Porocilo 
Prejeto: 1. marca 2024, sprejeto 7. marca 2024 doi: 10.51741/sd.2024.63.3.239-247 
Kombiniran intenzivni program o superviziji 
Od februarja do septembra 2023 smo na Fakulteti za socialno delo izvajali mednarodni kombiniran intenzivni program (KIP) z naslovom »Supervizija 
kot orodje za preprecevanje izgorelosti zaradi socutja« (Supervision as a tool against compassion fatigue in social work). Vodila sem ga Petra Videmšek.
KIP omogoca sodelovanje med razlicnimi partnerskimi univerzami, spod­buja mobilnost študentk in študentov ter uciteljskega osebja in v strnjeni ob-liki zagotavlja izmenjavo stališc in praks. Vprojektu so poleg Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani sodelovali še profesorice in profesor ter študentke in študenti s treh univerz, in sicer iz Finske (Univerza v Jyväskyli), Hrvaške (Oddelek za socialno delo Pravne fakultete Univerze v Zagrebu) in Nizozemske (Kršcanska univerza uporabnih znanosti Ede). To je bil prvi KIP, ki smo ga izvedli na Fakulteti za socialno delo in za nekatere udeležence je bila to prva priložnost, da so lahko izkoristili mobilnost in potovali v tujino. Projekta se je udeležilo 31 udeležencev, od tega 22 študentk in študentov (7 iz Finske, 5 iz Nizozemske, 6 iz Hrvaške in 3 iz Slovenije) ter 7 profesoric in profesorjev. Projekt je trajalpet dni na lokaciji (v Sloveniji), od 18. do 22. septembra 2023, pred in po tem pa so potekala srecanja v virtualnem okolju. Prav zato se projekt imenuje kombiniran, saj kombinira ucenje na lokaciji in prek zooma.
Izbor teme »supervizija kot orodje za preprecevanje izcrpanosti zaradi socutja« ni bil nakljucen, saj socialno delo sodi med poklice z najvecjim dele­žem izcrpanosti, predvsem takšne, ki je posledica socutja. Eden od razlogov za hitro izcrpanost zaradi socutja je gotovo to, da socialne delavke pogosto obcutijo brezizhoden položaj uporabnikov, vživijo se vanje in se pogosto tudi same pocutijo nemocne. Velik delež socialnega dela namrec vkljucuje ukvar­janje z nesreco drugih, to pa socialnim delavkam povzroca velik stres, ceprav se tega pogosto zavemo, šele ko ugotovimo, da nismo vec sposobni ucinkovi-to opravljati svoje službe. 
Pri oblikovanju koncne vsebine programa smo sodelovali vsi udeleženi, tako profesorji in profesorice kot študentke in študentje. To je gotovo poseb­nost našega projekta, saj smo koncept soustvarjanja prenesti v prakso, vse­bine pa so bile prilagojene konkretnim pricakovanjem udeleženih študentk in študentov. Vsebine smo soustvarjali od februarja 2023, projekt pa sklenili 
28. septembra 2023 z zadnjim zoom srecanjem. Vokviru projekta smo imeli 6 virtualnih srecanj in strjen teden v Sloveniji septembra. Virtualna srecanja 

0000-0001-5092-0225 
Socialno delo, 63 (2024), 3:239–247 
so bila namenjena spoznavanju partnerskih organizacij in dolocanju vsebin fizicne izvedbe. 
Eden od pogojev za izvedbo KIP-a je, da obravnava vsebine, ki jih študent­ke in študentje v casu dodiplomskega in podiplomskega študija ne poslušajo oziroma ne na dovolj poglobljeni ravni. Zagotavlja torej dragoceno dodatno znanje. Udeleženci in udeleženci KIP-a so lahko poslušali štiri krovne teme: 
(1) dobro pocutje na delovnem mestu, (2) dajanje in sprejemanje v social-nem delu, (3) supervizija in skrb zase ter (4) kompetence v socialnem delu.
Srecanje smo zaceli z nagovorom v živo dekanje, izr. prof. dr. Liljane Rih­ter. Ker je v stroki socialnega dela najpomembnejša vzpostavitev delovnega odnosa, smo na zacetku prvega dne izvedli vajo »stol na moji levi je prost«. Spoznavanje na igriv nacin je pripomoglo k temu, da v predavalnici ni sedelo vec 30 tujcev, temvec 22 študentk in študentov in 7 profesorjev in profesoric, ki se med seboj poznajo in bodo skupaj izvajali vsebine v okviru programa.
Prvo predavanje je bilo osredotoceno na dobro pocutje na delovnem mestu.Prof. Maija Mättäri van der Kuip (Finska) je predstavila raziskave o tej temi.Opozorila je, da je na koncept dobrega pocutja treba gledati holisticno in upo­števati, s cim vse je dobro pocutje na delovnem mestu (v praksi socialnegadela) povezano. Treba je upoštevati tako organizacijski kot širši socialno-po­liticni kontekst. Avtorica je s tem namenom predstavila dve vrsti stresa: stres,povezan z naravo socialnega dela (z intenzivnostjo socialnega dela, eticne di­leme, delo z ljudmi, ki doživljajo najrazlicnejše travmaticne izkušnje), in stres,povezan s strukturo dela (veliko stresa namrec izvira iz strukture dela).
Avtorica je poudarila, da socialno delo ni nujno samo stresno. Opozorila je tudi na dobre plati poklica, saj lahko pomoc drugim zagotavlja veliko za­dovoljstvo in pripomore k razvoju skupnosti, prav tako pa smo lahko price pozitivnim spremembam, ki jih s pomocjo socialnega dela doživljajo ljudje v stiski. Predavanje smo koncali s spoznanjem, da izcrpanosti in stresa ne sme-mo prevzeti kot obvezen del kariere, saj je to mogoce preseci na vec nacinov. 
To je kot primer dobre prakse v nadaljevanju popoldneva pokazala prof. Kaisa Vuolukka (Finska), ki je predstavila vlogo supervizije pri negovanju skrbi zase. Na predavanju je podrobneje predstavila razumevanje supervizi­je na Finskem. Dosledno je uporabljala poimenovanje profesionalna super-vizija, ki jo razumejo kot posvetovalno intervencijo in orodje pri ucenju na delovnem mestu. Supervizijo je opredelila kot preucevanje in strukturiranje vprašanj, izkušenj in obcutkov v zvezi z delom, delovno skupnostjo in lastim delom. Cilji supervizije so zagotoviti pretok energije, spodbuditi ustvarjal­nost in refleksijo ter prepoznati meje dela. Tudi na Finskem supervizijo razu­mejo kot vseživljenjsko ucenje in kot prispevek k poklicni rasti strokovnjaki­nje, strokovnjaka. Proces supervizije na Finskem je podoben procesu pri nas: supervizijo izvaja zunanji izvajalec, posamezno srecanje trajajo uro do uro in pol, proces pa je dolg od 6 do 12 mesecev.
V okviru predstavitve je avtorica predstavila odprti dialog kot supervi­zijsko metodo. Odprti dialog so pred skoraj 40 leti razvili na zahodnem La-ponskem kot metodo za zmanjšanje zdravljenja na psihiatricnih oddelkih. 
Preizkušali so jo pri ljudeh s shizofrenijo in opazili, da so ob uporabi metode in vkljucitvi svojcev bolniki potrebovali manj zdravil in so se pocutili bolje. To je bila t. i. terapevtska inovacija. Uporabljali so jo tudi v družinski terapiji, 
hitro pa so jo prenesli v supervizijski proces kot metodo strokovne podpore. Predavateljica je poudarila, da je uporaba metode odprtega dialoga spreme­nila lokalno zdravstvo na dveh ravneh. Najprej je bila vzpostavljena kultura 
dialoške komunikacije med osebjem in uporabniki storitev, poleg tega pa se je spremenil nacin obravnave. Namesto diagnoze in zdravljenja, ki ga vodi strokovnjak, so bili ljudje zosebnimi izkušnjami stiske in njihovi svojci pos­tavljeni v središce pogovorov pri iskanju rešitev za situacijo in so bili spod­bujeni k iskanju možnih rešitev zanjo. Organizirani so bili multidisciplinarni timi v skupnosti za zagotavljanje takojšnje pomoci ob krizi. Storitve pa so 
bile organizirane na podlagi potreb ljudi z osebnimi izkušnjami stiske. V izkustvenem delu je profesorica prikazala uporabo dialoškega pristo-
pa. Poudarila je, da se pri tem pristopu refleksivna razprava osredotoca na zunanji in notranji dialog. S pomocjo udeležencev je demonstrirala vodenje reflektirajocega tima. 
Ker namen programa ni bil le posredovanje teorije, temvec neposrednaskrb zase, mreženje in medsebojna podpora, smo vecerno druženje nadaljeva­li v centru Ljubljane. Za dobro mreženje in vkljucenost je poskrbela študentkasocialnega dela Tea Vuga, ki nas je v poznih popoldanskih urah z družabnoigro Scavenger Hunt z iskanjem zakladov na zanimiv in igriv nacin spodbudila
k raziskovanju Ljubljane in medsebojnemu spoznavanju in povezovanju.Naslednji dan smo v okviru programa posebno pozornost namenili temi 
dajanja in sprejemanja pomoci. Predavanje o integrativni perspektivi in 

Slika 1: Gugalnica vzajemnosti – dajanje in sprejemanje krepita medsebojno povezanost. 
vzrokih za izcrpanost zaradi socutja in o tem, kaj smo se naucili o dajanju in sprejemanju, je z delavnico predstavila Hanneke van Wijgerden-Snoek (Nizozemska). Supervizijo je predstavila skozi prizmo trikotnika dajanja, ravnanja in obcutij ter dodala pomen in vpliv družbenega in medgeneracij­skega konteksta. 
Potrebo po pomoci in dajanju pomoci je predstavila skozi prizmo odgo­vornosti. Izhajala je iz anksioma, da potrebujemo druge, drugi pa potrebujejo nas. Zagotavljanje pomoci nam daje moc in obcutek zaslužnosti, sprejemanje pomoci pa v nas vzbuja obcutek, da smo drugim nekaj dolžni in hvaležni. Vezi med enimi in drugimi se tako krepijo.
Popoldanski del je z izvedbo delavnice »Reka življenja z elementi psiho­drame v kontekstu samospoznavanja (osebne rasti)« popestrila dr. Kristina Urbanc (Hrvaška). Predstavila je koncept samospoznavanja (self knowledge) kot najpomembnejše modrosti. Poznavanje samega sebe omogoca stik s sabo (individualno delo) in z drugimi (skupinsko delo). Ce ozavestimo svojo žalost, jezo ali nezadovoljstvo, si lahko vzamemo cas, da se s temi obcutki ukvarjamo, jih predelamo. Tako dolgorocno vzpostavimo boljši nadzornad svojim življenjem in pridobimo vecjo samozavest. Profesorica je na delavni­ci predstavila nekaj tehnik, ki nam lahko pri tem pomagajo. Predvsem je to uporaba metafor in simbolov; sprašujemo se, kaj tam metafore govorijo o nas samih, zakaj so nam doloceni simboli pomembni, kakšne obcutke zbujajo v nas ipd. Pri uporabi metafor izhajamo iz predpostavke, da verbalna komuni­kacija ne more dovolj natancno izraziti vseh naših misli in obcutkov. Obcutki in stanja so bolj povezani zdesno (intuitivno) hemisfero možganov kot z levo (analiticno, kavzalno), kjer je središce za govor. Zato je pomembno spoznati 

Fotografija 1: Udeleženci kombiniranega intenzivnega programa na Fakulteti za socialno delo. (Foto: Arhiv Petre Videmšek) 
tehnike, ki omogocajo izražanje custev in stanj po kakšnih drugih kanalih (ne 
racionalno-verbalnih). 
»Reka življenja« je ena od tehnik za razvijanje samospoznavanja in spo­sobnosti za socutje. Reka je metafora z veliko mocjo: ovinki simbolizirajo ovire, krize, tveganja, a reka vedno najde pot in tece naprej. Ta holisticni pri-stop je razvil nemški družinski terapevt in supervizorPeter Nemetschek. Vskupini smo bili povabljeni, naj vsakzase nariše reko življenja naše poklic­ne poti, kako smo postali socialni delavci, delavke. Po kreativnem risanju je sledila predstavitev zgodbe: »Jaz sem reka, ki …,« pri kateri smo našo sliko opisali. Skupina je poslušala predstavitve in podala povratno informacijo na predstavljeno zgodbo.
En dan v tednu fizicne mobilnosti v Sloveniji smo obiskali Socialno
varstveni zavod Hrastovec in tam organizirali okroglo mizo o superviziji
v teoriji in praksi. Predstavljeni so bili: zavod Hrastovec (Tadeja Bohak),
teoretske podlage za izvajanje skrbi zase (Petra Videmšek) in raziskava o
tem, kaj kažejo podatki o skrbi zase med slovenskimi socialnimi delavkamiin delavci (Primož Rakovec).
Tadeja Bohakje poleg predstavitve institucije Hrastovec sodelujoce na­govorila k razpravi tako o oblikah podpore kot o institucionalnem življenju, predstavila pa je tudi konkretne primere skrbi zase v okviru zdravja na delu. Promocija zdravja na delovnem mestu je namrec v skladu z dolocili Zakona o varstvu in zdravju na delovnem mestu dolžnost delodajalca. Okrogla miza je bila namenjena tudi seznanitvi s konkretnimi nacini dela v praksi. Dr. Jernej Kovac je kot supervizor predstavil prakticne izkušnje z izvajanjem supervi­zije v zavodu Hrastovec. Predstavil je model supervizije, po katerem dela, in prednosti supervizijske podpore strokovnim delavkam, ki delajo z ljudmi s težavami z duševnim zdravjem.
Dr. Petra Videmšek je kot predstavnica Fakultete za socialno delo Uni-verza v Ljubljani v okviru predavanja You can’t pour from an empty cup: the importance of supervision for self-care (»Iz praznega kozarca si ne moremotociti: pomen supervizije pri skrbi zase«) poudarila, da skrb zase ni le od­govornost posameznika, temvec organizacije, ki zagotavlja razlicne oblikepodpore za zaposlene. Poudarila je, da morajo strokovne delavke najprejposkrbeti zase, ce želijo ucinkovito skrbeti za druge. Poudarila je, da je tre­ba v stroki narediti preobrat od tega, kar ni možno, k temu, kaj vse nam jeuspelo narediti. In da si moramo za te spremembe prizadevati vsi. Spre­membe so mogoce in pomembno je, da na napake pogledamo iz druge per-spektive, s pozitivne strani in iz pozicije odpornosti. Obcutek krepitve mocistrokovnih delavk namrec omogoca, da lahko težavo preoblikujemo. Pravtako pa lahko govoro uspehu poveca upanje. Vse to strokovnim delavkamomogoca, da obcutijo zadovoljstvo. S tem veseljem in zadovoljstvom se obopravljanju dela pogosto ne ukvarjajo. Pravzaprav je veselje zaradi socut­ja povezano s tem, da vidimo napredek pri delu z ljudmi, da smo pozornina majhne spremembe in prepoznavamo pozitivne ucinke soustvarjanjarešitev pri vsaki osebi, s katero sodelujemo. Strokovne delavke lahko ob pomoci drugim doživljajo zadovoljstvo, ki je posledica socutja in rezultatovpomoci drugemu.
Predavateljica je pokazala, kako se je v supervizijski praksi spreminjalo dojemanje tega, kaj so najboljše podlage za ucenje, kaj je strokovnim delav­kam v podporo pri spoprijemanju z izzivi v praksi, in poudarila, da za dosego veselja zaradi socutja v stroki socialnega dela potrebujemo preobratk spoz­nanju, kaj zmoremo, ne pa da se ukvarjamo s tem, cesa ne zmoremo. Ukvarjati se moramo s pozitivnimi ucinki dela in jih predstavljati. Tako bomo spremi­njali tudi identiteto stroke socialnega dela. Takšni pristopi pa vsekakor niso zgolj stvar strokovne delavke, temvec celotnega kolektiva in tudi supervizij­skih procesov. Prihodnost supervizije je zato v tem, da supervizija postane priložnost za refleksijo, v kateri naj bi supervizantke obcutile cim vec ponosa in pozitivnih obcutkov glede opravljanja svojega dela, na podrocju custvene­ga doživljanja pa tako spoznajo, kaj je bilo dobrega v slabi situaciji in v cem so bile uspešne. S tem lahko v supervizijskih procesih presegamo izcrpanost za­radi socutja in jo nadomestimo z veseljem zaradi socutja. Strokovne delavke namrec potrebujejo spodbudo in razvidnost, da pripomorejo k pomembnim korakom za spremembe ljudi, ki se srecujejo s številnimi izzivi. 

Fotografija 2: Okrogla miza v zavodu Hrastovec (od leve proti desni: Tadeja Bohak, Petra Videmšek, Jernej Kovac, Primož Rakovec). (Foto: Borut Petrovic Jesenovec) 
Dr. Primož Rakovec s Fakultete za socialno delo je predstavil rezultate raziskave o skrbi zase med slovenskimi strokovnimi delavkami na podrocju socialnega varstva (Videmšek in Rakovec, 2024). Iz kvantitativne raziska­ve, ki je bila opravljena med strokovnimi delavkami na podrocju socialne­ga varstva v Sloveniji, izhaja, da je socialno delo stresen poklic, saj je 90 % anketirank v zadnjem letu vsaj obcasno doživljalo stres na delovnem mestu veckratna mesec, 84 % pa vsakdan. Dvainsedemdeset odstotkov anketirank je ocenilo, da so stresni dogodki v službi v zadnjem letu vsaj obcasno vplivali na njihovo zasebno življenje. Zaradi stresa na delovnem mestu pa je 50% an-ketirank v zadnjem letu vsaj obcasno razmišljalo o zamenjavi službe. Razis­kava je pokazala, da se 96 % vprašanih strinja, da je skrb zase zelo pomemb­na za dobro pocutje in poklicno delo. A le 38 % se jih popolnoma strinja, da znajo sami poskrbeti za svoje dobro pocutje. Še manjši odstotek (23 %) so­delujocih v raziskavi skrbi zase vsakdan. Samo 18 % vprašanih se strinja, da jih delodajalec spodbuja k skrbi zase. Hkrati pa jih kar 74 % pogreša dodatno izobraževanje o krepitvi odpornosti in skrbi zase, ki bi se ga v veliki meri tudi udeležili (71 %). Vprašane menijo, da so najvecje ovire pri skrbi za dobro po-cutje in poklicno delo: pomanjkanje casa (43 %), preobremenjenost z delom (28 %), utrujenost (11%) in odnosi na delovnem mestu (6 %).
Ceprav 18 % vprašanih meni, da jih delodajalec spodbuja k skrbi zase, jih le polovica od njih (9 %) prepoznava, da jim delodajalec možnost takšne skrbi zase tudi zares omogoca. Na drugi strani pa kar 58 % vprašanih meni, da zase lahko poskrbijo le na osebni ravni.
Iz rezultatov raziskave je razvidno, da sodelujoce zelo razlicno razumejo potrebo po skrbi zase, uporabljajo pa razlicne tehnike in metode skrbi zase, tako na fizicnem podrocju skrbi zase (redna in zdrava prehrana, dovolj spa-nja, ukvarjanje s telesnimi aktivnostmi in dopustovanje) kot na podrocju psi-hološke skrbi zase (samorefleksija in sporocanje svojih potreb in želja dru­gim). Le 9 % sodelujocih v raziskavi piše dnevnik, 13 % pa se jih po pomoc obrne k psihoterapevtki ali svetovalki. Na custvenem podrocju skrbi zase sta v ospredju ohranjanje stikov in preživljanje kakovostnega casa z ljudmi, v družbi katerih uživajo. 

Fotografija 3: Zadovoljni udeleženci KIP-a na Ptuju. (Foto: Borut Petrovic Jesenovec) 
Na poti v Ljubljano smo dobesedno poskrbeli zase tako, da smo se spros­tili še ob ogledovanju Ptuja.
Izjemno dobrodošla tema programa so bile kompetence. Temo »Kajimajo kompetence socialnega dela s supervizijo in izcrpanostjo«, je na igrivin zelo interaktiven nacin predstavil dr. Marko Buljavec z Univerze v Zagre-bu. Prezentacijo je zacel s tremi vprašanji, na katera smo morali sodelu­joci odgovoriti s cim manj besed. Pozval nas je, da na listek napišemo enonašo odliko kot socialni delavci in delavke, eno spretnost/sposobnost, kijo imamo kot socialne delavke, delavci, in eno slabost, šibkost, ki jo imamokot socialne delavke/delavci. Predstavitev je nadaljeval z razlago o tem,kaj so poklicne kompetence, in pojasnil njihov pomen za socialno delo, pritem pa kompetence opisal kot sposobnost za integracijo in uporabo znanj,vednosti in spretnosti socialnega dela v konkretnih situacijah v praksi so-cialnega dela. Predstavil je kompetence v socialnem delu, ki jih je sprejelSvet za izobraževanje o socialnem delu leta 2022: eticno in profesionalnovodenje, skrb za clovekove pravice, raznovrstnost, vkljucevanje, pravicnostin vkljucenost v prakso, sodelovanje v raziskavah, ki temeljijo na praksi,sodelovanje v skupnosti, delo s posamezniki, družino in skupnostjo. Napredavanju je analiziral, kako udeleženke in udeleženci ocenjujemo našeodlike, spretnosti in slabosti. Dobro pocutje socialnih delavk in delavcevse lahko poveca z negovanjem socutnih odnosov z ljudmi, ki potrebujejopodporo in pomoc.
Vprogramu so bile enako zastopane vse države udeleženke, saj so preda­vanja izvedli profesorice in profesorji iz vseh vkljucenih držav, prav tako pa smo poskrbeli za vkljucenost študentk in študentov v program. Vsebine, ki smo jih poslušali in jih na delavnicah tudi preizkusili, so pokazale, kako zelo pomembno je v socialnem delu poskrbeti za svoje dobro pocutje, saj lahko le tako ucinkovito pomagamo tudi drugim. 
Po koncu KIP-a smo izvedli evalvacijo. Pokazala je, da je bila izvedba zelo uspešna. Študentke so ocenjevale tako vsebine kot tudi preostali program, ki smo ga v okviru intenzivnega programa pripravili. Pokazalo se je, da si vsi želijo še vec podobnih aktivnosti, nanizali pa so tudi ideje, ki bi jih želeli obravnavati v kakem prihodnjem KIP-u. Vsi so pokazali interes za nadalje­vanje zacetega sodelovanja. Gotovo gre uspeh pripisati tudi temu, da je pro­gram nastajal dolgo. Idejni projekt je bil na razpis za financiranje poslan že leta 2020, a je zaradi epidemije koronavirusa odpadel. Od oddaje projekta do dejanske realizacije so se tako vsebine nadgrajevale, teme pa so se vsebin­sko bolj povezovale. Cilj je postajalvedno jasnejši, prav tako namen samega projekta.
Projekt, ki smo ga izpeljali v okviru KIP-a, je bil odlicna priložnost, da so študentke in študentje poglobili zanje s podrocja njihovega zanimanja. Dopolnili so znanje, usvojeno na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Hkrati pa so ustvarili mrežo za medsebojno, mednarodno podporo. 
Evalvacija KIP-a je pokazala tudi, da takšni programi spodbujajo k inter-nacionalizaciji socialnega dela in vracanju h koreninam, k vprašanju, zakaj se sploh odlocamo za poklic, ki ga opravljamo. Prav tako je projekt še enkratpokazal, da je zelo pomembno sodelovanje med profesorji in študenti. Sso­ustvarjanjem programa in odgovarjanjem na individualna pricakovanja štu­dentk in študentov smo omogocili, da se je slišalglas posameznika, hkrati pa je individualno zanimanje postalo tudi kolektivni interes, saj smo se vsi prepoznali v temah, ki smo jih obravnavali. 
Petra Videmšek 
Vir 
Videmšek, P. & Rakovec, P. (2024). Self-care among Slovenian social workers: understand­ing and barriers to self-care. Journal of Social Work Practice, 38(3), 349–362.