Dunajske noči
i-     Tvoje telo dišeče morje pod mojim valovi in kdaj valovi kje dragulji so bili!
In tvoje roke, česarkoli se dotaknejo, sem jaz v njih; sedaj, ko si ostala sama z račkami zapuščena, z razpuščenimi lasmi, da njih baker s solzami se na tvoji koži igra, ko z valovi neznanimi plovem na Večernega
ZA MIO
Ivo
Svetina
53
Kositrni vojak iz plute
54
Ivo Svetina
sonca dan. In kaj bodo rekle svetle reke, ko z njimi spregovorim, da med njihovimi zelenimi stegni sam, brez tebe valovim.
In moje roke, česarkoli se dotaknejo, si ti v njih, na valovih, ki samo v tebi dragulji so.
II.     Samo tebi dajem te revne besede, ki me nikdar ne bodo povzdignile, ker iz sebe tebi dajem te glasove, z vokali povezane v ogrlico melodije.
Samo zate jih pletem, kitice otroškega jezika, ki se na soncu topi kot srebrna gora in izhlapi, še preden se glina strdi, da njeno lice ostane gladko in brez sledi.
Z vetrom prihajaš iz južne hiše neba, barva mlade Petrarkove tinte, da   z Lavro slaviš v zapisanem ljubezenskem imenu;
v pismu prihajaš, da se me v spanju dotakne nemi odsev tvojega telesa, tanek in slaboten kot ogledala mrzlega zlat obraz.
III.     Moje plaho srce je žival tvoje krvi
in ogledalo obraza tvojega, s pavi posutega praga puščave, kamor droban, od mesečine žejen perzijski ptič, pridem pit h krpici tvojega srca. Vrt svojega imena si, sredi katerega stojim in z laskom zvezde, umrle pred milijon leti, pišem verze v plavo ambro noči, da njeno mrtvo zlato v tvojih prstanih opojnih zveni, da v hipu, ko jutro zazori in se plošča sonca vzdigne iz vzhodne svile temačnega indiga, moja najvišja pesem dozori. In iz nje se usujejo kot slavčkove oči, drobne in rdeče črke za moje in tvoje ime, zvezani v mojem srcu, ki je postalo žival tvojega telesa.
Dunajske noči
Si pot, speljana skozme, ki nikdar cilja ne doseže, ljubezni velika Beseda, ki se v meni kot reka v morju izgubiš, in si ladja svojega imena, na kateri plovem skoz gore visokih voda do tvojega globokega pristana.
Si pot, ob kateri rasem v oboku Marijine lilije, kot v senci tihega Escoriala speča infantinja, da se tvoja glavica ziba makova posteljica za otroka, ki opij najihnih teles zori v vreli zibki noči.
Si pot, po kateri nihče ne bo hodil, ne bos ne visok, samo lagune najine luči se zlivajo po nji, da se kamenje v bisere topi, ki se v letu dvigujejo iz tvoje kože, tanjše od zlata.
Ko sem prvič prišel k tebi, Kemit, sem bil samo voda, ki v temi leži na dnu sveta in tiha žival diha v rekah, da se polnijo in praznijo z mehko tkanino ribjih jajčec. In moj obraz, ki je bil izza sonca prihajajoči granatovec, je klonil k tvojim iz črnih lilij stkanim blazinam, da so se gnezda ptic kot visoki in dolgi čolni vozila po tvoji površini, z mesečino okovanih gorah in z znojem zvezd osedlanih dolinah. Stal sem ob tvoji veliki postelji in spod pajčevine besed se je vzdigovalo tvoje lepo telo, v mraku pubertete tvojih hčera darovano mogočnemu naročju neba, sedečemu na sneženih zmajih in utripajočemu v soku zorečih fig. Sedmero pasov tvojega zraka me je sprejelo vase in me polnilo, da sem pil iz tvojega kozarca vdihovanje in izdihovanje ljubezni ter bil rahel kot strup majhne rastline, ki je moja mati in jaz njen mož.
Ko sem prvič prišel k tebi, Kemit, si bila s svojimi čredami onstran vzhoda in ležal sem v tvoji krsti kot v hiši, ki sprejme kasnega popotnika in slepega psa v svoje krilo kot izsušena prst blaženi urin neba. In štel sem korake, ki so obrobljali tvoje bivališče in štel sem koze, ki so se pred silnim ognjem sonca zatekle med bisernovodene sence tvojih oblačil. In bil sem žalosten tvojega mesa in samoten tvoje kože, ki se je z roso v otroškem jutru kapljice nabrala na krilih zibajočih se lokvanjev, da so se dremajoči ptički
IV.
v.
55
Ivo Svetina
stresli v sebi in razprli škrlatna telesa k tebi, Kemit.
In gledal sem te s prsti in jedel z ušesi, ko si se premetavala
v naraščajočem morju, dvigajočem se do vrh sveta, izpod
katerega je privrela ena sama beseda, da te za vedno vreze
v gladko steno časa. Kemit, ti moja planta pavra!
Nato si prišla. In koze so se pričenjale vzpenjati ob hladnih
stenah, da so jim črna vimena kot zvonovi ob smrtni uri pozvanjala
ob porfirnem telesu tvoje hiše. In otroci so se razgrnili
kot preproge krog vhodnih vrat, ki so se kot sončni vzhod odprla,
da se v naslednjem hipu napolnijo s tvojo prisotnostjo.
In trikrat so se vzdramile trave v tvojih sledeh in trikrat
so legle nazaj v najlepši grob, v odtis tvojega stopala.
Končno sem stal pred teboj ogenj in moje oči so iskale gnezda v tvojem obrazu, od toplega vetra pološčenega in svetlečega se kot faraonov prestol. In nato si me peljala k svojemu ležišču in zaklenila si vse glasove sveta, da sva v višini tišine prvič legla. In trikrat sem spal s teboj in trikrat si spremenila lego svojega telesa. In trikrat sva se vzpela mokra in slana.
Nato je ozelenela tvoja dežela, črna, črna Kemit, in dež se je dvignil iz mineralov, globoko pod razbeljeno mizo zemlje, in se vrnil nazaj na nebo, v penaste palače, belo plavajoče od severa na jug. In jezik življenja je spregovoril v vseh prašnih in žejnih ljudeh, cestah, koritih, živalih in svetiščih. In sredi njega si stala visoka beseda ljubezni in z menoj si zanosila reko, s katero ravnaj kot z darilom in naj rase v tebi vsak dan za dolžino komolca, kajti ta reka, Kemit, je tvoja in moja kri.
O ljubljena, daj mi oči, ki bodo slepe, le lepota tvoja bo njihova edina luč; daj mi roke, o ljubljena, ki bodo hrome, le sužnje tvoji koži bodo krila radosti; daj mi srce, izsušeno od samote, o ljubljena, le od vina tvoje bližine pijano in utopljeno.
Ker ti si pot, na kateri so kamni zvezde in celo kralji z onkraj voda si prah s tvojih nog balzam polagajo na divje rane, ko njihovi meči trepečejo od vdanosti tebi.
56
VI.