tfllado Jiitret
Št. 20.
V Ljubljani, 15. maja
//
1938
Anton Ingoliči
Kratkorepec v velikem ivetu
»Zdi se mi, da ima Sčetinec prav! Res; človek me izrablja; toda če bi bila ostala pri njem, bi se mi ne bilo
V Na*
primernega in toplega stanovanja. Toda to je samo začasno. Kajti vse, kar zdaj poseduje človek, bo nekoč našel Sčetinec, kmalu bo napočil čas, ko se boš grel v postelj: najimenitnejše gospe! Ti, Liška, pa boš zasedla prostorne sobane prvih veljakov med ljudmi! Vse, kar zdaj služi človeku, bo služilo nami«
Spet je završalo med mogočnimi vejami in zahrumelo pod njimi. Kratkorepec, ki je poslušal Pravdača kakor bitje iz drugega sveta, tudi ni mogel molčati. Skočil je na štor, vzdignil levi uhelj, (desnega še vedno ni mogel niti premakniti), in spregovoril z glas» nim tenkim glasom: — Tovariša sta tudi dejala, da nimata
piRiKfzir
treba potikati po gozdovih, muliti suho travo in prezebati. Jedla bi lepo dišeče seno in spala v toplem hlevu Kako bo pozimi z menoj? Ali mi bo mar Pravdač izkopal trave in mi postavil hlev?«
Spet vik in krik. Pravdaču se je komaj posrečilo, da je napravil mir. S povzdignjeno glavo in še z mogočnejšim glasom je dejal:
»Tovariši! Malodušnost in nevednost govori iz vas! Za vsako dobre reč je treba žrtev in spet žrtev. Tovariš Sčetinec in tovarišica Liška pravita, da nimata dovolj hrane Toda zakaj je ni- | mata, vas vprašam?! Ali niso bile nji- : ve še pred nedavnim polne sočne repe in krhkega korenja? Ni stala na trav nikih visoka trava? Kdo je vse to po ; spravil in odnesel? Človek! Prav tisti človek, zoper katerega se borimo! Ko I ga bomo uničili, ne bo nihče stradali >
»Pravdač ima prav, njega poslušaj-mo, njega uboga jmo! Z njim na čem Si bomo priborili lepše čase, lepše življenje! Živel Pravdač, naš voditelji Pogine naj človek, naš tlači tel j k
Kratkorepec bi bil še govoril, saj je čutil v sebi toliko poguma in moči, toda iz ocsadja je spet stopil Koder in ga začel za&mehljivo gledati, da mu je vzelo sapo. Povesil je še levi uhelj in zbegan stopil s štora, Koder pa se je oral na vse strani in dejal:
»Kar je govoril veleučeni Pravdač, is neumnost; samo butci in slepci mu lahko verjamejo. Ali si res mislite, da vas bo rešilo Pravdačevo besedičenje fal Kratkorepčeva plašljivost? Prava dva sta se vam postavila na čelo! Ali se vam ne zdi nič čudno, da niso prispeli na zborovanje tisti, ki bi v boju največ zalegli? Kje je Ostrozob? Kje Godrnjavs? Kje dragi krvoloki? Niti enega ni! No, če bi prišli, mislim, da bi vas malo ostalo tu. Prva bi jo pobrisala Pravdač in Kratkorepec!« Prav tedaj pa.je zalajal v bližini lis-Ostrozob. Zfborovalci so onemeli, tkorepec je izbuljil oči in oprezal, kam naj pobegne Vitka se je skrila za hrast, krt Crnuh se je zaril v zemljo, Sčetinec pa se je kruleč zvalil v mlako; celo Liška je postala nemirna. Toda Pravdač ni niti trenil z očmi, pogumno ln odločno je stopil naprej in spregovoril:
»Borci, pogum! Res je žalostno, da fanamo v svojih vrstah tovariše, ki niso nič boljši od človeka. Toda naša naloga je, da tudi te pridobimo za na-fc> stvar, da zbudimo v njih zavest skupnosti in ljubezni! Čeprav je deial tovariš Koder, da srnam samo govoriti, vam hočem pokazati, da se znam tudi boriti! Naj tovariš Ostrozob kar stopi med nas!«
Ni še spregovoril zadnje besede, ko se je pojavil v ozadju lisjak Ostrozob. Med zborovalci je' nastala nepopisna zbeganost, toda Pravdaču se je posrečilo, da je prevpil s svojim mogočnim glasom šum in vriše.
»Dobro, da si prišel, tovariš! Pridi bEže, da se pomeniva iz oči v oči! Povej, ali ni človek tudi troj sovražnik?«
Ostrozob je pokimai z glavo, a pri tem z ostrim pogledom ošinil vse navzoče.
Pravdač pa je nadaljeval: »Ali pristopiš v našo zvezo, ki se bori zoper njega?«
Ostrozob je spet zvito pokimaL
»Dobro,« je dejal Pravdač, »takoj te sprejmemo, samo zavezati sc moraš, da ne boš nikoli »fcoril nič žalega najmanjša žuželki! Vsi snK) namreč enaki in nihče nima pravice, de bi drugega iz* rabljal, kaj šele, da bi mu stregel po življenju!«
Ostrosob se je pribttžad, zamižal z enim očesom, z drugim pa poškilil na Pravdačev lepi vrat in spregovoril ponižno in priliznjeno:
»To je vse lepo; a povej mi, ali se naj grein na stara kta past, ko pa nimam takšnih zob? Dolgo sem poslušal tam za grmom tvojo puhlo učenost, cenjeni Pravdač. Poveja ti, da z njo ne boš ispreaaenil sveta. Jaz na primer sem tako ustvarjen, da se hranim samo s svežim mesom, tudi s koziov-skim!«
»Se mu boš pa moral odpovedati k je srdito zarenčal Pravdač in stopil pred Ostrozoba. »Kar je večina sklenila, tega se boš trdi ti dricll«
»Nikoli! Jaz bom ostal to, kar sem, m če ne verjameš, ti to takoj dokažem!« je zatulil Ostrozob in kot blisk planil na Pravdača ter ga popade! za vrat.
Tedaj je nastal vsesplošen vik in krik. Kratkorepec se je utegnil le toliko ozreti, da je videl, kako se je po-cedila po Pravdačevem lepem vrata la, tega se boš tudi ti držal!«
IV.
KRATKOREPEC SPOZNAVA ČLOVEKA
Spet je bil prepuščen samemu sebi. Naraščajoči strah pred Ostrozobom in pomanjkanje živeža sta ga pretirala bliže Šoveških bivališč. Ko se mu je neke noči posrečilo pritihotapiti se v prostoren vrt, kjer se je spet dodobra najedel, se je p® naključju srečal s Kodrom. Prestrašil se g« je, čeprav je že drugi dan po nesrečnem zborovanju govoril z njim in mu že tedaj ni storil nič žalega.
Tudi zdaj ga je prijazno nagovoril:
»Saj sem ti že dejal, da nisem tak* šen. kakršni so ostali člani mojega rodu. Še nadležne muhe pustim v miru, pa bi storil tebi kaj žalega!«
Ko sta se pogovorila o tem in onem, mu ie Koder še enkrat predočil nesmisel Pravdačevega podviga.
»■'TII—"
fšeetii
SIVKA
Spet Je bil prav tako kafcoc peej, dolgi, koničasti je imel pripravljen m okoli vrata je imei svoj ovratnik iz perja. Toda biti je moral docela gluh, ali pa domišljav prevzetneš, kar ga je Sivka večkrat poklicala, pa so ni niti osri za
nje
Medtem je postalo prij-atno toplo. Solnce je pripekalo v žkaf in Sivka je lesno ležala na dnu in mežikala. Njene oči so postajale čedalje manjše, dostikrat so se docela zaprle in naposled se je Sivka zvila in zaspala.
DEVETNAJSTO POGLAVJE Boj s kačo
Kvnritt}« je reklo nekaj tak ob njenem ušesu, da se je kar stresla. Toda nekdo so je te dosti bolj prestrašil in to je bila mala pastiričica, ki je sedela na robu škafa in stresala repek Od strahu jo je kar odneslo v višave, ko se je Sivka premaknila. Res jo videla, da v škafu nekaj leži, da p« je to pravcata živa mačka — ne, to se ji te sanjalo ni.
Sicer p« je bila sreda, d« se je Sivka ibudiia, karti gkaf je bil prav tedaj blizu kopnega Shrfca je bila zdaj že nestrpna in ni čakala, da bi prišel prav do brega. Rajši je napravila orjaško dolg skok in, hvala Bogw, posrečilo se ji je, da se je e sprednjim delom telesa tačk je bfla v vodi; morala je praskati ia se s kremplji loviti. To p« je bila težavna reč, kajti kamen je bil gladek. Naposled se je le z eno šapo pošteno oprijela in rešila še ostali del telesa.
»Najhujše je zdaj opravljano,« si je mšafiia in se otresla vode, da se je okoli nje pokarala mavrica. »Zdaj me zanima le še to, ali bom dobila kaj jesti.« jesti.«
Po teh besedah je pokazala škafu rep m krenila po poti aa nosom.
Nekaj časa je bredla skoai debelo I; praprot i« robid je Tako gosto je bilo, da je komaj videla, kam je stopila. Tedaj je imenada začula nekakšno pihanje.
»To mora biti mačka,« sa je mislila. »Le pridi! Nič »e te ne bojim!«
je 89 feflfpfdr
ujeto za veHc kamen, toda njen zaffcrsji del je sMx> naletel: — amokndl je v vodo, da je zapljuskalo. Do sprednjih kjer ni bilo videti mačke. Namestu nje je zagledala pred sabo nekakšen Saden kolobar, ki je ležal na ravnem kammi in se svetlil v scslnca kakor jeklo. Toda sredi h kolobarja je štrlel*

majfraa podoJgaeta glava. Bila je na ozkem, luskinastem vratu in se počasi zibala sem in tja. Droben, precepljen jezik ji je sikal iz ust.
i,« je rekla Sivka in se napihnila. »Le glej, da se hitro stran paberešN Ne, to pa kači te na-misel ni prišlo. Izaov.a je zapihala in iz njenih oči se te kresalo nekaj kakor drobne iskre. Pa tadi Sivka se ni marala umakniti Pr«v nič manj trmasta ni bila, zato sta obstali in gledali druga druga Vmes pa ste pihali kakor za stavo in se ščeperili, da bi druga drugo prestrašili. Nobena pa ni hotela začeti. Kača se je bala Sivkinih krempljev, Sivka pa kačjih zob. Ne, nobena ni hotela začeti in nobena ni hotela popustiti. Ležali sta tam in strmeli druga v drugo, kakor bi se hoteli med seboj a pogledi ugonobiti. In tako sta ostrili pol ure, ne da bi ee WH za trenutek izpustil te oči, — še trenili nista z očmi. Tedaj pa je bila Sivka Se vsega sita. »No, če se ti ne upaš, se borna pa jaz našla* A fc	fcjii^anfti
oplazila kačo s kremplji »Tole naj bo za začetek!«
Kača je besno zamahnila z glavo, toda Sivka se je lahko in spretno umaknila. Potem jo je iznova treščila s šapo. To se je zgodilo štirikrat po vrsti in kača je bila že tako razjarjena, da ji je kar pena kaipljala iz ust. Sivka je vedela, da je ta pena strupena, zato si je po vsakem udarcu obrisala šapo v travi. Napol je sedela in neprestano menjavala šapo. Če je eno brisala, je z drugo tolkla kačo. Šlo je čedalje hitreje — seveda, njeni kremplji niso bili strupeni, zato pa so bili ostri kakor trnje in nobenega udarca niso zgrešili. V začetku je hotela kača z ugrizi odgovarjati na udarce, počasi pa je postajala vse bolj in bolj izmučena. Enkrat je celo poskušala pobegniti, toda Sivka ji je zastavila pot. Naposled se je iztegnila in negibno obležala.
Sivka se je oprezno približala in povohala njeno glavo, potem pa jo je pograbila za rep in jo odvlekla s seboj skozi praprot. Da bi le koga srečala! Videl bi. kako junaška je — toda ne, žive duše ni zagledala razen stare vrane .ki je škiljila za njo z vrha nekega drevesa Ta se je morala pač čuditi, ko jo je videla — ---?
»Tako moram napraviti, da pridem do ljudi,« si je rekla Sivka. »Ti mi bodo gotovo dali jesti in piti, ko bodo videli. kaj sem storila!«
DVAJSETO POGLAVJE V sili in nevarnosti
Toda ne zgodi se zmerom tako, kakor si mislimo. Ko je Sivka prišla do hiše. ki je stala v samoti, je videla, da ni nikogar doma. Večkrat je šla v krogu okoli poslopja in klicala, kačo pa je ves čas vlekla za seboj in ponosno vihala nos. Poskusila je, ali ne bi mogla vrat na loputnico s šapo odpreti in z glavo je trkala po oknu v kleti — toda prav nič ni pomagalo.
»Ljudje menda še spe,« si je mislila, »glasneje jih moram poklicati!«
Ko je hotela to svojo namero uresničiti. je prišel iz drvarnice pes. Velik je bil. Postavil se je pred njo in se iztegnil, da je imel gobec pri tleh, zadnji konec pa visoko v zraku — kar za-prasketalo je v njegovi hrbtenici. Potem je dvignil gobec in potegnil zadnji del po tleh, da je moralo vsakogar za-boleti, če ga je videL Naposled je iz-
tegnil jezik pred se in zazehal, da mu
je skoraj goltanec skočil iz vratu--
— in šele takrat je opazil Sivko.
Nekaj časa je ostal docela miren, potem pa je pobesil glavo, kakor bi nekaj meril Nato je počasi prikorakal bliže i>o dvorišču. Tako velikega psa Sivka še svoj živ dan ni videla. Po vsem telesu je imel oklep iz nakodrane volne — tu ne bi pomagali ne zobje ne kremplji — in šape je imel velike kakor mlinske kamne.
rim,« si je mislila Sivka in izpustila kačo. »Nič ne bom dosegla, če se z njim spopadem!«
Po teh besedah je krenila počez čez dvorišče in planila kar je mogla hitro odondod.
»Le ujemi me, če me moreš!« je zaklicala za psom.
Komaj je pes videl, da jo je Sivka popihala, že je v diru skočil za njo.
Sivka je slišala sopihanje za sabo — o, ježeš! pes je dirjal, da mu je pesek in prst odnašalo izpod šap. In res, dohajati jo je začel. Kakor veter sta se podila čez polja, mimo kamenja, skozi grmovie. čez jarke, luže in plotove, in vselej, kadar se je Sivka ozrla, ji je bil kosmatinec bliže.
Čutila je že glasno dihanje za sabo, tedaj pa je k sreči v zadnjem trenutku opazila pred sabo brezo, in prav tedaj, ko je pes odprl gobec, da bi jo — šavs! — pograbil, je zdrknila po strmem deblu navzgor. Potem je sedeia rešena med vejami in gledala v peneči se gobec pod sabo.(Dalje prihodnjič-)
Jutrovčki pišejo
Nemogoče zgodbe. Nekje daleč odtod je rastlo čudno drevo. Bilo je največje na svetu Tako je bilo veliko, kakor najmanjša bilka. To je žaba. Tudi ta rastlina ni imela nog, ne rok, samo na vseh prstih je rasla, kakor od pšeničnega klasja, resnata kaša. Pozi* mi je cvetelo. Tako lepo je cvetelo, kakor suha drva. Ko je cvetje odpadalo, se je zvrstilo in letošnjo zimo je odletelo na tisto skalo, ki bo šele pred tisoč in tisoč leti že stronela. Letošnjo zimo je obrodilo to čudno drevo 15 kvadratnih kg kislega mleka. Lansko leto bo obrodilo 9 litrov mastnih krač. Če pa ne verjameš, pojdi sam poglav-ček ali palček pogledat. Tudi ti stric Matic lahko pogledaš. Lepo Te pozdravlja in Te prosi, da ne zavržeš te-g aspisa, saj ej moj prvi,
Hlebec Ana, uč. 7. r. na Blanci ob Savi
Nemogoče zgodbe. Pred tisoč in tisoč in tisoč leti je živela ljubka žena. Imela je samo še en zob, zato je bila še lepša Imela je troje otrok. Pa ko bi stric Matic vedel, kakšni so bili ti' otroci, bi kar pobegnil. Prvi. je bil star dva kg in je bil štorast, da se mu je mati kar čudila. Drugi je imel gobec kakor svinja in je rjovel, kakor mačka. Tretji je imel dva repa, velikanske uhlje in je bil brez glave. Vsa srečna je bila mati in se je radovala in veselila, da ima tako deco.
Na drugem koncu praproti je pa živel silno bogat revež. Imel je majhen vrt. Notri so rastle najlepše rože in sicer: hrast, trnje, mleko in še druge take lepe cvetice. V blazini je imel kravo, ki je ponoči zvalila mlade zajčke. Nekaj časa so se valjali v kaši. A glej čudo! Iz uhljev so začele skakati miši in žabe. Ker so bile zelo lačne, so najprej požrle uhlje, potem zajce, gospodarja, ono ženo, ki je bila na drugem koncu rese in njene otroke. Lepo pozdravlja vse Jutrovčke
Micika Cvirn, uč. 6. r. Blanca ob Savi
Nemogoče zgodbe. To zgodbico, ki jo boš čital. mi je povedal ded, sin mojega očeta. Prej ko jo začneš čitat, si trebuh prevezi, da ne boš od smeha počil. Če si že gotov, pa začnimo. Nekega dne se je sprehajal dedek po gozdu. Kar zasliši drobne glasove palčkov. Poglavarja palček Poniglavček in
škratec Rogatec sta se zmerjala Poniglavček je bil oblečen v škrlat, na glavi je imel čepico iz žabje volne. Rogatec pa v zeleni suknji, irhastih hlačah, a obut je bil v mišja kopita. Bila ga je sam glava, na njej je imel zajčja ušesa, velikanska usta ter šilasti nožici. Kar mahne palček s svojo sabli* co škratca po nosu, da se mu je vsipa-lo mleko, ki je strkljalo izpod skale. A sreča je opoteča. Na ščurkih je prijezdilo nekaj škratovih branilcev, z njimi coprnica Krivgleda. Začarala je palčka v prstan, njegove podložnike pa v miši. Takrat je bil ded star 70 let, zdaj je pa že 16 let. Pravil mi ie, da so takrat prašiči v hlevu obroclili 15 kv. km boba, pa da so kure znesle 4 solate in pol litra mleka. Lepo pozdravlja Tebe in vse Jutrovčke
Milka Cešek, uč. 1. razr. v lj, š, na Blanci ob Savi
Zakaj morajo vsi ljudje delati? Vsi
ljudje na svetu smo ustvarjeni zato, da delamo, ter si z delom služimo vsakdanji kruh. Ze pregovor pravi: »Kdor ne dela naj ne je«. To vidimo dandanes mnogo lenuhov, ki se klatijo po svetu, ker si nočejo poiskati dela, rajši beračijo, kakor, da bi delali, ker jim je delo deveta briga
Nekateri si služijo kruh, da delajo bolj z umom. mi kmečki ljudje, pa delamo bolj z rokami, ker opravljamo dela na polju. Če bomo pridno delali se bomo lahko preživeli, da nam ne bo treba beračiti in ljudi nadlegovati za vsakdanji kruh.
Pečovnik Silva, učenka IV. razreda ljudske šole v Braslovčah.
Moja ekskurzija. Ali veš, striček Matiček, kam hodim v šolo? Jaz hodim v novo, zelo moderno šolo, kjer se učimo same zelo koristne stvari; na pr. kako se strgajo nove obleke itd. Ta šola stoji zraven nebotičnika \ Št. Vidu na Šmartinski cesti. Nekoč nam je rekel g. profesor Nace Ničneznam. da bomo šli na ekskurzijo. Napravili smo ladjice iz papirja in se odpravili na pot. Najprej smo se peljali z vozom čez Ocean. Ko smo dospeli do obale črne Afrike, smo se vkrcali na papirnate ladjice. Pot je bila zelo nevarna, ker smo se morali bojevati z divjini Eskimi Bilo je tako vroče, da nas jti
polteno zeblo. Ko ssno se pripeljali do Grenlandije, ki je takoj staven, so nas sprejeli t mestu Mata-Pata vročekrvni Indijanci. Bilo je sredi zime. Vsa drevesa so bila v cvetja. Poglavar Kukuki nas je p«lj«J v tovarne za črno barvilo, ki se z nji mmažejo zamorci. Ko smo si ogledali tovarno, smo se vozili po mesta s tramvajem, ki so ga vlekli severni medvedi in kamele. Pri poglavarju smo jecfii mrzel čaj s toplim sladoledom. Nazaj smo se peljali z aero-planom, ki je bil sestavljen iz jajčje lupine, gosj^H peroti in kačjega repa. Namesto koles sta bila dva hleba sira. Zleteli smo tako visoko, da smo trčili v luno. O tem Ti bom poročala drugič. Lepo Te pozdravlja
Eva Rybička, nč. ll.c r. žen. real. gimn. » v Ljubljani, Tyrševa c. 75 .
Nemogoče zgodbe. Nekoč sem šla čez cesto. V luži sem zagledala zajce, ki so skakali čez vrv. Brž sem stekla domov po puSko Ko sem prišla nazaj nisem videla nobenega zajca nikjer temveč race. Potem sem šla dalje. Srečala sem zajca in ga hitro ustrelila. Ko je bal mrtev ni bil več zajec ampak muha. Pridem do potoka tam vidim eraplan in sedem nanj. Odpeljal me je na morje Skoro me je vrgel v morje, jaz sem ušla iz eraplana in srečam konja. Brž ga za jaham in se vrnem domov. Tatoo sem srečno prišla domov. Potem sem se rfmdila.
Kolšek Jožefa .ačemka IV. razreda padske šole v Brasiovčah.
Moje petovMjje na Mars. 2e dolgo secn premišljeval, kako bi prišel na Mars. Tedaj se mi zasvita. Mamo poprosim za 10 dinarjev. Ko jih dobim, pa smuk v trgovino. Tu kupim za ves denar le boribonev. Včsel pridem domov. Med staro šaro najdem raztrgano letalo, ki sem ga že 30 let iskal, kajti rabil sem ga za svoj polet na Mars. Toda zopet se zgodi nesreča. Letalo ni imelo propelerja. »Bo že kako«, si m®Mm. A že spet. Desno krilo nima platna. Naglo skočim v sobo in privlečeni od nekod staro Jutro. To zalepim preko krila, zasedem aeroplan, in dvignem se v zrak. Nekemu letalu nad menoj vzamem propeler, katerega nataknem na svoj aerrplan. Sedaj je šele Šlo. Morje ieitato je sicer utajimo, ven-&r SkJ» feča tatov & anaite
po dveh mfmrtah pristal na Msssa ob nekem vodnjaku Ko sem hotel pati vodo, sem se preveč sklonil ki pasdel v vodnjak. Začel sem se potapljati Dre in ure sem se pogrezal. Slednjič pa sem opazil, da padarn proti zemlji. Navsezadnje pa se zziajdatn v sobi stri-čka Bogdančka v Varaždifm. Ta je ravno prebiral Mlado Jutro. Pokaže mi novi natečaj: »Nemogoče zgodbe.« Hitro vzamem nalivno pero, se vsedem k mizi, in napišem svoj doživljaj. Nato potegnem z Marsa aeroplan, se poslovim od strieka ter se odpeljem v Maribor. Tukaj oddam pismo na glavni pošti pri Stolnici, nafco pa se odpravim domov. Dragi stric Matic! Če boš imel čas me lahko spremljaš, le svoje letalo prinesi zraven. Namreč mojemu so se polomila krila, ker .sena trčil v kaktus na našem oknu. Aero-planu je začela teči kri, kajti bodice kaktusa so se mu zajedle globoko v les in prevezati sem ga moral po vsem trupu. Naredil sem si zato drugega, a ta je za naju oba premajhen.
Boris Mohor, dijak I. b. drž. d. gim. v Mariboru, Gospojna ulica 9.
Dragi stric Matici Ne bodi hud, če se še malo oglasim. Popisala bi rada
moje veselje na Veliko noč. Proti večeru mi je bilo dolgčas, pa se grem sprehajat po Dečkovi cesti. Ne daleč od doma zagledam ob jarku, kako mi tečeta in mahata s svojima čepicama nasproti dva mala gospodiča. Ko prideta bliže, ju spoznam, da sta vohun-ček in glodunček. Dolgo mi pripovedujeta svoje življenje in potovanje, odkar so se ločili od Jutrovnih slikanic. Povedala sta mi, da sta namenjena spet v Ljubljano. Tam še živi njih mati Šilonoska in jih težko pričakuje. Prosila sem jih, naj ostanejo v Celju ali rekla sta, da jih tu preganjajo, ker nimajo domovinske pravice. Brzojav sta že odposlala. V Ljubljano prideta na 30. aprila. Ure nista naznanila. Gotovo bo lep sprejem, saj imata same imenitne brate in sestre, strice in tete. Sprejem bo gotovo na srednjem mostu kakor sem ju razumela. Kje je fo mi je znano. Torej želim Vam vsim mnogo veselja na ta dan in srečo.
Lea Črepmšek, uč. 11. a. raz. nvešč. L v Celjn.
OtBStmj Strniša•
Zanikrni Jože
Otroci so vrisfcaM i& drveli čez drn m stm. Nekateri so hiteli s hriba na sankah, drogi so knet smuči, dočim so se tretji utaborili za hribom oa jeaer-ea, kjer so se veselo drsali.
Jože je imel dolgo domačo nalogo, ki jo je zrl v duha pred seboj kot jaro kačo, ki se vije nekam daleč v večnost. Fant m prejšnji dan spisal domače naloge Zdaj bi jo moral spisati kar dvakrat in še nekaj stavkov za kazen.
Žalosten se je oziral v zaprto okno in skušal skoei aamrzle šipe ujeti prijetne zvoke veselih drsačev in sankačev, ki so noreli ne daleč od njegovega dama.
Ker je moral pomagati hlapcu pri žaganju drv, mu še ni bilo treba takoj sesti k nalogi. No, tista drva bi že dobri hlapec Martin sam zložil, da bi mu le kake pol ure pomagal, a potem bi bil letpo prost, če bi ne bilo te strašne naloge.
Počasi se je odpravljal k Martinu v drvarnico. Pa se je nenadoma nečesa spomnil, da je kar zardel, se nasmehnil. pograbil stekleničko s črnilom in jo urno odkuril skozi vrata.
Martina še ni bilo v drvarnici. Urno je stopil deček za hišo in postavil steklenico v sneg ter naložil okoli nje ledene sveče, ki so visele od nizke strehe.
Ko je to izvršil, se je ozrl in se zadovoljno oddahnil, saj ga ni nihče opazoval. Že je stal pri Martinu in mu pomagal pri žaganju. Ej, kako je spretno skladal drva, a že čez pol ure je prosil hlapca, naj ga pusti, da gre na led
—	Sem slišal nekaj o domači nalogi, ki jo mor®š danes napraviti, se je muzal Martin.
—Ne bo je treba, Martin, boš videl, da ne!
—	I, kako, da ne, je radovedil starina.
—	Črnilo mi je zmrznilo.
—	Saj ni mogoče, v hiši vendar kurite, da je veselje.
—	Vendar je zmrznilo, je odvrnil deček in hitel po črnilo ter ga urno nesel v hišo, da bi ga kdo ne zapazil.
Martin ni gledal za njim. Šele čez
nekaj česa je priropotel tadi sam v hi-jo k južtaL
Gospodar je sedel za labo in mrko zrl predse :
— Torej črnilo ti je zmrznilo. To je kar čudno! Zakaj je nisi imel kje pri peči? Zdaj ne moreš pisati naloge. Škoda, da je do soseda tako daleč!
—	Da, zmrznilo mi je, kar led je v steklenički Upam oče, da mi dovolite, da se grem zdaj samkajt. Martinu sem že pomagal. Do večera bo črnilo že spet dobro, saj sem jo dal na peč. Bom pa zvečer spisal nalogo.
—	Gospodar! Jože je navihanec, da malo takih. Ko sem popoldne preden sem šel žagat drva, postal za hlevom in opazoval domačo mačko, ki je na seniku lovila miško, jo je deček pri-mahal mimo s črnilom v reki. Stekleničko je nesel v sneg in nalomil ledenih sveč pod kapom ter jo z njimi pokril. Za dolžnost si štejem, da vam to povem, kajti škoda se mi adi tanta, da bd že zdaj postal lažnik, je povedal hlapec.
—	Tako, torej tako je ta stvar, je
zarohnel oče in že je jelo padati po Jožku.
Tisti dan ni smel nikamor. Nalogo je pisal šele zvečer, ko se je črnilo od-tajalo. Spisal jo je pa lepo in brezhibno, saj je stal poleg njega neizprosni oče z vitko leskovko.
Drugi dan je pohvalil Jožka še gospod učiteli sam, tako lepo nalogo je prinesel.
Odslej mu ni črnilo zmrznilo nikoli več
Joža Šeligo:
Materi
Ljubezen tvoja bila je molitev; poljubila si me, in isti čas k Mariji žalostni v oltarju se bled je dvignil tvoj obraz.
Zdaj. mati moja, ko te več ni, ko spet so zacveli travniki, življenje moje na svetu drhti v molitvi eni sami
Marija žalostna na cesti je vsak obraz, ki mimo gre. Pomlad je,. mati! Črni trn tako lepo cvete...
Manica s
Pri čebelnjaku
Okrog starega šolskega že upokojenega upravitelja, ki često poseda tam pri čebelnjaku, se posebno radi zbirajo otroci in ga nadlegujejo z vsakovrstnimi vprašanji. Starček, četudi ves bete-žen, je vedno dobre volje in hiti odgovarjati vse križem.
Včasih pa stari gospod tudi sam vrže kakšno »zavozljano« na krožnik. Hej, to je potem žvrgolenja in ugibanja!
Pri neki taki priliki pripoveduje svojim malim obiskovalcem tole:
»Poznal sem dečka. Ime mu je bilo Milivoj, a nazivali smo ga kar na kratko »Voj«. Povem vam, ta Voj je bil čudovit otrok. Tako na primer, z vodo nikakor ni smel priti v dotiko. Če je pa slučajno le trčil skupaj z vodo — ali veste, otroci, kaj se je tedaj zgodilo z Vojem?«
»Zmočil se je « trdi navihani Cene.
»Prehladil se je,« modruje mali Na-cek.
»Morda je skoro utonil,« se že boji sosedova Tinčka.
»Niti eno. niti drugo,« ugovarja stari gospod. »Ampak takoj, ko se je voda dotaknila Voj a, je nastal iz dečka In vode — mogočen dostojanstvenik!«
»Kakšen vendar? Povejte, prosimo!«
»Sam vojvoda! Res, res otroci!«
»Vojvoda — kako neki —?«
»I takole,« pravi starček in zapiše s kredo na stari panj: Voj.
»Torej otroci, tu je Voj. Zdaj pa pride še voda zraven: Voj-voda, pa nastane iz obojega vojvoda, to pa je mogočen gospod!«
Križanka
1	4	5		6	8	9
2				7		
3						
		■				
10	13				16	17
11				14		
12				15		
Fodoravno: 1 arabski naziv za sina, 2 osebni zaimek, 3 ruska vladarska rodbina, 6 mesto v zetski banovini, 7 veznik, 10 najvišja gora Jugoslavije, 11 vjsta maščobe, 12 turški dostojanstvenik, 14 otroško ime, 15 dnevni čas.
Navpično: 1 gozdno drevo, 4 število, 5 država v Evropi, 6 isto kot navaden, 8 veznik, 9 jarek, 10 pod, 13 glasbilo, 16 moško krstno ime, 17 del Ljubljane.
Rešitev satovnice
1. Cankar; 2. natega; 3. kupica; 4. nagelj; 5. kitara; 6. suknja; 7. letina; 8. popust; 9. ajlant; 10. slanik.
Rešitev
Metodove uganke, ki jo je preteče-no nedeljo zadal svojemu bratu, se glasi:
Nebo-tičnik Nebotičnik.
Kdo bi s*ad imel
ves letnik 1937
„Mladega Jutra"
v obliki kniige za ma jhen denar t Pišite na upravo j&Jutra«, Knafljeva oL S.