Glasnik SED 53|1,2 2013 67 * Dr. Miha Kozorog, raziskovalec na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 1000 Ljubljana, Zavetiška 5, E- naslov: miha.kozo- rog@ff.uni-lj.si Monografija hrvaških avtoric obravnava aktualen pojav našega prostora in časa: fe­ stivale in procese festivalizacije. Avtorici ugotavljata, da so z visoko številčnostjo fe­ stivali postali vroča tema znotraj različnih ved, omenjata pa tudi »razširjeno in zelo živahno področje antropologije festivalov« (str. 20). Knjiga, ki po raziskovalnem pri­ stopu in vsebini sodi v okvir te (porajajo­ če?) antropološke specializacije, prinaša izčrpen pregled antropološke, etnološke, folkloristične in druge družboslovne ozi­ roma humanistične literature o festivalih, prireditvah in izjemnih javnih dogodkih ter pokaže na nekaj močno relevantnih re­ lacij med festivali, turizmom, identitetami in kraji. Delo odlikuje detajlna etnografija treh festivalov na Hrvaškem. Monografijo odpre citat Johannesa Fabia­ na o izvedbi kot delovanju, torej ne zgolj predstavljanju predhodno obstoječih scena­ rijev, ampak kot učinkovanju, oblikovanju in ustvarjanju, kar je za avtorici osnovna usmeritev razumevanja in predstavljanja festivalov. Ta ni samoumevna, saj so se nekateri avtorji osredinili na festival kot prostorsko in časovno zaključen dogodek s predpostavljenim potekom, ne pa tudi na delovanje festivalov onkraj okvirjev Knjižne ocene in poročila Miha Kozorog* PETRA KELEMEN IN NEVENA ŠKRBIĆ ALEMPIJEVIĆ: Grad kakav bi trebao biti: Etnološki i kulturnoantropološki osvrti na festivale; Naklada Jesenski i Turk, Zagreb 2012, 456 str. izvedbe. Slednje pa avtoricama pomeni posebej pomemben raziskovalni problem, zato festivale obravnavata »kot kraje tvor­ jenja kulture, kot kraje izvajanja, kot kraje ustvarjanja in pogajanja pomenov« (str. 11), ki nimajo zgolj hipnega učinka. Obsežna monografija sestoji iz šestih po­ glavij, od katerih sta avtorici uvodni po­ glavji in zaključek napisali skupaj, študije primerov pa so delo vsake posebej, in sicer je Nevena Škrbić Alempijević analizirala festival dalmatinskih klap v Omišu in festi­ val pravljic v Ogulinu, Petra Kelemen pa mestni festival v Varaždinu (zadnja anali­ za temelji na avtoričini doktorski diserta­ ciji). V uvodu predstavita nekaj osnovnih podmen raziskave. Tako omenita potenci­ al festivala za ustvarjanje razlike v kraju, kjer poteka, kar tvori osrednjo rdečo nit celotne knjige. Ta razlika se po eni strani kaže glede na krajevni vsakdanjik, saj med festivalom postane kraj bolj živahen, po drugi pa festival ustvarja simbolno razliko, ki je zanimiva z vidikov identitet, turizma, oglaševanja krajev in njihove produkcije. Avtorici nadalje poudarita, da so v festivale vključeni zelo raznoliki akterji, zato mora etnografija vselej namenjati pozornost nji­ hovemu različnemu odnosu do festivala in tudi različnim pozicijam moči. To načelo sta v svojih etnografijah dosledno upošte­ vali in izbrane festivale predstavili skozi izrazito večglasje. Toda iz večglasja sta razbrali nekaj, kar bolj ali manj vse glaso­ ve, predvsem pa vse obravnavane festiva­ le, povezuje, to je festivalsko ustvarjanje »drugačnega kraja«, »prebujenega kraja«, takšnega, »ki res oživi« (str. 17), ali, kot pravita v naslovu knjige, »kakršen bi mo­ ral biti«. Za raziskovalce festivalov in turizma ter študente je posebej informativno drugo poglavje, v katerem predstavita številne pristope k proučevanju festivalov in poj­ me, ki so s tem pojavom povezani. S termi­ nološkega vidika je raziskovalec festivalov soočen z nizom pojmov, ki imajo različne pomenske odtenke v različnih jezikih in so nastajali oziroma imeli različne vre­ dnosti v različnih zgodovinskih obdobjih. Avtorici tako pokažeta na razhajanja med pomeni besede »festival« v angleškem je­ ziku, kjer jo v povezavi z zelo različnimi oblikami slavja rabijo ohlapno, in tistimi v hrvaščini, kjer je beseda rezervirana za prireditve revijalnega značaja (in na tem mestu dodajmo, da je s slovenščino zade­ va identična). Menita, da je treba festivale razumeti v širšem pomenu od tega, ki ga predvidevajo hrvaški slovarji, saj je danes vse več festivalov lokalnega značaja, ki se ne vklapljajo v fokus umetniške produkci­ je, za opisovanje katere je bila v hrvaščini beseda običajno rezervirana. Namen av­ toric je seveda »izčistiti« analitični kon­ cept, zato skozi analizo številnih definicij predlagata lastno, v kateri izpostavita, da s festivali mislita javne dogodke, ki ima­ jo časovni, prostorski in programski okvir, prinašajo določeno sporočilo, so praznične narave in vključujejo tri vrste akterjev, in sicer organizatorje, izvajalce in občinstvo, ki dogodek izvedejo skupaj, pri čemer pa lahko večplastne festivalske izvedbe pre­ stopajo okvire festivala in delujejo onkraj izvedbe, zato torej festival izvira iz in de­ luje na družbene kontekste (str. 47–48). Pojasnita tudi koncept »festivalizacije«, za katerega pravita, da je danes v splošni rabi, čeprav ga le malokdo poskuša definirati. Festivalizacijo obravnavata v dvojnem po­ menu, in sicer kot vidno povečanje števila festivalov, ki naj bi nastopilo od sedemde­ setih let dvajsetega stoletja, ter kot proces nastajanja posamičnega festivala, ko se dodaja ali izpostavlja posamezne kulturne elemente. Pri obravnavi raziskovalnih pristopov po­ sebno podpoglavje posvetita avtentično­ sti, kateremu sledi podpoglavje o drugih vidikih sociokulturne analize, skupaj s prizmami turizma, ekonomije, marketinga in blagovnih znamk krajev. Skladno z iz­ hodiščnim fokusom je njun pogled na av­ tentičnost konstruktivističen, zato zavrneta znameniti pogled Davydda J. Greenwooda na turistično poblagovljenje »avtentičnih festivalov«, namesto tega pa sprejmeta poglede Edwarda M. Brunerja, Regine Bendix, Barbare Kirshenblatt­Gimblett in drugih na produkcijo avtentičnosti zaradi odgovarjanja določenim sodobnim potre­ Glasnik SED 53|1,2 2013 68 Knjižne ocene in poročila Miha Kozorog bam. Posebna obravnava avtentičnosti v kontekstu knjige sicer nekoliko izstopa, saj vprašanje do neke mere zadeva le enega od treh obravnavanih primerov, to je fe­ stival dalmatinskih klap, zato bi lahko to podpoglavje razumeli tudi kot ekskluzivno posvetilo nekemu aktualnemu problemu znotraj matične vede avtoric. Veliko bolj pa so za njune nadaljnje analize relevantne raziskave relacij med festivali in identiteta­ mi, kraji in prostori, označevanjem in druž­ benim delovanjem, ki jih avtorici z nekaj primeri sicer predstavita, vendar pa sta pri tem mestoma manj koncizni kot v primeru avtentičnosti, prav tako pa ne razkrijeta, katerega od predstavljenih modelov vidita kot posebej relevantnega v povezavi z la­ stnim raziskovalnim pristopom. Namesto tega zapišeta, da je bolj kot kateri od teo­ retskih modelov njune poglede oblikovalo terensko delo (str. 91). Slednjega sta na treh lokacijah izvajali vsa­ ka zase, pri čemer je bilo terensko razisko­ vanje Petre Kelemen specifično, saj je razi­ skovala v domačem kraju. Nevena Škrbić Alempijević se v svojih študijah ukvarja z identitetami, ki jih festivali proizvajajo. Na primeru festivala dalmatinskih klap se najprej posveti sredozemski identiteti, ki jo predstavi ne le v festivalskem, temveč tudi v drugih relevantnih kontekstih, kot so nacionalni, regionalni in nadnacionalni ter v kontekstu akademskega proučevanja Sredozemlja. Avtorica ugotavlja, da se raz­ mišljanja organizatorjev festivala močno navezujejo na nekatere akademske diskur­ ze o multikulturnosti Sredozemlja in petju v klapah kot regionalnem (dalmatinskem) izrazu »sredozemskosti«, pa tudi na ideolo­ gijo tega petja kot odraza spontanega nači­ na življenja in temperamentnega dogajanja v sredozemskih mestih. Obenem se spon­ tanost v javni prostor Omiša preliva le na določenih krajih in trenutkih, medtem ko je osrednje festivalsko dogajanje podrejeno pravilom. Avtorica s primerom pokaže, da je izrazitejšo uprizoritev »sredozemskosti« ta festival z več kot štiridesetletno tradicijo doživel šele sredi devetdesetih let 20. sto­ letja, ko je Sredozemlje dobilo pomembno vlogo v konstrukciji hrvaške nacionalne identitete. Tudi druga študija Nevene Škrbić Alem­ pijević se ukvarja s konstrukcijami iden­ titet in identitetnimi strategijami, čeprav je vsebinsko bolj povezana s prispevkom Petre Kelemen, saj je v središču analize na­ stajanje kraja in lokalne (in ne regionalne ali nacionalne) identitete. S primerom fe­ stivala pravljic v Ogulinu avtorica razkri­ va, kako akterji prek festivala aktualizirajo krajevno preteklost in spodbujajo spomi­ njanje. Avtorica pokaže, kako je skupina domačinov s festivalom začela gojiti spo­ min na pisateljico Ivano Brlić­Mažuranić, ki je bila rojena v Ogulinu, pri čemer pa njihova prizadevanja ne zadevajo toliko krajevne zgodovine, kakor tvorjenje »bolj prepoznavne podobe [Ogulina] na glo­ balnem kulturnoturističnem tržišču« (str. 210). Slednje seveda nima le ekonomske­ ga, temveč tudi lokalnoidentifikacijski po­ men. Festival v Ogulinu je torej na novo ustvarjal podobo hrvaške pisateljice, jo po­ vezal s krajem in z lokalnimi prostori pre­ pletel tudi njeno literarno fikcijo, s čimer je začela slednja delovati kot vpisana v kraju. Avtorica tako odkriva zanimivo »odslika­ vanje« in »odmevanje« literature in kraja, čeprav je osrednji namen festivala pravljic marketing kraja, kar je sicer značilnost zelo številnih sodobnih festivalov. To velja tudi za zadnjega med analizirani­ mi, Špancirfest v Varaždinu. Petra Kelemen ta vidik festivalske produkcije tudi najbolj eksplicitno izpostavi. Za festival pravi, da je eden tistih, ki želijo na krajevno realnost vtisniti določen nov pečat, v kraj vpisati nove pomene in vanj vnesti novo dinami­ ko. Avtorico tako zanima delovanje festi­ vala na dveh ravneh, najprej na nadlokalni, kjer festival ustvarja široko odmevnost kraja, nato pa na lokalni, kjer festivalski vrvež in nadlokalna odmevnost dogodka prispevata k novemu razumevanju kraja in novi obliki lokalne pripadnosti. Vprašanja odmevnosti in obiskovanja festivala anali­ zo postavljajo tudi na področje antropolo­ gije turizma, konkretno v okvir paradigme gostov in gostiteljev. Avtorica relativizira omenjeno opozicijo, saj ugotavlja, da tudi številni Varaždinci v času festivala zaradi spremenjenih okoliščin v domačem okolju postanejo »turisti«. Klub temu je omenjena opozicija relevantna, saj »pravi turisti« v nasprotju z Varaždinci »običajnega Vara­ ždina« ne poznajo, torej tudi razliko, ki v kraju nastopi s festivalom, doživljajo eni in drugi različno. Prav domačinsko opazova­ nje razlike v lastnem kraju je namreč tisto bistvo, do katerega študija Petre Kelemen pripelje in kar je dejansko rdeča nit celo­ tne knjige. To je razmišljanje domačinov o tem, kakšen bi kraj moral biti, torej ka­ kšen v resnici ni in kakšen postane šele s festivalom. Kot zapiše avtorica, je različna razmišljanja sogovornikov povezovalo to, da so o festivalu govorili v čvrsti povezavi s krajem ter razmišljali o tem »kako je te­ kom Špancirfesta mogoče videti Varaždin tak, kot bi moral biti« (str. 353). Slednje je nedvomno zelo pomembno odkritje, ki pa ga avtorici žal ne analizirata podrobneje. Zato moram recenzijo te nadvse aktualne in izjemno informativne knjige zaključi­ ti z vprašanjem: zakaj ljudje v naracijo o festivalu vključujejo prav kraj in zakaj si želijo bolj »festivalski kraj«? Iz knjige bi lahko navedli vrsto odgovorov informator­ jev obeh avtoric, a morda bi boljši odgovor lahko ponudil kateri od (izpuščenih) teoret­ skih modelov, na primer kritika neoliberal­ ne paradigme, katere zapoved kreativnosti, igrivosti in ustvarjanja (krajevne) razlike je postala tako rekoč vseprisotna.