V rJečem »raju« ... Roman iz sovjetskega kmetskega življenja 8 »Dobro! Daj mi ga pa ceneje!« se je trpko nasmehnila žena. »Pusti krompir in raje kupi kaj drugega,« ji je prigovarjal Karanzin. »Ne! Jaz hočem imeti krompir.« »če je tako, potem ne bo nič s kupčijo. V skladišču ni niti enega krompirja. Kupi rž namesto krompirja. Otrokom boš skuhala dobro juho.« »Vsaj pšenico mi daj!« »Tovariši, danes vam ne morem dati drugega ko rž. Pšenica je pošla. Sicer pa čemu izbiranje? Rž je prav tako dobra ko pšenica. Še več izda.« Ljudje so se ^pogledali. Začeli so mrmrati, nekateri celo glasno vzklikati. »Niste zadovoljni?« je vprašal Karanzin. »Prav za prav ste bedasti. Glejte, iz ržene moke si lahko spečete lepe, tanke, suhe pogačice, pšenična moka pa je kecmesta (lepljiva).« »Zakaj nam ne daš kar slame kot živalim?« je ogorčeno vzkliknil Ivan Kutusov. »Saj je najbrž sladka in bi bila kar dobra za rezance.« »Le pomiri se, kmalu boš tudi slamo dobil,« se je posmehoval Karanzin. »Vse je samo za delavce!« se je zaslišal iz množice ogorčen glas. »Mi kmetje pa nič ne dobimo, čeprav mi pridelujemo žito in krompir! Kje je tu enakost? Ali nismo tudi mi člani šovjetske Rusije?« Karanzin je čutil, da položaj postaja resen. Nekako se je moral izmotati iz zagate. »He, tovariš!« je vzkliknil. »Preseli se v mesto in postani delavec! Potem boš tudi ti na boljšem, kakor misliš. Meni bi bilo najljubše, če bi se sploh vsi odselili od tu. Tako bi se rešil nezadovoljnežev in godrnjačev.« »Kako ne bi godrnjali, ko pa ničesar nimaš v tem svojem skladišču.« »Ničesar?« je vzkipel Karanzin. »V teh zabojih imam nad pet sto ameriških čepic, a teh nihče noče kupiti.« »Mi hočemo hrano!« so zavpili nekateri. »Belega kruha!« so dodali drugi. »Obleke!« se je slišalo od vseh strani. »Tovariši,« je zavpil Karanzin, »ne jezite se! Raje pokupite te suhe ribe, drugače jih bodo črvi snedli. Kupite jih! Zvečer boste imeli dobro ribjo juho.« Tako je Karanzin dan za dnem vršil svoj trgovski posel. Kupce je sedaj zabaval, potem spet zmerjal in se nad njimi jezil. Ljudje so dan za dnem prihajali v skladišče in so od dne do dne bolj zagrenjeni odhajali, ker za težko zaslužene bone skoraj ničesar niso f bili. Družine so stradale in na pol nage hodile okrog... * Nataša je kmalu prispela do hiše Alekseja Andrejeva. šla je preko dvorišča. Za T:p se je ustavila pri mlatilnici, ki se je svetila od niklja in bakra. Leseni deli so bili pobarvani z rdečo barvo. Deklica je spet sklenila, da bo prišla k mlačvi. Ko se je nagledala mlatilnice, je zavila proti srednji zgradbi. Po stopnicah je hitela k vratom, odprla jih je in vstopila v prostrano sobo. Sredi sobe je stala velika miza. Okrog mize so se vrstili stoli. Ob steni sta stali dve postelji, v enem kotu pa dve skrinji. Ob nasprotni steni sta stali dve omari. Na stenah je viselo nekaj slik. V enem izmed pročelnih kotov je tiktakala ura, drugi kot, katerega je prej krasil oltarček Matere božje, je bil prazen. V sobi sta bila Aleksej in Karina. Sedela je pri oknu in šivala. Ko je zagledala Natašo, je pustila delo, vstala in ji hitela naproti. Razširila je roke, da bi jo objela. Ko je stala pred deklico, so ji roke omahnile. Začudeno je gledala. »Ljubi Bog! Kaj se je zgodilo?« je s tresočim gla«om vprašala. »Nataša, kaj ti je? Tvoj obraz je bled in upadel. Povej, kaj se je zgodilo? Ali je brat umrl?« »Ne, bratu se ni nič zgodilo!« je odkimala deklica. »Kaj pa? Govori, govori!« je nestrpno besedičila starka. Stopila je k deklici, ji ovila roko okrog pasu in jo privila k sebi. »O, mati Karina!« je zaječala Nataša. »Zadela nas je najveeja nesreča, ki je mogoča. šubin je ubil našega očeta...« Zaihtela je in skrila glavo na starkine prsi. »Tvojega očeta?« je zaklical Aleksej, ki ni mogel verjeti svojim ušesom. »Da, zaradi dveh, treh rib, ki jih je nesel domov,« je jokaje odgovorila Nataša. Karina je nesrečnico božala po glavi in nežno rekla: »Ubogi otrok! Ubogi moj otrok! Očeta si izgubila? To je res največja nesreča.« Natašo je peljala h klopi, ki je stala pri peči. Obe sta sedli. Starka je privila deklico k sebi in je pritisnila svoj obraz k Natašinemu. Deklica je še vedno jokala. Karina jo je pustila pri miru, ker je vedela, da solze najbolj olajšajo bol. Aleksej je začutil v svojem srcu jezo in gnus. Čutil je, da bi v tem trenutku bil pripravljen zgrabiti Šubina in stresti iz njega grešno dušo. Aleksej je bil zelo nagle narave in jezljiv. Bil je visoke rasti in suh. Imel je široko glavo, zelo izrazito čelo. Nosil je dolge lase, ki si jih je česal nazaj. Lasje so bili beli ko sneg. Oči so bile zelenkaste in so ležale v globokih jamah. Senčile so jih goste obrvi, ki so bile bele ko lasje. Nos je bil orlovski. Mož je bil star sedemdeset let, a njegova postava je bila ravna. Dajal je videz človeka, ki je navajen na zapovedovanje, ne pa poslušnost. Nekaj časa je sočutno gledal Natašo, ki se je stiskala k njegovi ženi, potem pa je naježil obrvi in zamolklo dejal: »Nad petnajst let nas tlači ta satanska zalega. Vse so nam vzeli: našo zemljo, naš denar, zlato svobodo, zadovoljnost, srečo. Žetev, ki je sad naših žuljev in našega znoja, ni naša, ampak njihova.« Za trenutek je utihnil. Stopil je k Nataši, ji položil na glavo svojo trdo, žuljavo roko in očetovsko dejal: »Nataša, zločinska roka vam je ubila očeta. Izgubili ste svojo oporo, svojega prehranjevalca. Toda potolaži se! Od sedaj naprej bom jaz vaš oče. Moja hiša bo vedno odprta zate, mater in brata. Dokler bo moja družina imela košček kruha, ga tudi vam ne bo primanjkovalo. Kakor ena družina bomo prenašali dobro in zlo.« Nataša je obrisala solze, dvignila glavo in hvaležno pogledala svojega dobrotnika. »Bog poplačaj vašo veliko dobrotljivost!« je vzdihnila. »Sedaj bomo lažje prenašali svojo izgubo, ko bomo vedeli, da bomo pri vae vedno našli očetovsko srce.« »Kdo pa ne bi imel očetovskega srca do takih sirot?« je odvrnil Aleksej. Karina je objela Natašo in jo poljubila. »Nataša, dobro veš, da si mi dražja od vseh drugih,€ je rekla nežno. »Saj bi nekoč morala priti k naši hiši in postati...« »Mati Karina,« jo je prekinila deklica, »pustite star» spomine!« Starka je bolestno vzdihnila. »Rada, zelo rada bi pozabila na stare spomine, toda spremljajo me noč in dan.« »Ne govorimo o Klavsu,« je temno pripomnil oče. »On je za nas izgubljen, mrtev!« »Žal ni mrtev!« je vzdihnila mati. »Še preveč je živ v mojem srcu. Nanj me spominja vse, kar počenjajo boljševiški trinogi. Kajti šubin, ki je ubil Krilova in druge, ter drugi rdeči voditelji izvršujejo le to, kar višji sklenejo v Moskvi in Odesi. In Klavs je med temi višjimi. O, koliko bolje bi bilo, če bi že ležal v grobu!« »Živ je, a za nas mrtev!« je pripomnil oče. >Le pomisli, še našemu imenu se je odrekel in si nadel ime Rišin.« »Prav je storil!« je odvrnila mati. »Tako vsaj n« onečašča našega imena.« V tem trenutku so se odprla vrata. Vsi trije so pogledali proti njim. V sobo je stopil visok mladenič plavih las, zagorele polti. npšir-i 'iot-"-: Klavsov brat Fedor. »Hvala Bogu, da nara je vsaj ta ostal!« je zaSepetala mati. Fedor je pozdravil. Nato je stopil k Nataži in ji sraehljaje prožil desnieo. »Nataša, tcbe človek redko vidi pri nas. Kako, da si danes prišla? Najbrž si zašla.« Eer mu deklica ni odgovorila, jo je bolj natančno poglcdal. Smeh je izginil z njegovega obraza. Zdelo se mu je, da je Natašin. obraz nenavadno resen in da ima objokane oči. »Nataša, ti si jokala?« je vprašal začudeno. »Kaj se jc sgodilo?« Deklica ga je pogledala s svojimi velikimi očrai, v naslednjem trenutku pa jih je povesila, ker so jih zali!e solze. »O, Fedor!« je zajecljala. »Nekaj strašnega se je zgodilo. Šubin ...« »Šubin?« je vzkipel mladenič. Zardel je ob tem imenu in čutil, da mu kri sili v glavo. Zanj je bilo to ime nekaj odvratnega. »Kaj je storil Šubin?« je vprašal hlastno.' Stisnil je pesti, kakor da bi hotel napasti zlobneža. »Šubin je danes ubil Natašinega očata,« je odgovoril oče. Fedor je ostrmel. Nato j'e dvignil roke proti nebu, a jih je kmalu spet spustil. Pesti je še vedno stiskal. Govoriti ni mogel. Vsega je prevzela silna jeza. Stisnil je zobe, tako da so zaškrtali, in siknil: »On ... on ...! Ubijalec!« Za trenutek je utihnil. Prijel je Natašo za roko, jo stresel in rekel: »Nataša, tvoj oee ni zaman ubit! On nam bo dal od zgoraj znak za vstajo.« »Fedor!« je preplašena vzkliknila mati. »Kaj nameravas storiti?« »Pusti ga, mati!« se je oglasil Aleksej. »Dosedaj smo rekli: ,Jutri se bomo uprli.' ,Jutri' je minul. Upor smo odložili na drugi, tretji .jutri' in smo ga odlagali do danes. Medtem pa postaja boljševiški jarem vse težji, število žrtev od dno do dne narašča. To ne more trajati dalje. Dvigniti se rnoramo in stresti s sebs sovjelski jarem! Hvala Bogu, da se je naposled našel človek, ki bo stvar re3no vzel v roke.« »Moj sin!« je s tresočim glasom zašepetala mati. Njene oči so razodevale nemo vdanost, ko so strmele v Fedora. »Da, tvoj edinec, mati!« je ognjevito odvrnil Fedor, »ker oni drugi...« (Dalje sledi)