Problemi, časopis za mišljenje in pesništvo, št 75. Ureja uredniški odbor: Iztok Geister, Niko Grafe- nauer, Spomenka Hribar, Ivan Hvala, Dušan Jovanović, Taras Ker- mauner, Marko Kerševan, Lado Kralj, Andrej Medved, Rastko Moč- nik, Milan Pintar (glavni urednik), Rudi Rizman, Mitja Rotovnik (odgo- vorni urednik), Marjan Tavčar, Ivo Urbančič, Saša Vegri, Franci Zago- ričnik. Lektor: Darko Dolinar. Ko- rektor: Igor Longyka. Tehnični ured- nik: Marjan Rožanc. Meter: Peter Zebre. Uredništvo in uprava: Ljub- ljana, Beethovnova 2, tel. 20 487. Tehnični urednik posluje v sredo in petek od 9. do 13. ure; uredništvo za literaturo in literarno kritiko v pe- tek od 11. do 13. ure. Uprava posluje v četrtek od 14.30 do 16.30 ure. Na- ročila pošiljajte na upravo Proble- mov, Ljubljana, Beethovnova 2, te- koči račun 501-8-475/1 z oznako: za Probleme. Celoletna naročnina 40 Ndin, cena posamezne številke 4 N din, cena dvojne številke 7 N din. Nenaročenih rokopisov uredništvo ne vrača. Izdajata predsedstvo ZMS in UD ZSJ v Ljubljani. Tiska tiskar- na »Toneta Tomšiča« v Ljubljani. Vladimir Gajšek: Razodetje.................. 137 Dimitrij Rupel: Muholjubje.................. 152 Branko Hof man: Ideali................... 163 Valentin Cundrič: Apatrid.................. 175 Andrej Medved: Po poti vrnitve po poti bega......q..... 179 Valentin Polanšek: Tri pesmi................. 185 Franci Zagoričnik: Pesem zemlja zrak.............. 187 Izid................... 188 Les tourbillons............... 192 Miroslav Slana: Tri polovice................. 194 Vladimir Jerman: Pesmi................... 198 Marjan Murovec: Na robu.................. 201 Vladimir Jerman: Kava denikotin............... 203 Pavle Zidar: Sončna tihota.................. 207 Njeni prostori.................. 210 Tri sestre................... 212 Vsakdo izmed nas se giblje pretežno v mejah svoje stroke in poklica, pripada tej ali oni družbeni grupi ali skupini somišljenikovj vsakdo izmed nos ima na vsa bistveno življen- ska vprašanja tudi že odgovor, v okviru kate- rega je razmeroma samozadosten in ekskluziven. ^emu je v glavnem ustrezala tudi dosedanja po- doba Problemov, ki je s svoji:".i specializira- nimi števil^^ami izražala predvsem strokovno in grupno]nazorsko samozadostnost. Vsakdo izmed nas pa prihaja iz dneva v dan v položaj, ko se mu tse^tî^ njegova stroka I preozka in nezadostna, ko fiičuti svojo socialno in nazorsko pripadnost kot omejevanje samega sebe in omejenost, ko se mu njegov^ že obvladani svet izmuzne in mora na vsa svoja doslejšnja prepričanja postaviti vprašaj. Tej sprašljivosti ^ našel^vsakodnevne^ življenjO/ pa je bilo v dosedanjih Problemih odmerjeno premalo presterai to vrzel naj bi zapolnila tEH^ priloga AKTUALNOSTI, ki je zdaj prvič pred vami. ■Trednigtvo je prepri'^ano, da bo revi- ja pele s tem, ko bo odstopal. svoje strani tako strokovnim in grupnim odgovorom kot"nad- strokovnemu" in"nadgrupnemu'' spraševanju, zaob- segla vso kompleksnost človečkeca sveto. Prav- zaprav §e več: uredništvo je prepričano, ca bo [(-lahko strokovni in nazorski ekskluzivizem še- le v tej konfrontaciji uveljavil vso svo.jo o- strino in globino in da bo po drugi strani ta soseščina om.ogočala tudi iskreno spraševanje. POLITIKA__ Studentski protest.........2 MODERNA ZGODOVINA_ Židovsko vprašanje........4 DOKUMENTI____ Pismo Vladimiru Dedijeru.....11 Mao Ce Tung: Zoper liberalizem . . 12 NOVA KRITIKA_ Zažigalna vrvica.........13 MED PROIZVODNJO IN POTROŠNJO Sokreacija — uvod v »novo'^ področje dela.............15 MED POLITIKO IN GOSPODARSTVOM_ Strah pred belim suknjičem .... 17 MED TEORIJO IN PRAKSO_ Kamena doba komercialne politike . 19 MED ZNANOSTJO IN FILOZOFIJO Ob dvanajstih naj bo svet urejen! . . 21 NASE MOŽNOSTI_ Slovenci danes..........23 MED IDEOLOGIJO IN EKSISTENCO Maska prenovljenega socialnega hu- manizma ...........25 BRANJE__ Svet sovraštva..........29 VIZUALNE UMETNOSTI_ Komentar k zagrebški razstavi ... 32 Naivci.............34 Plagiat?.............35 GLEDALIŠČE_ Kriza občinstva, ansambla, vodstva, gledališča...........36 Kako se utemeljujemo.......38 MODA__ Vizija zgodovine in moda.....41 SPORT_' Košarka in hokej "družbeno proble- matična- ...........42 1 POLITIKA Studentski protest RUDI RIZMAN Čeprav nas čas, iz katerega se nam ponuja opredeljevanje do po- java, ki ga navadno imenujemo no- va levica ali splošneje študentski upor, omejuje v določitvi dokončne sodbe tega gibanja, pa nas ta ugo- tovitev vendarle ne more odvrniti od zaključkov in ocen vrednostnega značaja. Temeljno vprašanje, ki se nam za- stavlja, je v opredelitvi družbeno zgodovinskega učinka študentskega upora: ali je njegov upor zgolj po- pravljanje obstoječe poznokapitali- stične in birokratsko-socialistične družbe ali pa gre za permanentno revolucioniranje, ki bo v nekem ugodnem zgodovinskem trenutku v osnovi spremenilo temelje sveta av- toritativne represije, manipulacije manjšine nad večino in podrejanja človekove svobode diktaturi stvari. V prid prve ugotovitve bi govorilo nedvomno dejstvo, da poznokapita- listični sistem po študentovski «pre- izkušnji« vzpostavlja konformno enotnost na novih, čvrstejših teme- ljih. Prav tako je vladajoča manjši- na razširila možnost za vključeva- nje določenih študentskih interesov v odločanje in upravljanje na mikro nivojih (univerza). Vse bolj postaja razvidna nova strategija vladajočih krogov, da razvijajo nekatere nepo- sredne elemente demokracije, toda še vedno v omejujočem obsegu, na univerzi — v rezervatu sodobne neo- kapitalistične družbe. Hkrati se bo še naprej nadaljevala in intenzivira- la koruptivna metoda, tako da bodo ogroženi oblastniki, sledeč pozitiv- nim rezultatom angleške buržoazije, ki je z ekonomskimi bonitetami us- pela otopiti razredno zavest delav- stva, poskušali korumpirati študent- sko populacijo z najrazličnejšimi sredstvi materialne in duhovne ob- like. Procesu nasilnega preoblikova- nja (kontrarevolucioniranja ali vsaj apatije) študentske zavesti se bo vzporedno pridružil proces izpopol- nitve vseh sredstev indoktrinacije in represije, s katerimi razpolaga so- dobni kapitalistični svet. V prid drugi ugotovitvi govorijo med drugim dejstva, da gre za giba- nje, ki razpolaga z obsežnim »arze- nalom« teorije, vendar brez »kon- struktivnega programa« in ustrezne strankarske organizacije kot subjek- ta realizacije cilja. Glede na ta dej- stva je mogoče sklepati, da nova levica ni gibanje, ki je za seboj za- prlo vsa vrata ali pa se obsodilo zgolj na enkratne happeninge, tem- več da se je nasprotno temu prepu- stila permanentnemu spontanemu vrenju, ki od časa do časa poruši meščansko ravnovesje družbe in ga vzpostavi na novem, za vladajoči razred ukinjajočem nivoju. Čeprav nosi gibanje s seboj romantične, uto- pične ali anarhične vsebine, pa je dosledno realistično v spoznavanju vloge parlamenta (okras demokraci- je, institucija, v okviru katere se že zdavnaj več ne odloča o bistvenem za družbo; zaradi tega se študentska levica tudi opredeljuje kot zunajpar- lamentarna opozicija) in političnih partij (partije vladajočega razreda imajo za seboj ekonomsko moč in represivne institucije; komunistične partije, ki so »sprejele« tako delitev, so v bistvu nemočne in nenehno v »out side« položaju). Ob tem se so- časno zastavlja kritično vprašanje ob predpostavki, da je volja po revolu- ciji izraz enega dela intelektualne populacije, ki mu je v visoko razviti in razvejani delitvi dela v 20. stolet- ju še ostalo mesto upora kot funkci- onalnega korektiva poznokapitali- stične družbe. Obstoji možnost, da opravi gibanje zgolj tako vlogo, če- prav je očitno, da samo gibanje, če se opremo na teorijo njegovih vid- nejših imen, opozarja na to past v sistemu planirane zavesti in institu- cionalne prisile. Preostaja nam še mnogo usodnej- ša in nam bližja dilema — na tem mestu je sicer ne bomo mogli ob- širneje razviti — ki so jo zastavili praški študentje, ko so označili ideje Rudija Dutschkeja kot »komične, ab- surdne in vredne odbijanja petnajst- letnikov«. Skozi take komentarje, ki niso tuji niti naši miselni logiki, iz- virajoči iz družbene prakse sociali- stične dežele, vrejo izkušnje pore- vclucionarnega administrativnega so- 2 cializma; privatno lastnino je nado- mestila država, ki ni bila nič manj odtujevalna kot privatna, podobno usodo je doživela ideja ukinitve trž- nega in blagovnega gospodarstva, ki je razvila nove, morda celo hujše eksploatatorske oblike itd. Kritični odnos do nove levice, ki ga ima štu- dentska mladina v socialističnih de- želah, brez dvoma predstavlja pred- nost, ki bo lahko pomenila bogat in specifičen prispevek študentskim gi- banjem v svetu. Tukaj mislim pred- vsem na prispevek empiričnega zna- čaja, saj se vzhodni in zahodni štu- dentovski upor glede na konkretnej- še vsebine razlikujeta. Primerjajmo na primer napis s Sorbone: »Revo- lucija, ki se je začela, bo pozvala na odgovornost ne le kapitalistično, temveč tudi industrijsko družbo . . . Družba potrošnikov mora umreti strašne smrti.. . Družba, kjer caru- je odtujitev, mora izginiti iz zgo- dovine. Mi ustvarjamo nov in origi- nalen svet. Domišljija je prišla na oblast« z besedami L. Kolakowske- ga, ki so jih prevzeli poljski štu- dentje: »Socializem ni... država, v kateri se funkcionarji hitreje raz- množujejo od delavcev, v kateri je več policijskih vohljačev kot medi- cinskih sester in več ljudi v zaporih kot v bolnišnicah, država, ki trdi, da je svet zelo zapleten, a v bistvu me- ni, da je preveč enostaven, država, v kateri obstaja suženjsko delo . ..« Gre tedaj za dva različna cilja, kar pa še ne pomeni, da se izključu- jeta; nasprotno, gre za sinhronost v tem smislu, da se tudi v okvirih so- cialistične družbe pojavlja socialna krivičnost, zatiranje temeljnih oseb- nih svoboščin in nasilje drža- ve, tedaj vse tisto, kar se na perfidnejši način kaže v razvitih ka- pitalističnih strukturah. Verjetno je za jugoslovanske razmere, ki so ven- darle različne od, na primer, polj- skih ali nemških, mogoče trditi, da je imel študentski protest zgolj am- bicijo, da potrdi študentsko popula- cijo kot potencialni politični subjekt ob zvezi komunistov in z njo in s tem opozarja na nefunkcionalne in dezintegrativne procese v jugoslo- vanski samoupravno konstituirani družbi. Studentski protest pri nas je tedaj ostal v okvirih establishmenta, kar je edinstven primer v svetu in na prvi pogled dobro spričevalo ter preizkušnja za samoupravno demo- kracijo. S tem pa proces študentske politizacije še ni končan; neuresni- čitev »obljub« in nadaljevanje ne- gativne prakse (prevelika material- na diferenciacija med ljudmi, krni- tev osebnih svoboščin v družbi, sla- ba materialna podpora družbe štu- dentom, birokratske institucije in za- piranje družbe pred znanjem) bi ute- nilo sprožiti drugi val, ki bi naj- verjetneje dokončno porušil »zaupa- nje« v establishment ter se znašel v tesni bližini idejnih izhodišč za- hodnoevropske študentovske levice. V Sloveniji zaenkrat še ni razvi- tejšega študentskega gibanja, ki bi mu za razliko od drugih socialnih si- tuacij v Jugoslaviji relativno razvit funkcionalni oblastni sistem ne mo- gel ustreči pri zahtevah ekonomsko- socialnega značaja. Zaviralni faktor vidim predvsem v konceptu današ- nje slovenske univerze, ki že dolgo (če je sploh kdaj) ne uresničuje po- slanstva, ki bi sicer izviralo iz eti- mološke interpretacije pojma uni- verza; gre tedaj za to, da je univer- za multiverza, višja strokovna in izo- braževalna institucija, ki producira za tekoče potrebe proizvodnje (prak- se). Univerzalno na univerzi je te- daj podrejeno specialnemu, čeprav se tudi znotraj specialnega nahaja na zelo skromnih kvalitetah. Prvi pogoj ali vsaj pobuda za osveščenost in politizacijo je v vsaj relativno kvalitetni in uresničeni univerzi kot podaljšku proizvodnje. Ohranjanju takšnega stanja je pripomogel tudi odnos družbe, ki ima univerzo za intelektualni obraz naroda, ne pa za pomembno družbeno celico, ki bo v drugi polovici tega stoletja odigrala v svetu bistveno vlogo pri formira- nju znanosti kot prve proizvajalne sile. Kolikor vsi ti objektivni procesi ovirajo nastanek bolj intelektu- alne in s tem tudi praktične politič- ne zasnove nekega bodočega štu- dentskega gibanja, pa je očitna na drugi strani prednost, ki se kaže v še neopredeljeni socialni zasnovi druž- be. S tem hočem reči, da slovenska družba še ni v celoti indoktrinirana (isto velja za jugoslovansko v celoti), da ni čvrst establishment. Ce razu- memo to kot prednost, to pomeni, da se lahko še vedno opredeljujemo med dvema obstoječima ideološkima skrajnostima: med poznokapitalistič- nim sistemom in med birokratskim socializmom. Tukaj je še mnogo pro- stora za izražanje romantike in poli- tičnega avanturizma kot predhodni- kov realnega programa akcije total- nega spreminjanja sveta. Princip samoupravljanja se v bistvu ne bo mogel nikoli odreči potrebi po poli- tizaciji in revolucioniranju, pa naj pride le-to s študentske, kmečke, de- lavske strani. Iskanje izhoda iz sve- tovne situacije manipuliranja člove- ka nad človekom in diktature stvari nad ljudmi (kar je značilnost tako poznokapitalističnega kot tudi blo- kovskega socializma) je brez dvoma edina alternativa pristajanju na ob- stoječo izbiro sistemov. V okviru te alternative se z mojega osebnega vi- dika odpira smisel akcije vse dotlej. 3 dokler se akcija ne obsodi ali izrodi v obliko ene ali druge variante si- stema. To bi hkrati pomenilo smrt upora, ki je bil potemtakem vseskozi obsojen na metafizični okvir opre- deljevanja. Ali pa ni mogoče govori- ti o smrti gibanja, ki se noče obsoditi niti na začetek niti na konec, ne na eshatologijo in ne na program? MODERNA ZGODOVINA Židovsko vprašanje dr. VLADIMIR DEDIJER Kesič: Moj sobesednik v tej od- daji* bo profesor Vladimir Dedijer. Predvsem naj omenim, da profesorja Dedijerja glede naše teme posebej kvalificirajo vsaj štiri pomembna dejstva. Kot prvo je treba omeniti njegovo znanstveno delo, katerega končno obliko predstavlja še neob- javljena knjiga »Ali bi se Zidje mo- gli rešiti pred iztrebljanjem v dru- gi svetovni vojni«. To knjigo je končal v ZDA, v Harvardu. leta 1963, izšla pa naj bi pri »Prosveti« v Be- ogradu. Drugo dejstvo je. najbolj toč- no povedano, pravni vidik genocida in vseh drugih diskriminacij, ki ga je razreševal kot jugoslovanski de- legat pri Združenih narodih od za- sedanja Л- San Franciscu leta 1945 do leta 1953. Eden izmed sadov De- dijerjevega dela na tem področju je pravno-filozofska razprava »On Mi- litary Conventions, an essay on the evolution of International law«, ob- javljena 1. 1961 v angleščini, v Lundu na Švedskem. V tej razpravi posebej analizira tudi pogodbo o premirju med Izraelom in Arabci, sklenjeno po prvi vojni 1949. leta. Kot tretje dejstvo moramo omeniti Dedijerjevo tezo iz knjige »Ljubljena dežela«, ki je bila leta 1961 objavljena v več evropskih jezikih, pri nas pa je bila deloma prevedena v sarajevskem »Od jeku« — o treh narodih mučenikih, naših narodih. Židih in Arabcih, kjer je hkrati podana tudi drzna domne- va o pozitivnem vplivu muslimanske civilizacije pri nas. Na koncu še ena kvalifikacija: profesor Dedijer je tu- di predsednik Russellovega sodišča proti vojnim zločincem v Vietnamu, ki se ima sestati čez nekaj dni na drugem zasedanju v Köbenhavnu. Kesič: Profesor Dedijer, predla- gam, da se lotiva tega pogovora, a niti s pravnega niti z zgodovinskega, pač pa ravno z vseobsegajočega člo- veškega vidika, namreč ... Dedijer: Se pravi, da pričneva pri Olgi Alkalaj ... • To je skrajšan intervju z Vladimirjem Dedijerjcm. ki ga je na RTV-Zagreb vodil Ante Kesič. Oddaja je bila predvidena za vse jugoslovanske televizijske postaje, to- da zaradi »objektivnih-* razlogov je bila objavljena po Šestih mesecih čakanja 14. in 21. aprila 1968 ob štirih popoldne. Kesič: Da, kolikor mi je znano iz vaše knjige »Ljubljena dežela« in prav tako iz pogovorov z vami, se vaša navezanost na fenomen židov- stva prične ravno z Olgo Alkalaj . .. Dedijer: Seveda, to je ena mojih osebnih travm, težka rana, ki me muči že leta ... Olga Alkalaj je bila Židinja iz Beograda, intelektualka in revolucionarka. Pred vojno sva de- lala skupaj. Ko so prišli Nemci, je Olga postala članica mestnega komi- teja partije in sekretarka petega ra- jona. Ko so pričeli Nemci z aretaci- jami Zidov, sem se nekega dne sre- čal z njo. Bila je pobita in mi je rekla: »Zapirajo in pobijajo moje ljudstvo.« Nisem je takoj razumel, kajti ni rekla: naše ljudstvo. Jaz sem šel potem v partizane in nekje v Bosni mi je neki moj tovariš, Zid iz Beograda, pripovedoval, kako so Nemci aretirali Olgo AUialaj, kako je neka naša udarna skupina prišla v bolnico, da bi jo rešila, ona pa se je temu uprla, kajti hotela je deliti usodo z drugimi aretiranimi Zidi . . . Kakor je nisem razumel ob najinem srečanju \- Beogradu, tako sem še manj razumel njeno poslednjo odlo- čitev, da noče biti rešena za revolu- cijo, in sem jo v svojem »Dnevniku« obsodil kot dezerterja.. . Vendar moja obsodba Olginega ravnanja ni legla kakor pika na mojo vest. Se naprej sem se vpraševal, zakaj je to storila ... Kesič: Ali ne gre pri tem za kon- flikt v njej sami, med njo kot Ži- dinjo in njo kot komunistko? Dedijer: Odloživa odgovor. Emo- tivni pristop je treba podvreči racio- nalni analizi. Osvetliti je treba druž- bo in psihološke razmere, v katerih je živela skupina beograjskih Zidov, ki ji je pripadala tudi Olga Alkalaj. Kesič: Zdaj je mogoče ugodna pri- ložnost za to. da se dotaknete svoje domneve o treh narodih mučenikih. Preko prednikov Olge Alkalaj, se- fardskih Zidov, ki so prišli iz Špani- je, imava pred sabo te Zide. prav tako Arabce, med katerimi so mo- rali v Španiji živeti, in nas. Dedijer: V zgodovini naše krščan- ske civilizacije so bili Zidje vedno 4 najbolj zatirana manjšina. Po po- rušenju Jeruzalema 70. leta po na- šem štetju so bili Zidje na silo pre- gnani iz svoje domovine na vse stra- ni rimskega cesarstva. Tako so pri- šli tudi v Dalmacijo, v Makedonijo, v vse dežele Sredozemlja, posebno v Španijo, in tudi na področja Nem- čije. Ker je postalo krščanstvo urad- na vera rimskega cesarstva, so za- čeli Zide preganjati in to predvsem iz verske nestrpnosti. To sta počeli tako zahodna kot tudi vzhodna kr- ščanska cerkev. Justinijan je na osnovi posebnih zakonov spremenil preganjanje Zidov v politični sistem. V osmem stoletju so se pojavili Arabci, ki so zasedli tudi Španijo. Ti so se povezali z Židi proti krščan- skemu totalitarizmu. Sledila so ob- dobja skupnega razcveta arabske in židovske kulture. Verski antisemiti- zem krščanskih vlad proti Zidom se je nenehno krepil. Ko sta leta 1492 Ferdinand in Izabela zasedla Špani- jo in pregnala Arabce, je moralo tudi nad 300 000 Židov zapustiti svo- je domove. Nekateri so se umaknili skupaj z Arabci, nekateri so našli zaščito pri drugih vladarjih islamske vere, posebno pri Turkih. Spomnimo se, da so predniki Olge Alkalaj pri- speli v Beograd šele leta 1521, ko je Sulejman Veličastni iztrgal to mesto kristjanom. Tu so živeli v miru, prva preganjanja so se pričela, ko so Habsburžani leta 1688 zasedli Beo- grad ... Kesič: Se tukaj že nakazuje tisto, čemur pravite vi pozitivni vpliv mu- slimanske civilizacije pri nas? Dedijer: Zgodovina je pripeljala do tega, da smo tako mi kot Arabci in večji del sefardskih Zidov prišli pod istega suverena. Pokoril nas je oto- manski imperij. Vendar so Turki prevzeli islam; tako se je tudi njiho- va civilizacija vedla tolerantno do drugih ver, kolikor so pripadniki teh ver redno plačevali davke. Tako so se naše plemenske oblike družbene ureditve ohranile kakor v kakšni \eliki ledenici vse do modernih ča- sov . . . Turški fevdalec je jemal od ljudstva telo, ne pa kakor habsbur- ški tudi dušo in mu vsiljeval svojo vero. Turška družba je bila odprta za najbolj sposobne ljudi v vsem ce- sarstvu. Samo v enem obdobju je bilo osem velikih vezirjev — naših ljudi iz Bosne. Pod Tur- ki se je razvijala tudi židov- ska skupnost, svobodno so trgo- vali in imeli so svoje talmudske akademije. Nasproti temu so bili v krščanskem delu sveta Zidje še na- prej preganjani. Na habsburško za- poved so bili leta 1519 pregnani vsi Zidje s Kranjskega, pravico do vr- nitve so dosegli šele 1867. leta. Ni se jih veliko vrnilo, medtem ko je bila prva židovska občina osnovana šele 1945. leta. 5 Kesić: Postavila sva nas. južnoslo- vanske narode, Arabce in Zide v po- vezano triado narodov mučenikov. Predlagam, da izpustiva dva člana, nas in Arabce, in da pripeljeva Zide do kataklizme od 1939 do 1945. Dedijer: V srednjem veku se je glavna oblika preganjanja Zidov ka- zala v tako imenovanem verskem antisemitizmu, toda če se je Zid od- ločil, da se bo prekrstil, je preganja- nje takoj prenehalo. Francoska me- ščanska revolucija je zadala hud udarec tej vrsti antisemitizma, saj so Zidje dobili državljanske pravice. Z razvojem evropske ekspanzije na druge kontinente se je znotraj Evro- pe pojavil občutek večje vrednosti, tako pri Francozih, Angležih, Nem- cih, tako tudi pri Rusih, kar ie pov- zročilo nove oblike antisemitizma: ekonomske in rasne. Katoliška in pravoslavna cerkev koli najbolj kon- servativni sili družbe sta bili med pc"""dniki teh novih oblik antisemi- tizma. V Avstriji so se katoliški ve- ljaki povezali z dr. Karlo.m Lueg- rom. ki je ustanovil svojo krščansko socialno stranko. Njeno glavno geslo je bilo ekonomski antisemitizem. Prebivalstvu, ki se je dušilo v bedi, je dr. Lueger pojasnjeval, kako so edino debeli Zidje sposobni vzdržati v konkurenci svobodne družbe bla- govne proizvodnje. Krščansko ljud- stvo mora biti obvarovano pred ne- stabilnostjo kapitalizma, katerega je enačil z židovstvom. Istočasno je antisemitizem zajel tudi Nemčijo. Podobni procesi so se odvijali v Rusiji, kjer je slavofilska partija s podporo pravoslavne cerkve leta 1881 obudila srednjeveško mračnja- štvo in obtožila v Jelizabetgorodu Zide. da so počenjali ritualna zverstva, namreč, da so zaklali neko krščansko deklico in iz njene krvi napravili svoj sveti kruh. To je bil znak za po- grome, ki so zajeli 147 mest v carski Rusiji. Povsod so podirali ži- dovske domove in pobijali ljudi. Carska vlada je izrabila te pogrome zato, da se je srd nezadovoljnih množic polegal nad Zidi, in je v ma- ju 1882 uvedla posebne zakone proti Zidom. Po podeželju so jim pobrali vse premoženje. Ti zakoni so veljali vse do leta 1917; tedaj jih je ukinil Lenin in dal Zidom vse državljan- ske pravice. Ob ekonomskem se je pojavil tudi rasni antisemitizem, se pravi misel, da je treba Zide kot po- sebno skupino preganjati ali uničiti. Nekateri poslanci dr. Luegra v du- najskem parlamentu so odkrito go- vorili o masovni likvidaciji Zidov. Te pobude je mladi Adolf Hitler povzel prav na Dunaju in se je v svojem delu »Mein Kampf« v prvi vrsti zahvalil Luegru kot svojemu učitelju v sovraštvu do Zidov. Kesič: Hitler je tako prevzel eno od že preizkušenih metod raznih re- žimov in oblastnikov, s pomočjo ka- tere je mogoče z uspehom zvrniti krivdo za vse nesreče na neke temne sile, v tem primeru na Zide, katere so obdolževali različnih hudodelstev in gorja, krivde za kugo in kolero, za neplodnost in revščino množic, a v svojem, nemškem primeru tudi za poraz v prvi svetovni vojni . . . Tako je ta narod, kateremu vera prepo- veduje pojesti še jajce, ki bi imelo v sebi kapljo krvi, obsodil Hitler kot kriv narod na kolektivno genocidno smrt. . . Dedijer: To je tako imenovana konspirativna teorija zgodovine . .. Kesič: Prepričan sem, da vam je do tega. da pojasnite pravi razlog, ki ste ga obdelali v svoji knjigi o iztrebljanju Zidov v drugi svetovni vojni. Dedijer: Pravi razlog je v vojnih ciljih nemškega imperializma v prvi in drugi svetovni vojni, ponavljam, nemškega imperializma, ne le cesarja Wilhelma ali Adolfa Hitlerja, kakor bi rada prikazovala nemška buržo- azija. Res je, da sta ta dva dajala pečat nemški politiki, vendar pa ne moreta biti grešna kozla. Pred ne- davnim je pogumni nemški zgodo- vinar Franz Fischer objavil knjigo o nemških vojnih ciljih v prvi svetov- ni vojni, kjer dokazuje, kako v for- muliranju teh ciljev ni sodeloval sa- mo cesai- Wilhelm, pač pa tudi vo- dilni nemški bančni in industrijski krogi, pruski mogotci in prav tako smetana nemške inteligence . . . Kesič: Prosim vas, da nam iz tega nenavadno sestavljenega problema izluščite bistvo, predvsem kontinui- teto nemških vojnih ciljev. Dedijer: Hitler je logično sklepal o vzrokih nemškega poraza v prvi svetovni vojni. Tudi on je zelo težil po svetovni dominaciji, vendar je imel za strateško napako to, da je cesar Wilhelm hotel uresničiti hkrati kolonialno in kontinentalno varianto, razdrobil moči in zaradi tega doživel poraz .. . Zato je Hitler v knjigi »Mein Kampf« toliko pou- darjal sorodnost med Nemčijo in Britanijo; pri tem je zapisal: »Inte- resi Anglije so onkraj morja, nemški pa na kontinentu.« V svoji diplomat- ski aktivnosti leta 1939 je storil vse, da bi potegnil na svojo stran britan- sko buržoazijo. Rad bi interveniral proti Sovjetski zvezi na podoben način, kakor se je to zgodilo leta 1919 proti mladi sovjetski re- publiki. Pomen Münchna 1938. leta kaže ravno na to, da je bil del bri- tanskega vladajočega razreda pri- pravljen sodelovati s Hitlerjem, medtem ko je skupina okrog Win- stona Churchilla spregledala Hitler- jeve strateške nakane in dejstvo, da je to samo njegova prva etapa . . . Kesič: Del vojnih ciljev je bil tudi iztrebljanje posameznih ljudstev. Dedijer: Prvi Hitlerjev cilj je bil ustvarjanje velikega Reicha, osvoji- tev vzhodne in jugovzhodne Evrope, uničenje pretežnega dela prebival- stva teh dežel, da bi se na teh pod- ročjih lahko naselili Nemci. To je povedal v knjigi »Mein Kampf«. In to je skušal uresničiti med drugo svetovno vojno. V enem od svojih razgovorov za mizo je rekel: »Kar je Indija za Anglijo, to je Rusija za nas.« Nekoč drugič je dodal: »Slova- ni so masa rojenih sužnjev, ki iščejo gospodarja.« V skladu s svojimi ra- sističnimi teorijami ni enako ravnal v vseh delih okupirane Evrope. Na Danskem in Norveškem je za enega ubitega nemškega vojaka obesil po dva do tri Nordijce, v Beogradu po sto Srbov, na Poljskem po tisoč, a v ZSSR vse, kar je prišlo pod nož »Einsatz« odredov. V prvih letih okupacije je bil celo popustljivejši do Zidov na Poljskem in v ZSSR. Kesič: Vi poudarjate dejstvo, da je bil bolj prizanesljiv do bogatih Zidov, kakor pa do židovskega pro- letariata... Za denar so se posamez- ni bogati Zidje lahko odkupili in be- žali vse do 1941. leta; ne smeva po- zabiti tudi na podatek, ki dokazuje ekonomsko rasistične razloge iztreb- ljanja, in to je za okrog 120 milijard naropanega židovskega premože- nja .. . Dedijer: To je vsekakor ena di- menzija iztrebljanja . . . Kesič: Naslov vaše knjige se glasi »Ali bi se Zidje mogli rešiti pred iz- trebljanjem v drugi svetovni vojni«. To vprašanje je bilo zastavljeno zelo na široko. Skliceval se bom na vzduš- je okrog Eichmannovega procesa. Ko je postalo prevladujoče število šestih milijonov žrtev, ko je s samim pro- cesom to število obudilo strahotno stvarnost in k temu ta stvarnost ni bila časovno daleč, so Zidje, rojeni v Palestini, se pravi, Izraelci, posta- vili vprašanje: »Koliko pa je imel •sovražnik izgub na naših šest mili- jonov?« Isto vprašanje se nanaša na vas, namreč, ali bi Zidje lahko nudili večji odpor, in če ga niso mogli nu- diti, zakaj ga niso? Dedijer: Moja dolgoletna razisko- nja kažejo na to, da ga niso mogli nuditi. Predvsem Zidje v Evropi ni- so bili strnjena skupina. Bilo jih je okrog osem milijonov in pol, toda med njimi so bile razlike po social- nem statusu, verskem, političnem, ideološkem. Ključno vprašanje zaje- ma možnost odpora, odnos ostalega prebivalstva do njih in aktivnost te- ga okolja v odporu do Nemcev. Od- por Zidov je bil odvisen od odpora ljudstva, med katerim so živeli, kajti njih odpor je bil lahko samo del 6 splošnega ljudskega odpora. Pri tem se pojavlja odvisnost od subjektiv- nega faktorja in prejšnjega odnosa prebivalstva do Zidov: v nekaterih deželah so bili Zidje zelo aktivni in enakopravni nosilci odpora, drugod pa, kjer je prav tako prišlo do od- pora, so Zide kot soudeležence od- pora zavračali ali pa so jih zaradi latentnega masovnega antisemitizma celo predajali gestapu. K prvi sku- pini je treba prišteti predvsem Ju- goslavijo in Francijo. V njihovi uso- di priteguje dejstvo, da so bili v glavnem prepuščeni sami sebi; niti cionisti kot nosilci političnega židov- stva niso storili nič konkretnega, da bi pomagali razkropljenim skupinam Zidov po vzhodni Evropi, da bi se borili proti Hitlerju, niso jim poši- ljali ne orožja in ne inštruktorjev. Tudi v vrhovih zavezniških sil ni bi- lo v času vojne dosti bolje. Vzemimo Veliko Britanijo. Dejstvo je, da je britanska družba sprejela mnogošte- vilne begunce iz Nemčije in Avstri- je: vendar, če se ozremo na spomine Winstona Churchilla, bomo videli, da posveča židovski tragediji zelo malo prostora. V času vstaje v varšavskem getu aprila 1943. leta je Samuel Zi- gelnholm, židovski politik iz Varša- ve, ki se je nahajal v emigraciji v Britaniji kot član Poljskega nacio- nalnega sveta, napravil samomor in zapustil za sabo naslednje sporočilo: »Povedati želim, da angleška vlada ni zadosti obvestila svetovnega jav- nega mnenja o tragediji Zidov. Od skoraj tri in pol milijona poljskih Zidov jih živi samo 300.000. Ne mo- rem molčati. Ne morem živeti, med- tem ko je židovsko prebivalstvo na Poljskem prepuščeno uničenju, in biti njihov predstavnik. S svojo smrtjo poslednjikrat protestiram proti pasivnosti vsega sveta, ki molče dovoljuje iztrebljenje židovskega ljudstva.« To pismo je zadevalo tudi vlado Združenih držav. Ob neki pri- ložnosti sem na domu gospe Roose- velt srečal finančnega ministra H. Morgentaua. Povedal mi je, da je State Department že avgusta 1942 dobil izčrpne podatke o tem, kako Nemci v okupirani Evro- pi uničujejo Zide. Vendar pa State Department celih 18 me- secev ni dopuščal objave teh podatkov, »da ne bi ta informacija povzročala javnega nezadovoljstva«. Med funkcionarji State' Departmenta je bilo tudi precej rasistov z Juga, ki so bili hkrati tudi antisemiti. Kesić: Asociacija na Hochhuthovo dramo, v kateri se reducira odgovor- nost na papeža Pija XII? Dedijer: To ni preprosto vpraša- nje. Katoliška civilizacija je bila v času vojne razdeljena. Na Holand- skem, v Franciji. Italiji in tudi pri nas, v Sloveniji, je bilo veliko kato- 7 liških skupin in posameznikov, ki so se borili proti nacizmu. Zgodovinski dokumenti kažejo na to. da so bili slovenski duhovniki na Štajerskem in na Gorenjskem med pi-vimi žrtva- mi Hitlerjevega terorja, takoj po aprilski vojni 1941. Se bolj preprič- ljiv primer za to je Poljska, kjer je pobil Hitler nad 30"o katoliških sve- čenikov. Kar zadeva odgovornost pa- peža Pija XII, je ta gotovo velika. Vendar meni osebno ne ugaja, ker se Hochhuth, protestant, ne ozre v svoje lastno srce in se ne vprašuje, kakšna je odgovornost same Nemčije za Hitlerjeve zločine, pač pa naprti vse zlo na pleča italijanskega cer- kvenega poglavarja, ki je, kot sem rekel, tudi po svoje kriv za tisto, kar se je dogajalo v Nemčiji, še posebno zaradi tega. ker je domala vsa nem- ška katoliška cerkev, vsa hierharija povzela Hitlerjevo tezo o pravični vojni. Kesič: Profesor Dedijer, na tem grafikonu gre za odnos izgub, ne pa tudi za razlage ... [op. ur. : grafikon je prikazoval vojne izgube Sovjetske zveze (20 milijonov ljudi). Poljske (6 milijonov; od tega 3 milijone Zi- dov), Jugoslavije (2 milij.) in Zidov v Evropi 6 milij.)] Dedijer: Židovske izgube so bile posledica nemških vojnih ciljev, se pravi: uničenje Zidov je bilo eden nemških vojnih ciljev. Poglejmo na grafikon: ubitih je bilo 20 milijo- nov sovjetskih ljudi. To število 20 milijonov predstavlja minimum izgub, nekateri strokovnjaki namreč menijo, da so Nemci pobili do 25 mi- lijonov ljudi. Od teh, recimo, dvaj- setih milijonov, jih pride šest mili- jonov na vojaške izgube, a 14 milijo- nov je bilo civilistov, ki so jih Nem- ci pobili, kajti to so spet bili njihovi vojni cilji. Nobeden ne more reči, da se Sovjeti niso hrabro upirali. Nosili so precejšnje breme pretekle vojne. Upirali so se organizirano, imeli so orožje, branili so svojo zem- ljo in vendar so padli. V luči teh razmer leži odgovor na ogromne ži- dovske izgube.. . Kesič: Bili bi globoko krivični do Zidov, če bi se zadržali samo na ma- terialni in fizični možnosti oapora, prav tako, če bi mislili na popolno odsotnost odpora. Vi ste prikazali v svoji knjigi ravno eno najvišjih oblik odpora, prav izjemno obliko odpora KIDDUSH HASHEM! Dedijer: V nekaterih nemških do- kumentih sem odkril, kako so se v koncentracijskih taboriščih pred smrtjo posluževali Kiddush hashema. To je etična norma iz talmuda in pomeni prisego slehernega Zida, »da bo rajši ob glavo, kakor da bi javno prekršil božji zakon«. Ta norma ima svoje zgodovinske korenine. Ko so rimski legionarji neke sobote napad- li Makabejce. so ti položili orožje in pristali na to, da bodo rajši po- biti, kakor pa da bi se bojevali na soboto, ko božji zakon to prepovedu- je. V nemških koncentracijskih tabo- riščih je bil glavni cilj mučiteljev ubiti v človeku sleherno dostojanstvo in ga spremeniti v črva. Toda, ka- kor kažejo dokumenti, je nešteto or- todoksnih Zidov odhajalo mirno \' smrt, med prepevanjem psalmov in božanjem otrok po laseh. To je sili- lo Nemce v besnost. Sploh pa je na osnovi Kiddush hashema grajena tu- di naša, prva krščanska koncepcija martirija, žrtve, a v zadnjem času tudi naša revolucionarna... Za me- ne je to ena najvišjih oblik odpora v drugi svetovni vojni. S tem seveda nikakor ne podcenjujem odpora obo- roženih. Toda mi smo bili skupaj, tovariš ob tovarišu, in smo na Nemce gledali preko muhe na puški. Druga stvar pa je, kadar si fizično v rokah Nemcev, kadar te mučijo dan in noč in nimaš drugega ob- rambnega sredstva kakor golo za- vest. Zaradi tega so takšne vrste od- pora zame najvišje. Kesič: Ali smem reči za Olgo Al- kalaj, da je tudi ona napravila neke vrste svetovni Kiddush hashem? Dedijer: Njena usoda me je neneh- no vznemirjala. Oktobra 1944 sem še med bitko prispel v Beograd. 20. oktobra zvečer, ko je bil boj končan, sem krenil po ulicah mesta, v kate- rem sem odrastek Komaj sem se pre- bijal po ulicah, ki so bile zagozdene z žicami, steklom in vsem mogočim. Na Terazijah sem videl velike tanke in na enem od njih prižgano svečo padlemu rdečearmejcu. Moj pogled je obstal na oknu pisarne, v kateri je nekoč deloval Djuro Strugar. Pa- del je. Nekoliko naprej, v Makedon- ski ulici, je delal Mirko Tomič. Tudi on je bil ubit. Potem sem šel naprej do Milanoviča in nenadoma sem se spomnil, kako smo se še 5. aprila Bora Prodanovič, Vesa Masleša, Dra- ško Stefanovič, Jurica Ribar. Lola Ribar in jaz dogovorili, da se bomo na prvi dan zmage ob sedmih zvečer sestali pri Milanoviču. Zmaga je pri- šla in jaz sem edini preživel. Takšna žalost me je prevzela, da sem zajo- kal. Vpraševal sem se, ali je vredno živeti brez svojih najboljših tova- rišev. Mogoče je v meni vstalo kaj iz podzavesti. Ne daj bog, kar je mo- či trpeti! Tedaj je v meni vstal spo- min na Olgo Alkalaj. Zazdelo se mi je, da sem jo pričenjal razumevati. Sele ko bi mogel zlesti v tujo kožo, tedaj bi lahko razumel trpljenje drugega. Tedaj sem bil samemu sebi tuj, tisti jaz, ki je tako enostavno reagiral na njeno dejanje. To je ena mojih travm, do danes neprebole- lih... Kesič: Olga Alkalaj naju spremlja kot refren skozi ta pogovor. Najbrž bo tako ostalo do kraja, čeprav ni- mamo pretenzij dati končni odgovor na njeno ravnanje. Seveda, na vsak način je treba vztrajati ob razreše- vanju njene odločitve. Namreč, ali je bil njen fizični samomor upor proti asimilaciji Zidov, proti izena- čevanju z okoljem, se pravi, ali je prvotni Zid premagal v njej revolu- cionarja in komunista? Dedijer: Mislim, da je to samo po- enostavljena dilema. Nedvomno so bili v njej sledovi te dvatisočletne travme. Nekoč sem ji dejal, da so njene oči tako žalostne, kakor da skoznje govori trpljenje Zidov skozi toliko stoletij. Toda ona je ostala zvesta svojemu narodu, prav tako je ostala zvesta tudi svoji partiji. Po vojni je bil namreč najden zapisnik z zasliševanja v Specialni policiji. Na čistem listu papirja je bilo na kratko zapisano, kako je zanikala vse obtožbe pri zasliševanju in pri soočenju. Olga Alkalaj je bila teles- no šibka, mnogo so jo mučili, toda imela je voljo in ni izdala svojih to- varišev, kakor so to storili preneka- teri drugi komunisti, ko so bili ujeti. Kesič: Vi gledate na Olgo Alka- laj kot na prečiščeno žrtev v naj- višji obliki. Vsaj jaz jo tako doživ- ljam iz vašega doživetja in jo pri- merjam z junakinjo svojega romana. Estero, ki je v dialogu o Dob- rem sveta (Dobrem v pomenu revolucije) pravi: »Da, lahko bi obtožila tudi tisto dobro na sve- tu. Zaradi tega bi lahko obtožila celo Dobro, kajti le redko kdaj je bilo toliko močno, da nas je rešilo. Zaradi njegove nemoči bi lahko tu- di Dobro obtožila s svojo smrtjo. Mogoče bo Dobro na ta način osra- močeno in bo postalo močnejše.« Dedijer: To je za mene čisti, uni- verzalni humanizem ... Nekaj čud- nega sem doživel spomladi 1962 v Varšavi na prostoru, kjer je bil ne- koč geto. Noč se je spuščala, na spo- meniku žrtvam je bila prižgana sed- merokraka menora, v daljavi je bi- lo videti ogrodje poslopja v empir- skem stilu, v katerem je bil nekoč hit- lerjevski štab, od koder so prihajali ukazi za uničevanje Zidov v getu. Podoben se mi je zdel lobanji in v tistem hipu sem se spomnil na svo- jega tovariša Edvarda Kocbeka, ka- ko mi je pripovedoval o nekem slo- venskem kmetu, ki je pred ustrelit- vijo izjavil nemškim vojakom: »Jaz umiram tudi v vaše dobro!« Kesič: Pa se je le težlio posloviti od Olge Alkalaj. Njeno ravnanje go- tovo temelji v breznu stoletij ... Ce lahko prekinem, ali ni v njej vendar- le živela judaistična filozofija? Dedijer: Neke prvine te filozofije so gotovo obstajale in sicer sekula- rizirane, podobno kot se je dogajalo tudi z drugimi religijami. Na primer, nauk zgodnjega krščanstva in ideje .8 komunizma .. . Kar zadeva židovske progresivne intelektualce, so zavra- čali nadnaravni karakter religije, zato so nekatere teh postavk jemali kot izraz družbene biti. Na primer, hebrejske norme proti pobožanstve- nju je Einstein prevedel v naziranja proti močnim institucijam super dr- žave, iz hebrejske norme o bogu pa se je razvila ideja univerzalizma . .. Maksim Gorki je imel čisto prav. ko je trdil, da je židovstvo nekaj več od običajne religije. Pri tem je mislil predvsem na tisto plejado ruskih re- volucionarjev, ki so prišli iz vrst ži- dovskega proletariata. To je za mene tista prava, revolucionarna asimila- cija, sublimiranje celotnega člove- škega življenja v veliko idejo osvobo- ditve vseh, ki kakor koli trpijo ... To je univerzalni humanizem ... Kesić: Zdaj sva že načela problem asimilacije kot eno možnost pri re- ševanju židovskega vprašanja. Seve- da, asimilacija, o kateri je bil govor, ni bila standardna, pač pa asimila- cija na revolucionarnem nivoju. Go- vorila sva o tisti asimilaciji, ki pred- stavlja uvod v človeško emancipaci- jo. Medtem ko so takšne vizije ures- ničevali samo posamezniki in borbe- ne skupine, pa je treba tukaj pojas- niti potek asimilacije v meščanski družbi in njene rezultate.. . Dedijer: To zraščanje z okoljem, v katerem so se nahajali, je šlo naj- dlje v Nemčiji, se pravi, zraščanje židovske in nemške buržoazije. Pri tem se je razvijal tudi fenomen soci- alne mimikrije, kar pomeni, da manjšinska skupina, zato da bi se obdržala, prevzema navade, oblačila in celo vero večine. To se je dogaja- lo tudi pri nas, v meščanski Nemčiji pa sploh. Germanizirana židovska buržoazija je pri tem razkazovala ti- pične pretiranosti te socialne mimi- krije. Ta družbeni fenomen je lepo definiral Lenin, ko je govoril o Sta- linovem ruskem šovinizmu: »Vsi ti pretopljenci v svojem velikorustvu radi malo presolijo.« Te pojave smo videli tudi pri nas. Frank, ustanovi- telj desnega hrvaškega gibanja, je bil židovskega rodu, takšne pojave ima- mo tudi pri Slovencih in pri nas Sr- bih: nosilec »übermenschovske« koncepcije med liberalno slovensko buržoazijo je prav tako židovskega porekla, a med Srbi vrši podobno po- slanstvo in razveseljuje narod s svo- jo romantično nostalgijo do veliko- srbstva največji mali pesnik, tudi židovskega rodu . .. Podobno je bilo na Madžarskem, kjer so bili številni pomadžarjeni Zidje nosilci raznaro- dovalne politike v naših krajih .. . Svoj čas sem se spraševal, na primer, kako je mogoče, da socialist Vasa Pelagic piše antisemitske knjige .. . Pri tem je bilo nekaj antisemitizma, ki se ga je navzel v pravoslavni cer- vi, odločilno pa je bilo to, da je vsa zla kapitalizma v prvi vrsti pripiso- \-al pomadžarjenim židovskim trgov- cem v Vojvodini. . . Kesić: Ta smer asimilacije ima dva kraka. Prvi je popoln polom v Nemčiji, na Madžarskem, drugi pa je ta, ki še zmeraj obstaja v nekate- rih zahodnih državah .. . Dedijer: Na zelo čudne pojave na- letite v ZDA med nekaterimi židov- skim desnimi intelektualci. V tem oziru je najbolj tipičen primer Hane Arendt, ki se je po pravilih socialne mimikrije sprevrgla v ameriško hi- perpatriotko .. . Ona piše knjige o iztrebljanju Zidov v Evropi pod Hi- tlerjem in konča z ugotovitvijo, da so sami krivi za svojo smrt. To je tipčno stališče argumentnega nem- škega buržuja židovskega porekla, ki je od nekdaj preziral siromašne židovske mase v vzhodni Evropi. To je potencirana mimikrija, ki je do- živela polom asimilacije v Nemčiji, saj je Hitler uničeval vse Zide od kraja, tako asimilirane kot neasi- milirane. Asimilacija ima v vsaki državi svoje oblike, dejstvo pa je, da se v vseh velikih krizah vzdigne val antisemitizma . . . Kesić: Ali se ne vsiljuje iz vsega tega sklep o trajni nevarnosti za Zi- de, ki izhaja iz latentnosti antise- mitizma v socialni psihologiji in iz trajne nevarnosti političnih preobra- tov v desno, v ekstremizem ... Dedijer: Zal, zgodovina zadnjih 25 let to. potrjuje ... V ZDA so 1939. in 1940. leta pričakovale židovske be- gunce iz Nemčije skupine antisemi- tov in jih pošiljale v neko vrsto ta- borišč na severu države New York. V ZSSR, kjer je bil antisemitizem z zakonom prepovedan in so celo za protižidovsko šalo kaznovali z zapo- rom, je Stalin iz svoje patologije na- enkrat porušil veliko tradicijo sov- jetske družbe, kar je privedlo do kulminacije prvič leta 1952 z obtož- bo proti židovskim zdravnikom in na žalost danes spet. In najnovejša skrunjenja židovskih grobov v Nem- čiji. To pomeni, da Zidje. tudi mrtvi, nikjer niso zunaj dosega potencial- ne diskriminacije . .. Kesič: Po koncu druge svetovne vojne in pred iztekom britanskega mandata so Združeni narodi vzeli v svoje roke rešitev palestinskega vprašanja. Inventivnost rešitve se od Pilove ideje o delitvi ni premaknila nikamor. Stališče Indije, Češkoslo- vaške in Jugoslavije o federativni židovsko-arabski državi je ostalo v manjšini. Tako je nastal Izrael kot plod dogovora in igre med velikimi silami na prostoru, ki je bil dosti manjši od maksimalnega načrta od Nila do Evfrata, a veliko večji od na- črta Združenih narodov ... Dedijer: Kaj pa mislite o tem. ko- liko je šest milijonov žido\-skih 9 žrtev v Evropi doprineslo k usta- novitvi države Izrael? Kesić: Da, to je bilo celo usodno, vsaj za svetovno javno mnenje. S tem se je tudi pričela ena največjih dram sodobnega človeštva. Ce po- novim misel poljskega židovskega zgodovinarja Isaaca Deutscherja, je naša civilizacija naložila svoje veli- ke grehe pred Zidi v zveličanje in odrešenje Arabcem, onim, ki s temi zločini niso bili v nikakršni zvezi. Arabska liga je zaman govorila: »Fašizem je uničen, Zidje lahko po- vsod živijo v miru.« Kar ni čisto res, ampak to je druga stvar. Tudi veliki Albert Einstein, ki se ni strinjal s tem, da bi se ena krivica končala v drugi, je zaskrbljen nad tem. da bi Zidje mogli podedovati vedenje svo- jih preganjalcev, leta 1946 izrekel takšno kritiko prihodnje države Iz- rael: »Ideja takšne države mi ni pri srcu. Ne morem razumeti, zakaj bi bila potrebna. Povezana je z ozko- glednostjo, ta pa je slaba.« Dve leti pozneje je Einstein zavrnil ponudbo, da bi postal predsednik države Izra- el. No. čas lahko zaceli to krivico in naziranje, da ta svet kot nepopoln in nedodelan prinaša sebi podobne rešitve, če bi Izrael iz svojstvenosti svojega nastanka zavrgel ozko so- rodnost z imperialistično velesilo in se vedel primerno mednarodno pri- znanemu dednemu statusu žrtve na- cistične vojne in primerno dejstvu, da je kljub vsem imperialističnim babi- cam edini pravi politični porod Združenih narodov; pa tudi ko bi bil samoroden, ne bi bilo v skladu s tem tako sestavljenim svetom njegovo skrajno subjektivno doživljanje pra- va: tudi ko bi 121 članic Združenih narodov glasovalo za umik Izraela, Izrael tega ne bi napravil. Kajti to bi bil hkrati dvojni umik, umik z ozemlja in še težji umik, umik s politike gotovega dejstva, ki za Izra- el spet pomeni način pridobivanja, je celo izraz osvobajanja ozemlja ... Dedijer: Bil sem v Združenih na- rodih, ko se je odločalo o Izraelu, in se dobro spomnim govora pred- stavnika ZSSR. katerega argumenta- cija je bila zasnovana na priznava- nju ogromnih židovskih žrtev. To pomeni, če je fait accompli, to je gotovo dejstvo, tudi izvršeno, da je nanj pristala svetovna organi- zacija z odločitvijo leta 1949, da je Izrael suverena država in da je voj- no stanje med Arabci in Izraelci ukinjeno. Prav tako je tudi Jugosla- vija leta 1948 podpisala ustanovitev Izraela. Kesić: Ko že tako poglobljeno go- voriva o stvareh, je treba povedati tudi to, da sta v Združenih narodih glasovali za Izrael samo dve afriški državi, ameriška mini država Libe- rija in. mogoče bi bilo treba zamol- čali. Južno afriška republika, od azij- skih držav pa samo Filipini . . . Dedijer: Vendar pa so za Izrael glasovale mnoge demokratične in napredne države, med njimi tudi socialistične. No, težkoče s stališča mednarodnega prava so se pojavile 1. 1948, ko so arabske države napad- le Palestino, ter 1. 1956 in 1957, ko so napadli Izraelci. Tako eni kot drugi se sklicujejo na 51. člen listi- ne, namreč na samoobrambo, pri če- mer je očitno, da definicija agresije ni bila sprejeta v celoti. Upoštevati je treba tudi globoko nezaceljeno rano: okrog milijon Palestincev je moralo zapustiti svoje domove in se napotiti v taborišča, kjer jih muči lakota, beda in hrepenenje po do- movini. Zidje in Arabci sta dva na- roda, brata, oba sta semitska in k temu naroda - mučenca. Zame je ves problem v tem, kako zagotoviti osnovne človeške pravice tem lju- dem, katerih število je s potomci na- raslo na milijon in pol. Tu je zame zgodovinska odgovornost Izraela in velika škoda je, da se ni sli- šalo glasu ljudi, kakršen je Mose Sa- reta, ki je zahteval, naj se Arabci in Zidje izenačijo po svojih pravicah v novi državi. Kesić: Kako gledate na vlogo Združenih narodov pri reševanju te- ga problema? Dedijer: Predvsem svetovne orga- nizacije ni treba idealizirati. Listina OZN je samo izraz obstoječih druž- benih in mednarodnih odnosov na svetu. Norme listine niso identične z mednarodnim pravom. Listina se ni pojavila v vakuumu, ampak je po- daljšek mednarodnega prava, kakrš- no je obstajalo do druge svetovne vojne. Na primer, sama listina pro- klamira v uvodu, da so vse države enake, a v poglavju o Varnostnem svetu je razglašena norma, po kate- ri so nekatere države bolj »enake« kakor druge; to se kaže v »vetu« velikih sil kot stalnih članic VS. To pomeni, da ne moremo biti zado- voljni z obstoječim mednarodnim pravom in da je treba še naprej te- žiti k uresničenju splošnih človeških načel humanosti in enakosti. Kar za- deva vaše konkretno vprašanje, iz- haja veliko težav ravno iz pomanj- kljivosti današnjega mednarodnega prava. Oglejmo si problem definici- je agresije in samoobrambe. Po 51. členu listine so se Zidje naselili v Palestini. Združeni narodi so izgla- sovali, resda z majhno večino gla- sov, ustanovitev države Izrael, kar pa so arabske države imele za agresijo na svoje osnovne pravice in so pričele leta 1948 z invazijo v Pa- lestino. Namreč, definicija agresije ne obstaja kot splošno sprejeto in splošno obvezno pravno pravilo. Društvo narodov ni prepovedovalo vojne, zaradi tega je ZSSR leta 1932 dala pobudo za Londonsko konven- cijo. Ta konvencija je takole defini- rala elemente agresije: 1) vojna na- poved; 2) invazija brez vojne napo- vedi; 3) napad z oboroženo silo na ozemlje, ladje ali letala druge drža- ve; 4) blokada (morska); 5) pomoč oboroženim skupinam, ki bi se for- mirale na področju ene države za napad na drugo državo, oziroma od- klanjanje te države, da se kljub za- tevi napadene države loti na svojem ozemlju ukrepov proti takšnim sku- pinam, jim odtegne pomoč in zašči- to. Londonski sporazum o kaznova- nju vojnih zločincev leta 1945 je uveljavil načelo, da je agresija med- narodni zločin proti miru. Listina OZN pojma agresije ni točno preci- zirala. V 51. členu prepoveduje grož- njo s silo, torej ideološko agresijo, vojnohujskaško propagando in upo- rabo sile. V tem členu so našteti ukrepi, ki se jih bo lotila OZN proti državi, ki bi ogrožala mir in zakri- vila kakršno koli agresijo, toda isti člen daje državam članicam, ki bi bile napadene, pravico do individu- alne in kolektivne samoobrambe. Naša delegacija v OZN je čutila po- manjkljivost tega člena in ji je uspe- lo prodreti s predlogom o dolžnostih držav v primeru nastopa sovražno- sti. Ta resolucija posebej priporoča: a) prekinitev vojaških operacij in b) umik oboroženih sil s tujega ozemlja. Vendar pa je vprašanje definicije agresije ostalo nerešeno. Kesić: Po vsem povedanem je očitno, da v mnogih deželah, kjer Zidje žive, zanje ni trajne varnosti. Dejstvo je, da židovsko vprašanje do danes še ni rešeno ne po poti asimi- lacije (ali se ni Olga Alkalaj uprla asimilaciji?) in ne z ustanovitvijo države Izrael, saj je nad dva milijo- na Izraelcev obkoljenih s sto mili- joni Arabcev. Zanima me, kaj boste kot zgodovinar odgovorili na zadnje vprašanje: kaj nam zgodovina kot učiteljica življenja pove o tem, ka- ko uresničiti varnost za Zide na tem svetu, kajti današnja negotovost7 ki izvira od Zidov, izhaja ravno iz ne- gotovosti samih Zidov? Dedijer: Edini izhod je koeksisten- ca med Zidi in Arabci. Kakor koli se že preganjajo med sabo, je rešitev mogoče iskati edino v sodelovanju. To nam je pokazala zgodovina. To sta dva semitska naroda, ki sta že mnogo sodelovala, in od tega je imelo koristi vse človeštvo. Kot prvi praktični korak bi se Izraelci morali umakniti z osvojenih področij in sto- riti vse za rešitev problema arabskih beguncev; arabske države pa bi isto- časno dale svečano izjavo o prizna- vanju obstoja države Izrael, pre- kinile vojno stanje ter odprle Su- eški kanal in Akabski preliv. Izrael je ekonomsko in tehnično veliko bolj razvita država in bi lahko nu- 10 dil veliko pomoč svojim semitskim bratom Arabcem. Ne pozabljajmo, da arabske mase dejansko pripadajo svetovnemu proletariatu. V nekate- rih teh dežel je absolutna pavperi- zacija življenjsko dejstvo. V Saudski Arabiji je na primer tolikšna zaosta- lost, da še obstaja institucija suženj- stva in kazni s sekanjem udov itd. Zidje bi s svojo bogato humanistič- no tradicijo lahko storili vse, da bi se te družbene krivice enkrat preži- vele. Iz kaosa in pokola na Bližnjem vzhodu je edini logični izhod popol- na človeška emancipacija, kakor ko- li bi že to mnogi jemali za ideali- zem. To je edina alternativa v tem našem strašnem stoletju, kjer se po- dobne stvari dogajajo na Bližnjem vzhodu, v Vietnamu, v Indoneziji, kjer ti versko zakrknjena soldateska čez noč pobije milijon ljudi, in dru- god. Kadar razmišljam o teh straš- nih stvareh, se mi zazdi, da se priče- nja uresničevati Marxova vizija o tem, da bo kapitalizem vrgel člo- veštvo v nepopisno zlo in uničenje. Prevedel Franci Zagoričnik DOKUMENTI Eno izmed pisem Mar postajamo »Amerika«? Tudi v Jugoslaviji smo začeli ne- katere notranje družbene in politične probleme razreševati z anonim- nimi grozilnimi pismi — tokrat objavljamo ovojnico enega izmed njih. Vladimir Dedijer je takih pisem prejel celo vrsto: ob svojem sodelo- vanju v Russelovem sodišču predvsem iz Slovenije, cb izhajanju feljtona »Izgubljeni boj Josipa Visarionoviča Stalina« pa predvsem iz vzhodnega dela države. Teksta, ki je bil v faksimilirani ovojnici, ne objavljamo —... 11. Mao Ce Tung: Zoper liberalizem Mi smo za aiítiven ideološki boj, ker je orožje, s pomočjo katerega se strnejo vrste v Partiji in v drugih revolucionarnih organiza- cijah, orožje, ki zagotavlja njihovo borbeno sposobnost. Vsak komunist, vsak revolucionar se mora posluže- vati tega orožja. Liberalizem pa odklanja ideološki boj in stoji na pozicijah nenačelnega miru. To ustvarja mlahav, malome- ščanski stil dela, ki zavaja posamez- ne partijske celice in posamezne čla- ne Partije ter druge revolucionarne organizacije v politično mrtvilo. Liberalizem se izraža v različnih oblikah: 1. Popolnoma ti je jasno, da člo- vek ne dela pravilno, a samo zaradi tega, ker je tvoj znanec, rojak, sošo- lec, tovariš, ljubezniv človek, star kolega ali podrejeni, ne vodiš z njim ideološkega boja. marveč mu dopu- ščaš, da še naprej dela v tej smeri, le da bi ohranil mir in prijateljstvo; ali pa ga tudi malce ošteješ, vendar vprašanja ne rešiš do kraja, samo da bi bilo vse lepo in v redu. To ško- duje tako vsemu kolektivu kot tej osebi. 2. Dovoljuješ si neodgovorno kri- tiko za hrbtom, a ne postaviš smelo vprašanje pred organizacijo; ne go- voriš iz oči v oči, marveč pripovedu- ješ za hrbtom, na konferencah mol- čiš, a po konferenci blebetaš. V tvoji zavesti vlada namesto načela kolek- tivnosti liberalna razbrzdanost. 3. Ce stvar ne zadeva tebe osebno, si prizadevaš, da bi se držal čim bolj vstran od nje; četudi dobro veš. da ljudje nimajo prav, meniš, da je bolje govoriti čim manj; pravijo, da se modrec čuva zla, samo da se ne bi tudi sam pregrešil. 4. Ne poslušaš direktiv in postav- ljaš svoje osebno mnenje nad vse; hočeš, da organizacija skrbi zate, vendar ne želiš priznati discipline organizacije. 5. Ne bojuješ se proti napačnim predstavam, ne nasprotuješ jim za- voljo solidarnosti, zavoljo napredka in organizacije dela. temveč se ukvarjaš z osebnimi napadi, s prepi- ri, osebnim obračunavanjem, posku- šaš se maščevati. 6. Poslušaš napačne presoje, a se ne spuščaš v razpravo; še več, slišiš celo kontrarevolucionarne pogovore in ne poročaš o njih, marveč se na- sproti njim zadržuješ ravnodušno, kot da se ne bi nič zgodilo. 7. Ne ukvarjaš se z agitacijo in propagando med množicami, ne na- stopaš, ne spoznavaš situacije, ne za- nimaš se, ne zadevajo te nujni inte- resi državljanov, ravnodušen si do vsega. Pozabljaš, da si član Komu- nistične partije in se spuščaš na ni- vo navadnega državljana. 8. Vidiš postopke, ki škodujejo in- teresom množic, vendar jih ne ovi- raš, ne prepričuješ, ne prekinjaš, ne pojasnjuješ, marveč jih prenašaš, jih gledaš skozi prste. 9. Do dela imaš neresen odnos, de- laš brez določenega načrta, brez do- ločene smeri, delaš zanikrno, tja- vendan, minil je dan — hvala bogu. 10. Imaš se za zaslužnega revolu- cionarja in se bahaš s svojim sta- žem; toda večjih nalog ne znaš opraviti, majhnih nočeš sprejeti, de- laš nemarno, kakorkoli, ravnodušen si do učenja. 11. Kadar napraviš napako in ka- dar to sprevidiš, je še vedno nočeš popraviti in s samim tem kažeš li- beralizem tudi nasproti samemu se- bi. Navesti bi bilo mogoče še mnogo primerov, a teh enajst, ki smo jih navedli, so glavni. Vse to so pojavne oblike liberaliz- ma. Liberalizem je v krogu revolucio- narjev skrajno škodljiv; to je rja, ki načenja in razbija enotnost, ki izzi- va slabljenje solidarnosti, pasivnost do dela in idejno zmedo. Liberali- zem privede do tega, da se v vrstah revolucionarjev gubi čvrsta organi- zacija in disciplina, da gine mož- nost, da se politična linija izvaja do- sledno in do kraja, in da se partij- ska organizacija loči od množic, ki jih vodi. To je zelo škodljiva težnja. Izvori liberalizma se skrivajo v koristoljubni, egoistični naravi drob- ne buržoazije, ki postavlja svoje osebne interese pred vse ostalo, in- terese revolucije pa postavlja na drugo mesto. Tako se tudi poraja li- beralizem v ideologiji, politiki in v organizacijskih vprašanjih. Liberalci gledajo na postavke marksizma kot na abstraktne dog- me. So za marksizem, vendar ga ne želijo izvajati v življenju, ali pa ga ne želijo v celoti izvajati v življenju; niso pripravljeni zamenjati svojega liberalizma z marksizmom. V rezervi imajo marksizem in liberalizem: v besedah so marksisti, a v dejanjih — liberalci. Za druge — marksizem, zase liberalizem. V njihovi prtljagi je obo- je, za vsakogar nekaj. Tako so ure- jeni možgani pri nekaterih ljudeh. 12 Liberalizem je ena od manifesta- cij oportunizma; je v temelju na- sproten marksizmu. Liberalizem je pasivnost; objektivno pomaga sov- ražniku. Zato bodo naši sovražniki uživali, če se bo med nami ohranil liberalizem. Takšna je narava libe- ralizma, in v vrstah revolucionarjev ni prostora zanj. Aktivno prežeti z duhom marksiz- ma moramo premagati liberalizem in njegovo pasivnost. Komunist mo- ra biti iskren, predan in aktiven, interesi revolucije mu morajo biti ljubši od življenja, svoje osebne in- terese mora podrediti interesom re- volucije; vedno in povsod mora bra- niti resnična načela, se neutrudno boriti zoper vse nepravilne nazore in postopke in s samim tem krepiti ko- lektivnost v življenju partije in zve- zo partije z množicami; skrbeti mora za interese partije in množic bolj kot za interese posameznikov, skrbe- ti bolj za druge kakor zase. Samo tak človek je vreden tega, da se imenuje komunist. Vsi predani, iskreni, aktivni, čvrsti komunisti se morajo zbrati zaradi boja proti liberalističnim težnjam enega dela članov partije in doseči, da bodo ti ljudje krenili po pravilni poti. To je ena od nalog našega boja na ideološki fronti. (Predgovor in sklepna beseda h »Gradivu o preučevanju položaja na vasi«) NOVA KRITIKA DIMITRIJ RUPEL Čeprav se bo to razmišljanje v glavnem mudilo zunaj meja, ki smo jih v tem ali v onem smislu priprav- ljeni spoznati za svoje, je, kot sledi iz objave in avtorjeve »znotraj-mej- ne« pripadnosti, namenjeno za tu- kajšnje razmere. Takšen obrat uteg- ne seveda sprožiti vrsto očitkov, kot so: »prepisovanje tujih idej«, »agen- tura mračnih sil«, »nepotreben uvoz« itd. Takšnim ugovorom se je treba pač upreti s samim nadaljevanjem začetega dela. Kot je v času, ko po- tujejo ljudje okrog Meseca in lahko takšno potovanje vsak dan sproti spremljajo televizijski gledalci v vseh mogočih krajih sveta, smešno govo- riti o tehnološki avtarkiji — približ- no tako je v času, ko nove komuni- kacijske poti razširjajo pojem in vplivanje kulture, sanjarjenje o neki posebni »slovenski« ali »jugoslovan- ski« kulturni usodi, ki mora izražati zasopli dih tradicije, le še privilegij nekaterih akademsko-totalitarnih ustanov, ki se ukvarjajo s posebnimi dietetičnimi jedilniki — da bi zava- rovali »narod« pred »neužitno« hra- no. Seveda nimam nobene iluzije o tem, da teza o naši pripadnosti sve- tovnemu procesu — bodisi na eko- nomskem bodisi na kulturnem pod- ročju — ne bi naletela na določene težave v zvezi z razumevanjem. Ce se seveda strinjamo z radikalno kri- tiko argumentov, ki se sklicujejo na razumljivost in bralnost posamez- nih tekstov, v tem smislu ne more biti težav. Jasno je namreč, da dan- današnji, ko vsakdo poskuša poiskati skrajna »obrambna« sredstva, tudi predstavniki »humanističnih« znano- sti brž najdejo pravo orožje. To orož- je je ugovor glede »nerazumljivosti«, to pa je preoblečen ukrep cenzure. Nerazumljivost v očitkih nekaterih branilcev akademske etike in este- tike je etiketa, ki nesposobnost do- jemanja ali bojazen pred vstopom novega prikriva s fasado nekakš- ne stvarne pomanjkljivosti; tisto, kar spravlja v nevarnost udobni mono- pol, sankcioniran s sredstvi fizične moči, in ekstra-profit, ki izhaja iz svojevrstne »tehnologije«, zavrača »academia« kot pomanjkljivo delo, ki producira predmete brez vredno- sti. Kaže, da se »boj generacij« oz. boj, ki ima le na videz in po slučaj- ni logiki obliko generacijskega kon- flikta, največ zadržuje ravno pri problemu razumljivosti. Lahko bi celo rekli, da se v modernih družbah oblikujeta dva razreda: razumljivi in nerazumljivi razred, saj konflikti, ki smo jim priče v študentskih gi- banjih po svetu, marsikje dosegajo intenziteto razrednih nasprotij v kla- sičnem pomenu. Delitev na takšna dva razreda se morda zdi pretirana, vendar naj opozorim na nekaj stvar- nih in po svoji obliki skopih ter zgoščenih dejstev, ki uveljavljajo lo- čitev ljudi in dejanj med razumljiva in nerazumljiva. Ce prisluhnemo geslom Nanterra. Sorbonne, pa tudi Beograda (maj, junij 1968), praviloma srečujemo be- sedila, ki so nerazumljiva, nereali- stična, iracionalna. Se več, ta bese- dila so tako daleč od ustaljenega modela besedil, ki so usmerjala po- litične tokove v polpretekli in mo- derni zgodovini, tako daleč od tradi- cionalnih parol,- volilnih zvijač in parlamentarnh manevrov, da se nam zdijo za politiko neprimerna, zdijo se poetična, še več — surrealistična. Zdijo se nam nepremišljena, včasih brutalna, včasih pretirano čustvena, ■na vsak način pa tako v vseh smi- slih »različna« od podobnega blaga, ki ga ponujajo časopisi, politična zborovanja in reproduktivni meha- nizmi obstoječih normativnih siste- mov, da zvenijo kot glasovi iz neke- ga drugega sveta. Njihova poglavit- na poteza je popolna neskladnost s prevladujočimi ideologijami. Z vidika teh ideologij so ta besedila nera- zumljiva, neracionalna, ne upoštevajo danosti in realnosti, izmišljena so in neverjetna, nemogoča, utopična.. . Toda če se spomnimo vrste posku- sov, da bi »razreda« med seboj na- vezala takšen ali drugačen kontakt, spoznamo, da ni med njima nikdar prišlo do pravega sporazuma, tako eni kot drugi so bili gluhi za pred- loge nasprotnika. Ta posebna glu- 13 host za argumente nasprotnika je največkrat popolnoma onemogočila dialog, še več, prišlo je do eksplicit- nih trditev, da dialog ni zaželen. Pri- šli smo do točke, ko pogovarjanje oz. komuniciranje niti ni v interesu strank v »vojni«; vsaka se je odlo- čila hoditi svojo pot brez spremlja- jočega akorda, brez želje po kritiki, kontroli, odmevu . .. Poti generacij so se razšle. Med krivuljama, ki le- žeta vsaka na svojo stran, ni stika, ni razuma. Ne samo, da bi nasprot- nika želela varovati svoje koristi in braniti svoje položaje, vsak hoče kreniti zase, vsak hoče ostati pri svojem brez misli na dialektično sin- tezo. Tako bi pravzaprav lahko go- vorili o dveh nerazumljivih razre- dih, čeprav navadno samo določene, med seboj na neki način povezane ljudi imenujemo nerazumljive. Na- vadno je samo ena generacija oz. določen sloj inteligence nerazumljiv. Seveda je ta paradoks razumljiv, če pomislimo, da zgodovino ponavadi pišejo ljudje, ki o sebi mislijo, da so razumljivi vesoljnemu svetu. Kaj je tisto iracionalno jedro, ki kot magnet opilke sesa nase milijone očitkov določenega (tehnokratskega?) profila? »Imejte svoje želje za re- sničnost — v perspektivi vznemir- ljivega življenja!« pišejo po stenah Latinske četrti študentje Sorbonne. Kdo od hladnokrvnih meščanov — businessmanov lahko »raz-stavi« ge- slo: »Bodimo realisti, zahtevaj mo nemogoče!«? Ministra Misoffa so v Nanterru sprejeli z ogromnimi trans- parenti, na katerih je pisalo: »Ne delajte nikdar!«, »Vljudnost, lastni- na, spolnost!«, »Prilepi se na steklo in zgnij med insekti!«. Kakšna je to zahvala ministru, predstavniku režima, ki je zgradil supermoderno naselje za 12 000 študentov »huma- nističnih znanosti«, uradniku, ki je prišel na otvoritev velikanskega olimpijskega bazena? Nerazumljiva zahvala, dejanje pristnih delomrz- nežev, modrujejo birokratje. Kako podobno je govoril vojak »zavezni- ške armade«, ki je prišla »osvobodit« Češkoslovaško avgusta 1968! »Po kaj ste prišli?« sprašuje Pražan. — Pri- šli smo osvobodit ljudstvo. — Ljud- stvo, to smo mi. Mi vas ne potrebu- jemo. Odidite! — To ni res. Niste ljudstvo. Ce bi bili ljudstvo, bi bili v tovarnah in bi delali kot dobri so- cialisti. Vi ste brezdelneži in nemški prijatelji. Dobro se spominjamo očitkov, ki so jih na račun študent- skih nemirov sejali ljubeznivi me- ščani in davkoplačevalci; mesto štu- dentov je v učilnicah, kaj nas motijo v usodepolnem opravilu, ko posku- šamo dokončno osvoboditi deželo za- ostalosti, primitivizma, revščine . . . »Psihologi, čemu bomo služili?« ob- navlja vprašanja, ki so jih zastavlja- li uporniški študentje v majskin dneh v Parizu, reporter revije Pa- ris-Match. »Da bomo osvobajali lju- di, jih delali bolj humane, jim po- magali, da bodo raziskali in osvojili vso svojo človečnost? Ne, ta tehno- kratska družba nam predlaga ravno nasprotno: spodbuja nas, da trošimo — pa ne zato, da bi bili srečnejši, ampak samo zato, da bi se stroji vr- teli s polno zmogljivostjo . . .« Kam gremo? Proti potrošniški družbi, to je uradni projekt vseh dežel, bodisi socialističnih, bodisi kapitalističnih; vsepovsod isti trivialni program: več avtomobilov, več pralnih strojev, več hladilnikov. In brez dvoma tudi več šol — toda lo ravno pomeni, da bo- mo imeli več inženirjev in tehnikov; in kot posledico — avtomobile, pral- ne stroje, hladilnike. »Generacija pred nami se je pustila otopiti in uspavati s tehničnim napredkom, ki so ga nenadoma postavili vsem pred vrata«, izjavljajo pariški uporniki. »Psihologi ali sociologi, mi bi v res- nici morali biti usmerjevalci; dejan- sko — kar zahtevajo od nas, je to, da smo oskrbniki industrijskega stroja, da ga zalagamo s specialisti vseh vrst. skrbno izbranimi in ugla- jenimi, da tudi oni .delujejo' brez škrtanja, kot dobro naoljeni stroji. Kakšen ideal je to: prebiti življenje tako, da mažeš človeško kolesje?« Katera od častitljivih pravniških glav, ki zahtevajo vnaprejšnjo veri- fikacijo slehernega političnega deja- nja, kateri od bančnikov, ki neneh- no vpijejo po kritju — bo razumel Cohn-Benditovo geslo: »Najprej se zganimo, teorijo gibanja bomo ustva- rili kasneje!«? Kateri od sivolasih doktorjev znanosti bo s tolikšno simpatijo gledal na izdajstvo zavez- nika, kot je to storil Henri Lefebvre potem, ko je doživel napad s strani svojih študentov? Uporabil je me- taforo iz ameriške socialne džungle; »Določeno število belcev je delalo za skupno stvar s črnci in končno so jih črnci zatajili: pustili so jih obsedeli z njihovo neuporabno ple- menitostjo v naročju ...« Kdo naj razume in prebavi študentovski oči- tek, češ da napredni (!) profesorji služijo kot alibi režimu? Kdo bo pri- trdil Cohn-Benditu, ki je dovenu nanterrskih profesorjev Pierru Grapinu dal naslednjo izjavo; »Cital sem vašo ,belo knjigo' o mladini; šeststo strani budalosti. Niti o spol- nih problemih mladih ne govorite.« To je jedro. Jedro, ki je eksplodi- ralo. Razgnalo je čustva, senzibil- nost, spolnost. Racionalni oklep, ki je skušal napotiti nove generacije po starih poteh, nekoliko gladkejši si- cer in za »staro« generacijo kar pre- grešno gladkih (spolzkih), je odpo- vedal. Z vojnimi spomini in materi- alnimi težavami lastne mladosti ustrojena generacija je poskušala univerzalizirati svojo varianto svetle priliodnosti. Generacija, ki se morda nikdar ni do sitega najedla in ki je iz davnih rok predala svojim otrokom izročilo, da je kruh sveta stvar, je naletela na skrunilce. V re- snici »sita« generacija, sita elegance, funkcionalno izpiljenih tovarn in dehumanizirajočega bleska velike prodajalne, je zahtevala revolucijo, polnokrvna doživetja, sproščeno spolno življenje in vsesplošni upor. Prevrednotenje vseh vrednot, to je nihilizem. Začeti je treba pri ničelni točki. Kaj nas briga tekma z Ame- riko, kaj nas briga bodočnost, ki je zarisana kot pristajalna steza gi- gantskih »supersonic« letališč ali kot proga za maratonski tek v krogu, ki se začne na znak sodnikove pištole? Študentje so zahtevali radikalno spremembo človekove narave, spre- membo gonilnih struktur človeka, njegove senzibilnosti in čutnosti, njihov upor je upor instinkta, upor zoper grozovitost, brutalnost, proti principu uspešnosti in hotenju po konkurenci, kot našteva učitelj in učenec študentovske revolte — Herbert Marcuse. Seveda nam v tej perspektivi ne more več biti nerazumljiva priklju- čitev češkoslovaške mladine verigi uporov zoper institucionalno nasilje. Nasilje — takšno ali drugačno — sicer pa redko katero v zadnji kon- sekvenci ne uporablja tankov —■ va- ruje laž pred razkrinkanjem. »Rusi dobro vedo, da so besede zato, da prikrivajo misli«, je zapisal neki češki novinar. Zato je kopje, zabo- deno v lusko, ki ščiti takšne ali dru- gačne laži, boleče kot nobena bom- ba. Samosežig Jana Palacha, ki pre- tresljivo jasno izpoveduje resnico sovjetske okupacije in enostavno ne- spodbitno postavlja sovjetsko pro- pagando na laž, obenem razkriva, v čem je jedro tega blaznega aktiviz- ma, ki je sunilo v obup armade po- litikov in tudi njihovih volivcev. Ljudem, ki bežijo z dela v počitek, namenjen boljšemu jutrišnjemu de- lu, ljudem, ki živijo tisto Marxovo misel iz Prispevka h kritiki nacio- nalne ekonomije, kjer pravi: »Zato se delavec počuti pri sebi šele zunaj dela, v delu se počuti zunaj sebe . .. Delavčeva dejavnost pripada druge- mu, je izguba njega samega . ..« — tem ljudem, ki nevede postanejo sužnji predmetov in ki so vložili svoje življenje v predmete, v stroje, pa so zdaj brez svojega lastnega živ- ljenja, se zdi početje, ki je usmer- jeno v razdor večnega blodnjaka od- tujitve, blazno, kajti izgubili so ob- čutek za svobodo in so na svoj način 14 srečni, ko niso nič drugega kot mrtvi členi v verigi svetovne kapitalistične produkcije. Besno razdiranje teme- ljev lastne eksistence, ki je na po- hodu od Združenih držav, Brazilije, Španije, Francije, Nemčije, Poljske, Češkoslovaške in — tudi preko Ju- goslavije, je kot zažigalna vrvica. Kam pelje? Ali je Jan Palach pri- žgal začetek? Ali je neverjetni in nerazumljivi samomor samo alarm, ali pomeni živa bakla vendarle ko- nec in skrajno mejo, do koder seže uporništvo zoper represivno družbo? Ali je divjaška (nerazumljiva?) poezija Matije Bečkovića in Dušana Kadoviča, ki se zahvaljuje generalu, ubijalcu Che Guevare, za legendo in nesmrtno herojstvo, ki ga je povzro- čil s svojim dejanjem, in ki poje slavospev krogli, ki da je najboljše zdravilo zoper glavobol, epilog ali prolog? Ali so pozivi beograjskih študentov na solidarnost z delavskim razredom demagoška poteza? Ali je morda v resnici nastopil iracionalni trenutek, ko smo končno zaslutili, da je pehanje za potrošniško družbo prazna in kruta vera, in ko čutimo, da bi se resnično vsi, ki se dan za dnem izgubljamo »na poti do same- ga sebe«, mogli otresti lastne slepote in skleniti skrivno obljubo za »no- vega človeka«? In tu naj bi se šele razprl obroč življenja z revolucijo. MED PROIZVODNJO IN POTROŠNJO Sokreacija Uvod v »novo« področje dela FEDOR 2IGON V hipu, ko so se po naših tovar- nah in .skladiščih začele zbirati vse večje in večje zaloge neprodanega blaga, ki so ga potrošniki odklanjali, je v našem gospodarstvu in v našem celotnem življenju prišlo do preob- rata, ki bi ga težko primerjali s čim podobnim v naši novejši družbeni praksi. Ta preobrat nas je že vse za- gnane postavil pred vprašanje, ali ima proizvodnja sploh kakšen smi- sel, če ne zadovoljuje potreb, ki jih postavlja potrošnja. Z drugimi bese- dami: proizvodno delo, ki smo mu zlagali himne in je bilo posvečeno, proizvodno delo proletarca, ki ga je ustoličevalo na prestolu družbenega napredka in svetle perspektive, je nenadoma postalo v mnogih prime- rih družbeno nepotrebno in se je že začelo izenačevati z vsem tistim, kar počenjamo v prostem času, ko troši- mo tisto, kar smo naredili. Nenado- ma smo ugotovili, da smo sredi pro- cesa, ki ga označuje buren razvoj znanosti in tehnike, burno narašča- nje in spreminjanje potrošnje, in da na tem svetu vsako konkretno pro- izvodno delo, ki je vezano več ali m.anj na stereotipne delovne gibe, nosi v sebi kal razvrednotenja in ne- potrebnosti. Zato so potrebne stalne zunanje injekcije v obliki preorga- niziranja delovnega procesa in novih proizvodov, ki dajo takemu proiz- vodnemu delu spet smiselnost in družbeno potrebnost. Večtisočletna kultura, ki so jo zaznamovali Kal- dejci in jo je kasneje prevzela Ev- ropa in ves civilizirani svet, ta kul- tura, ki je osnovana na prepričanju, da je vsako proizvodno delo vred- nost sama na sebi, ki prečiščuje človeka in mu daje socialno pripad- nost — je danes postavljena pod vprašaj. Pojavlja se novo obdobje v zgodovini človeštva, obdobje, ko so v določenih okvirih osnovne člove- ške potrebe zadovoljene. Proizvodno delo postaja vredno delo le prek rezultata dela — proizvoda, in ima vrednost in posvečenost le, če je v proizvodu tisto več, kar bolj smelo, bolj praktično, lepše, na nov način, bolj dovršeno zadovoljuje potrebe, ki jih reproduciramo s potrošnjo. Tisto »nekaj več« pa se ne ustvarja v proizvodnem delu, ampak v poseb- nih, drugačnih oblikah dela. To dru- gačno obliko dela bomo imenovali sokreacijo, prek katere so z notra- njo interakcijo povezani proizvod, proizvodnja in potrošnja z novimi atributi. Ta sokreacija daje razvred- notenemu proizvodnemu delu oziro- ma proizvodnemu delu, ki mu grozi razvrednotenje, spet nazaj njegov prasmisel. njegovo posvetitev, in mu povrne njegovo družbeno vrednost in namembnost. Ponovna posvetitev dela pa je mogoča samo v primeru, če jo tisti, čigar delo je bilo poprej razvrednoteno, prizna za superiorno in neizogibno. To se danes že vsak dan dogaja, ne sicer v taki meri, kot bi to sokreatorji želeli, počasi pa le. Superiornost sokreatorjev je tudi pri nas vsak dan bolj očitna v vedno več družbenih slojih, v katerih vrh polagoma prodirajo sokreatorji. Do- slej sem uporabljal besedo sokrea- cija oziroma sokreatorji. Dovolite mi, da te besede še podrobneje raz- členim in jim poskušam dati še več- jo jasnost. Sokreatorji so vsi tisti, ki ustvarjajo obliko in lastnosti proiz- voda ali proizvodnje, vsi tisti, ki raziščejo potencialne komponente uporabe ali predlagajo elemente za še ne ustvarjeno obliko in lastnosti proizvoda in proizvodnje, in vsi ti- sti, ki lansirajo prek medijev ali kako drugače tehnično-funkcio- .nalno, biološko ali psiho-socialno prednost novega proizvoda ali proiz- vodnje, ki torej razpolagajo s sred- stvi manipuliranja in aktiviranja motivov človeškega delovanja. To so torej vsi tisti, ki sodelujejo v pro- cesu sokreacije in so sokreatorji. Sam proces sokreacije je dinamičen proces in je osnovan na interakciji med posameznimi sokreatorji, ki vsi skupaj tvorijo team. Interakcija med posameznimi sokreatorji oziro- ma posameznimi deli teama se od- vija po posebnih predvidenih komu- nikacijskih kanalih, ki na različne načine usmerjajo informacije. Na- čin sprejemanja, oddajanja, vred- notenja in filtriranja informacij je odvisen od globalne ocene predmeta kreacije in v približni ideji že na- kazuje rezultat, ki se bo pokazal kot 15 nov proizvod, nova organizacija pro- izvodnje ali podobno. Po pravilu predpostavlja način razporejanja in- formacij interdisciplinarni pristop, ki zahteva, da sokreator, ki drži niti informacij in globalno oceni pred- met kreacije, pozna v grobem speci- fičnosti znanja svojih sokreatorjev. Ta človek zavzema prvo mesto v te- amu, prvo mesto med sokreatorji. Navadno svobodno izbira svoje so- delavce-sokreatorje, kar seveda edi- no omogoča kvalitetno kreiranje. Ne bi rad posebej omenjal, kako stojijo stvari s sokreacijo v naši de- želi, zakaj v družbi nima tistega po- ložaja, ki bi ga po vsakršni zdravi pameti morala imeti, kje so tiste za- vore, ki so osnovane na romantičnih sanjah, pridobitništvu in šušmarstvu. Raje bomo govorili o medprostoru med proizvodnjo in potrošnjo, ki ga predstavlja sokreacija, saj le-ta vra- ča proizvodnemu delu njegov pra- smisel in se trudi, da v blagor velike večine ljudi dobi tudi svoj potrebni družbeni status, sokreatorji pa pra- vico in možnost svobodnega združe- vanja in svobodne organizacije svo- jih komunikacij. Prav tako nas bodo zanimale vse novosti, ki se pojavlja- jo med proizvodnjo in potrošnjo, vse težave, na katere naletijo sokre- atorji, in vsi problemi, ki so jih na- čeli ali uspešno rešili. 16 MED POLITIKO IN GOSPODARSTVOM SAN BULINAR Strah pred belim sukniičem "Iz naroda lilapcev se spreminja- mo \- narod terciarnih dejavnosti!« Ta bridki \ zklik se je rodil v ne- kem kuloarju. Luč belega dne je uzrl ob razpravah o temeljnih stra- teških smereh, na katerih naj bi slo- nel dvajsetletni koncept za sloven- ski gospodarski in socialni razvoj. In ker imajo svojo usodo tudi misli, ki jim je lastna ta sorta prodorno- sti, je tak aforistični strah pred ne- jasno grozljivo predstavo, po kateri naj bi se natakarski suknjič sumlji- ve beline spremenil v najvišjo kvin- tescenco slovenstva, jel preskakovati od vogala do vogala in buditi hude slutnje. Iz tega bi lahko po vseh pravilih nastala tragikomična burka, če ne bi šlo za resnejše reči. In te resnej- še reči so tisto, čemur je vredno po- svetiti nekaj razglabljanja. Otožna refleksija o hlapčevstvu, ki naj bi se spreminjalo v terciarno dejavnost, je verjetno naperjena v tarčo, ki jo je Inštitut za ekonomska raziskovanja v gradivu za skupščino opredelil takole; »Geopolitični (tu bi nemara lahko dodali dve podrobnejši komponenti: geoekonomski in geostrateški) polo- žaj naše republike nam daje mož- nost za izrabo 'mednarodne diferen- cialne rente'. To je največja kompa- rativna prednost, kar jih imamo .. ,« In dalje: »Infrastruktura in z njo tesno povezane terciarne dejavnosti, značilnosti slovenske gospodarske in socialne strukture ter končno men- talne lastnosti naših ljudi nedvoum- no tvorijo določene dimenzije razvo- ja. Sama produkcija in pomanjkanje kapitala ter zaposlitveni pritisk na- rekujejo delovno intenzivno smer v realni kombinaciji s kapitalno inten- zivnimi, visoko produktivnimi de- javnostmi . . . Medtem ko je danes рол-sem jasno, da zavzemajo trgovi- na, transport in turizem dominantno mesto, pa ni povsem jasno, katere dejavnosti v industrijski proizvodnji zaslužijo ključni položaj in posebno družbeno intervencijo.« Problem je torej tu odprt. Načet je in deloma trasiran, nikakor pa ni izveden do konca, kar je docela ra- zumljivo. Doumljiv je do neke mere tudi pomislek in odpor, ki ga je vz- budila že tako splošna orientacija, zakaj sleherni projekt za prihodnost je v bistvu izbor med možnostmi, pri katerem se nekatere uveljavijo, druge pa ostanejo izločene. Ne more pa biti tako zlahka razumljivo nekaj drugega — namreč dejstvo, da celo na tem eksponiranem mednarodnem križišču vznikajo resne težnje po za- piranju vase. Izvirajo seveda iz da- našnjih samoobrambnih težav, ven- dar je res, da nosilcem takšnega sta- lišča ne more ali noče priti do zave- sti, kaj bi se zgodilo, če bi se to stališče vendarle v večji meri uve- ljavilo: ne pride jim do zavesti, da bi to pomenilo plačati podaljšano domačnost in relativno lagodje s smrtno obsodbo, ki bi prav kmalu neogibno privedla k justifikaciji. V mednarodnem gospodarstvu se namreč srečujemo z osvajalskimi impulzi, katerih gonilni vzgibi se porajajo iz povsem drugačnih potreb kakor včeraj, a tudi delujejo povsem drugače kakor včeraj. Ce si to samo površno ogledamo ob nekaj prime- rih, bo postala zadeva dosti jasnejša. Poglavitna operacijska načela, ki sedaj prevladujejo v mednarodnih gospodarskih odnosih in mednarod- nih odnosih nasploh, so se izobliko- vala v procesu, ki je tekel skozi ne- kaj duhovnih in nekaj drastičnih stvarnih prelomov. Ene revolucije, ki je bila usmerjena k socializmu, in ene svetovne gospodarske krize je bilo treba, da sta nastala sovjet- sko planiranje in ameriški New Deal. Ene svetovne vojne pa je bilo treba, da se je, upajmo, dokončno — zlomila nekdanja veljava tradicio- nalnega načina bogatenja: z osvaja- njem. In potem: treba je bilo po eni plati velike gospodarske tekme med Vzhodom in Zahodom, ki se je svoj čas izražala v sloviti krilatici Hru- ščo\-a »dohiteti in prehiteti«, a se še danes izraža v obstoju in razvoju OECD in SEV; in treba je bilo po drugi plati identifikacije problemov na relaciji razviti—nerazviti, da se je uveljavilo pojmovanje, ki je da- nes trdno vgrajeno v center sleher- nega sodobnega mednarodnega pro- jekta. Da sta namreč dosežena raz- vojna stopnja in obči razvojni im- pulz tisto, kar v skrajni konsekven- ci rangira družbe med seboj, in da je to merilo, ki relativno najbolj odloča o razmerjih moči in stabil- nosti v mednarodnih, mednacional- nih ali tudi medregionalnih odnos'h. Za to obstajata dve vpijoči ilustra- ciji. Nemčija in Japonska sta se med vsemi državami in družbami nemara najbolj odlikovali z nasil- nim, krvavim seganjem po Lebens- raumu, kar je bil zadnji zapozneli in zato absurdni krik klasičnega načina bogatenja: vojaškega osvaianja oze- melj. Končalo se je s tragedijo, ki pa ima dva obraza. Prvi je zlom te- ga koncepta, toda drugi je preusme- ritev k povsem drugačnemu načinu uveljavljanja, ki temelji na sodob- nem pojmovanju: brezobzirno nagel gospodarski razvoj, ekspanziia z go- spodarsko močjo, nastanek dveh naj- bolj dinamičnih ekonomij sodobnega sveta in »mehko« širjenje pritiska, pri katerem partnerji, ki jim je prej- šnji imperialistično-kolonialni način jemal vse, zdaj hočeš nočeš morajo sprejemati igro. In ne zaradi priti- ska od zunaj, temveč zaradi lastnih potreb. V tem je zdaj del bistva. Kdor igre ne bi hotel sprejeti, kdor bi odnos želel zamenjati z ne-odnosom, stik z ne-stikom, bi ga ne stri toliko zu- nanji pritisk, temveč veliko bolj pri- tisk notranjih potreb. To kajpada še daleč ne velja samo za partnerje ZR Nemčije ali Japonske. Zelo trezni duhovi zahodne Evrope dandanes resno menijo, da se Evropska gospo- darska skupnost po nekaterih plateh spreminja v gospodarski geto; spoz- nanje o tem pa je tudi povsem dru- gje, na Vzhodu, najbrž eden izmed glavnih razlogov, ki silijo celo Sov- jetsko zvezo in ves njen sistem k širjenju odnosov z Zahodom. Tam ni vprašanje, ali širiti zveze in pre- toke ali ne: vprašanje je samo, kako lih širiti, kako pri tem čim bolj uve- ljaviti lastno izbiro in pogoje. Ce takšna logika prevladuje v ve- lii--ih družbenih, političnih in člove- ških prostorih, se je treba vprašati, kakšna logika je potrebna majhnim. Vzorec Svice, Danske, Singapura, ali pa nemara vzorec Albanije? Jasno je seveda, da se vprašanje sploh ne zastavlja na takšni ravni, saj je splošni odgovor bolj kot na dlani. Toda kaj se skriva \' njem? Gesla »požiralcev jekla«, ki obetajo za za- 17 vas opozarja na nekatere tuje izdaje filozofskih dd, ki smo jih zasledili v novejših katalogih in jih lahko pri nas naročite. Dobavni rok za vse naštete knjige je približno tri tedne. ADORNO, Theodor: Kierkegaard. Edition Suhr- kamp. Ndin 36/40 BLOCH, Ernst: Über Karl Marx, Edition Suhr- kamp. 291. N din 38,50 DURKHEIM, Emile: Soziologie und Philosophie. Edition Suhrkamp, N din 20,80 FETSCHER, Irving: Karl Marx und der Marxis- mus. Piper Pbck. N din 38,50 FLECHTHEIM, Ossip: Bolschewismus 1917—1967. Europa Vlg. DM 14,80 GADAMER, Hans-Georg: Piatos dialektische Ethik und andere Studien zur platonischen Philoso- phie. Meiner Vlg. DM 28 Philosophisches Lesebuch : I. Teil: von Parmenides bis Cosanus II. Teil: von Kopernikus bis Kant Wahrheit und Methode. Grundzüge einer phi- losophischen Hermeneutik. DM 42 HEIDEGGER, Martin: Aus der Erfahrung des Den- kens. Neske Vlg. DM 4,80 Eine einführung zu die Metaphysik. Neske Vlg. DM 14 Die Frage nach dem Ding. Niemeyer Vlg. DM 16 Identität und Differenz. Neske Vlg. DM 7,80 Kant und das Problem der Metaphysik. Klo- sterman Vlg. DM 14,50 Nietzsche. 2 Bände. Neske \4g. DM 68 Über den Humanismus. Klosterman Vlg. DM 3.80 Vorträge und Aufsätze. 3 TeUe. Neske Vlg. DM 8,50 Teil 1 : Die Frage nach der Technik Teil 2: Was heisst Denken (Baune, Wohnen, Denken) Teil 3: Logos (HerakUt, Fragment 50) Die Zeit und Sein Was heisst Denken? Niemeyer Vlg. DM 12,50 Was ist Metaphysik? Klostermann Vlg. DM 3.80 Was ist das, die Philosophie. Neske Vlg. DM 5,80 FEUERBACH, Ludwig: Kleine Schriften. Suhr- kamp Vlg. DM 8 FICHTE — SCHELLING: Briefwechsel. Suhrkamp Vlg. DM 8 KIERKEGAARD, Sren: Gesammelte Werke. Das Buch über Adler. Diederichs Vlg. N din 54,60 Entweder Oder. Erster Teil. N din 80,60 Entweder/Oder. Zweiter Teil. N din 72,80 Über den Begriff der Ironie. N din 67,60 Der Liebe Tun. N din 78,00 Christliche Reden 1848. DERRIDA, Jacques: Question de l'Etre et de l'Hi- stoire. Ed. du Minuit EISLER, Rudolf: Kant Lexikon. Ndin 51,80 WEIL, Erik: Philosophie der Politik. Ndin 98.80 Die Antworten der Phñosophie heute. N din 58.50 LAQUER, Walter: Mythos der Revolution. N din 40,30 NIETZSCHE, Friedrich: Studienausgabe I—IV. N din 39,60 Werke. Kritische Gesamtausgabe Werke in zwei Bänden. Hanser Vrl. DM 30 HEGEL: Studienausgabe 1—III Poleg novejše inozemske hterature, ki jo pri nas lahko naročite, bi vas radi opomniU tudi na novo jugoslovansko filozofsko literaturo. SARTRE, Jean Paul: Izbrani filozofski spisi. Can- karjeva založba. N din 34,00 VORLÄNDER: Zgodovina filozofije. I. del. Sloven- ska matica.. N din 44.00 MRTIC, Sretan: Glasnici apokalipse. Nolit. Ndin 25.00 MANHAJM, Kari: Ideologija i utopija. Nolit. N din 35.00 MAO CE TUNG: Kineska revolucija. Zodijak. N din 20.00 HRISTIC. Jovan: ObUci modeme književnosti. No- ht. N din 20,00 18 prtimi mejami še in še proizvodnjo z mnogimi dimnilii lilasične industri- je, pri tem pa sliliajo terciarno »iilapčevstvo« kot brezpogojno i;a- pitulacijo pred milostjo ali nemilost- jo düsseldorfsliega srednjega trgov- ca, ki si je za oddih od domače dirke letos slučajno izbral Portorož name- sto Mallorce. prihodnje leto pa se bo enako slučajno raje odločil za Casa- blanco namesto Bleda? Ali pa pre- lepa futuristika elektronskega tercia- ra, ki ga povezovanje treh sloven- skih železarn nekoliko spominja na industrijske dinozavre iz prejšnjega stoletja, sanja pa o samih vzvratnih sklopih, črnih skrinjicah in Sloveniji, katere dno naj bi bilo transportna paleta, srednja plast kontejner in vrh kibernetično oboroženi »think tank«? Tu ne gre za »ali — ali«, gre za iskanje optimalne kombinacije. In če gre za to, je treba razsojanju, kod \-odi optimalna pot, ustvariti okolje, v katerem se bo razvijalo čim manj pod pritiski trenutnih stališč te ali grupe ali osebnosti, pa tudi čim manj pod vplivom trenutnih sunkov krat- koročnega ekonomskega ali politič- nega položaja. Toda ker takšnih sun- kov in vplivov ni mogoče docela iz- ločiti, bi si človek želel nečesa dru- gega. Tega namreč, da bi bilo v letu ki ga označujejo kongresi, ustavne spremembe, volitve in kadrovske ro- tacije, sredi razmeroma hrupnega dogajanja, ki nujno spremlja dogod- ke in premike te vrste, vendarle ja- sneje slišali tudi glas dolgoročnega razmisleka: da bi osebnosti, katerih zasluga je, da se je sprožilo snova- nje teh dolgoročnih snovanj, svojo usodo krepkeje vezale nanje in da bi znanstveno in ekonomsko progra- miranje spremljala tudi trdnejša, celo agresivnejša politična akcija. Potem najbrž ne bi nastajal občutek, da ostaja krepak javni potencial po- večini neizkoriščen, pa celo dvom. ali gre pri tem snovanju zares ali pa nemara malo manj zares. »Hlap- čevsko-natakarski« kompleks bi se veliko laže razkril kot tisto, kar v resnici je: pot nazaj. MED TEORIJO IN PRAKSO NIKO LEHRMAN Kamena doba komercialne politike Nenadoma sem se zavedel, da ko- mercialno politiko slovenskih podje- tij žal oblikujejo zakonitosti, ki na- vadno veljajo za personalno politiko. Morda izhaja to iz silne vizije bodo- če polavtomatizirane proizvodnje, ko bo 20 ljudi proizvajalo, 80 ljudi pa prodaialo izdelke? Ne verjamem: verjetno izhaja to iz reforme, ki jo imajo nekateri za sproščen lov za denarjem. Pri nas dojemamo komer- cialno politiko personalistično. Ako jo sploh pojmujemo koncepcijsko, ji pa botrujejo personalistični atributi. Zaradi tega pišem o njej z vidikov personalne politike. Kadrovanje na veliko in malo je trenutno najobičajnejša metoda, ka- ko priti do dobre komercialne politi- ke, ki naj bi nesla denar. Pod izra- zom kadrovanje razumem hlastno iskanje »komercialnih talentov«, ki jih imenujemo komercialiste. Ako kadrujejo vodilni možje podjetja, bi bilo pričakovati, da jih pri tem vodi določen koncept. Denimo, da je temu tako. V tem primeru iščejo lju- di, ki ustrezajo temu določenemu ko- mercialnemu konceptu. Recimo, da jih najdejo in da komercialna politi- ka lahko že starta. Tedaj je možno dvoje: koncept je bil dober ali slab. Nerodno je. da to pokaže šele čas. Zato raje recimo takole: izbranci za nove uslužbence smatrajo, da je kon- cept dober ali da je slab. Osveščenje terja opredelitev, kar vodi spet v dve smeri: k pasivnemu izvajanju kon- cepta ali k aktivnemu razmišljanju o korekciji ali dopolnitvi koncepta. Pasivno izvajanje koncepta, najsi bo dober ali slab, nas zdajle še ne za- nima, ker spada v atmosfero voja- ških uzanc starejšega kova. Najprej osvetlimo pojav, da nekdo aktivno razmišlja o korekciji in dopolnitvi koncepta, ki ga je postavil vodilni mož komercialne politike. 2e sam akt podobnega razmišljanja je boleč in vsakdo bi rekel, da je odveč: »Prosim vas, treba je pristati na ak- siom, ki pravi, da vodilni možje ven- dar ne bodo delali škodo lastnemu podjetju! Ce ne sprejmemo tega ak- sioma, sledi anarhija!« Akt je boleč zaradi tega, ker velja v medsebojnih odnosih v podjetju piramida raznih tabujev. Fizično in psihično zaleta- vanje v tabuje boli tako uslužbence kot direktorja. Saj je svojstvo tabu- ja v tem, da je nespoznaven. Ako je komercialni direktor normalno ob- čutljiv in normalno zamerljiv ter po srečnem naključju ne rokuje s tabu- ji, ampak s črnim na belem, je prej omenjeni akt boleč bolj zanj kot za akterja. Ko bi bil jaz komercialni direktor, bi težko priznal podrejene- mu, da je bolj pameten kot jaz. To nam je v naravi in preden si vzame- mo čas, da bi argumentirano utrdili svoj komercialni koncept nasproti popravkom upornega akterja, že re- agiramo v smislu zakonitosti, ki ve- ljajo za personalno politiko. Komer- cialna politika, ki je startala s per- sonalno idejo, rezultira spet v per- sonalni ideji. Tako terja narava stvari. Kaj pa komercialni uspeh, zaradi katerega smo pravzaprav na- redil reformo? Ne sprašujmo, če je komercialni uspeh bistven. Vzemimo, da je bilo kadrovanje uspešnejše. Novi uslužbenec aktivno dojame zamišljeni koncept komerci- alne politike in aktivno sodeluje ob njem. Njegov odnos je aktiven kljub temu, da se je vnaprej opredelil za koncept. Takih primerov je v naših podjetjih največ. Vsi so realizatorji koncepta, nekdo je sposobnejši, dru- gi je manj sposoben. Aktivnemu re- alizatorju se lahko pripeti, da tudi komercialni koncept, enako kot kon- cepti drugih politik, začne spremi- njati svojo linijo ter jo prilagaja po- gojem in funkciji. V tem trenutku začne njegovo slepo zaupanje popu- ščati in razmišljajoč ne ozre nazaj. Njegova akcija se oplemeniti z raz- mišljanjem, ki vodi v bodoče h kri- tičnemu odnosu do koncepta. Ta po- zitivni dogodek je po moje dobrodo- šel; vendar navadno povzroči dolo- čene težave s tem. da terja odgovore na nekaj vprašanj kot so na primer: Ali je bil prejšnji koncept komerci- alne politike pravilen? Ali je sedanji najboljši? Ali bi lahko jaz kot operater že v teku prakse opozarjal na neuspešnost koncepta in vplival na linijo? Človek, ki bi mu edini lahko od- govoril na podobna vprašanja, je po- 19 polnoma presenečen, češ kaj si ljudje upajo. Naša narava je pač taka. Ci- sto na kratko lahko dokažem: prvič, operater je bil do zdaj poslušen in je s svojim nenadnim nastopom ne- prijetno presenetil. Drugič komerci- alni direktor je osebni nosilec kon- cepta, torej ima tudi korekcijo koncepta za svojo osebno zadevo. Tretjič, sumim, da je bilo kadrova- nje prilagojeno njegovemu osebne- mu okusu, se pravi njegovemu kon- ceptu. Razočaranje nad vprašujočim uslužbencem je torej dokaj veliko in domala šokira komercialnega di- rektorja. Dvomim, da napletena kombinacija lahko še dlje obstaja, kajti najbližji izhod je na poti, ki spet vodi nazaj v metode personalne politike. Do zdaj smo analizirali dva ek- stremna konflikta med komercialisti v podjetju. Obadva lahko nastaneta samo v primeru, ko je komercialni direktor začrtal definitiven plan določene komercialne politike. Seve- da predpostavljamo, da je koncept njegov lastni umotvor, kajti danda- nes na Slovenskem po navadi še ni časa za predhodne študije in analize koncepta s pomočjo zunanjih insti- tucij. Analize in študije s pomočjo uslužbencev podjetja pa mečejo pre- več čudno luč na ugled komercialne- ga direktorja. Njegov poklic je vpe- ljala pravzaprav šele reforma. Zate- gadelj je kolektiv celo sposoben ob- soditi komercialnega direktorja, češ saj je to njegov posel, sicer ga ne potrebujemo. V praksi je res nekako tako, zato smo se omejili na gornje predpostavke. Najhuje je za komer- cialnega direktorja, da mu je kolek- tiv po reformi naložil dolžnost, naj čimprej preskrbi čim več denarja. Komercialni direktor se ustraši in dobi občutek, da je pridobivanje de- narja sposobnost, ki jo zmorejo le »komercialni talenti«. Ta mentaliteta izhaja iz prepričanja ali spoznanja, da sam ni zadosten »talent« (dokazi za to trditev sodijo pregloboko v po- dročje psihologije in jih želim pre- skočiti). Iz podobne miselnosti na- stane svojevrsten komercialni kon- cept, ki spet temelji na kadrovanju. To pot kadrujemo »komercialne ta- lente«. Kot vedno sta tudi zdaj dve možnosti: ali nam uspe pridobiti uslužbence, ki so »talenti« po mne- nju objektivne okolice, ali pa usluž- bence, ki so »talenti« po lastnem mnenju. Ustrezno testiranje nam še ni dostopno, ker so testi večinoma prirejeni za poprečne ljudi. Zaradi konstruktivnosti raziskovalne meto- de izločimo tiste, ki se namerno iz- dajajo za »talente«, pri tem pa mi- slijo na pridobitništvo za svoj žep. Ostanejo nam torej »talenti«, ki res- nično želijo koristiti podjetju. Opro- stite, da sem že skeptičen, vendar vseeno raziskujmo dalje. Ti »talenti« se znajdejo v vlogi in poslanstvu od- rešenikov podjetja. Dane jim so od- prte možnosti in proste roke. Oni formirajo koncept komercialne poli- tike, ki ga sprejme in izvaja komer- cialni direktor. Idealna situacija, ki mora povzročiti komercialni »bum«. Ce res pride do tega, je vse v redu in nas primer ne zanima več. Zani- ma nas, zakaj ni prišlo do komerci- alnega uspeha. Možno je dvoje: ali je »talent« sestavil neprimeren kon- cept ali pa »talent« ni »talent«, tem- več šarlatan. Čeprav je dandanašnji čas po mnenju visokih funkcionar- jev zelo primeren za pojavljanje šarlatanov in demagogov, bom vse- eno preskočil ta primer, ker me seciranje v tej smeri enostavno ne zanima. Raziščimo raje, zakaj je »talenti- rani komercialist« sestavil neuspe- šen koncept komercialne politike in kako sploh deluje. Prvič: Tempo proizvodnje po re- formi je skokovit in sproščen. Ko- mercialist, ki se zanaša na svoj ta- lent, ga zasleduje bolj biološko kot analitsko. Morda sem šele zdaj pri- siljen definirati, da pojmujem pod »talentom« tisto prirojeno intuicijo in danost inspiracije, ki ni v nujni zvezi z analitičnim mišljenjem. Ko- mercialist si torej tržišče in tržnost- ne komponente razlaga več ali manj z biološkimi primeri iz svoje prakse ali z biološkimi refleksijami v svoji možganski kvadraturi. Iz tega sledi, da bodo njegova spoznanja, sklepi in odločitve manj v zvezi z objek- tivnimi kvalitetami in bolj v zvezi z njegovim osebnim uveljavljanjem. Takšno uveljavljanje je precejšen riziko za podjetje, kateremu se ne izplača sprejeti nase rizika komer- ciale na riziko z rizikom uspeha. Vprašljivo je, ali se danes nahaja v slovenskem prostoru, ki je sicer zgodovinsko poznan kot trgovsko križišče vzhoda, zahoda, severa in juga, dovolj »komercialnih talentov« s sposobnostjo analitičnega mišlje- nja in s prirojeno intuicijo, kombi- nirano z inspiracijo. Psihološke za- konitosti kmalu povzroče, da se taki »talenti« zavejo samega sebe in zač- no zbirati denar prej za svoj žep kot pa za kolektiv. Toda to je samo moje osebno mnenje in naj ne de- luje destruktivno ali demoralizira- joče. Drugič: Talentiran komercialist gradi svoj koncept na temelju svo- jih osebnih poznanstev. Prav ta kva- liteta osebnih poznanstev se dosti- krat pojmuje kot redek dar le ne- katerih in se zategadelj indentificira s pojmom »komercialnega talenta«. Metoda osebnih odnosov ali poznan- stev ima več možnosti za anomalije kot pa korektno poslovanje. Možne so razne deformacije: — osebno bogatenje na podlagi črnih fondov, posredniških procen- tov ali nagrad, kar vse sodi med komercialne tabuje našega časa — nestrokovna komercialna poli- tika, kajti osebna poznanstva lahko ovirajo objektiven pregled situacije — neuspešna komercialna politika, ker komercialist zgubi svoj speci- fični kontakt, če njegov znanec slu- čajno umre ali odide na ugodnejše delovno mesto (možnosti je dovolj, saj komercialisti zadnje čase mirno sedlajo recimo iz alkoholne stroke na obutev. Ni pa nujno, da bi bila obutev zanimiva tudi za mojega »komercialnega«) — pretirana fluktuacija talentov, saj le-ti postanejo domišljavi, ker so iskani. Mimogrede so zmožni odi- ti drugam in komercialni direktor mora spet iskati nove, če jih ni za- vezal s pogodbo — pretirano bogatenje talentov, česar pa naša družba ne dovoli; za- to lahko odide »talent« dragam, kjer lahko začne znova. Tretjič: 2e sama definicija ter- mina »talent« in priznavanje tega profila v našem prostoru na pod- ročju komercialne stroke je za nas nesprejemljiva. Vodi namreč v mi- selnost, da komercialni »talent« »preživlja toliko in toliko ljudi«. V naših posebnih razmerah si takih poj- mov ne moremo dovoliti, ker smo dosegli že tak nivo razvoja, da lah- ko vsak sam sebe preživlja. Komer- cialist naj bi samo uspešno povezal produkcije med seboj in na podlagi marketinga operativno skrbel za kontinuiteto prodaje ter za zvezo med proizvodnjo in potrošnjo. Za tako nalogo pa se mi zdi, da ni po- treben poseben »talent«. Komercial- ni dii'ektor naj bi koncept komerci- alne politike formiral na podlagi primerno raziskanega marketinga. V tem primeru je čisto odveč direktor- jev strah, da ni talentiran. Razmišljanje nas vodi do speci- fičnega profila komercialnega direk- torja, ki pri nas ni tako redek. Gre za nekakšnega patriarha s patriali- stičnimi nazori. Njegova mentaliteta se nekje približuje prej omenjene- mu prepričanju o preživljanju toliko in toliko ljudi — članov njegove družine. Vendar je njegov motiv do- bronameren, zakaj mentaliteta ga vodi v svojevrsten koncept komer- cialne politike. Pri tem si sam svoje mentalitete niti ne definira, torej je zavestno ne poskuša uveljavljati. Niti deklarativno. Njegov svojski koncept komercialne politike rodi primerne komercialne rezultate in sicer: podjetje propade ali ne pro- pade. Ce podjetje propade, so vzro- ki tako tragični, da ne sodijo već 20 v razprava Raje skušajmo dognati, zakaj podjetje ne propade. Tak člo- vek namreč nima niti potrebe po konceptu niti potrebe po »talentira- nih« sodelavcih, ki smo jih prej opi- sali. Od kod izvira njegova misel- nost, ki mu daje tako sigurnost? Težko vprašanje. Morda iz potenci- rane komponente humanosti v soci- alnem smislu besede, morda iz ne- izživete ali slabo izpete potrebe po lastni družini, morda iz specifičnih možnosti in pogojev, ki so mu po re- formi E>omagali uveljaviti se, na pri- mer zveze, srečen slučaj, kakršnili je v komerciali nič koliko, družbe- no-politična praksa ali enostavno odpiranje novih mest, ki jih prej ni bilo. Ako mu podobni pogoji botru- jejo še naprej, podjetje seveda ne bo propadlo. Bleščeče (komercialno) cvetelo pa tudi ne bo. In sedaj se spet vprašam, ali ni čim večji ko- mercialni uspeh eden od ciljev re- forme? Tak komercialni direktor ne more meriti tja, saj verjetno niti ne vidi cilja. Naj povem še svoj poslednji in največji strah. So komercialni di- rektorji, ki hočejo uzakoniti politiko komercialnih tabujev. Zanemarimo materialno plat tabujev in ostanimo samo pri metodi: lahko rečemo, da spominja na vohunsko obveščevalno organizacijo. Botruje ji parola, ki pravi, da lahko postanejo komerci- alisti le najzanesljivejši, konspira- cije zmožni ljudje. Za ta posel torej spet ni kdor si bodi. Zahtevajo torej neobveščenost in konspiracijo tako znotraj kot zunaj podjetja. Mislim, da tega ne moremo izvesti, ker bi čez nekaj časa opazili, da o nikomer ne vemo nič in da smo vsi začeli za naslednje leto proizvajati samo še sil j ene kukmake, s katerimi bi ne- nadoma desetkrat preplavili trg in še bi jih ostalo. Kukmake sem ome- nil zato, ker lx>jda rastejo tudi v temi, torej jih je najlaže prikriti ne- poklicanim očem. MED ZNANOSTJO IN FILOZOFIJO Ob dvanajstih naj bo svet urejen ! MILAN PINTAR In očitno je in vedno očitneje po- staja, da je pet do dvanajstih. Se pet minut do ure, ko bo za nekatere stvari prepozno: ko se nam bo neka možnost izmaknila in bo čas tekel v prazno. Celo v Sloveniji, ki smo jo v petindvajsetih povojnih in nekate- rih predvojnih letih uspešno balka- nizirali, postaja jasno, da se neko obdobje izteka. Da bo treba prostor, ki ga imenujemo politični in kultur- ni, z eno besedo: družbeni prostor, v temelju in iz temelja organizirati. Organiziranost, ta znanost, postaja postulat sodobnega dogajanja: po- staja resnična potreba časa, pa tudi manira, manija, mit, preskusni ka- men in obet in skrivnost. V misteri- oznosti naših družbenih odnosov po- staja znanost sama misteriozna, na- pihuje se, spreminja barve in ob- ljublja blaginjo in bogastvo in grozi z osiromašenjem — vse obenem. Za- vito v grozljive grafikone in števil- ke in statistike jo s spoštovanjem sprejemamo in hkrati z opozorili za- metujemo. Kaže se nam kot maksi- ma prihodnosti, pa je hkrati že tu. Spremljata nas na vsakem koraku, znanost in tehnika: postajata vro- čično drhtenje časa in razmer — na- šega časa in naših razmer. Kaj je v osnovi te znanstvene opojnosti, te »jamesbondovske« srh- Ijivosti in vznemirjajoče urejenosti? Kaj je v strženu naraščajočega vi- harnega vrtinca znanstvene ekspan- zivnosti sodobnega sveta, na katere- ga zunanjem robu smo in ki nas grozi posrkati vase — ali ki nas grozi zapustiti ob strani, da se nam v prazno izteka čas, ki drugod ureja- joče zbira zgotovljeno v tehnično do- vršenost modernih družb? Kaj je znanost v svojem bistvu? Metoda. Postopek in tehnika. Med samo-po-sebi-veljavne. sebi zadostne in nedvoumne aksiome Aristotelove »prve znanosti med znanostmi« (pro- te philosophia) je Descartes vnesel dvom: kaj, če ti prvi principi biva- jočega sploh in slehernega spoznava- nja — sploh niso resnični? Tedaj je pač celotno človeško spoznanje zgradba, postavljena na živi pesek. Nič sigurnega ni več. O svetu lahko izrečem karkoli: da je ali da ga ni, da je reven, bolan ali rdeč, umazan ali nesmiseln. In o vsem tem lahko tudi dvomim. Toda — če dvomim, pomeni, da sem. Zoper to ni ugovora. In prav neovrgljivost tega spoznanja pred- stavlja osnovo za vsa ostala: resnič- nost te resnice je temelj sigurnosti vsega človeškega vedenja. Temelj niso več samo sebi zadostni aksiomi bivajočega. temveč sposobnost razu- ma, da spozna resnico. S tem ta ni več v posesti boga, ni denar njegove naklonjenosti, stvar (cerkvene) zve- ze in poznanstva z bogom: odslej je v mojih rokah ali vsaj v dosegu, to- da moram si jo izbojevati. Za ta boj z neresnico in navlako, v kateri je prikrita, pa je potrebna posebna spretnost in »miselna telovadba« — potrebna je metoda. S tem Descartesovim metodičnim dvomom se je v filozofiji pričela »razprava o metodi«, ki je hkrati »kritika čistega« in »kritika prak- tičnega uma«. Njen namen je bil, da do kraja izdela postopek, metodo, tehniko pridobivanja resnice, način ohranjanja sigurnosti. Gre za meto- do, s katero bi se človek lahko obr- nil na stvari in jih spoznal, nam- reč: spoznal skrivnost njihovega ob- stoja in smisel njihove prisotnosti, kar je vse povzeto v osnovni znan- stveni misli: da stvari so (in kako so) uporabne. Znanost je torej v svojem bistvu — metoda. Metoda, s katero se obr- nemo k stvarem, da jih pregledamo, zmerimo. stehtamo, preračunamo in nazadnje določimo možnost njihove uporabe. Ta metoda kot postopek ra- zuma je pri Descartesu najprej in samo način mišljenja in notranje stremljenje ratia. To teoretično stremljenje je človeka osvobodilo njegove miselne zavezanosti »višji sili«, zmotilo ga je v njegovem pri- vatnem besedovanju z bogom ter ga pahnilo med stvari in mu te stvari potisnilo v roke in razpolaganje in in v uporabo. Ta teoretična avtono- nomija pa je s stvarno uporabo stva- ri, s praktično manipulacijo posta- jala tudi dejanska: znanost ni bila 21 Človek v vesolju: lebdenje v praznem ali obvladovanje prostora? več način mišljenja in stremljenje, čist miselni odnos do sveta. Postala je način življenja in delovanja, stva- ren, dejaven odnos do sveta: Des- cartesova miselna aktivnost, cogita- tiones, je postala Marxovo delo. Prak- tično gledano: postala je manipula- cija. S tem pa je znanost postala vdor moči: ekspanzija organizacije in or- ganizirana ekspanzija, naraščajoče zbiranje tehničnega obvladovanja sveta in zbrano naraščanje te moči, metoda sprejemanja sveta v upora- bo, tehnika naseljevanja prostora. Človek si je svoj prostor izmeril, preračunal in ga organiziral: določil je kvadraturo stanovanja, ulic in mestnih zelenic, določil je cestno prometna pravila, organiziral je po- tek časa in postavil pravila igre: Vidmar, vojska in policija in kultur- ni škandali in LTD in ERC. Vse obse- gajoča prisotnost znanosti povratno določa tudi nas in nas povratno preme- ri, preračuna in pri-liči, da nas lahko vključi v organiziran svet kot funk- cionalna bitja, ali pa nas izvrže. Me- hanizem je v teku in se izpopolnju- ip- PDve:eti mo'-nm.o posîbno metodo življenja in uporabljati posebno teh- niko: tehniko govora, tehniko hoje in vožnje, tehniko smučanja in ple- sa, tehniko ljubljenja. V uporabo iz- ročen in organiziran svet zahteva, da se mu tudi človek poda in svoje na- raščajoče obvladovanje organizira v voljo do več moči, v brezkončno znanstveno ekspanzijo. Ta je na »po- ti razvoja«, je samo jedro racionali- tete, koren tistega, čemur i-ečemo ra- zum: človekov grozljivi prijatelj. Na tej poti povzemanja človeka je znanost hitrejša od človeka: ko ta obnemore in je ne obvlada več, se znanost obrne k sebi in zgradi me- todo obvladovanja znanosti same, postopek svoje večje uporabnosti. Postavi se kot znanost o znanosti, pojavijo se posebni sistemi posre- dovanja že selekcioniranih znan- stvenih informacij, ki jih odlikuje — maksimalna uporabnost. Za tre- nutek razblinjeni vrtinec znanstve- ne ekspanzije, ki mu je otopela ko- nica ob navidezni nemoči človeka, spet izostri svojo trobljo in vsrkava vase s povečano močjo. S tem se nam razkrije potentnost same znanosti: po-znanstvenjenje celega sveta ali postavitev univer- zalne metode obvladovanja (mathe- sis universalis) — enotnost postopka, v katerem zberem vse zgotovljeno in uporabljeno na način obračuna- nega, kjer vsaka stvar postane le ra- cionalen element v univerzalnem si- stemu avtomatičnega funkcionalizi- ranja — skupaj zbrane pa te stvari predstavljajo dovršeno perfektnost samoposredovanja. Znanstveno urejena družba je hkrati vizija dovršenosti in osiro- mašenja: Huxleyev krasni novi svet in Marxov komunizem. Marx je sam predvidel obe možnosti: družba bo- dočnosti bo ali komunizem ali bar- barstvo — in pri tem ni mislil na barbarstvo loka, frače in kija, tem- več dovršene tehnike. Kakorkoli že, ta dilema, ki jo po- stavlja pred nas znanost v svoji teh- nični inkarnaciji, kot se dogaja sodobnemu svetu, nas sme in mora zvabiti v premislek, ne more pa me prisiliti, da bi to nasprotje med zna- nostjo in humanizmom sprejel kot izključujoče nasprotje. Nasprotno, to nasprotje je posredujoče: znanost je in ostane metoda, postopek, teh- nika — do temeljne odločitve pa mora prihajati izven nje, na nivoju za znanost »iracionalnega«, osmiš- Ijujočega. V tem primeru šele pre- idemo tisti navadni tehnični funk- cionalizem, ki poskuša ta nivo ne- racionalnega, osmišljujočega odpra- viti in prikazati znanost in tehniko ne kot organizirano voljo do moči, temveč kot samo bistvo: kot tisto, kar lahko izsiljuje in postavlja temeljne odločitve o svetu. Zgodovinskost in enkratnost posameznika poskuša re- ducirati na določljivo poprečnost brez ostanka. Dogajanje nam kaže, da to ni mogoče; med te dokaze lahko štejemo tako »neracionalnost« francoskih demonstracij kot antisi- stemskoin protiprogramsko nastroje- nost nekaterih študentskih gibanj, revoltiranih zaradi »metode sleher- ne politike«. V Sloveniji je znanost že na delu. Urejenost ni stvar prihodnosti, tem- več je v svojem naraščanju že tu: bolj veljavno prisotna od političnih veljakov in bolj neoddahljivo na me- stu od kulturnikov. Dilema o času, ki grozi s svojo dvanajsto in izteka- njem minut v prazno, je prepotenci- rana: taka je situacija le, če jo gle- damo »iz čiste znanosti sem«. Med- tem pa se ta že nevidno vtihotaplja v nas: nosi nas s seboj in pusti nas nositi jo. Je na delu in v tem »na delu« znanosti sta hkrati prisotna oba njena momenta: zbiranje in iz- gubljanje. Treba jo je videti: v indi- vidualizaciji politike, v profesionali- zaciji športa, v sekundarizaciji kul- ture, v celotni regeneraciji družbe. Treba jo je videti celostno in hoteti univerzalno, tj., hkrati s prostorom iracionalnega: ta je namenjen po- selitvi. Cas je, da jo nehamo obravnavati kot cipo, ki jo ponoči ljubimo in podnevi sramotimo. 22 NASE MOŽNOSTI Slovenci danes dr, DUŠAN PIRJEVEC Veliko znamenj priča, da je že spet oživelo slovensko nacionalno vprašanje, da si že spet zastavljamo vprašanja o slovenskem narodu, ta- ko da je slovenska nacionalna za- vest danes ena sama zaskrbljenost, ki se hoče na vsak način odrešiti v načrtih in naporih za prenovitev in novo prebuditev slovenstva. Vseka- kor je razlogov dovolj, da zastavi- mo vprašanje kar se da odkrito in neposredno, da bi lahko uvideli nje- gove prave razsežnosti. Načeloma je jasno, da to ne more biti več tisto staro nacionalno vpra- šanje, ki je tako odločilno določalo in določilo naše življenje v predvoj- ni Jugoslaviji, ko je bila njegova ost obrnjena predvsem navzven, se pra- vi proti vsemu, kar je od zunaj in zaradi svoje posebne moči prepreče- valo, da bi se Slovenci mogli pojavi- ti in uveljaviti kot svoboden zgodo- vinski subjekt, razviti vse svoje ustvarjalne zmožnosti ter se opre- miti z vsemi pooblastili in pravica- mi, ki po logiki evropsko-ameriške zgodovine narodu pripadajo in ga tvorijo. Slovensko narodno vpraša- nje danes ne more več biti vpraša- nje o tem, kaj drugi »počnejo« s Slovenci, marveč se lahko sprašuje predvsem o tem, kaj »počnemo« Slovenci sami s seboj. Res je, da so v našem sedanjem položaju prisotne tudi takšne sestavine, ki na prvi po- gled dovolj pristojno legitimirajo obnavljanje predvojnih dilem in za- htev: še vedno se da razumeti slo- venski narod kot žrtev zunanjih ali pa vsaj njegovemu bistvu odtujenih sil; še vedno se da zatrjevati, da se- danja in edino otipljiva eksistenca slovenskega naroda ni v skladu z njegovim bistvom ter njegovimi bi- stvenimi potrebami in zmožnostmi in mu je torej v obliki določenega družbenega reda tako rekoč od zunaj vsiljena in zato tudi nasilno ali vsaj umetno in umetelno vzdrževana. Takšno obnavljanje in radikalizi- ranje predvojnega slovenstva pa ni utemeljeno, ker se ne more opirati na takšna dejstva, ki bi bila le ob- novitev in radikalizacija predvojnih situacij. Sodobno obnavljanje in ra- dikaliziranje slovenstva je najbrž predvsem svojstvena reakcija na usodnost in radikalnost današnjih vprašanj, je refleks radikalnosti da- našnjih stisk, ni pa v skladu z ustro- jem stisk in vprašanj. Ce se da npr. na podlagi obširnega stvarnega gra- diva utemeljeno zapisati vsekakor katastrofalno ugotovitev, da je »bio- loška moč, vitalnost nacije v stanju, ki je vse prej kot zadovoljujoče« (Teorija in praksa 1968, str. 109), potem je seveda nekam naravno, da iščemo vzroke za biološko nezadost- nost predvsem zunaj ogroženega or- ganizma, nikakor pa ne v njem sa- mem, ker nam ta organizem že vnaprej velja za intenzivno voljo do življenja, že vnaprej ga opredeljuje- mo kot čisto biološko moč in vital- nost, in zato si niti zamisliti ne mo- remo, da bi se narod kot biološka moč in vitalnost lahko obrnil tudi zoper samega sebe. Usodnih vprašanj, ki nas kot na- rod doletavajo, zvečine ne spreje- mamo kot zares svoja lastna vpraša- nja, se pravi kot legitimni del in plod lastnih dejanj, in tako ne zmo- remo uresničiti tiste svoje odgovor- nosti, ki smo si jo naložili, ko smo v letih 1941—1945 pretrgali s stoletno tradicijo svojega načina zgodovin- skega bivanja. Ce je namreč res, kar tako radi ponavljamo, da smo v teh letih le vzeli svojo usodo v svoje roke. potem ne more biti res, da je za to, kar se z nami danes godi, kriv in odgovoren nekdo drug. Najbrž je v tem trenutku mnogo odvisno od tega. ali bomo zmogli vse. kar se je z nami zgodilo po letu 1941 in vse do danes, doumeti in sprejeti kot svoje lastno delo in edino zgodovinsko uresničitev. Vse to seveda nikakor ne pomeni, da stiske ni. Je in je vsak dan hujša. O njej pričajo vse pogostejše in zelo avtoritativne izjave o razkroju slo- venske kulture in zavesti sploh, če- ravno je prav tako pomembno to, kar te izjave spremlja. Spremlja pa jih neka izjemna nestrpnost, ki se na eni strani sprošča v resignacijo in celo obup, na drugi strani pa v za- ničevanje in kar se da brezkompro- misno zanikovanje: vse je zastavlje- no v tako strogo dilematični obliki, kakor da bi od nekdanjega sveta ostala le ena sama polovica. Nekaj podobnega se dogaja tudi v vsakda- njem življenju: na sejah, sestankih, v podjetjih, uradih, v naseljih, na ulici, v avtobusu. Vedno več je ihtive jezljivosti, ki temu, za kar v resnici gre, sploh ne pusti do besede; vedno več je škodoželjne privoščljivosti, ki se v primerih stiske in nesreče stop- njuje do zlohotne brezbrižnosti; vedno več je nemočno apatičnega pristajanja na vse, pa naj bo še tako nerazumno. Stopnjevana agresivnost in samouničevalska resignacija tvo- rita okvir, v katerega smo zajeti. Ta narod je v stiski. O njej govori ne le število, marveč predvsem struktura naše sedanje ekonomske emigracije; o njej pa govori tudi vsem nam znana in neštetokrat po- navljana grožnja: »Se bom pa izse- lil!« Tako je, kakor da ostaja doma le, kdor za kaj drugega ni sposoben. In ko v človeka dan na dan udarjajo jezljiva nestrpnost, grožnja z izselit- vijo in mir apatije, se mu zazdi, da imamo samo še tri možnosti: ali bo- mo popadli drug drugega za golta- nec, ali se bomo razšli na vse strani, ali pa bomo sklonjenih glav obstali na mestu in si ne bomo več upali drug drugemu gledati v oči. Tako je, kakor da nas ima v rokah neko čud- no protislovje, ki nas meče zdaj sem zdaj tja in ki ga sploh ne moremo jasno ugledati, pa se prav zaradi te- ga vedemo iracionalno, imamo po- tem slabo vest, ki si jo navsezadnje potolažimo z nekakšnim sentimental- no patetičnim slovenstvom. Smo igrače neodgonetljivega proti- slovja, tako se vsaj zdi. In ta misel je utemeljena globlje, kot se kaže na prvi pogled. Na protislovje naletimo namreč že. če prenehamo vzroke za današnjo stisko iskati zunaj nas sa- mih: stiska je v tem primeru naše lastno delo; to, kar smo zasnovali v svoj prid, se je obrnilo proti nam sa- mim, iz česar sledi, da je naše zgodo- vinsko dejanje v sebi protislovno. Vprašanje je. če se da to protislovje konkretneje določiti? Morda ni naključje, da je to proti- slovje v zadnjem času zelo jasno spregovorilo prav skozi ekonomsko problematiko. Vse kaže, da se naše bivanje dogaja v nasprotju med eko- nomskimi in nacionalnimi interesi. Tako se da vsaj sklepati iz tega, kar je pred nedavnim povedal član eko- nomskega sveta pri izvršnem svetu SRS Lado Rupnik, Po njegovem mnenju »bo zaradi majhnosti eko- nomskega prostora in majhnega šte- 23 vila prebivalcev slovenslve republilie razmerje med individualno in ko- lektivno potrošnjo v družbenem stan- dardu vedno neugodnejše za indivi- dualno potrošnjo kot pa recimo v vi- soko razvitih državah in številnejših narodih. Razlog je povsem preprost; mi si namreč moramo privoščiti ne- katere izdatke splošne porabe ne gle- de na to, da nas je malo in da je naš ekonomski potencial sila omejen« (Delo, dne 8. 12. 1968). Očitno je, da si moramo Slovenci »privoščiti« nekatere izdatke, ki ni- so v skladu z našim ekonomskim po- tencialom, so torej neracionalni, tako da obremenjujemo naše gospodar- stvo prek mere, iz česar sledi, da sami oviramo izvrševanje deklarira- nih načel, ki se imenujejo: racionali- zacija, modernizacija in dviganje in- dividualnega standarda, s čimer se- veda kar naprej obnavljamo in stop- njujemo nesorazmerje med individu- alnimi in splošnimi interesi, med družbo in posameznikom. Vprašanje je le, za katera območja tako imeno- vane splošne potrošnje pri tem gre. Katera področja splošne potrošnje so takšna, da jih očitno sploh ni mogoče racionalizirati in prilagoditi našemu ekonomskemu potencialu in številčni majhnosti naše republike? Na vpra- šanje odgovarja obravnavani tekst takole: »Verjetno nihče, ki mu je pri srcu razvoj slovenske nacionalnosti in s tem v zvezi razvoj teh področij, ki so neobhodna tudi za gospodar- stvo, ne more vztrajati pri tem. da imamo pri nas preveč ali močno pre- več strokovnega in pedagoškega ka- dra, močno predimenzionirane kapa- citete takih ali drugačnih ustanov na tem področju.« Vprašanja, ki so tu zastavljena, ni- so nova, saj so zelo ostro in celo bru- talno posegla v naše nacionalno živ- ljenje že ob racionalizaciji in komer- cializaciji založb. To, kar je novo. je nekaj drugega. Posebni izdatki, ki si jih moramo »privoščiti« in ki niso v skladu z našo delovno gospodar- sko zmogljivostjo, so potrebni in nuj- ni, da bi z njim oblikovali, vzdrževali in ohranjevali tista območja splošne porabe, se pravi tiste institucije in dejavnosti, ki jih hočemo imeti zato, ker nam je pri srcu razvoj naše naci- onalnosti, iz česar sledi, da gre za tista območja splošne potrošnje, kjer se hranijo tiste institucije, dejavnosti, sistemi ali strukture, ki so nam po- trebne kot potrjevanje in uveljavlja- nje Slovencev kot vsestransko razvi- tega naroda. Ali kot je bilo to ob drugih priložnostih že dovolj jasno povedano: v malem hočemo imeti vse. kar imajo največji narodi, biti hočemo miniaturni univerzum. Da bi pa to lahko bili, si moramo nalagati dodatna in izjemna bremena, zaradi česar se naša družba ne more dosled- no racionalizirati in fukcionalizirati : družba zato ne more postati prosojna struktura, marveč je ovita v tenčico iracionalnosti; posameznikov položaj v družbi ni jasno določen in je zato izvor stalnih revendikacijskih pobud. Socialno zgodovinski pomen tak- šne splošne situacije postane mnogo bolj razviden, brž ko jo premislimo glede na nekatere temeljne značilno- sti časa, v katerem nam je dano ži- veti. Sedanji čas je tudi v Slovencih sprožil vse tiste aspiracije in potrebe, ki obvladujejo moderno industrijsko družbo. To pa, kar vemo o uveljav- ljanju Slovencev v inozemstvu, ne- dvoumno priča, da se Slovenec raz- meroma lahko, hitro in uspešno vključuje v sodobno produkcijo, teh- niko in znanost, kar pomeni, da so njegove sodobne aspiracije in potre- be, ki jih dom.a lahko uveljavlja predvsem z razmahom privatnega obrtništva, v skladu z njegovimi re- alnimi zmožnostmi in energijami, ta- ko da nikakor ni mogoče govoriti o nekakšni importirani epidemiji gole- ga pohlepa, marveč je treba priznati, da gre v bistvu za ustrezno uresniči- tev in ustrezno prisotnost v sodob- nem socialno zgodovinskem svetu. Vendar je hkrati očitno, da svojih aspiracij in zmožnosti doma večino- ma ni mogoče ustrezno uveljaviti, saj moramo, ker nam je pri srcu pač razvoj slovenske nacionalnosti, zavi- rati dosledno racionalizacijo in spro- stitev dela, tako da ne more priti do ravnotežja med aspiracijami in zmožnostmi. Slovenec je po svojem zgodovinsko geografskem položaju usojen, da se udeleži sodobne indu- strijske družbe, vendar se njegova usojenost ne more uresničiti. Hoče v moderno družbo, a je ne more doseči, vendar ne, ker bi mu nekdo od zu- naj postavljal določene pogoje, mar- več tudi zato, ker mu je pri srcu razvoj njegove nacionalnosti in se zato približuje, včasih pa celo izroča zaostalejšim socialno zgodovinskim strukturam. Položaj Slovencev opre- deljujeta torej dve nasprotujoči si zavezanosti: na eni strani smo zave- zani narodu, na drugi strani pa mo- dernemu svetu tehnike in znanosti, racionalizacije in funkcionalizacije. Oziroma z drugimi besedami: ti dve zavezanosti se v Slovencu ne moreta uskladiti, marveč se konstituirata kot notranje protislovje in stiska ali zagata. Opisano protislovje nas opredelju- je navznoter in navzven. Najprej je očitno, da tako imenovano nagraje- vanje po delu v okviru slovenskega naroda sploh ni dosledno uresničlji- vo: bi se potrjevali in ohranjali kot vsestransko razvit narod in minia- turni univerzum, je treba od vsake- ga dela oddeliti določen delež, ki je glede na racionalno produktivitetno bistvo dela neutemeljen. Sleherniko- vo delo je obremenjeno prek mere, ki jo dopušča bistvo dela; delo se za- to ne more osvoboditi, tako da drug drugemu oviramo tisto ekspanzijo, kamor nas vabi svet tehnike. Drug drugemu smo v napoto in odveč, vsi skupaj pa smo ovira modernizaciji. Ce torej sociologi ugotavljajo, da po- litične strukture pogosto onemogo- čajo modernizacijo podjetij, potem je treba reči, da so te strukture sicer v nasprotju z lastnimi izjavami, ven- dar pa zaradi svoje protislovnosti povsem v skladu s slovenskim naro- dom in njegovo protislovnostjo. Naša protislovnost nas blokira se- veda tudi navzven, saj je očitno, da brez dosledne in celo brezobzirne notranje racionalizacije ne bomo ni- dar dosegli tega, čemur pravimo: vključevanje v mednarodno delitev dela. Grozi nam, da se v svetu te de- litve ne bomo mogli pojaviti kot iz- razit in enakovreden partner. O tej problematiki govori danes na ves glas npr. tudi vprašanje o vključitvi Slovenije v srednjeevropsko cestno omrežje. Spričo nevarnosti, ki jih prinaša večja ali manjša stopnja izo- lacije, se utegnejo pojaviti —■ seveda v prenovljeni obliki — znane iliri- stične ali panslavistične tendence, in našel se bo nov Fran Levstik, ki bo na nov način povedal, da »žrtvuje slovenski ideji vse Slovence do zad- njega cempera«. Tako ali drugače smo spet postavljeni pred vprašanje o našem mestu in položaju v Evropi. To je toliko bolj pereče, ker vsi ve- mo, da je tehnika nezaustavljiv sve- tovno zgodovinski proces. Zato se bo naša notranja protislovnost samo še stopnjevala, postajala bo vse bolj boleča, in prišel bo čas, ko se zave- zanost narodu in zavezanost moder- nemu svetu v nas ne bosta več pre- pletala v obliki protislovja, marveč na način neizprosnega in uničujoče- ga spopada. Reči se da, da pravza- prav že danes stojimo pred posebno dilemo: izbirati nam je med zaveza- nostjo narodnosti in zavezanostjo modernemu življenju. Na prvi pogled je jasno, da je tak- šna dilema nerešljiva, saj se niče- mur, za kar gre, ni mogoče odpove- dati. Pač pa se je treba vprašati, če je dilema sploh ustrezno zastavlje- na in točno opredeljena, kar pomeni, da se hkrati sprašujemo tudi o na- ravi naše protislovnosti in o nasprot- jih, ki to protislovje tvorijo, kakor se kaže skozi vprašanje o možnostih in mejah dosledne racionalizacije celot- nega našega institucionalnega življe- nja oziroma celotnega območja sploš- ne potrošnje. Vprašati se je treba, če je res razvoj naše nacionalnosti 24 tisto, kar nam je pri srcu, ko si »pri- voščimo« in ko se odločamo za po- sebne, ekonomsko neutemeljene in neracionalne izdatke, ki so »škodlji- vi« tudi za individualni standard? Ali so za polnokrvno nacionalno ek- sistenco res neogibno potrebne vse tiste institucije in dejavnosti, ki se ohranjajo le z oviranjem racionali- zacije? Ali je res v interesu nacio- nalnega razvoja, da so te deja\nosti in institucije kar naprej neracionali- zirane in zato tudi neprosojne struk- ture? Kaj pa, če se da biti narod tudi brez marsičesa, kar se nam je do danes zdelo edino možno? Morda pa sta narod in nacionalnost nekaj drugega in drugačnega od tega, kar predstavljajo in tvorijo vse te z eko- nomskega stališča tako vprašljive in- stitucije, dejavnosti in strukture? Kaj pa če narod sploh ni nekakšen mini- aturni univerzum? In nazadnje: kaj pa sploh narod je in kako narod je? Morda je treba na to vprašanje odgo- voriti bistveno drugače, kakor pa smo odgovarjali vse doslej, ko smo se kot narod gradili ravno v obliki miniaturnega univerzuma? Morda so v naši konkretni nacionalno zgodo- vinski eksistenci skrite tudi takšne prvine in razsežnosti, ki bi na vpra- šanje o narodu omogočile docela nov odgovor? In morda tako imenovane slovenske narodne množice v svojem vsakdanjem bivanju že danes zasnav- Ijajo nov način nacionalnega živ- ljenja? Vprašanje o narodu in vprašanje o novem nacionalnem življenju sta temeljni razsežnosti sodobnega slo- venskega nacionalnega vprašanja. Zato se najbrž da reči tudi, da vstop v novo življenje omogoča le svobod- no sproščena izročenost vsestranski vprašljivosti, sicer se mora verjetno nad sleherno potrjevanje, ki gre bo- disi v smeri modernega sveta bodisi v duhu avtonomnega slovenst\-a, razprostreti senca nereflektiranega voluntarizma. MED IDEOLOGIJO IN EKSISTENCO Maska prenovljenega socialnega humanizma TARAS KERMAUNER Članek Napadalna maska prenov- ljenega socialnega humanizma je prvi v seriji člankov, ki naj bi ркз- dali čim bolj kompletno število da- našnjih ideologij na Slovenskem, ob tem pa tudi njihovo notranjo po- mensko strukturo. Miško Kranjec je izbran po naključju; zame je bilo pomembno to, da so njegova stališča jasna, določna in nazorna. Tudi dej- stvo, da se je ta pregled ideologij na Slovenskem začel z njim, je na- ključno. Priti moramo do enakega rezultata, pa naj začnemo s katero koli ideologijo; v nadaljevanju te serije si bom ogledal Ruplovo, Ko- sovo, Rožančevo in druge. Omenil sem rezultat Mnenja sem, naj bi ob koncu tega bolj ali manj kompletnega pregleda moralo stati pred nami razločno spoznanje, kakš- ne in katere so današnje ideologiic^- ki prebivajo med nami (še bolj pa nad nami), kakšna je njihova notra- nja zgodovinska zveza, se pravi, ka- ko si sledijo, kako izhajajo druga iz druge, kje in v čem si ustrezajo, kje in v čem se spopadajo, kje in v čem so si druga drugi odgovor. Upam. da nas bo ta postopek pripeljal do odkritja tudi tega, kar je za njimi in pod njimi, do tistega, česar ta hip ne bi hotel opredeliti, a kar eni imenujejo bit, drugi zgodovina, tret- ji komunikacija, četrti resnica, peti produkcija. Kaj izmed vsega tega je tisto, kar je zadaj in spodaj, naj bi bilo rešeno šele na kraju. Članek Napadalna maska je anali- za. Odkriva razliko med ideologijo, kakor se je pojavila prvič, in njeno ponovitvijo v drugih razmerah, v drugem dogajanju, se pravi med pri- stno ideologijo (resnico) in neprist- no ideologijo (masko). Predpostavka takšne analize je očitno zgodovina; zdi se torej, da so glede na zgodovino ideologije enkrat zgodovinske, zgo- dovino sotvoreče, drugič antizgodo- vinske, zgodovino zaustavljajoče. Takšno pojmovanje se zdi blizu marksističnemu ločevanju med na- prednim in nazadnjaškim. Vprašaj- mo se, kakšen je odnos med tem pojmovanjem na eni in tistim, ki zastopa bit, komunikacijo, resnico, produkcijo na drugi strani? Tisti, ki menijo, da je potrebno sestopati k biti in da je pozicija, globlja od drugih, označena s stav- kom: pustiti biti, so hkrati prepriča- ni, da so ideologije oblike zavesti, ki bit zakrivajo in danes povsem po nepotrebnem restavrirajo nekdanjo ideološko situacijo. Tisti, ki menijo, da jo temeljni človeški odnos ko- munikacija med dvema ali več av- tentičnimi osebami (dušami), so hkrati prepričani, da ideologije takš- no notranjo komunikacijo blokirajo in da torej predstavljajo razčlove- čujoči, ljudi odtujujoči element Ti- sti, ki menijo, da je treba kritizirati našo celotno represivno buržoazno družbo, temelječo na Kapitalu, Smi- slu, Logosu itn., in ne le kritizirati, temveč v celoti odkloniti, zanikati, so hkrati prepričani, da so ideologi- je — kot deli te represivne družbe — same represivne, da ljudi zasuž- njujejo in jim kradejo pravo, pred slehernim tržnim in blagovnim po- javljajoče se delo. Ti in drugi me- nijo, da so ideologije nekaj temelj- no negativnega. Sam pa se sprašu- jem: ali je to do kraja res? Ali lahko že danes živimo brez ideologij? Ali lahko živimo samo v sestopanju do biti, samo v negaciji represivnega logocentričnega sistema (ki je dejan- sko vse, s čimer imamo opravka), samo v interpersonalni komunikaci- ji? Ali niso vse te misli nekoliko preveč totalitarne v svojem hotenju zajeti človeka v eno samo Resnico in ne dopuščajo možnosti, da imamo danes opraviti s fragmentarnim člo- vekom, s človekom, ki živi na celi vrsti segmentov hkrati? V svetu, ki mu pravimo svet konca ideologij in je za glavno, a nereflektirano in ne- imenovano ideologijo napravil Zna- nost? Se pravi v svetu, ki je le na- videz neideološki? A hkrati v svetu, ki je skoz in skoz hiperideološki, saj zahteva od nas, da se nenehoma opredeljujemo kot pripadniki sta- nov, držav, narodov, kot nosilci naj- različnejših vlog, ki ne komunicirajo med sabo samo kot notranjosti, tem- 25 več predvsem in v glavnem kot vlo- ge, kot zunanjosti, kot elementi v neštevilnih transmisijah instituciali- ziranega sveta? Ali sploh imamo pravico do konca in absolutno odre- či se ideologijam? Ali ni ravno v tej čez vse ponosni, skoraj naduto sa- mozavestni kretnji, ki hoče biti za tega absolutna negacija, za drugega pa že mirno prebivanje v onkrajne- gacijskem, onkrajideološkem svetu, po svoje največ ideološkosti, saj se človek s to kretnjo odpoveduje se- bi kot živemu konkretnemu bitju, odreže ali hote zanemari večji del svoje empirične eksistence, se ves osredotoči v eno samo točko, ki je navsezadnje, usodimo se vprašati, morda celo naravnost kiliastično in mesiansko ideološka? Takšne totalne negacije ali hote- nega zanemarjanja si sam ne drznem privoščiti. Problem človeka in sve- ta, problem človekove ideološkosti in dejanskosti, bitnosti in navideznosti, produktivnosti in potrošniškosti, ko- munikativnosti in gluhote ostaja za- me odprt. Ne morem si reči: ideolo- gije me ne zanimajo, ker so lastnost neresničnega, zakrivajočega se, blo- kirajočega se sveta. Ideologije so tukaj, so moja usoda, živijo me in jaz jih živim, pa naj si ustvarjam še tako osebno-zasebno ali grupno izo- lacijo. Sprejeti jih moram, ne zato, da bi se jim trpno podvrgel, ne zgolj zato, da bi jih analiziral, tem- več zato, da bi se do njih in zno- traj njih opredelil. Ima po svetu neopredeljeni človek sploh še svojo eksistenco, svoj Jaz (kaj je sploh ta jaz drugega kot sprejeta opredelje- nost po drugem)? Ideologija je lah- ko sicer zgodovinsko zastarela (z mojega gledišča), se pravi bolj ali manj fiktivna, izgubljajoča dejan- skost, ima pa poleg te, zgodovinske narave, še eno in to bi želel pred- vsem poudariti: eksistencialno. Ko- likor določeno ideologijo živim, pri- čam, udejanjam, branim, ji dajem eksistenco; to eksistenco pa navse- zadnje branim tudi s svojim življe- njem. Ali je pred obličjem SMRTI kot meje moje eksistence (ki je opre- deljena po določeni ideologiji) sploh lahko kaj bolj resničnega (dejanske- ga) kot ideologija-eksistenca? Razlika med odprto družbo, za ka- tero se navdušujem, in zaprto, tota- litarno, je v tem. da prva dopušča neomejeno število ideologij-eksi- stenc, od katerih je lahko vsaka za- se povsem absolutna (saj sem pred obličjem SMRTI neogibno absoluten — zarcson), kot take, kot enakoprav- ne pa si to absolutnost nevtralizi- rajo, blokirajo in svojo v zametku obstoječo totalitarnost izgubijo, medtem ko druga (zaprta dražba) dopušča eno samo stališče do sveta in drugim jemlje možnost tako eksi- stence kot ideologije. Zato s tem, ko analiziram ideologijo Miška Kranjca in jo — s po svoje pojmovanega zgodovinskega stališča — ocenjujem, vrednotim kot masko, na eni strani razvrednotujem njegovo ideologijo ravno zato, ker ni eksistenca (eksi- stencialna), na drugi pa jo, kolikor je kljub temu eksistenca, se pravi tveganje, izročanje sebe v javnost, opredeljevanje, zastopanje določene- ga stališča — konkretno bivanje v tem konkretnem družbeno osebnem svetu — ne le cenim, temveč poč- nem nekaj, kar je neskončno več od tega: priznam kot realitete, kot — kljub vsem svojem drsenju v fikcijo — sotvorno v svetu, kot del mene. A ravno ker je del mene (ker sem jaz sam ta naš konkretni svet), je moja dolžnost, da se do nje — po- vsem individualno in eksistencialno odprto — opredelim. Kaj to ni komunikacija, ni pro- dukcija, ni ravnanje po devizi: pu- stiti biti? Kaj je sploh mogoče kako drugače kot opredeljujoče se komu- nicirati, proizvajati, pustiti biti? 2 Jeseni lanskega leta je v seriji člankov, ki jih je na zadnji strani slovenske izdaje Komunista v ru- briki Namesto dnevnika pisal Miško Kranjec, znani slovenski pisatelj, tu- di spis z naslovom: O nekih dvom- ljivih pojavih v literaturi. Čeprav je imel, kot je iz vsebine jasno raz- vidno, drugačne namene, je po re- zultatu postal eno izmed slovenskih svetovno nazorskih — ideoloških — stališč. Da bi zvedeli, za kakšen svetovni nazor gre, navedimo nekaj najzna- čilnejših stavkov: »Odtujevanje od resničnosti, od človeka in občutka popolne nesmiselnosti človekovega bivanja in vsakršne negacije vsega ne morejo roditi velikih iluzij neko prihodnosti, brez katerih se življe- nje ne more vzpenjati k boljšemu, popolnejšemu." Že ta prvi navedek je nenavadno značilen. Nekoč so bili ljudje — naši predniki, med njimi tudi mladi Miško Kranjec — pre- pričani, da svetu vlada temeljni mo- ralni Zakon (lahko ga imenujemo tudi Ideje-ideali), ki sicer v zdajšno- sti še ni uresničen, zdaj vlada še zlo in odsotnost tega Zakona, bo pa prišel — prav kmalu — čas, ko bo zlo premagano in ko bo Moralni za- kon (Dobro, Resnica, Pravica. Lepo- ta, Človečnost itn.) uveljavljen tudi v empirični stvarnosti, ko bo torej prešel iz svoje idealitete (iz notra- njosti, duše, srca Dobrega človeka) v družbeno (ekonomsko, politično itn.) realitoto. Cas dokončnega spora med Dobrim in zlim je prišel: Miško Kranjec in drugi njegovi somišlje- niki so razglasili, da je temeljni po- men let med 1941 in 1945 ravno ta dokončni spor in tisto, kar je iz tega spora (ki smo ga že večkrat imeno- vali eshatološkega, kiliastičnega) sle- dilo: dokončna zmaga Dobrega (za takšno prepričanje bi lahko naštel na tisoče dokazov tako iz spisov Mi- ška Kranjca — političnih in literar- nih — kot iz drugih sestavkov dru- gih slovenskih političnih ter kultur- nih delavcev). Zdaj pišemo leto 1969. Smo torej že več kot dvajset let po tej deklarirani dokončni Zmagi. So- cialistični realizem (ali kakor ga imenujem jaz: etatistični humani- zem ali etatistični aubjektiVizem), ki je to misel o temeljni Zmagi Do- brega fanatično vzdrževal, je danes — in že lep čas — povsem odmrl; odpovedali so se mu vsi njegovi ver- niki, med njimi tudi Miško Kranjec, ki je bil med njegovimi najbolj go- rečimi zastopniki. Znašli smo se v dobi in v svetu, s katerim nimamo tako jasnih ideoloških odnosov, kot smo jih imeli s svetom pred letom 1941. Nanj reagiramo zelo različno. Miško Kranjec, čigar ideologija nas tokrat zanima, meni, da ta naša zdajšnost ni popolna in že odrešena, do nje je kritičen. Obnavlja — to je lepo razvidno predvsem iz njego- vih literarnih spisov — predvojno situacijo, v prepričanju, da je imel tedaj človek jasno orientacijo, jasne cilje, jasne vrednote, z eno besedo jasen svet. Tedaj se je — Napredni, Dobri — človek boril za uresničitev Idej-idealov, to je temeljnega Zako- na sveta; to mu je dajalo izredno trdnost. Zakaj ne bi počel tega tudi danes? Ali nam ne zagotavlja ravno ta boj bistvene kontinuitete — Pra- vega — človeštva? Ali nas ne po- stavlja v sredino svetovnega in člo- veškega Smisla? Ali nas takšno obu- janje tradicije ne pripelje do ureje- nega in vsaj do neke mere zaneslji- vega življenja — zanesljivega vsaj glede na prepričanje, da svetu ven- darle vladajo Ideje-Ideali (in je sla- bost sveta pravzaprav le drugosto- penjska — v tem, da ti Ideali še ni- so uresničeni, kar pa se pravi, da prej ali slej bojo, ker morajo — po neogibnosti narave Zakona — biti)? Do zdaj smo povzemali Kranjčev namen. Koristno in poučno pa bi bilo ugotoviti tudi dejanskost tega pomena, dejansko pomensko struk- turo, ki jo ima njegova ideološka pozicija v današnjem svetu (ne glede na njen namen). Prvo — in najpomembnejše —, kar nas opozori na temeljno razliko med namenom (obuditvijo predvojne Ve- i-e v Nekoč bo lepše) in dejanskostjo, je uporaba izraza: velike iluzije. Ti dve besedici povesta vse. Kranjčeva današnja ideologija ni več utemelje- na na resnični Veri v »boljši, popol- nejši« svet, na veri, ki je povsem 26 samoumevna — sa] ji ravno njena samoumevnost, neproblematičnost, naivnost, neposrednost, preprostost daje značaj vere. Danes gre Kranjcu za potrebo po veri, za samospodbu- janje (in seveda tudi pedagoško po- litično spodbujanje drugih; o tem lepo pričajo naslednje njegove bese- de: »Ne mislim, da je treba vsakršen pojav, ki se z njim ne moremo in tudi ne smemo sprijazniti, kar pre- ganjati. Gre — vsaj večinoma — za še mlade ljudi, ki so tudi člani naše jugoslovanske resničnosti in ki smo jih morebiti v nekem obdobju pre- več prepustili samim sebi in ki jim je treba zdaj pomagati, da prebro- dijo krizo, ki so zabredli vanjo.«) k veri. Čeprav ravnokar navedeni stavki kažejo, da Kranjec govori, kot da bi bil povsem samoumevno in temeljno prepričan v pravilnost — RESNIČNOST — svojega svetovnega nazora, vidimo iz besedic »velike iluzije« in iz nekaterih drugih stav- kov, ki jih bom še navedel, da temu ni tako. Očitno je, da se dela, kot da je prepričan. Dela se, kot da smo tukaj MI, ki smo moralno-ontološko, religiozno — dolžni pomagati ti- stim, ki so v zmoti; pozicija je torej na videz enaka nekdanjemu prepro- stemu in nekritičnemu fanatizmu, ki je natančno vedel, da ima sam AB- SOLUTNO prav in da so drugi ABSOLUTNO v zmoti. Konsekvence, ki jih izvaja, so logične, dosledne in precizne v svojem dogmatičnem hu- manizmu. Očitno pa je, da nikakor niso tako logične, dosledne in pre- cizne predpostavke, na katerih te konsekvence temeljijo: svetovno na- zorski temelj Kranjčevega stališča. Zadnji stavek obravnavanega članka namreč pravi dobesedno: »Ker če bi bilo vse nesmisel — počemu potem še živeti v sivi brezizglednosti?« Narava tega stavka čez vse jasno kaže, da ne gre za samoumevnost vernika-fanatika, temveč za eksi- stencialno odločitev človeka, ki mu .je nekdanja samoumevna vera pad- la, ki se je znašel — kot celotni slo- venski intimistično naturistični hu- manizem — pred nevarnostjo popol- nega OBUPA, pa se z voljo premaga, noče zapasti obupu in v iskanju, ka- ko to storiti, najde za rešilno bilko nekdanjo ideologijo in jo začenja obnavljati. Pri tem pa odvrača od sebe zavest, da zdaj ne gre več za dejansko AKCIJO, temveč za igro — posnetek — te akcije, ne več za VERNIKA, temveč za masko — vlo- go — tega vernika. Da pa bi to vlogo vzdržal (pred nenehno grozečim obu- pom kot svojo resnično eksistencial- no situacijo), mora igrati fanatizem, pedagoško moralno humanistično po- slanstvo, se boriti zoper deviacije in nesmisel, z eno besedo zoper vse, kar v to njegovo — navidez dogma- tično, v resnici pa z dogmatizmom prevlečeno pragmatično — ideologijo ne sodi. Gre za resničen, nevaren, avtentičen spopad človeka-posamez- nika s samim sabo, s svojo ne(z)- možnostjo preiti v novo ideologijo, v takšno, ki dogmatskega SMISLA ne bi potrebovala, ki bi lahko po- vsem naravno živela v svetu, ki ni logocentrični svet SMISLOV, KAPI- TALA, OCETA. BOGA (oziroma SVETLE PRIHODNOSTI — absolut- ne prihodnosti —, ki ima v Kranjče- vem primeru funkcijo Boga), IDEJ — IDEALOV, DOBREGA, RESNICE, UMETNOSTI ipd. Notranji spopad v Mišku Kranjcu je avtentičen, ni pa avtentično njegovo razreševanje: to razreševanje je, kar smo — upam — dovolj jasno pokazali, hiperideološko v povsem konservativnem pomenu besede (v nemočnem in iz osebne stiske porojenem obnavljanju nek- danje, pretekle zgodovinske situa- cije in strukture). To navidezno — in žal že kot far- sa igrano — mesianstvo mora dobiti (in je dobilo) svoje konsekvence tudi na področju umetnosti; naravno, saj je Miško Kranjec poleg tega, da je ideolog (politik-ideolog) tudi literat. Literaturo, ki ne sodi v njegov (ob- novljeni predvojni) horizont, je dol- žen (ponavljam, to svojo dolžnost igra) razkrinkati kot NERESNICO, kot ANTICLOVESKO in — to je sa- mo izvedba — ANTISOCIALISTIC- NO dejanje (ker mu je socializem sinonim za človeško in resnično). Svojo individualno oziroma grupno osnovo (grupno v pomenu tega, da gre za vrsto predvojnih avtentičnih humanistov, ki se v povojnem svetu niso znašli in so zapadli ogroženosti od Obupa, Strahu, Osamljenosti, Nesmisla itn.; ta vrsta, ta grupa je pravzaprav celotno obdobje — ali makrostruktura, kot temu pravim jaz — v povojni slovenski literaturi, obdobje, ki se podaljšuje že od 1950. leta v dandanašnji) ideološko-misti- fikativno, brez opolnomočja, zasebno ali zasebno-grupno — razširja na ko- muniste oziroma na partijo, ki jo prav tako vrača na njen nekdanji — in danes že preseženi — pomen Hi- storičnega, mesianskega. Absolutno resnico nosečega. Poslednji boj bo- jujočega, na Zgodovinsko-nadzgodo- vinsko svetovno odločitev v boju med Dobrim in zlim odgovornega subjekta. Funkcionalizacija, dife- renciacija, demokratizacija, laiciza- cija (odpoved SAKRALNI naravi partije kot Partije), to so zanj tuji ali nesprejemljivi pojmi. Njegova osebno-zasebna pozicija mora biti (dela pa se. kot da je) pozicija par- tije in ta partija se mora — prek ži- vih konkretnih ljudi, njenih članov — boriti zoper vse, kar je Kranjče- vemu logocentrizmu (oziroma kot bi rekel jaz — le da je moj pojem ožje- ga značaja —: slovenski tradicionalni megastrukturi) tuje. Zato ta skriti in v intimnosti avtentični skeptik ter razočaranec vihti za svojo pozicijo mnogo prevelik meč. Poziva na me- sianski, moralno v BITI upravičeni BOJ zoper sebi tuja stališča, ta sebi tuja stališča pa ne gleda v tisti luči, v kateri ta stališča gledajo sa- ma sebe, ali pa v tisti, v kateri jih je mogoče — ter treba — gledati s stališča ZGODOVINE, temveč jih vi- di takšna, kakršna se kažejo njemu, kakršna bi bila zanj, če se ne bi od- ločil za svojo obnovitev križarske vojne. Takole pravi: »Toda komuni- sti se ne smemo in ne moremo spri- jazniti s pojavi, ki so tuji socialistič- ni miselnosti: bolno odtujevanje in skrajna odtujitev od življenja, od človeka, občutek osamelosti, zagat- nost nesmiselnosti človekovega biva- nja in početja, misel o banalnosti vsakdanje resničnosti. . . popolne plehkosti in praznine ...« Vsi ti po- javi — eksistencialije in eksistenčne situacije — v resnici niso tisti drugi svet in literatura, ki jo Kranjec za- nika, temveč so pojavi znotraj kla- sičnega humanističnega sveta: so ravno pojavi razkroja tega humani- stičnega sveta, situacije in strukture humanistov-subjektivistov, ki se ne morejo (iz takšnih ali drugačnih vzrokov) odpovedati svoji pretekli ideologiji, svojemu nekdanjemu od- nosu do sveta, dejanski zgodovinski svet pa jim je to ideologijo in ta od- nos dezavuiral, razvrednotil, polomil. Tako ohranjajo na eni strani ideolo- ške predpostavke Dobrega, Zakona itn., na drugi strani pa — kot živi in občutljivi ljudje — v te predpo- stavke ne verujejo več, čutijoi — eni temno, drugi zelo jasno —, da so to res predpostavke, a trpijo (priznam, da lahko zelo trpijo), ker se tem predpostavkam niso zmožni odpove- dati. Rezultat je znan (ravnokar ga sam natančno preučujem v zvezi z ■najnovejšimi pesmimi Lojzeta Kra- karja, ki je bil od vseh zares ugled- nih in legitimnih tradicionalnih hu- manistov — Mejaka itn. — zmerom, danes pa še najbolj — cenjen za ene- ga najbolj značilnih HUMANISTIČ- NIH pesnikov): humanisti-intimisti se nahajajo na robu svoje eksistence, predmet njihovega doživljanja (ču- stvovanja in rezoniranja) ter pisanja je natančno to, kar Miško Kranjec tako ogorčeno odklanja: osamelost, odtujitev od življenja, občutek ne- smiselnosti človeškega življenja, ob- čutek praznine ipd. Eksistencialna situacija in struk- tura, ki jo Kranjec odklanja, je v bistvu njegova osebna situacija in struktura. Krakar, Menart, Kovic, Minatti in vrsta drugih jo jasno sprejemajo nase. Kranjec je noče. 27 Vraća se v preteklost, zapušča inti- mistični humanizem (svojo avtentič- no resnico) in rekonstruira socialne- ga: humanistično tradicijo. Zato je razumljivo, da vzklika ljudem, »ki še niso zgubili vse vere v življenje« (in ravno s tem stavkom znova do- kazuje, da je to njegov intimni pro- blem; ali ne nosi eden od njegovih romanov naslova Zgubljena vera, ali ni ta vera nenehna tema njegove li- terature — in, navsezadnje, ali ne govorijo o veri največ, naravnost manično, ravno tisti, ki je nimajo in bi si jo radi ponovno pridobili?): naj »se vendarle spoštljivo odkrijejo pred umetnostjo, kateri naj bi po svoje seve služili z vsem srcem in pošte- njem, kakor so to po svoje počeli predniki«. Priznava eno samo umet- nost: tisto, ki obravnava človeka tako kot ga on sam, tisto, ki ima enake namene kot on sam (namen humani- zacije v povsem določenem, zgodo- vinsko omejenem — tradicionalnem smislu). Ker hoče to — svojo — umetnost rešiti pred razvrednote- njem, v katerega sama ne le sili, temveč je že zagazila do vratu (a razvrednotila se je sama, niso je drugi — to lahko dokaže brez šte- vila primerov in analiz), izenači svoje pojmovanje umetnosti z UMETNOSTJO KOT TAKO in po- ziva vesoljni svet, naj to — VSE- SPLOŠNO — umetnost tudi obrani: »In treba je, da rešujemo in rešimo umetnost pred popolnim razvredno- tenjem«. To je »naloga« vseh, tako »nas komunistov« kot vseh drugih, »vseh, ki še ta dan verujejo v sveto poslanstvo umetnosti« (to sveto po- slanstvo pa je sveto natančno v ti- stem pomenu besede, o katerem smo že govorili: gre za sakralno pojmo- vanje tako Historičnega subjekta — Partije —, kot sveta, ki se iz zdajš- njega, empiričnega, banalnega, sla- bega ravno z akcijo — POSLAN- STVOM Historičnega subjekta in UMETNIKOV spreminja v RESNIČ- NEGA, LEPEGA, DOBREGA, ČLO- VEŠKEGA: v SAKRALNEGA). 3 Na koncu je potrebna še konfron- tacija med mojo eksistenco-ideolo- gijo in Kranjčevo eksistenco-ideolo- gijo. Vzpon socialnega humanizma sem doživljal tudi sam. Kot otrok — ven- dar duševno že razvit — sem parti- cipirat tako na idejni kot na čustveni vsebini sintetizirajočega humanizma, tistega namreč, ki se mu je za dolo- čen čas posrečilo spojiti Zgodovino, Naturo, Posameznika, Družbo, No- tranjost, Alvcijo, Čustvo v eno celoto in enoto: v Totalnega človeka. De- javno in po srcu sem živel njegov vzpon, vendar sem živel in doživel tudi njegov zlom. Njegov zlom ni bila moja privatna stvar (čeprav tudi: boleče osebna, če hočete tudi družinska), temveč zgodovina celot- nega naroda, ki mu pravimo sloven- ski narod. To je dokumentirano z usodami in doživetji živih konkret- nih ljudi, to je zapisano v slovenski literaturi kot opisovalki in pričeval- ki povojnega življenja. Zlom socialnega humanizma je po- vzročil hudo krizo v celotni družbi, posebno pa med mladimi ljudmi, ki sem jim tedaj (recimo okrog 1950. leta) tudi sam pripadal. Vsi smo iskali rešitve. Tako Miško Kranjec kot jaz. Vendar vsak v svoji smeri. Kranjec se je z romanom Zemlja se z nami premika, z Macesni nad do- lino in drugimi teksti »pobral« in tako rekoč »očistil« za »grehe<^ ki mu jih je javnost zamerila v dobi socialističnega realizma: »pobral« se je tako, da se je vrnil k svojemu vi- ru: k Zemlji, k Dobremu malemu človeku, k skromni Ljubezni, h krhki Notranjosti, k otroški Veri. Potrebna bi bila seveda natančna analiza nje- govih romanov in novel, ker šele s to bi lahko zares dokazal svojo tezo: da ta vrnitev ni bila »pristna« (upam, da bom takšno analizo lahko kmalu opravil). Že pred to analizo pa lahko z vso argumentiranostjo trdim: slovenska družba v celoti ni šla po poti, ki jo je ideološko pro- pagiral Kranjec, se pravi, ni se vra- čala k socialnemu realizmu, ni se otresla družbeno-političnih »eksce- sov« socialistično realistične ali »bi- rokratiziraj oče se« dobe s tem, da bi se vrnila k »čistemu« realizmu ali takšnemu »socializmu«, o kakršnem se je sanjalo pred vojno, temveč je šla po poti, ki jo je v literaturi 1951 odprl Edvard Kocbek (s Strahom in pogumom, tem tekstom, s katerim je ravno Kranjec najostreje poli- tično in ideološko — svetovno nazor- sko — polemiziral in to v imenu čistega socialnega realizma), na sploš- no družbenem planu pa po poti plu- ralizacije, atomizacije, intimizacije, ekonomizacije, institucializacije itn., po poti, ki se je s stališča »čistega« socialnega humanizma zdela »čista« odtujitev od vsega pristno človeške- ga: po poti reifikacije. Tu je razlika med Kranjčevo in mojo eksistenco-ideologijo. On še danes — ob majhnih prilagoditvah — vztraja pri stališču, ki ga je za- črtal po letu 1950, jaz pa sem poto- val z našo druzlx) in literaturo vred naprej po tisti poti, po kateri sta šli: po kateri je šla zgodovina. S Kranj- čevega stališča to ni »naprej«, tem- več »nazaj«, v »razkroj«, v nihili- zem, v razčlovečenoet, v konec umet- nosti, v smrt. Tako se ta pot tudi kaže zavesti - očem, ki še niso pre- kinile s socialnim in drugimi tradi- cionalnimi oblikami humanizma. Sam pa sem prepričan, da ta »na- prej« sicer ni »naprej« v Nebo in Paradiž, je pa pot, na kateri lahko ljudje prav tako živimo, kot smo do- slej, pot, ki se ji ne moremo umak- niti, pa čeprav bi še tako želeli (ker je zgodovina - usoda), pot, ki se ji je treba prepustiti, odkrivati, kaj je in se s svojo — v tem svetu tako minimalno — svobodo skušati v njej udomiti. Saj — ali je kakšen drug svet lahko naš dom? Ali ni največja in tragična pomota iskati svoj dom v ideologiji, ki je idologija, se pravi misel-vera-pričakovanje-iluzija, ki si želi drugačnega sveta, takšnega, ka- kršen bi bil po naših intimnih pred- stavah najlepši? Vem, da je velika muka živeti z Ideali-Vrednotami, zraven pa ne videti jih v stvarnosti realizirane. Vendar — tako se spra- šujem — ali ni morda napaka v Idealih, v njihovi produkciji, v za- vesti, ki jih — še — goji? Pristanimo na podatek očesa, ki pravi, da je ce- sar gol in skušajmo normalno živeti tudi v očigled golemu cesarju; od namišljenih oblačil nimam in ne morem imeti nič. In tu se začenja moja eksistenca- ideologija: prepričan sem, da se je še zmerom koristno prizadevati (re- cimo celo: boriti) za podobo, kakršno sem razložil, ker to vodi k identiteti med zavestjo in bitjo, k razideologi- ziranju sveta v posebnem pomenu te besede: k temu, da ljudje ne bodo trpeli v nerazrešljivem nesoglasju med sabo (svojo notranjostjo) in svetom; vodi k funkcionalizaciji, normalizaciji, laicizad j i sveta, k raz- ličnim družbenim oblikam, katerih nesoglasje s svetom, ki je »pod« njimi, se bo morda še pokazalo (zato so potencialno ideološke), danes pa pomenijo učinkovitejše in primer- nejše sozvočje s svetom. 28 BRANJE niko GRAFENAUEH Svet sovraštva Nova pesniška knjiga Daneta Zaj- ca Ubijalci kač* vsebuje nekatere značilnosti, ki zelo nedvoumno opre- deljujejo človekov položaj v svetu, s tem v zvezi pa tudi fwlozaj poezije kot posebne spoznavalne strukture, v kateri je ta položaj opisan in razo- det. Zato velja vsebino in pomen teh značilnosti posebej premisliti, kar je predvsem namen pričujočega krat- kega zapisa o tej Zajčevi zbirki. Za izhodišče našega razmišljanja vzemimo naslednjo i>esem iz cikla Sončni ostriž: Ni reči, ki bi bila tvoja. / Reci skali, naj bo tvoja, in skala ti bo I izpovedala, kako te sovraži. I Reci meglam svoj ljubim / in megle te bojo prezirale. / Objemi suho drevo z rokami, / ki so preperele od pre- kletstva samote I in suho drevo se ti bo smejalo s posušenim glasom. I Potem se ulezi med kamenje / in reci kamnu pod svojo glavo / Brat. Sam sem kot ti, moj brat. I Ampak ko boš to rekel / boš za- čutil v ustih slino laži. I Zvedel boš, da kamen ni tvoj brat. / Ker kamen ima sebe. / Zato ni samoten. / Ti pa si votel nič, po katerem se sprehajajo / želje, misli, ljubezni I in sovraštva. / Ti si samemu sebi rabelj. I Zato te stvari sovražijo. / Zato pogoltni svoj lažnivi jezik, j Takšno občutje sveta in človekove usode v njem je v zbirki in sploh v celotnem Zaj cevem eksistencial- nem izkustvu temeljno. Svet, s ka- terim se srečujemo v navedeni in še v vrsti drugih pesmi iz te zbirke, je tak, da človeka neprestano izdaja in mu ne nudi nikakršnega zavetja. To je svet, ki stoji sam zase in je sa- mozadosten, v nasprotju s člove- kom, ki je »votel nič« in zato ne more biti nekaj celovitega in same- mu sebi zadostnega, marveč ga ozna- čuje neko usodno manjkanje, ki se izraža na način »želja, misli, ljubez- ni in sovraštva«. Vse te eksistenci- alije so namreč intencionirane na nekaj, kar je zunaj tega niča in kar ta nič dopolnjuje in presega. Ta in- tencionalni korelat pa je svet, ven- dar svet brez človeka, torej svet, ki biva sam po sebi in za sebe in je potemtakem nekaj absolutnega. Ta- ko se namreč zdi na prvi pogled. Človekovo bratstvo s tem svetom je nemožno, saj ni med njim in sve- tom nič povezujočega. Hkrati pa je navidezna samozadostnost sveta tista poglavitna lastnost, spričo katere človek sploh lahko občuti svojo in- suficientnost. Ce torej skušamo ta odnos razmisliti do kraja, pridemo do naslednjih ugotovitev: svet je razpolovljen na vse in nič, na pol- nost in nezadostnost, na stvari in človeka. Ta dihotomija je za Zaj- čevo poezijo, kot ugotavlja že Taras Kermauner, temeljna in tipična. Reč se postavlja nasproti človeku kot nekaj absolutnega in hkrati nedo- stopnega. Zato svet za človeka ni nekaj razp>oložljivega, kot se to kaže kartezijanski misli, marveč je po- vsem zatemnjen in neprosojen, upi- ra se vsakemu poskusu, da bi sub- jekt prodrl vanj in s tem porušil nje- govo integriteto. Tako vsaj na videz. Nahajamo se torej v takšni situ- aciji sveta in človeka, ki jo pozna- mo že pri Sartru in pri Camusu. Na eni strani imamo človeka, ki hre- peni po domačnosti, po smislu, s katerim bi si lahko podredil svet, ga uredil po svoji podobi in si s tem zagotovil takšen eksistencialni po- ložaj, ki bi mu omogočil objektivi- zacijo njegove resnice, za katero ve- mo, da je resnica niča. Na drugi strani pa stoji svet stvari, res indi- viduationis, ki eksistira neodvisno od človeka in njegovih potreb, zato učinkuje tuje in, kot ugotavlja Zaje, sovražno. Odtod tudi izvira pesniko- vo vztrajno ponavljanje človekove osamljenosti, ki je posledica ne sa- mo subjektove nemožnosti, da bi na- vezal avtentičen stik s stvarmi, mar- več tudi nemožnosti, da bi tak stik navezal s sočlovekom, ki je E>otem- takem s stališča subjektove eviden- ce sveta potisnjen v območje res individuationis. Socialne relacije s svetom so torej pretrgane na isti na- čin, kot to poznamo že iz Camusove opredelitve gnusa oziroma doživetja absurda, ki ga je avtor Mita o Si- zifu opisal s prispodobo človeka v telefonski govorilnici ali obraza v ogledalu. Komunikacijo kot socialno razsežnost bivanja blokira ne-člove- ška komponenta v človeku, ki ga z vidika subjekta identificira z zaprto stvarjo. Kako se to razodeva v Zaj- čevi poeziji, nam zelo razvidno ka- žejo naslednji verzi iz pesmi Seme zemlje: Lahko se ti zgodi, da se boš vrnil v svoj kraj. I In da boš na cesti sre- čal prijatelja. I In se ti bo zgodilo, da bo tisti, ki ga boš poklical, I nosil tuj obraz I in pozdravil tvoje ime z zagonetnimi besedami: j Poznali smo to čudno rožo. ' Ti verzi zelo nedvoumno govorijo o nemožnosti medsebojnih komuni- kacij, ki je posledica dejstva, da med človekom in človekom, med subjektom in stvarjo ni povezujoče- ga vmesnega člena, na pwdlagi ka- terega bi se bilo mogoče sporazume- vati. Religična formula je izgublje- na, ni več substance, ki bi povezo- vala svet v celoto in ki bi omogočala človekov avtentični stik s stvar- stvom. Vendar pa ne moremo pre- zreti neke bistvene posebnosti, ki označuje situacijo navedenih verzov. Subjekt, recimo mu lirični subjekt, spoznava in razpoznava svet okrog sebe in skuša navezati stike z njim, vendar pa se izkaže, da ta njegova akcija in trud ne najdeta ustreznega odziva v svetu in zato izgubljata svoj pomen. Ali z drugimi besedami povedano: lirični subjekt ima ne- kakšno nadzgodovinsko vedenje o svetu, ki pa se zanj izkaže, da ga realno ni mogoče verificirati. Pojmi kot so »svoj kraj«, »prijatelj«, »brat« itd. so nomena tega nadzgodovinske- ga vedenja in razodevajo, da sub- •jekt, ki je »votel nič«, vendarle raz- polaga z določeno zavestjo o svetu, z nekakšnim »spominom« na svet, ki je bil razpoznaven in se je v njem v resnici počutil domačega, torej na svet, ko so besede imele svoj avtentičen in samoumeven po- men. Na tem »spominu«, ki ima svoj izvor zunaj opisanega razkola sveta, temeljijo tudi njegove »želje, misli, ljubezni in sovraštva«, se pravi vsa njegova aktivnost, tudi poimenova- nje in klicanje stvari. Vsa ta aktiv- nost je že a priori obsojena na ne- uspeh. Vendar pa se zdi, kot bi se ta apriornost subjektu nekako zakri- vala, saj jo ves čas skuša premago- vati. To pa pomeni, da je ta tako imenovani »spomin« toliko močan, da zmerom znova v njem budi po- * Dane Zaje: Ubijavci kač. Zna- meni a, izdala založba Obzorja, Ma- ribor, 1968. 29 trebo po vstopu v svet, ki ga želi iiumanizirati. V konfliktu s svetom, ki sam po sebi nima nekih višjih potreb, zato tudi ne more občutiti svoje insuficientnosti. se subjektu razodeva njegova polnost in nepre- makljivost, medtem ko sam nasprot- no občuti lastno nepopolnost in ne- moč. Tako je očitno insuficientnost oziroma neuspešnost subjektove ak- cije, ki je hkrati izraz in temelj te nezadostnosti, s stališča omenjenega nadzgodovinskega vedenja o svetu tista eksistencialna razsežnost sub- jektovega bivanja, na osnovi kate- rega je mogoče govoriti o njem kot o »votlem ničU". Tu pa se seveda začnejo nakazo- vati nekatera zanimiva razmerja, ki so posebnega pomena za razumeva- nje Zajčeve ontologije. Znajdemo se namreč v tipični metafizični anti- nomiji, ki jo bomo skušali opisati z naslednjima dvema premisama: prva premisa: svet je vse in člo- vek je »votel nič«, druga premisa: človek razpolaga z nadzgodovinskim vedenjem o sve- tu, spričo katerega mu je omogoče- na akcija, ki v njej spoznava svojo breztemeljnost, hkrati pa ta akcija pomeni tudi utemeljevanje samega sebe in svoje breztemeljnosti, se pravi nihila v svetu. S to drugo premiso pa je seveda že načeta navidezna samobitnost in avtonomnost sveta in stvari, saj opi- sani subjektov napor že pomeni nji- hovo antropomorfizacijo in humani- zacijo. Zato ima tudi reakcija tega sveta na človekovo vsiljevanje do- cela antropomorfen značaj, ki se ka- že v tem, da reagira nanj s čustvi, kakršnih sam po sebi nima in jih tudi ne more imeti. Zaje namreč pravi: »Reci skali, naj bo tvoja, in skala ti bo •/ izpovedala, kako te sovraži. / Reci meglam svoj ljubim ' in megle te bojo prezirale.« Itd. Človekova ljubezen, ki je izraz in posledica nadzgodovinskega vedenja o svetu in ki v konkretnem svetu spričo subjektove insuficientnosti dobi povsem nihilistično vsebino in pomen, je torej na vsakem koraku poplačana s sovraštvom. Ce je torej ena bistvenih konstituant objektivne- ga sveta tudi sovraštvo, potem ta svet ne biva samobitno in neodvisno od človeka, kot se nam je zdelo na začetku, marveč se odziva nanj s sovraštvom. S tem pa se Zaje od- daljuje od Camusovega in Sartro- vega eksistencializma in se močno približa tradicionalni humanistični predstavi o svetu in človeku. Ce je namreč edino, kar človeka povezuje s svetom, nič, in je so- vraštvo posledica dejstva, da je člo- vek nosilec in uveljavitelj nihila v svetu, potem to pomeni, da stvari in subjekt vsak po svoje particirajo na niču, način te participacije je na eni strani ljubezen, na drugi pa so- vraštvo. Ali drugače povedano: člo- vek kot nosilec niča ne more realizi- rati v svetu svoje nihilistične lju- bezni, ker se ta odziva nanjo tako, da človeka, nihil, izmetuje in ga od- klanja. Reč in subjekt sta torej med seboj v nekem posebnem odnosu, v katerem drug drugega blokirata. Ta blokiranost, ki povzroča razpolov- Ijenost sveta, pa pomeni, da je bit, ki bi povezovala svet v celoto, skrita in zatajena. Emanacija te skrite biti je ljubezen oziroma tisto nadzgodo- vinsko vedenje, v imenu katerega subjekt skuša doseči svojo totaliza- cijo in to s tem, da svet antropo- morfizira. Vendar pa je realni uči- nek prav nasproten, saj se ljubezen potrjuje per negationem, se pravi s sovraštvom in bit z ničem. Torej je absolutnost vsega, to je objektivne- ga sveta, utemeljena na absolutiza- ciji subjekta (niča) in s tem seveda že tudi relativizirana; svet je zato le navidezno vse in subjekt le navide- 7.en uresničevalec niča, saj ga ures- ničuje v imenu ljubezni. Resnica biti je torej nerazvidna, saj ne omo- goča enotnosti sveta in človeka, marveč ju prav nasprotno razdvaja. Zgodovinska resnica pa je resnica te razdvojenosti. Bit je potemtakem odsotna in prav zato zahteva svojo realizacijo. Lju- bezen je tista njena razsežnost, za- radi katere subjekt stopa v akcijo. Humanitas je tedaj njegovo temelj- no socialno vodilo. Zaradi človekove insuficience, ki se kaže v tem, da mu bit ni neposredno dostopna, saj je sicer ne bi bilo treba uresničevati, je brezplodna in nihilistična tudi akcija sama, v kateri se razkriva, da svet ni mogoče humanizirati. In vendar se subjekt skuša zmerom znova univerzalizirati in zmerom znova okuša svojo nemoč. Odtod tu- di izvira Zajčevo spoznanje, da je človek, kot pravi v na začetku citi- rani pesmi, »samemu sebi rabelj«, da ga »stvari sovražijo« in da govori z »lažnivim« jezikom. To je vsekakor temeljna in do- sledno izpeljana misel te poezije, ki predstavlja nasprotje in zanikanje hiliastične vizije humanizma, a ven- dar prav s tem zanikanjem, kot se bo pokazalo, na poseben način par- ticipira na njej. Vprašati se namreč moramo, kak- šen pomen ima v Zajčevem pesni- škem svetu pojem humanitas. Ugo- tovili smo že, da se subjekt odprav- lja v osvajanje sveta v imenu tega humanitas, v njegovem imenu antro- pomorfizira stvari in pojave, vendar pa ga te stvari in pojavi prav zato še isti trenutek in v imenu istega načela tudi že »izpljunejo^* in izni- čijo. Subjekt torej ni apriorni nosi- lec niča, saj se v njem »sprehajajo želje, misli, ljubezni in sovraštva«, nič se realizira šele z njegovo meta- fizično akcijo, ki pomeni uresničeva- nje biti. In tu smo pri viru celotne- ga problema. Subjektova akcija, ki izvira iz potrebe po polnosti bivanja, namreč vodi v njegovo samouniče- nje. Vendar pa to pomeni, da se z njegovim uničenjem pogreza v nič tudi svet sam, ki je po njem sploh utemeljen. Sub-iectum je torej v tem svetu še zmerom nosilec in uvelja- vitelj humanitas, se pravi potrebe po uresničevanju človeškega bistva v njem. Rekli smo že, da so cilj tega uresničevanja predmeti in po- javi, a ne na način njihovega pod- rejanja človeku, se pravi na način volje do moči, marveč na način člo- vekove podrejenosti oziroma podob- nosti stvarem, saj subjekt v njih vidi uresničeno suficientno bivanje. V osnovi pa je stvar vendarle ista. V pesmi Kralj mrtvih pesnik to izraža takole: Tisti, ki so živi, ležijo na trebuhih in si želijo, da bi bili I podobni mrtvim. Privzemajo podobe predme- tov I okoli sebe, ampak predmeti jih izdajajo in kažejo nanje / s tiho prekanjenostjo izdajavcev in zarot- nikov. I Predmeti sami po sebi ne poznajo metafizične razsežnosti bivanja. Kot taki so samozadostni. A že se tu po- javi subjekt, ki ne biva na način samoumevnosti in samozadostnosti, zato vidi možnost za dosego te pol- nosti v identifikaciji s predmeti. Vendar pa je takšna identifikacija zgolj fikcija, saj je sestop iz ontolo- ških v ontične relacije bivanja za subjekt realno nemožen. Posledica tega je, da se subjekt čuti izdanega in prevaranega od predmetov, s tem pa seveda že tudi ukinja samoza- dostnost in samoumevnost njihovega bivanja, saj jim pripisuje lastnosti, ki so značilne za svet po človeku, se pravi za humanistični svet. Nihil, katerega nosilec je subjekt, potem- takem reflektira v stvareh in poja- vih, ki ga vračajo k njemu samemu. Skrita bit, katere emanacija je lju- bezen, to je predajanje svetu, je v luči tega spoznanja torej samo senč- na stran niča, katerega emanacija je sovraštvo, ali povedano s Hcidcg- gerjevimi besedami: nič je »pajčolan biti«. Gre torej za obrat v istem. Tudi humanitas se v takšnem raz- klanem svetu spreminja v svoje na- sprotje, namreč v razčlovečujočo, postvarjajočo dimenzijo bivanja. Hu- manitas se torej v humanističnem svetu, katerega sub-iectum je človek kot nosilec niča in s tem zastiralec biti. pojavlja per negationem. V ob- močju takšnega sveta je človekova aktivna eksistenca ves čas nekaj 30 dane zaje ubijavci kač znamenja DANE ZAJC: knjiga poezije trpnega, saj neprestano doživlja svo- jo blokado. To je tudi vzrok, da se nam Zajcev človek, ki nastopa v tem svetu, razodeva kot pasiviteta, saj svoje akcije ne more uresničiti na absoluten in definitiven način, mar- več se mu le-ta ves čas spreminja zgolj v intenco, v hrepenenje po identifikaciji s svetom. Skozi ta sta- tus quo se namreč šele lahko razo- deva resnica humanističnega sveta, se pravi resnica njegove razklanosti oziroma niča, zakaj totalna aktivite- ta bi pomenila za subjekt smrt, s katero bi njegovo hrepenenje po vstopu v svet stvari doživelo svojo izpolnitev, hkrati pa bi pomenilo tu- di likvidacijo niča in biti. Zato je vsebina Zajčevega pesniškega sveta v i-azpetosti med živim in neživim, med akcijo in smrtjo, med ničem in totalitete. Samo v območju takšnega sveta pa je tudi možna poezija kot razkrivanje njegove resnice. Situa- cija poezije je zato zmerom meta- fizična. Zajčeva nova poezija se torej še zmerom pojavlja v okviru nomena poiesis, ki označuje vizionarno trans- cendentalno produkcijo resnice biti. To pa z drugimi besedami jxjmeni, da je v imenu biti vizionarno zave- zana razkrivanju niča, ni pa hkrati že tudi atranscendentno bivanje tega niča. Odtod tudi njena metapasivi- teta, ki se izraža v vizionarnosti, v upesnjanju razkola sveta, ne pa v sestopu vanj, kar skuša doseči tako imenovana »reistična poezija«, niti v njegovem navideznem premagova- nju, kar je lastnost optimistične hu- manistične poezije. Zaje ostaja nek- je na sredi: ne more se docela zave- zati niti Reči niti Subjektu, niti ob- jektiviteti niti subjektiviteti, niti zmagi niti porazu. Takšna pa je ne- mara usoda sleherne poezije. Brž ko bi namreč poezija kot lo- gos, kot ubesedeno prikazovanje res- nice biti, fiostala čista aktiviteta, bi se spremenila zgolj v funkcijo niča. To pa pomeni, da ne bi več skušala odgrinjati »pajčolana biti«, se pravi da ne bi več iskala metafizičnih re- lacij z bitjo, marveč bi v celoti par- ticipirala na niču in ga tudi pesniško uveljavljala s tem, da bi lirični sub- jekt izenačila s stvarjo, kot to dan- danes skuša storiti »reistična poezi- ja«. Takšen pesniški napor pa seve- da tudi v logos, v besedo kot poseb- no strukturo participacije na biti, vnaša določene prvine, ki jo destru- irajo, zato takšno ustvarjalno priza- devanje predstavlja avtodestrukcijo poezije, s tem pa seveda tudi avto- destrukcijo subjekta samega, torej dosledno likvidacijo subjekta kot te- melja sveta in definitivno uveljavi- tev njegove breztemeljnosti. Zamet- ke te avtodestrukcije, ki dandanes pomeni novo fazo v našem pesni- škem dogajanju, lahko opazujemo tudi v Zajčevi poeziji, kjer je sub- jekt še na poti k Reči in identifi- kacija z njo še ni realizirana tudi v logosu. Premišljevanje o tem, kako ti pro- cesi potekajo v naši najnovejši poe- ziji, do kakšne mere subjekt opušča svojo stoletno formo in kakšne po- sledice ima to za usodo poezije kot poiesis, si bomo prihranili za pri- hodnjič. Vendar pa že iz obravnava- ne strukture Zajčevega pesniškega sveta lahko vidimo, da so ti procesi docela naravna in predvsem dosled- na radikalizacija določenih kompo- nent, ki so tu prisotne, zato lahko o teh procesih govorimo kot o real- nih in neogibnih konsekvencah do- sedanjega razvoja pesništva in pes- niške besede. 31 VIZUALNE UMETNOSTI Komentar ^ k zagrebški razstavi TOMAZ BREJC «L'art robuste seul a l'éternité.« Ce za začetek uporabimo ta Gau- tierjev verz in ga nekoliko po svoje prevedemo, nam bo izraz »robuste« pomagal k opredelitvi (na tej stopnji še vedno literarno svojevoljni) ma- terialov, ki jih uporabljajo Matano- vič. Nez in A. in T. Šalamun za izdelavo svojih objektov in ambien- tov; ugotoviti smemo, da ponovno oživljajo »romantični materiali«: se- no, opeka, lesna in železna volna, pa tudi materiali, ki jih šele krajši čas udomačujemo: penasta guma in tek- son. Realizacije objektov in ambien- tov so povečini sama mejna dejanja — interpretacijski okvir je s tem ponovno razprt in ni načelno dekla- riran samo s pojavo »romantičnih materialov«, temveč je tudi drugače stopnjevan; na voljo nam je več kri- tičnih jezikov, od običajnega kritič- nega slovarja, zapolnjenega z eksi- stencialnimi termini, pa vse do »dis- kretne ontologije«, ki jo moremo po M. Benseju- uvrstiti v logično se- mantični krog tematike biti. Da je prva razstava^ pred dobrim letom v ljubljanski Moderni galeriji nena- doma in surovo prekinila udobje zdolgočasene in sterilne, netematizi- rane kritike, je bilo videti tudi po medlem odzivu, kjer je komaj raz- vidna, že zdavnaj pozabljena senzi- bilnost kritičnega jezika dosegla ni- čelno točko —■ namesto dejanske te- matizacije je vzcvetela pedagogija in upanje »o izčiščenju«, položeno ne- kam v povsem nerazvidno bodočnost Seveda bi morala tematizacija kri- tičnega jezika zožiti tudi razsežnosti nedejavnega »estetskega« odnosa kri- tičnega jezika do umetniškega ob- jekta. Značilno pa je, da se je na- mesto tega šablona nekakšne priroč- ne, časopisne estetike, kakršna je bila v uporabi tudi v zvezi s to prvo razstavo, skrčila na minimum in ohranila le nekaj terminoloških zna- čilnosti. Tako je bilo seveda povsem razumljivo, da je prva razstava te skupine ostala nekako neopredeljena, v brezzračnem prostoru ohranjena tvorba, ki ji ustaljene navade niso mogle nuditi nikakršne opore ■— na vso srečo, toliko naj nam bo dovo- ljeno zagotoviti sedaj, zakaj pozneje se je pričela hermetična pozicija od- pirati in smo bili prav ob prehodu leta priče nekaterim dogodkom*, ki nas vztrajno spominjajo na oživljeno »iskanje« v slovenskem prostoru iz- gubljenih in pozabljenih oblik. Obenem je postalo jasno, da je struktura likovnega jezika potrebna sama po sebi natančnih obdelav, ne le kot bojno polje neprestane »inter- pretacije«, temveč tudi načrtne ob- servacije. Postopek se je pričel naj- prej z spekulativnim razdorom po- prejšnjega jezika na področju kri- tike (to je bilo deloma razvidno v uvodnem tekstu prospekta prve raz- stave), jasne pomenske meje in me- tode transparence pa je dosegel s sistematično obdelavo semantične strukture likovnega jezika'^ pozneje, ko se je že zvrstilo nekaj razstav te skupine. S tem je »nova senzibil- nost« prvič dobila ustrezni kodeks kritičnega jezika, obenem pa se je učinkovito uveljavila strožja dife- renciacija interpretacijskih metod in ponovno so oživele metode observa- cije. Razstave, ki so sledile v pomla- di in jeseni lanskega leta, so polago- ma izpolnjevale oba nivoja dogaja- nja — pričujoča razstava v Zagrebu pa pomeni izjemno dejanje. Razlogi so dovolj učinkoviti: razbit je pri nas naravnost mitiziran »kompleks opusa« (ustrezni izrazi: »izčiščenje forme, izpiljenost izraza, domišlje- nost kompozicije, pretanjen posluh za likovno govorico« itd.); znova je postavljena zahteva — sedaj jo je mogoče tudi logično pričakovati — o spremembi kritičnega jezika z ozi- rom na novo strukturo umetniškega medija in pozicijo, ki si jo je ustva- ril; transparentnost na nivoju eksi- stencialne terminologije je sicer mo- goča (dialektični prostor razmerij, ki jih ustvarjajo tehniške strukture nove realnosti, novega konstrukti- vizma, objektivizma, in romantični materiali, alienirani in avtentični materiali — found art, arte trovatta, arte povera), vendar zahteva izjem- no previdnost in sistematično izve- deno metodo observacije. Običajna komparativna metoda, ki se je po navadi spremenila v ugotavljanje retardacij, je sedaj v zanimivem po- ložaju: poleg nemških skupin, zlasti Josepha Beysa in Wolfa Vostella", ki je nekatere podobne objekte razstav- ljal strogo v okvirih happeningov in posameznih časovno prav tako ome- jenih in nikakor ne galerijsko postav- ljenih oeuvres ouvertes, ki so pove- čini datirani v prvo polovico šestde- setih let, moremo z edino trezno upravičenostjo komparirati zagreb- ške objekte in ambiente z deli arte povera in z delovanjem kiparjev, ki so ustvarjali v okviru šole St. Mar- tin's.' Na prvem mestu moramo ome- niti Richarda Longa s serijo »pla- stik« v naravi z naravnimi materiali, vse in situ v širšem okrožju Londo- na, Brucea McLeana, Barryja Fla- nagana, Rolanda Brennerja in Roe- lofa Louwa; pred pričujočo razstavo bi mogli poudariti vpliv italijanskih kiparjev, zlasti Pascalija, čeprav je RAZSTAVA V ZAGREBU: otvoritveni show Andraža Šalamuna 32 prodor pozicije »romantičniii mate- rialov« bližji londonski skupini. Se- veda pa je ta skupina vse do nedav- nega delovala v jx>polni temi in so zato težnje k novim pojmovanjem naravnih materialov širši simptom, ki ga je moč zaslediti tako v Ameriki kot v Evropi. Na razpolago nam je množica imen, ki jih je mogoče ne- prestano dopolnjevati, in to je le ena izmed brezštevilnih metodoloških po- manjkljivosti (običajni kritični jezik se je doslej omejeval le na ugotav- ljanje »importa«, ki da ni osebnost- no in prostorsko dovolj sprejet, da bi mogel ustvariti globlje korenine — samo tiste seveda, ki vodijo h »kvaliteti« — ne da bi omenjal kon- kretna imena in podatke). Rezultate beograjske razstave v Ateljeju 212, v času Bitet 1968, je analiziral B. Rotar". Ugotovimo pa lahko, da se je v tem kratkem času položaj močno spremenil. Komaj še razvidno navezanost na tradicijo ka- že Andraž Šalamun. Njegov sedanji objekt - ambient je kombinacija različnih elementov, ki jih druži semantična transpozicija vizualnega učinkovanja — posamezni elementi vzbujajo analogne vizualne pozicije kakor naravni predmeti, drevo, gozd. Material je umetna tkanina (tekson), ki v dveh barvnih odtenkih igra vlo- go mediativnega pomenskega prosto- ra: razvidno je, da je predmet trans- parenten, tako da ga je moči identi- ficirati, vendar je spet vizualni uči- nek tak, da se transparenca ne do- gaja popolnoma, manjka poglavitni element podobnosti, ki bi dopolnje- val »naravncH< podobo ambienta. Ta- ko je semantična struktura tega ob- jekta izvedena do središčne stopnje, ko moremo imenovati ta Šalamunov izdelek »izum« (P. Francastel). Po eni strani pomeni odstop od naravnih, analognih predmetov, po drugi strani pa je možna pomenska prevedba v novo realnost — tu seveda vpliva na ogledovanje objekta njegova »upora- ba« (nekoliko jo je intepretiral v ča- su otvoritve avtor sam) in ustvarja- nje nove vizualne skušnje, ki je ved- no interpretantska — kodifikacija objekta je npr. neka mogoča uporab- nost (seveda zaenkrat v povsem iz- rednem, nerealiziranem stanju, ki ni naklonjeno eksploataciji. Nekaj na- videzne podobnosti v namenu, ne v formalni izvedbi, je npr. v Schwit- tersovih prizadevanjih po bivanjskih prostorih Merz —; podobna, povsem irealna in formalno niti najmanj identična so Constantova upanja; krajše uprizoritve uporabo izjemnih ambientov čisto estetske narave je prikazal Andy Warhol že v letu 1966 — Leo Castelli Gall. New York — pozneje pa je najpomembnejši Gra- ham Stevens s Pneumatic environ- ment — 1968 —, ki ga je izdelovalo podjetje Eastwood plastics Ltd. Leigh-on-Sea v Veliki Britaniji. De- loma je leta 1967 izdeloval podobne predmete Bariy Flanagan — Rowan Gallery, London —). Varianta izve- denega predmeta podobne vrste je mnogo primernejša kot pa zapleteni tehniški instrumenti, ki so jih sku- šali razširiti v okviru prizadevanj Nova tendenca." Ce bi hoteli določ- neje govoriti o estetski strukturi te- ga izdelka, bi morali najprej opra- viti s termini, ki se ujemajo z Voljo, Hotenjem. Razpad »tragične« umet- nosti je očividen. Elemente »estet- skega objekta« najdemo šele, ko raz- členjujemo relacijo, ki vodi k ideo- loškim tipom pomenskih opredelje- vanj, čemur pa se v tem komentarju odrekamo. Za objekt Davida Neza »Streha« je prevladalo mnenje, da je najbolj učinkovit predmet razstave. Nekate- re analize njegovega poprejšnjega dela so kazale, da je Nez stalno kori- giral zamisel, da jo je ves čas siste- matiziral v nekaj osnovnih vizualnih učinkovanj, v primarne konstruktiv- ne elemente — pravokotnike, pravil- ne segmente ipd. Barva je nato odi- grala identifikacijsko vlogo, saj je plastiko pokrivala v analogni pozi- ciji, tako da so se barvne ploskve prilepile na konstruktivne (npr. ob- jekti na razstavi v SC Zagreb). »Streha« je močno komunikabilen RAZSTAVA V ZAGREBU: otvoritveni show Andraža Šalamuna 33 objekt, saj jo moremo brez »razbira- nja« opredeliti, poimenovati po ana- logni vizualni poziciji. Totemistično, neprosojno poimenovanje vsakda- njega vizualnega učinka je sedaj znova obrnjeno na predmet sam. Njegov drugi izdelek, džungla iz vla- ken železne volne, je zaradi pomanj- kanja materiala ostal le v zasnovi. Matanovič razstavlja »rimske grič- ke«. Izredna pa je njegova uporaba penaste gume. Lahko rečemo, da ga že ves čas zanimajo novi materiali, enostavni, a tipično učinkoviti. Med te sodi tudi serija slonovskih glav iz penaste gume, kjer se ob natančni izdelavi pokaže tudi njegov občutek za »estetsko vzdušje prostora«. Sicer pa velja vse, kar je bilo zapisanega o njem: ohranja ne-simbolno pomen- sko igro (»sporočanje« se dogaja na vizualnem planu in vse možne trans- parence, poleg analogističnih aluzij predmeta samega, kažejo le stopnje artikulacije vizualnega učinkovanja), ker pa razen predmetnih analogonov ni kakšnih drugih transparentnih in- tencij, je njegovo delo odvisno le od osnovne vizualne informabilnosti. Tudi pri njem lahko nastane razpora med naravnim predmetom in nje- govim preoblikovanjem v penasti gumi, in od tod možnost, da se v ta analogni sklop naseli »humor«. Zadnji avtor je Tomaž Šalamun, vendar zanj še najbolj velja začetna ugotovitev o revnih, »romantičnih materialih« — njegov ambient je se- stavljen iz kupa sena, kupa koruz- nega ličkanja in opeke. Seveda je zato "interpretativno« vse mogoče: tako je mogoče ugotoviti — popol- noma nepreverljivo seveda — da kipar, strt zaradi tehniške civiliza- cije, razstavlja predmete izgubljene- ga paradiža predcivilizacijske Nara- ve, ali pa npr. po reistični dogmi stvari tako ali drugače stojijo v po- zoru, so pozorne in je mogoče ogle- dovanje in čudenje itd. Dejansko smo dobili pozicijo, kjer je seman- tična struktura postavljena v iden- tični prostor z vizualno strukturo. Rezultat je neposredna komunikabil- nost in čista, neprosojna, netranspa- rentna funkcija poimenovanja. Ra- dikalnost te pozicije more zaustav- ljati le še to, da vizualna plat ni dovolj izvedena — tako da je reali- zacija premalo informativno nabita (razlika med vizualnim emitiranjem in govorno vključitvijo). Takim li- kovnim formulacijam, kakor jih pri- kazuje razstava Pradedje — trenutno najpomembnejša razstava v Jugosla- viji — je učinkovitost dovolj zago- tovljena, saj je estetski prostor vsak- danje vizualne skušnje strahovito izčrpan in sterilen. Razstava sodi bolj na prehod leta kakor pa v samo leto 1969; deloma zaradi zavlačevanj, deloma zaradi zamisli, ki se nepre- stano porajajo in ki jih je mogoče uresničiti le s sodelovanjem ustrez- nih galerij. Potrebne so hitre, zani- mive razstave, ki v določenem času emitirajo tolikšno neposredno kon- zumno vsoto inovacij, da pomenijo vizualno izkušnjo. Seveda pa je izra- ba umetnin v dinamični, nehistorični poziciji sprejemanja umetnin večja kakor pa v počasni, slabo apercep- tivni, z apriornimi interpretacijami obsojeni historizirajoči umetnosti; zato pa so nujne hitro si sledeče, dinamične razstave, opremljene le z osnovnimi napotki in seveda z ustrezno reklamo. To bi vsekakor izboljšalo tudi omrtvičeno pozicijo muzejev v sodobni distribuciji vizu- alnih izkušenj. OPOMBE ' Razstava »Pradedje«: David Noz, Milenko Matanovič, Andraž Šala- mun, Tomaž Šalamun. Galerija gra- da Zagreba, Zagreb, Katarinin trg 2. Plakat: Ivan Picelj. Katalog (Ješa Denegri, Braco Rotar, Tomaž Brejc) v pripravi. - M. Bense: Semiotik. Allgemeine Theorie der Zeichen. Baden-Baden 1967. ' Milenko Matanovič, Marko Po- gačnik, Andraž Šalamun. Moderna galerija, Ljubljana, 13.—22. februar- ja 1968. Kat. (T. Brejc). * Andrej Jemec. Mestna galerija, Ljubljana, 19. december 1968.—7. ja- nuar 1969. Kat (A. Bassin); Lapajne, Cadež, Hrvački, Tršar. Mestna gale- rija, Ljubljana, 17. januarja — 3. fe- bruarja 1969. Lat. (A. Bassin); Gat- nik. Logar. Loški muzej — Galerija, Skofja Loka, febi-uar 1969. Kat. (A. Bassin). ■\ B. Rotar: Likovni jezik. Katalog — Problemi. " W. Vostell, J. Becker: Pop-art, happening ..., Hamburg 1966. ' Prim. »Some aspects of contem- porary British sculpture«, Studio In- ternational., januar 1969. ' B. Rotar: Struktura likovnih for- mulacij novega tipa. Sinteza 12, de- cember 1968. • Prim. kat. Nova tendencija 3, Zagreb, avgust-september 1965. dr. IVAN SEDEJ »Naivci« Resne analize »naivne umetnosti« še nimamo. Kljub temu pa je izšla že vrsta malodane razkošnih mono- grafij o »umetnosti« kmetov, frizer- jev, peric, bolničarjev itd. Konjunk- tura naivne umetnosti je pri nas do- segla že skoraj vampirske dimenzije. Vsak čas lahko v časniku zasledimo vest o kakem novem »odkritju«. Na lepem je začel slikati strojevodja! Ker smo v času izboljšanja struk- tur, se pojavljajo v teh vrstah tudi ženske in seveda mladina. Včasih pa preberemo tudi kako vest, kjer se naivci obdelujejo med seboj in si očitajo »lažno« naivnost in podobno. Drugič spet beremo grenke besede o letečih zbiralcih, ki izsiljujejo še ne- znane naivce itd. Slišijo se tudi be- sede o forsiranju, o velikanskih do- bičkih, ki jih imajo spretni prekup- čevalci, o ogoljufanih »umetnikih« itd. Pisec teh vrstic se je pogovarjal z »naivcem« — sicer delavcem —, ki je med svoje papagajsko naučene misli o »notranji nuji«, »izpovedi«, »nekem notranjem ognju« itd. vple- tel kar odkritosrčen stavek: »mogoče bo meni tudi uspelo, poglejte, kakš- ne milijone služi Generalič in dru- gi ...«. Čeravno ni lepo soditi po enem sa- mem preverjenem primeru, lahko ugotavljamo, da je »odkritje« to- likšnega števila naivnih talentov ne- dvomno povezano tudi z željo po lahkem zaslužku in slavi. Lepotice in zvezdice, ki v HoUywoodu iščejo »priliko«, imajo pri nas pendant v preprostih ali manj preprostih lju- deh, ki bi radi obogateli na tak na- čin kot člani družine Generalič ali pa člani hlebinske šole. Ko gledajo bleščeče preproste podobe, ugotovijo, da znajo pravzaprav tudi oni tako sliltati in da to niti ni tako huda stvar. Edino, kar potrebuješ, je od- kritje! Tako imamo pri nas fenomen 34 povsem drugih dimenzij kot (reci- mo) na zahodu. Sen preprostih ljudi ni filmska metropola — marveč Par- nas naivne umetnosti. Ce potegnemo še eno paralelo, bo- mo ugotovili, da je igralska kvalite- ta prsatih in ritastih zvezdic enaka umetniškim, slikarskim kvalitetam naših slavnih naivcev. Zaradi ene ali dveh izjem (Generalič, Virius), ki zaslužijo naziv »naivnega« umetnika zgolj iz formalnih razlogov, saj gre za povsem resno in kvalitetno umet- nost, smo pri nas doživeli podoben strah kot v Franciji po koncu impre- sionizma. Naivni novinarji in manj naivni zbiralci so zavohali možnost zaslužka, obenem pa je prišlo do preproste formule: naivnost = kvali- teta = slava = denar Zato se lahko količkaj trezno mislečemu ljubitelju umetnosti obrne želodec ob razstavi, kakršna je bila recimo v Kostanje- vici. Diletantski »pildki«, surove barve, cenena literarnost — pred- vsem pa želja po slavi — vse to je velo iz dobršnega dela podob. V tej mlakuži so dobile sumljiv prizvok tudi povsem iskrene zamisli in re- zultati. Ob vrtoglavih cenah »umet- nin« se človek lahko vpraša, kje je tista tako slavljena naivnost, kje je neposrednost in kje jç »tista notra- na nuja«? Sicer pa fenomen ni zrasel na zel- niku naivnih in manj naivnih »na- ivcev«. 2e dolga leta gredo državni reprezentančni milijoni za organizi- ranje »naivnih« razstav v svetu. V »vetu smo zaradi kratkovidne držav- ne reklame postali dežela naivcev. V intervjuju za Glas Amerike je ne- ka poznavalka in likovni kritik (ime- na si žal nisem zapomnil) izjavila približno takole: »Zanimivo je, da domorodci (!!!) v Jugoslaviji slikajo tudi na steklo, ko pa vemo, da je to bolj avstrijska posebnost!!«. Kakšno uslugo delamo sami sebi, si lahko le mislimo. Sicer pa dajmo do- morodcem priliko, da se poja- vijo ob sorodnih naivnih delih (re- cimo) iz centralnega Konga. Naivna umetnost kot nedeljski ustvar- jalni ventil je povsem koristna in tudi zaželena. Posamezni skriti ta- lenti lahko tudi prerastejo svoje okolje in postanejo pravi slikarji — vzemimo le Jožeta Horvata-Jaki j a (ki ga povsem po krivici uvrščajo med naivce) ali krajinarja Janeza Sedeja. Potrebno pa bo vrniti pravi zvok besedi UMETNOST. Za vsak naiven in nebogljen poskus se ta lepa beseda ne sme zlorabiti. Sicer pa velja tisto, kar smo ugotovili na začetku — resne analize »naivne umetnosti« še nimamo, zato se bo treba kaj hitro lotiti dela. Caeterum censeo: ali ste že slišali za naivno fiziko? Plagiat? Ob razstavi najnovejših slik Jane- za Bernika v Mali galeriji se nam zastavlja čisto človeško vprašanje o provincialnih merilih v našem pro- storu. Bernikove slike, ki so tako ali drugače kvaliteten in logičen pre- skok, so kot običajno naletele na dvojno vrsto meril. Prva temeljijo v privatniških sferah (in milo rečeno — zavisti), druga si nadevajo plašč objektivnosti. Obema pa je skupno iskanje Bernikovih vzorni- kov, konkretno — gre za Francisa Bacona! Vsak nov »izum« nedvomno teme- lji v predhodnih odkritjih. Vsaka no- vost vsebuje prvine in strukture prejšnjih. Kar je povsem jasno v drugih človekovih dejavnostih, pa je sporno v likovni umetnosti! Figura, potopljena v naslanjač na Berniko- vih slikah, je širše vzeto motiv. In- terpretacija motiva pa je nedvomno drugo vprašanje. Preprosto in forma- listično iskanje »vzornikov« ali celo očitki o »plagiatih« temeljijo v ne- poznavanju umetnosti. Potemtakem so vsi umetniki zapadne kulturne hemisfere, ki so kdaj upodobili Križanega (motiv človeka, razi>etega na križu) plagiatorji, saj gre za po- vsem identičen motiv. Zakaj potem v snobovski prepotentnosti ne naslo- vimo podobnega očitka Picassu za njegov Meduzin splav? Enak motiv in na videz podobna likovna rešitev je lahko (ali pa ni) daleč od plagiata. Umetnik ima nam- reč vso pravico — tako kot matema- tik ali konstruktor — da uporabi vse dosedanje dosežke. Že odkritje ene same nove kategorije v sicer že znani in uveljavljeni metodi je do- volj tehten razlog, da se dela lotimo z dolžnim spoštovanjem in premisle- kom. Bernik pa v znani shemi ni od- kril le novih kategorij, marveč tudi novo vsebino — znanemu motivu je dal nov pomen, ki je obarvan izra- zito osebno. V sporni figuri v na- slanjaču je umetnik združil tudi vse kvalitete svojih predhodnih faz. Ven- dar se mi dozdeva, da kvalitete ra- je ne vidimo — smo pač Slovenci in nam je bliže Bacon. JANEZ BERNIK: Mr 35 GLEDALIŠČE DUSAN JOVANOVIC Kriza občinstva, ansam bla. vodstva, vizije NOBENEGA DVOMA NI: PO- BUDNIK RAZPRAV O GLEDALI- ŠČU NI BILO OBČINSTVO, TEM- VEČ GLEDALISCNIKI. To seveda ne pomeni, da je občin- stvo z gledališčem, takšnim, kakršno je, zadovoljno, daje pa slutiti, da potrošniška javnost proizvode tega gledališča slej ko prej sprejema na neki poseben, ali pa, če že hočemo — neposeben, ustaljen, bolj ali manj zmeren, normalen način, za katerega je značilna predvsem dobršna mera strpnosti, zdravega poprečnega oku- sa, občutka za mero in podobno, pa naj gre za smeh, jok, pohvalo ali grajo, priznanje ali zgražanje — znotraj ali zunaj zidov Talijinega hrama. Reakcije občinstva in javno- sti sploh na proizvode tega gledali- šča, razen redkih izjem, vobče niso ekstremno frenetične, pa tudi ne skrajno hladne, zadržane in nepri- zadete, ali celo popolnoma neeksi- stentne. Reakcije so, toda — najsi gre za še tako med seboj različne tekste, načine uprizoritve in vsebine gledališkega sporočila, prav posebno očitne razlike v načinu reagiranja na predstavo v celoti ni mogoče zasle- diti, razlike med uspehom in neus- pehom predstave praktično ni ali pa je tako minimalna, da ima zato se- veda tudi skrajno minimalen in re- lativen učinek na proizvajalca pred- stave. Mnogo je teorij o tem, kaj te- ater pravzaprav je. ali kaj in kakšen naj bi bil, toda po nobeni izmed njih ni občinstvo dolžno izvajalcem sto- odstotne pokorščine, vljudnosti, ob- zirnosti, zmernosti in podobno. Člo- vek ima neredko vtis, da je to ob- činstvo sposobno požreti prav vse. kar se mu ponudi, zraven pa se vesti tako vešče, da niti izkušenemu opa- zovalcu ni povsem jasno, ali mu je jed sploh teknila, in če je — s ko- likšno mero slasti jo je pospravil. Kako je možno jesti nekaj hudo grenkega, popopranega, kislega ali kako drugače pretirano začinjenega in se pri tem sladko smejati in vljudno ploskati? Ljudje ne žvižga- jo, ne mečejo gnilih jajc, ne zapu- ščajo dvorane, ne protestirajo itd., na drugi strani pa so prav tako red- ki izlivi spontanega navdušenja, ova- cije, dolgotrajni in pogosti aplavzi na odprti sceni in kar je še podob- nih izrazov množične ekstaze ter ne- deljenega priznanja. Ali ni to kriza občinstva ? Morda smo s to ugotovitvijo že prišli do tiste točke, ko bi se prav- zaprav že morali povprašati po tem, ali to naše gledališče z načinom in vsebino svojega delovanja sploh omogoča tako angažiran, dejaven, neposreden itn. odnos občinstva do svojega dela? In: ali ni takšna za- hteva, tako s teoretičnega kot s prak- tičnega stališča, glede na današnje stvarne možnosti komunikacije med umetniškim delom in občinstvom, vse preveč radikalno zastavljena, če že ne iluzorna? Pomislek je tehten in terja resno analizo, ki pa ni na- men tega zapisa. Naj nam bo torej dovoljeno pustiti to vprašanje od- prto in ne glede na njegovo rešitev zastaviti v nekoliko novi obliki sta- ro, malce trmasto vprašanje: Ali je s tem občinstvom kaj narobe? Ali je nujno, da je takšno, kot je? Vpraša- nje je na prvi pogled neumestno, in- fantilno in celo absurdno, je pa mož- no in treba ga je zastaviti, brž ko smo zmožni ugotoviti, da je odnos med gledališčem in občinstvom bolj podoben postarani zakonski zvezi kot pa strastni petošolski ljubezni. Mož- no pa je seveda razmišljati na več načinov in v skladu s temi načini okvalificirati odnos med gledališčem in občinstvom kot: normalen, nekri- tičen, kulturen, zadovoljiv, absurden, nevzdržen, idealen itn. Možno je ce- lo postaviti še bolj radikalno trditev in reči, da tega odnosa praktično sploh ni, da je pravzaprav samo na- videzen, da je resnica tega odnosa Nič. Naj bo kakorkoli že, za vsemi temi odgovori, najsi so takšni ali drugač- ni, je seveda neka predstava o tem, zakaj občinstvo pravzaprav sploh hodi v gledališče, kaj v gledališču vidi, ne vidi, išče, ali: Kaj gledališče pravzaprav je, ali pa: Kaj naj bi gledališče bilo. Ali občinstvo čuti, sluti, pozna, ve odgovor na to vprašanje? Ce ne, po- tem je resnica odnosa med njim in gledališčem v resnici Nič, potem je obstoj gledališke hiše še manj upra- vičen kot, denimo, obstoj živalskega vrta, akvarija ali javnega spomeni- ka. Ce pa občinstvo čuti, sluti, pozna ali ve odgovor na zastavljeno vpra- šanje, potem je normalno in upravi- čeno sklepati, da bo znotraj ali zunaj hiše tako ali drugače zahtevalo od svojega gledališča, da sledi njegovi viziji ter željam in potrebam, ki so v skladu s to vizijo, hkrati pa bo na podoben način nastopilo proti tistim težnjam v gledališki proizvodnji, ki tej viziji ne ustrezajo, ji nasprotuje- jo, jo ogrožajo, rušijo in podobno. NIC TAKEGA SE NI ZGODILO V UPOŠTEVANJA VREDNEM OBSE- GU: POBUDNIK RAZPRAV O GLE- DALIŠČU NI BILO OBČINSTVO, TEMVEČ GLEDALISCNIKI. Zakaj je temu tako? Ali ni simp- tomatično, da občinstvo molči, gle- dališčniki pa se — verjetno v njego- vem imenu — spopadajo s podobo, profilom in funkcijo svojega gledali- šča? Ali to pomeni, da je z gledališ- ko produkcijo vse v najlepšem redu in so torej polemike med gledališč- niki povsem privatne razprtije ne- načelne narave? Ali širša gledališka javnost ni sposobna, ali ni zaintere- sirana, da bi se opredelila za ali pro- ti konkretnim stališčem posameznih gledališčnikov. kolikor so ta stališča načelne narave, in na ta način pri- spevala svoj delež k formiranju SVO.IEGA gledališča? Na ta vprašanja je možno odgo- voriti na najrazličnejše načine; naj mi bo dovoljeno, da jih nekaj skici- ram: 1. Potrošnja gledaliških predstav se dogaja na način inercije, je stvar navade, družbenega ugleda, kultur- nega, nacionalnega in socialnega pre- stiža, samo gledališče pa je repre- zentančna, nefunkcionalna, neodziv- na, vase zaprta struktura, ki občin- stvu nudi. kar pač nudi, nikakor pa ni zmožna nanj vplivati na obvez- nejši. usodnejši način. Iz tega seveda sledi, da samoumevna rutina tega odnosa v osnovi ne vzbuja in ne do- pušča kakršnegakoli aktivnega pose- ga s strani občinstva, ki bi spremi- njal ta odnos in samo strukturo. 2. Potrošnja gledaliških predstav se dogaja na način ljubiteljstva, po- dobno kot zbirateljstvo, ribolov, go- barstvo itn. Pri tem je edino, kar šteje — strast po hoji v gledališče, drugorazrednega pomena pa je vpra- 36 sanje, na kakšen način in do katere mere je ta strast na licu mesta v resnici potešena ter kaj se dogaja z njo izven časa, določenega za izživ- ljanje ljubiteljstva. Ljubiteljstvo je samo sebi namen, njegova kvaliteta je v tem, da je, kadar je. 3. Odnos med občinstvom in gle- dališčem je erotične narave. Oba partnerja slutita in čutita, če že na- tanko ne vesta, kaj hočeta in kaj drug od drugega pričakujeta. Raz- merje med njima sicer variira glede na intenzivnost, razsežnost, avten- tičnost itn. vsakokratnega posamič- nega odnosa, ni pa in ne more biti niti za hip reducirano na zgolj racio- nalno — utilitaristično raven kritič- ne pameti, ki je edina zmožna želeti in agirati v smislu spreminjanja sta- tusa quo. Erotičnost odnosa je ne- vprašljiva obsedenost, ki se samo- osmišlja na temelju v sebi počivajo- čega občutka dragocenosti, vzvišeno- sti in nekakšne vednosti o višji vred- nosti svojega trajanja, ne glede na vsakokraten posamičen uspeh tega dogajanja. 4. Občinstvo prihaja v gledališče, ne da bi pravzaprav vedelo, kaj ho- če in kaj si od predstave obeta. Vsak obisk je tveganje, pot v neznano, pričakovanje nemogočega, priprav- ljenost na vse, popolna odprtost in nezahtevnost, predajanje, vdaja, se- stop iz jaza v nad-jaz, ki se sicer ak- tivno vključuje v tok dogajanja, hkrati s tem pa hočeš nočeš postaja njegov objekt. 5. Resnica relacije občinstvo — te- ater je resnica arene, cirkusa, sta- diona, skratka, resnica spektakla. Pred spektaklom ni ničesar, kar bi bilo v usodni zvezi z njim, po spek- taklu ni ničesar, kar bi se usodno nanj navezovalo. Spektakel nima iz- venspektakularnega pomena, njegov proizvod je samo izčrpanje, ki se do- gaja na način igre. Pamet fakirja, klovna, bikoborca itn. na eni strani ter logika občinstva na drugi strani se stekata v območju fiktivnega, ne- obveznega, nekoristnega, na povsem določen prostor in čas vezanega do- gajanja, sicer pa se izključujeta. Komplementarnost je mogoča samo v okviru spektakla. Pamet spektakla je nasprotna logiki občinstva in ob- ratno. KAJ HOCEJO GLEDALISCN4KI? Ob tem, ko smo skušali odgovoriti na vprašanje, zakaj razprav in po- lemik o gledališču ni sprožilo ob- činstvo, temveč gledališčniki, smo se seveda zelo bežno in brez prave ar- gumentacije dotaknili tudi dveh zelo pomembnih, če že ne temeljnih vprašanj gledališča: vprašanja od- nosov med občinstvom in gledali- ščem na eni in vprašanja misli o gledališču na drugi strani. Morali bi verjetno načeti tudi problem (ne) - organizacije občinstva ter (ne) - organizacijskih oblik hiše kot tak- šne, vendar podobna razširitev pro- blematike ne sodi v okvir tega za- pisa. Iz skiciranih odgovorov je sicer mogoče tako ali drugače razumeti molk občinstva in ga razložiti na najrazličnejše načine, če že ne po- vsem opravičiti; vendar pa iz vseh teh odgovorov, najsi so še tako na- ključni, samovoljni in nepopolni, konec koncev le sledi, da vloga, po- men in funkcija gledališča nimajo danes pri^^ias tistih razsežnosti, ki bi jih uwma lahko imeli in ki bi si jih ogromna večina gledaliških delavcev želela. S tem pa seveda že nakazuje- mo odgovor na vprašanje, kaj hoče- jo gledališčniki in kaj pomeni tako imenovana kriza ansambla. Ce je res, da odnosi med gledališkimi ustvarjalci in občinstvom niso ide- alni, da so — nasprotno — čedalje bolj mlačni, pusti, nezanimivi in to- rej nefunkcionalni, potem je nor- malno in pozitivno, da si gledališč- niki tako ali drugače zastavljajo vprašanja v zvezi z obliko, vsebino in namenom svojega dela. Po izja- vah, pismih, deklaracijah in polemi- kah, ki smo jih imeli v zadnjem času priložnost brati v dnevnem in periodičnem tisku, ni težko ugotovi- ti, da obstajajo znotraj ansambla Drame različne ocene sedanjega po- ložaja, različni odgovori na vpraša- nje, kako z drugačno organizacijo dela in z novo obliko in drugačno vsebino tega dela najti izhod iz zdajšnje stiske ter odpreti nove mož- nosti in drugačno perspektivo gle- dališkega dela. Z drugimi besedami : jasno je torej, da se je v zadnjem obdobju oblikovalo več idejno estet- skih smeri in da torej obstaja več konceptov ali vizij o tem, kaj naj bi gledališče bilo. KAJ JE Z VODSTVOM? V takšni situaciji, ki je izrazito pluralistična, je vloga klasičnega umetniškega vodstva hiše zelo otež- kočena, če že ne povsem onemogo- čena, vztrajanje v njej pa je verjet- no nevzdržno in nesmiselno. V no- benem primeru se v takšni situaciji hotenje vodstva ne more istovetiti s hotenjem vsakega izmed obstoječih konceptov in grup, ki te koncepte zagovarjajo ter za njimi stojijo in jih celo skušajo radikalno realizirati. Vodstvo je torej nujno v situaciji, da hočeš nočeš vse obstoječe kon- cepte in vizije po vrsti blokira ter na osnovi nekakšnega skupnega imenovalca oblikuje neke vrste nad- vizijo, ki je cocktail vsega, kar je, ki nikomur ne ustreza do konca, ni- kogar ne zadovoljuje, nikomur ne omogoča do konca razviti, izpeljati in izkristalizirati lastnega koncepta ter na njem temelječe vizije. Vod- stvo torej sprevidi, da ne more rea- lizirati niti svojega niti kakršnega- koli drugega koncepta, da torej ni več vodstvo, in odstopi. Zdaj pa se postavlja vprašanje, ali je potem, ko neko umetniško vodstvo klasičnega tipa odstopi, ker tako ali drugače ugotovi nemoč in celo škodljivost svoje prisotnosti, še sploh možno, da to umetniško vodstvo klasičnega ti- pa zamenja neko drugo umetniško vodstvo klasičnega tipa brez nevar- DOMINIK SMOLE-FRANCE JAMNIK: Krst pri Savici 37 nosti, da se bo znašlo v na las po- dobni, če že ne isti situaciji kot ti- sto, katerega je zamenjalo. V odgo- vor na zastavljeno vprašanje ni mo- žno kdo ve kako globoko dvomiti. Ta nevarnost obstaja. Iz tega seveda sledi, da bo vodstvo, ki bo sledilo temu, ki je pravkar odstopilo, nujno — vodstvo neklasičnega tipa. Vod- stvo neklasičnega tipa pa je lahko kvečjemu prisilna uprava, ali — sa- moupravljanje. Upravičeno se lahko sprašujemo, če je prisilna uprava posrečen tip vodstva za potrebe neke umetniške ustanove in če je sposobna uspešno, predvsem pa ustvarjalno razrešiti ti- ste probleme, ki niso organizacijske- ga, materialnega in administrativ- nega značaja. Ostaja torej — kot edi- na možna alternativa — samouprav- ljanje, kot nov tip neklasičnega vod- stva. Resnična samoupravljalska vi- zija pa je lahko le tista, ki vse ob- stoječe težnje upošteva, priznava, omogoča in v skrajni konsekvenci tudi realizira, kar z drugimi beseda- mi pomeni: združuje tisto, kar se je izkazalo kot nezdružljivo. Iz tega seveda sledi, da bodo naloge, ki se bodo, če se bodo, eventualno posta- vile pred samoupravi j alsko vodstvo, prav tako eklektične narave, se pra- vi, prav tako zapletene in navidez nerešljive, kot so se kazale umetni- škemu vodstvu klasičnega tipa. KRIZA VIZIJE? S tem pa smo se seveda znašli v neke vrste začaranem krogu, iz ka- terega na prvi pogled ni pravega iz- hoda. Enotna, s kompromisi neokr- njena, sveža, nova in učinkovita vi- zija je videti neuresničljiva in malo- dane nedosegljiva. Dvom v možnost enotnosti na pod- lagi različnosti pa ne utegne biti sa- mo ovira, temveč tudi spodbuda za iskanje najadekvatnejše strukture in s tem nove podobe SNG. Profil SNG in njegova perspektiva v prihodnje ostajata slej ko prej odprto vpraša- nje. Kako se utemeliuiemo ANDREJ INKRET Na tem mestu hočemo razviti in opisati nekatera vprašanja, ki jih v implicitni obliki zastavlja najnovejša kriza tistega slovenskega gledališča, ki je v lanski sezoni proslavljalo sto- letnico, odkar je bilo ustanovljeno Dramatično društvo, in ki tudi sicer velja za legitimnega, institucional- nega naslednika organiziranih začet- kov slovenskega teatra. Znano je, da se je po prvem občnem zboru Dra- matičnega društva, 15. marca 1868., vršila zabava, kjer je imel slavno- sten nagovor pisatelj in gledališki iniciator Fran Levstik, avtor po- membnih predlogov za spremembo društvenih pravil, ki so bila odobre- na na istem občnem zboru. V po- zdravnem nagovoru je Fran Levstik Dramatičnemu društvu in vsemu slovenskemu narodu hkrati živo po- ložil na srce naslednje želje, ki jih moramo v celoti navesti: »Da bi se okoli njegove zibeli zbrale vse najplemenitejše sile, da bi ga podpirale, krepile in pomagale, da vzraste ter da se ohrabri! Poseb- no ti slovenska mladina, ki še imaš nepokvarjeno srce, vneto za vse, kar je dobrega in lepega, kolikor ti je mogoče svoje kreposti pripravljaj domorodnemu društvu, trudečemu se za razcvit visoke, pri vseh starih in novih izobraženih narodih tako zelo čislane in radostno gojene umet- nosti, kakršna je poezija, združena z omiko. Zatorej ni težko verjeti, da nobeno dozdanjih slovenskih dru- štev nima tolikega pomena, koli- kršen Dramatično, kateremu Bog daj da bi obrodilo mnogo raznih sloven- skih iger preizvrstne vrednosti, ter da bi se mu posrečilo, povzdigniti slovensko gledališko igranje in do- biti svoji Muzi dostojen prostor!« S temi besedami je Fran Levstik zaključil govor pri zabavi po pr- vem občnem zboru Dramatičnega društva, najti pa jih je mogoče v sedmi knjigi njegovih Zbranih del. Navajamo jih zato, ker se zdi, da današnja kriza v marsičem rezultira iz Levstikovih želja in pričakovanj oziroma iz bojazni nekaterih vidnih gledaliških delavcev, da so ali vsak hip bodo pozabljena in poteptana, s čimer se bo nazadnje moral znajti v nevarnosti tudi sam smisel tiste gle- dališke institucije, ki se imenuje Drama slovenskega narodnega gle- dališča v Ljubljani in ki ji je nepo- sredno izročena Levstikova dedišči- na. Zato si zdaj pobliže oglejmo nje- gova pričakovanja in želje. PETER WEISS-MILE KORUN: Marat-de Sade 38 Splošno je znano, da je pisatelju Martina Krpana z Vrha pomenila dramatika »najvišji cvet poezije na zemlji«. Tako je seveda samo ob se- bi umljivo, da je naložil Dramatič- nemu društvu najvišji pomen in naj- večje naloge med vsemi drugimi slo- venskimi krožki, saj je bila njegova osnovna naloga prizadevati si za do- mačo dramatiko in za razvoj sloven- skega gledališkega igranja, hkrati pa tudi združevanje vseh najplemeni- tejših sil med Slovenci. To prizade- vanje in združevanje je zaradi po- sebnih lastnosti dramatike in gleda- lišča moralo potemtakem predstav- ljati najvišjo točko, to je bil tako rekoč najvišji in najkvalitetnejši iz- raz in dokaz slovenskega nacional- nega prebivanja. V njem se ni iz- pričevala samo kulturna zrelost Slo- vencev, ampak predvsem še visoka raven njihove nacionalne enotnosti. In ker je gledališče poezija, združena z omiko, in ker ga cenijo vsi, stari in novi, izobraženi narodi, so se z ustanovitvijo Dramatičnega društva tudi Slovenci vključili v krog naj- višje poezije in omike, postali po svojem kulturnem delovanju vsaj načelno enakovredni drugim, tudi večjim izobraženim narodom. Zdaj pa si že lahko zastavimo na- slednje in obenem tudi poglavitno vprašanje: kateri so temeljni razlogi za najnovejšo krizo v Drami slo- venskega narodnega gledališča v Ljubljani in kako se ta kriza kaže? Kaj pomeni, katera vprašanja pri- hajajo z njo na dan? In kaj ima na- vsezadnje opraviti z njo pisatelj Fran Levstik in Dramatično dru- štvo? Ker nam o krizi pač najbolj jasno govori obsežna publicistična dejav- nost, ki jo je mogoče zasledovati v slovenskem in jugoslovanskem časo- pisju vse od torka, 14. januarja na- prej, je skoraj nujno, da si nekatere najznačilnejše odstavke ponovno ogledamo tako, da bo prišel v svetlo- bo njihov dejanski, to je objektivni pomen. Vsa ta publicistična dejav- nost je proizvod gledaliških delavcev samih, občinstvo se tokrat ni vme- šalo. Potrebno je dodati še to, da na tem mestu ne more biti naš namen, da bi podajali definitivne in prak- tične razrešitve vseh opisanih vpra- šanj, saj bi to storili, če bi za res ustrezno solucijo vedeli, že na svo- jem vsakodnevnem službenem me- stu. Naš namen je skromnejši: raz- viti hočemo nekatere načelne vidike in splošne razsežnosti krize; poka- zati na tisto, kar ostaja kljub pravi inflaciji besed za zdaj še nereflekti- rano. Prvi in za celotno polemiko tako rekoč iniciativni spis je pod naslo- vom »Odpovedujem« sodelovanje v Drami (Delo, 14. januarja 1969), pri- občil Stane Sever, ki ga je brez dvo- ma mogoče prišteti med vodilne žive igravce na Slovenskem. V tem spisu so za nas predvsem zanimive na- slednje besede: »Odhajam iz Drame SNG v Ljubljani, ker s svojo prisot- nostjo ne morem več podpirati nihi- lizma ne na odru niti za odrom, ni- hilizma, porojenega iz pomanjkanja strokovnosti, umetniške impotence in duševne jalovosti. Pridružujem svo- jo usodo tragični usodi najstarejše slovenske gledališke generacije . ..« Zastaviti si je treba vprašanje, kaj ta nihilizem je. Odgovor moramo seveda poiskati kar v Severjevem spisu: nihilizem je izenačevanje do- brih igravcev s slabimi; abonentski sistem, po katerem občinstvo plača vstopnino za več predstav vnaprej, ne da bi seveda vedelo, ali kupuje dobre ali slabe uprizoritve; nihilizem je gostovanje s Pinterjevo Vrnitvijo v Celovcu, »pred preprosto publiko koroških Slovencev, nad katerimi je bil storjen s to predstavo nacio- nalni zločin!« in nekaj podobnega so slednjič tudi zamejske turneje Drame SNG brez izvirnih slovenskih uprizoritev. Ce k temu prištejemo še neurejen sistem osebnih prejemkov, pa so pred nami skoraj vsi poglavitni raz- logi, zaradi katerih je Stane Sever že pred leti odšel iz Drame in sode- JACK RICHARDSON-2ARKO PETAN: Smrt pod vislicami FERNANDO ARRABAL-JURIJ SOUCEK: Arhitekt in asirski cesari 39 luje z njenim ansamblom le še ho- norarno. Obenem pa je z navedeni- mi razlogi seveda razločno povedano tudi to, kakšno bi gledališče nasploh ne smelo biti, posebej, če ima v svo- jem uradnem nazivu epiteta »slo- vensko« in »narodno«, saj je s tem tudi navzven jasno izpričan nje- gov specifični in izjemni po- ložaj v slovenskem nacionalnem življenju, in ta položaj pač ne more biti utemeljen nikjer dru- gje kot v stoletni tradiciji ■— v tistih slovitih besedah, ki jih je avtor Popotovanja od Litije do Čateža izgovoril na zabavi Dra- matičnega društva 15. marca 1868. leta, v njegovih željah in pričakova- njih, v viziji gledališča kot poezije in omike, »najvišjega cveta poezije na zemlji«. Tako nam kritični stav- ki Staneta Severja implicitno poka- žejo, da je znamenito Levstikovo vi- zijo gledališča obrnila na glavo prav institucija, ki bi morala biti po vsej zdravi logiki njena najbolj legitimna dedinja, varovavka in uresničevavka. Drugače si res ni mogoče razlagati trditve o nacionalnem zločinu, ki se je zgodil nad koroškimi Slovenci z očitno nihilistično Pinterjevo uprizo- ritvijo. Naše gledališče je potemta- kem prišlo v nesoglasje s samim se- boj, s svojo tradicijo in predvsem seveda s svojim nacionalnim poslan- stvom; izdati je moralo idejo, v ka- teri je utemeljeno, in če bi ne bilo abonentskega sistema, bi lahko po- slej igralo tako rekoč le še za- se. Njegovi najboljši sodelavci so se zategadelj prisiljeni umikati in tako ponovno oživljati tragično usodo naj- starejše slovenske gledališke gene- racije. Vendar to zdaj ne more biti več le tragična abdikacija, ampak je eksistencialna obramba vizije, v ka- teri je slovensko gledališče utemelje- no, pričevanje, da je ta izvorna vi- zija še zmerom živa, in obenem do- kaz, da pravo narodno gledališče, ki je poezija, združena z omiko, brez nje ni mogoče. Z bežnim pregledom nekaterih najznačilnejših pomenov, ki izhajajo iz Severjevega pisma slovenski jav- nosti, pa smo se približali naslednje- mu vprašanju: ali je res mogoče go- voriti tako radikalno o nihilizmu in o tisti visoki ideji, v kateri mora biti gledališče utemeljeno, če naj ima njegovo delovanje sploh kakšen smi- sel? Upravičenost tega vprašanja po- trjuje pismo (Zoper »hierarhijo ta- lentov«. Delo, 28. januarja 1969), ki ga je podpisala večina igravcev iz Drame in ki ugovarja Severjevim trditvam o nihilizmu s trditvijo, da so mnenja o konceptu gledališča, to je o repertoarju in njegovi izvedbi, deljena, da pa je to naravno, saj si mora gledališče prizadevati, da bi zadostilo kulturnim potrebam kar se da širokega kroga gledavcev. Prav tako dokazuje upravičenost našega vprašanja sestavek režiserja Mileta Koruna Ker čarobne palice žal ni... (Delo, 4. februarja 1969), ki predlaga radikalne spremembe v organizacij- ski strukturi Drame. Po njegovem ne bo nobena solucija krize mogla mi- mo naslednjega: »...— razširiti or- gan samoupravljanja na ves kolek- tiv, — prepustiti ansamblu, da se sam odloči za koncept programa, za repertoar, za stil, — dovoliti ansam- blu, da razdeli režije in vloge, — skratka: vrniti gledališče igravcem (ne: igravcu!).« Navedba iz Korunovega sestavka nas na prvi pogled sicer prestavlja na drugo ravnino, to je k ožjim \prašanjem organizacijske strukture, ki jim je bilo sicer posvečenih naj- več besed v vseh objavljenih spisih. Ker nas na tem mestu zanimajo sa- mo vprašanja o temeljnem pomenu, ki ga pričujoča kriza odkriva, in ker se — kakor rečeno — ne moremo posvečati specifičnim problemom or- ganizacije, delitve dela in notranjih odnosov v gledališču (zato smo se tudi omejili na najznačilnejše od- stavke iz omenjene publicistične de- javnosti) — nas mora v Korunovem tekstu zanimati predvsem tisti del. kjer se avtor zavzema za vrnitev gledališča igravcem, za razširitev or- gana samoupravljanja na ves kolek- tiv. Ta del Korunovega teksta nam- reč očitno ne more pomeniti samo tega, da so postali dozdaj veljavni in uzakonjeni principi vodenja ne- ustrezni, ampak da se je moralo tudi gledališče samo znajti v nekakšni globoki stiski. Smisel in pomen nje- govega delovanja sta morala po vsem videzu postati poljubna in s tem vprašljiva. Govoriti je mogoče o različnih konceptih in med seboj celo popolnoma nasprotnih vizijah »pravega«, slovenskega in narodnega gledališča. To pa seveda ima za po- sledico razkrajanje enotnosti med iz- vajavci in padec delovne discipline: ker pa je konceptualno vodstvo kljub temu še zmerom v enih samih rokah, ustvarja »ozračje nezaupanja, apatič- nosti, prezgodnje utrujenosti, ki se včasih celo sprevrže v cinizem«. Gle- dališko delo — ustvarjanje predsta- ve »postaja kliše«. Edini izhod je potemtakem neprenehno samouprav- Ijavsko dogovarjanje celotnega de- lovnega zbora. Z njim naj se premo- ščajo nasprotja in ustvarja tisto pravo delovno vzdušje, kjer delovni proces ne bo nič manj pomemben od finalnega izdelka — predstave. S tem bo gledališko delovanje ponovno dose- glo in očitno tudi obdržalo pravično in zanesljivo Arhimedovo točko, saj bo le-ta v celoti odvisna od vseh posa- meznih so-delavcev: v imenu delov- nega bratstva in v imenu procesa, ki se mu pravi nastajanje predstave in v katerem je nekaj magičnega, bojo nasprotja blokirana, različni kon- cepti se bojo med seboj nevtralizi- rali, gledališče pa se bo potemtakem spremenilo v unificirano združbo, katere smisel je enotnost in enakost. S tem smo pravzaprav že prišli do konca. Ogledali smo si dvoje različ- nih oblik utemeljevanja sodobnega slovenskega gledališča. Več jih kriza ni pokazala. Vendar ostaja naše vprašanje še zmerom odprto: ta- ko Severjeva trda in nepriza- nesljiva kritika nihilizma v ljubljanski Drami kot Konmova odprta vizija razvite samo- upravi j avske združbe sta namreč do- ločno pokazali, da stopa gledališče na pot notranje diferenciacije in da radikalne in definitivne razrešitve očitno niso več mogoče. V tem, ko ostaja Stane Sever pri obrambi sa- kralnega značaja slovenskega gleda- liškega delovanja, ki po vsem videzu ostaja še zmerom »poezija, združena z omiko«, in ko poskuša Mile Korun diferenciacijske težnje blokirati s ko- lektivnim dogovarjanjem in skupnim, pomirjevavnim razreševanjem vseh konceptualnih in organizacijskih problemov, ki naj bi segalo vse od repertoarja do razdelitve vlog, pa se njuni prizadevanji vendarle dotikata. Vsak po svoje poskušata doseči defi- nitivno enotnost in s tem seveda tudi »sakralno« nevprašljivost končnega smotra in socialnega pomena gleda- liškega delovanja. Ponuja se še druga možnost, ki pa jo bomo omenili le v grobem in na kratko. Ce so namreč nasprotja po vsebinski liniji dejansko intenzivna in če nimamo v rokah dovolj zane- sljivega ključa, s katerim bi se mo- gli zares objektivno »odločiti« za najbolj resnični in najadekvatnejši koncept osrednjega slovenskega gle- dališča, če na primer eksistirajo tako težnje po reprezentativnem kot po tako imenovanem eksperimentalnem gledališču in če so posamezne ten- zije zmožne avtohtonih in s seboj skladnih kreacij, potem bi veljalo uskladiti organizacijsko strukturo z dejanskim delovnim stanjem v in- stituciji. To se z drugimi besedami pravi: aktivirati zdaj le potencialno razlikujoče se koncepte v samostoj- ne in zaključene delovne grupe, spremeniti samo na videz enotno in- stitucijo v dinamični, pluralistični delovni organizem. S tem pa bi mogli postaviti v okle- paj vprašanja, ki se danes na neu- strezen način zastavljajo v zvezi s kulturno in ideološko dediščino av- torja Martina Krpana z Vrha. 40 MODA Vizija zgodovine in moda RASTKO MOČNIK MODNI POROČEVALCI presene- čeno beležijo, da postaja moška mo- da ne samo privlačnejša, ampak tu- di že skoraj pomembnejša od ženske. Moške, ki jim v tradicionalni indu- strijski družbi kot glavni gospodar- ski in vojaški moči gre resnost in produktivna disciplina, pripušča po- rabniška družba k lahkotnosti, igri- vosti in neresnosti, ki so jih morali kot nosilci industrijskega razuma doslej prepuščati marginalni skupini senzualnih žensk. Kakor je tehnološki razmah omo- gočil produktivistični civilizaciji, da je navsezadnje le speljala totalno mobilizacijo in s tem demokratično uredila žensko vprašanje — tako je druga stran iste ekspanzije enako- merno razgrnila senzualizem porab- ništva na vse družbene skupine: ženska je dokončno segla po držav- ljanskih pravicah, moški pa prihaja do besede v modi. Razlikovanje po spolih je izgubilo vsakršen pomen in komentatorji imajo prav, ko ugo- tavljajo, da sodobna moda briše raz- like med spoloma: spol je eden ali jih je več, nikdar pa ni dveh spolov. Leto 1969 bo leto anatomije. Telo se prebuja iz okovov, v katere ga je vklenila mehanska tehnologija: de- seksualizacija telesa, neizbežna, do- kler je bilo telo delovno orodje, po- staja odveč, erogene regije se blisko- vito širijo in ponovno zavzemajo ce- lotno telo. Ne množitev spolov ne vstajenje telesa ne moreta biti nevarna vse dokler delujejo železni zakoni pro- dukcije in porabe poznokapitalistič- nega sistema. Sodobni imperialist se brez škode sonči na luči z Vzhoda, ki sije iz milijonskih naklad rdeče knjižice. — Naj gre za eksotiko telesnosti, eksotiko Oktobra ali revolucionarne Kitajske, za eksotiko tujih civilizacij ali lastne preteklosti, vselej je isto igračkanje z elementi zunaj njihove- ga sistema, ista manira — skratka: moda. Dolgolasi Che ni le idol revolucio- narnih množic tretjega sveta in ne- zadovoljne porabniške mladine, tem- več kot modna ikona obvladuje sa- mo elito sveta, ki ga je hotel po- dreti. Vprašanje, ali se je Che skoz dolge lase bančnih eksekutivcev in kulturniških snobov subverzivno in- filtriral v nasprotnikov generalni štab ali pa je sovražnik prevzel nje- govo orožje in ga obrnil v svoj prid. se bržkone obrača proti revolucio- narju. Ne le sporazum med Vzhodom in Zahodom, ne le družna eksploatacija tretjega sveta na način vključeva- nja v enotni svetovni (tržni) sistem : pozni kapitalizem slavi zmago tudi doma, ko zasega svoj lastni drugi in tretji svet. Crna barva anarhije, ki je spo- mladi 1968 spet zavihrala nad bari- kadami evropskih velemest, je po- stala modna barva za zimo 1969. Ta- ka je usoda »kontestacije« : kot obrnjeni (negativni) jezik kapitaliz- ma je brez moči pred njegovim to- talizmom. Anarhistične skupine spa- dajo v isti razred kot mladostniški klani: v razred marginalnih skupin. S Twiggy in z mini krili so si mla- dostniki utrli svojo oazo pod soncem kapitala. Anarhija gre isto pot. »Revolucionarni« študenti razgla- šajo, naj pride na oblast fantazija, in s tem postajajo neposredni dedi- či buržoazne ideološke tradicije, na- pihnjenega individualističnega senti- mentalizma, ki je Lamartina pripe- ljal naravnost v kontrarevolucijo. Dolgo je že tega, kar se je Brigitte Bardot po Saint Tropezu kazala pre- oblečena v hipija. Ce bojo študenti zdržali le še nekaj časa, lahko pri- čakujemo nov modni tip upornega študenta. Kar so iznašli črnci in homosek- sualci, pozneje pa uporni študenti in hipiji, je zdaj kupčija, v katero so ameriški porabniki lani vložili 750 milijonov dolarjev. McLuhan govori o vdoru marginalnih skupin v druž- bo — stavek lahko obrnemo in go- vorimo o sistemu, ki zasega svoje upornike v prostor komplementarne- ga nemira, »neizbežnega za kolektiv- 'no ekonomijo zdravja« (R. Barthes). Družba, ki se živi na način revo- lucije, pa je morala svojo ubijalsko TWIGGY: mladoletnost ni več tabu, ampak norma 41 zgodovinskost potiskati med mislece in poete, je v permanentni revolu- ciji mode našla slikovito pot, po ka- teri speljuje svojo nadležno in vse preveč gibko inovatorsko nostalgijo. Moda, način, kako »včerajšnje here- zije postajajo današnja ortodoksija«, je tako najdoslednejša praksa odpr- tih sistemov, s katero sodobna druž- ba pod pritiskom različnosti v tej različnosti sami uveljavlja diktaturo istega. Kalifornijski finančnik Bart Lyt- ton, ki ni mogel trpeti, da njegovi managerji sklepajo milijonske kup- čije v brezobličnih oblekah, in jim je nakupil modnih oblačil — je ka- kor tiste caduveo princeske, o kate- rih pravi Levy-Strauss, da na svojo goloto slikajo svoje sanje o zlati do- bi, ki bi jo njihova civilizacija lah- ko dosegla, ko bi ji tega ne prepre- čili njeni interesi in prepričanja. Tako v eksotični permanentni re- voluciji mode sodobna civilizacija požira vizijo lastne zgodovine. Tuji sistemi brez moči omahujejo pod korakom modnega človeka. Kon- sumpcija se dogaja navadno kot prevajanje, ki sistem zdrobi, da ostanejo zgolj osamljeni elementi, iz katerih nezadržno odteka pomen, vse dokler ne postanejo votle lupi- ne, poljubno sestavljive prvine po- trošnikove senzualne igre. Tako postaja zahodna civilizacija depozitarij relikvij žrtvovanih civi- lizacij, sargaški vrtinec, po katerem krožijo komaj prepoznavne razbitine mrtvih svetov. Najpopolnejša slovnica, za katero ni omejitev, da iz raznolikih in zme- rom novih prvin, otupljenih njihove funkcije in pomena, sestavlja vselej isti stavek. SPORT Košarka in hoke »družbeno problematična« MARJAN ROŽANC V letošnji športni sezoni v dvora- nah nismo dobojevali le vrste šport- nih bojev, ampak se je zgodilo še nekaj, kar morebiti na prvi pogled ni bilo tako očitno: problematičnemu nogometu, ki je javno zakoračil v smeri poklicnega športa in gospodar- ske dejavnosti že pred leti, sta se na tej poti skoraj neopazno pridru- žila še košarka in hokej. To v šport- nem svetu seveda ni nekaj povsem novega, saj se obe omenjeni športni igri v razvitejših državah, predvsem v ZDA, že dolgo igrata tudi poklicno, košarkarski in hokejski klubi pa so vir visokih dohodkov tako za igral- ce kot za manager j e — novejše in vznemirljive j še je to samo za nas. Pri tem namreč kar ne moremo mi- mo našega specifičnega položaja, mimo dejstva, da ASK OUmpija v nobenem oziru ni in niti ne more biti Boston Celtics, HK Jesenice pa ne Chicago Hawks. Ce torej ugo- tavljamo, da sta košarka in hokej tudi pri nas zakoračila v smeri po- klicnosti, to dejansko pomeni samo to, da sta obe omenjeni športni zvr- sti v svojem kvalitetnem vrhu pre- rasli okvire amaterskega delovanja, ne da bi hokejisti pri tem mogli po- stati poklicni igralci hokeja, klubi pa samostojne in učinkovite delovne organizacije. V obeh športnih zvr- steh imamo torej na eni strani opra- viti z voljo, ki je organsko zrasla iz dosedanjega razvoja ene in druge športne zvrsti same, na drugi strani pa z družbo kot njuno dejansko možnostjo. Prav zato lahko rečemo, da sta obe omenjeni športni panogi s tem, ko sta stopili na prag poklic- nosti, ppstali s svojimi lastnimi pro- blemi tudi tako ali drugače »druž- beno problematični«. Pri tem se nam košai-karji, ne gle- de na njihovo višjo kvalitetno raven, zdijo na prvi pogled samovoljnejši od hokejistov, ker so pač deloma tudi »sprovocirani« k profesionalizaciji svojega športa. Splitska Jugoplastika je namreč že pred začetkom lanske sezone pridobila državnega reprezen- tanta Solmana, ki ga seveda ni zva- bilo v Split le mediteransko podneb- je, zdaj pa hoče v svoje vrste še drugega reprezentanta, Neman j o Djuriča. Ti nakupi gospodarsko ni- kakor niso upravičeni, saj Jugopla- stika le v treh ali štirih tekmah v sezoni privabi v dvorano na Gripah kakih 3000 gledalcev, njen letni do- hodek pa prav gotovo ne presega desetih milijonov, kar je za vzdrže- vanje profesionalnega moštva občut- no premalo; v tem primeru so torej odigrali poglavitno vlogo drugi, ne- gospodarski »faktorji«, med katerimi niti reklamiranja Jugoplastike ne moremo imeti za gospodarno. Toda ta poteza je bila odigrana in zdaj opredeljuje tudi druge kvalitetnejše klube. Samovolja in stremljenje k uspehu sta pač športnem spektaklu imanentna, hkrati pa prav kot taka konstitutivna elementa kluba, skup- nosti igralcev in navijačev; zato si noben klub že po svoji notranji lo- giki ne more privoščiti tega, da bi potezo Jugoplastike omalovaževal ali kratko in malo prezrl. Uspešno tek- movati in proizvajati času primeren športni spektakel je poslej mogoče samo še tako, da klub osvobodi svo- je igralce vseh drugih obveznosti in da jih za njihove košarkarske usluge plačuje, to pa se pravi, da mora imeti vsak klub ali svojega gospo- darskega »patrona« ali pa svojo de- javnost prignali do rentabilnosti. V tem položaju pa so tudi hokeji- sti. Ze dejstvo, da so na primer je- seniški igralci v pičlih treh mesecih letošnje zime odigrali prav toliko ali celo še več tekem, kot jih odigrajo poklicni nogometaši v vsem letu, je najboljši dokaz, da hokejisti niti do- slej niso bili čisti amaterji. Zdaj so torej le na tem, da se do kraja pro- fesionalizirajo, pri čemer pa so ce- lo v boljšem položaju od košarkar- jev. Njihova izrazita »delavnost« bi bila seveda pri tem postranskega po- mena, če bi prav letos ne pridobili tudi številnih gledalcev, ki so prvi pogoj vsakega resnejšega podjetni- štva v športu. HK Olimpija je na primer samo na prvenstveni tekmi z Jesenicami v ljubljanski hali Ti- voli pobral na blagajnah 5,700.000 42 OLIMPIJA-REAL MADRID: je dovolj spektakularno in dovolj gledalcev? starih dinarjev, organizacija final- nega turnirja za pokalno prvenstvo Jugoslavije pa mu je prav gotovo navrgla kakih 12 milijonov. To so vsekakor vsote, s katerimi je že mo- goče računati na gospodarsko pod- jetje, hkrati pa seveda še vedno klu- bu le ne morejo zagotoviti rentabil- nega poslovanja. Vse torej kaže tako, da bosta tako košarka kot hokej v svojem razmahu še naprej blokirana, s tem pa tudi še naprej »družbeno problematična«. Se veliko bolj trdoglavo pa je seveda pri tem dejstvo, da ne košarka ne hokej ne moreta več nazaj, ker se samovolja prav v športnem spektak- lu razodeva tudi kot obveznost, ki jo je treba na vsaki stopnji njenega razvoja upoštevati kot neodtujljivo resničnost. Kakor hitro bi na primer košarkarski klub Olimpija zavrli v njegovem razvoju in mu onemogočili enakovreden boj z drugimi najbolj- šimi klubi v državi, bi to nemudoma postal prav tak ali še večji »družbe- ni problem« od »družbenega proble- ma« košarke same. Naj smo torej voljni ali ne, moramo športnemu spektaklu pripisati prav tako druž- beno občutljivost kot kateremu koli drugemu področju družbenega živ- ljenja. Tudi materialna družbena od- govornost ni v športnem spektaklu skoraj nič manjša kot v kulturi ali kje drugje; omiljena je predvsem z večjo pridobitniško močjo samih vrhunskih klubov. Prav to pa je na- vsezadnie ti'di tisto, kar tej »druž- beni problematičnosti« že nakazuje rešitev: dokončno funkcionalizacijo športnega spektakla. Vsekakor je tu moraliziranje še najmanj na mestu. Vrhunski nogo- metni, košarkarski in hokejski klubi so že zdavnaj zgubili pomen in vlo- go, ki jim je pripadala nekdaj: vlo- go narodnega prebudništva ali zdru- ževanja pod okriljem nekih višjih namenov. Zdaj v njihovih okvirih niti parola o zdravem duhu v zdra- vem telesu ne drži povsem. Zdaj nji- hovi medsebojni spopadi so, kar so, športni spektakel, ki se odvija po lastnih zakonih, v katerih se nema- lokrat preizkušajo že poklicno obo- lela telesa in nič kaj zdravi duhovi. In vse, kar nam preostane, je to, da ta športni spektakel priženemo do funkcionalnosti in samostojnega živ- ljenja v njegovih lastnih okvirih. To je namreč tudi edini način, da bodo moralne, higienske, zdravstvene, na- rodnostne in vse druge dolžnosti v športu prevzele institucije, ki so te- mu namenjene in skozi katere mo- rajo tudi poklicni športniki: ama- terski klubi, šolska športna društva, TVD Partizan .. . 43 Vladimir Gajšek Razodetje ... In tiste dni hodo ljudje iskali smrti, pa je ne bodo našli; in bodo želeli umreti, a smrt bo bežala od njih. (Razodetje apostola Janeza, 9, 6) 1 prvič: Gospa Marija je pogledala čezse, kakor da bi nekaj iskala v raaoveanem in pritajenem vzdihu, nekoliko sklonjena nad šivanje, nad zapoznelo kr- panje, v rokah je držala že tisočkrat obrabljeno kombinežo že posivele in kar nekam mokre barve in na mizi je ležala knjiga s svetimi podobami in s svetim naslovom o življenju svetnikov ali nekaj podobnega, da, in prav takrat je potrkalo na vrata in gospa je zamukala s svojim težkim glasom »Le naprej!«, in nisem vedel, ali naj vstopim v ne- kak.šni zlobni in zamolkli slutnji ali pa naj ji po- kažem najprej lep obraz, kar je spodbudno za mla- de ljudi. Vsekakor bi se bil moral seznaniti že mnogo prej s tem idealnim trpinčenim in izmuče- nim bitjem, s tem bledim okostnjakom, s to revo iz predmestnih mrtvašnic. Suhe in dvignjene roke v molitvi. Srepi pogledi in blagi, blagi, nežni in materinski nasmehi. Moral bi se ji prikupiti, da bi se lahko oddaljil od njenih muk, od njene pozabe. A prav zbliževanje me je uničevalo, saj nisem vi- del nobenega pravega razloga, ki bi lahko opravi- čil moje vsakodnevne obiske, kot to počenjajo na primer obiskovalci bolnikov, kontrolorji, socialni delavci, duhovniki in kar je še ljudi iz vrste jav- nih delavcev, ne, vseprej sem čutil nekakšno notra- njo silo in potrebo, da jo pridem znova in znova nadlegovat s tisočerimi navidezno nepomembnimi in včasih kar nesmiselnimi vprašanji. Kajpak sem skoraj zmerom premišljeval o tej šestdesetletnici z mladim srcem in z belim ribjim mesom, ki je di- šala po bolnišnicah in po kloru in po narkozi. Ni- sem se mogel odtegniti njenim strogim, asketskim značajskim črtam na obrazu, četudi sem se kar naprej in naprej trudil, da bi pozabil vsako besedo, vsak njen gib, vsako njeno nepremišljeno, skoro smešno kretnjo, vsak njen mrzel, a vendar otožen pogled, ki se je znal utreti v oči sogovornika in za- sliševati, kar naprej spraševati, ta pogled, ki je presunil tudi mene in mi zlepa ni dal miru. Pred- pasniki in turška kava ob petih popoldne. Sonce na obzidju, ki leze kakor mravlja zdaj sem zdaj tja in se igra s senčnimi robovi. Vrišč otrok, packanje z blatom in vodo, klici materinskega gneva »Sine, pusti vodo pri miru, sem ti rekla!« in zdolgočaseni stari Gregor, ki počasi seslja svojo milijonkrat pre- žvekano pipo in sam pri sebi razmišlja o Društvu upokojencev, o svečanih pogrebih in o navadnih krstah, o svečah in o rožmarinu, pomočenem v vo- do, o svojih mrzlih u.stnicah in o vekah, ki mu jih bodo vsekakor kmalu zatisnili, potlej je še majhno, umazano dvorišče, ta ležeča hiralnica, ki se raz- penja od hiše do hiše samo zategadelj, da ljudje lahko gledajo sosedom skozi okna in prisluškujejo hišnim notranjim utripom. V teh hišah sploh pre- bivajo ljudje, ki so že zdavnaj odmrli, a se prav zaradi svoje otopele vneme in muke še vedno drži- jo pri življenju ali pri svojem životarjenju kakor bolhe srajčnih robov. Nič jih ne vznemirja, omrt- vičeni so, čeprav bi se hoteli kdaj pa kdaj dvigniti iz bebastega sna o lepšem življenju in o uspehu. Tudi gospa Marija, to izsesano staro dete z otro- škim srcem, ta redoljubna gospodinja, ta čistunska ženskica, tudi ona hira v svoji nepomembni in ne- uravnovešeni sanji, da bi se dvignila nad svet. A prav to notranje, duhovno upanje jo priklepa na najsiromašnejso bedo, na nemir, na noči biez spanja; ne more se potolažiti s preteklostjo, ne more pozabiti vseh žalitev, ki so se ji vse življenje rogale v obraz, da je norica, da je čisto navadna ženska, ki ne bo doživela niti trohice človeške ča- sti; stalno je koga sumila in verjela je, da je ves svet zarota, ena sama velika zarota proti poštenja- kom. Tudi o gospod usmili se nas nič ne pomaga. Ce jo pogledam bolj od daleč, se mi zdi kakor v sanjah, samo v nekakšnih bledih zelenkastih obri- sih; stoji pri oknu ali pa se vrti sem in tja po ku- hinji med neslišnim tiktakanjem ure. Konjak baje poživlja kri. Treba bi se bilo zrediti za nekaj kilo- gramov, postati bi moral atlet ali star mornar z močnimi mišicami. Nekaj bi moral storiti za to obupano gospo Marijo, a ne vem, kaj pravzaprav hoče, ker je vsaka njena želja usmerjena predvsem v prikrito maščevanje, v ljudomrzništvo. Madame Pompadur. Krokar in sivo perje na višinah. Desti- lirani možgani, hladna voda, zenice, ostanki mra- kotnih sanjskih podob v zevajočih ustih. Žarenje teles. Abu Simbel in Ramzes II. Bogovi ostanejo v kamnu in v cerkvenem petju s svojimi insigni- jami. Proti človeštvu, ukleti so proti človeštvu. Vsekakor bi moral nekaj ukreniti, sedaj in tukaj, potem ne bo več časa, nič več ne bom mogel storiti zanjo, čeprav se bom trudil na vse pretege, da bi se ji znova in bolj približal, da bi se ji prikupil kot lastni sin. Ampak zakaj je zadnji čas toliko po- grebov, toliko nesreč? Nikjer ni več človek varen, še ko spi, se dozdeva, da ga mučijo neprijetne sim- bolične prispodobe, ki se jih zjutraj nič več ne za- veda. Sloko in drobno telo je kar nekam nesklad- no, posebno če pomislim, da bi moralo biti vsaj za delček višje in nekako bolj elegantno, bolj aristo- kratsko; takšna nenavadna in ničeva podobica pa mi gre po malem kar na živce in me priteguje ne- mara še toliko bolj, kolikor bolj se razburjam za- radi stikov z njo. Zakaj zdi se mi, da je to bitje brez prave vrednosti, da trpi nekje globoko v sebi in gleda halucinatome cirkusantske predstave, da se zjoče le kdaj pa kdaj sama v sebi in pričakuje priložnost ali beg iz osamljene vsakdanjosti. Njene oči so vznesene od sovraštva in vendar pričajo 137 tudi o zenslîi, že zdavnaj izgubljeni ljubezni, pa o mrtvoudni uvelosti, ki nastopi v zapuščenih letih, v trenutkih, ko ženske ne iščejo več lepote in vzdihljajev in razneženih src, ampak se umaknejo v kopalnice in se spominjajo na davna, izgubljena leta, kakor da bi stalo pred njimi v ogledalih golo, zelenkasto otroštvo. In prav ta samoljubna logika, ki jih peha v omrtvičenih jutrih v široko, zbegano, utrudljivo muko, prav to samoopazovanje jih vzne- mirja in jim riše v obraz starostne gube. Šepet in mrmranje molitve. Roženkranci na uvelih, mate- rinskih prsih, dolgi stebri in kipi, hladilo in mir. Ena sama pet vodi k visokemu oltarju, spredaj se je zabil prezbiterij. Agnus dei. Agnus dei. Majhni prtiči prekrivajo s cvetjem žarenje in blede, vošče- ne sveče. Starostno, zapuščeno petje, pričakovanje večne nesmrtnosti. Tukaj, tukaj nekje je tekla pot njenega otroštva, njene tercijalske duševne bo- lezni, med klečalniki in med kamnitimi stopnicami, kjer Eo podeljevali hostijo. Tukaj, da, tukaj nekje so obhajali večno nove krstne predstave, zbirali so se v sovraštvu in s hinavskimi nasmehi na licih, poklekali so in zavijali napol slepe oči v somrak nekam navzgor, buljili so v vitraže, tam zgoraj, tam zgoraj, kjer predstavljajo delci stekla in svin- ca novo resničnost. Obletnice, vino in rožice. Vri- skanje. Jck. Spomniti bi se moral kakšnega poseb- nega slavja, kjer smo noreli in nismo vedeli za mučno preteklost, ki prebiva v teh ostarelih hišah, v teh dvoriščih, v teh zapuščenih, podrtih ljudeh. Krema venus za lice. Puder in eau de cologne. Prh- ljaj na ramenih, mastni, zlepljeni lasje. Dolge škar- jice prerežejo trebuh. Otrok zaveka. Čigav je; či- gav strežnik bo, ko bo hotel postati velik? Dolžina dneva poraste od devet ur sedemindvajset minut na deset ur petinštirideset minut, dan se podaljša do konca meseca za eno uro in sedemindvajset mi- nut. Nepomembne številke v februarju. Sneg kop- ni. Beli lasje odpadajo v krstah. Boljše krmljenje. Sodni dnevi. Zametel je sneg, veter je spet v drev- ju. Villon z balado za obešence. Pa ne pojdem prek poljan, je v poljani črni vran, je v poljani noč in dan. In gc^pa Marija govori o lastni smrti, kakor da bi pripovedovala o svojem šivanju, ki je tako nepomembna zadeva v njenem življenju, da je sploh ne bi bilo treba omenjati. Krčevite igle. Na- mesto v blago bi lahko zasadila konec v meseno gmoto in priteklo bi nekaj črne krvi iz modrih žil, koža bi se razlupila v vsem zločinskem sijaju. »Tu- kaj je življenje sploh sramotno!« si mislim pre- prosto in žvečim v sebi vse časopisne oglase o naj- denih predmetih, čestitkah, oznanilih vseh vrst, o koncertu in o kinematografih, o vesteh z vseh strani, o oglasih za stanovanja in o ženitnih po- nudbah. Mogoče bi gospa Marija še vedno lahko našla svojim letom primernega ljubimca, takšnega brez lakote in brez spolnosti in z lepo pokojnino. Takšni ponavadi hitro umrejo ali zbolijo na smrt, navajeni samotarskega življenja. To jih uniči, ta kuhinjski, smrkavi smrad, mušice na prtu in na kruhu. In nekje spodaj se spet po kanalih sučejo vraževerne podganice in so tiho kakor tercijalske cerkvene miške. Nič ne pomaga, kadar si prizade- vam na vse moči, da bi pomagal komu z radodar- nostjo ali zgolj z dobrim nasvetom, ki je, vsaj po mojem, le vnaprej pripravljena in zahrbtna zvija- ča; moral si bom izmisliti kaj bolj prepričljivega, da bom zadostil radovednim ženskim očem, da bom zadovoljil skrito muko, ki se skriva globoko v nje- nih zenicah, pa tudi v gibki, čeprav nekoliko pri- vzdignjeni hoji. Ali igram vlogo duhovnika, odre- Senika, sodnika, krvnika; kakšno vlogo sem pre- vzel, kakšno masko sem si nadel na obraz. Saj ne pričakujem nobene koristi od izmozganih bitij, po- sebno pa še ne od gospe Marije, ki ne bi mogla s svojo podporo preživljati cel mesec niti psa, če bi ga seve imela. In vendar vztraja v enakomernih ritmih, ohranja se in preraja, šiva in krpa svojo kombinežo, kakor da bi sešivala svoje izznojeno meso. Mumija. Tutankamon. Zlate maske mrličev. Rumena barva. Beli, koščeni zobje. Nekakšno smeš- no šepetanje. Zunaj pa vse zaudarja po crkotini, ki je nobeden noče odpeljati. Baje je pred letom dni smrdelo tudi v njeni sobi pod velikimi stopni- cami. Zakopali naj bi bili v stopnice mrliča. Zazi- dana lobanja, rečice in zlati zobje. Potem je neke- ga dne nenadoma prenehalo tiščati v nos, spet je lepo zadišalo po kloru in po čistem perilu, pa po čistilih najrazličnejših vrst. Varikina, praški za strojno pranje, udarjanje ritmov. Radio aparat, oglušela ušesca, netopirji. Nikjer ni videti niti drobca umazanije v tej kuhinji, niti enega samega ostanka hrane po popoldanskem obroku ali po ko- silu, nikjer ni niti najmanjšega prahu, ki bi pričal o neredu. Tudi takšna higiena, takšna bela in mir- na razsežnost me hromi in mi jemlje živce, čeprav skušam težka občutja čim lepše in bolje prikriti z navajenim nasmehom. Ni mi všeč njena prita- jena hinavščina, s katero se izmika, kakor da bi bila ponorela ali kakor da bi pričakovala, da se bom vsak hip vrgel nanjo in jo spolno oskrunil. Prestara je, da bi počel kaj takšnega. Njene oči pa znajo biti tudi velike in prisrčne, širijo se v mrzli dobroti in odpirajo se kot nočne rože. Takšna je blaznost. Zaprejo te v štiri stene, da bi lahko pre- skušal učinek telepatičnih, budističnih vaj, da bi se lahko namučil sam s seboj in s svojo odtujeno, pri- čakovano mislijo, češ da se bo nekaj spremenilo. Lepo te strpajo semkaj in nobenega upanja ni več. Samo sumničenja ostanejo in kletve in brezzobi nasmehi. Tega se najbolj veselim v strašni grozi, srh me spreleti po hrbtu, ko zdvomim v normalno stanje gocipe Marije. Saj ne more biti nora, preveč je zvijačna in dchra, preveč pričakuje od svojih so- sedov, ki jo sovražijo, vsi do zadnjega. Ne morem je obsojati, ker bi s tem obsodil tudi samega sebe, saj prihajam k njej samo jaz, pa tudi jaz ne vem, kakšen razlog bi poiskal v opravičilo za svoje obi- ske. Preprosto pridem in govoričim od jutra do ve- čera, včasih posrebam medtem malo juhe in zele- njave in spet nadaljujem vegetarijanska razmišlja- nja o čistem življenju, o dobrosrčnem, visokem ma- terinstvu. Nič ji ne morem prikriti, povem ji vsako resnico naravnost v obraz, čeprav je sprva kar ne- kam sumila vame in v moje prašne obiske, ki oo vedno zaudarjali po svečah, tako da se je meni sa- memu zdelo, da ji prinašam smrt v hišo. Sklenjene roke in rakaste tvorbe. Zadnjič je pisalo o takšnih stvareh v časopisu. Predmestje je sprejelo vsako novico z velikim zanimanjem, kakor da bi že šlo 138 za konec sveta. Posebno so zanimivi pionirji Je- hovci, ki upajo v skorajšnjo odrešitev Mihaelovo. »Sodba je pred vami, poslednja £4)dba se bliža in jaz bi se rad o teh stvareh pogovorila z vami!« mi pravi neka babnica, kadarkoli jo srečam, čeprav me že njena prisotnost sili na bruhanje, saj bi za svoje izmaličeno hrepenenje po moškem prodala še satana, če bi ga le kje mogla stisniti na dražbi z moškimi ustnicami. Sicer pa ne vemo ne ure ne dneva. Nekaj se ustavi v telesu, v tem neproduš- nem živem stroiu, kakšen vzvod ali kaj podobne- ga, in večna dušica odleti v nebesne višave. Vsaj tako pravijo in verjamejo. Zgoraj naj bi bilo več- no veselje in večno življenie naj bi živelo v raj- skem vrtu. Adam in Eva. Človek in življenje. Iz- virni greh v barskih lučeh. Prodana koža, stekle- nice šampanjca in tako imenovana ciganska muzi- ka, ki škripa na vse pretege in ubija še tisto tro- hico moči in volje, ki jo prinese obiskovalec v za- pozneli somrak. Bedrca. Meseno poželenje in užitek fetišistov. In teroristi, ki razbijajo kipe, ki se dru- žijo s pustolovci. In lefïionarji, ki so pobijali črnce na veliko in so se vrnili kot nedolžne ovčice in do- bili državno odvezo. Agnus dei. Ki cdjemlješ grehe sveta. Baje je od 1914. leta zavladal Odrešenik v nebesnih sferah in sedaj pregleduje statistiko do- brih in slabih del. Baje ima pri vsem tem največ prstov stari Zid Ezekiel, ki se mu je bledlo in ki je bil dober fant, ki je preživel vse svoje življenje med stebri gotskih večnih lučk. Vsekakor pa je najpoglavitnejša znanstvena razlaga življenjskih sokov, ki se razvijajo v telesih. Kisline ali nekaj podobnega. Vročina v zraku. Gospa Marija ima zmerom sklenjene roke, zibaje sem in tja pogleda vame, s pobešenimi očmi še nekam v kot in išče pajčevine, ki jih nikjer ne more biti. Najlepše je sumničiti vsakogar in v vsakem zagledati svojega sovražnika. Sele potem sledijo opravičila in tiho obžalovanje. Distentio animi in sveti Avguštin na belem kamenju. Vsak se obrne vsaksebi, ozre se v svoj sanjski, motni, zeleni ali rdeči svet in prepeva po željah in radio igra stare melodije izpred petih let, kar je strahovito nezanimivo, da, celo dolgo- časno in brezpredmetno, in ljudje se ujedajo za svoj vsakdanji košček kruha, za med otrokom, za sodnijskimi razpravami se solzni potem objemajo, potem ko so izgubili testamente, ti ponarejevalci in grobarji. Ce se kdo poskusi sam s sabo, tedaj go- tovo omahne; ne zaradi svoje nemoči, kot bi si lah- ko kdo mislil, temveč predvsem zavoljo svojega divjega bega pred seboj, zaradi svoje vseobsežne misli, ki načenja sleherno stvarco, sleherno božan- stvo, sleherni kip, sleherno sliko. Moralo bi se pravzaprav nekaj zgoditi. Brezdušje. Zeleni utop- ljenci. Sankt Pauli in matrose in cipice. Zobati na- smehi v predmestnih kinodvoranah. Slečene opice s kožo iz krokodiljega usnja. Prekleto. Spet se ob- račajo v tem bobnarskem, divjem, črnskem ritmu. Pobijanje za jutrišnji vrček piva. Plešci, ti imajo največ sreče z zobmi, ker so izgubili glavo na božji dražbi. Tonzure. Sele tedaj se gorpa nasmehne in se s komolcem nasloni na mizo, da bi podprla utru- jeno glavo. Otožnost ji brli z obraza, nekaj jo še zmerom muči in ji ne da miru, nekaj nenehoma še- peta, a mi tega noče razkriti, čeprav iz trenutka v trenutek pričakujem, da bo zdaj zdaj povedala na glas, kaj misli, da se mi bo skratka zaupala in izlila svoj srčni vzdihljaj ali kakšno žolčno pole- miko. A to so trenutki neskončnega strahu, ki se pozibava v njenem srcu kakor visoka in dolga igla. Gleda mrzko in tako neveselo, kakor da bi me lah- ko mirnodušno ubila. Nič ne vem o teh notranjih bojih, preveč so odmaknjeni in popolni. Celo sama jih ne more razumeti, teh notranjih zavestnih in živčnih tokov, ker jo samo in samo preletavajo in ji ne dajo miru, ker so pač nespoznavni, nerazčlen- Ijivi. Smili s-e mi. Pri moji veri, res bi ji lahko kje pomagal s kakšnim dobrim delom ali pa bi se po- zabaval, da ne bi neskončno mislila na zaroto, ki jo je skoval svet zoper njo. V vsej njeni preproščini je toliko zlikanega, olikanega, oglatega, da je vsa- ka njena beseda le dvoumen krik, da je le v dvo- mu in obupu. Zategadelj se mi smili. Oziram se na- njo kakor na svojo mater ali kakor na svojega otroka, kar nekam družinski sem z njo, dasiprav nimam nobene tesnejše zveze z njo mimo te, da jo vsak dan kar tako, skoraj brez namena obiščem in poslušam zgodbe utrujenega skeleta. Hozana sinu Davidovemu! Vprašanje je, kako bi naj načel po- govor o kakšni pomembnejši stvari, o kakšni smi- selni vsebini, ki bi naju oba razburila in bi se lah- ko potlej svetohlinsko umaknila vsak vase. Tako pa sva odprta drug do drugega kakor dve luči, če lahko plehki pogovor sploh primerjam z lučjo. Nekateri so takšni, rekel bi, kar nekam skriv- nostni s svojimi omarami, s svojim porcelanom od stare mame in s svojimi družinskimi rečmi. Nihče jih ne bi mogel prevarati, namazani so z vsemi žavbami, sobijo mastne ustnice in vihajo zariple nosove, pogrgravajo s hripavim glasom in berejo večernike, kjer imajo priložnost izvedeti vse o umorih v zadnjem tednu. Glava boli. Noge odpo- vejo. Roke se vrtijo in ein ein, cincin ein zagodejo zunaj vrata na hodniku. Nekdo je prišel. Seveda, stari Benjamin, tisti, ki je že nekajkrat izgubil zavest zaradi svoje pijane žene in tudi sam hli- pal s pijanimi solzami: »Oh, moja stara, kmalu bova tam, med zelenjem!«, ki je požvižgaval cele dneve zmerom isto melodijo, kakosejižereče, ne morem so spomniti, preveč je improviziral in bil je neznansko vesel prvega v mesecu, ko sta se lahko z gospo neznansko napila in pri- capljala kakor dva vzdihujoča, stara mačka do- mov, ne da bi vedela, kaj bosta počela drugi dan. Zvi, žvi, žvo, žva, žveglica v njegovih ustih. Sli- nasti polž. Francozi jih radi uživajo. Spolnost in afrodiziaki. Tabu. Spet in spet črnska glas- ba, jazz in blues ob dveh ponoči, ko včasih pri- žgem radioaparat. Drevi bodo spet na uličici vstale drobne sence. Tihi ljudje z izmozganimi in okostenelimi ličnicami. Dolgi, suhi jeziki. Be- bavost, ali kako se že tej stvari pravi. To bi lah- ko postal svet pred potopom. Psalm. Jeremijeva žalostinka. Moč in vstajenje iz podganje uličice, kjer sonce spreminja svojo luč v žveplen dim. Ma- loverneži. Judeži. Iškarijoti. Idioti. V izbruhu je- ze imam priložnost videti njen strah. Kaj imam sploh ob njej, zakaj jo kar nadlegujem in naprej in naprej nemo sprašujem in vrtam z besnimi, ti- šinskimi vprašaji po njeni možganski skorji? Vi- 139 dim, kako razpada, kako se razkraja. Preživeli so taborišča in koncentracijo. Aleluja. Mučilnice in ciklon B. Fenol in injekcijska igla v srcu. Nalahno je pogoltnila besedo. Pravkar sedaj. Mozaiki in ptičja hiralnica. Golobi in sveti duh, ki se spre- letava nad velemestnim hrupom, ki prinaša smrtno tišino. Ali pa vodomci. Reke, potočki, ribi- ce. Kuhinje z zaprtimi okni, kjer cvrčijo rakci v vreli vodi. Hudičev kotel. Martin Luther ob Bibliji in Lucas Cranach in Jonas Justus in Apel. Posre- dovalci pri kmečkih uporih, Friderik Modri in- takodalje. Worms. Gospa Marija je luteranka, če se ne motim, in ti so najbistrejši, najostrejši jezik imajo. Mučenci. Zwingli, pravi in se smehlja. S tem hoče povedati več, kakor je mogoče, in o imenu pravzaprav nima čisto nobene predstave. Dvojniki. To je moje telo. Tisto je tvoje. Simbolično, vzdi- hujoče zvonjenje, žvenket kovačevega kladiva. Dvigne obrvi. Stisne ustnice, nekam nerodno ji je zaradi mene. Saj niti sama ne ve, kako me more trpeti in mi pripovedovati o svojih bolestnih sa- njah, o bližnji smrti, ki jo bo vsekakor hitro dole- tela, morda že čez kak hip. Tega se tudi jaz bo- jim. Blodnje in blodnica. Nič novega pod soncem. Zviti ranjenci iz svetovne vojne, ki skrivajo svojo prizadeto duševno podobo pod treznjaki. Nič ne povejo o tem, vztrajno in zagrizeno se spreneveda- jo, vsaj tako se mogoče tudi lahko odrešijo z izgo- vorom, da so čisti, jekleni ali iz stekla. Obrcani šentjernejci v solzni dolini. Kačurji in cankarjanci. Predujmi v petek zvečer in čenčanie o Chagallu. Sedem prstov namesto šestih. Kladivce in nako- valce. Brnenje v ušesih. Motorji, sami stroji v dol- gih vrstah, kjer skačejo majhne delavke-kobilice. Modre delovne obleke, ki so se porazgubile med sivim, naoljenim železjem ali ki so se napenjale v grešnih pregibih med statvami, med umetnim po- skakovanjem čolničkov. In sploh vse je spominjalo z rdečo zidno opeko na spolno občevanje. Poznam vse te blodnje, dobro vem, da izvirajo v eni sami zavestni točki in se porazgubijo v mravljinčje la- birinte. Nekaj medlega prepeva v steklih in zgoraj nekje so laboratoriji, kjer preizkušajo sluh. Srh. Mrzlica. Ogenj v očeh. Izprazniti bi moral žepe ka- kor na carini. Kaj vse bi našel? Vestno se zaga- njam v sveti svet, ali pa hočem z gologlavim iska- njem iztisniti iz nekaterih bitjec vsaj drobec po- topljene in krpaste resnice, ki se je črno in krvavo strnila v njih. Povratno osebni zaimki. Vrnejo se, obrijejo se, gugajo se, iščejo se, vedno sami v sebi. Sub specie aeternitatis nihil. Oglušeli motorji. Če- trta dimenzija in večerni zvon iz temnih lin ... stvarnik nebes in zemlje in beznic in jutranjega sonca, ki vzhaja na uličici točno opoldne. »Hvala,« sem rekel in malomarno gledal na strop, kjer je visela muha v pajkovi mreži in jo silovito, silovito stresla. Ljuba moja, smrt prihaja. Virgo intacta. En dan življenja. Sentimentalna skrb nič več ne pomaga, le malo podaljša tresljanje. Kako? Se in še treses, se treses, zrrk, zrrk, nič več te ne odreši, drobno črno bitje z belimi spletenimi kitami. Krilca ti bo odtrgal, krvoses, posesal ti bo lepe očke in v obrazu boš imela nekaj komaj navidez starostnih gub. Razkaži svojo golo muko. Muha, čisto majhna, in pegasti, smrtni strah. Gotovo sliši, kako jo preganjajo ljudje in pajki. Sedaj bo kmalu konec s teboj. Nocoj pa, oh, nocoj, ko mesec svetil bo ... Tudi mreža se je tresla in kar nekam brnela, veselo je poskakovala z žrtvijo zdaj sem zdaj tja in staremu pajku se sprva sploh ni ljubilo, da bi uničil žuželko. Zakaj neki. Naj se utrudi. Torej pajki in muhe na stropu. In to kar v tej čisti, mrzli, pobeljeni, tisočoglati sobi! Kar neverjetno se mi zdi, čeprav prikrivam pred gospejinim obrazom in pred njenimi preiskovalnimi očmi svojo izkušnjo, svoj bes, strah in obup. Neskončno zabavno je pri- krivati smrtni strah pred drugimi z bledico in se celo pri tem smehljati za vsakdanji, naš vsakdanji kruh. Amen. Zadušnica s krsto in miserere. Zrcalne podobe v očesnih votlinah. Kje so oči? Nič več o tej zadevi. Prevroče. Vsekakor pa je najpomembnejše, da se nekateri umaknejo v temine in verujejo v boljšo, časovno in prostorsko razsežnost učloveče- nja; takšni živijo že sedaj izven družbenih ječ in nič več ne iščejo v večernih oglasih svoje smrti, svojega rojstva ali svojega zanesenjaškega uspeha. Njene roke so se dvignile iz temnega predpas- nika, nekam naprej so se nagnile in mi skušale dokazati, da je molitev edina milost božja. Smrtni nasmeh, pomislim najprej in pravzaprav sploh ne mislim, kam segajo njeni prsti, ali naprej ali na- zaj. V svetlobi zaudarja vsaka beseda, da, prav vsak zlog po kuhinjskih prtih na mizah, po komaj umiti posodi. Rdeča krvna telesca napolnjujejo so- bo in se zrejo z belimi. Čutim to in sovražim do zadnjega mišičnega vlakenca. Zavest mi popušča, če pomislim, da bi napravila samomor v tem ukle- tem popoldnevu; še jokati bi moral za njo in jo nemara prositi odpuščanja, kar pa še zdaleč ni mo- ja navada; čutim, da sva obrnjena nekam vsak- sebi, da se ne brigava drug za drugega v resnici, ampak samo v lažnem in raskavem videzu, ki spo- minja na bežečo senco; norost na ustnicah in na slinah, to me najbolj razburja, kadar grem ponoči po cesti od nje in si potihoma požvižgavam. Neka- teri pa se tudi ločiio in še zmerom uoajo, da se bodo imeli lepše in bolje, vragsigavedi kam hočejo potisniti vsevedne ude, kam bi se radi skrili z mračnimi besedami o ubijanju. In rojstvo, to člo- vekovo enkratno poslanstvo, ta slena sedanjost, ki pije še toplo mleko, to rojstvo tukaj je omeieno vedno le na štiri stene, na štiri dimenzije, in potem odrasteš in si zrel in odmreš, ne da bi sam vedel zakaj in kako, ob čem in v kakšni postelji, če jo seveda sploh kje imaš. Odstraniti plod in plodnico. Mešiček. Dvorane in operacije. Ha. Skoro stalno se jim posreči. Revna bitjeca s konjički v naročjih. I-^le v blazinicah. Brlizgi in lokomotive na elek- triko. In cigani na vozovih. Nevrološki kartoni. Nevrološki karton prinesite s seboj. Priimek in ime. Poklic. Rojstni podatki. Družinski člani. De- lodajalec. Stanovanje. Plačnik. Datum prepleda. St. Pr.: In kontrolni pregled. Podpis. Diagn; THR. Dr. Večno isto kroženje zavesti in podzavesti v čakal- nicah. Medtem že minejo bolečine in nekaj sreč- nega nosi gospa Marija v nasmehu. Nič tega sedaj ne omenja, kar nekam sram jo je, sicer pa bi lahko pričakoval, da se bo ujezila in mi spregledala se- dem naglavnih grehov, s katerimi jo obiskujem. Zdi se mi, da nosi na čelu žig bolniške ambulante. 140 Dnevi stiske se iskrijo v njenih sičnikih, v njenih stavkih. Pogovarjam se umirjeno in s kratkimi, iz- povednimi stavki kakor ob sodnem dnevu in ma- ham tu pa tam z roko kakor s preslico. Potem se ona zagleda spet vame s hladnimi očmi in pravi, da bi rada hodila in našla pomoč v dobrih ljudeh. Spodaj pod posteljo ima skrito sekiro za nenadne in nenavadne obiskovalce. Ponoči, vsako noč zakle- ne še sobna vrata trikrat od znotraj, da ne bi kdo izrezal v kuhinji okenskega stekla in se potiho splazil k zglavniku in jo ubil. Kres za božič. Lahko bi zažgala tudi hišo od same velike človeške lju- bezni, kajti vsi so jo zapustili, otroci in mož, celo stranke v hiši na dvorišču so se hobotnično umak- nile v svoja stanovanja pred njo, da ne bi utrpele njene nedolžnosti. V tej samoti — in to je prvo in poglavitno — v tem belem pohištvu se skriva ne- kaj, kar izbriše z njenih ustnic občutek za čas in prostor. Zdi se, kakor da bi se nenadoma in vdilj oprijemala vsake stvarce, da bi se ohranila na po- vršju, ali pa je to samo blazna želja po maščeva- nju, sramotni žig izza mladih let. Dolgo sva že v notranjem zlomu, kjer telesnost skrha poslednjo moč in kjer strah napolnjuje vsako vdolbinico, vsak grebenček kuhinjske opreme. Ali pa sploh ob- staja še kje, kje na kakšnem neomadeževanem in srečnem kraju živa odrešitev, beg iz odtujenega občutja časa, ali je danes še kje kakšen krai. kjer bi se lahko gospa Marija popolnoma izgubila in znova oživela v polnejšem, polnokrvnem smislu? Kako bi jo potem obiskoval? Nemara pa je najino početje zgolj obrekovanje; opazil sem, da se oba pretvarjava, ko da se poznava že leta in leta, in ker sem mlajši za dobrih nekaj desetletij, se mi to dozdeva še bolj priskutno in utrudljivo. Saj se že ob najmanjšem gibu zavem, da jo gledam, da poznam do kraja prav vse njene muhe in navade: utrujen sam v sebi dvomim, ali imam prav ali še ne, vendar na koncu skoro stalno ugotovim, da sem skrajno nezmotljiv in da so vse njene muke name- njene pravzaprav meni. Sicer bi bilo dosti bolje, ko bi sploh prenehal hoditi sem in bi si našel druž- bo s svojimi vrstniki, a me vselej nekaj zapelje sem po nekem usodnem in nesrečnem naključju. V bistvu sem na zunaj še vedno pomirjujoč in du- hovno razgret za vsakovrsten pogovor, čeprav bi najraje prenehal, vstal in odšel, ker me nobena stvar ne more čisto do zadnjega živca pritegniti. Neizpodbitno je, da gre to gospe Mariji posebno na živce, le da tega sprva ne pokaže in se pretvar- ja, kakor da še ni končala s pripovedjo o samoti in siromaštvu, in sploh oba dobro veva, da bi lahko že prvi dan ob mojem prihodu vse dneve in dneve samo sedela in gledala v zrak, pa se ne bi najin odnos nič porušil. Ce bi se lahko oba odločila za nekakšno srečno rešitev, kjer bi našla skupno ali pa vsaj vsak svojo pot, potlej bi nikoli več ne pri- šel v to zakleto stanovanje; tako pa sva privezana drug na drugega s tenko, nevidno in rahlo popko- vino, ki naju združuje v temačnem ozračju vsekdar istih tem in pogovorov. Od neprestanih istih izku- šenj pa že vnaprej pričakujem, da ne bo nič pose- gala vmes, ko bom pripovedoval o kakšni vsakda- nji stvarci, a tudi jaz bom tiho ko miš, ko bo ona razpletala žalostinke in žugala svetu. Kako neza- nimivo početje in vendar večno prisotno med nama dvema. Niti rada se nimava, mrzla sva ko mrliča. Brez škode lahko učakam tako še blizu sto let, če se mi bo seve ljubilo in če bom dovolj močan, da bom mogel premagati strah pred njenim telesom, pred tem majhnim trupelcem, ki lahko vsak čas dvigne name sekiro izpod postelje, ki me lahko zatrpa pod stopnice in me sploh na kakšen drug način uniči. Sam pri sebi poudarjam, da je nekaj takšnega —■ namreč uboj — nemogoče, da sem zlo- ben in skoro zločinski do nje, a previden sem, ka- kor da bi imel opraviti z divjo tigrico, ki je po- hlevna le na zunaj in dokler je sita. Nekoliko sem torej le vznemirjen zavoljo njenega mirnega obna- šanja. Včasih tudi v meni čedalje bolj narašča tiha jeza ob živčnih sunkih, a venomer moram s silnim naporom prikriti še tako majhno, neznatno razbur- jenje pred njo, ker bi nemara ugotovila, da sem iznenada njen sovražnik. Nobenega vzroka ne naj- dem, da bi jo opravičil, češ reva osamljena. Nič se mi ne smili. Potem nastopijo posledice in obreko- valci, ki vztrajno in potihoma zatrjujejo, da je ženska zmešana in da z njo ni dobro imeti posla. Molčim o teh stvareh. O vseh pogovorih, ki jih predeva v dolgih popoldnevih ali kar v celih dne- vih, sem tiho kakor v grobu. Nič ne kane od mize za ubogega Lazarja. Lazarček s Tormesa veselo poplesuje izven teh soban, izven kuhinj po zraku in dobiva starodavne brce in ves srečen gladuje. Molčim in nočem, da bi kdo zvedel kaj o gospe Mariji. Ce bi rekel le besedico o njej, bi jo že mo- ral banalno povzdigniti v pravega angela, v pravo otroško in dobrohotno dušo, da bi opral vsa ogo- varjanja z nje. Saj navsezadnje niti ne gre zame, ampak predvsem za njo. V tem se lahko umaknem in prepuščam sodbe, pa tisočkrat prežvekane čenče drugim, ki bi požrli tudi sebe, če bi imeli prilož- nost. Vzdolž uličic tečejo motne reke z mrkimi ljudmi, ki pomrmravajo besede in zloge v ne- veseli, zadušljivi zrak, prepletajo se ob majhnih, napol razpadlih in razdrtih hišah, pregibajo se v motnih, tolmunskih sanjah in iščejo v hlad- nih, skoroda mrtvih iutrih pa v zamolklih veče- rih skupno govorico. Šepet in dolge, mačje zenice počez. V parkih, v bolnišnicah, norišnicah, sla- ščičarnah, mlekarnah, na pločnikih in na rodo- vitni zemlji, na gomazečih železniških in avto- busnih postajah, povsod, povsod, povsod so izgu- bile ure svoj pretekli smisel. Vdrte ličnice od neskončnega čakanja. Zvonjenje zvenelih zvo- nov. Odprta ušesa. Posmehljivo udarjajo jeziki ob ustne steno, smejijo se navznoter in govorijo na- vzven. Shakespearovska igra med ovratniki. Be- sede, besede, besede. Jetične cipe se sprehajajo sem in tja po jutranjem zraku in prebirajo prve počr- nele časnike. Takšne so najnevarnejše, pravijo. Mi- slim na utrujena bitjeca, ki ne vedo ne kam ne kod. Ničesar ne iščejo v poblaznelih, omrtvičenih jutrih, med spominom in pozabo. Potem so tukaj še berači. Obrezane noge, zvite roke. Moral bi kdo vstati od mrtvih in pokazati človečkom, kako naj hodijo brez nog. Stopi sem, tako, da, potlej se po- skusi premakniti tja, tako, da, naj ti štrclji ne visijo predaleč stran, opusti bergle, ker so povsem odveč, tako, da, nasmehni se, gotovo ti bo uspelo. 1411 Vzdolž uličic ne pomnijo rojstva. Bledi trebuhi. Kričanje in gnev. Prodajalne se odpirajo. Kakor konzerve, si pravim. Samo odviti je treba, resk resk. Kolobarji pod očmi. Obrvi nad očmi. Sklo- njene hrbtenice. Prvo, prvo, prvobitno sonce in vsakodnevje. Prebujanje možganov. Stroji drdrajo, sopihajo, kolnejo, žrebajo in žebrajo enakomerne psalme. Tisoči živijo med njimi. Shakespeare nič ne ve o tem. Naj igra godba na pihala, naj izobe- sijo zastave, meni je vseeno. Gospa Marija pa tudi nič več ne ve o tem. Otožni norci naju ne zanima- jo, rploh naju ne zanima nič, razen da sva ujeta med štiri pogovorne stene kakor v zaprašeni spo- vednici, to se pravi ujeta v lastni telesi, v brezob- zirno odmiranje. Se malo nama ne pride na pa- met, da bi verjela drug drugemu, zato se vedno bolj odtujujeva vsaksebi, lahko bi zlezla na kak- šen cerkveni stolp in bi se pogovarjala o čisto na- vadnih stvareh, spodaj bi stale množice in čakale, da padeva in se razbijeva ob njihovih glavah, ah, ubogi norci, zmerom pričakujejo samomorilce in jih pozdravljajo z razširjenimi žilami na senceh. Čudovit občutek mora biti padanje nekam navzdol, ali dviganje nekam navzgor, kar tjavendan in brez konca. Mar naj bi pričakoval, da bo to prisluškovanje samemu sebi zares odprlo njena vrata, ko je od najinega starega prijateljstva ostalo pravzaprav le še majhno število posesti? Čedalje pogosteje se mi dozdeva, da bi gospa Marija rada umrla, sprejela bi poslednje olje... in konec. In resnično, bolj se trudi, da bi pozabila na izgubljene trenutke, na otroke, na zapuščenega moža in na druge, bolj si skratka prizadeva, da bi odmrla na dvorišču med hudobnimi jeziki, bolj ji prav ta vdanost vliva no- vih, svežih moči. Dvigniti se nad misel. Nič mi- sliti. Dihati in čutiti, kako bije srce. Krvni obtok. Mali in veliki. Oba. Mestne seme in gobcanje. Vlo- ženi gobec. Koliko stane? 2e iz rane mladosti po- znam ta občutek prisluškovanja, to varčnost. Dolg je volk. Skrtanje z ustnicami, skopi zobje. Gosti zobje. Potem sem navadno potiho stopil k vratom, nastavil uho tik ob les, da me je kar zmrazilo, in prisluškoval temu in onemu, kar se je pač dogajalo po hiši. Mogoče so me notri čakali, a nisem upal stopiti naprej in pozdraviti. Strah mi je šibil kolena, najsi sem si prigovarjal, da lahko pridem in obiščem svojce. Saj bi lahko živel med svojimi ljudmi, a se čutim preveč odtujenega, da bi z njimi govoril in odmiral iz dneva v dan, iz jutra v jutro. Ko sem torej tako prisluškoval in oprezal na vse strani, da me ne bi slučajno kdo videl, nisem niti povsem zaznal, da sem tem lju- dem že zdavnaj tujec, da so moje korenine v neki čudni, odmaknjeni, povsem iztirjeni zemlji. Božič- na drevesca. Blažene noči. Prisluškovanje in lov na plen. Hijene imajo odličen želodec, mesene kose požirajo scela. Ubogi Prometeji. Gregor je pripo- vedoval o vsakdanjem delu, sedaj si je gotovo od- rezal kos kruha, ker je nekaj tlesknilo, kakor da bi odložil nož na mizo. Otroci še čebljajo in se igra- je s punčkami, steklenicami in odvrženimi krpami. Cepenje ob vratih. Ali naj poskusim? Ne, tisočkrat ne! Kakor sem prišel, sem po mačje odcapljal spet na ulico, zapustil sem temačni hodnik in tisti vo- dovod, kjer je večno kapljalo. Cin ein. Cinkaste oči. Nekdo je v hiši prepeval narodne pesmi, da se je razlegalo po dvorišču in tja na ulico, kjer se je petje porazgubilo med vriskom strojev in med ko- raki. Varčevanje s samim seboj. Mimohod. Utrinek, zvezdni utrinek, ki sem ga videl samo jaz, opazil sem ga proti jutru tam na zahodu, nekje med škorpijonom in levom. Kadar tako gledam gospo Marijo, začnem še pre- mišljevati, ali je prav, da jo nadlegujem s svojo mladostjo, da jo razburjam s svojimi vročekrvnimi odločitvami in jezljivimi izbruhi, zaradi katerih pričakujem, da se bo razhudila tudi ona; a ona je kar lepo mirna in skriva svojo razburjenost; le včasih — in to zelo poredkoma — nekoliko zasika, da se mi naježijo lasje, potem pa spet mirno pre- mleva oguljene besede in se mi smehlja naravnost v obraz. Omama. Strogi sodniki. Crni birokrati. Lahko bi jo zgrabil za vrat in začel daviti, nena- doma bi planil nanjo. Vendar je na zunaj vseeno, če bi tudi to storil; z njo bi se pogovarjal še dalje, mogoče bi jo potem še moral klicati po imenu, preden bi mi hotela odgovarjati. Vsekakor se mi ne splača premišljevati o takšnih bebastih stvareh, saj bo čas pokazal, kaj se bo izcimilo iz najinega raz- merja; in čeprav ne verjamem v čas, me čas za- sleduje in me kar preganja iz kota v kot, potim se, nemiren sem, skoro čudaški. Nič se ne more zgo- diti. To so občutki, kjer mesena osamljenost s pri- vidi zakriva resnično ljubezen. Postarane besede. Zamet na gledališkem balkonu. Kaj še skriva za svojim čelom, za to belo kostjo, polno gub? Njena bolezen: — slika v lesenem, iz- rezljanem okviru nad staromodno posteljo, ušive rjuhe, porjaveli zglavniki, brezbarvno tiktakanje ure, prepojeno s klorom, bele stene, kjer se raz- raščajo komaj vidni lobanjski šivi. Okna. Pričako- vanje vlomilca in ubijalca. Nikoli ni videla, kaj se je v resnici dogajalo zunaj. Nekoč je jokala in se spominjala padlih žrtev v svetovni vojni, sedaj niti tega ne premore več. Tokovi zavesti se splo- ščajo in zatemnijo pogled z majhnimi krilci. Kakor pri osenčenju. Oglate roke nič ne oprijemajo. Luč razgrinja vsakovrstne podobe in jih premešča po svoji mili volji zdaj sem zdaj tja, tako da se pred- stava o prostoru spreminja, se dviga in niža, se lušči in kristalno raste. Vonj po cimetu. V prazni ptičji kletki je še ostalo nekaj zrnja. Nobenega petja več, nobenega pritajenega žgolenja. Nobenih otrok, ki bi se cmerili in smrkali v slinčke. Pepel- nat okus in prhljaj. Domala sem pretehtal vse te igračkaste stvarce, da bi dojel njihov smisel, a sem se moral umakniti kakor šibka žival pred močno zverjo. V sanjskih podobah je jokala in si želela, da bi prišla v nebesa, da bi se maščevala enkrat za vselej na tem svetu tem ljudem, da bi v znak upo- ra zažgala mestno hišo, spustila v zrak tovarne in delavnice in železniško postajo. Tiho. V nemem in trmastem uporu se je skrila pred mojo zveda- vostjo, vedela je, da, prav dobro se je zavedala mojega bistrega duha; in nič ni mogla prikriti, niti pozabe ne; naj si je že želela, da bi igral vlogo nekakšnega spovednika, vseeno je čutila, da bo ži- vela še dalje v bridki tesnobi. Zakaj prav tesnob- nost prikazuje eno samo zavest brez posebnosti, 142 tisoč odvratnih predstav o sodnem dnevu; stvari se razkrajajo in tako, šele tako odpirajo svoj na- videzni, pohujšljivi svet. Brezposelne stvari. Diha- nje bogov. Aleluja. Ce bi kdo poskušal vsaj za hip premakniti v tesnobni noči svoje pohištvo in se preseliti, če bi torej kdo hotel v strahu zbežali sam pred seboj in pred svojimi sosedi, tedaj je gotovo, da bi ga zasledovalci, ki jih nikoli ne zmanjka, uničevali s svojim naraščajočim šepetom izza zi- dov. To je muka. Povsod vanjo obrnjene oči. Te- žave z ledvicami. Ledvični kamni. Reka, kjer so nekoč plavale mrtve ribe na površini in sijale z belkastimi trebuhi proti osončju. Sedaj še rib ni. Ničesar ni, česar bi se lahko človek za trdno opri- jel, ničesar ni, v čemer bi človek našel svojo odre- šitev in podganasto razodetje. In bogovi bežijo vsevdilj neznano kam; bogovi so brez zasledoval- cev. Hitreje in hitreje se sučejo stvarce božje v njihovih rokah, oplazijo njen in moj obraz, se zno- va odtrgajo in spet in spet bežijo v neznane smeri. In kam zdaj, se sprašujem. Saj mi je že dolgo bilo jasno, da bo vse prikri- vanje med njo in menoj rodilo le kakšen grešen sad; a zakaj sem se podal v pustolovščino, od koder lahko odidem osramočen in izgubljen? Nizkotno bi bilo, ko bi premišljeval o kakšnih posebnih name- nih gospe Marije. Se v sanjah se mi včasih prika- zujejo njene toge, okrepenele roke, ki se dvigujejo proti mojemu vratu, kakor da bi me hotele v enem samem hipu zadušiti. A imam vedno srečo, najbrž zaradi svoje mačje narave. Saj razodetje nekje mora biti, si pravim, in naj povem kar vnaprej, že iščem sam pri sebi kakšen poniglav razlog, s ka- terim bi preslepil gospo in izvabil iz nje življenje. Napraviti samomor, obesiti se, skočiti z najvišjega nadstropja kakor Ikar, hop hop hop, niti do deset ne bi mogla prešteti, razbila bi se, ali pa vtakniti prst v vtičnico in imeti slabo srce, ki bije s sunko- viti, a šibkimi utripi, zaspati v tabletastih sanjah in nič vedeti, zmrzniti, utopiti se ..., koliko nači- nov za eno samo dokončno razodetje v poslednjih trenutkih, za en sam odhod. Se včeraj sem zajtrkoval v mali beznici pri ve- likem gradu in pil turško kavo med brezglavim vpitjem norih obiskovalcev tega lokala; tukaj sem se bil znašel čisto naključno, kar tako sem zavil v to zanikrno izbo, da bi se najedel in napil, da bi si za trenutek oddahnil od dolgega sprehoda. Prav ko sem dvignil skodelico močne črne kave k ustom, sem zaslišal za seboj glasove: »Obesimo ga, obesi- mo ga, sedaj je čas!« Smejal sem se pri sebi in ugibal, kdo bi naj bil obešen, in nisem niti pomi- slil, da gre zame, da so izbrali obešenjaki mene, da me bodo obesili. Nezaslišano so se mi začeli naj- prej posmehovati za mojim hrbtom s pijanskimi kriki in kletvami, potlej pa so se mi počasi in pre- vidno bližali, tako da se ne bi mogel še kam umak- niti. Natakarica, ki je bila takšnih prizorov že va- jena, se je skrila za točilno mizo, kot da ničesar ne vidi, in začela plesti majhen pulover. Naj po- vem, da nisem ničesar storil, za kar bi me lahko sploh kdo obsojal, še manj pa, da bi me kdo lahko obesil. Sprehajal sem se bil vso dolgo noč in mislil na gospo Marijo, na to bledo, razčesano, staro bitje. Ko so tako norci kričali za menoj, sem že videl svoje truplo, kako se pozibava na visokem obe- šalniku, zdaj sem zdaj tja, zdaj sem zdaj tja. Okrog mene ni bilo nobenih obrazov več, nobenih krikov, nobenih stvari. Vse moje telo je stalo pred menoj nago in ubito, z belim ribjim mesom na prsih, z izsušenimi, bledikavimi nogami, z ozkim, dobrotni- kovim trebuhom, z zaprtimi vekami, kjer so lezle male črne črne črne mušice. Zajtrk v beznici. In norci so še vedno kričali »Obesimo ga« ali nekaj podobnega,- vedel sem, da se moram izviti, zato sem se začel smejati na vse pretege, da sem se celo svojega smeha ustrašil. Potem sem skočil, zgrabil z najbližje mize veliko steklenico in treščil z vso silo nekaj ljudi, kar nekam po glavah, da so se najprej v kriku zvili v dve gube, potem pa padli v težki omotici na tla in izpljunili nekaj krvi. Mo- goče je kdo mrtev, kdo bi vedel. Prav jim je. Jaz sem jim ušel, to je poglavitno. Ne bo več posmrt- nih psalmov. Smrtni strah ne more trajati dolgo. Pritegnejo me stvari in me vedno odrešijo. V zad- njem hipu. Ubijalci me lahko še in še tako zasle- dujejo, ne bi me mogli več prepoznati. Pohabljeni so in uničeni. Srednji vek v brezzobih kolesih. Nji- hova usta. Barabe. Rana in kis in križ. Daleč so tisti časi, ko so nekateri trpeli zato, da bi odrešili človeštvo, najbrž teh časov nikdar več ne bo nazaj; kdor se žrtvuje, se ugonablja sam zase in previdno meri le svojo senco. Vsaj to je gotovo. Bachove fuge in toccate. Maše zadušnice, moteti in madri- gali. Koliko sinov je bilo? Dvanajst ali koliko. Go- spa Marija se poigrava z gramofonom, prisluškuje raskanju igle in ne glasbi. Glasba ni pomembna, treba je prisluhniti, kako hrešči zvočnik, nekako zrk, zzz. Nenehoma. Nekateri ne slišijo takšne spremljave, a so zadovoljni z idejami, angelskimi problemi. Glasovi zlezejo v ušesa kot stenice. Ses- ljajo. Ce se preveč zaredijo v temenski kosti, jo počasi razžirajo. Skrijejo se v najmanjšo odprtino, v vsako ušesno školjko. Celo na ravnih ploskvah se poigravajo. In tudi obešenjaki z razpočenimi lo- banjami se naj kar trudijo, da bi se iznebili svo- jega glasu, nič jim ne pomaga, naj kar mašijo ušesa, da ne bi slišali obtožbe. Revčki. Gospa Ma- rija ne ve nič o mojem življenju, niti sanja se ji ne, da lahko postanem tudi zloben, če le hočem. I.,ahko ji torej škodujem, vendar samo tako, da izrabljam njeno zaupanje in jo peham v najbolj čudaške zamisli, da ji slikam peklenske zarote tega sveta, v katerih že živi nekaj desetletij. Starka, črna sraka. Kolikokrat sem ji dopovedoval, da se ne sme vdajati lažnim bolečinam; nič ni pomagalo. Njene otožne oči še zmerom pričajo, da se vidi v svet- niškem in mučeniškem siju, ki dogoreva kakor plinska peč, da se pomiluje in da sovraži ves svet, ker jo je izvrgel na neko neznano obalo. To jo tudi utruja in jo spodbuja k sumničenju, jo vznemirja podnevi in ponoči, jo brezskrbno premetava iz vsa- kodnevja v vsakodnevje, jo muči in iztiska iz nje drobne, komaj vidne kapljice krvi. Obledelost in naš sanjski svet. Napol prerezana telesa gledajo iz avtomobilskih karoserij, iz teh mrakotnih okostij. Pljunki na pločniku se svetlikajo. Gospodinje hi- tijo s trga s polnimi mrežami in lonci in nič ne gledajo, samo drvijo v svoje suženjske kuhinje med 143 mušice in med zaostali, nori vonj po opuščenem kosilu. Vsi se potihoma smehljajo drug drugemu, najbrž so srečni. Nič ne pokažejo. Vse v obiOKah in oblakih. Zaljubljenci v zatemnjenih vežah in nabrekle ustnice. Psi, ti prepoteni cucki na pred- mestnih uličicah. ZverinsKi pogledi, ki preiskujejo cesto in hočejo zavohati mlado, mlado meso. Ni mi bilo mogoče ugotoviti, ali sem živčen zaradi svoje ujete samote ali pa me vse bolj in bolj raz- burja njena stara prisotnost, saj sem že kar vna- prej veael, da se je ne bom mogel kar tako iznebiti in jo pahniti v samomor ali kaj podobnega, čeprav bi si to najbolj želel. Niti čudim se ne več; opazu- jem jo hladno in nepristransko s svoje strani in vidim na njej tisočero odtenkov v vijolični, zelen- kasti in bledi krpasto kavni barvi. Zlobne, šču- kaste oči. Surovost, hladni mrak in samota tečejo skozi štiri stene in se porazgubijo v majhne po- točke; gotski slog in Luigi Nervi. Le Corbusier. Jugendstil. Secession. Bela rutica na beli glavi in skoro mrtvi otroci okoli naše mile gospe. Bedne obleke, nesrečni vratovi, sklonjeni na desno. Pri- prošnja ob kosilu, da bi imeli svoj vsakdanji kruh. Sivi ritem Jeana Piauberta. Pravzaprav se edino jaz zavzemam za to ubogo, skrhano Ditje in ji že- lim odrešitev; drugi bi jo bili že zdavnaj pahnüi v kakšno nesrečo, ko bi le mogli. Zato sem tako osovražen. Nedvomno sem ji pomagal pri ohranje- vanju, bil sem njen varuh, njen angel, njen ozna- njevalec, njena edina priprošnja; še sedaj mi ne gre v glavo, kako morem tako zaigrati pohlevnega mladeniča, ko pa skriva v sebi zle namene; ko pa bi se ji najraje približal in ji sovražno razparal trebuh. Zdaj mi gre prav zares zato, da ugotovim, kaj me še drži ob njej, in da si poiščem sploh kakšno drugo, nemara mlajšo osebico, ki me bo lahko in zlahka razumela, le da ne bom več nikoli igral in hlinil vljudnosti. Zelo sem uničen. In če- prav se skušam osredotočiti na eno samo točko, namreč na njene roke, mi pogled vseeno uhaja tja k vratu in prsim, k tema dvema lupinastima, usa- hlima jabolkoma. Vsaj potolažil bi jo lahko in ji vlival poguma; a se mi zdi preveč neumno; ne bi mi verjela, da sem z njo. Začela bi fantazirati, da sem tudi jaz eden izmed zarotnikov tega sveta, ki jo hoče spraviti ob pamet, za zidove norišnice, ali jo ubiti; začela bi sumničiti in se izmikati najprej z žaljivim hihitanjem, potem pa bi mogoče po- grabila sekiro in me v neznanskem besu mahnila nekam po prsih; predobro jo poznam, zato ji ne smem nobenega sočutja preveč pokazati. In vendar sem kar nekam ganjen. Stopil bi k njej in jo objel kakor lastno mater: saj je bila že stara in zapušče- na in že dolgo ni videla nobenega od svojih otrok. Ne da bi se posebej zanimal za njeno življenje, vseeno čutim, kako je zanjo najvažnejši občutek ponosa, ki mu primeša nekoliko žalostne otožnosti. Ta ponos bi ji moral zbiti, si mislim in hkrati ugo- tavljam, da pravega ponosa nikoli ni bilo, vsaj pri njej ne. In če bi ga začel zdaj vztrajno iskati, bi bilo to povsem odveč in nesmiselno. Zdaj prvič čutim, kako pošastno je biti zaklenjen sam vase, v svojo opičjo, vzneseno dušo. Brezupno je misliti na samoto; pravzaprav nič misliti, ampak čutiti svojo potemnelo kri, kako curlja po žilah gor in dol, čutiti svojo zavest brez posebnosti, hoditi skozi dogajanje z izgubljenimi možgani v rokah. Samemu sebi ugovarjam in si ne verjamem, da sem zašel na led; mogoče bi se lahko že enkrat tudi sam izvil iz tesnobe, a počutim se, kakor da bi bil star nekaj tisoč let, kakor da bi mi ure pomenile trenutke in še to ne. Pozaba. Mo- ral bi se vrniti na ulico in se sprehajati do neza- vesti, gledati bi moral izložbe, prebirati časnike, hoaiti na koncerte, na umetniŠKO likovne razstave in se uveljavljati, tako pa mi tečejo leta le v obi- skih in v nepomembni, sanj avi mrzlici brez do- godkov. Kaj naj še sploh sporočim svetu?, kakšno oavezo naj mu dam v svojem imenu, v imenu svoje vesti? Ali se naj mar sam ugonobim, ko je toliko brezkrvnih dni in noči že za menoj in bi še lahko upal, da bom tudi jaz nekoč iztrgan iz tega dneva, iz tega jutra, in bom srečen, in bom imel svojo družino s petimi otroki, ali ne? Ujel sem se, tukaj sem in to me je pravzaprav priklenilo h gospe Mariji. Resnično, lanko bi se je iznebil in oasel h komu drugemu na obisk, saj me še niso zares vsi zapustili, kot si umišljam, 'trmast sem in vztrajen v svojih zahtevah, ki jih nikoli ne bi mogel ures- ničiti. Gledam predse. Zdi se, kakor da bi rad za- spal, a se komaj premagujem, da ne izbruhnem v krčevit in izsanjan jok. Usahle roke in kašelj. Pogrkavanje. Mehanično se oziram proti vratom, kot da bi hotel končati z obiskom in se posloviti, in z mastnim jezikom si obližem ustnice. To poč- nem takrat, kadar me stisne pri grlu in me začne dušiti. Premagati se moram, ne smem ji pokazati slabosti, kajti potem ne bi več verjela vame, ne bi videla v moji osebi, v mojem krhkem telesu pra- vičnika. Zagotovo vem, gospa Marija je pogubljena, a životari še kar naprej, mogoče je bolna na smrt, a zdravnika ni, ker nima zanj dovolj denarja. In vendar je toliko navideznih bolnikov. Nekateri umirajo v kasarnah od dolgočasja in se preživljajo le z vajami in z mislimi na borni mesečni prejemek, ali na darilo od doma, upajo, da se bodo lepo obrili z novimi britvicami, in skačejo po sobah in se po- noči slečejo in zjutraj znova vstanejo, se umijejo, znova vadijo in štejejo dneve, ko bodo spet civilni ljudje. Nekateri životarijo v samskih sobah in išče- jo bolhe in se grizejo zaradi premajhne plače, upa- jo v boljši položaj in verjamejo v revolucionarne ideje in v novi čas, popoldan gredo v kavarno, v stalno isto, utrujajočo družbico in nesmiselno do- kazujejo, kako je svet pred koncem, se zvečer vra- čajo, si umijejo zobe, nataknejo pižame, skočijo v postelje in spijo do novega službenega dne. Toliko sem le še preudaren, da v tem času spregledam vsako vnaprejšnjo kretnjo, in čeprav mi nič ni zanjo, se vendar potrudim in si dopovedujem, da bom pobegnil iz te izgubljene izbe. Seveda bi bil prav vesel, če bi jo lahko kdaj pa kdaj popeljal kam ven, a kratko malo je kaj takega nemogoče zaradi njene muhave narave, razen če bi jo zvabil v prostost z obljubo, da jo bom peljal v cerkev k maši. A jaz sem ateist in zategadelj ne hodim pred oltar molit boga in angelov. Poznam to lisičjo množico, ki upa v nebeški kruhek in misli na raj, v resnici pa zlorablja slabše. Morebiti bi ji tudi obljubil, da bom spokorniško molil tudi sam — to 144; namreč še znam od otroških let —, a se samemu sebi nočem odreči. Odpovedal sem se njeni odre- šitvi in še zdaleč ne upam, da bo resnično odre- šena. Prisluškuje mi in misli, da jo bom prevaral. In kljub temu mi ne reče, naj odidem in jo pustim za vedno pri miru. Vedno se umikam sam vase in ji nočem nič povedati o svojem življenju. Naj go- vori ona, ki je stara in bogata z izkušnjami. Vse- eno bi ji moral prigovarjati, naj pozabi na pre- teklost, ker se ne bo nikdar več vrnila. Naspro- tujem samemu sebi, da bi gospe Mariji dokazal, kako sem mcčan. Mogoče bo znorela in zapustila za seboj vse svoje sorodnike, vse sovražnice, po- hištvo m borni jedilni pribor, milo in že čisto iz- žete brisače. Poieg tega je oaveč, če bi se še dalje utrjevala in misuia samo na maščevanje. Saj ne more ne naprej ne nazaj. Zdi se mi kot senca na robu mize. oivajoča senca. Dihati v nedogled, do- kler še dihanje ne zgubi smisla. Brez boiecine za- pustiti ta svet, ta majava tla, in se zgubiti v pe- pami гек1, v pozabljenem roau mrličev, nekje med nagrobnimi Kamni in med cipresami, ki šumijo s siuicami. baara na obrazu se ne strai hitro. Ouraz ostane v saari in to prikazujejo razneženim mešča- nom in piouajajo za Kičasto vrednost nekega utop- ljenca. L,uči brlijo nekje zgoraj, neon žari s svojo utripajočo, igličasto kioglo. Labodje jezero in se- dem simionij; Pathétique. Evgenij Onjegin se za- roči s Pikovo damo. In smetanasti nasmehi ob sko- delici pudinga. Skarabejast amulet iz Egipta. Mo- goče pa poslušam mojo domovino in kvartet iz mojega življenja? Poljub prodane neveste. Vse je tuKaj. Zmešal bi karte in ji prerokoval prihodnost. Da, gramoion hrešči in klavir komajda slišim, kar naprej hreščijo zveni, vsesavajo se v stene in se neopazno odbijajo od pohištva. Kmalu pa tudi re- skanje utihne. Takoj, ko je v sobi tišina, je slišati samo pritajeno dihanje. Vem, strah jo prežema do zadnje kosti, sumi sosede, da ji prisluškujejo in stiskajo ušesa k stenam kot stenice. Od zgoraj in od spodaj, od vseh strani. Gospe Mariji se nenehoma prikazuje, da jo za- sledujejo; to bi mogla biti shizofrenija, si pravim in gledam v njene zenice, čisto v črno točko, in ne odmaknem pogleda, ker bi rad spoznal, kaj se skri- va za tem čelom. Ali beda ali blaznost. Bojim se odkriti njene resnice, ker jih sprejmem kot svoje in jih v sebi še preoblikujem in povečujem, tako da včasih celo sam begam po sobi in ne najdem vrat. Nobene zgodbe ne vidim pred seboj; vse se dogaja spontano in kar tako, nekam megleno kakor življenje samo. Nisem kriv, če skušam zbežati iz takšnega, kakršno je, čeprav me gospa radovedno izprašuje, zakaj ne odidem z njo neznano kam. Kam? Saj živim navsezadnje le od naključij in le goli slučaji me premetavajo vsega nebogljenega ob tesnih zidovih. Sede ne morem hoditi, a tudi ona ostane pri svojem šivanju. Nič se ne spremeni, to slutim, in vendar mi po hrbtu lezejo mrzli mrav- ljinci. Pobegniti bi morala iz molčeče more, po- iskati bi si morala — tukaj mislim seveda na oba — kakšno sončno in osamljeno stanovanje, kjer bi živela kakor v pravljici, kjer bi lahko počela, kar bi se nama zljubilo, in se potihoma veselila svoje starosti. Oba pač prikrivava pomanjkanje in naj- manj omenjava to kočljivo zadevo. Ne upava po- vedati na glas, da nama primanjkuje sveže moči in dela in prostovoljnega užitka. Zasužnjena sva. A jaz sem kljub vsemu na boljšem, vsaj zastran svoje prave mladosti, medtem ko je ona betežna in tik pred koncem. Niti na misel mi ne pride, da bi iznenada kaj spremenil: imeti hočem le svoj mirni kotiček ob njenem in vztrajati, dokler ne bo umrla. Jasno je, da me gospejina trdoživost že muči in mi kar pre- seda, tako da bi ji nemara lahko storil silo in po- spešil nezavedni umrljivi obred. Zato čakam in čakam, sit lastnega življenja ob tujem bitjecu, da se bo končno nekaj zgodilo, ker se pač vedno nekaj zgodi. Pomirjen sem. Saj pravzaprav niti ne iščem zgodbe, v kateri bi nastopal kot heroj, ne, prej bi celo rekel, da hočem potoniti v pozabo in izginiti v nekaj divjega in prvinskega. A sem preveč oku- žen in civiliziran, ne morem nikomur pomagati. Tudi sam sem vljuden in obziren, tako da SKrivam vse grde naklepe za smehljajem. In jaz sem sam. Koliko pa je seie drugih, ki počnejo z drugimi iz dneva v aan isto in se med seboj zlorabljajo! Atomski čas in pobijanje otrok, bombe, bomoe, bombe. Objokane matere. Potresi na vseh koncih sveta. Papeževe poslanice kličejo k miru, narodi vzhičeno sledijo svoji gospodarski moči in gredo naprej in naprej, v resnici pa se le vračajo k svo- jim izvorom, 'lorej hitijo nazaj, v novi srednji vek, v nove inkvizicije, v pospešena sumničenja in v uničenje? Gotovo bi lahko gospe Mariji tudi zagrozil in jo s tem preplašil, a kaj bi imel od tega? Opazila bi lahko, da ne mislim resno, in vsi moji upi bi šli po vodi, še posebno zaradi moje neugnane, mlade in vročekrvne trme, s katero ne pridem nikamor. Za- to se ji kar nekam dobrikam, jo obožuj oče pogle- dam zdaj sem zdaj tja, jo pomilovalno obsojam in včasih tudi pomežiknem z enim očesom, kot da bi ji hotel vezi še posebej utrditi, namreč najine medsebojne vezi, ki že spominjajo na nekakšno družinsko življenje. Kadar poskušam ugotoviti, kakšna nenadna sila bi jo utegnila ugonobiti — in na to mislim skoro zmerom —, tedaj ne morem ubežati samemu sebi in svojemu prvemu strahu pred smrtjo; poskušam ugotoviti, ali se mogoče ne pretvarja in je samo zaradi mene tako siromašna, osamljena in stara; njene roke spet šivajo, premi- kajo prste in se dvigajo in padajo. Goloroko šiva- nje. Tisoč prstov v lobanjskih šivih, v anatomiji, v možganski skorji. Železna pljuča dihajo. Ročice premaknejo trup in dvigujejo prsi. Čigava pljuča se dvigajo? Kaj se bo sploh zgodilo z nama, če ne bova oba odmrla v kakšnem puščobnem jutru, medtem ko bo v nedeljo rosil dež in se bodo ljudje poskrili v svo- ja siva stanovanja? Saj ne sanjava, ampak živiva. Pohištvo je čisto zares ubomo, gramofon molči in in skozi okno še trepeče poslednje večerno sonce v trojni svetlobi. Štedilnik stoji na desni od vrat in v njem plapola heraklitovski ogenj, spreminja nekaj drv v pepel. Lahko bi bile tudi kosti, pomi- slim. In svete bukvice, te zaprašene in tisočkrat prelistane knjige — bogvedi od kdaj jih že ima gospa —■ s svetniškimi grafičnimi podobicami leži- 145 jo mimodušno na mizi in prikazujejo nečloveške muke prvih kristjanov. Soba in štiri stene; samo štiri, nič več. Zgoraj nekje visi žarnica s senčnikom okrog sebe. Trpki in žalostni okus teh stvari me spominja na otroškost, na dvorišče, kjer sije ena- komerno sonce, spominja me na mlečnobelo sve- tlobo v pralnici. Tudi te reči dihajo, čutim celo težo njihovih izdihov, slišim, kako šumi tišina v enakomernem utripanju. Potem gledam skozi okno, a ničesar ne razberem, kar bi se lahko dogajalo zunaj, ker mi zastirajo pogled bele zavese; bolniški trakovi ali obveze, si pravim. Kar nekam presunjen sem zaradi lastne ujetosti. Sedim nasproti brhki ženski in jo opazu- jem, borim se sam s seboj, da ne bi skočil in v hipu nečesa napravil, razbil vrat ali kaj podobnega. A vendar sem čisto miren, in naj se mi po glavi po- dijo še tako nore misli, moram ostati hladen in nepristranski, za vsak slučaj. Bolj ko izginjajo včasih sence s predmetov — in to čisto neopazno —, bolj me duši vznemirjena sla v prsih, nekaj me ščegeta v pljučih, da bi kar zakašljal. Zatajil se bom. Vedno se moram zatajiti pred njo, da me ne bi začela obsojati. Najprej obsodbe, potem izsledki o zastrupitvi, o umorih itd., kot poročajo dnevniki, jutranjiki, ve- černiki, tedniki, mesečniki, anali, koledarji, kot sporočajo radio, televizija, film, vse skupaj ena sa- ma norost sodobnega sveta, v katerem se rodijo zadušeni otroci s tremi nogami ali koliko jih že imajo, ne vem, sicer pa so vseeno podobni stari Pitiji, ki je sedela na trinožniku in govorila nera- zumljive besede z dvotminim pomenom itd., sicer pa tudi to ni več pomembno, ker čas beži z vlakom proti novim prostorom in nobeden se ne more umakniti, prav nihče. Odpeljati bi moral svoje stvari v kakšno drugo mesto in tam začeti novo življenje. Zapustiti bi moral že zdavnaj to bitjece, to gospo Marijo, prepustiti bi jo moral njeni last- ni usodi. Rad bi videl, kako se spreminjajo ljudje tudi drugje, gotovo na enak način kakor tukaj; ža- lujejo za mrliči, ponekod se veselijo. Uboge pare na parah. Pari belih konj. 2e od prej čutim ne- znansko željo po popotovanju neznano kam, a si ni- kamor ne upam in prav zavoljo tega neznansko trpim in se zapiram v isti nori prostor z gospo Ma- rijo, kjer je vse mlahavo, nedoločeno in bledo. Vsak predmet, vsako geometrično telo posebej. Od te mrtvoudne grenkobe je soba prostornejša in za spoznanje bolj bela od drugih sob v mestu. Ne- kakšni ostanki po znižani ceni, medtem ko ljudje stojijo v vrstah in čakajo na vstopnice. Kako so majhni in nepomembni, kar prerivali bi se in si od- griznili ušesa! Zakaj? Zaradi koncertov vendar, ki jih nikdar ne bodo slišali! Operetni zdihljaji, ubo- ga Traviata. Razpršeni reflektorji v mraku. Nekje daleč zunaj, za vsemi zidovi, izza vseh sten. Nebo nad panonsko širjavo, zvezde nad umirjenim mor- jem. Zdravniški pregledi povsod po svetu. Zdrav- niki in neozdravljeni. Norci in pametni. Zmešnjava visokih in nizkih zaklonišč pred bombardiranjem. Kobalt 60. In spet sevanje, energija, razprostrta iz- nad oblakov, radiacija, ki kaplja iz nebes. Gospod, o usmili se jih, saj ne vedo, kaj delajo. Nekoliko resnobe v zobeh. Razčesani lasje. Pogovori v ka- varniških urah. Zlomka, kakšna je morala biti šest- desetletnica nekoč: poročena je bila in rodila je štiri otroke, dva sinova in eno hčerko. Nikogar ni trpela, posebno svojega starega ne, zato ga je na- gnala, in on je odšel neznano kam, izgubil se je in ga ni nič več na spregled, baje je milijonar v Av- straliji ali kjersižebodi. Dobičkarji. Pohlevne ovči- ce z marihuanskimi zvijačami. Kaj je sploh imela ob njem razen svojih prehitro doraslih otrok, ki so jo zapustili in se ji odtujili takoj, ko jim je zraslo ikarsko perje? takoj ko so se lahko sami poročili? Preveč je trezna, da bi se lahko spuščala v poniglave razprave o brezskrbnem življenju na vrhu. Visoka družba. Ce bi se mogel natančno spomniti dne ali jutra, ko sem jo spoznal — koliko časa je že preteklo mimo mojih ustnic — ko sem bil povabljen kar tako na kavo, ko sem prišel in ostal do večera v prijetnem vzdušju in v zamolklem pogovoru o tr- pečem življenju, ko bi se vsega skupaj mogel zares spomniti, tedaj bi si gotovo priklical v spomin le njen brezkrvni, togi in mimodušni obraz. Prekleto, kako minevajo leta! kako se v njih počasi in sa- njavo izgubljam! Večni krogi, iz strahu v tesnobo in nazaj. Včasih tudi na ulico med ljudi, kjer se med vrvežem počutim kot zaklan. Bebavost v mno- žici dosti bolj narašča kakor pa med štirimi golimi stenami in lahko se izognem vsakemu neprijetne- mu srečanju, če le želim, ta bebavost hrumi nekje zunaj z godbo na pihala, z revolucijami in vojnami, z zastavami in s psalmi, bogsigavedi kateri osva- jalci prihajajo na oblast, da bi ljudstvu dokazali svojo formalno pomoč, da, zunaj so vse nevšečnosti z brezzobim ihtenjem, iskanje trenutnega navdiha, večno noro ozračje in prepotena trupla in krste, poleg tega pa nenehno in vztrajno oglušujoče sika- nje, skisano vreme ali revma v kosteh. Venomer isto vreme nad nami. Uničeni okostnjaki se obla- čijo v generalske uniforme. Nekaj me še vedno tišči v prsih in me zbada v grlu; z rokama si pri- vzdignem glavo in komaj zakrivam utrujeno muko, da ne bi gospa Marija opazila; ne vem, zakaj bežim pred njo, saj mi prav gotovo noče nič slabega, le boji se; z enim očesom preiskujem lego njenega telesa, ker bi rad zaenkrat ugotovil, kaj namerava; a gotovo bo obsedela in je nesmiselno iskati ka- kršne koli nagibe. Sedim brezpomembno na svojem mestu, zaupljiv in vprašujoč. Mislim na jutrišnje sonce, ki bo osve- tlilo ta delček mesta, teh nekaj ubornih uličic, ki so si podobne druga drugi, da bi človek kar zašel v njih; predmestja velemest. Znorel bi od brez- imnosti. Nekateri so pravzaprav srečni zaradi ne- zavednega prisluškovanja jutru, podobni pojočim petelinom ob petih zjutraj, večno enaki, zjutraj in zvečer ob isti hrani. Kolikokrat prezebam v tej sobi, medtem ko drugi uživajo v mladostnih sanjah in si kupujejo nove obleke, peljejo dekleta v kino in se veselijo v radostnem smehu ob ljubicah, ti malopridneži brez vsakršne skrbi za vsakdanjost; preplavljenci, ki jim sijejo bankovci na trebuhih; uboge sardele. Kadar jaz premišljujem v globokih nočeh o jutrišnjem dnevu, ali kadar se mučim s tisočerimi problemi o denarju in položaju, o moči in volji in še o drugih rečeh, tedaj ti ljudje mirno 146 spijo in se jim niti ne sanja, zaprte oči imajo in so srečni pod svojimi volnenimi odejami. Nič se ne mučijo, nič jih ne vznemirja. Preprosto spijo. Ce bi imel na primer jaz enkrat, o en sam krat tako mirno in podzavestno noč, tedaj bi si ne želel prebuditi iz globokega, nezavestnega sna, nihče me ne bi več vznemirjal. Mogoče bi pri tem celo v najgloblji globini srca, v poslednji iskrici zavesti še čutil bolečo točko. Tako me pa vznemirjena vest ohranja budnega in nesrečnega, srce me boli od nenehnih duševnih naporov, posebej pa še zato, ker ne morem gospe Mariji nikjer pomagati, ker nanjo le prežim iz dneva v dan in puščam vnemar še svoje življenje. Ce bi jo zapustil, bi se še bolj pogreznila v samoto in bi kovala tesnobne, sanj- ske načrte, mogoče bi celo jokala in me skušala zasledovati in me uničiti. S tem pa bi seveda po- kopal tudi samega sebe. Zaenkrat me vznemirja dejstvo, da sem še kar lepo tukaj, da se prepuščam njenim pogledom in njenim besedam, ki bežijo mimo mene neznano kam, nekam v zrak, in me oklepajo s svojo zvočnostjo. Ona je nad menoj, starejša je, zato jo potihoma nekje v sebi celo so- vražim, vsaj umišljam si tako. Dopovedujem si, da bi moralo biti konec njenih domišljij in njenih maščevalnih naklepov, saj je v resnici tako krhka, dasiravno odločna. Sicer se še zdaleč nisem odpo- vedal upu, da jo bom nekoč, mogoče že v kratkem času izgubil; iztrezniti bi jo moral in jo vrniti v življenje, v normalni, vsakodnevni čas, vsaj to sem ji dolžan; poleg tega ji moram v zameno za po- znanstvo odpustiti vse zle naklepe, ki jih je skri- voma pletla proti meni. Obuditi jo moram iz mrtvoudne, grozne kletke, potruditi se moram, da bo pozabila na preteklost in bolj mislila na seda- njost. Saj je nihče več noče niti poznati, da, v res- nici so jo zapustili še celo sovražniki. Zaenkrat pa moram biti vendar zadovoljen le s sanjavim upa- njem, da bo nekoč bolje, in vztrajati na svojem mestu. Pajek še zmerom čaka v kotu in muha še stalno treslja njegovo mrežo. Brzi in brlizga s krili, mračni mrčes. Zaganja se sem in tja, pretrgati ho- če skoro nevidne niti, zrk, zrk, zrk, v smrtnem strahu krči majhno gibko telesce, tam nekje zgoraj v kotu. Počasi naj izgine s sveta, nihče ne bo ža- loval za njo. Mogoče pa bi se rešila z mirom? Opazujem ta boj, ta smrtni strah, te poslednje trenutke; vsak trenutek sega v neskončno, tako je dragocen. Sploh me vznemirja, kadar vidim, da koga ugonobijo; živali se še bolj mučijo in ne kri- čijo zategadelj, ker jih ubijamo, ne zavoljo bole- čine, temveč zaradi strahu. Bržkone se tako trese tudi gospa. Boli jo glava, boli jo to in ono. A tista zadnja bolečina, kakšna bo tista? Za zdaj je še vseeno; ne morem predvidevati notranjega, torej telesnega učinka, čeprav me sila zanima prav zad- nji krč; ne bi mogel s svojo muko ujeti njene, nje- no ohlapno, staro meso je pač manj občutljivo od mojega; nekaj nespametnega je v tem razodetju, razcveta se po zemlji na vseh krajih sveta. Sicer sem zaenkrat še mlad, nisem pa še dovolj star, da bi se moral tresti v smrtnem strahu. Odkod torej napadi? Saj ne želim nič hudega ljudem, le sreč- nejše bi jih rad videl; in nisem kriv, da se še zme- rom ne marajo in da pobijajo drug drugega kakor krvoločne zveri. Niti bog jim ne pomaga. Mogoče sanjam o nekem lepšem svetu, kdo bi vedel. A če bi zares pričakoval metafizično odrešitev, če bi se mi prikazalo nekaj izpod neba ali izpod zemlje in mi reklo: »Glej, tukaj je novi, dobri človek!«, celo tedaj ne bi verjel, da je slehernik popoln. Ce bi kar koli verjel, bi bil pogubljen kot gospa Marija, v tem sem spet močnejši, trdnejši od nje in za spozna- nje bogatejši. In ko bi ji hotel pomagati, prav v trenutku, ko bi si govoril, glej, sedaj je srečna, prav tedaj bi mogoče moral steptati samega sebe v prah in ji nemara celo peti zahvalnico. Niko- mur ne bom kadil, takšni so brez možganov. V tej stiski naj pomagam gospe kot mož. In vendar tudi tega ne morem, saj sem vsa ta leta zapored le ho- dil na obiske in sedel in v pogovorih in čenčah iz- gubljal smisel za čas in prostor. Gospa Marija bi potem bila močnejša in bi lahko počela z menoj, kar bi se ji zljubilo, da, kar ubila bi me lahko, tako bi bil brez volje. Sklicala bi kup ljudi in ti bi bili seve takoj pripravljeni pričati proti meni, da sem ji hotel škodovati in jo ugonobiti, čeprav bi bil v resnici jaz njen ozdravitelj. Tedaj mi ne bi nič po- magalo, njeno maščevanje, vsa njena jeza bi se izlila name. Gotovo bi lahko pričakoval le še hi- ralnico. Tako pa sem še naprej kakor prerojen in močan, če le ne pomislim na vse mogoče stvari, ki mi jih gospa Marija lahko še naplete; ko bi se le spomnila nanje. Le preveč utrujen sem in hkrati vznemirjen. Zavest mi curlja kar naprej nekam navzven, hoče se rešiti zidu, rada bi se splazila iz lobanje na prosto. Kam? Preden sem sledil lastni misli po ozki vrvi med dvema škrbinastima, okovičenima vrhoma, sem se spomnil na otroštvo, na okus po že zdavnaj iz- gubljeni zemlji v ustih. Na pločnikih in na robovih streh, v besnih uličicah, na rokavnikih večnih, iz- mučenih popotnikov, ki so hodili od noči do noči, od dneva do jutra, v vseh mrakotnih izbah se je odvijala rodovna krvoskrunska spirala. Otroškost z zevajočimi usti. Rodovi na majnih oglih. Mušice na muholovcu. Prepevanje psalmov, komaj slišnih krikov v usnjenem jutru, v rdeče zamolklem veče- ru. Taščice na vrtu, ki skačejo z vejice na vejico in se smejijo s svojimi tolstimi jeziki. Kljuvajo in trgajo glasove iz grl. In voda, rečna voda, ki od- plakne vse kanale, ki opere vsako mesto in buči z vsemi čistimi umazanijami s tokom proti drugim mestom. Prhljajasti vodopadi. Skriti pevci ne upajo izgo- voriti nobene glasne besede, iz jutra v jutro, še komaj zbujeni prepevajo z reko in nočejo, da bi jih sploh kdo slišal. Nič ne de. Ali je še komu po- trebna notranja pesem? Zastrupljeni. In tisti, ki so zogleneli v enem samem hipu. Električna nape- tost in tok. ZZZg je napravilo in ni več telesa, v eni sami tisočinki sekunde izgubi bolečina svoj ob- stoj. Godrnjanje. Starci z gluhimi oslovskimi ušesi Oslepljeni. In pravijo, da je bilo mnogo ranjenih v dveh svetovnih vojnah, med zastavami in prese- kanimi poročniki. Baraba na levem križu, da, ne- kje tam pri srcu. Evharistija. Rečna struga se po- suši in mrtve ribe žalostno obložijo na sončnem produ. Nikogar ni, ki bi jih razdelil med bolnike ali norce. Nihče ne pride. Smeh se priplazi in ven- 147 dar skače sunkovito iz pljuč. Tiho, bodi tiho. Ble- jajoča živina, ki jo peljejo zjutraj v klavnico. Amen, bi vsaj lahko rekel. Nekdo drži roke pred očmi kakor osleplien in se hoče spominjati nekih predvojnih sanj. Plašči, ki jih obračajo psi po ve- tru, ki se ustavljajo na vsakem trikotniku. Ovoha- vajo nedolžne otroške duše. Bog z njimi. Živalce si poiščejo miren kot, da bi v njem počasi crkavale, da ne bi čutile velemestnega, medicinskega strupa. De Chiricov nasmešek. In znova napolnjujejo dej- stva, gola, izpraznjena dejstva torbe zaneseniakov. Lirični izpisi na zidovih, ljubim te, koza, miklavž, Johnson, Vietnam, vojna, jaz in podobno. Narisi in orlasi rancavo letajo no vetrovnem vremenu. Kdaj? Ze včeraj so pomenili smrtne obsodbe, najbolj res- ne raznrave, danes ra še v otroško zabavo ni.'^o. Vsekakor je nrav ta izhlapelost. ta plašna in rado- vedna rast otroških ustnic najmučneiša in hkrati naimočnejša. Pozor. Strof^a napetost. Dotaknil bi se lahko žice in zoglenel in brez prič bi me lahko nasuli v žaro. Prav trenutki, da, vsak hip posebej, ki gre naprej in nazaj hkrati, to se mi zdi pre- močno. Kakor težka žpana pijača opoldne. Prazniki s poticami in z mesom in s bronastimi nosovi, ko se pitano, vljudno ljudstvo .«^prehaja po širokih sprehaiališčih in niie kavo, da bi se osvežilo za nekaj časa, a čuti, da je preutrujeno, zlomljeno, razkrajajoče. Nič zanesljivega v tem vznesenem prostoru, v teh kastriranih osebnostih, v teh čelih, v teh lobanjah, v teh oslovskih ušesih. V meni se prebuia topa srbečica in narašča, sam ne vem za- kaj. Ne morem se obvladati, zato drgnem s hrbtom ob naslonialo stola in si izmišliujem nove igre, da bi pozabil na gospejino trpeče življenie. Napol snim — in dremam komaj prebujen v ta izmozgani obraz. Obraz, poln črvičkov in ogrcev, ki se pre- pletalo po njeni koži. Kako le to prenaša? Bebavci z injekcijami na čelu. Ali v čelu. Saj bi mocroče lahko še sedaj kaj rešil, a se ne splača; preveč me utruja, kadar moram obtežen sam s seboj poslušati njene pridige, to ponavljajoče in tiho šumljanje. Mnogokrat sem sanjal o samomoru, o veliki pod- gani z belimi zobmi, ki je razgrizla malo miš; deli- rium tremens. V majhnih trenutkih bi si lahko tako večkrat prerezal vrat, posebno takrat, ko sem se po kosilu lenobno poigraval z nožem. Nenadoma so me obšle temne slutnje, sam nisem vedel zakaj, in lahko bi skočil z mostu in bi šele v vodi vedel, da sem padel. Podgane v vodi. Otroci na materi- nih prsih. Sesljajo in grizejo. Ojdipovski kompleks v živčevju ali nekje v prisekani lobanji. Mestna drhal še zmerom rjuje, še stalno s psovkami drvi iz uličice v uličico in išče nedolžno žrtev. Zakaj? Dobri človek iz Sečuana. Tam stoji in si ogleduje krste za prodane duše in niti ne ve, da je tudi sam obsojen na smrt. Zunaj in znotraj hiš je tisoč vsa- kodnevnih samomorilcev, ki se češejo, ki posedajo ob sončnih zahodih brez posebnosti, ki govorijo kai tjavendan, zaradi navade. Gledajo in nič ne misli- jo: — kakor mrliči, obsojeni na dihanje, na svojo malomeščansko suknjo, obsojeni na samoto. Slan okus po belih ribah. Ovohavanje, to živalsko ovo- havanje kajpak ne zadostuje, da bi napravili sa- momor ali da bi pomislili na svečano obletnico, ko so množice s tihim nasmeškom pričakovale veliko mašo in koncerte, se plazile po oltarjih in po kipih državnikov; to je bilo že zdavnaj, zdaj je vse spre- menjeno in kar nekam uničeno. Državniki spijo za oltarji. S črnimi, prestreljenimi oblekami. Atentati. Tako ali drugače, vseeno je, pravijo nekateri. Ri- nejo se naprej. Čakajo. Čakajo. Kličejo kakor ubo- ge reve. Male miši ob cerkvenih zvonikih. Večerni zvonovi in maše in politični govori, vse v enem sa- mem premešanem srednjem veku na novo. Ali pa je bilo vekanje otrok? Predvsem ne vem, čemu sem zvest tej gospe, od kod iemljem moči, da premagujem prezir s tesno- bo. Mogoče bi se lahko izognil vsem neljubim, a hkrati predvidenim dogodkom, kar pa je zame v pogovornih trenutkih najteže; to pa bolj zaradi misli na njen samomor kakor pa zaradi zaprtega prostora, kateremu bi lahko kdo od zunaj lahko re- kel, da je dom. Moia nevednost torei sega prav tja do tesnobnih odnosov, v katerih iščeva in prezira- va, da, prezirava drug drufega. Vendar je gospa dosti na slabšem. Stara je in zdi se. ka)'or da bi nenehoma spala ali saniala v utruieni zra\ in snioh gledala z napol iskrivimi in narol motnimi očmi proti nevidnim, belim, smrtnim daljavam. Na živce mi gre. ko toliko mislim o sebi, namesto da bi od- povarial na vsako njeno vprašanje; moral bi se že doko'^čno rešiti tei^a občutka, te zaprte odtuienosti, skratka znebiti bi se je moral. A niti slutim ne, kako bi mi naj to zares in dokončno in nepreklicno uspelo. Neke vrste otroškost je ostala v moji duševnosti in prav to me najbolj preseneča. Nič se ne odlo- čam, ampak se prepuščam in s tem izvabljam iz ljudi ogorčene krike. In če preudarim bolj podrob- no, bi lahko celo rekel, da nisva niti jaz niti gospa Marija kriva za takšno stanje; saj navsezadnje ni- sva midva zahtevala ■— čeprav vsak zase in nepo- boljšljivo enostransko — hitrejših razrešitev iz zapletenih dogodkov; ne, vse prej bi dejal, da je za takšen položaj krivo zunanje obvladovanje živ- ljenja. Pravkar bi lahko na primer skočil in kaj razbil, a mogoče je tudi, da sem že kdaj kaj razbil v njenem stanovanju, pa mi je vse velikodušno od- pustila. Mogoče sem prav zdaj kaj storil, pa sam tega ne morem opaziti. Nič se ne zavedam kak.šne- ga pomembnejšega dogodka. In vendar se prav te nepomembnosti strahovito bojim, saj sem kriv za vsak položaj pravzaprav sam, vsaj v primerih, ko bi lahko pomagal, pa se odločam čisto drugače in se na hitro, kakor kakšen pajek, skrijem v kot, da me ne bi no naključju kdo poklical. In še bi brez dvoma lahko stopil v prvo luč in se postavil s kakšnim velikim dejanjem, a sem tako zelo slabo- ten, da mi že misel na herojska dei ani a preseda. V tem sem pravzaprav zelo brezobziren, mogoče celo bolj, kakor pa mi dovoljujejo moji obiski. Ko bi se vsaj potrudil in čisto malo poskusil karkoli storiti, da bi bil že enkrat sam s seboj zadovoljen, tedaj bi gotovo moral iskati pomoči pri drugih lju- deh. A prav tega nočem. Preklinjam vsako betežno odvisnost. Ne maram tistih norih zagovorov, tistih sinovskih prošenj in moledovanj, ki pretresajo s širokimi besedami očetovska srca; ne, vse prej mi je blizu kratek in odsekan smisel, ki ne išče več dalje in ki ne tipa v neznano. Vsaj na zunaj moram 148 biti takšen. In tudi to mi ne uspeva. Ne znam nam- reč nositi maske na obrazu, pod njo bi se med ljud- mi popolnoma zadušil ali zamrl. Spričo vseh prič stojim pred ljudmi kakor obtoženec, ki je obsojen že vnaprej in ki lahko Se samo posluša sodbo; ven- dar ne zaradi svoje krhkosti, temveč zaradi svoje samote. Da bi se o tem prepričal, sem napravil tisoč tihih in na videz kar nepomembnih poskusov sam s seboj. Bil sem na primer odkrit in sem se zlahka pustil poteptati. Potem sem pričakoval, da bom za- del nekaj na loteriji, pa ni bilo prav nič. Potem sem sinusal biti nekakšen dobrotnik in pravični mož med ljudmi, pa mi tudi ni uspelo. Ustavil pa sem se pri pospe Mariii. Tukaj so trenutki zoženi med štiri stene in so tihi kakor otroci. In tudi besede so materinsko otožne in nežne, kakor da bi ne imele dovolj kruha, kakor da bi ne mogle nikoli dovolj nasititi. Kajti gospa se boji zame, vsa tre- рзсе, da se mi ne bi kaj zgodilo, skratka igra ne- kakšno komaj vidno materinsko vlogo. Zato ji pa nič ne odgovarjam. Le pričakujem, da se bo unesla v sivo motnem čenčanju in zaspala, morda za večno. Lajajoči obrazi, obriti do vratu, se smehljajo v pivnicah. Notranja okenca se odpirajo in našoblje- ne ustnice poljubljajo testeno meso in nekaj freu- dovskih, zlomljenih reči. In potem? Nove in nove uličice, ki se zdijo kakor brez konca in kraja. Raz- bita oprsja. Saj sem si že zdavnaj pravil, da imam prav. Tisti z visokimi čevlji so najhujši, ker ver- jamejo v sedem naglavnih grehov in jim hkrati služijo. Telefonski pogovori in zijalasti smeh. Po- gledi brzijo zdaj sem zdaj tja, ljudje se ovohavajo in bi si radi populili koščice. Topo sploščeni gobci. Božje stvarce. Nekateri se nezavestni prerivajo proti izhodom, ki jih nikdar ne najdejo. Odpirajo vrata na cesto in kličejo sosede. Sesedajo se v last- ni teži, prosijo boga pomoči, recitirajo politične psalme, pa nič ne pomaga; prav nič. Preveč jih je, premalo nas je. Ključe obrnejo vsaj dvakrat v že- leznih vratih, četudi vedo, da ne bo nikogar na obisk. Pije-o turško kavo in se postavljajo s klo- buki, s temi mehkimi spužvami pred zrcala, da bi ugotovili navidezni, pohlepni, črni položaj. Trakci za rofTrebom. Nekateri še pijančujejo, si izmišljajo najbolj neverjetne zpodbe in si pripovedujejo o svoji prihodnosti jecljajoče stavke in so nerazum- ljivi in zbujajo vtis ponosnih uradnikov. Poskok z nogami, plosk z rokami. Uspešna civilizacija v krompirju in v kolumbovem jajcu. Ampak ta pre- sneta, prekanjena, vsakdanja svinjska hrana, ki nam jo ponujajo! Človek bi znorel. Šepet. Šepet nad vrati in pod podboji. Haaška mirovna konfe- renca iz 1899 in 1907 in ruski carji in mirovna so- dišča. Tranrparenti na novih jetnišnicah. Svoboda med štirimi stenojni, med petimi dimenzijami. Koc- kast, tesnoben obup. Magične oči in tisoč Magino- tovih linij. Električne lokomotive, tovarne, zadu- šeno kronanje sodobnega časa, obračanje tisočerih zveriženih oči. Ibn Batuta potuje proti hieroglifič- nim lesorezom. Generacije mrtvih tovarišev. Zgo- raj spet zastave. Kip svobode, svetilnik suženjstva. Nekje 1886. Sedaj je vse drugače, bencin teče po ognju. Malomeščanske letnice prihajajo in odha- jajo, pred njimi ni nič, za njimi še manj. Na ploč- nikih se dogajajo najbolj čudne dogodivščine, sa- mo na robovih, spodaj človeka že povozijo. Besno postaja hladno in zadušljivo. Šepetajo se sklonijo otroci, da bi ne videli nesreče. Takšni so in takšni bodo s svojimi globokimi zenicami. Z igračami navzkriž, na dvoriščih, na podstrešjih, na napuščih. Povsod in zmerom bodo takšni. In nasproti čeblja- jo starci, ti okostnjaki, ki se oklepajo boga in kop- ljejo usodo temu svetu. Okoli stvari se plazijo sen- ce, nekam' dimasto trepečejo in se spreminjajo v saje. Posebno zvečer. A prav zavoljo teh stvari, zaradi navideznega nereda v sobi, ki je vse prej spominjal na grobišče kakor pa na topel in prijazen dom, torej ravno zaradi tisočev nepomembnih in razmetanih reči je gospejin obraz še bolj žalosten in trpek; pozaba še ni izbrisala sledov razočaranja. In tudi če bi hotel kdo vsaj za hip izbrisati s čela vsaj nekaj gub, bi spoznal, da je takšno početje popolnoma nesmisel- no, to pa še veliko bolj, ker bi od razkrajajoče starosti ostala na obrazu le čelna kost, nekaj belo rumenega kakor vosek. Tako sem prisiljen vztra- jati pri gospejinem drobnem bitju, pri takšnem, kakršno je že, čmerikavo in obsojeno na počasno umiranje. Vendar v tem ne vidim nobene prave zadostitve, saj je v njej tudi nekaj posebnega in ukazovalnega, če že ne prekanjenega in strogega. Gotovo bi se lahko izvil tej sobi in tem obiskom s kakšnim izgovorom, a že vem za naprej, da je vsak poskus obsojen na uničenje; in tudi po naključju bi gospa Marija hotela spoznati, ali jo varam ali pa jo skušam zgolj uničiti s svojo trdoživo naravo, čisto nepredvidoma bi se pokazalo, da je ne bom odrešil in da ji ne bom pokazal nikdar nobenega razodetja, pa naj ga ona že pričakuje z vsemi pe- timi čuti, z vsemi živci, vsem telesom. Obsojena je, a ne ve zakaj. A to navsezadnje tudi ni tako po- membno, ker se je malomarno vdala v ponižujočo životarjenje. Zaljubljena je v vse te revne reči, naravnost obožuje jih in nepreklicno zagovarja njihovo enosmiselno, mehanično pot, se jim pre- daja — v njih vidi pač često svojo izpito, krhko, pogubljeno mladost — in jih noče izpustiti iz na- drobnega pregleda, skratka, nenehoma se boji, da ji ne bi kaj zmanjkalo, tako malenkostna je, in še bolj trepeče, če sliši, kako vlamljajo v stanovanja največ revežem in jim odnesejo uborno premože- nje. To jo pravzaprav celo bolj vznemirja kakor pa grob. Morebiti pa je to že tudi hkratni znak sta- rostne malenkosti, tiste vsakdanje sivine, ki ne more spregledati nobenega zgodnjega jutra, ki se ne zaveda, da je za šipami svetilo ves dan dobro, živo sonce. Zato ji preostaja nekakšno otipljivo gomazenje ob štirih stenah, v tej grdi in vendar preveč čisti snagi, sivina pada nanjo, vendar je ne zagrne povsem, in zavest ji deluje le še toliko, ko- likor je potrebno, torej v okvirih pogovorov in mogoče izmišljenih spominov. Ali pa bi lahko mo- goče tudi pričakoval, da bom do nje obzirnejši, ko pa se ne morem odločiti, da bi prenehal z vsemi te- mi vsakdanjimi, brezbarvnimi zadevicami, v kate- rih utapljam svojo mlado in žejno duševnost! Zdi se, kot da ne morem nikakor uiti tem srepim po- gledom, tem razvejanim, suhljatim in krhkim žen- skim rokam, temu materinskemu in otožnemu obra- 149 zu, kakor da sem jaz določen za njeno maščevanje in ne ves svet, ki jo je obsodil na tesnobo. In kam drži ta pot? Stvari vedno bolj padajo v temo, sence zmeraj bolj in bolj krožijo okrog njih in rišejo nenavadne, enostranske kolobarje. Mogoče pa se tiha tema približuje, zgodnji večer se nagiba v noč, uličice se izpraznijo s tihim požvižgavanjem in z oddalje- nim sopihanjem železniških postaj in lokomotiv in dolgih transportnih vlakov. Premešani tiri vo- dijo vsak k sebi in vendar bi kdo prvi hip celo pomislil, da se bo nekoč odpeljal v kak tuj kraj, ki bo bolj zdrav in lepše urejen od tega ujetega ob- močja. Sive sledi: strehe, strehe in nekaj poševnih golobov, ki krožijo s spuščenimi krili nad njimi. Mrak počasi leze iz vseh širjav in iz vsake uličice ustvari umazan kot, mrliško brlenje električnih žarnic, ki svetlikajo komaj opazno tja v noč, tu in tam kak zapoznel pešec z rokami v žepih in s klo- bukom, potisnjenim čez obraz, potem tihi glasovi, ki pridušeno padajo na uličice in se takoj razgu- bijo ... in nič več. Mogoče se maščujejo drug dru- gemu zaradi te odtujene ujetosti, v kateri gladuje- mo, kjer smo zavistni drug drugemu košček srca in dobrote iz lecta. Nekaj praznega in izčrpanega govori v tem prostoru, komaj šepeče in prikimava tistim, ki vedo, da bodo kmalu zapustili ta svet. V potemnelih, črnolasih sobah nekateri poplesujejo v parih ali pa niti ne, le zdi se jim, da se premi- kajo, v resnici so tesno objeti v spolni nasladi, gri- zejo ustnice drug drugemu, da bi pozabili, spodaj in zgoraj sklenjeni v sparjeni par, zapirajo oči in padajo v temo, sploh pa bi tudi radi pozabili na svojo otroško srečo, na svojo mladostno slo, najraje bi umrli, le da ne najdejo pravega načina za lastno usmrtitev. Hočejo biti kaznovani, a ne morejo, niti ne smejo pomisliti na samomor. Vsepovsod života- rijo vlažni in nežni otroci, ki nimajo igrač. Pohlep- ni starci so prevzeli njihovo igro. In tudi z gospo Marijo in z menoj je nekako tako: — igrava se prikrito igro, da bi se maščevala drug nad drugim, sama ne veva zakaj, samo čutiva, da bi že morala nekaj storiti, a naju je preveč strah; jaz imam se- veda svoje posebne razloge, saj sem pravzaprav močan in mlad, da, celo močnejši sem in bi jo lah- ko s silo pripravil k molku; a nisem dovolj upravi- čen, da bi si upal napasti nebogljeno bitjece. Kaj mi torej preostane, kakšen napad si naj izberem? Najbolje bi bilo, ko bi jo prepustil njeni neboglje- nosti, in to počnem tudi sedaj, prav dobro se za- vedam, da jo bo moja omahljiva nebrižnost popol- noma uničila, saj ni niti malo pomembno, kaj go- vori, ampak se mi zdi bolj važno, da jo vsak go- vor neznansko utruja in da kljub popolni izčrpa- nosti še zbere dovolj moči in me prenaša in mi pri- poveduje, sedaj že s skrhanim glasom, najbolj ne- verjetne zgodbe iz svoje samote, medtem ko mene to neizmerno zabava, čeprav ji tega nočem poka- zati, marveč se delam resnega, pametnega in skraj- no poštenega. Torej računam na njeno izčrpanost. Kdo ve, kam jo prav nična utrujenost lahko prežene, še zdaleč ne bi mogel predvideti končne posledice ali celo njenega pravega konca, v katerem bo ugasnila; kajti bolj premišljujem o svojih namenih, delj se mi odmika njena podoba, vse bolj in bolj mi je vseeno, da sem tukaj, ob njej. Lahko bi bil kjer koli in bi mi bilo prav tako vseeno in bi puščal vse vnemar kakor zdajle tukaj. Sploh ne razumem, kaj jo tako priklepa name, ali bolje, kaj mene ve- že nanjo, ko pa pravzaprav ne čutiva drug do dru- gega nič več kakor prezir ali pa namišljeno pri- jateljstvo. Kaj bi pa naj tudi bilo drugega to na- jino neprisebno in posebno razmerje, v katerem životariva vsak zase in se boj iva, da se ne bi ra- nila. Jaz jo ponižujem s svojim molkom, ona me skuša skrhati s svojimi besedami. Kljub njenim hinavskim zahtevam, da bi odgovarjal, ostajam tih, neizprosen in hladen. Samo to napravi nanjo odločen vtis. Najbrž so najini odnosi že povsem skrhani, da, kar dovolj nama je, če že pomisliva drug na drugega, pa veva, kako je z nama. A pri- tajena, goljufiva zahrbtnost naju približuje, da se dotikava lastnih lupin in da ne zlezeva iz svoje kože. Pravzaprav se nimava rada, marveč si sku- šava prizadejati bolečino, kar pa bi nama skoraj uspelo, če se ne bi tako bala dejanj in gibanja. Da, gibanja, pravim. Seveda sva takšna tudi zategadelj, da bi dokazovala najbolj nesmiselne in nemogoče položaje, iz katerih ne moreva zaenkrat in naen- krat uiti. Zunanji svet naju niti ne zanima ali pa zanima samo gospo Marijo, pa še tisto, kar pove o njem, si le izmisli, da bi me prevarala, saj ni sposobna, da bi živela, preveč stara in betežna je. Ce pa bi vendarle prišlo vsaj do navideznega spo- razuma, tedaj bi se poravnala le tako, da bi nekdo moral izginiti. Vendar sva potrebna drug drugemu, ona me še posebej pogreša, ker ni nikogar na sve- tu, ki bi prikimaval z molčečo vnemo njenemu ma- ščevanju, hoče me še posebej pridržati pri sebi, najraje bi, da bi kar ostal pri njej in da bi govorila še bolj in še več, dokler bi ji popolnoma ne zmanj- kalo moči in bi ji moral pomagati. Ali pa ta misel, ta nemoč zbuja pri njej že sedaj pomisleke in se boji, da jo bom prevaral? Nikakor. To bi lahko že zdavnaj storil, prav mogoče bi bilo, da bi jo pahnil v še večjo samoto, a sem bil usmiljen in predober; prišel sem do sklepa, da me v svoji zapuščenosti potrebuje kot svoje stvari, in morebiti še bolj, da se noče oddaljiti od mene, da noče videti, kako bi pobegnil od nje. Vsako njeno upanje in zaupanje meji že kar na norost, oklepa se me z bežnimi po- gledi, njene roke vedno prosijo, naj ostanem. Ze zato čutim še bolj, da meram ostati in se navaditi na njeno navzočnost, vendar le tako, da bom odšel, kadar se mi bo zljubilo, pa naj bo s svojim pripo- vedovanjem tudi na polovici. Vendar ni vse to ta- ko preprosto, kakor se zdi na prvi pogled; ne, šele v sanjarijah, v katerih se razburjam in se spomi- njam svoje otroškosti, najdem njeno vzvišeno srce, ali pa je prav obratno, da gospejino srce bije v meni. Ce bi lahko na primer že en sam moj gib zares pripomogel k šegavemu sklepu dogajanja, če bi se lahko izvil iz te in tukajšnje sramotne samote, če bi se še mogel povrniti med tisoč uličic in med našminkane obraze, tedaj bi lahko pričakoval od- rešitev. Ujete papige med okni. Roke se nagibajo in mahajo, skoraj plavajo sem in tja nad mizo. Mo- goče lahko kaj razberem iz njenih strpnih prstov. 150 Krušne drobtinice. Mimo oken se spreletavajo ptiči, cvrčijo v zgodnjem jutru ali v omrtvičenem dnevu. Pravzaprav je postalo temno, hladno in bleščeče mimo. Nebesne širjave z enim božjim oče- som. Obleke na golih truplih, s križi navzkriž v krmežljavih rokah. Odtujeni otroci z izvotljenimi usti, z brezzobim mrmranjem pridejo in pojejo, igrajo na gosli in piskajo na slepe piščali. Lirični moški z nagonskimi mišicami. Ampak še zmeraj zmernost v alkoholu in v cigaretah. Koža sije nad gladino mesa in nekje spodaj ležijo razbite kosti. Posebno pri ženskah, ki bi najraje raztrgale člove- ku možgansko skorjo. Kot kruh. In pečeni svinjski možgani za večerjo. Ali bi kaj lahko pomagal? Ne- mogoče. Presekali bi me od zunaj in ne bi se mo- gel nikdar izviti iz množičnega obroča. Glavice in čebulčki. Spominske knjige, nekaj odpadlih listov in Faust. Poseidon iz artemiških Kap. Afrodita iz Kyrene. Brez rok brez glave, nekoliko nagnjena na desno—levo. Spolno gledanje. Ali pa krokarji, be- gajoči in utrujeni na smrt ob sinjih žrtvah. Nika- mor ne morejo vzleteti. Nikamor si ne upajo v izmozganih jutrih med Adamom in Evo. Kje? Till- man Riemenschneider v Würzburgu, oltarji v Ro- thenburgu. Grobnica Henrika II. v bamberški ka- tedrali. Ali pa rentgenski žarki, ki osvetljujejo rebra v prsnem košu. Materija in kristali, vsi v večnem sevanju, tisoč spektrov in temnih orisov. Takšna je strta telesnost. Nekoč pa so se pasle tu- kaj, da, tukaj nekje gazelice in gamsi. Križavci v oknih ali v vitražih. Nekakšna šegavost v zastrup- ljenih kanalih. Krilca so podnevi lepo zložena, štir- je pari nog lezejo kar nekam naprej, tako da po- tiskajo okončine nazaj. Dve tipalki. Kam se naj prerinejo v izmučenem jutru? Nekaj takšnega je podobno spominu, še ne čisto prebujenemu v za- vest, ampak še nekoliko potopljenemu v sanjsko vzneseno muko. In nič več v prostoru, nič več v času. Iz sleherne najmanjše stvari se da napraviti nekaj velikega, pravijo, se smejijo s solzami v grlih in patetično iščejo razodetje, nekje v snu, grebejo po svojih notranjih organih, a ničesar ne najdejo. In vendar je vsa ta igra, vse to sprenevedanje na- ravnost blazno preprosto in kar se da smešno. Za- kaj sanje me stalno prevarajo. Mogoče bi se lahko iztrgal iz tišinskega razmerja, a sem preveč krhek; to sem pomislil že dosti prej, takrat, ko sem upal, da bom še našel kak izhod oziroma nič več kakor svojo pot, svojo mladost; a to je sedaj gotovo mrtvo, opuščeno in bleščeče. Kdo ve, kje bi se sploh lahko zares spočil. Gospa Marija in jaz sva ujeta kakor v hladnem grobu, nad katerim gomazi življenje s tisočerimi, kaj s tisočerimi, z neštetimi pisanimi barvami. Ujeta sva drug v drugem, pa si ne smeva tega nikdar pri- znati, posebno še ne, ker bi lahko zavedlo koga od naju veselje nad prijateljstvom — sicer je to že od vsega začetka nenavadna zveza — v privide in no- rost. Tukaj so vse stvari natančno na svojem mestu in če me gospa kaj vpraša, tedaj je najbolje, da o stvareh sploh ne govorim, temveč da se umak- nem v svojo plaho senco, da v vsaki reči zagledam človeka. In ne da bi se kaj vznemirjal, mi postaja vse bolj in bolj jasno, da bom vzdržal, pa naj se tudi svet podre pod utrudljivo svetlobo. Ničesar pač ne morem povsem razložiti in še tisto, kar bi lahko povedal, še tistih nekaj nebogljenih stavkov mi ostane v grlu, kakor da bi bil gluhonem. Mo- goče sem zaradi tega kar se da pust in neprijeten, a zadošča mi že dejstvo, da gospa govori in prepre- da sivo čenčanje v mrak, medtem ko jaz molče in utrujeno gledam na vse strani, čeprav ne bo od nikoder nobenega sunka. Verjetno bi se lahko po- miril z dejstvom, da bom ostal ravnodušen do kon- ca, a kaj, ko sem že sedaj sila razburjen in to z največjo težavo prikrivam, nekako tako, ko da bi bilo vse skupaj, vsi moji obiski z vsem posluša- njem, zgolj navadna, vsakdanja šala, nekaj povsem vsakdanjega in nepomembnega. In vendar me go- spa potrebuje, kajti moja navzočnost jo razburja, jo premoti vsaj toliko, da misli le še na maščeva- nje, ki ga ne bo mogla — o tem sem prepričan — nikdar uresničiti. Sicer so njeni strogi pogledi vča- sih kar nekam nori in begajoči, a niso prav nič ne- varni. In da bi vztrajal v onemelosti še naprej, moram pozabiti na mladost, ko da je nikoli ne bi imel, in hkrati igrati vlogo preutrujenega starca, pričakujoč svojo navidezno smrt. Ne morem si po- jasniti, da sem lahko tako silno vljuden, a hkrati brezobziren. Ko bi se lahko le nekoliko oddaljil od nje, jo zapustil kak dan, bi morebiti že bilo vse prav, tako pa je prav nasprotno vse narobe, vedno najde gospa nekaj, kar se splača vzeti pod drobno- gled in kar bo razmrcvarila s svojo senilnostjo — da, senilnostjo, pravim —, kar bo hotela uničiti, saj pri njej sploh ne deluje več razum, temveč le živčni sunki, po katerih uravnava svoje besede in jih povezuje v smislene stavke. Ali pa je to kaj po- membno? Seveda ne. Kajti jaz jo poslušam le z enim ušesom in morda niti ne vem, kaj pravzaprav govori in kaj hoče. Ne morem se opravičevati pred drugimi, zakaj zmeraj sem priklenjen na nekakšen privid, na neko senco, ki me odtujuje od sveta in me potiska kot zverino v kot. In nikoli nisem nasi- ten, nikdar dovolj razočaran, da ne bi mogel čutiti svojega diha. Zato se smejim in bežim v groznem strahu celo sam pred sabo, predvsem zategadelj, da ne bi ugledal svoje podobe v kakšnem tujem obra- zu, v tuji hoji svojih korakov, da ne bi slišal svo- jih besed, kako se brezsmiselno izgubljajo v pro- stor in se nič več ne vrnejo. Ko bi se pri priči mo- gel vsaj iztrezniti in si pošteno čestitati, da sem velik in mogočen, tedaj bi bilo z menoj vse v redu. A živim vsekdar v prevarah, napol zbujen in napol dremajoč, kakor da me stene okrog mene ne zani- majo, v resnici pa kar prežim, da se bo nekaj zares zgodilo, nekaj odločilnega in svetega. Te stene so zaprte, v temi sva ujeta z gospo Marijo. Prenašava norost in ječo in čas. Nobenega sredstva nimava, da bi se maščevala drug nad drugim — sama ne veva zakaj, le čutiva tako — in da bi postala rab- lja. Samote. Gongora. Ne morem si misliti, da bi se rešil, prav zdajle, da bi smuknil nekam ven na prostost, tudi zunaj so stene in te stene so nemara še večje in še bolj bele od tega stanovanja. Ce bi mogel biti le malo bolj razbrzdan, bi ušel in se po- smehljivo izkotalil na svobodo, nekam v širjavo in daljavo, imel bi občutek, da plavam nekje globoko pod zvezdami, sam in svoboden, mogočen in močan. 151 Dimitrij Rupel Muholjubje ali kako razumeti upravitelje zdravilišča in začeti novo življenje "A revolution is not a dinner party, or writing an essay, or painting a picture, or doing embroidery ..." (Mao-Ce- Tung) (Report on an Investigation oj the Pea- sant Movement in tiunan — March 1927) Sredi lapuhovega lista, v senci košate palme, v SOJU poševnega sonca, med skibno izdelanimi in razporejenimi preameti, v piemaknjenem času, v valovanju koznili vonjev, v oamerjenem uživanju hrane, v sterilizirani telefonski dvorani, v opol- aansKom sončnem vzhoau, v obroku izžetih spi- nacnih listov, en passant Ciéüit Suisse, njegov arugi dom, s pomai aneaste I'uivio, ki je oar gospe Hilton, s smučarskimi počitnicami v Megève, s he- likopterji in pariumii animi nasmeŠKi, s strahom pred poprečnimi in napačnimi ljudmi, s prirojeno lahkotnostjo v vedenju, z briljanco v ročnih in te- lesnih spretnostih, z vonjem grenke sivke — pote- ka življenje starega premetenca Kohna. S potekanjem viskija poteka življenje starega premetenca Kohna. Tisti ponedeljek je Kohn navsezgodaj govoril po telefonu s prijateljem Markom S. Marko S. in Kohn sta si zelo različna. Kohn se je včasih zalotil pri misli, da bi Marku pomagal s kakšno prijatelj- sko potezo. Prirasel mu je k srcu. Toda nekaj je bilo laži v tem prijateljstvu, nekaj neizpovedane- ga, nekaj vijoličnega, nekaj kot beljakovine, to pa je Kohna na koncu vedno odvrnilo od darežljivosti s svojim prijateljstvom. Kohn je pripovedoval o zabavi pri kiparju Soncu. Nato je govoril o svoji ženi Marji. Nekaj da se dogaja med njima, nekaj ga moti v njeni koži ali kaj, gomazenje tujih besed čuti po njej in zdi se mu, kot bi vrezale vanjo nje- mu nikdar doumljive sledi. Ko sta sama, z vsakim dotikom sproži nekaj tujega v njej, nekaj privre iz nje, kot da bi čakalo skrito, to je težko opisati, vendar razume, Marko S. vse razume. Ali pa laže, kajti Marko S. je gnusen lažnivec. — Nekaj je v njej, nekaj se pripravlja, kot bi bila noseča z neko idejo, razumeš, — ni otrok, ampak nekaj štrena- stega, nekaj kot zvitek kabla pod napetostjo, zdi se mi, da se premika v njej, plahuta v njenem trebuhu — tista stvar, tista preteča zver, nekaj kot nezadovoljstvo, mržnja ... Marko S. se je drobno hahljal. Nato je Kohn počepnil, tega ni storil na- lašč ... Zvilo ga je v trebuhu, kot bi mu nekdo za- bodel umazano šilo, nekaj takega, kar rabijo čev- ljarji, nekaj gnusno lepljivo rezkega se mu je za- jedlo v trebuh, v trenutku je spustil slušalko in sedel na tla poleg telefona. Komaj se je skobacal nazaj na posteljo. Nato je premišljeval. Ko je vno- vič začutil paranje, se je splazil v kopalnico. — To je eden tistih aolgotrajnih, neuglednih mačkov, si je rekel in pomisleki o ženi in o svo,,em prija- telju Marku S. so zakrknili v drobno kroglico, lah- ko jo je stlačil pod jezik ... S kazalcem in sredincem si je segel v grlo. Pri- tekla je kisloba, droban skeleč jezik kisline, ki sc je po vnetem požiralniku povzpel do čutnic za oku- šanje. Zravnal se je in vdihnil. Ko je izdihnil, ni bila teža v želodcu nič manjša. Glava je bolela neznosno. Sonce kot rumena gosta sladka lizika. Nato se je še enkrat sklonil. Pritekla je kaplja krvi in se v luži bledo rumene kaše prelila v rožnato. Odleglo je. S prstom je podrgnil po pergamentni koži. To je storil pred zrcaiom, aa se je zuel čim gnusnejši. Na pamet so mu prihajali razni stavki KOt »кгошка пеке ljubezni«, »okus poljubov«, »davi sem začu- til, к.ало blizu ji bije srce«. Začel si je predstav- ljati beseae, ki jih je piavkar izaelal, m prikazala se mu je zravnana poieina poKrajma, mogoče pri- zor IZ Kakšnega iiima, v ziino poije je naio zurk- nila, prav pieviano in kobacaje, potresna kapija krvi... Spet je bil v kopalnici, v tej brezhibni ko- palnici z nešteto gosposKih izboljšav, med arugimi recimo pult, na kateiem je bral časopise in knjige, kadar je bil v kopeli. Poleg stoji bidermajers^a miza z zlatimi nogami in pleten naslanjač. Na njej zlat tintnik in gosje pero za specialna kopalnična pisma. Splaknil je svinjarijo v školjki. Sum vode je prebudil še druge čute, ki so do tedaj plavali v zvarku spanja in pijanosti. Zazeblo ga je v gležnje in globlje je potisnil boso nogo v copato. »Kronika neke ljubezni«. Premetaval je ta prvi, začetni del stavka v ustih, izsušenih od strupov, ki jih je rav- nokar odvrgel. Zamašil je stavek z zobno ščetko, kamor je natisnil rdeče belo kačo zobne paste. »Po- ljubi« so ga zazebli in počutil se je kot kastriran. Predstavljal si je lahko zobe, zelo od blizu, da je bilo videti še hrano, razpokane ustnice, nato vlago. Zraven spada mračno okno, vodnjak na vrtu, mrzle rjuhe, škripajoč parket, mraz, objem. Kurja polt. mraz, suhe, izsušene, razpokane besede, od nekod zvok TV programa, natakaričino klicanje v noč. Pogledal je skoz okno. Oblačilo se je, lizika je lezla vase. Začutil je njene prsi, kako ji bije srce, in za trenutek ga je obšla nežnost. Njene brada- vico, to je bilo nekaj. In prsi, primerno sveže, pravzaprav čudovito mrzle in polne prebujanja. Skuhala je čaj, ki ima okus po šolskem izletu. Ne- nadoma si je uspel predstavljati obešenca, ki od- visi svoj čas, nato pade dol. Sede k oknu in se dotakne gladkega naslanjala. Mrzlo je. Ljudi skoraj ni. Vse skupaj je revščina. Beseda, polna šumljanja in gibanja — in vendar revščina. Vzame časopis od prejšnjega dne in si 152 ogleduje športno stran. Zanimajo ga dolge, drobne, elegantne tabele, stolpci športne stave in rožnat papir, na katerem je vse natisnjeno. Želodec ne bo nikdar več s slastjo pojedel belega kruha z maslom. Včerajšnja skorja grize tanko želodčno steno in jo rani. Na koncu bo kruh ves rdeč, kot bi ga pomo- čil v rdeč kakao. Opazi, da je nag, pod haljo je nag. Ko se tega zave, ga močneje zazebe. Misel na žensko postane sramežljiva. Sonce pripeka v predsobo. Zjasnilo se je. Od jasnosti odmeva po celi hiši. Mrzel, razpo- kan asfalt, pomešan z drobnimi ostrimi kamenčki, se vali po trebuhu. Razmišlja o neki zgodbi, ki jo je pobral bc-gvekje. Bil je čudovit mož. Njegov smehljaj je mi- ril neurja. Glas, prijetno raskav in vdan, brke inženirsko domačne, oči kot dva pivnika — vso to je imel. Žena prekrasna stenotipist- ka, izvrstna žena, krasne noge in tisto, vse zelo urejeno, nikdar si ni privoščila zmuče- nega obraza ali nenamazanih ustnic. Čudoviti mož je direktor tovarne denarja. To je v ne- kem vzhodnem sistemu. Žena ga vara. Pošast- no ga vara. Vara ga, ne da bi se odluščil en sam atom z njenih ustnic, vse ostaja njeno, VSD za nadaljnjo uporabo. Vara ga v eni sami popoldanski uri. V eni sami prosti uri, name- njeni sprehodu ali kinu. Na brzino. Prevara ga, nato si vse znova namaže, vse diši, niti kapljice ni prelite niti praske niti najdrob- nejšega sledu. Ta ženska pač zna varati. Vara ga v avtu, v parku, v prazni pisarni, v shram- bi za orodje, v stranišču drvečega vlaka, med- tem ko mož sedi v kupeju, nato si popravi krilo in vse in se vsa smehljajoča ponudi mo- žu. Nato on zve. To je strahoten udarec. Zbes- ni. In da natisniti milijardo preveč. Cim bolj ga vara, tem več denarja jo v obtoku. Vedno več je denarja. Z ženo se pogovarjata: zdaj te bom prevarala, zdaj bo šla ekonomija te države k hudiču! — Briga me ekonomija! pravi žena. Njo figa briga, kaj se bo zgodilo s tisto žensko, ki jo je srečala neke noči, sle- po, z dvonogo bergljo, prislonjeno ob zid, so- pihajočo kot lokomotiva. Pešačila sem dva- najst kilometrov, ob reki navzgor. — Nočem več živeti, prosim, pokažite mi, kje je reka, da skočim noter. Žene to ne briga. Gre k pr- vemu miličniku in reče: tistile hudič babji je ušel iz nekega zavoda, primite jo in jo vtak- nite nazaj, slab zgled dela in sploh se mi gnu- si. Njej se gnusi vse, kar je obstojnega, vse, kar je res. Ona živi na vrhu gasilske lestve. Gasilci že zdavnaj molčijo in so spravili vse naprave v garažo, ona pa še kar spi z odpr- timi očmi na vrhu lestve. Janko je prejšnjo noč zapeljeval barsko pevko. Sloki, astenični, arhaični, bledo modri šofer Janko jo otipaval in razkrival debelorito, mastno in žol- tcglaso barsko pevko Greto. Nato se je Kohn ste- pel z Romanom, ki je kot klobčič jeklenih palic. Kot bi ga bile same pletilke. Zelo se je zaganjal v Kohna, toda Kohn je bolj zvit. Sicer jo je skupil po členku, toda Roman je ležal v prahu pod njim. Z Jankom sta pila do jutra. (Nato je Kohn telefo- niral Marku S.) Valter je stopil k barmanu, zaokro- žil je z zapeljivo objemajočo kretnjo nad njimi, simboliziral zapisovanje, pomežiknil, se nasmeh- nil.. . — U-re-je-no! je zatrobil z vonjem gina. — . .. Šla sva skupaj. Razumeš, pravi pevka Greta,— razumeš, jaz se slečem, on se sleče, pogrneva se, nato on bulji v strop. Razumeš? Sploh ni mogel... kar uplahnil je . . . razumeš? Na oni strani ulice se steguje ženska v kombi- neži, mora reči, da ga je minilo vse v zvezi s temi rečmi. Na pol razmišlja, na pol sanja o nekem mo- tociklu, ki ima prazne gume. Po sredi ceste je na- peljana žična ograja. Komaj nekaj centimetrov prostora. Zatisne si oči. Spet pogled skoz okno. Nato sede k mizi, se pogrezne v stol in nepremično leži z gornjim delom na zelenem žametu. Orešje, skrivnostni kraj odpočitja. Tain so v neki omarici nekaj let stara pisma, naslov- ljena na Kohna. »Sir ... Kohn!« Kohn pešači, pot mu lije, ko prestopa sivo bele stopnice, dež jih je otrdil, napiie so se vlage in postale nezno:;no nadute. Oiešje, še zdaj se spominja ježe in frizerja, ki je obupano zahteval na- pitnino. Zleknil se je pred svojo hišo, Skrjan- ci so zabrundali in ljudje so zaplesali. Lese- no, s koli zasajene mize, mastni kozarci po njih, nekaj tekočine, da ti gre na bruhanje. Bršljan ga je zapredel in sonce je bilo kot vroč obkladek, na katerega je sedel sosed, ki jo mesar. Tam prek vpije teta. V Orešje ne moreš drugače kakor peš. To je takrat, ka- dar si sit vsega, takrat počasi stopaš vanj, utrujeno ti zveni korak, nimaš več moči, da bi si obrisal pot. Kamorkoli sedeš, povsod je tvoj dom. Na bregu, pri cerkvi sc ustavi ka- ravana občudovalcev. Gledajo dol in vzkli- kajo. Nekdo je zalučal kamen, da se je raz- bila šipa v žganjami. Prihitel je pater Janez v usnjenem predpasniku in dolgo žugal. Nato je žugal vedno počasneje in videlo se je sko- zenj. Vedno bolj je brlel, nato je dokončno ugasnil, vsa vas je utihnila, tudi ekskurzija na hribu je obstala s kretnjami v zraku, roke so oatale na pol poti, noge ped nad zemljo. Kohn je vstal in premagal vrtenje kozmosa v glavi. Z dlanjo lahko lopne po mizi, močno in še močneje — sploh ne čuti. Natoči si vodo. Vse je zeleno, kot bi noter skočila površno pcpleskana žaba. Ko se potopi, želodec utihne. Presenetil ga je s toploto. Oddahne si. Po stenah kadi so drobne mastne kaplje. Nekdo kliče otroke. Nekdo stepa preprogo. Nekdo pere avto, nekdo sedi na zaboju CARE in žveči časopis. Jutro pozvanja z mlekom. Kohn se vrača skoz mesto. Ustavi se pred grmado belih steklenic in skrije eno pod suknjič. Nato stopi v vežo in jo izpije. Mladi mož hodi po sredini ceste, po sredini široke, belo prepasane asfaltne ceste, ki pelje skoz mesto. Iz nabiralnika izbrska čase pis. Poln je ju- tranjega zraka, belega asfalta in bleščečih izložb, ki so kot slepčeva steklena zrkla, zabuhla v noči, patetična s svojo ponudnostjo, opazuješ jih lahko cele ure in ne prideš dalj kot do utrujene dimen- 153 zije smehljaja. Kohn odvrže steklenico mleka, da se raztrešči pred vhodom v neko hišo. — Ne hodi- te bosi, zatuli, nato nadaljuje pot. Doma je. Na- daljuje pot skoz mesto. Mladi mož postane nočni šum, nočni veter, nočni duh ... Soba ga zaduši, onemogel se zvali na posteljo in zaspi. Mladi mož, ki je šel skoz mesto, zdaj spi in hodi skoz mesto in njegovi koraki so kot kastanjete. Nekdo navse- zgodaj prižge radio in po celi ulici odmeva 4. Brahmsova simfonija. •— Nikar ne hodite bosi! Pot vodi Kohna k majhni postelji v najbolj tem- nem kotu sobe. Poklekne poleg bitja, ki spi z ro- čicami nad glavo, in čisto tiho spregovori: — Po mraku, v žvenketu hoje, v razsuti svetlobi odpr- tega neba, ko se vse, kar je hotelo biti pritrjeno, rahlja navzgor, se zgublja nad razločnimi beseda- mi in vrelo sapo, takrat se za hip prikaže bledo moder obraz in zdi se mi, da ga dobro poznam. Z roko seže mladi mož pod odejo in začuti drobno stopalo. — Nikar ne hodite bosi, gospodična, to pač morate razumeti ... Vaša mati, gospodična . .. Leže na bok in se ga dotika s prsmi. Opazuje prebivalce mesta, kako stopajo v cerkev. Zelo pri- jetno je gledati prizor, ki ga lahko vidiš iz takšne daljave. Počasi zapuščajo stopnice, da bi se izgu- bili v temi. Kdor je na začetku stopnic, pride tudi do vrha. Zdaj misli zelo abstraktno: srbečica in ogromen naoljen valj, prasketanje pod površino stroja, kratko dihanje kot ob robu kožnatega vul- kana, za hip se mu zdi njegova dlan, kot bi bila njena, poljubi jo, potem razbeljeno brizgne in ve- trna noč komaj sproti požira, bleda je v obraz, po- polnoma bleda... Počasi se razcepljene ploskve, grozdi mavca na velikanski stekleni površini glavnega zdraviliškega poslopja, ustavijo. V oknih se blešči vodnjak in ze- lenje z nasprotnega hriba. Sum pogovora zaduši brbotanje zdravilne vode. Zdravnik Jankovič zase- že pogled. Stetoskop je kot majhna mrtvaška gla- va, obešena na vrvici. Velikansko poslopje rumene barve z letnico 1907 se je popolnoma ustavilo. Vra- ta škripljejo in natakarica iz restavracije je ne- strpna. Kliče goste. Gostje posedajo po klopeh v parku. Zdravnik se pogovarja s starejšim pacien- tom. Zelo je spodbuden, nato stari sede. Zdravnik se zazre v nebo in vzdihne. Sestra pridrobi s plad- njem. Mimogrede zardi ob zdravniku. Zdravnik jo ogleduje. Zdravnik ima pod pazduho v temno moder pla- stičen etui zavito dokumentacijo o primeru. Ozre se v kip konjenika. Konjenik predstavlja nekega grofa, ki je dal zgraditi zdravilišče za svojega po- habljenega sina. Zdravnik se počasi in trebušno odpravi proti novi aluminijasti stavbi. Tam je samo terapija. »Vaš čir,« pravi Jankovič, stegne levo nogo, da dela z drugo nogo in njunim izhodiščem pravoko- ten trikotnik, — »vaš čir je nevarna reč.« Kot da bi pripovedoval o »vašem psu« ali »vašem neure- jenem podstrešju«. Kohnov čir je zanj tista stvar v modrem etuiju. —• Mnogo počitka potrebujete, nič nervoze, nobenih telefonov, pol leta v tej div- jini vam ne bo škodilo, in obrneta se vstran zaradi avtomobila, ki zakadi pod nos. Mimo prihramá polobrazni vijoličasti človek z berglami. Za njim vrsta klepetavih ženic v rdeče pikčastih rutah. — Ta zrak, prepričljivo vdihne zdravnik, — ta zrak vam bo bolje del od kateregakoli zdravila. Pred- pisujem vam zrak, nasmehne se svoji duhovitosti in uživa cb tem. Tudi Kohn stori, kot da uživa. — No, saj se boste že privadili, še razumela se bova, boste videli, mu pripoveduje nato in je zelo pri- jateljski. — Moje življenje je polno žalosti in obupa, pre- dava Kohn pred vegastim, zdraviliško umitim in nesentimentalnim zrcalom. V velikanski jedilnici odmeva cd pribora in krožnikov. Bolniki žvenke- lajo z vilicami ob robove svojih skodelic, kot bi hoteli dokazati svojo živost. Trkajo ob krožnike in se globoko potapljajo vanje, da bi pokazali svoje razumevanje do upraviteljev zdravilišča, popolno- ma so že pripravljeni na novo življenje. Samo še sprehod okrog fontane, samo še škrtanje popoldan- skih korakov do terapije in nazaj, samo še šum mineralnih vrelcev, žvenket pribora in drsanje skalpelov. Zdaj ni več utripanja signalov, tekanja po svetlih kvadratih pisarniških hoonikov, nič več glasov iz kuhinje, nobenega zdravega kričanja, sa- mo šepet, odmevi starih in izrabljenih besed ... Mimo peljejo z belo rjuho prekrito truplo. — Marko? Zdravo, Marko, kaj delaš? Pišeš? O. K., mene pa zdravijo. Pravijo, aa sem hujši pri- mer, vendar da je upanje in podobno, saj veš. Ni- česar primernega ni, da bi se človek zamotil, razu- meš? A? V redu, v redu. Zdaj sem zelo miren in boli me ne toliko. Tu predpisujejo vražje stvari. Sploh se ne smem parfumirati, ne smem brati svo- jega priljubljenega Aubreya Beardsleya, samo še sprehajam se in čvekam s starimi babnicami... prosim, prosim... pridi kdaj, se bomo kaj pome- nili, no, piti mi ni dovoljeno. Tudi kadim ne več. To je pošastno, kaj se ti zgodi v tednu dni. Komaj teden je minil, odkar sem ti poslednjič telefoniraL Neka ženska je, ki se zanima zame, toda bojim se, da ji ne bom mogel ustreči. Veš, bolezen, kot je tale moja, te popolnoma uniči, voljo, domišljijo, moškost... vse. Pijem tisto smrdljivo vodo, včasih m.e ima, da bi pobegnil. Pravijo, da se sčasoma navadiš. Marko, prosim te, uredi z Romanom, opraviči se mu ... in, saj res, ali lahko vzameš iz mojega predala modro mapo, tisto, kjer piše o po- teku zaslišanja, tiranija tega peka mi gre na živce. Ali si že popravil peč? S čim pa potem sušiš foto- grafije? Hahaha, ta je dobra, veš, njen oče je hu- dičevo vpliven, hudičevo pomemben. Ni videti, kaj? Jager! Zadnje čase vse bolj razmišljam o poli- tiki, o sistemu in tako naprej. Nikdar se nisem ukvarjal s temi stvarmi, nikdar natančno bral ča- sopisov, zdaj pa vdre ves ta mehanizem naravnost vame. Najbrž zato, ker nimam boljšega dela. In za- to, ker me še tako zelo malo stvari pod soncem resnično veseli in vznemirja. •— Kohn! pravi Mar- ko, — Kohn, nehaj čvekati, poslušaj me minuto ali dve! Tista stvar z denarjem je zelo komplici- rana, najbrž boš ostal na suhem ... Kohn! — Me nič ne briga, toliko še vedno imam, da do konca življenja ostanem sit in toplo oblečen. Luk- sus me mineva, prodal bi avto, samo ne vem, kaj 154 bo rekla Marja. In vilo tudi. Sicer pa naj odločijo drugi. Tako dolgo sem se sam brigal za vse na svetu, zdaj bom malo počival. — Nor si, častna beseda, sicer pa... kdaj se vrneš? Letos? Kohn je zamolčal. To ga je presunilo. Pogledal je v dvorano, ki je obrezala njegovo stekleno ka- bino. Ljudje so marljivo pisali formularje in se sklanjali nad svoje delo. Hoja je počasna in pre- tehtana. — Hej, Kohn! — Ja. Zabrisal je slušalko na vilice. Zaškrtal je po pesku. Sedel je na klop pred vodnjakom, da mu je šumelo za hrbtom. Pobrskal je po žepu in našel žvečilni gumi. To je pretreslji- vo! Letos! Mimo hodijo pikčaste ženske. Zdravniki s stetoskopi. Skrtajo. Vsi škrtajo po belem, čudo- vito ostrem pesku. — Marja! Oprosti, da te že drugič vznemirjam. Danes sem zvedel, da se mi je zdravje poslabša- lo ... zelo mi je hudo zaradi tebe ... hotel sem reči samo to. Veš, to bo dolg in hud boj. Hehe, šalim se. Saj ni tako hudo, samo ta teden še ne bom mo- gel domov. Razumeš? Pripravi vse za malo, boš? Ne pusti je žejne vse te dopoldneve, ko si zdoma. To so pošastni dopoldnevi za tako majhnega in nebogljenega otroka. Ali je kaj govorila o meni? Danes? —• Mislim, da ni, mogoče, saj je ne poslušam, toliko govori. Zobje ji izpadajo, enega je pojedla s kruhom. — Ne, to ni mof^oče, ne, Marja, to ni mogoče, ali ga le izpljunila? — Ne, ni ga. Ni me bilo zraven. — Ali me še ljubiš? — Ravno prav, dragi. — Koliko je to? — Zdajle se mi mudi, oprosti, res se mi mudi. Dr. Jankovič je posrečen. Prišel je h Kohnu, mu položil Evoio šaro na ramo in se mu zagledal s svo- jimi srominčičnimi očmi v čelo. — Kohn, razmišljal sem, naša partijska organi- zacija potrebuje človeka, kot ste vi. Vključite se v zdraviliško osnovno organizacijo! Boste videli, življenje bo dobilo smisel, začeli se boste ukvarjati z resničnimi problemi. Vidim vas, kako blodite vsak dan — od vodnjaka do terapije in nazaj. Po- ležavate, berete detektivske storije. Delo naše or- ganizacije je kot nalašč za preganjanje zdravili- škega dolgčasa. To uredi človeka. — Jankovič, vi ste šaljivec. Jaz spadam k bur- žoaziji. Vse svoje življenje sem preživel v ženskih budoarjih in v pivnicah. Nimam pojma o politiki. — Zadnjič sem vas videl, kako ste listali po Ko- munistu. — Slučajno, doktor, slučajno. — Kaj pa tista rdeča knjiga v vaši sobi. — Ah, to je ... kako veste za tisto rdečo knjigo? — No, vidite, berete Kapital in listate po Komu- nistu. Zaslutil sem, kaj je z vami. Vi potrebujete nekoga, ki vas bo vodil. —• Ne vem, doktor, to vabilo je vsekakor častno, vendar ... — Naša partija dela velikanske korake, Kohn, — kar naenkrat bo postala vse obsegajoča. Kar naenkrat bodo vsi v njej. — Ne vem, ne vem ... — No, posodim vam Komunistični manifest in Sveto družino ... to je branje za vas. Jankovič je postal. Nato si je obrisal pot. — Ah, vi mestni ljud- je ste vsi enaki, vsi tako zazrti v svojo preteklost. Nas ne zanima preteklost, nas zanima prihodnost. — Prav, prišel bom pogledat. — Danes ob petih popoldne v oranžeriji. — Dobr.o. Obsedel je, miren, koža je postala gladka, prvič po nekaj dneh je občutil toploto. Sonce je bilo pri- jazno. Obrnil se je in zagledal mavrico. — Gospod Kohn, gospod Kohn. Klicala ga je glavna sestra. Bila je oblečena v sivo uniformo z nekaj modrimi trakovi. Ce je imela lase spete, je bila prav lepa. Napotil se je proti njej. — Tovariš Kohn, je mimo odgovoril, — kaj želite? — Telefon vas kliče, medkrajevno. — Hvala, Mirjana. Nasmehnila se je, ker jo je poklical po imenu. 2e od prej ga je imela v čislih. Imel je svojo sobo v levem krilu stavbe, sobo za najboljše ljudi, zdaj pa je postal še tovariški. — Kohn? — Tukaj. Glas mu je tekel mirno. — Kohn, ti si prava uš! Zakaj si prekinil? — A, ti si Marko, kaj bo? Prekinil sem po ne- rodnosti, pritisnil sem na gumb, ko sem se na- slonil. — A, mislil sem, da si storil nalašč. — Ne, zakaj? Zakaj bi kaj takega storil. Pove- dal sem ti, da je življenje steklo v redu, vživljam se ... — Skrbi me, no, saj je v redu, če tako praviš. Se ga bomo pili. Enkrat drugi teden te obiščem. Zdaj sem si pomiril vest. — Prav, Marko, prav. Odložil je počasi, pre- udarno. Potem je izstopil, rahlo vtaknil roke v žep svilenega plašča in se napotil proti čitalnici. Sre- čal je Mirjano in nasmehnila sta se drug drugemu. V čitalnici je sedel poleg oddelka za sociologijo in prijel v roko prvi učbenik, ki ga je našel. Mirjana je odšla po aleji do glavnega zdravili- škega poslopja, se napotila po modrem hodniku do doktorja Jankoviča in potrkala. Jankovič ji je slad- ko odzdravil in jo povabil noter. Nato je potegnil roló, da je postala svetloba nežno rjava. Po poli- cah so temneli naslovi kot »XVI. kongres«, »Delo naših voditeljev« in »Pariška komuna«. Enciklika Pija XII. je ostala odprta na mizi. Mirjana si je odpela naramnice, nato se ji je od zadaj približal Jankovič. Zagrabil jo je za prsi, da so brez modrčka uporno ostale v njegovih dlaneh. Položil jo je na posteljo in si jo ogledal kot plen. Nekdo je potrkal. Jankovič je za trenutek stopil ven in onemu pred vrati rekel: — pridem čez deset minut. Nato se je spravil k Mirjani. Mirjana je šla po aleji od glavnega zdraviliškega poslopja h knjižnici, ko jo je srečal Kohn. Ustavil jo je in jo vprašal po doktorju Jankoviču. Odgo- vorila mu je, da ga ni nič videla.. Jankovič je bil prvi na sestanku. Pozabil je Sve- to družino in Komunistični manifest, ki ju je imel sposojeni iz knjižnice, pa ju zato Kohn nikjer drugje ni mogel dobiti. — Po sestanku ju dobite. 155 zagotovo. Sestanek se je pričel z zamudo. Najprej je imel besedo Vižaj, sekretar organizacije. Omenil je prisotnost Kohna kot dokaz za prožnost in du- hovno nezlomljivost partije. Nato so govorili o čla- narini. Na koncu je imel referat Jankovič. —■ Tovariši, pred nami je plenum. To je stvar, ki bo zahtevala temeljite napore. Najprej bi rad poudaril, da so znotraj partije zelo skrhani odnosi. Veliki konflikti in ogromna nasprotja vladajo med komunisti. Toda plenum bo opravil s starim nači- nom. Partija se bo odrekla stare, stalinistične vlo- ge. Danec postaja partija jedro te družbe, ne več komandni štab. Ne več komandni štab! je ponovil svojo misel Jankovič in mnogi so zsmrmrali, da je to dobro rekel. — Zdaj rrno sredi življenja, ne nad njim, zdaj se borimo, zdaj ne utapljamo več vsa- kega, ki ne misli tako kot mi. To je naša prete- klost, zdaj se posvečamo prihodnosti. Preteklost jo pač ... .skomignil je z rameni: —■ preteklost je pač preteklost. Tu se ne da ukreniti nič več. Zdaj moramo paziti na našo reputacijo. Nekdo je zadaj vprašal svojega sosc-da, kaj pomeni reputacija. Ko mu je bilo razloženo, je pripomnil, da se mu zdi Jankovič glavica. — Glava, kaj glavica, je zašepstal oni nazaj. -— No, bistvo našega poslanstva na tem plenumu je to, da uporabljamo vso možno taktiko in stra- tegijo. Zdajle ne bomo prodrli, če ne bomo pre- vidni. V okvirih obstoječih institucij moramo iz- bojevati zmago. Ko bomo znotraj zmagali, potem bomo lahko navzven uresničevali svoje poslanstvo. Prej nič! To je skoraj zavpil. Kohnu se je zdel malo smešen, vendar mu je priznal spretnost. — Co se gremo zdajle upornike za vsako ceno, bomo propadli. Pogoreli bomo in lahko bomo ča- kali deset lot na novo priložnost. Zdaile je teren mehek. Zdajle si bomo ustvarili pozicije. Zato je treba nastopati previdno. Ce bojo stari mislili, da imajo somišljenike v nas, nam bodo zlahka zaupali. Odšli bojo v penzijo in mi bomo lahko delali po svoje. Takrat nas nihče ne bo več mogel spraviti ven. Razumete, v čem je poanta? Diplomatsko je treba ravnati, samo to. Vsebina naše akcije ostane ista: odstraniti stare metode, ki s-o že preživele in so nas vodile v napake. Toda oblika našega boja se spreminja. Nismo več junci, ki se zaletavajo z glavo v hlevska vrata, zdaj smo politiki v oheh smislih besede. Tega — oheh — Jankovič ni pose- bej razlagal. To je bil njegov način. Vedno je pu- stil druge v dvoumni situaciji. Nikdar ni vsega razložil. To ga je dvigalo nad njih. — Torej, našo organizncijo beva na plenumu zastopala tovariš Vižaj in jaz. Midva bova zastopala to politiko, kot som jo razložil. Prosim za pripombe. — Kdaj bo plenum? je vprašala neka sestra. — Drug teden, v petek, je pojasnil Vižaj. — Tovariši, se je dvignil mlad zdravnik z viso- kim glasom, — tovariši, jaz bi nastopil iskreno. Ce bi jaz govoril, bi govoril o tem, kako stvari v res- nici stoje. Ce ni svobode in če še vedno pet ljudi v državi odloča, katere tovarne se bedo zgradile in katere ne, in če pet ljudi natančno ve, kaj je socia- lizem in kdaj se socializem neha, potem je treba to povedati. Jaz ne zaupam tistim, ki bojo prišli namesto teh petih. Ce bojo šli oni v penzijo, bo tja stopilo novih pet ljudi, ki bodo sicer mlajši, ne bojo pa nič drugačni. — Hej! je zatulil Jankovič, — hej, koga pa mi- sliš s tem? — Ne, je ponižno rekel mladi zdravnik, — jaz mislim, da je treba odkrito povedati, kaj mislimo. — Jaz, recimo, ne mislim tako, kot mislite vi. Pa potem? Doktor je sedel in ni zinil nobene več. — Tovariši, je očetovsko rekel Jankovič, — to so pomembne zadeve, to ni noben cirkus, kjer bo- mo jecljali o svojih pubertetnih težavah — ob tem se je zastrmel v mladeniča z visokim glasom, •— povedal sem vam, kaj je resnica, zdaj pa ukrepaj- te. To je edina resnica, druge ni. Treba je biti pre- viden in nobenih štosov! —• Jankovič ima prav, je rekel Vižaj, ■— odločno prav. Orjaški Jankovič je sedel. Komaj je obsegel tre- buh. Toda pregibal se je naglo in precizno. Obrnil se jo na stolu in zašepetal svojemu zadaj sedečemu kolegu: — Jože je osel! Kaj pa misli, da je partija. Jaslice. Oni se je prisrčno zahehetal. — Potem menim, da je predlog tovariša Janko- viča sprejet. — Kakšen predlog? je rekel nekdo. — Moj predlog je bil, da govoriva v imenu naše organizacije na plenumu tovariš Vižaj in jaz. Jasno? — Jasno, je rekel Vižaj. —• Jasno, je zaropotalo po sobi. — Jaz mislim, da tako stvari samo lakiramo, se je oglasil mladi doktor z visokim glasom. —• Zaključujem sestanek, je rekel Vižaj. — Jože, je poklical doktorja z visokim glasom Jankovič. — Pridi malo sem. — Kaj je? se je ogla- sil. — Poglej, je očetovsko in spodbudno začel Jan- kovič, —■ mislim, da imaš v nekem smislu prav. Ostali so se razšli, edino Kohn je prisluhnil. — Mislim, da je v redu, to o odkritosti. . . ampak po mojem mnenju ti nisi ocenil razmerja moči. — Jankovič, je obupano rekel Jože, — s tem, da vsi trobimo iste stvari, s tem, da vsi ponavljamo iste fraze o krepkem in bleščečem se socializmu, v bistvu ne povemo ničesar. Ali ljudje danes rploh vedo, da obstajajo v partiji resnična trenja? Saj ne vedo. Vsi mislijo, tale partija je leglo gobezda- čev. Zares pa je v njej marsikaj dobrega. Toda ti dobri in zdravi komunisti govorijo ravno tako kot stari in pokvarjeni komunisti. Ce bodo oni prišli na oblast, bodo iz navade govorili isto. Prišli so s temi frazami na oblast in ostali bodo z njimi na oblasti. — Pa se res vidi, da ne poznaš situacije. Ti ni- maš pojma, kako gosto je tam. Danes si, jutri nisi! Ce bi na plenumu mi govorili po svoje, mislim čisto vse, kar mislimo. . . potem bi naslednji dan ne bili več v plenumu. Noben novinar ne bi o tem napisal niti črke. —■ Kako naj zaupam ljudem, ki si ničesar ne upajo? — Drek! je rekel Jankovič, — saj ne gre za upati ali ne upati si. To je iluzija. 156 Jože je pomislil, nato pa rekel: —Povem naj sa- mo to, da brez radikalizma ne bomo prišli nikamor. Naphali bomo lonec, ki bo nekega dne eksplodiral. Petem bomo imeli anarhijo. — Naivnež, naivnež! je zatulil Jankovič. — Po- glejte, je resno nadaljeval Jože, — moralo bo priti do toga, da se bo vedelo, ta je za ta koncept, oni za onega. Priti bo moralo do levega in desnega krila, do tega, da se bojo ljudje razdelili in v kon- fliktih ustvarjali nekaj novega. Dokler bo vse sku- paj ena mlakuža, v kateri ni nihče ničesar kriv, in dokler se bo vse skupaj prekrivalo s čokoladno kremo, bo vse skupaj plesniva torta. — Hm, je premišljeval Jankovič, — no, nekaj je res na tem, kar praviš, čeprav se ne strinjam s tabo. Priti moraš kdaj na klepet, se bova zmenila. Res me zanimajo tvoja stališča. Mladi zdravnik je odšel majajo z glavo. — To je navadno govno, je zaupal Jankovič Kohnu. — V resnici pa je stvar tako preprosta . . . Takile Jožeti in podobni bojo prej ali slej dobili čir na želodcu ali pa jih bo kaj neprijetnega doletelo. Ko je šel Kohn počivat, je srečal v parku mla- dega zdravnika Jožeta, objetega s sestro Mirjano. Oba sta se mu nasmehnila, ko je šel mimo njiju. Marja je snela sliko z rožnato pokrajino. Drobne pikice modrega in rdečega so bile, kot bi jih nekdo po pomoti naškropil po platnu. Nato je obesila na steno nekega grofa. Oddaljila se je od slike za ne- kaj korakov in s polpriprtimi očmi opazovala svo- je delo. — Bolje bo, ne? je rekla moškemu, ki je stal za njo. Nekdo, ki bi prišel skoz vrata, moškega niti ne bi opazil. Moški je skrit v nagubanosti ste- no. Tako se vpija v zavese, da bi ga težko opazili. Nekdo, ki bi prišel gledat Marjo, moškega ne bi opazil. Ce bi opazoval sliko, ga sploh nikdar ne bi o~;azil. V središču pozornosti sta Marja in slika Mo2ki samo odgovarja na zastavljena vprašanja. Nemo stoji pri zavesi in ni mogoče spoznati, kdo pravzaprav je. — Le kaj bomo dali v ovalni salon? je polglasno vprašala. — Hja, je rekel moški glas, — kako pa naj jaz to vem? Marja je obupano sedla na kavč in popila v enem požirku cel deci viskija. — To pa ni dobro... za želodec, mislim, se je oglasil moški. — Je dobro, je trmasto rekla Marja. — Sploh pa ss ne pogovarjam o viskiju. Pogovarjam se o slikah. — No, seveda, je rekel moški. —■ Zdaj bi šel ven in ne bi prišel do večera nazaj. — Prav je tako, se je ponižno strinjal moški, stopil korak naprej in pomolil dlan. Marja mu je dala bankovec, nato ga je nežno pogladila po roki, nato se je ukvarjala z viskijem. Moški se je cdpla- zil, kot bi ne bilo važno, da sploh eksistira. Marja je ostala sama s svojim grofom. — To je bil najlepši moški v mojem življenju, je rekla v kozarec, ga nagnila ter izpraznila. Nato je šla k za- vesi in opazovala moškega, ki je odhajal. Bil je še kar velik moški in premikal se je leno. Pod pazdu- ho je imel nekaj knjig. Grof je imel kar naprej isti izraz. Bil je strog, zelo moški in lep. Oči so se mu cigansko svetile. — To je naj pohotnoj ši pogled. kar sem jih kdaj videla, si je nato priznala Marja, nato je dodala zelo tiho: — Čeprav sploh ni po- hoten. — Der letzte Ritter! je zazvenelo po sobi in Mar- ja se je ozrla, tako se je ustrašila svojega glasu, ki je spregovoril nekaj besed v tujem, grofovem jeziku. Zdelo se ji je, da je grof prisoten. Nato je imela občutek, da še nekaj čaka. Kaj čaka, tega natančno ne ve. Stopila je korak, dva naprej. Zagledala se je v zrcalu in pomislila je, da si je zoprna. Boli jo želo- dec in glava. Obupno jo boli glava. Pobrskala je po svoji komodi. Nato je legla na kavč in sesula v usta dolg, grenak kombiniran prašek. Lepa je; zelo lepa je, kadar leži. Ta položaj se na'bolje poda utrujenim in tankim udom, pripada jim pravza- prav. Ležala je kakšne pol ure, ne da bi bila iz- oblikovala ero samo misel. Nato ie šla rpet k zrca- lu in ugotovila, da je stara. — Stara, stara, staro, si je rekla, nato ie zacepetala in se vrgla na po- s';elio. In on je zelo mlad. Na usnjeni mapi piše z zlatimi črkami Marie Kohn. PozabUa ga je že. Ti- sti trenutek, ko je odšel v zdravilišče. — Zdravi- lišče, to je tako kot dopust, si je rekla, — tam ga tako ali tako ne bojo pozdravili. — Predvsem ne bojo pozdravili njegovega okusa za ženske. Mislim, da bi se spečal z vsako. To jo neizmerno jezi. Če- prav ... no, sebi res nima kaj očitati. Vse, kar počno ona, počne tudi Kehn. In sploh ima ona do tega pravico. Kako naj živi brez moškega? Zaljub- ljena je, to je dejstvo. — Stara, vzorna družina Kohn. Nekaj plemenitega potrebujejo, nekaj bolj- šega. Nato dobijo Marjo. Hahaha, kako jim to pri- voščim. Medtem je Kohn preživljal hude muke. Popol- noma so ga omrežili s to partijo. Jankovič je naj- prej poslal neko sestro, da ga pripravi za vstop. Nato je prišel še sam. Tokrat mu je končno pri- nesel obljubljeni knjigi. — Zakaj ste mi poslali tistega ki^^osesa na gla- vo? je potožil Kohn. — Sestra Evgcnija ni krvoses, ona je dobra de- lavka. Svetujemo ti, da greš k nam, to je vse. Po- glej —• skupaj bomo delali, imeli bomo akcije in organizirali bomo posvetovanja, ustanovili bomo marksistični krožek . . . — Prav, prav, premisliti moram. To ni lahka odločitev. — No, saj ne pravim, je odvrnil Jankovič, — vendar stvar je jasna, če se nam pridružiš, boš vsaj vedel, kaj se dogaja, tako rekoč, vedel boš, zakaj živiš. —• No, zdelo se mi je, da som doslej živel kar dobro, čeprav... no, saj ne rečem, gre za znan- stvena spoznanja . .. — Tako je, znanost je prišla do tega, da gre da- ne", ven svet v socializem. Samo malo je še treba počakati. — Zakaj se je tisti Jože tako razburil? — Mlad je še, premlad, da bi bil resen. — Saj res, prej sem ga videl s sestro Mirjano na vrtu. Objemala sta se, prav lep par sta vi- deti.. . Jankoviča ta izjava ni preveč presenetila. Malo je pihnil, nato pa mimogrede povedal: — Kako se 157 ne bi objemala, saj sta komaj mesec dni poro- čena . .. — A poročena sta? Nisem vedel. No, najprej bom malo bral te stvari. Pokazal je na knjige, ki jili je dobil v knjižnici, in na novi dve, ki ju je prinesel Jankovič. — Boš videl, po tem plenumu boš naravnost silil v partijo. Jaz si veliko obetam od njega. Veš, čas je že, da kaj storimo. In predvsem se moramo zne- biti cokel, ki zavirajo naš pohod. Na mestu se je obrnil in odkorakal. Po njegovem odhodu je Kohn odšel k oknu. Park se je pomiril. Pozno popoldne ga je uspavalo. Fon- tana je curljala in škrtanje korakov je bilo redko. Kmalu se je Kohn umaknil v temo. Legel je in čutil gomazenje v trebuhu. — Ni še dobro, je po- mislil, — mogoče se preveč razburjam zaradi te partije. Ko se je že popolnoma zmračilo, je nena- doma brez trkanja vstopila sestra Mirjana. — A, vi ste, je zmedeno reagiral Kohn. Delala je resen in prijeten vtis. Nekam pomirjevalno je vplivala, čeprav je bila lepotica. —■ Prišla sem pogledat, če vam je dobro. — Nisem vas pričakoval. Moral bi reči »nisem pričakoval vas«, toda v tem trenutku se je v Kohnu nekaj zataknilo. Začutil je prvič, odkar je prišel v to zdravilišče. — Mogoče bi ostali kakšno minuto in mi delali družbo ... je predlagal, potem ko si jo je pošteno ogledal. Bil je vznemirjen. Predstavljal si jo je v kakšnem nočnem lokalu, kako napol gola pleše s prepotenim zamorcem. — Samo minuto, imam še druge bolnike. — Poklic bolniške sestre, to ima svoje skušnjave in nevarnosti, kaj? — Ne vem... skomignila je z rameni in se na- smehnila. Stala je tik pred posteljo in roki je dr- žala sklenjeni s kazalcema v višini Kohnove glave. Kohna je obšla divjost, da bi jo prevrnil na po- steljo. Medtem je sestra sedla v oblazinjen sedež ob steni in prekrižala noge. Imela je par gladkih, kegliem podobnih nog, ki so na Kohna učinkovale pomirljivo. — Nisem vedel, da ste poročeni, doktor Jankovič mi je povedal... — Se vam zdim premlada za takšne stvari? Po- gledala ie v tla, ko je rekla »takšne stvari«. Kohn si je zdaj očital, da je ni Dovabil v posteljo. Zdaj tega ni mogel več storiti. Zdaj ne. Svetloba je bila redka, koraki po parku so se zbujali le sem pa tja, ■— Ha, se je zasmejal Kohn, — ne premlada, po- ročena! — Vi imate pač izdelane nazore o poroki, go- spod Kohn! — Poročen sem, draga gospa. — A? To seveda pomeni nekaj drugega. Nikdar ne ločim poročenih moških od samskih, na zunaj so si tako podobni. — Kaj pa ljubosumje, ali obstaja za vas kaj takega? — Zakaj? Ljubosumen človek je človek, če ima razloge ... ali če misli, da ima razloge za to ... ali mislite, da imam ... — Oprostite, to poglavje je brez zveze s prejš- njim ... hotel sem začeti dolg in utrudljiv pogovor o ljubosumju na splošno, brez razloga. — Bojim se, da naju takšen razgovor ne bi pri- peljal kam daleč. — Jaz, recimo, bi bil zelo ljubosumen na svojo ženo, če bi zvečer obiskovala tuje moške. — To (besedo je poudarila) sodi k službi, dragi gospod Kohn, — sploh pa nisem rekla, da moj mož ni ljubosumen na vas. — Name? — Na vas, na kogarkoli... — Vaš mož nima zakaj biti Ijubostmien name. — No vidite, kako je vaša skrb nepotrebna. — Torej, Kohnu je šlo hudičevo za nohte, — torej bi bilo treba .... gledal je v tla in počutil se je kot šolar, ki prosi sošolko za ples. Ni dokončal stavka. — Upam, da se bova še kdaj videla in nadalje- vala ta najin pogovor, je hitro rekla sestra in od- šla iz sobe. Kohn je ostal na postelji, strmeč v vrata, nato je legel in si razbijal glavo z vrsto teoretičnih si- tuacij, ki bi lako nastale v zvezi z bolničarko Mir- jane. V dnevni sobi glavnega zdraviliškega poslopja so se že takoj zjutraj zbrali bolniki in prebirali po- ročila s plenuma. Kohn je ugotovil, da je vse, kar je tam pisalo, prebral že kdaj prej. Povsod je bilo polno šifriranih stavkov, zaprtih v izpiljene in ole- senele zveze. Ko je površno prebral poročilo, se mu je zdelo, da je ogoljufan. Vse to govorjenje o no- vem, o nečem, kar ga bo očaralo... Jankovičev referat je govoril o potrebnosti smotrne akcije in o velikih naporih delovnih ljudi, da bi sami, brez tuje pomoči, dosegli svoje cilje. Med te cilje je Jankovič vtaknil socializem in napredek. Vsi refe- rati isto: kako pomembni so doslej doseženi rezul- tati in kako upamo, da bo še naprej tako. V hodniku je Kohn slišal pogovor mladega zdravnika Jožeta s tajnikom Kalanom. Tajnik je govoril zelo glasno. Kohn je pristopil in prisluhnil. — Vse skupaj je samo blefiranje! je skoraj vpil Kalan. — Si bral Jankoviča? To je njegova diplo- macija. Strinjal se je z vsem skupaj, vsi so si podali roke, ena fronta, vsi so na istih pozicijah in treba jih je braniti. Jasno, Jankovič hoče priti v glavni odbor, v komite in še kam. Vsi so hvalili njegovo preudarnost. Z leve in z desne vsi drsijo k centru, da bi ja kdo ne izpadel z linije. Vsi go- vorijo samo četrt resnice, in to tiste četrt resnice, ki je pri vseh enaka. Ostale tri četrtine molijo na- razen kot pavovo perje, vendar jih ni nihče pri- pravljen omeniti, preveč se drug drugega bojijo, za boj jim je pa kri že zdavnaj zvodenela. Častna beseda, ne bom več nasedal njegovim »novim fak- torjem«. Vedno pravi, ti še ne veš najnovejšega . . — Seveda, se je strinjal Jože, — on ima vedno prednost pred teboj, vedno je za eno informacijo pred tabo in te lahko drži s tistim najnovejšim »momentom, ki popolnoma spreminja situacijo« ... — Meni se zdi vsa stvar zelo pusta, je pripom- nil Kohn. — In zelo daleč od tistih načel, ki jih je zapisal Marx. — Tisoč kilometrov daleč, je posmehljivo dodal Jože. — Danes, je rekel s poudarkom in še enkrat ponovil: — danes je položaj ugoden za leve sile ... poglejte, kaj se godi na Kitajskem... brez orga- 158 nizacije, brez obračuna z desnico, brez stmjenja sil pod enim samim geslom ni moči. In osnovni po- goj za pametno politiko je moč, oblast, če hočeš. In Francija ... in Nemčija .. . Kuba ... levica se zbu- ja iz spanja. Jaz sem za Mao-Ce-Tunga. — Mao je najbolj radikalen mislec sveta... pri njem se je razum združil z orientalsko intuicijo .. . je prikimal Kalan. — Organiziramo frakcijo, ali se nam pridružiš? je vprašal Jože in se obrnil h Kohnu. — Levo frakcijo ... dovolj nam je te klerikalno-buržoazno- pacifistične godlje. Danes gredo nekateri komuni- sti iz samega strahu pred desnico na njihove po- zicije. — In kaj bomo počeli s to frakcijo? —■ Demonstrirali bomo, zbirali orožje, trosili le- pake ... — Partija v današnji strukturi je odigrala svojo vlogo, zdaj lahko pospravi kramo. — To je najbrž res, je nekam žalostno rekel Kohn. —• Res, res, je vzdihnil tudi Jože in se igral s stetoskopom. — Kako je kaj s tvojim zdravjem? — Počutim se malo bolje, vročina je padla, je odgovoril Kohn. —■ Psihično počutje je važen faktor za ozdrav- ljenje, je menil Jože. — Zakaj se ne pridružiš pravi akciji, videl boš, kako se ti bo povrnil humor, tvoje življenje bo dobilo smisel... akcija, to je najboljše zdravilo ... predpisujem ti akcijo ... zasmejal se je. Bil je to kratek in svež smeh. Kohna je skoraj očaral. — Prinesem ti rdečo knjžico in govore Fidela Castra, je zašepetal in se ga zaupno oprijel Kalan. — Danes ob petih v oranžeriji, je zažugal Jože. — S temle Kohnom si ne boš kaj prida pomagal, je kasneje rekel Jože tajniku Kalanu. — On je od rojstva buržuj, playboy. Alkoholik, polne žepe de- narja, male aristokratske razvade, iz njega nikdar ne napraviš bojevnika. — Mogoče pa vendarle, tile mali sinovi iz bolj- ših družin imajo kompleks, da niso ničesar pamet- nega počeli v življenju ... in sploh je Zid, Zid pa gre povsod zraven, kjer je kaj novega ... posebej če misli, da je staro zapisano poginu ... — Cisti teoretik, čisti teoretik ... bere knjige in misli, da je odkril poslednjo resnico ... nekaj cer- kvenega je v njem. — Ha! se je zasmejal Kalan, — ravno prav cer- kvenega za nas... s čim pa misliš, bomo dobili tole našo sveto vojno — s fanatiki, samo s fanatiki! — No prav, saj nič ne rečem, samo da ti ne bo potem žal. Zdravilišče se je prebujalo v deževno sobotno jutro. Ze trikrat je Kohna klical telefon. Zdaj je končno vstal in obljubil sestri, ki je suvala v za- klenjena vrata, da bo prišel v minuti. Navlekel je svileno haljo in obul gumarice. To se mu je zdelo najbolj primerno obuvalo za hladno jutro. Počutil se je rahlo ubit. — Kot zaklan vol! je odgovoril na vprašanje, o počutju. Na hodniku je srečal sosta- novalca z zobno ščetko. Hodnik, ki je sicer deloval precej ugledno, skoraj avstrijsko — s svojimi rde- čimi tapetami, z vazami in vazicami po kotih... ga je nenavadno užalostil. Spomnil se je soseda, ki se uči iz neke posebne knjige za jecljavce, cele dne- ve presedi ob tistih razpredelnicah in ponavlja: baba, mama, ščepec, ščurek, petpedi, korobač, ko- ruza, kokoš, popokatcpetel... Zmrazilo ga je, ko je stopal po marmornih stopnicah v vratarjevo ložo. — Ja? je zatulil besno v telefon. — Iščem te že celo jutro, stari, je prešerno zapel Marko S. — Vse gre v redu, denar dobiš, bogat boš kot škof! — Ja. ■ — Ne bodi tako kisel, zdravniki pravijo, da te kmalu izvlečemo iz luknje, nato boš spet hodil na Bahame in v St. Moritz, spet bo veselo... — To si mi hotel povedati? — Ne, hotel sem ti povedati, da te pridem obi- skat. Danes popoldne pridem in ostanem čez ne- deljo ... za en sam dan je vožnja predolga. Pro- sim te... — Ali pride tudi Marja? — Marja? ... Marja se slabo počuti... prosim te, če mi najdeš sobo ali nexaj taKega ... — Zakaj ... no, prav, kar pridi, edini moj pri- jatelj, biser, angei ... — Visokost? — Da, srčece? — Kako je z vami, duševno, mislim? — Zelo Slabo, preavsem sem nameraval še spa- ti... zdravo, zdravo ... — Zdravo. Kohn se je trudno vzpenjal na svojo goro. Ko je legel, je bil popolnoma zadihan in preznojen. Sedel je, nato je premišljeval. Drevju je dež spral zele- nilo, okna so bila motna in žuborenja sploh ni bilo slišati v poplavi drugih šumov. Ženske so prekla- dale pločevinaste posode za hrano, šofer kamiona je preskušal motor, bolnice so se obkladale s psov- kami, neki zidar je razbijal po cerkvi svetega Pav- la. Kohn je popolnoma budno spremljal sleherni padec okruška na tla. Štel jih je. Ni mogel misliti, tako ga je vznevoljilo to padanje. Premaknil se je z vdolbine na postelji, ki je bila vroča od njegove toplote, vstal, poskušal umirjeno hoditi po sobi, nato je spet sedel. Nato je legel. Bil je popolnoma uničen, impotenten, bolan, kot bi mu v postelji le- žale spretno skrite šprikle, vse ga je zbadalo, vro- čica ga je oblivala, trgalo ga je po vsem telesu in občutil je željo, da bi umrl. Marja je legla na bok. Bilo ji je za silo prijetno. V vsem tem mrazu je občutila vsaj nekaj krpic toplote. — Ne dotikaj se me, je rekla moškemu, ki je kadil cigareto. — Pa ne, je veselo rekel mo- ški in kazal hrbet, tako da ga ni bilo mogoče spo- znati, če nisi natančno poznal njegovega hrbta. — Sploh pa zdaj grem in me ne bo nekaj časa. — Kam greš, ljubček? mu je rekla Marja. — Na pot, na pot... — Prav, medtem si pa dobim drugega. — Ja, prav! — Boljšega od tebe. — Dvomim, no, pa vseeno ... Vstal je, si na golo rit potegnil žametaste hlače, si obul škornje, to je delal skoraj miže, vsaj na eno oko, kajti tja mu je silil dim s skoraj dogorele cigarete, ki jo je krčevito stiskal med ustnicami, nato se je ogrnil s srajco in suknjičem, ki sta bila v enem, zlepljena 159 v rokavih, kajti preden je zlezel k Marji, se je mudilo s slačenjem. — Na svidenje, mogoče se še kdaj oglasim. Marja je bila besna, pa je sklenila, da si ne bo pokvarila vsega popoldneva. — Prav, pa zapri vrata za sabo. Zdaj je ležala na trebuhu. Moški je odkorakal, ne da bi se bil za en sam tre- nutek obrnil k njej in ji pokazal svoj obraz. — Pa hvala, je rekel, proden je tresnil z vrati. Ko je Kehn odšel h glavnemu vhodu v zdravili- šče, se jo neprijetno zdiznil ob pogledu na Mirjano v enem izmed oken moškega odaelka. Slonela je v vsej širini okna z razprostrtimi rokami, razširje- nimi navzdol, in bila proti Kohnu obrnjena z vra- tom, glava pa ji je obrnjena vstran, z očmi, zasuka- nimi v isto smer kot vrat •— pozirala kot mane- kenki. Pozdravil jo je, ona pa se je v odzdrav samo nasmehnila. Bila je videti tako srečna in zado- voljna, da je Kohna prav zazeblo. Avtobus je za- peljal v parkirni boks. Iz njega je izstopil Marko, ves proletarski, z odpeto srajco in v škornjih. Obje- la sta se. — Kako si, suličar, ni te še oplazila smrt, še kar čil si videti. — Od tebe puhti plebejski vonj, prav zemeljski si, brrr, je rekel Kohn in s kretnjo povabil Marka, da mu sledi. Pokazal mu je bolničarko Mirjano in Marku je bila takoj všeč. Priklonil se je in Mirjana je spet odgovorila z nasmeškom. Kohn je nato Marka odpeljal v buffet. Tam je naročil dva viskija. Prodajalka je bila začudena nad Kohncvo smelostjo. — Dva? je vprašala. — Enega za mojega prijatelja in enega zame, ne bojte se, no bom spil obeh, je pojasnil Kohn, — zdrav- nikov predpis... — Kaj je s to tvojo politično dejavnostjo? je za- nimalo Marka, ki se je režal in se naslanjal z roka- vom na polito mizo. Kohna je ob pogledu na nasta- jajočo umazanijo pretresel krč gnusa. Markov ro- kav je vpil mešanico češnjevca, piva in viskija. — Prava reč, je na Kohnov pogled reagiral Marko. — No, vabijo me v partijo. — Jaz bi šel takoj, mogoče ne bojo spet kmalu tako nerazredno velikodušni. — Ti že lahko govoriš, ko nimaš niti prepričanja niti pomislekov, ničesar nimaš, niti vzgoje niti tra- dicije, nobenih znancev, nobenih zadržkov ... — Oprosti... Marko je strmel v kozarec in bil videti iskreno žalosten. — No, vabijo me tudi v frakcijo, v maoistično frakcijo. .. — Glej, glej, saj pravim, v tem zdravilišču se dogaja več zanimivega kot pri nas v mestu. — No, obenem imam jaz svojo malo partijo, svo- jo majhno misel o tem, da je vse skupaj podla laž in prevara. .. najbrž bom pobegnil nekam dru- gam . . . — Osel, je zapovedal Marko, — takoj se mi včla- ni v neko partijo, saj ni važno katero, vse so enake. — Nekam drugam, pravim zato, ker to ni zame. Jaz som navajen drugačnih ljudi, drugačnih manir, vse skupaj je tako utesnjujoče, jaz pa tako rad de- lam, kar hočem. Markov glas se stiša, Kohnov se porazgubi, ko bežimo od kraja pogovora. Ce ju gledamo od daleč, se nam zdi, da sta se zapletla v mrežo, kar naprej telovadita, vendar ne moreta ven, nikdar ne bosta končala. Ce se pomaknemo v bližino vodnjaka, sli- šimo žuborenje, gledamo zlate ribice in nam ni važno, kaj se dogaja v pivnici. Kohna bo kmalu začel skeleti želodec. To podaljša bolezen za nekaj tednov. Zdravilišče je kot majhno naselje iz pravljice. Ko odbije ura v zvoniku svetega Pavla sedem, se prižgejo nekatera okna, orumenijo nasadi in ozele- nijo drevesa z žarometi med listjem. Cerkveni stolp se zasveti. Po škrtajočih poteh se sprehajajo rjavi bolniki in beli zdravniki, vsi s počasnimi koraki. Mirjana je na poti k doktorju Jankoviču, da z njim preživi sobotni večer, kajti njen mož je dežurni. Tajnik Kalan je kot pribit v svoji pisarni, na ka- teri piše: UPRAVA. Sestre sedejo k večernemu ta- roku v kuhinji. Kadar zazvoni iz kakšne sobe, se- stro v igri nadomesti prosta sestra, ki kibicira za hrbtom. Zdravnik Jože je sedel poleg umirajočega starca, v roki drži njegovo zapestje. Starcu daje varnost in obenem meri pulz. V bolniških sobah je čitalni večer. Kohn in Marko sta popila že če- trti viski. Prodajalka kasira. Sekretar osnovne or- ganizacije Vižaj je odpotoval domov k ženi in še- stim otrokom. Šofer zdraviliškega avtobusa Janko zapsljuje postrežnico Micko, ki ji je ljubimec prejšnjo soboto ozdravljen odšel domov. Kohn je pijan. Marko se po vsakem kozarcu zadovoljneje reži. Kohn govori zelo zmešano. Ce se jima pribli- žamo, lahko slišimo. — Jaz sem za ustanovitev buržoazne stranke... — Jaz tudi, pritrjuje Marko. — Buržoazno-nacionalne ... —• Buržoazno-nacionalno-religiozne . .. — Religiozno-nacicnalno-buržoazno-kmečko- delavske-super stranke! — Bravo, Kohn, prekosil si samega sebe. — Seveda mora biti v programu tudi nekaj, kar bo vleklo ženske! — Ženske riti, se reži Marko kot pečen maček. — Ženske riti, haha, ženske riti, poka od smeha Kohn. — In ... — In ... haha ... in in! —• In in. In. Hej, kaj mislite s tem »in«? —■ »In« vendar, in .. . Kehn zapiše po zraku, na- to naredi enačaj in nariše žensko spolovilo ... nato so ozre v osuplo prodajalko. —• Ali imate in? sprašuje Marko. •— Gin? sprašuje prodajalka, ki je nekoliko oka- jena. —• Gin, no, mi pravimo temu »in« . .. jasno da jo imate, »in«, kajneda? Tedaj stopi v buffet Jože. —■ Jezus, pravi, ko zagleda pijanega Kohna. — Kaj pa vi tukaj? Ali ne vidite, kaj piše nad vrati: Bolnikom vstop ni dovoljen! — Vidim, pa kaj? — Marš v posteljo, pa tele tablete vzemite, bova že jutri govorila. Jože ju spusti mimo, nato stopi k točajki in naroči dvojno slivovko. — Ravnokar je umrl stari iz številke 120. Kohn in Marko se majeta proti stanovanju v glavnem zdraviliškem poslopju. Kohn vrže škatlico s tabletami v ribnik, nato se zresni in pravi, da mu je kar dobro ... — Kar dobro za tale zdelani 160 želodec! Sploh mi ni hudega, mislim, da bom moral nadaljevati s svojim načinom zdravljenja. Prispela sta v sobo in Marko je dobil kavč na nasprotni steni, kot je stala Kohnova široka zakon- ska postelja. Kohn se je v trenutku zleknil. — Kaj pa kaj Marja dela? sprašuje, gledajoč v strop. — Marja? Marko sleče hlače in pokaže golo rit, nato skoči na divan in se pokrije z odejo. — Zakaj ne nosite spodnjih hlač, tovariš? — No, že ni potrebno. — Prehladil se boš. — Govoriš kot kakšen peder. — Peder ne... pač pa postajam impotenten, po mojem mi kaj dajejo. — No, malo zgodaj si začel s tem, Casanova je bil impotenten šele pri štiridesetih, seveda moraš upoštevati teh intenzivnih štirideset let! — Pozabil sem na to, preveč se ukvarjam z dru- gimi stvarmi. — Politika, politika . .. — No, sicer pa moram preizkusiti, mislim, da pojde z Mirjano. Zelo interesantna ženska. — Predstavi mi jo. — Po uporabi. Hip zatem je Kohn že smrčal. Zjutraj je Marko odšel v cerkev, Kohn pa je le- žal, ker mu ni bilo dobro. Posledice so ga pravza- prav presenetile. Nič posebnega mu ni bilo. Komaj je začel premišljevati o svojem počutju, že je vdrla Mirjana. — A, vi ste? Kohn je naglo vstal. Mirjana je sedla k njemu na posteljo. — Kako ste spali? — Neki moški je prespal z mano, na tistem kav- ču, je pokazal na razmetano ležišče. — Moški? —■ Moj prijatelj Marko, spoznam vas z njim, če hočete . . . —■ Zanima me, zakaj ste si ga včeraj naložili. Moj mož mi je rekel, naj vam napravim pridigo. — Prav, je rekel Kohn in poljubil Mirjano. — A ne! Ne, ne, ne! Tako pa že ne. V trenutku je skočila s postelje. — Ze vidim, da je vse v redu z vami, je rekla in odhitela iz sobe. Sledi srečanje v parku. Mirjana, Marko in Kohn. Nedeljsko popoldne, sonce in vsesplošno rajanje. Obiski iz mesta, košare potic in pomaranč. — Tole je Marko. Glavna sestra Mirjana. Marko se je pri- klonil. Mirjana se je nasmehnila, nato je pomignila Kohnu. — Vi poj dete z mano, da vam izmerim ki- slino. Vi ga lahko počakate na klopci. Odšla sta po aleji in izginila v terapiji. Mirjana ga je odpeljala v ambulanto, zaklenila vrata za sabo in se pričela slačiti. Nato je slekla še Kohna. Kohn je menjaval barve in se tresel od sramote. Mirjana je legla na platno na kavču in ga povabila zraven. Bilo je neprijetno mraz. Objela ga je in poljubila. — No, zdaj me imate, dragi Kohn. Vaš prijatelj lahko še počaka, kaj? Kohnu je plesala pred očmi mavrica. Bil je po- polnoma negiben. Ležal je kot truplo. Mirjana je splezala nanj. — Moj krasni bolnik Kohn, kaj vam ni nič do mene, dajte no, zganite se že! Otipala ga je in se zgrožena umaknila v skrajni kot. — Kaj ni nič z vami? Mislim, ali ne počnete takih stvari? —• Včasih. Mislim, da mora miniti nekaj časa. Prosim, počakajte malo, da se ogrejem. — Meni se zdi še kar soparno, je rekla Mirjana. —■ Prosim, samo majčkeno. — Vaš prijatelj bo mislil, da se tu dogaja kaj prepovedanega. —• Prosim. . . Zelo se je trudil, toda brez vidne- ga uspeha. — Veste kaj, ko boste želeli kaj podobnega, mi sporočite. Skočila je s kavča, se en, dva, tri oblekla in stekla iz sobe. Vrata je pustila polodprta. Tam v kotu, na mrzlem platnu je ležal Kohn, ponižan in obupan. Počasi se je oblekel. Po sprehodu z Markom, ki je bil večji del molče- če narave, sledi popoldne v čitalnici. Mimo pride Kalan in potreplja Kohna. — Pojdite z menoj. Kohn je vstal. Kalan mu je pokazal pot v oranže- rijo. Dvignil je roko in stegnil štiri prste. Kohn je stopil nazaj k Marku in s smrtno resnim obrazom razložil: — Zdaj se ločiva, moram na sestanek, najbrž nekaj važnega, oprosti, resnično, ti tako ali tako nameravaš v mesto ... veselilo me je... Marko je bil popolnoma miren. •— Zdravo, je rekel, stisnil Kohnu roko, nato je vstal, odšel proti vratom, ni se obrnil... — Kohn, je slišal glas iz kota dvorane. Bil je Kalan. — Fantje, je šepetaje, toda grozeče začel Kalan. — Naši v mestu pripravljajo velike demonstracije, Jankovič in njegovi bojo proti! lorej moramo or- ganizirati tajno, napisati moramo transparente in se s prvim jutranjim avtobusom odpraviti v mesto. Tule imam spisek gesel. — Ali Jankovič kaj ve? je vprašal Jože. — Jankovič bo že zvedel, toda kaj nas to briga? Tukaj so gesla: SMO ZA ENAKOST VSEH DE- LOVNIH LJUDI; URAVNILOVKA JE NAJBOLJ- ŠA POT; VSEM SKODELICO RIZA; BOGATE V JECO; NJIHOVO IMETJE JE SKUPNO; NAJ ZIVI MAO; KDOR JE OBOROŽEN Z DIALEKTIČNIM MATERIALIZMOM, JE SVOBODEN ČLOVEK, KDOR GA NE POZNA, JE KOT ZABA NA DNU VODNJAKA; HOČEMO PERMANENTNO REVO- LUCIJO! To so gesla, ki smo jih dobili od mest- nega odbora, mislim, da jim lahko dodamo kakšne- ga, recimo: OČISTITE PARTIJO! in KOMPROMIS JE GNOJ! — Bravo, je rekel Jože, to je briljantna ideja, — kompromis je govno, bi dal jaz. — Govno, hahaha, so se smejali zadaj. —• Jaz bi odkrito povedal Jankoviču, je rekel Kohn. — Ni dolgo tega, kar ste ravno na tem me- stu govorili o odkritosti. Treba je igrati fair. — Kohn je muholjub! se je oglasil nekdo od zadaj. — Muholjubje je koristno za buržuje. — Mislim, da ni v tem nič buržoaznega. Kalan je dal prst na usta in zapovedal molk. — Gre za to, da jih spravimo na kolena, cilj je velik in svetal, sredstva so nedolžna. Prosim, tovariši, presodite, ali nam je dosti te postane godlje v par- tiji, ali se bomo še naprej praskali in nas bo srbelo od ugrizov teh pasjih gobcev. Ali veste, kakšen kurbir je Jankovič? 161Î —• Končno to ni važno, je posegel Jože, — trezno moramo oceniti situacijo, jaz sem za to, da udari- mo čimprej. Tudi če Jankoviča obvestimo, si ne bo znal pomagati; preden bo to zdrknilo po njihovem gnilem obveščevalnem aparatu, bomo mi opravili svoje. — Že prav, je gromko zatulil od vrat Jankovič. — Ze vem, ni treba ničesar skrivati, že vse vem, čeprav menite, da je naš obveščevalni aparat len in gnil. Povem vam tole: če boste nastopili pred javnostjo s svojimi zahtevami, boste osrali nas in vas same. Mislim, da vam je jasno, da imamo skup- ne sovražnike, prave desničarje, male kapitaliste, obrtnike, umazanogobčje satane, črne klerikalce, res črne... oni bodo ob tem, ko se bomo mi sprli, uživali, kot se le da. Uživali bodo in proslavljali naš skupni konec. Zbrali bodo svoje moči in nas vrgli. Mislim, da vam je jasno, kaj bo potem. Ali bo vojna in bo konec demokracije za vse nas ali pa bomo v ječah. Ali se vam zdita ti dve rešitvi blesteči? Poglejte, kaj predlagam! Predlagam, da gremo vsi skupaj na plenum in pojasnimo naše koncepte. Potem to demokratično uredimo znotraj partije. Partija mora prenesti ta konflikt in pre- nesla ga bo, kajti je od hudiča vitalna. Stari mo- rajo oditi in mi bomo ustvarjali nove odnose. Ali mislite, da je meni všeč to ovinkarjenje? Meni je točno toliko do njega kot vam! Jaz se z vami po- vsem strinjam. Jaz sem na vaših pozicijah, in če hočete, se vam pridružim — jutri pri demonstra- cijah! Gremo in demonstrirajmo — ampak prej moramo premisliti, kaj bomo s tem dosegli. Anar- hijo, tovariši! —■ Prav ima, se je oglasil eden Jankovičevih pri- stašev od zadaj. Vsi so mislili, da je to njihov člo- vek, in začeli so ploskati Jankoviču. — Glejte, ta situacija ni več vzdržna, je začel Kalan, — za nas je zares zadnja možnost, da reši- mo ugled partije, da gremo na cesto! — Ampak fantje, vi ne gledate z realnimi očmi, vi gledate z dna vodnjaka, vi vidite samo krožeč neba, ne vi- dite pa vsega obzorja! je zatulil Jankovič. — Glej- te, polovica vas bo mrtvih. — Prvih šest vrst vas bo mrtvih, je pokazal na sedeče pred seboj Janko- vič. Oni so začeli gledati v tla. — Jaz mislim, da se lahko zmenimo na plenumu, je vstal eden iz tretje vrste. — Točno! je povzel Jankovič. — Partija je bila vedno močna ravno zaradi tega, ker je svoje kon- flikte reševala sama. Vaši tovariši v mestu so pa tako ali tako že v stiku z najvišjimi partijskimi forumi. Svetujem vam, ne pojdite na cesto, zdaj pa storite, kar hočete. — Jaz sem za odkrit pogovor, je rekel Kohn. — Bravo, Kohn, je veselo poskočil Jankovič. — Tovariši! je urejal zmedo, ki je nastala v zad- njih vrstah, — tovariši, predlagam tovariša Kohna, ki je vaš človek, da zastopa vaše interese na poga- janjih in prav tako predlagam, da ga vzamemo med naše vrste. To je trezen in velik mož. Dvorana je zarjovela: — Daaaaa! — Nekoč vam bo ljudstvo za to trezno in pamet- no odločitev hvaležno! je zaploskal Jankovič. To- variš Kohn, ti boš vodil celo zadevo, kako se po- čutiš, kako zdravje? — Dobro, Jankovič, — prav dobro. Včeraj sem se napil viskija in mi ni bilo nič. — Bravo, bravo, vidite, kaj napravi partija iz človeka. Bil je ruše- vina, ko je prišel med nas, in zdaj odhaja slaven čJovek. V ponedeljek zjutraj je Kohn rešil zadevo na plenumu. Marja je bila srečna, da ima pomemb- nega moža. 162 Branko Hofman deali (odlomek iz romana) BIL JE VELIK, nadut huzar na močnih nogah, z mavričastim vratom in rdečo vrtnico na glavi. Spotegnjen život je hil ko slikarjeva paleta: modro se je prelivalo v morsko zeleno, čez grahasto beli- no je lila zlatorumena barva, lesketajoča črnina na dnu se mu je proti koncu dvignila v val in se z močnim rdečim perjem razcvela v košat rep; v lju- bezni ga je razklepal v pavjo kočijo. Daleč naokoli ni bilo podobnega petelina. Glas- nika pa sploh ne. V glavi je nosil anteno, naravnano na vzhod, na valovno dolžino jutra: zaslutil je zarjo. Se preden je razklenila svojo bisernico. V stan. opaženi s suhim listjem, je čemel na naj- višjem klinu, sam zase, košat, prežav, nedostopen. Koconožke pod njim so zlezle iz dremeža šele, ko sc je njegov glas nekajkrat zapored zapičil v temo. Nobene ni pustil k sebi, bil je samotar, ki je po svoje dajal in jemal, oblastnež, ki ni prenesel do- brodušne domačnosti: če je katera sprhutala na njegov klin, ji je z grlečim glasom zagrozil, se na- ščeperil in izzivajoče zadrobil proti vsiljivki; če ni zaleglo, jo je s kreljutmi pomel s klina. Pa se je redko dogaialo. Kokošja družina je poznala njego- vo oblastiželjnost, jo prenašala in ga pustila na prestolu vrivzdignjene samote, ki si jo je bil izbral. Tudi ljudie so ga poznali. Ko so jih dramile skrbi iz sna, so čakali na niegov alas. In čakali so nanj, ko so utruieni od ljubezni hrepeneli po svetlobi. In čakali, ko iim ie tesnoba prepasala dušo in so stali pred svojim življenjem kot pred zaklenjenimi vrati. Potem je zapel. In z boguvdanim olajšanjem so zavzdihnili: »Cas je. Koritnikov znanivec se oglaša.« Ljudem je bil to, kar jim je bila vojna odnesla iz porušeneaa zvonika svetega Jošta: zvon in cerk- vena ura hkrati. V domiselnem preblisku ga je Peter imenoval za Ideologa. Ime se ga je prijelo. 1 BOSIH korakov ni slišal, a škripajoče podnice v veži so mu naznanile, da prihaja. Bilo mu je zo- prno. Rad bi bil sam. Samota, ki je plivkala vanj, mu je pregnala spanec, ga dvignila iz tečajev, da je začutil krila blodivca in miže sledil podobam nekakšne reformatorske jasnovidnosti, spletu želja in doživetij, ko se doživljeno ne kaže več v resnič- nih podobah, temveč z vsemi tistimi genialnimi korekturami, s katerimi bi radi vplivali na usodo takrat, ko se nam je odločitev že izmaknila. Z odporom je pomislil, da bo moral zdaj, ko bo stopil v sobo in sedel na posteljo (zaživeli sta mu njegova drža in pogled izpod čela), zapustiti strugo svojega življenja in stopiti na njegov breg, se zbra- ti, se prepustiti toku njegovih misli ali se vsaj de- lati tako. (Vseskozi nedoločna oblika bremena.) Imelo ga je, da bi ugasil luč, se potuhnil, da spi, pa ga je prešinilo: prepozno. Brat je videl svetlobo v njegovem oknu, pritegnila ga je, zvabila na no- ge, zato prihaja, sam je kriv, da prihaja, ves Dre- nov grič je zapuščeno pokopališče, samo pri njem gori luč, po razmetanih kmetijah in bajtah je te- ma, gluha, mrtva, tudi pri Koritniku, kjer bi lah- ko svetila, kjer bi morala, pa ne sveti. Pogledal je k vratom. Svetloba ga je ščemela. Naslonil se je na komolec, segel po odloženi knjigi, diagonalne vrste so se mu zverižile v jaro kačo, napel je čelo, da bi zmagal težo, ki se mu je obe- sila na veke, in v tem premagovanju mlahavosti je zaškrtala kljuka. Od priprtega okna je potegnilo: Jože. Ni se zme- nil zanj, držal je knjigo kot ščit pred seboj. Prišlek ni rekel nič, meril ga je izpod čela, brskal po že- pih, potegnil cigareto in ker mu je vžigalica ugas- nila, je zaprl vrata za seboj, stopil k oknu in si spet prižgal. V hlačah, ki si jih je bil nemarno potegnil nase, se je zakopal tam, vlekel dim in strmel v temo. Cez čas: »Ves svet je navadna gnojnica.« »Tableto veronala. Pomaga proti vsem oblikam svetobolja.« Občutil je posmeh, a prirojena dobročutnost in navezanost na brata sta zmagali. Rekel je: »Včasih te kaj do kraja pretrese. Tole z MLnko na nrimer. Tebe ni?« »2e davno sem razdevičen rahločutnosti. To veš.« »Ni mi všeč,« je potišano zamrmral Jože, »res mi ni všeč, kadar si takšen.« »Dresura. Tudi če nočeš, ostane nekaj od nje,« je rekel Peter in obzirnost mu je začela prigovar- jati, naj se znebi zajedljivosti, naj se mu približa. Vprašal pa je, če je kai novega. »Nič.« Cez čas pa vendarle: »Zakaj, misliš, so mi naročili, naj ostanem doma?« »Kdo je naročil?« »Pandur j i.« »Zaslišali te bodo.« »Kaj imam jaz pri tem?« »Prvi si prišel tja. Videl si.« »Prva sta bila stara dva.« »Tudi njiju bodo zaslišali.« »Nič takega nisem videl, česar ne bodo sami.« »Saj bodo, presneto dobro si bodo ogledali vse. A ti boš priča. Tak je red.« »Kakšen red?« Ne sprašuje, si ie rekel Peter, ker bi ne vedel, temveč, ker ga teži kakor gora. Videl je in postal zaznamovan. Priča. Ce bi slišal ali bral, bi bilo dru- gače. Laže. Vmes bi bilo posredništvo tretje osebe, pa tudi razum bi v samoobrambnem krču usmeril 163; vse skupaj na etični transformator in znižal su- gestivnost videnega na vcltažo izmeničnega toka: obsojanje, razčlenjevanje, pomilovanje, podoživ- Ijanje. Normativno usmerjanje. Traktat javnega tožilca. Paragrafska etika bi spremenila podobo zla v malomeščansko zgražanje, v najboljšem primeru v verbalno abstrakcijo. Pri Jožetu pa se ne da. Vi- del je, in ker živimo z očmi, vsekakor najbolj ele- mentarno in resnično, doživlja nekakšno (»Poznam to, poznam!«) shizofreno metamorfozo: mahoma se lužni kamen zazre v črevesje, roke odpadejo, v grlu zrastejo nohti, čelo oblivajo genitalne žleze. Groza videnega. Poznam to, je pribil kot resnico svojega življenja: ko si brez moči, da bi se uprl zlu in ohranil svojo ali drugih človečnost, dobijo veljavna razmerja najbolj absurdno razsežnost. In ne moreš si pomagati, ker oči ne poznaio abstrak- ciie in ne morejo stisniti videnega v kaluo logike. Slika je tu. Tudi če mižiš, živi vsaka nadrobnost. Nespremenjena, ostra prebija oklepe neprizadeto- sti, ideologij, norm. V priči živi zlo naprej. Ostaja nesmrtno. In to je prišlo nadenj. Bržčas se ne za- veda. Cuti pa. Tesnoba ga je zajahala, mu zasadila ostroge v srce, ga prignala sem, da bi našel v ne- vezanem pogovoru nekakšen ventil za izravnavo pritiska. »Povej, zaradi kakšnega prekletega reda moram čepeti doma?« je vztrajal Jože. »Tudi sicer bi čepel.« »Bi. Ni pa vseeno, če reče nekdo, da moram, ali ker me je volja.« »№hče ni ukazal.« »Rekli so. naj zaprem gostilno in ne govorim z ljudmi, dokler ne pride komisija.« »Skušnje imaio.« »Kakšne skušnje?« »Vedo, kako se napihuje balon: eden to, druTi drupo, tretiemu se nekaj zazdi, kar četrti že vidi. In tako naprej. Ne gre preiskavi v račun.« »To so njihove stvari. Nočem imeti opravka z njimi.« Bolj bratu na ljubo kot iz radovednosti je vpra- šal: »So že prišli?« »Ni videti. Vse je v temi. Samo senca se včasih premakne ob skednju. Najbrž stražar. Ko gledam takole, se spomnim, kako smo mi, hostarji, včasih oprezovali okrog bajt.« »Bilo je drugače.« »Res je bilo drugače,« je zavzdihnil Jože, »mi nismo strazili mrličev.« »Tile so vajeni. Mrličev naibolj.« »Mrličev se ne privadiš. Ko človek umre, šele zaživi v drugih.« »Niso več tisti časi, Jože. Med klavci in sodniki ni več meja — samo še rokade. Ce si na pravi stra- ni, tudi zločin ni več zločin.« Molk. Potem Jože spravljivo: »Ne nateguj vsega na svoje kopito. To nima nič skupnega s tistim.« »Misliš?« »Bili ste dedci in šlo je za politiko. Tu je ženska in gre za zločin.« Skoraj šepetajo ga je vprašal s ponarejeno ne- prizadetostjo: »In to se ti zdi taka razlika, da mi moraš pove- dati?« Obrnil se je od okna, s cigarete, prilepljene na ustnice, mu je kanil pepel, pohodil ga je in z očmi obvisel na Petru: videl je, kako leži na postelji na pol razgaljen, siv, s kratko pristriženimi lasmi, s steklenimi očmi pod trmastim čelom in pod njimi v mešiče nabrana koža vse do ličnic, da imajo pod- očnjaki videz usahlih, povešenih dojk, in potem zgrbančena koža na vratu, prsi pa upadle, nekam rahitične, z gosto belo volno poraščene; gledal ga je, kako s koščenimi prsti prelistava knjigo, malce razdraženo, malce negotovo, kako šobi ustnice v nekakšno prevzetno brezbrižnost, da bi prikril svoj nemir. Zahoga, saj je starec, ga je prešinilo, pa je mlajši od mene. S solno kislino razjeden obraz. Tista leta. Ne ho jih pozabil. Pa hi moral. Tako kot drugi. Vzelo ga ho, če ne bo pozabil. Najraje bi se vrnil, legel v posteljo, zdramil Ma- rijo, jo potegnil v pomenek, a je vedel, kako bi se končalo, in ni maral; nocoj bi ne mogel, njej pa je vseeno, kar naprej se ji hoče, dvajset let sta poro- čena, pa je vsak dan bolj jezdna kobila, seveda: spočita, naspana, v tem letnem času so gostje bolj redki, vse vleče na morje, nekaj več jih je ob ne- deljah, pa še takrat ne za polno gostilno, a tudi če bi bila ves dan na nogah in stregla, bi se ne od- rekla nobeni priložnosti za ljubezen. Taka je pač. Ponudil mu je cigareto: »Boš?« Pokimal je. Od daleč mu je vrgel zavojček in se odpravil k vratom: »Po pijačo stopim.« Peter je vzel pepelnik, si ga dal na posteljo, z rokami objel koščena kolena in sklonjen v dve gu- be prisluškoval bratu, ki je spodaj, v gostilniški sobi, odpiral hladilnik, škrc, prestavljal steklenice in ropotal s pladnji in kozarci. Utrnilo se mu je: hrustavec z mehko sredico. Vojak s kolajnami v nočni omarici. Stare fotografije v albumu: tam teče njegovo življenje. Še danes. Zazdelo se mu je, kot bi Jože s svojim samozavestnim brkljanjem, spo- daj, za točilno mizo, nehote poudarjal nekakšno možato nevezanost, ki mu je vzbrstela iz sle po osebnostnem razcvetu: že res, da ni bil copatar, pa tudi trmač ne; bolj zaradi miru in udobja kot za- radi nesamostojnosti se je prepuščal redu, ki ga je bila vpeljala žena v hišo. In ker se je njej upi- ralo, da bi točila pijancem, jim tudi on ni dajal, in ker je žena menila, da je gostinstvo obrt in ne zasebno razkošje, tudi Jože ni popival doma, če- prav ga je včasih zamikalo, da bi se z gosti vred vkrcal na ponočnjaško barko in zaplul med vese- ljaške čeri. Gostilna, ki sta jo imela v zakupu, je veljala za izletniško in bilo bi razumljivo, če bi kdaj prepustila krmilo gostom, vendar nista sko- raj nikoli stregla dlje, kot so veljali predpisi. Ce se je Jože kdaj napil, se je drugod, navadno v mestu, kamor so ga potegnile dolžnosti, pa še tam ne sam, ampak s tovariši, s tistimi svojimi zagrenjenci, ki jih je življenje odrinilo s partizanskimi pokojni- nami v kot. Poiskal jih je, ker so bili del nje»a, njegovega življenja, njefovih sanj. Ko je prišel mednje, so se ga razveselili: vonjal je po vetru, se- ie4 nu in kmečki domačnosti. Po spominih. Začelo se je z zhadanjem: »Hej, komisar, vamp se ti je napel, odkar si oštir. Dobro gradiš socializem.« — Jože, na pol kmečke opravljen, z razmajanim motornim tri- ciklom na dvorišču, ni ostajal dolžan: »Po gvantih poglejmo, kdo je buržuj!« »Prav ti je, v hosti si nam obljubljal nebesa, pa si sam obsedel na gnoju. Kdor laže, krad-2, v pekel pade.« — »Jaja, eni so se šli politiko in jo tako zavozili, da se zdaj vsi dušimo pod vozom.« — Potem so se zapili. Obujali spomine. Vino jim je razvezalo grla, zrasla so jim krila, peli so ,Tam v gozdu ob tabornem ognju' in ,Hej. brigade', peli neubrano, goreče, ozarjeni s svetlobo bolečine, ki je tlela pod pepelom. V zano- su so plavali dan. dva, potem so jim rotemneli ce- kini utvar, prikolovratil je domov mežav in potrt, z delom vrepanial mačka, in ko je ujel ravnotežje, je obrzdal še ženo. Pretiraval pa ni. Tudi če je kdaj po končanem delovniku, ko je zaprl gostilno, posedel s Petrom pri kozarcu — bil je bolj zaslu- žen voritek kot samopaSno i'žitkarstvo — ie na pol prisluškoval, kdaj bo zaslišal iz sobe: »Spravi se že v posteljo!« Nocoj pa re je nepričakovano dvignil na breg vsakdanie urejenosti: vračal se je s pijačo, hodil scela, trdo, možato, tok tok tok, se z roko oprije- mal zidu, spodil mačka na stopnicah, šššic, z nogo sunil v prazen zaboj, žvenketal s steklenino, ne meneč se za Marijo. Prineseno je trdo postavil na mizo. »Zapri,« mu je rekel Peter. »Ce jo zbudiš, bodo litanije.« »Prava reč.« »Meni pa ni, da bi poslušal.« »Drnjoha, da je veselje,« je zamrmral Jože, na- točil kozarca do vrha, dal enega Petru, z drugim pa šel k vratom in jih zaloputnil. »Se ti zdi, da ji pre- več popuščam v vsem?« »V vsem ne.« »Včasih, veš, sploh ne razumem žensk.« Sedel je k niemu, na posteljo, držal kozarec pred seboj, bil videti utrujen, zamišljen. »Nisi edini,« se mu je nasmehnil in se spomnil na Anito. Bila je čutna, zanosna devica, ki ji ni manjkalo oboževalcev. Preveč v vrvežu, da bi ga zamikala. Potem mu je nekega večera, po preda- vanju, rekla v avli univerze: »Povabi me v kino.« (Bil je oktober in zrak je dišal po listju in spoko'ni slovesnosti.) Po kinu sta sedela v kavarni in govo- rila o Schopenhauerjevem pesimizmu. (Bil j? ok- tober in zrak je dišal po listju in spokojni sloves- nosti.) Sla sta ob vodi in potem v hrib, skozi gozd, se spustila po strmini do vojaškega strelišča, vti- kala prste v prestreljene tarče, tavala naprej, skozi gosto praprot, puščala brazdo za seboj, molčala v nekakšni čudni tesnobi in šele niže, v sadovnjaku, svetil je mesec in jedla sta jabolka, sta se snogle- dala in se zasmejala. Pa j-i ni ne objel ne poljubil. (Bil je oktober in zrak je dišal po listju in spokoj- ni slovesnosti.) Okrog polnoči, ko sta bila spet v mestu, mu je rekla: »S teboj grem.« Želel si je, pa je vendar okleval, bil je fant, ki je še s kompasom ljubezni iskal ležišče za prvo radost. Kako naj jo vzamem, se je spraševal, ko pa ne vem, če jo lju- bim. (Odtlej ga ni pri nobeni več vznemirjala ta misel.) Ona pa, kot bi čutila njegovo stisko, ga je prijela za roko in rekla: »Ne bodi no takšen tuhta- vec.« Potem, v sobi, ko sta se z ganljivo neizkuše- nostjo našla, očarana nad močjo telesa, prevzeta od tiste sebične velikodušnosti, ki z dajanjem jemlje, sta se zaklinjala kot zarotnika, ki nista z nikomer pripravljena deliti najdenega zaklada: »Ljubim te, ljubim te, ljubim te.« Pri tem niso besede pomenile nič, bila je molitev srca. Sursum corda. Bilo je pr- vič in se t tistem letu, kar sta hodila, ni več pono- vilo, čeprav sta ves čas živela pogoltno, neučakano, se ljubila po parkih, v vežah, na kopanju, v vodi. v zvoniku zapuščene cerkve, v vlaku (v temnem kupeju je razgrnila krilo, mu sedla na kolena, vlak je drdral, ob progi co tekli drogovi, v kotu je spal železničar, njeno mlado telo je drhtelo, gledala je reko, ki je tekla pod nasipom in stiskala ustnice, da bi ne zakričala od slasti). Bil je tako srečen, da ji je iz nekakšnega občutka krivde, ker mu daje več, kot ji lahko vrača, ponudil zakon. Za."mejcla se mu je: »Norček, nama to ni potrebno.« Čutil se je ponižanega, ker se mu je zdelo, da je razvred- notila njegov dar, mimogrede, smeje, da ga je z za- vrnitvijo odrinila iz svojega življenja in mu odme- rila priskledniško vlogo. Žerjavico svojega samo- Ijubja je tako dolgo razpihoval (to ve danes), da je postalo nevzdržno: zaradi poroke sta se razšla. Potem se je Anita mimogrede zaplela z drugim in se brž poročila. Bilo mu je nerazumljivo. In dolga leta je ostal doživljajsko okrnjen, živel je z dekleti, ki jih ni ljubil, z več hkrati, brez zanosa, brez zadržkov, nesposoben za ljubezen in zvestobo. »Ne,« je rekel Jože in ga pogledal, kot bi ga ro- til, naj se ne norčuje iz stvari, ki se mu zde resne, »resno mislim.« »Jaz tudi.« »Tole sem hotel reči, ves čas me preganja: gle- dajo razmesarjeno telo, žensko telo, kot je njiho- vo, zadrgnjen vrat, kosmat trebuh, ki ne bo več vzdrhtel ob dotiku moške roke, vse skupaj je po- dobno klavnici, in namesto da bi se jim zastudilo, jih zgrabi pojavica ali pa spanec« »Hudič se izganja z Belcebubom.« »Nočeš razumeti. Trčiva raje.« Naenkrat je bil videti žalosten. Zadržal ga je z gibom roke: »Resno govorim, Jože. Strah je nagon. Obvladaš ga z močnejšim nagonom ali pa s svetlobo, ki jo daje poslanstvo. Tako boš razumel prosektorja, ki pije kavo v secirnici in briše zraven s tamponom glans penis, ali pa nevrotično vdovo, ki jo v mraku zamika, da bi jo kdo posilil na grobu moža.« Po očeh je opazil, da ne razume čisto, kaj mu je hotel povedati, vendar kot mnogi, ki se ne čutijo dorasli sogovorniku, ni hotel pokazati tega, delno zaradi osebnega prestiža, delno zaradi oboževanja, k: ga je gojil do omike. Oklevajoče mu je ugovarjal: »Nisem govoril o strahu. Gnusi se mi.« »Ja: tebe je prevzel gnus, Marijo pa strah. Sko- raj ni razlike. Vsak bo svoje premagal in vse bo po starem. Strasti dajejo sij, toplote pa še pol toliko ne kot skromna žerjavica,« je rekel, gledaje v da- ljavo. Videti je bilo, kot bi se spoprijemal s stvarmi, ki so mu malce tuje, potem je na dušek izpraznil 165 kozarec, šel k mizi in si znova natočil. Ponudil je Petru: »Boš?« »Dovolj bo tale.« Ni ga silil. Potonil je v svoje misli, čez čas dvig- nil glavo kot ponirek, ga zvedavo pogledal in se razkril: »Kaj misliš, kdo se je spravil nadnjo?« Ni ga razumel, bil je drugod, daleč in blizu hkra- ti, na bregu, v preji svoje trpnosti, kot zmeraj, ka- dar se ga je dotaknila senca tistega, njegovega. S prebliskom je skušal uganiti Jožetovo misel. Brat je spregledal in mu pomagal: »O Minki govorim. O tem, kar se je bilo zgo- dilo.« »Ves čas govoriš samo o tem.« »Pač ne morem pozabiti.« « »Pa bo treba.« »Misliš, da je bil domačin?« »Ne verjamem. Tudi če bi se komu zahotelo, da bi jo poležal, bi se ie ne lotil tako. Se ti ne zdi?« »Ne, nihče bi se je ne lotil tako. Ko sem jo za- gledal, me je prijelo ...« »Si že povedal,« ga je prekinil Peter. »Kdo bi potem bil?« »Ne vem.« »Ce izključiva domačine, sam praviš, da jih je treba, potem,« je razpletal Jože naprej, »potem je bil nekdo drug, ki se ie priklatil sem. A kdo? Tisti v sivem renaultu? Bili so vo parih. Povrh pa: kaj bi mestna razvajenčka z Minko? Drugih pa včeraj ni bilo tod. Je tako?« Petra je popuščala prizanesljivost. Rekel mu je. da razume, ker ga je dogodek iztiril, sosedje so, prizadelo je ljudi, ki jih pozna, ki jih vsak dan srečuje, povezani so v nekako občestvo, to je tako, kot če strela prekolje oreh pred hišo, gledaš sta- rino in čutiš udarec na sebi, povrh pa še nenavad- no, kruto, izrodek podivjanih strasti, sram te je, da si človek, vse to je res, vendar bi on, Peter, ne iskal na njegovem mestu bistrine v tej kalnici, to nikamor ne pelje, opravili bodo tisti, ki znajo, ki jim je to poklic. In še: naj se spoprijazni z mislijo, da je, kar je, da ne bo ničesar spremenil s svojim tuhtanjem, življenje je kot lavina, odnaša drobir in ruje skale in uničuje drevje, ne meni se za posa- meznika, pa če se zdi še tako nenaravno in kruto. Vse to mu je govoril zadržano, potrpežljivo, iz- biral je besede, da bi z nožem logike še bolj ne ra- nil tistega v njem, kar se upira resnici. »Vem, da je neumno,« je skesano priznal. »Prej- le, v postelji, Marija je spala, sem si prigovarjal: spi, zaspi, kot je ona zaspala, a čim bolj sem si želel, bolj sem bil buden. Zarilo se je vame kot trn. Prav čutim, kako kljuje. Moral sem k tebi.« »Prav, da si prišel.« »Vem, da ni. A edino s teboj lahko govorim.« »Nisi mi odveč,« mu je rekel spravljivo. Naredil je požirek in se sprehodil po sobi. Njegov korak ni bil več tako samozavesten in trd; z roka- mi v žepu je bil podoben kmetu, ki ga zmaguje utrujenost. Potem se je ustavil pred njegovimi knji- gami in mu nepričakovano navrgel čez hrbet: »Bi vrgla karte?« »Ob tej uri?« »Ni vseeno? Oba ne moreva spati in bolje so karte kot tuhtanje.« »Ne gre zato.« »Samo ne reci spet: Marija.« »Prav to sem mislil. Kako si uganil?« se mu je nasmehnil Peter. Spustil je knjigo, ki jo je brezbrižno prelistaval, se naglo obrnil in rekel z glasom izzvanca: »Sam vem: včasih bi moral s pestjo po mizi. Pa mi je več do miru kot do zadnje besede. Na koncu koncev je poleg ženskega mrmranja še kaj na svetu, za kar se velja postaviti. Kako, da ne razumeš tega?« »Nisem očital. In tako sploh ni bilo mišljeno. Mislil sem nase.« »Kaj ima ona s teboj? Si prisklednik ali tujec? Plačuieš kot vsak gost, pravzaprav daješ več, kot je treba, pa tudi, če bi bilo drugače, bi ji ne bilo nič mar. To so najine stvari. In če že govoriva o tem: lahko je vesela, da si pri hiši, brez tebe bi segnila v teh hribih.« »No, no,« ga je miril. Bilo mu je nerodno, kadar je tako brez zadržkov govoril o njunem razmerju in se postavljal na njegovo stran ne samo v majh- nih stvareh, temveč tudi v tistem, njegovem. Spom- nil se je, kako mu je večkrat v čustveni trzavici dejal, da bi on, Jože, že pokazal tistim vampastim rigcem in sifilitičnim svetim Antonom, ki so — dušeč se v lastnem ognju — gnali njegovo stvar predaleč, če bi le imel desetino njegovega v glavi. In potem je v divji latovščini kazal prizadetost do njegove usode, raztegoval svojo nravstveno pahlja- čo in izpovedoval tisti iskreni pa neobremenjeni zanos do intelektualnega dela, kakršnega zmore le preprost, zdrav duh, ki se ne postavlja v središče sveta. »Mar ni res?« »Seveda ni.« »Poglej to kniižnico, pa časopise, revije: za vse to in še za marsikaj drugega bi bila prikrajšana, če bi ne prišel k nama, če bi se bil v mestu zaril v kakšno luknjo.« »Nobene luknje nisem imel. Bil sem na cesti. Takrat.« In v mislih je nekajkrat zapored ponovil: takrat, takrat, takrat — Ko se je po osmih letih vrnil s tistega prekletega otoka, kjer je preživel dva tisoč devetsto deset sto- letnih dni pred- in pokristusovega trpljenja, in se znašel v svetu, ki mu to ni pomenilo nič, v svetu avtomobilskih prospektov, modnih revij, deviznih računov, razprodaj nekurantnega blaga, nagradnih razpisov, v svetu kravat in telefonov in vodovodnih pip in voznih redov in prometnih predpisov, v sve- tu, kjer so se ljudje ženili, prešuštvovali, zmerjali natakarje, seštevali račune, pili šampanjec in pre- pevali internacionalo, pisali uvodnike in plačevali abortuse, odpirali bare in zaklepali duri svojega meščanskega tabernaklja. Kamorkoli je stopil: igrana obzirnost, zadrega, marnje. Čeprav je vedel, kako je z Vero, jo je vendarle poklical, ne da hi ji karkoli očital, vsakemu prej kot njej, pet let ga je čakala, potem jo je zmanjkalo, ni zmogla več, ne moreš vse življenje zdeti čakajoč na mrliča, želiš si otroka, želiš si dom, počitek, zanesljivost, zno- va se poročiš, nič bolj naravnega kot to, pa čeprav je posredi dvanajst let zakona z drugim — vse to 166 Si je tolikokrat dopovedoval, da ni bilo v njem sence prizadetosti, klical jo je, ker se v tem brez- osebnem kaosu ni več znašel, ker si je zaželel člo- veka, ki bi mu dal dobro besedo, mu karkoli rekel, nič posebnega, morda dober dan, ali od kod kličeš, ali kako se počutiš, namesto tega pa je zaslišal v slušalki: »Kam ti naj pošljem tvoje stvari?« — »Se ne vem. Zdaj sem na cesti.« »Bi že dobil. Dali bi ti, če bi prosil. Tudi drugim so dali.« »Ja — če bi prosil,« je z grencem ponovil Peter. »Ne mogli bi mimo tebe. jfrej ali siej bi se ure- dilo.« »Misliš?« »Intelektualec si.« Z glasom razbolelega spomina ga je zavrnil, naj že neha, za božjo voljo, naj ne čveka, dovolj je star in dovolj je skusil, lahko bi vedel, da je inte- lektualec za tepce kot rdeča ruta za bika, da je to tisto, kar ga je bilo pokopalo, pa še tista prepro- ščina duha, ki ga je navdihovala z gorkovsko eks- tazo, da je »imeniten posel, biti na zemlji človek«, zaradi česar si je umišljal, da bo spremenil svet, ga postavil na glavo in zvaril z ljubeznijo in razu- mom in poštenostjo tisto imaginarno hrbtenico, ki bo pomagala plazilcem, da se bodo dvignili iz blata do svetlih obzorij. Jože ga je gledal, kako mu je kri udarila v obraz, kako je zagnal knjigo po tleh, se povzpel na poste- lji, in v tej drži začutil krhkost človeka, ki se lah- ko samo še z besedami brani; in to spoznanje ga je stisnilo v klešče, ga hromilo, sedel je k njemu, na- mrščen navzven in zbegan v sebi, premagoval sti- sko in si očital: Hujši sem kot stara jezikavka. Ne bi mu smel reči tega. Ne naravnost. Spet je tako, da veže vse nase. Kot hi ne bilo več upanja zanj Obzirno je molčal kakor človek, ki vdano pre- vzame tujo stisko nase. Petra je izbruh olajšal: pritisk mu ni uničil membrane, spet so mu rasla ušesa, dobil je tipalke, si nataknil oči za brata, za svet, začutil potrebo, da nadaljuje tam, kjer je bil nekdo drugi odnehal. In ker ni vedel, kako bi začel, je rekel samo: »Stopi že vendar po karte, cepec« Ura na steni je kazala eno. 2 NOC. In brnenje motorja. Prazna cesta. In raz- pokan asfalt. Ob robu hodijo sence. In žarometa mečeta brazdo čez robnik. Jarek. In tam čez, na obzorju, lučka. Morda zvezda. In dražljiva vznemirjenost. Pa ne od vetra. (Veter je kakor obliž: blago se valja po smrečju, zibka v brezah, potegne z jezi- kom po travi, na previsih si nabere moči in si sko- zi čredo oblakov utre pot kot oven, za špranjo ši- roko, svetlo, potem ga izdajo moči, spusti se, spo- daj, v dolini, do sušne zemlje in svedrastih listov koruze.) Veter ne seje dražljivosti. V zraku je. V tebi. Gomazi ti pod kožo, stiska goltanec, priti- ska z elektrodami na lobanjo: dražljivost. 2ivci so pod visoko napetostjo. Molčiš, da ne eksplodiraš. Prikrivaš. Ležeš vase, v nekakšno ab- dominalno žrelo, kvasne glivice gneva pa te vseeno napihujejo, ne veš zakaj, brez posebnega vzroka. to in ono, vse po malem te žre. Tudi poklic. In sploh: življenje se je zožilo v mlako pod izsušenim jezikom. Cutis: ni pritoKa ne odtoka. Zaudarja. Pred dobro uro so te vrgli iz prvega spanca. De- žurstvo preiskovalnega soanika. Stalna služba: po- vedali so kaj in kako, pa si le na pol poslušal, vsega si vajen, tudi mrličev, pogoltnil si tri tablete nia- mida, poplaknil s kozaicem vitaminske raztopine, a preoen je minila mlahavost, je bil šoter pred vrati, mudilo se je, zmeraj se mudi, in učinek ta- blet ni, kot bi si želel, navadil si se nanje, ne pomirjajo več, so samo še cement, ki veže razma- jani SKolet tvojega telesa, pa avtosugestija, toliko, da je znosno, da lahko še zadnji trenutOK obvladaš — dražljivost. Šlo bi, če bi ne bilo tega prekletega pritiska v glavi, ki te jaše s popadljivostjo: grizel bi, se raz- penil, vsak najmanjši povod bi ti prišel prav, pa ne smeš. Služba. S cigaretami se krotiš, grizeš ustnice, gledaš skozi okno, da bi ujel ravnotežje, ovinki se vlečejo v nedogled, tu in tam hiša v temi in kilometrski kamni z mačjimi očmi, prometni znaki, reklama in včasih še tovornjak z izpušnim repom. In potem, ko šofer prehiti motorizirano cizo, zapreš oči, tu, ob vozniku, in si želiš, da bi hitreje minilo, da bi potonil brez teže in misli. Vsaj za hip. Pa ne gre. Možgani so plovka, med dnom in površjem te drže, v svetu nekakšne polresnič- nosti, asociacij, navzgor nočeš, budnost je nevro- tična, navzdol ne moreš, spanca ni, privezan si na svoje življenje, Andrej Kovač, zibkaš se, pro- pasan z rešilnim jopičem svojih tablet, želiš si, da bi pot čimprej minila, da bi ne bilo prekletega pritiska v glavi in da bi ne mislil na službo, tem- več na kaj pomirjajočega, nepomembnega, na kak- šen svetleč zadek kresničke: Nogometna tekma. 4:1. Slaba igra. Zamujene priložnosti. Izsiljena enajstmetrovka. Neumnost. Nedeljsko zapravljanje časa: greš tja, kjer si, in te ni, kjer potoneš. Komercialni šport. Športna komerciala. Se zmeraj bolje kot štrajki. V Španiji bikoborbe. Pri nas nogomet. Dva tipa varnostnih ventilov. Jasno. Pismo. Spet sem pozabil. Štirinajst dni že odla- šam. Ce ne hom pisal, je ne ho. Moram. Obsedena je od papirnatega rituala. Takoj jutri. Dobro, pisal boš sestri, naj pride na dopust. Ne bo ušlo. Nobena dolžnost ti ne uide! Vsega preveč. O polnoči še ni bilo avta v garaži. Smrkavec: spet mu ho splaval semester po vodi. Ženske, se- veda ženske. Stara pesem: žena mu daje potuho. Raje ne mi- sli, samo razburil se boš. Blizu sto tisoč na kilometrskem števcu. General- no popravilo. Po dopustu. V jeseni. In nove gume. Predvsem zadnje. Spet izdatki. Kamor koli se obrneš: denar, de- dar, denar. Še dobro, da je žena v službi. Kako se prebije tisti s šestimi otroci in s sedemsto dinarji? Najbrž brez vikend hišice. Vikend. In čebele. Štirje panji. Konjiček za ne- deljski počitek. Letos imajo dobro pašo. Tako pra- vijo. Pogledal hom, če ho treba menjati satovje. To, vidiš, je za tvoje živce: hišica na samem, drevje, potoček in čebele. Mir. Olajšanje. Kot pre- 167 rojen se vrneš k svojim aktom. Svež zrak, ozon, globok spanec in zjutraj se razpočijo okovi tesnobe. Nekaj dni in tudi na tablete pozabiš. Torej: Menjal bom satovje. Na posodo ne smem poza- biti. Pa dva vijaka za ležalnik, preneumnc že od pomladi ju nosim, kar naprej pozabljam. In tisto jamo, na križišču, bom zasul: lepega dne bodo ŠU amortizerji. Pritegnil bom sina: ne bo mu škodilo. Popoldan tarok. V troje. Ce se jima ne bo ljubilo, se bom sprehodil do jase. Pa ne ob potoku. Sel bom navkreber, skozi malinje, tam ni praznih kon- zcrvnih škatel in zamaščenega papirja. Potka je nedotaknjena kot pred dvanajstimi leti, ko sera prvič šel tja. Pred dvanajstimi leti? Ja: iskal sem. prostor za gradnjo. Pa ne sam. S Tatjano. Bila je priložnost: žena na morju, Tatjana pa klimakte- rijska vrtavka. Pravzaprav me ni mikalo in tisto zgoraj, nad vrelcem, sredi gozda, je bilo z moje strani precej klavrno: zaradi nekakšne spogledlji- ve samovšečnosti sem jo potegnil k sebi, malce ljubkovanja, malce igre, sem mislil, a komaj sem ji segel z roko pod krilo, je bila na meni, scela me je zajahala, sama porinila žrebca vase in preden sem se razživel, je bila v orgazemski vrtoglavici. Ce bi mogla, bi me celega potegnila vase, razkle- nila se je ko maternica sveta, zdel sem se čisto majčken in nebogljen in namesto da bi se razživel, sem plahnel. Ko je končala, je spregledala, kako je z menoj, mi dala glavo v naročje, nadaljevala z ustnicami in odnehala šele, ko je zmagala. Potem se je razgaljena zleknila, neprizadeto sem gledal njeno telo, videl, da ima uvela stegna, zamaščen trebuh, ni ji bilo nerodno, ko sem jo gledal, le rok? je vrgla vznak, da bi prikrila povešene dojke. Ka- zala je nekakšno živalsko potešenost in topoumno zadovoljstvo. Dokler je molčala, me ni motilo, ko pa je v svet biološkega začela vpletati marnje o ljubezni in tako naprej, me je prijelo: bilo je čisto na meji, še malo, pa bi jo bil sunil od sebe, po- valjal po trnju, izpulil šop trave in ji jo stlačil med noge ali pa storil kakšno drugo norost. Bil sem na meji. A kot bi začutila nevarnost, je še pravšnji čas vstala in rekla: »Pojdiva. Rada bi prišla pred možem domov, da ne bo treba lagati.« — Prejšnji teden sem jo srečal. Vnučka je peljala na sladoled. Vitkcjša je kot takrat, seveda uvela koža in sivi lasje, dvanajst let je minilo, a brez trebuha, to ni samo steznik, menda je bila bolna. In oblači se dobro. Zaboga: nogomet, pozabljena pisma, avto in ge- neralno popravilo, očetovske skrbi in vikend in če- belo in Tatjana s svojo pogoltnostjo in vmes dva- najst let — ti res nič drugega ne pade na um, Andrej Kovač, da bi ti odleglo, da bi občutil olaj- šanje in obvladal nervozo? Nevzdržno vse skupaj. In zdaj še ta luč na očeh, skozi veke udarja: rdeče. Nič ne bo z dremuckanjem, prižgi si cigare- to in poglej: avtomobil pelje nasproti, ne zasenči luči, šofer kolne in hupa, brzinomer kaže osem- deset, in ozka cesta, čisto ob robu se zmuznete. Ozreš se za nemarnim voznikom, najraje bi mu primazal nekaj krepkih, potem zagledaš na zad- njem sedežu Tadeja Dolenca, pomočnika okrožnega javnega tožilca, sodnega birokrata, še kakšno leto in bo šel v pokoj, klobuk mu je zdrsnil z glave, postrani sloni in kinka z napol odprtimi usti, pre- več kisline ima, zaudarja, bled, suhljat možic, ta- kole v spanju piškavo niče, v resnici pa parado- nosec, ki ne more brez napihovanja, zoprn ti je, najraje bi mu vtaknil cigaretni ogorek v usta, mu rekel: »Zbudi se, pezde«, pa ne storiš, kot marsi- česa drugega ne, pač pa čutiš, da moraš iz sebe, v brezosebno razmerje do sveta, v registrature tretje osebe ednine, pri priči, sicer bo še huje. »Prekleto se vleče,« je rekel preiskovalni sodnik Andrej Kovač. Veljalo je šoferju. »Slaba cesta. Ne morem pognati,« je zamrmral šofer. »Vidim. Saj ne priganjam.« »Po malem me tudi zdeluje. Trideset ur sem že v službi. Kar je bilo počitka, je bilo za volanom: uro, dve dremuckanja.« »Kako to?« »Eden v bolniški, drugi na dopustu, preganja- vica pa vseskozi: pelji sem, pel j i tja. Preden sem prišel po vas, me je klicala žena. Rekla je, da mi lahko postreže z naslovom, če sem pozabil, kje sem doma.« Da bi mu ne začel trobezljati o svojih težavah, je vprašal uradno: »So kriminalisti pred nami?« »Dobre četrt ure, če so vozili kot mi.« »Kdo je v ekipi?« »Inšpektor Vajda z dežurnim tehnikom. In zdravnik seveda.« Spet Rogljič, je pomislil. Bil je vzdevek inšpek- torja Vajde (in on se je smejal). Kdo mu ga je dal in kdaj se ga je prijel, ni vedel nihče (tudi on ne). Menda, tako so nekateri razlagali, so mu vzdevek nadeli arestanti (sam je zanikal). Označeval bi naj njegov značaj: navzven trd, prodoren, v resnici pa mehak, človeški (sam ni imel o tem nobenega mne- nja). Preiskovalni sodnik Andrej Kovač ga ni ma- ral, pravzaprav brez razloga, bil je odličen krimi- nalist, malo takih, a maral ga ni. Antipatija. Po občutku. Glasno je rekel: »Zmeraj se jim mudi.« »Tudi meni bi bilo ljubše, če bi skupaj vozili, je rekel šofer. Hotel ga je vprašati, kaj vse je bilo sporočeno dežurni službi, pa ni. Tega bi ne znal razložiti: vedel je, da bi mu v pc^^ovoru otrpnila neznosna budnost možganov, da bi pritisk popustil, hkrati pa je čutil, kako ga neka druga nejasna bojazen zadržuje, da ne spregovori o stvareh, ki so njegovo delo. Dolga leta je bil preiskovalec, ne navaden kriminalist kot Rogljič, političen, to je bilo v tistih časih več kot poklic: poslanstvo revolucije. Tako so govorili. Verjel je, sicer bi ne zmogel, kar so mu naložili. Z leti so prišla razočaranja, se kopičila, poslanstvo se je prelevilo v privajenost in v zopr- ne opravke. Ni še bil dvom, a bile so slabosti, majčkene krize, poklic pa je terjal brezhiben stroj. Stroj je postajal nezanesljiv: izpadi, njemu same- mu nerazumljivi, za druge težko opravičljivi. Zdravnik je rekel: živci. Počitek. Pa je bilo še huje. Stroj, čeprav je popuščal, je bil pod visoko nape- tostjo: ni prenesel miru, tišine, samote. Bil je del transmisije: kolesje se je vrtelo, vrtelo, vrtelo, po- 103 stajalo samo sebi nevarno, treba je bilo zmanjšati kompresijo, ga preusmeriti na drugo brzino. To so uvideli tudi predstojniki: premestili so ga na sodišče v upanju, da bo v paragrafih — v tej na- videzno trdni konstrukciji eksekutivne upraviče- nosti — ujel ravnotežje in se zmiril. Bilo je laže, brez dvoma, a nekdanje gorečnosti mu nova služba ni vrnila. Ne moči. Ostali so pogojni refleksi dre- sure: ukaz je ukaz. Pa še to je popuščalo. Svet, kjer so vozili, je bil zdaj drugačen: spuščal se je v kotlino. Bolj so se bližali dnu, bolj se je ožilo obzorje. Potem je kamnita struga stisnila av- tomobilske luči: vozili so skozi strnjeno naselje. Hiše. Na obeh straneh. Tu in tam ograja in košček vrtička. Pušpan in stopnice do napušča. Zagrnjena okna. Zložene deske in pasja utica. Modno čevljar- stvo (in slabo narisan škorenj). Pod kolarnico avto (in kravji jarem na klinu). Pa redko posejane cest- ne svetilke (zibaje se v vetru). Šofer je vprašujoče pogledal preiskovalnega sod- nika in zmanjšal hitrost: »Ustavim?« »Zakaj?« »Postaja milice.« »Dobro, zapelji tja,« je rekel. »Ce nič drugega, nam bodo pokazali pot.« Zapeljal je na desno, mimo spomenika padlim, zavil v polkrogu in ustavil na spodnjem delu majh- nega trga pred enonadstropno hišo. Kamnite stop- nice so vodile k vratom, nad njimi je brlela luč. ponekod je odpadal omet, na pol zanemarjeno po- slopje, vsa okna v temi, samo dvoje, v prvem nad- stropju, je bilo razsvetljenih. Videl nekje. V ru- skem jilmu. Poštna postaja, kraguljčki, sneg, tin- gentangel. Vstati bo treba, si je rekel. Na zadnjem sedežu se je vzdramil pomočnik okrožnega javnega tožilca Tadej Dolenc, zazehal in tipaje iskal klobuk: »Kje smo?« Andrej Kovač mu ni odgovoril. Izstopil je, zalo- putnil z vrati, previdno obšel umazanijo, ki se je bila nabrala ob odtočnem kanalu. Stopil je v hišo. Veža je bila v temi. Spotaknil se je ob nekaj trde- ga, zaropotalo je, prižgal je vžigalico: stojalo za kolesa. Šel je do stopnic, podnice mastne, črne: za- udarjale so po katranu. Na stopnicah se je oprijel za ograjo, se počasi vzpenjal, ni še bil na polovici, ko so se v prvem nadstropju odprla vrata: »Kdo je?« je vprašal moški glas. »Preiskovalni sodnik.« »Trenutek. Luč bom prižgal.« Na stopnišču je medlo zagorela žarnica, nasproti mu je prišel dežurni miličnik, mlad fant, postaven, s trdimi potezami okrog ust, razoglav, in ga meril z neprikrito radovednostjo. »Kaže, da je vse prazno,« je zamrmral Andrej Kovač in šel mimo njega, ne da bi se ustavil. »Dva sva tu. Drugi so na Drenovem griču.« Na vrhu stopnic se je razgledal po hodniku in res opazil skozi priprta vrata še enega: zapenjal si je suknjič, nategoval pas in si popravljal lase. Spa! je, je pomislil, tudi jaz hi. Poznam take noči. Dežurni ga je povabil v pisarno. Rekel mu je, da se takoj odpeljejo naprej. Vprašal je za komi- sarja. »Z inšpektorjem se je odpeljal,« in mu spet po- kazal z roko, češ naj vstopi, da ne bosta govorila na hodniku. Namerno je spregledal. Rad hi klepetal, si je rekel. Noč je dolga, časopis prebran, križanka pre- težka. Potem je vprašal, če je pobliže poznal dekle in če sumijo koga. Ni je poznal, samo enkrat jo je videl, takrat, ko se ji je prvič zgodilo in je prišla prijavit. »Kdaj je bilo?« »Mesec dni bo od tega, se mi zdi.« Potem, kot bi ne bil čisto prepričan, ali je povedal prav ali ne, je zaklical tovarišu v pisarni: »Milan, kdaj je bilo dekle prvič tu?« Na prag je stopil možak, rdečeličen, z nizkim če- lom in potlačenim nosom, bala dobro zvitega sala. Andrej Kovač ga je zvedavo ošinil. Buldog. Po- znam to pasmo. Komanda: in kolje. Predobro po- znam. »Zakaj sprašuješ?« Od glave do pet je premeril Andreja Kovača. »Tovariš preiskovalni sodnik se zanima,« mu je pojasnil dežurni. Buldogu je usahnila samozavest, mahoma je bil ves vdan in uslužen: »Nekako pred mesecem dni.« »Tudi jaz pravim tako. Sicer pa je v zapisniku točno zapisano.« »Kje je zapisnik?« »S seboj so ga vzeli,« sta rekla oba hkrati. Potem je tisti na pragu, buldog, začutil potrebo po laskanju in mu rekel: »Malo prej sva govorila o tem, kdaj boste prišli. Povsod hkrati seveda ne morete biti. Preveč dela.« Figo sta govorila in malo vama je mar, koliko dela imam, je pomislil Andrej Kovač. Spregledal je, da je odveč to postajanje na zatohlem hodniku, kjer zaudarja po katranu, z dvema cepcema, ki mu ne znata nič povedati, pa tudi brez haska, preiska- va je stekla, kar vesta tale dva, je protokolirano, stokrat bo še slišal, odvečno zapravljanje časa. Po- časi se je obrnil k stopnicam: »Kako daleč je do hiše?« »Deset kilometrov,« je rekel dežurni. »Pot?« »Vseskozi vozna. Tudi zaznamovana. Ne boste zgrešili.« Ko je odhajal po stopnicah, je slišal, kako je tisti na pragu pisarne udaril s petami v pozdrav. De- žurni je šel z njim do avtomobila, pokazal šoferju smer (veter je pregnal oblake, hribi, podobni navo- ženi žlindri, so se ostro ločili od zvezdnatega neba) in rekel: »Tamle, na vrhu.« »Lepa reč,« je zamrmral šofer. »Za tak avto igrača.« »Za avto že, za šoferja pa ne.« In je pognal. Pomočnik okrožnega javnega tožilca Tadej Do- lenc se je bil čisto zdramil. Kako dolgo se bomo vozili? Kaj? Seveda: slaba pot. Koliko kilometrov? Ne verjamem. Na te kuj one se ne moreš zanesti. Nimajo občutka ne za čas ne za daljave. Sam do- živel. Eden je nekoč zapisal v uradni izjavi, da je tekel pet kilometrov za vlomilcem, ki ga je zasačil pri deliktu. Ves čas ob gozdu. Prekleto: mali ma- raton. Kasneje se je ugotovilo, da je meril tisti 169 gozdič, bil je tik ob iiiši, dve sto metrov v kvadrat ill da bi moral teči šestkrat okrog njega, lep vrti- ljak, pa bi še ne nabral tistih famoznih pet kilo- metrov. Povrh še: bil je edini gozdič v bližini. Malo je manjkalo in bi obramba ovrgla obtožnico. Samo zato. Zgradil sem jo na tisti izjavi. Drugo je bilo precej megleno. Tička smo seveda zašili. Ni bilo lahko: preložena razprava, dopolnitev dokaznega postopka in drugo. Odtlej jim v teh stvareh ne ver- jamem več. — A propos: gre v naši zadevi za člen 179/2. odstavek, ali tudi za člen 135 KZ? Je pove- zava s členom 252 KZ izključena? Ne veste? No ja, bomo videli. Devetnajst let in kmečka hči. Tudi na podeželju že razkroj. Člen 136 KZ najbrž odpade. Tudi člen 253 KZ, kolikor lahko presodim. Potem- takem samo člena 179 in 135 KZ. Kateri odstavki, bomo še videli. V svojih domnevah je bil samozavesten, odločen: sestavil je osnutek obtožnice, še preden je imel karkoli zanesljivega v rokah. Preiskovalnemu sodniku Andreju Kovaču, še zmeraj se ni imel do kraja v oblasti, se je upiralo tožilčevo besedičenje, k vragu vse skupaj. Dražila ga je aprioristična logika sodnega birokrata, ki si je svet razdelil med vzporednike in poldnevnike kazenskega zakonika. Bila je nekakšna sorodniška alergija, ihta, kakršna prevzame človeka, ko pri sinu opazi slabosti, ki si jih sam ne prizna. Rad bi mu rekel: JVe bodi tako prekleto pameten. Pa še to in ono. Raje ne. Lahko bi rekel preveč. Ko so se na kotanjasti cesti zarili v prvi klanec, se je pokazal mesec. Poslavljal se je, bil pedenj nad hribom. Rdeč. Kot zvrhana skleda malin. Ali rekvizit na sladkobni razglednici. Težko bi se od- ločil. Nestrpno je pogledal na uro: pol dveh. ZAPISNIK : Danes, 23. maja, ob 16,10, je prišla na postajo Ljudske milice podpisana Minka Koritnik, 19 let, zakonska hči Jožeja Koritnika in matere Jere, ro- jene Cirnik, malih kmetov z Drenovega griča 16, stanujoča prav tam, samska, slovenske narodnosti, nekaznovana, in izjavila sledeče: Podpisana se je zgoraj omenjenega dne, okrog 13,30 odpravila v trg z namenom, da bi kupila meso in druge potrebščine. Odšla je po bližnjici skozi Štorov laz. V platneni torbici je nosila de- narnico s 50 N din (z besedami: petdeset novih di- narjev). Oblečena je bila... Inšpektor Beno Vajda je preskočil zadnji odsta- vek, ki je nadrobno opisoval dekletovo obleko, pe- rilo, obutev. Poznal je miselni tok možganov, ki so sestavljali zapisnik, poznal oblikovno shemo, izra- žanje, intelektualno obzorje, ki ne loči nadrobnosti od bistvenega, in če ne bi šlo za tako resen primer, bi se sploh ne prebijal skozi verbalistično goščavo. Obrnil je list in nadaljeval: Zaslišanka izjaiüja, da sta 500 metrov od glavne ceste nenadoma iz grmovja stopila dva moška in ji zaprla pot. Eden je bil starejši, drugi mlajši (osebni opis obeh sledi). Govorila sta hrvaški. Mlajši jo je vprašal, če mu bo dala. Pri tem je mi- slil na tisto, karseve. Umaknila se jima je in zbe- žala proti glavni cesti. Po približno 10 metrih jo je mlajši dohitel in zagrabil od zadaj. Ker je kričala, je starejši zaklical mlajšemu, naj ji zamaši gramo- Jon, s čimer je očitno in neizpodbitno mislil na usta. Ko je starejši prišel zraven, ji je rekel, da jo bo pičil, če ne bo pametna. V dokaz grožnje je potegnil žepni nož z modrim ročajem. Po opisu za- slišanke je bil nož 25 cm dolg z ukrivljenim rezi- lom. Po tej grožnji s hladnim orožjem je zgoraj imenovana utihnila, ker se je ustrašila. Sledil je odstavek praznega marnjanja: kako sta dekle porinila za grm, jo potegnila v nizko kotanjo (odrgnine na nogi), kako je nista poslušala, ko ju je skušala premotiti, češ da je bolna, kako je sta- rejši slekel rjav usnjen suknjič (zamaščen, s strga- no podlogo), ga vrgel po tleh in...) na tretji stra- ni): ... ji rekel, naj ne bo glupa, naj prostovoljno da, sevekaj, saj jo zato ima in je ne bo nič manj. To je rekel z grdimi besedami, ki ne sodijo v zapisnik, toda zaslišanka jih je pripravljena ustno ponoviti vsaki uradni, za to pooblaščeni osebi. Se preden je zgoraj imenovana odgovorila na nesramno ponud- bo, je starejši odpel hlače in ji pokazal, sevekaj, rekoč, naj si ga ogleda, ker takšnega primerka ni- majo Slovenci in ga zato ne vidi vsak dan in da je preizkušen in da zna tako dobro, sevekaj, da ga ne bo nikad pozabila. Medtem jo je mlajši držal, da se ni mogla ganiti, ko pa ji je z eno roko segel pod krilo, sevezakaj, je spet zakričala in se fizično otepala nesramneža. Opis, kako se je dekle branilo in kako sta pla- nila po njej, ni bil zanimiv, ker je gostobesedno omenjal le situacijske nadrobnosti boja (skušala sta jo zvaliti na hrbet) in materialno škodo, ki sta jo pri tem povzročila dekletu (strgana obleka, naram- nica pri kombineži itd.). Pač pa je inšpektorja pri- tegnil naslednji odstavek: Z namenom, da bi dosegla svoj nizkotni namen, jo je starejši s spredaj opisanim nožem ranil na notranji strani leve roke, 3 cm pod zapestjem (V času sestavljanja tega zapisnika ni rana več krva- vela.) Hkrati jo je mlajši držal za noge in silil z roko pod krilo, kar sicer ni videla, je pa čutila. Zavedajoč se kritične situacije, izjavlja zaslišanka, je zbrala vse sile, ugriznila starejšega v roko, mlaj- šega pa brcnila, sevekam. S tem je oba napadalca za trenutek onesposobila, izkoristila priložnost in zbežala proti glavni cesti. Tisti z nožem se je po- gnal v isti smeri za njo, ker pa je ves čas kričala na pomoč, je starejši kmalu opustil zasledovanje in se vrnil k svojemu ničvrednemu pajdašu. Zasli- šanka je prišla naravnost na postajo Ljudske mili- ce, prijavila napad, kot je opisan, v znak verodo- stojnosti pa pokazala rano na levi roki in strgano obleko. Opis je inšpektorja posebej pritegnil zaradi ne- a) starejši: približno 25 do 30 let, 180 cm visok . .. Opis je inšpektorja posebej pritegnil zaradi ne- navadnih nadrobnosti, ki si jih je dekle zapomnilo (npr. številčnica ročne ure, barva manšetnih gum- bov, bradavica na zgornji desni strani ustnice pri mlajšem). Ta odstavek je dvakrat preletel. Po- tem se je namuznil nad pravnim zaključkom za- pisnika: 170 Ker napadalca nista vzela zaslišanki ne denarja ne drugih osebnih stvari, ni dokazov za roparski napad, zato pa so podani vsi znaki kaznivega de- janja poskusa posilstva in lažje telesne poškodbe. »Dobro si je ogledala oba falota,« je zamišljeno rekel inšpektor Beno Vajda, obrnil nekaj listov, privajeno, brez vneme, kot bi se rad prepričal, če ni kaj spregledal, potem jih je zložil in si mishl, hudiča, kako more človek napraviti kaj takega. Vprašal je komandirja milice, če ve še kaj o do- godku, kar ni v zapisniku. »Izključeno,« se mu je nasmehnil. »Sam sem se- stavil zapisnik. Dobesedno.« A za tem nasmeškom se je skrival nezaupljiv pogled, kakršnega imajo ljudje, ki pričakujejo priznanje, pa niso prepričani, če ga bodo dobili. »Seveda, seveda,« je zamrmral in občutil: Začelo se ja. Stikanje po tujem življenju. Najbolj nepri- jetno. To. In bolečina staršev. Pa ne moreš mimo. Komandir — stal je ob njem v modri uniformi, z zlatimi našivki, tog, pomemben, porinjen na prvi tir dogodkov — je začutil potrebo po dopolnjeva- nju stvari: »Storili smo, kar določajo predpisi. Za stvar sem se osebno zavzel.« Beno Vajda ga je ošinil izpod čela: »Ste si ogledali, kje je bilo dekle napadeno?« »Razumljivo.« »Pa?« »Nekaj poležane trave. Pes ni našel nobenih sle- dov.« »Po kolikem času?« »Nekako,« je pomislil komandir, »tri ure po napadu.« »Zanimavo.« Inšpektorjev odgovor ga je spravil v precep, nič oprijemljivega ni izražal, ne prizna- nja ne graje: bila je beseda, razpoloženjsko ne- obarvan medmet, ki je izključeval sogovomikovo vnemo. Komandir je brž dodal: »Jasno: za obema smo izdali tiralico. Opis ne- identificiranih napadalcev in vse drugo.« »To je bilo,« inšpektor je umolknil, kot bi v mis- lih povzemal, kar je bil malo prej bral, »to je bilo, čakajte, pred dobrim mesecem.« »Dan in ura — vse je protokolirano.« »Spominjam se. Bral sem tiralico. Rezultatov nobenih?« »Doslej še ne.« »Mh,« je rekel v nekakšni zagati oviranega mi- selnega toka. »Ste potlej še govorili z dekletom?« »Ne.« »Je še prišla v trg?« »Menda dva- ali trikrat. Pri nas se ni več zgla- sila.« »Kdo jo je videl?« »Moji fantje. Ne spominjam se, kdo je prinesel novico. Čakajte, vprašal bom.« »Ni treba,« ga je zadržal inšpektor. »Je bilo dosti govoric?« »Niti ne. Vsaj nam niso prišle na ušesa.« »O takih stvareh ljudje precej radi opletajo.« »Navadno res. Njen primer pa ni pritegnil po- sebne pozornosti.« »Se vam ne zdi čudno?« »Ne vem,« je skomignil komandir. »Dekle je najbrž molčalo. Mi tudi. V trgu je niso kaj prida poznali. To so hribovci.« »Mislite, da ni povedala doma?« »Kdo ve. Ce je, niso razbobnali. Ljudje skušajo prikriti sramoto. To nam večkrat hodi navzkriž.« Marsikaj hodi navzkriž, je pomislil, zračni pri- tisk, opanki v neurju, sosedov radio, migrena, do- poldanski Orient-exprès, bolj drobnarije kot velike stvari. Stal je pod streho, ob lesenih stopnicah, ki so vodile na skedenj, med razmetanim kmečkim orodjem, pod medlo lučjo, in se zavedel, da je vse, kar sprašuje, le kamen, ki bi ga rad odrinil, preden bo steklo. Pravzaprav je že. Po določenem, nespre- menljivem redu: najprej kriminalistični tehnik, do- kumentacija, dokazno gradivo, potem sodno medi- cinska ekspertiza. In moje vohljanje seveda, si je rekel. Pred njim je na spuščenem ojesu kmečkega voza s torbo med nogami čemel doktor Simon Kreč, dežurni zdravnik, brezbrižno kadil, čakal, da pride na vrsto. Star, siv, utrujen, napol zaspan, napol na- veličan. Kot na železniškem peronu, se mu je utr- nilo. Pozna vozni red. Ni neučakan. Na boljšem kot jaz. Nima opravka z živimi. Ni res, da leta in skuš- nje bogate človeka. Otrde ga. Eden obeh milični- kov ga je prosil za ogenj. Pomolil mu je gorečo ci- gareto, ne da bi ga pogledal. Komandir ob njem: kot domač župnik ob vizita- ciji, zgovoren, razvnel, s tisto oblastno uslužnostjo, ki hlasta po priznanju. In dva miličnika, stražarja, ki sta zdaj čisto odveč. Prvi sloni na lesenih stop- nicah in z napol odprtimi usti prodaja zijala. Kar naprej se ponuja kriminalističnemu tehniku, ki ga ne pusti blizu. Sveta nebesa, še vrabčje pameti se manjka. Spustil bi slona v trgovino s porcelanom. Drugega ne mika, brezbrižen je, sem ter tja hodi, brklja po stvareh, ki leže naokrog, gre do vogala, se zazre v nebo, v mesec, ki zahaja, stopi do hleva, živina sope v snu, se zazibka na deski, vrženi čez odtočni jarek do gnoja, deska zaškripa, v kumiku se nekaj zgane, potem zazeha, pogleda na uro, stopi do drevesa, potegne vejo k sebi in tipa v temi za češnjami. V tej kmečki domačnosti, je premišljeval inšpek- tor Beno Vajda, je onečaščeno telo, ki je še pred nekaj urami hodilo, dihalo, poznalo čustva in želje, pravzaprav izrodek domišljije, porušeno ravnotežje veljavnega reda. Zaboga, devetnajst let je imelo: dokončna in nespremenljiva oblika preteklega ča- sa. Na veke vekov amen. Tudi za mrliške ogled- nike prekruto: mlado telo, močno, razvito, z vrvjo okrog vratu. Spačen obraz, do ličnic zategnjena usta, glava postrani. Nekdo ji je zvezal roke čez trebuh, nerodno, potegnil krvavo spodnjice zraven, skoraj do pasu, da kaže plavkasta stegna, na no- tranji strani, proti mednožju, dlakasta. Bosa je. Skozi razporek ji sili napeta dojka s koničasto bra- davico: dren po prvi ozebi. Na čelu rana. Po obrazu strjena kri, po razgaljeni rami tudi. na prsih listek: TAKO CE SE DESIT SVAKOJ, KOJA ODMAH NECE DATI. Seksualna orgija smrti: in storil je nekdo, ali njih več, ki zdaj brezskrbno spi, prislu- škuje čričkom, sedi za volanom, pije, posluša glas- 171 bo ali počne kaj drugega. Človek, človeka, človeku. — v vseh sklonih neznanka. In je zaklel. Marsičesa je bil vajen, v svojem poklicu se je srečaval z najbolj nenavadnimi okoliščinami, tudi nocoj je vedel, kam gre, kaj ga čaka. A ko je za- gledal na skednju obešeno dekle, krvavo, zverin- sko posiljeno, ga je vseeno pretreslo. Resničnost je prerasla fantazijo, presegla njegove poklicne skuš- nje. Bilo je, kot bi zrežiral markiz de Sade. Indi- ferentnost, samoobrambni jez, ki si ga je bil zgra- dil, ko se je kot mlad jurist odločil za kriminali- stično službo, ga je zapustila. Pa ni bil ne začetnik ne slabič. Tudi vzorniške ošpice Sherlocka Hol- mesa in Simenonovega Maigreta je že davno pre- bolel. Vsakdanjost je drugačna. Manj romantična. Manj vznemirljiva. Manj naključna. Delo je skoraj enolično; drobnjakarsko zbiranje, eksaktna obde- lava gradiva. Na naključja ne moreš igrati. Tu in tam poženejo motor. To je vse. Sicer pa: balistika, kemija, medicina, atomska fizika, daktiloskopija. Znanost. »Mislite...« Ni poslušal komandirja. Obrnil se je proti sked- nju, videl kriminalističnega tehnika z bliskajoče svetlobo fotografskega aparata (posnetki z vseh strani: obešenka v prostoru, obešenka na vrvi, lega vrvi, zanka, fotografiranje vidnih sledov, situacij- ska skica, ninhidrin, ultravioletni žarki, zbiranje dokaznega gradiva, strganje za laboratorijski pre- gled), videl zdravnika, ki čaka, da se bo lotil telesa, videl dekle in pomislil: Bila je lepa, živa. Bila je polna in čutna, živa. Poznala je sanje, želje, ko je bila živa. A s tem, ko je odmislil nekaj ur med prejšnjim in zdajšnjim, se mu je zgodilo najmanj priporočljivo in zaželeno v njegovem poklicu: na- mesto ,primera' je videl pred seboj žensko. Upiral se je, a čim bolj jo je odkrival iz svoje zavesti, tem bolj se mu je vsiljevala, hodila za njim, se mu kazala v nenavadnih podobah njego- vih življenjskih skušenj. Videl je žensko, ki se ljubko nasmehne, ko ji odstopiš prostor; žensko, ki si z neponovljivim gibom popravi lase in nedrček, ko stopi iz vode; žensko, ki te z otroškimi očmi pogleda, odkrito in pošteno; žensko, ki se med ple- som zaupljivo nasloni nate, vdana svoji ljubezni, tvojim željam; žensko, ko za razdraženostjo in pre- pirljivostjo skriva svojo nezanesljivost in strah; žensko, ki te ponižuje, da ti bi bila dorasla, in te dviga, ko si na tleh; žensko, ki ji stokrat razložiš, kakšni so našivki na uniformi, pa bo komaj ločila generala od gasilca, zato pa natančno ve, koliko rož je bilo v šopku, ki si ji ga bil poslal pred dese- timi leti v porodnišnico. Žensko. Žensko. Zbral se je, odrinil tesnobo, v kateri se porajajo misli, si rekel, da mora uteči temu čustvenemu valu, ki mu dviga žensko v nekakšno simbolično parabolo svetle pojavnosti. Čaka ga drugo: dolž- nost, zoprna, pritlikava. Ne more uteči. Kakorkoli že: izključi kratkovalovno dolžino notranjega od- dajnika, poišči medcelinsko omrežje lagosa. Nisi sam. Nekdo te nekaj sprašuje. Komandir. Okrog tebe so drugi, vsak s svojo dolžnostjo, in tam za hribom, v temi, sta še dva s službenim psom, ki se vrti v krogu, žival išče sledove človeka, človeka pa ni, so čisto vsakdanje stvari: lesene stopnice do skednja, ena dva tri, pet korakov niže hlev, priprta vrata in na lesenem podboju s kredo napisano zna- menje svetih treh kraljev: G + M -H B. Naročil je tehniku, naj posname dekletu še no- tranjo stran levega zapestja, vprašal zdravnika, če se bo dolgo zamudil s svojim delom (»Tu ni kaj. Sploh sem odveč. Tole je komaj za secirnico.«) in rekel komandirju: »Pojdiva.« Odšla sta proti hiši, stala je ob cesti, naslonjena na hrib, z vegasto streho in strmim napuščem, vsa v temi, brez znamenja življenja. Spotoma ga je vprašal: »S kom je dekle živelo?« »Z očetom in materjo. Stari je dobričina in ga- rač.« »Pa ona?« »Mati pač. Nič posebnega ne vem.« »Ju je hudo prizadelo?« »Najbrž. Odkar so moji tu, se nista prikazala iz hiše. V temi čemita ko čuka.« »Ste zaščitili sledove?« »V kuhinji se je začelo. Zaklenil sem jo. Tu je ključ. Drugod je bilo vse nedotaknjeno.« Vrata so bila priprta. Stopila sta v vežo: kisel- kast vonj po zelju in sadjevcu. Komandir je stal za njim in svetil z baterijo. Kmečka veža v obliki črke T: naravnost napol zasteklena vrata z roža- stimi zavesami, kuhinja, levo, korak od praga, so bila druga vrata, nizka, da se je visoko raščen člo- vek moral skloniti, če je hotel skoznje. Cumnata, je pomislil inšpektor, kot pri nas doma. Desno so vodile stopnice, obite z deskami, pod streho: med njimi in kuhinjsko steno se je veža razpotegnila do tretjih vrat. Ob stopnicah je stalo vedro z vodo. Zraven je slonela pletena košara iz šibja, v njej nekaj polen, pred kuhinjskimi vrati pa slamnat jer- bas, narobe poveznjen, čezenj je bil vržen kuhinj- ski predpasnik. »Tamle sta,« je s prstom pokazal komandir na desno. Inšpektor Beno Vajda (podoživljajoč veter v nje- govih jadrih še ni uplahnil do kraja) je namerno zakašljal, da bi ju ne presenetil, potem je odločno stopil k vratom in jih odprl. »Bogdaj,« je pozdravil po kmečko. Ko je spregovoril, se je tudi zavedel, da je po- narejeno: tako pozdravljajo sosedje, ko stopijo v hišo in začno pogovor. Ti pa nisi ne sosed ne kmet. Rojen v taki bajti, že res, kmet pa nisi. Spomin na zemljo je spomin na mladost. Tja do štirinajstih let. Potem šola, vojna, stiske in sploh. Ni več hiše, kamor bi peljal sina in mu pokazal: tu so bile ko- renine. Od tvojega kmetstva je ostalo to, da si Rogljič. Začni, kot je treba, kijeljc. »S policije smo,« je rekel trdo. Komandir mu je s praga svetil čez ramo. Na po- stelji je zagledal možaka, ležal je na trebuhu, z obrazom v vzglavniku, kot se je bil scela vrgel na posteljo, noge so mu visele čez rob, bil je v kari- rasti srajci in izpod sivih izpranih hlač so mu viseli gatni trakovi. Ni se ganil. »Pri vratih je luč,« je zašepetal ženski glas. Po tipal je za stikalom in prižgal. Na kmečki peči je zagledal ženico, ruto je imela čez oči, zdela 172 je v dve gube, s hrbtom obrnjena k možu, držala roke v naročju, in ko si je s privajenim gibom po- pravila krilo, je videl, da stiska rožni venec v dla- neh. Možak na postelji se ni ganil. Ženska na peči je lebdela v nekakšnem chagal- lovskem svetu, privzdignjena, razbremenjena teže in vendar resnična. Bolečina ji ni odplavila telesa (se mu je zdelo), telo je bilo tu, pod nizkim stro- pom, med božjimi podobami, imelo je sidro v sve- tu nespremenljivih in nespremenjenih načel, asket- skega reda, telo je ostalo na površju s pogojnimi refleksi za stvarna razmerja (nekdo je prišel, tre- ba je prižgati luč), hkrati pa jo je smrt notranje premaknila (se mu je zdelo), ji dala nova obzorja, z vročičnimi očmi je strmela v zid, ki pa ji ni utes- njeval pogleda, zid je bil prozoren, z nekakšno po- tešeno boguvdanostjo je gledala skozenj in tavala za zarjo svojega čutenja (se mu je zdelo). Gledal ju je, vsakega na svojem koncu, s hrbtom drug proti drugemu, negibna, brez besed, potopljena v ne- skončnem oceanu, in si rekel: Dokončno sta se zgubila. Emocionalni mrtvoud. Paraliza osebnosti. Nista si več potrebna. Samo pa- racelice egoizma še reagirajo. Moški se ni ganil na postelji. Ženska je menda doumela, da je prišel nekdo, da se bo treba zganiti, postoriti to in ono: počasi se je povlekla do roba peči, tam pa — kot bi jo do kraja izčrpal napor — obsedela s spuščenimi noga- mi, stiskala ustnice, bile so modrikaste, tanke, krč nepopustljive strogosti jih je bil zožil v eno samo črto. Dahnila je: »K mizi.« Komandir je stopil čez prag. Tresnil z vrati. Šla sta k mizi. Sedla. Stola sta zaškripala. Ženska ju je merila. Moški se ni ganil. Ura je tiktakala. Komandir je potegnil sveženj papirjev iz torbe in jih razgrnil, kot bi sedel za pisalno mizo. In- špektor je pobiral drobtine s prta, jih svaljkal v kroglico in si na skrivaj ogledoval izbo: v kotu bo- gec s suho palmovo vejico za hrbtom, zraven po- doba svete Magdalene (grešnica z lasmi pokriva Kristusove noge, on pa dopadljivo gleda njeno čut- no telo), potem omara, pod oknom skrinja, na drugi strani, med vrati in pečjo, škropilnik z blagoslov- ljeno vodo, pa postelja in nad njo fotografija v iz- rezljanem okviru (mati z deklico v naročju, za krilo jo drži fantič, za njimi oče, z eno roko se na- slanja na ograjo, drugo drži na ženini rami. Domi- natio patris). Noč, ko si odhajal od doma. Od vsake stvari slovo. Tiho, pri mizi. Stvari pa te niso zapu- stile. Odšle so s teboj, te grele, mladile spomin. Dolgo. Nehaj, si je rekel in pogledal k ženski. Tiho je zdrsela s peči na klop, pocenila kot otrok, ki z nogo ne seže do tal, potem pa le stopila na pod. Prijela za kljuko, kot bi hotela iz izbe, si pre- mislila, stopila k mizi, poravnala prt, sedla v kot pod bogca, položila predse rožni venec in prekri- žala roke. »Spi?« je vprašal inšpektor in pokazal na po- steljo. »Ne,« je rekla zamolklo. »Kaže, da spi.« »Vem, da ne spi.« »Hej, oča!« je zaklical komandir in vstal. Inšpektor ga je zadržal: »Pustite.« »Kar dajte, naj vstane.« Ženski glas je zvenel le- deno, sovražno. »Bo že,« je rekel inšpektor. »Kasneje.« »Potuhnil se je. Kadar si mora naložiti kaj na pleča, se zmeraj potuhne. Samo nase misli.« Mož se je obrnil k steni in skrčil noge. »Jezus Kristus, vstani!« mu je rekla žena. »Poli- cija je prišla. Povej, kar veš.« »Nič ne vem,« je odbil. »Kar sama opravi z nji- mi.« Ženo je dvignilo pod bogcem, povlekla se je ob mizi, potem pa omahnila in prekrižala roke. Njene vijoličaste ustnice so postale krute. Bolje, da molči, je pomislil inšpektor. Kar koli bi rekel, hi ga po- bila. Sovraštvo jo drži na nogah. Začni pri njej. Trdo, po njeno. »Kje ste bili, ko se je zgodilo?« jo je vprašal brez uvoda, s pravim imenom pa vseeno ni imeno- val stvari. »V gozdu. Steljo sem grabila.« »Sama?« »Zraven je bil,« je z očmi pokazala na moža. »Protokoliram?« je vprašal komandir. »Ne,« ga je zadržal. In spet ženski: »Sta bila ves dan v gozdu?« »Jedla sva doma,« je rekla in premolknila, kot bi zbirala misli. »Nisva se dolgo zadržala. Jaz sem se koj odpravila nazaj, on pa je stopil še k živini.« »Pa hči?« »Minka je rekla, da bo pomila in prišla za na- ma.« »Je prišla?« »Ne.« »Vas je skrbelo, ker je ni bilo?« »Ne. Mislila sem si, da se je potuhnila. Doma je bila pridna, zunaj pa ni delala rada.« »Kakšna je bila pri kosilu? Zaskrbljena? Zgo- vorna?« »Ne vem, prav zgovorna ni bila nikoli.« »Je imela fanta?« »Kakšnega fanta! Za neumnosti je zmeraj pre- zgodaj.« Dvignila je oči od mize, ga srepo pogle- dala in sovražno dodala: »Se to bi se manjkalo, da bi se lajdrala, medtem ko se jaz z delom ubijam.« »Nisem tako mislil,« je rekel inšpektor Beno Vajda. Od ženske je vel hlad. Odbijala ga je. »Spra- šujem, da bi zvedel, če se je kdo vrtel okrog nje.« »Nihče. Pazila sem na to.« »Vam je v zadnjem času omenila kdaj, da je kdo hotel na silo od nje — veste, kaj mislim?« »Ne,« je rekla, ko pa je opazila, da ga je ko- mandir pomenljivo pogledal, je stisnila veke in sik- nila: »Pri nas ne govorimo o svinjarijah, najmanj z otroci. Pošteno sem jih vzgajala, po starem. Zdaj pa sramota.« Postalo mu je nerodno. Vstal je, stopil k oknu, si prižgal cigareto in ko je dim izdihnil v strop, je opazil za okenskim okvirom zataknjen košček zr- cala in svoj obraz v njem. Bied si, siv, starejši kot v resnici, si je rekel. Piškav postajaš, precej je šlo čezte, jant. Mati bi rekla: to ni služba zate. »Nesreča, ne pa sramota,« ji je rekel komandir. 173 »Ne mešajte se v to,« ga je odbila. Tuoja mati, mu je rekel spomin, bi ne govorila kot tale, če bi se njenemu otroku zgodilo. Rekla bi: skrbelo me je, pustila sem delo in stekla domov. Pogladil se je po laseh, se obrnil k mizi, in ko je spet vprašal žensko pod bogcem, je z njenim odgo- vorom slišal tudi besede svoje matere, jo videl, ka- kršna je bila, preden so jo ustrelili na domačem pragu in zažgali bajto, ker je, psica hudičeva, sko- tila komunističnega pankrta in ga poslala v hosto, svojo mater, ki je z nožem prekrižala kruh in še- petala: »V božjem imenu.« Njegova mati bi si oči- tala in rekla: »Moje ubogo, nesrečno dekle.« On: »Je bila zaupljiva do vas?« Ženska pod bogcem; »Ubogati je morala. Zadnje čase je bila muhasta, pa sem ji bila kos.« Njegova mati: »Bila je edina hči, že odrasla. V stiski se ženske zmeraj najdemo.« On (oklevajoče): »Najbrž tudi plesala ni.« Ženska pod bogcem: »Še to bi se manjkalo.« Njegova mati: »Kdaj bo plesala, če ne mlada.« On: »Se je kdaj izmuznila od doma, ne da bi vam povedala?« Ženska pod bogcem: »Samo enkrat bi se, pa nikoli več.« Njegova mati: »Ni ji bilo treba, zaupala sem ji.« On (zmaguje svoj odpor, topleje); »Kje je spala?« Ženska pod bogcem: »V čumnati z menoj. Tu spi on.« Njegova mati: »Imela je svoj kotiček. Dekletom je to potrebno.« On: »Kaj je najraje delala?« Ženska pod bogcem: »Pri nas ne sprašujemo, kaj bi kdo rad. Delo priganja.« Njegova mati: »Rada je brala. In večeri so jo razklepali . « On: »Je pogosto hodila v trg?« Ženska pod bogcem: »Kadar je bilo treba, je šla v trgovino. Po bližnjici tja in nazaj.« Njegova mati: »Kaj bi ne! Samota ni za mlade: hodila je v kino.« On (nepričakovano); »Sumite koga?« Ženska pod bogcem: »Vsakdo je lahko bil. Svet je pokvarjen.« Njegova mati: »Ne vem, kdo bi lahko storil to.« Bilo je tipanje. Nič ni imel v rokah. Na nič se ni mogel nasloniti. Spraševal je, da bi si ustvaril vsaj približno podobo o dekletu, o njenih navadah, lastnostih. Sprehodil se je do vrat, stopil do po- stelje, ni se zmenil za moža, snel je družinsko fo- tografijo s stene in jo položil prednjo. Preden jo je ženska pogledala, je segla z roko pod okvir, poteg- nila rožni venec, ki ga je pokril s sliko, ga polju- bila in dala na okensko polico. »Koliko je bila stara na tej sliki?« »Leto in pol.« »Imate še kaj njenih slik?« »Nekaj jih je v omari.« »In to je vaš sin?« »Ja, to je Tonček.« »Živ?« »Njega vprašajte,« je z očmi pokazala na moža. »Ona dva imata svoje...« »Vas sprašujem,« ji je segel v besedo. Zdaj je prvič dvignil glas in ženska, ki ni bila vajena ostri- ne, se je zdrznila. Zamrmrala je: »Menda je živ, ne berem njegovih pisem. On bi ga lahko zadržal, pa ni rekel besede. Mislil je, da se v mestu cedita mleko in med. Naj bo, kjer je.« »Torej ste mu branili, da bi šel od doma? Zakaj?« Stal je ob njej in opazil, kako je stisnila ustnice: zdaj je že modrikasta črta zbledela, ostala je samo kožna guba, napeta, trda, kot bi bila vklesana v kamen. Naprej štrleča brada ji je podrhtevala, ko- maj opazno, pa zmeraj močneje, dokler je ni zma- galo: zakrila si je obraz in planila v neutolažljiv jok. Telo se je nekaj časa upiralo, pa ne dolgo, za- čelo je drhteti, kot bi rahli električni sunki tekli skozenj, potem jo je zgrabil krč in lezla je vase kot zračnica, ki jo je nenadoma prebodel žebelj. Ko jo je inšpektor prijel pod pazduho, je skozi okno zasvetila avtomobilska luč. In zaslišalo se je brnenje. »Poskrbite za žensko,« je naročil komandirju. »Sodišče se je pripeljalo.« Mož na postelji je še zmeraj ležal s skrčenimi nogami obrnjen k steni. Ženinega joka kot da ni slišal. TRAČNICE NA OBZORJU so molčale, tudi če si na veter prislonil uho, nisi slišal koles prihajajoče zarje. V tej gluhi temi je prvič zapel, kratko, v fal- zetu, ne z glasom očaranca, ki mu svetloba odpira srce, s krikom nespravljivca, ki se mu hoče luči in drami ljudi: Sonce bo osvetlilo vse in nihče ne bo rešen svo- je sence ■—■ obljubljam; in nepokopani mrliči bodo peli črnske pesmi morilcem — obljubljam; in resnice bodo zgubile dvojni obraz — obljubljam; in upajoči bodo bliže cilju in razočaranju — obljubljam; in obupajoči bliže upanju in bliže tolažbi — obljubljam; in vse zamujeno bo še bolj zamujeno — obljubljam; je zapel petelin, kratko, v jalzetu, in prvič se je zazdel njegov glas tistim redkim, ki so ga slišali sredi noči, premalo spodbuden, da bi se ga veselili. Peter, ki ga je bil v domiselnem preblisku krstil za Ideologa, je pogledal na uro in pomislil: »Glej no, nocoj je prekosil samega sebe. Pete- lin.« 174 Valentin Cundrič Apatric 1 prazna skleda školjka krona iz pljunkov pas za obleko: usnjen iz kovine ali blaga make=up ogledalo za povečanje zadrga mesa na zložljivi leseni mizici za zajtrk v postelji stoja sveča češ: to je moje telo ključ: drevesa rastejo iz neba iz vetra iz oblakov narava je polna mrličkov ki so se zmotili in se ji izročili v dosmrtno oskrbo zaradi opolzkega namiga narave 2 glava gomila na športni bluzi iz škotskega volnenega blaga ter dokolenkah glava sušilec za lase ki ga brez težave prestavlja od 220 na 110 voltov raztreščena kuhinjska ura pojedena s kisom in oljem požrta na tešče s plivadonom pravijo da mora biti človek rojen je nekaj resnice na tem ključ: nohti rastejo iz stvari ki se jih dotikaš 3 podkve pribite na podplate in še na dlani kaj je resničnejše: on ali njegova jetniška halja iz grobega žameta 175 on ali njegove navijalke s posebnim električnim ogrevanjem — 18 kosov izbor dobrih kuhinjskih nožev skrhan V obrezovanju sveta in pričakovana nova pošiljka s popustom ključ: lasje štrlijo iz stvari ki jo pokriješ 4 neposlikane stene so njegova koža soba kvader čigar udi rastejo navznoter v svoje meso v svoje hola=hop nogavice so infra luč s filtrom za sončenje in ventilacijo posebne deščice namesto čajnih krožnikov so poslikali njegovi prividi z življenjepisom in usodo sprednjih zadnjic ključ: nos štrli iz okolice ki te ovohava nekaj je v tebi mogoče tudi mišja luknja 5 bodi njegova podkovana sirena kopitljala bosta kopitljala in se skušala razveseUti presenetiti omarico za prvo pomoč smo ti obesili v vežo nad čevlje nič ne bleketaj da se bojiš predvsem: roko v grlo do komolca to je sijajna vaja za glas ne moreš je dostikrat ponoviti posebno kadar te ščiplje ščiplje v grlu ključ: svet je velika galeja iz zalivov vpijejo dnevi: pridite po nas 176 ó ugreznjen v divan sveta ko maščoba ko molj v kozaški kmečki srajci z bogato vezenino ugreznjen v kozmetično košarico iz plastike nič za to nič za to moj mezinec je debelejši gladkost je prvi temelj resnoba drugi potem šaljivost izkušenost nazornost in tehnika glas in izgovor kretnje doslednost vedenje izvirnost še vedno pa drži ta ljudska čenča: molk je zlato ključ: vzporednost ni kršena ob tem prometu jo moramo upoštevati ni važno od kod in do kod važnejše je koliko časa je sramota: jama v katero se zvrneš in ti je milost izkazana če je prazna 7 čas se odlušči v krpi za umivanje v raztrgani gobi ostane le umetni vložek las malenkost malenkost je napraviti električni budilki jadra poiskati ugodnih vetrov in večjih luž to raztrese to raztrese ključ: zaporednost je mumija časov koliko ljudi bi požrla šele zbujena koliko jih razdražila do uriniranja 8 klati se z lisicami v posteljnini ki je ni treba likati to je: v prirojenih pastelnih barvah in reke tečejo od morja v deželo na vekomaj reke tečejo tako rečica pa lahko v nasprotni smeri 177 ključ: priteče do brega tvojega jezika dotakneš se je ko v čarovniji s slino a čarovnija ne uspe in iztegneš jezik na novo nakovalo 9 sije nad svetom kot stozobi angel ves iz filca z našitimi vzorci ponovite to vajo mnogokrat dokler ne boste znali udobno in trdno spati v eni postelji ključ: ko se leviš kožo zakoplješ posajena koža obrodi povije tisoč kožic ki imajo materinski čut in žive brez pomisleka lO ostrešje kože ima popisano z grčami gnili toast na dveh zobotrebcih z vgravirano krvno skupino njegovo platno mesa navijajo nazaj v klobčiče meh dobe gonijo odpustki zbrani kot miloščina v klobuk in spomeniki ki kažejo nebu kako nizko se sme spustiti ključ: panoramo morajo obvarovati slepe gluhe je treba prijateljsko pripreti z norci pa na vešala oj ta lepa panorama zavarujte si oči pred njo kaj bi vam pravil: dostikrat se je zgodilo da lepota je bila resnična 178 Andrej Medved Po poti vrnitve po poti bega (skrivno razodetje) ODMEV svetlobe odprtost molka 1. Naučil se bom prihajati brez odlašanja in nehote Neverjetna nesramnost bo za njih oproščenje 2. Njihove sledi so bile brez smisla kakor votli odmevi izgovorjenih besed so usmerjene v monotoni ritem vrtinčastih zelenih pasov Podoba je barvitost jesenske svetlobe Žametna svetloba se je odbijala v sencah košatih kostanjev Bili so spretni in resni kakor da se pripravljajo na nekakšen obred zemeljskega veselja In njihove kretnje so oznanjale božanstvo ki se ne sme imenovati kajti roke so jim bile sklenjene na prsih 179 v zraku je viselo sovraštvo In v njihovih očeh je rasla vročičnost kakšna strast kakšna drznost kakšna neverjetno prisrčna veselost Njihova odsotnost in njihovo vračanje vsa ta zemeljska radost in mirnost žrtvovanj Vse to njihovo mučno spoznanje razločna brezumnost in neprevidnost pogubljenja 3- Pogreznjeni so bili v muke skrajnega strahu Groza jih je bilo svojega položaja 4- Skrivnost njihovega govorjenja je izginila v nenadnem molku kajti nikomur niso hoteli zaupati svojega strahu Nekaj skrajno napetega je bilo v izpovedanih mislih ki so nehote postajale žaljive Dovzetnost skorajšnjega bega jim je vrnila vso hladnokrvno mirnost dostojno zbližanje jih je razdvojilo In z veselostjo obupa so se predajali samoti Strah pred premišljevanjem o pokorščini 180 je onemogočil vročično poželenje Odkrito so priznavali svojo slabost 5- Njihova izbira je bila na prvi pogled neopazna Resnobno pričakovanje je zamenjala spokojna in umirjena zgovornost Neprijetno počutje se je nadaljevalo Nespametni in nezadovoljni so se oglašali Podobni so bili oholim razsodnikom ki se omamljajo z drzno pripravljenostjo na vztrajnost umiranja Ozlovoljeni so se pustili zastrupljevati 6. Iskali so MODRO PTICO NAD PLANINAMI 7- Gotovo so bili potomci preoblečenih mladeničev kajti ostro in jasno je bilo slišati njihovo umirjeno govorico Njihove preproste besede Polni vznemirjenih naklepov so bili primorani nositi prozorna bodala Nehote so pomislili na svojo togo občutljivost S telesom so bili potisnjeni proti neprekritemu delu travnika 5 hladno praznično slovesnostjo 181 na obrazu so postajali pretirano ogorčeni V njihovem izražanju ki je kazalo občutljivo neizkušenost je bila tista blaga nečimurnost ki je tako značilna za čudaška hi razdražena bitja 8. Vprašujoča zadrega je bila neprijetna Obrnjeni proti vrtovom so ponavljali besede z nezadržnim povzdignjenim krikom svoje nevarne zahteve Iz gozdov je bilo slišati zategle klice morskih ptic Po nepotrebnem so se razburjali Nadležne starce so hoteli poslati stran kajti njihova navzočnost jim je postala nevarna kadar govore pozabljajo Iskali so ugoden trenutek da bi se prepoznali Dojeti so hoteli nagnjenost vrtov kar je še podvojilo In do skrajnih meja razdražilo njihovo turobno odkritosrčnost Vznemirjenost se je menjavala z bodočnostjo In s plebejskimi trenutki poguma Na svoje poslanstvo pa so skoraj pozabili Iskali so MODRO PTICO NAD PLANINAMI 182 Njihova navzočnost je kazala napeto In zadržano ognjevitost odhajanja Postali so samozavestni Prevelika vnema da bi razkrili svoj odhod je povzročila' utrujenost In njihova prošnja po odrešitvi je bila sprejeta Čutiti je bilo razločne In zvijačne udarce z bodalom 9. Nobena zastrta in sunkovita zvijača jim ni pomagala več 10. Odjezdili bodo brez rezgetajočih konj Neštetokrat prebodeni so govorili o raznih malenkostih ki niso imele nikakršnega pomena Goli so ležali pod cvetočimi jablanami In njihove obleke so bile nevarno raztrgane Skrivno spodbujeni in podivjani konji so teptali njihovo prizadeto poslanstvo Trave so bile polne negibnih teles 11. Na pesku prekritim s soncem so ležali tihega : obraza ■ j Z žametnimi predmeti okoli sebe 183^, Ustavili so se da bi gledali v sence onkraj doline Z dlanmi so se dotikali toplih tal In se bali obrisov raztopljene svetlobe In plavajočih postav Proti večeru ko se je sonce odmaknilo In so se predmeti zgostili z nočjo so začeli govoriti Zasopli so zrli predse Globoko in enakomerno so vdihovali nočni zrak pogledujoč na mirujoče kovinske ptice Potem se je zrak ohladil Postal je gost in težak Ostro se je zajedal v njihova grla Oni pa so v presledkih korakali dalje Postajali so za velikimi belimi hišami Hodili mimo nejasnih obrisov postav Posedali po nevidnih klopeh Tla so se začela spuščati Oni pa so se pognali v divji tek Bežali so proti ulicam ki so se iztekale k oddaljenemu robu na koncu nepredirnega gozda Gozd je bil teman in nedoločen Oglašal se je naglo in sunkovito 184 Zaradi glasov ki so bili nerazumljivi so odšli ne da bi se ustavljali Nekaj je bilo v teh neznancih Nespremenjeno IN prekleto 12. Kovinske ptice so se spremenile v glasove 13. In dolina je bila polna bega In nenadnega preplaha kakor da so ljudje pravkar na vsem lepem In v strahu pobegnili iz nje Valentin Polanšek Tri pesmi ODTUJITEV ječarja prejšnjih očitkov se je polotila nepremakljiva omotica ponosa prek podrtih preročišč se pnejo krivulje raketnih žarčenj skoz izotopsko doslednost ustaljenih spojin zapoveduje rezor in čin žrtvovanih preudarkov je nagačena polstenost oblastne strasti mimo garjastih ograj oslepelih čakalnic razžrtim dlanem se ponuja ošabna skušnjava in se prijegulji v zenice kot apatično jesensko deževje DRUŠČINA in vendar zahaja prek teh drsalnic tako demoliranih prijateljstev 185 v samogovorih se izkrivlja trebušasta resnica molitev in kletev prošnja in zavrnitev priznanje in prevara da v grčastih pesteh zanikrno držiš ukor in odpuščanje preden srh zdrsne v neutešeno uverjenost za stečaj na borzi aktualnosti DRUŠČINA DVEH GOSPA prišli sta posamič vsaka z obvladovano telesno hibo to naj bi odtehtalo prenakopičeno lepotičje kot ob kakem ceremonialu v kongu prva okupira dodatni stol za plašč očividno se boji zanj kakor pav za svoje perje v repu druga ima trideset let premlade zobe ki se stalno prepirajo s križanjem obraznih gub kako sta srečni ob prelistavanju jedilnika kot bi s povečevalnim steklom pregledovali dober falzifikat modre mavricije POČAKAJ, da se izhripajo zimski fagoti v togih reprizah na zdravje čakajočih prišlecev. Saj se bo tuljava enosmerne vsakdanjosti odmotala vsak čas do kraja — in nenadno bo svetlobni jašek prodrl do tvoje arktike — pa me boš uzrla, kako plešem pred tvojim iglujem! Veš, da bova skupaj žlahtnila letošnje češnje in vsak večer govorila o davišnjih poganjkih! BOŽJASTNO te zaposluje tujski promet, zato si poslal svojo domačnost na letovanje in meni samo televizijsko odzdravil iz svoje sezone. Nuklearni realizem se je tebe polastil, odkar se zanimaš za jek konjunkture. Kdo bi še lasal dejstva zaradi resnice? (Ob slanikih v restavraciji v Bayreutu) 186 Franci Zagoričnik Pesem zemlja zrak brezcenje druga stvar je brezcenje nekaj čisto drugega pa je brezcenje geslo buržoazne revolucije geslo proletarske revolucije reizem je izvidnica komunizma ki je čez svoj obraz zapisal to nisem jaz jaz sem čisto nekaj drugega nisem svoj videz nisem svoje drobovje tudi nisem svoja duša le stvar oko mi daje pravico gledati stvar roko ki se bahavo vzdiguje na postajališču koder gre moja pot ne bom ponavljal imena stvari ker se mi gabi jemati resno kar se vsiljuje z večnostjo ne bom stopil dol da bi jo zbrisal drugi hodijo mimo in jim očitno ustreza le stvar druga roka mi daje pravico otipati stvar vijak ki se zlahka odvija in privija podobo alpe modro nebo le stvar roka mi daje misliti vsega pa ne bom trpel izrabljajo me ker ne morem zapustiti vlaka vijak odleti skozi okno pogled objame grad hoče ga imeti zase zase ga hoče imeti grad ljubezen scvete pesem sramežljivo zavrača dar neba 187 kiči pa ne svetloba niča pa ne svet ta blaznost me krepi smrt spodbuja dobrodošla vsaka grožnja dobrodošlo vse zato bom ubijal z grobo nežnostjo najprej bom škodil potem se navadim odbiranja peteršilj in zelena in sploh poceni slovenka piščanci lepa prihodnost in druga jajca za dobro počutje Vietnam zah. berlin in ves ta pisani svet kič pornografija chronique scandaleuse za ugodno počutje beat hippie svoboda za stvari biti bog ali ne biti pesem zemlja zrak Izic I Pozni znanci sedamo med pozne brazde bele za belo omizje pozne jeseni ali rane zime Poznanci po ostudnih maskah za katerimi se najdevamo In skrijemo še dlje Ne tako kakor sneg ali kakor trava prekrije prst Maska pokriva masko Kij ti ni nam do tega kar naj pride na koncu 188 Pač pa so maske s posebnostmi Dve si nista enaki pravimo Zamorci so vsi enaki pravimo Tvoj nos je izreden pravimo Ali pa vsak začetek je težak in drugo II Kakor da nam ni do resnice Ali je težka Ali je nespregledljiva Ni nam do nje Novinec zvedavo in s strahom vzdiguje krpice vse pisane poljubno spreminjajo svoj videz In sliši odkrito besedo »Jaz sem že zdavnaj mrtev Poglej pridi pogledat svojega mrtveca da boš videl kakšen je« In že oči ničesar ne vidijo ničesar več ni ni oči Zelena prst strmi proti soncu z njenih bilk vzletajo nočni metulji Veter raznaša semena smrti vse je (vseje) tako to ničesar ni tako tudi ostalo III Ali ni dosti svetlobe da so te oči prazne Ali pa je to samo prijazna misel MOJ BOG ZAKAJ NE SVETIŠ MOČNEJE Ali pa je mera ravno pravšnja In je v njej zaobseženo tudi to Glej slišim koliko nas je Jaz pa ne maram za to Pomisli ničesar ne čutim Misli so odšle že prej brez slovesa Ali se ne vrnejo v svojo lupino Ali pa je lupina opravila svoje 189 in je takšen izid in je takšen edino mogoč izid in je takšen vsak hip VSE PA NIMA NE KONCA NE KRAJA IV »Kako si gnoj?« Vprašanje neprikrito in ne zahteva odgovor »Bogu kradem čas« To mi je dopuščeno da ne bi počel kaj nevarnejšega Plačilo pa je tudi dobro In je pošteno Tako so stvari naravnane Naj se ta naravnanost razkrije Potem pa bog odloči drugače Jaz nisem kriv »Si dolgo mrtev?« »Odkar smo vzrejili puščavo« Pesek cvete in pokriva spomenike Nikoli jih ne odkrijejo Nikomur niso mar V Kaj je ta čas ali kateri je To je čas po nas Stopljeni s časom Živi ponos mrtvih Pesnikuni pesnijo ta čas v duhu časa pesek v brezdušju časa pesek v duhu brezčasja Pokol je bil neogiben Izid je ravno pravšen Nobeden ne bo vstal POT SMO 190 KAM VODI NE VEMO VI VII ali si bog ki ne ve ničesar si kamen ki ne ve ničesar zid ki ne ve ničesar nekaj ki ne ve ničesar nic ki ne ve ničesar samo izid iz zidu in nič pripuščen k nevednosti in to je poslednji otok a najštevilnejši VIII ali je to eden ali je to raj še zadnje vprašanje ali je to izgon še zadnje vpi'ašanje 191 »bo že kdo stopil tod« »kam mu kaže po tej poti« »časi so se spremenili« »ves čas pa je eden« »tudi ti si mrtev« »ne vem kaj bi« »krivda je v tem« »kako bi se odrekel« »ničesar ne odvrneš« »vse je že bilo« »počakaj na konec« »konec je že bil« CE JE RAJ IZGON POTEM JE SVET IN SVET NE-BO Nobenega vprašanja več Nobenega izgovora Les tourbillons O: vrnil sem kar sem dobil F: kaj si dobil : kaj si dal nazaj O: ne vem kaj je bilo F: kako da ne veš kaj je bilo O: ne vem kaj je bilo : nisem razumel kaj je bilo F: kako da nisi razumel : videl si kaj je bilo : povedali so ti O: nisem razumel kaj je bilo : čeprav so povedali F: pozabil si kakšno je bilo O: ne vem kakšno je bilo : rekel sem : da nisi mogel dati denarja : potem sem dal kar nazaj F: to je res : dobro si povedal : komaj jo bomo zvozili O: dva so poslali domov : eden je rekel da je pozabil : drugi da mu niso dali F: ampak kakšna je bila tista stvar : spomni se O: ne vem F: čemu služi : kakšna je bila velika majhna O: ne vem F: je bila za jesti je bila za kakšno rabo O: ne vem zelena je bila F: dobro kako velika je bila O: takšna iz železa je bila F: ali je bila za obesiti 192 O: ne vem F; kaj so počeli drugi s tisto stvarjo O: nič nisem videl da bi kaj počeli F: dva so poslali domov praviš O: dva so poslali domov : eden je pozabil : drugemu niso dali F: tebe niso poslali domov O: jaz sem dobro odgovoril : rekel sem da nisi mogel F: res je prav si odgovoril mrhe O: dva sta morala domov : meni ni bilo treba F: drugi so vsi prinesli O: vsi F: samo ti nisi prinesel O: samo jaz nisem prinesel in tista dva 193 miroslav slana Tri polovice PLES plešeš s podobo časa plešeš s sestradano podgano v očeh na oglatem globusu plešeš blaženo blaznost izvotlenih kosti — divje udarja visoka napetost v strunah ko da bi se rojeval novi odrešenik — plešeš ker plešejo drugi pa ne veš da so samo čisto navadne demonstracije — nekdo vrže nekaj rdečega v koš slikar nariše rdeč globus PREROK črna preproga upanja črni možje ki molijo iz požoltele knjige — kdaj me boste skopili v poizkusnem akvariju kdaj me boste poslali na obljubljeni planet? ; Nekje je črni konec ! tam so preroki motorji in škrjanci ; enak veliki brezkrajni Nič — kakor vitke nudistke so lepe blodnje — rad bi veroval sencam ampak črni možje so oblekli laž v požoltele knjige so narisali bodalo namesto križa kristusi trumoma korakajo : po ulicah ; vsak uči drugačno Filozofijo NAJDENČEK jutri bomo očistili celico strupenih ličink jutri bomo risali oglate kroge 194 jutri bodo gospodinje čakale na kruh pred železarno — jutri najdeš v greznici nekaj sebi podobnih in rečeš: življenje je praznik! NA OSLU na oglu leži žoga v razbeljnem pesku na oglu spi križišče v neusmiljeni fata morgani kajti zmeraj kdo koga povozi — na oglu najdeš globus brez vzporednikov slišiš sireno v razpokani lobanji? ne vprašuj kam vodi najdaljša cesta do ničle? in še niže do kioska kjer prodajajo devištvo —- kaj me gledaš tako zaničljivo prijatelj: zbiram razglednice zbiram papirnate zmaje zbiram cvetje za osameli balkon — popoldnevi so suhi za vogalom stoji davno odcvetela limona pridi osmukala bova nekaj suhih plodov Babičina »svetinj ica« L bila je čudežna babičina »svetinjica« — zdravila je ošpice oslovski kašelj — duševne hibe ni mogla ozdraviti-- babica enkrat samkrat nama je zatajila ta svetinjica: izhlapela si pod zorečo češnjo ko izsušena petrolejka — bil je konopec na okrepenelem vratu na njem svetinjica — 195 bili so robci na ustih pogrebci bil sem otrok z obličjem starca spominjam se — cerkovnik se je obešal na vrv za tri tisočake — ves dan so molili jedli so svinino s hrenom ves dan sem bruhal-- II. zakaj — iz češnje so sestavili omaro (za izvoz) zarjaveli srpi ječijo po žitu — zakaj — cvičanje lastovk so pregnale podgane izsušena petrolejka ne zna govoriti — babica ali je to naš dom — moč tvoje »svetinjice« je izpil kombajn-- III. zbežal je štirinajstletni starec skozi okrogle zanke misli iskat drugo »svetinj ico « — našel sem vojaški lobanji prepleteni s histerijo in zaprtjem srečal sem izsušeni devici zaviti v skrivnost predvojnega kapitala — darovali sta mi čudežno »sveto vato« iz ušesa svetega hieronima — tista vata je bila iz mestne lekarne babica-- IV. klečal sem v katedrali vrtal sem deviški vrelec — 196 pritekel je gnoj — razbil sem okna katedrale udarjal sem po svetem hieronimu v šipi: kri petelinja o kri petelinja kako enako nesmiselno curljaš — vrnite mi »svetinjico« sem vpil in udarjal a nisem razbil zgradbe z rdečo zastavo — ustavil me je — steničji sin — tvoj nekdanji hlapec Z z 4¿ svetinjico na suknji — babica razglasil me je za norega — vtaknili so mi razmesarjene roke v prisilni jopič — poslali so me v norišnico — V. vsadili so jeklene gobe na moja senca hoteli so ubiti »svetinjico« v meni — in norec je pobegnil — skozi plevel na grobu sem preklel skrepenelo ilovico — ni bilo vratu ne konopca s svetinjico samo gmoto ostudno lepljivo gmoto sem otipal in šop las stonoge v lobanji — odpustili so me iz norišnice — VI. bila je čudežna tvoja »svetinjica« — sam sem ubil vero v najdražje še v solze — ničesar dragocenega ni več vsevdilj samo roke iz mesa ki se giblje srce ki udari 70-krat na minuto pljuča ki vdihnejo 40-krat na minuto in vrat 197 ah vrat neke ženske čisto kot tvoj babica — ženska tvoj vrat je kot »sveta vata« karkoU obesi nanj da se bom varal da bom kakorkoli imel da bom vsaj v nekaj verjel od začetka niča Vladimir Jerman Pesmi ENO ]E NAVADA stol ni navajen sedeti pes ni navajen pesti gos ni navajena gosti kruh ni navajen krušiti pav ni dolžan paviti SOVA V OGLEDALU sova ne potrebuje ogledala PETE BOLIJO MENE bolijo me pete v petek me bolijo pete v soboto me bolijo pete pete me bolijo tudi druge dni GORILA gorila pa res ni težko videti najdete ga v vsakem živalskem vrtu gorila se skrivnostno reži 198 nato se obrne in vidite oguljeno zadnjico TREH KRIZANTEM DEVIŠTVO rjavi stoli ne sodijo k mizam z belimi prti tri krizanteme zgubijo pomen če nad njimi ne visi luč iz mlečnega stekla LJUBŠE MAJICE najlepše majice so modre z državnim grbom premočene od znoja OKTOBER hočem biti boljševik v oktobrski revoluciji MORSE I morse ni spal j bolela ga je glava nato ga je napadla še gripa kupujemo mu lipovo cvetje in je tudi shujšal NAJBOLJŠE PUŠKE najboljše puške so tiste ki nikoli ne zgrešijo cilja POTEŠITEV na izbiro imate veliko svinčnikov a vam zadostuje eden če ste izbirčni vam en svinčnik ne zadostuje 199 žeNItev HOMO HOMO vz HAJA POST avitev SPOMIN e ika TREP-et-anje anje anje-ANJE-anje o PRED MET-enje POM ETanje lu SKIN(koža) gospod K. gospod K. Amen a MEN s staro lupino iz pir ANJE a anje o vanje VANJE vrane PIR VEK člo VEK člo člo VEK kot ostale DOBE PRI čanje PIR AMID sicer GOL(b)azen suma plus ostanek homo humidis SPANJE I spi se ti zato se odpraviš spat SPANJE II preden greš spat ugasneš radio mir vesoljni KOZMIČNI DON KIHOT Gospod don Kihot se zaleti v nebesa in razbija leteče krožnike Sančo Pansa pobira muhe 200 marjan murovec na robu TEKST 1 zdaj drvi v prostor izenačenja moči nasproten protitoku in enak v gibanju snovi napetost protiuteži vrača se naprej v smer odmika ta prostor je odtujitev moje misli kvadratnih in sploh ostro rezanih oblik neobjektiven in ves prežet z grožnjo ni lep in ne čist a resničen prostor pa je sam po sebi nekaj objektivnega in odtujena misel v njem je smrt TEKST 2 nenadoma je rekla in je danes nenavadno vesela ne mara ptičev ki je nasproti barok čisto še ni mimo preide v sploh ali proti lahko mi zaupaš TEKST 3 če govorim podobe v sebi ne ljubim svežega kruha ki je črn ali bel pajek te bo ubil vence bomo položili iz sebe - ni tam torej nismo navadni pajki pa predejo mreže lovijo kri in pijejo muhe brenčeče in nadležne podobe v ozadju ki sploh ni potrebno saj je preveč spredaj da bi sploh lahko rekli ospredje ugotavljamo da ga ni in pravimo da nas je več podob ne predstavlja ničesar 201 ne čujem ker je ropot preglasen pogled ne prodira v zunaj TEKST 4 ob večerih ko se ves grd plazim iz sebe ne mislim na cvetje in tudi ne štejem predolgo marjetice cvetijo ali pa so ivanjščice v jutrih ko spet vase pobegnem ne zalivam svilenih rož in ne molim papirnatih zmajev obkrožajo me risaste sence vročične vrtoglavice vsemu kar raste darujem svojo kri in okoriščam se z vsem kar umira svet je velik in sebi moram govoriti zelo na glas TEKST 5 hitreje jaz sem hitrejši od svetlobe prostor je premagal prostor in sam premagaj sebe si ki si ker te ni vendar je razdalja med teboj in teboj neskončna saj si v eni točki brezmejen in še se potrudi zakaj lahko si v vsem prostoru pa nisi niti v eni točki 202 Vladimir Jerman Kava denikotin PRISOSTVUJEJO: LJUBLJANSKI BERAČ KIFELJC FRANČIŠKAN HULIGAN MALOMESCAN MOŽ POSTAVE GLEDALIŠKA IGRALKA ŠTUDENT AGENT IVAN CANKAR GOSPODINJA Vladimir Vladimirovič Majakovski dvigne levo pest Rossi] skoj komunističeskoj partii posvjaščaju dvigne desno pest To the Russian Communist Party I dedicate this poem Vladimir Ilič Lenin dvigne rdeč proletarski prapor LJUBLJANSKI BERAČ: Bratje proletarci ki še gradite socializem ne imejte src zakrknjenih za gorjance za portorož za olimpiado za djurdjico bjedov za vero nikolić bratje proletarci KIFELJC: ga brcne pojdi srat mrcina težki dnevi dan težak agresija FRANČIŠKAN: v imenu cerkve pavla šestega 203 pristavljam lonček k tebi berač za tvojo dušo mir na zemlji raj v nebesih HULIGAN: jebem ti nebesa LSD prostitucija balila BERAČ: potegne iz notranjega žepa spomenico bratje proletarci v imenu socializma socialistične domovine delavskega samoupravljanja darujte denar četudi dinar za izgradnjo šole skupščine domov pogorelim domov pozeblim domov potreslim darujte kri darujte življenje pojdite na delovne akcije MALOMEŠCAN: bedak MOZ POSTAVE: norec vstani delat pojdi HULIGAN: tepec na goli otok te pošljejo agresija bo kadi marihuano GLEDALIŠKA IGRALKA: plamen mu gori v laseh pramen pada na zatilje hobotnica ga stiska a on heroj z uporno glavo nosi vrtnico v laseh KIFELJC: bodite dobri ubogajte boste najebali vi in bom najebal jaz BERAČ: smrt vas bo zadela - izdajalci j proč bela garda kje je daki kam ste 1 vrgli revolucija 204 ŠTUDENT: rej en debel masten poglejte kako lepo je v naši domovini biti mlad imamo menze imamo naselje poglejte mojega fotra revolucionarja tisočem je pomagal dobiti odlično zaposlitev na konvertibilnem področju AGENT: vlagajte na hranilno knjižico svoje devize čaka vas osem procentov in novoletno žrebanje z novim mercedesom v novo leto BERAČ: poglejte sliko nad vami ideal bratstva in enotnosti slavne revolucije zgradili bomo nov svet novega človeka novo prihodnost IVAN CANKAR: o domovina ti si kakor vlačuga MOŽ POSTAVE: delat pojdi GOSPODINJA: agresija ne revolucija obramba revolucije BERAC: revolucija ne zanika revolucije MALOMESCAN: poglej si želodec pobriši prah pometi pajčevino, KIFELJC: tovariš nočem biti prostak MALOMESCAN: bedak GLEDALIŠKA IGRALICV: rimase novi prešeren 205 FRANČIŠKAN: v imenu pristavljam lonček HULIGAN: LSD BERAČ: milosti ubogim milosti revnim zberite jih povejte jim začeli bodo revolucijo naredili bodo revolucijo po vaši režiji MALOMEŠCAN: norec MOŽ POSTAVE: dovolj KIFELJC: dovolj z demokracijo MOŽ POSTAVE: dovolj s tabo KIFELJC: dovolj z mano BERAČ: Slovenci narod ŠTUDENT: vse kar potrebujem imam prinesla mi je revolucija 206 MOŽ POSTAVE: pojdite razgubite se takoj Pavle Zidar Sončna tihota Ura je dve popoldne. Ali natančneje: pol ure po kosilu je. Velikanska količina kislo-slane-sladke hrane se premetava v želodcu kot val. Kateri koli bok poležem, zaklokota v želodcu kot v odpitem sodu. Branim se: Zakaj naj bi bil pa lačen! Pa sit takole? In val spet oblizne mojo notra- njo obalo. Pogled mi zatrpi ko duša, ki se vzdiguje v tiši- no. Pa se spomnim galeba, ki se klati po temnem oblakovju. Gledam nekaj hipov v to posrečeno podobo. Tenka bela krila režejo mračno mehko- bo. V krogih in osmicah. Zakopljem pogled v veke. Orosim se z nasmehom in že letim. Sem že duša. Gledam, pravzaprav samo prebiram občutke. Vse je sladko, kislo in slano. Vse v čudovitem skladju kakor v potici. Krasno! si še rečem. Odlepim veke in gledam: strop potemni. Je nebo nad Savudrijo. Namesto galeba pa se jaz, loj nato bel, valim v zaton. Zarežim se. S smehom raztrgam grotesko kot papir. Telo, slišim, se muči s prebavo. Gara! Da bi duh preveč ne trpel, ga odložim zraven obraza. Spodaj v kuhinji pomivajo. Lonci drsajo po ne- kem dnu in zadevajo ob droben in hrstljiv pesek. Z dušo in večnostjo je konec. Poslušam omejen pogovor posode. Ta se potap- lja in zadeva druga ob drugo. Kako trapasto, vam rečem. Teta energično ustavi premetavaj oče se lonce, in iz obloženega grla ji zahlipa moško-ženski glas. Največ pa je slišati Pepeo. Nuja, s katero pripo- veduje, jo sili v poučnost. Poslušam. Kuhinjsko okno zija na stežaj. Zal sem slišal vse to že nič kolikokrat. — Liza se ni hotela omožiti. In s strastjo, ki jo nosimo v zobeh, stisne Pep- ea vsako besedo. — Imela je strah pred dedci. — Oh, pa služba, se je priglasila teta z glasom, ki ga je sama rahloba in tresenje. Mora zakašljati! pomislim. Pepea: — Kuhala je diplomatom. To je povedala z neko grozo, ki skriva v sebi nerazumljivi simbol psalmske vizije o koncu sveta. — Saj vem! je jezavo zakričala teta. In grlo ji je golčalo. Prekleto! se ostro zastrmim. Nazadnje bi pa res že lahko zakašljala. Teta spet nastopi z žensko-moškim glasom. — Ali je imela kaj denarja? vpraša. — Ti, da ti povem, se je razkačila Pepea, in v glas ji je zašel ritem srca, nikoli ga ni pokazala. Vse je bilo zaklenjeno. Ključ pa je imela pri sebi. Potem je začela Pepea kihati s smehom. In na- zadnje ga je prav tenko skovala. Žarel je kot re- bro noža. — Enkrat, enkrat, ga je zabadala na vse strani, se ponoči zbudi. Pepea! pokliče. Jaz ji lepo rečem: Kaj je, Lizi? Ni ključa, pove, in začne brskati. IVTora biti. Liza! rečem. Ni ga, ni ga, se slabotno oglaša. Vstanem, prižgem luč, in iščeva. Ni ga, res ga ni. Liza je vsa bela. Odhaja, vidim. Glej ga! ga zagledam. Pa je bil na mizi. Cisto na robu. Od tam vaju je gledal, kakšen cirkus delata, se nasmehnem. — Ko bi pa imela škapulir. .., je rekla teta napol krehajoče. — Zdaj ga ima. Precej sva navezali ključ. — Morala je imeti denar! se ni vdala teta. Naveličam se. Zaprem se za to zvrst šumov in glasov. Slišim jih še, a spoznavam le sem in tja katerega. Knjige! drsam s copatasto tihim pogledom po oblikah in naslovih. Koliko življenja je nabitega in stisnjenega med platnicami! Kakšna sila! Na krhkih, cefravih straneh, in v znamenjih, ki jim pravimo črke. Tam čaka na nas duh. Lizo je kap. Liza je padla na obraz, ko je kuhala kavo. Duh je najstrašnejša moč. Zaprem oči, da bi ga spoznal, duha. Ni sproščajoči se atom, gledam s tipom. Ali pa. V našem glasu, besedah, so nedoumne skriv- nosti. Eno teh skušam zaznati, a se vsakokrat upe- ham v delcu sekunde do zadnjih moči. Po mo- jem so glasovi materializacija duha. Telo gara, slišim. Liza je mrtva. Štirinajst dni je že v grobu. Ca- ka na vstajenje. Preblisne me: ali je tudi smrt hitrost? Seveda! skušam zavpiti. Ali je ali ni? v hipu zdvomim. Človek, začnem s sistematike, je v malem od- sev mogočnosti, ki nas prezirljivo zre ponoči z ne- ba. To se pravi: planetov je in ni omejeno število, kakor ni omejenosti v razplodu ljudstev. Eni in drugi — ljudje in planeti — zapademo koncu in porajanju. Torej je smrt in rojstvo samo navidez- na točka, kjer se začenja sproščanje. Od tod raste hitrost. .. Zavrtelo in stemnilo se mi je. Zabolelo. Oble- žal sem in gledal v kipečo gobo nad sabo. V tihoto pa so po dolgih, morda večtisočletnih trenutkih spet pridrli zvoki. Sprva kot nekaj dalj- nega, mogočnega, kot od tam zgoraj ponoči, potlej pa vse bliže, in čez hip sem spet znal razločevati in primitivno razumevati. Teta je spet pomivala. Določati sem začel svoj položaj: ujet sem v tes- nobni sobi, na postelji, sit, naveličan. 207 Sirjava dolgčasa se je pozibavala kot gladina jezera. Glas! sem spet pomislil. Samo pomislil. Bole- čina v korenu mozga se je tako razžarela, da sem jo videl. Počasi sem vstal. V sobo je odmevala vročina. Dišala je po trpki zemlji. Zunaj se je premaknila tudi neka senca in odblesnila v šipah. Bil sem povsem brez misli. Stopil sem dol v kuhinjo. Onidve sta me slišali, kako štrbunkasto odšte- vam stopnice. Vedel sem, da mi bo ob njima še bolj dolgčas, zato sem prihajal z muko in celo z grobostjo. Slišal sem, kako je teta ustavila prevračanje loncev. Zdaj bo zasijala s svojim nežno belim obrazom. Z anginastim glasom me bo pozdravila. Potem se me bo ves čas veselila ko otrok. — Živeli! sem klicnil. Tetin obraz je bil ko rahlo testo, bleščeče se od sladkorja. Zahreščala je in me vprašala, ali sem se odpočil. Pepea je opustila nekakšno raziskovanje z iglo po starih moških hlačah, ki so dišale po gobah in osušenem bukovem lubju. S posušenega obraza ji je v svetlih kapljah kapljala fanatična, skoraj re- ligiozna pozornost. Oči so ji vzhajale na nebo obra- za ko neznan moški. — Kaj ste danes napisali lepega? je vprašala, ne da bi premaknila ustnice. Potlačil sem grobost, sedel in se dolgočasno zastrmel. -— Gospod zmeraj lepo piše! jo je hripavo za- vrnila teta. A ne, gospod pisatelj. — Ne bi rekel, sem vzdihnil. — A ne, da ne gre zmeraj, je rekla Pepea, pol- na zveneče sreče. Kaj veš ti! je zažugala teti z gla- som. Midva, sorodni duši, poznava skrivnosti, se me je začela lastiti. Od navdiha je vse odvisno, a ne da? Ko sem pisala tisti članek o ribah . .. Saj se vam je dopadel? Pokimal sem. — Sem bila zbrana ko v molitvi, je zaveslala z glasom v neznano svetlobo. Vzela sem papir, po- tem je pa kar teklo, teklo, teklo, je začela preska- kovaje kokodajsati. — Gospod piše ja romane! naju je mrzlo pre- gradila teta. — Že, že, se je grb ila Pepea, romani so lunet- nost, jaz hočem le povedati, kako se piše. Teta je napela lice v mehur. Iz njega je odme- val »bo«. Čakala je name, kaj bom rekel. Bil sem tiho. — Bo pa ja gospod več vedel kot ti, je eksplo- dirala z mehurjem in pokazala z roko name. Gla- sovi so se ji prerivali v ustih ko izbiti zobje. Njen osupli pogled pa je iskal mojega, da bi ji pritrdil. Jaz sem mižal in nejasno premišljal, ali se mi prilizujeta ali sta res že tako otroški. Pa ni bilo ne eno ne drugo. Iz te prikrite tekme med njima je zaudarjalo po erotiki, tisti iz prvega razreda. Obe moram potisniti nazaj! me je obšlo. Brž sem izbral žalost za naše nadaljnje odnose. — Zdaj ste ob gospodinjo, Pepea! sem rekel. — Ja, je poprijela in pogled ji je živo bliskal po meni. Kap jo je, je rekla in tekla čezme ko topla voda. Mojo Lizo! — Takole odhajamo, je razdrla teta oreh glasu, zavrtela lonec v vodi in se zatuhtala v izid svo- jega lastnega življenja. Vse tri nas je nenadoma zapolnil molk s svo- jim mokrim peskom. Težil nam je želodce in no- ge. S stene je slabotno zatiktakalo. Teta je s cunjo prav tiho oblila lonec. Gledal sem ju: Pepea je bila mirna. Z nje se je videlo, da ve za svoj dan, za uro, za minuto. In ker je imela še čas, je začela spet šivati. Teta pa se je premetavala s svojimi lonci in nazadnje omagala. Planila je v smeh. — Jaz bom pa prej vse pojedla, je pela in skri- vala oči, polne veselih solza. Ne pustim za sabo ... In je dobesedno zaihtela, ampak v smeh. — Sladoleda se najej! ji je svetovala Pepea, in se še sama vzviharila v smejanje. Vsi smo se režali. — Ne, res, se je teta branila jokavo in hripavo, kaj pa imam, da bi pustila? — In komu, komu? — Tudi to, se je zresnila teta. Vsako penzijo bom pojedla. In spet se ji je zajedal smeh v glas in besede. — Kavo imaš tudi rada? jo je ošinila Pepea in slinila s prstoma nit za v šivanko. — O, se je pogreznil teti glas v žrelo, zjutraj kavico, veste, gospod pisatelj, potem grem ven in kupim banano. Pojem sladoled ali dva. — Sladoled hladi! je živo zinila Pepea. — Hladi, no ja, jaz ga imam rada, se je lovila s slinami teta, smetano tudi. Na vrh kakšen liker, če ne, pa bonbon. Vi pa nimate radi sladkega, ne da? — Ne! sem rekel. — Nne! se je začudila Pepea in roke so ji ob- mirovale. Kako to? — Gospod pusti, jaz pa pojem, je spet zažin- gala eno s svojim smehom teta. — Sladko dela kri, je rekla Pepea. Pa vi jo imate, ko ste tako lepi. Gejzir smeha v m.eni je bruhnil. — Tako močni ste! je povedala s premaganim glasom in telesom. Njene oči so postajale otožne. Samic je. Zadovoljene. — Gospod je lep, je povedala tudi teta in zaštu- lila z ustnicami, ko da si me ogleduje v izložbi, am- pak kot sir, ki ga tudi rada jé. — Tole, sem rasel v glas, z lepoto... — Néné, gospod! je odkimovala Pepea, podobno želvi. Gledajo za vami. V srcih vas imajo. — Kdo? — Kdo? je slabotno, razlomljeno ponovila. — Kdo, ^фrašam? Bila je nemočna. Za hip je neznansko zatrpela. —• Fran cica, je rekla in me preiskovala. Lovila me je v svoje membrane. Odkimoval sem. — Simpatija, a? se je odprlo tudi teti. — Ne bo držalo, sem rekel in pojedel vzburje- no zasopljenost. 208 — Je rekla, je začela nasladno Pepea, da ste pogledali gor. — Kam? — V okno, je kimala in migala z jezikom. — Oh ... — Zdaj pa povejte, če niste? — Ne vem več, sem plaval hrbtno. Gledam ne- kam. V okna, v vrata. — Nne, je bila še vedno pretresena, pogledali ste tako, da se zdaj tam pozna. Ja, pozna, je pogle- dala temno in začela vleči šivanko. — Ženske smo občutljive za poglede, je rekla teta. — Teta! sem vstal. Tako vam povem, vse sku- paj nas bo kap. — Se tole naj pomijem! se je ustrašila in se prestopila. — Kap! je ponovila stoično Pepea. Lizo je. Re- vo! Zato pa morate zdaj! se je jela navduševati. Zdaj je čas. Mladost! Lepota! Vi jo pa zapravljate. — Namesto da bi s Frančico! sem rekel. — Jja, se je razveselila in zasolzila od nenad- nega veselja. — Pepea! Življenje je... Veste kaj? Pacarija! — In ne, je rekla ostro. — In ne, prav imate. Ampak v bistvu je živ- ljenje napor. Vse skupaj pa ni vredno mezinca. — Tako je, gospod! je zavreščala teta. Zato je pa treba vse pojesti. Pšš! je pokazala figo. Sestra mi pravi, za rakev imej, drugo pa kar znosi v slašči- čarno. In bom. Samo za rakev imam. Veste, da ne bo sestra plačevala za mano. Tega ne maram, je odlagala po moško predme. Drugo pa — nosi ve- ter! Ali imam prav? — Imate! Začela se je hihitati. Obliznjene ustnice pa so se ji svetile. — Ali ni škoda, se je začela Pepea spominjati sebe, rodiš se, rasteš, govoriš, poješ, potem pa vse zakopljejo kakor crkovino. Jaz sem tako rada pela. — To je pa res, pela pa si. Leipo, je rekla teta. — Drugi sopran, gospod pisatelj. Tisto smo: nánananána. Veli-ka Rasija. .. Jej, kako sem jo. Oči, obraz, misli! Vse mi je gledalo v tisto slovan- sko širjavo. Tam je stal Stalin in dirigiral. Ko smo odpele, pa aplavz. Oficirji so prišli k meni. Jeli, so me spraševali, ti voliš Rasiju? Ja, sem rekla La se zatresla z životom in rokami, da so videli. Ah... — Zdaj pa imaš Rasiju, je rekla z mastnim glasom teta. — Politika, je rekla Pepea, ta nas je ohladila. — Ohladila, ohladila, je ponovila pojoče teta. Zdaj si stara. Konec pesmi. In je spet malo požlo- budrala z lonci v vodi. — Grem, sem rekel. — Počivat? se je vzdignila iznad šivanja Pepea in me spremljala potiho in drzno. — Ja in . . . ne, sem se oddüial. — Vroče je, je rekla teta. — Tudi. Se bolj pa dolgčas. — Pogovorimo se še kaj o življenju! je sho- dila Pepea za mano z glasom. — Kaj naj se pa še? sem se leno zazrl od vrat. Pogled mi je komaj komaj molel iz dolgčasa, ki ga je bilo za celo morje. Vse, Pepea, je med je in ni. Po mojem tudi smrti ni. — Kaj pa je potem? je kimala ko ptič, ki zaje- ma vodo. — Cirkus! — Smrt: cirkus? Bog: cirkus? je rasla v goreč izbruh. — Vsak dan manj vem o tem, sem rekel nave- ličano tiho. Bolj, ko odhajaš, manj veš kam. Nekaj je narobe z vsemi našimi razlagami o tem. Videl sem, da je rekla kaj, slišal pa že ne več, ker sem se bil odtrgal od vrat z odločnostjo, s ka- kršno kaj poteptamo. In bolj ko sem teptal, bolj živo je nekaj strmelo vame — strmelo od povsod. Jaz pa sem se gnal iz tega življenja z vso silo, to- da konec se ni in ni dal zaslutiti. Morda je bila pa res v začetku beseda. 209 Njeni prostori Sedemnajsto leto jo je hudo prizadelo. Še do včeraj so jo stiki z moškimi — v prividu in pri- sluhu samo —■ prizadevali do ponorelosti. Ni pre- nesla, če se je do nje kdo obnašal, kakor da bosta vsak hip občevala. In to moški delajo vsi do zad- njega. Paglavci, tisti, ki že onanirajo, pa kar tu- lijo, če vidijo žensko svojih let. Starejši so mir- nejši, samo gledajo. Toda v glavnem vsi koitirajo. Letos pa je nekaj čudnega z njo. Prišla je na počitnice. Vroče je. Slači se in se gleda. Zelo je lepa. V ogledalu vidi svoj čudoviti plodniški del: meča, boke, trebuh. Prsi štrle kot grče. Sama sebi diši. Da, zahrepenela je po vseh moških na svetu, starih, ki samo gledajo, in mladih, ki izlivajo svo- jo živo ljubezen vsak večer iz polnih mod. Legla je na hladno posteljo. Polmrak v sobi je smrdel po sprhnelem podu. Bogve kaj je spodaj? je pomislila. Najbrž je vse gnilo. Spodaj razpada, ali ni čudno, zgoraj je pa vse gladko. Oh! in se je zažela miže k blazini. Nekaj nepomembnih glasov je steklo po cesti ko drobiž v leseno skedico. Začela je snovati vizijo. Nekje zunaj je nekdo, ki jo hoče. Sporočila mu je, da je čisto sama. V hipu ji je bilo močno žal. In zdaj? se je vpra- šala. Vanjo se je jel ulegati topel veter. Gnalo jo je kakor jadro. Nihala je z glavo, nihala. Veter pa jo je širil in poglabljal, dokler ni zaspala. Zbudila se je potna. V nagem stilu jo je ubrala v kopalnico in se sprala v volneno topli vodi. Nase je potem potegnila najlažje in najlepše perilo: lilaste hlačke s kvadratkastimi okenci, da se je zračila koža, ki ji je začela izločati čudne vonje. Včasih, ko si je želela moškega, je zadišala prav po mrliču. Ali ni čudno, da ženska takrat zadiši! Ona je večkrat do solz premišljevala o tej prevari nad ženskami. Prsi je zajela v bleščeče bel modrček. Sneg! je tiho mislila in sopla, ko si ga je zape- njala visoko na hrbtu. Cez vse to je potem poveznila brezrokavno obleko v živo rdečih kvadratkih. Za oči nekaj po- sebnega. Vse poglede zunaj je polovila z njo. Danes se je, ko vsak drugi dan, namenila k pri- jateljici. Še zmeraj sta si imeli precej povedati, a dosti manj kot lani. Tudi prijateljica je začela skrivati. A glejte, glejte! Pot k prijateljici je presekal in zastavil moški. Vse v njej je zacvililo od vese- losti. Najglasneje pa so se ji smejale kosti. — Kam? jo je vprašal. Njegov obraz, pesniško spomeniški, je izražal prav tako notranje navdu- šenje kot ona. Ognila se mu je tako, da je naredila nekakšen ovinek v sebi, potem pa je zbezljala kot po toku potoka navzgor. On ji je z jasnim pogledom sledil. — Zakaj smo si tako daleč? je z bolečino zrinil iz sebe. Potem pa mu je bilo lažje. Glasovi so bili vse manj zategli. Ustavila sta se sredi polj in travnikov. Nad njima je drvelo nebo. — Kaj praviš? jo je pogledal z vročim obra- zom. Ožemal je samega sebe nekakšnih nečednosti: ustnice in pogled so se mu ožile. Umiva se! jo je spreletelo veselo. Nagonsko je začutila, da je to dobro in da se ji ne bo zgodilo nič takega, česar bi ona ne želela. Hodila sta in se slišala hoditi. — Ali veš, kako daleč sva si bila? jo je spet vprašal. Njen pogled je bil alimiinijasto svetal. Kot svetinjico iz Lurda mu ga je zanesla okoli vratu. — Ti si stala pred slaščičarno, je lomil fant svoj led besedi, jaz pa med pobi tam; vsega je bilo petnajst korakov do tebe, a sem vendarle hodil dve leti Zdaj ga je razumela. Vročinski val iz njenega duhovnega jedra jo je predrl. Rdela je, zamirajoča magma! Potem ji je povedal, čigav je. Kam hodi v šolo. Koliko sester in bratov ima. Nič jih ni imel. Nebo nad njima je drvelo nekam proti zahodu. On se je zazrl s pripetim pogledom v bežeče sinje gmote. Kaj bo zdaj naredil? je pomislila ona. Bolečina jo je hotela vreči po tleh. In bi jo, da se ni spom- nila, da bi pokazala meča in perilo. Šla sta naprej. Hoja je bila vse težja. A bila sta že pregloboko v polju, da bi mogla nazaj, ne da bi se videla, kakšna sta povsem čista. Kraj, kjer se bosta ustavila, je prepustil nji. On je že začenjal s trpljenjem sonca: prekrival je svoj vroči sopež in svoje trdo mišičevje po nogah in hrbtu, ki je kovinsko odzvanjalo ob vsakem koraku. Tam, je pokazala ona in poletela. Gibi, telo, glas — vse je občutil že v svojih rokah. Ostmica je bila polna mehkega in krotkega sena. Raztresla ga je okoli sebe. Padala je v mehko, dišečo travo. Valovi okoli nje so vstali. Zašumeli in se ji natočili v ušesa. Duh, sladak in rahlo gnil, jo je pokril. Zamižala je. Svet se je nevarno nagnil. On je mimo prisedel. Odprla je oči Mil smeh, smeh, s katerim je presveta devica Marija gledala ubogega Jožefa, se ji je prikazal na obrazu. Ni vedel, ali naj se je še dotakne. Trepetal je. Ona se je potopila v temo. Nad njo je šumelo daljno nebo. Ali odmev atomske eksplozije pred milijardami let. Predvsem pa je čutila njega. Silo, ki se je v krčih premagovala. Oh, oh .. .! se je vzdigovala v dihanju. Prsi so ji štrlele. Čutila je z njimi zrak. Veter v zraku. Glasove. Zdaj je legel še on. Stegnil roko. Senca roke se je dotaknila njenih prsnih vršičkov. Pogledala je, ker jo je začutila, senco. 210 v zadregi se ji je odsmehnil in odšel s svojo senco nase. Tu je nekaj neznansko dolgih, boječih trenutkov premišljal. Nato se je na slepo stegnu v smer njenih nog in se zabil s konci prstov vanje. Počakal je ko na šipi, kaj bo. Ona se je prestrašila na smrt. Srce ji je ble- jalo ko ovca. On je zravnal prste in začutil pod njimi njeno telesno oblino, ki je strašno žarela. Malce se mu je zatikalo, ko se je pomikal v njeno sveto med- nožje, kjer je doma kraljestvo naše. To se je še vse dogajalo na njenem čudovito razcvelem krilu. Celo osa si ga je prišla ogledat, ali ni morda kaj zanjo med tistimi živimi rožami. Strah je skopnel. Srce ji je tipkalo v želji. Kot petelinja glava ji je uhajalo nizdol. Njegova roka pa je uravnavala njeno pobesnelost. In že je tekla lepo in mirno. Le včasih se ji je uprl kak živec v trebuhu ali kje na nogi. Zašel je više. Cez trebuh in želodčno vdrtino. Tam so se začenjali vrhovi z življenjem v sebi. On sploh ni pomislil na to, ona pa je. Bližal se je prsnim jagodam. Nabreklim, trdim. Zatipkal je sam vrh. Tam je štrlelo drobceno vimence. Skrivil ga je. Ona se je vzpela v vdihu kakor v bolečini. Pogledal jo je. Obraz ji je bil poln sladkega užitka. Toliko ga je bilo, da ji je že šlo na jok. Njen pogled, s katerim se je bil srečal, pa je bil že brezumen. Videl je, da je že pomešala vse strani sveta med sabo. Usta! jo je gledal, poslušal. Bila so trda, mr- mrajoča. Venec hotnosti je sijal okoli njih. Začel se ji je bližati. Ona ga je gledala in ga zamenjala za nebo, ki je drvelo nad njo. Ko je zaslišala še njegov pritajeni dih, je rekla: veter. In tedaj je dihnil v njen razporek svojo toplo moško sapo, dišečo po silni ljubezni in po trdem telesu, ki je vstajalo iz svoje zatrtosti. Odprla mu je usta, polna čudnih zvokov visokih frekvenc. Njtma jezika sta se zapletla. Nastala je vznemirljiva sladkost, ki ju je še bolj zanesla skup. Prislonil se je obnjo. Ona mu je hotela reči: na to sem čakala. A ni mogla. Še bolj se je stisnila k njemu, tako da so se ji prsi razlezle. On pa, ko je začutil raztapljanje nje- nih trdih oblik, se je odmaknil od nje •— ni maral testa pod sabo. Odpoljubila sta se in se gledala bolj streznjena in neumna hkrati. Njene ustnice so bile krvavo rdeče. Polne in čiste. Tak je človek, ko premišlja o Budhi in o Aziji. Zgubljen na veke. In to je božja večnost. Ona je tekla ko sveta reka v ocean. Čutil jo je pod prsti, kako mimo nadaljuje svoje prebujanje v smeri reke. In medtem ko je ona tekla, je on prebiral njen obraz. Celo, obrvi. Oči. Videl se je v njih, kako jo gleda. Otrok sem! se je prestrašil. Otrok! In se je gle- dal. Na trenutke se je čutil otroka in potem očeta tega otroka. Ta občutek se je toliko časa menja- val, dokler ni začutil očetovske bolečine lastnega semena, ki je težilo k sprostitvi. Ona je to v hipu zaznala. Šla mu je z utrujeno mislijo čez stvariteljski obraz. On je bil že zapadel duhovnemu trpljenju in božji odgovornosti, zakaj v tem delcu časa in prostora je bil Bog. Premišljal je, ali naj ustvari človeka ali ne. Tako nastaja oče, ga je opazovala ona. A tako! se je tudi čudila. Bila je vsa razrahljana in pri- pravljena, da sprejme seme božje v svoje grede, ki so od plodnosti kar divjale. Stegnil je roko. Zatipal ji je vrat ves potan. Šel prek drobnih ramène na gole roke, ki so bile posejane z mrazom. V očeh mu je videla, da se je odločil. Vsa se je zašibua. Moj bog, aH mora res biti! Potem pa jo je povabil. Vstala sta in grenko hodila k seniku. Zaprla vrata za sabo. Zajel ju je mrak. Ze perverzno sladki vonj sena ju je dušil. Začel se je slačiti. Ona ga je gledala. Srajco, hlače... Zaprla je oči. On je legel zraven nje. Slišala je šum in njegov dih. Stisnil jo je. Potem ji je začel odpenjati obleko, modre .. . Zažarela sta ko železo. Duh njunega mladega življenja ju je oslepil. Zaupala sta drug po drugem ko slepe ži- valce. Tudi čutila sta se, ko da se iščeta s krem- peljčki. Oh! Potem sta se poiskala drugače. Čutila je, kako se je vanjo utrnila njegova sveta volja. V hipu je zacvetela. V hipu je bila mati. S pogle- dom, ki pije, ga je poiskala. Obležal je bil z zaprtimi očmi zraven nje in po- čival. Zakaj ustvaril je bil človeka in se je moral odpočivati. Ona pa je divjala s svojo lepoto. Bila je rešena vsega strahu, kaj bo. Gledala ga je, kako diha, kako mu utriplje telo. In iz trenutka v trenutek se ji je zdel bolj in bolj znan. Čutila je, da je to tisti, ki jo bo plodil jutri in pojutrišnjem. Ko je odprl oči, je bil ves še v soglasju s tistim, kar se je bilo zgodilo. Še enkrat je zahrepenel po njej. Pustila mu je, da se ji je prislanjah najprej rahlo, potem pa vse inočneje. Njuna jezika sta se spet zavozlala. V njenih ustih so se spet prebudili visoki zvoki. Hip nato je bilo soglasja konec. Na- smehnil se ji je. Ona je bila tiha. Usoda njenega telesa je bila zdaj v njegovih rokah. Prebudil ji ga je bil. — Moja si, ji je rekel in poiskal z roko pramen las in ga ji zatikal za lase. Tisti hip sta začutila, da tečeta skupaj v ocean. Zaprla sta oči. Bog ju je blagoslovil. Potiho sta mislila: to je sreča, sreča, sreča. 211 Tri sestre Nekoč so bile to sestrice. Iz njih so dobili prid- nost, vdanost, potrpljenje, zametek histerije, tisto pač, kar so starši hote ali nehote izzvali sebi v za- bavo ali v pokoro. Sestrice so prihajale na svet ko stopničke: zgornja, srednja, spodnja. Njihov očka pa si je z vso pohotnostjo želel »bikca«. Ko je lezla na svet zadnja črna mucica, je njen očka na stopnicah pilil s cunjo črne čevlje, da bi šel bolj svetal pit. In ker je bilo pijančevanje od- visno od detetovega spola, je mladega Bavcona, ko so mu naznanili spol veselega dogodka, minil smisel za gizdavost in lakota po alkoholu. Čustveni vetrovi so se pomirili na mah. Torej, je mislil grobo, me bodo požrle babe. Ne sin. Volk! Ampak nekaj med ribo in ptico. In je gledal, gledal. Človek bo mislil bogvekam, v resnici pa je v najbližji zid. Po tretji hčerki je nehal misliti na moško pri- rast. Vdal se je ženi, kot se vda vsak moški, ko nakleplje dovolj pamžev, teh kruhkov babjih. Vdal se ji je tako, da je bila žena pogostoma v pravih skušnjavah, kdo naj koga. Leta so tekla. Hčerkice, ljubice, jelkice, mucice, rožice, so rasle, klepetale in v svojih igricah že za- čele težiti k materinstvu. Imele so vozičke, v vo- zičkih punčke, po kotih okoli hiše kozarčke, v njih pa pesek in kamenčke. Oče se je nazadnje čisto potolažil. Punčke so se igrale. Pri hiši je bil mir. BUe so sestrice iz pravljic. Ali iz zagrebških malomeščan- skih slikanic, kjer kažejo bele hlačke in se neslišno smehljajo. Rasle so tako lepo in tako mirno, daleč od tistega fantovskega nemira, ki napolnjuje starše z utrujajočim časom. Res! Nazadnje je bil gospod Bavcon že presrečen, da ima tri »packice«, ki mu prinašajo mir in harmonijo. Iz šol so jo tudi še kar odnesle. Nobena ni za- nosila. Nedolžnost — to mreno na resnično pravem ženskem očesu — so izgubile precej hrupno, ampak za zmerom. Nikoli več se jim ni povrnila slepota. Zdaj so bistro gledale v svet. Bil je lep, pa tudi grd. Začele so spoznavati, da ves moški svet teži k tistemu njihovemu »pogledu«, ki so ga odlepili fantje po nekih klopcah in travcah. Postajati so začele samozavestne in oprezne, zavedajoč se viso- ke cene, ki jo bodo morali odslej plačevati moški. Z drugimi besedami: punce so zares začele težiti k materinstvu. - Začele so lov. Hodile, gledale, govorile so, ko da se jih ta svet ne tiče. Oboževale so najbolj ba- nalne stvari. Izmikale so se hrupnemu in enodnev- nemu. In to je tisti mik, jim je dopovedovala mati, zdaj zvodnica, ki spelje moškega, da zahrepeni po lepoti zakonskega življenja. Sestre so seveda skrivale svojo poželjivost. Vse tri je obsédala tako noro, da se je dalo zdržati le. če se zares niso prikazovale v družbah. Zakaj v njihovih očeh je bil falus tako očit, da bi prej pre- strašile, kot ohrabrile partnerja. Mati pa je gledala nanje kot na vzgojene de- klice. Ni čutila, kaj je v njih. Sama je bila precej mrzla do moža in je mislila, da so hčerke povzele ta ogenj po nji. Edini, ki jih je občutil kot potrebne ženske, je bU njihov oče: poznal je stisko njihovega nagona, vedel je, da jih boli glava in da jih nosi sila, zakopana v mečih in bokih. Poznal je bil pre- več samega sebe. Iz punc je dišala zdaj, če je povohal za njimi prostor, zrak, postelje, njegova strašna kri. Dekleta bi brez težav lahko oplodila svoja tele- sa, ko ne bi nad družino bedelo izročilo, da so aristokratinje in da morajo žrtvovati osebne sreče za nadaljevanje imetja in ugleda. Prva — najstarejša —■ je imela priliko med vojno, ko se je vanjo zagledal SS Sturmbannfüh- rer. Na družinskem zboru so takrat sklenili, da se še nič ne ve za povojno politično ureditev. Oni ne morejo ponuditi roke »utapljajočemu se«, če bo tako, kot pričakujejo, kvečjemu roko sprejemajo. Hči mora počakati na izid vojne. To je bila prva priložnost. Po tej se je začel za Bredo iz Kovc čas strašne samote. Ni in ni, kot zakleto, dobila moškega niti za v sanje. Nikjer ve' ga ni büo zanjo. Vmesna sestra, druga po rojstnem redu, je bUa ne le čedna, temveč tudi na trenutke lepa, kadar jo je obsipalo notranje zadovoljstvo. Bila pa je lahka ko smet. Neodgovorna zase in za druge. Vanjo se je zagledal učitelj. To pa je bil premaj- hen naslov za družino Masaryk, ki je hotela v svojo kri poživitev. Oba, oče in mati, sta želela, da bi se pretakal po njih kakšen »dr.«. In da bi zvezo med šolmaštrčkom in Ireno pretrgali na neboleč način, so jo poslali v Beograd na študij ekonomije. Tam pa je že prvo leto našla na terazijskih pločnikih pravega dr. med. Mati-zvodnica je v Sloveniji z vsemi zvočniki spregovorila v Kovcah, da se tradicija prve družine v kraju nadaljuje: Irena stopa v zakon z dr. Milo- šem Pupačićem. Učiteljček si je brisal očala in prehlajeni nos. Malce je pri tem rdel. Iz svoje sobice je bil gledal dr. Miloša, kako v cilindru in v fraku brede sneg na poti k bodoči tašči. Učiteljčku je ostala mlajša Masarykova. Hilda. Tej se je lepi Notranjec zasmilil. In ker se je bil iz jeze vpisal na filozofsko fakulteto, je bil po krat- kem družinskem posvetu spoznan za vrednega mečkati Masarykovo mlajšo. Po nekaj mesecih so se vsa ta mlada telesa za- čela pretegovati po zakonskih posteljah. Edino starejša je z jezo v telesu in zobeh ter s strupom v glasu čakala. Čakala. Potem je prišlo tudi nanjo. Šestdesetletni Ištvan, Madžar iz Szom- bathelyja, se je po tridesetletnem potepanju po Ev- ropi znašel brez ficka in poklica na mejni črti med 212 Avstrijo in Jugoslavijo. Vse rafinirane vzdrževal- ke so ga namreč zavrgle. Redile so ga trideset let. Zdaj pa v Jugoslavijo, kjer vlada Tito in komu- nizem! Malce ga je stiskalo v prsih, ko so ga vrteli na policiji, spraševali po preteklosti, po političnem prepričanju, po izobrazbi. Ampak vse je dobro pre- bil. Jugoslovani so ptička na hitro slekli in ugo- tovili, da je samo ... In po treh tednih je izkušeni Ištvan že zavohal lačno žensko. Se mlado, s poklicem. Žensko, ki mora plačati, da dobi. Oklenil se je je z zadnjimi močmi. Naredil je z njo nekaj nočnih čudežev, da je Breda od vesele sprostitve praskala in tuhla. Začela sta zakonsko živeti. Ona je hodila v služ- bo, Ištvan pa ji je kuhal. To je znal tako dobro kot delati čudeže. Med praženjem čebuhce se je neki petek prespominjal vseh svojih trideset let gonjenja, vseh žensk, in prestrašen ugotovil, da bo ostal sam, če bo samo še enkrat prestopil kako mejo, žensko ali državno. In da bo crknil lačen. Lotila se ga je prava slabost. Toda ko je hkrati premislil vso Bredo od sinoči, mu je počasi odlega- lo. V njeni nenasitni strasti, njeni pradavnini, kjer je bila samo samica in ne pravnica, je bilo upanje, da ga bo prenašala tudi nemočnega — starca. Na hitro je še premeril svoje fiziološke sposobnosti. Največ še štiri leta ... V času, ko je tudi Breda doživljala pomlad svo- jega starajočega se telesa, je šlo s srednjo sestro vse »naopako«, kakor pravijo na jugu. Vrnila se je bila iz Beograda noseča, in nihče ni vedel, ali se je bila ločila ali ne. Se sama ne. — Ločila sva se, je pripovedovala z globinami joka. Ampak on je slonel ob izložbi in jokal in prosil »neka ga ne ostavim«. — Ja, pa ločila sta se? —■ Sva, je kimala. Nad hišo je legla sramota. Mrak. Mati-zvodnica se je skrivala. Doto so požrli na Ohridskem jezeru. Pojedli in popili so jo z godbo. Hilda in njen učitelj ček, študent filozofske fakultete, pa sta bila prav vzhičena. Hilda zato, ker so ji doma prizadejali občutek, da pobira ostanke, njen mož pa zaradi ponižanj, ki so mu jih nalagali zaradi neakademskoga naslova. Sestre so postajale sestre. Začele so si slediti in obvohavati. To niso bile več ritke v belih hlač- kah, ampak požrte samice, ki so z zanesljivim ob- čutkom ugotavljale čas, ki ga imata oče in mati še na voljo. Bogvaruj, da bi si njune smrti želele ali kli- cale! Za vsemi temi lepimi, dobrimi, nič zlohotnimi mislimi, pa je vznikala pri Hildi kot pri Ireni za- vist zaradi Ištvana, ki bi utegnil postati Bredin mož in s tem dedič. Ištvan, ta topli babji pljunek, kot ga je ime- noval Hildin mož, se je zares želel preko Brede prismukati v ogromno, nenaseljeno hišo. Njegov tihi sen pa je bil, in nosil ga je na obrazu; odpro- dati Bredin delež in izkupiček zapraviti v velikem stilu. Prekleto jasno je bilo, da se bodo temu vsi uprli. Združeni: Hilda, njen mož in Irena, ki je zdaj svoje vdovstvo preživljala doma kot žoga med mlajšo in starejšo. Irena, ta najlažja človeška smet, kakor jo je imenoval Hildin mož, je svoj delež — eno celo hišo zapravila s svojim dr. Milošem v manj kot štirinajstih dneh. Pomlatila sta jo od dimnikov do pragov. Zdaj pa, je razimišljal Hildin mož, hoče še en delež. Hilda pa je rekla: dobi sobo, če bo z nama. Majhen delež sta ji obljubila tudi oče in mati. Dan X, ki je napovedoval, da bo treba opraviti delo s kremplji, se je nezadržno bližal. Hildin mož je dal še poslednja navodila ženi in Irenci, potem pa zginil na partijo taroka. Oče Masaryk in mati Helena sta tako vsako popoldne legla. V kuhinji in jedilnici se je sprehajal samo Bredin vonj po moč- nem potu in njena atletska postava, odeta v lahne cape. Sestri, ki sta se priguncali s cigaretama med prsti, sta izžarevali previdno smrtno sovraštvo. Breda ju je takoj zavohala. Sedla je in zaničljivo natikala na vilice peresca solate. Hilda se je odgugala mimo kot vagonček z zem- ljo. Irena je šla za njo v kuhinjo in tam sta nekaj trenutkov puhali sami. — A ne, je ogovorila Hilda Ireno, sestre bi se lahko pozdravile? Potem je zaprla usta in zašu- mela z nosom. Dim je butnil iz nje ko bala vate. — Žalostno, a res, je pridejala Irena. — A ne, je spet odpela Hilda in zapeketala k štedilniku in otresla pepel ter pregledovala, kaj je še ostalo po loncih. Cigarete je prižigala drugo za drugo. Tako jih je jemala kot zadnje leto moža: brez pravih občutkov in z navajenostjo. — Mi bi se lahko razumeli! je zinila Irena. — Ho, je butnila Hilda. Pa kako, ji je udaril glas skozi nos v dveh šopih. — Ali ni žalostno, se je požalostila spet Irena. Sicer je pa zmeraj imela tako otožen glas. Breda v jedilnici je zvijala solato z zobmi in vlekla v ušesa bolj ton kot besede. Besede je po- znala. Zvok se ji je zdel nov. Ta jo je vzdignU. Naježil. Pognal. — Kaj pa bi rade? se je zadrla. V njenih mo- ških ustih je bil spet moški glas. Noge so se ji zatresle v ritmu. V kuhinji je zašuniotala tišina. Bredo je spačil nekak polsmeh. Njena velika ušesa so lovila že bolečino, tako se je napela. Hilda je glasno puhnila dim. — Lepo bi bilo, je rekla, če bi se pogovarjale iz oči v oči, tako pa ... To zadnje je rekla zase in za Ireno. Breda je nekaj hip>ov napenjala ušesa. Kot kobila je zaznavala najneznatnejša sovraštva. — Pa kaj bi rade? je vprašala previdno. S po- smehom. — Mama pa ata tmiirata, je sprožila Hilda, ona se pa moži. Stik s silo je bil postavljen. Stekla je po telesih kakor mraz. — Kaj pa ga lomiš? se je prva odločila Breda in mogočno vstala. Noge so jo dobro držale. Hilda pa se je ustrašila. 213 Vstopila je Breda. V kuhinji je bilo vroče za- radi ognja v štedilniku, še več pa zaradi sonca, ki se je nago valjalo po nebu. Hilda je gledala Bredo pod noge. V tistih gležnjih je bila kravja moč. Tudi dišale so po parkljih. Hitro je pogledala v Ireno, zaveznico. Irena se je tresla. Utripala je s pogledom ko vži- galični plamen. Morajo trčiti. Čutilo se je. — Irena! Pojdi pa zapri! je rekla mehko. Zatič v vratih je bleknil. Hišo je zajel mrak in tih ota. — Madona, ta cigareta! jo je jezno odvrgla Hilda in prižgala brž novo. Najprej je odpuhala nekaj kupčkov dima, potem pa strastno potegnila vase. — Na dan zdaj z besedo! je hrapavo zahtevala Breda. — Ja, ja, je odnergala Hilda in vlekla. Irena je prekrižala roke na malih prsih. Ko jih je začutila, so se ji zazdele limonine lupine. — Ti, je rekla Hilda in pogledala mimo njenih oči, ti nam delaš sramoto s tistim svojim ... In kot da jo je z vil gnus. — Najprej povej, kaj je tisti moj! je zagrebla Breda v nižine z glasom in s pogledom. Pogled pa ji je že grabil in trgal. — Tisti tvoj, ji je vskočila v hrbet Irena, je navaden slepar. — Ha, se je zarežala Breda in skamnela s sme- hom. Ti to govoriš, jo je poškropila z živo vodo sovraštva. Ireno je zvleklo skup, ko da je ugriznila v limono. Polomila sem ga, je zajokala v sebi. — A, sestrica moja! se ji je škodoželjno smeh- ljala. Hildo je žgal ta Irenin spodrsljaj. Z zobmi je krampala ustnice, potem pa udarila: — Še več kot slepar je, da boš vedela! In sram naj te bo, da nisi mogla dobiti v posteljo drugega ko ta zdrgnjeni »ola gum«. Ta »gum« ni njeno izražanje. To je mož, je spregledavala Breda. Pomahala ji je z roko tik obraza. Prsti so ji utripali v obliki peruti. — Ti pa kar lepo nehaj! Kar molči! S svojim notranjskim pritepencem sta dobila svoje. Tole, kjer stojim, je potolkla z nogami, je moje. Odločno je pogledala sestri v oči. Dve koraldi! je odmislila Hilda. Rekla pa je: — To je še očetovo. — To je moje, je zahtevala Breda. Moje in moje. Vidve sta dobile svoje. Ti, je posebej nago- vorila Ireno, si vtaknila hišo svojim Srbom v dupe. Jaz jo bom pa, je potolkla po mizi — in tega se bojite ■— Ištvanu! Zato da boste vedeli... Irena je zakričala. Slabotno. Vendar je vžgalo. Hildina zadnjica je oživela od prebujene moei. — Kaj si rekla? je zavpila. — O, oh, se je opotekala k pipi Irena. — A vidiš, je pokazala nanjo Hilda. — Ven, ti idiot! se je zakadila Breda v Hildo. Ve ste svoje dobile. Od mojega pa niti prahu, tra- pe trapaste! Zapletli sta se z rokami ko z rogovi — Marija! je dihala in pomežikovala Hilda in se odmikala proti kredenci. — Daaj mir! je zazijala Irena. Breda je za trenutek popustila. — Spusti! je zavpila Hilda. Norec! — Kaj! Kaaj! ji je začela lomiti prste. HUdo je neslo na kolena. — Pomagaj, Irena! Sestra je napadla Bredo odzad. Potegnila je za ovratnik in ji strgala obleko do pasu. Iz reže je pogledala porjavela koža in modre. Breda je z roko zamahnila nazaj in kot vime ujela Irenino brado. Potem je zagrabila niže, na prsih. Gumbi so se usuli ko semena. Zazrla se je z nohti v modre in zarezala ko stenica. Ireno je ta pločevinasti ugriz preplašil. Začutila je neko ne- varno toploto. Jo pogledala. Iz dojke ji je zakap- Ijala kri — Svinja! je zavpila in pljunila. Breda je samo pomežiknila. — Spusti! se je začela spet ruvati Huda. Breda je razprostrla kremlje in jih ji zasadila v lica. Hilda jih je videla, kako se ji bližajo: kakor da bi na njenem obrazu pristajal kragulj. In že ji je steklo toplo, skoraj vroče po obrazu. — Kurba madžarska! je zatulila Hilda. — Kaaj? je zahropla spet Breda. Irena se ji je pognala v boke in ji raztrgala krilo. — Ti, ti, jo je iskala Breda okoli sebe, čakaj, ti, ki te jebaj o nemški epileptiki! Hilda pa je hitro segla v predal po leseno kla- divo za zrezke in usekala Bredo na sredo obraza. Nos se ji je zmehčal ko sliva. Bredi se je v hipu prikazala noč z velikim vozom. Sedla je na zadnjo. Bila je v samih hlačkah. Sestra pa ji je še skočila na meča, da se je Breda stegnila po tleh ko ubita. —■ Svhija! je preklinjala nad njo Irena. Kri z obraza je lovila v dlani. Potem se je pogledala v v stensko ogledalo. Vsa je bila preprežena s krva- vimi sledmi. Kakor mravljinčne steze so se vlekle čez obraz. — A ni to svinjarija! je rekla in se temno gle- dala. Breda na tleh je jokala. Nos ji je rasel v črno bulo. Bilo ga je že za pet kavnih lončkov. Vsaka zase je začela kleti svet. Zunaj pa so vozili mimo avtomobili. Brneli so ko živčne muhe. Toda boj med njimi še ni prenehal. Zdaj se nadaljuje v občutkih in drugih oblikah duševnega življenja. Druga drugo morijo. Včasih je katera tako krvoločna, da vrže atomsko bombo. Pa ne le eno. Cel svet pobije z njimi. In ko je vse mrtvo, se usede na vrh Comolungme in gleda dol na Indijo. Reka Ganges pa se sveti tam spodaj ko bir- manski trak. 214 Problemi, časopis za mišljenje in pesništvo, št. 7в FILOZOFI lA