Aleš Graber Demistifikacija elitne izobraževalne institucije EUN-JUNG, SHIN (2015): Verita$: Harvad's Hidden History. Oakland: PM Press. Knjiga Verita$: Skrita zgodovina Harvarda je kljub pomanjkljivostim pomembno delo zaradi več razlogov. Prvič, vpenja se v splošni tok kritike neoliberalizma s tem, da pokaže vlogo Harvarda kot elitne izobraževalne insti- tucije pri nastajanju in ohranjanju neoli- beralnega modela organizacije družbe. V tem pogledu je knjiga pomemben element v mozaiku vednosti o neolibe- ralizmu, ki se dobro dopolnjuje s knjigo Naomi Klein Doktrina šoka. Drugič, sku- paj z obravnavo zgodovinskih prelomov (nastajanje ZDA, čas industrializacije, vprašanje segregacije, druga svetov- na vojna, čas hladne vojne itd.) prika- že vlogo vlogo elitnih intelektualcev pri aktivnem ohranjanju statusa quo. Iz obravnave mnogih družbenih kon- fliktov je jasno razvidno, kako Harvard kot univerzitetna institucija opravlja funkcijo reprodukcije razredne druž- be. Največ o tem povedo dejanja in izjave vidnih predstavnikov, kot je npr. nekdanji rektor Harvarda L. Summers, ki je v svojem govoru leta 2005 pou- daril, da lahko akademske neuspehe žensk pojasnimo s prirojenimi naravni- mi lastnostmi. Tretjič, knjiga prikazuje univerzo, ki je v svojem delovanju daleč od deklariranega ideala iskanja resnice (veritas je slogan, vpisan v harvardski grb) in čedalje uspešnejših bojev kri- tičnega dela univerzitetne skupnosti. Slednja sproža različna vprašanja: od vloge univerze skozi čas, vloge univerze v državah v centru svetovnega sistema, do vprašanja odnosa med vednostjo in oblastjo ter nenazadnje preoblikovanja univerze v prihodnosti. Pomanjkljivosti obravnavanega dela Shin Eun-jung (1972–2012) po eni strani odražajo naravo predmeta preučevanja – skrbno prikrito zgodovino elitne insti- tucije vladajočega razreda – po drugi pa sam habitus in življenjske preokupacije avtorice. Shin Eun-jung je namreč otrok vstaje v mestu Gwangju (1980) proti vojaškemu diktatorskemu režimu Južne Koreje, ki so ga ZDA aktivno podpira- le. Vstaja je zaznamovala njeno življe- nje, saj je aktivistično držo ohranila do konca življenja. Diplomirala je iz korej- ske literature in poezije, magistrirala pa iz psihologije in na začetku delala na televiziji, pozneje pa se je vse inten- zivneje ukvarjala z dokumentarnim filmom. Knjiga Verita$ je nadgradnja istoimenskega filma, za katerega je pre- jela nagrado za režijo na mednarodnem filmskem festivalu v New Yorku. Pomanjkljivost knjige je prav slog raziskovalnega novinarstva, ki postre- že s kopico podatkov in nazornih pri- merov, a je podatkov včasih preveč, Čitalnica | Recenzije 93 Notranja_263.indd 93 18/04/16 11:22 povezave med akterji in institucija- mi pa bi bile lahko bolje prikazane kot tudi postavljene na višjo koncep- tualno, raven. Mestoma je slog rahlo senzacionalističen in bolj primeren za naracijo dokumentarnega filma. A morda je naša kritika motivirana prav s težavnostjo avtoričinega predmeta pre- učevanja in raziskovalnim potencialom empiričnega bogastva, ki ga je uspe- la zbrati. Knjigi do dobre monografije manjka tudi nekaj celovitosti. Spremna beseda, prehodi med poglavji in epi- log namreč delujejo umetno in rahlo prisiljeno. Dodatna težava je v tem, da bo bralec/bralka najverjetneje že po nekaj poglavjih ugotovil temeljni vzo- rec delovanja mnogih harvardskih, po moči hlepečih, intelektualcev: idejam ali ljudem na oblasti je treba streči, pa naj gre za lov na čarovnice in da kot dekan Filozofske fakultete loviš nekda- nje »komunistične« profesorje in profe- sorice, ko to ne uspeva obveščevalnim agencijam; ali da pomagaš ustanoviti CIA, promoviraš in izvajaš evgeniko, pripraviš psevdointelektualno legitima- cijo bombardiranja Vietnama ... Preprosto rečeno, poante zgodb se v različnih obdobjih ponavljajo, samo imena akterjev se menjavajo, zaradi česar postane večurno in natančno branje hitro dolgočasno. Recenzijo bi lahko še zaostrili z opazkami o mesto- ma moralističnem tonu, praznih stav- kih tipa »takšne prakse niso v interesu skupnosti« in odsotnostjo mogočih reši- tev, a s tem bi naredili krivico delu, ki konec koncev z naslovom ne obljublja nič drugega kot razkritje in prikaz skrite zgodovine Harvarda. Te pa ni mogoče spremeniti. Harvard je bil ustanovljen leta 1636 in je imel doslej osemindvajset rektor- jev, kar veliko pove o trajanju posa- mičnega rektorskega mandata oziroma zasedanja položaja. Prav tako je zanimiv podatek o pravilu, po katerem rektorja ni mogoče odstaviti. Prva ženska je položaj rektorice zasedla leta 2007. Harvard upravlja organ Korporacija, ki je še do nedavnega imel le sedem članov z dosmrtnim mandatom. Leta 1989 je postala članica Korporacije prva ženska, leta 2000 pa prvi Afroameričan. Poleg tega je najvišji organ na Harvardu najstarejša korporacija v Zahodnem svetu. Člani Korporacije že od samega začetka niso dekani in profesorji, tem- več ljudje z močjo, ki ne izvira iz kultur- nega kapitala. Proti koncu 19. stoletja so položaje začeli zasedati podjetni- ki, bančniki in korporativni odvetniki. Bolj kot je en odstotek Američanov bogatel, bolj so bile univerze odvisne od individualnih donacij. Harvard je pri tem pravi učbeniški primer, saj so člani družine J. P. Morgan in Rockefeller poleg velikega dela gospodarstva obvladovali tudi Harvard. Morganov vnuk je v nadzornem odboru sedel skoraj 50 let (1935–1982); M. Higgison je položaj v Korporaciji zasedal 26 let, obenem pa je bil član upravnega odbo- ra J. P. Morgan. Podobno prepletanje je najti pri Rockefellerjih. A vse to verje- tno lahko razumemo, saj sta v določe- nem času ti dve družini obvladovali 65 odstotkov največjih korporacij v ZDA in zagotovo je bilo težko najti neodvisne ljudi za upravljanje univerze. Harvard je velika univerza, s proraču- nom težkim okrog 35 milijard dolarjev, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 263 | Čitalnica 94 Notranja_263.indd 94 18/04/16 11:22 tj. skoraj štirikrat več od letnega prora- čuna Republike Slovenije. Neoliberalne reforme so sprožile preobrat pri upravljanju s sredstvi. Upravljanje se je spremenilo iz konservativnega v izjemno tveganega in špekulativnega. Na neki stopnji finančne krize je Harvard ostal brez likvidnostnih sredstev, torej brez denarja za izvajanje izobraževanja, in je moral prodati velik del premože- nja. Zato je svoja sredstva začel uprav- ljati kot sklad tveganega kapitala. Pri tem je bil zelo uspešen, saj je kot izobra- ževalna institucija oproščen davkov in je tako pridobil prednost na trgu. Zaradi tega ga nekateri imenujejo sklad tvega- nega kapitala s knjižnicami. Leta 2001 je bil vpleten v škandal med Enronom in Highfields Capital, investicijsko druž- bo, ki upravlja s celotnim harvardskim denarnim tokom. Univerza je namreč pridobila 50 milijonov dolarjev, ko je prodala Enronove delnice, a prodala jih je tik pred Enronovim kolapsom. Pri tem pa ni šlo za srečo ali naključje, temveč za to, da je bil Enronov glavni finančnik tudi član harvardske Korporacije. Med zanimivimi povezavami najdemo tudi finančno povezavo z družinama Bush in Bin Laden. Harvard je Bushevim plače- val, od Bin Ladnovih pa denar prejemal. Izjemno zanimiv je del knjige z naslovom Tradicija Harvarda: bogati, beli in moškega spola. V njem lahko beremo o tem, kako je selekcijska stopnja za vpis 6-odstotna na neplačljivih mestih in le 30-odstotna pri tistih, ki so priprav- ljeni izobraževanje plačati. Ali pa o tem, kako je prvi rektor iz vrst navadnega ljudstva, J. B. Conant, opisal svojo izvo- litev: »Leto 1933 je bilo pomembno za Nemčijo, Ameriko in zame. Hitler se je vzpel na oblast, F. Roosvelt je zasedel položaj predsednika ZDA, jaz pa sem postal rektor Harvarda.« (str. 41) Del o evgeniki pokaže, da so se nacisti v svojih rasni teoriji pogosto sklicevali na ameriške kolege. E. East in W. Castle, biologa s Harvarda, sta leta 1910 trdila, da se bodo iz zvez med črnci in belci rodili inferiorni otroci; W. McDougall z oddelka za psihologijo je zagovar- jal zamenjavo demokracije s kastnim sistemom, ki temelji na bioloških zmo- žnostih in omejevanju »parjenja«; C. Davenport z Nacionalnega inštituta je oblikoval načrte za odstranitev približno enajst milijonov Američanov (od slepih in neplačnikov glob, do revnih ali sla- boumnih). Študenti so leta 1848 preprečili vpis H. K. Hunt na harvardsko medicinsko fakulteto kljub temu, da je bila zdrav- nica v Bostonu že 15 let. Vključeni so bili v enoto za razbijanje stavk, v kateri so vzklikali: »Defend your class«. Prvi ženski asistentki predavateljici (1919) je Medicinska fakulteta postavila tri prepovedi: včlanitve v vse harvardske klube, ogledov nogometnih tekem in udeleževanja proslav in parad. Slednje je samo kratek pregled nekaterih dejstev o harvardski zgodo- vini, ki presenečajo. Knjiga Shin Eun- jung je polna še drugih presenetljivih navedb: o vlogi Harvarda in njegovih intelektualcev pri ustanovitvi CIA; začet- ku procesa množičnega visokošolskega izobraževanja; raziskovanju in izobraže- vanju za namene nacionalne obrambe v času hladne vojne; vlogi Harvarda pri napadu na Vietnam in dogajanju v času študentskega revolta. Kaj pa Univerza v Ljubljani? Čitalnica | Recenzije 95 Notranja_263.indd 95 18/04/16 11:22