Srečanje s pisateljem Bogdanom Novakom
Bilo je v petek, 10. 12. 1993. Tisti, ki smo bili določeni za ta obisk, smo se zbrali v mali telovad-nici. Največ nas je bilo iz 6. a razreda, kar dvaind-vajset (ves razred). Na začetku so pisatelja poz-dravili učenci glasbenega krožka, ki so zelo iepo zaigrali na kitaro. Pozdravili smo ga še mi z aplav-zom. Začel je s pripovedovanjem svojih dogodivš-čin iz mladih let; od tega, kako je hotel postati Robinson Crusoe, do misli o pobegu od doma. Robinson je hotel postati takole: najprej je mami vzel najlepšo torbo (za v trgovino), nato šivanko, vrvico in škarjice. Da ne omenim kock sladkorja. Vse to je skril v drvarnico za skladovnico drv. Vse to je dal v torbico in se pripravil za odhod. Ko ga mama ni videla, je smuknil na cesto in se skril za sosedov plot. Tam je bil že varen. Ko je prišel mimo prijateljeve hiše, je pomislil: »Nikoli več ga ne bom videl.« Že se je hotel premisliti, a je zamišljeno šel naprej. Medtem ko je tako premi-šljal, je prišel mimo ograje, za katero se je potuh-nil nemški ovčar, ki ga je Bogdan zmerom dražil. Ko je bil dovolj blizu, je pes skočil in tako prestra-šil »Robinsona«, da mu je padlo srce v hlače. Še preden se je zavedel, je že tekel. Ustavil se je pri tretji hiši, kjer so cvetele mamine najljubše rože - lilije. Nato je pomislil: »Votline ni problem skopati, ampak ograja...« Nato je pozabil na vse,
kako bo streljal ptice,... in se obrnil proti domu. Počasi je prišel domov in vrnil vse: vrvico, šivanko in škarjice (s torbo vred), samo kocke sladkorja je obdržal. Tako je propadel prvi načrt za bodoč-nost.
Ko je nehal pripovedovati, so glasbeniki spet zaigrali. Nato smo z dviganjem rok zastavljali vprašanja. Nekdo ga je vprašal, koliko knjig je približno napisal. Odgovoril je: »približno ne vem, ampak točno dvaindvajset.« Med temi je najuspešnejša Bela past. S pisanjem je žačel v osmem razredu, ko je med urami pisal pesmice, ki so bile za Maco (najlepša punca v razredu). Na dan jih je napisal od šest do sedem. Maca pa na vse to pesnjenje ni nič »trznila«. Zato jih je zvezal v snop in jih vrgel v smeti. Njegov oče je bil učitelj in je to videl. Pa si je mislil: »Fant, to je pa mogoče kaj pomembnega«, in jih je šel iskat. Spravil jih je in ko je Bogdan postal starejši, mu jih je podaril za rojstni dan. Bogdan se je začudil, od kod očetu te pesmi. Oče mu je vse pojasnil.
Meni se je srečanje zdelo imenitno, saj je ta pisatelj napisal knjige, ki so tako dobre, da so mi kar najboljše. Želim, da bi bilo še veliko takih srečanj na naši šoli.
Primož Dolšina, 6. a OŠ Primoža Trubarja Vel. Lašče