Erika Matos1
Paraneoplastični sindromi
Paraneoplastic Syndromes
IZvLEČEK
KLJUČNE BESEDE: nevrološki paraneoplastični sindromi, endokrinološki paraneoplastični sindromi,
paraneoplastična vročina, paraneoplastična kaheksija, hiperkalcemija
Paraneoplastični sindromi so redki klinični sindromi, ki nastanejo kot posledica sistem-
skih učinkov tumorjev. Nastanejo po dveh glavnih mehanizmih: neimunološki in imunološki
mehanizmi. Neimunološki mehanizmi so povezani s tumorskim izločanjem hormonov, funk-
cionalno aktivnih peptidov ali citokinov, imunološki mehanizmi pa so posledica navzkrižnih
reakcij protiteles med tumorskimi in normalnimi tkivi. Prizadeti so lahko različni orga-
ni in organski sistemi. Skladno s tem je različna klinična slika. Najpogostejši paraneoplastični
sindromi so: nevrološki, endokrinološki, dermatološki in revmatološki. Drobnocelični plju-
čni rak je najpogosteje pridružena maligna bolezen, sledijo limfoproliferativne bolezni,
ginekološki raki in rak dojk. Paraneoplastični sindromi so lahko prva manifestacija mali-
gne bolezni in zato pogosto predstavljajo diagnostični in terapevtski izziv. Izid zdravljenja
bolnikov s paraneoplastičnimi sindromi je odvisen predvsem od učinkovitosti zdravlje-
nja osnovne maligne bolezni.
aBSTRaCT
KEY WORDS: neurological paraneoplastic syndromes, endocrine paraneoplastic syndromes, cancer
cachexia, neoplastic fever
Paraneoplastic syndromes are rare clinical syndromes due to the systemic effects of tumors.
The two main underlying mechanisms are non-immunological and immunological. Non-
immunological mechanisms are related to the tumor secretion of hormones, functionally
active peptides or cytokines, and immunological mechanisms are the result of cross-reac-
ting antibodies between tumor and normal tissues. Different organs and systems can be
affected with diverse clinical presentation. The most commonly involved systems are the
neurologic, endocrine, dermatologic and rheumatologic. Small-cell lung cancer is the most
commonly associated malignancy, followed by lymphoproliferative disorders, gynaeco-
logic and breast cancer. Paraneoplastic syndromes could be the first manifestation of mali-
gnant disease. They often present a diagnostic and therapeutic challenge. The outcome
of patients with paraneoplastic syndromes mainly depends on the efficacy of underlying
malignant disease treatment.
1 Doc. dr. Erika Matos, dr. med., Sektor internistične onkologije, Onkološki inštitut Ljubljana, Zaloška 2, 1000 Ljubljana;
Katedra za onkologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana; ematos@onko-i.si
293Med Razgl. 2023; 62 (3): 293–302 • doi: 10.61300/mr6203005 • Pregledni članek
mr23_3_Mr10_2.qxd  26.9.2023  9:26  Page 293
KaJ SO PaRaNEOPLaSTIČNI
SINDROMI?
Definicija
Paraneoplastični sindromi (PNS) so skupina
nepravilnosti, ki se lahko pojavijo pri bolnikih
z različnimi, običajno malignimi neoplaz-
mami, in niso neposredno povezane z lego
in rastjo primarnega tumorja ali zasevkov in
tudi niso povezane z zdravljenjem. So posle-
dica izločanja hormonov ali funkcionalnih
peptidov (encimi, rastni dejavniki, citokini)
iz tumorskih celic ali posledica navzkrižne
imunske reakcije med tumorskim in gosti-
teljskim, to je bolnikovim tkivom (1).
Pojavnost
Natančna  pojavnost  in  razširjenost  PNS
nista znani. Ocenjujejo, da ima 10–20% bol-
nikov z maligno boleznijo tudi PNS. PNS
so  pri  teh  bolnikih  drugi  najpogostejši
neposredni vzrok smrti, takoj za maligno
boleznijo. Pojavijo se lahko pri katerem koli
malignomu, najpogostejši so pri drobno-
celičnem  pljučnem  raku,  sledijo  drugi,
predvsem adenokarcinomi (adenokarcinom
jajčnika,  požiralnika,  ledvic),  med  limfo-
proliferativnimi  boleznimi  je  na  prvem
mestu  Hodgkinova  bolezen.  Prizadenejo
lahko  bolnika  katere  koli  starosti,  prav
tako ni razlike med spoloma. Pojav PNS je
lahko povezan tudi z nekaterimi manj agre-
sivnimi neoplazmami, najpogosteje s timo-
mom (2).
Patofiziologija
Patofiziološki  mehanizmi  številnih  PNS
so  še  vedno  slabo  poznani.  Večino  PNS
razložita dva mehanizma: imunološki, ki je
verjetno pogostejši, in neimunološki (2, 3).
Tumorske celice so imunogene in povzro-
čijo  aktivacijo  tako  celičnega  kot  humo-
ralnega imunskega odziva. Ob oblikovanju
protitumorskega odziva celice gostitelje-
vega  pridobljenega  imunskega  sistema
začnejo  proizvajati  protitelesa,  ki  niso
usmerjena proti tumorju, pač pa proti zdra-
vim tkivom gostitelja. Zaradi podobnosti
določenih tumorskih antigenov z antigeni,
ki se izražajo na zdravih tkivih gostitelja,
preko  imunopatogenetskih  mehanizmov
pride do avtoimunskih pojavov (2, 4).
Nosilci  neimunološkega  mehanizma
so hormoni ali njim podobne snovi, funk-
cionalne  beljakovine  ali  citokini,  ki  jih
lahko izdelujejo nekatere tumorske celice.
Ti  lahko  povzročajo  elektrolitske  in/ali
presnovne nepravilnosti, npr. hiponatremijo
zaradi prekomernega izločanja antidiure-
tičnega hormona (ADH) ali hiperkalcemi-
jo  zaradi  prekomernega  izločanja  parati-
roidnemu  hormonu  podobnega  peptida
(angl. parathyroid hormone-related protein,
PTHrP). Zlasti  tumorske celice nekaterih
limfoproliferativnih bolezni pogosto izlo-
čajo  patološke  imunoglobuline,  katerih
tarča  so  različni  deli  živčnega  sistema.
Posledica  so  različne  nevrološke manife-
stacije. Nekateri PNS lahko resno ogrozijo
bolnikovo življenje, so nujna stanja in zah-
tevajo prednostno ukrepanje. Prepoznava je
nujna, saj lahko potencialno reverzibilno sta-
nje, če ostane prezrto ali prepozno prepo-
znano, vodi v nepopravljive poškodbe ali
celo smrt (2, 4).
Klinična slika
Vpliv izločenih hormonov ali funkcionalnih
peptidov  se  kaže  na  različnih  organskih
sistemih, zato so  tudi manifestacije PNS
zelo raznolike. PNS se lahko izrazijo kadar
koli.  Pomembno  je  dejstvo,  da  se  lahko
izrazijo  že pred znano diagnozo maligne
bolezni in so lahko povod za načrtovanje
diagnostike, ki privede do odkritja klinično
prikritega tumorja. Lahko pa se izrazijo tudi
kasneje, v času že znane diagnoze. Prav tako
pojav PNS lahko nakazuje ponovitev, relaps
maligne bolezni, ki je bila v remisiji. V veči-
ni primerov se PNS pojavijo v poznejših
fazah, ko je maligna bolezen že razširjena,
in so pogosto, vendar ne nujno, povezani
s slabo prognozo (1, 2, 5).
Pogostejše  paraneoplastične  manife-
stacije so: nevrološke, revmatološke, endo-
294 Erika Matos Paraneoplastični sindromi
mr23_3_Mr10_2.qxd  26.9.2023  9:26  Page 294
krinopatije, prizadetost hematopoetskega
sistema in kože. Najpogostejša pa je večor-
ganska prizadetost, ki se kaže kot splošna
utrujenost, pomanjkanje apetita, hujšanje,
kaheksija in povišana telesna temperatura
brez dokazane okužbe.
Diagnostika
Diagnostični postopki pri sumu na PNS so
usmerjeni v iskanje prikrite maligne bole-
zni, kadar ta še ni znana, ali na ugotavlja-
nje njene ponovitve. Vključujejo osnovne
laboratorijske  in  slikovne  preiskave  in
glede na najdbe ter klinično sliko usmer-
jene, dodatne preiskave, kot npr. elektro-
foreza seruma, likvorja, določanje nekaterih
specifičnih avtoprotiteles v serumu, likvor-
ju, kot so anti-Hu, anti-Ri, anti-Yo, protite-
lesa proti amfifizinu itd. (1, 3).
Prognoza
Prognoza PNS je raznolika. Ker so PNS obi-
čajno  povezani  z  napredovalim  stadijem
maligne  bolezni,  je  prognoza  bolnikov
s PNS pogosto slaba. V največji meri je odvi-
sna od razpoložljivosti učinkovitega zdra-
vljenja  maligne  bolezni  in  zmogljivosti
bolnika za takšno zdravljenje. Večina bol-
nikov  s  PNS  umre  zaradi  napredovanja
osnovne, maligne bolezni ali zapletov nje-
nega zdravljenja. Ocenjujejo, da približno
ena  četrtina  bolnikov umre  zaradi  nepo-
pravljivih okvar na enem ali več organskih
sistemih, ki so posredno povezane s PNS,
največkrat  zaradi  večorganske  odpovedi
(1, 2, 4, 5).
ZDRavLJENJE
Ključno  zdravljenje  je  učinkovito  zdrav-
ljenje osnovne, maligne bolezni. Vse druge
oblike  zdravljenja  so  simptomatske,  kar
pomeni, da PNS ne zdravijo, ampak lahko
le ublažijo njihove simptome in zmanjša-
jo  ali  preprečijo nastanek nepopravljivih
okvar. Sem sodi imunosupresivno zdrav-
ljenje in plazmafereza. Med imunosupre-
sivnimi zdravili so prva izbira kortikoste-
roidi, redkeje imunoglobulini (poliklonal-
ni imunoglobulini G, v literaturi se ome-
nja  tudi  rituksimab)  in  ciklosporin  (2–5).
V nadaljevanju bodo predstavljene pogo-
stejše oblike PNS. Podrobneje bosta pred-
stavljena primera neimunološko  in  imu-
nološko posredovanega PNS.
Paraneoplastični endokrini
sindromi
Številni endokrini PNS so povezani z ekto-
pičnim izločanjem različnih hormonov ali
hormonom podobnih funkcionalnih peptidov
iz tumorskih celic (tabela 1). Najpogostejši
so: ektopično izločanje PTH-rP, adrenokor-
tikotropnega hormona  (angl.  adrenocorti-
cotropic hormone, ACTH), ADH in vitaminuD
podobnega steroida (6).
Paraneoplastična hiperkalcemija
Hiperkalcemija je najpogostejša elektrolit-
ska motnja pri bolnikih z malignimi bolez-
nimi (tabela 2). Povezana je lahko s kostnim
zasevki ali pa gre za paraneoplastično (humo-
ralno) hiperkalcemijo, ki je lahko posledica
ektopičnega  izločanja  PTH-rP,  1,25-dihi-
droksiholekalciferola (1,25-OHD; vitamin D)
ali druge aktivne substance, ki  se vpleta
v  presnovo  kosti  oz.  homeostazo  kalcija.
PTH-rP po strukturi in delovanju posnema
paratiroidni  hormon  (PTH).  Spodbuja
resorbcijo kosti in ledvično izgubo fosfata.
To vodi v hiperkalcemijo in hipofosfatemijo,
vrednosti intaktnega PTH (iPTH) je ob tem
normalna  ali  znižana.  Ta  patofiziološki
mehanizem hiperkalcemije je najpogostej-
ši  pri  bolnikih  s pljučnim  rakom  in  tudi
nekaterimi  drugimi,  predvsem  solidnimi
raki, kot je rak glave in vratu, ledvice, dojk.
Pri  nekaterih  limfoproliferativnih  mali-
gnih boleznih je vzrok za hiperkalcemijo
ektopično  izločanje  1,25-OHD,  kar  vodi
v prekomerno absorbcijo kalcija iz preba-
vil ter preko povratne zanke supresijo izlo-
čanja  PTH.  Nivo  fosfata  v  krvi  pri  teh
bolnikih  je  lahko  normalen  ali  povišan.
V  laboratorijskih  izvidih  izstopa  visoka
295Med Razgl. 2023; 62 (3):
mr23_3_Mr10_2.qxd  26.9.2023  9:26  Page 295
296 Erika Matos Paraneoplastični sindromi
Tabela 1. Najpogostejši endokrinološki paraneoplastični sindromi. SIADH – sindrom neustreznega izločanja
antidiuretičnega hormona (angl. syndrome of inappropriate antidiuretic hormone release), SCLC – drobnocelični
pljučni rak (angl. small-cell lung cancer), iPTH – intaktni paratiroidni hormon, GIT – gastrointestinalni tumorji,
ACTH – adrenokortikotropni hormon (angl. adrenocorticotropic hormone).
Sindrom Klinična slika Laboratorijski izvidi Pridruženi malignomi Zdravljenjea
SIADH slabost, izguba apetita, hiponatremija, SCLC, rak sečnega omejitev vnosa
glavobol, prebavne hipoosmolaren mehurja, rak prostate, tekočine, dosoljevanje
motnje, mišični krči, serum, hiperosmolaren raki glave in vratu, hrane, demeklocilin,
letargija, motnje urin, visok natrij GIT, rak dojk, limfom hipertonična
zavesti, depresija v urinu raztopina NaCl (3 %)
dihanja, koma 1–2 ml/kg/h
Hiperkalcemija slabost, žeja, poliurija, hiperkalcemija rak dojk, multipli infuzija fiziološke
mišična šibkost, krči, iPTH normalna ali mielom, rak ledvice, raztopine, furosemid,
zaprtje, hipertenzija, nizka vrednost glave in vratu, bisfosfonati,
motnje zavesti, PTHrP povišan ploščatocelični kalcitonin,
aritmije karcinomi hemodializa
(predvsem pljučni)
Cushingov centripetalna hipokalemija, SCLC, karcinoid pljuč, ketokonazol,
sindrom razporeditev maščobe, hiperglikemija, timom, medularni oktreotid,
pridobivanje telesne povišan ACTH karcinom ščitnice, aminoglutetimid,
teže, periferne (ni supresije po GIT, karcinom mitotan, metirapon, 
otekline, mišična deksametazonu), trebušne slinavke, adrenalektomija
šibkost metabolna alkaloza glave in vratu
Hipoglikemija tremor, nemir, lakota, hipoglikemija in nizek mezoteliom, GIT, glukoza,
potenje, krči, motnje inzulin (pri »non-islet sarkomi, pljučni rak, deksametazon,
zavesti cell« tumorjih; GIT, inzulinom prednizon, glukagon,
hipoglikemija in visok oktreotid
inzulin (pri insulinomu)
aKljučno je zdravljenje osnovne, maligne bolezni.
Tabela 2. Mehanizmi nastanka hiperkalcemije. PTHrP – paratiroidnemu hormonu podoben hormon (angl.
parathyroid hormone-related protein), PTH – paratiroidni hormon, 1,25-OHD – 1,25-dihidroksiholekalcife-
rol/vitamin D.
Oblika hiperkalcemije Pojavnost (%) Zasevki v kosteh Povzročitelj
humoralna 80 redko/majhno breme PTHrP
osteolitično/osteoblastna 20 obsežna prizadetost zasevki
ektopično izločanje < 1 različno 1,25-OHD (vitamin D)
1,25-OHD; vitamin D
ektopično izločanje PTH < 1 različno PTH
vrednost  serumskega  kalcija  in  ob  tem
zmanjšana kalciurija. Klinična slika bolni-
ka  je  zelo  odvisna  od  hitrosti  nastanka
hiperkalcemije in višine kalcija v serumu.
Bolniki tožijo o slabosti, suhih ustih, žeji,
poliuriji, zaprtju, splošni oslabelosti. Če ti
simptomi niso prepoznani, sledi dehidracija,
ledvična okvara, nevrološki simptomi, kot
je hipertonija, mišični krči, psihična spre-
menjenost, hipertenzija, življenjsko nevar-
ne  aritmije.  V  diferencialni  diagnozi  je
treba  pomisliti  na  primarni  hiperparati-
roidizem. Nivo iPHT je pri paraneoplasti-
čni  hiperkalcemiji  nizek.  Zdravljenje  je
simptomatsko  in  specifično.  Potrebna  je
izdatna hidracija bolnika z infuzijami fizio-
mr23_3_Mr10_2.qxd  26.9.2023  9:26  Page 296
loške  raztopine  in  stimulacija  kalciurije.
Ključno simptomatsko zdravilo so bisfos-
fonati.  Zdravljenje  s  kalcitoninom  ima
manjši pomen. Vrednost serumskega kalcija
po uporabi kalcitonina običajno hitro pade,
vendar  je učinek  le kratkotrajen. Zato  se
uporablja  redko.  V  redkih  primerih  je
potrebna tudi dializa. V zdravljenju para-
neoplastične hiperkalcemije imajo mesto
tudi kortikosteroidi, ki so pogosto del spe-
cifičnega zdravljenja, zlasti pri limfoproli-
ferativnih  boleznih.  Za  dosego  trajnejše
normokalcemije je ključno učinkovito zdrav-
ljenje osnovne maligne bolezni (1, 5, 6). Med
pogostejšimi  endokrinimi  paraneoplasti-
čnimi sindromi sta sindrom neustreznega
izločanja ADH in Cushingov sindrom, kot
posledica ektopičnega izločanja ACTH (1,
5, 6).
Paraneoplastični nevrološki
sindromi
Nevrološki PNS so redki. Natančna pojav-
nost ni poznana, ocenjujejo, da  je 1–5-%,
vendar je verjetno podcenjena, saj so zara-
di redkosti in kompleksnosti številni PNS
neprepoznani (8). Prizadet je lahko kateri
koli del živčnega sistema: osrednje živče-
vje, živčno-mišični stik, periferno živčevje
ali več nivojev sočasno. Skladno s tem je kli-
nična slika odvisna od nivoja, na katerem
je patološko dogajanje. Diagnostika nevro-
loških PNS je zahtevna, saj so prvi simptomi
in znaki lahko prisotni že pred znano dia-
gnozo  maligne  bolezni.  Najpogostejše
maligne bolezni, pri katerih se pojavljajo
nevrološki PNS, so: pljučni rak, predvsem
drobnocelični rak (do 5% bolnikov),  lim-
foproliferativne maligne bolezni (do 10%
bolnikov),  rak dojk,  jajčnikov, germinalni
tumorji in timom. Patogeneza je verjetno
raznolika  in  pogosto  ni  pojasnjena.  Za
nekatere  je  poznan  imunsko  posredovan
mehanizem, to je navzkrižna reakcija med
antigeni tumorskih celic in njim podobni-
mi  antigeni  živčnega  sistema  (onkone-
vralni antigeni), ki jo izzovejo t. i. onkone-
vralna  protitelesa.  Prisotnost  nekaterih
protiteles je povezana z različnimi nevro-
loškimi sindromi. Prav tako je pri nekem
nevrološkem  sindromu  lahko  prisotnih
več različnih protiteles. Zelo pomembna je
zgodnja prepoznava, saj onkonevralna pro-
titelesa  lahko povzročijo  trajno poškodbo
živčnega sistema, ki vodi v trajno zmanjšano
kakovost  življenja  bolnika.  Diagnostični
postopki so pogosto zahtevni in vključujejo
klinični pregled, slikovne (MR, FDG-PET/CT),
serološke, elektrofiziološke preiskave (elek-
troencefalografija, elektromiografija (EMG)),
analizo likvorja in drugo. Pomembna pre-
iskava je določanje onkonevralnih protite-
les  v  likvorju  in  serumu.  Slabost  te  dia-
gnostične metode je nizka občutljivost in
specifičnost. Do 30% bolnikov nima zaznav-
nih protiteles v serumu ali likvorju, zazna-
mo pa jih tudi pri posameznikih brez zna-
kov in simptomov in brez znane maligne
bolezni. Primeri onkonevralnih protiteles,
ki so pogosto povezani z maligno bolezni-
jo:  anti-CV2  (angl.  crossveinless-2),  anti-
ANNA-1/Hu (angl. type 1 antineuronal nuc-
lear antibody),  anti-Ma2,  anti-PCA-1/Yo
(ATP-aza PCA-1), anti-AGNA/SOX1 (angl.
SRY-Box Transcription Factor 1) (7, 9–11).
Primer PNS na živčno mišičnem stiku
je Lambert-Eatonov miastenični sindrom
(LAMS). Klinična slika spominja na mia-
stenijo gravis. Bolnik toži o šibkosti prok-
simalnih mišic, predvsem spodnjih okon-
čin. Težave ima pri osnovnih dejavnostih,
kot so hoja po stopnicah in vstajanje s stola.
Večkratna ponovitev določenega giba teža-
ve zmanjša. Zgodaj se lahko razvijejo tudi
simptomi prizadetosti  avtonomnega  živ-
čevja:  suha  usta,  zmanjšano  znojenje,
zaprtje,  erektilna  disfunkcija.  Vzrok  so
onkonevralna protitelesa anti-VGCC (angl.
voltage-gated calcium channel antibody),
usmerjena na presinaptično membrano
živčno-mišičnega stika (slika 1). To ima
za posledico zmanjšan vtok kalcija v živ-
čni končič in zmanjšano sproščanje ace-
tilholina.  LEMS  je  pogost  pri  bolnikih
297Med Razgl. 2023; 62 (3):
mr23_3_Mr10_2.qxd  26.9.2023  9:26  Page 297
z drobnoceličnim rakom pljuč (do 3% bol-
nikov),  bolnikih  z  rakom  prostate,  raki
glave in vratu ter pri bolnikih z limfomi.
Diagnostični  postopek  vključuje  klinični
pregled,  določanje  protiteles  anti-VGCC,
EMG. S kliničnim pregledom ugotovimo
zmanjšane ali odsotne kitne reflekse, tipi-
čno se bolnikova mišična moč izboljša ob
ponavljajočih se enakih gibih v nasprotju
z miastenio gravis, pri kateri se zmanjša.
Protitelesa anti-VGCC v serumu so poziti-
vna pri približno 85% bolnikov z LEMS.
Značilen  je  izvid  EMG.  S  ponavljajočo
stimulacijo določenega  živca  izzovemo
postopno vse višje amplitude motoričnih
akcijskih potencialov. Zdravljenje je simp-
tomatsko  in  specifično.  Simptomatsko
vključuje kortikosteroide, v težjih prime-
rih  intravenske  imunoglobuline  in plaz-
maferezo. Vzdrževalno zdravljenje vključuje
rituksimab,  azotioprin  in  ciklofosfamid.
Klinično izboljšanje lahko dosežemo s 3,4-
diaminopiridinom, ki je zaviralec kalijevih
kanalčkov, in z zaviralci acetilholin este-
raze. Dolgoročno pa  je  edino učinkovito
zdravljenje osnovne maligne bolezni (7, 9,
12, 13).
Nekateri drugi nevrološki PNS so: lim-
bični  encefalitis,  encefalomielitis,  suba-
kutna  cerebelarna  degeneracija,  sindrom
zakrnelosti  (angl. stiff person), nevromio-
tonija, optična nevropatija, paraneoplasti-
čna miastenia gravis, avtonomna, motorična
ali senzorična nevropatija in drugi. V tabe-
li 3 so predstavljeni nekateri najpogostej-
ši nevrološki PNS (7, 9, 11).
Za številne PNS patogeneza ni znana.
Med te sodijo številni PNS, ki prizadenejo
kožo (tabela 4), revmatološki PNS (tabela 5)
in  koagulacijske  motnje  s  trombemboli-
čnimi zapleti. Verjetno najpogostejša PNS
sta paraneoplastična vročina in kaheksija
ob maligni bolezni (1, 2, 5, 14).
Povišana telesna temperatura
(paraneoplastična vročina)
Bolnik toži o splošnem slabem počutju, ima
zagone porasta telesne temperature, splo-
298 Erika Matos Paraneoplastični sindromi
Živčni končič
ACh
ACh
ACh
K
+
Ca
2+
anti–VGCC
VGKC
AChR
LRP4
MuSK
VGCC
Mišica
Slika 1. Mehanizem nastanka Lambert-Eatonovega miasteničnega sindroma. ACh – acetilholin, ACh – ace-
tilholin, VGCC – napetostno uravnavan kalcijev kanalček (angl. voltage-gated calcium channel), VGKC – nape-
tostno uravnavan kalijev kanalček (angl. voltage-gated potassium channel), MuSK – za mišico specifična
kinaza (angl. muscle specific kinase), LRP4 – z receptorjem za lipoproteine majhne gostote povezana belja-
kovina 4 (angl. low-density lipoprotein receptor-related protein 4), AChR – acetilholinski receptor.
mr23_3_Mr10_2.qxd  26.9.2023  9:26  Page 298
šno propada, ima slab apetit, izgublja tele-
sno težo. Vzrok so verjetno pirogeni cito-
kini  ali  njim  podobne  substance,  ki  jih
proizvajajo tumorske celice, kot so inter-
levkin-1  (IL-1),  tumorje  nekrotizirajoči
dejavnik (angl. tumor necrosis factor, TNF),
IL-6 itd. Najprej je treba izključiti vnetni
(infektivni) vzrok za povišano telesno tem-
peraturo. Diagnoza paraneoplastične vro-
čine je izključitvena. Spremlja lahko številne
maligne bolezni, najpogostejša je pri lim-
foproliferativnih boleznih,  pojavlja pa  se
299Med Razgl. 2023; 62 (3):
Tabela 3. Najpogostejši paraneoplastični nevrološki sindromi. SCLC – drobnocelični pljučni rak (angl. small-
cell lung cancer), IVIG – intravenski imunoglobulini, EEG – elektroencefalografija, EMG – elektromiografija,
FGD-PET – fluordeoksiglukozna pozitronska emisijska tomografija.
Sindrom Klinična slika Onkonevralna Pridruženi Zdravljenjea Ključne
protitelesa malignomi diagnostične
metode
Limbični spremenjeno anti-Hu SCLC, kortikosteroidi, EEG, MR,
encefalitis razpoloženje, anti-Ma2 germinalni IVIG pregled likvorja, 
obnašanje, anti-CRMP5 tumorji, plazmafereza, FDG-PET
spominske motnje, antiamfifizin rak dojk, ciklofosfamid, 
krči, halucinacije Hodgkinov limfom rituksimab
Cerebelarna ataksija, diplopija, anti-Yo SCLC, kortikosteroidi, MR,
degeneracija dizartrija, disfagija, anti-Hu rak dojk, IVIG pregled likvorja,
slabost, bruhanje, anti-CRMP5 ginekološki raki, plazmafereza, FDG-PET
zmedenost anti-Ma Hodgkinov ciklofosfamid, 
anti-Tr, limfom rituksimab
anti-VGCC
anti-MGluR1
Miastenia napredujoča anti-AchR timom timektomija, EMG
gravis mišična šibkost piridostigmin,
ob ponavljajočih kortikosteroidi,
gibih (bulbarne azotioprin, IVIG,
in obrazne mišice, ciklosporin A,
distalne mišice mikofenolat
okončin) mofetil, rituksimab,
plazmafereza
Avtonomna prizadene anti-Hu SCLC simptomatsko odvisno od
nevropatija simpatično, anti-AchR timom simptomov
parasimpatično anti-CRMP5
in enterično anti-amfifizin
živčevje:
ortostatska
hipotenzija,
suha usta, oči,
moten papilarni
refleks, disfunkcija
prebavil sečnega
mehurja, disfagija
aritmije 
Subakutna parestezije, anti-Hu SCLC, EMG,
periferna bolečine, ataksija, anti-CRMP5 rak dojk, pregled likvorja
nevropatija oslabljeni globoki antiamfifizin jajčnikov, 
kitni refleksi sarkomi,
Hodgkinov limfom
aKljučno je zdravljenje osnovne, maligne bolezni.
mr23_3_Mr10_2.qxd  26.9.2023  9:26  Page 299
tudi pri nekaterih solidnih rakih. Specifično
zdravljenje je zdravljenje osnovne bolezni,
simptomatsko vključuje nesteroidne anti-
revmatike in kortikosteroide (2, 15).
Kaheksija ob maligni bolezni
Kaheksija je pogosta spremljevalka števil-
nih malignih bolezni, predvsem v napre-
dovalen stadiju bolezni. Značilna je izguba
želje po hrani, spremeni se okus hrane, bol-
niki navajajo hitro sitost. To vodi v splošno
zmanjšano  zmogljivost,  hujšanje,  izgubo
mišične  mase.  Mehanizem  je  zelo  kom-
pleksen in ni v celoti pojasnjen, verjetno je
vpletenih več dejavnikov. Razlog so števil-
ni  citokini  in  tumorski  dejavniki,  ki  jih
sproščajo tumorske celice, kot so TNF, IL,
proteoglikani, inzulin, kortikotropin, rastni
dejavniki. To vodi v presnovne nepravilnosti,
ki so prilagojene potrebam tumorskih celic
in  ne  gostitelju,  bolniku.  Spremlja  lahko
katero koli maligno bolezen. Pomembna je
zgodnja prepoznava, v stadiju prekaheksi-
je, saj je takrat pričakovana dobrobit pre-
hranske  podpore  največja.  Nekateri  pa
poudarjajo tudi pomen telesne aktivnosti,
v prid kateri govorijo predvsem rezultati
nekaterih predkliničnih raziskav (16). Spe-
cifičnega zdravljenja ni. V preteklosti je bilo
več poskusov zdravljenja z megestrol ace-
tatom, derivati kanabiola in eikozapentae-
noične kisline, tudi parenteralno prehrano,
300 Erika Matos Paraneoplastični sindromi
Tabela 4. Najpogostejši dermatološki paraneoplastični sindromi. AML – akutna mieloična levkemija, PCO –
sindrom policističnih ovarijev.
Sindrom Klinična slika Zapleti, druga Pridruženi Zdravljenjea
opažanja malignomi
Akantozis žametaste se pojavlja tudi pri adenokarcinomi, topični kortikosteroidi
nigrikans hiperpigmentacije nekaterih nemalignih predvsem rak želodca,
in papilomatozen boleznih (diabetes, tudi pljučni rak, 
izpuščaj na vratu, debelost, sindrom PCO) rak jajčnikov
v pazduhah, na pregibih,
v anogenitalnem
področju
Ihtioza suha koža poznana kongenitalna ne-Hodgkinov limfom, topični lumbrikanti,
z romboidnimi luskami, oblika; povezana tudi pljučni rak, rak dojk keratolitiki (salicilna
ki imajo privzdignjen z nemalignimi kislina),
rob, na ekstenzornih boleznimi (AIDS, antihistaminiki
površinah okončin sarkoidoza) ali
povzročena z zdravili
Paraneo- mehurji in boleče če so prizadeta pljuča, limfomi kortikosteroidi,
plastični erozije po trupu in je nevarnost odpovedi Waldenstromova ciklosporin,
pemphigus okončinah, možna tudi dihanja makroglobulemija mikofenolat mofetil,
prizadetost sluznic in rituksimab,
notranjih organov plazmafereza
Eritroderma suha, luščeča in pordela levkemije, limfomi topični kortikosteroidi
koža, pogosto srbi
»Sweet« akuten pojav bolečih, povišana tel. AML kortikosteroidi
sindrom eritematoznih vozličev temperatura,
po obrazu, oprsju, nevtrofilija
okončinah
Leser-Trelatov nenaden pojav številnih, rak želodca, črevesja,
znak srbečih seboroičnih dojk, pljuč
keratoz po trupu
aKljučno je zdravljenje osnovne, maligne bolezni.
mr23_3_Mr10_2.qxd  26.9.2023  9:26  Page 300
vendar jasna korist katere koli vrste pre-
hranske podpore doslej ni bila dokazana.
Najučinkovitejše je zdravljenje, ki je usmer-
jeno  na  obvladovanje  osnovne,  maligne
bolezni (1, 5).
ZaKLJUČKI
PNS  so  redki  klinični  sindromi,  katerih
pojav  je  povezan  s  prisotnostjo maligne
bolezni. Razlog za pojav so hormoni, funk-
cionalno aktivni peptidi ali citokini, ki se
sproščajo iz tumorskih celic, ali pa gre za
imunološki mehanizem, tj. za navzkrižno
reakcijo protiteles, usmerjenih proti tumor-
skim antigenom in podobnim antigenom
zdravih  tkiv  bolnika.  Prizadeti  so  lahko
različni,  primarnemu  tumorju  oddaljeni
organi oz. organski sistemi. Klinična slika
je zelo raznolika. Ker so PNS lahko prva
manifestacija še neznane maligne bolezni,
je diferencialna diagnoza zelo široka, dia-
gnostični postopki pa zahtevni. Prav tako
je  lahko pojav PNS pri  bolniku,  ki  je  bil
v preteklosti zdravljen zaradi maligne bole-
zni, prvi znak ponovitve bolezni. Ne glede
na to, ali gre za bolnika z znano ali novo
odkrito  maligno  boleznijo,  je  v  primeru
suma na PNS treba izključiti druge možne
razloge za bolnikove težave. Izid zdravlje-
nja bolnikov s PNS je odvisen predvsem od
učinkovitosti  zdravljenja  osnovne,  to  je
maligne bolezni.
301Med Razgl. 2023; 62 (3):
Tabela 5. Najpogostejši revmatološki paraneoplastični sindromi. D/L – desno/levi; RF – revmatoidni faktor,
NSAR – nesteroidni antirevmatiki, EMG – elektromiografija.
Sindrom Klinična slika Laboratorijski izvidi Pridruženi malignomi Zdravljenjea
Hipertrofična betičasti prsti, ni specifičnih lab. tumorji v prsnem košu, ni specifičnega
osteoartro- periostoze tubularnih kazalcev, lahko tudi nemaligne zdravljenja, v primeru
patija kosti, sinovijski izlivi patognominočne bolezni: cistična hujših bolečin
so radiološko vidne fibroza, D/L šant bisfosfonati ali
periostoze na radioterapija
tubularnih kosteh
(distalni deli okončin)
Paraneo- migratorni, neerozivni, ni specifičnih lab. pljučni rak, rak dojk, ni specifičnega
plastični nedeformirajoči, kazalcev, nespecifično jajčnikov, pankreasa, zdravljenja, slab odziv
poliartritis asimetrični poliartritis povišani vnetni kazalci, tudi različni na NSAR
z akutnim izbruhom, artritis je običajno hematološki raki
pogosteje prizadeti seronegativen, RF je
veliki sklepi lahko povišan
Dermato- hitro napredujoče lahko povišana kreatin pljučni rak, rak dojk, kortikosteroidi, NSAR
miozitis in bolečine in mišična kinaza, aldolaza, rak jajčnikov, rak
polimiozitis šibkost, predvsem nespecifično povišani zgornjih prebavil
proksimalne mišice, vnetni kazalci,
vendar lahko tudi značilne najdbe na
distalne, v hujših EMG, biopsiji mišice;
primerih prizadete lahko pozitivni nekateri
dihalne mišice; ob tem serološki testi
lahko tudi heliotropni (antiMi-2, antiMDA-5,
raš, običajno po obrazu antiTIF1y in drugi)
in oprsju in Gottronove
papule, rdeče-vijolično
obarvane papule
z luskami, predvsem
nad malimi sklepi rok,
na komolcih, kolenih
aKljučno je zdravljenje osnovne, maligne bolezni.
mr23_3_Mr10_2.qxd  26.9.2023  9:26  Page 301
LITERaTURa
1. Govinda R, Stinchcombe TE, et al. Paraneoplastic Syndromes. In: Cancer. Principles & Practice of Oncology.
Wolters Kluwer Health; ISBN 978-1-4511-9294-0.
2. Sardiña González C, Martínez Vivero C, López Castro J. Paraneoplastic syndromes review: The great forgotten
ones. Crit Rev Oncol Hematol. 2022 Jun; 174: 103676.
3. Pelosof LC, Gerber DE. Paraneoplastic syndromes: an approach to diagnosis and treatment. Mayo Clin Proc.
2010; 85 (9): 838–54.
4. Henry K. Paraneoplastic syndromes: Definitions, classification, pathophysiology and principles of treatment.
Semin Diagn Pathol. 2019; 36 (4): 204–10.
5. Devita VT, Gadgeel SM, Wozniak AJ, et al. Paraneoplastic Syndromes. In: Devita VT, Lawrence TS, Rosenberg
SA, eds. Cancer: Principles & Practice of Oncology. 9th ed. Philadelphia, PA: Lippincott Williams & Wilkins;
2011. p. 85.
6. Onyema MC, Drakou EE, Dimitriadis GK. Endocrine abnormality in paraneoplastic syndrome. Best Pract Res
Clin Endocrinol Metab. 2022; 36 (3): 101621.
7. DeRight J. Essential Neuropsychology: A Concise Handbook for Adult Practitioners. Cham: Springer; 2022.
8. Vogrig A, Gigli GL, Segatti S, et al. Epidemiology of paraneoplastic neurological syndromes: a population-based
study. J Neurol. 2020; 267: 26–35.
9. Darnell RB, Posner JB. Paraneoplastic syndromes involving the nervous system. N Engl J Med. 2003; 349 (16):
1543–54.
10. Gilligan M, McGuigan C, McKeon A. Paraneoplastic Neurologic Disorders. Curr Neurol Neurosci Rep. 2023; 23
(3): 67–82.
11. Devine MF, Kothapalli N, Elkhooly M, et al. Paraneoplastic neurological syndromes: clinical presentations and
management. Ther Adv Neurol Disord. 2021; 14: 1756286420985323.
12. Sanders DB, Guptill JT. Myasthenia gravis and Lambert-Eaton myasthenic syndrome. Continuum (Minneap
Minn). 2014; 20 (5): 1413–25.
13. Binks S, Uy C, Honnorat J, et al. Paraneoplastic neurological syndromes: a practical approach to diagnosis and
management. Pract Neurol. 2022; 22 (1):19–31.
14. Azar L, Khasnis A. Paraneoplastic rheumatologic syndromes. Curr Opin Rheumatol. 2013; 25 (1): 44–9.
15. Zell JA, Chang JC. Neoplastic fever: a neglected paraneoplastic syndrome. Support Care Cancer. 2005; 13 (11):
870–7.
16. Hardee JP, Counts BR, Carson JA. Understanding the Role of Exercise in Cancer Cachexia Therapy. Am J Lifestyle
Med. 2017; 13 (1): 46–60.
Prispelo 22. 6. 2023
302 Erika Matos Paraneoplastični sindromi
mr23_3_Mr10_2.qxd  26.9.2023  9:26  Page 302