ANNALES • Ser. hist, sociol. • 9 • 1999 • 1 (16) pregledno izvirno znanstveno delo prejeto: 1999-01-20 UDK 37.014.3: 323.15 (=450) PRENOVA ŠOLSTVA ITALIJANSKE NARODNOSTI - ANALIZA POTREB IN PREDLOG NOVOSTI Marina FURLAN PAHULJE Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 18 IZ V LEČ EK Namen pričujočega prispevka je bil ugotoviti, kakšno je - po mnenju nekaterih pripadnikov italijanske narod­ nostne skupnosti na slovenski Obali - stanje in kakšna vizija prihodnosti italijanskega šolstva narodnosti na območju slovensko-italijanskega kulturnega stika na slovenski Obali. V te namene so bili opravljeni intervjuji z nekaterimi pripadniki italijanske narodnostne skupnosti, ki se poklicno srečujejo z omenjeno problematiko. Glede nekaterih problemov se mnenja intervjuvancev medsebojno razlikujejo, vendar najdejo skupno točko v prepričanju, da bo vloga šolstva narodnosti po priključitvi Slovenije EU pridobila na pomenu. Ključne besede: kurikularna prenova, šolstvo narodnosti, šole z italijanskim učnim jezikom, narodne manjšine LA RIFORMA DELLA SCU O LA DELLA NAZIONALITA ITALIANA - ANALISI DELLE NECESSITA E DELLE PROPOSTE Dl IN N O VAZIO N E SINTESI Fine del presente contributo era di constatare, secondo il parere di alcuni appartenenti alla comunitá nazionale italiana della costa slovena, la situazione e la visione del futuro délia scuola délia nazionalitá italiana nell'area di contatto cultúrale italo-slovena. Alio scopo sono state effettuate delle interviste con alcuni appartenenti alia comunitá nazionale italiana che operano professionalmente nel mondo della scuola. Su determinad problemi, l'opinione degli intervistati è diversa, ma tutti concordano nella convinzione che il ruolo della scuola della nazionalitá italiana crescerá d'importanza con l'entrata della Slovenia nell'Unione Europea. Parole chiave: riforma curriculare, scuola della nazionalitá, scuole con lingua d'insegnamento italiana, minoranze nazionali V veliki večini primerov evropskih držav državne meje vsaj v grobem sovpadajo z narodnostnimi mejami. To pa še najbolj velja sedaj, ko so se nekatere države (kot npr. Jugoslavija, Sovjetska zveza itd.) kljub splošnim težnjam k združevanju znotraj Evropske unije "razdro­ bile" na večje število manjših, toda narodnostno enotnih držav. Suzanne Romaine leta 1994 navaja, da je petindvajset od šestintridesetih evropskih držav uradno enojezičnih. Narodnostno mešane regije najdemo v glavnem na obmejnih področjih. Tu živijo bolj ali manj priznane narodnostne manjšine, ki običajno sovpadajo z narodnostno večino sosednje države (npr. Slovenci v Italiji in Avstriji) in znotraj meja države, h kateri spadajo politično, nimajo enakih jezikovno-kulturnih pravic, kot jih ima večinski narod. Pogosti so primeri, ko je ob­ mejna prisotnost manjšine recipročna. Tako je na eni strani meje prisotna manjšina večinskega naroda z dru­ ge strani meje in obratno: na drugi strani meje je pri­ sotna manjšina naroda, ki je tostran meje večinski. Tak je tudi primer slovenske manjšine v Italiji in italijanske manjšine v sosednji Sloveniji. Pogosto se pojavlja mne­ nje, da je v takih primerih možno obe manjšini obrav- 155 ANNALES • Ser. hist, socio!. - 9 -1999 - 1 (16) Marina FURLAN PAHULJE: PRENOVA ŠOLSTVA ITALIJANSKE NARODNOSTI - ANALIZA POTREB IN PREDLOG NOVOSTI, 155-160 navati na isti način, češ da sta obe v isti situaciji, vendar običajno ni tako. Za vsako manjšino, ki živi na dolo­ čenem ozemlju, sta značilni drugačno zgodovinsko in gospodarsko ozadje ter drugačni razlogi, zaradi katerih se nahaja tam, kjer se. Vse to pa vpliva na njen odnos z večinskim narodom in torej na vse, kar je od tega od­ nosa odvisno (pravice, omejitve itd.) (Skutnabb-Kangas, 1981). Tudi v tem oziru se lahko spomnimo različnosti položaja Slovencev v Italiji in Italijanov v Sloveniji. Kot pravi Suzanne Romaine, lahko o "arginalizaciji jezikov in kultur evropskih manjšin govorimo kot o nekakšnem "notranjem kolonializmu" (Romaine, 1994, 35). E. Haugen (v: Romaine, 1995, 322-23) gleda na je­ zike, ki so v določenem okolju v nenehnem stiku, kot na jezike, ki tekmujejo za uporabnike. Nanje gleda kot na dobrine, ki bodo na jezikovnem tržišču preživele le do trenutka, ko jih bodo stranke še pripravljene kupovati. Ceno jezika določa trud, ki ga mora posameznik vložiti za to, da ga osvoji, njegovo vrednost pa korist, ki jo ima od tega, da jezik lahko uporablja. V primeru manj­ šinskega jezika je torej vrednost jezika odvisna pred­ vsem od dveh dejavnikov: od uporabnosti jezika na področju, kjer ima jezik status manjšinskega jezika (velikost manjšine, obstoj izobraževalnih, gospodarskih, kulturnih in drugih ustanov, kjer je v uporabi manjšinski jezik itd.) ter od obstoja politično-geografskega območ­ ja, kjer ima jezik status večinskega in/ali državnega jezika. V primeru kulture in jezika, ki imata (na določenem območju) manjšinski status, torej ni dovolj, če se otroci z obema seznanjajo in tudi sicer srečujejo le v ozkem družinskem krogu. Na tak način bodo namreč razvili implicitno prepričanje, da njihova kultura in jezik nista primerna za uporabo v javnosti ter sta v primerjavi z večinskima manjvredna. To pa lahko otroke privede do neuravnotežene identifikacije (Lambert, 1967, v: Cum­ mins, 1984, 79) v prid večinskima jeziku in kulturi. Omenjeni izid je še toliko verjetnejši, če prihajajo otroci v stik z vrstniki, ki so pripadniki večinskega naroda, in že samo zato, ker večinski šolski predmetniki ne pred­ videvajo pouka iz manjšinskega jezika, menijo, da ta jezik ni vreden niti toliko kot katerikoli tuj jezik, ki se ga učijo v šoli. Ker pa - na drugi strani - samo ogibanje diskrimi­ naciji ne zadošča za zadovoljivo stopnjo ohranitve spe­ cifičnosti manjšinske kulture in njenega jezika, je še toliko pomembneje, da imajo otroci, ki so pripadniki manjšine, na razpolago visoko kvalitetne in sodobne vzgojno-izobraževalne ustanove, ki so lahko konku­ renčne večinskim. Zadnje čase je v Sloveniji veliko govora o kuriku- larni prenovi. Gre za proces prenove, ki naj bi privedel do izoblikovanja sodobnejšega izobraževalnega siste­ ma, kjer naj bi učitelji imeli bolj proste roke pri izbi­ ranju metod za doseganje učnih smotrov, otroci pa več možnosti za ustvarjalen pristop k učnim vsebinam. Najbolj opazne novosti bodo: podaljšanje osnovno­ šolskega šolanja osmih na devet let ter s tem povezana nižja starost otrok ob prvem vpisu (6 let), zgodnejše uvajanje tujega jezika v pouk in večja možnost izbir­ nosti šolskih vsebin v tretjem obdobju šolanja. Ker gre za šolsko prenovo, ki se bo izvajala na državni ravni, bodo vanjo vključene vse državne os­ novnošolske ustanove, med katere spadajo tudi osnovne šole italijanske narodnostne manjšine, ki jih uvrščamo v okvir šolstva narodnosti. Na omenjenih šolah poteka pouk v manjšinskem jeziku, italijanščini, medtem ko je večinski jezik (jezik okolja) le eden izmed učnih pred­ metov, v katerem pa naj bi dijaki dosegali stopnjo kom­ petentnosti, ki bi bila primerljiva stopnji kompetentnosti rojenih govorcev večinskega jezika. Na Slovenski obali je 9 takih osnovnih šol. V šolskem letu 1997/98 je bilo vanje vpisanih 528 dijakov (Monica, 1998), kar je 7,5% celotne populacije osnov­ nošolskih dijakov na tem območju. To kaže na dejstvo, da gre precejšen delež bodočih "oblikovalcev" obalne regije skozi šole z italijanskim učnim jezikom, prav zato pa se morajo v obnovljenem šolskem sistemu "najti" tudi predstavniki teh šol in vsi tisti, ki so zaradi svoje stroke, funkcije in/ali narodnostne pripadnosti poklicani k so­ odločanju o bodočnosti omenjenih šol. V tem smislu so še posebej zanimiva nekatera vpra­ šanja z delovnega posveta "Jezikovna politika in šolstvo na narodnostno mešanih območjih" (15. 5. 1998, Ko­ per), ki so se ga udeležili šolniki s celotnega slovensko- italijanskega območja kulturnega stika (na obeh straneh meje). Med ostalimi aktualnimi vprašanji je bilo izpo­ stavljeno tudi vprašanje evropeizacije manjšinskih šol ter multikulturne vzgoje na območjih kulturnega stika na pragu evropskih integracijskih procesov: kakšne bo­ do posledice evropeizacije našega kulturnega prostora za manjšinsko šolstvo in kakšni bodo šolski modeli glede na položaj manjšinskih šol ter na njihovo usmer­ jenost v širši družbeni kontekst (Bufon, 1998). Z namenom, da bi ugotovili, kakšno je njihovo mnenje v zvezi z omenjenimi vprašanji ter s kurikularno prenovo, smo se pogovorili z nekaterimi pripadniki ita­ lijanske skupnosti (I. Flego, L. Monica, D. Paliaga, M. Steffe) ter z vodjo organizacijske enote Zavoda za šol­ stvo v Kopru, Mirkom Zormanom. Z zgodovinskega vidika izhaja šolstvo italijanske na­ rodnosti takšno, kakršno je danes, iz Londonskega memoranduma (iz leta 1954), kar pomeni, da so šole, ki obstajajo na ozemlju Slovenske obale, nekakšne nasled­ nice šol, ki so bile oblikovane na podlagi omenjenega memoranduma. Šolstvo italijanske narodnosti je torej podsistem v okviru slovenskega šolskega sistema, saj ga razen nekaterih specifičnih zakonskih določil (Zakon o uresničevanju posebnih pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti na področju vzgoje in izobra­ ževanja; glej Uradni list SRS št. 12 z dne 9. 4. 1982) v glavnem uravnavajo isti zakoni, ki veljajo za slovensko 156 ANNALES • Ser. hist. sociol. - 9 - 1999 - 1 (16) Marina FURLAN PAHULJE: PRENOVA ŠOLSTVA ITALIJANSKE NARODNOSTI - ANALIZA POTREB IN PREDLOG NOVOSTI, 155-160 šolstvo nasploh. Prav zaradi tega pa so tudi cilji, ki si jih zastavlja šola z italijanskim učnim jezikom, blizu ciljem, ki tudi sicer veljajo za šole v Sloveniji, kljub temu pa obstajajo tudi nekateri bolj specifični cilji. Med slednje lahko na primer prištevamo vzgajanje k sožitju (Zorman, 6. 11. 1998), spoznavanje kulturne dediščine italijanskega naroda na sploh ter spoznavanje specifično lokalne kulturne dediščine, ki naj bi na območju slo- vensko-italijanskega kulturnega stika bilo vključeno tudi v izobraževalni proces na slovenskih šolah (Steffe, 19. 11. 1998). Kljub že omenjenemu dejstvu, da šole italijanske skupnosti spadajo pod skupno slovensko šolsko zakono­ dajo, pa obstaja potreba po specifični zakonodaji za šole italijanske skupnosti. Poleg kurikularne prenove imajo namreč šole italijanske skupnosti specifične po­ trebe, ki bi jih bilo potrebno opredeliti tudi na pravnem nivoju, saj nekatere odredbe (finančne narave, kadrov­ ske narave itd.), ki se nanašajo na večinske šole, obe­ nem vključujejo tudi manjšinske šole, kar pa gre mar­ sikdaj v škodo slednjih. M. Steffe meni, da se je potrebno v odsotnosti primernih specifičnih zakonskih določil glede že omenjenih vidikov zatekati k odred­ bam, ki so namenjene večinskemu šolstvu in so za manjšinsko šolstvo v glavnem neugodne. Šolstvo italijanske narodnosti se v sedanjem, po raz­ ličnih kriterijih (gospodarskem, družbeno političnem) prehodnem obdobju, sooča tudi z nekaterimi speci­ fičnimi težavami, ki jih pred osamosvojitvijo Slovenije ni poznalo (ti vidiki so bili urejeni z Osimskim spora­ zumom) in za katere je upati, da bodo po zaključku evropskih integracijskih procesov le še spomin na pre­ teklost. Med slednjimi gre omeniti predvsem težave s priznavanjem diplom, ki jih učitelji pridobijo na ita­ lijanskih univerzah. Mladi diplomiranci, ki so študij absolvirali v Italiji in torej v italijanščini - jeziku, v katerem bodo dejansko poučevali - imajo v Sloveniji težave z uveljavljanjem diplom. Postopki so včasih biro­ kratsko zelo zamudni ter zahtevni, in sicer kljub temu, da je dejansko učitelj, ki je ves svoj študijski ciklus opravil v jeziku, v katerem bo kasneje poučeval, s tega vidika za svoje poslanstvo primernejši od učitelja, ki je študiral v jeziku, ki je drugačen od tistega, ki ga bo uporabljal v svoji vsakdanji praksi. Čeprav gre v takem primeru za poučevanje v jeziku, ki je zanj materinščina, je treba upoštevati dejstvo, da se je bodoči učitelj tekom celotnega študija srečeval le s strokovnimi izrazi v drugem jeziku ter da se bo šele pred vstopom v razred soočil s strokovnim izrazjem v jeziku, v katerem naj bi svoje znanje podajal učencem. Pravkar omenjene težave izhajajo iz nekega drugega problema, s katerim se v Sloveniji soočajo šole ita­ lijanske narodnosti: pomanjkanja učnih kadrov. Zaradi pomanjkanja kadrov na šolah pogosto poučujejo tudi osebe, ki še niso zaključile svoje študijske poti, sicer pa šole kadrovski problem rešujejo tudi z "uvažanjem" uči­ teljev iz Italije in iz Hrvaške - pač glede na razpo­ ložljivost oseb s primerno izobrazbo v obeh mejnih deželah. Rešitev je sicer z ene strani koristna, saj krepi čezmejno sodelovanje med strokovnjaki, z druge pa ima tudi nekatere pomanjkljivosti. Med slednjimi velja ome­ niti dejstvo, da učitelji, ki prihajajo iz Italije ali Hrvaške, v veliki večini primerov ne morejo slediti izpopolnje­ valnim tečajem za učitelje, ker le-ti potekajo v slo­ venščini, sami pa tega jezika ne obvladajo dovolj dobro. Dodaten problem, s katerim se soočamo ob "uvažanju" učiteljev, predstavlja tudi dejstvo, da ti učitelji ne živijo "in loco", prav zaradi tega pa niso v tako tesnem stiku s tukajšnjo stvarnostjo, kar je lahko dokaj huda pomanj­ kljivost - nenazadnje tudi zato, ker zaradi tujega držav­ ljanstva "uvoženih" učiteljev šole nimajo zagotovljenega stalnega učnega osebja. Med razlogi za pomanjkanje "domačih" učiteljev je nedvomno tudi ta, da se med mladino, ki zaključi italijanske srednje šole, le malo mladih odloči za ta poklic. Na eni strani se to dogaja zato, ker je poučevanje povezano z že omenjenimi jezikovnimi težavami, na drugi pa tudi zato, ker učitelji pogosto nimajo dovolj ur pouka na eni sami šoli, kar pomeni, da morajo delati na dveh šolah hkrati, in sicer brez kakršnegakoli finančnega povračila za dodaten trud (Paliaga, 12. 11. 1998). Z uvedbo novosti, ki jih predvideva kurikularna prenova (diferenciacija pouka itd.), bodo predvidoma narasle tudi potrebe po učiteljih, kar pomeni, da se bo kadrovski problem še poglobil. Šolstvo italijanske narodnosti se mora ubadati tudi s finančnimi težavami, ki so v primerjavi s težavami, ki jih ima večinsko šolstvo, še toliko hujše, ker je višina sredstev, ki jih podeljuje Ministrstvo za šolstvo in šport, vezana na število učencev na razred. Le- teh pa je v šolah z italijanskim učnim jezikom manj kot v ostalih šolah. D. Paliaga meni, da so za materialne stroše na šolah narodnosti navkljub obstoječim posebnim norma­ tivom uporabljeni isti kriteriji kot v slovenskih šolah. To pa pomeni, da zaradi manjšega števila vpisanih na šolah z italijanskim učnim jezikom ni predvidena delitev raz­ redov na skupine (država omenjene delitve finančno ne podpira), višina prispevkov za obnavljanje laboratorijev in ostalega didaktičnega materiala, ki je premo-soraz- merna s številom vpisanih, ne zadošča dejanskim po­ trebam sodobne šole ter da je na šolah narodnosti pre­ malo administrativnega in neučnega osebja (Paliaga, 12. 11.1998). S finančne plati je nadalje problematičen tudi nakup šolskih učbenikov, ki jih šole z italijanskim uč­ nim jezikom večinoma uvažajo iz Italije, za kar finančna podpora italijanske vlade ne zadošča (Paliaga, 12 .11 .1998). Iz omenjenih razlogov je osebje, ki je za­ posleno na italijanskih šolah, pretežno nezadovoljno, kar zmanjšuje število mladih, ki se odločajo za ta po­ klic, in začarani krog je sklenjen. Naslednja značilnost šolstva italijanske narodnosti je nizko število učencev v vpisni generaciji. Čeprav je na eni strani število vpisanih na srednje šole z italijanskim 157 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 9 -1999 • 1 (16) Marina FURLAN PAHULJE: PRENOVA ŠOLSTVA ITALIJANSKE NARODNOSTI - ANALIZA POTREB IN PREDLOG NOVOSTI, 155-160 učnim jezikom v stalnem porastu (od 239 dijakov v š. I. 1991/92 323 dijakov v š. I. 1997/98) (Monica, 1997), kar je v skladu s splošnimi evropskimi težnjami po dvigu izobrazbene ravni, pa ostaja ob določenih nihanjih ter nižanju natalitete navkljub od šolskega leta 1991/92 (515 dijakov) pa do šolskega leta 1997/98 (528 dijakov) število dijakov, ki obiskujejo osnovne šole z italijanskim učnim jezikom, bolj ali manj enako (Monica, 1997). Torej je zaenkrat obstoj osnovnih šol z italijanskim uč­ nim jezikom zagotovljen, toda - za kakšno ceno? Pro­ blemi šol z nizkim številom vpisanih niso le kadrovsko- organizacijske narave (zagotavljanje finančnih sredstev za delovanje, vzdrževanje in obnavljanje šolske stavbe ter posodabljanje didaktičnih materialov, zagotavljanje zadostnega števila učencev za ustanovitev oddelka ter zadostnega števila ur učiteljem itd.), saj je premajhno število sošolcev - torej vrstnikov - lahko problematično tudi v smislu nezadovoljive socializacije znotraj vrst­ niške skupine (Monica, 26. 11. 1998). Čeprav zadobi vrstniška skupina največji pomen za razvoj posamez­ nikove osebnosti v obdobju adolescence, pa številne raziskave kažejo, da je vpliv vrstnikov pomemben tudi pri mlajših otrocih, in sicer tem bolj, če so norme in stališča vrstnikov ustrezni normam in stališčem otro­ kovih staršev (Musek, 1982). Poleg tega pa otroci v vrst­ niških skupinah merijo svojo moč (tako fizično kot intelektualno), iščejo svoj družbeni položaj, se z vrstniki primerjajo, jih posnemajo, se po skupinah združujejo v klane itd. V tem smislu lahko premajhne vrstniške sku­ pine predstavljajo bolj ali manj resno pomanjkljivost (otroci jo lahko kompenzirajo z udejstvovanjem v sku­ pinskih izvenšolskih dejavnostih, na vaškem trgu, v šir­ šem družinskem krogu itd.) šol z izrazito nizkim števi­ lom vpisanih. To je značilno predvsem za šole s sede­ žem na obrobju (Monica, 26. 11.1998). Probleme, s katerimi se v okviru šolstva srečujejo pripadniki italijanske narodnosti, lahko torej strnemo okoli treh poglavitnih sklopov: učiteljski kadri, kritična masa učencev, finančne težave (Monica, 26. 11. 1998). Na pragu kurikularne prenove pa se na nekaterih šolah kot potencialni problem bližnje bodočnosti pojavlja tudi prostorska stiska, ki jo bo narekovala predvsem večja diferenciacija pouka (Flego, 30. 12. 1998). Za reševanje takih in podobnih problemov bi bilo potrebno osnovati ustanovo ali inštitut, ki naj bi bil zadolžen za strokovno obravnavanje problemov, povezanih z delovanjem ita­ lijanskih šol, skrbel pa naj bi tudi za zbiranje in nudenje informacij o evropskih projektih za vzgojo in napredek v vzgoji ter šole spodbujal k vključevanju vanje. V luči bližajočega se vstopa v EU je kurikulama pre­ nova zelo dobrodošla, saj naj bi bil po zaslugi le-te slovenski šolski sistem primerljiv s šolskimi sistemi v EU. Toda dejanske spremembe ne bodo na vseh področjih zadovoljile pričakovanj, predvsem pa ne bodo tako revolucionarne, kot si kdo predstavlja. Po kurikularni prenovi glavni poudarek naj ne bi bil več na učnih vsebinah, ki so bile doslej centralno določene, pač pa na učnih ciljih. Monica opozarja, da podoben sistem poznajo tudi drugje v Evropi - v neformalizirani obliki celo na nekaterih šolah v Italiji (Monica, 26. 11. 1998). Prav zaradi spremembe težišča z vsebine k ciljem pa kurikularna prenova obenem z določenimi prednostmi prinaša s sabo tudi "past", ki je še posebej nevarna za učitelje, ki delujejo na manjšinskih šolah. Gre za to, da kurikularna prenova zahteva veliko samostojnejšega in samozavestnejšega učitelja, ki je v primerjavi z doseda­ njim pripravljen prevzeti nase več odgovornosti, saj bolj proste roke pri izbiri vsebin in načinov doseganja ciljev pomenijo obenem težavnejšo nalogo in od učitelja zahtevajo več kompetentnosti. Prav zaradi tega pa je v okviru kurikularne prenove za učitelje predvidenega veliko sistematičnega izpopolnjevanja. Toda izpopolnje­ valni seminarji potekajo v slovenščini, kar za učitelje, ki poučujejo na šolah z italijanskim učnim jezikom po­ meni dodatno obremenitev. Vse, kar bodo slišali in česar se bodo naučili, bodo namreč morali prevesti v italijanščino ali pa - v primeru, ko gre za učitelje, ki prihajajo iz Italije ali s Hrvaške, in takih je bilo na pri­ mer v šolskem letu 1995/96 na vseh šolah z italijanskim učnim jezikom 18 (Monica, 1997) - zaradi nezadost­ nega znanja jezika okolja (slovenščine) sploh ne bodo mogli slediti izpopolnjevalnim programom (Flego, 30. 12. 1998). Zato bi bilo po mnenju I. Flego še posebej po začetku delovanja prenovljenega šolskega sistema nujno organizirati izpopolnjevanje za učitelje tudi v italijan­ skem jeziku, saj bi jim na tak način olajšali že tako zahtevno delo. V proces kurikularnega prenavljanja slovenskega šol­ skega sistema so se aktivno vključili tudi eksperti iz manjšinskih vrst, ki so na eni strani sodelovali s študij­ skimi skupinami, v katerih je tekla debata o vsebinah posameznih predmetov, na drugi pa s kurikularno komisijo, kateri so predlagali uvedbo določene lokalne in kulturne specifike v zvezi s šolskimi predmeti, ki to omogočajo. Taki predmeti so na primer zemljepis, zgo­ dovina, družba, umetnost, glasbena vzgoja idr. Ome­ njenim predmetom je bila posvečena posebna pozor­ nost in kurikularne komisije so z manjšimi popravki sprejele vse predloge glede na temeljne cilje sožitja (Monica, 26. 11. 1998). M. Steffe nadalje meni, da bi bilo koristno nekatere vidike spoznavanja lokalne kul­ turne dediščine vključiti tudi v izobraževalni proces na večinskih šolah. Pri pouku naj bi bil tako na manjšinskih kot na večinskih šolah izpostavljen vidik večkulturnosti kot ene izmed posebnosti tega območja (Steffe, 19. 11. 1998). Prav s tem namenom pa je pri kurikularni pre­ novi nujno čim bolje uravnotežiti količino pouka slo­ venskega jezika na italijanskih ter italijanskega jezika na slovenskih šolah. S tem namenom je bil izdelan šolski urnik, ki na šolah s slovenskim učnim jezikom pred­ videva dodatek ur iz italijanskega jezika (izključno je­ zika, ne pa tudi kulture!) k sicer neokrnjenemu urniku, 158 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 9 • 1999 -1 (16) Marina FURLAN PAHULJE: PRENOVA ŠOLSTVA ITALIJANSKE NARODNOSTI - ANALIZA POTREB IN PREDLOG NOVOSTI, 155-160 medtem ko prihaja na šolah narodnosti zaradi pouka slovenščine do minimalnih okrnitev pri nekaterih vzgoj­ nih predmetih (npr. pri telesni vzgoji). Toda tudi pri omenjeni rešitvi obstajajo določene težave. Na tak na­ čin bo namreč na vseh osnovnih šolah na stičnem ob­ močju prekoračeno najvišje dovoljeno število šolskih ur, kar pomeni, da bodo dijaki na obali v primerjavi z vrstniki iz drugih predelov Slovenije še dodatno obreme­ njeni (Monica, 26. 11. 1998). Med specifične vidike območja kulturnega stika, ki jih že in naj bi jih v bodoče šole z italijanskim učnim jezikom še izraziteje promovirale, spada nedvomno tudi večkulturni značaj omenjenega območja. Šole, ki so bi­ le v preteklosti ustanovljene z namenom zaščite in razvoja manjšinskega jezika ter kulture, so že v pre­ teklosti marsikdaj presegle te okvire ter s sprejemanjem otrok iz družin, ki ne le niso bile italijanskega izvora, pač pa v nekaterih primerih sploh niso poznale ita­ lijanščine, prevzele vlogo promotorjev večkulturnosti in medetnične tolerantnosti. Tolerantnost pa je najlažje privzgojiti prav pri otrocih, saj so le-ti v obdobju, ko pridobivajo izkušnje, na podlagi katerih bodo kasneje oblikovali svoj odnos do sveta, še neobremenjeni s predsodki in negativnimi stališči do "drugačnosti". Prav zato pa bi bilo potrebno onkraj promoviranja večkul­ turnosti znotraj samih šol z italijanskim učnim jezikom tudi večinske šole pritegniti k tesnejšemu sodelovanju z manjšinskimi. Ta cilj, ki naj bi veljal kot priporočilo oz. nakazilo možnosti za boljše uresničevanje sožitja, naj bi se uresničeval v okviru skupnih kulturnih dnevov, šole v naravi ter drugih projektov, katerih končni cilj bi bili aktivni medsebojni stiki med pripadniki manjšine in ve­ čine ter doživljanje soobstoja obeh narodnosti na istem ozemlju. Ob vstopu Slovenije v EU je pričakovati, da se bo tudi pretok intelektualnega potenciala znatno povečal in poenostavil. S postopnim izginjanjem birokratskih in administrativnih ovir bo narastel pretok ljudi, idej, kul­ turnih prvin, vloga manjšinskih šol z obeh strani sedanje meje pa naj bi se prav v tej luči razširila. Izmenjava med večinsko komponento in manjšinsko avtohtono kompo­ nento naj bi zadobila drugačno vlogo, in sicer prav v luči že omenjene evropske izmenjave tudi v smeri posebnega, bolj "evropskega" izobraževanja, ki pa se bo odvijal v italijanskem šolskem kontekstu. Le-ta se bo od večinskega razlikoval po nekaterih učnih vsebinah ter globalnih učnih ciljih. V trenutku, ko bo Slovenija vstopila v EU ter meja v poenoteni Evropi ne bo imela več pomena, ki ga ima danes, učni jezik (naj bo to jezik narodnosti ali jezik okolja) ne bo dovolj močan dejavnik in sam po sebi ne bo mogel pritegniti zadostnega števila učencev. Območje italijansko-slovenskega kulturnega stika se bo namreč znašlo na obrobju veliko večjega ita­ lijansko govorečega območja (Paliaga, 12 .11.1998). To pa pomeni, da se bodo omenjene šole za to, da bodo pritegnile zadostno število učencev, poleg same promo­ cije italijanskega jezika in kulture ter multikulturalizma v multikulturni Evropi, morale odlikovati tudi po vse­ stranski kvaliteti ponudbe ter po nekaterih specifičnih vzgojno-izobraževalnih smotrih (tako na osnovnih kot srednjih šolah), ki ne bi bili le "prevod" že obstoječih programov za šole s slovenskim učnim jezikom, pač pa bi predstavljali specifični izziv, ki bi bil na voljo iz­ ključno v italijanski različici. Primer takega programa bi lahko bila osnovna glasbena šola, ki bi tako tudi glasbi omogočila vstop v javno šolstvo (Monica, 26. 11. 1998), ali pa klasična gimnazija na stopnji srednjega šolstva (Paliaga, 12 .11 .1998). Za take šole bi se dijaki odločali zaradi specifičnosti programov, ne pa zaradi učnega jezika. Tako bi prišlo do zvišanja konkurenčnosti šol z italijanskim učnim jezikom, ki bi postajale čedalje bolj privlačne tudi za tiste pripadnike večinskega naroda, ki bodo gojili posebne interese in potrebe. To pa bi privedlo do še bolj poudarjene multietničnosti in multi­ kulturnosti omenjenih šol, ki bi tako lahko predstavljale nekakšen temelj za načrtovane študijske programe uni­ verze na Primorskem. V tem smislu bodo šole z italijanskim učnim jezikom na slovenski strani ter šole s slovenskim učnim jezikom na italijanski strani danajšnje meje vezni člen med obema večinama ter obema manjšinama, med večino in manjšino, med Evropo in (zaenkrat še) "Neevropo". RENOVATION OF ED UCATION AL SYSTEM O F THE ITALIAN M INORITY - THE ANALYSIS OF NEEDS AND A PROPOSAL O F NOVELTIES Marina FURLAN PAHULJE Science and Research Centre of the Republic of Slovenia, Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 18 SUMMARY The contribution deals with the renewal o f the curriculum for elementary schools and the impact it can have on the schooling system in the Italo-Slovene contact area o f the Slovene coastal region. For this purpose five professionals involved in the schooling system of the above mentioned area and/or bearing different functions related to the Italian minority were interviewed and questioned about their opinion on the present situation (general 159 ANNALES • Ser. hist, sociol. • 9 • 1999 • 1 (16) Marina FURLAN PAHULJE: PRENOVA ŠOLSTVA ITALIJANSKE NARODNOSTI - ANALIZA POTREB IN PREDLOG NOVOSTI, 155-160 and specific needs) and the future o f schools with Italian as the teaching language. Interviewees share the opinion after the integration o f Slovenia in the EU the Italo-Slovene contact area is going to become more important from a political and economic as well as from a cultural point o f view. This may lead to an improvement o f the importance o f those schools acting as mediators between the two coexisting languages and cultures typical o f this area. Key words: renewal of the curriculum, schooling system of the national minority, schools with Italian as the teaching language, national minorities VIRI IN LITERATURA Bufon, M. (1998): Nekaj dodatnih elementov razmišlja­ nja na temo šolstva v manjšinskih okoljih. Neobjavljeno interno gradivo. Cummins, J. (1984): The minority language child. V: Shapson, S., D'Oyley, V. (eds.): Bilingual and multi­ cultural education: Canadian perspectives. Clevedon, Multilingual Matters 15, 71-92. Čok, L. (1991): Italijanski jezik - sredstvo vzgajanja in vsebina sobivanja ljudi v slovenski Istri. Annales, 1, 193-202. Monica, L. (1997): La scuola di lingua italiana nella Repubblica di Slovenia. V: Koper 2020. Koper, 25-30. Musek, J. (1982): Osebnost. Ljubljana, Dopisna delav­ ska univerza Univerzum, 131-133. Romaine, S. (1994): Language in Society. An Intro- dutcion to Sociolinguistics. New York, Oxford Univer­ sity Press, 33-66. Romaine, S. (1995): Bilingualism (Second Edition). Oxford, Blackwell Publishers, 242-247, 320-326. Romaine, S. (1994): Language in Society. An Intro­ duction to Sociolinguistics. New York, Oxford Uni­ versity Press, 33-36. Skutnabb-Kangas, T. (1981): Something about language. Blingualism or not? Clevedon, Multilingual Matters, 7, 2-11. Zakon o uresničevanju posebnih pravic pripadnikov ita­ lijanske in madžarske narodnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Ur. I. SRS 12/82. INTERVJUJI Flego, I. (30. 12. 1998); Isabella F lego, občinska svet­ nica in predsednica Komisije za narodnost MO Koper. Monica, L. (26. 11. 1998); Luciano Monica, višji sve­ tovalec za šole z italijanskim učnim jezikom. Paiiaga, D. (12. 11. 1998); Daniela Paliaga, ravnateljica italijanske gimnazije A. Sema v Piranu. Steffe, M. (19. 11. 1998); Mario Steffe, predsednik Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti v Kopru. Zorman, M. (6. 11. 1998); Mirko Zorman, svetovalni direktor in vodja območne organizacijske enote Zavoda za šolstvo v Kopru. 160