(<  263SU

1

JARO DOLAR

SLOVENSKA

MODERNA

PRIČEVANJA O NJENEM SPREJEMANJU
IN O LITERARNEM OZRAČJU OB NJENEM NASTOPU

CANKARJEVA ZALOŽBA
V LJUBLJANI 1977

c

ZALOŽBA


JARO DOLAR

SLOVENSKA

MODERNA

PRIČEVANJA
IN O LITERARNEM

O NJENEM SPREJEMANJU
OZRAČJU OB NJENEM NASTOPU

CANKARJEVA ZALOŽBA
V LJ U B L J A N I 1977

\\  263511  jf

Ce se hočemo dodobra seznaniti z obsegom, pomenom
in težo, ki jo je imel nastop slovenske moderne, nam ne
more zadostovati razbiranje stilnih in vsebinskih prvin, ki
so jih ti mladi pesniki prinesli iz Evrope na Slovensko, niti
nam ne more biti dovolj, če tehtamo njihovo skladanje ali
razhajanje z literarnimi tokovi tedanjega časa. Šele če si
predočimo družbeno zavest sredine, v kateri so se pojavili
kot nezaslišan izziv, predvsem pa, če si prizadevamo, da
kljub pomanjkanju nepristranskih in zanesljivih virov vsaj
v glavnih obrisih ugotovimo sprejem, ki so ga bili deležni
med bralci malega, na robu evropskega dogajanja živečega
naroda, bomo doumeli, da pomeni izid štirih zbirk liričnih
pesmi ob pretoku stoletij revolucionarno dejanje, kakršnega
od Prešernovih časov v svoji literaturi nismo doživeli.



BESEDA O BRANJU

»•Kaj ni sramota, da ta narod, ki
se uči brati po državni zapovedi, ne
bere drugega nego molitvenike, če ne
spi v cerkvi? Da mu ne moreš pove¬
dati ničesar, če ne govoriš na priž¬
nici? In da je zato, ker bere komaj
molitvenike, ali pa kadi pred cerkvi¬
jo viržinko, tako neveden in okoren,
kakor še za kmetskih puntov ni
bil? ...«

Ivan Cankar: Martin Kačur

Protislovja, ki jih prinaša umiranje starega in porajanje
novega, so se v desetletju ob koncu preteklega in začetku
novega stoletja zgnetla v živ vrtinec, ki ga je — pač v
skladu s svojim konservativnim svetovnim nazorom in slov¬
stveno usmerjenostjo — orisal Evgen Lampe s slikovito
prispodobo:

»Razni toki, ki od več strani dero na skupno mesto in
odrivajo drug drugega, in tam, kjer se te različne energije
spajajo v skupni učinek, nastopa nejasno vrvenje, neodloč¬
no zibanje in na mestu deročega toka vidimo brezobrazno
valovanje, ki poganja na površje nekaj bledih, hitro mine¬
vajočih pen. Nekaj podobnega opazujemo danes v slov¬
stvu .« 1

Zgodovina je pokazala, da so bile »blede, hitro mine¬
vajoče pene« pomembnejše in v svojih posledicah trajnejše,
kakor je mislil, upal in želel avtor. Kljub temu pa prispo¬
doba o tokovih dobro označuje tedanji slovstveni položaj
v svetu in do neke mere tudi pri nas na Slovenskem.
Naturalizem, ki ga je Cankar kasneje imenoval »zlagano
naturalistično reč«, ker je v naturalistih »čutil nerodno
tapecirane romantike «, 2  dekadenca, ki ima pri nas še vedno
svojo dvopomensko vsebino kot »propadanje « 3  in kot »naj-
krasnejši novi cvet «, 4  impresionizem in simbolizem — v

7

vseh svojih različkih in posebnih poudarkih zdaj na enem,
zdaj na drugem vidiku, z vsemi prehodnimi pa tudi naspro¬
tujočimi si težnjami — to so slovstvena gesla, ki so »odri¬
vala druga drugo in se spajala v skupni učinek«.

Hlastna industrializacija z novimi tehničnimi iznajdbami
in znanstvenimi dognanji na področju prirodnih in družbe¬
nih, posebno ekonomskih ved, ki je v velikih mestih po¬
glabljala socialna nasprotja in nakazovala obrise bodočih
spopadov in prevratov, je iztrgala meščana iz varne do¬
mačnosti in ga pahnila v splet nepreglednega in zanj po¬
vsem nerazumljivega družbenega dogajanja. Ta meščan je
zaradi vedno večje živčne razrvanosti, ki jo je prinašal novi
čas z vedno naglejšim tempom, terjal mnogo krepkejšo in
ostreje začinjeno bralno hrano, kakor mu jo je ponujala
omledna mlečna kaša nravstveno vzgojnih in versko spod¬
budnih povesti.

Pisatelji so si morali poiskati novih poti do novih bral¬
cev. Z znanstveno objektivnim in zvestim opisovanjem
okolja, s poudarki na nepremagljivih dednih lastnostih in
nagnjenjih, s prostodušno zvedavostjo in zavzetim zanima¬
njem za erotične probleme, pa tudi z nepodkupljivim zdrav¬
niško vestnim seciranjem lastne duševnosti in stikanjem po
skritih kamricah srca ter s tenkočutnim popisovanjem ko¬
maj zaznavnih razpoloženjskih odtenkov, posebno pa s pri¬
ostrenim posluhom za čutne vrednote vokalnih barv in
stavčnih melodij so skušali pridobiti zanimanje novega
bralca.

A če je že beseda o tem novem bralcu, se moramo seveda
zavedati, da ga ni mogoče preprosto in enovito opredeliti.
Dojemljivost evropskega velemeščana za novo literaturo
se je seveda bistveno razlikovala od okusa bralcev »za
visokimi plotovi«, ki so jih, kot ugotavlja Cankar v »Hlap¬
cih«,  »postavili človeku duhovni in posvetni jerobi «. 5

Čeprav imamo v slovenskih bralnih navadah ob nastopu
moderne še kar precej pričevanj, jih moremo le previdno
uporabljati, saj se pri preverjanju njihove zanesljivosti kaj

8

rado izkaže, da so pod močnimi čustvenimi, ideološko za-
meglenimi vplivi. Medtem ko se na eni strani v strahu, da
se verne ovčice ne bi izneverile svojim pastirjem, razšir¬
jenost nove literature najbrž precej pretiravali, so se na
drugi strani zgražali nad brezbrižnostjo občinstva, ali pa so
kljub samozavestnemu podcenjevanju množice bralcev ven¬
darle pričakovali in iskali odmev na svoje pisanje ter
upali, da jih bolje razumejo, kot se je običajno mislilo;
predvsem pa so se tolažili z bralci prihodnosti.

Kakorkoli že: če že ne bomo dobili objektivnih podat¬
kov, se nam bo pri navajanju teh pričevanj razodelo vsaj
literarno ozračje; s celotno duhovno konstelacijo pa nam
bo jasnejša tudi vloga slovenske moderne pri prehodu iz
zagatne zaostalosti v novi čas.

Najradikalnejši na katoliški strani je bil slej ko prej
Anton Mahnič, ki je imel za seboj že ostre polemike proti
Gregorčiču, Aškercu in celo Stritarju. Vsekakor mu je treba
priznati doslednost, s katero je, izhajajoč iz tomistične filo¬
zofije in iz cerkvene tradicije, načelno zagovarjal svoja
stališča. Kakor nam je danes njegovo sklepanje tuje, mu ni
mogoče odrekati neke logike, predvsem pa zagnane priza¬
devnosti, s katero je branil cerkvene koristi, kakor jih je
razumel on.

V članku Bralna manija in nje nevarnost 6  je že tedaj
pravilno in jasno spoznal, kar je potrdila zgodovina:

»Ako damo tedaj kmetu knjigo v roko, izročimo mu
posel, da sam določuje pomen besedi in njih nauk tj. po¬
stavimo ga učenika samemu sebi. To mora obuditi v njem
zavest neodvisnosti, in v oni meri, v kateri se ta zavest
utrjuje, mora pojemati čut odvisnosti od tuje avktoritete:
ako sam določujem, kako misliti, kaj je res in prav, ni
treba da me drugi poučujejo! Neodvisnost misli je prva,
ona poraja neodvisnost .hotenja in dejanja. Kdor začne v
misli odtegovati se avktoriteti, se ji tudi v volji in dejanji
ne bo pokoril.«

9

Kot svarilen zgled navaja Češko: »Znano je tudi, da se
dandanes morda nikjer toliko ne bere kot na Češkem. Tam
veje Husov duh. In branje se zdi, je mogočno sredstvo,
s katerim se ima velika množica speljati od pokorščine do
cerkvene in posvetne oblasti ter dozoriti za revolucijo.«

V ta miselni sklop spadajo njegovi nazori o množici:
»Velika množica nikedar ali malokedaj toliko dozori, da bi
mogla ob sebi stati in se vladati; ona ostane več ali manj
vedno otrok, ki mora ubogati in se dati voditi; to je nemo¬
goče, ako ne spoštuje avktoritete.«

Zato se Mahnič zavzema za živo besedo, ki je branje
nikakor ne more in ne sme nadomestiti. Posebno jasno je
izraženo bistvo problema v stavku: »Ljudstvo bere, a ljud¬
stvo tudi razlaga in misli po svoje, in gorje nam, ko bi
morali prej ali slej zapaziti, da ljudstvo vže davno ne misli
in čuti z nami...«

Kot vse kaže, te misli pri slovenski duhovščini tedaj niso
zbudile posebnega odpora ali celo javnega ogorčenja, saj
navsezadnje nis obile nove. Znane so že od začetka 18. sto¬
letja, ko je sekovski škof Firmian nastopil proti opismenje¬
vanju preprostih ljudi in hvalil »slovensko in kranjsko
ljudstvo, ki ni vešče branja ter zato tako vneto varuje ka¬
toliško vero« in ko je nek benediktinec sodil, da je »vzrok
te pobožnosti le v tem, ker zna med tisoči le eden brati«,
oziroma ko so govorili o »zapeljivski nevarnosti branja in
pisanja«. 7  Od vseh teh in tistih nasprotnikov, ki so se upi¬
rali Kumerdejevemu načrtu, »kako bi se dalo kranjsko
stanovalstvo najuspešneje poučevati v pisanju in branju« 8
pa do Zgodnje Danice, 9  ki se je hudovala nad »romanča-
rijo«, ker se je celo v časopise »vmuznila«, se vleče to ne¬
zaupanje do opismenjevanja množic. Kakšen je bil nepo¬
sredni vpliv, ki ga je imelo tako pojmovanje kulturne
politike, je seveda težko reči. Kakor je treba na eni strani
upoštevati, da je bil Mahnič zaradi svoje učenosti in filo¬
zofske podkovanosti še vedno velika avtoriteta, ni nobenega
dvoma, da so se tudi med konservativci našli ljudje, ki v

10

izobraževanju že niso videli več sovražnika, ampak uspešno
sredstvo za pridobivanje množic.

Nasploh pa je bilo duhovno vzdušje, ki je tedaj vladalo
v konservativnem taboru vse prej kot spodbudno. Naj za¬
dostuje le nekaj zgledov:

Razpravljanje »o zlih posledicah občne volitve«, 10  ki jih
potrjuje dejstvo, da »so prvi prijatelji občne volilne pra¬
vice vprav socialisti, najhujši nasprotniki Boga in države,
Kristusa in cerkve«; zavračanje delavskega boja za skraj¬
šanje delovnega časa in ščuvanje kmeta proti delavcu češ,
»Kmet, ta naj bo suženj, naj dela kakor črna živina, dela
za gospoda, dela za rokodelca, dela za »delavca« (pod na¬
rekovaji!) samega, zakaj »delavec« hoče delati le osem ur
na dan, to je po letu pol dne, kdo naj dela drugega pol
dne?«; 11  in ne nazadnje dolgovezne in močno sholastične
študije o satanu 12  s pretresljivo tehtnimi problemi »ali more
satan obseči svet«, oziroma o »prečudnem umu« satanovem,
v katerem »se obrazi ves svetozor, vsa preteklost, vsa se¬
danjost in velik del prihodnjosti« — vse to je bolj ali manj
precejeno prišlo med ljudi, ki so se morali odločati za
duhovnika ali proti njemu, za cerkev ali proti njej, za Boga
ali proti njemu.

Čeprav je bil »Rimski katolik« za gimnazijce prepo- •
vedan, 13  ker je — kakor je šolska oblast utemeljevala ta
ukrep — kljub namenu, da jih zavrne, prinašal spotekljive
citate, so ga srednješolci — že zaradi prepovedi — gotovo
prebirali, posebno, ker so nekateri med njimi (npr. Cankar
s svojo prvo prozo) pri njem celo sodelovali.

Mladi pa so se seveda že doma, prav gotovo pa na
Dunaju, seznanili z vse drugačnimi nazori. Že leta 1894 je
Stritar v Ljubljanskem Zvonu 14  zapisal o socialnem vpra¬
šanju nekaj za tedanji čas prav drznih misli: V pogovoru
s tovarnarjevim sinom se zavzema za delavce, ki so razbili
nekaj šip in vrača vzdevek »kanalja« tovarnarjem: »Kaj
kanalja, kdo kanalja? Tisti, ki se brani, ali tisti, ki se davi.
Nisva se prav umela, kakor vidim, prijatelj moj mladi.

11

Okna so jim pobili! To so dobrosrčni ljudje, da jim niso —
črepinj!...« — Upor mladih proti konservativnim nazorom
je bil po vsem tem nujen.

Mnogo let pozneje je rekel Cankar: »Okrog leta 1895
je bil med nami splošen gnus, ki ni bil samo literaren.
Hodili smo na shode, gledali svet ter bili silno vznemirjeni.
Vedeli smo, da z verzi ne bo nihče prenovil naroda .. . Bilo
nas je veliko; sešli smo se bili v dijaški Zadrugi, kjer smo si
brali in ocenjevali spise, Župančič, Murn, Kette, Alojzij Mer¬
har, Štefe, Lužar, skoro vsa sedanja socialistična inteli¬
genca.« 15

Tudi na katoliški strani so kmalu spoznali, da se branju
ni mogoče ustavljati, saj je Zgodnja Danica 16  morala že
1849 zapisati: »Krava je že iz hleva...« »od nekaj let sem
se je romančarija v dnevnike vmuznila, kateri več ljudem
v roke pridejo ko posamezne knjižure...«

Priznati je treba, da so se katoliški teoretiki nalog, ki
so sledile iz vedno večje žeje po branju, lotili nadvse siste-
mat'čno. Razen za Mohorjevo družbo, ki je vsako leto zaje¬
mala vedno širše kroge bralcev in jih idejno usmerjala, so
najprej poskrbeli za inventuro vsega, kar se je tedaj bralo
na Slovenskem. To branje, časnike, revije in knjige so
podvrgli temeljiti idejni analizi. Nato so, še predno so izšle
prve knjige slovenske moderne, s serijo člankov, ki so se
naslanjali na sorodne tuje kritične ocene, ali pa na osnovi
lastne presoje pripravili slovensko javnost na morebitne
sodobne literarne pojave pri nas ter opozarjali svoje bralce
na vse, kar je kakor koli spominjalo, ali napovedovalo, da
se nekaj podobnega pripravlja tudi pri nas na Slovenskem.

Že Mahnič je v »Rimskem katoliku« 17  svaril pred po-
hujšljivo literaturo v dijaških knjižnicah:

»Ako se potrudimo npr. do dijaške knjižnice goriškega
gimnazija ter premotrimo nje slovenski oddelek, bomo našli
v njej celega Stritarja, celega Jurčiča, vse dunajske in
ljubljanske »Zvone« itd. In dijaki — dovolj, da po enem ali
drugem delu vprašajo, želja se jim izpolni. Da bi oskrbeli

12

posebna, pohujšljivih mest očiščena izdanja naših klasikov,
na to ni mislil in najbrž ne misli nihče.« Tudi v Ljubljani
menda ni nič bolje. Z zaskrbljenostjo ugotavlja Mahnič:
»Glavna knjiga, ki se po naših gimnazijah valja po rokah
dijakov, je pač že zgoraj omenjeni ,Zvon‘ . . . koliko racio¬
nalističnega, pesimističnega, nekrščanskega je pisal Stritar
v ,Zvonu‘, kako se dr. Tavčar v njem odlikuje s svojimi
realističnimi, oziroma komunističnimi (!) nazori, o tem smo
obširno pisali v našem listu!« Posebno ogorčen je Mahnič,
da morajo gimnazijci brati Jurčičev roman »Doktor Zober«.

Zanimiv je podatek, ki ga navaja Mahnič eno leto po¬
zneje: »Socialistično glasilo slovensko ,Delavec' se bere vže
povsod v delavskih krogih, zahaja celo vže v oddaljena
gorska sela .« 18

Mnogo podrobneje, a prav nič bolj strpno in prizanesljivo
je obravnaval slovenske bralne navade tistega časa Aleš
Ušeničnik. Pod naslovom Kam plovemo ? 19  je — ob naslo¬
nitvi na Meškov roman, ki je prav tedaj izhajal v Ljubljan¬
skem zvonu — napisal obsežno študijo. Med podnaslovi naj
omenimo samo prvega: »Kaj bere slovenski narod« in zad¬
njega: »Sklep. Kam plovemo? — V propast.«

Ta pri nas prva podrobnejša analiza slovenskega branja,
ki sicer še pušča ob strani tako imenovano »lahko« litera¬
turo, je izredno zanimiva, saj se dotika celo nekaterih so¬
cioloških in psiholoških vidikov. Zato je prav, če navedemo
iz nje nekaj posebno značilnih mest:

»Kakove knjige, kakove časnike pa bere naš narod?
Preprostemu narodu je družba sv. Mohorja izvestno velika
zakladnica, a ne edina. Bralna društva so zanesla tudi že
med preprosto ljudstvo Jurčiča, Tavčarja (vsaj z ,Ljubljan¬
skim Zvonom 1 ), morda sem ter tja celo Stritarja. Med čas¬
niki pa so poleg ,Domoljuba' in ,Dom in Sveta' močno raz¬
širjeni ,Rodoljub', ,Delavec', ,Svoboda'. V vsaki večji vasi
imajo tudi kak ,Slovenski"Narod', ki roma po imenitnejših
hišah. Po trgih in mestih bero po čitalnicah vse časnike brez
razbora, morda ,Danice' in ,Slovenca' ne. Izmed nesloven-

13

skih listov ima častno mesto ,Neue Freie Presse'... Med
leposlovnimi listi v malomestnem življenju prvuje ljub¬
ljanski Zvon‘. Gospodičine, ki se shajajo k Jour-fixom v
čitalnici, ga navadno bero. Po večjih mestih med takozva-
nimi omikanci gospoduje v politiki ,Slovenski Narod', med
delavci, če niso ravno v krščansko socijalnem društvu,
,Delavec 1 ; med dijaki pa zopet ,Narod 1 . ,Narod' bero tudi
učenke, starišem bero ,Delavca'. Za leposlovno berilo v
slovensščini poleg ,Zvona' skrbi ,Slovenska knjižnica', sedaj
že tudi ,Salonska knjižnica'. Dijaki in učenke bero tudi
Aškerca, Jurčiča, Stritarja in Tavčarja, poleg tega pa še
nemške klasike. A po pravici povedano, taki spisi se zde
sedaj že skoraj presveti in prenedolžni. Govekarjev reali¬
zem je evangelij naše mladine. ,V krvi 1 , ,0 te ženske', to
so vzori, ki se o njih ogreva naša mladina. Zato so jim
tudi že slovenske meje preozke. V Novem mestu in Ljublja¬
ni so se zasnovale knjižnice, kjer se dobivajo ,romani' na
posodo. Slišali smo, da se nahaja v rokah naše mladine
celo Dumas, Bourget, Mantegazza, Daudet in Zola pa sta
med mladino priznana ljubljenca. Da so spisi teh pisateljev
na ,indexu‘, kdo se za to dandanes še meni? A to ni dovolj!
Med delavce mečejo socijalno-demokratični agitatorji brez¬
verske knjižice, naše dijaštvo pa bere Renana, Darwina in
Lombroza.

To je na sploh berivo našega naroda. Na sploh pravimo,
zakaj kdor ve, kaj so knjižnice-posojilnice, ve tudi, da za
mesta ni mogoče ni malo določiti beriva. Take knjižnice so
kakor ladje, ki dovažajo iz vseh dežel najnovejše, najpi-
kantnejše stvari na trg. In če se ne motimo, preplavljajo
romani teh knjižnic že tudi deželo.«

Zelo konkreten je tu podatek: »Nad poldrugi tisoč ro¬
manov je spravila ena knjižnica v deželo.«

Po kratki opombi o upravičenosti presoje »glede na
vero in nravnost«, ki ne izključuje »estetične plati«, sledi
kritični pretres časnikov, revij pa tudi posameznih avtorjev
glede na nravne norme in verske dogme. Z neverjetno

14

drobnim psihološkim opazovanjem in z zvestim vživetjem
v duševnost pubertetnika, ki ga vznemirja erotična fanta¬
zija, opisuje nevarnosti branja romanov:

»O, roman je družba! družba, ki se pred nami takisto
po svoje meni in vede; in mi jo gledamo in nihče nas ne
vidi. Če nam je kaj všeč, ukažemo in družba ponovi besedo,
ponovi prizor, ponovi kolikorkrat ga zaželimo. Marsikaj
smo že slišali, videli v življenju, česar nismo umeli, ta
družba nam morda prav to tolmači. Zopet česa ne umemo,
kar govori, a vtisne se nam v spomin in o prvi priliki se
nam bo hipoma razjasnilo.

Iz romanov pije mladina strast in pohot. Nje domišljija
se otruje in napolni z nenravnimi podobami; nje srce za¬
gori od želenja; nje čustvovanje se omadežuje in oskruni.
Domišljija kakor kaleidoskop prikazuje še dolgo potem,
časi še leta in leta poslej, podobe in prizore iz nenravnega
romana; ponoči v spanju, po dnevu v brezdelnem sanjar-
stvu; a pokvarjeno srce se vedno bolj zataplja v mužavo
in grez poltenosti in pohotnosti« ...

... »Ljubezenski romani, če že niso vsi tako nenravni,
so vendarle pogubni.«

Nobenega dvoma ni, da so imele te misli mnogo vnetih
pristašev, ki so črpali svojo idejno usmerjenost in trdnost
iz Rimskega katolika, Katoliškega obzornika in Doma in
sveta. Med njimi in moderno, ki jim je bila erotika, če že
ne glavna, vsekakor pa zelo pomembna snov, je moralo
priti do nepomirljivega spopada. Na eni strani je bilo ne¬
popustljivo vztrajanje na dogmi, na drugi pa — talent.
Kljub bojevitosti, odločnosti, načelnosti, učenosti in filo¬
zofski podkovanosti na konservativni strani in kljub mno¬
gim teoretičnim nejasnostim ter dokaj zgodnjemu opuščanju
nekaterih prvotnih gesel in izhodišč pri modernih je bil
boj že z objavo prvih resnično novih pesmi — odločen.

Z branjem pa se niso 'pečali samo konservativci — ti
so bili gotovo najtemeljitejši — ampak so se tega predmeta
tedaj dotikali tudi v »liberalnem« taboru, če ga je kljub

15

nekaterim kritikam, ki so izšle v Ljubljanskem Zvonu,
mogoče tako imenovati. Leta 1896 je Stritar v Dunajskem
pismu II , 20  navedel celo nekaj statističnih podatkov o anal¬
fabetizmu na Slovenskem:

»Dobra tretjina jih pri nas ne zna brati,« . . . »na Dole¬
njem Avstrijskem samo četvero izmed sto nad deset let
starih obojega spola.« Proti svojemu nemškemu sogovor¬
niku pa poudarja, »da se primeroma pri nas mnogo več
bere kakor v vaši domovini po deželi; posebno med kmeti.«
S ponosom slavi vlogo Mohorjeve družbe, pri kateri je
leto pred tem objavil svojo zbirko »Pod lipo«. »Od leta
1852, ko je bila ustanovljena, do današnjega dne, ko šteje
čez sedemdeset tisoč udov,« navaja Stritar, »je razposlala
pet milijonov, sto in devetdeset tisoč petsto in dvaindevet¬
deset knjig (izvodov) med ljudstvo. Ker nas je Slovencev
poldrugi milijon, tedaj je dobila vsaka družina, če štejemo
poprečno po pet udov na eno družino, samo od te družbe
do sedaj sedemnajst knjig.« Končno pa se Stritar, ki so ga
konservativci še pred nedavnim ostro kritizirali, povzpne
do navdušene ugotovitve: »Ali veste Vi za kak narod, ki bi
imel kaj enakega, kakor je naša Mohorjeva družba?«

Medtem ko si je konservativna stran s smotrno založni¬
ško politiko in z bogato versko spodbudno ter dinastično
patriotično literaturo pridobivala bralce predvsem med
kmeti in »preprostim ljudstvom«, so se mladi zaradi branja
znašli pred težko alternativo: ali bodo našli v tako majhnem
narodu dovolj bralcev za svojo zahtevno literaturo, ali pa
bo treba sklepati kompromise, saj je France Podgornik še
pred desetimi leti (1885) zaradi »ekonomičnosti« svetoval
nekakšno sousmeritev vsega slovenskega tista s prilago¬
ditvijo izobražencev na nižjo raven. 21

V Ljubljanskem zvonu 1895 predlaga Jos. Golob (Fr.
Govekar) 22  uredniku Slovanske knjižnice, naj bi izbiral
»pred vsem  taka dela, ki so namenjena srednjemu sta¬
nu, odrasli mladini in — ženskam. S tem načinom bo«,
pravi kritik, »laže konkuriral z nemškimi beletrističnimi

16

knjigami in časopisi, katerih založniki po naših pokrajinah
opravljajo še bogato žetev. Nikakor nismo absolutno proti
preprostim kmetiškim, vaškim povestim; mislimo pa, da
preveč ni nikjer dobro, in da bi naj skušal vplivati g. ured¬
nik na svoje sotrudnike v tem smislu, da ga zalagajo tudi
s spisi moderne smeri, najnovejših snovij, elegantnejše
tehnike.

Omenili smo to svojo misel,« pravi dalje avtor, »ker
smo preverjeni, da ima ,S1. knj.‘ večino naročnikov med
meščani, med inteligencijo in večino naročnic med civilnim
ženstvom.«

Gre torej še vedno za to, da se pri meščanih izpodrine
nemška literatura, torej za problem, s katerim so se sre¬
čevali že v Prešernovem času.

Uspeh take založniške politike, kakršno je predlagal
Govekar, pa se je pokazal mnogo pozneje.

Še leta 1897 opozarja tržaška Edinost, 23  ki je dajala
svoje stolpce tudi mladim na razpolago, da novi literaturi
»nedostaja čitateljev. Brezbrižnost našega občinstva za lite¬
raturo«, toži člankar, »je nečuvena in neizogibna posledica
bode ,krach‘ slovenske literature! Zakaj tako? Ali so krivi
res avtorji? — Meni se zdi takole: Starejši členi naše inte¬
ligence se, utrujeni od političnih bojev, ne brigajo, kaj
pišejo ,mladi'; mlajši del pa je večinoma blaziran, ki ali nič
ne čita, ali pa gleda le s prezirljivim smehljajem na domače
literarne proizvode, češ: mi čitamo ,revije', čemu nam bo
,Zvon' etc.! Pisatelji in pesniki nimajo skoro več ugleda;
skoro bi rekel, da gledajo ljudje z nekim pomilovalnim
zaničevanjem na uboge ,peresarje‘, ki pišejo in pišejo, ka¬
terih pa nikdo ne čita! Res, prav je povedal Aškerc ne¬
davno: ,Pa samo ustvarjajoči genij in ljubezen do umetnosti
in svobodomiselnih idej priganjata naše mlade poete k
delu, apatija našega občinstva za lepo književnost gotovo
ne!‘

In tu je iskati vzroka, ako res propadajo podjetja kakor
,Ljubljanski Zvon' idr. Ako napreduje število naročnikov

2 Slovenska moderna

17

,Dom in Sveta', mu k temu ne pomaga vsebina, temveč
jedino — slike  in uspešna agitacija ...«

Članek ni zanimiv samo zato, ker nas opozarja, kako
tenka je bila plast, ki se je tedaj zanimala za zahtevnejšo
literaturo, ampak ker se v njem že nakazuje preziranje
»peresarjev« — misel, ki jo je Cankar cesto izrekel, morda
najjasneje v Beli krizantemi  z znamenitim dvogovorom:

»Kakšen ti je posel?«

»Umetnik sem!«

»Ne . .. jaz mislim . .. kakšen da je tvoj poklic.«

»Umetnik sem pač . . . samo umetnik!«

»A-ah tako!«

Dolg obraz, spoštovanje pri kraju. —

Sicer pa tudi druga stran, razen v že omenjeni Mohor¬
jevi družbi pri izobražencih, med katerimi je imela navse¬
zadnje pripadnike celega dovolj številnega poklica — du¬
hovščine, ni mogla pokazati mnogo večjih uspehov. Na
platnicah Dom in sveta 24  beremo:

»V duševnem oziru potrebujemo več sotrudnikov, v
gmotnem pa agitacije, da se list razširi. Kako živahno de¬
lujejo privrženci za druge liste! In ,Dom in svet' naj si
pomaga sam, češ, če ne moreš živeti, pa pogini!« ...

Vprašanje bralcev, ki je v tem času bolj kakor kdaj
prej pa tudi pozneje vznemirjalo avtorje in javnost, saj je
bila od njega odvisna odmevnost nove literature, je dobilo
v Govekarjevem članku Stritar in nova literarna struja 2S
svojo jasno sociološko opredelitev.

V polemiki z Ušeničnikom samozavestno izjavlja: »Na
vseh koncih in krajih vstajajo slovenski realisti in realistke,
da celo dekadenta imamo. .. glejte, srednješolci imajo
svojo ,N o v o n a d o', kjer domujeta realizem in materi-
jalizem, kjer se navdušuje mladina za Zolo, Tolstega, za
d’Annunzia... in — zame; glejte slovenski visokošolci, pri¬
segajoči na znanstveni materijalizem,  so si
ustanovili v Pragi ,Novo dobo'; hrvatski in slovenski lepo¬
slovci novostrujniki pa izdajajo svojo smotro za moderno

18

književnost in umetnost: ,M 1 a d o s t‘. In med sotrudniki
hrvatsko-slovenske , Mladosti 1  so Emile Zola, G. Brandes,
V. Vereščagin, Lemaitre ... Vidic, Borut, Cankar, Zupančič
(Aleksej Nikolajev, Gojko), gdč. Marica, Govekar in —
Aškerc!«

Posebno pozornost pa zasluži mesto, ko se Govekar v
imenu mladih odpoveduje »masi«: »Sami vemo, da nas
masa, množica, ne bo razumela nikdar, pa saj niti ne te¬
žimo za tem. Masa je vedno reakcijonarna. Prepuščamo jo
Vam! — A inteligenci j a, elita meščanstva, razumništvo je
naše, ali bo kmalu naše ...«

Listanje po bibliografiji let 1898, 1899 in 1900, ko so
izšle prve knjige slovenske moderne, nam daje zanimivo
sliko prehodnega obdobja.

Medtem ko je leta 1898 med kakimi 170 naslovi (brez
časnikov, časopisov, koledarjev in društvenih spisov) nič
manj kot: 20 teoretičnih bogoslovnih del, 27 molitvenikov,
3 knjige s področja cerkvene zgodovine, 7 katekizmov in
več drugih cerkvenih del (monografije župnij in zbirke
cerkvene glasbe), torej malone polovica vsega, kar je v tem
letu izšlo, se nam kažeta leti 1899 in 1900 že v povsem
drugi luči: bogoslovnih del z življenjem svetnikov, s kate¬
kizmi, pridigami, pastirskimi listi, molitveniki in cerkveno
zgodovinskimi knjigami je zdaj samo še 44 torej glede na
180 naslovov komaj še četrtina.

Leposlovje je v letu 1898 še dokaj enolično in pravzaprav
revno. Razen nekaj prevodov (Šenoa, Zorič), petega zvezka
Anton Knezove knjižnice (z Meškovimi Slikami in povest¬
mi),  Slovenskih Večernic, nekaj knjig za mladino (po stari
moralistični maniri), cele vrste dinastično patriotičnih knjig
o cesarici Elizabeti (ob atentatu) in o jubileju cesarja Fran¬
ca Jožefa s šopkom ganljivih in spodbudnih anekdot, na¬
dalje dveh primerkov pogrošne literature ( Ciganova osveta
in Prve egiptovske sanjske• bukve)  so neke omembe vredne
še Hribarjeve Popevčice milemu narodu  (zaradi Cankarjeve
kritike in napovedi nove lirike) in Bučarjeva Biserojla

2 *

19

(zaradi katere se je tisk Cankarjeve Erotike zavlekel). Traj¬
nejšo veljavo imajo v tem letu samo še Tavčarjeve Povesti,
Štrekljeve Slovenske narodne pesmi  in kot obetavna na¬
poved novega časa: almanah slovenskih osmošolcev Na raz-
stanku  z Murnovimi pesmimi in Prijateljevo prozo.

Tudi leti 1899 in 1900 sta še bogati z versko spodbudno
leposlovno  literaturo (Tarbula, devica mučenica;
Slomšekovo rojstvo; Zveličana Hildegarda; Hirlanda, bre-
tanjska vojvodinja; Kmetica in grofica Grizelda  ter svetov¬
na uspešnica, ki gotovo presega vse druge, Wallaceov Ben
Hur).  Pojavljajo pa se že tudi »klasična« trivialna dela
( Tiun-Lin, kitajski pomorski razbojnik; Mrtvi Gostač  in
morda tudi že kak zvezek iz dunajske založbe Rubinstein,
ki je izdajala kolportažne romane tudi za Slovence, a jih
bibliografija ni zabeležila).

Zato pa je druga, zahtevnejša literatura pomembnejša:
Pintarjeva izdaja Prešernovih Poezij,  Aškerčeve Nove poe¬
zije  in njegov Izmajlov,  Kristanove pesmi Žarki in snežin¬
ke,  nadaljevanje Štrekljeve zbirke, Kersnikov roman Cikla¬
men, Kvedrove roman Misterij žene, nekaj prevodov Tol¬
stojevih narodnih pripovedk, Gogoljeve Božične noči in ne¬
kateri drugi prevodi iz češčine, bolgarščine, srbščine in ita¬
lijanščine.

Najvažnejše pa so seveda knjige, ki so jih napisali avtor¬
ji slovenske moderne: Cankarjeva Erotika,  Župančičeva
Čaša opojnosti,  Kettejeve Poezije  v Aškerčevi redakciji,
Župančičeve Pisanice  in Cankarjev Jakob Ruda.

Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da je naklada teh
del daleč zaostajala za naklado versko spodbudnih in tri¬
vialnih del, ki so dobivala vedno več bralcev. Pet let
kasneje se začenjajo te poplave tudi pri nas že zavedati.
Evgen Jarc opozarja v svojem članku Boj proti senzačnemu
in umazanemu slovstvu: 26  »Že širijo židovski kolporterji po
kmetih in mestih od koče do koče, od hiše do hiše v tisoč in
tisoč izvodih kolportažne romane, že jih tiskajo celo do¬
mače slovenske tiskarnice.« K pornografiji, na kateri je

20

poseben poudarek članka, šteje seveda tudi Govekarja, ki
je s svojim romanom »V krvi« prebil kitajski zid moral¬
nosti. Zanimiva in nova pa je sodba o Cankarju: »V razvoju
slovenskega slovstva v zadnjem desetletju se kaže očito,
kolik je razloček med resnimi umetniki — h katerim šte¬
jem tudi Cankarja — in takimi pisatelji, ki jim je ne¬
nravnost vaba za nerazsodno občinstvo.«

Evgen Jarc je bil dve leti mlajši od Cankarja in osem¬
indvajset let mlajši od Mahniča ter deset let mlajši od
Ušeničnika... Do splošnega priznanja Cankarjeve umet¬
nosti tudi na katoliški strani je moralo preteči še nekaj
let.

Glede na to, da je slovensko ljudstvo v tem času bralo
res v glavnem samo versko spodbudno in nravstveno vzgoj¬
no literaturo, s katero ga je zalagala katoliška stran, in
da so se med bralci pojavljali tudi že pogrošni romani, so
mladi lahko računali skoro izključno samo na meščansko
inteligenco in mladino. Seveda pa tudi ta skupina bralcev
ni bila kdo ve kako številna. Kakih tristo dijakov zadnjih
razredov srednjih šol in približno toliko študentov na Du¬
naju, v Gradcu in Pragi so bili najbrž edini res navdušeni
bralci, a slabi kupci nove literature. Zanimivo je, da je
Rimski katolik 27  svaril prav pred študenti:

»Pomislite vendar: okol sedemdeset slovenskih akade¬
mikov izpoznava nauke ,Vesninene‘ za svoje, okol sedem¬
deset jih je zbranih okol radikalne zastave — teh sedem¬
deset više omikanih aposteljnov radikalnih teorij razpošljite
na slovenski narod, nastavite jih kot sodnike, zdravnike,
odvetnike.«

Druga inteligenca, učitelji, uradniki, ki pa so se hitro
ponemčevali, zdravniki, odvetniki in sodniki, pred katerimi
je svaril Mahnič, pa tudi niso bili sami vneti privrženci
nove struje, saj jim mladi-literatje res niso laskali. Zaradi
nekega mesta pri Govekarju je prišlo do prvega spora z
učitelji, ki so kasneje tudi Cankarju njegove Hlapce  hudo

21

zamerili. Tako so mladi v njih izgubili trdno oporo, ki bi
jim prišla gotovo prav. Morali so se tolažiti z enako misle¬
čimi pisatelji izven Slovenije. Tako imajo svoj poseben
pomen Govekarjeve besede:

»Če nam za hip upada pogum, evo, ozremo se preko do¬
mačega plota, v duhu pohitimo k svojim somišljenikom na
Dunaji, v Franciji, v Italiji, Rusiji, Švediji — in zopet smo
zmagoviti .« 28

Čeprav pesniki slovenske moderne niso posebno poudar¬
jali vprašanja bralcev, se da iz raznih opomb in slučajnih
izjav, ki so bile izrečene nekako mimogrede, vendarle raz¬
brati, da pri tem le niso bili tako neprizadeti, kakor bi se
dalo soditi na prvi pogled.

Najčešče je zadeval ob to vprašanje Cankar, ki je tudi
sicer največ razmišljal o vlogi slovenske literature in kul¬
ture.

Poleg direktnih polemik, v katerih se je lotil npr. Uše-
ničnika imenoma —■ in to v črtici z naslovom (Prijateljica)
Zaljubljena fantazija 29  — se nahaja tudi marsikatero mesto,
kjer svojega nasprotnika mimogrede ošvrkne.

Ker smo že omenili Ušeničnikovo misel o nevarnosti
»knjižnic-posojilnic«, je morda prav, če opozorimo na Can¬
karjevo sarkastično misel v črtici Čisto navadno stvar : 30
»Bog gleda v knjižnice in nikakor v srca. Strup leži v knjiž¬
nicah in ne v krvi!« (Zadnji dve besedi seveda nista slu¬
čajni, ampak sta namig na Govekarjev roman, ki je na
katoliški strani vzbudil toliko pohujšanja.)

Za odnos do bralcev pa so mnogo pomembnejše opombe,
ki pričajo o nekaki zaskrbljenosti. Ta se je skrivala seveda
za navidezno ravnodušnostjo in resignacijo. Samo eden
izmed primerov, ki se kasneje množijo in razraščajo do
tehtnih socioloških in psiholoških razglabljanj o trivialni
literaturi.

V črtici Anastazij 31  pravi junak: »Jaz sem pričel pisati
tragedijo in upam, da jo bo deset ljudi čitalo ...«

22

. . A«

Cankarjevi karikaturi Ušeničnika in Dragotina Jesenka-Doksova

Še jasneje pa je prišel Cankarjev nazor o vprašanju
bralcev do izraza v razpravi o Aškercu . 32

V obrambi novelistov, »ki pišejo zrelemu naobraženemu
občinstvu in ne otrokom« se obrača zoper zahtevo, »da naši
literati naj pišejo kakor svoje dni kmetom in otrokom ali
pa sentimentalno in romantično našim gospodičnam —
naobražence pa naj zabavajo kakor doslej Francozi, Rusi
in Nemci.. . Prav odtod,« nadaljuje Cankar, »izvira neve¬
sela prikazen, da po naših leposlovnih knjigah bore malo
posegajo naobraženci — to nam lahko potrdijo naši knjigo-
tržci.«

Presenetljiv je obrat v njegovem razpravljanju, ki ne
govori toliko o motivaciji »takega« pisanja, kot o upanju,
ki so ga mladi polagali v večjo razširjenost svoje literature:

»Nemala zasluga naših realistov prav kakor Wielanda,
ki so mu tudi tesnosrčni vrstniki očitali lascivnost, je ta,
da sedaj tudi naši inteligenti kaj leposlovnega v domačem
jeziku čitajo in sicer ne iz zgolj rodoljub j a.«

Ob Cankarjevih razglabljanjih o bralcih in o njihovem
odnosu do avtorjev je bera takih mest pri njegovih treh
pesniških tovariših pravzaprav skopa.

Zdi se, da Župančiča vprašanje o bralcih skoro sploh ni
zanimalo. Trdno se je namreč zanašal na bodočnost. V Obi¬
skih 33  odgovarja na opombo Izidorja Cankarja, češ da so
njegove pesmi »pretemne in pretežke«:

»Po programu ne morem delati, sicer bi moral poslušati
nasvete. Kadar pišem, ne mislim ne na tega, ne na onega,
temveč nase; kar je v srcu, mora v besedo! Kaj morem jaz
zato, da ne pojem o lipici in ptičku! Pojem, kar čutim, in
ker sem izšel iz naroda, čutim z njim in zanj. Narod je
najvišja instanca pri sodbi o umetnostni vrednosti pesmi,
pa ne narod od danes ampak narod bodočnosti — prihodnja
stoletja naj nas sodijo! Sicer pa mislim, da me ljudstvo laže
razume, kot se zdi.«

Kakor je ta izjava samozavestna in naravnost zanosna,
je v dokaj abstraktnem pojmu družbeno in izobrazbeno

24

nediferenciranega naroda in v stoletjih, s katerimi se danes
ne moremo soočiti, izražena vendarle precejšnja zadrega.

Na zelo konkretno opombo Izidorja Cankarja, da bi se to
dalo preveriti v knijžnicah in da je treba »šolane inteli¬
gence« za razumevanje njegove poezije, se Župančič umakne
za »intuicijo«, ki je za branje pesmi potrebna in »ni stvar
uma«. — Sicer pa spelje pogovor zopet na umetnika, na
področje, na katerem se čuti varnejšega.

Tudi Kette v svojih izpovedih o bralcih ni kdo ve kako
izčrpen. Še najzgovornejši sta dve, ki jih je zapisal v pismih
Cankarju in Šešku. Obe sta usmerjeni na bodočega bralca.

Prva (7. 3. 97) Cankarju 34  je pol šaljiva, pol resna: »Slo¬
venska pamet je res da počasna, od jedne pa do druge pa¬
metne misli potrebuje petdeset let...« »....  Čez petdeset
(pri profesorjih 51) let se torej tudi v Slovencih spoznava
prava poezija. Baš radi tega pa bom jaz pel tako, kakor bom
sam spoznal za pravo, ne pa kakor bi ugajalo kakemu
filistru.«

Druga Kettejeva izjava, ki je bila namenjena Šešku,
(18. 1. 99) 36  je že bolj določna: »Sploh sem prišel do sklepa,
da me bodo rade čitale mlade devojke, visokošolci in na-
prednjaštvo, a grdili farji  in profesorji in filistri.«

Mnogo zgovornejši od Ketteja je bil Murn. Pod močnim
Puškinovim vplivom je nastala njegova satira Knjigotržec
in poet P  V pesnitvi, ki bi jo lahko imeli tudi za moderni¬
zirano Novo pisarijo, beremo takle nasvet:

»In vi? Uklonite se masi
po nje okusu vaši glasi
naj v šumno ji uho bijo,
maščujte se s tem nad njo.

Kaj lepo, kaj psihologija!

Prijatelj, to je bedarija.

Kaj žarko, kaj globoko čustvo!

Verujte, ono ni za ljudstvo.

25

Ce zvenijo te besede za čuda sorodno s poznejšimi Can¬
karjevimi ostricami, je nekaj verzov kasneje zanimivo mesto
o tedaj priljubljenih avtorjih, ki po izrazju spominja na
Prešerna:

In delajte, kot je navada!

Priznane pisce odberite
in kjer kaj gre, tam izmaknite.

Tu Kock, tam Masoch, tam spet May,
magari Byrona vmes kedaj,
in slava vaša bo velika!

Murn sam priznava, da je satira napisana »v podobi dia¬
loga, kot ima Puškin nekje«, samo, da je »šel v popolnoma
nasprotno stran«. Čeprav je osnova pesnitve doživetje spora
z založnikom Gabrščkom, so verzi:

Kaj meni tolpa, vrišč nje mar!

Jaz črtim nizko nje naslado

tako zelo puškinski, da v Murnovih ustih zvenijo že ne¬
pristno. Preziranje »tolpe« na več mestih te satire, ki jo je
Murn sam visoko cenil, se sklada z Govekar j evim progla¬
som. Mnogo bolj »murnovska« in tehtnejša je njegova ocena
dekadence v pismu Nikolaju Omerzi (28. 6. 97 ).*''  Tu govori
o prenašanju svetovnih gesel na domača tla:

»Oni [dekadenti] operirajo z duševnimi aristokrati in
velikani, za narod, ki je zlasti v Nemcih in Francozih radi
svoje množice še tako zelo na nizki stopnji, se malo menijo.
S to disharmonijo med aristokracijo — seveda duševno —
in pa med proletarijatom hočejo priti do popolne prekucije,
v kateri bi moral seveda slabši podleči... Trda je ta pot —
a mogoče pri večjih narodih edino prava... a pri nas ni.
Treba pri nas drugačne poti! Treba delati v meji, dostopni
za ves naš narodič!«

26

Zdi se, da je v teh besedah protislovje med »aristokratsko«
umetnostjo dekadence in med izobrazbenim nivojem sloven¬
ske množice najbolj jasno izraženo. V tem protislovju je
morda tudi odgovor na vprašanje, zakaj naša dekadenca
ni bila tako dosledna, predvsem pa ne tako trajna kot
drugod.

Še eno protislovje se odpira pred nami:

Čeprav so vsi ti mladi pesniki in pisatelji — če že ne
zaradi svojega revnega rodu, pa vsaj zaradi odpora proti
malomeščanskemu filistrstvu — simpatizirali z delavstvom
in morda celo soglašali s socialno demokracijo ter je kdaj
pa kdaj ta njihova simpatija s proletariatom prišla do izraza
tudi v pesmi, pravega stika z delavskimi bralci vsaj v za¬
četku niso našli in menda tudi ne iskali.

Delavec je sicer v decembru 1896 prinesel članek pod
naslovom Naš »literarni boj«, 38  ki pa že zaradi delavcem
neznanega ironiziranja Pajkovega prispevka k boju med
»idealisti« in »realisti« v Edinosti, predvsem pa zaradi latin¬
skih citatov in nemškega neprevedenega mota iz Schillerja
na čelu dopisa ni mogel najti odmeva med delavci.

Kljub Mahničevim in Ušeničnikovim poročilom o delav¬
skem tisku ob koncu preteklega stoletja med delavci še ni
bilo bralcev za zahtevnejšo literaturo.

27

POLEMIKA O NOVIH TOKOVIH

Moralni dekadentje najdejo sebi
primerno zabavo v dekadenčnem
pesništvu. Zanimivo je, da je delta-
dentizem nastopil neposredno za
naturalizmom. Med njima je orga-
nična zveza, dasi sta si na videz čisto
nasprotna.

E. (Evgen Lampe):

Leposlovje fin de siecle 39

Bojazen, ki veje iz Mahničevega opozorila: »gorje nam,
ko bi morali prej ali slej zapaziti, da ljudstvo že davno ne
misli in čuti z nami, ampak je po slovstvu speljano na kriva
pota«, 40  je razgibala sile v katoliškem taboru in jih spod¬
budila, da so se pričele zbirati in pripravljati za ideolo¬
ški boj.

»Že pred potresno katastrofo,« piše Katoliški Obzornik, 41
»so se zbrali rodoljubje v Celju, posvetovat se o potrebi
znanstvenega društva na krščanski podlagi«, a 19. novembra
1896 je bil sklican »prvi občni in osnovalni zbor« Leonove
družbe. Predsedoval mu je Mahnič. V društvu, ki je po
pravilih imelo namen »zbirati in vspodbujati na znanstveno
delovanje krščanski misleče učenjake na Slovenskem«, je
bilo več kot dvesto najvidnejših slovenskih duhovnikov in
nekaj redkih laikov (Detela, Štrekelj, Šušteršič, Miha Voš-
njak, Hubad, Papež). Člani so imeli dolžnost »po možnosti
sodelovati z znanstvenimi spisi in predavanji.«

Sprva je bil dobršen del tega delovanja posvečen pole¬
miki zoper »novo strujo«. V nekaj letih po ustanovitvi je
izšlo na desetine razprav, člankov in kritik, ki so jih člani
Leonove družbe napisali o leposlovju tistega časa. Preda¬
leč bi nas zapeljalo, če bi jih skušali vse našteti ali celo
označiti. Po tehtnosti so se seveda močno razlikovali: od

28

najbolj naivnih do znanstveno bolj ali manj podprtih (v-
okviru katoliškega svetovnega nazora); tudi glede strpnosti
si niso bili enaki: nekateri so bili skrajno strastni, skoro
zagrizeni, zopet drugi prizanesljivi, skoro objektvno pre¬
udarni.

To katoliško kritiko je Aškerc, ki se sprva še ni zavedal
razlik med posameznimi literarnimi tokovi in se je imel za
voditelja ter zagovornika mladih, v obrambi Govekarjevega
naturalizma ostro napadel : 42

»Kdo so pri nas tisti možje, ki se zbirajo v tem taboru?
To so navadno ljudje, ki sami niso nikdar ničesar
umetniškega ustvarili,  zato tudi nimajo
pravega pojma  o bistvu in o svrhi umetnosti
in poezije. Kar vedo v tej stroki, vedo samo iz sive
teorije, ne pa iz svoje izkušnje. In vendar — kake apodik-
tične sodbe izrekajo o stvareh, ki jih ne razumejo! Čitali
so strašno veliko, videli veliko sveta in tudi življenje pozna¬
jo že popolnoma, saj so nekateri kritiki (npr. v R. K.) dospeli
celo že do zadnjega semestra bogoslovja! ...«

Temu napadu na umetniško, znanstveno in izkušenj sko
usposobljenost katoliških teoretikov se da seveda oporekati,
saj umetniška ustvarjalnost še ni pogoj za kritično delo.
Način tega dela in njegov pomen v slovenski literaturi pa
je Aškerc gotovo dobro pogodil:

»Kritično orožje njih je res že anahronistično, način
bojevanja zastarel. Kadar koli izide knjiga, ki jim ni po
volji, vzamejo v roke svoje srednjeveške zarjavele sulice in
,povegrane‘ helebarde pa — hajd na boj zoper brezver¬
ske 1  pisatelje, ki pa so gotovo boljši kristjani, nego njih
kritikastri.

Tako so delali ,Janzenisti 1  za Prešernovih časov, tako
delajo še naše dni. Letniki ,Rim. katolika 1  in nekatere
štev. ,Slovenca 1  so priča .. -.■« »...  Prešeren, ki so ga hoteli
predniki naših psevdokritikov uničiti, je zmagal in je danes
bolj čislan nego svoje dni. Zmagali so napadani: Levstik,

29

Jenko, Stritar, Gregorčič, dr. Tavčar, Krsnik — zmagal bo
tudi Govekar in vsi tisti, ki pridejo za njim ...«

Visoko nad svoje sogovornike — tudi v lastnem taboru

— pa se je ta »skromni hribovski kaplan, ki se je z mukami
priboril do sodobnega evropskega razgleda« 43  povzpel s svo¬
jo nad vse moderno zamislijo umetnosti:

»Največja umetnost je tista, ki išče v človeku to, kar je
v njem človeškega. Zato je tudi najvišje estetično stališče

— stališče humanitete.«

V slovenski javnosti so se informacije o novi struji in
celo o dekadenci pojavile sorazmerno zgodaj. Če pustimo
ob strani Svetičevo predstavitev naturalizma z obsodbo Zo¬
laja v Ljubljanskem zvonu 1888, ki se dekadence še ne
dotika, lahko štejemo arabesko Pantheon,  ki jo je v Slo¬
vencu 1893 objavil Josip Jaklič 44  za prvo poročilo o lite¬
rarnem pojavu, ki je nekaj let pozneje zbudil tako ostre
in ogorčene spopade, in opisal »bolezen umirajočega devet¬
najstega stoletja, tj. ono bolestno-utrujeno a vendar raz¬
draženo stanje, v kojem se dandanašnji nahaja človeštvo,
deloma radi nemirnega drvenja in vrvenja, povzročenega
po krutem boju za obstanek, deloma pa radi brezmejnega,
nebrzdanega uživanja.«

Tudi Stritar se je na predavanju Nova pota,  ki ga je imel
v slovenskem klubu na Dunaju in objavil v 1894 v Ljub¬
ljanskem zvonu, 45  opredelil ne le proti naturalizmu ampak
tudi proti dekadenci.

Po tem, ko izjavi, da ne more »biti vesel« niti Dosto¬
jevskega, Tolstoja, Ibsna in Strindberga, obsodi tudi »tisto
nervozno vrtanje in brskanje najprej po svoji duši, potem
po drugih; tisto neprestano opazovanje in ogledovanje svo¬
jega srca; tisto večno analizovanje vsega, kar se le gane
v duši; tisto, rekel bi, vohanje in zasledovanje divje zveri
v človeku, združeno z onim črnogledim veseljem, če najdeš
kaj hudobnega, podlega v človeku ...«

Članki, ki so na katoliški strani obravnavali novo strujo,
so sprva metali vse v en koš: realizem, naturalizem in deka-

30

denco, saj avtorjem ni šlo toliko za predstavitev novih lite¬
rarnih gibanj v svetu in doma, ampak za filozofsko pobija¬
nje veri nevarnih načel in za uveljavljanje krščanskega, ali
bolje: katoliškega umetniškega nazora, ki bi mu moralo biti
podrejeno vse umetniško ustvarjanje. Zato so se lotili pred¬
vsem gesla, ki izvenumetniških kriterijev v umetnosti ni
priznavalo.

Zelo zgodaj in zelo preprosto se je lotil problema larpur-
lartizma, ki je bil tedaj na dnevnem redu in je bil predvsem
orožje za osvoboditev umetnosti izpod jarma moralizator-
jev, J. Š. v članku Plastika v pesništvu , 46  V opombi pod
črto širokosrčno dopušča: »Moderni leposlovci trde, da je
namen umetnosti v njih samih. Daši je v tem stavku nekaj
resnice, vendar je način, kako se razlaga, čisto napačen.«
Avtorjeva razlaga je kaj enostavna: V umetnosti se mora
predstavljati to, kar je lepo.« A lepo ni nič, kar ni tudi
resnično in dobro. Absolutno resnično pa je samo to, kar se
ne da uničiti, ampak je trajno, in to je Bog in kar iz njega
izhaja, to so ideje.«

Članek urednika Dom in sveta Frančiška Lampeta »Naš
program,«  pa že priča o povišani temperaturi in je že ob¬
ramba pred »najdoslednejšimi« teoretiki: »Mnogo bridke
graje je namreč naš urednik že slišal zaradi spisov, v kate¬
rih je več ali manj predmet predzakonska ljubezen. Nikakor
ni bila ta graja zlobna, vendar je urednika bolela ...«

Lampetov zagovor, ki poudarja težave in prednosti, ki
jih ima kot urednik-duhovnik leposlovnega lista, vsebuje
nekaj misli, ki so mu jih morali na skrajni desnici zameriti,
ali jih celo imeti za kompromisne, saj skorajda opravičuje
tolikanj napadeni realizem. Urednik je namreč »sprevidel,
da življenje [ki ni vedno idealno] v tem oziru ne more spre¬
meniti, pa tudi ne opisovati drugačnega, kakor je.«

»Reci kdo, kar hoče o naših spisih,« končuje svoj pro-
gram-zagovor, »v istini niso- mogli biti nedolžni duši v spo¬
tiko: krepost hvalimo, greh grajamo, a s sveta ga spraviti
ne moremo, torej tudi ne prezirati v spisih«.

31

Tudi članek O novih slovstvenih strujah v Slovencih , 48
ki ga je v Ljubljanskem zvonu objavil Fr. Svetič, je bil
pravzaprav še zelo umirjen. V uvodu opravičuje slovensko
zamudništvo: »da smo za petdeset ali sto let za drugimi
narodi, nič ne de; optimistu se bodo zdelo celo veselo zna¬
menje, kajti tem mlajši smo in tem dalje bodemo živeli, ako
Bog da«!

Po Svetčevem mnenju je novodobni realizem »nastopil
morda prerano. Dobra, zares dobra  dušna hrana
v klasiškem ali romantiškem duhu bi nam morda še nekaj
časa bolje teknila, nego izdelki naših najnovejših realistov«.
— »Naj bode, kakor hoče,« pravi dalje Svetič, »nova šola
je prišla,  imamo jo! Sproženo je veliko vprašanje, srdit
prepir se je začel. Starokopitneži, kakor jim pravijo na¬
sprotniki, se drže idealizma in si slovstva ne morejo misliti
drugačnega, nego je bilo v starih, dobrih časih. Drugi so
za realizem, ali ne za skrajni, dosledni realizem ali natura¬
lizem. Nekateri bi se sprijaznili celo z naturalizmom, toda
ne z Zolo«.

Kakor pred leti 49  tudi zdaj Svetič odklanja Zolaja, ven¬
dar še kar objektivno razloži naturalistično literarno teorijo
in ji da v marsičem prav.

Omembe vredna pa je misel, ki napoveduje premago¬
vanje naturalizma: »Najmlajši slovstveni proizvodi niso več
v soglasju z naturalizmovimi načeli. Nastale so zopet šte¬
vilne nove šole, npr. mistiki, dekadenti, simbolisti, psiho¬
logi, novokristjani, okultisti, kabalisti (!), teosofisti, astro¬
logi (!), alhimisti. Toda večina teh najmlajših -istov bode
tudi težko ugajala zdravemu  okusu.«

Ob koncu članka predlaga Svetič za vzor ruske realiste
mesto Francozov in posebno Nemcev, od katerih se naši
pisatelji nimajo kaj naučiti.

Na oba kraja, nasprotnikom in branilcem realizma-natu-
ralizma, je hotel ustreči Slovanski svet. V isti številki 50  je
drugega za drugim objavil Nenadovo (Marica Nadlišek-
Bartolova?) opozorilo »Zvonovemu« uredniku par besed

32

o velevažnej stvari  in temperamentno polemiko, ki jo je
v obrambo mladih pod naslovom Napredek in naše slovstvo
(Literarne misli)  napisala Ivanka S-k (Minka Vasic ali
Govekar sam?).

V prvem članku Nenad opozarja »na nevarnost one poti,
po katerej se zdi, da se je zadnjič ,zvon‘ odločno zasukal.
Preopolzla je, spodrsniti bi mu utegnilo, padel bi, in ne vem,
ali bi se mu dalo zopet postaviti se krepko na noge! Slo¬
vencem ni treba naturalizma, in gorje onemu, ki bi se pre-
drznil uvesti ga v naše slovstvo!«

Vse drugače pa govori o našem slovstvu Ivanka S-k, ki
ostro napada katoliško stran, ne prizanaša pa niti »liberal¬
cem«, oziroma »radikalcem«: »Pri nas je vsak napredek
nemožen, ker se smatra grešnim... No še govore o sloven¬
skih ,naprednjakih 1  in celo o ,radikalcih 1 , ko so vendar vsi
pravcati špispurgarski konservativci, katerim je le staro in
najstarejše dobro! Kaj naj pričakujemo o razvoju svoje
literature, če se zatira uže vsak ,sramožljiv poskus 1  z reja-
lizmom; če nazivlje naš ,liberalni 1  (!) dnevnik svetovno
slavne, moderne francoske pisatelje ,pornografe‘; če piše
,radikalec 1 , da, kdor ima razum ,za lepoto in blagost, ne
more biti trivijalen (sic!) in — brezbožen.« Potem našteje
avtorica nekaj sodobnih evropskih pisateljev, ki bi jih, če
so bili Slovenci, »napadali in uničevali« ... »ne le ,Slovenec 1
in ,Riml Kat 1 , ampak morda prvi celo ,liberalci' in .radi¬
kalci 1 !« — Slovenci, pravi avtorica, »rejalizma nočemo, ker
je .blaten 1  in .nelep 1  — pišite solzno, .jasno — idejalno 1 ,
romantično, jokavo, svetoboljsko, hvalisajoče, otroško, saj
nam zdravo čutečim ljudem ni treba ni .veristov 1  ni .natura¬
listov 1 , ni .dekadentov 1  ni .simbolistov 1 : ti vsi so ali ,porno-
grafi 1  ali pa — blazniki! — Taka je in taka ostane, dokler
ne dobimo moža, ki nam ustanovi nezavisno revijo,
v kateri se bo spoštovalo s.vobodno  izražanje idej, kjer
bo možno razvijanje pisateljskih individuvalnostij,
kjer se ne bodo stavi j ali pisateljem na grlo noži .moralnih 1

3 Slovenska moderna

33

paragrafov, vzetih iz tercijalske ,nravnosti 1  in estetike malo-
meščanov« . . . 51

S tem »pisateljica« ni zablestela samo z ostrim peresom,
kakršnega sta imela v tem času samo še Cankar in Gove¬
kar, ampak je opozorila na oviro, ki je bila kriva, da se
mladi niso mogli uveljaviti, kot bi se sicer lahko.

Na katoliški strani se v tej dobi srečujemo s še kar po¬
mirljivimi stališči. V kritiki Govekar j eve knjige O te žen¬
ske  poudarja Dr. G. V. P. (Gregorij Pečjak?)-"’ 2  bolj estetske
kot moralistične pomisleke, ko se norčuje iz podrobnega
opisovanja. Že kar v začetku se povzpne celo do stavka:
»Kdor hoče naturalistiko pahniti iz slovstva, ž njim seveda
ne gremo ...«

Sicer pa je leto 1897, ko se je bil Cankar že odločil za
izdajo samostojne pesniške zbirke, leto vročih polemik o novi
struji. Od prvih splošnih sodb in obsodb so kritiki že prešli
na razlikovanje nekaterih slogovnih posebnosti in umetnost¬
nih nazorov. Nekateri pojmi so se s tem pričeli polagoma
bistriti.

Svojo študijo Leposlovje fin de siecle,  ki je izšla v Kato¬
liškem obzorniku, 53  je Evgen Lampe razdelil na dva od¬
stavka.

V prvem najprej pobija larpurlartizem in se pri tem skli¬
cuje na znanega literarnega kritika Maxa Nordana (prav:
Nordaua!), potem pa, ko na hitro obračuna z naturalizmom,
češ da se s temi »umazanci« ne peča, opozori na nov tok,
kateri slovenskemu občinstvu ni več »neznan«, namreč »na
leposlovje, ki je v službi prevratnih idej«.

Nato — ne brez simpatij — objavlja v prostem prevodu
nekaj pesmi Ade Negri, podčrta njihovo revolucionarno ten¬
denco in jo primerja z mnogo manj dosledno Aškerčevo:
»V prvi številki letošnjega ,Ljubljanskega Zvona 1  je objavil
Aškerc ,Delavčevo pesem o premogu 1 . Tedenca te pesmi je
ista, kakoršno ima naj večja izmed novejših pesmi Ade
Negri. A laška socijalistinja je silnejša v slikanju, globokej-
ša v mišljenju, odločnejša v smeri.«

34

V nekako opravičilo svojega navajanja takih del opo¬
zarja avtor, da se je »naš mladi zarod« ... »v šolah navzel
zaničevanja do krščanstva in se na vseučilišču načelno
vzgaja v ,novih strujah*. Ti skrbe, da se naše občinstvo
seznanja z vsemi proizvodi drugih slovstev, kateri so v na¬
sprotju z vero« . . . »Zato je potrebno, da opozorimo občin¬
stvo, odkod so te ,nove struje* in kaj pomenijo. Če že
moramo tička poslušati, je dobro, da vemo, koliko je vredna
njegova pesmica in kje je je naučil.«

»Pretresljivi so prizori, v katerih pesnica slika siro¬
maštvo; s tem si pridobi srce čitateljevo. In to odobravamo.
A ona opazuje vse z materijalističnega stališča. Ona veruje
v nazor, da je življenje le pojav fizičnih sil; beda, katero
opeva, je fizični učinek prejšnjih dob in je hkrati fizični
vzrok bodočega krvavega prevrata ...«

»To je poezija, katero je tako slavil v Ljubljanskem
Zvon-u g. Cankar kot pridobitev nove dobe.« S tem sklene
avtor svojo obsodbo Negrinih pesmi.

Po kratki predstavitvi Carduccijevega satanizma se
avtor zopet obrne proti Aškercu in mladim ljudem, »ki se
zbirajo okoli njega. Da z zbadajočim sarkazmom bičajo
zdanje razmere, da zasmehujejo vse, kar je trdnega, pozi¬
tivnega, ne delajo iz stalnega, gotovega prepričanja, iz na¬
mena koristiti ljudstvu, ampak samo zato, ker se njihov
odporni, sam seboj nezadovoljni duh oklepa vsake prilož¬
nosti, da bruha iz sebe sovraštvo in srd. To zanimanje za
nižje stanove, to ironično slikanje društvene nenravnosti
in izprijenosti nikakor ne izvira iz plemenitega namena.
Vsled takih pesmic postane pesnik slaven, a delavec ostane
lačen. Proletarijat jim je le sredstvo, s katerim delujejo zase
in za svoje ideje, kakor liberalci izrabljajo ,narod* za svoje
namene.«

Marsikatera izmed teh misli je ostala kot neke vrste sese-
dek v zavesti slovenskega be zgolj konservativnega razum¬
ništva. Z navednicami za »narod«, ki da ga izrabljajo libe¬
ralci, se srečujemo kasneje celo pri Cankarju.

3 *

35

Drugi odstavek tega članka je posvečen dekadenci. Če
so v ocenjevanju naturalizma bile avtorjeve misli še nekako
»realistične«, se je pri predstavljanju dekadence lotil tudi
dekadentov z vso strastjo izobčevalca in izganjalca hudob¬
nega duha.

»Tej [namreč naturalistični] šoli, ki sloni na istinitih
razmerah,« pričenja svoje razpravljanje, »in je pač toliko
upravičena imenovati se realistično, v kolikor razmere od¬
sevajo iz njenih proizvodov — tej šoli nasproti stoji smešna
prikazen dekadentizma. To so pesniki, ki so s svojo moral¬
nostjo prišli čisto na nič in nimajo niti duševnih, niti fizič¬
nih sil več, da bi bili zmožni za kako jasno, odločno idejo.
Taki so dekadenti;  ime, katero nosijo, jih prav dobro
označuje.«

Po tem, ko predstavi Jirija Karaska, ki je imel »opraviti
še s sodiščem«[!] in Verlaina, ki je, kot pravi v Revue Tho-
miste [!] Claude des Roches, »živel popolnoma čutno« in bil
»čutnost sama«, saj sploh »ni bil človek«, ampak »patolo-
gičen slučaj«, skuša dokazati zvezo med naturalizmom in
dekadenco.

Občinstvo, pravi E. Lampe, se je naveličalo »zreti vedno
svojo propalost in išče drugih struj, da se zadovolji z nji¬
mi« ... »Ta rod, ki je vzrasel v zastrupljenem ozračju, nosi
strup v sebi in boleha« ... »Nove struje pa mu zastrupijo
kri in izsuše mozeg« ...

Sledi oznaka dekadentne poezije s stavki, kakršni so
tile: Dekadent »ne popisuje sebe, razkriva le svoje rane in
svojo slabost. V svojo dušo si ne upa pogledati, ampak opa¬
zuje bolezni svojih živcev« .. . »Dekadent torej ne slika
v svoji pesmi nič, nego le svojo čutnost. On pesnikuje brez
pojmov; besede, katere rabi, nimajo drugega namena, nego
izraziti simbolično ono čustvo, katero je imel. Od tod izhaja,
da imajo dekadenčne pesmi tak mističen značaj. Temno,
nejasno, čudovito zmedeno, kakor jecljanje blaznega, to je
dekadenčno pesništvo. Spasmodične krče, veličastne sence,
mitre, štole, lesbiške bahanalije, zoreče žarke, nage ude, vri-

36

skajoči jok, mano, solčni prah, banalne bulvarde itd. — to
vse povij e dekadent v klopčič in ga nam poda kot —
pesem . . . Besedne skupine, katere podaja, niso nič drugega,
nego simbol njegovih živčnih  emocij in nimajo drugega
namena, nego ta, da v čitatelju povzročijo podobne ž i v č -
n e emocije. Zato imenujejo novejši dekadenti sami sebe
simboliste...«

Na koncu pa se jih avtor vendarle usmili: »Kdor se
uglobi v mišljenje dekadentov, spozna, da večinoma niso
zlobni ljudje, njih srce bi bilo dobro, če ne bi bilo v pod¬
losti izkvarjeno . . . Dekadenti so večinoma žrtve javne ne¬
nravnosti, ki spoznavajo svojo propalost, se jočejo — in
ginejo. Oni spadajo med hekatombe, katere liberalno-po-
ganska omika žrtvuje svojim nesramnim malikom.«

To so oznake, ki jih daje E. Lampe dekadenci — ustavili
smo se pri njih nekaj dalje in bolj izčrpno, ker so to v
bistvu oznake, ki so tedaj v javnem mnenju prevladale in
ustvarile trdno osnovo za sprejemanje, dojemanje in pre¬
sojo naše moderne tudi med ljudmi, ki, kakor bomo videli,
niso prisegali na katoliška načela. Morda je nekaj teh misli
podzavestno tlelo tudi v glavah naših modernistov, ko so
se pričeli odrekati dekadenčnim geslom.

Omembe vreden pa je še konec te dolge študije, ki zveni
kar nekam preroško:

»Tu vidimo, da stojimo na meji dveh dob, kateri se ostro
ločita. Na eni strani je umirajoči liberalizem, na drugi po¬
gumni socijalizem. Na eni strani žalost in obup, na drugi
divji gnev in brezmejno zaupanje v moč pesti in uspešnost
socijalnega boja. Dekadentizem umira v skepticizmu, soci¬
jalizem pa na podlagi darvinistično-materijalističnega sve¬
tovnega naziranja proslavlja boj za obstanek, ki bode
baje v svoji prihodnji obliki proletarskim masam pomogel
do gospostva in do onega-zemeljskega raja, o katerem se
sanja ubogim zaslepljencem. Obe struji sta se razvili iz
materijalizma in si stojita zdaj nasproti kot skrajna pola.

37

Dekadentizem pomeni konec stare dobe, socijalizem sam
sebe proslavlja kot prvoboritelja nove, srečne dobe.«

To seveda niso zadnji stavki. Z ugotovitvijo, da »v sredi
med njima stoji krščanstvo«, ki »stopa vedno mogočneje
na plan« in s pozivom, da bi »naši krščanski pisatelji in
pesniki znali porabiti svojo nadarjenost in svojo moč,
kakor zahteva naša doba«, se končuje članek, ki je iz kato¬
liškega stališča gotovo najtemeljitejši obračun z novimi
težnjami v slovenski literaturi.

Kar je na tej strani še vredno omembe, so pravzaprav
samo še dopolnila k E. Lampetovi študiji.

Zelo poljuden je na primer člančič O našem leposlovju
(Pismo prijatelju),  ki ga je v Dom in svetu objavil Brani-
voj 54  (po latinskem citatu iz sv. pisma sodeč pač duhovnik
— morda Jože Debevec?) Gre predvsem za moralno
diskvalifikacijo nasprotnikov: »Naturalist je na verskem
polju brezbožnik, nevernik; na modroslovskem pa mate¬
rialist. V praktičnem življenju, če je dosleden, ni drugega
kakor razuzdanik, brez nravnosti, brez vesti, brez idealov,
pravo epikurejsko bitje.« Ali: »Lahko trdimo, da mnogi
izmed teh ljudi ne delajo iz ljubezni do umetnosti, ampak
iz hrepenenja po novotarijah, po slavi, iz čutnosti, iz samo¬
ljubja; čestokrat iz gole hudobije, iz temnih, zlobnih name¬
nov ...«  Ob koncu beremo še nekaj citatov francoskih pisa¬
teljev, ki odklanjajo naturalizem. Da gre tu verjetno že
za prehod v dekadenco, avtor ne pove.

Zanimivo je, da se je kampanji proti novostrujarjem
pridružil tudi mladi F. S. Finžgar s člankom Kaj bi bilo
vzrok moderni struji pa P. L. Coloma in njegov reali¬
zem 56  v Katoliškem obzorniku. Z mnogimi citati iz antike,
Tomaža Akvinskega in sodobnih avtorjev odklanja tedanjo
umetnost v imenu okusa. Pri tem obsoja Zolaja, »kateri
slika pogosto stvari, ob katerih bi se s studom in gnjevom
napolnila celo barbarska duša«. (Dobrih deset let pozneje
pa je priznal Izidorju Cankarju v Obiskih: »Načina opiso-

38

vanja sem se največ učil pri Zolaju. On ti popiše šopek na
mizi tako, da zadiši iz knjige.« 56 )

Realist Finžgar pa je moral že tedaj realizem nekako
braniti. Zato se je skliceval na Colomo in poudaril smoter
pravega realizma, »da vzbudi v človeku stud nad grdim,
pa ljubezen do lepega«. Ob koncu najde nekako opravičilo
tudi za mlade: »Sklepajoč to črtico trdimo, da ne smemo
toliko obsojati novostrujarjev samih, kot studenec, iz
katerega so napojeni, omamljeni in imajo pokvarjen okus
— obsojati moramo v prvi vrsti temelj, na kateri zida nova
šola in vzgoja. Na strupeni koren naj se nastavi sekira —
in celo drevo bo padlo samo po sebi.«

V ločevanju pozitivnega realizma od negativnega, pred¬
vsem pa v prizanesljivosti, ki sledi sicer ogorčeni obsodbi,
se razodeva tudi že nov, širokosrčnejši odnos do literature,
ki se je kasneje pod uredništvom Izidorja Cankarja uve¬
ljavil v Dom in svetu. V literarnem boju prihaja kdaj pa
kdaj tudi že do strpnejših glasov. Aškerc na primer (v
obsodbi katoliške kritike pod črto, priznava, da je Fran¬
čišek Lampe (ne: Evgen!) »najslobodomiselnejši med vse¬
mi ,katoliškimi' našimi kritiki; piše še najbolj objektivno
in lojalno; zavijati in lagati ni njegova manira «. 57  S tem
mu verjetno ni kdo ve kako ustregel, saj je bila Aškerčeva
hvala med duhovniki — graja. Za Frančiška Lampeta pa
je značilno, da je odgovoril zelo zadržano in da je precej
jasno zavrnil prestrastne kritike v lastnem taboru:

Treba je bolje ločiti »katoliško stališče in stališče ka¬
kega katoliškega pisatelja ali kritika. Ni vsak katoliški
pisatelj na resničnem katoliškem stališču; ni vselej na
tem stališču oni, ki hoče biti izključno katoliški, ne oni,
ki hoče biti prostega ali liberalnega mišljenja. Nekateri
katoliški kritiki in sploh pisatelji, ki imajo več gorečnosti
kakor učenosti in ponižnosti, imajo tako ozko obzorje, da
je ž njimi res težko govoriti pametno besedo.«

S tem serija člankov o namenu umetnosti in o novi
struji še davno ni izčrpana. Opozoriti pa je treba samo še

39

na tiste informacije, ki so sliko o pohujšljivem vdoru v
našo literarno idilo tako ali drugače izpopolnile.

Posebej je treba spregovoriti o prispevku, ki ga je pod
naslovom Dekadenca, nova literarna smer napisal  za Ljub¬
ljanski zvon Vladimir Foerster . 59  Čeprav je članku že
Cankar očital, da ni originalen, kar sploh ni bila avtorjeva
ambicija, saj svoj vir zelo zvesto navaja, mu nikakor ne
gre odrekati pomena za vedenje o dekadenci; bil je dokaj
objektivna in obsežna informacija, ki je bila tedaj naši
literarni srenji na voljo. Škoda je le, da se avtor zaradi
češkega vira sklicuje predvsem na Čehe in mnogo manj
na druge evropske dekadente.

Potem, ko našteje glavne predstavnike te smeri po svetu,
se posveti najprej »materijalu«, »s katerim grade deka-
dentje«.

»Iz dobe klasiške krasote imajo svoje geslo, da zadošča
umetnost sama sebi; od romantikov so povzeli žarovitost v
kaloritu in tenek čut za obliko; umetnost rokoko-dobe in
japonska umetnost jih vodita k bizarnostim in k cizelovanju
filigransko nežnih umetnostnih igrač; orient jim je podal
strastne pojave pohotnosti in nekateri orientalski kulti so
jih opozorili na perverzije poltnega nagona, na oni demon¬
sko tajnostni tok, kateri se pretaka od starega veka semkaj
skozi vso kulturno zgodovino, in kateremu prisojamo vse
tajne verske nauke ob babilonskih magov tja do srednje¬
veške kabalistike in do modernega spiritizma i somnabuli-
zem, kult Satanov, srednjeveške prazne vere o čarovnicah,
ekstaze flagelantov — s kratka vse one tajne kulte, v kate¬
rih se druži pohotno razkošje z misticizmom. Vse to podaja
dekadenci ne le psihološki materij al, ampak tudi termino¬
logijo, imenstvo.«

Foerster loči dva glavna toka dekadence: »na eni strani
liriko, odlikujočo se po izrazih, ki kar najbolj označujejo
nežnost in plemenitost  dušnega čustva; te vrste
lirika mrzi vsakršno vsakdanjost in navadnost. Labodi,
slavčki, rože, lilije, rubini, harfe, kitare, vonji vseh vrst,

40

biseri — s kratka vse, kar spominja na razkošje, komfort
in eleganco ...«  Drugi, »spodnji pol« pa je v nasprotju s
prvim, v njem rabi dekadentni lirik »barbarski  doneče,
razmršene  besede, izražajoče prenasičenost in gnus ...
Dekadent sega tu po tajnostih, tj. po malo znanih in malo
rabljenih izrazih iz mističnih ved, sega po čudnih arhaizmih
in terminih, katere sicer nahajamo v patoloških spisih, ne
pa v liriki.. . Kaj radi rabijo dekadentje besede, ki so
povzete liturgiji katoliške cerkve.«

Tako podrobno označuje Foerster še skladbo, stilizacijo
in kompozicijo, pri čemer poudarja, da dekadentu »ni ideja
glavna stvar, ampak občutek, hipni vtisk . ..« Nadalje ome¬
nja »zvočni efekt«, lepoglasje, govori o »nijansah«, skratka
skoro same pozitivne, ali vsaj zanimive črte. Kdaj pa kdaj
je tudi nekoliko kritičen in opozarja na »svet rafino-
vanega komfort a« ali na »kalno gnusobo  in
moralno propadlost...« Podobno kot kritiki pred njim raz¬
laga »scenerijo o dekadentnih spisih« in opisuje »osebe v
dekadentni literaturi«, ki »niso ljudje z naravnim dušnim
ravnotežjem, temveč so med človeštvom to, kar so med
rastlinstvom cvetlice, ki se vzgajajo po rastlinjakih v ne¬
naravno toplem zraku, ki so prenasičene od prebujne po
umetnem načinu dovajane hrane ...«

Nova črta na tej sliki dekadence, ki jo Foerster (oziroma
njegovi viri) dobro opaža, in ki v veliki meri velja tudi za
našo moderno, a so jo zaradi nepoučenosti razglasili že kot
oddaljevanje od dekadence, je iskanje »rafinovanosti« »v
— preprostosti in naivnosti.  Daši je dekadentni
pesnik,« pravi avtor, »skrajnje nervozen, prenasičen od
uživanja vsakršne kulture, vendar zavija svoje misli in
čustva v primitivne kostume, ki nas spominjajo naivnih
preprostih kulturnih oblik ...«

Najpomembnejša pa j e-Foerster jeva ugotovitev: »Deka¬
denca je nekako v notranjost obrnjeni natura¬
lizem,  ki razkriva tajne resnice človeške duše in živčne-

41

ga sestava — lahko torej rečemo, da je dekadenca natura¬
lizem v psihološki umetnosti.«

Ta misel se sklada z Govekarjem in Cankarjem, ki jo
v pismu 18. 5. 1897 Aškercu citira: 60 : »ona je na znotraj
obrnen naturalizem.«

Pred koncem našega pregleda razprav in člankov, ki so
skušali bodisi kot svarilo, bodisi kot bolj ali manj objektivna
informacija pripraviti brumne slovenske bralce na vdor
novih literarnih smeri iz tujine, moramo omeniti še en, že
drugi članek Evgena Lampeta Dekadentizem , 61  ki ga je ob¬
javil že v letu, ko sta izšli Cankarjeva in Župančičeva zbir¬
ka. Čeprav je prvi del izšel tik pred poročilcem o Čaši
opojnosti, ga ni mogoče šteti med kritike, saj slovenskih
dekadentov sploh ne omenja, ampak navaja kot najbližjega
le Hrvata Jelovška.

Vsekakor ima boj E. Lampeta proti dekadenci kljub fi¬
lozofskim razglabljanjem in navajanjem teoretičnih misli,
ki sta jih napisala Hermann Bahr in Stanislav/ Przyby-
szewski, nekaj donkihotskega. Zato se ni čuditi, če v svesti
si svoje »za vse čase trajne resnice« zapiše: »Da prihajajo
takim ,pesnikom 1  izpod peresa stvari, katere se običajno
slišijo samo po norišnicah, to je umljivo. Človek, ki proglasi
svojo čutno domišljijo kot vladarico nad razumom in nad
voljo, je nenormalen, bolan na duši.«

Zanimivo je, da je podobno sodbo o vsej tej dobi a pod
drugačnim vidikom zapisal njegov štiri leta mlajši avstrijski
sodobnik Egon Friedell. 62  Po njegovem mnenju je simpto¬
matično, da zapade junak najmočnejše drame v tej epohi
(Ibsen: Strahovi) Oswald Alving v duševni razkroj in da so
filozof, slikar in glasbenik, ki so to dobo najgloblje in
najbolj reprezentativno uteleševali, Nietszche, van Gogh in
Hugo Wolf, doživeli isto katastrofo.

Ker je v vsej katoliški kritiki vprašanje morale v
ospredju, je morda prav, da navedemo Friedlovo analizo
ničejanske morale, saj je bil Nietzsche ob tem času kot

42

modroslovec dekadentizma pri Slovencih ponovno samo¬
voljno pa tudi površno predstavljen.

Po Friedlu se da spoznati, »da je nadčlovek v bistvu
krščanska koncepcija; kakor je imoralizem stopnjevanje
vulgarne etike. ,Če imaš temperament 1 , pravi Nietzsche v
zapuščini, ,izbiraš instinktivno nevarne reči, na primer pu¬
stolovščino imoralitete, če si kreposten . 1  Seveda pa lahko
samo človek z najvišjo, najglobljo, najmočnejšo in najnež-
nejšo nravstvenostjo premaga moralo. Imoralizem računa
z ljudmi, ki so že šli skozi vso šolo in razvoj morale, ne pa
z ljudmi, ki še sploh niso moralni, to je z ničejanci.«

Morda je prav v teh stavkih, kakor so presenetljivi,
problematični in protislovni, tudi neko pojasnilo za proti¬
slovje med Cankarjevim uporom zoper ustaljene, zunanje,
neiskrene in stokrat sankcionirane moralne norme na eni
in njegovim prefinjenim, neznansko rahlim in do sebe bo¬
lestno strogim etičnim imperativom na drugi strani.

To sklepanje pa je bilo za vse naše, ne le za katoliške
literarne kritike prezahtevno in prezapleteno, zato je mo¬
ralo priti med njimi in Cankarjem, pa tudi drugimi mladimi
do nesporazuma, ki se je šele leta pozneje poravnal. Zmaga
novih, širših kriterijev, predvsem pa priljubljenost in sloves
med mladino, ki je v novem odnosu do erotike našla samo
sebe — vse to so bili razlogi za splošno priznanje.

Tako se je zgodilo, da so bralci ob izidu štirih pesniških
zbirk slovenske moderne o tej struji sicer veliko vedeli,
da pa je bila ta slika močno izmaličena, ali vsaj zameglena.

Primer, kakšna je bila ta slika po vsej ideološki obdelavi
v glavi ne le preprostega, ampak šolanega človeka, je Ope-
kova pesem Dekadent . 64  V njej je opisan pijanec, ki »iz
krčme je prikolovratil« ... »in ves je nekje se oblatil...«
In Opeka je bil pesnik, ki se je »odtegoval novemu Mahni¬
čevemu radikalizmu .. ,« 65

Posebno naivna in polna neprostovoljnega humorja je
žalostna igra v petih dejanjih Liberalizem ali večni Žid, 6C '
ki jo je »po zgodovinskih virih« napisal Jožef Debevec in

43

jo je urednik Katoliškega obzornika Aleš Ušeničnik ime¬
noval »ženijalno dramo o večnem Židu«.

V tem delu, ki zajema boj med satanom in Bogom,
oziroma njegovo Cerkvijo od kače v raju pa do proglasitve
papeške nezmotljivosti na vatikanskem cerkvenem zboru,
so prikazana vsa gibanja proti katoliški cerkvi od Fotija,
s katerim se je seveda pod satanovim prišepetavanjem začel
razkol, preko Wiclifa, Husa, Luthra, francoskih enciklope¬
distov do socialne demokracije, ki je samo hčerka Žida Aha-
svera (utelešenega satana) in Lože (namreč: prostozidarske).
V opombi za režiserja stoji, da se »pri morebitni uprizoritvi
te žalostne igre ... nikakor ne sme pozabiti, da ima gdčna
,Hčerka' zakrivljen nos —'kakor oče.«

Ta »ženijalna drama« se konča na Dunaju, kjer se spo¬
padeta dve vojski. V prvi armadi »najprej maršira rdeča
množica ... za to množico stopa buržoazija . . . gospodje v
frakih in klakih, kapitalisti, tovarnarji, vseučiliščni profe¬
sorji idr. .. . sami krivonosci. ..« »Druga armada se šele
zbira.« »V prvi vrsti stoji mladina ... za mladino stoji pre¬
prosto ljudstvo z duhovniki; ,inteligencije‘ ni videti mnogo«
itd.

Z navajanjem raznih parol, ki jih nosijo v tej drugi
armadi (npr.: »Podpirajte katoliški tisk z vsemi močmi«,
»Boj brezbožnemu liberalizmu!«, »Katoličanje, nauk o pa¬
peževi nezmotljivosti je zadal Liberalizmu smrtni uda¬
rec . ..« itd., itd.) se drama konča z opozorilom, da je »zmaga
še neodločena«, da pa je zagotovljena, kar potrjuje latinski
citat iz sv. pisma.

Značilno je, da se zadnji boj vrši na Dunaju, v prestolici
mnogonacionalne monarhije, ki se kljub bleščeči fasadi
nezadržno bliža zatonu. Zato ni čudno, da sta se tu deka¬
denca v literaturi in secesija v umetnosti kot bujna rast na
razpadajočih razvalinah živo razbohotili. V avstrijski lite¬
raturi se je pojavil izraz, ki je bolj kakor politične izjave
in poročila o stalnih vladnih krizah pričal o uglašenosti
umetnikov in sploh razumnikov na čas, ki je odhajal in

44

postajal simbol družbenega reda v zatonu: »Preskuševališče
za konec sveta.« Tako je dobila avstrijska literatura v času
ob pretoku stoletij nekaj posebnih črt, ki so jo ločile od
drugih literatur nemškega jezika. 07

In ta Dunaj je bil Meka, v kateri so se srečevali študentje
slovanskih narodov; sem so hodili slovenski študentje in
tudi trije iz naše moderne so se za krajši ali daljši čas tam
seznanjali s tokovi literarnega in političnega življenja.

To mesto je že na Kreka naredilo mogočen vtis. V ro¬
manu Iz nove  dobe, 68  ki ga je pod psevdonimom Sovran
objavil v Dom in svetu, pravi:

»Če prideš na Dunaj ali v kakršnokoli drugo veliko
mesto, zdi se ti sprva veličastno in očarljivo. Ko po širokih
ulicah stopajoč med krasnimi palačami pogledaš v velikega
mesta šum in hrum, med to nepregledno, dejal bi brez¬
končno množico, ki drvi sem in tje nehote se ti prikupi
mesto ...« Stavki, ki spominjajo na Cankarjevo pismo bratu
Karlu 66  4. 11. 1896: »Čisto sem omamljen! Ti si te krasote niti
predstavljati ne moreš —■ kakoršna je npr. na Ringu. Palača
pri palači... Jaz sem si doma prav otročje predstavljal,
kako krasno mora biti tukaj, —■ a kdo bi si mislil, da je
desetkrat lepše!« Iz Cankarjevih kasnejših del vemo, da ga
ta lesk ni dolgo slepil.

Sicer pa je že Krek spoznal, da se za to bleščečo fasado
skriva beda, ki jo dovolj prepričevalno popisuje. Njegov
roman se dogaja med proletarci v Ottakringu — kakor to¬
liko Cankarjevih četic —, tudi tu nastopajo socialisti, ki pa
so kajpada pod pogubnim židovskim vplivom. Konec je ■—
kakor drugačen pri poznejšem članu Leonove družbe ni
mogel biti —: spreobrnitev glavnega junaka.

Tudi Murn govori na več mestih v svojih pismih o Du¬
naju, 70  a ga doživlja dokaj drugače kakor Cankar. 13. 10.
1898 priznava Franji Tavčarjevi: »Nekaj časa mi je bilo
hudo tukaj na Dunaji, zdaj 'sem postal miren.« Že nekaj več
pove 19. 10. 1898: »Prebil sem namreč na Dunaju trenutke
mogoče najbolj čudne v svojem življenju. Nič se mi ni

45

ljubilo, kri sem imel težko in poslušal sem profesorje kot
neka nedostopna bitja. Občudovanje mi je bolj in bolj
spodrivalo ljubezen in vnemo.« — Kako občutljiv je bil
Murn, pa priča pismo 21. 12. 1898: »Vseeno pa Vam pišem
zdaj z nekim zadovoljstvom, ko sem se že popolnoma pri¬
lagodil Dunaju. Upliv nove velikanske okolice sem čutil do
izmučenosti. Sele zdaj sem se uživil in prenašam vse z
lahkoto. Mogoče se Vam zdi to komično, a zame ni bilo,
posebno še v momentih, ko sem z vso silo čutil pritisk
velikega življenja. Dobro, da se more kaj takega samo v
trenutkih čutiti.

Murnovo doživljanje Dunaja se je seveda močno razli¬
kovalo od tega, kar si je pod Dunajem predstavljal Kette,
ki si je tako srčno želel, da bi lahko šel študirat. 71  Narav¬
nost genljivo je, kako v pismu 1. 1. 1898 zavida prijatelju
Cankarju za srečo, ki jo ima: »Torej na Dunaj pojdeš?
Upam, da boš tam srečen, kajti v življenju boš, med so¬
mišljeniki morda, morebiti celo med prijatelji. In — delal
boš, a brez dela je človek nesrečen. O, ko bi mogel tudi jaz
kaj kmalu priti tje gori!« Murnu piše 9. 4. 1898: ». .. pojdem
še letos na Dunaj, če imam gori stradati kot pes ...«  Zaradi
svojega navdušenja seveda ni mogel razumeti, zakaj Murn
odhaja z Dunaja: »Čudom se čudim, dragi Murn,« mu piše
9. 2. 1899, »da jo misliš pobrisati z Dunaja. Odkritosrčno ti
povem: Ti mi daješ malo korajže! Meni ne gre v glavo,
kako more iti Murn, ki je na Dunaji, ven iz Dunaja.«

Za Župančičev odnos do velikega mesta, pri katerem
ima v mislih bolj Pariz kakor Dunaj, naj zadostujeta znana
verza iz Dume  (ki izvirata iz mnogo poznejšega časa):

»...  ljubim jih s šumom in hrupom ta velika mesta —

skoznje v svobodo gre, skoznje v bodočnost gre cesta.«

Pogledi naših pesnikov se seveda razlikujejo po njihovih
temperamentih, kljub temu pa je v vsem tem spopadanju
s fenomenom nove dobe nekaj skupnega ali vsaj sorodnega:

46

od Kettejevega hrepenenja po somišljenikih in delu, preko
Murnovega »pritiska velikega življenja«, ki ga je »čutil z
vso silo« pa do Cankarjevega prediranja za bleščečo fasado
velemestnega leska do predmestne bede in do Župančiče¬
vega himničnega zanosa je cela lestvica občutkov in čustev,
ki so vse prej kot površna.

Morda je prav, če se zdaj za hip ustavimo ob čaru, ki ga
je napravil Dunaj kot velemesto na naše študente in na vse,
ki so se z vročimi željami ozirali vanj. Predstave, ki so se
družile s tem mestom seveda niso bile vezane samo na
njegove arhitekturne spomenike, ali na bogastvo umetnin
v muzejih, tudi ne na družbeno dogajanje evropskega lite¬
rarnega središča, ki je slovelo ob koncu stoletja, ampak so
— pri mnogih, ki so ime Dunaj tako pobožno izgovarjali —
dobivale tudi nekaj tistega grešnega vonja, ki ga na kla¬
sičen način izraža Gospa Zaplotnica v Cakarjevi Gospej
Judit:

»Tam je življenje pač zelo pregrešno, na Dunaju...
Naročila sem si zadnjič knjigo, tako, ki jih ne prodajajo po
knjigarnah . . . ,Velikomestni grehi 1  . . . No, Judit, tam so
reči!«

»Kakšne reči?«

»Ni da bi človek govoril. .. Ampak videla bi rada tisto
življenje, vsaj takole povohala bi rada, če ni preveč skri¬
to ... Zanimivo je, človek bi se kaj naučil. ..«

V sprejemanju, oziroma odklanjanju Cankarjevih Du¬
najski večerov je bilo gotovo mnogo Zaplotničine hinavšči¬
ne. Sicer pa je to že drugo poglavje.

47

KAJ JE PRAVZAPRAV DEKADENCA

Jaz sem zelo radoveden, če si že
kaj izpremenil svoje nazore o deka¬
denci; če jih pa nisi izpremenil, to
je potem od Tebe zelo grdo, da jih
nočeš tudi pri drugih utrditi, to se
pravi, da mi nočeš poslati kakih lepih
dekadentskih proizvodov, kateri bi
me mogli prepričati o resničnosti
Tvojih besed.

Dragotin Kette v pismu 23.  7. 1897
Ivanu Cankarju 73

Jeseni 1896, kmalu potem, ko je Cankar na »vsprejem-
nem večeru« Slovenije »nahrulil« svoje kolege »zaradi
otročje politike, ki jo gonijo pri različnih ,krokih‘, in pa
zaradi literature za katero se komaj toliko zanimajo kakor
za — svoje študije«, so ustanovili Govekar, Eller, Župančič,
Vidic, Gosti, Jančar in Cankar na Dunaju svoj literarni
klub, h kateremu sta pristopila še Škerjanec in Majaron.
Ob Ellerjevem odhodu domov na Koroško, so se dali foto¬
grafirati in po tej fotografiji jih je Cankar predstavil
svojemu bratu Karlu: »Gosti s svojimi velikanskimi suhimi
nogami, poleg malega grbastega, bolehnega Jančarja, —
filistrski Vidic (grozno priden človek; zmerom študira slo¬
vansko jezikoslovje in literaturo), — bedasti Škrjanec, pa¬
tetični Majaron, zabavljivi Govekar, pohlevni Zupančič [te¬
daj še z Z!], plemeniti Eller, ki pravi, da je realist, a je
največji idealist med nami — in domišljavi Cankar, ki snuje
vse mogoče velike stvari, a še zmirom ne napravi ničesar
— — to je klub, kateremu se je udal Bežek tako popolnoma,
da je pisal Govekarju: ,Zvon‘ je vaš, samo če hočete .. .« 74

Ta klub seveda že številčno pa tudi zaradi pomanjkanja
lastne revije — kot se je izkazalo, Zvon to ni bil — nikakor
ni mogel odtehtati sistematičnih prizadevanj in disciplini¬
ranosti Leonove družbe. Kljub temu pa so se člani tega

48

Dunajski literarni klub

Stojijo od leve proti desni: Fran Govekar, Anton Majaron, Oton
Zupančič, Ivan Škerjanec, Ivan Cankar. Sedijo od leve proti
desni: Fran Vidic, Fran Gosti, Ferdo Jančar, Fran Eller

kluba spustili v polemiko in z nekaterimi teoretičnimi član¬
ki temperamentno branili svoja stališča ter tako s svoje
strani skušali oblikovati javno mnenje, čeprav se odmev¬
nost njihovih izvajanj s katoliško še meriti ni mogla.

Prvi se je že marca 1896, torej še pred ustanovitvijo
literarnega kluba, oglasil v Slovanskem svetu Ferdinand
Jančar in pod psevdonimom Faustus objavil kratek a stva¬
ren članek z naslovom: O literarnem boju. 75

Uvodoma avtor skromno poudarja, da je diletant, ki se
mu ne bode treba držati nekakega sistema in »naturalistov
ne bo(dem) delil niti v tri niti v trikrat tri oddelke.« Članku
pa se seveda prav dobro pozna, da ga je napisal bodoči
znanstvenik (zgodovinar, ki je prav mlad umrl) in o kakem
pomanjkanju sistema ne more biti govora.

V začetku stoji oznaka dosedanje literature: »Dosedanja
šablona je tako pripravna, tako malo truda prizadeva či-
tatelju in tako laska njegovemu samoljubju! In recept je
tako jdenostaven. Vzemi neko število hodobnežev[!], isto to¬
liko idealnih ljudij; daj da hudobnež krepostnega stiska na
vse načine, samo na koncu glej, da zmaga krepost, posebno
pa, da se poroče vsi pari, da ne bode pohujšanja. Po vsej
povesti pa natrosi kakor rozine v potvico, spodbudna pre¬
mišljevanja, katerih dobiš na izbiro v vsaki priročni knjigi
za propovednike.«

Sledi polemika proti tezi: »Leposloven spis naj poučuje
ali razvedruje ali najbolje oboje skupaj, vsekakor pa mora
biti njegov vpliv blažilen.« Poučevanje prepušča avtor zna¬
nosti, glede tega pa, da naj umetnost »razvedruje«, meni, da
bi se s tem »ponižala v sredstvo za preganjanje dolgega
časa.« O blažilnem vplivu pa sodi: »Za vpliv sploh ne more
biti odgovorna niti umetnost niti umetnik, ker je zavisen
tudi od objekta, na kateri deluje umetnost. Kar vpliva na
tega blažilno, nima pri drugem nikakega učinka. Učinek
torej ne more biti kriterij umetnosti, in odgovor na vpra¬
šanje, kaj je umetnosti namen, ni tako lahak. In res se tudi
učeni možje o tem niso mogli zediniti.«

50

Zelo logično je avtorjevo opravičevanje socialne litera¬
ture: »Slovstvo mora biti produkt in odsev vsega življenja
dotične dobe, v njem se nam morajo kazati njegove težnje
in napori, vspehi in blodnje na potu napredka. Naš čas je
resen, boj za obstanek tako hud, da je težko razumeti, kako
more biti kdo slep in gluh za vse, kar se godi okolo
njega ... ko moremo vsak dan na lastne oči videti, kako se
po celi stanovi obupno bore za svoj obstanek in najprimi-
tivnejša človeška prava .. . Delavcu ki napornim delom je-
dva obrani sebe in svojce glada, zdi se blišč in sijaj, v ka¬
terem živi bogatin, kot zasramovanje njegove bede.«

Misel, ki iz tega izhaja, je v tedanji literaturi zelo
pogosta: »Absurdno bi bilo, zahtevati od njih (bogatinov),
da bi se radovoljno odrekli svojim privilegijem, vendar
morajo priznati, da sedanja socialna razdelitev ni pravična.
Vsak sestradan proletarec jim je živo očitanje, ki jim greni
vžitek.« Svojo vest si utolažijo s tem, »da prostovoljno vrže¬
jo kako drobtinico s svoje bogato obložene mize med pre¬
žečo, stradajočo množico. Na dobrodelnih koncertih in plesih
se zabavajo ubogim v korist, jedo in pijejo, plešejo in ra¬
jajo, vse iz človekoljubja . . .«

Ob koncu pa še udarec proti nasprotnikom nove struje:
»Kar pa je ljudem v življenju neprijetno, tega si tudi v
romanu ne dado slikati. Ker si pa pravega vzroka svoje
antipatije ali niso v svesti, ali pa ga nočejo priznati, morajo
dobiti druge izgovore: uboga morala in estetika jim mora
pomagati iz stiske.«

V polemiko je posegel tudi Govekar z Literarnim, pis¬
mom , 76  ki ga je objavil v Slovenskem narodu. Pri njegovem
obnavljanju Foersterjevih misli je nov samo poudarek na
enačenju naturalizma in dekadence:

»Dekadenca je torej rafinirano fin in nežen, minuciozno
natančen odsev prerahlo čutečih nervoznih duš ter izraz
aristokratskih in individuv&lističnih duhov, trpečih pod sil¬
no težo preobilne naobraženosti... Kakor so nekateri veristi
v svojem opazovanju in resničnem slikanju zunanjih

4 *

51

dogodkov in prikaznij, tako in še bolj natančni in resnični
so dekadentski prozaisti in poeti v slikanju duševnih
pojavov. Veristi in dekadentniki so torej res naturali¬
sti,  le popolnujoči drug drugega.«

V boj za novo strujo se je spustil tudi »filistrski«, »grozno
pridni« Fran Vidic, ki je v hrvatsko-slovenski reviji Mla¬
dost leta 1898 priobčil informativen članek O novejši slo¬
venski literaturi. 7 ''  V pobijanju protilarpurlartističnih stališč
se prav nič ne razlikuje od Jančarja, pač pa pri tej prilož¬
nosti —• sicer ne imenoma — zavrne Svetiča z njegovo
obrambo klasične in romantične hrane, ki bi »nam še nekaj
časa zadostovala«. Novo v članku pa je navajanje domačih
zgledov. Tako slavi Govekarja, ki je »na čelu novega gi¬
banja« in je »mlad, nadarjen in marljiv pisatelj«, ter omenja
Dolenca (Meška), Premca (Kostanjevca), Murnika in Ašker¬
ca, »ki je vzgojil celo vrsto mladih poetov: Aleksandrov
(Murn), Borut (Eller), Mihajlov (Kette), Nikolajev (Župan¬
čič), Saveljev (Cankar) in Radič (Derganc). Ti ga,« pravi
dalje Vidic, »pa ne posnemajo suženjsko, temveč hodijo
vsak svojo pot, in zato se je nadejati v slovenskem pesništvu
najlepših uspehov.« (Prav ta misel o Aškercu kot vzgojitelju
teh mladih poetov, ki jo je pozneje Govekar posnel, je
sprožila pozneje Cankarjev protest in razcep med literati.)

Vidičev članek se končuje z ugotovitvijo, ki je bila go¬
tovo sporna: »Dočim se razvijajo druge literature že dalje
v dekadente, simboliste, kabaliste, mistike itd., stoji sloven¬
ska literatura v znamenju realizma: morda ne na kvar
mlademu slovstvu.«

Z vprašanji čiste literarne teorije se je udeležil diskusije
Fran Eller, ki je bil, kot priča omenjena karakteristika
članov literarnega kluba, Cankarju posebno pri srcu. V
svojih pismih ga ponovno omenja kot »pametnega« in »ple¬
menitega« moža ter ve o njem povedati same laskave stvari:
»To je najblažja duša na svetu. Izgleda kakor kakšen bri-
gant, toda je nenavadno pohleven človek.«

52

V Ljubljanskem zvonu 1898 je pod psevdonimom Borut
izšel Ellerjev članek Moderno kritično stališče. 78

V začetku svojega razpravljanja zavrne Eller, ki se, ka¬
kor priznava sam, opira na Bahrov članek »Schweine«,
»kritike« z njihovim sklicevanjem na moralo in dogmo ter
z njihovimi zahtevami, da »naziraj umetnik svet skozi neki
,idealistični pajčolan'...«. Zavzema se za pravice vseh
stvari, »da pridejo po umetnosti do svoje absolutne, splošne
veljave ...«

Ellerjeva teoretična razglabljanja izhajajo iz poudar¬
janja umetnikove individualnosti. Umetnost mu je »izra¬
žanje notranjosti kakega človeka po kaki snovi, izvedeno
na način, da morejo čutiti preko te snovi tudi drugi ljudje
tisto, kar je čutil izražatelj«. Ta čustva pa morajo biti
izražena »na tak način, da se budi sočutje!... Slovani nismo
vsi, kristjani nismo vsi, brezverci nismo vsi; ,moralni' nismo
vsi, a normalni ljudje vsega sveta čutimo, vsi izražamo
čustva, vsi poznamo sočutje.«

Čeprav gre tu Ellerju za »k a k o« torej za »formalni
obzir«, je vendar v poudarjanju učinka, češ »vsaki človek
je kos umetnika«, na katerega se obračajo veliki umetniki,
ki bi sicer »ustvarjali vprav zastonj ali kvečjemu v lastno
zabavo«, pravzaprav že neko odstopanje, ali vsaj omilitev
načel larpurlartizma, tista omilitev, ki je že v začetku pod¬
zavestno, kasneje pa tudi zavestno živela v pesnikih sloven¬
ske moderne.

Sicer pa: »Kjer je snov prva,  bodisi iz moralnih, ver¬
skih ali formalnih ozirov, tam ni umetnosti.«

»Dočim pri brezidejnih in temnologičnih dekadentih,«
pravi Eller v svoji 15 strani obsegajoči razpravi, »ni najti
mnogo snovi,  je le te pri objektivnih realistih čez mero
dosti; pri objektivnih realistih je torej ,Eldorado' materia¬
lističnih kritikov. Z velikim, dasi prikritim veseljem broz-
gajo po njih ,nemoralnih' spisih, razkrajajo njih ,gabne'
junake in se hudujejo na njih materialistične tendence.«

53

Obrat, ki imenuje idealistične kritike materialiste, je moral
— kakor je tvegan — katoliške kritike posebno prizadeti.

Jedro vsega članka je verjetno v stavku: »Čim bolj se
zna umetnik emancipovati od snovi realne in idejne — čim
subjektivnejši je napram nji, tem dovršenejši je v umetni¬
škem obziru njegov umotvor, tem bolj je občečloveški.«

Z veliko ostrino dokazuje Eller nelogičnost ozkega mo¬
ralističnega ali verskega stališča: »Skoz in skoz .moralni
pesnik' ,Abune Solimana' 79  bi potemtakem kraljeval visoko
nad nemoralnim Heinejem ali Verlainom.« In če katoliški
teoretiki očitajo nekatoliški kritiki, da bi morala zavreči
Odisejo, Božjo komedijo, Osvobojeni Jeruzalem, Izgubljeni
raj itd., jim odgovarja Eller, da bi tudi oni morali »dosledno
odklanjati vsaki umotvor, ki ni — katoliški,« ne pa ceniti
»tudi Goetheja ali Heineja ali Turgenjeva«.

Pri Ellerjevih izvajanjih smo se zadržali nekoliko ob¬
širneje, ker niso zgolj posnemanje Bahrovih misli, ampak
so gotovo tudi odraz diskusij, ki so tekle med člani literar¬
nega kluba.

V vseh teh razpravah in tudi drugih manj obsežnih po¬
lemičnih zapisih mladih v dnevnem tisku je mnogo po¬
dobnih misli, ki ne pričajo zgolj o skupnih virih ampak
tudi o prilagajanju in oddaljevanju v nazorih med gotovo
vročimi diskusijami. Marsikdaj se že dado zaznati nekateri
odtenki, v katerih si niso bili edini. O Jančarjevem preda¬
vanju »fin de siecle« na klubovi seji se je na primer Cankar
v pismu Govekarju 18. 1. 1897 izrazil 80  zelo kritično. Očita
mu, da »tu ni nobenega temperamenta, kakoršnega čutiš
npr. iz razprav v ,Zeit‘! Vse preveč profesorsko zaprašeno,
koščeno, matematično natančno in odmerjeno.«

Pri izbiri razprav, člankov in kritičnih zapisov z obeh
taborov, ki smo jih — ne da bi polemike med seboj pove¬
zovali — navajali, da bi očrtali nazore, predstave in misli,
s katerimi je lahko pod vplivom enih ali drugih slovenski
bralec sprejemal slovensko moderno, oziroma da bi označili

54

literarno vzdušje ob njenem nastopu, nismo posebej poudar¬
jali razlik med naturalizmom in dekadenco, ali med dru¬
gimi stilnimi značilnostmi in literarnimi tokovi, saj se je
vse to kljub nekaterim programatičnim člankom pokazalo
šele pozneje. Doba, o kateri govorimo, je bila tako mnogo-
plastna, da je ni mogoče ostro opredeliti. Ločitve, ki so
pri nas nastajale, so bile namreč često bolj vezane na osebne
spore ter na vprašanja umetniške kvalitete kot na umetni¬
ške programe.

Preden preidemo na označevanje programske in dejan¬
ske usmerjenosti pesnikov slovenske moderne, morda ni
odveč, če navedemo še eno pričevanje o dobi, ki jo je
napisal njihov le nekaj let mlajši sodobnik avstrijski pi¬
satelj Robert Musil , 81  ki je duha dobe izredno nazorno
orisal:

»Iz oljnato gladkega duha dveh zadnjih desetletij devet¬
najstega sotletja se je v vsej Evropi nenadoma razgorela
prava zanosna vročina. Nihče ni vedel, kaj je pravzaprav
nastajalo; nihče ni mogel reči, ali gre za novo umetnost,
novega človeka, novo moralo ali celo za preslojitev družbe.
Zato je vsak rekel o tem, kar mu je ravno ugajalo. A povsod
so se dvignili ljudje, da bi se borili proti staremu ... Pojavili
so se talenti, ki so jih dotlej dušili, ali se javnega življenja
še niso udeleževali. Bili so različni, kar se da in njihovi
cilji so bili prav tako nasprotni. Ljubili so nadčloveka, in
ljubili so podčloveka; oboževali so zdravje in sonce, in obo¬
ževali so krhkost jetičnih deklet; navduševali so se za
junake in za povprečne ljudi; bili so verni in skeptični,
naturalistični in precizni, robustni in morbidni; sanjali so
o starih grajskih drevoredih, jesenskih vrtovih, steklenih
ribnikih, draguljih, hašišu, bolezni, demonijah, a tudi o
prerijah in silnih obzorjih, o kovačnicah in valjarnah, golih
borcih, uporih delovnih sužnjev, človeških pradvojicah in
o razbitju družbe. Vse to so bila seveda protislovja in
nadvse raznolična bojna gesla, a imela so isti dih; če bi

55

hoteli ta čas razstaviti, bi dobili nesmisel kakor oglat krog
iz lesenega železa, v resnici pa se je vse to spajalo v bleščeč
smisel.«

Pri navajanju in presojanju izjav, ki so jih pesniki da¬
jali o svojem literarnem programu in umetniškem hotenju
se seveda zavedamo, da imajo za analizo njihovega dela le
relativno, često zelo omejeno ceno. Kakor v svetovni litera¬
turi je tudi pri naših pesnikih sila umetniške izpovednosti in
temperamenta prebila ozke okvire literarnih programov, na
katere so morda prisegali. Kljub temu pa takim izjavam —
kakor so bile kdaj pa kdaj zapisane v ognju navdušenja ali
jeze ■— ni mogoče odrekati dokumentarne vrednosti vsaj
za mišljenje in nazore, če že ne toliko za samo ustvar¬
janje.

To velja zlasti za CANKARJA, ki je dobro poznal sve¬
tovno literaturo svojega časa in je znal to svoje znanje
posredovati tovarišem pa tudi javnosti. Tega se je zavedal
tudi Govekar, ki mu v pismu 11.2.97 upravičeno priznava: 82
»Ti, ki si mej mlajšimi, za moderniziranjem naše zaplesnele
lirike težečimi poeti najbojevitejši, najodločnejši, pa v po¬
lemiki najspretnejši...«

O svojih nekdanjih nazorih in o vzdušju, v katerem so
nastajali in se oblikovali, je zapisal nekaj samokritičnih
misli, ki ne označujejo le njega ampak vso tedanjo dunajsko
druščino: 83

»Svoje dni smo prisegali po dunajskih kavarnah na
zastavo skrajnega realizma. Spominjam se, kako smo rušili
in stavili z največjo lahkoto vse mogoče estetične teorije.
Prepričani smo bili, da smo prišli do skrajnega konca, —
na jasni vrhunec lepoznanstvenih razmišljanj — do trdne
točke, odkoder je nepotreben in brezsmiseln vsak napredek.
Ko bi bil kdo o pravem trenotku vrgel med nas besedo sim¬
bolizem — satanizem — misticizem, — dobro, lomili bi bili
kopja za simbolizem, satanizem ali misticizem. Glavna stvar
je bil boj, smoter samo neizogibno breme.«

56

Čeprav je Cankarjev esej o Aškercu predvsem slavospev
realizmu in obsodba stare sentimentalne poezije, je v njem
že nekaj misli, ki segajo preko priznanja in hvale za »pes¬
nika z velikim obzorjem«, »najblažjo dušo« in »nedosež¬
nega pripovedovalca«:

»Če v poeziji ni nobenega napredka, če je samo še ne¬
rodno pehanje in beganje za starimi vzori, tedaj je gotovo
nepotrebna. A posebno pri nas se je rodilo prav do zadnjih
časov tako bore malo izvirnih, samostojnih pesniških pro¬
izvodov, da ni čuda, če je občinstvo začelo poezijo prezirati.
Navadilo se je na večno ponavljanje starih motivov, na
vedno enaki način njih obdelovanja.« 84

Ko tem stavkom tenko prisluhnemo, spoznamo, da tu ne
gre več samo za Aškerca, ampak da vodi od teh stavkov
zveza na znamenito samozavestno napoved, ki je izšla nekaj
mesecev pozneje v kritiki Funtkove lirike: 85  »Moderna lirika
je pred vrati in kadar potrka dovolj glasno, odpro se ji sama
od sebe.«

Ta napoved ni slonela samo na tem, kar je imel Cankar
še v predalu in kar je poznal pesmi svojih tovarišev, ampak
se je lahko sklicevala na lepo število objav v Zvonu pa tudi
drugod. (Samo Murn se je prvič pojavil v Zvonu šele maja,
torej dober mesec pozneje.)

Iz pisma, ki ga je pisal 1. 3. 97. bratu Karlu, 86  spoznamo
tudi vire, iz katerih je Cankar črpal svoje znanje o sodobni
evropski literaturi: ,odlični časopis 1  Zeit, ki je...  ,v lite¬
raturi skrajno moderen', nadalje Jugend s ,hipermodernimi
pesniki'. »Vsak teden, ko izide,« piše Cankar, »spumpava
z Zupančičem toliko denarja, da moredva v kavarno in
čitava. Iz nje diha pravo moderno življenje: ironija, sarka¬
zem, zabavljanje: poleg tega mistična dekadentska poezija
in bizarnost v risarijah.« Simplicissimus je Cankarju »že
preskrajen«, pač pa je čital »s slastjo in razkošjem par
modernih pesnikov: Richarda Dehmla in Maeterlincka...«
O Murnu sodi, da so njegove pesmi prestarokopitne in sve¬
tuje, naj si kupi moderne nemške pesnike.

57

Še jasneje govori Cankar o dekadenci v pismu Aškercu, 87
in ga skuša z njo sprijazniti. Zbodla ga je namreč Aškerčeva
opazka v pismu 17. 4. 97.: »Lepi so tudi ,Dunajski večeri',
čeprav se bližajo dekadenci — no to nič ne de!« Na to
odgovarja Cankar: »Meni ugajajo .dunajski večeri', ker se
.bližajo dekadenci'. Vsi — in morda ste se celo Vi nehote
navzeli tega, — sodijo dekadenco po njenih najslabših, naj-
ekstremnejših proizvodih . . . Prekletstvo dekadence pa je,
da ravno ona proizvaja tako silno množico plev od podre-
šetja, da še v resnici izvrstni umotvori trpijo pod tem.« Po¬
dobno piše Regaliju 3 . 9 . 98 88 : »Dekadenca vlači za sabo
tolik kup lahkomiselne lenobe in bedastih sanj — in še
drugega več, da se je njeno bistvo — ki je res .evangelij'
— skoro popolnoma skrilo v teh priveskih. Kdor nič ne zna,
lovi se za njo. Vzgled: Škrjanec. Vsled tega seveda ne misli,
da sem njen nasprotnik; ne pride mi na pamet; Zupančiča
bi imenovali profesorji .dekadenta' a on je vkljub temu
resničen pesnik.«

Med Cankarjevimi članki, ki so se dotikali njegovih
literarnih nazorov, nam zadostujejo le ti trije:

Najstrastnejši je v Strupenih krotah , 89  kjer obračunava
s kritiki, ne da bi se spuščal z njimi v stvarno diskusijo.
Vidi se, da je bil besen, ko je pisal ta svoj pamflet. Razen
skrite polemike z Govekarjem, ki mu je bil naročil kritiko
Funtkove lirike, a ga je skušal zadržati pred preostrimi na¬
padi, ki da bi utegnili škoditi Slovenski matici, je pomemb¬
no mesto, ki znova pripravlja pot novi liriki: »...  Nastopanje
teh bitij (,ki z vso mogočo vnemo polivajo s pomijami
vsakogar, ki jim sega — čez glavo'), je zame prav veselo
znamenje, da stojimo pred novo epoho svoje li¬
terature,  zakaj prikažejo se ob vsakem preobratu, ka¬
kor gadje, kadar posije solnce.«

V kritiki obeh dram, 90  ki sta jih napisala Ivan Benko
in Milan Pajk, pripoveduje uvodoma »o .novem času', o
preporodu poezije in človeka . . . Tu ni ničesar gotovega in

58

jasnega; samo nervozno iskanje, nemirni dvomi in hrepe¬
nenje. Kam hočejo ti omahujoči koraki, po kakšnem svetu
se iztezajo hrepeneče roke?« — A tudi tu že svari pred
»šušmarji« in »nepoklicanimi preroki«. Po prikazu zmage
»konsekventnega« realizma nad nasprotniki zopet napove¬
duje: »A kakor smo dobili po vzgledu tujih narodov svoje
realiste, tako je mogoče, da pridemo kdaj do svojih deka¬
dentov, neoidealistov in sentimentalnih romantikov.« — Zdi
se, da ta stavek Govekarju ni bil všeč, zato je — po mnenju
Izidorja Cankarja 91  —• sam pristavil: »Vprašanje je samo,
koliko bodo našemu slovstvu koristile te slabe sence in
kopije tujih talentov.«

Tik pred izidom njegove Erotike je izšla Cankarjeva
kritika Hribarjeve lirike »Popevčice milemu narodu«." 2

Tu nam njegov slavospev dekadenci lahko rabi že kot
nekakšen uvod v njegovo pesniško zbirko, saj nam razgrinja
načela, po katerih je ustvarjal, oziroma hotel ustvarjati.
Do neke mere pa veljajo ta načela tudi vsaj za nekatere
pesmi njegovih tovarišev. Takole pravi:

»To so časi, ko je vzcvetela lirika povsod v najkrasnej-
šem novem cvetu. S Francoskega je prišla takozvana deka¬
denca 1 . Pavel Verlaine je pel finočustvene, v izrazu rafini¬
rane, v obliki dovršene podoknice in sonete; z jedno samo
mojstersko metaforo, s kratko, jednostavno besedo na pra¬
vem mestu je pretresel dušo, kakor bi je ne mogel klasičen
formalist z desetimi stancami. ,Rien que la nuance! 1  —
,samo nijanso hočemo! 1  Ne skrbno izrezljanih kipov, ne do
pičice izvršenih, kričečih slik, — to je stvar realistov! —
duševne skrivnosti se ne dajo prijeti, — naj skrivne j še misli
se ne dado slikati — najfinejši čuti se ne dado izreči. Treba
je rafiniranih metafor, treba je izbranih izrazov, ki bi ne
vplivali sami na sebi, — a ki stisnejo srce na svojem mestu
in v določeni zvezi... Kakšna je ta moč izraza pri Baude¬
laireju; Baudelaire je modernejši, — človek nakrajnem
vrhuncu kulture. Jasno in razločno govori o čutih, ki pri-

59

hajajo v dušo megleni o polnoči in v polusanjah, in ki izgi¬
nejo v istem hipu brez sledu... In ti pesniki niso niti
najmanj pretirani; zde se mi mnogo naravnejši in ostalemu
človeštvu bližji, nego suhoparni formalisti iz francoske in
nemške klasične dobe.

,Dekadenca' je napravila svojo pot, kakor pomlad, ki
hodi čez poljane; kamor stopi vzcvetejo rože. Na nemškem
so se oglasili nenavadni talenti; vsaki izmej njih je čutil,
da se je zgodilo nekaj čudovitega, da je prišlo nekaj novega;
prerojena poezija je duhtela v zraku ... In to vendar ni
bila in ni nikaka ,struja'. Vsak talent zase je ostal popolna
individualnost.«

Ko ŽUPANČIČ 03  v dolgem pismu Cankarju 4. in 5. 1.
1898 razlaga svoje umetniške nazore, je njegova pozornost
mnogo bolj na odnosu umetnika do narave kot na sami
dekadenci. Z navdušenjem govori o časopisih Zeit, Neue
Revue in posebno o Wiener Rundschau; O Bahrovi gledali¬
ški igri Josephine pa sodi, da je »interesantna«, »čeprav nič
posebnega«. — Ker gre tu za enega najizrazitejših pred¬
stavnikov dunajske moderne (ki je, kot ga označuje Kla-
bund, 94  »absolviral pač vse razrede literarne zgodovine od
naturalizma do ekspresionizma in povsod zdelal z redom
2—3«), je Župančičev hlad značilen.

Med »modernimi« imeni omenja d’Annunzia, Verlaina in
Baudelaira — v pismu Murnu 8. 3. 1898 tudi Dehmla 95  —
ter hvali Zolaja, ki ga je »popolnoma pridobil zase«. —
Sicer pa je »svoje nazore o poeziji in umetnosti sploh«
sporočil uredniku Dom in sveta, ki ga je bil povabil k
sodelovanju. Na to je dobil zelo jasen odgovor: »Sodelovati
se more le na podlagi iste vere, iste ljubezni, istega mišlje¬
nja!« — »In potem je bilo vsega konec,« sklepa Župančič
svojo dominsvetsko epizodo.

Mnogo bolj pa se Župančič razgovori o predmetu, ki ga
je kot umetnika posebno zanimal. Ob Vereščaginovem član¬
ku v Mladosti piše: »Pri vsej realnosti in resnicoljubnosti

60

ima vsak umotvor nekaj, česar nima narava sama na sebi
— ali pa morda ima, samo da tistega vsak ne vidi. In baš
to drugo se mi zdi pravo: umetnik vidi stvari jasnejše,
popolnejše in resničnejše, kot navadni človek, vidi jih mor¬
da čisto drugače, kot navadni človek.«

Teoretično se KETTE z dekadenčnimi načeli na sploh ni
skladal. 90  Cankarju na primer piše 20. 6. 1897:

»Tisto je res, da mi dekadenca ne ugaja, toda pristav¬
ljam, le v toliko, kolikor jo jaz poznam. Prav si rekel, da
jo sodim le iz Foerster j evega spisa. Jaz zraven tega še iz
Tvojih pet proizvodov, ki si mi jih poslal. Seveda, ko bi
jaz čital Dehmla, bi morebiti dobil vse drugačno misel o nji.
A do sedaj sem mnenja, da ima edino prednost pred dru¬
gimi smermi v tem, da zajema iz realnega življenja. Toda
bojim se, da ni preveč naturalistična... ne vem sicer, ali
zdi se mi. Kakor pa ne ljubim naturalizma v romanu, to ga
še menj v poeziji. Jaz bi se rad poučil, je-li prav mislim ali
ne, ali do sedaj nisem imel priložnosti.«

Tudi v naslednjem pismu se obrača na Cankarja, da
mu pošlje »lepih dekadentskih proizvodov: »Že parkrat si
dejal, da mi hočeš pokazati neko ,Jugend‘, ali da me hočeš
seznaniti z nekaterimi dekadenti.«

Nekaj dni potem je zložil pač pod Foersterjevim vplivom
nemško parodijo v smislu dekadence: Nachtlied eines Deka¬
denten.

Ti verzi — prav tako kakor kasnejši Opekovi — pričajo,
kako pomanjkljivo je bilo poznavanje te struje celo med
literati in kako zelo so bili pravzaprav pod vplivom infor¬
macij, ki so tako rekoč po kapljah pronicale med Slovence.

Sicer pa je Kette, potem ko je dobil od Murna končno
vendarle Veralina, ki ga je bil Cankar prinesel iz Dunaja
v Ljubljano, prevedel iz te knjige sonet Nevermore.  —
Župančiču v pismu 11. 8. 1898 celo obljublja: »Odslej bom
tudi jaz poskusil  pobretikati na druge strune.«

V bistvu pa se njegovo odklonilno stališče do konca ni
izpremenilo. Uredniku Ljubljanskega zvona 10. 8. 1898 celo

61

zatrjuje, da bi »vsem modernim pesnikom dejal, naj raz-
jašejo Pegaza in molzejo prozaično kravo«. — Še dobra dva
meseca pred smrtjo 9. 2. 1899 piše Murnu iz Trsta: »Vi
moderniki ste po moji misli na krivi poti.«

Kljub temu Kettejevemu nasprotovanju pa je gotovo,
da v svojih pesmih, posebno pa v razpoloženjih, ki so — kot
bomo videli ■— kdaj pa kdaj v njegovih pismih našla pot
na papir, svojemu času in njegovemu življenjskemu ob¬
čutju ni mogel ubežati.

Zdi se, da mu bistvo modernega pesništva res ni bilo
jasno. Njegova oddaljenost od Dunaja in njegova osamlje¬
nost v dokaj gluhi provinci, predvsem pa dejstvo, da so
bili njegovi tovariši mnogo preveč zaposleni sami s seboj
in da niso bili najpripravnejši za objektivno razlaganje lite¬
rarno teoretičnih idej, vse to ga je oviralo, da bi se s temi
teorijami in seveda z deli sodobne evropske literature do
dobra seznanil. — Drugi obraz te poezije, o katerem govori
Foerster (»preprostost« in »naivnost«) je bil namreč v član¬
kih, ki so mu prišli pod roke, mnogo premalo poudarjen,
da bi Ketteja, čigar zdravi naravi je bila morbidnost tuja,
prepričal. — Čeprav je pri prevajanju Verlainovega soneta
lahko ugotovil, da se moderni tej obliki nikakor niso po¬
vsem odpovedali, ga je poudarjanje prostih verzov pod¬
krepilo v sodbi, da so njegove pesmi za moderne »prestaro-
kopitne«. Kette se namreč sonetu nikakor ni hotel odreči;
Aškercu, ki ga je skušal od tega odvrniti, je pisal, da se bo
»ukvarjal s soneti toliko časa, dokler se jih ne naveliča«.

Sicer pa mu — zrelemu kakor je bil — boljše teoretično
poznavanje sodobnih literarnih tokov najbrž ne bi niti ko¬
ristilo niti škodilo.

Celo MURN, ki je zložil cel ciklus pesmi z naslovom
Fin de siecle,  dekadenci vsaj teoretično ni bil naklonjen.

Čeprav omenja Cankar, ki mu Murnove pesmi sprva
sploh niso bile všeč in je menda o njem prav tako dvomil
kakor Kette, Dehmla in Przybyszewskega, ki da ju Murn

62

posnema (»lovi z ustmi samo, ki prihaja od koderkoli«), 97  je
vendar v Murnovih pismih poleg pravih findesieclovskih
razpoloženj mnogo mest, ki dekadenco zavračajo: Od stav¬
kov, da »dekadentje stvari popolnoma prav ne prijemajo«
(Nikolaju Omersi 28. 6. 1897) 9?  preko nasveta (Janku Polaku
18. 2. 1898): »da bi se silil v takozvano dekadenco, Ti ni
svetovati« in sodbe o Ivu Brezniku (Ivanu Škrjancu), ki
piše že tako dekadentno, da Murn »trikrat preje zardi,
predno vrstico prečita« (Župančiču v pasjih dneh leta 1899)
pa do umetniškega kreda, ki ga je 17. 12. 1900 pol leta pred
smrtjo napisal Fanici Vovkovi, je kar precejšnja vrsta izjav,
ki bi ga označevale kot nasprotnika nove struje.

Prav zadnja je posebno zanimiva, ker kaže, da se je
Murn dokopal do umetniškega nazora, ki se sicer dotika
nekaterih zahtev novega časa, a se od njih tudi že — ali še
— oddaljuje:

»Povsodi je treba iskati človeka, individuva, kos ve¬
soljstva, umirjenega in jasnega kot je vse, kar je pravega,
kot je cela natura, od zadnje bilke pa do najveličastnejših
njenih oblik! Taka mora biti umetnost! Predvsem treba
jasnosti, da ne govorim najprej o resničnih zmožnostih in
pa o razpoloženju, ki so predpogoj vsake umetnosti in vsa-
cega ustvarjanja v obče ... Nadalje zahtevam, da mora biti
umetnost etična, t. j. vzvišena, da gori ž njo in v njej vsa
pesnikova duša, ker jo sili k temu veličastvo spoznanja
samo, ne pa da je navadna prostitutka, ki se prodaja in
ščegeta poltnost. Veliki umetniki morajo biti sami veliki
svetniki. Drugače niti mogoče ni. Seveda jaz ne trdim s tem,
da bi morali pisati v samih dogmah etc., ampak da so polni
Boga, ki napolnjuje vse, kar je pravega in zdravega — ki
[ni] nič drugega ko malik, ki ga obožujemo in moramo
oboževati vsi najbolj t. j. življenje! Zdravo in krepko življe¬
nje, polno jasnosti, resničnosti, krvi in smisla.«

Iz teh besed se dado razbrati marsikateri vplivi, kot je
na primer poudarjanje etike v umetnosti, ki ne sme »ščege-

63

tati pohotnosti«, kar je pravzaprav v nasprotju s teorijami,
kakršne so se predstavljale slovenskim bralcem in nas živo
spominja na katoliško kritiko o namenu umetnosti. Na dru¬
gi strani pa so tu podčrtane nekatere misli, ki so bile tedaj
»v zraku« in so izraz duha dobe: iskanje »človeka indivi-
duva«, ki je »kos vesoljstva«, pomembnost »zmožnosti« in
»razpoloženja«, ki so »predpogoj . . . vsacega ustvarjanja v
obče«, posebno pa enačenje Boga z življenjem, ideja, ki jo
je izoblikoval in izrazil kulturni filozof tedanjega časa Wil-
helm Dilthey.

Vse to pa so že vprašanja svetovnega, ne zgolj umetni¬
škega nazora.

64

VPRAŠANJE SVETOVNEGA NAZORA

Z Zupančičem sem veliko skupaj
in veliko anarhističnih idej se je po¬
rodilo že nama tačas. To Ti je filo¬
zofiranje brez konca in kraja.

Josip Murn 19. 4. 1901
v pismu Fanici Vovkovi

Govoriti o svetovnem, oziroma političnem nazoru četve¬
rice, ki je ob sotočju stoletij vzburila kalno vodo slovenske
kulture in javnega življenja, je gotovo tvegano, čeprav nam
o tem, posebno za Cankarja ne manjka pričevanj. Odkar so
postali bistvena sestavina slovenske kulturne zavesti, so se
presoje njihovih nekdanjih kritikov pričele spreminjati, iz-
preminjala pa so se tudi nekatera dogmatična izhodišča.
Priznati pa je treba, da se je že tedaj tu pa tam prikradel
v obsodbe kak ščepec prizanesljivosti in celo simpatije. Si¬
cer pa tudi mladi svojim kritikom niso olajševali posla.
Predvsem je treba upoštevati, da si izjave pesnikov niso
vedno povsem skladne in da so se njihovi nazori tudi iz-
preminjali.

Na sploh se da reči, da je tudi naša moderna »čutila
panteistično in da se je čutila prežeto z vesoljnim življe¬
njem«, kakor je označil to dobo Otto Mann. 100  Tudi njegova
ugotovitev, da je Dehmel doživljal to vesoljnost v erotiki,
velja pri nas vsaj za Ketteja. O Dehmlu je bilo med mla¬
dimi mnogo govora, kljub temu pa ni mogoče pripisati
Kettejevega nazora kakemu direktnemu vplivu.

Katoliška kritika je kaj. kmalu spoznala ta svetovni
nazor mladih in ga pravilno ocenila. Katoliški obzornik je
leta 1904 priobčil članek pod naslovom Panteizem, v sloven-

5 Slovenska moderna

65

ski poeziji. 101  V njem nepodpisani avtor — pač urednik Aleš
Ušeničnik — kar v prvem stavku ugotavlja: »Slovenski
poetje so se začeli zatapljati v panteizem.«  O Aškercu
sodi, da »je menda prvi zanesel panteizem z jutrovega na
naša tla«. Drugi, ki ga omenja je Kette. Ta je pod vplivom
Maeterlincka »dal svoji veroizpovedi panteističen kolorit«.
»V sonetih opeva Kette,« pravi člankar, »tudi Boga, a Bog
mu je harmonija  v svetu, Bog mu je lepota,  ki
sije iz oči, Bog mu je prvotna  moč  vsega.« S citiranjem
petega, obeh tercet četrtega in šestega soneta iz cikla Moj
Bog in s podčrtavanjem ustreznih besed skuša avtor svojo
misel podkrepiti.

Tudi o Župančiču je njegova sodba jasna: »Zadnji čas
je nastopil prešerno kot poet nekakega panteizma Oton
Zupančič.«  O njem pravi dalje z ironijo: »Zupančič je
rad frivolen in tako je frivolen tudi o pesmi ,Ob Kvarneru 1 .
Kajpada, če se poet odkrije morju, kadar se preprosti
ogljarji odkrijejo križu, s tem poet dokazuje, kako visoko
stoji nad množico! Križ je ustvarila bojazen, križ je pove¬
ličala le hlimba — kajpada! Vse krščanstvo je le tvorba
strahu in hrimbe, le Zupančič, ki ,ima po strani klobuk', se
ne boji in ne hlini! Glejte, glejte, ljudje božji, morje ča¬
stimo, saj Zupančič tako pravi in on ima — ,po strani
klobuk'!«

Seveda se katolicizem s panteizmom ne more sprijazniti:
»Panteizem je, kakor je dobro povedal Schopenhauer, le
,u 1 j u d e n ateizem',  toda ateizem oznanjati si ven¬
darle malokdo upa. S panteizmom pa se da ložje prikrivati
nevera.«

Kljub temu pa najde tedaj že mrtvi Kette vendarle mi¬
lost v avtorjevih očeh: »K e 11 e j a ne bi sodili preostro.
Pri KETTEJU so panteistične nianse najbrž le izlivi čustvo¬
vanja. In čustvovanje slabo filozofira. Ni težko poeme mla¬
dega moža tako umeti, da mu je Bog le vir svetovne har¬
monije in lepote, ki deluje v vsem, a se ne istoveti z vsem.
In to uči tudi krščanstvo!«

66

Tako je katoliški kritiki uspelo, da je vsaj enega izmed
štirih že kmalu po smrti rešila v krščanstvo. Tedaj namreč
še ni bila znana Kettejeva beležnica, 102  ki odkriva njegove
najintimnejše misli.

Pod datumom 1. julija se bere v knjižici: »Bil na spre¬
hodu z g. Franom Govekarjem. Na večer smo se vračali od
Božjega groba proti domu .. . Nekako pri šempeterski cerkvi
smo ugledali neko svetlobo, ki je prihajala od cerkve srca
Jezusovega. Tam se je namreč vršila misijonska procesija.
Govekar se je zelo jezil nad ,farškim‘ pompom in zasleplje¬
nostjo ljudsko. — Sprevod je vodil ljubljanski vladika
Missia. Sprevoda se je udeležil izključno moški svet. Vpra¬
ša se:

Kaj to koristi ubogemu ljudstvu?

Pač pozabi v takem sijaju nekoliko svoje reve, da —
jih pozneje le še huje občuti. Edino tolažbo dobi tu, da bode
nekoč boljše — na onem svetu.

Ali bi se ne dalo doseči blagostanja že tu? Tistih, tistih
pripomočkov iščite, in ljudstvo vam bo bolj hvaležno za
praktično pomoč, nego za prazno upanje.«

Čeprav je osnovno razpoloženje tega zapisa pač pod
vplivom Govekarjeve kritike, je miselni sklep tudi po
slogu značilno kettejevski. Vsekakor pa se je hotel Kette
Govekarjevemu pa tudi Cankarjevemu vplivu šiloma iz¬
trgati in se priboriti do lastnih spoznanj. O tem je v nje¬
govih beležkah nekaj zelo jasnih, psihološko drobno opa¬
zovanih zapisov:

»In neka nevolja me je vedno držala v svojih krempljih.
Največ sta bila tega kriva Cankar in Govekar, in prav za
prav še največ zadnji. Uvidela sta pač, da je njihovo du¬
ševno obzorje širše in njihova zmožnost večja nego drugih
ljudij in to ju je navdalo z malo prevelikim ponosom. No,
to bi me še ne žalilo tako, da si ni vsled Govekarjevega
vpliva Cankar odtujil od mene, ne vede menda sam kedaj.
Toda zgodilo se je, in jaz sem občutil neko zapuščenost.
Odtujeval sem se bolj in bolj tudi jaz od njega in zašel na

5 *

67

svojo lastno pot. .. Vrnil sem se zopet med svet in postal
človek.«

In dalje:

»V občevanju z obema sem izprevidel ne le iz njihovega
značaja, ampak naravnost iz njunih besed, da je tudi nju
oblizala tista moderna bolezen, ki se ji pravi mlačnost, pre¬
ziranje vsake navdušenosti. Meni to nikakor ni ugajalo,
vendar s početka nisem vedel, kaj bi mislil o tem, kaj je
vzrok temu, dajal sem jima v nekih ozirih celo prav. Toda
če naposled človek stvar dobro premisli, razvidi vendarle,
da tako naziranje ni baš pravo.«

Iz te krize, če jo smemo tako imenovati, se je Kette
rešil z razglabljanjem o slavnih možeh, ki so imeli »posa¬
mezne napake, da pa so težili na večjo popolnost«. Pri po¬
snemanju je treba misliti na njihove »kreposti«, »napakam«
pa se je treba izogibati. Kot primer navaja Kette Heineja
in Schillerja. Zanimivo je nadaljevanje te misli, ki izredno
jasno opredeljuje Kettejev nazor: »Popolnega torej pri naj¬
boljšem človeku ne dobimo; posnemajmo torej onega, ki je
v vsem popolen, namreč: kar se tiče značaja. In to je Krist.
Ne glede na to, je-li on Bog ali človek, vzemimo si ga kot
vzor človeka! Kolikor dosežemo, dobro je. Ne bojimo se,
da se s tem ponižamo! Ne, s tem šele postanemo veliki. Ne
vzemimo ga pa, kot ga pridiguje duhovščina, ampak kakor
se nam je sam razodel.«

Sledi nekaj za Ketteja tako značilnih maksim: »Ljubimo,
ker ljubezen je sreča, a sovraštvo je zlo in smrt. Bodimo
delavni, ker delo je življenje ... a ne delajmo radi tega,
da bi pričakovali tu in tam kakega posebnega plačila, saj
je druge osrečevati največja sreča.«

Vse te misli pa niso zanimive samo zato, ker bi jih
lahko imeli za komentar k njegovim pesmim o Bogu, ampak
ker ni mogoče prezreti neke podobnosti z MURNOVIMI.

V pismu Šorliju 10. 7. 1899 se Murn takole izpoveduje: 103

»Nekoliko si potrkal tudi na moje socijalno prepričanje.
»Vsakemu svoje in stori kolikor moreš. Bodi drugim izgled

68

in osramoti jih s svojo dušo!« Tako nekako je učil že Kristus
največji etik in filozof-reformator, ki je imel v sebi naj¬
čistejše božanstvo in najjasnejše cilje; človek, ki je svoj
lastni materijalistični jaz (in kako težko je to!) popolnoma
namestil z vsem človeštvom in njemu posvetil svoj genij.
Če se more sploh v kaj verovati, tak gotovo v tega zamak¬
njenega realista. Koliko večje pa je vse še, če moremo
biti prepričani, da je bil to človek kot mi! Njegovih nazorov
je tudi Tolstoj, največji apostelj njegov, po mojih mislih.
Moderna seveda ne priznava več tega, rekoč, da je čakanje
na božjo pomoč  škodljivo naši energiji in strah pred
večno kaznijo nesmisel. Ali pa nismo mi sami po svojem
boljšem delu božanski  in človek ustvarjen zato,
da dobro in plemenito dela? In ali ni očitanje vesti ravno
dokaz zato? in popolnoma identično nasilstvu telesnemu?
In — konečno — ali naj ne dela človek uspešno baš ,beim
Vollgefuhl seiner Selbst 1 . Pa čemu govoriti o tem toliko, ko
si tudi Ti že davno prepričan, da človeštva nikakor ne
morejo rešiti puške in pa ,Kraftworte‘, ampak samo le veda
in za vsem tem spoznavanje samega sebe.«

ŽUPANČIČ, ki je že med vrstniki slovel, da »ni strogo
katoliški« 104  je o svojem svetovnem nazoru spregovoril v
obeh duhovito skeptičnih sonetih Moj Bog —• pač v spo¬
minu na Kettejev ciklus — in v pismu Prijatelju 105  6. 12.
1908. Čeprav gre za precej poznejše obdobje, se posebno
v pismu vidi, da je bilo njegovo prepričanje že davno izo¬
blikovano:

»Svetovni nazor, ki si ga nisem stesal sam s svojo cim-
barako ali bradvo, kakor pravimo pri nas (čeprav sta to dve
različni sikeri[!], me ne zadovolji, če je še tako umetno
sestavljen. Sem prevelik skeptik in mogoče tudi preokor¬
nega duha: za kar ni predpogojev v meni samem, to ne
gre vame, pa da mi zabiješ z betom modrost v glavo; za
vsako seme moram prej sam zrahljati svoja tla. Mislim pa,
da se ne da rešiti do dna najmanjši problemček, ki se tiče
človeka, življenja, naroda, človeštva, brez podlage nara-

69

voslovja (v najširšem pomenu), ker visi v zraku. Vsaj zame
vem, da to velja in zato pijem že dolgo iz teh virov, kolikor
morem. Drugi, komur ni predstavnost tako vezana na kon¬
kretnost, kakor meni, ali komur ni vest tako rahla, da bi
zardel ob vsaki misli, ki bi bila fraza, hodi mogoče lahko
drugačno pot. Saj veš: vsak po svoje Boga moli in — vsak
norček ima svojo kapico.«

To poudarjanje naravoslovja pri oblikovanju svetovnega
nazora, ki je tako značilno za pozitivistični optimizem meš¬
čanstva ob koncu stoletja, ko so prav te znanosti šle svojo
zmagovito pot čez kontinent in obljubljale odgovor na vsa
sočasna in bodoča vprašanja ter ponajale liberalizmu filo¬
zofsko osnovo, pa Župančiča vendarle ni opredelilo za libe¬
ralizem. V tem je zelo zanimiva sodba, ki jo je izrekel o
Aškercu: »Ali se je v njem poosebil bankerot našega libe¬
ralizma, ali kaj?«

Ko v obdobju ljubezenskega razočaranja napiše leta 1906
svojo Vizijo, mu je križani Kristus simbol »žrtvujoče se, vse
objemajoče in vse odpuščajoče ljubezni«. V bakanalu pred
križem našteva vse, ki jih vidi plesati za vlačugo Babilonko.
Med njimi:

»menihi trgali so raševino
s teles, tiare z glav maziljenih
so padale pred njene noge v prah.«

Kakor je ta Kristus na prvi pogled krščanstvu bližji od
Kettejevega ali Murnovega, je vendarle ostal le simbol, saj
je tudi Župančičev nazor vsaj zelo blizu panteizmu, kakor
ga je v svoji vesoljni erotiki pojmoval Kette. V beležnici 106
iz leta 1913 piše: »...  ljubezen je ... vseobjem in vsespre-
jem: objameš, pritisneš na srce rožo in trn — ljubezen boli,
zato je ni vsak zmožen.«

Ker je CANKARJEV odnos do Cerkve v tem pa tudi v
naslednjem času znan iz njegovih del, v katerih govori o
župnikih kot o oblastnih vaških mogotcih, ali kot o duhov-

70

nih pohabljencih, ki jih mučijo zatrti nagoni, naj zadostuje
samo nekaj mest iz njegove korespondence.

V pismu bratu Karlu 24. 11. 18 9 9 107  obžaljuje njegovo
odločitev, da gre v semenišče: »Ti poj deš v semenišče? —
Jaz ne rečem nič; stori kakor Ti je drago. Kakšne misli
imam jaz o teh stvareh, Ti je znano; če misliš Ti drugače,
Ti ne bom prigovarjal. Ako napraviš ta korak iz materijal-
nih ozirov — napravi ga! Jaz bi se rajši obesil.« — Ko piše
19. 8. 1900 Kraigherju je Cankarju že žal za njegovo preve¬
liko strpnost do bratove odločitve: »Moj brat je bil sprejet
v semenišče. Škoda! Zdaj mi je žal, da mu nisem bolj branil.
Napisal bi morda kaj pametnega, zdaj pa je napol izgub¬
ljen.«

Posebno ostro pa izraža Cankar svoje prepričanje v
pismu bratu Karlu 9. 3. 1900:

»Kakor že veš, se pečam zdaj tudi s politiko in lahko si
misliš, da to ravno ne povzdiguje moje dobre volje. Ako
praviš, da nisem ustvarjen za politiko, se motiš. Zdaj mo¬
ram pisati brez ognja in brez prepričanja in to je res težko.
Kaj se hoče? — Od srca ne bom pisal slovenskih člankov
prav dotlej, dokler ne bomo imeli dnevnika, ki bo popol¬
noma in odkrito protiversk, a v socijalnem obziru naj bližji
socijalnemu demokratizmu, ki pa v vsem svojem programu
ni prikladen našim razmeram; (to se vidi že iz tega, da tak,
kakor je zdaj, pri nas ne more dobiti skoro nobenih somiš¬
ljenikov). ,Slov. Narod 1  je boječ in zato tudi hinavsk. Na¬
padati ne bi smel samo posameznih nositeljev verske in
posebno še klerikalne misli, temveč versko inštitucijo in
pred vsem katoliško cerkev samo. Odkrito tega zdaj vsled
bedastih zakonov žal še ne sme, a prikrito bi se dalo. On
niti tega ne stori. Meni se vselej gabi, kadar pride s svojim
.globokim verskim prepričanjem 1 . — Tako je bil npr. napad
na papeža umesten, a bil je tako surovo in bedasto uprizor¬
jen, da je protiverski stvari bolj škodil kot koristil. Napad
je bil čisto umesten zato, ker tudi klerikalni listi napadajo
nositelje svobodne misli, ki so nam prav tako sveti kot

71

klerikalcem njihovi svetniki in papeži. ,Haust du meinen
Juden, so hau ich deinen Juden! 1  ■—■ Tu Ti ne bom razlagal
svojih nazorov in kako sem prišel do njih, a rečem Ti, da
so trdni in da smatram vero in katoliško hierarhijo za naj¬
večjo sovražnico človeštva in vsakega posameznika.-«

Kakor vsi njegovi tovariši je tudi Cankar pisal o Kristu¬
su. Zgodilo se je to mnogo pozneje med volilnim bojem,
ko je v prvomajskem spisu Prvi majnik 1907 objavil le¬
gendo Kristusova procesija. 108  Tu je, kakor pravilno ugo¬
tavlja Venceslav Bele v članku Jezus v poeziji, 109  da »Kri¬
stusa v njem izdaja zunanjost, izdajajo besede, kljub temu
pa po bistvu in resnici ni Kristus, ampak poosebljeni so¬
cialni demokratizem.«

Zdi se, da je tu Cankar domislil idejo o Kristusu, kakor
sta jo izrazila Kette in Murn (ter nekaj drugače tudi Žu¬
pančič) dosledno do kraja, saj je pri obeh pojem Kristusa
tesno povezan s socialno kritiko.

Tudi panteističnim občutjem svojega časa se Cankar ni
mogel odtegniti. 110  V pesmi Večerni koncert, ki jo je poslal
v pismu Anici Lušinovi 27. 8. 1898 na primer pravi:

»Duša najina plava na perotih neizmernih
V teh pesmih večernih,

Po neskončnem nebu,

In vsa ta čudovita noč naokrog
To je poezija, to je bog,

To je najina duša, Anica ...«

Posebno zanimivo in značilno je Cankarjevo pripovedo¬
vanje o tem, kako težko se je boril, da bi se dokopal do
svojega svetovnega nazora. V pismu Anici Lušinovi 25. 7.
1898 se izpoveduje:

»V tem dolgem večnem samotarenju sem si napravil
popolnoma svojo sodbo o življenju in o ljudeh in tisoč
vprašanj me je mučilo neprestano, ne da bi mogel odgo-

72

voriti nanje. Kadar se mi je zdelo, da sem prišel v svojih
mislih do konca, da sem spoznal jasno in razločno vse skriv¬
nosti, — dvignilo se je pred mano kakor visoka stena in
videl sem, da ne vem ničesar. Iskal sem po filozofih, ki so
premišljevali vse življenje po zadnjih vzrokih življenja, a
na najtežja vprašanja mi ni odgovoril noben. Vse se vrti
v krogu, — kadar človek misli, da je spoznal dovolj, takrat
zapazi, da stoji zopet tam, kjer je pričel svojo pot. Zato je
naravno, da se svet tako krčevito oklepa boga; — iz njega
si more razlagati vse in jasno mu je, čemu živi. A kadar
nima več te vere, iskati mora resnico sam, če hoče, da je
človek. Kadar pa prične iskati, naraščajo vprašanja zmirom
bolj, dokler naposled ne obstane in ne more več naprej; in
v svoji utrujenosti se oklene navadno tujih, zmedenih na¬
zorov ali pa se vrne, odkoder je prišel... «

Slaba dva meseca pozneje 17. 9. 1998 je pisal podobno
Župančiču: »Ti praviš, da si prišel v svojih filozofskih raz¬
mišljanjih do zvršetka? Srečen človek! Jaz se mučim in
mučim, a nisem še niti pri pričetku... Če se hoče stopiti
za korak naprej, pa imaš že zopet steno pred nosom. Da,
takole v kavarni, pri cigareti in črni kavi, pozno na večer
— domišlja si človek hipoma, da je vse jasno krog njega,
da mu leži na dlani j edino pravilni, naj svetlejši sistem, čisto
jednostaven in lahak, tako da se čudi, kako da ni že prej
prišel do njega. A vstani, — »zahlen« — deževna noč tam
zunaj, mokra cesta, dolgočasni ljudje — in ves sistem je
pri hudiču; v tistem trenotku si zopet prepričan, da se godi
s Tvojo filozofijo prav tako kot z vsemi drugimi — življenje
se ne da zmašiti vanjo ... Ali si čital kaj Spinoze? Jaz sem
preštudiral prvi del njegove etike, — zdaj pa nimam no¬
benega veselja več. Zakaj ne? V drugem delu je iztrganih
16 stranij. Druzega pa se tu v Pulju ne da dobiti. Ta čas
si torej pomagam s — sv. ..Avguštinom. O bog, kako so vsi
ti ljudje trdni in samosvestni v svoji stvari. Da bi se bil
morda v stanu motiti, to mu pride prav tako malo na

73

pamet, kakor da bi dvomil o eksistenci svojega nosa. Mene
ta samosvestnost naravnost jezi in vznemirja.«

Kako zelo je bila ta filozofija, ali bolje; to filozofiranje,
v zvezi z literarno strujo, priča zopet Cankar, pri katerem
se v pravkar omenjenem pismu Anici Lušinovi njegovo
razpravljanje o boju za svetovni nazor prevesi v pravo
findesieclovsko razpoloženje:

»Jaz sem tako srečen, kadar presanjam ves dan; zdi se
mi, da plava moja duša visoko, visoko in da vidim neiz¬
merno več, kakor morejo videti telesne oči. To, kar je
resnično krog mene, nima samo na sebi nikake vrednosti
in zdi se mi, da je samo simbol večnih idej. Zato je tako
smešno in malenkostno to zunanje življenje in ena sama
lepa misel je vredna več, kot ves svet... A od te visoke
poti med zvezdami je duša utrujena, — in jaz sam ne vem,
kako bi mi bilo težko pri srcu, ko bi ne imel Tebe, Anica,
in svoje ljubezni.«

Vzorec pravega impresionističnega doživljanja z značil¬
nimi findesieclovskimi rekviziti »nejasnosti«, »barvnih
nians«, »rubinov in smaragdov« ter z rahlim nadihom utru¬
jenosti, ki pa v ljubezni do dekleta še najde neko trdnejšo
oporo, naj pokaže mesto iz pisma Anici Lušinovi 13. 7. 1898:

»Morda bi Ti moral pisati, kaj doživim tukaj; a zu¬
nanjih dogodkov ni prav nikakoršnih; kar doživim, to je
samo v moji duši. Tako na priliko je moj glavni dogodek
današnjega dne — poleg Tvojega pisma —, sprehod ob
morju o solnčnem zahodu. Iz vseh teh čudovitih nijans, ki
so prehajale druga v drugo lahno in komaj vidno, kakor
glasovi klavirja, — iz vseh teh gorkih barv, iz rubinov,
smaragdov in safirjev, ki so se bleščali na površju valov,
vstajali so zame neznani čuti, spreminjali se v obraze in
besede in v nejasnih potezah se je razgrnila pred mano
tragedija; barve bodo obledele in ostal bo suh načrt brez
moči in brez življenja, dokler mu ne vlije krvi — morda
en sam nenadni solnčni žarek-A vsi ti nejasni čuti in

74

vse moje sanje rastejo samo iz moje ljubezni in iz spominov
nate, Anica ...«

Za dekadente tako značilna misel na smrt, ali celo na
samomor iz neke utrujenosti in prenasičenosti se pri naših
pesnikih ne pojavlja samo v pesmih; npr. v Župančičevi In
nikjer, nikjer tolažbe  z izrazito dekadentskim koncem:

Ah, ne dajte mi pištole —
jaz sem preveč radoveden.

Podobno je KETTEJEVO razpoloženje v pesmi Da bi
pozabil te:

Vendar, da je bila pištola blizi,
polastil bi se v hip v ekstazi je . . .

Mnogo bolj pretresljivo in manj pod vplivom sodobnih
literarnih tokov, ker ne izraža prenasičenosti ampak nepo-
tešenost, je prisotna misel na smrt v Kettejevih verzih:

Jaz sem umrl. Oj dekle pomisli:
moje široko razprte oči
videle niso nebeškega solnca
sladkih ni čulo uho melodij.

Taka, ali zelo podobna razpoloženja lahko zasledimo v
pismih vseh štirih. Še najmanj pri vedrem in od notranje
energije prekipevajočem Ketteju, ki ni okusil velemestnega
vzdušja. Kljub temu pa tudi on v pismu Cankarju 111  7. 3.
1897 govori o »čudnem stanju«, »ko leže razum, pamet in
volja zavita v neko meglo, čim razgreta domišljija išče pri¬
ljubljenih predmetov s strastjo, da se ne da dopovedati«.

Še bolj se razodeva tako razpoloženje v pismu 25. 10.
1897: »Za lansko leto mi ni; sam sem bil še ves tako čuden,
nesposoben za življenje, nič se mi ni ljubilo korespondi-
rati...« — 9. 2. 1899 pa piše tudi Murnu: »...  ne samo jaz,

75

ne samo Ti, ne samo On [Župančič ali Cankar?], vsi ne
vemo, kaj hočemo: to je menda tudi znak našega veka.« —
Ob spoznanju, da mu je Angela nedosegljiva zapiše Šešku
v pismu 18. 1. 1899 celo že kar resignirano misel: »Vidiš,
jaz bom poslal Zvonu par verzov, ki naj označijo mojo
prazno Dušo, prazno in pusto, odkar je šla Angela z vsem
,cokompokom‘ iz nje. Kakor raztolčen klavir je: če udariš
po njem dobiš samo neharmonične glasove.«

Zanimivo je, da je v MURNOVIH  pismih morda največ
te »bolezni časa, letargije mladih ljudij, ki se posebno pri
nas tako živo opaža,« kakor piše maja 1898 Šorliju. 112  -—
V pismu Cankarju marca 1898 na primer beremo:

»Jaz sem v resnici čuden človek. Življenje vnanjo [!] se
mi zdi kot nekaj kar ni moje in kar me samo zanima -— Iz
tega reflekta duševnega si boš lažje marsikatero pesem
razložil — Včasih se mi zdi veliko in lepo, da ga občudujem
in se tresem v neki sveti tihoti, včasih pusto, prazno, mrtvo.
Izjokal bi se, ubil bi se! . . . Včasih mislim, da sem blazen.
Polasti se me ,ein dumpfer Zustand 1  — Tedaj se vidim
pogreznjenega v velik kup blata, vse v meni se razpusti,
oči mi zazevajo — Vse se mi zdi tuje, brezglasno, neznosno.
Drugič zopet se mi zdi, kot bi plaval v neskončnih krogih,
ovit okoli celega sveta, nad zemljo in se ji ostudno zani¬
čujoče rogal in ji pluval v obraz. (Morebiti je ta odtujenost
odmev temnih, odtujojočih razmer, med katerimi sem tako
čudno rasel...) Dalje praviš, da ne veš kam merim in kje
se ustavim. Moj Bog, če bi jaz kam meril, bi bile pesmi v
resnici drugačne. A to mi ni prišlo doslej niti na misel.
Vrgel sem na papir posamezne trenutke in utise, in mučno
svetsko naziranje svoje duše. Trenutki, samo trenutki! V
njih dostikrat sam sebe ne poznam — zde se mi velikanski
vzdih — neznanega sveta.«

Murnove misli so često temne in mračne. Vedno znova
se mora spodbujati. Prijatelju piše novembra 1899, da mu
je »tesno kot v grobu«. Župančiču priznava 23. 1. 1901, torej

76

niti pol leta pred smrtjo, da se mu je zdelo »ves tale čas,
kot bi pisal neko — poslednjo voljo[!]« Toda že v nasled¬
njem stavku se skuša zopet dvigniti: »No, umreti še ne
mislim s tem, ti ljubi Bog se nas usmili in nam daj učakati
vsaj še eno stoletje ...«

Še kasneje, februarja 1901, se toži Fanici Vovkovi: »Na
svetu ni vse v pravem redu, posebno pa v sedanjih časih
ne ... Meni, vraga, se zdi kot bi bil že grozno star ali vsaj
strahovito umerjen. Zgodaj namreč postajam zaspan, čem
dalje redkobesednejši sem in čemerno gledam za svojim
križastim oknom na gosti naletavajoči sneg, ali pa se kregam
s komurkoli. Brezmiselni se mi zdijo ljudje in brezmiselno
vsako življenje.«

Pri vseh teh utrujenih mislih, ki so bile v tistem času
tako običajne, pa vendarle ne gre samo za davek dobi.
Ne smemo namreč pozabiti, da je bila usoda vseh štirih res¬
nično grenka in da je imel posebno Murn kot nezakonski
sin, ki je »rasel v temnih odtujujočih razmerah« za seboj
tudi tako težko doživetje, kot je bilo srečanje z materjo v
Trstu. Opis tega srečanja v pismu neznancu poleti 1897 je
več kot pretresljiv dokument.

Že v začetku, ko preklinja svojo lenobo pravi: »Najraje
bi se ubil ali kot duh izginil iz sveta,« potem pa nekaj vrstic
pozneje preide na obisk v Trstu: »Posledice obiska svoje
matere so bile — tebi to zaupam — v nebo upijoče solze.
Nesrečen, jezen, otožen, sploh na duši bolan sem bil kot še
nikdar poprej. Spoznal sem in jasno videl tedaj svoj ,odveč'
na sveti. Poslušaj! Videl sem mater po celih šestih letih,
a kako je bilo to svidenje! Tožno veselo in skrbno me je
gledala in mi tožila svoje reve. Jaz sem molčal. Gladila
me je, vsedla se je meni nasproti. Jaz sem molčal. Gledala
mi je v oči, hoteč brati v njih dušo svojega sina — in brala
jo je! — Jaz sem molčal in molčal. Nekaj čudnega mi je
srce stiskalo in me tiščalo v grli, da nisem mogel govoriti.
Pa kako bi ne! Povem ti, kar nikomur več ne povem — Videl

77

sem mater suho, bledo kakor duh — staro, bolno še vedno
služečo in trudečo se zame in zame tudi raztrgano! Z ble¬
dimi ustnimi me je izpraševala: ,Kaj ti je, oh, kaj ti je?‘
In jaz, ki sem se hotel izjokati na prsih matere sem mol¬
čal, nisem ji odprl srca — S težavo sem vedno ponavljal
svoj suhi ,nič‘ — proč hoteč, daleč, daleč proč. Dalje nisem
hotel ali nisem mogel pri nji ostati! Ko sem se poslovil me
je gorko in milo poljubila, ponavljaje mi sljutno, da se
nič več ne bova videla in da je za njo najbolje če, če —
usoda prokleta! — če umrje. Kje je božje usmiljenje, kje je
božja pomoč? Nad vsem sem obupal. Na stopnicah šele
vračajoč se od matere sem se izjokal, da mati solz ni
videla ... Kaj ne da ,srečni Murn‘!« In na koncu kot post-
skriptum: »Pisma ne kaži nikomur. Sežgi ga!«

Kot je v teh stavkih pristna, skeleča bolečina, ki je našla
svoj ustrezni izraz v izrazju svoje dobe, ni mogoče tajiti,
da je tudi pri naših pesnikih to izrazje kdaj pa kdaj prekrilo
pravo čustvo. Pri tem seveda ni mogoče govoriti o neprist¬
nosti.

V ŽUPANČIČEVEM pismu 113  Cankarju 4. 1. 98 beremo
živi opis mučnega razpoloženja ob sprehodu s stricem:

»...  jelo mi je stiskati možgane nekaj mrzlega, težkega

— ledenomrzel železen obroč, ki se počasi, prav počasi oži
in zmanjšuje; pred očmi pa plava pištola, blizu, prav blizu
in se ti ponuja ...«

Zdi se, da je med temi stavki in pesmijo In nikjer, nikjer
tolažbe, ki jo je dva meseca pozneje 8. 3. 98 poslal Murnu,
neka notranja zveza. Razpoloženje ob konkretnem dogodku
se razširi na celotno življenjsko občutje .. .

Omembe vredno je morda tudi, da je Cankar opisal raz¬
položenje pred samomorom že v svoji vinjeti Pismo, 11 *  in
da je tu že stavek: »In vendar sem legel na zofo in čakal,

— iz same čiste radovednosti. Obšla me je neumna misel,
hotel sem vedeti, kakšno je življenje po smrti.« — Sicer pa
je znal Cankar, ki za taka razpoloženja nikakor ni bil

78

imun, tako občutje v nekakšnem ironiziranju samega sebe
in dobe razgaliti kot pozo. V pismu 115  Anici Lušinovi
1. 9. 1902 zatrjuje:

»Literat ni v stanu, da bi čutil resnično ljubezensko
bolečino; koketira z njo, to je vse; rad jo ima, zato ker
pravijo, da je ljubezenska bolečina poetična. Nekateri iz¬
med teh hinavcev gredo celo tako daleč, da se streljajo iz
same afektiranosti; (n. pr. H. v. Kleist!); jaz ne verjamem, da
bi se bil kdaj kak literat odkritosrčno ustrelil. Jaz bi bil
morda že zdavnaj upihnil medlo brlečo lučico svojega živ¬
ljenja, pa nisem storil tega samo zato, ker je nemogoče —
žalibog! — da bi se videl samega v tisti tragični pozi: na
zofi leži mlad umetnik; desnica, ki drži krčevito revolver
(smrtonosni revolver), visi navzdol; glava je nagnjena na
zofo nazaj, iz levega senca kapljejo še rdeče kaplje krvi;
oči so polodprte, mirne, vesele... ah! In na mizi leži pi¬
semce: ,Draga Ana! Kadar bodo te vrstice v Tvojih ro¬
kah .. . itd/ — Kaj praviš? Da, da, poza, to je vse! Pomisli
strahoto, da bi, recimo, padel z zofe in bi me našli v kakšni
nedostojni pozi! Človek nikdar ne ve, kaj mu je name¬
njeno . . . Rekla si enkrat, da sem zaljubljen vase. O, da,
pa še kako! Če bi jaz ne bil slučajno jaz, bi se s tem
človekom niti seznaniti ne hotel. Spoznal bi od daleč, da
je neznosen hinavec, ki zakriva svoje resnične misli samo
zato, ker so preneumne in prenepoštene ...«

To izstopanje iz samega sebe, to opazovanje samega
sebe od zunaj, ki ga poznamo že iz Murnovega pisma Can¬
karju marca 1898 prav gotovo ni samo znak dobe, kakor
sodi Murn, ko pravi v pismu Župančiču 119  6. 9. 1898: »Po¬
stal sem Ti skoro za vsako stvar ležeren. Nič nimam za¬
nimanja in to pač kaže, da nimam nič življenja — Skoro
bi si kaj storil... Pa zakaj, od kod je to? Jaz ne vem, kaj
prehodna doba name tako upliva? Bil sem večkrat bolan
v zadnjem času in v bolezni me je zapuščala zavest. Želel

79

sem si potem, da bi umrl. A kaj je to? Odkod pride to?
Skoraj bi bil v 20. stoletji fatalist!«

K tem zelo podobnim nazorom glede vere in umetnosti,
posebno pa k zelo sorodnim findesieclovskim razpoloženjem,
ki jih nismo nabrali toliko med pesmimi, ampak v morda
še bolj intimnih pisemskih izpovedih, kjer jih je seveda še
mnogo več in morda bolj značilnih, bi lahko prišteli še
nekatere podobne »skupne« motive. Kakor so si bili namreč
naši pesniki po značaju različni, so se v motivih često sre¬
čevali. Zanimive bi bile seveda podrobnejše primerjave, ki
bi pokazale, kako se je isti, ali vsaj podoben motiv, ali
morda samo bežen spomin na kak pogovor pojavljal v nji¬
hovem delu na različne načine. A naj zadostuje nekaj slu¬
čajno nabranih zgledov.

Tako se na primer vsi trije, Kette, Cankar in Župančič
norčujejo iz bogoslovcev, oziroma iz ljubljanskega škofa.

— Čeprav je med nastankom teh pesmi (Kette: Naš Mesija

— 1892, Cankar: Pred škofijo  — 1893 in Župančič: Procesi¬
ja  —- 1895?) precejšnja časovna odmaknjenost, je sorodnost
očitna. Kot je znano, je postala Kettejeva satira za pesnika
usodna. Pri hišni preiskavi jeseni 1895 je bila zaplenjena,
Kette je bil dvakrat zaslišan in nato kaznovan s šolskim
zaporom in slabim redom v vedenju. Njegov varuh pa mu
je odtegnil podporo. — Dopisna knjiga Zadruge pa priča,
da so se zadružani s Kettejem solidarizirali in ogorčeno
ugotavljali nezakonitost takih ukrepov. Na koncu je bil
Kette celo prisiljen, da jih je pričel miriti. 117

S tem smo prišli tudi že do prvega vira teh podobnosti:
živahnih medsebojnih pogovorov, ki se kljub občasnim oh¬
laditvam nikoli niso prav pretrgali in so se nadaljevali v
korespondenci. Posebno v začetku so si namreč stalno za¬
menjavali svoje pesmi in si jih pošiljali v oceno.

Drugi tak soroden motiv je bil Bled. (Kette: Na blej¬
skem otoku,  Murn: Na blejskem otoku  in Župančič: Na
Bledu).  Prav tu bi bila primerjava posebno zanimiva, saj je
situacija enaka.

80

Tudi Cankarju je kdaj pa kdaj prišel pod pero kak
izraz, ki spominja na pesmi njegovih tovarišev. Tako naj¬
demo v črtici Moj kabinet 118  stavek: »Vi drugi imate pri¬
jatelje, imate ljubice ...«, stavek, ki si ga brez Župančičeve
pesmi Raznim poetom  (»Vi drugi imate ljubice...«) ne
moremo zamisliti. — Tudi Župančičevo »rožo mogoto« sre¬
čamo v Cankarjevi noveli Novo življenje 119  (»Pa vtaknimo
v gumbnico rožo mogoto«).

Posebno zanimivo je mesto v noveli Življenje in smrt
Petra Novljana, 120  ko umirajoči starec pripoveduje o štu¬
dentu, ki je umrl v sosednji sobi: »In stavila sva, kdo da
umrje prvi, za pet lepih dišečih mandeljnov sva stavila,
Bog vedi zakaj za pet mandeljnov. In še tisti večer je po¬
trkal na zid in umrl.« Ta tekst, ki je nastal leta 1903, je
nekakšen komentar k sicer težko razumljivi Murnovi Ba¬
ladi,  ki jo je napisal pesnik tik pred smrtjo.

Takih primerov bi, kot smo rekli, lahko navedli več.
Dokazujejo nam, kako blizu so si bili duhovno in kako živi
so bili medsebojni stiki.

Da so si bili edini v presoji slovenskih literarnih poja¬
vov, na primer glede Aškerca, je pri njihovi lterarni usmer¬
jenosti razumljivo.

Kako sorodno, lahko bi rekli celo sporedno je tekel
njihov miselni razvoj, naj pokaže samo še en citat iz Can¬
karja, ki razloži ne le Kettejevo in Murnovo ampak verjetno
tudi lastno kasnejšo svetovnonazorsko usmeritev. Leta 1901,
ko je v Slovenskem narodu ocenjeval Almanahovce 121  je
zapisal: »Spokoril se je Kette, ko mu je bila že tudi duša
razjedena od bolezni, in nad njegovo posteljo je visel molek;
spokoril se je Murn in ob svoji zadnji uri držal razpelo v
rokah. To je utrujenost. Hrepenenje je tako silno, in gren¬
kih razočaranj je toliko, da omahuje mehka pesnikova duša,
da zatisne oči, beži. Kdo bi jo sodil in obsojal?«

Če hočemo razumeti pot,, ki so jo v oblikovanju svojega
svetovnega nazora prehodili štirje pesniki slovenske mo¬
derne, si moramo predočiti predvsem družbeno sredino, iz

G Slovenska moderna

81

katere so izšli. Čeprav ni nobeden izmed njih kmečki sin,
je za vse štiri značilna kmečka ali vsaj polkmečka okolica
s tradicionalnimi verskimi predstavami. Te so tako globoko
zakoreninjene v njih, da so zelo naravno in prav nič pri¬
siljeno sprejeli in uporabljali versko metaforiko , 122  ki jo je
tako rekoč predpisoval novi literarni slog in se je poslu¬
ževali še tedaj, ko so se — odtrgani od doma — oddaljevali
od verskih nazorov svoje mladosti. Kljub mestnemu ali
celo velemestnemu okolju, v katerega jih je vrglo življenje,
so še čutili s kmetom in jim ni bilo težko vživeti se v kmečko
miselnost. Čim trša je bila njihova usoda, s tem večjo no¬
stalgijo, ki je tudi rahla ironija ni mogla zakriti, so do¬
življali podobe kmečke domačnosti, čeprav so se razumsko
vsaj ob branju Krekovih Črnih bukev kmečkega stanu 123
zavedeli, da kmečke idilike že davno ni več.

Da je oddaljevanje od katoliških dogem vodilo najprej
v liberalna cerkvena kritična stališča, kakor jih srečujemo
predvsem pri Cankarju in pod Govekarjevim vplivom tudi
pri Ketteju, se da razložiti iz novega okolja, v katerem so
se znašli. Lesk meščanske družabnosti s plesi in bolj ali
manj duhovito konverzacijo gosposkih salonov je omam¬
ljal predvsem Ketteja in Murna. O tem je v njuni kore¬
spondenci dovolj pričevanj . 124  Pri tem pa so se morali v njih
že kaj kmalu porajati občutki manjvrednosti in pa tudi
kritičnosti do te iz take družbe. Stradež, ki so ga okusili vsi
štirje, in srečanje s cukrarno sta prav gotovo tudi prispevala
svoje.

Njihovi nazori v času njihovih pesniških prvencev — se¬
veda niso bili znanstveno podprti, saj so jih sprejemali v
glavnem iz drobcev v citatih preko tujih ideologij. »Utru¬
jenost«, o kateri govori Cankar, pa je zmaga nostalgije po
mladosti, po zdravem, še urejenem svetu nad vse drugač¬
nimi življenjskimi izkušnjami in razumskimi izsledki.

82

SPREJEMANJE

Veste — kritiki — to so hudi možje!
Oni imajo sive glave,
oni imajo nazore!

Oton Zupančič: Na pot

Recenzent je ogledalo, v katerem
kaže umetnik narodu pomen in na¬
men svojega dela. V naših krajih pa
so ogledalo obrnili, tako da vidi
umetnik v njem svojo spako, narod
pa strmi na prazen papir.

Ivan Cankar: Bela krizantema

Prve kritike o pesmih, ki so jih moderni napisali, so se
pojavile še preden so izšle njihove pesniške zbirke. In Can¬
kar je kaj kmalu občutil, da se moderni liriki kljub trkanju
vrata niso sama odprla na stežaj.

Da je prišla ovira s tiste strani, kjer jo je najmanj pri¬
čakoval, seveda še slutiti ni mogel. Zanimivo je, da sta
imela pri tem posebno vlogo prav Aškerc in Govekar.
Aškerc, o katerem bi morda prej sodili, da se bo novi
poeziji upiral, jo je sprejel blagohotno, skoro navdušeno.
Ko mu je Cankar kot uredniku pesniškega dela v Zvonu
pošiljal svoje pesmi, jih je ta v pismu 17. 4. 1897 pohvalil 125 :
»... ugajale so mi med vsemi mlajšimi pesniki najbolj Vaše
pesmi in večkrat sem priganjal prof. Bežeka, da naj tiska
Vaše reči.

Lepi so tudi ,Dunajski večeri', čeprav se bližajo že de¬
kadenci — no, to nič ne de!.. . Jaz sem jih priporočal
za tisk.«

Vse drugače pa je bilo z Govekarjem. Medtem ko se
Cankar še vedno zaupno obrača nanj kot na prijatelja, mu
je Govekar tedaj že skrajno nenaklonjen. Njegovo pismo
Aškercu 11. 5. 1897 pa diši celo po intrigi; v njem skuša

6 *

83

avtor romana V krvi  urednika prepričati o nemoralnosti
Cankarjeve poezije:

»Tudi v poeziji se Cankar zaletava. Čul sem, da so Vam
njegovi ,zimski [dunajski] večeri' — ,absolutno ugajali.' Ne
prilaščam si veljavne sodbe v pesništvu, vendar menim, da
so nekatere  pesmi v tisti zbirki več nego dvomljivo
poetične. Kar se sme in more rabiti kot sujet romana,
to ne more biti često snov pesmi  j. Prostitucijo in pre-
šestvo opevati  v 4 — 5 kiticah se mi zdi skoro nemožno,
ker nedostaja blažilnih momentov na vseh krajih. In npr.
tista pesem (,Ne vstajaj, ne vstajaj'), ko sta prešestnica in
prešestnik skupaj — kje? i to pove pesnik! — ko trka nekaj
(dež) na okno ter se ona vsa v strahu izvija(!) njegovemu ob-
jemu(!), a prešestnik jo tolaži: ,tvoj mož pijančuje, bodi mir¬
na!' — ta pesem se mi zdi naravnost grda, nepoetična.
Manka ji morale, manjka etičnega ozadja.  Če je mož
pijanec in morda celo surovak, to še nikakor ne ublaži
greha  žene — matere! Niti glad bi ne bil v pesni(!!)
dovolj močan motiv, da se uda mati — prostituciji... Ali
se motim?? — In taka je večina tistih pesmij. Sama poltnost
brez dovelj krepkih blažilnih stranij! Menim torej, da bi C.
storil prav, če te pesmi — vsaj za nekaj let — odloži, pa
izpusti  iz nameravane zbirke! — Jaz bi mu svetoval to,
a fant bi me ne ubogal, ker je prav v to zbirko ves za¬
ljubljen.«

Ni nujno, da je Zvonov glavni urednik Bežek pisal Can¬
karju pod Govekarjevim vplivom, saj ga je Aškerc moral
že prej »priganjati«, vsekakor pa je treba upoštevati, da je
bilo to pismo napisano 8. 6. 1897, torej slab mesec po Go¬
vekar j evi intervenciji:

»Toliko pa Vam obče lahko rečem, da glede ,ni za nas'
sem v soglasju z nekaterimi razboritimi ljudmi, ki sicer nika¬
kor niso prudisti. ,Sunt certi denique fines'. ,Gourmandi'
jedo menda najraje tako divjačino, ki že nekoliko — smrdi,
a za vsaki dan bi je menda vendarle ne marali, preprosti
ljudje z zdravim želodcem pa sploh tistega finega prikusa

84

ne marajo. Sicer pa si jemljem jaz merilo za dopustnost in
nedopustnost kake ,mesenosti‘ iz nemških listov in sem se
uveril, da celo taki listi, ki glede lascivnosti niso preskrupu-
lozni, a hočejo biti organi honetne družbe — npr. ,Nova
preša 1  — ne prestopijo nekih mej, a uverjen sem, da bi
pesmi, kakor so Vaši ,Zimski [Dunajski] večeri 1  N. preša ne
sprejela.«

Dunajski večeri  so izšli šele v Erotiki. Do preloma med
Cankarjem in Govekarjem pa je prišlo šele ob uprizoritvah
Cankarjevih dram v gledališču.

Tudi Župančič je že leta 1898 spoznal, da se svojim kri¬
tikom ne more prikupiti. V Verzih, 126  ki jih je objavil šele
leta 1900 v Slovenki toži:

Dekadent si, če preklinjaš
in če molčiš, dekadent;
dekadent, če se spreminjaš,
če stojiš, si dekadent.

V drugi številki Mladosti je objavil svoje Velikonočne
sonete 127  ki jih je kot pravi 4. 1. 1898 v pismu Cankarju 128
imel za najboljše, kar je sploh kdaj zložil. »Situvacija«,
zatrjuje, »je čisto resnična —- vse je bilo ravno tako«. Murna
so spominjali na Baudelaira, kar je Župančiča veselilo, ker
dotlej od njega ni prebral še »niti vrstice«.

Tretji izmed sonetov je zbudil ogorčenje Aleša Ušenič-
nika, ki je pesnika v Katoliškem obzorniku 1898 ostro na¬
padel. 129  Pod črto je tiskal ves sonet, v katerem ga je menda
poanta o pesniku, ki je križanemu Kristusu ukral dekletov
poljub, posebno razkačila. Ušeničnikova obsodba je zelo
osebna: »Da, to je pravi cvet materijalizma, ali recimo fri-
volnega cinizma, venerizma, voluptarizma! Tak pesnik je
res ,figlio della volutta 1 , — sin pohoti.«

Ušeničniku v obrambo pa je treba povedati, da ta izraz
ni njegov, ampak si ga je izposodil iz obsodbe d’Annunzia,
ki jo je izrekel L’Osservatore cattolico. — Dve leti kasneje,

85

leta 1900 se Ušeničnik že umika 130 : »Resnica je, da sem en¬
krat zapisal v ,Kat. Obz.‘ o njem trd izraz radi velikonoč¬
nega soneta' v ,Mladosti'. Morda res pretrd izraz! Pesem je
blasfemična ali otročje-neumna, kakor se vzame. V svojem
miljenju, v ,Mladosti' pa je dobila obenem še znak podlega
cinizma in pohotne frivolnosti. Seveda je zadeval izraz le
poeta!  Saj Oton Zupančič niti podpisan ni bil, ampak le
psevdonim: Aleksij Nikolajev. Sicer bi bil pa jako vesel
take tožbe radi — same kritike psevdonimnega poeta. Tudi
to bi bilo nekaj vredno, da mi privošči božanski poet vsaj
pred krvavim sodiščem ,rendez-vous'.«

Se kasneje, leta 1939, ko je bil Župančič že priznan pes¬
nik, je Ušeničnik celo to sodbo preklical 131 : »Danes mi je
žal, da sem sploh rabil tisti izraz, in sem to že pesniku sa¬
memu odkrito povedal. . .«

Morda je prav v spreminjanju takih sodb naravnost
simptomatično izražen razvoj sprejemanja, ki ga je bila
deležna slovenska moderna od njenega prvega nastopa pa
do novejšega časa.

Odklonitev goriškega založnika Andreja Gabrščka, 132  da
bi v Salonski knjižnici izdal 50 CANKARJEVIH pesmi, češ
»— da ima za ,Slovansko' že kup gradiva, da poezije, ki jih
on izda, Slovenci že a priori odklanjajo«, je Cankarja pre¬
pričala, da bo za nameravano izdajo svojih pesmi potreboval
vplivne priporočnike. Odločil se je za Aškerca in Levca, ki
naj bi mu utrla pot pri založbi Ign. pl. Kleinmayer & Bam¬
berg.

Slovanski svet 138  je tega založnika, ki je »Slovencem ne¬
naklonjen« in »si je ob natiskovanju slovenskih knjig na¬
bral uže celo premoženje, navzlic temu pa kaže očitno ne¬
naklonjenost napram našemu narodu«, sicer ostro napadel,
a Cankarju ni preostajalo drugega, saj je njegov poznejši
založnik in prijatelj Lavoslav Schwentner odprl svoje lastno
podjetje šele 1. 7. 1898, ko je imel Cankar z Bambergom že
podpisano pogodbo. Kot pojasnilo za svoje ravnanje piše

86

25. 5. 1898 Schvventnerju: 134  »Ko bi bil vedel, da odpre v
Ljubljani svojo trgovino slovensk založnik, ki menda ni
nikak trdosrčnež, kakor so navadno naši domači knjigotržci,
ponudil bi Vam bil svoje poezije; a tako ni šlo drugače,
kakor da sem se zatekel k Bambergu, če jih nisem hotel
dati čisto zastonj.«

Aškerc in Levec sta res pri Bambergu uspešno posre¬
dovala in 14. 6. 1897 je Cankar že lahko podpisal pogodbo,
ki se v slovenskem prevodu Izidorja Cankarja glasi: 135

Prepuščam svoje zbrane pesmi Vaši založbi za znesek
fl. 200. — dve sto goldinarjev.

Od celotnega honorarja sem danes prejel polovico fl.
100.—• sto goldinarjev, dočim naj bo druga polovica sto gol¬
dinarjev plačljiva, ko bo knjiga dotiskana, a najpozneje
1. julija 1898.

Ivan Cankar
stud. phil.

Vrhnika

Izid zbirke pa se je bolj po avtorjevi kot založnikovi
krivdi zavlekel. Cankar je sicer že 24. 9. 1897 na posebno
prošnjo dobil ostalih 80 goldinarjev (20 goldinarjev je za¬
ložnik »kot povrnjen predujem« 136  izročil Tavčarju za Na¬
rodno tiskarno), a za tisk zreli rokopis je izročil Bambergu
šele sredi 1898.

Cankar pa honorarja, ki ga je prejel pred rokom en dan
po materini smrti, ni mogel porabiti za pot na Dunaj, kakor
je prosil založnika, ampak je z njim poravnal stroške za
materin pogreb .. .

Videti je, da se po Cankarjevem odlašanju z rokopisom
zdaj tiskarni ni kdo ve kako mudilo. Tako je izšla še leta
1898 Bučarjeva Biserojla jasna vila, zaradi katere je Cankar
v pismu bratu 137  23. 9. 1898 imenoval Bamberga — bedaka.
Prednost, ki jo je do Cankarja sicer ustrežljivi nemški za¬
ložnik dal temu naivno romantičnemu epu v izumetničenem
jeziku pred Cankarjevimi pesmimi, res ne priča o nekem

87

posebno izostrenem čutu za pravo umetnost, ali pa je dokaz
o še manj odpustljivi razsodnosti njegovih lektorjev-sve-
tovalcev.

Končno je Cankarjeva zbirka z nadvse izzivalnim na¬
slovom Erotika pred 27. marcem, ko jo je Slovenski narod
oznanil, vendarle izšla. V njej je bilo dvajset že objavljenih
in trideset novih pesmi ali 794 objavljenih in 851 še ne¬
objavljenih verzov in pesem v prozi.

Se v letu 1897 sta Govekar in Bežek v pismih Cankar¬
ju 138  24. 5. in 8. 6. prerokovala, da bo sprejem njegove
zbirke razburil slovensko javnost. Govekar je napovedal:
»To bo vika in krika!«; Bežek pa je precej previdno a ven¬
dar zadržano kritično zapisal: »Bambergu seveda nič mari,
kaj poreko naši moralisti in Vam menda še manj.«

Kako prav je imel Govekar, ko je govoril o »viku in
kriku« dokazuje kakih dvajset zapisov, poročil, kritik in
polemik v našem pa tudi v tujem časopisju — odmev, kakrš¬
nega — ne glede na škofov požig — ni imela dotlej in
menda še poslej nobena slovenska knjiga.

Po prvi notici v Slovenskem narodu, ko nepodpisani
avtor sporoča, da je Cankar zbral »krasen šopek novih
in že objavljenih poezij«, je doživela Erotika prvi in naj¬
ostrejši napad v Slovenskem listu. 139  Pod naslovom Letošnji
književni piruhi  pisec z ironijo omenja Župančičevo Čašo
opojnosti  in se nato loti še Cankarja:

»Te pesmi pa že stoje na vrhuncu ,lepih časov 1 . Ljubica
se pesniku vedno valja po divanu, on pa postaja nervozen.
Kar ni mogel stlačiti v verze, spisal je o ,zopernem mehkem
telesu' v prozi. Svetla luna igra tudi precej veliko vlogo.
Ni čudo! Pohotnost jo prekaša. Ta piruh je zaprtek; kdor
ga kupiš, odpri okno, da ti ne okuži zraka.«

Kdor bi se danes iz današnje perspektive zmrdoval ali
celo zgražal nad tako »kritiko«, bi storil avtorju brez dvoma
— krivico, saj je tak odnos do Cankarja in njegove poezije
ter poezije mladih le dosledna in naravna reak¬
cija  predstavnika skrajno zaostale sredine, tiste sredine,

88

ki so ji umetniške in moralne nazore krojili leta in leta
pred tem Mahnič, Ušeničnik, Evgen Lampe in vsi tisti, ki
so z največjo nepopustljivostjo branili stare konservativne
pozicije.

Tako je treba presojati tudi dejanje, ki ga je ta napad
pripravljal in napovedoval: požig Erotike. Ne smemo namreč
pozabiti, da je škof Anton Bonaventura Jeglič, ki se je od¬
ločil za ta prav gotovo ne kulturni korak, ob svojem nastopu
kot ljubljanski škof slovel kot toleranten in celo napreden
vladika in da se je moral v pastirskem listu proti očitkom
svojih prevnetih sobratov celo braniti. 140

Danes seveda ni mogoče ugotoviti, ali je škof to storil
po lastnem preudarku v smislu vzgoje, ki je je bil deležen,
oziroma vzdušja, ki je tedaj vladalo v katoliškem taboru,
ali pa se je dal pregovoriti. Ni izključeno, da je hotel s tem
oprati »madež« prevelike liberalnosti. Vsekakor pa je za¬
nimivo, kar je zapisal Izidor Cankar v prvem zvezku Can¬
karjevih zbranih spisov, za katere je glede na katoliško
založbo moral dati svoje privoljenje isti škof, ki je pred
četrt stoletja dal zažgati Cankarjeve pesmi. Poročilo Izidor¬
ja Cankarja je tem pomembnejše, ker je bil o tem, kar se
je tedaj dogajalo na škofiji za kulisami gotovo dobro po¬
učen: »Duhovniki so, skoraj gotovo po pretežni večini, odo¬
bravali škofovo dejanje in nekateri so mu pošiljali zahvalo;
drugi, tudi možje iz škofove bližine, ga niso odobravali in
,Slovenec', ki ga je vodil Andrej Kalan, je še po sežigu
.Erotike' objavil Cankarjev podlistek ,Na sprehodu'... a je
potem pretrgal zveze z njim na pritisk E. Lampeta ...«  (V
resnici troje Cankarjevih črtic!) 141

Požig Erotike je bil za Slovence seveda izredna literarna
senzacija. Prvi jo je komentiral pred letom (15. 3. 1898)
ustanovljeni socialno-demokratski Rdeči prapor, ki je pod
uredništvom Etbina Kristana pričel zvesto spremljati slo¬
vensko literarno živi j en j e...Že 10. aprila 142  govori o Cankar¬
jevih pesmih, »katerim smo se jako radovali a žal-

naše veselje je bilo kratkotrajno. Nekoliko dni odkar so

89

izšle, jih že ni bilo več moč dobiti pri založnikih Klein-
mayerju in Bambergu. Zopet smo se poveselili! Vraga! Je
li res mogoče, da je zanimanje za leposlovstvo v našem na¬
rodu tako vzraslo, da se delo mladega pesnika v kratkih
dneh popolnoma razproda? — Hm, ne, to ni mogoče. Knjiga
tudi ni raz -prodana nego samo prodana. Pripovedovali so
nam namreč, da je kupil vse izvode, kar jih je bilo dobiti
— ljubljanski škof dr. Jeglič. Ker ni misliti, da bi hotel
Vzvišeni Cankarjeve pesmi porabiti kot nagrade za pridne
semeniščnike, je pri tem samo jeden namen verjeten.« Dalje
namiguje nepodpisani avtor na zvezo med Slovenskim li¬
stom in usodo knjige:

Ta »kritika«, ki se je morda tudi ustmeno podprla je
gospodu škofu najbrže povzročila toliko skrbi, da je sklenil,
svoje verne ovčice na vsak način obvarovati strupa in kuge,
naj stane to tudi nekoliko stotakov.

Ker knjige ni imel v rokah, se pisec z nekaterimi samo¬
zavestnimi stavki omeji na splošno sodbo o neuspešnosti
takih ukrepov: »Korak ljubljanskega knezoškofa nam torej
priča, kako sodi naše moderno-staro katoličanstvo umna
dela in kako ,narodno 1  je. Novodobna inkvizicija ne more
več ljudij sežigati, zato vničuje njihova dela. Toda kar so
dejali mučeniki minolih časov, velja še dandanes. Papir se
lahko spali, duha pa nikdar ne ...«

Tudi uvodnik Slovenskega naroda, ki je izšel 13. aprila, 143
je sicer oster, a se še vedno omejuje na literarno področje.

»Zgodovina naše mlade literature je zabeležila imena
nekaterih mož, ki so si za vse čase pridobili žalostno slavo
Herostrata, in mej katerimi zavzema prvo mesto uničevalec
Prešernove literarne zapuščine, Dagarin. Teh mož se bo
slovenski narod vedno z gnevom in srdom spominjal, in ta
imena mu vedno znova kažejo, kako fanatični sovražniki
duševne svobode in narodne umetnosti so mu vzrasli izmej
katoliške duhovščine.

Teh duhovniških zelotov Hrenovega in Dagarinovega
kroja, ki pripadajo preteklosti, smo se nehote spominjali

90

zadnje dni, ko smo culi in čitali o usodi najnovejše sloven¬
ske leposlovne knjige, če prav odkritosrčno priznamo, da se
ta slučaj ne da postavljati v isto vrsto s Prešeren-Dagari-
novim.

Slučaj je naslednji: Pred nekaj tedni izšle so Cankarjeve
pesmi ,Erotika'. Nekaj dnij potem, ko so bile naznanjene,
so tudi že popolnoma pošle. Zaman je bilo vse povpraševa¬
nje po njih, pač pa se je raznesla govorica, da je vso zalogo
Cankarjevih pesmij kupil visok cerkveni dostojanstvenik,
in da se z duševnimi proizvodi mladega slovenskega pesnika
kurijo peči v knezoškofijski palači.«

Nadalje ugotavlja člankar, »da se ,formalno' gospodu
knezoškofu ne more ničesar očitati. Kar je storil, je imel
pravico storiti. In zaradi tega ga ne more nihče klicati na
odgovornost.« Seveda pa si pisec pridržuje pravico, da pove
svoje mnenje o postopanju gospoda knezoškofa, ki je bilo
»jako malenkostno in tesnosrčno«.  Če bi
bil škof dosleden, bi moral »obsoditi na grmado vso sloven¬
sko literaturo izvzemši samo spise borniranega zelota Je¬
rana«. Vsa polemika se končuje z optimistično bojevitostjo:
»Sicer pa naj bo prevzvišeni gospod knezoškof prepričan,
da on nima toliko denarja, da bi mogel pokupiti, kar za-
morejo natisniti današnji stroji in prepričan naj bo, da tudi
z denarjem ne zaduši svobodne slovenske literature, dokler
bo še kaj svobodne slovenske inteligence.«

Važen je še pristavek o založniku, ki mu očita: »Že to,
da je založnik vso zalogo Cankarjevih pesmi prodal gospodu
knezoškofu zasluži ostro grajo.« Sledi opozorilo na pravni
problem, če je založnik prodal tudi avtorske pravice:
»...  ako se je nasproti knezoškofu zavezal, da jih več ne
izda in jih toraj popolnoma zatre, potem je to sicer kupčij-
sko in zakonito dovoljeno ali vzlic temu kramarsko nizkotno
in nehoteno.«

Priznati je treba, da -si je liberalni Slovenski narod
uspešno prizadeval iz škofovega dejanja, ki ga ni mogoče oce¬
niti kot spodrsljaj ampak kot težko napako, skovati kar se

91

da bogat političen kapital. Tako je že dva dni za uvodnikom
izšel podlistek z naslovom Žrtve zelotizma. ui  Njegov avtor
F. G., verjetno Fran Govekar, je razširil to sprva kulturno,
oziroma nekulturno zadevo na politično področje in segel
nazaj v zgodovino:

»Dne 8. svečana 1.1. je bilo petdeset let, odkar je izdihnil
v Kranju svojo veliko dušo dr. Prešeren. Iste dni pa je gorela
v kranjskem župnišču ali na ognjišču hiše, kjer je P. sta¬
noval, majhna grmada Prešernovih neobjavljenih in po 1.
1847. zloženih pesmij; mej temi je bila baje tudi Prešernova
žaloigra. Pripoveduje se, da je dekan Dagarin mučil in
trpinčil umirajočega pesnika tako dolgo, da mu je izročil
svoje rokopise ...

Petdeset let je minilo letos, odkar se je pripetil ta naj¬
večji literarni zločin kakoršnega ne pozna svetovna litera¬
tura in kakoršnega je bil zmožen samo fanatičen katoliški
zelot, in prav te dni se je dogodil zopet sličen atentat na
slovenskih pesmih.«

Potem ko imenuje slovenske klerikalce »zelote« in »bor-
nirane reakcijonarce«, jim našteje vse njihove zgodovinske
grehe: Od slovitega škofa Hrena, ki je sežigal cele vozove
slovenskih knjig, do kranjskega dekana Dagarina, in do
škofa Mahniča, ki je proklel »pijanca in pohotnika« Prešer¬
na, in, ki je ubil S. Gregorčiča ter obrizgal J. Stritarja, A.
Aškerca, dr. Tavčarja in druge z žolčem in blatom, » — vsi
so jednaki sovražniki svobodomiselne slovenske literature in
slovenske umetnosti.«

Nadalje jim člankar očita zavratnost, saj »Cankar ni
mogel niti vprašati zakaj naj zapadejo njegove pesmi pla¬
menu« ... »brez sodbe in zagovornika so bile njegove pesmi
obsojene in sežgane. To pa ni le zavratno, nego tudi kri¬
vično!«

Sledi zopet ekskurz v porenesančni Rim s preslikava-
njem golih teles in ugotovitev: »In ta duh rimskih zelotov
se je širil in naraščal ter objel končno ves vesoljni svet kle-

92

rikalcev, za glavno taborišče pa si je izbral glave slovenskih
katolikov.

Nikjer v Evropi ni zbrano na tako majhnem prostoru
toliko nestrpnosti, toliko fanatičnega sovraštva do svobode
v umetnosti kakor pri nas. In ta klerikalna mora duši in
davi že od Hrenovih in Dagarinovih časov našo umetnost,
ki se pa ugonobiti vzlic temu ne da. To dejstvo je vesel
dokaz o velikem, neumornem nagonu do umetnosti v našem
narodu! Tega nagona — ki bi povsod drugod že davno zamrl
— v Slovencih ne zatre še cela vojska Dagarinov in Mahni¬
čev.«

Nova v tej polemiki je misel, ki se navezuje na to, »da se
je pokupilo in požgalo izmej 1000 iztisi okoli 700«. V tem
vidi člankar, da je bil »ta čin« »tudi pohujšljiv«. »Knezo-
škofijska konfiskacija« bo knjigi torej »le reklama.  Se¬
daj pojde tistih nekonfisciranih 300 iztisov iz roke v roko,
vsak jih bode bral, vsak jih bode užival še z večjo naslado,
a vsak bode iskal  v njih — nemoralnost. Najivne in
idealne duše se bodo sedaj vsled škofove reklame po sili
pohujševale in kvarile, kajti pohujšuje se človek nad vsem
prepovedanim. Marsikdo, ki bi se sicer ne brigal za ,Eroti¬
ka”, jih bode preštudiral sedaj natanko, in celo naše nedolž¬
ne institutke bodo pozno v noč, ob brleči sveči stikale v
postelji ležeč, po Cankarjevih pesmih ter mučile svoje mož¬
gane z neznanimi pojmi...

In vsega tega bi ne bilo, ako bi se g. škof za Cankarjeve
pesmi ne zmenil, nego jih prepustil založniku!

Bojim se pa tudi, da rodi knezoškofova konfiskacija po¬
leg velikega pohujšanja tudi resničnopornografijo.
Pripeti se sedaj lahko vsak hip g. knezoškofu, da ga napade
kak založnik s pornografsko knjigo češ: ,Kupi jo, ali jo
začnem razprodajati! 1  Židovska spekulativnost ne pozna
pietete nobene, in kdo bo imel potem škodo? Narod naš!«

V teh besedah je brez dvoma mnogo resnice. Zdi se, da
je škof s svojim požigom res pospešil nekaj tistega, o čemer

93

je v svojem svarečem članku Kam plovemo?  s toliko drobne
psihološke analize o pubertetni erotiki pisal Aleš Ušeničnik.

V tem Govekar j evem članku pa je zanimivo še eno
mesto, ki ga velja tu podčrtati, namreč njegova tokrat javna
sodba o Dunajskih večerih:

»Vse kaže torej, da je padla dr. Jegličeva cerkvena cen¬
zura po zbirki ,Ero tika' le radi ciklusa ,Dunajski večeri 1 .
Gotovo pa je, da je prav ta del Cankarjeve zbirke najorigi-
nalnejši in najind[ivid]uva]nejši. Tu se vidi vsa ženijalna
smelost Cankarjeve domišljivosti, tu se najkrasnejše javlja
nenavadna, naravnost izborna plastika Cankarjeve poezije.

V teh verzih vse vre in kipi! In gorkota teh stihov pre¬
haja na čitatelje ter ga zavaja v uprav razkošno občutje.
Da, da, smelo trdim, da takega ciklusa slovenska literatura
ne premore, in ta del j edini zadošča, da mora priznati
Cankarju vskado, ki ima čut za poezijo: Pesnik  si!«

Če se pri tem spomnimo sodbe, ki jo je isti Govekar dve
leti prej izrekel 11. 5. 1897 v pismu Aškercu, spoznamo tisto
Govekarjevo črto v značaju, ki ima o neki umetnini svoje
intimno mnenje in svoje javno mnenje. V tem primeru bo
najbrž težko presoditi, ali je bila Govekar jeva sodba v
Narodu, ali pa tista, ki jo je izrekel Aškercu, bolj zares
njegova.

O škofovi zaplembi se je v Ljubljani pa tudi drugod po
Slovenskem toliko govorilo, da je bil Slovenec končno pri¬
siljen priobčiti odgovor, oziroma obrambo, ki se je poslu¬
ževala starih že v srednjeveških sholastičnih disputih pre¬
izkušenih metod: 1. omalovaževanje dogodka, 2. osebna dis¬
kvalifikacija, 3. citiranje priznanih ali na videz priznanih
avtoritet, 4. poseganje v zgodovino z odrekanjem podob¬
nosti in 5. smešenje ter cinično nespoštljivo poniževanje.

Ker gre za najizrazitejši spopad obeh svetov, za značilen
primer žal ne anahronističnega kritičnega sloga navajamo
celotno notico, 145  ki sledi še krajši ogorčeni obrambi »ple¬
menitega slovenskega zasluženca, pokojnega Jerana. —

94

Fej hijenam, ki ne dajo zasluženemu možu miru niti v
grobu!«

(Narod in usoda slovenske knjige.)  »Narod v uvodnem član¬
ku priobčuje vest, da je presvetli knezoškof nakupil vso
izdajo ,poezij' nekega slovenskega ,pesnika'. Seveda primer¬
ja to Herostratovemu činu. Tudi mi smo čuli to vest, pa ji
nismo pripisovali velikanske važnosti, kajti iz dotičnih ,poe¬
zij', katerih recenzijski eksemplar je tudi k nam došel,
veje ravno isti duh, katerega je liberalno mestno gospodstvo
presadilo z ustanovitvijo zloglasne hiše št. 13 tudi v našo
do tedaj belo Ljubljano, in kojega znani kritik dr. S. Bru-
nner drastično nazivlje ,fette Schweinekobengedanken‘. Ta
duh se v dotičnih ,poezij ah' bahavo šopiri, duha poezije
najde bralec v njih malo. Glede prozorne ,Narodove' primere
z Herostratom poudarjamo samo, da je celemu svetu, razun
morda gospode krog ,Naroda', znano, da je Herostrat uničil
— umotvor, obtorej nam je nedoumno, kako more ,Narodu',
pišočemu o teh ,poezijah', Herostrat le na um priti. ,Narod'
poroča, da so te ,poezij e' našle smrt v peči. Marsikdo bi
morda vedel zanje primernejšega počivališča, kjer bi, ne
sicer na prvem mestu javnega življenja, kamor jih sedaj
štuliti skuša ,pesnik', marveč bolj na strani, skromno, toda
po pravi vrednosti in zaslugi bile narodu kolikor toliko v
hasek.«

Narod se je zavedal svoje premoči in ni odnehal. Objavil
je razlago problema iz avtorskega prava, ki je bil nakazan
že v prvem članku o zaplembi Erotike. Neki -d- je 9. 4.
pod naslovom Književnost 146  pojasnil, da lahko pisatelj
zahteva odškodnino, »ali pa na drug način razpolaga s svo¬
jim delom, če njegovo delo, oziroma njegova izdaja ali upri¬
zoritev v treh letih ,brez privolitve in krivde' izostane.« —
Pri tem pisec namiguje celo na možnost, da bi moral knezo¬
škof, če je kupil tudi založniško pravico, »kar bi bilo sicer
nepravilno, ker se je zgodilo brez vednosti Cankarja« — v
teku 3 let izdati Cankarjevo Erotiko.

95

Zdaj je bila vrsta na Bambergu, da pojasni, kako je s
tem : 147  Izjavil je da »ni prodal knezoškofu avtorskih pravic
do Cankarjevih pesmij, niti prevzel zaveze, da se več ne
izdajo«.

Ker o tem ni nobenih pismenih dokumentov, mu mora¬
mo verjeti na besedo, čeprav se moramo zavedati, da bi
tudi v nasprotnem primeru moral tako izjaviti, saj ni mogel
knezoškofa, ki mu je zagotovil lep dobiček in pripomogel,
da mu knjiga ni obležala na policah, vendar ni mogel spra¬
viti v nemogoč položaj, da bi po zakonu prisiljen postal
izdajatelj pesmi, ki jih je pravkar zažgal.

S tem je bila zadeva z zažigom Erotike v glavnem kon¬
čana, čeprav se je kasneje še kdaj pa kdaj posebno v času
volitev pojavljala na straneh liberalnih listov.

Literarna in kulturna senzacija, ki jo je zbudilo škofovo
dejanje, časnikarsko in politično še sicer ni bila do kraja
izčrpana, ko se je bilo končno vendarle treba lotiti tudi
kritične ocene samega dela.

Že samo dejstvo, da je Erotiko ocenjeval kritik, ki Can¬
karju osebno ni bil naklonjen, ker ga je bil ta v neki du¬
najski kavarni menda hudo užalil, ni bilo nikako jamstvo,
da bo dobila pesniška zbirka v Slovenskem narodu vsaj
objektivno predstavitev, če že ne strokovno oceno, ki je v
bistvu konservativni sicer učeni pravnik Vladimir Levec
nikakor ni bil sposoben. Če k temu prištejemo, da ga je
literarni urednik Govekar k ostrini še spodbujal, nam posta¬
ne sicer precej dolgovezna negativna kritika razumljiva.

Vladimir Levec, sin literarnega zgodovinarja Franca, je
zašel v literaturo bolj pod vplivom svojega očeta kot po
lastni usmerjenosti. Svojo kritiko 148  je začel s širokim evrop¬
skim okvirom. Ob Hauptmannovem razvoju od Tkalcev do
Potopljenega zvona poudarja sodobna romantična prizade¬
vanja in vključuje sem tudi slovenske pesnike: »Tudi o
Cankarju velja isto, tudi Cankar je vseskozi romantik, ro¬
mantik v svojih motivih, romantik tudi po vzneseni zvonki
dikciji svojih verzov.«

96

Kot nekakšen prvi akord za razpoloženje pravi: »Hlastno
sem prijel zanje [namreč za Cankarjeve pesmi] in listal in
čital... Pa da povem takoj v začetku pričakoval sem veliko
več, kaj bi rekel mnogo več originalnega, genialnega, nego
sem našel. In prijel se me je tisti neprijetni občutek razo¬
čaranja ...«  Takoj za tem pa zatrjuje, da je Cankar vendarle
»pesnik, pravi pesni  k.«

Sledi analiza pesmi po poglavjih; hvali »izborno dikcijo
in krasno melodijoznost Cankarjevih granesov«, očita pa
neoriginalnost z »množico rednih reminiscenci  j«,
površnost, plitkost čustvovanja, naivnost opazovanja in
končno mu eno leto mlajši kritik oponaša celo nezrelost.
Pri takem pristopu nas seveda ne more presenetiti, da se
odlični zgodovinar loteva Cankarjevih zgodovinskih romanc
s stališča zgodovinske resnice ...

Najpomembnejša in gotovo najresnejša kritika, ki jo je
Cankarjeva Erotika doživela, je gotovo Aškerčeva v Zvonu
z naslovom »Erotika« pa »Čaša opojnosti«. 1 ™

Že v začetku se Aškerc odločno in navdušeno zavzame
za mladega pesnika: »Cankarjeva lirika je pristno vino. Ako
citate njegove verze, čutite, da tu ni nič ponarejenega, nič
maniriranega, nič ,pričutenega‘. Vse je priteklo iz nje¬
gove  duše kakor studenec izpod skale. Kar nam poje in
pesni, je občutil sam; takšen vtisk delajo na nas njegove
strofe. Tudi, kadar nam kaj pripoveduje, kadar brenka na
epske strune, je Cankar lirik. Popolnoma ,objektiven' epik
on ne zna biti — česar mu ne prištevamo v greh. Vsi trije
lirski cikli: ,Helena', ,Iz lepih časov' in ,Dunajski večeri'
potrjuje to, kar sem rekel. Slovenska literatura nima preveč
tako toplih, pristnih razodetij čutečega srca, kakor so lirski
verzi teh treh naštetih ciklov. Čitaje te stvari, čutimo bitje
srca, čutimo bitje nervoznih žil. To trepetanje je sedaj
nežno, sentimentalno, sedaj narašča v strastno hrepenenje,
dokler ne najde finala v orgiastičnem erotičnem deliriju.«

Če je čutiti v teh besedah polemiko proti Levčevi kritiki,
je v Aškerčevi obrambi erotične lirike nasploh, posebej

7 Slovenska moderna

97

pa Cankarjevih Dunajskih večerov  naravnost izzivalen sla¬
vospev, ki je moral našo katoliško kritiko še prav posebej
razburiti:

»Mlad pesnik, ki ne bi zapel nobene erotične pesmi, bi
bil tak čudak, da bi ga bilo treba voziti po svetu ter kazati
radovednim ljudem za primerno vstopnino! Saj je bil sam
modri Salamon zapel svojo ,visoko pesem' o •—- ljubezni,
ki je sčasoma dobila seveda alegorski pomen ...«

»Nekak poseben genre so ,Dunajski večeri'. To so nekake
lirske romance, lirske slike iz razkošnega velikomestnega
življenja. V njih bije prava pesniška moč, vroča strast.«

»Cankar izraža tukaj deloma nežno, mestoma tudi pre¬
cej naturalistično-pikantno občutke, ki mu jih je rodilo veli¬
komestno ozračje, velikomestni (dunajski) milieu, kjer vla¬
dajo v občevanju obeh spolov, kakor znano, sila elastični
in liberalni nazori. Cankarjeva duša je v teh slučajih samo
nežno občutljiv fotografski in fonografski aparat, ki nam
kaže življenje takšno, kakršno je tam že
naše  L«

In dalje: »Jaz torej čitam ,Dunajske večere' z realistič¬
nega stališča. Pravi poet-umetnik išče povsod le človeka,
analizuje in študira čuteče in trpeče človeško srce  in
poezijo njegovo. Tudi med grešniki išče le človeka,
njegovega boljšega bitja, kolikor se ga vidi iz propada zmot.
Tako je Dostojevski iskal med največjimi hudodelniki tistih
isker, ki jih v teh bitjih niti pregreha ni mogla ugasiti.. .
Tako razumevam vsaj jaz te ,Dunajske večere'. Menda se ne
motim ... Čisto neomadeževana sicer muza pesnikova ni
odšla iz tega soparnega ozračja, upam pa, da ga ne odobrava,
ampak ga smatra samo z predmet  svoji umetnosti.. .
V ,Dunjskih večerih' pa se je — to naj Vam še dostavim
— Cankar približal za las tisti delikatni meji, katere resni
erotični lirik ne sme prestopiti, ako hoče, da bode literatura
prištevala njegove pesmi k resni  umetnosti.«

V nadaljevanju Aškerc označuje Cankarjevo epiko in
priznava: »Čeprav pa v tej knjigi epik Cankar vobče ne

98

doseza lirika Cankarja« ... se prav njegovih romanc prav
posebno veseli. Tu ima namreč ob njegovih orientalskih
motivih možnost, da brani tudi svoje orientalske parabole.

Še bolj pa se kažejo Aškerčevi osebni nazori v pripo¬
ročilih, ki jih ob koncu daje Cankarju in Župančiču: »Mo¬
derni pesnik naj bi ne pesnil samo v svojem imenu, ampak
tudi v imenu tiste družbe,  sredi katere živi. — Moderni
pesnik mora pesniti tudi socialno,  v socialnem duhu,
v duhu novega socialnega gibanja, ki obeta preroditi zasta¬
rele oblike današnje družbe. — Pa tudi narodnost še ni po¬
polnoma premagano stališče — zlasti pri nas Slovanih ne!
— Nekateri dekadentje vse to radi pozabijo. Prezirajo vse,
kar se godi okoli njih, in opevajo samo svoje občutke. —
Z besedami hočejo izražati samo svoje čustvovanje.
Pri tem pa pozabijo, da človeška beseda ni samo izrazite-
ljica čustva, ampak tudi nositeljica misli in idej.
čustvovanje (občutje, Stimmung) izražati, to je stvar
glasbe,  jezik naš pa je ustvarjen še za konkretnejše
predstave.«

In kot sklep: »Tudi Cankar in Zupančič podasta, to
pričakujemo, v zrelejših letih, oba še nekateri brušen dia¬
mant svojega duha, ki obogati idejno  vsebino našega
pesništva ... Za danes dovolj ...«

Kar je sledilo poročil in kritik tej Aškerčevi sicer osebno
pobarvani, a tehtni oceni, se z njo še primerjati ne da. —
Tako se je tudi Ivo Šorli v svojem kramljanju v Slovenki 150
morda nekoliko zviška dotaknil tudi Cankarja in usode
njegove knjige:

»Moj Bog, to so ljubavne poezije, kakor jih imamo nekaj
boljših in brezprimerno več slabših v našem slovstvu! Če
bi bili oni gospodje, ki so bili za prerano smrt teh umotvo¬
rov, in g. Cankar sam — Židje, jaz pa Lueger ali Gregorič,
rekel bi reklama... Tako pa, ko smo, kar smo, rekel bi
v svojo in našega slovstva ..tolažbo: pomota! Kajti, gospoda,
ako začnemo kuriti z le toliko ,nemoralnimi 1  slovenskimi
knjigami, kakor je Cankarjeva ,Erotika 1 , potem bodo imeli

7 *

99

prihodnjo zimo trgovci za les v Ljubljani slab ,gšeft‘. ■—
Takrat, ko je počila vest, da imamo v svoji sredi kot spe¬
cialiteto dekadenta, palo je največ oči na g. Cankarja in
gotovo po pravici... Da govorim le o ,Erotiki 1 , reči moram,
da s takimi dekadenti se da še orati. Meni je bilo vsaj vse
umljivo in dobil sem v tej knjigi toliko lepih pesmi, da le
obžalujem, da je ,sveti ogenj' pripravil toliko ljudi ob ta
umetniški užitek, ki ga jim bi dal Cankar. ..«

Na katoliški strani so zdaj spoznali, da tista notica v Slo¬
vencu vendarle ni dovolj. Zato se je E. Lampe ponovno
oglasil 151  in — zvest sam sebi in svojemu stilu — Erotiko
še enkrat obsodil. Dikcija kritike, ki je izšla 8. 7. 99 v Ka¬
toliškem obzorniku z naslovom Slovstveni paberki  se bistve¬
no ne razlikuje od prve notice. Tudi tu je polno ironičnega
podcenjevanja in osebnih diskvalifikacij, ki so naperjene
proti Cankarju in Slovenskemu narodu. Za zgled samo
nekaj stavkov:

»Dolgo časa se je že napovedoval velikanski dogodek,
da izda J. Cankar  svoje pesmi. Pa Cankar je hotel na¬
stopiti zmagoslavno kot Napoleon ali Ramzes II ali Džingi-
skhan, pobivši mnoge nasprotnike. Zato je najprej slovesno
pobil Hribarja ... Pa ko je veliki Cankar pobil Hribarja,
je hotel čez truplo mrtvega nasprotnika stopiti na prestol.
Izdal je svoje pesmi. Pa njih sloves je bil žalosten. Govo¬
rilo se je, da so to proizvodi, ki najdejo primernega občin¬
stva samo v neke vrste ljudeh, in da je njih ,milieu' tak,
v kakršnega se izmed poštenih ljudi podajajo samo policaji,
ki imajo sitni posel nravnega nadzorstva nad najnižjimi udi
človeške družbe.«

Pri vsem tem zmerjanju pa je E. Lampe vendarle našel
šibko točko med liberalci in njihovim glasilom, namreč ne¬
načelno dvoličnost: »Nekaj gospodu F. G. tu precej lahko
priznamo: Spisi Frana Govekarja Cankarja vsaj dosezajo,
torej Cankarjevi res niso ,na j bolj nemoralni'. A da taki
ljudje govore o svojem ,rahlem moralnem čutu' in o svojem
,nežnoobčutljivem verskem čutu' •— to je res nekaj, kar se

100

more podati samo taki inteligenci, kakršna se zbira okoli
,Slov. Naroda'.« (Tu se nehote spomnimo Cankarjevega
pisma bratu Karlu 9. 3. 1900 o Slovenskem narodu: »Meni
se vselej gabi, kadar pride s svojim .globokim verskim pre¬
pričanjem'.«) 152

Sicer pa E. Lampe ne štedi s krepkimi izrazi, ko govori
o »bordelskih pesmih« in o »izpodkopavanju nravnosti v
ljudstvu.«

Rahel odmev na obsodbo Dagarina je mesto o Prešernu,
v katerem spominja ljubljanske gospe in gospodične, »da
Prešeren ni vzel za ženo dekle — katero je zapeljal«.

Podobno a nič bolj duhovito se na platnicah Katoliškega
obzornika spotika anonimni pisec 153  ob Aškerčevo obrambo
erotične poezije češ, »pesnik je lahko največji p o r n o -
graf, če le ne pravi nikjer,  da odobrava to živ¬
ljenje', pa je dobro.«

Največji slavospev na Cankarjevo Erotiko pa je napisal
Etbin Kristan 154  v Slovenki 29. 7. Če ga beremo kot kritiko,
bomo gotovo dali prav Berniku, 155  da je »od vseh pritrdil¬
nih kritik v slovenskih časopisih najšibkejša«. Toda Kristan
se je ravnal po načelu, ki ga je na začetku svojega poro¬
čila zapisal: »Naj se trdi, kar se hoče, vendar ostane resnica,
da je tudi recenzija le vbesedenje subjektivnih mislij in
občutkov in sodbe o literarnih proizvodih ex kathedra mi
prav slabo ugajajo, tudi če se strinjam z nazori, katere
izrekajo. Menim, da naj bi ocenjevalec v prvi vrsti skušal,
podati čitatelju neko navodilo, da mu bode lažje razumeti
in samemu ocenjati.«

Z navajanjem, kako se je treba vmisliti v pesem in kako
jo je treba brati ter z opozarjanjem na posebno lepa mesta
(»Ali ni to krasno povedano? Kaj ni to lepa misel?«) je prav
gotovo utrl bralcu pot do knjige in knjigi do bralca. — Nje¬
gova obramba Dunajskih večerov je na primer jasna in tudi
preprostemu bralcu razumljiva: »Poetična je prav vsaka
snov, samo pravemu pesniku mora priti v roke, da postane
kaj iz nje. Pa taki momenti iz dnevnega, resničnega živ-

101

Ijenja, kakoršne srečavamo v .Dunajskih večerih', naj bi
bili poetu prepovedani? Da je vzel kak .pesnikovač 1  one
sujete v roke, naredil bi bil iz njih malo pornografično
zbirko; iz Cankarjevih rok so postali umetnine.«

Valovi vzburkanega javnega mnenja so se pričeli posto¬
poma polegati.

Slovenski narod je citiral še hrvaškega pesnika Mi-
hovila Nikoliča 156 . (»Pesnik neizmerno čuti za padlo
žensko. V njej vidi samo bedo. In zato mu je blizu.
Zato pa so Dunajski večeri 1  polni tragike ki neizrekljivo
deluje...«)

Med zadnje odmeve na usodo Erotike s katoliške strani
lahko štejemo stavek iz Ušeničnikove razprave Literarni
quodlibet : 1&7  »Usoda Cankarjevih pesmi je znana. Žalostna,
a zaslužena!« in nekaj ostric na račun Erotike v Škerjančevi
kritiki Jakoba Rude 158  v Slovencu. (»...  nizko vživanje se
slika v zoperni natančnosti. Subjekt tega vživanja pa se
počuti kaj zadovoljno v tem temnem, zaduhlem gnilem živ¬
ljenju.)

Omembe vreden je še Vidičev članek 159  v celjski Domo¬
vini 1900 z opombo o požigu: »Po moji sodbi je bila ta .go¬
rečnost 1  prevelika; na kljub temu se je ohranilo toliko
izvodov, da se knjiga ni natisnila zastonj, čitateljev
pa je našla menda  več  nego vsaka druga.« (pod¬
črtal J. D.)

Isti pisec je z Erotiko in njenim uničenjem seznanil tudi
Hrvate in Čehe 160  (Život: »...  usoda modernega ,autodafe-a‘
na pragu 20. stoletja. Ta častni posel je bil pridržan nam
pobožnim Slovencem in izvršil ga je ad maiorem dei glo-
riam ljubljanski knez in škof.« Slovansky prehled: »...  prav
kakor škof Hren Trubarjeve knjige! To je svoboda sloven¬
ske literature.«)

Kristanov članek, 161  ki je izšel deset let pozneje v pra¬
škem časopisu Union in v zagrebškem Agramer Tagblatt ne
prinaša nič bistveno novega, kar ni bilo povedano že v Slo¬
venki.

102

Ob koncu vseh teh odmevov bi veljalo povedati še nekaj
besed o tem, kako je Cankar spremljal 102  usodo svoje prve
zbirke.

V pismih se je v tistem času večkrat mimogrede dotakne.
O kritikah in škofu govori z ironijo, le kdaj pa kdaj se
čuti med vrstami neka nevolja in končno tudi trmasta
upornost.

Samo nekaj primerov:

»,Slovenski list' se je imenitno odrezal. Tu gori je vzbu¬
dila ocena precej smeha... Kako bo odpiral škof okna:
— 700 zaprtkov!« — Tako piše bratu Karlu 13. 4. 99. ■— Po
krivem in prezgodaj pa je obsodil Slovenski narod v pismu
Kristanu 3. 4. 99: »V aferi moje ,Erotike' imamo spet ekla¬
tanten dokaz, kako gnjile so naše literarne in politične
razmere. Vse je prepojeno s klerikalizmom; ,Narod' si ne
upa črhniti besedice o ,Nj. Prevzvišenosti'« — Glede pravne
plati pa je že 18. 4. 99, torej pred Narodno notico sporočil
prav tako Kristanu: »Škof ljubljanski se je z mojimi poe¬
zijami jako urezal; najbrž ni poznal pogodbe, ki sva jo
napravila z založnikom. Dal sem mu pesmi pač v založbo,
toda avtorskih pravic (Urheberrecht) mu nisem prodal.
Tekom treh  let mora po zakonu prirediti novo izdajo,
drugače smem s knjigo zopet razpolagati sam.«

Sicer pa je Cankar že 17. 6. 1899 v pismu Aškercu
najavil novo izdajo: »Toda moja zbirka nikakor ni za zmi-
rom pokopana; prihodnje leto izide vsekakor, — pregledana
in pomnožena. Nekatere stvari jo jako kazijo; najmanj deset
pesmi je popolnoma nepotrebnih... Zložene so bile pred
leti in takrat sem jecljal, ne da bi mogel povedati polovico
tega kar sem čutil.«

Težko je reči koliko je bil ponosni Cankar zaradi tega
prizadet. Vsekakor se je tedaj nekaj v njem prelomilo in
morda je v Epilogu 103  k drugi izdaji povedal še največ:

»O veliki noči leta tisoč osemsto devetindevetdesetega so
napravili velik ogenj in v njem so zgorele vse moje pesmi,

103

vse napisane in še ne napisane. Resnično, vse moje še ne
porojene pesmi so zgorele takrat; prišel je velik ogenj in je
opali! tiste ponižne cvetove, še predno so dobro prodrli iz
prsti in ki bi se morda pozneje pod bolj toplim solncem
nego jim je sijalo v tistih zelo žalostnih časih in v milejšem
vetru nego je pihal takrat preko mojega neveselega živ¬
ljenja, razcveteli v prijetne četudi ponižne rožice ...«

O Cankarju so že kmalu po objavi prve črtice sodili, da
je njegovo pravo področje proza in to mnenje se je obdržalo
do današnjega dne. In vendar pričajo njegove kasnejše pes¬
mi (ok. 1908 in 1909), da se mu je ob navalu čustev beseda
sama prevesila ne le v značilni ritem, ampak celo v sonet,
ki po svoji melodioznosti in izpovedni moči nikakor ne
zaostaja za njegovo prozo. Morda bi Cankar »v milejšem
vetru« res še pisal pesmi. Je bila velika pozornost in pri¬
jazni sprejem, ki sta ga bila deležna Župančič in njegova
pesem, tisti povod, ki je Cankarja usmeril v prozo, kjer ni
imel tekmeca?

Od 21. 3. 98, ko je ŽUPANČIČ v pismu Cankarju prvič 164
omenil misel na izdajo svojih pesmi (»Ako jaz ne dobim
nikjer nikake podpore, primoran bodem, tudi svoje [pesmi]
prodati, ako bi jih kdo hotel«), pa do 4. 3. 99, ko je šla do¬
končna ureditev in oblika Čaše opojnosti  v tiskarno, je
kljub raznim spremembam, ki jih je pesnik v tem času vne¬
sel v svoj rokopis, je preteklo manj kot eno leto. V tem je
imel gotovo več sreče od Cankarja, ki je pač tudi po svoji
krivdi moral čakati celi dve leti.

Čeprav je jasno povedal, da ga v to — kakor njegove
tovariše — silijo materialne skrbi, je bilo v tej odločitvi
tudi mnogo bojevite napadalnosti proti zastarelim literar-
nm nazorom. »Bomo že pokazali, filistrom, kaj je lirika,«
piše 24. 4. 99 Ketteju 165

Ker so se vsi štirje čutili kot ena četa, ki gre v isti boj,
so se iskreno veselili uspehov svojih tovarišev in si z na-

104

sveti ter s spodbujanjem pomagali. Tako je Cankar, ki se je
s Schwentnerjem dobro poznal, utrl pot tudi Župančiču,
da je lahko že 30. 11. 98 podpisal pogodbo: 166

Pogodba

ki sta jo sklenila g. L. Schwentner, knjigotržec v Ljubljani,
kot založnik in g. Oto Zupančič kot pisatelj in avtor, tako-le:

1. G. Oto Zupančič prodaja in prepušča g. L. Schwent-
nerju zbirko svojih poezij z naslovom »Čaša opojnosti«
(Malada hrepenenja) za vzajemno pogojeno ceno po 210 gld.
t. j. dvesto deset gld av. v. v njegovo popolno neomejeno
in nepreklicno last.

2. G. Schwentner potrjuje da mu je g. O. Zupančič
rokopis  omenjene zbirke vže izročil, se zavezuje iste,
kadar se bode zdelo njemu primerno, natisniti dati ter jih
v dostojnej obliki za knjigotržno prodajo prirediti.

3. G. O. Zupančič potrjuje, da mu je g. Schwentner delni
znesek kupnine po gld. 70 — t. j. sedemdeset  gol  d.
že resnično v gotovini izplačal, ostalih 140 gld. t. j. je-
denstoštirideset  gol  d. pa se zavezuje g. Schwent-
ner poplačati v mesečnih zaporedoma tekočih obrokih po
20 gld. — G. O. Zupančič izjavlja, da je s tem načinom pla¬
čevanja zadovoljen.

4. Stranki izrecno izjavljati, da ima samo g. Schwent-
ner pravico določevati, koliko natisov naj se priredi, kakor
tudi, da mu so pridržane vse pravice nasproti prevajalcem
na tuje jezike, ponatiskovalcem in založnikom.

5. G. O. Zupančič se zavezuje, da od dne 1. grudna 1898
iz prodane zbirke ne bode nobene pesmi več priobčil v ka¬
kem tiskanem časopisu bodisi kateregakoli jezika.

V Ljubljani 30. listopada 1898.

O. Zupančič

Če primerjamo to pogodbo s Cankarjevo vidimo, da je
vsota sicer nekoliko večja, da pa je besedilo preciznejše in
da so dolžnosti in pravice zelo jasno določene. Kakor da bi

105

Schwentner slutil, da utegnejo nastati s pesmimi modernih
težave glede avtorskega prava. — Toda to je seveda le videz,
v resnici pa gre za modernega založnika, ki se je v tujini
naučil zavarovati se zoper vse neugodne možnosti.

Čaša opojnosti je izšla skoro istočasno z Erotiko. Dan
po naznanilu 167  Erotike je 28. 3. 99 je Slovenski narod obja¬
vil notico, ki je napovedovala izid Čaše opojnosti.  Medtem
ko govori naznanilo Cankarjevih pesmi samo o »krasnem
šopku novih in že objavljenih poezij«, napoveduje novičar
Župančičeve pesmi mnogo bolj navdušeno: Župančič mu je
»skozi in skozi moderno čuteč in pišoč pesnik, ter nosijo
vse njegove pesmi znak največje individualnosti in subjek¬
tivnosti. Pesnik je gotovo najzanimivejši in najorignalnejši
pojav na slovenskem Parnasu zadnjih let«.

Ni verjetno, da Cankar te razlike v napovedi, ki je izvi¬
rala iz Govekar j evega tihega nasprotovanja, ne bi opazil...

Pod naslovom Letošnji književni piruhi  je doživela Čaša
opojnosti v Slovenskem listu posebno »toplo« napoved: 168
»Pesmi so iz struje moderne dekadence na prvi stopnji. Lepi
gladki verzi, igranje drzne fantazije, kipenje burnih prsij po
plamenečih očeh in med kako lepo mislijo tudi nekoliko
blasfemije na verski čut, npr. da s križa ukrade ženski
poljub (str. 16), da Bog ni oni po cerkvah, ampak ljubček
spremljevalec (str. 39) itd. — To je poezija! Piruh srednje
vrste.« Sicer pa je tudi ta napoved prijaznejša od napovedi
Erotike, ki da je — zaprtek.

Čeprav so tudi Župančičeve pesmi doživele ob izidu kar
sedem recenzij, se seveda s senzacijo, ki jo je povzročil
požig Erotike, niso mogle meriti. Bile so nasploh bolj pri¬
jazno, celo navdušeno sprejete, saj so bili tudi napadi nanje
bolj prizanesljivi kakor pri Cankarju. Koliko je ta priza¬
nesljivost pospešila ali ovirala njihovo razširjanje danes ni
mogoče z gotovostjo reči, saj nam tudi število izvodov, ki so
bili natisnjeni, ni znano. Schwentner si je v pogodbi namreč
izrecno pridržal pravico, da sam presodi, »koliko natisov
naj se priredi«. Zdi pa se, da lahko tudi tu računamo s tisoč

106

izvodi. Dejstvo, da je bila čez dvanajst let, ko je Župančič
svojo prvo zbirko že davno prerasel in se nekaterim pesmim
celo že »odpovedal«, že razprodana in da se je druga izdaja
izplačala, dokazuje, da je morala biti priljubljena.

Tudi tokrat se je med prvimi oglasil v Rdečem praporu
-an, pač Etbin Kristan, 109  in podobno kot pri Cankarju skušal
približati pesnika bralcu. Pesmi primerja cveticam, ld stoje
v vrtu slovenskega pesništva kakor eksotične bilke, katere
dobri vrtnarji z največjo nezadovoljnostjo gledajo. Ta bolj
ali manj originalni obrat v obrabljeni prispodobi mu rabi
za oznako odpora, ki ga pri nekaterih zbuja že sama beseda
dekadenca. Potem nadaljuje: »Te cvetlice opajajo res s svo¬
jim intenzivnim a ljubkim vonjem, ki odvede duha v carstvo
sanjavosti in zvezdne svetlobe. Toda ta opojnost izgine, a
sledovi ostanejo. Zupančičeve pesmi nimajo samo krasno
prav glasbeno obliko, temveč tudi jedro. Časih tiči bolj
na površji, časih pa prav globoko, tako da ne obujajo gla¬
sovi samo čustev, nego delujejo prav močno na duha.«

V Kristanovi maniri je didaktični sklep na koncu pri¬
poročila, ki je zanimivo tudi za naš vidik tega razpravljanja:
»Čitaj ,Čašo opojnosti 1  in če ti ne bode duša trepetala, ne
v grozi, v mrzlici, v strahu, nego v nepopisno blagi ekstazi
čustev, tedaj sploh ne čitaj več pesmi.«

Če je Kristan v svojem prizadevanju po popularizaciji
dobre knjige sicer preprost, a za neko občinstvo prijetno
berljiv, ima slavospev, ki ga je v Slovenskem narodu 8. 4.
z naslovom Moj rešitelj ob letošnji Veliki noči 170  napisal
Miljutin Zarnik, za današnjega bralca že nekaj skoro ko¬
mičnih potez. V svojem hotenju po elegantnem kramljanju
je včasih le preveč prisiljen. V začetku pripoveduje, da ga
je Župančič, ki ga »ne pozna prav nič« v tujini rešil domo¬
tožja, da je sicer z nekim nezaupanjem a »iz principa, da
se mora vsak pojav domače kulture podpirati« vendarle na¬
ročil »iztis«. »In gospoda ..moja«, pravi dalje, »še nikdar,
kadar sem domačo kulturo podpiral, ni se mi še tako sto¬
terno poplačalo!«

107

»To je moderna lirika v najboljšem po¬
menu besede! Da pri moji veri!« se pridušuje in pole¬
mizira z ,banavzi‘ in z duhovsko stranko 1 , ki bo ,kakor tiger
švignila po mojem ljubem pesniku'.«

Pri obravnavanju posameznih ciklov se mu pri Albertini
utrne izpod peresa tudi takale »cvetka«: »Za-me ima ta
oddelek še posebno zanimanje, ker so mi govorice povedale,
kdo je Albertina. In če je res ta meni dobro znana ,slado-
strastnica 1 , potem moram reči: ,Gospod Zupančič, vsa čast
Vašemu okusu!'«

Podobno pomanjkanje okusa dokazuje reklama: »In če že
ne kupite iz zanimanja, kupite iz domorodja. Saj je skoro
kurijozum, če izide slovenska knjiga, ki ni namenjena šoli.
In če je ta knjiga celo dobra in če ta knjiga stane samo
jeden goldinar  (po pošti 5 kr. več)!«

Tudi ta panegirik, kakor ga označuje sam Zarnik, se
končuje v poziv po branju: »Berite Zupančičevo delo in če
ste podobno ustvarjeni kakor jaz, boste očarani; če Vas je
pa že za davna požrla vsakdanjost... potem -—■ no potem
ste pač obžalovanja vredni reveži.«

Devet dni za tem navdušeno navdušujočim člankom je
pričela (od 17.—20. 4.) izhajati recenzija z naslovom Nov
pesnik . m  Napisal jo je Ivan Robida, ki je bil le nekaj let
starejši od pesnikov moderne in se je tudi sam kot izrazit
naturalist iz Vesninega kroga poskušal v poeziji in drama¬
tiki. Za razliko od Zarnika hoče biti objektiven, morda celo
hladno objektiven. V njegovi kritiki, ki se začenja s širokim
obravnavanje sodobnih struj v likovni umetnosti in litera¬
turi, je mnogo ugodnih sodb, ki priznavajo Župančiču
»mnogovrstnost in finost v izrazu, gladkočo verzov in ne-
prisiljenost pripovedovanja v celi zbirki, krasno dikcijo,
nobleso štila«. Glavno moč Župančičevega talenta pa vidi
v — idili. »V tem žanru,« piše Robida, »je Zupančič v Slo¬
vencih brez ugovora največji  mojster.« Očita pa mu
često nejasnost ter sentimentalnost. Ob koncu mu daje nekaj
prizanesljivo dobrih naukov: »Prineso mu leta dovršenost

108

gotovo v vsem, v katerem je še nima. Izkristalizujo se iz
njegovih tu in tam nejasnih čustvovalnih poezij krepki
določeni orisi; morda ne bode dolgo, in smejal se bode sam
bolehavemu misticizmu, neumevnemu, bicarnemu simbo¬
lizmu in oprosti se slednje manire. V ritmiki nima se več
mnogo učiti.«

Čeprav nam je neka zvišenost teh stavkov morda tuja,
je treba priznati, da je bilo v tej napovedi mnogo resnice.
Da Cankar te kritike ni cenil, je razvidno iz pisma, ki ga
je 14. 4. 1900 pisal Aškercu, 172  kjer Robido enači s svojim
kritikom Levcem.

V tržaški Edinosti je 11. 4. ocenil Čašo opojnosti Fran
Klemenčič, ki je govoreč o pesniku še sam spregovoril z za¬
nosom in v prispodobah: »Nomen — omen! Prvi utis je
zares opojen. Ne moreš odložiti knjige, ne da bi jo prečital
od prve do zadnje vrstice, in moraš jo citati zopet in zopet,
moraš izpiti opojno čašo do dna.« Avtor primerja Županči¬
čeve pesmi angleškemu parku: »...  svobodna narava ti
duhti nasproti«. Po tem parku se sprehajajo filolog, spe¬
cialist v prozodiji in dogmatik. »Filolog  ni imel česa
grajati. .. ,Specialist v prozodiji  pa je gubančil čelo'
zaradi soneta, ko ,naš pesnik naenkrat, v drugem delu, tako
neusmiljeno pometa z čestitimi pravili priznanih poetičnih
form'.« »A srce ga je zavrnilo, da ono baš za to uživa ves
slaj Župančičeve muze, ker iste ne tišči nerodna srednjeve¬
ška odeja, ker je spustila steznik s kipečih prsij, ker je
razdrla umetno frizuro, da ji dolgi lasje ovijajo lepo telo .. .«
In če teh podob še ne bi bilo dovolj pride na koncu še ena,
posebno izvirna: »V prodajalnicah vidimo često umetno
zaokroženo, obrobljeno, izrezljano ,neapeljsko pašto' v raz¬
nih, za oko prijetnih oblikah. Nam se zde domači ,rezanci',
brez vse zunanje lepote, užitnejši, tečnejši!« To je menda
edinstven primer, da se sonet primerja ,neapeljski pasti'
(testenini), Župančičeve pesmi pa rezancem! — Tudi teolog,
ki ima v začetku Župančiča sicer za bogokletnika, mora na

109

zadnje umolkniti. — Ob koncu še obvezno priporočilo:
»Gorko priporočam ta šopek krasnega cvetja ...«

Podobna kakor recenzija Erotike  in Čaše opojnosti  v
Rdečem praporu je tudi ocena v Slovenki . 174  Napisal jo je
Etbin Kristan ki je že v svojem listu obžaloval omejeni
prostor, ki mu ne dopušča obširne kritike. No, v Slovenki
je imel celih šest in pol strani na voljo. Uporabil jih je za
opozarjanje na mesta v pesmih, ki so se mu zdela posebno
lepa.

Kulturni aktivist se nam kaže že v uvodu, kjer poudarja
vpliv Župančičeve poezije na njegovo razpoloženje: »Bil
sem precej slabe volje, ko mu je prišla Župančičeva knjiga
v roke. In priznati moram, da ne bi lahko našel boljšega
razvedrila nego je Čaša opojnosti. Menim tudi, da dokazuje
že to dejstvo veliko vrednost teh velezanimivih poezij.
Človek slabe volje ima prav malo okusa za pesništvo . . .
Delo, katero premaga našo škodoljubnost in naše posme¬
hovanje v takih časih, ter nas prisili, da mu posvetimo
pozornost, je vsekakor nenavadne vrednosti in tako moramo
tudi Župančičevim poezijam priznati, da so izredne.«

Kdo bi se ob takih stavkih še ustavljal in ne bi segel
po knjigi? In za konec še enkrat: »In lepe so Župančičeve
pesmi. To je glavno. Seveda čitati jih je treba, in sicer po
večkrat. Ako jih trikrat preberete, najdete četrtič novih
krasot v nji. Zato moram narediti piko, drugače ne pridem
do konca.«

Zanimivo je v isti Slovenki kramljanje Iva Šorlija (pod
psevdonimom Fedor Sokol) z naslovom O tem in  onem , 175
ki smo ga omenili že pri Cankarju.

Na duhovit način komentira boj med »idealisti« in »rea¬
listi« s prispodobo gostilniškega pretepa, ki ga ukroti »orjašk
mladenič«. »Le mal suhoten človek« še kriči in se upira, da
ne bo sedel. Končno vendarle »a jako previdno — že sede«.
— »,Teoretično' tedaj mali rogovilež ni sedel, ,praktično 1
pa njegovega sedenja ni bilo razločiti od sedenja drugih
mladeničev, ki je bilo tudi ,teoretično'. . .«

110

Bolje zmage krepkega realizma nad nemočnim idealiz¬
mom skoro ni mogoče označiti. Tudi prispodoba nad zmedo,
ki jo je zbudila Govekar jeva izjava »celo dekadenta že
imamo«, z zadnjo večerjo, ko se apostoli vprašujejo, kdo
je Kristusov izdajalec, je nadvse nazorna. Ena kakor druga
priča o vzdušju ob nastopu moderne bolj, kakor bi to storila
dolga razprava.

O samem sprejemanju pa govori Šorlijeva sodba o Žu¬
pančičevih pesmih. Nekaj jih sicer pohvali mnogo pa jih
odklanja: »In zakaj mi ne ugajajo one pesmi? Nekoje, ker
ni v njih nič originalnega, druge ker — jih ne urnem.
In če jih ne urnem jaz, ki se smem prištevati med .izobra¬
žence 1 , kako naj jih ume velika masa  našega ljud¬
stva?« Sledi dolgo razpravljanje o pravi umetnosti, ki »je
pristopna vsakomur, tudi najpriprostejšemu človeku. Popu¬
larnost je pri vsakem umetniku le najboljše znamenje, lju¬
bezen in spoštovanje, znamenje, da ga ljudstvo ume«.

Posebno pozornost v slovenski literarni javnosti in pri
mladih pesnikih je zbudila seveda že prav tako pri Can¬
karju omenjena Aškerčeva kritika 176  v Ljubljanskem zvonu
1899. Šlo je za tedaj gotovo še največjo avtoriteto na lite¬
rarnem področju in za revijo, ki so jo imeli liberalni meščani
in do neke mere tudi vsi štirje mladi pesniki kljub pomisle¬
kom in kritiki še najbolj za svojo. Aškerc sam se je te svoje
vloge dobro zavedal. Ko piše svoji sobesednici, ki da se je
obrnila nanj pravi: ». .. naj Vam pišem, kako sodim jaz
o teh dveh knjigah, in kako sodijo o njih tukajšnji literarni
krogi.«

V sami oceni, v kateri je pohvala tako po prostoru (vsa¬
kemu po pet strani) kot po laskavih priznanjih kar pravično
razdeljena, pa je že skrita misel, ki je bila kasneje pri
Ketteju povod za prelom — posebno prizanesljivo, skoro
očetovsko poudarjanje mladosti ».. . dasi sta oba pesnika
nenavadno nadarjena moža, vendar sta še jako mlada;
te poezije njune, povite v dva krasna šopka (zdi se, da se
tedaj o poezijah ni dalo drugače govoriti kot s cvetličnimi

U

111

primerami) ...so prva žetev...  Književnost naša pri¬
čakuje ... še lepših šopkov ... In takrat se bode pač pisalo
obširneje o obeh pisateljih.«

Kljub ugotovitvi o njuni različnosti je tu poudarjena
tudi njuna sorodnost; saj bi, kot pravi Aškerc, oba lahko
naslove svojih zbirka zamenjala.

Sama oznaka Župančiča je prešla v inventar še danes
splošno veljavnih sodb: »Iz Župančičeve lirike diše neka
mladostna svežost, tuintam naivnost; ton njegove poetične
dokcije je navadno naroden, pristno slovenski.« — Ob raz¬
nih pridržkih — »ustvarjalna moč pri pisatelju ni vselej
enako napeta, da bi proizvajala vsakikrat stvari enake
vrednosti...  Marsikaj je nedovršenega, nezrelega vmes«
(tega Cankarju ni očital!) — je vendarle zapisana tudi
sodba: »Taki verzi bi bili vsaki  literaturi na čast!«

Ob koncu omenimo še Aškerčevo mnenje o vlogi kritika:
»Kritik pomagaj čistiti estetični okus, pomagaj občinstvu
odpreti oči, da zna gledati umetniške lepote ...«

Po vsem, kar se da presoditi iz današnje perspektive, ne
more biti dvoma, da je imela ta ocena na beroče občinstvo
izreden vpliv.

Tudi tokrat se je morala katoliška kritika umakniti v
defenzivo. Dom in svet 177  si je pomagal s kratko zavrnitvijo
Zarnikovega in Robidovega napada na klerikalizem: »Tako
uporabljajo nekateri ljubitelji našega naroda celo umetne
proizvode v to, da vpričo njih in njim v nepotrebno obrambo
mečejo krepela na politične nasprotnike. Ali naj torej te
pesmi ocenja kritik z nado, da bodo njegovo mirno besedo
brali in poslušali.«

Da bi prikrili nelagodnost, ki se čuti že v teh besedah,
so si v Dom in svetu pomagali s citiranjem sodbe, ki jo je
izrekel skoro četrt stoletja starejši Rajko Perušek v srbski
Novi iskri. Zanj je značilno odklanjanje »predstavnika okul¬
tizma (!) in misticizma«, ki mu priznava sicer nekoliko
biserov, obsoja pa »opuščanje ritma in rim«. Citat je skle-

112

njen z neprevedenim stavkom: »onda neka uživa čitajuči te
pesme ko može, a ja sam ih ostavio nezadovoljan«.

V Župančiču videti predstavnika okultizma in misticizma
— to je prav gotovo kaj drzna trditev, ki se da razložiti samo
s površnim branjem teoretičnih člankov o dekadenci.

Ker katoliški leposlovni list ni mogel objaviti tehtne kri¬
tike o delu, ki si je pridobilo že mnogo navdušenih bralcev,
se je Župančičevih pesmi — namenoma nekoliko mimo¬
grede — lotil Katoliški obzornik 178  predvsem z dogmatično-
filozofskega stališča. Članek, ki ga je napisal E. Lampe pod
naslovom Slovstveni paberki,  smo deloma obravnavali že
pri Cankarju. Mnogo zanimivejši za naše razpravljanje pa
je splošni del z uvodom, ki navezuje na Župančičevo puščico
proti kritikom (»oni imajo nazore«).

Že začetek dokazuje popolno amuzičnost suhoparnega
filozofa, priča pa tudi o miselnosti (in praksi?), ki je bila
značilna za dobršen del duhovščine (oziroma katehetov):

»Tako poučuje dekadent svoje pesmice, ko jih pošilja
med svet. Boji se nazorov, kakor se otrok boji učitelja, in
sicer zato, ker jih sam nima.« Da je otrokov (in morda tudi
pesnikov) strah kar upravičen, se vidi iz komentarja pesmi
O svetem duhu (»po roki s tenko palico, po licu z belo
roko«): »To kazen, s katero žuga dečku, je dekadent za to
,pesem' gotovo sam zaslužil.« (Ta usoda je vsekakor milejša
od Cankarjeve grmade. Morda pa tudi ne, saj bi Cankarju
po vsem tem morali prisoditi celo bastonado!)

Sicer si pa tudi E. Lampe pri obravnavanju dekadentov
ne more izogniti prispodobi: »Ali ste že gledali gnilo jabol¬
ko? Njegove barve so veliko mnogovrstnejše nego barve
zdravega jabolka; najrazličnejši okusi se v njem mešajo, in
ta interesantni kemični proces! Zaprite oči in izrecite po¬
časi besedo: gnil! Občutki vstajajo v dekadenčni duši, aso¬
ciacije — ne idej, ker dekadent jih nima — asociacije fan-
tazmov in afektov se vrste okoli besede gnil kakor čebele
okoli matice, fantazmi: gnilo truplo, seksualni ekscesi,

8 Slovenska moderna

113

razjedajoče bolezni, delirium, tuberkuloza, smrt, trohnoba,
grob . . .«

K temu je treba pristaviti samo, da teh asociacij avtor
pač ni mogel dobiti ob branju Župančičevih pesmi, ampak
iz teoretičnih razprav, ki so zadušile v njem občutek za
leposlovje.

»Priznati moramo,« pravi dalje, »da je pesniško čute¬
nje  pri mladem rodu, ki sedaj nastopa, bolj razvito nego
pri zastopnikih starejšega slovstva. To je umljivo. Vzgoja
mladine je sedaj popolnoma spominska in čutna.« E. Lampe
pa si želi tiste znanosti, oziroma znanja, katero je zidano
po silogizmih kot mogočna stavba. Da spada k tej tomistični
sholastični stavbi tudi nezaupanje v empirijo, je razumljivo;
a v zadnji doslednosti seveda tudi nezaupanje v leposlovje:
»Srednje šole pa k temu (skepticizmu) pomagajo še zlasti
s tem, da veliko preveč negujejo leposlovje. Mlada duša,
ki teži po čustvovanju, se ne sme vzgajati s preobilno lepo¬
slovno tvarino.«

Iz teh teoretičnih predpostavk je seveda vse, kar ve E.
Lampe povedati o Župančičevi (in kot smo videli tudi o
Cankarjevi) pesmi, razumljivo!

Toda Župančičev sloves je bil že tako velik, da ga ni
kazalo popolnoma zavreči: »Kdor je bral več dekadentov,
temu se Župančič zdi zmeren v brezumju, srednje dekaden-
čen v obliki, semtertje zaradi lepšega malo frivolen, v besedi
mehak in gibčen. Naredil je vtis zelo nadarjenega pesnika,
ki se je potrudil, da svoj dar slabo izrabi.«

Pri zavračanju Narodovih kritik, posebno ob citiranju
Zarnikove neokusnosti s čestitanjem Župančičevemu okusu,
pa je imel E. Lampe seveda lahko delo.

Mnogo bolj blag in prizanesljiv v presojanju Župančiče¬
vih pesmi je Ušeničnik . 179  Slabo leto po tej kritiki je v članku
Literarni quodlibet,  ki ga prav tako že poznamo iz kritike
Cankarja, skušal nekako omiliti Lampetovo negativno
sodbo o pesniku. Še na misel mu ni prišlo, da bi Župančiča,
ki so ga že imeli za »pesnika-voditelja« zaradi pesmi hotel

114

kreniti »po roki s tenko palico, po licu z debelo roko«. —
Že kar na začetku nam zagotavlja: »Najbolj simpatičen
izmed vseh mladih pesnikov je meni vsaj — Oton Žu¬
pančič.  Ne da bi se strinjal z njegovimi nazori — pa saj
je menda breznazornik — ne da bi odobraval smer njegovih
poezij! O ne!«

Avtor je v očitni zadregi: »Ko prebiram njegove poezije,
ne morem najti pesmi, ki bi jo vso del sem in potem rekel:
glejte, to je poezija! A zopet, ko prebiram te poezije, ne
morem tudi skoraj nobene najti, v kateri ne bi tu ali tam
visela cvetka prave poezije, iz katere ne bi tu ali tam deh-
nil sladki vonj poezije.«

Ves članek, kar se ga nanaša na Župančiča, je uglašen
na misel, ki jo je nakazal že E. Lampe, namreč na prizna¬
vanje daru, ki bi lahko še mnogo bolj zablestel: »Da,
krščanstvo bi mu pokazalo zlate cilje, dalo novega poleta
in svežih moči, novih idej in novih čustev, čuvalo bi ga
zmot. Seveda živo krščanstvo s svojo visoko filozofijo, glo¬
boko mistiko in silno energijo, krščanstvo Akvinca, Fran¬
čiška Asiškega, Ignacija . . .«

Med sodbami o Župančičevih pesmih, ki niso prodrle v
javnost, je morda najpomembnejše pismo, ki ga je pisal
arhitekt Ivan Jager 7. 4. Župančiču 180  »Meni si v srce segel
na tolikih krajih ...«  Iz tega navdušenja, ki izvira iz duhov¬
ne sorodnosti dveh umetnikov istega obdobja in sloga, se
da razložiti, da se Jagrova oprema vsebini Čaše opojnosti
tako zvesto prilega. (Značilno je, da je imel Etbin Kristan za
ta stil mnogo več posluha kakor Ivo Šorli.)

O tem, kako so knjigo sprejemali v Ljubljani, imamo
pričevanje Josipa Murna v pismu 181  Župančiču 10. 4.: »Srčno
Ti čestitam na Tvojih uspehih! Malone vse se zanima zate
in hvali Tvoje verze. Gospa dr. Tavčarjeva Te ni mogla pre¬
hvaliti; sicer ta ženska ne stoji ravno bogve kako visoko,
ukusa pa je finega.«

Povsem drugačnega mnenja, ki je nastalo očitno pod
vplivom katoliške duhovščine, je bila preprosta pesnikova

115

sorodnica Vida Boršnikova, 182  ki mu je 28. 4. pisala. Sama
navaja katoliško Zoro in Katoliški obzornik z oceno Veliko¬
nočnega soneta: »... jest sem se kar zgrozila, ki sem brala
tisto pesem sem si mislila gdo je neki pesnik. — Zdaj pa
prebiram Tvoje pesmi in vidim, da si bil Ti. O groza me
je obšla... Za božjo voljo, kaj bo iz Tebe. Zakaj ne delaš
takih pesmi kot Simon Gregorčič ...«

Sicer pa so imeli svoje težave z branjem Župančičevih
pesmi tudi izobraženci. O tem branju pripoveduje nekaj
let pozneje T. Lardo (Anton Dolar) 183  v celjskem Ilustrova-
nem narodnem koledarju za leto 1905:

»Neka prijetna utrujenost se te polasti ko si po jedi
odložil žlico. Rad si nekoliko časa počiješ. Iz kasete vzameš
smodko, ali pa si zviješ cigareto, potem sežeš po časnik,
če ga še nisi čital, ali vzameš iz salona drobno knjigo,
z zlatom obrezano, zložno sedež v naslonjač in začneš čitati.
Kaj lahkega ti ravno ugaja; mnogo misliti pa ne maraš,
slediti globokim problemom se ne čutiš dovolj razpolože¬
nega, toda pesmi, to je nekako prijetno šumljanje, ki tako
odgovarja valovanju dimovih oblačkov, to boža tvoje uho.
Že tisk je tako lep, vedno jednako dolge vrstice in kitice;
pa tako hitro se prečita jedna stran, pri drugih knjigah pa
stran kar konca nima. In vsebina je ravno nalašč. Kako
lepo se govori o ljubezni, da se tudi tebi oglašajo sorodni
čuti, in o domovini, da i sam postaneš navdušen!

Tako smo čitali svoj čas pesnike. In sedaj pa ne? Tudi
sedaj jih lahko na ta način čitaš, toda ne bodo ti ugajali,
ne boš jih prebavil, ker so pretežka hrana. Treba se je
v nje poglobiti, sicer ti ostanejo nerazumljivi in nič ti ne
pomaga pomilovalno zmigavanje z rameni nad novo strujo.«

Župančič je sicer pozneje ponovno zagotavljal, da svoje
prve zbirke na ceni: 184  — 1901 v pismu Schwentnerju, da
z njo ni bil zadovoljen; nekako ob istem času Regaliju, da
je »pol ptiča pol miša«; 1908 Antonu Lajovcu, da je to
»lahka stvarca iz dobe pubertete«; 1910 Izidorju Cankarju
v Obiskih, da bi jo »dal v stope« — vendar je še deset let

116

pozneje prevzel iz nje, ne deset, kot je bil rekel Izidorju
Cankarju, ampak dobro tretjino zbirke, več kakor dvajset
pesmi za Mlada pota, ki so izšla leta 1920. — Pri tem se
spomnimo podobne usode Cankarjeve pesmi Ah ne verjemi,
o kateri piše bratu v začetku 185  dec. 1899: »Zelo me jezi,
da je prijavil Aškerc v tej številki neko mojo staro buda-
lost«, a jo je kljub temu prevzel v novo izdajo Erotike 1902.

Prav hudo zares takih pesnikovih obsodb — kot vse
kaže — vendarle ne smemo jemati!

Ne glede na pesnikovo kasnejšo sodbo pa je treba po¬
udariti, da so Župančičeve pesmi ob izidu prebile led toge
brezbrižnosti in dogmatičnega nasprotovanja.

Izid KETTEJEVIH poezij bi po senzaciji s Cankarjevo
Erotiko in po zmagovitem prodoru Župančičeve lirike, pred¬
vsem pa zaradi manjše izzivalnosti in seveda zaradi izjemne
zrelosti njegovih pesmi moral pravzaprav pomiriti literar¬
no ozračje tedanjih dni. Boj za nova estetska načela je
bil že izbojevan in vse je kazalo na prijazen ali celo nav¬
dušen sprejem. In res tokrat proti Kettejevim pesmim niso
imeli resnih pomislekov ne na katoliški, ne na liberalni
strani.

Kljub temu pa se je ob Kettejevih pesmih sprožila
literarna pravda, ki je dokončno ločila moderno od Ašker¬
čevega realizma, Aškerca samega pa odstavila z njegovega
literarnega prestola, kamor so ga potisnili njegovi nekritični
prilizovalci in mu dodelila mesto, ki mu ob priznanju
njegovih svežih epskih pesmi gre.

Spopad med moderno, ki jo je tokrat zastopal Cankar,
in Aškercem je tlel že dolgo. Aškerčeva ureditev Kettejevih
Poezij  je bila samo zunanji povod, ki je sprožil plaz.

Danes, ko listamo po korespondenci in člankih tistih dni,
se nam zdi naravnost simbolična hkratnost, da je prva sled
razhajanja med Aškercem in mladimi prav v pismu tistega
Ketteja, ki mu je Aškerc izdal zbirko in napisal uvod —
s čimer se je začela ločitev duhov.

117

Ker je Aškerc kot realist odklanjal formalizem soneta,
se je Kette v pismu Zvonovemu uredniku Viktorju Bežku
10. 8. 1898 kar dvakrat temperamentno zavzel za pesniško
obliko, 186  ki mu je bila tako pri srcu: »Gospodu Aškercu
sem pisal, da se bom ukvarjal s soneti toliko časa, dokler
se jih ne naveličam.« Kasneje v pripisu pa Aškerca ironično
onika: »Gospod Aškerc so mi pisali nekaj o formaliz-
m u soneta. Škoda, da ne poznam vseh pesniških oblik od
najbolj zamotane orientalske do najbolj preproste moderne,
kajti potem bi vprašal, kje da začne formalizem.  Pa
ne vraga baš pri sonetu. Hm, naposled so navadne ki¬
tice  tudi formalizem?«

Kakor je to mesto v pismu na videz brez večjega po¬
mena, nam vendarle odkriva kali nesporazuma. Če so rea¬
listi in naturalisti sonet res zavračali, se ga je — morda
nekoliko »zrahljanega« — moderna v svetu rada posluže¬
vala.

Vse to seveda še dolgo ni bil resen spor. O njem izvemo
najprej iz Murnovih pisem 187  2 0. 12. 1898 Šorliju in 21. 12.
1898 Franji Tavčarjevi. Obakrat je govor o Aškercu »nas¬
protnem« in »sovražnem vetru« na Dunaju.

Kritičnih opazk o Aškercu je v korespondenci mladih
več; navsezadnje je tudi Cankarjevo odlašanje z nadalje¬
vanjem eseja o Aškercu znak, da mu drugi del ni šel več
tako od srca kakor prvi. Kritiko Aškerčevih Novih poezij,
ki mu jo je Govekar bil ponudil, mu je v pismu 24. 2. 1900
odločno odklonil: 188  »Ti veš, da Aškerca jako visoko cenim
in da po mojem mnenju razen Zupančiča zdaj ni pesnika,
ki bi se mogel meriti z njim. Ali ako bi hotel biti v svoji
kritiki odkritosrčen, bi moral povedati nekaj reči, ki je
v sedanjih razmerah boljše, da se zamolčijo. Dokler napa¬
dajo Aškerca klerikalni idioti, bi bilo neoportuno, da bi
mu prihajali z očitki in mlačnimi ocenami.«

Da gre pri tem za razhajanje v nazorih, ne pa samo v
ocenjevanju umetniške, moči priča stavek: »Vrhu tega Ti
mora biti znano, da so moji nazori o poeziji in o umetnosti

118

sploh drugačni kot Tvoji in Aškerčevi . . .« Pri tem se zdi
Cankarju potrebno, da še enkrat poudari: »...  ponavljam,
da spoštujem Aškerca kot nobenega naših literatov in da
nikakor nisem med tistimi, ki mu na tihem zabavljajo, na
glas pa mu slavo pojo.«

Toda do pravega spopada je prišlo šele ob Kettejevih
poezijah.

Aškerc se je s pesnikom osebno seznanil šele ob Kette¬
jevi smrtni postelji in mu je celo zatisnil oči. Ta svoj se¬
stanek je poetično močno precejeno popisal v Intermezzu
pomladnega dne. (To pesem je Cankar, pač zaradi tega, ker
ga je spominjala na mrtvega prijatelja v že omenjenem
pismu Govekarju imenoval »nenavadno krasno«.) Tedaj je
umirajoči pesnik po pričevanju Govekarja in samega Ašker¬
ca prosil, naj bi mu ta uredil njegovo pesniško zapuščino.

Odločitev, da izda Aškerc Kettejeve pesmi pa je padla
že prej, 189  saj piše Murn Šorliju že aprila 1899: »Kar se tiče
Ketteja, ugasnil bo v par dneh — Znaki bližnje smrti se že
prikazujejo na njem. Jaz sem ga moral  nujno zapustiti
— Pisal bom glede njega gospej v par dneh — Pesmi nje¬
gove sem jaz spravil in najbrž jih izda Aškerc po njegovi
smrti. Žalostno je to, prijatelj, pa neizprosno — Videl sem
na Ketteju, kaj je smrt in česa je zmožen nezmožni človek
na smrtni postelji.«

Že samo vprašanje zbranih ali izbranih del je vznemirilo
Kettejeve prijatelje.

Murn, ki je tedaj živel v Ljubljani, je menil, da mora
o usodi Kettejevih poezij svoje dunajske prijatelje redno
obveščati. 190  Tako piše 1. 2. 1900 Župančiču: »Tudi mi je
Aškerc opomnil, da je pričel urejevati Ketteja. Preračunil
ga je na — ,120' beri sto in dvajset stranij ... in zraven so
vsi njegovi soneti pesmi in romance. Jaz bi mu šel povedat
da naj ne izpusti prav ničesar (kvečjemu otročje pesmi),
če sta Vidva zato. Kako izdajajo n. pr. Rusi svojega Kolj-
cova!!«

119

Boj za neokrnjenega Ketteja se je nadaljeval. 3. 4.
poroča Murn o Aškercu zopet Župančiču: »Kette mu jako
ugaja — samo popravlja ga malo  ; jaz sem rekel ,ne‘, on
pa ,ja‘. Bo ga okoli 150 stranij. Tisk jako grd.« In 10. 5.:
»Do Aškerca se je vzbudilo tudi v meni veliko nezaupa¬
nje ...«

Cankar je bil seveda mnogo ostrejši. V začetku maja
1900 piše Govekarju ob izidu knjige: 191  »Schwentner bi ne
bil mogel napraviti večje neumnosti, kot da je dal vrediti
Kettejevo zapuščino in napisati vvod Aškercu, najnerazsod-
nejšemu kritiku slovenskemu. Vre j ene so pesmi vihravo
(celo ,popravljalo' se je!) — izpuščenih je nekaj odličnih
pesmij — (jaz in Zupančič jih poznava na pamet) — a vvod
je za Ketteja naravnost žaljiv  ter je nas pesnikove
častilce ogorčil.  Aškercu se mora mnogo odpustiti, — te
zadnje pregrešne  nerodnosti pa se mu ne more od¬
pustiti. Kette, da je ,čeden', ,čitanja vreden' (lesenswert)...
tista bedasta reklama v poslednjem odstavku — fej! In
životopis! Tako se ne piše o življenju pesnika, ki stoji ob
strani Prešernu, a visoko nad Gregorčičem, Aškercem itd.
Sramota je to — punktum! —«

A Cankar nikakor ni hotel opravljati Aškerca za hrbtom,
zato prosi Govekarja, da mu o priliki pokaže to pismo.

In da ne bi bilo nikakih dvomov, se je Cankar odločil,
da v pismu 11. 5. sam obračuna z Aškercem: 192  »Ne mi,
gospod Aškerc,« zatrjuje Cankar, »mi Vas ne pokopavamo;
pokvarili so Vas in pokopavajo Vas tisti Vaši nesramni li¬
zuni in hvalisači.« Za tem sledi analiza Aškerčevega dela,
priznanje njegovih »imenitnih« romanc, »krasne« Stare
pravde in njegovih »mojstrskih« del ter odklanjanje »smeš¬
nega« Bura, »grozne« pustne in še »groznejše« »moderne«
balade. Opisano je tudi razočaranje mladih: »...  kako smo
bili oduševljeni, ker smo mislili, da prinesete sabo krepko
sapo in da postanete vodnik mladih gibanj.«

Glede Ketteja pa nadaljuje Cankar: »Povejte mi vendar,
ali se piše tako,  kot ste pisali Vi, o pesniku, kakoršna

120

smo imeli in imamo Slovenci samo še dva (Prešerna in Zu¬
pančiča). Boljše n i č. ,Ocena‘ je bila v vvodu povsem nepo¬
trebna in neumestna, a taka, kakoršna je Vaša, še celo!
Ocene sodijo drugam. Ali ste imeli v rokah že izdajo kakega
klasika z milostno  oceno v predgovoru? In Vaša ocena
je milostna,  nekako z visokega stola govorite o mla¬
dem gimnazijcu  Ketteju. Kaj nas briga mladost
Kettejeva in njegovo študentovstvo?! To se pove v životo-
pisu, ne pa v poniževalnem  tonu v oceni. ... še to:
Vi pravite, da je pač dopuščeno mlademu  Ketteju sem
in tja kaj p o b o 1 j š a t i. Ne ni dopuščeno! Prvič ga ni
človeka med nami, ki bi smel in mogel  Ketteja svobodno
popravljati, — in drugič bi se to ne smelo storiti iz pjete-
te ... Kar ste popravljali pri Ketteju, so večjidel pesniške
licence in K. originalni izrazi. — No, pa tega bi Vam nihče
še toliko ne zameril; družnih ljudi te ,poprave' ne bodo mo¬
tile. A kar Vam je zameriti, to je izpuščanje  pesmi;
vem jih nekaj na pamet, ki bi bile vredne največjega lirika,
a ki ste jih Vi kot smeti pustili v miznici... Skratka V i
Ketteja ne bi smeli uredovati, ne pisati voda, ne popravljati
in ne izpuščati... To je v interesu umrlega velikega pesni¬
ka, ne v mojem, — zato bom še govoril o stvari.«

Še preden pa je Cankar izpolnil to obljubo, je v Sloven¬
skem listu 5. 5. 1900 izšlo poročilo o Kettejevih pesmih, ki
ga je z veliko toplino pač po bratovih navodilih, in na
osnovi pisem, ki jih je Kette pisal Ivanu Cankarju, objavil
verjetno Karlo Cankar. Ob koncu se mimogrede dotakne
Aškerčevega kratkega življenjepisa in njegove ocene, »da-
siravno bi to sodilo kam drugam, a ne v zbirko samo.«

Misli, ki jih je Cankar izrazil Govekarju in Aškercu je
ponovil v eseju Dragotin Kette 193 , ki je izšel v Slovenskem
narodu 1900. Že poudarjanje, da je bil Kette »največji ta¬
lent, kar smo jih imeli od Prešerna do danes« in njegovo
primerjanje z Goethejem in Shakespearom, je moralo dra¬
žiti Aškerčevo samoljubje, še bolj pa sam napad na urednika
zbirke, ki mu Cankar očita lahkomiselnost ali nerazsodnost.

121

— Sicer pa so navedeni isti očitki, ki jih poznamo iz obeh
pisem. Ko govori o prihodnji izdaji zahteva, da se »popravi
tista čez vse mere predrzna pregreha,  ki se
je storila nad .Pesmijo o pisarju' in nad sedmo
gazelo.  Tu se je popravljalo z ozirom na — decentnost.
Človeka oblije rdečica od gnjeva: — Ketteja, najčistejšega
med našimi pesniki. . . gredo čistit! In kdo ga gre čistit!«

Zadnji v ocenah pesniških zbirk že kar oguljeni poziv
na branje pri Cankarju sicer tudi ni ostal, a je vendar duho¬
vitejši: »Slabo znamenje bi bilo za okus Slovencev in njih
ljubezen do lepote, če bi se prva izdaja ne razprodala v
najkrajšem času.« — (V napovedi druge izdaje v Sloven¬
skem narodu 1907 poudarja Aškerc, da je bila prva izdaja
razprodana že v treh letih!) 194

K samemu Cankarjevemu eseju je pristavil Govekar, da
se »z vsemi trditvami g. sotrudnika ne strinjamo« in da
Cankar pač iz prijateljstva do rajnega »kritikovanca« »pre¬
tirava in dela krivico drugim pesnikom«.

Komaj tri dni po zadnjem Cankarjevem listku je Go¬
vekar objavil članek »K Cankarjevi kritiki Kettejevih poe¬
zij«. 195  V njem brani Aškerca pred Cankarjevimi napadi.
Tu zatrjuje: »...  samolastno ni izpuščal in popravljal Aškerc
nobene pesmi.« Če ni izšlo več, so krivi tisti, ki mu jih niso
poslali, predvsem Cankar in Župančič. Glede popravkov
obeh pesmi, ki jih Cankar posebej omenja, pa izjavlja, da
je sprememba verzov »ko k ljubi legel je« v »in ko objel
jo je« ter zamenjava besede »pop« v »mašnik« nastala na
izrecno zahtevo založnikovo, kar Schwentner v opombi
potrjuje.

Na to je napisal Cankar v Slovenki zelo jezno Literarno
pismo. 196  V njem odločno zanikuje Aškerčeve zasluge za
razvoj mladih: »Tudi je neresnica, kar pravi Govekar, da
ima Aškerc kake zasluge za pesniško kariero Kettejevo.
Nima najmanjše zasluge. Nauki, ki nam jih je svoj čas tu
pa tam dajal Aškerc, so bili tako naivni, da ne bi dosegel

122

Kette niti Gangla, ko bi se ravnal po njih.« Cankar upra¬
vičeno samozavestno izjavlja: »...  edini, ki je imel nekaj
vpliva med svojimi vrstniki sem bil — oprosti — jaz.« —
Posebno ogorčen pa je zaradi poudarjanja, »kaj so storili
za pesnika drugi ljudje«. Nato bridko pristavlja: »Res so
mu dali kruha, ko je ležal že na smrtni postelji; tudi jaz
bi mu ga dal, in to brez posebnega poziva, a nisem ga imel
sam. Govekar je to vedel, zato je nekaj blatnega v njegovem
pripovedovanju ...«

Cankar je gotovo pričakoval, da ga bo v tem boju Žu¬
pančič podprl. Ta je v Slovenki sicer res objavil Epigram, 197
v katerem se norčuje iz Aškerčevih potovanj, njegova ocena
Misli ob Kettejevih poezijah, 188  ki je izšla 1900 v Ljubljan¬
skem zvonu, pa se spora o Aškerčevem urejevanju spretno
izogne.

V začetku sicer postavlja Ketteja ob Aškerca: »Kar je
storil Aškerc v epiki, to je storil Kette s .Poezijami' v liriki«
— a to Aškerca gotovo ni zdaleč tako zadelo kakor Cankar¬
jev obračun. — Pri označevanju Kettejevega odnosa do na¬
rave Župančič celo citira Aškerca: »Vse je čisto!« (List iz
kronike Jurjevega kloštra.)

Edina kritična misel o ureditvi se Župančiču utrne, ko
v oklepaju opozori, da bi »morala stati cikla ,Črne noči‘  in
,Tihe noči‘  pred ciklom ,Adrija‘.«

Tudi zadnji stavek kritike razodeva Župančičevo umir¬
jeno previdnost in morda celo rahlo zavračanje Cankarje¬
vega navdušenja: »A Ketteju sodi častno mesto v vrsti
naših prvih pesnikov in brez dvoma je naš največji lirik
(podčrtal J. D.) najnovejše dobe.«

Še bolj zadržan je v svoji kritiki Ivan Robida, 199  ki piše,
»da, je bil Kette nadarjen, jako nadarjen poet — a ne-
završen in nerazvit po svojem mišljenju tako, kakor po
nazorih. To pa da bi ga„„ kakor se je zgodilo to nedavno,
vzporejali s svetovnim velikanom Goethejem ali Šekspir-
jem, je naravnost, da rabim najmilejši izraz — nerazsodno.«

123

Kratka in zelo stvarna je bila tudi ocena Fr. Lampeta 200
v Dom in svetu, ki omenja, da je Kette prešel v moderno.
Za razliko od E. Lampeta pa je ne zavrača.

Tudi Fr. Vidic 201  je v Ilustrovanem narodnem koledarju
za 1901 objavil kratek nekrolog za Kettejem. Iz Aškerčevega
uvoda omenja »četvorico, ki je skoro hkratu nastopila s svo¬
jimi ruskimi psevdonimi.« V Aškerčevo obrambo pa piše:
»In ob obletnici njegove smrti smo dobili krasno izdajo
njegovih poezij, katero je uredil A. Aškerc. Napisal je lep,
miren uvod, za katerega pa je žel od pokojnikovega tovariša
Cankarja neosnovane napade. Cankar s tem ni izkazal uslu¬
ge svojemu prijatelju.«

O tem, kdo je imel v tej pravdi prav in kdo ne, si danes
lahko na osnovi gradiva, ki je zdaj po večini že v Narodni
in univerzitetni knjižnici, naredimo dokaj jasno sliko. Fran
Koblar, 202  ki je uredil njegovo Zbrano delo, navaja glede
tega natančen pregled:

»Iz vsega gradiva je Aškerc opustil 19 pesmi, bodisi da
so se mu zdele neprimerne zaradi vsebine ali mu niso bile
dovolj dovršene; pri tem je šel celo mimo pesmi Na Krki,
ker je mislil, da je samo fragment. Premalo ali skoraj nič
ni upošteval obeh žepnih zapisnikov, po katerih bi bil pre¬
pise kontroliral in lahko ugotovil točneje kronologijo ... da
bi pokazal Kettejevo .zrelost 1 , je Aškerc v besedilu tu in tam
spremenil besedni red, zlasti tam, kjer ni razumel pesni¬
kovega svojskega naglasa; s tem je marsikje pokvaril ritem.
Pri nekaterih pesmih je opustil tudi nekaj kitic in verzov
ali posamezne besede nadomestil z drugimi. Največjo ope¬
racijo je napravil pri pesmi Na poljani; izmed 28 verzov
jih je ohranil samo 11 in pesem je dobila popolnoma drug
značaj; tudi Pijanca je črtal skoro za tretjino. V pesmi Na
trgu je po dva kratka verza zvezal v enega in tako vsaj
na zunaj spremenil zgradbo pesmi; v gazelah Tam za vo¬
dami (VI) in Le smehljaj se (VII) je črtal refren. Tako je
marsikatera pesem zgubila več ali manj svojo pristnost.«

124

Cankar je imel torej prav, če je Aškercu očital površ¬
nost in samovoljnost; zdi pa se, da je v svoji vnemi pri
ocenjevanju Ketteja in v napadih na Aškerca vendarle pre¬
tiraval. Glede Kettejevih pesmi, ki jih Aškerc ni dobil, pa
je danes ugotovljeno, da jih Cankar sicer res najbrž ne bi
bil dal, a jih je Aškerc preko Govekarja dobil od Karla
Cankarja. — Aškerčevi popravki, pri katerih je treba iz¬
vzeti tista dva, ki jih je zahteval založnik, pa so z leti dobili
v slovenski literarni zgodovini posebno težo. Anton Slod¬
njak 203  se je 1934 v zavzetosti za nepotvorjenega pesnika
povzpel celo do stavka: »Aškerčevi popravki so hujša ne¬
čednost, kakor je bila kretnja tedanjega ljubljanskega ško¬
fa, ki je vrgel v peč Cankarjevo Erotiko.«

MURNOVO mesto v današnji literarni zavesti je tako
trdno, njegova umetniška veljava tako nesporna, da skoro
ne moremo razumeti dvomov in negativnih sodb, ki so jih
v njegovem času izražali njegovi tovariši in kritiki.

Čeprav so bili moderni tisti, ki so premagali brezpogoj¬
nost togih pesniških oblik, je bila sproščenost njegovih ver¬
zov dolgo najbrž glavna ovira, da bi spoznali in priznali
izpovednost in iskrenost njegove poezije.

Morda še najlepše je razviden ta dvom v Kettejevem
pismu 204  Župančiču 11. 8. 1898: »— Sedaj pa, Zupančič, s
teboj odkrito besedo. Prosim Te, izrazi se jasno in odkri¬
tosrčno o našem Murnu. Še popreje Te pa prosim, ohrani
moje vprašanje zase. Murna bi užalilo, ako bi zvedel, da
o njem dvomim, da o njem nimam še prave sodbe. In res je
nimam. Čital sem že nebroj njegovih proizvodov, ali meni
neče biti jasno, kaj je v ti duši. Jaz vidim v nji dobro srce,
hrepenenje po višjih vzorih, razumevanje narave in še mno¬
go druzega. In vendar nimam še odgovora na vprašanje: Ali
je samo Duh, ali tudi Sin — znanik — učitelj? Ali si je
jasen, kaj hoče? Njegovi novejši izdelki mi dosti bolj uga¬
jajo nego prejšnji. In vendar še nisem na trdnem. To je
čudno. O Cankarju, o Tebi, o Ganglju, o Kralju idr. sem

125

Mm* a m;mm imm

,y  <

z' iS&St.

S ^  —. ■■" "'■ ^

■*«> ..*-»» 1 ;t-'cw4».>-' er Jr.«, ■*»'

, ...Se,



■ —•v.*'*




Kettejeva pogodba za izdajo Poezij, ki jo je podpisal
na smrtni postelji

■ys ^—j

.**«.

' . i!& -* l iŠ£-T>?K~^*c?- ■■ -M,

&&L^

■#Wts*-yt F ~4 ,/'■■<’,  <■-'/-*-< *•• *«.»-*--<■ /'W>*s*i '<&*&«*<**■■*■*.■*  .•=►■.

4 - . S </ ^ . X  - ' ' '■ '

y>C*X ^-~eZ-«'C.-*.i~^*.-4..<~-  >04«.. .✓*.■**#•£«. ., ,,-<-««■ . *>

’yfCtz- 'ti^£&&*-****' .-t^<-«ft---/^!-->f **’■  *•■*■

. ^0W-4~iS? \*** *jr j/'**'*^?.**, ^ .■-£5*'fi4$*> ^dŽ$>žXi!žfL~* y A-***«***  jv*~,

r ^ X

1  •*$%£** '-*


, č-e. S*c^t>>&■*&£'-*



tzC,

^A^Čc~


■—*^f s

si takoj lahko naredil sodbo, o njem si ne morem. In to me
muči, kajti kako naj govorim z njim odkritosrčno, ako pa
še ne vem, kdo da je. Kako pa naj ga sicer spoznam kakor
iz pesmi? Iz pisem? Hm, ta se baš tako zibljejo na površji
kakor naša. Vsakdanjosti, nič kot vsakdanjosti. Iz občeva¬
nja? Kje sva pa skupaj? — Kaj misliš Ti? Povej odkrito¬
srčno! —«

V korespondenci 205  med mladimi je negativnih sodb o
Murnovih pesmih najmanj toliko, kolikor o katerem koli
drugem pesniku tistega časa. Pri tem verjetno ne gre toliko
za strogost pri presojanju prijateljevih del kot za resnično
nerazumevanj e.

Samo nekaj primerov:

»Njegove pesmi, ki jih je poslal Župančiču, mi niso
ugajale. Starokopitne so vse.« (Cankar bratu Karlu 1. 3.

1897. )

»Murn posnema Lermontova — ker mu, ugaja njegov
ponos, s katerim prezira cel svet’ — to še ni nikak vzrok,
da bi treba Murnu hliniti čustva, katere je imel Lermontov,
a katere on nima.« (Župančič—Cankarju 22. 8. 1897.)

»Nokturne mi poprečno ugajajo, dasi niso proste — ne
zameri — bizarnosti — toda samo tu pa tam. Kje, to čutiš
sam najbolj.« (Župančič — Murnu 8. 3. 1898 — a tu je že
tudi pohvala pesmi Plapolaj, plapolaj, ki se zdi Župančiču
»krasna; samo vzdih, nič drugega, in vendar iz dna
srca...«)

»On je na najboljši poti, da postane literaren gigerl in
občudovalec svojega lastnega brezdelnega talenta. Praviš,
da so njegove pesmi krasne (v izgubljenem pismu). To ni
res; prečitaj jih še enkrat.« (Cankar — Župančiču 21. 8.

1898. )

»Čital sem Murnove pesmi, pa mi ne ugajajo posebno;
hoče jih menda izdati. Nekatere so pač lepe, toda on piše
z nekako naivnostjo in jednostavnostjo, ki se mi ne zdi
naravna, temveč ponarejena in afektirana.« (Cankar — bra¬
tu Karlu 9. 3. 1900.)

9 Slovenska moderna

129

Zdi se, da je šele zavest o bližnji izgubi prijatelja pa
tudi objava nekaterih pesmi, ki so se okusu tovarišev bolj
približale, razpršile dvome in jima vsaj do neke mere odprla
Murnov pesniški svet.

V pismu Golarju (med 9. 5. in 1. 6. 1901) se Župančičeva
sodba prevesi v iskreno občudovanje: »In kako krasne so
njegove zadnje pesmi, si čital ,Zvon‘? In tedve še nista
najboljše —• pa kaki sta! In zdaj naj jih dobi še Aškerc
v roke —■ to bi bilo mrcvarjenje, desekrat hujše nego s
Kettejem. In tak človek mora iti — človek bi zares obupal
nad božjo pravico, če bi še veroval v boga.«

Tudi Cankar je spremenil svoje mnenje. 10. 7. 1901 piše
Zofki Kvedrovi: »V rokah imam Murnove pesmi: nekaj ne¬
navadno lepih je med njimi, posebno iz zadnjega časa. Zu¬
pančič je prevel nekatere na nemško ter jih pošlje v ,Frem-
de Zungen‘. Čudili se boste Murnu, kadar izide njegova
zbirka.«

V nekrologu, 206  ki ga je za Zvon napisal Aškerc, je Murn
označen kot »resničen pesnik, nežnočuten lirik«. V Zvonu
je »objavil v kratki dobi štirih let lepo vrsto lirskih stihov,
ki bi zbrani ali izbrani napolnili že čeden zbornik.« Njego¬
va lirika se kakor Kettejeva naslanja na ton narodnih
pesmi, a »ni čisto nič sorodna Kettejevi. Aleksandrov je
zapel včasi pesem, ki je kar izživala skladatelja, da bi jo
uglasbil. Seveda vsakikrat ni imel sreče. Tako globokega
pesniškega fonda kakor Kette Aleksandrov menda ni imel;
tudi ni tako jasen kakor Mihael Mihajlov« ... »Škoda, velika
škoda tako nadarjenega rojaka, pesnika, ki je moral pod
grudo že v 22. letu svoje dobe, še predno je mogel popol¬
noma razviti svoj talent in razodeti vse tajnosti svoje duše.«

Bolj kakor njegovi tovariši je Murn videl v izdaji svojih
pesmi rešitev iz težkih gmotnih zadreg. S honorarjem, ki
bi ga dobil za zbirko, bi lahko — potem, ko mu je z ne¬
uspehom na osovraženi eksportni akademiji propadla šti¬
pendija Trgovske zbornice — nadaljeval svoj študij na
pravni fakulteti v Pragi. Toda vsi njegovi poskusi pri

130

Schwentnerju, Bambergu in pri celjskem Hribarju so pro¬
padali drug za drugim. Razlogi za odklonitve so bili verjetno:
zatrpanost z rokopisi, nasičenost trga, kakor so ga presojali
založniki, predvsem pa popolnoma napačna presoja njego¬
vega talenta. To poslednje je pravzaprav kar razumljivo,
posebno če upoštevamo, da se je Murn celo med svojimi
tovariši le s težavo uveljavil in da je za Bamberga ocenjeval
vrednost Murnovih pesmi prav Funtek, 207  ki se je gotovo
spotikal ob Murnovo sproščeno pesniško obliko, saj se ni¬
kakor ni dala klasično skandirati. Murn se je reševal s
službo najprej kot stenograf pri dr. Šušteršiču, pozneje pa
kot pisar pri trgovski zbornici. Svoj odhod v Prago pa je
moral odlagati in končno za vedno odložiti.

Še mnogo bolj kot gmotni razlogi pa so Murna silili k
izdaji globlji duševni nagibi. Navsezadnje je videl, da so
vsi trije njegovi tovariši že izdali svoje pesmi in kljub vi¬
harju, ki je nastal ob njihovem izidu — dosegli lep uspeh.
Svojo težko duševno stisko je potožil Fanici Vovkovi 208  v
pismu 7. 10. 1900: »Pisarno moram odložiti vsaj do prvega
izpita, če ne, ne bom nikoli nič! Aškerc mi je nasvetoval
pošto... Prav zaupljivo! No, on je sploh takšen človek in
psiholog, da ne ve da živijo ljudje, ki morajo doseči vsaj
ono malo, po čemer streme, ali pa je ven ž njimi za vse
večne čase!«

Verjetno smemo Regalijevo pismo Župančiču 209  datirati
v to dobo. V njem pravi: »Murn še vedno prodaja svoje
pesmi, menda se je res vse zarotilo zoper njega.«

Murnovo prizadevanje, da izda svoje pesmi, je dobilo že
nekaj kar neusmiljeno tragičnih potez. Njegovo nihanje
med upanjem, da si bo z izdajo svojih pesmi končno ven¬
darle uredil življenje, in premagovanjem trenutkov »apa¬
tije in disgustiranja«, 210  ki so se ga lotevali, kadar mu je
zopet enkrat spodletelo — priča o življenjski sili, ki ga je
vedno znova reševala pred obupom še tedaj, ko je smrt že
segala po njem. Župančič nam to Murnovo predsmrtno
agonijo opisuje z besedami, ki kažejo, kako je bil pretresen.

9 *

131

V že omenjenem pismu Golarju 211  pravi: ». .. ko sem ga
zagledal, me je pogled tako potrl in pobil, da nisem bil za
nobeno rabo. Bila sva skoro vsak dan skupaj in name je
vplival naravnost strašno, kadar sem videl, da še ne pozna
svojega položaja. Rajši sem bil pri njem, kadar je proseval
iz njegovega govora obup človeka, ki ve, da nima tu niče¬
sar več iskati, kadar je govoril o samomoru. Takrat je bilo
v njem nekaj velikega, kljubujočega in osvobujočega.«

Iz pisma, ki ga je Murn 20. 5. 1901 pisal prijatelju, ko
pravi: »Rokopis kupi menda Schwentner« — spoznamo, da
je Murn »umiral ne da bi vedel, kaj bo z njegovo zbirko«. 212

Prijateljeva ureditev Murnovih Pesmi in romanc,  pred¬
vsem pa njegov bleščeči uvodni esej, oboje je bilo glede na
spor ob Aškerčevi izdaji Kettejevih Poezij zadnje puntarsko
dejanje ob nastopu slovenske moderne. Čeprav je morda
prevelika zvestoba Murnovi zamisli o ureditvi zbirke in
skromno število pesmi v dodatku dokaz, da se tudi Prijatelj
ni povsem otresel še vedno nekoliko zadržanega navduše¬
nja za Murnove pesmi, ki je tako značilno za pesnikove
tovariše, se da njegov uvodni esej na področju literarne
kritike, oziroma zgodovine primerjati s prenovitvijo, ki so
jo prinesle pesmi slovenske moderne.

Prijatelj je sicer rad pripovedoval, da so ga moderni
imeli za pustega realista (trdil je celo, da ga je Cankar
»ovekovečil« kot zdravnika v Lepi Vidi), kljub temu pa ga
ne veže z moderno samo pripadnost isti generaciji ampak
tudi način razpravljanja in ne nazadnje v bistvu enak po¬
gled na svet in življenje.

O Prijateljevi ureditvi Murnovih pesmi se je v Sloven¬
skem narodu 213  precej obširno, a tudi kritično razpisal Cvetko
Golar (s psevdonimom Demeter), ki je bil kot Murnov nek¬
danji sostanovalec v cukrarni pesniku posebno blizu. Zaradi
svojega prijateljstva, verjetno tudi zaradi podobne umet¬
niške narave se je čutil poklicanega, da se zavzame za
»celotno sliko o njegovem slovstvenem delovanju«. Zato
je očital uredniku, da ni objavil tudi Murnove proze, pred-

132

vsem pa bi, po Golarjevem mnenju moral upoštevati »bajno
lepo romanco Kresno noč«.

Golar se sicer s Prijateljem v mnogočem strinja, ima pa
tudi nekaj kritičnih pripomb tako glede ureditve, kot glede
same oznake pesnika: »Ureditev pesmi je še delo pokoj¬
nega Aleksandrova samega. Prijatelj je samo dopolnil zbir¬
ko z ,Dostavkom’. Ako bi se izpolnila volja ranjkega pesni¬
ka, bi se to ne smelo zgoditi nikdar; da je Prijatelj to storil,
je gotovo čisto pravilno, očital bi mu le, ako je delal proti
pesnikovi volji, zakaj ni vzel v zbirko še več njegovih pesmi
iz prejšnjih dob; našle bi se gotovo markantnejše za njegov
razvoj, kakor jih čitamo v dostavku.«

Odločno pa se Golar upre Prijateljevi oznaki o rafini-
ranosti in brani Murnovo pesniško obliko: »In zato se glede
tega ne morem strinjati s Prijateljem, ki piše v uvodu:
,Kakor na naši grudi je na polju njegove (Murnove) poezije:
bujnega cvetličja ni, vse je skrivenčasto, pogosto trdo ko
skrilovje(!) gorenjskih planin ali pečevje Krasa, posejano
s skromno floro.' Razkošnih kipečih barv res ni v njegovem
slikanju in je tudi ne sme biti, a tako plastično, tako lepo
nam še ni nikdo opeval rojstne grude kakor Aleksandrov.«

Če v teh mislih s kritikom danes soglašamo, pa seveda
ne moremo potrditi njegovemu poudarjanju zgolj »narod¬
nega kolorita« in »zdravega narodnega občutja«, ki zane¬
marja odvisnost od sodobnih evropskih literarnih struj.

Ker je Murn »v svojih pesmih kazal nravno dostojnost,
kar ga odlikuje pred marsikaterim vrstnikom «, 214  kakor piše
Slovenec v svojem naznanilu, se tudi E. Lampe v oceni
Pesmi in romanc , 215  ki je izšla v Dom in svetu, ni mogel
poslužiti svojih ustaljenih moralističnih meril. Zaostril je
nekatere Prijateljeve sodbe v obsodbe in jim pritaknil lastna
negativna vrednotenja moderne: Aleksandrov mu je »eden
onih pesnikov, ki so legli ..v grob, preden so se razvili...
kot pesnik je nedovršen, nedorasel... manjka mu vodilne
melodije . . . tudi oblika je nedovršena . ..« Sproščenost

133

Murnove verzifikacije razlaga s tem, da je mladim »pravil¬
na oblika pretežka«.

Ker E. Lampetu Murnovi kmečki motivi niso šli v she¬
mo, kakršno si je bil naredil za oznako moderne, je moral
posebej poudariti: »A modernizem in kmečko delo sta dva
elementa, ki se ne dasta zlepa spojiti in tudi v Murnu je
ostal vedno ta mučni dualizem.«

In končna sodba: »Velik pesnik Murn ni bil, niti globok,
niti zvišen.«

Hlad, ki veje iz teh stavkov kaže, da E. Lampetu Murn

— morda tudi zaradi slovesa, ki je obdajal mladega pesnika

— nikakor ni bil po srcu. Morda bi bila ta kritika ostrejša,
če ne bi bil še pred izidom zbirke objavil Regali v Slo¬
vanu 210  svoj esej Mlada slovenska lirika.  V njem hvali po¬
sebno Murnove kmečke motive: »Pa zasnuje pesem o ajdi,
kakršne še niso slišala naša polja in blagruje klasje, zlato
in težko o vročem poletju.« — Regalijeva sodba o Murnovi
kmečki miselnosti in njegovo poročilo o Murnovem umira¬
nju pa je moralo pomiriti s spokorjenim pesnikom tudi naj¬
strožjega varuha krščanske dogme: »Ko je trkala smrt
na njegova vrata, zdelo se mu je potrebno, da napravi
oporoko, kakor je običajno in si da zvoniti pri pogrebu z
velikim zvonom, pa poskrbi za maše zadušnice kakor trden
kmet.«

Posebno, lahko bi zapisali, prijetno presenečenje med
kritikami Murnovih pesmi je Tominškova razprava Aškerc
in Murn 217  v Slovanu. Josip Tominšek, ki ga poznamo kot
zgovornega, kdaj pa kdaj tudi patetičnega, a v glavnem
didaktično resnobnega jezikoslovca in literarnega zgodovi¬
narja oziroma kritika, je našel v svoji oznaki Murnovih
pesmi nekaj izredno toplih besed, ki kažejo, da se je kritik
v Murnov svet bolje vživel kot marsikateri drugi sodobnik.

Vlahi so mu napisani »s tako harmonijo, da se pesmi ne
moremo naslušati.« — »Srčna kri je rodila take pesmi, ne
moremo se odtegniti njih vplivu.« — Glede cikla Fin de

134

siecle  izreka misel, kakršno smo brali dotlej samo še o
Ketteju: »zdi se ti, da bi vstajal Prešeren.«

Stalni refren o Murnovi nedozorelosti je znal Tominšek
obleči v prijazno ugotovitev: »Umrl je, predno je umel
poezijo življenja.«

S Prijateljevim uvodom se sicer ne strinja povsem, ker
bi »prirekali nekaterim splošnim namigavanjem in trdit¬
vam, ki se ne tičejo Murna, in bi želeli v slogu manj aforiz¬
mov« — kljub temu pa prizna: »Radi nečesa blagrujemo
rajnega Murna: imel je prijatelja v najlepšem pomenu be¬
sede, ki ga ni pozabil po njegovi smrti; prijatelj Prijatelj
je uredil to knjigo ter jo opremil z vso ljubeznijo, kar je
premore prijateljsko srce.«

Pri Župančiču, ki mu je bil Murn »zadnje jasno čelo,
ki lesketa na njem se večnosti poljub«, bi pričakovali, da
bo v Murnovo pesem prodrl najgloblje. In vendar se Žu¬
pančič v članku O pesmih Aleksandrova , 2le  ki je 1903 izšel
v Ljubljanskem zvonu, ukvarja bolj z obrambo novejše
poezije, ki ji očitajo, da je »slabotna in malodušna« kot s
samimi Murnovimi pesmimi. Pač pa je v tem članku čudo¬
vit opis Cukrarne in življenja v njej, opis, kakršnega je
lahko podal samo Župančič, ki je bil v njej samo slučajen
gost in mu ni bila nikoli samo po sebi umevno bivališče:

»Doli na Poljanah za Ljubljanico se dviguje visoka, sta¬
rinska hiša, mračna kakor srd božji. Prvotno tovarna, sedaj
vojašnica, je bila nekaj let od časa do časa kasarna, veči¬
noma napol prazna, napol natlačena z ljudmi, ki niso niti
kmetje niti meščani. Bolezen in skrb je tu doma in greh in
pobožnjaštvo v čudni zmesi. Polna dolgih vež je ta hiša in
praznih soban in napol odprtih vrat, ki vodijo v bogve kake
prostore, polna tajinstvenosti in groze. Delavci in rokodelci
in fabričanke stanujejo tu in sestradani študentje in propali
ljudje.«

Murn-človek je bil Župančiču vsekakor mnogo bližji
kakor Murn-pesnik. V Obiskih  pravi še celo desetletje poz¬
neje, da je imel Murna sicer najrajši, da pa ceni Ketteja

135

višje: »On je vse druga potenca, mož, medtem ko je bil
Murn otrok in ženska .. 219

Kljub temu pa je Župančič morda nehote v uvodnih
stavkih svojega članka v Zvonu, s tem da je branil njegovo
nedovršenost, zapisal, zakaj nam je Murn prav danes tako
zelo pri srcu: »Kajti ta knjiga je obet, velik obet, katerega
nam ne izpolni nikdar oni, ki ga je dal. A v njej je korak,
ki sili naprej. In ljubši mi je ta obet in pomembnejši se mi
zdi za nas nego marsikatera izpolnitev, ki je medlo držala
dano besedo; premnogo jih imamo takih jalovih izpolnitev
in druga je klavrnejša od prve; a redek je čas velikih obe¬
tov in nerazumljev pojde mimo množice; v njih je zapo-
četek, prvo gibanje spočetja in rojstva, prvo skrivnostno
pretakanje mladih sokov, borba in hrepenenje po dalji in
po luči.«

»Korak, ki sili naprej ...«  — V Slodnjakovem Sloven¬
skem slovstvu 220  beremo: »Tako smo se Murna, pesnika
tesnobe, groze in strahu ter vdanosti, začeli zavedati šele
sredi tridesetih let, četudi so ga izbrani in sorodni duhovi,
npr. Srečko Kosovel, razumeli in ljubili že v dvajsetih letih
našega stoletja.«

Sprejem, ki so ga bili deležni Cankar, Župančič, Kette
in Murn pri bralcih skozi tri četrt stoletja, odkar so prvič
nastopili, se je od generacije do generacije spreminjal. Med¬
tem ko je bila v začetku za njegove tovariše Kettejeva
pesem pravo razodetje, so se simpatije mladine dolga leta
oklepale Župančiča. Zdi pa se, da je od izida Erotike Can¬
karjeva pesem s svojim mehko valujočim ritmom še naj¬
hitreje podlegla ustaljenim in morda ne povsem upraviče¬
nim sodbam, da Cankarjeva moč ni v liriki. — Sicer pa bi
vprašanje o tem, kako so našo moderno sprejemali v letih
po njenem nastopu do danes, zaslužilo posebne raziskave.

Ko razmišljamo o naši moderni, o sijajnem prodoru šti¬
rih velikih pesniških osebnosti v zatohlem ozračju tedanje
samodopadljive in skrajno zaostale slovenske družbe, o na-

136

padih na moralne nihiliste, breznazornike in dekadente,
nam prihajajo na misel besede, ki jih je sicer v drugačnem
času in ob drugačni družbeni in literarni konstelaciji izrekel
Miroslav Krleža : 221  »Če uporabljamo termin dekadent, mo¬
ramo biti previdni, kajti ta termin je — žal — rabil za
očitno politično podtikanje. Ko pogledamo, kako danes sto¬
jijo stvari, vidimo, da so pravzaprav tako imenovani anti-
dekadenti največ prispevali k dekadenci, ne le literature in
filozofije, ampak tudi politične akcije v socializmu stalini¬
stičnega modela.«

V tej perspektivi zmaga slovenske moderne ni bila revo¬
lucionarno dejanje samo v tistem času in za tisti čas, ampak
je člen v verigi o kateri je zapisal Župančič, da drži »iz
zarje v zarjo in od nje do dne«.

137

OPOMBE

1  E. Lampe: Dekadentizem. (Slovstvena črtica.) DS 1899,
str. 381.

2  Iz. Cankar: Obiski. Ljubljana 1920, str. 11.

3  L. (E. Lampe): Leposlovje fin de siecle. KO 1897, str. 72.
»Taki so dekadentje; ime, katero nosijo, jih prav dobro označuje.«

4  Iv. Cankar: »Popevčice milemu narodu«. SN 10. in
13. 2. 1899.

5  Iv. Cankar: Hlapci. Ljubljana 1910, IV. dej.

6  RK 1896, str. 96 in 98.

7  Paul Dedič: Besitz und Beschaffung evangelischen Schrift-
tums in Steiermark und Karnten in der Zeit des Kryptopro-
testantismus. Zft fiir Kirchengeschichte. 3. Folge 1937, str. 488,
489 in 492.

»... weshalb das des Lesens unkundige windische und krai-
nerische Volk den katholischen Gauben eifrig bewahre...« —
»Der Grund dieser frommen Gesinnung ist nur darin zu suchen,
dass unter Tausend Personen kaum eine lesen kann!« .— 1772:
»... in der Kunst des Lesens und Schreibens liegende ,Verfuh-
rungsgefahr'.«

8  J. Logar: Kumerdej Blaž. SBL I, str. 583.

9  Balnes od branja romanov. ZD 1849, str. 335.

10  A. Mahnič: Volilna pravica. RK 1895, str. 33.

11  Fr. Lampe: Za kaj se gre. DS 1897, str. 122.

12  A. Ušeničnik: Nekaj poglavij mistike o satanu. KO 1897,
str. 28. in 33.

13  A. Ušeničnik: Mahnič Anton. SBL II, str. 10.

14  J. Stritar: Dunajska pisma III. LZ 1894, str. 555 in 556.

15  Glej 2, str. 10!

18  Glej 9!

138

17  A. Mahnič: Liberalizem v srednjih šolah. RK 1895, str. 342.

18  Časopis. RK 1896, str. 296.

19  KO 1897, str. 310 in sl. — Ves članek se po metodi in raz¬
poreditvi snovi naslanja na knjigo: Fr. Xav. Wetzel: Die Lekture.
Ein Fuhrer beim Lesen. 2. verb. AufL Ravensburg 1897. (Prva
izd. 1880.)

20  LZ 1895, str. 496 in sl.

21  Fr. Podgornik: O našem literarnem gospodarstvu. Kres
1885, str. 250 in tri nadaljevanja.

22  Jos. Golob (Fr. Govekar): Slovanska knjižnica. LZ 1895,
str. 776.

23  »O te ženske!« E 15. 10. 1897.

24  Prijateljem »Doma in svet-a«. DS 1897, (na platnicah) št. 2.

25  Fr. Govekar: Stritar in nova literarna struja. E 21. 1. 1898.

26  KO 1905, str. 261 in sl.

27  RK 1895, str. 247.

28  Glej 25!

29  Iv. Cankar: Prijateljica. Zaljubljena fantazija. SN 7. 3. do
11. 3. 1903. »In takrat bi se bilo zgodilo nekaj zelo čudnega, ko
ne bi v tistem trenutku ne bil stopil v vrt duhovni gospod
dr. Aleš Ušeničnik ter zaukazal z osornim glasom, da se v slo¬
venski literaturi ne sme vršiti kaj takega ...«

30  Sn 1905, str. 235—238.

31  S 28. 6. 1898.

32  Iv. Cankar: Anton Aškerc. LZ, str. 623—627 in 747—751.

33  Glej 2, str. 175 in 176!

34  Dragotin Kette: Zbrano delo. Ur. in z opombami opr.
France Koblar. Ljubljana 1949, 2. knj., str. 103.

35  Glej 34, str. 149!

36  Josip Murn: Zbrano delo. Ur. in z op. opr. Dušan Pirjevec.
Ljubljana 1954, str. 256—264.

37  Glej 36, str. 68!

38  Delavec, 10. 12. 1896.

39  Glej 1!

49  Glej 6!

41  KO 1897, str. 106 in 400.

42  A. Aškerc: Ljubezen in rodoljubje. LZ 1897, str. 184—185,
241—245 in 305—311.

43  Marja Boršnik: Aškerc. Življenje in delo. V Ljubljani
1939, str. 207.

44  Josip Jaklič: Interwiew z Eskulapom. S 28. 7. 1893.

45  J. Stritar: Nova pota. LZ 1894, str. 329—333 in 395—399.

49  DS 1895, str. 538.

47  DS 1896, str. 62.

48  LZ 1896, str. 600—604, 663—667.

139

49  Fr. Svetič: Naturalizem. LZ 1888, str. 395—364 in 402 — 411.

50  SS 1896, str. 42 in 43.

51  Navajamo že tu, čeprav gre za prispevek, ki je bil vsaj
navdihnjen v dunajskem literarnem klubu.

52  KO 1897, str. 391 in 392.

53  Glej 3!

54  DS 1897, str. 215.

55  KO 1899, str. 72 in sl.

56  Glej 2, str. 25!

57  Glej 42, str. 310!

58  Fr. Lampe: Naše kritično stališče. DS 1897, str. 414—418,
539—541 in 573—576.

59  LZ 1897, str. 37—41 in 96—102.

69  Pisma Ivana Cankarja. Ured. Izidor Cankar. Ljubljana
1948. I str. 247.

01  DS 1899, str. 381—383 in 412-^15.

62  Egon Friedell: Kulturgeschichte der Neuzeit. Bd. 2.
Munchen 1976, str. 1350.

63  Glej 62, str. 1410.

64  DS 1899 (Podobno v istem letniku: Dekadentski biseri)
str. 630, 659, 691 in 715.

65  Fr. Koblar in Fr. Lukman: Opeka Mihael. SBL II, str. 226.
96  Ošaben (Jože Debevec) Liberalizem ali večni Zid. KO

1897 (V nadaljevanjih skozi ves letnik.)

07  Deutche Literatur im Uberblick. Leipzig 1965, str. 172.
»-Versuchsstation des Weltunterganges«.

68  DS, 1893, str. 12 in deest naadljevanj.

68  DS, str. 12, 13 in deset nadaljevanj.

69  Glej 60 I, str. 20!

79  Glej 36, str. 92, 93 in 95.

71  Glej 34, str. 113, 125 in 127!

72  Iv. Cankar: Gospa Judit. Ljubljana 1904.

73  Glej 34, str. 106!

74  Glej 34, str. 23 in 31! Glej tudi: Fr. Vidic Literarni klub
na Dunaju v 1. 1896/1897. DS 1926, str. 192!

75  SS 1896, str. 88 in 89.

™ SN 27. 2. 1897.

77  Mladost 1898, str. 33 in sl.

78  LZ 1898, str. 79—86 in 145—150.

79  Spisal Anton Umek Okiški (1838—1871). Izšlo 1863.

80  Glej 60 I, str. 172!

81  Robert Musil: Der Mann ohne Eigenschaften. Citirano po:
Deutsches Lesebuch. Von 1880 bis zum 2. Weltkrieg. Frankfurt,
Hamburg 1968, str. 39 in 40.

140

82  Ivan Cankar: Zbrani spisi. Uvod in opombe nap. Izidor
Cankar. 2. zv. V Ljubljani 1925, str. 362.

83  Iv. Cankar: Vinjete. V Ljubljani 1899. Epilog.

84  Glej 32!

85  Iv. Cankar: Naša lirika. SN 26. 3. 1897.

88  Glej 60 I, str. 45! — Več o tem: D. Pirjevec: Ivan Cankar
in evropska dekadenca in simbolizem. Ljubljana 1961.

87  Glej 60 I, str. 243 in 246!

88  Glej 60 I, str. 362!

89  SN 31. 12. 1897.

1,0  Iv. Cankar: Dve izvirni drami. SN 6. in 7. 6. 1898.

91  Glej 82, str. 366. (Opombe)

92  SN 10. in 13. 12. 1899.

93  Pisma slovenske »moderne«. Zbr. in ur. Marja Boršnik. V
Ljubljani 1971, XIV.

94  Klabund: Literaturgeschichte. Wien 1929, str. 370.

95  Glej 93, XIX.

99  Glej, 34, str. 105, 106, 191, 121 in 131!

97  Glej 60 I, str. 361!

98  Glej 36, str. 68, 80, 133 in 170!

99  Glej 36, str. 180!

100  Otto Mann: Deutsche Literaturgeschichte. Giitersloh 1964,
str. 447.

101  KO 1904, str. 226—231.

102  Kettejeva beležnica v NUK. Glej tudi: 24, str. 244 in 247!

103  Glej 36, str. 117!

104  Glej 36, str. 131!

105  Alfonz Gspan: Iz časov naše moderne. Po Župančičevih
pismih Ivanu Prijatelju iz 1907—1910. Sdb 1963, str. 792.

109  Župančičeva beležnica. Citirano po: Oton Župančič: Izbra¬
ne pesmi. Izbr., ur., sprem, besedo in opombe nap. Janko Gla¬
zer. V Lj. 1963, str. 127.

107  Glej 60 I, str. 88, II, 315, I, 92 in 93. — Več o Cankarjevem
svetovnem in političnem nazoru: B. Kreft: Cankar in njegov
Hlapec Jernej v I. Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica.
Maribor 1967.

198  Prvi majnik 1907 (Pril RP).

199  Cas 1911, str. 325.

110  Glej 60 I, str. 455, 408, 373, 409, 394 in 395!

111  Glej 34, str. 102, 108, 129 in 149.

112  Glej 36, str. 107, 88—89, 184, 146 in 71—72!

113  Glej 93, XIV in XIX!

114  SN 27. in 28. 7. 1897. "

115  Glej 60 I, str. 518!

116  Glej 36, str. 129!

141

117  Arhiv Zadruge. NUK.

118  DP 1905, 133—135.

119  Iv. Cankar: Novo življenje. Anton Knezova knjižnica XV.
Lj. 1908.

120  Iv. Cankar: Življenje in smrt Petra Novljana. Anton Kne¬
zova knjižnica. Ljubljana 1903.

121  SN 6. 8.-8. 8. 1901.

122  To versko metaforiko so katoliški kritiki tedaj še hudo
obsojali. Samo dva citata: »... Ker jim je jedini namen, pona¬
šati se s silo svoje čutnosti, zato rabijo vse, kar more pretresti
človeško dušo. Pri tem rabijo radi verske pojme, ki imajo
pa v ustih dekadentov seveda drugačen pomen nego navadno.«
(E. Lampe DS 1899, str. 383.) — »Kako pri srcu Maistru je kato¬
liška cerkev, uvidevamo lahko iz tega, da išče, kakor doslej
še noben slovenski pesnik v toliki meri, svojih tropov in figur,
prispodob v nje naredbah obredih, zakramentalijih ... Mislil je
pač: tako hoče duh časa. Praznino duha in srca naj polni per-
siflaža vsega, kar je drugim svetega.« Nove poezije. KO 1905,
str. 96.

123  J. Sovran (Janez Ev. Krek) Črne bukve kmečkega stanu.
Ljubljana 1895. (Ponatis iz S, ki je izšel v 300 izvodih.) — Can¬
kar je dvakrat prosil brata, naj mu jih preskrbi (3. 4. 1900 in
9. 6. 1900).

124  Za ilustracijo nekaj drobcev iz Kettejevih in Murnovih
pisem: »Tu mi pošiljate deset florintov... Srčna hvala zanje.
Bolj o pravem času bi jih ne mogli poslati kajti krojač Miku-
lič... bi me s svojim računom malodane zadušil...« (Kette —
Ivanu Resmanu 22. 6. 97. — Glej 34, str. 96.)

»Čudi se! Meni je odprta pot v krog ljubljanskih dam. Veš
v sebi čutim potrebo, da spremenim svoj milieu ... — Včasih
mislim na Dunaj, a vselej me spreleti tako čuden strah, da takoj
svoj tema spremenim.« (Murn — Župančiču 13. 3. 98. — Glej
36, str. 136 in 127.)

»Moje vesti in razmere so take, kot so bile. Ob belem dnevu
me je sram med ljudi tje v stolno mesto, zato zahajam notri
zvečer po stalnih poteh in ovinkih kot krt. H gospe j Tavčarjevi
že dolgo nisem šel in najbrž ne pojdem...« (Murn — Prijatelju
13. 5. 98. — Glej 36, str. 182!)

125  Glej 60 I, str. 243, 176 in 33—34!

129  Ska 1900, str. 58.

127  Mladost 1898, str. 71.

128  Glej 93, XIV!

129  A. Ušeničnik: Ves odgovor novostrujnikov. KO 1898,
str. 71.

130  A. Ušeničnik: Slovstveni paberki. KO 1900, str. 181.

142

181  A. Ušeničnik: Izbrani spisi. Ljubljana 1939, str. 6.

182  Glej 60 I, str. 242!

183  SS 1896, str. 35!

134  Glej 60 II, str. 5—6!

135  Glej 60 III, str. 271!

180  Glej 60 I, 315!

137  Glej 60 I, 59!

138  Glej 60 I, str. 188 in 34!

139  SL 1. 4. 1899.

140  ZD, 26. 5. 1899.

141  Iz. Cankar: Opombe k Iv. Cankar: Zbrani spisi I, str. 319.
Prim. A. Slodnjak: Nova struja (1895—1900) in nadaljnje oblike
realizma in naturalizma. Zgodovina slovenskega slovstva IV.
Ljubljana 1963, str. 162: »... troje Cankarjevih črtic...-«

142  RP. 10. 4. 1899.

143  SN 13. 4. 1899.

144  SN 15. 4. 1899.

415  S 15. 4. 1899.

148  SN 19. 4. 1899.

147  SN 20. 4. 1899.

148  SN 29. 5. — 2. 6. 1899.

149 T 7  1oqq  s-fr 34Q in ll

150  Fedor Sokol (Ivo Šorli): O tem in onem. Ska 1. 7. 1899.

151  KO 8. 7. 1899, str. 260 in sl.

152  Glej 60 I, str. 92!

153  KO 1899.

154  E(tbin) K(ristan): Erotika. Zložil Ivan Cankar. Ska. 1899,
str. 355—361.

155  F. Bernik: Opombe k pesmim. Iv. Cankar: Zbrano delo.
1. knjiga. Ljubljana 1867, str. 288.

158  SN 27. 10. 1899.

157  KO 1900, str. 184.

158  S 23. 3. 1900.

159  D 15. in 22. 6. 1900.

169  Glej 155, str. 296 in 297!

161  Glej 155, str. 298!

162  Glej 60 I, str. 70; II, 299—301; I, str. 248!

163  Ivan Cankar: Erotika 2. izd. Ljubljana 1902, Epilog.

104  Glej 93, XXI!

185  Glej 93, XXXII!

108  Oton Župančič: Zbrano delo. 1. knjiga. Besedilo pripravil
in opombe napisal Dušan Pirjevec. Ljubljana 1956, str. 339.

187  SN 28. 3. 1899.

188  SL 1. 4. 1899.

189  RP 10. 4. 1899.

143

1,0  SN 8. 4. 1899.

171  SN 17,—20. 4. 1899.

172  Glej 60 I, str. 256!

173  Fran Klemenčič: »Čaša opojnosti.« Spisal Oton Župančič
E 11. 4. 1899.

174  E. Kristan: Čaša opojnosti. Pesmi Otona Župančiča. Ska
1899, str. 214 in sl. ter 235 in sl.

175  Glej 150!

176  Glej 149!

177  Fr. Lampe: Oton Župančič: Čaša opojnosti. DS 1899, str.
383 in 384.

178  E. L. (E. Lampe) Slovstveni paberki KO 1899, str. 258.

179  Glej 157, str. 180—184!

180  Glej 166, str. 364!

181  Glej 36, str. 133!

182  Glej 166, str. 364!

is3 T  Lardo ( A . Dolar): Oton Župančič. INK 1904, str. 70—79.

184  Glej 166, str. 364!

185  Glej 60 I, str. 89 in 90!

180  Glej 34, str. 132 in 134!

187  Glej 36, str. 114 in 97!

188  Glej 60 I, str. 202!

189  Glej 36, str. 115!

199  Glej 36, str. 135, 140 in 141!

191  Glej 60 I, str. 208!

192  Glej 60 I, str. 257 in sl.

193  Iv. Cankar: Dragotin Kette SN 2. 7. — 6. 7. 1900.

194  SN 1. 8. 1907.

195  SN 9. 7. 1900.

196  Ska 15. 9. 1900.

197  Ska 1900, str. 185.

198  LZ 1900, str. 508—511.

199  I. Robida: Dragotin Kette: Poezije LZ 1900, str. 512.

200  p r  Lampe: Dragotin Kette: Poezije. DS 1900, str. 411.

291  Fr. Vidic: Dragotin Kette. INK 1901, str. 78—81.

292  Fr. Koblar: Opombe k 34, str. 277.

203  A. Slodnjak: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana 1934,
str. 401 in 402.

294  Glej 34, str. 120 in 121.

295  Glej 60 I, str. 45; 93, VII; XIX; 60 I, 368 in 96!

296  A. Aškerc: Josip Murn. LZ 1901, str. 506.

297  D. Pirjevec: Opombe k Murnovemu Zbranemu delu 1. knji¬
ga, Ljubljana 1954, str. 369, 372 in 373.

298  Glej 36, str. 166!

299  Glej 206, str. 371.

144

210  Glej 36, str. 197.

211  Glej 206, str. 372.

212  Glej 206, str. 373!

213  G. Demeter (Cvetko Golar): Aleksandrov: Pesmi in ro¬
mance. SN 27. in 28. 3. 1903.

214  S 1. 4. 1903.

2,5  E. Lampe: Aleksandrov: Pesmi in romance. DS 1903,
str. 245.

218  Sn 1902/3, str. 1.

217  Sn 1903, str. 170.

218  LZ 1903, str. 298 in sl.

219  Glej 2, str. 174.

220  A. Slodnjak: Slovensko slovstvo. Ljubljana 1968, str. 284.

221  P. Matvejevič: Razgovori s Miroslavom Krležom. Zagreb
1969, str. 17.

Kratice glej Slovenski biografski leksikon!

145

SLIKE

Cankarjevi karikaturi Ušeničnika in Dragotina Jesenka-
Doksova.23

Dunajski literarni klub.49

Kettejeva pogodba za izdajo Poezij, ki jo je podpisal na
smrtni postelji. 126, 127, 128

VSEBINA

Beseda o branju. 7

Polemika o novih tokovih. 28

Kaj je pravzaprav dekadenca. 48

Vprašanje svetovnega nazora. 65

Sprejemanje . 83

Opombe . 138

Slike. 146

JARO DOLAR

SLOVENSKA MODERNA
PRIČEVANJA
O NJENEM SPREJEMANJU
IN O LITERARNEM OZRAČJU
OB NJENEM NASTOPU

UREDNIK
TONE PAVČEK

OPREMIL
JOŽE BRUMEN

IZDALA

CANKARJEVA ZALOŽBA
V LJUBLJANI

ZA ZALOŽBO
MILOŠ MIKELN

NATISNILA

TISKARNA »JOŽE MOŠKRIC«
V LJUBLJANI 1977