Anton Medved: Valvazorju ob dvestoletnici njegove smrti.                            421
Z novim izdanjem «Ehre des Herzog-thums Krain» je svet spoznal Valva-zorja. Sedaj je prezanimiva knjiga v rokah skoro vsakega izobraženega Slovenca. Gotovo je to že časten spomin zanj. Pa menim, da ni zadosti. Stavijo se spomeniki in vzidavajo plošče vsem zaslužnim možem: ali bi se ne spodobilo, da bi domovina slovenska postavila dostojen spomenik tudi svojemu Valvazorju? Dvestoletnica njegova nas letos kliče in vabi: Valvazor mora do-
biti dostojen spomenik! Pred leti so že klicale «Novice» in mi le ponavljamo njih besede. Res, da mož tolike slave, kakor Valvazor, ne potrebuje spomenika iz kamena ali brona, dela ga delajo nesmrtnega. Ali sramota je, če nima znamenja kraj, kjer počivajo njegove kosti. Naša domovina ne sme tega trpeti. Ni mu treba velikega spomenika. Mal spomenik zadostuje — z jednim napisom, z jedno samo besedo —, in ta je: «Valvasor». To ime pove vse.
Valvazorju
ob dvestoletnici njegove smrti.
Ifred dvesto leti, trudni sin. Na smrtno posteljo si legel;
Objemal te je ljub spomin, Da vzvišen smoter si dosegel,
Plašila ni te hladna smrt: Domovje svoje si proslavil, Spomenik časten mu postavil,
Ki nikdar mu ne bode strt.
V zatišju temnih se smerek Bele zidovi samostana,
Molitve glas in zvončka jek V svetišče vabita zemljana.
Preproste žene in možje, Pobožne tudi grajske hčere, Z vezjo spojeni jedne vere,
Tu mirno našli so srce.
Rodil može je drugi svet, Ki dom so svoj hvalili glasno;
Pozabljeno je mnogo let Domovje naše stalo krasno,
Pozabljeno, dokler tvoj duh, Goreč za dom, goreč za vedo, Mil ti znanja ni v besedo
Za vse ovire slep in gluh.
Pri peči toplo, zunaj led, Brni dekletu nov kolovrat.
Kranjici mladi pravi ded, Kako je stoglav zmaj in stovrat
V krnico zvlekel grajsko hčer, In kaj oči so njega zrle, Ko je nastavljal samostrle,
Sam vrag je vodil polšjo zver.
Za gradom grad se kaže nam Na skali, nad vodo, na gori;
Krog njega stolpi, božji hram, Mostovi in sijajni dvori.
Na steni ščit, oklep in šlem, Izklesan grb in meč nabrušen, V dvoranah vitez mnog navdušen
In mnog obraz, prelep očem.
Na vasi se Gospodov dan Glasi napev iz grl veselih.
Gorenjcev poje zbor močan V kastorcih, pečah snežnobelih.
Ozri se nam na jug oko! Tam v robačah in rapah mehkih Pod lipo vrsta pleše lehkih
Mladenek narodno kolo.
Dvorjanki mili se do tal Mrjoč ljubezni vitez klanja,
Na mandolini pevec zal O slobodi, o časti sanja.
V gospodo grajsko s kmeti vred,
V  plemičev igre, v hude boje,
V  podzemske ječe, v hlapcev roje Strmi osupli nam pogled.
Od svetlih rek, iz trgov, mest, Kjer roka pridna se pregiblje,
Blago do belih nosi cest, Na valih ladija se ziblje;
Do meje vodi nas korak. Tam polje moči krvni curek, Tam pleni in požiga Turek,
Kar je pridelal naš očak.
422
Dr. Fr. L.: Na jutrovem.
Studenec spremljamo solza, Ki lice kmetu je omakal,
In Kacijanarja, moža, Ki je sovražno kri pretakal.
On, strah in groza turških trum, Napadnike je cesto zdrobil; Naposled njega ugonobil
Drugov je črt, vladarjev sum.
Gomilo kopal je Turčin Očetov domu, dedov nadam,
A vstajal je za sinom sin: Andrej Turjačan, Ravbar Adam,
Jošt Turen za teptani rod. Pogasil turškemu je blisku Požrešni ogenj boj pri Sisku,
Pomagal v njem je sam Gospod.
Minulost davno, burni čas, Ki v dome zrl je našim dedom,
Dejanja njih, prirode kras Ti našim si odprl pogledom,
Ki dvesto let-počivaš zdaj. V bogastvu duševnem, ne gmotnem, Pa v delu brez prestanka potnem
S častjo ovenčal naš si kraj.
Slavimo vrednega simi, Ljubezni se čudimo nežni,
Ki jo gojil je do rodii! Ob slavju kličimo hvaležni
Rojakov mu slovenskih zbor: Bil vitez nisi le po krvi, Po duhu si nam vitez prvi,
Na veke slavni Valvazor!
Anton Medved.
Na jutrovem.
(Potopisne in narodopisne črtice. — Spisal dr. Fr. L.)
IX. Nekaj kaj irske lepote.
Da sem v Kajiri videl marsikatero znamenitost, da sem urno prehodil razne dele mesta, da sem slišal o nekaterih stvareh, katere opisujem v teh sestavkih, za to sem dolžan dokaj zahvale vrlemu gospodu o. Frančišku Geverju in njegovim sobratom. Imenovani mož je Ljubljančanom znan, ker je bil pred pol-tretjim letom tukaj z zamorskim duhovnikom o. Danijelom in imel tudi govore o afričanskih razmerah. Na gladkem licu se mu pozna še mladost, star je kakih 33 let; kostanjeva brada, dolgi, svetli lasje iste barve, zvonki glas — vse to je na možu jako prijetno in pri-kupljivo. Po rodu je Bavarec. Bil je živahen dijak, na monakovskem vseučilišču je živel burno dijaško življenje, bil je med tovariši lep mladenič, vedo-željen, hrepeneč po blagih vzorih in vzvišenih delih. Kar začuti v sebi nepremagljiv nagib, da bi se posvetil misi-jonstvu; klical ga je glas božji. Sel je
v Verono in se tu pripravljal za delovanje v srednji Afriki. Mož ima tak značaj, kakoršnega nam opisuje živ-ljenjepisec Knobleharjev. Zna izvrstno precejšnje število jezikov, posebno govori tudi gladko arabski, pred vsem pa ga zanimajo narodi po navadah in lastnostih svojih. Kako me je zanimalo, da hoče čim najbolje spoznavati človeško naravo! Jednako teženje in prizadevanje hitro združi ljudi, in tako sva se tudi midva imela vedno mnogo pomeniti. Njegov predstojnik ga jako ceni, in kadar odpotuje škof Sogaro, name-stuje ga o. Geyer. Prepotoval je Egipet, nekoliko Sudana in puščave; vstrajnost in neustrašenost ga bodeta pač sprem-ljevala še mnogokrat proti jugu.
Vedno vesel in prijazen je jahal z menoj na junaku osliču in me vodil najpreje na najlepši kraj v Kajiri, na c i t a del o — po domače bi rekli: grad — ali k alabasterni džamiji. Ta kraj je na jutrovi strani mesta, kjer se svet vzdiguje in   se   polagoma   dvigne