51
Pevec buditelj.
Za Vodnikov god zložil in govoril A. O k is ki.
Tužna b'la je domovina, Pokrivala gosta tmina Vez in čez po njej goro in plan 5 V megli skrit bil vrh Triglava, Mem' Vršaca bistra Sava Tiho tekla je na južno stran.
Solnce je drugod sijalo, Nam pa za oblaki stalo. Segal ni v domovje blagi   žar. Drugi so spomlad  imeli, Srečni glasne pesmi peli; Tukaj bil neznan je rajski dar.
Ni duhtelo lepo cvetje,
Culo ni se mieno  petje,
Ker je molčal glas krilatih  trum.
Slavna lipa ni zelena —
Bila čisto zapuščena,
Ni razlegal veselic se šum.
Potnik tod otožen tava,
Pot zarašča mu goščava,
Nič prijetnega več tukaj ni.
Pusto, prazno je stvarjenje,
Mrtvo skoraj  vse življenje;
Kaj bo, ako se ne spremeni? —
Pevske boginje z višine ,
Ktere ne trpijo tmine.
Vidijo Slovenje črno noč.
Toraj pevca ji zbudijo,
Liro dično podelijo —
Z njo   mu dajo rajskih glasov moč.
Pevec z liro vnet odide : Ves otožen je, ko pride Na slovenski zapuščeni svet. Vbira strune miloglasne, Rod budi, ko pesmi krasne Na pokrajnah naših jame pet':
„Kdo s tako tamoto                           „Pokaži se solnce
Je tebe obdal.                                     Z nebeških višav,
Ki kdaj se te Grek  in                      Da v novi lepoti
Latinec je bal?«                                 Stal bode Triglav."
„Ustani, dežela                                   ^Presrečne spomladi
Premila, moj dom!                             Napoči naj čas,
Nebeške zaklade                                 Veselega petja
Pokazal ti bom."                                Razlegaj še glas".
„Dva sedem sto solncov                   „Na kviško! izbudi
Zarašča te mah,                                 Se dragi moj rod,
Odgnalo bo cvetje,                             Da slave prihodnje
Potrebi le prah!" —                          Obhajal boš god!"
Se se razlega mogočno donenje. Ko že razvija se novo življenje: Zarije plamen na hip zaigra, Solnce Slovenije tmino prežene, Žarke po zemlji razsiplje rumene; S čuti presladkimi srca navda Zali razgled na gore in v doline, Ktere prečudna bliščoba prešine.
Belih snežnikov miglja lesketanje, V jeku prijaznem   dviguje  se na-nje Glasno šumenje posavskih valov. Gvet pomladanski blišči se v nižavah, Nježno zelenje po logih, dobravah: „Zarod poganja,   prerojen,   ves nov!" Pevcove strune še vedno donijo, Z milim soglasjem Slovence budijo.
*
To je zbudilo slovenske sinove t Gledat prihajajo jasniše dno ve, Petje še lepše na novo doni: Don se visoko do neba dviguje, In po širokem na zemlji se čuje, Srca povzdiga in sladko meči! — Pevec buditelj   strmečim   se  skrije: Zar prcrojenja pa vedno še sije!  —
Take slovenskega Orfeja strune Čuda so delale. —  Sladko presune, Društvo prestavno!   nam srca ta glas. Pevca budite!ja vredno častimo, V logu domačem se zdaj  veselimo. Dokler nastopi še lepši nam čas! Vodnik!   za god ti zdaj   kličemo slavo, Tebi, ki pot si pokazal nam pravo!
52