OB SPOMINSKI PLOŠČI PISATELJA TONETA ŠIFRERJA Dne 28. marca 1982 so krajevne orga nizacije v Zabnici odkrile na hiši št. 42 (pri Bonceljnu) spominsko ploščo rojaku Tonetu Šifrerju. Na plošči je zapisano, da se je v tej hiši dne 8. 6. 1911 rodil slovenski pisatelj Tone Sifrer, ki je 20. aprila 1942 padel pod fašističnimi streli v koncentracijskem taborišču Mauthausen. Na prisrčni slovesnosti je o Šifrerje- vem življenju in delu govoril Pavle Lu- žan, predsednik krajevne organizacije Zveze borcev, pisatelj Anton Ingolič je obudil spomine na ptujsko gimnazijo v letih pred drugo vojno, kjer sta s Sifrer- jem poučevala slovenski jezik in širše kulturno delovala, pesnik Tone Pavček je spregovoril kot predsednik Društva slovenskih pisateljev, na slovesnost pa so prihiteli celo nekateri nekdanji učenci in učenke ptujske gimnazije, ki jim je bil Sifrer razrednik, in ena od njih se je s toplimi besedami spomnila svojega nekdanjega pedagoga, ki je znal prisluh niti mladim in je v njih mlada srca sejal najplemenitejša semena. Od /tedaj, ko so okupatorjevi streli pretrgali obetavno pot mladega pisatelja, je preteklo že več kot štirideset let, to da zdi se, da nam bo njegovo delo ved no več pomenilo. Najbrž zaradi tega. ker smo od tistih časov doživeli že toli ko sprememb in novosti, ker je življe nje tako drugačno kot tedaj in ker smo toliko bolj nemirni, potrošniški, zavero vani sami vase, ker ne znamo več pri sluškovati drugim ljudem, naravi in vse mu drugemu lepemu okrog nas, kakor je znal Tone Sifrer v najvišji meri. Mladost je preživel v čudoviti naravi Sorskega polja in ta narava je vtisnila trden pečat njegovi podobi. Izoblikova la ga je v človeka in intelektualca z ostrim posluhom za vse smotrno, pravič no in lepo, njegov etos je koreninil v živem, tradicionalnem kmečkem občut ku za poštenost, resnico in neizumetni- čenost. To naravo je polno doživljal, jo nosil v sebi na vsej poti svojega krat kega življenja, zato ni čudno, da ji je tudi kot literarni ustvarjalec pel tako zanosno-intimne simfonije. Pisal je že v študentovskih letih, ko je od 1931 do 1936 na ljubljanski uni verzi študiral slavistiko; v Ljubljan skem zvonu je začel objavljati eseje in literarne kritike, leta 1938 pa so v tej najveljavnejši slovenski reviji izšle prve njegove pesmi (pod psevdonimom Jern Ledina). V slovenskih literarnih krogih so takoj zbudile pozornost. Kdo je ta neznani pesnik, ki zna s tako novim, preprostim jezikom, s tako naravnimi podobami tako prepričljivo izražati svo je upe in strahove, svoje intimne stiske in tudi stiske vse svoje generacije? Šifrerju je pesništvo pomenilo samo prvi umetniški zagon. Zdi se, da mu je pesem kmalu postala pretesna za njego ve izpovedovalne težnje. Istočasno, ko je pisal pesmi, je namreč tudi že mislil na prozo in že leta 1938 mu je Ljubljanski zvon prinesel prvo novelo z naslovom Martinovo poletje. Od tedaj dalje ga je proza vedno bolj pritegovala in čeda lje bolj je postajal pisatelj. Njegov prozni opus obsega devet novel in po vest Mladost na vasi, tik pred vojno pa je napisal še svoje najboljše delo Kmet in stvari, ki je dobilo končno obliko šele po okupaciji; pred aretacijo, prav do zadnjega dne je še pisal roman Vr nitev meščana, iz časov službovanja na ptujski gimnaziji, vendar ga ni več utegnil dokončati. In če omenimo še ko medijo z naslovom Predor d. d., ki ni bila nikdar uprizorjena, smo s Sifrerje- vim literarnim delom že pri kraju. Njegovo delo je tako po obsegu dokaj skromno, saj je bilo tudi njegovo ust varjalno obdobje kratko. Je tako rekoč nedokončano, včasih tudi še nedozorelo, vendar se je Sifrer z njim za trajno zapisal v slovensko literaturo, dodal je v njeno stavbo droben, toda svetel ka menček. Zlasti je pomembno njegovo de lo Kmet in stvari, ta zanosna himna poljski rasti in vsemu živemu v naravi, himna ikmetu, njegovemu delu in vsem stvarem okrog njega. Literarna zgodo vina je to Sifrerjevo delo, ki ni ne po- 143 vest in ne skupek črtic, ampak nekaka pesem v prozi, že uvrstila med klasične dosežke slovenske proze. In tudi je že ugotovila, da je bil ta Kmet in stvari poslednje pisateljevo slovo od njegove poljske narave, ki mu je v usodnem letu 1941, ko je delo nastajalo, pome nila s svojo mirno večnostjo največjo vrednoto, za katero je vredno ustvar jati in tudi umirati. Svoj intimni odnos do te odrešujoče vrednote je v tistem letu izrazil tudi v verzih (v pesmi Brez naslova), ki so nastali po okupaciji: »K plodovom zemlje bi se tiho sklonil, dežju in soncu bi pomagal rasti, predal bi se njegovi živi oblasti, da bo ta čas v žarečem siju utonil.« Sifrer v svojem kratkem življenju še ni dokončno našel samega sebe. Preveč je bil sam nemiren in prav tako je bil nemiren čas, v katerem je moral živeti. Preveč je bil tudi še poln samega sebe, da bi se bil mogel bolj usmerjati na vzven, v splošne dileme tistega časa, čeprav je v zadnjem, nedokončanem be sedilu že zaznaven tudi družbenokritič- ni pristop do nekaterih stvari njegove dobe. Toda s svojim delom nam je ven darle dovolj povedal. Kot mislec in umetnik je izrazil marsikatero značil nost svoje generacije in njenih dilem; tiste generacije, ki je v obkrožajočih jo nesmislih iskala smisel svojemu obsto ju in tipala za višjimi življenjskimi vrednotami, pa jih zlepa ni mogla do seči. Sifrer se je sklonil k zemlji in tam je te vrednote razločno zaslutil. Jože Sifrer 144