lo2                                            M. Opeka: Kampanjskemu dečku.
«Z najlepšim žitom  napolnil sem vreče, Kar nilska dežela rodi ga nam, Izpustil starejšega, brata iz ječe, In vi ste kupe oplenili hram.»
Obriše solze in Juda vstane, Prekriža roke na prsih in de: «Poslušaj, gospod, nas hlapce udane, Zakaj tvoj ukaz nam mori srce!
Odvrne mu Juda, prepaden bojazni: «Kaznuj nas neverne hlapce, glavar! Pred tvojim obličjem vredni smo kazni, Da v ječi ugasne vsem solnca žar.»
Prišli smo že drugič v deželo plodno Za gladno družino žita iskat. Zapuščali težko smo zemljo rodno, Ker z nami odhajal najmlajši je brat.
Zjasni se za hip glavarjevo lice: <Vsi drugi vrnite se v Kanaan! Nedolžnim ne bodem delal krivice, Le Benjamin bodi v verige vkovan!*
V solzah se je oče od njega ločil, Naložil nam sadja žlahtnih dreves, Da tebi ga damo, in skrbno naročil: Varujte zenico mojih očes!
Obupno Juda na tl& se vrže In vikne bolestno, da čuje ves dvor, In divje na prsih obleko raztrže Sinov kanaanskih prestrašeni zbor.
Ljubezen je sivega otca in nada, Na mater pokojno Rahelo spomin. Nezmerna žalost očeta obvlada, Ge tu mu ostane najdražji sin.»
Polglasno opomni Dana Ruben: «Živi-li v spominu še oni ti dan, Nezaben očetu in nam poguben, Ko Jožef zapuščal je Kanaan?
Zaplaka glavar tedaj glasovito, K možem ga korak ponese krilat: «Ne bodi vam dalje, bratje, prikrito, Jaz Jožef sem, nekdaj prodani brat.
V  Egipet smo brata prodali kruto,
Ko v srcih do njega nam gorel je črt. Jehova krivico maščuje ljuto,
V  Egiptu preti nam kazen in smrt.»
¦^"ŠS-s
Moj hišnik vam kupo je v vrečo položil, Da krivdo nekdanjo izbriše vam kes. Ne bodem vas Bogu, ni kralju tožil, Raduj se Egipet in Izrael ves!»
Anton Medved.
Kampanjskemu  dečku.
Ufn santo, un santo» — iztezaš ročici, Srebrno tako ti beseda zveni,
Da k ljubljeni ž njo bi pohitel rodici, Podobice, deček, srce ti želi.
Na mene se ptujca oziraš boječe,
Sramljfvo utripljeta veji očes, Ko solza pod njima ti plaha trepeče,
V nji solnce se gleda s premodrih nebes.
Podobice, je- li, na nebu svetnika, Da ves bi zamaknjen oziral se v njo,
Ki bila oltarcu bi tvojemu dika, Ki čuval z ljubeznijo bi jo zvesto?
«Un santo», ponavljata ustnici rožni, Krasotno ti lica okrogla se rde,
«Un santo* — in žarneje, deček ubožni, Pod vedrim ti čelom pogledi gore.
Kako sem te radosten, deček preprosti, Kampanje1) puščobne pozabljeni sin —
Po svetu mladine sem videl zadosti, A tvoj neizbrisen mi bode spomin!
Z obraza zrcali se duša ti čista,
Oskromnost otroška in tiha krotkost:
Da roka je moja navajena kista,
Naslikal umetnik bi tvojo mladost . . .
Tako pa naj prošnjo le čujem ti vneto In željo, ki v nežnih jo prsih gojiš:
Na — angela, deček, podobico sveto, Saj angelu sličen ti meni se zdiš!
M. Opeka.
l) Kampanja (Campagna) je pokrajina okrog Rima.