij."73 Naj pripomnim, da ta dogajalni prostor dokaj asociira na Celanov Pogovor v gorovju {Gespräch im Gebirg), ki priklicuje "veliko zgodbo" (poosebljeno v Großu; si, groß = velik) in "majhno zgodbo"(poosebljeno v Kleinu\ si. klein = majhen), v kateri se - kot izpostavlja Ivanka Hergold, nanašajoč se na Pahorjevo Nekropolo - "nemoč človeškega bitja pred danostjo ubijanja in uničevanja pokaže kot nemoč žrtve, izročene niču, človeškemu molku in kozmični tišini."7^ Klein v svoji zgodbi pri pozna Großovo zgodbo (tako prvo kot drugo simbolizira "palica") in se preda molku. Tudi gorovje molči: "Tako je molčal tudi kamen, in bilo je tiho v gorovju, kjer sta hodila, ta in oni. Tiho je torej bilo, tiho tam zgoraj v gorovju."?5 V kontekstu Celanovega dela, imajo te besede povsem določen pomen. Molk pesnitve preide na kamen. Kamen reprezentira zasuto preteklost, izbrisano in zaprto (za-ključeno) zgodovino. Tako ostaja svet premaganih in mrtvih nem, če pesnitev molči. Do tega molka je prišlo po hudem pretresu: "Zemlja se je zgubala tu zgoraj, se je zgubala enkrat in dvakrat in trikrat, in se je odprla v sredini ..."76 (Boris Pahor govori analogno o "prepadu praznine", "prepadu zavrženosti [in] pogube",...) Kot žrtve, ki jih ta kamen pokrije in "ščiti", je kamen, nem, nima glasu. "Ne govori k nobenemu", a "govori" za tiste, ki lahko slišijo in mu znajo dati glas. Ne obrača se k nobenemu, toda pesnitev, Kleinova palica, lahko njegov jezik dešifrira in ponovno vzpostavi. "Kajti h komu govori palica? Govori h kamnu ..."77 Klein lahko sliši molk kamna, ker ga kamen ne pokriva kot druge žrtve: "Na kamnu sem ležal takrat, ti veš, na kamnitih ploščicah; in poleg mene so ležali drugi, ki so bili kot jaz, drugi, ki so bili drugačni kot jaz a prav tako bratski in sestrski otroci..."78 Klein je prišel s tem svetom v stik in se je vrnil; on pozna kamen in razume glas molka. Tudi pripovedovalec Nekropole ga razume. Dogajalni prostor-Boris Pahor ga imenuje tudi "vinograd smrti"79 ali "terase iz spomina, ki je v sanjah spet -k -k -k intenzivno ukvarjat s pesništvom, da bi "prebrodil" to travmo, a - kot izpričuje njegov samomor v reki Seine v Parizu - zamanj. 73 Zadravee 1993: 328 74 Hergold 1997: 228 75 Celan 1988: 24 76 Ibid. 77 Ibid.: 26 78 Ibid.: 27 79 Pahor 1967: 47 (Nekropola} "Ker terase po pobočju so bile zmeraj isti vinograd smrti in trgatev nanjih se je nadaljevala ne glede na letne čase. Nosači so zmeraj enako nosili pridelek pogina na najnižjo teraso ..." pa_-7nrnvfi in gradivo. Ljubljano. 2000 št. 36/37 90 oživel"80- Ta spomin spet asociira s črkama N. N. Nacht unci Nebcl. Noč in Megla. "Sama noč ne zadostuje. Skozi dvojno noč je treba tudi v sončni svetlobi navzdol po stopnicah v podzemeljsko skladišče tukaj pod pečjo [peč je v slov. tudi sinonim za kamen, skalo]. No, a kakor bliskavica v noči in megli je zafrfotala zastavica v dolini."81 Kot ptič feniks, bi lahko dodali, ki je vzletel iz pepela82, ali obelisk, ki obelodani nebo.83 To "prebujenje iz omrtvele toposti", ki ga Boris Pahor opiše tudi z besedami "svetlobni blisk, ki šine skozi motno zavest nezavestnega, a prebujajočega se telesa" ali kot "razživelo praznino"84, poznajo sodobni analitiki, ki se soočajo s post-travmatskimi stresnimi sindromi (postraumatic stress disorder, PTSD) tudi kot flashbacks (ponavljajoči se, vsiljujoči se, nehoteni spomini). Vendar izstopa, da jih večinoma ne prepoznajo v njihovi "odrešilni' moči, saj jih bolj ali manj smatrajo kot "patološki simptom", ki se trdovratno "zoperstavlja vsem poskusom zdravljenja, tako da se ohranijo z absolutno preciznostjo".85 Cathy Caruth gre celo tako daleč, da zapiše: "Travmatizirani ljudje, lahko bi rekli, nosijo v sebi nemogočo zgodovino, ali postanejo sami simptom zgodovine, ki je ne znajo povsem obvladati [vzeti v posestNe glede na to, da implicirajo ti tovrstni stavki moč, ki je želja po prevladi, in s tem vedno tudi po (analitičnem) odnosu, ki ni utemeljen na razpoložljivosti, ampak na dominanci, vsebujejo v sebi tudi podcenjevalen odnos do domnevno iracionalnih zaznav in vizij, ki so sposobne navdihniti preži vetveno moč ali najti v sebi možnost nepričakovanega, u-topijo tipa "... nič/nič ni zgubljeno./Ho-/sianna". Gre za stališče, ki predpostavlja, da se jih tako ali tako ne splača jemati resno, saj so tako nelogična, da je vsakomur jasno, da v resničnem življenju tako ali tako nikdar ne bi delovale. Stališče vsekakor, ki daje jasno na znanje: "prepad, v katerem se nahajajo ljudje s sindromom PTSD je * -k -k 80 Ibid.: 190/191 81 Pahor 1967: 48 (Nekrojmlu) 82 Peniks je bil prvotno feničanski bog. Kot pravi mit, se je ta bog po žrtvovanju v ognju, v katerem je umrl, v obliki jutranje zvezde ponovno rodil in se povzpel v nebo. Simbolni sežig tega boga so v Zgornjem Kgiptu praznovali te daleč not v naše stoletje. Le, da je tu zafrfotal v nebo kot ptič. Zlasti v indoevropskein prostoru je bila globoko zasidrana veta, da duše lahko prevzamejo obliko ptičev. V lat. je beseda avis tako sinonom za besedo piič kor za "duhove prednikov". (Walker 1995: 871. 1116 si.) 83 Obelisk je visok monoliten kamnit spomenik, ki se proti vrhu piramidasro zožuje. Slari bpipčani so si ga zamišljali v obliki velikanskega falosa. Imenovali so ga benben-kamen ali stvarniški kamen, Obelisk se je, tako izročilo, paril z "nebeško boginjo". V peti Mojzesovi knjigi (Deuteronomium) beremo: "... Skala, ki ti je dala življenje ', pri čemer velja dodati da so skalo prvotno povezovali z boginjo. To sugerira tudi latinska beseda ¡¡etra (kamen, skala), ki pomeni "kamen, ki te je ustvaril". Srednjeveška imena za skalo v smislu kamnitega falusa so bila: perron, pyr, pierre. Naj pripomnim, da so dokaj sorodna z vseslovanskim bogom Peruti (tudi Pjerun Pjorun), ki .so g-a v nekaterih predelih Balkana častili še v 18. stol. (Walker 1995: 798, 853 si.) Slovanska mitologija ga povezuje tudi s ""perunskim kamnom" (Ovsec 1991 l65c gl. tudi str. 110-119) 81 Pahor 1967: 47. 48 (A'ekropota) 85 Caruth 2000: «6 86 Ibid. nastalem iz razkroja in izpraznitve stare kulture, poosebljajo nevede in nehote kulturno izkustvo šoka. To izkustvo družbeno doslej nismo znali integrirati. Vzrok temu je nedvomno tudi dejstvo, da smo v naši zahodni kulturi skrajno skeptični do živosti in živopisnosti (lahko tudi grozo ali ob-up vzbujajočih, a vendar (živopisnih, ob-čutenih) človekovih razlag stanja ter vzorcev emocionalnih izkušenj in vzgibov, ki jih zaznamujejo mitološke, biblične in prvinske podobe. Podobe, ki napotujejo, kakor pravi Freud, k "neuničljivim" gonom ali- "nesmrtnosti naših afektov". Freud sam jih je - pa najsi z močnimi obrambnimi pridržki - sicer v drugih sanjah žensko telo ali maternica, predstavljeno kot "'podzemeljska.' dol v noč, v kraljestvo mrtvih, ki se pomeša z nerazločljivim brbljanjem življenja osvobodil primeža zgodovine, ali še točneje koncentracijskega univerzuma, prej bi lahko trdili obratno, vendar je tudi v njegovem pisanju razpoznavna libidinal- preučevanje procesa sebe in drugega (v sebi, zunaj sebe), intuitivno vedoč, da 87 Laub 2000: 83; izp. L: O tem izkustvu je precizno in suvereno človeško spregovorila koth Klüger (1999: 2-1 () Pesslerjem, psihiatrom in prijateljem njenega očeta. S tem izkusvrvom šoka a pa so se posredno in neposred- irodivo. Ljub-iona. 2000, šl. 36/37 pretvorila, a vendar ne zbrisala, kaj šele uničila. To vračanje poteka "zavrto razgibano", "podobe vrejo druga iz druge"91 in izpričujejo "žtuosl telesa v goloti in nemoči"92. Kot smo že nakazali: telo je v taboriščnem svetu obstajalo na način "alteracije", telo je postalo drugo (alter): nelogično, neskladno, raztreščeno v "množino", v "golo" nagonskost, Več, telo se je spreminjalo v truplo9-\ v telo-tru-plo, ki je množično izginjalo v dim in v druge odhode - v "anus mundi", kot je zapisal nacistični zdravnik v Auschwitzu, Johann Paul Kremer.y/| "Telo-truplo-pepel je v [Pahorjevemj tekstu nenehno soočeno s tišino - praznino zunaj sebe ... v svoji absolutni osamljenosti."95 Upoštevati velja, da je avtor Js/ekropole preživela žrtev in da je zato njegov odnos do žrtev tudi pogled nase. Takšno "sobivanje" pa seveda obuja tudi absolutno izgubo, prostor, v katerem subjekt (pod-vrženec; žrtev) zbledi v nič. In ta sub-jekt seveda ni le on, ki je preživel, ampak so to tudi njegovi pokojni tovariši, ki se jim čuti blizu in ki jih občuti kot del samega sebe. Njihova pričujočnost se spoji z naravo (planinskim pobočjem), po kateri se ponovno sprehaja in jo potemtakem tudi ponovno po-doživlja. Kljub "nepričakovani tesnobi", ki ga le-ta v njemu sproži (zlasti v trenutku, ko se znajde "pred temnim gozdom"), hkrati občuti - kot da bi šel skoz njega "rahel, a razločen električni sunek" - njeno "živo bližino" - njen utrip, njeno nabreklost z žuborečo podtalno vodo. Kot da bi se v nji (in s tem seveda v njemu) začeli "prebujati temni plodovi kakor zavitki nedonošenčkov, ki so se uprli vsiljeni ustavitvi rasti".^ Četudi avtor to bližino odganja, saj izpostavlja, da jo je doživel ob obisku, ki ga je v natzweilerskem taborišču opravil tri leta poprej, ga je vendar tudi ob tem, slednjem obisku preseneti kot neruus rerum, pa najsi avtor dodaja, da se mu je zdaj postavila nasproti kot "pošastna antiteza". V tem smislu bi lahko feudovsko dodali: "bližina" te prvobitne narave je. živa, neuničljiva in se re-proclucira v tej ali drugi obliki naprej (gl. začetek tega pogl.). Ta danost v Pahorjevi Nekropoli sicer ni kričeče evidentna (kar pa tudi po "naravi" ni), .marsikateri bralec ali marsikatera bralka jo celo lahko spregleda, vendar je vztrajno prisotna. O tem govori njegova pripovedna perspektiva, ki ne le dopušča, da jo "preprede drugi", ampak je tudi nasploh "dvojna": ob prvoosebnem pripovedovalcu se mestoma namreč pojavlja tudi personalni pripovedovalec (turistični * k -k 91 Ibid.: 128 92 H ergo Id 1997: 222 93 Boris Pahor uporablja v.a izraz "iclo" ¡udi iruplo": gl. Hergold: ibid. 94 Travcrso 2000: 332. Tudi v Pahorjevi Nekropoli je ta anus minuli oiipljiv. "Bralcu se zdi, da celo čuti listi neprijetni vonj po razpadanju organskih snovi. Opisane so množične driske Številnih okostnjakov, njihove p< >d-plutbe. bule, smrdljivi izrastki; trupla so naložena na kup kot polena in se nahajajo pod oknom neke barake, v transportnih vagonih ali pa pred pečmi, v katerih se voda /..t kopanje 'naslednje ture' obsojencev ogreva i>d sežganih teles prcjSnje skupine. Zgodi se tudi, da trupel nobeden več ne 'potrebuje1, in jih enostavno sežigajo na planoti nad barako, pepel pa se potem vrtinci po zraku ....". (Miirovič 1993: 98) 95 Hergolcl 199?; 223 96 Vsi citaii se najdejo v: Pahor 1967: 175 si. 0Vekrofitila) 80__Marijo Ili.hč Pohor: Prispevek k semonliki "Nekropole' vodič), ki prvoosebnega pripovedovalca ves čas drži v "zaščitni" distanci, mestoma ga tudi "nadzoruje".97 Vsekakor pa govori o tej danosti tudi simbolizem ohranitve in zaščite taborišča kot "svetega kraja" ter opis preživetvenih strategij znotraj taborišča samega. Nobenega dvoma ni, da Boris Pahor v svoji Nekropoli obuja ne le "taboriščni čas", ampak vzporedno z njim tudi evokacijo temeljne vezi med sabo (svojim pisanjem) in materjo kot virom in izvorom glasu, ki ga lahko če že ne slišimo, potem vsaj zaslutimo tudi v vseh njegovih siceršnjih literarnih tekstih, ki se posredno in neposredno nanašajo na koncentracijski univerzum. Še več, lahko bi rekli, da glas v teh tekstih ni le njegov lastni glas, ampak izvira iz najglobljih plasti njegove psihe. Kot tak vsebuje in zrcali poleg krute taboriščne realnosti, ki skušala in skuša ta glas neusmiljeno zatreti (kar prihaja v ocenjenih Pahorjevih tekstih tudi nazorno do izraza), še tolažilno pričujočnost prvobitne matrice oziroma matice-maternice. Od tod tudi njegovo vračanje k mitološkim in bibličnim podobam. V njegovem središčnem "taboriščnem tekstu" se le-te izpričujejo že v samem naslovu knjige. Nekropolo (iz gr. nekros, mrtev, mrtvi i- potiš, mesto) si Pahor zamišlja kot "resnično sveta tla "98, kot "vinograd smrti", ki evocira Gospodov glas iz gorečega grma, takole naslavljajoč se na Mojzesa: "Sezuj si čevlje z nog, kajti kraj, ki na njem stojiš, je sveta zemlja." (Eksodus 3,5). A tudi tudi preroka, ki z besedami Vercorsa roti svoje ljudstvo: "Ko pa bodo ljudstvo spoznata, kdo ste bili, bodo od žalosti in pekoče vesti grizla zemljo. Močila jo bodo s svojimi solzami in vam postavljala templje." Moto, ki pred hod i tekstu Nekropole, se (po vsej verjetnosti) najde v knjigi s pomenljivim naslovom Le Silence de la Mere, ki je je leta 1942 prvič izšla v Parizu in dokaj asociira na "kozmični trebuh" (žalujoče matere, neke vrste Mojzesinje, ki se nameni rešiti svoje ljudstvo), kakor ga je v svoji teoretski razpravi na poetični ravni La Venue f lecrilure predstavila Helene Cixous: "... zato sem povsod, moj kozmični trebuh, delujem na svojem univerzalnem nezavednem, smrt izvrženi, vrne se, začneva znova, polna sem začetkov."99 Opravka imamo s preporodno fantazijo, ki je v sozvočju s sanskrtsko besedo garbha-grha, s katero so označevali vse templje in svetišča, in pomeni "maternica, * * * 97 K pripovedni perspektivi gl. Zadravee 1993: '128 si. 98 Pahor 1967: 8 (Me km/iota) 99 Cii. po Moi 1999: 122/123. Naj opozorim na to, da se he. beseda mere, ki pomeni morje, etimološko in glasovno u.sklaja 7. besedo mčre, ki pomeni a) mati, b) mati kot rnishčarka (nuna). Povedno je, da so misiičarke ■ io velja tudi za mističai je - svojo rnističnost pojmovale kol božjo inilosi, ki se jo doseže le s pi (.danostjo in aske-zo. V večini primerov - in to velja zlasti za ženske - so se imeli za pomočnike in "rešitelje; izobčenega in tlačenega ljudstva. (Gl. Lerner 1998: 87-143) Sorodna s to držo je rudi Pahorjeva kratka razlaga v Tržaškem mozaiku, kjer pojasnuje svojo strategijo preživetja: psihofično stanje primerja z jogo ali budistično askezo. (Hergold 1997; 228) n0 _0,gw^r^rndiVO. Ljubljano. 2000, jI. ,36/37 87 trebuh". A tudi grob (nem. Grab), ki so ga asociirali prav z ženskim trebuhom. Megalitski grobovi in tumuli (lat. tumere, nabrekniti, biti noseč) so bili zgrajeni v obliki maternice. Njihova vaginalna vrata pričajo, da so se ljudje mlade kamene dobe močno trudili, da bi vtisnili v zemljo in kamen žensko anatomijo. Angleški besedi tomb (grob) in womb (maternica, trebuh) sta celo jezikovnozgodovinsko gledano v tesnem sorodstvu. Na to opozarja tudi rek "from womb to tomb", ki odgovarja istemu krogotoku Življenja kot slovenski rek "od zibelke do groba".101' Izpovedna je tudi vzhodnoštajerska in dolenjska beseda grobati, ki pomeni "okopavati vinograd", grobar, grobac je analogno "kopač v vinogradu".101 Besedi dokaj asociirata na Pahorjev "vinograd smrti", treba pa jih je videti tudi v zvezi z dejstvom, da je Nekropola posvečena "manom vseh tistih, ki se niso vrnili". Mani (lat. manes) namreč označujejo "dobre duhove mrtvih"102 Beseda sicer sugerira, da so bili le-ti moškega spola, vendar ne moremo mimo tega, da so Rimljani poznali tudi zelo staro boginjo Mano ali Manio, ki je vladala podzemni deželi preminulih ozriroma njihovih prednikov, katerih duše, manes, so bili njeni otroci. Živeli so, tako mit, v jami na rimskem palatinskem griču, pod pečjo (skalo), ki se je imenovala lapis manalis "sveti kamen" ali "kamen podzemlja". Vsako leto ob mlaju103, na praznik Maniae, so mani prišli ven, da bi sprejeli svoje žrtve. SpremljaJa jih je boginja, ki se je ob tej priliki pokazala v grbavi grozo zbujajoči kultni maski, namazani s črno"lunarno krvjo"(vino je analogon prav za to kri). Kot taka je reprezentirala "zatemnitev", se pravi zadnji krajec življenja (smrt), a hkrati obetala novega - prerojenega, pomlajenega. 104 Izstopa vsekakor, da obstoja skorajda v vseh jezikih beseda kot "Mana" in da se jo je vedno asociiralo ali asociira z božansko žensko ali lunarno močjo, z mat(ern)ično magijo in energijo ter z žensko modrostjo. 105 A tudi s sladko mamljivo snovjo, ki povzroča prehajanje v stanje Čutnega in duševnega ugodja in jo asociiramo s predojdipsko joiiis-sance (na kar kaj zgovorno opozarja metafora "mleko in med"). V bibliji je mana sinonim za bodrilno besedo, ki jo je Bog pošiljal Izraelcem za hrano v puščavi na poti v Palestino. Vedno pa so mano povezovali rudi z "božansko zamaknjenostjo", ki omogoča človeku, da "premosti" notranje in/ali zunanje pregrade in okove, ki ga ukleščajo. Lahko bi rekli, da stoji v službi ohranitve Človekove integritete, in to zlasti pod hudimi in celo najhujšimi pogoji. * * -k 100 CI. Walker 1995: 765/766, Gimbutas 1996. 291 si 101 Gl. bezljaj 19771 Kit»lolofk i slo v ur slo rei i she p a jez ihti. Prva knjiga A-J. 102 i) M kot krajšava za DIS MAN11JUS ■ BOŽANSKIM MANOM je pogosioma pisalo na rimskih nagrobnih spomenikih. (Gl. Kastelit 1998) 103 mlaj opredeljuje luno (mlado Luno), ko je zatemnjena vsa njena površina. 104 boriš Pahor je leta 19~S izdal roman, ki nosi prav naslov Zatemnitev. Radko Suban, avtobiografski junak, ki ga poznamo tudi iz romanov Spopad S pomladjo (Onkraj pekla so ljudj 1958 oz. 1978) ter V labirintu (19K-1) skuša v njem - potem ko se je odrekel študiju teologije - najti neko svojo pol v času. ko zajame Lvropo kataklizma druge svetovne vojne. 105 VV;ilker 1995: 653 si. G I. i udi Neumann 1997: 272 si. Morija lurič Pahor; Prispevek k semantiki "Nekropole' Očitno obstaja umnost telesa, ki sega dlje kot pa zavest. O tem govorijo denimo prikazi psihofizičnih stanj in sanj iz koncentracijskih taborišč, ki odpirajo območje, v katerem, kot se zdi, človeški razum odpove in njegov jezik obnenu Vsekakor lahko rečemo, da jih zaznamuje hitro izginevanje elementov resničnosti vse tja do njihove totalne izgube. Teror koncentracijskega sistema je, kot izpostavlja tudi Boris Pahor, zapornike ohromil in jih ukleščil v tako omejen prostor gibanja, da razen redkih izjem niso mogli spontano in neposredno zaznavati ničesar. Lahko bi rekli, da je resničnost presegla fantazijo groze, kar pomeni, da dejanskega terorja niti ni bilo mogoče več sanjati. Če so sanje to kljub temu počele, potem s povsem spremenjenim predznakom, ki nas opozarja na spremenjeno antropološko razsežnost. Razsežnost, ki pa je vsem anihilizirajočim okoliščinam navkljub vendar psiho-fizično material izirala čživljenje (ne pa smrt, kot so to kaj rado sugerira). Naj to opišem in nato pojasnim. Tako sanjalci v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih, drugače kot denimo Judje v Eksodusu ali sanjalci v letu 1933 in poznejših let, niso več videli ali sanjali prihodnosti. Te sanje, ki - kot navezujoč na Jeana Cayrola izpostavlja Reinhart Koselleck1"6- običajno razkrivajo razgibano sliko domovine onstran bodeče električne žice in so jo jetniki nedvomno tudi iskali in klicali, zanje niso obstajala več. Takt: sanje so bile običajno smrtonosne. Že zato, ker so golo faktičnost taboriščnega življenja izbrisale, željo pa pretvorile iz preteklosti (se pravi življenja, od katerega so bili taboriščniki absolutno in nepreklicno odrezani) v prihodnost.107 Boris Pahor govori analogno o "klavrnem občutju zavetja, ki ga je dajala domačnost s poginom".108 Prisila, da taboriščniki zgubijo ''korenine" in negibno obstanejo na najnižji stopnji bivanja, je privedla tudi do ''inverzne izkušnje časa". Preteklost, sedanjost in prihodnost niso bile več orientacijske linije doživljanja sveta, sanjalcu so se odpirale naravne, glasbene ali arhitekturne pokrajine, ki sanjajočega niso več želele vsidrati v resničnost, sub-jekt (žrtev) je lebdel tako rekoč v brezčasju.109 "Premikali [smo se] kakor mesečniki", pravi Boris Pahor, "in kakor mesečnika ne smemo prebuditi takrat, ko lahko trešči v praznino, tako smo v reclldh trenutkih, ko je v nas zabrnela podoba iz živega sveta, tudi mi hitro odslovili skušnjavo, preden bi zavoljo nje zgubili ravnotežje".11(1 Spet na drugem mestu piše: "Gotovo me je zeblo , ker nisem imel puloverja, ko pa smo tukaj na terasah stali na snegu neskončne ure in se tiščali v velike butare, da bi se preostale kalorije ne razpršile", * * * 106 Koselleck 1999: 283 si. 107 Viktor IVankl (1997: 122) poroča o sojetniku, ki je sanjal o datumu, ko bo izpu.šfei;. la dalum je postal danim njegove smrti v taborišču 108 Pahor 1967; 30 (Nekropnht) 109 Ko.selleek 1999: 284 110 Pahor 1967: 21 (Nckropolci) rg^r-trnvff in grodivo, Ljubljana. 2000. št. 36/37 '89 a dodaja: "Tbkaj je drugače zeblo. In človeška butara se je gugala, kakor da se je iz suhih teles avtomatično sprožila potreba po topem, a tolažilnem zazibavanju v kozmični nežnosti. Mogoče je bila tudi lakota, ki je v zibanju iskala pozabe, a združena telesa so se premikala počasi kakor ob rahlih gibih nevidnega dihanja večnosti, ki bi človeško zavest polagoma omamljala z materinsko naklonjenostjo."11-1 Ta v telo vložena pere-verzija, se je morala zajesti v človeka, da se je osvobodil; prav zato je, na videz paradoksno, postala znamenje možnosti preživetja. Šele ta zadnja stopnja lastnega izginjanja, ko je taboriščnik tako rekoč že prestal lastno smrt, je nudila oporo. Šele tako si je jetnik s svojim skoraj uničenim telesom pridobil minimalni, vendar odločilni odmik, ki je omogočal preživetje. Brezčasnost, v katero so bili jetniki zakleti (in kar smo s Francem Zadravcem ponazorili tudi z nihanjem avtobiografskega protagonista med tostranjo in onstranjo pekla), je v sonambulnih stanjih in transcendirajočih sanjah dobila pomen rešitve, natančneje povedano, odrešujočo moč. "Oddelitev od lastnega empiričnega sebe je postala tiho orožje proti sistemu terorja, ki je v taborišču delovalo tako pri jetnikih kot pri paznikih. "Peklenska inverzija je bila, da se je smrt zdela boljše življenje in življenje slabša smrt, ki jo velja prestati".112 Helena Jarc "m m videla, kako so mladi skakali na bodečo žico Z H.liKTRlCNlM TOKOM, Kl-H m SO PHEMA^ALl PKHIH 0111 'STRAFOv'11^ Izstopa vsekakor, da je bila zavest taboriščnikov - in to ne glede na to ali so, kot Boris Pahor, "odganjali podobo peči", ali pa obratno, da so v smrti (nenazadnje) * -k -k 111 tbid. 143/144 112 Koselleck 1999 284 90____Morijo luric Pohot: Prispevek k semanliki "Nokropole" uzrli najboljšo prijateljico, edino, na katero se lahko še zanesejo - prežeta z globokim, pa najsi latentnim prepričanjem, da smrt ni "apokaliptična dokončnost v dimenziji niča", ampak prej "zadnje zatočišče", ki obeta novo in "bolj humano" posmrtno življenje. l|/| O tem govori samomor otrok/mladih v Auschwitzu, a tudi Pahorjevo posvetilo "manom vseh tistih, ki se niso vrnili". Lahko bi rekli, da je v svojem antropološkem jedru to, kar imenuje Aleida Assmann "Totengedachtnis".115 Naravni podtonpojmu seveda ni naključen. Izpričuje potrebo, nujo in obvezo taboriščnikov ali kult/ur/ne, verske, etnične, nacionalne in nasploh človeške skupnosti, ohraniti v "svetem spominu", duhove svojih umrlih. To pa hkrati pomeni, da taboriščna žrtev v naši kolektivni zavesti ne bi smela p/ostati "neljubi gost" ali (povsem) "drugo od nas". Za preživele koncentracijskih taborišč je to še posebej važno, ker grozljiva preteklost še danes nerazvozljivo vpliva nanje in ker njihova resnica, najbrž bolj kot katerikoli druga, tako željno išče poti v življenje. Literatura: ADORNO, Theodor W. (1980/1966): Negative Dialektik, Frankfurt am Main ASSMANN, Aleida (1999): Erinnerungsräume. Formen und Wandlungen des kulturellen Gedächtnisses, München BAVČAR, Evgen (1998): Uvodna misel, v: PAHOR, Boris: Pogled iz jamboiove-ga koša, str. 7-10 BERGMANN, Martin S, JUCOVY, Milton E, KESTENBERG, Judith S. (1998/1982): Kinder der Opfer. Kinder der Täter. Psychoanalyse und Holocaust, Frankfurt am Main (nasl. izvirnika: Generations of the Holocaust, New York) BE2LJAJ, France (1977): Etimološki slovar slovenskega jezika. Prva knjiga A-J, Ljubljana BON, Silva (2000): Gli Ebrei a Trieste 1930 - 1945. Identitä, persecuzione, risposte, Gorizia CARUTH, Cathy (2000): Trauma als historische Erfahrung: Die Vergangenheit einholen, v: "Niemand zeugt für den Zeugen". Erinnerungskultur nach der Shoah, * * 11.3 Heleno Jarc - Ljubsevo .so esesovei zaprli v goriške zapore 18.4.194 i. istega eine, ko so ji prc^l očmi ubili očeta. Nato so jo odepljali v Auschwitz. (Černie - ur. 1995: 105/106) 114 de Wind 1992: 52 si, ) 15 Assmann 1999; 33 si. jVTT'prnvft in grodivo. Ljubljano, 2000, šl. 36/37 91 Frankfurt am Main, str. 84-100 CELAN, Paul (1988):Der Meridian und andere Prosa, Frankfurt am Main ČERNIC, Karlo - ur. (1995): Ob petdesetletnici osvoboditve - nočemo pozabiti/ A cinquant'anni dalla liberaztone - non vogliamo dimenticare, Doberdob -Doberdn del Lago DERRIDA, Jaques (1994); "Zeugnis, Gabe", v: WEBER, Elisabeth - izd.: Jüdisches Denken in Frankreich, Frankfurt am Main, str. 63-90 FRANKL, Viktor (1997/1977): ...trotzdem Ja zum Leben sagen, Ein Psychologe erlebt das Konzentrationslager, München GiMBUTAS, Marija (1996/1982): Die Zivilisation der Göttin. Die Welt des Alten Europa, Frankfurt am Main (nasl. izvirnika: The Civilization of the Goddess. The World of Old Europe) GOLJVEVŠČEK, Alenka (1982): Mit in slovenska ljudska pesem, Ljubljana GLUŠIČ, Helga (1993): Boris Pahor - skica duha in besede, v: PIRJEVEC, Marija, BAN TUTA, Vera - ur.: Pahorjev zbornik. Spomini, pogledi, gradivo, Trst, str. 143-148 GÖTTNER-ABENDROTH, Heide (1998): Für Brigida. Göttin der Inspiration, Frankfurt am Main HEIMANNSBERG, Barbara, SCHMIDT J., Christoph - izd (1992),: das kollektive Schweigen. Nationalsozialistische Vergangenheit und gebrochene Identität in der Psychotherapie, Köln HERGOLD, Ivanka (1993). Zapiski o Pahorjevi Nekropoli, v: PIRJEVEC, Marija, BAN TUTA, Vera - ur.: Pahorjev zbornik. Spomini, pogledi, gradivo, Trst, str. 159-174 HERGOLD, Ivanka (1997); Bivanjska muka in upornost nesvobodnih ljudi v opusu Borisa Pahorja, v: PAHOR, Boris (1997): Nekropola, Ljubljana, str. 195-231 HLADNIK, Miran (1990): Slovenska kmečka povest, Ljubljana IRIGARAY, Luce (1980/1974): Speculum. Spiegel des anderen Geschlechts, Frankfurt am Main (nasl. izvirnika: Speculum de l'autre femme, Paris) JURIČ Pahor, Marija (1999): Civilizacija in nasilje, v: Razprave in gradivo, Ljubljana 1999, str. 29-60 KASTF.LIC, Jože (1998): Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih, Šempeter v Savinjski dolini, Ljubljana KJERŠEVAN, Marko (1986): Protestantizem in slovenska ljudska religioznost v 16. stoletju, v: UNIVERZA EDVARDA KARDELJA V LJUBLJANI - izd.: Slovenci v evropski reformaciji šestnajstega stoletja./ Die Slowenen in der europäischen 92 Morija I uric. Pohor; Prispevek k semantiki "Nekropole" Reformation des sechzehnten Jahrhunderts, Ljubljana (Simpozij 6. - 8. 10. 1983) KLÜGER, Ruth (1999/1992); Weiter leben, München KOFMAN, Sarah (1988/1987): Erstickte Worte, Wien KOSTNAPFEL, Marija (1993): Zavezujoče odločitve Pahorjevih ženskih likov, v: PIRJEVEC, Marija, BAN TUTA, Vera - ur.: Pahorjev zbornik. Spomini, pogledi, gradivo, Trst, str. 207 - 210 KU MER, Zmaga (1988): Lepa si, roža Marija. Zbirka slovenskih ljudskih pesmi o Mariji, Celje 1988 LAUB, Dori (2000): Zeugnis ablegen oder Die Schwierigkeit des Zuhörens, v: "Niemand zeugt für den Zeugen". Erinnerungskultur nach der Shoah, Frankfurt am Main, str. 68 - 83 LERNER, Gerda (1993): Die Entstehung des feministischen Bewußtseins. Vom Mittelalter vis zur ersten frauenbewegung, München (nasl. izvirnika: The Création of Feminist Consciousness, Oxford) LYOTARD, Jean François (1982): Streitgespräch, oder: Sprechen "nach Auschwitz", Bremen (nasl. izvirnika: Discussion, ou: phraser "aprčs Auschwitz", Paris) LYOTARD, Jean François (1988): Heidegger und "die Juden', Wien (nasl. izvirnika: Heidegger et "les juifs", Paris) MAGRIS, Claudio (1991/1986): Die Donau, München (nasl. izvirnika: Danubio, Milano) MITROVIČ, Marija (1993): Današnja Nekropola, v: PIRJEVEC, Marija, BAN TUTA, Vera - ur.: Pahorjev zbornik. Spomini, pogledi, gradivo, Trst, str. 93 - 101 NEUMANN, Erich (1956): Die Große Mutter, ein Phänomenologie der weiblichen Gestaltungen des Unbewußten, Zürich, Düsseldorf OVSEC, Damjan J. (1991): Slovanska mitologija in verovanje, Ljubljana PAHOR, Boris (1993/1935): Vila ob jezeru, Celovec - Ljubljana - Dunaj PAHOR, Boris (1997/1967): Nekropola, Ljubljana (I. izd. Maribor/Trst) PAHOR, Boris (1970): Skarabej v srcu. Ladijski dnevnik, Maribor PAHOR, Boris (1998/1995): Holokavst in hekatombe, v. PAHOR, Boris: Pogled iz jamborovega koša, Gorica, str. 159-163 PAHOR, Boris (1998): Pogled iz jamborovega koša, Gorica PIRJEVEC, Marija (1992): Pisatelj Boris Pahor med etničnim in ontološkim humanizmom, v: PIRJEVEC, Marija: Na pretoku dveh literaur, Trst, str. 17 - 24 94_____________Mprijo |uric Pnho;; Prispevok k semontiki "Nekropole" Summary A CONTRIIWTIONS I'D I'll IS SEMANTICS ()!■ "NllCKOl'OUS" The article focusses on the analysis of the book »Necropolis« which ranks amongst the lesser known although fundamental and highly valued, autobiographical and literary texts, writtten by survivors of concentration camps, and dealing with, the topic of crematoriums. The book, which was first published in Slovene in 1967 (second edition 1997), has also been translated into French, Esperanto, English and Italian. It was written by Boris Pah or, who is not merely one of the most prominent and influential representatives of Slovene literature in Italy\ but also the author whose works keep bringing up the issue of ninuttcrable-ness« of the reality of genocide. It might be said that, for him, writing is a kind of »liberating therapy«, arising from radical existential duality: a) psychological need to revive the then image of himself and other inhabitants of the concentration universum, as well as to relate it to future generations, b) the recognition that this is actually not possible. This does not only mean that the genocidal trauma-continues to affect the survivor, but also that the survivor must, for reasons of survival, suppress everything that, might evoke it. Therefore, during the writing process, the author often has the feeling that he is acting - in accordance with the experience of the concentration camp world - as an »insensitive film camera, which does not. sympathize but merely record«, the camera, »which was stiff with fear«, cut off brutally from the memory as well as the past. This splitting of consciousness which, in the concentration camp, became a silent weapon against the system of terror, allowing the prisoner to acquire the decisive, yet redeeming withdrawal from the concentration camp reality, is also reflected in the author's testimony on violence and terror itself Thus he consistently places himself »on this side of Hell« as if this -would help him escape it. (»Hell« being an allegory of the infernal character of concentration camps as well as a synonym for the depth and intensity of horror in them, for the destruction of intersubjective empirical world, and for the decay of soul, spirit and body.) Yet there is no escape. The concentration camp experience cannot be eraser from one's memory, which is why the surviving prisoner is not and can no longer be a »normal«person: »he is a dually-single subject«, in ivhom »an inner animal is silently opening jaws and stretching claws«. The author unveils this psychic disposition, illustrating it with several examples, which are manifestly or latently reflected in Pahor's text.