Naš položaj in šolstvo. Predaval na 24. glavni "skupščini Zaveze dne 11. VIII. 1912 v Celju Karel Kved e r. učitelj v Št. Jurju ob južni železnici. (Dalje.) III. Od česa so vzgojni in učni uspehi v ijudski šoli odvisni. Zavedati se pa moramo, da se vse te uvaževanja vredne izpremembe vzgojnih sredstev in naobraževalnih metod tičejo v prvi vrsti nas učiteljev samih. Pred vsem moramo mi biti svoji nalogi tudi kos. Mi smo isti, ki moramo učencem staviti cilje in probleme, pomagati moramo iskati in dolčevati pota, sploh voditi produktiviteto učencev v določen tir. Pomisliti je treba nadalje, da stopi nenaobražena mladina v šolo. Vsi vzgojni in učni uspehi: samostalnosc, svoboda, lastno proizvajanje, širše obzorje so končno vendarle snioter vse naobrazbe po šoli, nikdar pa ne rnorejo biti že sredstva takoj v početku in v sredini pota k vzgoji. Učitelj bi moral biti vsetransko zmožen človek. Visoko naj stoji nad vsemi težavami znanja, potrebno snov naj igraje obvlada ter naj bo produktiven na vsakem polju. Mladina naj zbuja in preizkušava svoje sile ob samodelavnosti. Sami naj si učenci stavijo določene probleme in sarni naj stremijo za gotovimi smotri. Učitelj jim bodi kažipot, opora, voditelj na potu, regulativ pri iskanju, opazovanju in premišljevanju. Reformatorji zahtevajo učiteljsko osebnost, ki nikdar ne neha vsestransko izpopolnjevali samega sebe, ki vedno napreduje. Razkazujejo nam sicer že staro resnico, da sta pouk in vzgoja najbolj kočljivi in težavni opravili, ker jima je objekt nezrel človek, nezavedna mladina. Uspešno naobraževanje celote duševnosti, namreč volje, čuvstva in uma in obenem fizično odgojo dospevajočih skupno, v množici, označujejo kot največjo umetnost. Zato uvrščajo pedagogiko med umetnosti, ki ji morajo služiti vse vede ravno tako, samo še v večji meri nego drugim umetnostim. S tem so torej rešili znano, staro pravdo, je li pedagogika znanost ali veda, oziroma samo uporabljajoča veda. Mi nimamo ničesar proti temu, da so io uvrstili med umetnosti, da bi torej sami morali biti umetniki. ako še nismo. Samo plačajo naj nas tako, kakor se za prave umetnike spodobi, in naj nam po učiteljiščih odločijo tudi takemu stališčit primerno predizobrazbo. Učenci res niso mrtva snov, niti enotna prirodna sila; za nje obdelovanje torej ne zadošča gotova stalna mera tehničnega znanja. Otroci so živo življenje najdiragocenejšega zaklada človeštva, nasledniki in dediči vsega. Učitelju kot umetniku prazaprav ne sme zadoščati niti najvišja možna prednaobrazba, ako hoče varovati svoj umetniški značaj. On ne sme biti nikdar zaključena, zaokostenela osebnost; glavno stremljenje njegovo bodi, da vedno samega sebe izpopolnjuje, da dosledno napreduje. Ko nastopa svoj poklic, leži vendar dolga doba njegovega delovanja še pred njim. V tej dobi pa mora ravno najbolj napredovati v vsakem oziru. Vsakodobni napredki v znanostih, iznajdbah in umetnostih nam morajo biti vsak čas dostopni in vedno pripravljeni služiti naši umetnosti. Zato zahtevamo v uspešno izvrševanje svojega poklica možnost doslednega lastnega izpopolnjevanja in naobraževanja. Vsi višji uspehi ljudskega šolstva so vsak čas odvisni v prvi vrsti od zmožne- ga in voljnega učiteljstva in dobrega šolskega obiska. Pri sedanjem našem položaju je kratkomalo izključeno, da bi večina učiteljstva dejansko izvrševala svoj poklic opisanemu uzoru primerno. Zato so pravi reformatorji tudi prvi naši zagovorniki. Odločno zahtevajo za bodoče učitelje primerno višjo naobrazbo in dostojne prejemke, ki šele zasugirajo, da se je učitelju tudi mogoče popolnoma posvetiti svoji umetnosti. Ni mogoče šolstvo reformirati kulturni svoji nalogi odgovarjajoče na vrhu, ampak v temelju, temelj pa tvori učiteljstvo. Ni ga mogoče preosnovati pri otrocih s skrajšanjem učne dobe, z znižanjem ali omejevanjem vzgojnih in učnih smotrov, ki izvirajo iz kulturne naloge šolstva, še manj pa z znižanjem učiteljske predizobrazbe. ali celo z uničevanjem njegovih pravic in svobode zaradi podrejevanja tujim činiteljem. Družba uničuje vedno sama sebi vse višje uspehe, ki bi jih od šolstva že davno lahko imela, dokler odkazuje učiteljem nizko socialno stališče' in mu odmerja nedostojno nizke plače. Obenem nam pa javnost jasno dokazuje, da. se še vedno ne zaveda svoje dolžnosti napram bodočim rodovom — da šolstva še ne pojmuje. Obžalujemo predvsem tiste starše, ki jim je bodočnost otrok še srčna zadeva. Ali je res odločujočim, inteligentnim krogom tako težko izpregledati vzročno zvezo med sedanjim in prihodnjim življenjem človeštva! Je li res tako težko pojmiti, da človeštvo še dolgo ni odrešeno trpljenja in bede, da si samo vedno le zlo ustvarja in da leži rešitev le v človeštvu samem! Manjka splošne zavednosti, da je le vsakokrat živečim mogoče uspešno paralelizirati nasledke ustvarjenja zla po prejšnjih in le njim mogoče ustvarjati dobre vzroke za prihodnje živeče. Mi učitelji se vsega tega v mnogo večji meri zavedamo nego neučitelji že zaradi svojega poklica, ker gledamo le bolj v bodočnost. Imamo pa tud baš sedaj, ob veliki draginji, pri slabih prejemkih in splošnem zapostavljanju dovolj prilike, razmišljati o bedi. Vemo, da je beda najhuje zlo, ker je neuspevanje življenja, delna smrt, in zdi se mi, da nas hočejo obsoditi v popolno. IV. Stališče, ki ga iavnost zavzema do šolstva in s tem do nas. 1. Podrobneje sem o tem razvijal misli v svoji lanski razpravi »Doneski k preosnovi ljudskega šolstva po Štajerskem na deželi«. Načelo »Laf3t uns unseren Kindern leben«, ki napravlja edino narode mogočne, ni še prodrlo v širše množice našega Ijudstva. izvzemši organizirano delavstvo. Usodo našega ljudstva odločujoči krogi ga pa sploh ne morejo pojmovati, ker sami niso starši in tudi nikdar ne bodo. Niti ne morejo dojeti večkrat že definiranega kulturnega pomena ljudskega šolstva, niti ga pripoznati. Zanje ne eksistira kulturni problem, kako je zmanjšati bedo in pomanjkanje, ako že ne sedaj živečih, pa vendar za potomce s tem, da je vsa skrb živečih posvečena bodoči sreči naraščajočih rodov, s tem, da se ne ustvarjajo več vzroki, ki morajo imeti za potomce le bedne posledice. Ne eksistira pa. ker se njim samim dobro godi brez te skrbi, ker potrebujejo za to odvisnost in nesvobodo in ker je človeštvo po njih naukih itak že odrešeno zla. Priznavati nasprotno, namreč, da čaka človeštva še neizmerni trud, preden postane položaj tudi za širše delavske mase povsod kolikortoliko ugoden in da leži rešitev v človeštvu samem. bi zanje pomenilo kapitulacijo svetovnega in življenskega naziranja, na katerih temelji njih mogočnost. Brezpomembne so zanje vse prej označene in priporočene preosnove, po katerih bi šolstvo hitrejše in sigurnejše doseglo uspehe pri zasledovanju smotrov, ki izvirajo iz kulturnega pomena šolstva. Šolstvu prisvajajo mnogo ožjo, omejeno nalogo; ona ne vzgajaj za svobodno in kulturno življenje marveč k hlapčevstvu, v popolnoma udane pripadnike konfešije, oziroma nje zastopnikov. Zato jim more sližiti le reforma, ki jim podreja šolstvo z nami vred — potrebujejo hlapčestva, nesvobode. Omenil sem že. da nas in šolstva tudi starši, ki bi morali biti naša zaslomba, ne pojmujejo v dovoljni meri. Premnogo je še staršev, ki jim je bodočnost potomcev še stranska zadeva, ki so nezmožni pojmovati odvisnost usode prihodnje živečih od sedanjega učinkovanja vseh. Stremijo v glavnem le po ugoditvi svojega primitivnega egoizma na onem svetu. Odločitev pri šolstvui in glede našega položaja hladnokrvno in brezbrižno prepuščajo nestaršem, ki nikdar ne niorejo poznati roditeljskega strahu zaradi zaroda in njega eksistence — ker ga ne morejo doživeti. (Konec).