10 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 HINKO SMREKAR, »SLOVENSKI ZGODOVINARJI« BOGO GRAFENAUER Slovenski slikar in karikaturist Hinko Smrekar' je v zgodnji dobi svojega dela po vrnitvi v domovino (v Kranj 1907, v Ljub- ljano 1911, izdelal več karikatur skupin slo- venskih upodabljajočih umetnikov in litera- tov: »Slovenska umetnostna razstava« (okr. 1910 — z obešennim Peruzzijem, Gasparijem, Jakopičem, Groharjem in avtorjem samim,^ vLegija slovenskih umetnikov« (jeseni 1912),' -Slovenski literati« (januarja 1913),* »Maška- rada slovenskih upodabljajočjh umetnikov«- (pred 23. januarjem 1913)" in »Maškarada slovenskih literatov« (1913);* do neke mere sodi v to skupino še karikatura »Bazar v prid od krajnske dežele zapuščen-m slovenskim igralcem« (14. avgusta 1913, spet predvsem s karikiranjem slovenskih upodabljajočih umet- nikov).' Pod konec svojega — po okupatorju nasilno pretrganega — življenja je izdelal še dve podobni kolektivni podobi (vendar ne več karikaturi), in sJcer »Impresionisti« (30. novembra 1941)^ in plakat za umetnostno raz- stavo (Gaspari, Santel, Smrekar, Sajevic) (maja 1942).^ Poleg teh skupinskih karikatur in z njimi izoblikovanega prereza dveh strani slovenskega umetniškega življenja, ki jih je vse omenil in tudi reproduciral Karel Dobida v svoji monografiji o Hinko Smrekarju, pa hrani Zgodovinski arhiv Ljubljane tudi sku- pinsko karikaturo zgodovinarjev, signirano -HS 41«. Prostor, kamor je Smrekar stlačil skupno devetih zgodovinarjev, je vsekakor vogal nek- danje muzejske čitalnice, v kateri je bil po- stavljen tudi del arhiva — poleg knjig pri- ročne bibl oteke. V drugi vrsti stoje od leve proti desni tesno drug ob drugem (tudi v le- gendi popisani) »Josip Apih, Josip Stare, Si- mon Rutar, Ignac Orožen, Anton Koblar, Jo- sip Gruden«, pred njimi sedita za pisalno mi- zo s peresnikom nad svojimi rokopisi Ivan Vrhovnik in Ivan Vrhovec, med obema vr- stama pa stoji kot osrednja postava Franc Kos, ki z lupo prebira neki dokument. Podoba je v nekem smislu sorodna kon- cepciji karikatur umetnikov in literatov iz leta 1912 in 1913, v drugem pogledu pa se vendar razlikuje od nje. Sorodnost je v času, iz ka- terega izbira Smrekar vodilne zgodovina^rje: v podobi, narisani 1941, ne prikazuje sodob- nega stanja slovenskega zgodovinopisja, mar- več zgodovmske delavce nekako iz prvega desetletja našega stoletja. V času nastanka te podobe so bili vsa na sliki upodobljeni zgodovi- narji že mrtvi in to skoraj vsi že kar lep čas (zadnji je umrl Vrhovnik, 1935, trije med 1922 in 1928 — Gruden, Kos in Koblar, Apih 1911, štirje pa celo že med 1900 in 1907 — Orožen, Vrhovec, Rutar in Stare). Očitno je šlo Smre- karju za podobo, ki bi ustrezala časovno ko- likor mogoče obdobju obeh drugih skupin, li- kovnih in literarnih umetnikov. Razlika pa je v tem, da so bile karikature obeh skupin umetnikov karikature avtorjevih sodobnikov in da je risal skoraj samo žive ljudi: pri li- kovnih umetnikih ni hotel izpustiti le že po- kojnega prijatelja Ivana Groharja (u. 19. IV. 1911), zajetega med »obešenci« okr. 1910 še za življenja, pri »literatih« pa markantnih oseb Janez Trdine (u. 14. VII. 1905) in Antona Aškerca (u. 10 VI. 1912), toda vse tri pokojne je z angelskimi perutni- čkami zaznamoval kot pokojnike in jih s tem ločil od še živeče druščine. Pri zgodovinarjih pa ni nič takega razlikovanja, čeprav jih je bilo 1912/13 mrtvih že pet (Orožen 1900, Vr- hovec 1902, Rutar 1903, Stare 1907, Apih 1911). Slikar, rojen 1883, jih prav gotovo ni \seh osebno poznal. Tako se ob tej podobi postavlja kot prvo vprašanje, po kateri podlagi je Smrekar izbral za upodobitev dovolj zaslužne zgodovinarje iz začetka našega stoletja. Zdi se, da odgo- varja nanj po Janku Šlebingerju urejeni Al- bum slovenskih književnikov, objavljen v Ljubljani 1928."» Kulturni delavci so raz- porejeni po obdobjih, zgodovinarji konca prejšnjega in začetka našega stoletja na stra- neh 40—45; razvrščeni so takole: Josip Stare, Josip Apih. Simon Rutar, Franc Kos, Ivan \rhovec, Ivan Vrhovnik, Anton Koblar, Jo- sip Gruden, Ignacij Orožen, Matej Slekovec, Frančišek Kovač č, Avguštin Stegenšek. Do Orožna natanko ista vrsta, kakor jo zajema Smrekarjeva podoba. Za zadnje tri je iz Šle- bingerjevih kratkih podatkov o življenju in delu v tej knjigi lahko razložiti vzrok, zaradi katerega jih je slikar izpustil: Slekovec je bil izrazito štajerski krajevni zgodovinar,*' Kova- čič je na prvem mestu označen kot bogoslo- vec in filozof,'- Stegenšek kot cerkveni in umetnostni zgodovinar." Domnevo še potrju- je dejstvo, da se je vsaj pri štirih zgodovinar- jih (pri Apihu, Staretu, Rutarju in Vrhovni- ku, morda pa še pri petem, Orožnu) slikar oprl prav na njihove podobe, ki jih je našel v Slebingerjevem Albumu. Tako pa je nastala slika, ki nikakor ni naključna, pa tudi ne ustreza več letoma 1912/13. Ce od na podobi predstavljenih slo- venskih zgodovinarjev odštejemo nekoliko premladega Josipa Grudna (1869-1922)'-' in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 11 za zgodovinsko raziskovanje ne posebno po- membnega Josipa Stareta (1842-1907)»^ — oba sta spadala seveda med ljudstvu najbolj zna- ne slovenske zgodovniarje kot avtorja mo- horjevske Zgodovine slovenskega naroda oz. Obče zgodovine za slovensko ljudstvo —, prištejemo pa Frana Sukljeta, ki ga je Šle- binger v Albumu postavil med politike,"' in- Antona Kaspreta, ki ga je Album sploh spre- gledal, dobimo res tisto skupino zgodovinar- jev, ki je v zadnjih desetletjih prejšnjega sto- letja začela postavljati temelje za odtlej ne več pretrgan razvoj slovenske zgodovinske znanosti. Postavila je znanje o slovenski pre- teklosti na trdna tla kritično pretresenih vi- rov, ki jih je s.stematično iskala in zbirala. Uveljavila je načelo, da je treba gledati zgo- dovino slovenskega naroda kot celoto, ne pa razdeljeno po posameznih zgodovinskih po- j krajinah, tj. slovensko zgodovinsko koncepci- S jo, ki jo je postavil prvi že Anton Tomaž L-n- i hart, pa so nato za tričetrt stoletja domala po- j zabili nanjo. V obravnavanju slovenske zgo- j dovine je uveljavila slovenski jezik in je dve j desetletji za pravniki (Slovenski pravnik i 187C-72, od 1881 naprej), a skoraj trideset let; pred slavisti (Časopis za slovenski jezik, knji- j ževnost in zgodovino, 1918-1931, Slovenski j jezik od 1938 naprej) ustanov.la poleg sta- j rejših splošnih znanstvenih publikacij poseben i slovenski zgodovinski časopis (Izvest j a Mu- ] zejskega društva za Kranjsko od 1891 naprej) \ in temu dodala kmalu še drugega v Mariboru i (Časopis za zgodovino in narodopisje od 1904 j naprej). V obravnavanju preteklosti je gleda- j la obenem boj za krepitev položaja slovenske - j 12 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 ga naroda v njenem času; ob dokazovanju, da imajo tudi Slovenci svojo zgodovino, pa so se začeli že obračati od pojitične zgodovinske koncepcije — značilne za tedanje avstrijsko zgodovinopisje — k zgodovini ljudstva, zlasti k zgodovini kmečkega prebivalstva pa tudi k zgodovini mest na Slovenskem in slovenske kulture. Ce iščemo širše vzroke za prelom od lju- bitelj stva (diletantizma) k zgodovinski zna- nosti pri Slovencih, tega seveda ni mogoče ločiti od razvoja visokega šolstva v habsbur- ški monarhiji. Do 1948 tu ni bilo filozofske fakultete v današnjem smislu: fakulteta s tem imenom (ali zunaj univerz »licej«) je imela po šestletni gimnaziji vlogo priprav- ljalne prve stopnje za pravi visokošolski štu- dij na teološki, pravni ali medicinski fakul- teti. Le na tej pripravljalni stopnji je na- stopala tudi zgodovina kot eden izmed različnih »predmet»v«, nekako kot doslej na višji gimnaziji. Pravo poglabljanje v prete- klost so v teh razmerah odpirale le obsežne knjižnice, bodisi samostanske (tako jezuitu Marku Hanziču), bodisi lastne (tako Valva- sorju), bodisi mecenske (tako- Linhartu Zoisova), seveda ob siceršnjih dovolj zagoto- vljenih življenskih pogojih, da je za takšna zanimanja ostajalo dovolj časa. V Ljubljani je bilo le eno poklicno zgodovinarsko mesto (profesorja zgodovine na liceju.) Thunova reforma gimnazije — z razširje- njem na osem let, uvedbo predmetnega pouka od prvega razreda naprej in z znatnim raz- širjenjem prostora zgodovine in z njo zveza- nega zemljepisa — je potrebovala mnogo več poklicnih zgodovinarjev, zahtevala pa je tudi mnogo boljšo izobrazbo srednješolskih pro- fesorjev. Tej nalogi je imela namen ustreči Thunova reforma vseučiliškega študija v Avstriji po 1848. Šele odtlej so nastale v Avstriji filozofske fakultete v današnjem smislu z organiziranim študijem za poklic srednješolskih profesorjev in šele z nastan- kom zgodovinskih seminarjev (na Dunaju 1849, poleg njega 1854 še Inštitut za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje kot posebna usta- nova za gojitev pomožnih zgodovinskih ved in za izobrazbo kvalificiranih arhivarjev; v Gradcu zgodovinski seminar 1866, v Innsbru- cku 1871) je študij zgodovine dobil moderno obliko, ki je povezala učenje z lastnim studen- tovim delom. Prvi slovenski profesorji, ki so izšli iz te šole, še preden je ta reforma povsem dozorela (med njimi Josip Stare, praški štu- dent 1862 dol866, ter Ivan Steklasa, graški študent 1867 do 1871, so imeli več znanja, a glede vzpona slovenskega zgodovinopisja še niso mnogo pomenili ;kolikor so se lotili pra- vega raziskovalnega dela, so to storili šele pod vplivom svojih mlajših tovarišev v že zrelih letih (npr. Steklasa šele okrog 1890 kot petinštiridesetletnik in ne s posebno velik'mi rezultati)." Pravi prelom pa je zvezan s skupino šestih zgodovinarjev, rojenih okrog 1850, dunajskih in graških študentov v sedemdesetih letih (njihov sedmi vrstnik Fran Orožen, 1853 do 1912, dunajski študent 1873—1881, se je po- svetil skoraj izključno zemljepisu in pla- ninstvu).'^ Po letih rojstva razvrščeni so bili to Fran Šuklje (1849-1935, dunajski študent 1867—1872, s prvo objavo 1870, z znanstveni- mi publikacijami po 1878),'^ Anton Kaspret (1850—1920, graški študent 1873—1877, s prvo znanstveno publikacijo 1889),^" Simon Rutar (1851—1903, graški študent 1873—1877, s prvo znanstveno objavo 1874)^' in kar trije du- najski študentje, rojeni 1853: Josip Apih (1853—1911, štud. 1873—1876, s prvo objavo 1885),22 Ivan Vrhovec (1853—1902, štud. 1873 do 1878, s prvo objavo 1879, a z začetkom pra- vega znanstvenega raziskovanja po 1883)''' in Franc Kos (1853—1878, štud. 1874—1878 s prvimi objavami 1880, s prvimi znanstvenimi deli 1882).2'* Tu moremo pustiti ob strani skoraj enako število ljubiteljev zgodovine, ki so se ob prak- tičnem zgledu naštetih in ob svojem talen- tu, nekateri pa tudi s kakim dopolnjevanjem svojega znanja na vseučilišču, naučili upo- rabljati nove tehnike in metode zgodovino- pisja ter dosegali pomembne rezultate pri svojem raziskovanju (tako Ignac Orožen, Vr- hovnik in Koblar) in celo zelo vidno mesto pri nastajanju slovenskih zgodovinskih časo- pisov (Koblar kot ustanovitelj Iz vesti j MDK). Znanstveno delo teh mož se torej začenja okrog 1880, pred sto leti. Tako naj objava Smrekarjeve karikature spominja prav na to stoletnico nepretrganega razvoja slovenskega zgodovinopisja, ki ji tudi vsebinsko — kakor smo videli — najbolj ustreza; mnogo bolj kot položaju slovenskega zgodovinopisja okrog 1910, ko se na trdnih temeljih dela prve ge- neracije začenja v vedi že nov in pomemben kvaliteten dvig, katerega nosilci pa na Smre- karjevi podobi niso predstavljeni. Podrobnejša analiza razvoja slovenskega zgodovinopisja v zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja bo še letos predmet po- sebne obravnave na zborovanju slovenskih zgodovinarjev. Tu naj zadošča le kratka oz- načba dela njegovih glavnih naštetih šestih nosilcev. Brez dvoma je bil najpomembnejši med njimi najmlajši, Franc Kos, ki je najbolj do- sledno sledil svojemu cilju — sistematičnemu zbiranju virov za slovensko srednjeveško KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 13 zgodovino v celoti, uveljavljanju slovenske zgodovinske koncepcije, pripravljanju znan- stvene obravnave slovenske zgodovine do 10. stoletja; gotovo je bil med vsemi tudi najbolj kritičen in menda tudi najbolj dosleden pri uveljavljanju slovenskega jezika v znanosti. Ob prebiranju dela vseh naštetih zgodovinar- jev pa se je težko ubraniti vtisa, da so si ne- kako načrtno delili delo. Kos je delal na srednjem veku, Anton Kaspret na agrarno- zgodovinskih vprašanjih od 15. do 17. sto- letja, Vrhovec na zgodovini mest v istem ob- dobju in še kaj naprej, Apih na širokih slo- venskih zgodovinskih vprašanjih 18. in 19. stoletja. Svojevrsten položaj ima Šuklje z ne- kaj pomembnimi objavami ne le iz domače, marveč tudi iz obče zgodovine — tako iz 9. stoletja kot iz francoske revolucije — toda kmalu je zamenjal zgodovinarsko delo za po- litično, k zgodovini pa se je na neki način vrnil na stara leta s pisanjem svojih spominov. Še več posebnosti kaže Simon Rutar, ki je segal v zelo različne smeri od arheologije in zgo- dovine vseh obdobij preko zemljepisa do na- rodopisja, včasih zelo ostro poudarjal potrebo po skupni obravnavi vse slovenske zgodovine, pa ob tem ohranil vendarle tudi posebno za- nimanje za slovenske primorske dežele in jim v zadnjem desetletju svojega življenja po.sve- til tudi največ svojega dela. OPOMBE 1. Karel Dobida, Hmko Smrekar, Ljiibljiana 1957 (poslej le Dobida); SBL III (10. xv.), T.]ub- ijana 1967, 397—399. — 2- Dobida, 53 in reprod. št. 69. — 3. Dobida, 15. — 4. Dobida, 54 in reprdd. 77. — 5. Dobida, 53 in reprod. 78. — 6. Dotoida, 52 in reprod. 71. — 7. Dobida, 52 in reprod. 66. — S. Dobida, 56 in reprod. 89. 9. Dobidn, 53 in reprod. 69. — 10. Album slovenskih književ- nikov, uredil J. Šlebinger, Ljubljana (brez let- nice; za čas izida gl. SBL III (11. zv.), 1971, 656), poslej ASK. — 11. ASK XXII, SBL III (10. zv.), 360 (poleg SBL navajam le tisto literaturo, ki v članku še ni navedena). — 12. ASK XI; SBL I, 1925—32, 539—40; Fr. Baš, Prelat dr. Fran Ko- vačič, CZN 34, 1939, 1-39. — 13. ASK XXIII; SBL III (10. zv.), 457—458. — 14. SBL I, 269—271. — 15. SBL m (10. zv.), 449—451. — 16. ASK 108 in XXIV. — 17. SBL III (10. zv.), 463—464. — iS. SBL II, Lj. 1933—1952, 231. — 19. SBL III (11. zv.), 716—718. — 20. SBL I, 430—431. — 21. SBL III (9. zv.) Lj. 1960, 175—177; B. Marušič, Simon Kutar in njegova »Zgodovina Tolminskega«, No- va Gorica 1972, XVI str. (dodatek reprintu knji- ge); S. Rutar, Dnevnik 1869—1874 (izd. B. Ma- rušič), Trst—^Nova Gorioa 1972; več avtorjev: Go- riški letnik 3, 1976, 5—41; B. Pleničar Bibliogra- fija Simona Rutarja, Goriški letnik 4/5, 1977/78, 139—183. — 22. SBL I, 13—14. — 23 I. Vrhovnik, Ivan Vrhovec, Ljubljana 1933, 71 str. —24. SBL I, 524—527; B. Grafenauer, Pomen dela Franca Kosa v razvoju slovenskega zgodovinopisja, ZC 8, 1954, 118—124.