/j GLASNIK SLOVENSKEGA ETNCXOSKEGA DRUŠTVA UDK 39 /497.12//05/ GLASNIK SED LETO 21/1981 ŠT. 4 STR. 77 - 92 LJUBLJANA FEBRUAR 1982 NAČIN ŽIVLJENJA - ETNOLOŠKA KATEGORIJA Z GOSPODARSKIM IN POLITIČNIM POMENOM* Način življenja, življenjski stil in vsakdanje življenje so pojmi, ki jih na Slovenskem uporabljamo za opredeljevanje dela etnološkega zanimanja približno zadnji dve desetletji. Njihova raba se je porodila v praksi. Z načinom življenja smo prevajali rusko besedo „byt" (iz besedne zveze „kul'tura i byt"), z vsakdanjim življenjem smo označevali vprašanja, ki so se nam zdela etnološko relevantna, vendar niso imela prave zveze s pojmom ljudska kultura, ki je bil dotlej uveljavljen pri nas kot oznaka za predmet narodopisja. Ko smo se pričeli zanimati za prebivalce mest in za njihovo kulturo, nam namreč dotedanja vsebina pojma ljudska kultura za označevanje nove problematike ni ustrezala. Iz potrebe torej smo se oklenili omenjenih kategorij, uveljavljenih v besednih zvezah Lebensweise, way of life, v že omenjeni ruski obliki in podobno tudi na tujem. Uveljavitvi pojma način življenja in njegovih soznačnic v praksi bi morala slediti detajlna teoretična opredelitev. Žal nam ta še manjka. Nekatere zasilne, sporadično izražene utemeljitve je ne morejo nadomestiti. Ta naloga je torej še pred nami. Opraviti jo bo treba čimprej tudi zato, ker se naša naziranja glede uporabnosti pojma način življenja za opredeljevanje predmeta etnologije v nekaterih odtenkih razhajajo. Po našem naziranju namreč zavoljo rabe pojma način življenja ni treba in ni koristno opuščati pojma ljudska kultura kot ene od sestavin oznake predmeta etnologije. Poleg tega naj bi v etnologiji ne šlo le za zgodovino načina življenja, kot je to mogoče ponekod brati, temveč je treba poleg historiografskega vidika, ki je za etnologa resda izhodiščnega značaja, dopustiti še psihološki, prostorski in še kakšen zorni kot. Sicer pa na tem mestu to ni naše osrednje vprašanje. Naša naloga je, da pojem način življenja, kakor se je doslej izoblikoval v naši raziskovalni praksi, vzporedimo s pojavljanjem tega pojma zunaj etnološke stroke — seveda z neogibnim upoštevanjem okvirne teme, ki se nanaša na možnosti uporabe etnoloških raziskav v današnji družbi, in temu ustrezne naše omejitve na vprašanja gospodarskega in političnega značaja. Spričo širine omenjenih dveh področij je pojav rabe pojma način življenja težko omejiti in težko klasificirati. Ko se srečamo, na primer, s poročilom z dogajanja na seji republiškega centralnega komiteja ZK pod naslovom „Politični sistem socialističnega samoupravljanja je postal družbena stvarnost, vsebina in način življenja"1, je seveda vsakršno omejevanje pojma, ki nas v pričujočem okviru zanima, tako rekoč odveč. Takšna širina v pojmovanju kategorije način življenja pa ni v našem družbenopolitičnem izrazoslovju nikakršna redkost. Še večjo širino od navedenega primera daje pojmu način življenja na primer teza, da postaja socializem način življenja, ideja in stvarnost dvajsetega stoletja.2 Podobno širok obseg imajo pomenske zveze, ko govorimo o sodobnem ali modernem načinu življenja, o potrošniškem načinu življenja, o načinih življenja s prilastki ameriški, japonski itd. Ob iranski islamski revoluciji je bilo, razumljivo, veliko govora o islamu kot načinu življenja. Namesto izraza način življenja srečujemo v teh in podobnih zvezah še poimenovanja model (npr. zahodni model življenja), koncept (npr. malomeščanski koncept življenja), vedenjski vzorec, življenjski slog, govor je o alternativnem življenju itd. Podobno vsebino in približno enak obseg kot kategorija način življenja imajo še pojmi sistem življenja, kultura (npr. kultura ali nacionalna kultura kot način življenja), zveza miselnost in navade. V vseh teh primerih je v poglavitnem mišljen celoten življenjski ustroj neke dobe, regije, družbene skupine, nekega družbenega sistema in podobno. Tovrstne vseobsežnosti pojma način življenja smo se etnologi kajpak zavedli. Besedni zvezi način življenja smo spričo tega pričeli pridajati dopolnilo; v etnološkem pomenu bi tako šlo za način življenja — na ravni vsakdanjosti. Zavoljo široke rabe pojma način življenja, uveljavljene v zadnjih letih, je postalo naše terminološko omejevanje z navedenim dopolnilom tako rekoč neogibno. Etnologija pač ne more gojiti ambicij, da bi kakor koli obvladovala problematiko načina življenja v nakazanem obsegu. Kljub temu naš terminološki umik v vsakdanjik ni načelne narave. Tudi iz etnološkega zornega kota naj bi bilo namreč mogoče prestopanje ozkih strokovnih mej v izrazito interdisciplinarno raziskovalno sfero, kakršno pomeni vseobsegajoč ali totalen način življenja, ki naj bi bil splet gospodarskih, socialnih, političnih,kulturnihin še drugih danosti. Sicer pa je vsakdanje življenje kot predmet etnologije organski sestavni del omenjene totali-tete. Razkrivanje manifestacij življenjske celovitosti na ravni vsakdanjosti je tako mogoče samo znotraj nakazane totalnosti. Še več; vsakdanjik najširših družbenih slojev je mogoče pojmovati kot 'Osredje , kot jedro, kot gravitacijsko točko načina življenja v najširšem pomenu te besede. Vsakdanje življenje bi potemtakem lahko bilo ali bi celo moralo biti eno od izhodišč za družbenozgodovinske obravnave širokega obsega. Da je raziskovalna praksa v tem pogledu na historiografskem in na družboslovnem področju dandanes bistveno drugačna, seveda vemo. V skladu s tem, kar smo rekli, bi način življenja na ravni vsakdanjosti lahko označili kot redukcijo vse-obsežne problematike načina življenja na raven vsakdanjika lokalnih, profesionalnih in drugih skupnosti ter tipičnih posameznikov te ali one etnične skupine ^ določenem času. S tem smo etnološki pomen pojma način življenja sicer bistveno zožili, nismo pa prizadeli njegove kompleksnosti. Slednje je izrednega pomena-Zavoljo svojega kompleksnega značaja ostaja etnološka problematika po svojem notranjem ustroju v neposredni zvezi s pojmovanjem načina življenja kot družbenozgodovinske totalitete. Etnologi se sicer ne ukvarjamo Z razčlenjevanjem družbenih, gospodarskih, političnih if kulturnih sistemov v njihovem globalu, toda na mikro-ravni, v okviru krajevnih in njim podobnih študij, na5 zanimajo vsi navedeni vidiki v njihovi celoti. Zanimanje za način življenja v njegovi kompleksnost* ni v etnologiji nov pojav. Lahko bi rekli, da se \e etnologija kot posebna veda z njim celo rodila; vsaj i ponekod. Na Slovenskem, na primer, šele v zadnjem časi* intenzivneje razkrivamo razsvetljenski razvojni tok, ki le za pričujoče razpravljanje izredno poučen. Gre za tisto smer etnološkega strokovnega prizadevanja, ki se ie porodila iz močno praktičnih pobud v okviru tako imenovane statistične vede ali državoznanstva razdobj3 razsvetljenstva. Racionalisti so se namreč iz gospodarski*1 razlogov pričeli zanimati tudi za podložnike in drug6' povedano v današnjem jeziku, neposredne proizvajalce, za njihov način življenja, kajti zaznali so, da je tudi tukel mogoče iskati „notranje rezerve" za povečanje pridelk3, za izboljšanje prireje, za večjo proizvodnjo. Način življenja tako podeželskega kot mestnega prebivalstva je vzbujal interes tudi kasneje, skozi preteklo stoletje vse do danes.3 Res pa je, da je tako imenovana romantična smer v etnologiji prizadevanje razsvetljencev zasenčila ali celo docela prekrila. Namesto načina življenja so romantiki postavili v ospredje sestavine tako imenovane ljudske kulture, čimbolj stare tem bolje. Omiljena je bila tradicija, inovacijski pojavi etnologov niso zanimali. Ker je način življenja praviloma sestavljen iz tradicionalnih in inovacijskih sestavin, se načinu življenja v njegovi kompleksnosti etnologi—romantiki niso mogli približati. Iz življenja so jemali le posamezne sestavine, elemente tako imenovane tradicionalne kulture, medtem ko jim je način življenja posameznih socialnih skupin v njegovi kompleksnosti, povedano v Prispodobi, spolzel med prsti.4 Preučevanje posameznih kulturnih sestavin brez upoštevanja ustreznega družbenozgodovinskega konteksta nas danes tudi iz metodoloških razlogov več ne zadovoljuje. Vendar nas na tem mestu to vprašanje ne zanima. V Pričujočem okviru smo si naložili le nalogo, da pretresemo vprašanje, ali bi etnologija ne mogla ali celo morala bolj angažirano sodelovati pri reševanju problemov, ki se Pojavljajo pred našo današnjo družbo. Ko se, med drugim, postavlja na dnevni red vPrašanje o današnjih izkušnjah sodelovanja etnologov pri razvozlavanju bolj ali manj perečih družbenih problemov, ne moremo, da ne bi še enkrat opozorili na razsvetljensko razvojno smer in na njeno dvestoletno zgodovino. Zavoljo Prevlade romantikov, vsaj v slovenski etnologiji do pred kratkim, nam je ta zgodovina še premalo poznana in s tem tudi v preteklosti pridobljene izkušnje. Razkrivanje razvojnega toka etnoloških prizadevanj nam spričo tega lahko obogati z izkušnjami tudi našo raziskovalno prakso. Dobršen del današnjega etnološkega prizadevanja smo ria Slovenskem uokvirili v dolgoročni raziskovalni projekt l^ačin življenja Slovencev v 20. stoletju. Ne bi mogli trditi, da smo imeli pri koncipiranju tega programa v Pretirani meri pred očmi konkretne družbene potrebe, Posebej takšne političnega in gospodarskega značaja. Pa Vendar ne dvomimo, da bodo parcialna spoznanja in končna sinteza mogli prispevati svoj delež k reševanju določenih gospodarskih in političnih problemov. Glede na dosedanja prizadevanja v etnoloških strokovnih okvirih, ki so se nanašala prvenstveno na Ijudsko-^olturne pojave na vasi, je mogoče pričakovati soude-ežbo etnologov in njihovih spoznanj pri razreševanju gospodarskih in političnih problemov kmečkega prebival-stva. Zato bi bila zaradi novih družbenopolitičnih in gospodarskih razmer seveda zelo zanimiva detajlna ana-4Za Prispevkov naših etnologov k povojni obnovi vasi in rhičnega spremljanja sprememb v kulturni podobi po-beželja. Take analize, žal, ne poznamo. Pač pa je bil, na Pr'rner, ob neki razpravi o vlogi kmetstva v sodobnem ovenskem narodnem življenju izražen očitek, da so ovenski etnologi sicer zbirali gradivo, niso pa se do-opali do „celotne podobe kmečkega obdelovalca raz-Cn,tl kategorij" po različnih območjih slovenskega °z®rnlja. |\]a to ugotovitev so bila neposredno navezana ale vprašanja: „Če bi mi državljani kar po osvoboditvi nali manj optimistično ali bolj znanstveno pre-^jpljeno, ali ne bi dosegli boljših rezultatov? Ali ne bi • vsaj delno zadržali včasih pogubnega opustošenja ^ aterih predelov podeželja? Ali nas ne bi malo manj . Ia glava zaradi sedanjega bega sezoncev v tujino, 0)ava, ki se nam je zdel leta 1945 nemogoč? "5 Omenjena vprašanja so bila zastavljena leta 1966. V slovenski etnologiji smo dotlej že imeli dva sintetična prikaza slovenske ljudskokulturne problematike, tretjega smo pod naslovom „Slovensko ljudsko izročilo" dobili lani. Vsi trije so dokaj natančen in nazoren odsev usmerjenosti našega etnološkega preučevanja po posameznih razdobjih. Iz zornega kota omenjenih in njim podobnih vprašanj smo kljub pozitivnemu razvoju kajpak tudi še ob tej zadnji sintezi ostali brez pravih odgovorov na najbolj občutljiva vprašanja iz našega kmečkega življenja, čeprav bi jih tudi v interdisciplinarni povezavi z nekaterimi drugimi strokami etnologi mogli in morali dati — seveda, če bi se resnično zavedli, da ne gre naših raziskav usmerjati po nekih akademističnih postulatih, ampak se kaže ravnati po temeljnih življenjskih vprašanjih, ki so bila ob globalnih premikih v našem načinu življenja (v širokem pomenu te besede) recimo v zadnjih sto letih postavljena na dnevni red. Za reševanje problemov vaškega življenja je bilo v naši etnologiji doslej nedvomno zbranega zelo veliko gradiva. Vendar gre pri tem, gledano iz našega zornega kota, običajno za gradivo s hudo napako. Zbirali so ga navadno le za prikaz tradicionalne, bolj ali manj statične plati življenja na vasi. Za znanstveno obravnavo načina življenja, ki bi imela pomen tudi za urejanje gospodarskih in političnih razmer, pa je prikaz le ene strani življenja premalo. Operativno uporabne so le analize resničnega življenja, ki pa je bilo vedno in je še zlasti v novejših razdobjih, kot že rečeno, splet tradicionalnih in inovacijskih sestavin. Pri obravnavi „vasi kot načina življenja", če si sposodimo ta izraz pri poljskem književniku Edwardu Redlinskem6, je torej treba upoštevati oboje. Zanimanje zgolj za tradicionalne sestavine ne more dati ustreznega rezultata. Poleg „vasi kot načina življenja" smo se v slovenski etnologiji že lotili tudi raziskave mest z njihovim načinom življenja. Zanimivo je, da smo se za sedaj uspeli s temi raziskavami vključiti skorajda v večji meri v reševanje nekaterih praktičnih problemov, čeprav ne z izrazito gospodarskim in političnim značajem, kot velja to za obravnave agrarnih območij. Pri tem mislimo predvsem na pripravljalne študije za prenovo starih mestnih jeder, npr. vlzoli,Radovljici,Krškem, Škofji Loki in v Ljubljani, kjer pridajamo etnološki zorni kot študijam arhitekturnega, umetnostnozgodovinskega, sociološkega in še kakšnega značaja. Pritegnili pa smo tudi že pozornost psihologov—specialistov za ekološka vprašanja, urbanistov, prostorskih načrtovalcev in še koga. Bolj od čisto vaških in čisto meščanskih tem so za etnološke aplikativne ambicije v našem sedanjem gospodarskem in družbeno—političnem življenju zanimiva vprašanja, ki niso ne izrazito vaška in ne meščanska po svojem izviru. Gre za probleme iosežene stopnje našega družbenogospodarskega razvoja z nepregledno vrsto pojavnosti načina življenja na ravni vsakdanjosti. Naštejmo v ilustracijo nekatere med njimi. Rušenje tisočletne tradicije življenja z gruntom in iz grunta, za katerega je nekoč veljalo, da segajo njegove korenine do pekla, je tudi pred etnologe postavilo številna družbeno izredno aktualna vprašanja. Nanašajo se na formiranje novih načinov življenja, ki naj bi njihovim nosilcem dali domačnost in trdnost. Pri političnih akcijah, ki so za to potrebne, bi morali neogibno sodelovati etnologi, specialisti za problematiko današnjega načina življenja na ravni vsakdanjosti. Preučevanje načina življenja prišlekov s kmetov v urbanih okoljih, delavcev v drugih republikah in na začasnem delu v tujini, je pogoj za bolj kvalificirano družbeno intervencijo. Ta pa je nujna, saj ima hitro spreminjanje načinov življenja, ki se jim ni lahko prilagoditi, različne negativne posledice, seveda ne le privatnega temveč tudi splošnega družbenopolitičnega značaja. Neusklajenost z načinom življenja svojega okolja poraja tujstvo, mimo katerega ne more nobena pametna politika. Nadaljnji sklop družbenopolitičnih in kulturoloških vprašanj, pri katerih bi morala etnologija obvezno imeti svojo vlogo, se nanaša na akulturacijo novih ali tujih’ kulturnih sestavin v domačem kulturnem okolju. Ko je govor o potrošniškem ali malomeščanskem načinu življenja, o vplivu kakega „american way of life" in podobno, je kritika teh pojavov na ravni vsakdanjosti iz zornega kota našega kulturnega ustroja v veliki meri etnološka naloga. To velja tudi za spremljanje iskanja novih stilov življenja, ki je značilno za mladino. Vrsta je navad in privzgojenih predstav, ki so lastne našemu načinu življenja, a nam ne prinašajo ne koristi pa tudi ne posebnega ugleda. Med njimi so številne navade, da ne rečemo razvade, in predstave z nemajhnim ali celo izrednim gospodarskim pomenom. Takšnega značaja so delovne navade oziroma pomanjkanje le-teh, tradicionalne predstave glede delitve dela in poklicev, majhna pripravljenost na spremembo delovnega mesta,familijar-nost in podobno. Iskanje izvira takšnih sestavin v našem načinu življenja je eminentna etnološka naloga, ki jo je treba opraviti, če hočemo biti uspešni v preraščanju obstoječega stanja za daljša razdobja. Ker soglašamo s tistimi našimi politiki, ki trdijo, da je za uspešnost gospodarske stabilizacije nujen temeljit preobrat v načinu našega življenja, menimo, da je „kritika vsakdanjega življenja" (po Lefebvru7) lahko največji doprinos nas -etnologov k reševanju poglavitne naloge našega sedanjega družbenopolitičnega trenutka. 1 Komunist, 19. 10. 1979. 2 Franc Šetinc, Narodno vprašanje in internaciona-lizem. Delo - Sobotna priloga, 29. 3. 1980. 3 Prim.: Slavko Kremenšek, Razsvetljenstvo in etnološka misel. Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1979, str. 409-419. 4 Prim.: Slavko Kremenšek, Etnološka misel v obdobju romantike, Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1980, str. 525-532. 5 Branko Rudolf, Ob pravdi o slovenskem kmetu. Naši razgledi, 23. 4. 1966. 6 Prebijanje k avtentičnosti. S poljskim pisateljem Edwardom Redlirfskim se pogovarja Tereza Krze-mien. Naši razgledi - Razgledi po svetu, 23. 6. 1978. 7 Prim.: Aleš Erjavec, Iz sodobne estetike: Henri Lefebvre. Osrednja kategorija je človek. Delo— Književni listi, 19. 7. 1979. * Prispevek je bil' prebran na posvetovanju Zveze etnoloških društev Jugoslavije oktobra 1981 v Neumu. SLAVKO KREMENŠEK FILMSKI VEČERI NA GORIŠKEM Goriški muzej je na povabilo Zveze slovenskih kulturnih društev v Gorici pripravil celovečerni program svojih etnoloških filmov in jih predvajal slovenskemu občinstvu v Pevmi (12. 3. 1981), v Gorici, v dijaškem domu Simona Gregorčiča in v knjižnici Damira Feigla - v novem centru ZSKD (25. 3. 1981) in na sedežu društva Briški grič v Števerjanu (26. 3. 1981). Namen filmskih večerov je bil spodbujanje pozitivnega odnosa do slovenske kulturne dediščine in prikaz vloge filma pri dokumentiranju načina življenja. Zdenko Vogrič, odbornik ZSKD, član Slovenskega etnološkega društva in upravitelj bodoče briške muzejske zbirke v Števerjanu, je hkrati obrazložil probleme zbiranja muzejskega gradiva, zlasti materialne kulture in fotografij. Tako je bil vsak filmski večer prijetno razvedrilo in koristno informiranje o poteku zamejske muzejske akcije. Gledalci so se seznanili z dvema načinoma ohranjanja ljudske kulture. Filmi so naleteli na odobravanje zlasti, če so prisotni našli v njih stične točke z lastnimi izkušnjami. Takih priložnosti pa je bilo veliko, saj je bil program odbran po regionalnem kriteriju. Izjema sta bila filma Lan in Vinogradništvo iz šolske serije Kako živimo. Filmi Goriškega muzeja so bili v takem obsegu prvič predvajani oziroma izpostavljeni kritičnemu, „povprečnemu" gledalcu, saj so, z redkimi izjemami, namenjeni v glavnem strokovnemu preučevanju. Izkušnja z gledalci je pokazala, da gre pri znanstvenem filmu ali pri etnološki filmski dokumentaciji, za poseben žanr ali filmski izraz, za dojemanje, ki zahteva predznanje ali vsaj voljo do racionalnega dojemanja. Ta pristop pa ni lahek, ni „komod". Gledalec mora sam narediti korak proti mediju in potrpežljivo vlagati svoj napor v razumevanje dogajanja. Gledalec mora te filme gledati z drugimi očmi, ne s tistimi, ki z njimi gleda komercialne ali TV filme, ki pustijo gledalca sedeti in mu prinesejo razlago na dlani. To je problem medija. Drugo pa je problem sporočila etnoloških filmov. Film zabeleži neko dogajanje in ga hkrati zablokira. Odvija se lahko samo še v okviru metraže filmskega traku, vsakič do potankosti enako. To je ujeta preteklost, obujena v prihodnosti. Čim dlje jo hranimo, tem bolj postaja neobvezujoča, tuja, patinirana. Častimo jo bolj zato, ker je stara, kot zato, ker je naša. Če bi se hoteli temu problemu izogniti, bi moral etnološki film torej kazati neko realno dogajanje (kulturno dediščino) in hkrati naš odnos do njega (do kulturne dediščine). To bi bil angažiran, vzgojni etnološki dokumentarec, ki bi informiral in usmerjal hkrati. To pa pomeni, da bi filmu naložili dodatno breme, pravzaprav bi ustvarili že kar nov filmski žanr. Zaenkrat na te dileme ne moremo odgovoriti drugega kot to, da znanstveni (strokovni, raziskovalni) film ni cilj preučevanja kulturne dediščine, ampak sredstvo. Tak pristop pa opogumlja slehernega lastnika male filmske kamere. In teh je danes vse več. Vsak dogodek iz domačega vaškega okolja, posnet na filmski trak, predstavlja dragoceno pričevanje o načinu življenja v našem času. Večeri etnološkega filma na Goriškem so bil' mogoče spodbuda, da bi tudi v briški muzejski zbirk' uvedli film kot sestavni del muzejska dokumentacije ,rl predstavitve. NAŠKO KRIŽNAB MUZEJSKA ZBIRKA SPLOŠNE PLOVBE V PIRANU Oktobra 1979 sta Pomorski muzej „Sergej Mašera" v Piranu in delovna organizacija Splošna plovba Portorož slavila petindvajset let svojega obstoja. V ta namen je bila odprta v Portorožu Muzejska zbirka Splošne plovbe, Pomorski muzej pa je hkrati z otvoritvijo nove arheološke zbirke, 22. decembra 1979, predstavil dopolnjeno solinarsko zbirko. Muzejska zbirka v Portorožu želi prikazati razvoj ladjevja Splošne plovbe (modele ladij, ki nosijo imena slovenskih mest in krajev, dopolnjujejo predmeti, ki so jih slednji darovali zbirki); nakazati povezave delovne organizacije s svetom (predmeti, ki so jih darovali zbirki agenti Splošne plovbe širom po svetu); en razstavni prostor pa je namenjen športnim pokalom in priznanjem, diplomam itd., ki jih je dobila Splošna plovba v vseh letih svojega delovanja. Zbirka ni dokončana in se dopolnjuje z novimi predmeti. Muzejsko zbirko Splošne plovbe je pripravil Pomorski muzej v sodelovanju z omenjeno delovno organizacijo. Solinarsko zbirko smo v letu 1979 dopolnili z nekaterimi novimi predmeti, ki jih je podarila muzeju Droga — TOZD Soline, in slikovnim gradivom, ki prikazuje stanje solin v Slovenskem primorju danes. Pomorski muzej „Sergej Mašera" v Piranu in Muzejska zbirka Splošne plovbe v Portorožu bosta redno odprta za obiskovalce od 3. aprila 1980 dalie. ZORA ŽAGAR SODELOVANJE DIJAKOV V ETNOLOŠKIH RAZISKAVAH Konec meseca junija (1981) so se v Piranu že tretje leto zvrstili Praznični dnevi slovenske folklore, ki jih pripravljajo Zveza kulturnih organizacij Slovenije, Kulturno Umetniško društvo „Karol Pahor" Piran in Obalno kraška turistično poslovna skupnost iz Portoroža. Med številnimi prireditvami ima za obiskovalce kot tudi za prireditelje posebno mesto etnološka razstava — kot zaključek raziskovalnega dela dijakov piranske gimnazije. Etnološko raziskovalno delo poteka v sodelovanju med piranskimi dijaki pod vodstvom prof. sociologije, Pomorskim muzejem Piran, Pokrajinskim muzejem Koper, Kulturno umetniškim društvom „Karol Pahor" Piran in PZE za etnologijo na FF v Ljubljani. Prejšnji dve leti so piranski gimnazijci preučevali način življenja v vaseh Padna (1979) in Raven (1980), letos pa raziskovalno delo teče v Strunjanu. Naj omenimo, da v okviru PZE za etnologijo na FF v Ljubljani že več let poteka obsežnejša raziskovalna naloga »Način življenja Slovencev XX. stoletja" v kateri sodeluje večje število etnologov iz vse Slovenije. V prvi fazi te akcije je bilo izdelanih enajst vprašalnikov pod naslovom »Topografija slovenskega etničnega ozemlja", ki zajemajo Vse zvrsti etnološkega raziskovanja. V drugi fazi pa je bil Vdelan vprašalnik za „Rajonizacijo slovenskega etničnega °zemlja" (ta akcija je v teku). Mladi raziskovalci se tako z načinom dela in preučevano tematiko posredno vključujejo v aktivno delo Pr°fesionalnih etnologov na celotnem slovenskem etnič-nern prostoru. Poleg strokovnih napotkov njihovih men- torjev so dijakom na voljo vprašalniki za že omenjeno „Topografijo" in vprašalnik za zbiranje gradiva, kar zadeva stopnjo ohranjenosti tradicionalne kulturne podobe in njenih sprememb (inovacij). Slednja anketa ima naslov „Moje kulturno okolje včeraj, danes, jutri". Zajema vprašanja, ki so izhodišča za podrobne pogovore (intervjuje) z informatorji in so pravzaprav zgoščena oblika vprašalnika za „Rajonizacijo". Kustosi naj bi kot mentorji posredovali dijakom metodološka izhodišča vetnologiji in metode etnološkega dela. Seznanjali naj bi jih z delom v muzejih in jih v konkretnih primerih, to je v akcijah, vpeljali v delo ter jih vodili do zaključne faze (v našem primeru do postavitve etnološke razstave). Sam zaključek akcije, se pravi razstava, naj bi imel bolj celovit pomen. Predvsem naj bi javnosti predstavil delo dijakov, ki so ne samo raziskovali, temveč so hkrati odkrivali sebe v lastnem okolju. To dejstvo je tudi dobrodošla spodbuda mladim raziskovalcem. Omenimo naj, da pedagogi na etnološkem oddelku na FF v Ljubljani nekatere študente pri zaključnih diplomskih nalogah usmerjajo v obravnavanje muzejske problematike. To usmerjanje zajema tudi postavitev razstave. Zagovor naloge torej poteka v razstavnem prostoru med krajani, študenti in profesorji. S tem pa je doseženo dvoje: — direktna predstavitev v muzeju, povezana s krajani in — prikaz muzejskega gradiva, ki zbuja ponos na kulturno dediščino. Podoben namen ima etnološka razstava mladih raziskovalcev. Dveletne izkušnje medsebojnega sodelovanja so pokazale, da se ne smemo zadovoljiti samo s postavitvijo etnološke razstave, katere glavni namen je popestritev turističnega utripa v poletnih mesecih na Obrežju. Zavedati se moramo, da je sodelovanje med šolo in strokovnim zavodom nujnost, ki je ne smemo podcenjevati. Dijake namreč med tako akcijo seznanjamo z etnologijo, ki žal ni učni predmet v šolah. Obenem pa jim privzgajamo zgodovinsko zavest ki je podlaga našega družboslovja in marksistične pedagogike. Glede na raziskovalno temo dijakov lahko ugotovimo, da je terensko delo v zadnjih dveh letih dalo predvsem pozitivne rezultate, negativne plati pa so povezne s samo organiziranostjo in usmerjanjem dijakov. Največji problem je , da dijaki — razen redkih izjem — niti v osnovnih obrisih ne poznajo etnološkega dela ali pa je njihovo poznavanje ostalo v mejah nostalgičnih predstav, ki zadevajo predvsem materialno kulturo. Navdušenje za raziskovalno delo jim je namreč že v prvih dneh (ob spoznavanju terena) v precejšnji meri splahnelo. Za delo z dijaki so potrebne organizirane vnaprejšnje priprave s predavanji in ogledi terena. To nalogo pa bi morali prevzeti poklicni etnologi. Zato si upravičeno zastavljamo vprašanje: ali je srednja šola resnično tisto/ kar naj bi navdušilo dijake za raziskovalno delo? Verjetno bi o tem morali razmišljati že v osnovni šoli, da bi učence v mejah njihove dovzetnosti seznanili z načinom etnoloških raziskav in jim predstavili vsaj temeljna etnološka dela. Verjetno bi morala tudi etnologija dobiti mesto v učnem programu za srednje šole, in sicer kot redni predmet ali pa v okviru počitniške prakse in prostih dejavnosti. Glede pozitivnih strani akcije naj poudarimo, da je zbrani material s terena urejen po sistemu etnološke dokumentacije, torej zapisan na dokumentacijske kartone (fototeka, terenski zapisi, risbe in skice) in tematsko razvrščen. Vse to gradivo postaja sestavni del etnološke dokumentacije v Pokrajinskem muzeju. Ena od nalog gimnazijcev je tudi zbiranje podatkov in dokumentiranje etnoloških predmetov, ki so bili po presoji mentorjev restavrirani v muzejski delavnici in razstavljeni. Po odkupu pa so obogatili muzejsko zbirko. Na omenjeno problematiko sta opozorili tudi javni razpravi ob zaključenih akcijah (Padna, Raven), na katerih so poleg mladih raziskovalcev in njihovih mentorjev sodelovali tudi profesionalni etnologi iz muzejev in etnološkega oddelka na FF, pedagogi iz gimnazije in občani. Iztočnico prvega od obeh pogovorov je vseboval že sam naslov: „Ali je kulturna dediščina del nas? ", ki je bil namenoma nekoliko provokativen, saj ob sodobnem načinu življenja radi pozabljamo na preteklost lastne kulture. Še bolj pereč problem je odnos do te dediščine, do njenega ohranjevanja in odnos posamičnih generacij do nje. Vprašanje kulturne dediščine je navsezadnje tudi vprašanje naše zgodovine in načina mišljenja. Ob praktičnih dosežkih sodelovanja pa ne smemo prezreti njegovega poglavitnega cilja: namen vključevanja mladih v raziskovalno delo ni samo spoznavanje in ohranjevanje kulturne dediščine. To vključevanje naj se kaže predvsem v seznanjanju z življenjskim stilom prebivalcev najširših družbenih plasti slovenskega etničnega prostora. ZORA ŽAGAR ZVONA CIGLIČ soRa burlasovX ej, prišli sme, prišlivsme, NA POLE DRUŽSTVENŠ. L'UDOVA PIESNOVA TVORBA S TEMATIKOU JEDNOTN^CH ROL'nIC-KYCH DRUŽSTIEV. ZOSTAVj^A A^đvODNU SJÖ-DIU NAPISALA S. B. Z PRAČ NARODOPISNEHO dsTAVU SAV. BRATISLAVA 1980. 234 STRANI, MUZ. NOT., RUS. IN NEM. POVZETEK. Ljudska pesem je tesno povezana z življenjem, vsakdanjim in prazničnim, zato vse večje spremembe razmer nujno vplivajo nanjo, bodisi v negativnem ali pozitivnem smislu. Se pravi, da nekatere njene zvrsti lahko zamrejo, se spremenijo ali pa nastane nekaj novega. Zgled za to novo ustvarjanje pomeni zbirka S. Burlasove. Kot izvemo iz uvodne študije, se je na Slovaškem začelo kolektivno gospodarstvo -1. 1949, ko je vsa obdelovalna zemlja postala družbena last. Za kmečko prebivalstvo je to pomenilo veliko prelomnico, ne samo zaradi novega načina dela in uporabe strojev, marveč se je bilo treba v marsičem tudi psihično prilagoditi novi stvarnosti. V prvem obdobju so bili za zgled in spodbudo sovjetski kolhozi. Slovaški kmetje so jih spoznavali tudi prek filmov, v katerih so seoglašale |častušky, kratke ljudske pesmi s štirivrstičnimi kiticami in z aktualno tematiko . Po njih zgledu so nastajale tudi prve slovaške pesmi s sodobno vsebino, najprej-na letnih zborih zadružnikov. Zato vsebujejo poleg sestavin ljudskega izročila tudi povsem umetne. Za mnoge slovaške častuške je znan pesnik in skladatelj. Z raziskovanjem novega ljudskega pesemskega izročila je začela v 50. letih B. Filova—Barabašova, za njo pa je prevzela S. Burlasov^. Sad njunih prizadevanj je zbirka čez 400 primerov, od katerih je bilo 162 odbranih za objavo v tej knjigi. Razdeljene so v šest poglavij in se nanašajo na ustanovitev zadrug, na letne članske shode, na življenje v zadrugah in na žetev. Pri vsaki pesmi so podatki o pevcu, kraju in času zapisa, o zapisovalcu in ustvarjalcu in morebitni objavi. Na koncu knjige je za splošnim seznanom po zaporednih številkah tudi seznam po začetnih vrsticah. V uvodni študiji prinaša avtorica izsledke svojih analiz besedila in melodije. Poudarja, da tudi za novonastale pesmi veljajo iste zakonitosti kot za staro izročilo, namreč kar zadeva ustno sporočanje,spremenljivost anonimnost itd., čeprav ne v polni meri. Po vsebini odsevajo te pesmi vse strani življenja iz časa, ko so nastale, in razmerje ljudi do sprememb, ki so jih prizadevale. Tako npr. izražajo najstarejše med njimi navdušenje nad uporabo strojev, ki so olajšali delo na polju in obetali boljše življenje. Toda v nekoliko mlajši skupini se že izraža nejevolja nad pomanjkljivostmi in napakami, slabo organizacijo, majhnimi dosežki itd. Podobno je v skupini pesmi za letne zbore nekaj kritičnih ob siceršnjih hvalnicah. Pesemsko oblikovanje je zajelo tudi drobne vsakdanje dogodke in se ni omejilo samo na načelna vprašanja. Enako velja za skupino, ki obravnava razmerje do vodilnih funkcionarjev. Medtem ko so doslej naštete pesmi pretežno nove, se tiste ob žetvi v večji meri naslanjajo na staro izročilo. Nekatere so celo samo prilagojene sodobnosti ali združujejo stare in nove sestavine. V glasbeni podobi ni bilo najti novosti. Nasprotno; Burlasova ugotavlja, da so melodije povečini prevzete iz starega izročila. Npr. nova besedila za praznik žetve pojejo na stare žetvene melodije. Povsem nove, umetne melodije imajo pesmi iz skupine za letne zbore. Te stvaritve znanih posameznikov označuje Burlasova kot „naivno umetnost". Čeprav se je slovaška folkloristika že zgodaj začela zanimati za nove pesmi kolektivnega poljedeljstva — v resnici je njih nastajanje skoraj spremljala — jim dokončne ^ ocene še ne more izreči, ker so časovno še premalo odmaknjene. Objava pa se je zdela potreba, da bi opozorili na pojav sam in omogočili primerjavo s starejšim izročilom. Knjiga je vsekakor zanimiv'dokument časa in trdoživosti ljudske pesemske ustvarjalnosti. Lepa oprema in ilustracije ji dajejo videz poljudne zbirke in bo gotovo našla pot v širši krog občinstva , hkrati pa je zaradi uvodne študije in strokovne dokumentacije namenjena tudi strokovnjakom. ZMAGA KUMER . v BRALCE GLASNIKA OBVEŠČAMO, DA ZARADI TEHNIČNIH IN FINANČNIH TEŽAV NISMO USPELI OBJAVITI SLOVENSKI ETNOLOŠKI BIBLIOGRAFIJI ZA LETI 1979 in 1980. OBJAVILI JU BOMO V LETU 1982. BULLETIN CF SLQ/ENE .,«o< ETHNOüDQCALSOCIETY lUol CONTENTS OF THIS ISSUE This issue brings an article by Slavko Kremenšek about the way of Ufe as a special category which has an economical and political meaning. The author Presented this article at a Conference of Yugoslav ethnologists in October 1981 in Neum (Bosnia and Hercegovina). The present issue also brings a number °f Deports and reviews of Professional literature and ends with a chronicle of edinological events in 1981. We would also like to inform all readers thatdue to technical difficulties the current bibliographies for 1980 and 1981 can not ^e published until 1982. ETHNOLOGISTS AND MISSIONARIES: CHAPTER FROM THE HISTORY OF NON-EUROPEAN ETHNOLOGY IN SLO VENIA. Various ethnologists valued the work of missionaries quite differently, but they have also agreed that botfi proffesions have a number of things in common. It seem that the opinions of ethnologists - both positive and negative -based on an emotional rahter than on a Professional basis. In ethnology we therefore miss profound systematic research works about the contribution of missionaries towards understanding and changing of Non - European cultures. It is possible to say that the Separation of purely scientific interesi for Non - European cultures from missionary work is a rather recent development. From the historical point of view we can say that in comparison to missionaries ethnologists have begun with their research rather late. The most distinactive beginner of comparative culture research and a pioneer of scientific ethnology is a French missionary and Jesuit Joseph Francois Lafiteau with his work on various customs of Canadian Iroquois and antique peoples, published in 1132. Although there is no closer connection between Lafiteau and later culture researchers gravitating towards natural Sciences in the I8t l Century and in the first decades of the 19tfl Century, this indicates the importance of even early missionary work for the development of ethnology. This importance further increased with the work of Viennese cultural and historical school (W. Schmidt, W. Köppers and others), with comparative study of religions and language research and with individual regional research works (K. Strehlow, M. Leenhardt, R. H. Codrington and others). Therefore it may be interesting to examine the contributions of prominent Slovenc missionaries to Non -European ethnology. The first Slovenc missionary in Asia and the first Slovene missionary outside Europe in general could be Franciscan Odorik Mattizzi from Pordenone (Odorico de Pordenone), that is if the presumption of the Slovene historian Gruden about Mattiuzzi’s Slovene descent is right (Mattiuzzi = Matijevec, Matjuc). In 1314 Odunk requested lo be sent to Asian missions and the Pope sent him to the East in 1318. Mattiuzzi travelled through present Turkey, Persia and Irak where he took a boat to India. Upon arriving in India in 1321 he crossed the Andaman and Nicobar Islands, Sumatra, Java and Borneo and came to the court of the great khan in Peking where he already found eight other missionaries. After three years in China he returned to his homeland across Tibet, Sinkiang and Persia. Soon after his return, on January 14, 1331, he died in Videm (Udine). After Marco Polo, Odorik was the first traveller who described the landscape, towns and people from his trip in detail. In some towns (in Lhasa, for instance), he was the first European. On request of the provincial he dictated an account of his journey to Franciscan Guglielmo da Solagna in Padova. This book was soon spread across Europe in man}’ transcripts and printings (at least 73 transcripts and 14 printed editions). Four centuries later, in 1738, another Slovene missionary came to China. His name was Avguštin Hallerstein and he was born in Mengeš. At the emperor’s palače in Peking he studied mathematics, astronomy and geography. Hallersteins extensive letters with descriptions of his trips and work, life in China and at court were published and thus became available to scientific circles all across Europe. It seems that they were first printed in the collection entitled "Der Neue Welt - Bott ” by J. Stoecklein. Eight Hallerstein ’s letters from 1735 to 1749 were printed here. Jesuit Franz Keller reprinted five German letters from 1735 to 1740 in the 30t l book of letters and travel-records of Jesuit missionaries (printed in Vienna in 1755). Hallerstein also adapted and improved the Chinese calendar. With the aid of court income registers he calculated the number of Chinese inhabitants which amounted to 198,213.718 (published it „Memoires concernant l ’historie des chinois’, Paris, part IX., P. 440). Hallerstein was so highly esteemed as a scientist that the director of the Petrograd Academy, count Ciril Razumovsky, asked him for some information about Chinese court, religion etc. Ingnacij Knoblehar made an important contribution to the ethnology of Africa. He worked among the Nilot tribes it Sudan. He often travelled on Nile by ship. Almost half of his years in Africa were spent on trips. The way from Kharturt to Gondokoro is almost 1800 kilometers lang and from Alexandria to theLumutadisland, which is the most southert point that Knoblehar reached, there is 4100 kilometers. For several years no Europaen came further then the LumutF island where Knoblehar came in 1855. An extensive report about Knoblehar's first voyage along Nile was published in a special booklet German and Slovene by Vinko F. Klun ("The Voyage Along White River", published in Ljubljana)t 1850). The ship’s diary about the same trip was published in the chronicle of Viennise central Institution f°r meteorology and earth magnctism. On request of the same institution Knoblehar and Dovjak were the first t° sistematically collect data on meteorological conditions and water level of the white Nile. The state library in Vienna saves Knoblehar’s material for a dictionary of the Dinka and Bari languages. Knoblehar improved the Bari dictionary i" Gondokoro Between April 11 and July 12, 1855, and translated the principal Christian instructions into the Barl language. When visiting Europe in 1850, Knoblehar donated his ethnological and ornithological collection from Sudan t° the museums in Vienna and Ljubljana. In a letter dated November 29, 1852, (published in the second yearly report oj Mary’s society in Vienna in 1853) he said that he had sent two cases with zoological and botanical collections for th{ Viennise zoological museum and for the museum in Ljubljana. A premature death prevented Knoblehar to write his planned extensive work about Sudan. After his death, his diarFs and various field notes went to the Roman "Propaganda", but they have not heen examined yet. Some of his data ttn Sketches were used by an American traveller named Bayard Taylor in the 27t'‘ chapter of his travel book about Africa-Many of Knoblehar's verbal and written information was also used by Ferdinand Lesseps, one of the builders of the SuL-Canal, in his Nile memorandum to the French Academy and other articles. Knoblehar’s "excellent scientifical diary ’ highly praised by the well-known German zoologist Alfred Edmund Brehm who met Knoblehar - together with l^e naturalist Johann W. Mueller - in Sudan in either 1848 or 1849. Knoblehar’s discoveries attracted so much interest in Europe that a report was given about them in the Berlin geographical society as early as 1851. Bayard Taylor met Knoblehar in Khartum in 1852 and described him as the best expert concerning Nile. On October 13, 1857, Knoblehar became an honorary member of the Geographical society in Vienna. It has to be stressed that Knoblehar’s associates also contributed an important part as far as the knowledge about the Nile region, its inhabitants and cultures are concerned. Thus a missionary named Andrej Možgan who spent fouryears alone among the blacks of the kik tribe, tried hard to kam about their language and customs. He conveyed the data about the life-style of the Nilot tribes to the Italian researcher Carlo Piaggia and also helped to collect various arte* facts for an ethnological collection which later came to the Berlin museum Janez Klančnik, a craftsman who was in Charge of the economy in the Khartum mission and worked with Možgan at the St. Cross mission, became an ivory merchctnt öfter Mozgan’s death. Düring the winter of 1861-1862, he advanced West of the White Nile and came to a big river flowing west. This was probably Uele, a tributary of the Kongo river. Klančnik was the first European to reach the middle Kongo river basin. Later he accompanied H. Schubert there. In 1863 he joined an expedition of the Dutch researcher A. T. van Capellen and researched the river basin ofBahr el Ghazal at the southern rim of the Sahara desert. Yet he never published his discoveries. Numerous Slovenes have been doing missionary work in North and South America since the 17^’ Century. We will tnention two of them: Marko Anton Kapus from Kamna gorica and Friderik Baraga from Mala vas near Dobrnič. Kapus arrived to Mexico in 1687 and worked among the tribes Pima and Opata. H e was also one of the first Europeans to come to California. He participated in the discovery of the fact that California is a part of the American continent and not an island. His description of the journey to California was later published in Mexico in 1857. There he also published a booklet containing 267 chronograms which are an attempt to combine ethnology and history through verses. Friderik Baraga lived and worked among North American Indians around Lake Superior, Lake Michigan and Lake Huron. From the ethnological point of view his most inportant book is 'Popis navad in zadržanja Indijanov polnočne Amerike” (A Description of Customs and Behaviour of Indians of Midnight America, printed in Ljubljana in 1837 in Slovene and German and in Paris in 1837 and 1845 in FrenchJ. Sine this book was written for a wide circle of readers, it was done so in a populär way, and yet so exhaustively and °bjectively that it retained the distinctions of similar scientific works. In the introduction Baraga mentioned that his homeland had asked him to write about various Indian customs after only a year of his life among Indians, but then he did not possess enough knowledge about Indians, partly because of his poor knowledge of English and part ly because he 'Vas not able to critically evaluate his experiences. Only after living among Indians for five years, when he was almost Compktely accustomed to their life-style and walked in his snow-shoes hundreds of kilometrs from one Indian camp to another, did he decide to grant the wish of his fellow-countrymen. The book describes material, social and spiritual culture of North American Indians. The first part deals with the 'scovery of America and the European colonization. It is interesting that Baraga defended the theory about the Asian °rlgin of American Indians which - in his time - had not been proved yet. He enumerated the names of twenty large ndian tribes and noted the numberof Indians who lived in the west and in the whole of North America at that time. The second part of the book deals with the "characters, customs and habits of North American Indians”. Here Baraga escribed various anthropological and characteristical features of Indians, their Settlements, j'ood, artand crafts, hunting, I^hing, weddings and married life, birth, child-raising, religion, fighting, Jörms of governmcnt, illnesses, medicine and Urial customs. Baraga’s book is thus a real ethnological monography. At the same time this is the first Slovene book ^hich is entirely dedicated to the description of a foreign people and also one of the first Slovene profesional books in General. Slovenes received it in the time when ethnology started to form as an indipendent Science. Baraga took into account the data provided by other authors, but he also critically evaluated their works. Contrary to nglish writers, he condemned the English who became savages when fighting the Indians. But he also did not idealize aians. Although he praised their courage, loyalty to their tribes, perseverance, strength and hospitality, he enumerated hc‘ir bad qualitics as well. ln the first half of the 19^ Century, Baraga’s book presented a source of important information about Indians for the ^hole of Europe and of course even more for Slovene readers. Düring the first five years among the Ottawa Indians, Baraga learned so much about their language that he was able to Preach without any help of a translator. Since the Chippewa language was similar, he learned that one even faster. In both ffguages he wrote and published 32 religious books (some of them were reprinted), the Chippewa grammar and a double nglish - Chippewa and Chippewa - English dictionary. Baraga sent his ethnological collection to the museum in lubljana. Some artifacts went to Vienna as well. The collections of Baraga and Knoblehar are the oldest larger elhnological collections in Slovenia. Another Slovene missionary named Franc Pirc from Godič above Kamnik followed Baraga ’s footsteps. b Eire mastered the Chippewa and Ottawa languages. He even wrote poetry in them, as well as several Ottawa religious . 0°ks. His most important work is the description of the Ottawa and Chippewa Indians in German entitled "Die Indianer th °r v ■ - * •• - *■*% k .^ i -v,-.: ?* .S? iii'C *A : ■ ; m ,1k Iflij • ,' * . ^ t :V *;' v 'i < . "" >W ■ : * ’f ; ' . V f »%• ,^»ä. 0 IS _3i , US <; v •'' ■ (W*. ‘ 1 M,4 rOF ."tf. ^ . ‘^ • - *• '.:a- -\ v ' ■*. v ' •AJ^* «• s**-' •*b »v..*; v'-v9 "W ■'i - v' 7£i'*X ’S \ "w :< V‘ |* 'jpA;..: *-*~r »W A -:r*SK > * 'V * __ ■ ir.. % 17' i: S;- S «rS 'Ki t jwi v S: . ■<. ... ;;^j •*H| -1 rl