List 1.
Deželni zbori.
Današnja številka „Novic" izhaja že v letu 1896. Slovenci ne nastopamo tega leta s posebnimi nadami, kajti položaj za nas nikakor ni posebno ugoden. Vse kaže, da bodemo v novem letu imeli zopet le boje za naše narodne pravice, o katerih pa ne vemo, koliko vspeha bodo imeli. Nova vlada noče, ali se ne upa nič konkretnega obljubiti. Od Windischgratzove vlade smo imeli vsaj nekako zagotovilo, da dobimo gimnazijo v Celju, a grof Badeni pa, kolikor je nam znano, nam še ni ni-česa gotovega obljubil. Prijaznih besed je imel pač dosti za nas, kakor za vsako avstrijsko narodnost, a konkretnih obljub se je pa izogibal. Ravno tako malo nad, kakor v vlado, stavimo v deželne^ zbore, ki so se sešli ali se še snidejo te dni, če tudi se govori, da se v njih pojasni politični položaj. Slovenci od deželnih zborov nič veselega ne pričakujemo. Deželni glavar kranjski je naglašal v svojem nagovoru potrebo mirnega in složnega delovanja. Njegove besede bi nas bile razveselile, ako bi mogli verjeti, da bi bile kaj več kakor fraza. Nam se zdi skoro nemogoče, da bi se strasti, ki so se bile tako razvnele pri volitvah, bile kar tako polegle. Dvomimo posebno, da bi stranka, h kateri pripada deželni glavar, hotela tako složno delovanje. Za složno delovanje je treba, da vsaka stranka nekoliko prijenja, a baš te prijenljivosti ne pričakujemo od te stranke, kadar ne bode šlo vse po njeni volji. Veselilo bi pa nas, ko bi se motili, in bi v deželnem zboru zares vsi slovenski poslanci složno delovali v blagor slovenskega naroda.
V  štajerski deželni zbor Slovenci niti ne gredo, kakor so sklenili. Brezpogojno tudi v ta zbor vstopiti ne morejo, ko so jih razžalile vse nemške stranke, sprejemši znano resolucijo proti celjski gimnaziji.
V  štajerskem deželnem zboru Slovenci nimajo prijatelja, morda izvzemši nekaj kmetskih  poslancev, kakor
Kalteneggerja, Hagenhoferja, katerim moramo v čast reči, da niso nam nasprotni in če so tedaj glasovali proti nam, so le glasovali, ker je konservativni vodja Karlon s svojo zavito resolucijo jih bil zapeljal. Kaltenegger je potem v državnem zboru popravil svojo napako s tem, -da je celjsko gimnazijo zagovarjal celo proti Karlonovi volji.
Vlada je skušala Slovence spraviti v štajerski deželni zbor, a se jej ni posrečilo. Sedaj, če hoče v tem oziru kaj doseči, se mora obrniti do Nemcev, da dajo jamstvo, da se Slovenci ne bodo več na podoben način žalili v Gradcu in da se jim zagotove sredstva za narodni razvoj. Vlada pa pri Nemcih ni storila, kolikor vemo, dosedaj še nobenega koraka, pa tudi s svoje strani ničesa storila, da bi zadovolila težnje štajerskih Slovencev, zatorej ne moremo imeti vanjo zaupanja, da bi imela najboljše namene z našim narodom.
Če pojdejo Slovenci v isterski in tržaški deželni zbor, za gotovo ne vemo. Toliko je gotovo, da ne bode brez burnih prizorov, ako pojdejo. V tržaškem pride letos na vrsto zopet prošnja za italijansko vseučilišče, kakor že mnogo let. Zanjo Slovenci ne morejo glasovati, dokler se jim v Trstu ne dovolijo Slovencem niti potrebne ljudske šole. Na takem vseučilišču bi se pa tudi ne gojil avstrijski, temveč iredentovski duh. Sicer pa odločnost in vztrajnost Italijanov mora biti nam za vzgled in vspod-budo. Leto za letom [ponavljajo svoje prošnje, dočim se za osnovo slovenskega vseučilišča ali pravne akademije v Ljubljani jedva kdo zmeni. Mari bi ne bilo umestno, da bi tudi kranjski deželni zbor stvar včasih podrezal. Seveda je malo upanja, da bi se to zgodilo. Večji del slovenskih poslancev pripada stranki, ki se ni upala niti vsprejeti slovenskega vseučilišča v svoj program, pa tudi mej drugimi se ne kaže toliko naudušenja za stvar, kakor bi bilo želeti. Tudi imajo v deželnem zboru Nemci prevelik vpliv,  da bi bil mogoč  kak odločen   korak v tem
oziru.
Slovenci od deželnih zborov v narodnem oziru nič posebnega  ne  pričakujemo  in  sodimo o njih   delovanju
ravno tako, kakor smo pisali pred nekaterimi leti. Važne obravnave bodo v deželnih zborih severnih kronovin Češki deželni zbor se je začel z demonstracijo Mlado-čehov proti namestniku grofu Thunu. Zagnali so velik hrup, ko je jel govoriti ob otvorjenju in izjavili so, da ga nočejo poslušati, ker ima preveč na vesti in ostavili dvorano. Namestnik Thun je mislil, da se mu bode posrečilo z nekaterimi prijaznimi besedami potolažiti Mla-dočehi. Sedaj ve, da se je motil. On in grof Badeni sedaj vesta, da grof Thun mora poprej odstopiti, nego se sploh more govoriti o kakih pogajanjih z zastopniki češkega naroda. Kakšne posledice bode to imelo, ne vemo. Sicer se pa govori, da hočejo v češkem deželnem zboru sprožiti misel na spravo z Nemci. Mladočehi mislijo baje razviti cel svoj program v tem oziru. Po njih mnenju stvar spada v deželne zbore. Točnih poročil nimamo, kakšne pogoje hočejo staviti Mladočehi, a toliko je gotovo, da zahtevajo, da sklepu češkega deželnega zbora pritrdita tudi moravski in šleški deželni zbor in se tako napravi na jednaki podlagi sprava za vse dežele češke krone. Govori se, da pred vsem hočeio Mladočehi zahtevati jednakopravnost češčine in nemščine v vseh treh deželah češke krone v notranjem in vnanjem uradnem poslovanju in pa da morajo vsi državni in deželni uradniki biti vešči obeh deželnih jezikov.
Priznati moramo, da so mladočeški nazori zdravejši od znanih dunajskih punktacij, ker se raztezajo na vse dežele češke krone. Odkritosrčno pa rečemo, da Slovenci se jih ne moremo veseliti. Če se bi Čehom želje izpolnile in izvršitev narodne jednakopravnosti izročila deželnim zborom, prišli bi Slovenci v jednak položaj, kakor so ogerski Slovani, ko so se Madjari pobotali s Hrvati. Čehi bi nam več pomagati ne mogli, ker bi vse bilo le deželna zadeva. Štajerski, koroški, isterski in tržaški deželni zbor bi že znal pristriči Slovencem vse pravice.
Sicer pa mislimo, da bi tudi za dežele češke krone taka uredba ne bila primerna, ker preveč diši po dr-žavnopravnem stališču in se premalo ozira na dejanske narodnostne razmere. Na Češkem in Moravskem bi se pač na ta način rešilo narodno vprašanje, a v Šleziji bi se Poljakom storila velika krivica. V tej deželi je močen poljbki živelj, ki ima ravno tako pravico do narodne jednakopravnosti, kakor Čehi ali pa Nemci. Če se mu ne prizna narodna jednakopravnost, bode poljsko prebivalstvo težilo po zjedinjenju z Galicijo. Zato je pa potrebno, da se za poljske okraje stvar kako drugače uredi. Pri tacih vprašanjih se je treba ozirati na dejanske razmere, ne pa le na stare zgodovinske pravice, vsaj so se še državne meje večkrat morale premakniti po narodnih potrebah in težnjah. Sploh pa mi stojimo na stališču, da se stvar ima vrediti v državnem zboru za vso državo. Član XIX, drž. osnovnih zakonov je državni zakon in se ima tudi izvršiti potom državne zakonodaje. Sicer pa mi dvomimo, da bi sploh iz sprave sedaj bilo kaj. Nemci ne bodo hoteli odstopiti od svojih predpravic v Moraviji in Šleziji.
V  moravskem deželnem zboru bodo cehi zahtevali osnovo češkega vseučilišča in toliko meščanskih šol, da bode njih število primerno številu češkega prebivalstva. Temu se bodo ustavljali Nemci. Z osnovo meščanskih šol bi se seveda deželi naložili novi stroški, ker bi jih bilo treba osnovati kar kacih 100, ker imajo sedaj Nemci obilno tacih zavodov, Čehi pa silno malo. Čehi mislijo odposlati na Dunaj tudi deputacijo k cesarju, da bode prosila, naj odredi, da se ob petindvajsetletnici njegovega vladanja otvori češko vseučilišče na Moravskem.
V  Gališkem deželnem zboru bode huda debata pri verifikaciji volitev, ki gotovo vladi ne bode po volji. Večina bode volitev pač potrdila, a postopanje političnih oblastev se bode javno razkrilo, kar grofu Badeniju ne bode ljubo. Bojev bode v deželnih zborih veliko, a najbrž malo sadu.
------    2    ------