POMURSKI
livnih
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
MURSKA SOBOTA, 10. OKT. 1957 
Leto IX Štev. 40	Cena din 10.—
TEKMOVANJE
Sindikalna podružnica kolektiva »Pomurski tisk« napoveduje tekmovanje pri volitvah v občinski zbor proizvajalcev kolektivu Tovarne mlečnega prahu M. Sobota in vsem ostalim murskosoboškim delovnim kolektivom.
Pogoji tekmovanja so naslednji: odstotek volilnih udeležencev in čimprej opravljena volilna obveznost.
Sindikalna podružnica »Pomurski tisk«
V ponedeljek je priredila sindikalna podružnica »Pomurskega tiska« v murskosoboški kino dvorani ustni časopis. Na ustnem časopisu so sodelovali časnikarji Poverjeništva novinarskega društva Maribor, časnikarji novinarske podružnice Murska Sobota in drugi.
Orožje bodočnosti — dirigirani izstrelki. Več berite na 2. strani
NAŠ KOMENTAR:
PRED VOLITVAMI
Predvolilne priprave o Pomurju so v glavnem pri kraju. V vseh občinah so volivci predlagali 561 kandidatov in od teh bo na bližnjih volitvah izvoljenih 255 odbornikov za občinski zbor in za zbor proizvajalcev. Žena je 7,5 odstotkov, mladincev pa 5,6 odstotkov od skupnega števila predlaganih.
V tehničnem pogledu so priprave za volitve potekale dokaj dobro, slaba pa je bila vsebinska priprava. Pojavljale so se namreč metode starega aktivističnega dela, s strani vaških, pa tudi občinskih odborov SZDL. Osnova je torej slabo politično delo političnih aktivov na vasi. Tega niti ni mogoče trditi za zadnje tedne, ko
so bile predvolilne priprave v polnem teku, pač pa za čas pred temi pripravami. Zbori volivcev so namreč pokazali, da je na podeželju vrsta problemov, ki jih ljudem nihče ne tolmači. To je vprašanje tržnih cen, vprašanje odnosov med mestom in vasjo, vprašanje kooperacije itd. Na mnogih zborih volivcev v soboški, graški in drugih občinah so prišli ljudje na dan prav s temi vprašanji. Razburljive razprave so se navadno polegle brž ko so dobili volivci na ta pereča vprašanja, ne o slepo ulico zavajajoče odgovore.
Negibčnost političnih aktivov se je močno odrazila tudi o tem, da nekateri predlagani kandidati, ki bi bili sicer dobri odborniki, niso sprejeli kandidatur, ker jih niso prej »predvidevali«. Taki pojavi so se vrstili skoraj v vseh občinah.
Za zbore volivcev pa je zanimivo, da so ljudje načeli poleg nekaterih nerazčiščenih problemov, o katerih so govorili več ali manj negativno, tudi mnoga vprašanja glede odnosov med krajevnimi odbori in občinskimi ljudskimi odbori. Ponekod so ljudje trdili, da so občinski ljudski odbori razpravljali na svojih sejah o drobnih problemih in te razprave so se pogostokrat razvlekle v nedogled, o perečih vaških problemih pa so razpravljali v glavnem le krajevni odbori, ki naj bi s svojimi sneomejenimi kompeten-cami reševali situacijo vasi. Največ pa so volivci razpravljali o šolah in o zdravstvenih razmerah na vasi. Ponekod so
kritizirali, da posveča družba
tem problemom premalo poudarka. Prav pri takih trditvah se je pokazala predvsem popolna nedelavnost vaških odborov SZDL, ki na svojih sestankih v vsej mandatni dobi niso govorili o tem, zakaj in v kolikšnih zneskih so porabljena družbena sredstva. Tu je mogoče trditi še eno. Tudi občinski aktivisti o tem na zborih volivcev niso govorili, ker pogostokrat celo na občinskih ljudskih odborih niso imeli dovolj prepričljivih razlogov, zakaj so porabili družbena sredstva o ta ali oni namen.
Priprave za volitve, o katerih so razpravljali na zadnji seji sekretariata OO SZDL, so nakazale še eno pomanjkljivost. Skoraj osi zastopniki občinskih političnih vodstev — razen dveh ali treh izjem — v svojih poročilih o volilnih pripravah niso navajali prav nič drugega kot suhe statistične podatke o izvedenih zborih, o kandidatih itd. To pa je za dobro politično delo med ljudmi odločno premalo.
OBČINA PETROVCI-ŠALOVCI
Hočemo večje sodelovanje državljanov
v upravljanju gospodarstva
Že iz naslova je jasno, da posamezni kraji v občini Gornji Petrovci ne morejo imeti na splošno nekih svojih čisto posebnih interesov tako važnih, da bi ti zahtevali krajevno zastopstvo. Važni so torej ljudje, ki bodo v občinskem ljudskem odboru hoteli, znali in ki bodo tudi sposobni zastopati skupne gospodarske in ostale Interese celotne občine, vseh krajev in ljudi. Ni torej važno, od kod je človek, ampak kakšen je ta človek. To morajo imeti v vidu ko izbirajo kandidate, izmed katerih si bodo izvolili ljudi v občinski ljudski odbor, v katerem jih bodo zastopali 4 leta.
Občinski ljudski odbor sestavlja 27 odbornikov. Ko so se komune formirale, je takratni iniciativni odbor za forsiranje komun predlagal, naj bi imel občinski ljudski odbor Petrovci-Šalov-ci glede na število prebivalcev, ki jih je 8202 — 27 odbornikov. Bivši občinski ljudski odbori pa so delegirali določeno število odbornikov, in sicer: bivši občinski ljudski odbor Šalovci 12, Gornji Petrovci 10 in Križevci 5 odbornikov.
Odbor je imel v tem razdobju 21, rednih sej. V letu 1955 jih je bilo 5, v letu 1956 8, v letu 1957 pa 7 sej. Odbor je nekajkrat razpravljal o statutu občine, sprejemal družbeni plan in proračun za leto 1955 in za leto 1957, razpravljal in določal sistemizacijo delovnih mest za uslužbence ljudskega odbora, poslušal poročila raznih komisij, imenoval razne komisije, poslušal poročila svetov, razpravljal največkrat o gospodarskih za-
devah (obrtnih obratih, mlinih, žagah ter ostalih), spremljal delo kmetijskih zadrug, ah drugače povedano delo upravnih odborov kmetijskih zadrug, sprejemal razne odloke, imenoval svete, ki so družbeni organi ljudskega odbora ... Udeležba na sejah ljudskega odbora je bila zadovoljiva, saj je bilo navzočih povprečno 92 % odbornikov.
Ljudski odbor je kontroliral izvrševanje sklepov tako, da je pregledal na vsaki seji sklepe s
prejšnje seje. Glede na pristojnosti, ki so prenesene na ljudski odbor in da bi te naloge v redu izvrševal, je imenoval v tem razdobju 10 svetov, in sicer: svet za gospodarstvo, ki šteje 7 članov, svet za družbeni plan in finance s 5 člani, svet za prosveto in kulturo — 7 članov, svet za splošne zadeve — 7 članov, svet za šolstvo — 7 članov,
(Nadaljevanje na 3. strani)
Manj administrativnih posegov
(Ob osnutku zakona o delitvi dohodka)
Sredi predvolilnih priprav se je med člani delovnih kolektivov razvila zelo živahna razprava o osnutku zakona o delitvi dohodka, ki je že nekaj časa v javni diskusiji. V ponedeljek so se tudi v Soboti sestali funkcionarji delavskega upravljanja, predsedniki občin in direktorji posameznih gospodarskih organizacij in drugi javni politični delavci.
Po uvodnem referatu tov. Slaviča, člana Okrajnega odbora SZDL, je bila živahna diskusija. Tov. Slavič je v referatu prav posebej podčrtal, da bo ta zakon po sprejetju prinesel več preglednosti in jasnosti v doslej zelo razmetane predpise s področja delitve dohodka v gospodarskih organizacijah in obenem pomeni tudi velik napredek za realizacijo
gospodarske smeri, ki je bila nakazana na IV. Plenumu Centralnega odbora SZDL kakor tudi v lanskoletni decembrski razpravi v Zvezni ljudski skupščini. S sprejetjem tega zakona se bodo gospodarske organizacije osvobodile različnih sedanjih administrativnih posegov, kar velja predvsem za oblikovanje skladov in samih tarifnih pravilnikov. Z določili tega zakona bo podjetje, vsak posamezni proizvajalec kakor tudi občinski ljudski odbor zainteresiran na stalnem dvigu proizvodnje in na čim hitrejši prodaji izdelkov, kar bo obenem pomenilo tudi stabilizacijo tržišč. Omenjeni osnutek vnaša tudi zelo važno spremembo v odnose med občino in gospodarsko organizacijo. Brez dvoma bodo tem odnosom dajali vsebino tudi zbori proizvajalcev, še bolj pa elementi, kako se bodo v bodoče ustvarjala občinska proračunska sredstva iz prispevkov podjetij. Ne več na stari način, ampak nasprotno, na osnovi čim večje a interesa za ustanavljanje novih gospodarskih organizacij in za njihovo dobro, rentabilno go-
OBČINA VIDEM OB ŠČAVNICI
Z denarjem ne dosežemo vsega
Na prvem mestu moramo navesti elektrifikacijo, katere prvi začetki segajo v leto 1951. Trdimo lahko, da se je prav tu pokazala težnja kmečkega in delavskega prebivalstva po napredku vasi. S pomočjo okraja, zlasti pa z lastnimi prispevki interesentov, ee je elektrifikacija hitro širila. Če so danes samo še 3 vasi, v katerih petrolejko še ni zamenjala žarnica, je gotovo to uspeh, s katerim so lahko vsi zadovoljni. S tem je končan prvi del elektrifikacije, čaka pa jih še napeljava industrijskega toka, ki bo omogočila izvedbo elektrifikacije v širšem obsegu (uporaba elektrike v kmetijstvu).
Ob formiranju nove občine so bile občinske ceste v slabem stanju, prostovoljno delo na teh cestah ni bilo v redu opravljeno. Tudi potreba po popravilu brvi in mostičkov ter nadomestitev polomljenih vodnih kanalov z novimi, je bila izredno velika. Da izboljšajo to stanje, so že v jeseni leta 1955 pozvali vaščane, da popravijo ceste. Temu pozivu se je vačina vaščanov tudi odzvala. Spomladi 1956 je pri ureditvi občin-skih cest že pomagalo 90 % občanov. Isto velja tudi za letošnje leto. S temi akcijami so zainteresirali uporabnike občinskih cest. Seveda to delo še ni dokončno. Priznati pa moramo, da je bilo delo dobro opravljeno predvsem tam, kjer so bili dobri in delavni krajevni odbori.
Odstranitev drevja in grmičevja ob cestah, Ščavnici in ostalih potokih je do danes le delno izvršena. Z dosedanjo akcijo je bilo sicer nekaj doseženo, vendar premalo, zaradi tega moramo z akcijo nadaljevati. Dosedanje izkušnje so namreč pokazale, da se je stanje občinskih cest, kljub majhni mno-žini navoženega gramoza, vendarle popravilo tam, kjer je bilo drevje in grmičevje od-
stranjeno. Ista trditev velja za čiščenje Ščavnice in potokov. Večje delo na cestah je bilo izvršeno na cesti Dragotinci—Rožički vrh. Ta cesta, ki naj poveže Videm z Mursko Soboto, je sedaj kolikor toliko urejena, zemeljska dela je treba izvršiti še od klanca v Rožičkem vrhu do meje radgonske občine, velika potreba pa je še po navozu gramoza.
Stanovanjska hiša v Vidmu se je pričela graditi s sredstvi, ki jih je dal bivši ljutomerski okraj, nadaljevalo pa s sredstvi, ki so se zbrala v občinskem stanovanjskem skladu. Danes je stavba toliko dograjena, da je možna vselitev tudi v I. nadstropje. Kakor znano, se v pritličju nahaja zdravstvena postaja in stanovanje zdravnika. Tudi pri Vidmu je stanovanjska stiska in še danes bo težko zadostiti vsem prošnjam, ki prosijo zlasti za družinska stanovanja.
Skoraj istočasno z graditvijo stanovanjske stavbe se je pokazala potreba po graditvi veterinarske ambulante, katere prostori bodo nekaj časa služili tudi za umetno osemenjevanje. Občina je storila vse, da bi prišlo čimprej do uresničitve tega načrta. Z uvidevnostjo in pomočjo okraja so postavili zgradbo, ki bo služila veterinarski službi.
Okuženost bikov in krav, ki je stalno povzročala nejevoljo pri živinorejcih, je zali tevala čimprejšnjo uvedbo službe umetnega osemenjevanja. Z graditvijo prej navedene stavbe, z ureditvijo postaj v Bučkovcih in Ivanjcih, je bila ta služba v letošnjem letu uvedena. Zasluge za to nima samo občina, temveč tudi vaščani sami, prav tako pa kmetijske zadruge v občini, zlasti KZ v Bučkovcih ih Ivanjcih. Občina sedaj urejuje po želji vaščanov še postajo v Žihlavi, najbrž pa bo treba še eno postajo urediti v
Bučkovcih, in to ali na državnem posestvu ali na kakšnem drugem mestu.
S pomočjo uprave za vodno gospodarstvo LRS vršijo dva poskusa melioracij na Blagušu in Janini. Izsledki teh poskusov bodo služili kot podlaga za melioracijo zemljišč v Ščavniški dolini. Tu občina ni sicer angažirana z lastnimi sredstvi, vendar je pobudnik teh del, zavedajoč se, da sta ta dva poiz-
(Nadaljevanje na 3. strani)
Ob občinskem prazniku v Beltincih
Nad 1000 ljudi na zaključnem zborovanju
V nedeljo dopoldne se je pred zadružnim domom v Beltincih zbralo nad 1000 občanov na zaključnem zborovanju v okviru občinskega praznika. Kot gostje so mu prisostvovali zvez. ljud. poslanec Vanek Šiftar, rep. ljud. poslanec Jože Rus in predsednik OO ŽB Rudi Rapl.
Po pozdravnih uvodnih besedah predsednika obč. odbora SZDL Jožeta Dvoršaka je predsednik ObLO Ivan Horvat razvil prapor Zveze borcev, ki ga je organizaciji podarila SZDL. Nato je stopil pred mikrofon poslanec Jože Rus in v daljšem govoru orisal razvoj in krepitev naše nacionalne samostojnosti, poglabljanje našega demokratičnega sistema v splošnem okviru družbenega razvoja in to s posebnim ozirom na volitve, ki predstavljajo nadaljnjo stopnjo tega razvoja. Na tej osnovi je tudi podrobno očrtal naloge občine tako glede gospodarskega kakor tudi družbenega napredka. Za njim je govoril še Vanek Šiftar o nekaterih prime-
rih ne dovolj kritičnega in stvarnega ocenjevanja določenih problemov in težav, ki se pojavljajo v našem prehodnem obdobju, v katerem se srečujejo navade in pogledi iz predvojnih časov z naprednimi, socialističnimi težnjamj in prizadevanji.
S slavnostnim zborovanjem so bile končane prireditve za obč. praznik, ki je trajal od 4. do 7. oktobra. V tem času so domače kulturne skupine priredile »Kmečki večer« in prav zabaven in uspeli "Veseli večer". V nedeljo zjutraj je bila v osnovni šoli odprta tudi kmetijska razstava. V pritličnem razredu je bila v propagandnem smislu zelo dobro prikazana razlika med pridelki, ki so zrasli na slabo oskrbovani zemlji, in tistimi, ki so zrasli na globoko preorani in z umetnimi gnojili pognojeni zemlji. V drugem prostoru so pa razstavljali zadružniki v okviru svojih zadrug izbrane primerke posameznih kultur.
Š. B.
spodarjenje. Na tak način bo naša občina dobivala svojo vsebino komune in s tem se bo tudi utrjeval njen položaj v našem komunalnem sistemu.
Razprava je sicer pokazala, da vsi prisotni niso še dovolj seznanjeni z zakonskim osnutkom, vendar so diskutanti pozdravili načela, ki jih vsebuje osnutek zakona. Menili so, da bo ta zakon pomenil ogromno pridobitev za gospodarske organizacije in je neopravičena trditev, da bi katera gospodarska organizacija iz industrijske panoge bila na slabšem. Brez dvoma pa bodo prizadete tiste, ki slabo gospodarijo in nimajo uspehov v proizvodnosti dela. Razprava je tudi opozorila, kako zgrešeno je bilo stališče nekaterih ljudi ob uveljavljanju letošnjih predpisov o delitvi narodnega dohodka. Praksa nam je že do sedaj potrdila njih opravičenost in pravilnost.
V razpravi so med drugim predlagali in pripominjali, češ da je odprtih še vse preveč vprašanj, ki naj bi jih uredili poznejši predpisi. Pri tem so iznašali, kako škodljivo so de-
(Nadaljevanje na 3. strani)
NEVARNOST Super orožje
za iztrebljanje
Francoskih vladnih kriz je bilo že toliko, da se nam zadnja vladna kriza niti ne zdi kaj posebnega.V razmerah, v kakršnih Francija živi, smo jo pravzaprav pričakovali. Položaj Francije je zares žalosten in naravnost brezizhoden. Trmoglavo vztrajanje ha dosedanjih pozicijah v odnosu do Severne Afrike je pač samomorilno. Severna Afrika bo slej ko prej svobodna in enotnost arabske Severne Afrike bo uresničena. Tanki in bombniki ne bodo zalegli, čeprav dajejo Franciji z njeno moderno vojsko vojaško, toda ne moralno premoč.
V svetovni javnosti se utrjuje mnenje, ki ne priznava Francozom pravice do Alžirije, v katerem ima proste roke La-coste, ki trdi, da je Alžirija francoska provinca in bo tako ostala in da so za razmere, ki so zelo krvave, krivi zdaj Egipčani, zdaj Tunizijci, pa zopet kdo drugi, na primer Amerika, samo Francija ni nič kriva. S tem mottom so začeli francoski bombniki bombardirati tunizijsko ozemlje, češ da so bombnike začeli obstreljevati tunizijski protiletalski topovi. Jasno je, da je napetost do skrajnosti stopnjevana in hkrati nam je jasno, da iskrica nevarnosti, ob veliki napetosti v tem delu sveta, ne bo nehala preskakovati iz Srednjega Vzhoda o Severno Afriko in nazaj, dokler sedanje velike sile ne bodo izgubile svojega vpliva na tem področju in jim ne bo onemogočeno risati na globusu interesnih sfer.
Ne bomo ugibali, ugotavljamo pa že znana dejstva, da so bili francosko-tunizijski odnosi že pred letom dni dokaj zrahljani z aretacijo alžirskih voditeljev upora. Razen tega ni bilo sporazuma o umaknitvi francoskih vojaških enot z ozemlja Tunizije, vsaj takega, da bi ga v smislu želja Tunizije realizirali. Nič čudnega ni, če hočejo Tunizijci varovati svoje meje in da hočejo imeti čim prej čim več orožja, da bi te meje obvarovali spričo razmer, ki so grozeče z on stran tunizijske meje, kjer se, po izjavi Burgibe koncentrirajo francoske enote in grozijo z napadom.
Po doseženem sporazumu z ZDA naj bi dobavili Tuniziji orožje Italijani in Belgijci. Vladna kriza o Franciji je sicer mučna zadeva za Francoze, toda ne toliko, da bi jim odvrnila pozornost od dogajanja v njihovih interesnih področjih. Francozom, kakršne -poznamo doslej, jasno, ne ugaja oborožena Tunizija, zato poskušajo vse, da bi to dejanje preprečili. Hočejo doseči ustavitev dobave orožja Tuniziji vsaj do rešitve vladne krize, ki pa ne kaže, da bi bila blizu. V ta namen uporabljajo diplomatske in druge več ali manj posredne poti.
Nekje o ozadju vsega tega je velik načrt »Euroafrika«. Evropsko gospodarstvo naj bi, po francoskem načrtu, reševala Severna Afrika. Toda za takšno rešitev je potrebno imeti sporazum, ki ga ne more zanikati občutje lastninske pravice. Tega sporazuma pa ne more biti tako dolgo, dokler bo v Alžiriji vojna. Ta pa traja že tri leta in ne kaže, da bi se v kratkem času končala. Tunizija seveda ne more biti povsem nevtralna v tem razmerju, kajti ni ji vseeno, kakšne oz. kako razpoložene sosede ima. Alžircem pa bo prav gotovo slej ko prej vseeno, s čigavo pomočjo se bodo borili proti sovražniku in to ni kdo ve kako prijetno. Brez dvoma se z zaostreva-njem pložaja nagibajo simpatije Severnoafričanov onkraj »železne zavese,« kajti razmere tostran »železne zavese« so zanje vsaj trenutno in iz leta o leto bolj brezizhodne.
Prav to pa je zopet eden izmed kamnov spotike, prav to je tista bojazen, ki žene trmoglave v še večjo trmoglavost. Sicer pa je to v bistvu razvpita »komunistična nevarnosti, ob kateri naj bi izgubili pomen protislovni pojavi v sedanjem svetovnem položaju, to je mavec, s katerim bi radi zglajevali razpoke, ki nastajajo med velikimi predvsem zaradi tehtanja svoje in tujo gospodarske moči. predvsem pa moči. ki jo vsekakor krepi ali slabi gospodarski položaj, kakor se pač želje uresničujejo ali pa ne uresničujejo.
Seveda, razumemo, da si želijo Francozi obdržati Alžirijo, uresničiti svoje načrte v Afriki. toda to so želeli tudi s Sueškim prekopom, vendar je ostalo le pri željah. Odvisno je pač od tega. čigave želje so
bolj upravičene in bolj poštene. Na strani tistega je tudi moralna premoč, tisti je deležen tudi podpore javnega mnenja in simpatij že takrat, ko mu drugače ni mogoče pomagati.
V odnosu Francije do Severne Afrike je vsekakor odločilno samo to, ali se bo Francija kmalu odločila in se odrekla svojim kolonijalhim zahtevam ali pa ne. Ta rešitev je edina za Francijo in tudi edina za krepitev miru o svetu, ki mu sicer grozi nevarnost spopadov brez konca in kraja, to je pa že stalni ogenj, ki grozi vsemu svojemu okolju. Čas je že, da tudi Francozi in Britanci spoznajo, da v teh časih več ni mogoče reševati spornih vprašanj z diplomacijo sile in nasilja.
Človeški um pripravlja novo, strašno orožje, ki leti s fantastično hitrostjo 25 tisoč km na uro in ki preleti recimo 8 tisoč km dolgo pot od starta do cilja v pičle pol ure. To so medkontinentalne balistične rakete, kot jih znanstveno imenujejo. Taka raketa bo letela na višini 900 kilometrov skozi stratosfero. Na cilj se bo spustila glava, v kateri bo hidrogenska bomba z rušilno močjo več milijonov ton eksploziva TNT. Lepi izgledi!
Medkontinentalna balistična raketa leti kot indijanska puščica ali artilerijska granata, podobna pa je še najbolj podolgovatemu zašiljenemu nalivnemu peresu, ki ima v zadnjem delu najmočnejše stroje in najpreciznejše instrumente, kar jih je človek kdajkoli izdelal. Raketa je dolga 30 metrov, težka pa kakih 100 ton.
Raketa bo skonstruirana tako, da jo bodo stroji pognali do gotove točke v stratosferi. Potem bodo odpadli, glava pa bo letela sama naprej do cilja. Ta glava je tudi največji tehnični problem. Izde-
lana bo morala biti iz posebne kovine, saj bo morala pri poletu skozi stratosfero prestati temperaturo 10 tisoč stopinj C. Lahko bi se zgodilo, da bi kovinska glava v stratosferi popolnoma zgorela.
Toda v pomirjenje naj povemo, da dela ta balistična raketa tistim, ki tekmujejo v oborožitvi, za sedaj velike preglavice. Nič gotovo ni, da bo pogodila predvideni cilj, ker je treba računati na tokove v atmosferi, zemljino privlačnost itd. Razen tega pa tudi niso dovolj točno znane oddaljenosti med posameznimi točkami zemlje. In končno, taka raketa ogromno stane.
Amaterji radiokluba YU3DBC, ki so vsak dan v klubskih prostorih pri delu, so slišali signale umetnega satelita na svojem amaterskem sprejemniku na 13 m radijske dolžine (20 MHz)
SPOROČAMO bralcem, da bomo izdali 15. in 22. t. m. izredni številki Pomurskega vestnika z obsežnim gradivom o zunanjepolitičnih in notranjepolitičnih problemih z ozirom na volitve.
Uredništvo
Umetni satelit
že kroži
800 do 900 km od zemlje kroži okrog našega planeta po elipsasti poti prvi umetni satelit, ki so ga pred dnevi izstrelili v Sovjetski zvezi. Ta satelit je sferične oblike, širok 58 cm in težak 83,6 kg. V njem sta montirana dva oddajnika, ki oddajata neprenehoma na frekvenci 20,005 in 10,002 MH na 15 in 7,5 m radijske valovne dolžine. Te oddaje lahko slišijo tudi radioamaterji. Signale oddajata v telegrafskem stilu, poročila pa trajajo 0,3 sekunde z enako dolgim odmorom. Oddaje so izmenične.
Znanstveniki v Sovjetski zvezi neprekidno spremljajo pot satelita in izračunavajo elemente njegove poti. Podobno bo tudi po vsem svetu. Američani in Sovjeti bodo v geofizičnem le-
tu spustili v vsemirje še serijo takih satelitov. Ameriški bodo znatno manjši. Zato ker še ni znano, kako gosta je atmosfera v višini, kjer kroži umetni satelit, ni mogoče povedati, kako dolgo bo krožil okrog zemlje. Ko pa bo prispel v plasti našega ozračja bo zaradi brzine izgorel.
V Washingtonu je bila vest o izstrelitvi satelita prava senzacija. Tamkaj pričakujejo, da bodo dobili podrobnejše informacije, kot je bilo domenjeno. Vsekakor pa priznavajo, da so jih sovjetski kolegi prehiteli in jim za to dajejo priznanje.
NAGRADNI NATEČAJ
Uredništvo »Pomurskega vestnika« razpisuje za najboljšo poročilo, reportažo in feljton z volitev v občinske zbore in zbore proizvajalcev občinskih ljudskih odborov.
Uredništvo »Pomurskega vestnika« bo nagradilo prispevke, ki jih bo ocenila posebna komisija. Podeljenih bo 20 lepih denarnih in drugih praktičnih nagrad.
Pri dodeljevanju nagrad bomo upoštevali predvsem hitrost in aktualnost poročanja.
Uredništvo
V času volitev bo v uredništvu dežurna služba tudi popoldne. Kličite telefonsko številko 53, M. Sobota.
BELEŽKA
Politični ovazovalci o Zahodni Nemčiji zatrjujejo, da jih izidi parlamentarnih volitev niso presenetili. Presenečeni niso niti zmagovalci, niti premaganci, saj je ostalo obojim če že drugo ne, pa vsaj upanje, da bo o parlamentu težko nemoteno delati ne da bi katera od vodilnih strank upoštevala mnenje in načrte opozicije. Adenauerjevi krščanski demokrati so si sicer zagotovili pri volitvah polovico glasov, kar pa še ne pomeni absolutne zmage. Kancler Adenauer odklanja vsako možnost koali-
cije s socialnimi demokrati, vodja socialdemokratske stranke Ollenhauer pa grozi s preprečevanjem vsakega poskusa spremembe ustave s strani krščanskih demokratov. To možnost si je pridobila socialdemokratska stranka prav z zadnjimi volitvami na ta način, da je dobila (prvikrat po vojni) več kot tretjino mandatov v parlamentu.
Maršal Sovjetske zveze Georgij Konstantinovič Zukov, obrambni minister SSSR, je prispel na osemdnevni obisk v našo državo, na povabilo, ki mu ga je v imenu Zveznega izvršnega sveta poslal armadni general Gošnjak.

Voditelj ciprskega gibanja za priključitev otoka k Grčiji, nadškof Makarios je izjavil, da ni niti misliti, da bi Ciper ostal Britanska kolonija. Izjavil je tudi, da Turčija nima pravice delati zaprek na poti ciprske svobode.
Bivši francoski ministrski predsednik Rene Ple-ven, voditelj demokratsko socialne unije odpora, male stranke parlamentarnega centra je sprejel mandat, ki mu ga je zaupal predsednik Republike Rene Cotv, da bi rešil vladno krizo in sestavil novo vlado. Izbira je presenetila politične kroge.

Pred dnevi se je, začelo zasedanje Generalne skupščine OZN. Razprave na tem zasedanju so bolj zmerne, kot pa smo pričakovali z ozirom na probleme, ki so v raznih krajih sveta.
Predsednik
delavskega
sveta
»Panonije«,
Boris
Goldinski
PANONIJA
R  A S T
E
Z DELAVSKIM UPRAVLJANJEM
Pred tedni je v Panoniji vzbudilo razburjenje pisanje nekega dopisnika v Delavski enotnosti. Pisal je o plačah in pijancih, o delavski disciplini in proizvodnem planu, ošteval direktorja in namigoval na delavsko upravljanje in sindikalno podružnico. Nekdo, za katerega menijo v Panoniji, da ga poznajo.
Ne maram zanikati tega, da je morda marsikaj škripajočega v tarifnem pravilniku in poslovanju nasploh, toda hočem povedati to, kar vidimo vsi, da je iz majhne obrtne delavnice nastala industrija kovinske galanterije in da bo v poldrugem letu to podjetje postalo izvoznik galanterijskih in ostalih izdelkov kleparske stroke.
Od tistih dni, ko je bila Panonija le navadno kleparstvo, imajo osemkrat več osnovnih sredstev, novejšo delavnico poleg stare in trikrat več delavcev. pa jih še sprejemajo v delovno razmerje. Njihovo tržišče je vsa Jugoslavija in kakovost izdelkov takšna, da so konkurenti še trem podjetjem v domovini, ki so včasih tudi cenejši. Ves ta uspeh pa izvira iz požrtvovalnosti nekaterih izmed članov nekdanjega kolektiva, ki so znali uveljaviti svoje znanje in sposobnosti v proizvodnji, najprimernejši za takratne potrebe, predvsem gospodinj in
nadaljujejo še danes z iznajdljivostjo in posebno sposobnostjo prilagojevanja tržišču. Majhna industrijska podjetja, kot je Panonija, morajo biti pač zelo gibka in sposobna uvajati vedno novo proizvodnjo, česar si velike tovarne ne morejo privoščiti, saj ne sledijo vsem malim zahtevam potrošnikov.
Zato je v proizvodnji Panonije trenutno okrog 170 različnih proizvodov, a bi jih lahko izdelovali čez tristo, vendar je veliko vrst njihovih proizvodov že nasitilo tržišče in so njihovo izdelovanje pač morali ukiniti. Vse to izdelujejo v tako tesnih prostorih, da jim ie gibanje komaj omogočeno. Zaradi tega je nujno potrebno zgraditi nove delovno poslopje, ki bo na 480 m2 površine. Sedanja merijo nad 800 m2. Nove gradnje bodo omogočile sistematično industrijsko proizvodnjo, ki bo skrajšala čas proizvodnje posameznih izdelkov, ki jih serijsko proizvajajo tudi 100 %. Temu bo pripomogla samo boljša or-ganizacija dela, torej je odveč bojazen, da bodo morali delavci delati več kot so delali doslej.
Pri tem upoštevajmo, da so stroji v Panoniji že močno obrabljeni in jim je uradno priznana že življenjska doba nad 60 %.
Mnogih izmed teh upoštevanja vrednih dejstev delavska
inšpekcija ni upoštevala, ko je zahtevala od uprave podjetja naj odpusti večje število delavcev zaradi premajhnih prostorov. Če imamo za naočnike samo predpise. se pač često zzo-di, da ukrepamo v škodo delavcev in v nasprotju s perspektivami podjetja, ki še vedno sprejema po nekaj delavcev mesečno. Da je to mogoče, pa gre zahvala zopet razširitvi proizvodnje, uvajanju novega oddelka za izdelovanje aluminijastega pohištva v prostorih mizarskega podjetja Ledava. s katerim je Panonija v koprodukciji. Prav to pohištvo pa je zelo iskano v tropskih krajih, kjer vsako leseno pohištvo zaradi klimatskih razmer neverjetno hitro propada, a železo rjavi in tudi propada.
Za svoje delo porabijo letno
280 ton pločevine, žice in razne predvsem barvane kovine iz domačih tovarn, kositer pa uvažajo. Elektrike porabijo letno 20.000 KW, a vse to se bo povečalo v primernem povečanju proizvodnje.
Če se kleparstvo ne bi razvilo v tako industrijsko podjetje, Panonija gotovo ne bi imela poguma za to, da najame kar 16 milijonov investicijskega kredita.
Poglejmo društveno kroniko. Takoj ugotovimo, da so kegljači Panonije najboljši v Soboti,
da imajo nekaj zelo dobrih pevcev, da imajo močno strelsko družino, da se nam lahko predstavijo z močnim nogometnim moštvom in predvsem to: med seboj so si tovariši v pravem smislu besede in ne razlikujejo od sebe niti Ciganov, ki jih je zaposlenih v tem podjetju skoraj deset odstotkov od skupnega števila delavcev in jim priznavajo veliko prizadevnost v delu.
Jasno je, da je boj za močno podjetje neizprosen in da so često napeli vse sile, da so zmagovali v realizaciji proizvodnih planov in s tem pogojeno širitev podjetja in proizvodnje, da izvira od tod tudi marsikateri prigovor delavca, zato jim je prav malo všeč, da je urejeno tako, da so dolžna podjetja doseči le lansko realizacijo dobička in so tako tista podjetja, kot Panonija, ki so kljub vsem težavam dobro gospodarila, prikrajšana. Čest je namreč pojav, pravijo v Panoniji, da imajo v podjetjih, kjer je šlo lani tesno, letos ogromne dobičke. To je toliko bolj neprijetno, ker so se cene materialu, ki ga Panonija rabi za obdelavo, precej zvišale a cene proizvodom so ostale iste.
Takšnim problemom se pridružujejo tudi drugi: še vedno pomanjkanje strokovnih delavcev. Sprejemajo sicer kleparje večinoma iz gradbene stroke, ki pa ne ustrezajo galanterijski po kakovosti dela, kjer jih prekašajo priučeni delavci z nekaj letno prakso. Rešitev iščejo v ustanovitvi oddelka za vzgojo kadra. Od tod tudi vrzeli v tarifnem pravilniku, čeprav so ga skušali setaviti z ozirom na strokovno sposobnost, ki je vidna pri delu posameznika.
O vseh teh problemih razpravljajo na delavskem svetu in upravnem odboru, in še če-šče v neposrednih stikih z direktorjem, ki usmerja proizvodnjo z vedno Večjim uspehom in ni nič prav, da ga nepoučeni poskušajo javno oštevati za tisto, česar niti ni kriv.
Vaše podjetje je edino, ki sprejema v delovno razmerja Cigane. Kaj meniš o njihovi pripravljenosti, da postanejo dobri državljani?
Cigani so dobri fizični delavci, kjer je samo fizično delo. Pri nas pa rabimo precej umskega dela, ki ga nekateri ne vedo povezati s fizičnim. Toda to se najde v neki meri tudi pri ostalih delavcih. V splošnem so se Cigani pokazali v podjetju »Panoniji« precej agilni, ubogljivi in dojemljivi. S tem, da sprejemamo Cigane v delovno razmerje. hočemo vzpodbuditi tudi ostala podjetja k temu, toda za sedaj še brez uspeha.
Vidim, da ste zaposlili veliko žena, čeprav je pri vas bolj moško delo. Ali ste sprejemali žene s posebnim namenom, da prispevate k zmanjševanju ne-zoposlenosti žena?
V Prekmurju je precej nezaposlene ženske delovne sile, ki hodi na sezonska dela. Upravni odbor in Delavski svet sta začela razmišljati, kako bi omilila nezaposlenost žena. V zvezi s tem so se začeli izdelovati izdelki, ki jih lahko izdelujejo tudi žene. Pri teh izdelkih so se žene precej usposobile tako, da njihovo izdelavo popolnoma obvladajo in ponekod prekašajo moške delavce. Nekatere so se tako usposobile, da jih lahko zaposlimo pri proizvodnji vseh naših proizvodov, ker lahko enakovredno zamenjujejo moško delovno silo.
Kako se uveljavljate na zagrebškem velesejmu, kjer stalno sodelujete?
Podjetje je član prodajne skupnosti s sedežem v Ljubljani in vsako leto skupno z ostalimi člani prodajne skupnosti razstavlja. Razstavljamo vedno nove proizvode, ki jih skušamo na ta način uveljaviti na tržišču. V sezoni sklepamo okrog 12 milijonov dinarjev nenosred-nih naročil in veliko posrednih.
Povejte prosim nekaj o delavskem upravljanju v Panoniji?
Delavski svet in upravni odbor razpravljata že nekaj let o organizaciji dela in o sodobnejši opremi s stroji, Skrbita za racionalno izkoriščanje materiala in imata v tem uspehe. Delavski svet je v to svrho povezan s strokovnim svetom v podjetju, kjer z najboljšimi delavci razpravlja o predlogih in jih večinoma sprejme. S tem skrbimo za to, da ima delavec vedno polne roke dela in v podjetju ne pride do zastoja.
POMURSKI VESTNIK, 10. okt. 1957
2
VESTI
Nedavno so se v Washingto-nu sestali kandaski in ameriški gospodarski strokovnjaki, ki bodo skušali zgladiti nasprotja, ki so med obema severnoameriškima državama.

V južno Vietnamskem glavnem mestu Sajgonu še je začela 9. konferenca držav članic Načrta Colombo. Rojstni datum tega Načrta je januar 1950, ko so se v mestu Colombo na Cey-lonu sestali zunanji ministri britanske skupnosti narodov.

Varšavski radio je objavil sporočilo sekretarja CK Zveze socialistične mladine Poljske, v katerem je rečeno, da je mladinski list »Po proštu«, ki je bil te dni prepovedan, imel pomembno in pozitivno vlogo lani, da pa potem ni več deloval v interesu tega, kar je sledilo lanskim oktobrskim dogodkom. V zvezi s prepovedjo lista je bilo nekaj kratkotrajnih izgredov.

Z delom dosežemo vse
Za sedaj je ostalo le pri pregledih, za vse pregledance pa je bila napravljena kartoteka.
Z nastavitvijo veterinarja se je pričela v letu 1956 urejevati tudi veterinarska služba. Težave, ki so bile v začetku, so v glavnem prebrodili in danes kaže statistika, da je veterinarski službi uspelo rešiti marsikatero žival pogina in s preventivnimi ukrepi preprečiti razne živalske bolezni. Za veterinarsko službo je občina tudi nabavila in-strumentarij, ki ga bo pa treba še izpopolniti.
Stanje stavb splošnega ljudskega premoženja narekuje, da je -treba popraviti tiste stavbe, kjer je stanje najslabše. Ena izmed takih stavba je gotovo šola v Bučkovcih in z njo društveni dom, ki se tudi nahaja v upravi občine. Odločili so se, da v letu 1957 popravijo predvsem šolsko poslopje v Bučkovcih in so to delo v glavnem tudi izvršili, seveda se vsega popraviti tudi ni dalo. Sredstva za popravilo šole so črpali iz investicijskega sklada.
V	letošnjem letu so pričeli z delom malih sanacij, ki pa še ni dokončano. Uredili so tudi očeslavsko slatino in tako vsaj delno preprečili nehigiensko črpanje iste.
Na področju videmske občine so zemljišča splošnega ljudskega premoženja, ki so trenutno še pod upravo VG v Gornji Radgoni. Ta zemljišča imajo 3 obrate: v Bučkovcih, Žihlavi in v Vidmu. Zaradi oddaljenosti direkcije in zaradi raztresenih parcel je obdelovanje teh zemljišč otežkočeno. Po daljših razgovorih je bilo sklenjeno, da se to posestvo osamosvoji s sedežem v Vidmu.
V	Ivanjcih obstoja socialistično podjetje Žaga«, ki se do letos še ni moglo razviti.
Sedaj kaže, da je krizo prebrodilo in zaradi tega je občina kolektivu svetovala, da pripravi investicijski program za rekonstrukcijo podjetja in razširitev obrata. Kot edina žaga socialističnega sektorja na teritoriju občine ima namreč pogoje za uspešen razvoj, zlasti ker se nahaja v kraju, katerega okolica ima precejnšje gozdne površine.
Delo kmetijskih zadrug v občini je različno. Vse zadruge imajo dovoli možnosti razvoja, vendar je težišče njihovega dela še vedno v trgovini in v odkupih. Premalo važnosti se polaga na dvig proizvodnje, sploh na delo pospeševalnih odsekov, ki so kot nebogljeno dete, ki čaka, da močneje zadiha in tako postane gibalna sila naprednega kmetijstva na vasi. Občina sicer z razumevanjem upošteva objektivne težave v delu kmetijski zadrug, vendar meni, da je končno vendarle treba pričeti z vztrajnejšim delom v smeri sodelovanja med zadružniki in zadrugami. Temelje temu sodelovanju pa je, kakor znano, postavila resolucija Zvezne ljudske skupščine.
Iz vsega navedenega sledi, da je občina Videm z dosedanjim delom opravičila svoj obstoj in da je pogumno in vztrajno zaorala pot, ki bo prepeljala te kraje iz gospodarsko nerazvitih področij v razvite. To delo gotovo ni lahko in sta 2 leti tudi prekratki, da bi občina dosegla še vidnejše uspehe, kakor so že navedeni. Kakor občinski LO, tako sveti, komisije, šolski ter krajevni odbori so v sodelovanju z volivci pokazali mnogo dobre volje do dela. Razumljivo je, da je bilo v tem delu še kup napak in pomanjkljivosti.
Hočemo večje sodelovanje
(Nadaljevanje s 1. strani)
svet za zdravstvo — 7 članov, svet za delo — 5 članov, svet za kmetijstvo in gozdarstvo — 7 članov, svet za komunalne zadeve — 7 članov, svet za socialno varstvo — 5 članov. Skupaj torej dela v svetih 64 državljanov. Vsi sveti razen sveta za delovno razmerje so svoje naloge v redu izvrševali. Najbolj pa so se uveljavili: svet za gospodarstvo, za šolstvo, za prosveto in kulturo, komunalne zadeve in pa svet za družbeni plan in finance. Ostali sveti se precej časa niso mogli znajti v svojem delu. Vsak predlog, ki je bil dan ljudskemu odboru, da o njem razpravlja, je bil v pristojnem svetu temeljito pretresen. Pristojna odborni-ška komisija je o istem razpravljala ter ga nato dala ljudskemu odboru v razpravljanje in sprejemanje. Sveti so predlagali v odločitev ljudskemu odboru vedno boljše predloge. Sveti so v glavnem zadeve iz svojega področja že v letošnjem letu samostojno reševali, tako da se ljudskemu odboru ni bilo treba ukvarjati z zadevami, ki spadajo izključno v pristojnost svetov. Napaka pa je bila, da so nekateri sveti bil premalo iniciativni. Preveč so bili odvisni od upravnega aparata in od posameznih referentov: često so reševali samo probleme, ki so bili nakazani od referentov, v ostale probleme pa se niso vtikali in jih tudi niso videli.
Na področju občine je v tem obdobju delovalo 19 krajevnih odborov. Ti odbori kot družbeni organi, so svoje naloge v glavnem tudi v redu izvrševali. Delo krajevnih odborov je bilo predvsem odvisno od aktivnosti, sposobnosti predsednika odbora, ki so povečini bili odborniki ljudskega odbora. Največ uspehov so imeli krajevni odbori pri svojem delu pri urejanju komunalnih vprašanj, popravilo cest, poprava mostov, nabava in voženje gramoza na cesto, upravljanje pokopališč, urejanje mrhovišč itd. Komunalna dejavnost krajevnih odborov je bila najboljša stran dela krajevnih odborov. Manj pa so se bavili z drugo problematiko. V gospodarstvu so se bavili s škropljenjem sadnega drevja, ugotavljanjem škode po toči, s pobiranjem pavšalne skočnine, s subvencijami bikorejcem, vršili so razne popise itd. Malo pa so razpravljali o napredku gospodarstva na vasi, predvsem o razvoju kmetijstva, o delu ostalih področjih družbene dejavnosti, na primer o šolstvu, prosveti, soc. skrbstvu, zdravstvu itd.
V tem razdobju je bilo zborov volivcev premalo, saj odpade na vsako četrtletje po en zbor, katere je dal sklicati občinski ljudski odbor, kar je določeno tudi z statutom. Mnogo več je bilo teh zborov, ki so jih sklicevali krajevni odbori sami. Pomanjkljivost je bila v tem, da so bili le-tji slabo pripravljeni in zaradi tega so nekateri zelo slabo tudi izpadli.
Kaj so dosegli s tem, da je nastala iz bivših treh občin ena sama občina oziroma iz bivših ljudskih odborov en sain ljudski odbor? Dosegli so to, da se je sodelovanje državljanov povečalo, to je, več ljudi sodeluje v organih družbenega upravljanja, pa naj bo na tak ali drugačen način. Na kratko si tudi to poglejmo. V vseh obrtnih podjetjih na področju občine dela 35 ljudi, ki so neposredni proizvajalci in ki vršijo funkcijo upravljanja. V
šolskih odborih deluje 147 državljanov, v upravnih odborih kmetijskih zadrug in v njihovih pospeševalnih odborih dela aktivno 195 ljudi, v svetih občinskega ljudskega odbora 72 državljanov, v ljudskem odboru 27 odbornikov, v krajevnih odborih 117 odbornikov in državljanov, v zdravstveni postaji 7 državljanov, skupno torej na področju občine aktivno sodeluje pri upravljanju približno 600 ljudi, ali drugače povedano vsak 11 volivec ali vsaki 16 prebivalec je pritegnjen, da nekje aktivno sodeluje pri upravljanju gospodarstva, šolstva, prosvete, zdravstva in v ostalih oblastvenih organih.
Poglejmo še na kratko, kako so se ustvarjale v tem razdobju materialno finančna sredstva, kako so bila ta sredstva potrošena ter kakšne druge pridobitve so bile še v tem razdobju storjene. V letu 1953 so znašali proračuni takratnih občin (Petrovci, Šalovci, Križevci), tu vštevši tudi tiste vasi, ki so sedaj v občini Martjanci in Sobota. 5,700.000 dinarjev. Proračun občine za leto 1956 je znašal okroglo 23,500.000 dinarjev, za leto 1957 pa
znaša 29,956.000 dinarjev. Torej za leto 1957 skoraj za 6-krat več od leta 1953.
Z formiranjem novih občin in prenosom pristojnosti so se v petrovski občini formirali sledeči skladi :
		Investicijski sklad	Stanovanjski sklad
leto 1956:	1.145.000	2,854.000	2,802.000
leto 1957:	900.000	3,700.000	3,484.000
Za dvig kmetijske proizvodnje (živinoreje) so v letošnjem letu bile ustanovljene v občini 5 osemenjevalne postaje, kar bo v precejnšji meri pripomoglo k dvigu živinoreje.
Sredstva, ki ostajajo občinam, se ustvarjajo na njihovem področju; ustvarjajo se iz gospodarstva in od dohodkov prebivalstva, zato je od občin samih. od občinskega odbora, od njegovega gospodarjenja, od gospodarske dejavonsti na sploh v marsičem odvisno, s kakšnimi sredstvi bodo v bodoče občine razpolagale in koliko sredstev jim bo ostajalo.
O delitvi dohodka
'(Nadaljevanje s 1. strani)
lovali nekateri predpisi z veljavnostjo za nazaj. Menili so, da bi bilo potrebno v zakonu čimbolj urediti vsa vprašanja, ki jih je možno. Vsekakor so nekateri tovariši premalo razumeli, da se naš gospodarski sistem izgrajuje iz prakse. Nekateri so menili, da določilo o obdavčitvi prekoračitve norm ne bi bilo stimulativno za dvig storilnosti dela. Precejšnja živahnost je bila tudi okrog vprašanja plačevanja anuitet, kako jih bodo zmogla podjetja iz amortizacijskih skladov in je bil stavljen predlog, da bi bilo nujno izvršiti v nekaterih gospodarskih organizacijah revalorizacijo osnovnih sredstev. V zvezi z določili zakonskega, osnutka o progresivni lestvici
obdavčenja pa je bilo izraženo menje, da je treba odpravljati tak način dajanja dotacij nekaterim gospodarskim organizacijam. ki imajo slabo organizacijo dela ali pa slabo gospodarijo iz kakršnih drugih vzrokov ter ie bil stavljen predlog, naj bi bila progresivna lestvica, obdavčitve z nekoliko blažjim razponom, a dajatve, ki bi jih imela gospodarska organizacija v obliki davka na osnovna sredstva, davka na plače pa nekoliko višja. V diskusiji je bilo tudi nekaj teženj, naj bi bila vsa podjetja po možnosti čimbolj izenačena, kar pa je kazalo na premajhno upoštevanje problematike, ki jo imamo še v našem gospodarstvu. Diskusija pa ni dala jasnega ‘ mnenja, ali naj tarifne pravilnike potrjujejo občinski ljudski
odbori ali pa naj jih samostojno sprejemajo organi delavskega upravljanja v okviru predpisov.
Samo posvetovanje je pokazalo precejšnji napredek gospodarskih organizacij v izvajanju in tudi v vedno boljšem razumevanju naše gospodarske smeri. Sprejet je bil sklep, naj okrajni ljudski odbor pošlje vse pripombe in predloge s tega posvetovanja ustreznemu sekretariatu Zveznega Izvršnega sveta, predsednik OO SZDL pa je še posebej utemeljil predlog, naj vsi organi delavskega upravljanja čim temeljiteje razpravljajo o zakonskem osnutku, enako tudi zbornice in okrajna zadružna zveza s kmetijskimi zadrugami.
rn
INTERVJU Z DIREKTORJEM PODRUŽNICE DOZ, LUDVIKOM CIPOTOM
Decentralizacija fondov DOZ:
Dolgoročna denarna sredstva Pomurju
Kakšen je razvoj zavarovanja?
Najprej splošno. Zavarovanje sploh, je dejavnost, organizirana na osnovi vzajemnosti, s ciljem, omogočiti družbi nemoten razvoj ob delovanju stihije. Z izdvojenimi sredstvi — z zavarovalnim fondom se nado-mestujejo škode, katere je družba utrpela pri svojem gospodarstvu ali pa pri ljudeh z delovanjem priodnih rušilnih sil ali z nesrečnimi slučaji. Zavarovanje je organizirano povsod po svetu in ima za seboj že dolgo zgodovino. Potem takem je mogoče po razvitosti zavarovanja presoditi tudi gospodarski napredek neke dežele. Pri nas goji DOZ vse vrste zavarovanja, razen socialnega. Doseženi so že zelo lepi rezultati. Poleg socialističnega sektorja pri katerem je zavarovanje obvezno, je zavarovalna misel že močno prodrla tudi v privatnem sektorju. Poleg
požarnega zavarovanja, je že skoraj v sleherni naši hiši, se močno razvija zadnji čas zavarovanje živine, predvsem kolektivno zavarovanje z zdravljenjem. Najbolj se je to do sedaj razširilo na desnem bregu Mure, kjer zajema že nad polovico staleža živine. Zelo se je razširilo tudi zavarovanje proti toči, saj so ravno pomurski kraji v zadnjih letih utrpeli precej katastrof. Ta širitev zavarovalne misli pomeni, da se tudi naš kmet hoče otresti strahu in neizvestnosti ter si zagotoviti gospodarski obstoj. To pa je tudi napredek.
Ali je nujnost uvedbe družbenega upravljanja že privedla do skorajšnje uresničitve, v sklada z velikim razvojem družbenega upravljanja v državi?
Vsekakor. Družbeno upravljanje v DOZ je nujnost. Sedanja organizacija je zastarela, saj posluje naš zavod še na osnovi Uredbe o organizaciji in poslovanju DOZ iz leta 1947, torej še iz dobe administrativnega upravljanja v gospodarstvu. Tudi decentralizacija ni bila izvršena, niti se ni bistveno spremenil način upravljanja zavoda. Povedati pa je treba, da se je kolektiv našega zavoda boril za reorganizacijo in decentralizacijo, da je želel uvesti družbeno upravljanje od vsega začetka, toda do sedaj je vedno naletel na ovire preko katerih se ni dalo priti. To željo dokazujejo tudi Sveti, kateri so bili uvedeni 1. 1953, kot začasna oblika upravljanja. Vendar se ti niso mogli razviti s svojo dejavnostjo, ker za to niso imeli nobene zakonske podlage. Kot pa vse kaže, je sedaj to vprašanje dokončno dozorelo. Izde-.
lani so že osnutki po komisijah, zadnji čas pa je to stvar vzel v roke že tudi ZIS. To nam daje upanje, da se bo decentralizacija izvršila in uvedlo družbeno upravljanje v DOZ že v bližnji bodočnosti.
Kakšni so posamezni predlogi in njihova vrednost z ozirom na velika sredstva, ki se zbirajo v DOZ?
Predlogov za reorganizacijo zavarovanja v FLRI je bilo več. V glavnem bi jih lahko združili v tri varijante. Prva, da ostane enoten zavod, da se ta modernizira in decentralizira. Drugo, da se formirajo okrajni področni zavodi. Slednji pa se zaradi zavarovalne tehnike nujno povežejo preko republiških in zveznega združenja. Pri podrobnem preučevanju se je sprejel dokončno enoten predlog, da naj ostane enoten zavod za vso državo, da pa se ta decentralizira in uvede družbeno upravljanje. Za ta predlog govori celi kup prednosti, glavna je ta, da je takoj izvedljiv, poleg tega pa se stroški pri tem poslovanju ne povečajo, kar bi pri vseh ostalih predlogih bilo nujno.
S tem predlogom je tudi doseženo, da se vsi fondi decentralizirajo do podružnic, ki tako potem lahko samostojno gospodarijo. Ravno tako bi po tem predlogu ostajal pri podružnicah varnostni fond, ki se je do sedaj ves centralno zbiral. To pa so občutna dolgoročna denarna sredstva, ki bi gospodarstvu okrajev in občin gotovo dosti pomenila. To velja tudi za naš okraj in občino.
Imate Vi kakšen poseben predlog, boljšo rešitev kot pa so že nakazane?
Boljše rešitve osebno ne poznam.
Hočete opozoriti še na kaj, kar sicer ni zajeto?
Da, želeli bi večjega sodelovanja z vsemi političnimi in gospodarskimi forumi, predvsem z zadružnimi organizacijami za razširitev zavarovalne misli. Prepričan sem, da je to v interesu vseh, ne pa samo DOZ. Tudi to vprašanje bo rešilo družbeno upravljanje, ki bo zagotovilo njihovo sodelovanje.
V Širec
POMURSKI VESTNIK, 10. okt 1957
3
Okraj obnavljajo
(Nadaljevanje s 1. strani)
kusa melioracije važen doprinos k dvigu proizvodnje, zlasti krme, na našem področju.
Tudi center za elektrifikacijo podeželja ima za nas poseben pomen. Čeprav je to center, v katerem se vršijo poizkusi s prototipi, je vendar za Videm in za druge kraje zanimiv, ker ima pomembno vlogo pri dvigu napredka na vasi. Seveda je to delo, ki je pionirskega značaja, šele v začetku in za sedaj ni mogoče pričakovati še večjih uspehov.
Ureditev zdravstvene službe je zahtevala' nove prostore in novega zdravnika, ker je zdravnik dr. Peter Sokolov sam izrazil željo po razbremenitvi. Vsem potrebam dobro urejene zdravstvene službe v občini so skušali zadostiti. Lahko se reče, da se jim je to v precejšnji meri posrečilo. Oprema v ambulanti in v posvetovalnici za otroke je sodobna. Nabava rentgenskega aparata in otvoritev sicer še skromne ambulante v Bučkovcih je le nadaljnji korak k zboljšanju te službe.
Pregledi zob, ki jih je v letu 1956 izvršil dentist, so bili koristni, saj so pokazali, da je stanje zob šolskih otrok nezadovoljivo.
Cestni sklad
V jugoslovanski žitnici
(Po posvetovanju kmetijskih novinarjev v Novem Sadu)
MOJE PREDSTAVE - IN SE MARSIKOGA DRUGEGA, KI SE JE Z MENOJ VRED UDELEŽIL PRVEGA POSVETOVANJA KMETIJSKIH NOVINARJEV V NOVEM SADU - O VOJVODINI SO BILE PAČ PRI-
BLIŽNO TAKE, KOT SO NAM JIH NEKOČ VCEPILI UČITELJI V ŠOLSKIH KLOPEH: NAJVEČJA JUGOSLOVANSKA KMETIJSKA POKRAJINA, NAJVEČJA JUGOSLOVANSKA ŽITNICA . . .
Vlak je drdral od Stare Pazove proti Novemu Sadu. Ne dosti hitreje kot pomurska »mari-ška«. Prvo soočenje z Vojvodino skozi okno potniškega vagona ni prineslo posebnih presenečenj, vsaj meni iz Prekmurja ne, čeprav so morda ostali slovenski kolegi imeli drugačne občutke. Rekel bi: Prekmurje v velikem, le redka in raztresena naselja, pa prvi obrisi velikih vinogradov proti Novemu Sadu so motili moie predstavno sožitje.
Če bi dejal, da sem bil tokrat eden izmed stopetdesetih jugoslovanskih novinarjev na posvetovanju v glavnem mestu jugoslovanske žitnice, bi najbrž povedal premalo, kajti za nas, ki smo prvič stopili na vojvodinska tla, so bili morda pomembnejši obiski na kmetijskih posestvih in v kmetijskih zadrugah novosadske soseščine.
Na videz monotono Vojvodino lahko občuduješ, če jo doživiš (vprašanje je, koliko smo jo lahko mi doživeli v kratkih treh dneh) ali še bolje: ne moreš je prav razumeti, če se z njo ne soočiš, če se ne srečaš z njenimi ljudmi, starimi in mladimi. To spoznanje je bilo vse bolj opredeljeno, ko je posvetovanje začelo preraščati konferenčno vzdušje v svečani dvorani »gradske kliče« na Trgu svobode.

Že v Novem Sadu smo občutili, da je kmetijstvo tisto, ki daje odločilen ritem vsemu življenju v prostrani pokrajini in je osrednji inotto na vseli mestih, kjer odločajo o njeni nadaljnji usodi, zlasti še po letošnjih uspehih, ki so občutno spod-
budili vse — od najuglednejšega voditelja pa tja do zadnjega zadružnika v najbolj oddaljenem zaselku. Vojvodinci se imajo za kaj radovati, čeprav tudi sami priznavajo, da jih še čaka dobršen kos poti do tja, ko bo naša žitnica zares dajala vse, kar zmore.
Še prej ko bomo stopili med Vojvodince — eno zanimivost. Zemlje ne merijo v Vojvodini na hektare, marveč na jutre, dasi bi tudi ta računski posel ne bil posebno težak, saj pravijo, da je en juter 0,57 ha. Morda je tudi v tem vzrok, da smo si Slovenci zapomnili malo številk o površinah. Sicer pa je neki vojvodinski kolega sam predlagal na posvetovanju, naj bi se jutro umaknilo hektaru.
Kompleks vinogradov v Sremskih Karlovcih je bil prav prijeten za oko. Lepo urejene gorice. Tudi dobro obdelane. Prišli smo na poskusno posestvo, kjer nas je prijazno sprejel upravnik; njega smo spoznali že na posvetovanju, ko nas je z govorniške tribune povabil na obisk in hudomušno pristavil, naj se prepričamo, da tudi vojvodinska: vina »stopnjujejo prijetne občutke in posredujejo inspiracije«. Na posestvu vzgajajo vinsko trto na različne načine. Vinograd je razdeljen na številne parcelice. Trsi so v različnih razdaljah, kakor tudi vrste nasadov. V poskusnem vinogradu imajo nad 600 različnih sort. Asortiment pa nameravajo za toliko še povečati.
Nam, ki smo vajeni tukajšnjih razmer, se je zdelo tako »igračkanje« malce čudno, pa smo pobarali upravnika o tem in onem. Iz odgovorov smo lahko izluščili, da poskušajo zategadelj, da bi pridobili takšne sorte in tipe vinske trte, ki bo lahko »živela« in dajala kar največ v njihovih podnebnih in talnih razmerah, hkrati pa, da bodo lahko obdelovali gorice s stroji, ki so mnogo cenejši od ročnega dela.
Svojo razlago je upravnik podkrepil s prepričljivo razlago: »E, pa mi smo ,probali‘ celo z Mos-lerjevim nasadom; res se nam ni obnesel, toda sedaj vsaj vemo. da ga ne kaže več priporočati našim vinogradnikom!«
Ko je kolega iz Primorske slišal, da dobijo delavci mesečno od 12 do 25 tisoč din plače, da dobijo v svoji restavraciji hrano po prosti izbiri za 4500 din in da jih velja stanovanje in elektrika samo 500 din mesečno — je vzhičen vzkliknil: »To pa je že raj na zemlji!«
Na karlovškem poskusnem posestvu smo srečali tudi velik kontrast. V sredini večjega poskusnega vinograda je »jezik« privatnih goric, ki dajejo sicer toliko kot druge parcele, toda vinograd obdelujejo na stari način, ročno, pa je delo veliko dražje kot s stroji v soseščini.
Kmetje s polnimi posodami sladkega grozdja so nam neveselo odzdravljali. Najbrž so menili, da se sploh ne splača hodit "trgat", če kar naenkrat preplavi gorice taka čreda ljudi. Toda kaj kmalu so se lahko prepričali, da smo novinarji disciplinirani. Kaj zato, če je morda kdo utrgal kako rapljo?
Sicer pa smo slutili, da ne bo ostalo zgolj pri ogledu vinograda. Prav nič se nismo zmotili: pred veliko kletjo smo bili postreženi gostoljubno kot le kaj. Prinesli so nam najboljše grozdje in vino dveh odličnih sort, ki je imelo dokaj čuden priokus, ki Slovencem ni posebno ugajal, čeprav seveda ne moremo trditi, da smo se mu po naši stari navadi tudi odpovedali.
V Bački Topoli smo najprej obiskali kmetijsko zadrugo. Pogovor je bil slabo uro — najprej urejeno in smiselno, pozneje pa že veselo, saj mu je začela po malem botrovati tudi vojvodinska »rakija«. V zadrugi imajo sedem pododborov (pri nas bi jim rekli: pospeševalni odseki). Zemljo vedno bolj obdelujejo s stroji. Ko so nam naštevali svoje »kolose«, sem se nehote spomnil na posvetovanje, kjer je član Zveznega izvršnega sveta tov. Slavko Komar povedal približno takole: »V Vojvodini so se precej časa otepali traktorjev ,Ferguson‘, ki odlično služijo za globoko oranje. Led smo prebili tako, da smo uvozili nekaj traktorjev in jih preizkusili, potem pa smo vztrajno prepričevali pridelovalce — tudi iz pokrajinskih vplivnih forumov... Bitka za ,Fergusone‘ je bila dobljena. Danes imajo posestva po več takih strojev in povpraševanje za njimi še ni pojenjalo.«
Svojevrstni, vsaj za naše pojme, so zadružni obrati, v katerih predelujejo poljske pridelke in krmo v redilna krmila. V teh obratih lahko kmetovalci kupijo redilna krmila za živino z denarjem ali pa dajo zanje koruzo ali kaj drugega. Za zdaj so ti obrati še dokaj primitivni, vendar pa nameravajo že letos kupiti stroje in jih mehanizirati. Iz koruze pa bodo letos še pred mletjem odstranili klice in jih poslali v oljarne. Zatrjujejo, da jim bodo klice vrgle lep denar.
V bačkofopolski kmetijski zadrugi imajo tudi klub naprednih zadružnikov. V klubu se zbirajo mladi in stari zadružniki, pač oni, ki hočejo napredovati pri kmetovanju. V klubu srečaš kmetijske inženirje in tehnike, ki se uveljavljajo v njem kot svetovalci in pomočniki vojvodinskega kmeta. V klubu razpravljajo in izmenjujejo izkušnje, ki so jih pridobili na svojih poskuspih parcelah. »Klubi so šola prakse« so nam rahločutno pojasnjevali in pri tem se nam je nevsiljeno porajala misel, da bi morda take klube kazalo vpeljati tudi pri nas — vsaj tedaj, ko bodo sedanji mladi zadružniki prevzeli posestva. Saj tudi nam ne manjka velikopoteznih kmetijskih načrtov, ki naj bi poslali življenje na podeželju. Mar na primer načrt agronoma Šiftarja o enkratnem povečanju pridelka pšenice v Pomurju ni zanimiva snov za praktično prekvaševanje v takih klubih?
Od enega konja do dvajsetih traktorjev in sto drugih strojev so prišli člani kmetijske delovne zadruge v Bački Topoli. Novinarji smo jih obiskali v lepo urejenih upravnih prostorih, v katerih je tudi knjižnica, vredna poldrug milijon dinarjev. Morda boste rekli, kaj pa ima knjižnica opraviti z zadrugo. In vendar: v zadrugi plačujejo iz dobička tudi del stroškov za predstave gledaliških ansamblov, ki prihajajo k zadružnikom v goste. V zadrugi so pretežno Madžari. Tri starejše ženice v preprosti domači obleki so nam postregle z grozdjem in žganjico — pravim breskovcem. Gostiteljice smo težko razumeli, pa zato ni čudno, če je ta ali oni zvrnil Šilce žganja več, da se jim ne bi zameril.
Zadruga ima za približno 500 milijonov imetja in okrog 200 glav živine. Kupujejo in obnavljajo izključno s svojimi sredstvi, da jim ni treba plačevati obresti in drugih dajatev. Na okraju jim seveda ne dajo čisto nrav, saj menijo, da je v tem košček starega kmečkega pojmovanja, češ da ne kaže lesti v dolgove. Računi strokovnjakov so namreč taki. da bi lahko z najetim kreditom mnogo več pridelali in bi se jim tudi kmalu izplačal.
Naše doslejšnje potovanje z avtobusom po vojvodinski rodni ploščadi se nadaljuje. Vozimo se med nepreglednimi koruznimi polji proti naselju Njegoševo. Naselbina je zrasla po prvi svetovni vojni, med njenimi prebivalci pa je precej Črnogorcev, zato tudi ime po njihovem vladiki. Na ostrem ovinku se je prikradel v avtobus pravcati gosti oblak črnega pralni, a predsednik OZZ, ki nas je spremljal na vsej poti, se je smeje obregnil ob naše nakremžene obraze: »Nič hudega, tovariši, v tem prahu pridelamo samo v našem okraju 15.000 vagonov koruze!«
Po enourni vožnji se pomikamo proti večji oazi, mlademu gozdičku z neoreglednimi vrstami dreves. Ustavimo se pred udobnim poslopjem — restavracijo. Pokra j njega je veliko igrišče, na katerem igrajo vsako nedeljo tekme. Po ulici naprej pa so na obeh straneh majhne, a čedne hišice.
Tu je sedež posestva »Pobeda«, novo mesto v malem. V delovnem kolektivu je 230 delavcev. »Sicer pa se vsak dan še kdo rodi,« se je pošalil direktor, ki nas je ljubeznivo sprejel. V delavskem naselju imajo tudi zdravnika in ambulanto. Poprej so hodili delavci na zdravniške preglede tudi po 20 kilometrov daleč. Izgubili so preveč delovnih dni, to pa ie stalo. Sedaj pregleda zdravnik l judi še pred odhodom na delo.
V nekdanji menzi je kulturni dom. Kupili so kinoaparaturo. S ponosom razkazujejo svojim gostom velik plavalni bazen, ki so ga zgradili v glavnem s svojimi rokami. Opozorim naj tudi na »šolsko podobnost« z nami: manjšinske šole. Madžarski in srbski otroci se šolajo ločeno. Otroke vozijo v šolo na stroške posestva.
Temu raju pa smo se vsi čudili, ko smo se sprehajali po stezicah iz opeke mimo gozdičkov, občudovali gospodarska poslopja, lokale uslužnostne obrti in trgovine, skratka vse. kar človek potrebuje in si želi. Začudeni smo bili nad vsem, kar smo smo videli, a že je bil pri roki direktor, ki je, s prstom kazoč proti gozdičku, samozavestno dejal: »Malo dobre volje in že je takšen gozd. Samo skopati je treba jamo in zasaditi drevo...« Potem
nam je še povedal besedo dve o mehanizaciji. V glavnem delajo s stroji. Celo koruzo so želi z dvema kombajnoma. Vsega pa z njimi vendarle ne morejo opraviti. Zato so že letos naredili načrt za popolno mehanizacijo posestva.
Nič zlaganega ni bilo v direktorjevih besedah, a vendar mu nismo mogli vsega verjeti. Spraševali smo ga in se čudili.
Poslovili smo se kot dobri prijatelji. V restavraciji je bilo prijetno vzdušje. Ko smo si segali v roke, se je v nas prebujala želja, da bi bilo v Vojvodini kmalu povsod tako, kot je na posestvu Pobeda«, 22 km od Bačke Topole, da ne bi bilo hiti več tistih močvar in še opuščenih ploščadi, ki so posebno nam severnjakom, vajenim z manjšimi očalami gledati skrbno obdelane vrtove, \ še močno bodle v oči...
Naša Vojvodina pa je že na tej poti — s svojimi gigantskimi melioracijskimi načrti, ki jih že uresničujejo, in svojimi letošnjimi pridelovalnimi. uspehi, ki so prvo večje zrelostno spričevalo za vojvodinske zadružnike.
Slavko Klinar
Urednik potuje v Vojvodino
Težnje volivcev občine Cankova
Socialno zavarovanje kmečkega prebivalstva
V	občini Cankova so končali z vsemi zbori volivcev do 24. septembra. Vsi zbori so bili pravi delovni zbori državljanov. Udeležba na zborih se je gibala od 17 do 35 % Na zboru proizvajalcev v industrijski skupini pa je bila 70 %
Ob razpravi o gospodarjenju ObLO je bila na večih zborih izražena želja, da bi dobili čimpreje uredbo o socialnem zavarovanju kmečkega prebivalstva. Ljudje so pripravljeni plačevati odrejen prispevek, ker se zavedajo, da bi tako ostalo ObLO precej sredstev, ki gredo sedaj v breme plačevanja bolniških stroškov.
Skoraj vsi volivci odobravajo odcepitev trgovin od KZ, saj vedo, da bodo po tem KZ bolj skrbele za napredek kmetijstva kot doslej. Ta želja se je najbolj odrazila v tankovskem predelu. Kritika, ki so je bili deležni nekateri vodilni možje v KZ, je bila umestna, posebno kar sc tiče dela upravnikov KZ. Isti so morali priznati, da so bili do sedaj le trgovci in skoraj nič iniciatorji za naprednejše kmetijstvo. Od vseh treh KZ ni niti ena organizirala nobenega predavanja, čeprav so se sprejemali tozadevni sklepi. Upravnik KZ Rogaševci je sicer kmetijski strokovnjak, vendar sc je pokazal na tem področju popolnoma pasivnega. Cankovskim volivcem tudi ni razumljiva nelojalna trgovina in nesposobnost odkupne mreže. V Rogaševcih so predlagali, da se prepove odkupovalcu Ribnikarju nadaljnje odkupovanje živine v tej vasi, ker ima do kmetovalcev zelo slab odnos.
Ko so govorili o vprašanju šolstva, so izrazili zelo pozitivno mnenje o reformi šolstva. Pri vseh teh vprašanjih pa se postavljata dve osnovni vprašanji in to je zboljšanje raznih cest in zgraditev šolskega poslopja za osemletno šolo Pertoča.
V	komunalni dejavnosti bo glavna naloga dokončna elektrifikacija goričkega predela te občine. Pri analizah dosedanjega dela ObLO so ugotavljali, da se je naredilo precej, posebno v zadnjih dveh letih, vendar so vsi volivci mišljenja, da bi dosedanji odborniki, vsaj nekateri, lahko dali več od sebe. Da si volivci želijo nekaj boljših ljudi, predvsem mlajših, je zgovoren dokaz pri postavljanju
kandidatur. ObLO Cankova je imel v starem sestavu 23 odb. Novi bo imel: 16 odbornikov za občinski zbor in 12 za občinski zbor proizvajalcev. Od dosedanjih odbornikov je bilo predlaganih kot kandidati in tudi sprejetih le 8 kandidatov za novi ObLO. Tudi starosten sestav je sedaj bolj pester. Od vseh predlaganih in sprejetih kandidatov je 12 mlajših od 30 let, 49 kandidatov do 50 let in le 6 nad 50 let.
Kandidirani tovariši in tovarišice (te so 4) uživajo zaupanje pri volivcih in zanimivo je to, da so .izbrali največ aktivnih članov in odbornikov SZDL.
V volilni enoti Cankova so izbrali za svojega kundidata tov. VOGRINČIČ Karčija, tajnika ObLO. Tov. Karči uživa kot sekretar ObO SZDL pri volivcih v njegovi volilni enoti in tudi ostalih veliko zaupanje, in to predvsem radi tega, ker vedo, da bo tudi v bodoče, morda še bolj potem, ko bo deležen zaupanja na samih volitvah, posvetil vse svoje sile in sposobnosti, ki mu jih ne manjka, le splošnemu kulturnemu in gospodarskemu napredku celotne občine.
Ko smo prosili tov. Karčija kot kandidata, naj nam v kratkih potezah naniza perspektivo dela bodočega ObLO, je brez premisleka dejal:
»Težko je začeti, ker bi morda kdo mislil, da dajem neki stvari prednost. Mislim pa, da bo naša prva naloga utrditi vlogo odbornika LO in to v tem, da usposobimo naše bodoče odbornike za njihovo delo in funkcijo v ljudskem odboru in pri volivcih. Prepričan sem, da ta naloga ne bo preveč težavna kajti volivci predlagajo kandidate za bodoči odbor z velikim čutom odgovornosti in bo torej sestav bodočega ObLO kar dober.
Vzporedno s tem bomo morah pristopiti z vso resnostjo k utrjevanju kmetijskih zadrug. KZ morajo postati v bodoče naša glavna skrb na gospodarskem področju. Da bo šlo tudi to delo, so nam jamstvo sami zadružniki. Isti so dajali na zborih zelo dobre predloge in so tudi kritično ocenili delo zadrug. V kmečkega človeka treba imeti samo zaupanje in postal bo dovzeten za vse napredno.
Ne bomo pa pozabili tudi na razvoj obrti. Predvsem se bomo osredotočili na ustanavljanje socialističnih obrtnih obratov v Rogaševcih in Cankovi. KZ na našem območju dobivajo iz dneva v dan novo mehanizacijo in bo torej nujna tudi mehaničarska in ključavničarska delavnica. Podpirali bomo tudi nekatere panoge privatne obrti in to predvsem stroke, ki nekako izumirajo kot so kolarstvo, sedlarstvo in kovaštvo. Ne mislite, da ne mislimo tudi na razvoj šolstva in zdravstva. Res je da moramo ustvariti najprej materialne pogoje, vendar se zavedamo tudi te važne naloge. Gradnja šole v Perto-či, dograditev šolske delavnice v Cankovi in zgraditev telovadnice ter sanitarnih naprav v Rogaševcih bo težka vendar ob splošnem razumevanju pri odbornikih LO ter volivcih izvedljiva naloga.
Tudi kadrovsko vprašanje pri šolstvu in zdravstvu ni ravno rožnato. Upamo, da bomo to uredili v teku nekoliko let in to predvsem s štipendiranjem. Letos štipendiramo 3 dijake na učiteljišču, 2 na enkonomski šoli in 3 na kmetijski srednji šoli. Nerazumljivo, nam je, da se ne da to doseči tudi pri KZ in raznih podjetjih, da bi si zajamčila svoj kader s štipendijami.
V zdravstvu smo storili v preteklih dveh letih kar precej. Dobili smo zdravnika in uredili ambulantno službo. Prihodnje leto bomo morali rešiti vprašanje zobozdravstvene službe z nastavitvijo zobozdravnika, nameravamo pa tudi ustanoviti lekarno. Za vse to bo potreba seveda posebno poslopje in se za isto načrti že izdelujejo.
Lahko bi še govorili o mnogih stvareh kot so elektrifikacija še 10 preostalih vasi, razne komunalne naprave itd., vendar smatram, da je podano dovolj dejstev, da čaka novi ObLO mnogo dela v njegovi mandatni dobi.
Prepričan sem, da bomo vse to in še marsikaj lahko izvršili, če bomo delali složno, če bo vsak odbornik delal v zavesti, da dela za splošen napredek celotne občine. Volivci nam bodo pri teh težkih nalogah prav gotovo pomagali.«
Lojze St
POMURSKI VESTNIK, 10. okt. 1957
4

Uspela	proslava
V spomin na septemrbske dogodke v letu 1941, ko je hotel madžarski okupator z množičnimi aretacijami naprednih ljudi — uničiti KP v Veliki Polani in v vsem Prekmurju in v kali zatreti razvijajoče se narodno osvobodilno gibanje, sta SZDL in ZB Velike Polane organizirali proslavo krajevnega praznika v dneh od 27. do 29. septembra. To bi naj bila tudi uvodna proslava za praznovanje 40-letnice oktobrske revolucije.
Proslavo so začeli pionirji. Odšli so v vas, obiskali hiše nekaterih aktivistov, ki so jim pripovedovali o delu zoper okupatorja. Po teh obiskih so krenili v zadružni dom, kjer sta jim o septembrskih dogodkih pripovedovala po svojih doživljajih Ignac Špilak in pisatelj Miško Kranjec. Otroci so z velikim zanimanjem sledili in sočustvovali. Nato so izvedli krajši kulturni program, ki so si ga sami pripravili. Zvečer je bila slavnostna akademija s kulturnim sporedom. Obisk je bil zelo dober.
Naslednji dan je KZ otvorila kmetijsko gospodarsko razstavo. Ta je bila zelo lepo urejena, pestra in je pokazala, da se Po-lančani že močno borijo za visok hektarski donos pri vseh kulturah s kvalitetnimi sortami in uporabo umetnih gnojil. Prav-razveseljivo je, da so začeli namesto strniščne repe uvajati sajenje strniščne krmne pese, kolerabe in krmnega ohrovta.
Zelo lepo je bil urejen kotiček žena zadružnic s precejšnjo količino na različne načine vloženega sadja in zelenjave za zimo. Ta kotiček dokazuje, da
se pravilni prehrani v zimskem času posveča že dovolj pažnje, kar je vsetransko zadovoljivo.
V	manjši meri so bili zastopani krajevna obrt in domača obrt. Kmetijska zadruga sama je organizirala razstavo umetnih gnojil, zaščitnih sredstev in manjših strojev. Prikazala je tudi pripravo jajc za izvoz in mesne izdelke. Razstavljeno sadje, grozdje in med so tudi pokazali. Tudi v teh panogah Polana ni na zadnjem mestu.
V	nedeljo zjutraj so živinorejci razstavili živino. Prignanih je bilo 29 glav. Vsa živina je bila lepa, zato je imela komisija precej težko delo pri ocenjevanju.
Za obe razstavi je bilo podeljenih nagrad za 35.000 din. Sredstva za nagrado sta zbrala KZ in KO Velika Polana, naknadno je nekaj prispeval OZZ Murska Sobota. V komisijah so sodelovali strokovnjaki iz ObLO Lendava. Razstava z nagradami naj bo pobuda ostalim, ki se še niso s srcem vključili v sodoben način kmetovanja in sodelovanja s KT.
V nedeljo ob 11. uri je bilo politično zborovanje pred Zadružnim domom. Tovariš Franc Rogi je kot zastopnik okrajnega odbora SZDL govoril o zgodovinskem pomenu septembrskih dogodkov, v borbi za osvobojenje, o uspehih, ki smo jih dosegli po osvoboditvi, o dvigu kmetijske proizvodnje v sodelovanju s KZ ter pomenu volitev v občinske zbore in zbore proizvajalcev. V kratkih besedah sta čestitala k prazniku občinski predsednik SZDL tov. Frančiški n in občinski tajnik tov. Naglič
Popoldne so pokazali gasilci, kako je treba gasiti požar, mladinci Polane in Beltinec pa so se pomerili v odbojki. Zasluženo so zmagali Beltinčani. S tem je bil program izčrpan in začela se je prosta zabava v Zadružnem domu.
Organizacijo praznika je izvedel pripravljalni odbor, ki so ga predstavljali zastopniki vseh množičnih organizacij, bila je povezava vseh vaških sil, zato je tudi praznik uspel kljub temu, da je bil pripravljen sredi najnujnejših poljskih del.
Franc Križanič
Občinski odbornik naj večkrat poroča na zboru volivcev. Krajevne potrebe naj vskladi z občinskimi potrebami. Vsak nov odlok je dolžan razložiti svojim
volivcem. Skrbeti mora, da se odlok tudi izvaja. Nepravilno je na primer, da se odlok o navo-zu gramoza na občinske poti na področju ObLO ne izvaja enotno. Prav tako so komisije za male asanacije in za estetski izgled vasi ogled izvršile, niso pa bili izvršeni ptrebni ukrepi.
Za bodoče naloge novoizvoljenim odbornikom pa je zbor postavil sledeči program: asanaci-ja vasi kot pogoj za lep in zdrav izgled vasi in tudi kot
podlago za boljšo proizvodnjo, večji delokrog KLO in sklicevanje krajevnih zborov volivcev.
Zbor zadružnikov je zasedal 25. septembra. Obisk je bil zelo dober. OZZ je zastopal tov. Nemeš. Zbor je. poslušal najprej poročilo o polletnem delu KZ in sprejel sledeče sklepe:
Skrb za dvig proizvodnje je treba nenehno večati. Boriti se je proti nelojalni konkurenci in skrbeti za stalnost tržišča. Več pažnje posvečati delu žena in mladine v sekciji žena in mladih zadružnikov. V letu 1958 se mora nabaviti traktor z vsemi potrebnimi priključki, mestno tehtnico in 2 pleinnska bika, ki se morata dodeliti v Malo Polano, kjer plemenjaki manjkajo. Prav tako v Brezovico.
Drugi del je bil zbor proizvajalcev za postavljanje in potrditev kandidatur za občinski zbor proizvajalcev.
Franc Križanič
CESTO __________
LJUTOMER - CEZAMJEVCI - BUČKOVCI
GRADIJO
Še dobrih štiri sto metrov in končana bodo zemeljska dela na tej cesti. Poleg mladine in članov SZDL je pomagala opravljati zemeljska dela tudi IV. četa ljutomerskega Odreda predvojaške vzgoje.
Za utrditev te ceste bodo potrebovali okrog 4 tisoč kubičnih metrov gramoza in kamenja, ki ga bo treba čim prej nabaviti, z njim cesto utrditi in jo naposled tudi izročiti svojemu namenu.
Za vse to bo potrebno še mnogo dobre volje okoliških prebivalcev. Krajevni odbori predlagajo, da bi naj vsak prebivalec iz območja Ljutomera, Cezanje-vec, Radoslavec in dela Buč-kovec (gravitirajočih na to cesto), ki ima vprežno živino, pripeljal na cestišče 2 kubična metra gramoza. S svojim kamionom pa bo navažal gramoz na cesto tudi ljutomerski Zavod za komunalne storitve.
Predloge omenjenih krajevnih odborov je vsekakor treba pozdraviti in se odločno zavzeti za to, da bodo vsa dela oprav-
ljena pravočasno — še pred jesenskim dežjem, ki jih kaj lahko prepreči.
Oboezniki IV. odreda predvojaške vzgoje iz Ljutomera na gradnji ceste
Mladinska Konferenca
Pred dnevi je mladina soboške ESŠ ocenila svoje delovanje na prvi redni mladinski konferenci in sprejela več sklepov za svoje bodoče delo.
Iz sekretarjevega poročila je bilo razvidno, da je bilo delo mladine zavoda dokaj živahno in pestro v preteklem šolskem letu. Dijaki so aktivno delovali v vseh sekcijah MKUD, ki deluje pod okriljem mladinske organizacije. Na konferenci so ugotovili tudi pomanjkljivosti pri dosedanjem delu, vendar pa so bili pri odkrivanju svojih slabosti premalo samokritični.
V preteklem letu so povečali pozornost politično-ideološke-mu izobraževanju mladine. Zato so sklenili, da bodo ustano-
vili ustrezne krožke za izobra-že vanje in prirejali predavanja s tega področja. V mladinsko organizacijo bodo vključili čim več mladincev in mladink.
Dramatska sekcija MKUD bo naštudirala eno dramsko delo. Literarno glasilo »Utrinki, bodo združili z literarnim krožr kom na gimnaziji in bodo tako postali »Utrinki« glasilo vseh soboških srednješolcev. Ob večjem številu sodelavcev bo ta edina tovrstna mladinska literarna revijica, ki bo letos izhajala že četrto leto, postala vsebinsko še kakovostnejša. Na šoli že več let delujeta ženski pevski zbor in tamburaški zbor, ki je med redkimi mladinskimi zbori v Pomurju. Oba zbora vodi prof. Hanjšek.
Športno delovanje bodo usmerili v športni aktiv, ki so ga lani ustanovili v zavodu. Aktiv bo lahko letos deloval še uspešnejše s pomočjo telovadnega profesorja Glinška. Trenirali in tekmovali bodo v nogometu, košarki, odbojki, malem rokometu, namiznem tenisu, šahu in lahki atletiki. Posebno skrb bodo letos posvetih mladinkam, glavna naloga pa bo, da se bodo dobro pripravili na razna tekmovanja s sosednjimi šolami in na gostovanja v Mariboru in Čakovcu.
Upamo, da se bo naša mladina v tem šolskem letu še bolj izkazala na vseh področjih svojega izvenšolskega delovanja, saj je že doslej dokazala, da je pripravljena sodelovati pri koristnem delu. Lani, v tekmovanju za »Dan mladosti« je bi-
la med najboljšimi v občini. Pri svojem prizadevanju pa se bo skušala še bolj tesno povezati s sosednjimi šolami, zlasti še s soboško gimnazijo.
SLOVO
od osnovne šote
Te dni se je poslovil od radgonske osnovne šole njen upravitelj tov. Kocuvan Milan. Nad 22 let je vodil tov. upravitelj vzgledno to šolo in nešteto otrok je odhajalo v svet z bogatim znanjem, ki jim ga je dal tov. Kocuvan. Tov. Kocuvan je bil znan že pred vojno kot napredni učitelj, saj je moral nekaj let prebiti na nekem »kazenskem« mestu, ker se ni hotel ukloniti takratnim političnim mogotcem. Tov. Kocuvan je že vsa leta predsednik Društva prijateljev mladine, ki je postalo pod njegovim vodstvom ugledna množična organizacija. Ne samo pri vzgoji dece, tudi drugod je vidon njegovo delo.
Z združitvijo osnovne šole in nižje gimnazije sta prešli obe šoli pod .eno vodstvo. Ker pa je bil tov Kocuvan upravitelj tudi vajenske šole, ne bi zmogel vsega dela, zato sc je poslovil od osnovne šole, čeprav bi mu pripadalo po izkušnjah in delu vodstvo radgonske osemletke. Vendar upa radgonsko učiteljstvo, da. mu bo še vedno svetovalec pri zapletenem vzgojnem delu, posebno se bodo zatekali k njemu mlajši tovariši.
Tovariši in tovarišice iz obeh dosedanjih radgonskih šol želijo tov. Kocuvanu, noj bi bilo njegovo vzgojno delo še naprej tako plodno.
Vesti iz Pomurja
Alo bomo prihodnje leto sadili krompir se sprašujejo kmetovalci okrog Tišine. Zato, ker je toliko koloradskih hroščev, da se povsod spokojno sprehajajo. Lahko jih vidiš po njivah, poteh, cestah in dvoriščih. Vsak kmet se boji, da jih bo na spomlad toliko, da bodo krompir
takoj požrli, ko bo pokukal iz zemlje. Vendarle pa upamo, da nam bodo naše zadnige pravočasno nabavile dovolj sredstev za uničevnje tega sovražnika krampirja številka ena. Želimo, naj bo vsak tisti kmet, ki ne bo uničeval koloradskega hrošča kaznovan.
Dostikrat se je že pisalo o otroškem vrtcu v Beltincih: o njegovem vzgojnem pomenu in predvsem o pomanjkanju prostorov, ki so trn v peti otroškemu vrtcu že od njegove ustanovitve dalje. Ta problem se je pokazal predvsem letos, ko zaradi prenatrpanosti sploh niso sprejeli novih otrok. Pa ne samo to! Tudi osemletna šola že nujno potrebuje nove prostore, ker se je število učencev povečalo in v poštev pa bi prišli le prostori otroškega vrtca, ker je to v isti stavbi. Vrtec se bo torej moral seliti v nove prostore; upamo, da bo do takrat občina našla lepše prostore od sedanjih, da bodo naši malčki lažje zadihali.
bodo v pritličju urejeni prostori za zdravstveno postajo, ki je res že nujno potrebna. Zaradi pomanjkanja prostorov v Beltincih sploh nimamo zobozdravnika. Z novo zdravstveno postajo pa se bo ta pereči pro-. blem precej izboljšal.
Blok finansira beltinska občina. Gradi pa ga »Zidar« iz M. Sobote.
*
To danes pravzaprav ni nič več novega. Vendar je to za naš kraj nekaj posebnega. Ogledalo si jo je že precej domačinov. Za nekatere je to res pravo čudo, saj jo prvič vidijo. Skoda je le, da so samo nemški programi. Res prijetno bo, ko bomo na televizijskem platnu lahko gledali naše, domače slovenske programe.
Nad 200 obrokov dnevno
Na beltinski osemletni šoli so ustanovili strelski krožek, ki ga vodi tovariš Šticl. Strelska družina Beltinci jim je posodila dve zračni puški. Prijavilo se je mnogo dijakov: z veseljem hodijo na krožek, ki je v telovadnici. Toda že takoj v začetku se jim je pokvarila ena izmed obeh pušk in sedaj je vedno drenjanje pri streljajnu. saj ena sama puška težko ugodi naenkrat željam desetih mladih otrok, ki jim je streljanje največji užitek.
V Beltincih so končno le začeli zidati stanovanjski blok, o katerem je bilo že dosti govora. V njej bo našlo 6 družin svoja stanovanja, razen tega pa
Kakor že nekaj let, bo tudi v letošnji sezoni ptujsko gledališče odigralo sedem del iz svojega repertoarja na križevskem odru. Letošnjo sezono so otvo-rili s Coldonijevo komedijo »Sluga dveh gospbdov«. Zanimanje za predstave Ptujčanov je med našim občinstvom precejšnje. Gostovanje samo tudi veliko pripomore k izobrazbi naših ljudi, saj imajo na repertoarju sama napredna dela. Poleg tega se pa tudi domača dramatska skupina izpopolnjuje in mnogo pridobi za svoje amatersko delo.
Šolarji višjih razredov radgonske osemletke postajajo tja proti glavnemu odmoru vedno bolj nemirni, kot so ponavadi. Kako tudi ne! Ob glavnem odmoru dobivajo namreč obilno malico, ki je marsikateremu iz-datenjša od kosila. Najraje jedo pač mlečni riž, katerega pospravijo zvrhan krožnik; in ko ga pojedo do polovice, že škilijo proti loncu, če bo ostalo še kaj. Odličen je tudi sir. s sadno mezgo namazan kruh, pa tudi koruzni močnik na mleku ni slaba jed.
Dnevno dobiva obilno malico na višji osemletki 210 otrok, kar je pač zelo mnogo. Večinoma
dobiva malico zastonj, nekateri pa jo tudi plačajo, to se pravi da dajejo zanjo minimalno odškodnino, ker bi stala normalno takšna malica vsaj 30 dinarjev. Vsi starši so kar vidno zadovoljni, ko jim otroci pravijo doma, s kakšnimi malicami jim postrežejo v šoli.
Vzgledno in skrbno vodi šolsko kuhinjo tov. Kokoljeva, tov. Marija pa je izborna kuharica. Mnogo zaslug, da deluje kuhinja tako imenitno, pa ima tov. Vodenikova, članica šolskega odbora, ki nenehno skrbi, da deci ne zmanjka potrebnega in da je shramba vedno primerno založena.
10 gledaliških prireditev v Ljutomeru
Na zadnjem sestanku je odbor DPD »Svoboda« v Ljutomeru sestavil okvirni program za delo nekaterih sekcij, druge pa bodo same razmislile o svojem delu. Gledališko življenje bo ravno tako kot v minulih letih najbolj bogato med vsemi večjimi središči v Pomurju. Poleg sedmih gostovanj Okrajnega gledališča iz Ptuja bo društvo še samo uprizorilo tri dramska dela, in sicer Dickensovega »Cvrčka za pečjo«, Goldonijeve »Primorske zdrahe« in eno mladinsko delo, ki pa še ni izbrano. V ta okvir dejavnosti spada kljub samostojnosti tudi lutkovna sekcija, ki sicer dela. nima pa posebnega uspeha. Tega je krivo pomanjkanje denarja za nakup lutk in tudi še vedno začetna stopnja dejavnosti; zaradi tega se delo še ni dovolj razmahnilo in uveljavilo.
Glasbene skupine bodo sodelovale predvsem na raznih proslavah. Samostojni konert predvidevajo le pri godbi na pihala. Orkestru primankujejo violinisti in dokler se ne bo rešil teh težav, tudi ne more misliti na kake samostojne nastope. Delata tudi oba pevska zbora, toda pri delu ju ovira splošno pomanjkanje primernih skladb. To pa ne povzroča, težave le ljutomerskim zboroma, temveč vsem zborom.
Glede prosvetne dejavnosti društvo še ni sestavilo načrta. Lani je priredilo v okviru ljudske univerze osem predavanj, ki so jih imeli dr. Jože Potrč, Gustav Šilih, inž. Kolo-man Cigit in drugi, poleg tega pa še nekak tečaj politične ekonomije za delovne kolektive; predavanja je redno poslušalo 28 tečajnikov. O letošnjem programu tega dela in tudi o programih posameznih sekcij bo pa odbor še razpravljal na prvi seji.
S. B.
POMURSKI VESTNIK, 10. okt. 1957
5
Lep zaključek
TEDNA OTROKA
v Gornji Radgoni
Ob zaključku Tedna otroka je priredilo Društvo prijateljev mladine v G. Radgoni roditeljski sestanek za učence radgonske osemletke in pomožne šole. Dvorana radgonskega kina je bila skoraj premajhna, da bi sprejela vse starše, ki so se udeležili zaključka Tedna otroka. To je lep dokaz, kako ceni naš človek vzgojna prizadevanja našega pedagoškega delavca.
O pomenu Tedna otroka je govorila tov. Levarjeva, sekretarka občinskega komiteja ZK. Navzoči so z velikim zanimanjem prisluhnili nalogam, ki jih
stavlja naša skupnost do vseh tistih, ki jim je pri srcu rast našega mladega rodu. Tovarišica sekretarka je opomnila navzoče tudi na bližnje cepljenje najmlajših proti otroški paralizi, saj je ta akcija velikega pomena za zdravje naših otrok.
V drugem delu zaključka Tedna otroka je govoril upravitelj radgonske osemletke o spremembah, ki so se izvršile pred nekaj dnevi, ki zadevajo strukturo in reformo našega šolstva. Starši so se živo zanimali o problemih reformirane šole in živahno razpravljali o mnogih vprašanjih, ki se tičejo novih prizadevanj za naše šole.
Zaključek Tedna otroka je vsekakor uspel, saj je zbudil v ljudeh veliko zanimanje za mladi rod, ki rase v novega človeka.
Tudi v G. Radgoni se pripravljajo na proslavo Oktobrske revolucije. Na nedavni seji je občinski zbor SZDL za Gornjo Radgono določil posebno komisijo, ki bo odgovorna za izvedbo vrste proslav ob 40-let-nici Oktobrske revolucije. Prve priprave za to veličastno proslavo Velike revolucije so se že pričele. Vrsta predavateljev bo imela v kratkem seminar, na katerem bodo seznajeni predavatelji o vsem potrebnem, da bodo izzvenele proslave čim bolj svečano. Proslave bodo izvedene na vseh šolskih centrih, v eejih podjetjih, posebno svečana akademija pa bo na sedežu občine.
Za pripravami ne zaostajajo tudi pionirji radgonske osemletke. Na svojem sestanku so sklenili, da bodo izvedli celotno proslavo v počastitev revolucionarnega Oktobra kar sami. Na svečanost bodo povabili tudi sekretarka komiteja, predsednika občine in še ostale ugledne politične in gospodarske osebnosti iz radgonske občine.
-ar
Utrinki zbora volivcev
iz zbora zadružnikov
Velikopolančani so v zaporedju dveh dni opravili zbor volivcev in zbor zadružnikov. Zbor volivcev je bil po ponovnem sklicu 24. septembra. Udeležba je bila srednje dobra. Zbora se je udeležil tajnik OLO tov. Rapoša. Poročilo o delu občinskega odbora je podal v zelo skopih obrisih odbornik Jožef Krampač.
Iz diskusije so se izluščile sledeče misli: poročila, ki jih sestavlja občinski ljudski odbor za zbore volivcev so preobširna in niso razumljiva povprečno izobraženemu občanu. Občinski odborniki bi morali imeti pred zbori volivcev sestanek in se podrobno seznaniti z vsebino poročil in njihovega podajanja.
Športna tekmovanja
na gimnaziji v M. Soboti
V minulem tednu se je pričelo jesensko nogometno prvenstvo za mladince. Za tekmovanje so se prijavili vsi višji razredi, od nižjih pa četrti razred. V prvem kolu sta bili odigrani dve tekmi. V prvi-tekmi je VIII. razred prepričljivo premagal VI. razred z 8:2 (4:1), v drugi pa je IV. razred klonil v tekmi z VII. razredom z 3:0 (2:0).
Tablico prvenstva po prvem kolu je sledečo:
1.	VII.	razred	1 1	0	0	3:0	2	točki
2.	VIII.	razred	1 1	0	0	8:2	2	točki
3.	VI.	razred	1 0	0	1	2:8	0	točk
4.	IV.	razred	1 0	0	1	0:3	0	točk
5.	V.	razred	0 0	0	0	0:0	0	točk
Najboljša strelca prvega kola sta: Kureš VIII. razred s 4 zgoditki in Koren VIII. s tremi zgoditki.
V počastitev VI. kongresa LMS pa se je 15. septembra vršil košar-kaški turnir, na katerem je razen VIII., VII. in VI. razreda sodelovala tudi ESŠ. Tekme so trajale 2 X 15 minut. Doseženi rezultati pa nas le razveseljujejo, ko razmišljamo o realizaciji metov na koš.
Tekme med posameznimi moštvi pa so se končale takole:
1. ESŠ : VI. razred 38:32 (10:10), 2. VIII. : VII. razred 31:21 (16:9), 3. VI. : VIII. razred 19:48 (11:24), 4. VIII. : ESŠ 77:26 (36:8), 5. VII. : ESŠ 28:23 (8:12) in 6. VII. : VI. razred 106:39 (36:19).
Razvrstitev na koncu turnirja izgleda takole:
Najboljši strelci turnirja pa so postali: Koren VIII. razred 89 točk, Kureš VIII. razred 8 točk in Kovač Janez ESŠ 45 točk.
SOBOŠKI PLAVALCI NA REPUBLIŠKEM PRVENSTVU V KRŠKEM
Marsikateri športni simpatizer je vedel, da se domači plavalci vestno pripravljajo na republiško prvenstvo v plavanju. Trenirali so vsak dan, pa čeprav je muhasto vreme mnogokrat oviralo normalen potek priprav. Prav zaradi tega pričakovanih tekmovanj v M. Soboti nismo videli, čeprav smo bili nanje vajeni že iz prejšnjih let. Zato pa smo tembolj zadovoljni sprejeli vest, da so se soboški plavalci udeležili z bornimi štirimi tisočaki, ki so jih potrebovali za prevoz, stanovanje in prehrano, republiškega prvenstva v plavanju, ki je bilo v Krškem. No, njih sama udeležba ni toliko pomembna kot pa rezultati in uspehi, ki so jih pokazali ob takih pogojih trije Sobočani.
Tako je Hasan Ismailovič v finalnem tekmovanju na 100 m hrbtno s časom 1:22,8 zasedel častno 4. mesto, Ludvik Šeruga pa je na »plavalnem maratonu« v težki konkurenci na 1500 m crawl zasedel 13. mesto, čeprav je svoj osebni rezultat izboljšal za eno minuto. Tako je tudi Božo Merhar izboljšal svoj rezultat za 30 sekund.
Ob skromnih pogojih so dosegli lep uspeh, zato jim čestitamo.
-n
Polletni občni zbor KZ na Tišini
Na Tišini je bil polletni občni zbor kmetijske zadruge, ki je bil od vseh dosedanjih najbolj obiskan. Po poročilu tovariša knjigovodje zadruga dobro gospodari. Najbolj zanimi-
vo je pač to, da ima trgovina sedaj dobiček, kar se ni zgodilo že pet let. Na občnem zboru so izvolili dva nova odbornika v upravni odbor, po enega iz Ran-kovec in Vanča vesi, ker omenjeni vasi nista imeli svojega zastopnika v odboru.
Na občnem zboru so izvolili kandidate v zbor proizvajalcev pri občinskem ljudskem odboru. KZ Tišina in KZ Gradišče volita skupaj enega odbornika. V Gradišču so predlagali tov. Gu-stija Flegarja, a na Tišini pa tov. Jožeta Fariča. Člani zadružniki že v naprej vedo. da bo delal za koristi zadružnikov oziroma za napredek kmetijstva vobče, kdorkoli bo izvoljen.
Zadružniki so bili z občnim zborom zadovoljni. Prvič ni bilo večje kritike. Upamo, da bo tudi letni redni občni zbor tako dobro obiskan in izpeljan kot je bil sedanji. Sedaj se pa pridno pripravljamo na volitve.
Jože
Nesreče
S hruške je padla 40-letna Ana Ferko od Grada ter si močno poškodovala desno koleno.
Z vrelim mlekom se je po prsih polil 5-letni Karel Hozjan iz Šulinec in dobil hude opekline.
Lestvica se je prevrnila in padla na levo stegno 2-letni Cilki Litrop iz Gomilic in ji zlomila nogo.
Z voza je padla 6-letna Šarika Kuhar iz Puconec in si zlomila levo nogo.
Na ulicah, v lokalih, na potovanjih, v službah in v šolah razpravljajo o nogometu in kot v vsakem mestu tudi v Murski Soboti, največ o domačem nogometnem klubu Sobota. Slišal sem mnogo pikrih pripomb na naslov NK Sobota in mnogo šaljivih in ogorčenih komentarjev, dasi nisem pristaš nogometa, niti njegov nasprotnik. Kot reporter, sem z zanimanjem sprejemal med drugimi vestmi tudi te in o njih že nekaj mesecev razmišljam. »Mnogo ljudi, mnogo čudi«, pravijo v naših bratskih republikah in teh »mnogo čudi« se najbolj temperamentno izraža prav
med kibici, gledalci, člani kluba in uprave vsakega nogometnega kluba. Ker je tako z večino prebivalcev našegu mesta Murske Sobote, sem se odločil za kratke razgovore z vsemi omenjenimi pristaši in nasprotniki, aktivnimi in neaktivnimi v sferah nogometa. Prvega od teh razgovorov objavljam. Ker pa so mi predlagali naj bodo ti razgovori javni, postavljam ob zaključku javno vprašanje naslednji »žrtvi«. To vprašanje je izbrano iz mnenj različnih ljudi, ki nestrpno pričakujejo odgovora. Upam, da bosta tovariša odgovorila. Prosim pa vse, ki bodo v bodoče z odgo-
vori oziroma vprašanji prizadeti, da odgovorijo kratko, največ na eni tipkani strani (razprto), to je v 30 tipkanih vrsticah, ker več prostora ni na razpolago v naših rednih številkah, ki imajo opraviti še veliko važnejših nalog.
Tovariš profesor Evgen Titan, vi ste aktiven nogometaš NK Sobota že od 1945 leta, s presledkom v času študija, prosim vas, povejte mi svoje mnenje o mariborski nogometni podzvezi z ozirom na nogometni klub Sobota in njegovo vrednost v nogometu:
Nogometni klub Sobota, v kolikor bo moštvo kot homogena celota uspela tako nastopati, ne pa individualno, z ozirom na dosedaj odigrane tekme, upam da bo do konca omenjenega tekmovanja dosegel eno izmed vodilnih mest.
Z ozirom na to, da smo izpadli iz varaždinsko mariborsko celjske lige, izražam pomisleke z ozirom na dejansko moč moštva in kakovost igre in menim, da bi lahko ostali v omenjeni ligi, čeprav nas opravičuje odsotnost nekaterih boljših igralcev in sem končno tudi jaz nekako mnenja, da zaradi tega to ni mogoče. Menim, da je potrebno v bodoče posvečati več pažnje mladinskemu moštvu.
*
V raznih razgovorih sem se odločil ža to, da stavim naslednje javno vprašanje tovarišema Šte-fanu Celecu in Francu Antaliču:
TOVARIŠ ŠTEFAN CELEC IN FRANC AN-TALIČ, KAJ MISLITA O USPEHIH OZIROMA NEUSPEHIH NOGOMETNEGA KLUBA SOBOTA V SEDANJIH RAZMERAH?
Viktor Širec
Zadruga brez trgovine
Ena najvažnejših točk dnevnega reda na polletnem občnem zboru Kmetijske zadruge Radenci—Šratovci,- je bila ločitev trgovine od zadruge. Ta sklep so zadružniki z odobravanjem sprejeli, ker vedo, da se bo zadruga od sedaj naprej lahko bolj temeljito ukvarjala s kmetijsko proizvodnjo. Hkrati z ločitvijo trgovine se ustanovi novo trgovsko podjetje s sedežem v Radencih ter s podružnicami v Janževem vrhu, na Kapeli, v Račkem vrhu in po potrebi še v Hrastju-Moti. V navedenih krajih bodo tudi odkupne postaje. S to reorganizacijo, bo postala kmetijska zadruga v Radencih (na občnem zboru so sklenili tudi, da se kmetijska zadruga Radenci in Kapela združita), še močnejša organizacija.
V lanskem polletju, je poročal predsednik upravnega odbora, je imela trgovina z odkupi 22 milijonov prometa, letos pa v istem času za 10 milijonov več. Uspeh pa bi bil lahko še večji, če bi bili nekateri odseki bolj delavni. Dosedanji kmetijski tehnik ni ustrezal, zato so zadružniki sklenili, da bodo nastavili čimprej izkušenega kmetijskega strokovnjaka. V tekmovanju za večji hektarski donos
krompirja so dosegle vse tri skupine zadovoljive uspehe in prejmejo za svoje delo nagrado. Ima tudi drevesnice, ki bo nudila v 2 letih dovolj sadnega materiala za člane in ostale kupce. Letos so očistili in poškropili vso sadno drevje in krompirišča. V bodoče bo treba nabaviti več škropilnic in strojev.
Na občnem zboru, ki sta mu prisostvovala tudi predsednik občine Branko Zadravec in zastopnik poslovne zveze tov. Sla-
na, ki sta povdarila večje sodelovanje med zadrugo in člani, so predlagali tudi kandidate za zbor proizvajalcev. Raden-ska kmetijska skupina bo imela v občinskem ljudskem odboru dva odbornika, predlagali pa so 4 kandidate. Od predlaganih sta dva sedanja odbornika (Štefan Puhan in Janko Štuhec), ki sta se v sedanjem občinskem odboru prav dobro uveljavila. Izbira volivcev zato ne bo težka.
Ik.
STAVEŠINCI
Čeprav manjša vasica in ena najmanjših volilnih enot v radgonski občini, z 200 volivci, bo imela svojega odbornika. Zbor volivcev so izvedli. Diskusija je bila živahna, posebno o izboljšanju občinskih cest. Zanimanje je bilo za slatinski vrelec v sosedni vasi Očeslavci, kjer namerava sosednja občina Videm zgraditi manjši obrat. Vaščanom gre za zaposlitev. Tudi o regulaciji Ščavnice so govorili. Ta vsako leto poplavi večjo površino njiv in travnikov. Vprašanje je, kdaj bodo začeli z regulacijo tam, kjer se izliva v potok Murico.
Končno so prišli na izbiro kandidatov. Koga naj predlagamo so nekaj časa spraševali, sicer pa izmed 200 bomo že enega izbrali. Končno se je oglasila še neka tovarišica (volivka), pa naj kandidira še Franček, naš 'dosedanji odbornik.
Jože Kos

Polletni občni zbor
Kmetijske zadruge v Krogu
Nekaj mesecev že uspešno izvajalcev je bil predlagan tov. zadruge Mura je bil ločen po deluje združena kmetijska za- Husar, ki je obenem tudi pred- vaseh. Najprej so ga imeli v druga Mura v Krogu. Prvotno sednik KZ. Njegovo delo je bilo M. Črncih, zatem pa v Krogu, sta namreč v M. Črncih in v doslej dobro. Nekatere po- Lahko pa poudarimo, da sta bi-Krogu bili dve zadrugi. Vsaka manjkljivosti v poslovanju KZ la zbora zelo uspešna, saj so se zase je životarila. Končno sta se so člani kritizirali.	člani pogovorili o vseh težavah,
združili, da bi s skupnimi moč- Na občnem zboru so se po- ki jih tarejo. V Krogu so tudi mi prebredli nastale finančne menili tudi glede odkupa krom- razhodovali traktor, katerega so težave. Da bi člani kmetijske pirja, ki je zelo dobro organi- se ljudje posluževali predvsem zadruge bili seznanjeni z dejan- ziran. Tekmovanje v pridelo- za uslužnostne vožnje, kajti skim stanjem so se pred dnevi vanju kropirja je zelo uspešno za obdelavo na polju je bil pre-sestali na polletnem občnem zbo- potekalo. Doslej še ni znan naj- težek in je porabil veliko gori-ru. Polletni občni zbor KZ je boljši kmetovalec. Vsi, ki so so- va. Kljub temu so menili člani bil združen z zborom proizva- delovali v tekmovanju z zani- KZ, da ni prav da je traktor Talcev v kmetijski skupini. Za manjem pričakujejo rezultate, razhodovan, ker je pri tem na-kandidata v občinski zbor pro- Polletni občni zbor Kmetijske stala ponovna izguba pri KZ.
Zbori v Križevcih
Polletni občni zbor KZ Križevci je bil preteklo nedeljo in je dokaj dobro uspel. Obisk je bil zelo lep, kar brez dvoma kaže veliko zanimanje zadružnikov za delovanje njihove ustanove. Med zadružnike sta prišla tudi zvezni poslanec tov. Ivo Kreft in tov.
Pirher, občinski sekretar ZK iz Ljutomera. Zanimivo je bilo predvsem predsednikovo poročilo in nekateri sklepi, ki jih je sprejel občni zbor. Mod drugim je predsednik poročal, da so dokončno uredili skladišča, tako da bo odslej odkup lažji. KZ bo imela vedno na razpolago umetna gnojila; priporočajo se predvsem fosfatna in kalcijeva. Skrb za strokovni kader je velika. Trenutno štipendirajo 4 študente; dva na srednji kmet šoli v Mariboru in dva v Podgradju. Posebno razveseljiva je novica, da so v tem polletju pridobili 47 novih članov, tako da ima zdaj zadruga 570 članov. Na občnem zboru so sklenili pridobiti še več novih članov, zlasti sedaj v času volitev. Umetno osemenjevanje zavzema vedno večje število krav, zato bodo imeli manj plemenskih bikov. Poseben problem za zadrugo je zamenjava semenskih žitaric. Tu ni iskati vzroka pri upravnem odboru. Spomladi je bilo namreč rečeno, da se bodo lahko žitarice zamenjale — za semenska žita — za 1,30 kg proti 1 kg semenskega žita. Ta številka se je pa sedaj nenavadno zvišala in sicer 1,60 kg za 1 kg. V to pa nikakor kmetje zadružniki nočejo privoliti. Nekateri so mnenja, da bi bilo v prihodnje dobro napraviti pogodbo z semenarno ali proizvodno zvezo, s primerno garancijo. Tako bi veliko več pripomogli k dobri selekciji žitaric, ki je v zadnjih letih pokazala na našem področju lepe uspehe. Mogoče bi lahko to prevzela OZZ in bi tako odpadli nepotrebni izgovori, da semena niso bila čista, da je motilo vreme, prometni predpisi in podobno. Člani KZ želijo tudi uspešnejše zatirati hrošča. Treba bo nabaviti še več zaprašilcev ali pa motornih škropilnic. Z novim letom nameravajo ločiti trgovino od KZ. V prvem polletju so imeli prometa 47 milijonov dinarjev. Tudi na volitve mislijo. Izbrali so si že svoje kandidate. Na svojem področju bodo imeli tri volilne enote. Kandidati so dobri in izkušeni kmet je-strokovnjaki.
Križevci, dne 3. okt. 1957.
Jaka Majcen
V Križevcih pri Ljutomeru imamo brivnico, v kateri je zaposlen privatni brivec tov. H. F. it Ključarovec. Dostikrat se pripeti, da stranke hodijo ves teden gledat zaprta vrata brivnice. Vprašamo se, če ne bi bilo pametno dobiti dobrega brivca, ki bi bil v delovnem času na razpolago strankam. Mislimo tudi, da bi se z povišanim davkom vsaj delno zainteresiralo take in podobne obrtnike za delo in za stranke.
Prizadeti
BRALCI IN MI...
»STARKA, SMILIŠ SE MI«
Na koncu vasi stoji dom, ki se ga vsakdo izogiba, to je dom, ki ne pozna in ne sprejema gostov. To je dom samotarjenja uboge, stare, uvele vdove, ki rada poseda na stari klopci pred svojo zapuščeno domačijo.
Je suha, visoke postave, noge, ki je ne morejo več nositi pokoncu, so sključene, roke se ji upirajo na veliko okovano palico. Njen pogled je kratek in mračen . . . itd.
Neko nedeljo popoldne sem jo obiskala. Sedela je na klopi, kot navadno. Komaj sem začela pogovor z njo, sem spoznala, da je zblaznela. Ravno tedaj je prišel pismonoša in ji izročil pismo. Pisal je sin iz Avstralije. Raztrgala je papir, pobrala koščke, jih stisnila v pesti in glasno zajokala. Zasmilila se mi je. Tega prizora nisem mogla gledati. Odšla sem, ne da bi sc poslovila od nje.
H. K. Ižakovci
Res lepo usmiljenje. Človek bi pričakoval, da boste poskusili pomagati!
RES JE, DA NI RES . . .
Res je, da je bilo na otvoritvi elektrike v Odrancih veliko ljudi. Ni pa res, da bi otroci iz četrtega razreda plesali na odru, saj je bilo še za odrasle pretesno. Niti ni res, da bi se kdo pretepal, saj je organ LM izjavil, da še nobena prireditev v Odrancih ni potekala tako mirno in v redu. Glede razbitih kozarcev .. . vsega le šest. Neki možakar sc je res razjezil okrog pete ure popoldne, vendar je bil potem miren do jutra. O strelu pa toliko: nihče ni streljal na prireditvi, temveč nekje za zidom zadružnega doma . . . Predpisa, da mladini izpod šestnajst let ne bi dajali alkoholnih pijač, tudi gostilničarji ne upoštevajo. Na ta predpis se je pisec članka spomnil samo ob otvoritvi elektrike v Odrancih. Če bi bil pisec tako moralno vzgojen, ne bi pisal tako obrekovalnega članka.
J. J. Odranci ,
Člankov kot je bil »mladini izpod šestnajst let . . ., si želimo še več. Piscu zgornjega ugovora pa priporočamo, da si razbistri pojme in si v stavkih ne protislovi.
»POZDRAV IZ TUJINE«
Spoštovano uredništvo!
Ker imamo eno željo do Vas in se Vam obračamo s tem pismom upamo pa, da nam te prošnje ne boste od-
klonili. Naša želja je namreč poslati v Vaš dopis en majhen pozdravček, in to naslov naj bi bil:
POZDRAV PREKMURCEM IZ TUJINE
Fantje, ki so na odsluženju kadrovskega roka v Gornjem Milanovcu (Sumadija) toplo pozdravljajo . . .
B. š., R. V., M. I. in drugi
Poglejte na zemljevid in boste videli, da Gornji Mi-lanovac ni v tujini, sicer bi bili v tujski legiji. Za pozdrave pa lepa hvala.
»LJUDSTVU NAŠE BRATSKE REPUBLIKE
SLOVENIJE«
». . . Skušajte pomagati pri gradnji pravičnosti v svetu. Opustite reklame, katere ljudi odvračajo. Skušajte razumeti, da imajo Križevci lepo bodočnost. Vem, da me boste črno gledali, a kaj čem, čutim se dolžnega, da vse to povem vsemu ljudstvu naše bratske republike Slovenije. Naj ljudje vedo, kake navade in običaji so v prekrasni Prlekiji. Ljudje po širni Sloveniji, ne mislite, da smo vsi Prleki enaki . . .
F. Z. Križevci pri Ljutomeru
Kaj pravite, ali ni mučeništvo prebrati take dopise. Bralcem smo prizanesli in objavili le droben del dopisa. Dopisniki, Vi pa nam, urednikom, prizanesite s takšnim modrovanjem.
»O ŽIVLJENJU KOLORADSKEGA HROŠČA«
Pošiljam Vam dopis o življenju koloradskega hrošča po naših vaseh in ker je problem postal resen, sem se odločil to napisati. Menim, da bi ga bilo najbolje objaviti ob robu kot komentar.
KAKO BO PRIHODNJE LETO?
Mnogi kmetovalci se zdaj zaskrbljeno sprašujejo, kaj bo prihodnje leto s pridelkom. Ali ga bodo res morali prepustiti temu škodljivcu?
E,. M.
Življenjepisa torej niste napisali. Komentarja tudi ne. Vprašanje objavljamo in upamo, da bodo strokovnjaki odgovorili!
* »NEMORALNA MATI«
Dolžnost mi je, da tudi jaz napišem nekaj o vzgoji otrok. Mati treh otrok F. je že dalj časa grdo nemoralno
živela z E. poleg svojegu moža, ki je dober in miren človek, da sc je spozabila celo pred otroci, da je nemoralno delala itd.
Take matere nočemo imeti med sabo . . .
Gradiški Jože
Ne uvidimo zakaj bi naj bila vaša dolžnost pisati o vzgoji otrok. Po pismu sodeč niste pedagog in o življenju prav tako ne veste mnogo sicer bi morali razumeti, da tuje družinske zadeve niso vaša skrb, kot ni časopis poklican jih reševati.
SOČUSTVUJEMO
Pred nami je dopis, ki pa ga ne moremo objaviti. Dopisnik je priložil pismo, ki ga v celoti objavljamo:
»Tovariš urednik! To pišem danes, ko je v P. ta praznik., Godba igra, vse se veseli, a jaz pa sedim in pišem . . . Mar nisem kulturen? Tovariši me čakajo, da gremo na veselico, a jaz nočem iti, ker moram pisati. Zato upam, da objavite to v četrtek!
Oprostite na slabi pisavi in napakam. Prosim, oba članka objavite. Saj ju boste, kaj?.«
Št. iz P.
Torej je objavljeno in sočustvujemo! Saj ste to želeli, ali ne?
Tovariš urednik!
Ne razumem, zakaj smo zabili v nov kino v Soboti milijone, ko pa ob deževnih dneh nimamo v njem kam odložiti mokre plašče. Ali ne spada v lepo in moredno zgradbo tudi primerna garderoba?
L. iz Sobote
Imate prav. Na garderobo so pa res pozabili.
»SMRAD IN NESNAGA«
Tovariš urednik, oprosti mi, da Ti tukaj napišem nekaj vrstic in Ti priporočam, da greš malo na izprehod. Toda preden greš, ne smeš pozabiti na žepni robec. Vzemi ga čim večjega, ne bo Ti žali Ko greš po ulici Štefana Kovača proti novi gimnaziji in ko si že blizu, pa kar robec pritisni na nos in usta, ker drugače te bo smrad prisilil, da se vrneš. Vprašal me boš, od kod vendar smrad. Samo poglej v obcestni jarek, kjer boš videl razne odpadke jedil, razne smeti ter vsega vraga, ki tako smrdi, da Ti kar dvigne trebuh. Kje je tukaj sanitarna inšpekcija, da tega ne vidi?
Jože
V Soboti nič novega. Se Vam ne zdi?
POMURSKI VESTNIK, 10. okt. 1957
6
Kmalu po pričetku pouka v novem šolskem letu so se dijaki gimnazije v M. Soboti zbrali na prvem rednem sestanku svojega aktiva (ŠAG) in se pogovarjali o bodočih nalogah aktiva ter o športnem programu za šolsko leto 1957—58. Med drngim je bil sprejet tudi sklep, da bodo tekmovali v sledečih športih, kot so: atletika, košarka, rokomet, odbojka, nogomet, namizni tenis, smučanje, kolesarstvo, streljanje z zračno puško, perjanica in hokej na travi. Iz tega je razvidno, da bodo imeli zelo obsežen in pester program, kljub temu pa so optimistično razpoloženi glede izvedbe programa, saj so v preteklem letu razen hockej-a na travi tekmovali v vseh ostalih panogah. Vsa tekmovanja se bodo v glavnem vršila na zavodu samem, vendar se predvideva nekaj športnih srečanj tudi izven Pomurja, predvsem v Ptuju, Mariboru in Celju.
(Nadaljevanje s 3. strani)
V Maričkini tretji knjigi poezij, v »Nalomljeni veji«, bo še več drugih pomurskih motivov. Med drugim tudi pesem »Ajda«. Pobudo za to pesem ji je dal obisk v Polani pri Mišku Kranjcu.
Marička mi je pripovedovala o tem takole: Obisk pri Fujso-vemu Mišku, kakor pravijo po domače temu našemu pisatelju domačini, je bil baš v času, ko se je bližala jesen in so se ogrnile njive z belo ajdovo odejo. Tedaj je nastala moja pesem »Ajda«.
Tudi Maričkina pesem »Ajda« bo vključena v prekmurski ciklus v njeni zbirki pesmi »Nalomljena veja«.
Ko sem se sprehajal v prelepi radenski okolici in kramljal z očancem Dominikom Koser-jem, članom radenske Kmetijske zadruge, ki oskrbuje njene tobakove nasade, me je pospremil tudi na ravnico v bližini radenske šole. Tam mi je po-
kazal nov nasad besarabskih sončnic, ki so jih začeli uvajati v Prekmurju v letošnjem letu kor dajejo te nove vrste sonč- nic več donosa, kakor naše dosedanje navadne sončnice.
Pogled na njivo s stoglavim velikimi sončnimi cveti — ti tudi vtis in primero, kakor bi sc vate oziralo več sto mladih, ru menozlatih sonc, in te sporni nja Maričkine pesmi »Sončnice«.
Opomba: Van Gogh = Vincen van Gogh (1853—1890), slavni nizozemski slikar, eden najbolj odličnih umetnikov sveta. V življenju pa si la nesrečen mož, saj je za časa svojega življenja prodal le nekaj dni svojih del. Danes pa vise njegova platna v vseh velikih svetovnih zbirkah in muzejih. Ko mu je bilo 37 let, je segel v obupu po samokresu . . .
V širokem loku teče motna Mura, na njej visi star plava joči-mlin, neslišno čas odmerja sončna ura, i njemu je odmerila pogin.
Nekoč je tod življenje valovalo, o bel prah kolesa žito so drobila, zdaj pa ose obmolknilo, obstalo, in pesem se drugam je preselila.
Mlin na Muri
Ljubezen, smeh sta bila tod razpeta, a zdaj nad vsem samotnost nemo kroži, le ptici, ki še zmerom se spreleta se po tem smehu in ljubezni toži.
Na stezi, kjer so včasih noge bose, osepolno drobcenih sledi pustile, se v jutrih lesketajo kaplje rose na nežnih bilkah, ki so sled prekrile.
V širokem loku teče, teče Mura, na njej o pozabo tone mlin majav, neslišno čas odmerja sončna ura, tako odmerja, da za vse je prav.
Rudi Miškot
Utrinek iz sanj
Po dolgem času
videl sem Te o sanjah —
Spet poleg mene,, kot nekoč poprej.
A sredi smreke
je košatih vej
ptič pesmi pel,
kot še nikdar doslej ...
Kot še nikdar poprej* je pesmi pel —
srce o tiho mi skrivnost povell
Fone Ružič
V megli
Večer...
Rahla meglica zastira zvezdice.
Objem...
Tajin šepet srca, ljubkih besed, objemov, vsega je dosti.
Strasten poljub ...
Megla postaja gostejša.
Za hip se spustiva ...
»Ne preči...«
Toda v hotenju novega poljuba, roke ne najdejo se več!
Sončnica
Iz svetlega pričakovanja jih zdrami zjutraj pesem ptičev, in sonce, vstalo iznad gričev, se njihovi lepoti klanja.
Med rožnato zelene njive, vpleten je vitkih sončnic lok, naslikal bi jih sam Van Gogh, tako so mehke in vabljive.
In zdi se, da je z njimi speto, tako blešči se sončnic lok.
Pripravi zlatih barv, Van Gogh, si na razžarjeno paleto!
NASE BRANJE
4
Miran Mor:
Odmevi v traktu
»Ne jokaj deklica.« je rekla žena.
Mira se je zdrznila in obrisala oči.
»Kmalu bo večerja in potem pride na vrsto noč. Noči so tukaj tegobne. Videla boš. Kaj bi ti pravila. Takšnih noči ni mogoče pozabiti. Nanje se ni mogoče privaditi, toda pripraviti se je treba nanje.«
Mira se je zavedla naraščajočega molčanja in naraščajočega mraku. Nekje, kot iz votline, je slišala drsajoče pločevinaste zvoke. Enakomerne, hlastne zvoke.
»To Božjak pripravlja večerjo v plitvih skodelah.« je rekla žena. »Videla ga boš, samo ustrašiti se ga ne smeš. Ni slab fant, čeprav ima spačeno glavo.«
»Božjak?« se je zganila Mira, »Kakšen Božjak?«
»Čudno ime, res. Toda to ni njegovo ime. Menda je božjasten, od tod ime. Bil pa je partizan in so ga nekje ujeli. Pustijo ga prostega, odkar so se prepričali, da ni pri pravi pameti. Vse posle opravlja tukaj, od kibla-nja naprej.«	.
»Od kiblanja naprej.« je ponovila Mira kot odmev in se ozrla v kot ob vratih, kjer je bila postavljena težka železna posoda.
»On marsikaj ve in včasih kaj tudi pove, če ima le priložnost.«
»Dober človek mora biti.« je rekla Mira nesigurno.
»Takšni spački so vedno boljši od ostalih ljudi.«
Drsanje pločevinastih skodel je enakomerno odmevalo po traktu. Mira se je osre-dotočila na ta vedno enak šum. To so udarci ob cementno ploščo. To je nekaj točno določenega — čas. Nekaj takega kot odbijanje oddaljene ure. To je nekje na drugem koncu dolgega hodnika J.. Mirino zaznavanje je zmotilo enakomerno korakanje nad njo. Ne natančno nad to celico! Malo bolj desno, onstran zida. Pet korakov proti oknu,- premor v obratu, pet korakov proti vratom, premor v obratu, pet korakov ... Težki koraki nemirnega moškega ...
»Danes bo fižolova čorba,« je izračunala žena. »Rjava voda z žlico fižolov.«
V mraku je onstran prostora zazvenčala veriga. Prav razločno je zazvenčala. Potem je podrsala po nečem kovinskem in votlem. Nekdo je zastokal. Vse je prelil molk. Enakomerni koraki zgoraj so se zdeli še bolj enakomerni in še bolj nemirni, še bolj premišljajoči in begajoči hkrati.
»Onega so vklenili,« je slišala ženin glas. »Menda se je upiral in so ga vklenili. Menda ga bolijo členki, menda se ga loteva obup. Mogoče pa brezglavo upa, da jih bo snel in mu rok ne bodo več vklenili...«
»Mene, mene ste zaprli!« je zarjul onstran trakta v vreščečem tenoru mlad, razjarjen moški. Moral je biti mlad s takšnim glasom, mlad in majhen in brezupno neuklonljiv. Mira ga je naravnost čutila, čeprav ga nikdar ni videla in ga nikdar ne bo mogla videti, to je dobro vedela.
»Mene ste zaprli, mene, ki sem vam pomagal. Streljal sem žandarje, ubil sem prijatelja samo zaradi vas,« je vreščal oni. »In rekli ste mi, da je to boj, ustaški boj za ne-zavisnost. Zdaj pa ste me zaprli. S kakšno pravico!?«
Zaropotalo je po vratih nekje na koncu trakta. Težko, podivjano je zaropotalo. Kovinsko je ropotalo. Udarjal je s kiblo po težkih hrastovih vratih, debelih in okovanih.
»Že drugič danes,« je ugotovila partizanka. »Že drugič. Ne more se sprijazniti z ironijo usode. To je trpljenje... To, kar on doživlja. Mi smo pripravljeni na najhujše, ker smo sami neizprosni. Pri njem pa deluje razočaranje. Ubijati za ustaše in biti ubit od ustašev ...«
Žena se je zasmejala suho in zadovoljno.
»Tako bodo propadli. Že to je dovolj za to, da propadejo.« Njene besede so dobivale
zvok življenja. »Najprej mu narekujejo zločin, potem pa ga zanj sodijo in to je zopet zločin, dvojni zločin zanje. Zato pa smo mi, da ji izbrišemo z zemlje in z njimi vred zločin.«
Udarci so grozljivo udarjali v Mirini notranjosti. Čutila je vsakega posebej in vse hkrati v vsakem posebej. To so ljudje brez vesti, je zaznavala. Ljudje brez vesti. Tisto, kar je prej slišala in vedela, tisto so bile besede, tisto so bili pojmi, nekaj takšnega kot teorija. To tukaj pa so čustva, nič več neosebno, dol življenja, v vsakem utripu srca prisotno, v vsem bitju zaznamovano in neizbrisano.
Mira ni slišala korakov. Nenadoma je zarožljal ključ v veliki ključavnici vrat v zamreženem hodniku. Izostreni čuti od prenapetosti so zaznavali bližino paznika, bližino gibajočega se telesa in potem je zazvenčal še ključ v vratih tiste celice. Slišala je zamolkle glasove paznika in vreščeči glas užaljenega ustaša.
»Zahtevam, da me izpustite. Peljite me na zaslišanje. Peljite me pred Paveliča, da mu razodenem krivico, ki mi jo delate.«
Partizanka se je pridušeno in zlohotno zasmejala.
»Revež misli, da je Pavelič pravičnik, pravičnik za kogarkoli na tem svetu. Ubogi, zapeljani revež.«
»Začelo se je..,« je jeknila Mira.
»Začelo se je,« je rekla partizanka. »Samo začelo.«
»Včeraj pa nam je stari prinesel šopek rož.«
»Šopek rož?« se je čudila partizanka. »Šopek rož? Mogoče. Tam so stari policaji pazniki, kajneda?«
»Bil je star policaj.«
»Tukaj pa so pazniki ustaši, sami fanatični ustaši. Mislijo, da je krvništvo misio-narstvo v tej deželi.«
Bližali so se koraki treh ljudi, morda štirih. Sunkovito so se odprla vrata. Pred vrati sta bili na kameni plošči skodeli s hrano. S stropa je zasvetila luč. Svetloba se je prelomila v steklenih očeh paznika. Miri se je zazdelo, da gleda mož samo z enim očesom, samo z desnim. Levo oko je bilo nepremično in brez izraza.
»No!« je bevsknil nestrpno in se zganil, kot da jo bo popadel.
»Vzemi,« je rekla partizanka.
Mira je stopila k vratom in pobrala skodeli s tal. Vrata so se takoj zaprla. Mira se je obrnila proti partizanki in pogledala v rjavo juho v skodelah. Odnesla je večerjo na mizo in zopet sedla na klop. Vrata celic so se sunkovito odpirala in zapirala. Mira je mislila: Bož jaka ni bilo, Bož jaka ni bilo. Nič drugega ni mislila in sploh ni hotela to misliti. Še vedno je videla pred seboj paznika s praznim očesom ...
Eden izmed sklepov uredniškega sveta Pomurskega vestnika je tudi ta: »Občasno objavljati strani prispevkov mladih literatov in talentov.« Ker doslej še nismo imeli priložnosti odstopiti več prostora tem našim sodelavcem, bomo sklep uredniškega sveta uresničili tokrat. Prispevke, ki jih objavljamo na dveh časopisnih straneh v taki obliki, da jih bo mogoče v d ogled nem času vezati v knjigo, smo izbrali iz prispevkov za nagradili natečaj, nekaj pa smo jih dobili od naših stalnih sodelavcev.
Nova priloga »Naše branje« ni nekaj stalnega, kot so takšne priloge drugod, temveč jo bomo v smislu odločitve uredniškega sveta izdajali takrat, ko se bo zanjo nabralo dovolj gradiva, ko bomo imeli v časopisu dovolj prostora, torej ko bomo imeli za to tehnične možnosti, ki bi nas v rednem izdajanju te priloge često motile. Kakšna pa bo priloga »Naše branje«, bodo odločili naši sodelavci s svojimi prispevki.
Ob tej priložnosti pa hočemo še poudariti, da te strani ne pomenijo neke posebnosti v našem Pomurskem vestniku, kajti posebne strani so namenjene tudi raznim perečim vprašanjem Pomurja, pa tudi filmska stran, stran za našo ženo in otroka in podobne strani si morajo utreti pot v življenje. Ne izključujemo pa možnosti, da se s časom rodi iz vseh teh posebnih strani Pomurskega vestnika mesečna družinska priloga ali kaj podobnega, toda to je odvisno še od mnogih in raznolikih okol-nosti.
MIRAN MOR: 
Solza srca
Nocoj živim, samo še za nocoj, življenje tihega bohema ...
Nad mano je zvezdovja roj, a pred menoj v temo zastrta cesta.
Nobena pot ne pelje več o spokoj: v brezup hotenja so ujeta ...
Hudo je, kadar človek je tako ubog, brez radosti in brez obeta ...
NASE BRANJE
Kot majhna sonca tiho ždijo, tam med koruzo in čez polje, nam toplo svetijo o okolje, le pozno o noč rahlo zaspijo.
i
ČRNA ČRTICA:
PROCESIJA
(Moji mami interniranki v spomin)
Procesija brez križa in brez duhovnika.
Naše očesne votline so jame.
Iz naših ust se režijo zobje.
Iz naših cunj gledajo kosti.
Koliko nas hodi v procesiji?
Vrste. Vrste. Po pet. Po pet Koliko procesij srečujemo?
Procesije procesij.
Vse so brez križa in brez duhovnika.
Vrste. Vrste. Po pet. Po pet.
Brez križa?
Nosimo križ, težak kot gora.
V njem so vklesana imena:
Vojna. Borba. Internacija.
Mama, ne omagaj! Ne smeš pasti!
Kdor pade, obleži. Za vedno.
Streljanje je pri procesiji. Kot navadno.
Kaj je to — smrt?
Svetli škornji? Zlikane hlače? Pištola za pasom? Čelada? Hodimo že dolgo. Pa šele prva postaja: Dachau.
Toliko jih je zaostalo in več nas gre naprej.
Procesija.
Brez križa in brez duhovnika.
Naše očesne votline so jame.
Iz naših ust se režijo zobje.
Iz naših cunj gledajo kosti.
Kaj je to — lakota?
Majhen košček črnega suhega kruha.
Oči so motne. Grlo je suho.
Zobje se režijo vedno bolj.
Litanije odmevajo, da bi ganilo kamen.
Vzdržati. Kruha. Vzdržati. Domov.
Kruha. Kruha. Kruha. Vode.
Procesija gre naprej.
Vrste. Vrste. Po pet. Po pet.
Druga postaja: Bergen—Belsen.
Kaj je to — trudnost?
Ustaviti se za trenutek, za dva, za minuto.
Počiti, zaspati stoje.
Iz jam gledajo zveri.
Vode. Vode. Volčji zobje.
Ko hodimo, vidim samo cokle pred seboj, blatne, težke stopnjo pred menoj.
Kdaj bo konec te poti?
Vzdržati. Domov. Vzdržati. Domov.
Kaj je to — srce?
Da — srce. Tisto, kar se ne da streti.
Mora priti tudi zadnja postaja.
Dve sta. Dve? Mimo katere?
Cela procesija gre mimo tebe. krematorij. 
Zreš, žreš, da se ti iz ust cedi sok scvrtih teles.
Živih teles. Pekel na zemlji.
Malokdo ubeži.
Mama. Proti čelu Ti lezejo uši.
Preveč jih je že, da bi jih lahko ubijala.
Noge so preslabotne, da bi šla z nami naprej.
Griža Te hromi. Ne čutiš več gladu ne žeje.
Samo srce bi rado šlo domov.
Jaz pa Ti ne morem pomagati.
Mama, zakaj tudi Tebe?
Zmuznili smo se dalje. Jaz tudi. Komaj.
Procesija brez križa in brez duhovnika.
Naše očesne votline so jame.
Iz naših ust se režijo zobje.
Iz naših cunj gledajo kosti.
O svetla zadnja postaja. Še malo. Vzdržati.
Nič strelov več. Glorija.
Prišli smo. Glorija. Glorija.
Miran Mor:
Slutnja pomladi
Mrzle in dolge so zimske noči, a pride odjuga.
V mrtvih očeh brsti hrepenenje in slo po življenju se v srcu prebuja.
Deklica ljubim te z ognjem močnejšim od plamenice jutranjih zarji
Pojdiva ez mirno ravnino, razrito kot žuljava dlan moža. V te brazde poglejva, kot vedež v roke preprostih ljudi: morda nama o njih razodene življenje ose svoje poti...
Dekle, ob tebi bom v plamnih srca ose misli sežgal: pojdiva sama čez mirno raven razrito kot žuljava dlan moža — le razodetje ljubezni iskat.
Koliko nas je prispelo?
Eden. dva, tri, štiri... Lahko se preštejemo. Očesne votline kot jame. štrleči zobje.
S kožo prekrite kosti. Srce brez misli.
Kaj je TO človek??
Dali so mi polno skledo in me nasitili.
Dali so mi obleko in me oblekli
Dali so mi roko in me spet naučili hoditi.
Srca mi niso potolažili.
NB
Mižek:
Med in
Stari Šuler se je drugič oženil. Sosedje so se zgražali. Češ: skoraj odraslo hčer ima, pa se ženi.
Irma je plaho gledala novo mater. Bilo pa je ose po starem. Delali so od ranega dneva do noči. Mati so kuhali in zapovedovali. Le spali so odtlej drugače. Irma se je morala nastaniti o zgornjici. Potem je prišel na svet Pištika. Ljudje pa, saj veste kako znajo: Uboga Irma. Polbrat ji bo oso dediščino snedel. Dekla na svojem. Jaz bi rajši šla prek, je rekla, soseda. Rajši, kot bi plesala na Šulerčkino popeoanjet. In še: Na vsak falačekc kruha gleda ta Šulerca.
Irma je kmalu sama začela verjeti, kako se ji slabo godi. Obupovala je celo: Še oča me ne marajo več. Pištika jim je vse.
*
Dva meseca je že, kar je šla Irma čez mejo.
Kaj to nama mar, Lizika?
»Mar — Jožek! Nič ne piše. Z naše vasi je. Moja prijateljica.«
Najbrž se ji imenitno godi.. . je oponesel Jožek. Njegova roka se je skrivnostno prikradla za Lizikin pas.
*
Irma se je čudila. Ali so travniki prek meje res drugačni? Gledajo hiše res tako potuhnjeno? Niti gozdovi niso taki kot doma! Ljudje pa: Težko se z njimi zgovoriš. Niso osi ljudje slabi. Delajo pač kot pri nas. Zdaj je okušala to: kako se dobro zasluži, kaj si ose lahko kupiš.
Irma je delala enkrat tu, enkrat tam. Tujko se je počutila povsod. Ali mar ni bila? Že, ampak: razočarala se je kljub temu. Najslabše vrste dela je morala opravljati. Za mal denar. Ljudje vedo: Človek si, četudi prebežiš mejo. Človek mora jesti, zato naredi ose, ker hoče živeti. In vendar ga izkoriščajo. Trd je o tujini kruh.
Nazaj hočem. Domov. Iz njenega domotožja pa so se ji posmehovali domači obrazi: Mleko in med. Med in mleko.
»Potem je srečala človeka, ki je govoril za silo slovensko. Zdelo se ji je, kot da bi prišla domov. Oklenila se je Frenka. Spravil ji je neko službo. Učil jo je nemščino. Skupaj sta hodila na sprehod. Ali ga je vzljubila? Nekega dne jo je vprašal: Kaj si naredila, da si pobegnila od tam Nič, je rekla. Sama ne vem: Doma me niso marali več. Oče, polbrat, mačeha. Smejal se ji je. »Prav. Kar pozabi vaše in vašo reb-ščino. Govoriti moraš »naš« jezik.
Sploh ni bilo prijetno, če sta govorila o njenih. Frenk ni govoril o njenem domu tako, kot je ona mislila nanj. In vedno svetleje ji je ostajal dom pred očmi. Kaj, če bi se vrnila? Ne, ne, je spet pomislila: Ne morem nazaj. Zaprli bi me, obsodili. In tako je še naprej hodila s Frenkom. Nekega večera je Frenk ostal pri Irmi do jutra. Zgodilo se je tisto, o čemer je mislila, da je najlepše o življenju. Razočaranju je sledilo razočaranje.
NAŠE BRANJE
9
POMURSKI MOTIVI
v pesmih Maričke Žnidaršič
Pomurje je dalo že mnogo snovi in motivov našim književnikom:	Mišku Kranjcu,
Bratku Kreftu, Milanu Kajču, Leopoldu Staneku, Kajetanu Koviču in drugim.
Včasih pride v Pomurje kak gost z drugega konca Slovenije in ga zamika ta prelepa zemlja ob naši tromeji in mu ponudi motiv za novelo ali pesem, ali kaj drugega.
Zlasti razgiba ta naš pomurski okoliš s svojim značilnim prekmurskimi in prleškimi motivi goste v zdravilišču Slatina Radenci. O tem sem se uveril že večkrat, odkar obiskujem kot gost to naše odlično zdravilišče.
Domala vsakokrat, odkar me vodi pot v zdravilne slatinske vode, sem se srečal s tem ali onim književnikom, ki mi je za-
Pesnica Marička Žnidaršič, članica Društva slovenskih književnikov, je bila rojena 16. novembra 1914 v Starem trgu pri Ložu. Njen oče je bil tesar, padel pa je v I. svetovni vojni, mesec dni pred rojstvom edinke Maričke, kot avstrijski vojak v Galiciji. Maričkino vzgojo je prevzel stari oče Jernej, sila razgledan in napreden mož, tudi tesar po poklicu. Marička je kazala že velik talent v domači šoli, kjer je začela pesnikovati kot šolarica. Večino svoje mladosti je preživela v odročni Loški dolini, pod znanimi vrhovi Snežnikom in Javorniki. Tam blizu je za časa italijanske okupacije od leta 1918—1941 potekala državna meja. V času NOB se je Marička vključila kot aktivistka v pokret OF in sodelovala v kulturni ekipi kot pesnica, pisala je verze za mitinge, ki so jih razmnoževale tudi mnoge notranjske in druge ilegalne tehnike in jih tako širile med ljudi.
Po osvoboditvi je Marička Žnidaršič z literarnim delovanjem nadaljevala. Predvsem opeva rodno Loško dolino in domače ljudi izpod Snežnika, njihovo delo in življenje. V nekaterih svojih pesmih poje o ljubezni, v liričnih pesmih izraža občutna in nežna čustva. V zadnjih letih je Marička zbolela na srcu in je iskala zdravja v raznih bolnišnicah (na Jesenicah in v Ljubhjani, pa tudi v zdraviliščih, zlasti v Slatini Radencih). Tudi kot bolnica ni odložila pesniškega - peresa in je napisala vrsto pesmi iz vzdušja bolniške sobe in okolja ter občutkov, ki jih doživlja bolnik.
Marička Žnidaršič je izdala do sedaj svoje pesmi v dveh knjigah, in sicer leta 1950 »Pesmi izpod Snežnika« (50 pesmi na 80 straneh), ki so izšle pri ljubljanski založbi Mladinska knjiga. Leta 1955 je poslala primorska založba Lipa v Kopru med ljudi njeno drugo pesniško zbirko »Človek in zemlja«, ki vsebuje 60 pesmi na 100 straneh. Njeno tretjo knjigo pod naslovom Nalomljena veja — tak naslov nosi ena izmed njenih bolniških pesmi — pa bo izšla, kakor že rečeno, -menda še letos pri Cankarjevi založbi v Ljubljani. V tej knjigi poezij bo tudi poseben ciklus »Prekmurskih pesmi«.
Vsaka nova pesniška zbirka kaže duhovno rast te naše skromne in tihe književnice, zatorej pričakujemo njeno najnovejšo knjigo z velikim zanimanjem.
upal, da mu je dalo tudi naše Pomurje gradivo za obdelavo.
V letošnjih počitnicah (v avgustu in septembru 1957) sem se v Radencih spoznal s slovensko književnico- Maričko Žnidaršič. Njena poezija je pritegnila že poprej mojo pozornost in me navdušila zaradi preproste motivike in lepo izdelanih verzov. Njene čustvene pesmi, kjer zna sukati svoje pesniško pero, kakor spreten slikar umetnik svoj čopič in paleto, da zaživi pred teboj umetnina, se ti vgrebejo v srce in veselo in zadovoljno ugotoviš: te pesmi so resnične pesmi, ki gredo iz srca v srce.
Prav zaradi teh dojmov, ki sem jih imel ob čitanju pesmi Maričke Žnidaršič, sem bil vesel, da me je letošnje bivanje v Radencih seznanilo s to našo simpatično pesnico, ki je do sedaj že v mnogih. pesmih proslavljala svojo rodno Loško dolino, Stari trg in Snežnik, pa vse tiste male skromne ljudi iz-
pod Snežnika, Javornikov in od Cerkniškega jezera.
Radenski gostje radi zaidejo na sprehod do reke Mure in do Petanjskega mostu. Pogled na Muro sprehajalca poživi, zlasti če se zamisli v davne čase, ko je mejila ta — danes motna reka — dva svetova: avstrijski in ogrski del vlike habsburške države...
Zgodovinsko kolo pa se je zasukalo, le stara reku Mura še teče in ob vodi klopočejo mlinska kolesa in pojo svojo otožno, značilno pesem.
Pesnica iz Notranjskega nam je ob pogledu na Muro in mlin zdeklamirala svojo pesnitev: »Mlin na Muri«. Ta njena ustvaritev bo bojavljena tudi v njeni najnovejši knjigi »Nalovljena veja«, ki jo bo izdala ljubljanska Cankarjeva založba, po vsej verjetnosti že letošnje leto. Marička nam je s svojim prijetnim zvonkim glasom takole pripovedovala: (pesem na 4. strani)
mleko
Jožek in Lizika sta sedela na snop ju. Mlačoa se je vrstila od hiše do hiše. Najprej sta si dala roke.
Rad te imam. Lizika ga je zato pobožala.
Fes, če bi te kdaj videla z drugo, bi... bi...
Kaj bi, no?
Prek bi šla, kot je Irma, veš?
Ne verjamem, da si tako pogumna.
Pa nič. Jutri bomo mlatili. Moraš priti.
Seveda. Se naphal te bom.
*
Drugega dne kot zanalašč: Jožek po kose o varaš Lizika je čakala. Nič. Ko so babe otresale jezike, češ da so ga videle z drugo, je zbežala preko njiv. Ustavila se je na domačem travniku tik ob meji. Naj grem prek? Zaradi Jožeka? Ali so ga sploh videli v resnici? V tem je zagledala znan obraz.
Lizika!
Irma! Ti? Nazaj si prišla?
Povej hitro, ali sem res na domačem?
Doma si, na našem travniku.
Veš Lizika, vrnila sem se. Zelja, da vidim domače, naše travnike, gozd, vas ose, me je zvlekla. In prevaral me je... Frenk. Zaupala sem mu, ker je govoril naš jezik. Misliš, da sem še tu doma? Ta gozd je tako lep. Srečna sem, da sem spet tu. Naj bo kakor hoče.
Zaslužila si dobro?
»Zaslužila. Hm. Trdo sem delala. Povsod je treba delati. Varčevala sem, da bi se poročila s Frenkom. On pa je tako grdo govoril o mojih, o osem. In še ves denar mi je ukradel in izginil, ko je izvedel, da... Bila sem tako sama. Zdaj sem doma, čeprav me zaprejo. Javit se grem. Kako je pri nas doma? So vsi zdravi?«
Vsi so žalostni, ker si odšla. Ker nisi pisala. Ker je Pištika umrl ..,
S karavle so odpeljali Irmo Suler na zaslišanje.
*
Še istega večera sta se sešla Jožek in Lizika. Malo sta ge kregala, potem sta se pobotala. »Sreča, da sem srečala Irmo, preden... Končno sta sklenila: Zvestoba do groba. Ravno je hotel Jožek zapečatiti ta stavek s poljubom, pa spet:
Irma bo imela otroka, veš?
Vrag z Irmo. Md, ali bi tudi ti rada.. .
...imela otroka, ko se oženiva, ljubi Jožek.
Ta večer je Lizikina mati klicala svojo hčer tako dolgo, da je bila osa hripava.	
Irma Šuler je pogumno povedala oso resnico. Še to: S tresočimi rokami je sprejela razsodobo. Ničesar ni mogla prebrati. Videla je eno samo natipkano besedo: OPROŠČENA
TONE RUŽIČ:
BALADA
Sinička prav mlada — a zala bi rada soproga izbrala. Sklep hitro je bil končan in spev zadonel je ubran.
To petje zasliši fantič, ki priden ni prav nič; zamahne — in z zlobno roko ... pobral je siničko — mrtvo.
NASE BRANJE
3
Razmišljanja o človeku in stvarnosti
Sedim na setanku, poslušam govornika, ki tam nekje spredaj za mizo razpravlja o najrazličnejših problemih našega notranjega in zunanjega političnega življenja, govori, govori o vseh splošnih družbenih zadevah in nenadoma opazim, da sva se razšla, da sem jaz nekje obstal in se mi ni ljubilo dalje potovati v problematiki, ki se grmadi v nedogled. Skratka: ni me več zanimalo tisto, o čemer je govoril. Ozrem se po poslušalcih, zdolgočasenih obrazih, brezizraznih pogledih, ki pa čez čas postanejo nemirni, nestrpni...
In tako se konča. Brez besed se razidemo in šele na ulici se nam odveže jezik, ki je bil prej nekje prilepljen in takrat začnemo govoriti, govoriti morda nekoliko drugače, kakor prej oni tovariš. Ne zanimajo nas več tiste številke, ki kažejo kakor signalne svetilke naš nenehni razvoj, ampak srečamo se s tisto drobno problematiko, ki je oni tovariš ni mogel vključiti v statistične podatke, spregovorimo o tistem, kar leži na naših ramah, nas teži, nam je nerazumljivo...
In tega je precej, toda na sestankih nam kar noče na jezik, zdi se nam, kakor da bi bil greh o tem razpravljati, kakor da je bolj važno govoriti o tistih splošnih, čeprav v svoji splošnosti konkretnih stvareh, ki bi nam naj vlile vero in zaupanje v naš razvoj, tolčemo se po glavah s celimi tabelami, jih obračamo z ogla na ogel in kažemo: poglej tovariš, to smo napravili, toliko je šlo za zdravstvo, toliko za kulturo, toliko za to in to in tako dalje, zato ne smeš biti malodušen ... Toda
človek je utrujen, možgani in misli motne in težko zasludujejo tisto logično zvezo med posameznimi stavki in ugotovitvami, težko analizirajo vso kompleksnost težav, problemov in uspehov ... Zato rajši potrpi, počaka, da je tega duševnega napora konec, malo se zbistri in šele takrat se vrne v tisti svoj svet, ki ga je ustvarilo delo in življenje v njegovi neposredni okolici. Sestanek ostane nekje daleč, neka: tujega, kar je skoraj nasilno prodrlo do njega... In s predavanji je prav tak križ: vsakdo govori samo o tem, kaj bi naj drugi moral vedeti, da bi lahko tako in tako delal. Potem pa po daljšem utrujanju pospravi predavatelj papirje in odide: svoje prevzgojiteljsko delo je opravil! Vse premalo pa je srečati tega, da bi enkrat tisti povedali kaj, ki morajo vedno poslušati o splošnih stvareh. In tu nekje nastane stična točka: človek in stvarnost. Kateri človek pravzaprav: tisti, ki govori o teh splošnih stvareh ali tisti, ki jih posluša. Glejte, navidezni paradoks je nastal iz tega problema, a. le navidezni, kajti za oba obstaja neka posebna stvarnost: za enega splošni problemi, težave in podobno, za drugega tisti neposredni svet, v katerem živi in o katerem bi se tudi rad razgovoril. To je njegova stvarnost in o njej bi lahko mnogo povedal...
»Človek in sanje« — tudi to bi lahko bil naslov tega razmišljanja. Zakaj sanje? Čisto preprosto: človek vedno sanja o tem, kako bi naj bilo, kako bi moralo biti, da bi bil zadovoljen, a tega nikoli ni. Sanje o sreči — to je bistvo človeka, je osrednji motiv njegove dejavnosti, porojen iz
K A K O
Ker smatrajo novinar ja za javnega političnega in kulturnega delavca, so nekoč povabili tudi mene na sestanek kulturnih delavcev Pomurja. To je bil sestanek Kluba kulturnih delavcev Pomurja ih je bil, kot običajno vsi sestanki, d gostilni — lepše rečeno: v mali dvorani hotela Zvezda.
Ob določeni uri sem se torej pridružil profesorjem, zdravnikom, arhitektom in predstavnikom okrajnih in mestnih forumov oblasti in političnih organizacij. Predsednik kluba kulturnih delavcev Pomurja, profesor Franc Zadravec, je ob formalnosti otvoritve sestanka napovedal predavanje arhitekta Novaka o vtisih z nekega kongresa urbanistov v tujini.
Tovariš arhitekt Novak je v zadregi zašumel s šopom papirjev pred seboj in se opravičil z izjavo, da tega predavanja pravzaprav ni vzel resno in da to predavanje torej ne bo predavanje, temveč nekako kramljanje na najavljeno temo.
Ker me dar opazovanja, najpotrebnejša lastnost novinarja, tudi tega večera ni pustil na cedilu, šeni mimogrede ugotovil, da so mi prisotni obrazi znani iz soboške vsakdanjosti in sem se prav tako mimogrede vprašal, kako si more lastiti ta klub naslov kulturnih delavcev Pomifrja?
Kramljanje o urbanizmu je bilo kljub opravičilu pravzaprav le predavanje, toda opravičilo me je napotilo v razmišljanje, zakaj predavatelj ni vzel predavanja resno? Šele mnogo pozneje, po lastnih izkušnjah sem ga razumel: zato namreč, ker tega kluba v resnici nikdar nihče ni jemal resno.
Po predavanju o urbanizmu se je nadaljevala že dolgo vodena razprava o pokrajinskem gledališču v Pomurju. Klub kulturnih delavcev Pomurja je namreč sklenil, da bo razpravljal o kulturnih problemih Pomurja in dajal odgovornim činiteljem utemeljene predloge. Prvi tak utemeljen predlog je bil zahteva po pokrajinskem gledališču v Murski Soboti. Toda ta zahteva se je zdela odgovornim činiteljem neresna in zato so v takem tonu o njej tudi razpravljali. Ker pa je obtičalo pri tem prvem predlogu vse delovanje Kluba kulturnih delavcev Pomurja, nadaljnjih priporočil sploh več ni bilo.
Rekel sem, da je bilo to nekoč. Ker je to preveč nedoločeno, dostavljam, da je bilo nekako pred letom dni. Zapisnika s te seje nisem videl, zato se nanj ne morem sklicevati. Vem še, da je bila zadnja točka dnevnega reda razno in da so ob tej priložnosti ugotovili, da jim manjka tajnik. Imeli so ga sicer, toda bil je premeščen in jih je zato moral zapustiti, menim da ne s posebno težkim srcem.
Nastala je majhna zadrega. Kdo bo novi tajnik? Preden so se utegnili vsi zbrati, me je naš režiser, tovariš Zrim resno in patetično premeril od pet do glave, da me je bilo pri priči za polovico manj in me je predlagal za novega tajnika Kluba kulturnih delavcev Pomurja. Videl sem kopico presenečenih pogledov. Bral sem v njih: Koga? Njega? Nezaslišano! Najprej se je znašel predsednik delavsko prosvetnega društva Svoboda in je izjavil: Nimam nič proti Širecu, vendar predlagam za tajnika ..  Povedal je ime nekega resnega, starejšega profesorja, ki je moje pravo nasprotje. Ta je predlagal eno izmed svojih mladih kolegic in ta je zvalila breme zopet name. Jaz pa sem za nameček predlagal za tajnika mladega, priljubljenega zdravnika.
Nič mi ni pomagalo. Odločilo je glasovanje. In ker je glasovanje vedno po določenem redu, so glasovali najprej o meni. Toda z glasovanjem je, kot veste, pač tako, da zmaga tisti, kdor je prvi, ne glede na to, kdo je; na takšnem klubskem glasovanju namreč, ki je javno in je zaradi tega vsem prisotnim nerodno zaradi prisotnosti kandidata.
Torej so glasovali. Najprej je energično šinila kvišku roka tovariša Zrima, potem je nastala druga zadrega in potem so se počasi, z velikim naporom, kot da jih dvigajo pristaniška dvigala, dvigale roke članov Kluba kulturnih delavcev Pomurja, ki glede na naslov prav gotovo niso bili sklepčni, česar pa sem se spomnil šele pozneje.
Postal sem torej tajnik Kluba kulturnih delavcev Pomurja. To odločitev sem sprejel dokaj resignirano in neprizadeto. Navadil sem se že namreč, da me zaradi tega, ker sem novinar in bi naj delal reklamo zanje, kooptirajo, volijo ali na kakšen drug način vključujejo v razne odbore, najčešče tako, da me za pristanek sploh ne vprašajo in so potem, ko opazijo, da me ni blizu, ogorčeni.
Postal sem tajnik, ne da bi prevzel tajniške posle. To mi je kar ugajalo: biti tajnik brez dolžnosti. Toda prekmalu sem se veselil. Nena-
doma so mi sporočili, da Kluba kulturnih delavcev Pomurja sploh ni in če hočemo, da bo, ga moramo registrirati. Začel sem brskati za arhivom tega ilegalnega kluba in sem naposled našel zapisnik z ustanovnega zbora, kopijo pravil in programa Kluba kulturnih delavcev Maribor in po tem prirejena pravila in program za pomurski klub in nič več.
Nekaj mesecev je minilo preden sem zbral vse, kar je za registracijo potrebno, tudi potrdila o volilni pravici ustanoviteljev kluba, ki menda še danes ne vedo, da so ustanovitelji, toda še preden sem registracijo opravil, smo v našem podjetju, kjer sem član upravnega odbora, ugotovili, da izdaja Klub kulturnih delavcev
Pomurja revijo "Svet ob Murit, Postalo mi je smešno: "Klub. ki ga ni, izdaja revijo!" Tedaj mi je naš tehnični oponesel: »In ti si tajnik tega kluba!« Pa se nisem prav nič zmedel: "kje nekii?" sem se odrezal, saj niti član tega kluba nisem. Pristopne izjave nisem izpolnil in članarine tudi nisem plačal, niti je kdo ob mene to zahteval.«
Kljub temu sem Klub kulturnih delavcev Pomurja registriral po strogo predpisanih določilih — že zaradi revije, ki izhaja že drugo leto in jo tiska naša liskama. Klub kulturnih delavcev Pomurja, ta naš preljubi nedonošenček pa je ostal pred tedni celo brez glave, brez predsednika in počiva v inkubatorju soboških kul- turnih razmer.	Viktor Širec
nezadovoljstva, nenehnega nemira in večnega pričakovanja. Toda kaj naj bi bila ta sreča? Ne, tega vam popolnoma jasno ne bi vedel povedati nihče. Sreča — nekaj splošnega, zadovoljstvo itd.
Toda človek sanja o tej nejasni viziji, kadar je mlad nekoliko bolj zanosno, kasneje se pa umiri, po neuresničenih mladostnih sanjah in prvih prelomih, duševnih depresijah in podobnih težkih trenutkih, ki ga silijo k razmišljanju, se "strezni". Ko se sreča s stvarnostjo, zgubijo njegove sanje pomen in le melanholičen nasmeh nastane ob spominu nanje. Toliko so bile pač vredne!
Toda naš človek je že pred vojno, med njo in še posebej po njej sanjal o tem, da bodo mladostne sanje le postale stvarnost, tisti otroško naivni načrti njegova življenjska pot. naloga ... Toda v neki določeni dobi se je srečal s stvarnostjo, ki pozna določene zakonitosti, ne pa usmiljenja. Navdan z željo spreminjati to stvarnost, jo' pregnesti v skladu s svojimi hrepenenji in težnjami se je nekje začel lomiti, marsikoga je razvoj potisnil nekam ob stran ... Težko je bilo spoznanje, da jutrišnji dan ne prinaša tistega, kar so pričakovali, da so bile njihove sanje preuranjene, da je potrebna dolga, dolga pot, polna težav, stisk, padcev in problemov ...
Tudi mene včasih še danes prevzamejo te sanje: zvečer, ko je tiho, za razmišljanje in sanjarjenje najbolj primerno, me začne vznemirjati misel, sanja, da bi nenadoma stopil nekam, povedal ljudem, jih navdušil s svojimi besedami, nekje zagrabil in začel gnesti, gnesti in oblikovati to naše življenje, ustvarjati nekaj... Ta nemir me prevzema v postelji, ne morem zaspati, obračam se sem in tja, čakam, čakam, da bo noč pri kraju in zdi se mi, da bo zarja nekaj posebnega, dan ves svečan in veličasten ... Toda zjutraj me napolni tegoba, najrajši bi ležal v postelji, kar je zelo prijetno, navda me neka duševna lenobnost, nič se mi ne ljubi... Vstanem zlovoljen.
Daleč so sanje o tem, da bi jaz preoblikoval to naše življenje. Čakajo me stvari, ki jih je potrebno narediti. In ko se peljem po ulici za hrbti delavcev, začnem razmišljati, kaj bi jim naj povedal, da bi res oni in vsi mi nenadoma spremenili to naše življenje? Strah me prevzema, ulice so tesne, po njih se sprehaja neka čudna malenkostnost, ob vratih trgovin se ustavljajo ljudje, preračunavajo, gledajo izložbe, ponekod stopajo iz trgovin prodajalci z uslužnostnimi obrazi in v hipu pomislim, spoznam, da bi me vsi zelo začudeno pogledali, če bi jim dejal tisto veliko in nejasno besedo, ki se mi je porodila sredi večernega sanjarjenja, se pomilovalno nasmehnili, če se ne bi zgodilo še kaj hujšega.
Le kaj bi jim moral reči? Velikim besedam ne verjamejo, to čutim navdušiti jih je težko, to slutim ... Toda le kaj? Počasi se mi pa odpre pogled na dolgo pot, nejasno jo zaslutim, polno drobnega dela, tavanja ... razumevanja. Spoznavam, da bi moral biti sredi njih in tako počasi, postopoma graditi tisti veliki svet, o katerem sanjam, ki si ga želimo vsi. Se nekaj me moti: ozkost, nekaka omejenost zgolj osebnih koristi, neka čudna brezbrižnost do vsega tega splošnega razvoja in hotenja ... Vsakdo bi se rad umaknil v svoj svet.
Ob vsem tem počasi spoznavam, da je potrebno počasi, neutrudno graditi stvarnost, da ljudje čutijo v njej neko določeno zakonitost, preoblikovati jo z drobnim delom iz dneva v dan in da tu nekje gre tista steza v bodočnost, steza, ki se nam včasih skrije, izgubi, ker se naše oči rade ustavljajo ob velikih poteh, a prav to stezo je potrebno skrbno uravnavati...
V vsem tem razmišljanju je nekaj neurejenega, nastalega iz trenutnih prebliskov, stisnjena so, skratka taka, kot so razmišljanja na sploh.
Štefan Balažič
N
O
Č
M
E
D
Točno ob šestih popoldne sem bil v pristanišču, kakor sva se domenila s kapitanom. Ladje so bile že navezane. Nekaj ribičev je stalo na obali, pretegovali so se in se ozirali po ženskah, ki so postopale po trgu.
Kapitana sem našel v gostilni z glasno družbo. Z migom roke mi je odzdravil. Po enem pivu smo se vkrcali. Navezali so dva čolna. V vsakem je bil generator in pritrjena luč z močnimi štirimi žarnicami. Opazil sem. da ima glavna ladja prav tako svoj generator, ki je napajal dve prav taki luči. Izplovili smo. Morje je bilo mirno. Za nami je izplovilo pet ali šest prav enakih ladij z enako opremo. Nekoliko milj od obale smo zmanjšali hitrost. V vsak čoln je zlezel po en mož. Ladja je
Pod lučjo so se zbirali prvi prebivalci morskih globin. Prvi gostje so prihajali previdno, sramežljivo, eden po eden, zaorali po razsvetljeni gladini, hlastali po mušicah, ki so prišle od kdo ve kod in plašno izginjali v globini.
Prve pridejo, morske igle, dolge ozke, s šiljnsto priostrenim kljunom; kakor puščice švigajo križem kražem. Kmalu se jim pridružijo posamezne sardelice in sardoni, ki so nekoliko manjši; nato pridrvijo požrešni škrombi in hlastajo levo desno po mušicah, ki so kakor uročene in pijane od žarke luči. Ravno sem pogledal preko roba ladje, ko je prijadral čez gladino morski golob (tako so ga imenovali ribiči). Je sive barve s trioglatimi plavutmi in dolgim repom; kakor zmaj, ki ga otroci
ISTRSKIMI RIBICI
Ladislav Danč: Motiv iz Primorja
sna živalca: nežna, tanka, elegantna, sivomodro rjave barve raznih nijans. Toda sumo dokler je življenje v njej. Po smrti izgine sijaj njenih velikih oči, barve preidejo v umazano sivo, krila se ji zlepijo, da od širokih pahljač ostanejo ozki ši-ljasti trakovi.
Pod lučjo se je odigral ples smrti, da se je voda penila in brizgala. Repi so švigali po zraku.
Okrog polnoči sta se počasi približala čolna, ki smo jih pustili za sabo, ugasnila sta luči in zopet odveslala. Ribe so se pridružile tropu, ki se je zbiral pod našo lučjo. Bile so kakor pijane. Ni jih plašil niti ropot generatorja, niti naši glasni pomenki. V neposredni oddaljenosti sta čolna luči ponovno prižgala.
Nenadoma je začofotalo. Nato se je zaslišal stok, globoko težko stokanje, pa zopet kakor bi zaprhal konj. Bilo je v neposredni bližini. Ribiči so zakleli in na vrat na nos zdrveli proti kabini. Kmalu so držali puške v rokah in besno streljali v smer, odkoder je prihajalo stokanje in prhanje. Vprašal sem za vzrok njihovega preplaha. »Delfini so bili,« so mi povedali. Delfini, to je toča ribičev. Splašijo ribe, če pa je že vržena mreža, pa pridrvijo kakor strele z jasnega in nič jih ne zadrži. Ribiči pa gredo prazni domov, z raztrganimi mrežami. Pravili so mi, da bi ribiči veliko več zaslužili, če delfinov ne bi bilo. Ti pobirajo ogromen davek pozimi in poleti pri beli ali sivi ribi. Omeniti pa moram, da so plače ribičev sorazmerno visoke, po veČ desettisoč na mesec. Včasih dobijo v eni sami noši šairi do pet tisoč. Drugič pa zopet nič. »Pri nas lahko obogatiš,« so mi pravili. »Ali si pa ves mesec brez kruha. Morje je varljivo.«
Okrog druge ure sta se čolna še enkrat približala. Ribiči so se zbrali na palubi. Naša luč je počasi ugasnila. Tema je nastala tudi na enem izmed čolnov. Ribiči so si nadeli obleke rz polivinila in se namestiil okrog mreže, ki je bila zvita na krmi ladje. Kmalu je zaropotal stroj. Ladja se je premaknila in v loku zavozila okrog čolna, ki je svetil in se pozibaval v neposredni bližini. Mreža je drsela v morju in pogražala. Kmalu je bil čoln krog in krog obdan s trakom plutovinskih zamaškov, ki so bili nanizani na zgornjem krilu mreže, na spodnjem je bil svinec. Sklenili so mreže. Stroji so zadrgnili tudi spodnje krilo in ga zavlekli na ladjo. Čoln je počasi zaveslal izven območja mreže, preko plutovinskih zamaškov. Ribiči so se razmestili ob boku ladje in počasi vlekli mrežo na ladjo in stresali posamezne ribe, ki so se oprijele mreže, nazaj v morje. Mreža se je vedno bolj stiskala in ribe so bile kmalu zbrane v vreči ali lijaku podobnem prostoru. Bilo jih je za moje pojme neverjetno mnogo. Grabili so jih s posebnimi zajemalkami iz mreže, po 50 kg naenkrat in jih sipali na krov, kjer so se divje prevračale in cepetale, da so luske brizgale visoko v zrak.
Tisto noč smo jih naloviil 24 stotov. Bile so to sardele, sardoni, škrombri, razni mehknžci, školjke in razne druge.
Rano jutro nas je pozdravilo v pristanišču.
Lojze Stevanec
SEM POSTAL
TAJNIK KLUBA KULTURNIH DELAVCEV
povečala hitrost in en čoln je ostal za nami. 500 metrov naprej smo pustili drugi čoln. Naša ladja je napravila obrat in kmalu obstala tako, da je s čolni tvorila trikot. Vrgli smo sidro.
Na prvem čolnu je zažarela luč, kmalu zn tem na drugem. Tudi sami smo prižgali luči. Na morje je legal mrak. Morje je bilo mirno, kakor da počiva po dnevnem trepetanju. Le naši stroji so ropotali v noč. Obalna mesta so se kopala v tisočerih lučeh in se ogledovala v morju. Svetilniki so pisali velike kroge po nebu počasi — vztrajno.
spuščajo v vetru. Hoteli smo ga ujeti, toda po nekaj elegantnih obratih nam je dostojanstveno od-veslal izven čarobnega kroga svetlobe.
Proti polnoči nas je počastila s svojim obiskom morska lastovica. V vsej svoji lepoti s široko razpetimi krili je priveslala tik pod luč in se koketno zazria v žarnice, kakor da je hipnotizirana. Kot bi mignil je švignila mreža pritrjena na obroč in dolgo palico v vodo in enako spretno na palubo. Še preden se je zavedla, je brez moči cepetala na palubi. Ribiči so mojstri. Morska lastovica je kra-
POMURSKI VESTNIK, 10. okt. 1957
7
KMETIJSKO
GOSPODARSTVO
RAKIČAN
iskreno čestita vsem prebivalcem murskosoboške občine ob občinskem praznika
FOTOATELJE
hochstÄter
MURSKA SOBOTA se priporoča vsem cenjenim strankam
Vsem občanom želim vse najboljše ob občinskem prazniku in se priporočam
ERNEST MALAČIČ
AVTOMEHANIK, M. SOBOTA
Vsem cenjenim odjemalcem se priporoča
ŠTEFAN CELEC
MEDIČAR Murska Sobota
FRANC GOMBOŠI
SPLOŠNO KLJUČAVNIČARSTVO
V MURSKI SOBOTI
se toplo priporoča ob občinskem prazniku
KLEPARSTVO
BRATA JUG
MURSKA SOBOTA
čestita vsem občanom ob občinskem prazniku
ŠTEFAN KOFJAČ
KLJUČAVNIČARSTVO, M. SOBOTA
se toplo priporoča in želi vsem poslovnim prijateljem in odjemalcem vse najboljše ob občinskem prazniku
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR
in vsi ostali občinski forumi
V MURSKI SOBOTI
ŽELIJO SVOJIM OBČANOM USPEH PRI NADALJNJEM UTRJEVANJU NAŠE
KOMUNE
OKRAJNI ZADRUŽNA ZAEZA
V MURSKI SOBOTI
ČESTITA VSEM ZADRUŽNIKOM MURSKOSOBOŠKE OBČINE OB OBČINSKEM
PRAZNIKU
GROSISTIČNO TRGOVSKO PODJETJE
»POTROŠNIK«
V MURSKI SOBOTI
nudi maloprodajni trgovski mreži vsakovrstno špecerijsko, manufakturno. železninsko in galanterijsko blago po zelo znižanih cenah.
KOLEKTIV TRGOVSKEGA PODJETJA »POTROŠNIK« M. SOBOTA ČESTITA VSEM OBČANOM OB OBČINSKEM PRAZNIKU, PRAV TAKO PA GASILSKEMU DRUŠTVU OB 75-LETNICI OBSTOJA
MANUFAKTURNA TRGOVINA
»IZBIRA«
MURSKA SOBOTA čestita ob občinskem prazniku in se priporoča
j ELEKTROTEHNIČNO PODJETJE
»BLISK«
V MURSKI SOBOTI
j čestita vsem cenjenim odjemalcem | in poslovnim prijateljem ob občinskem I prazniku
TRGOVSKO
PODJETJE
»USNJE«
MURSKA SOBOTA
čestita vsem svojim odjemalcem ob občinskem prazniku in se priporoča
TRGOVSKA ZBORNICA
ZA OKRAJ MURSKA SOBOTA
želi vsem Murskosobočanom in ostalim prebivalcem murskosoboške občine ob občinskem prazniku vse najboljše
Vsem občanom čestita in se priporoča
PARNA PEKARNA
MURSKA SOBOTA
KOLEKTIV
KROJAŠKE DELAVNICE
»KROJ«
MURSKA
SOBOTA
se priporoča cenjenim odjemal cem in jim čestita ob občinskem prazniku
OB TEDNU TBC
V KRIŽEVCIH
Priprave za izvedbo tedna TBC na področju Kraževci, so v polnem teku. Zlasti si prizadeva krajevni odbor RK. Do sedaj so popisali vse otroke, ki jih bodo cepili proti paralizi. Na našem področju je cepiti preko 20 otrok. Ti otroci so različno situirani. Pri nekaterih družinah so bile po štiri prijave. Če računamo pri tem plačilo 600 din na otroka, je to že kar lepa vsota. Vendar skoraj na vsem področju ni bilo opaziti nezanimanja in odpora proti cepljenju; razen dveh-treh primerov. Za najrevnejše bo plačala občina. Za nekatere je odbor RK organiziral nabiralno akcijo. Prvi so se pri tem
Sokazali prosvetni delavci osemletne šole v Križevcih. Zbrali so 3000 din in imeli levji delež pri popisovanju otrok; posebno tovarišice. Popisovanje je bilo gotovo do petka prejšnjega tedna. V tem tednu so nabirali prijave za oddajo krvi, ki bo prihodnji mesec. Tudi tukaj je število prijav večje kakor lani. Vse kaže, da bo krajevni odbor RK zopet aktivno deloval, predvsem po zaslugi tovarišice tajnice Blagovičeve.
-nb
Križevci pri Liutomeru
V Križevcih pri Ljutomeru je bilo preteklo nedeljo posvetovanje vseh kandidatov za občinski zbor in zbor proizvajalcev na tem območju. To posvetovanje je bila predpriprava za sestanke volivcev na katerih bodo razpravljali kandidati z volivci o gospodarskih, komunalnih in kulturno prosvetnih vprašanjih občine.
Pod naslovom: »Panonija raste z delavskim upravljanjem« objavljamo na tretji strani te številke članek o industriji kovinske galanterije v Murski Soboti. Ti dve sliki sta bili namenjeni k omenjenemu tekstu, toda zato, ker nam je kljub obsežni iz- daji zmanjkalo prostora, sta pač objavljeni tukaj. Velika slika kaže gnečo v sicer velikih delovnih prostorih, kjer je delavec zasut z izdelki in polizdelki in se komaj giblje ob stroju, a pre hodov po delavnici skoraj ni. Temu bo kmalu kraj.
Druga slika pa kaže nove izdelke pohištva iz aluminija. ki so predvideni tudi za izvoz.
Zato, ker v Pomurju nimamo izvoznih podjetij in tovarn, medtem ko jih je v nekaterih okrajih mnogo, je to za nas velikega pomena.
Pisma uredništvu
TOVARIŠ UREDNIK!
Zelo rad zahajam v kino. Ker upoštevam pri blagajni red, sc postavim vsakikrat, če je potrebno, v vrsto. Toda kot kaže, za nekatere ljudi v našem mestu to ne velja. Seveda to ni čudno, saj ne pozna reda niti blagajničarka kina, ki marsikomu reče, da so ti in ti sedeži že razprodani, čeprav še niso. Tako se je zgodilo tudi meni in smatram, da je tako poslovanje vredno vse graje.
LJUTOMERČAN
Pripomba: Na račun ljutomerskega kina smo dobili že več pripomb, zato smatramo, da je skrajni čas za ureditev te stvari.
KMETOVALCI!
STISKALNICE, SADNE IN GROZDNE MLINE, PLUGE, OKOPALNIKE, VEJAL-NIKE IN DRUGE KMETIJSKE STROJE
odslej naprej tudi na odplačilo v obrokih!
Nabava preko vseh kmetijskih zadrug ali pa v naši trgovini
V MURSKI SOBOTI NA TITOVI ULICI
„AGROMERKUR“
POMURSKI VESTNIK, 10. okt. 1957
8

Zbor volivcev
v Križevcih pri Liutomeru
Na vsem našem področju so končali z zbori volivcev. Na zborih so predvsem razpravljali o novih kandidatih za občinske ljudske odbore. Zbori so bili po posameznih volilnih enotah. Vodile so jih osnovne organizacije SZDL. Med debato je prišlo do živahne razprave predvsem o dobri izbiri kandidatov. Le-ti naj bodo takšni, ki bodo znali pravilno tolmačiti pred ObLO zahteve volivcev, posebno naj bi znali in poznali kmečko problematiko, davčne predpise, komunalne potrebe kraja. Člani KZ so posebno zainteresirani na raznih novih kmetijskih predpisih, ki niso vedno v skladu z našimi potrebami in razmerami. Kot glavni problem pa je vedno prišlo v ospredje gradnja nove šole in zdrav. doma. V začetku oktobra bo SZDL po vseh volilnih enotah še enkrat organizirala masovne sestanke volivcev. kjer bomo obravnavali vse te lokalne probleme javno.
SOBOŠKA KRONIKA
Rojstva in smrti od 28. septembra do 5. oktobra 1957.
Rodile so: Iva Klepec iz Črcnšo-vec, dečka; Marija Banfi iz Ranko-vec, dečka; Zvonka Sovič iz Cvena, dečka; Marija Benko iz Gerlinec, dečka; Marija Forjan iz M. Črnc, deklico; Murija Kukovec iz Kutinec, deklico; Katica Tibauat iz Ljutomera, dečka; Ema Šiftar iz Puževec, dečka; Neža Kozar iz Martinjar deklico; Kristina Zitek iz Kroga, deklico; Rozalija Antolin iz Odranec, deklico in Slavica Brumen iz Radgone, , deklico.
Umrli so: Franc Horvat iz Vcšči-ce, star 51 let; Stefan Horvat iz Rakičana, star 72 let in Verona Knaf-lič iz Radgone, stara 66 let.
Vse knjižnice, čitalnice, založbe in prosvetna društva opozarjamo na novo zanimivo ilustrirano revijo »Sodobna pisarna« za propagando in organizacijo moderne tehnike pisarniškega poslovanja. Zahtevajte prospekt pri upravi, Ljubljana, Gosposka 12. 0-886
Hiše v Vel. Polani pred 50 leti
Pred pol stoletja so bile v Polani hiše večinoma lesene in krite s slamo. Bile so grajene v obliki ključa. Zaradi močvirnosti zemljišča so jih zidali večinoma na brežinah. Bile so zelo nizke. Okna so bila zelo majhna in so jih ponoči zapirali s posebnimi vratci, imenovanimi »šic polka«.
Hiša je imela naslednje prostore: sobo, kuhinjo dimnico ali z lesenim dimnikom, potem klet za zrnje in ostali živež, nato so se vrstili v ključu hlevi in gumno.
Stanovanjsko opremo v sobi so sestavljali: hrastova ali jesenova miza in 2 stolca, skrinja (lada), omarica (kaslin), ob peči pa sta bili široki klopi (komen), na katerem so najrajši posedali otroci in starčki. Postelja je bila običajno samo ena in to za zakonca, otroci pa so spali na klopeh ob peči ali pa na posebnih lesenih ležiščih (tublinih), katere so podnevi porinili do postelje. Posteljnina je bila večinoma iz domačega blaga. Tla so bila zbita iz ilovice, strop je bil lesen in je imel odprtino za zračenje, ki se je zapirala s posebnimi vratci (sopišnjek).
Bogatejši kmetje so imeli zidane hiše. Zid je bil izredno debel in brez betonskih temeljev. Kakšne izolacije proti vlagi niso imele in so bila vsa stanovanja brez izjeme, bodisi zidana, bodisi lesena, večinoma vlažna.
Zidane hiše so imele več stanovanjskih prostorov: veliko sobo, stransko sobo ali »štibelc«, ki je slnžil običajno za spalnico, kuhinjo, malo sobo, nato pa so se vrstili ostali prostori v gospodarskih poslopjih.
F. K.
Vse družbene organizacije
vabimo k naročilu nove ilustrirane revije »Sodobna pisarna«. Pisarniški uslužbenci vseh vrst jo bodo nujno potrebovali za izboljšanje svojega dela. Zahtevajte prospekt pri upravi, Ljubljana, Gosposka 12.	0-886
VREMENSKA NAPOVED od 11. do 20. oktobra Okrog 11. oktobra, ali okrog 14. okt. (morda tudi obakrat) padavine z neurji in močnimi ohladitvami, sneg skoraj do nižin. V nadaljnjem poteku suho, po večini jasno vreme z jutranjimi meglami. Sprva hladna jutra s slano, pozneje postopoma topleje.
LJUTOMERSKA KRONIKA
Rodile so: Jožefa Vlašič, Ljutomer — Valerijo; Veronika Fajfar, Gresovščak — Branka; Marija Belec, Železne dveri — Milico; Angela 2nidaršič, Ljutomer — Janeza, Frančiška Zadravec, Slamnjak — Dušana.
Poroko sta sklenila: Vlado Ferlan, usnjarski delavec in Angela Novak, gospodinjska pomočnica, oba iz Ljutomera; Tonček Osterc, delovodju in Cilka Zadravec, pomožni knjigovodja, oba iz Železne dveri pri Ljutomeru.
Umrli so: Marija Trojner — na Cvcnu — stara 80 let; Terezija Co-pot — v Ljutomeru — stara 83 let; Mihael 3ut — v Stročji vasi pri Ljutomeru — star 75 let.
Nesreče in nezgode
Z mopeda je padel 33-letni Jože! Sarjaš iz Trnja, zaposlen v Lendavi in dobil hude poškodbe na glavi.
Pri delu s cirkularko si je močno poškodoval prste desne roke mizar Geza Stevančec iz M. Sobote.
S cirkularko je delal in si po nesreči odrezal palec leve roke 38-let-ni Stefan Malt iz Sela pri Prosenjakovcih.
S kolesa je padel 22-letni Jožef Vlaj iz Rakičana in dobil hude poškodbe nn glavi.
Težko lesna studenčno cev je padla na glavo 53- letnemu Josipu Ernišu iz Tcšanovec. Utrpel je težke poškodbe.
Vsi, ki se zanimate za sodobno organizacijo in tehni-niko pisarniškega poslovanja,
pišite po brezplačni prospekt za novo ilustrirano revijo »Sodobna pjsarna« na naslov uprave:	Ljubljana, Gosposka 12.	0-886
Živahna
dejavnost
pomurskih
lovcev
Okrajna lovska zveza Murska Sobota je v zadnjih dveh letih dosegla vidne uspehe pri svojem delu za gojenje divjačine, pokončevanju roparic, dviganju lovske discipline in zavesti. Številni člani »zelene bratovščine« so uspešno opravili strokovni izpit in bili po starodavnih lovskih običajih »krščeni«. Pestra lovska revija »Lovec« je že prodrla do vseh članov, zlasti mladina jo rada čita. Okrajna lovska zveza je organizirala strokovna predavanja, katerih so se udeležili mnogi lovci in z zanimanjem poslušali razlage lovskih ekspertov o naši lovski zakonodaji, gojenju divjadi in bonitiranju lovišč. Iz leta v leto se lovska organizacija krepi in dobiva pravi smisel gospodarske panoge v socialistični Jugoslaviji.
Spričo dviga lovske zavesti se je v zadnjih dveh letih stalež divjadi znatno dvignil, kar z zadovoljstvom ugotavlja tudi republiška lovska zveza.
Dober lovec je tudi dober strelec. Pomurski lovci se uspešno uveljavljajo v strelskih družinah, močno pa je razvito tradicionalno streljanje na glinaste golobe. Izvedeno je bilo meddružinsko tekmovanje v tej panogi športa, in naši lovci so sodelovali tudi v Slavonskem brodu na državnem prvenstvu v streljanju na glinaste golobe. Da pomurski lovci nismo kar tako, kot bi si kdo mislil, jo pokazala izredno uspela lovska razstavo posvečena 35 letnici lovcev na severovzhodni meji noše domovine.
Začela se je sezona lova in pred vratini so volitve v občinske in okrajne ljudske odbore ter zbore proizvajalcev. Tudi lovci aktivno sodelujemo v predvolilni kampanji in na zborih volivcev prikazujemo naše uspehe, pa tudi neuspehe..
ZDRAVSTVENA DEŽURNA SLUŽBA
V MURSKI SOBOTI
Nedelja 13. oktobra 1957.
Dr. Miloš Borovšak, stanuje na Kolodvorski cesti — novi blok.
Ordinira od 8. do 12. ure v splošni ambulanti, v nujnih primerih popoldne in ponoči na stanovanju.
V LJUTOMERU
V nedeljo, 13. oktobra, je dežurni zdravnik za splošno ambulanto Ljutomer dr. Anton Bezjak.
PROSTOVOLJNI
KRVODAJALCI
od 30. septembra do 6. okt. 1957.
Otilija Karba iz Kupetinec, tretjič; Franc Senčar iz Stare nove vasi, drugič; Jože Ojstrec iz Vučje vasi, Tončka Sluga iz Murščaka, Matija Cimerman iz Bučečovec, Štefan Berkct iz Rakičana, Anton Rot iz Vrutja vasi, Štefan Solar in Gizela Pozvek, oba iz bolnice v M. Soboti; Darinka Nemec, Terezija Davčar, Marija Sajzler, Julijana Fuks in Silvo Manič, vsi iz Stegovec; Marija Hozjan in Terezija Hozjan, obe iz Drobtinec.
Gostinska podjetja — hotele, restavracije, kavarne in gostilne vabimo k naročilu nove zanimive ilustrirane revije »Sodobna pisarna«, ki bo potrebna vsem našim pisarniškim uslužbencem, z velikim zanimanjem pa jo bodo brali tudi Vaši gostje. Pišite po brezplačni prospekt na našo upravo, Ljubljana, Gosposka 12.	0-886
OKRAJNA GASILSKA ZVEZA v IVI. Soboti obvešča
GASILSKI DAN: Občinska gasilska zveza v Murski Soboti priredi v okviru občinskega praznika občine M. Sobota, dne 13. oktobra, v dopoldanskih urah javni gasilski nastop.
Vabimo prebivalstvo, da se te prireditve v čim večjem številu udeleži!
ODLOČBE ZA IZPRAŠANE GASILCE: Obveščamo vse PGD, da imamo na zalogi odločbe za iz-prušanc gasilce. Tam, kjer še te niso izdane, naj jih društva dvignejo in podelijo posameznikom!
PRORAČUNI PGD: Ker bodo v prihodnjih dneh občinski ljudski odbori sestavljali proračune, vabimo vsa PGD, da sestavijo proračune po obrazcu v knjižica št. 17, stran 145 in iste dostavijo občinski gasilski zvezi.
Iz pisarne OGZ
Upravni odbor Kmetijske zadruge zo. j. v Cankovi na podlagi čl. 32 Uredbe o kmetijskih zadrugah (Ur. list FLRJ, št. 41/56)
razpisuje mesto:
UPRAVNIKA KZ
Pogoji: Kmetijski tehnik z najmanj dvoletno prakso v zadružni kmetijski organizaciji ali v kmetijstvu družbenega sektorja.
Plača po kolektivni pogodbi ali po dogovoru.
Nastop službe s 1. novembrom t.l.
Pismene prošnje s kratkim opisom dosedanjega službovanja je vložiti na UO KZ Cankova do 20. oktobra 1957.
Prodaja osnovnih sredstev Občinski ljudski odbor Murska Sobota proda na
JAVNI DRAŽBI
dne 31. oktobra, ob tO. uri v Dankovcih (Čarov mlin) mlinsko zgradbo in razne mlinske naprave.
Javne dražbe se lahko udeleže predstavniki gospodarskih in družbenih organizacij s pooblastilom o Dravici do nakupa. V kolikor teh ob napovedani uri ne bo, pa tudi sizične osebe. Informacije o višini izklicnih cen se dobijo na odseku za gospodarstvo ObLO.
D-889
POMURSKA NOGOMETNA LIGA
V četrtem kolu pomurske nogometne lige igrata v nedeljo, dne 13. oktobra 1957 moštvi
Rakičan II : Turnišče Igrišče: NK Sobota Pričetek ob 13,15 Sodi: Vlado Andrejek Službujoči: Gorčan
Rezultati tekme iz prvega kola: Turnišče : Sobota II 4:3 Rezultati tekme iz tretjega kola: Turnišče : Nafta II 1:1
TABELA PNL
Turnišče	2	1	1	0	5:4	3
Sobota II	2	1	0	1	7:5	2
Nafta II	2	0	1	1	2:5	1
Rakičan II	0	0	0	0	0:0	0
Rakičan II bo odigral v nedeljo šele svojo prvo tekmo.
TEDENSKI KOLEDAR
Nedelja, 13. oktobra — Edvard Ponedeljek, 14. oktobra — Nedeljko Torek, 15. oktobra — Terezija Sreda, 16. oktobra — Jadviga Četrtek, 17. oktobra — Mira Petek, 18. oktobra — Luka Sobota, 19. oktobra — Etbin
KINO
MURSKA SOBOTA — od 11. do 15. oktobra ameriški barvni film: »Pesmi zlatega zapada«; od 15. do 17. oktobra amer. film: »vzdolž treh temnih ulic«.
KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU — 12. in 13. oktobra ameriški barvni film: »Rapsodija«; 16. in 17. okt. ameriški barvni film: »Saskače-van«.
LENDAVA — od 11. do 13. oktobra avstrijski film: »Zdaj smo pa tam«; od 15. do 16. oktobra ameriški film: "Gospod 880".
GORNJA RADGONA - 12. in 13. oktobra ameriški film: »Klic divjadi«; 16. in 17. oktobra poljski film: . »Blago«.
VERŽEJ — 12. in 13. oktobra ameriški barvni film: »Meč in roža«; 17. oktobra jugoslovanski film: »Jubilej gospoda Ikla«.
VELIKA POLANA — 13. oktobra angleški film: "Alibaba in 40 razbojnikov«.
MALI OGLASI
STABILNI MOTOR, na lesni plin 40—50 HAPE, prodam. Ogled pogona. Anton Vučak, Vadarci, p. Bodonci.	M-851
POSESTVO z 4 ha zemlje, novogra-jeno hišo (trisobno), zaradi preselitve ngodno prodam. Alojz Holc, Trnovci 33 p. Tomaž pri Ormožu. Informacije daje tudi Murkrab, ObLO Ljutomer
M-874
GOZD z akacijskim nasadom v izmeri 1,13 ha v okolici Ljutomera prodam. Naslov pri Milici Slavič, Ljutomer, Stari trg 8.	M-875
VODOVODNO ČRPALKO, elektromotor »Simens« 1.5 KS, rezervar in avtomatično stikalo, prodam. Vprašati Beltinci 42.	M-876
DNEVNO SOBO in več komadov pohištva, zaradi preselitve prodam. Gorenc, Trubarjev drevored 2, Murska Sobota.	M-87?
HIŠO v kateri je mesnica z hladilnico, prodam. Vaupotič, Ljutomer, Stari trg 4.	M-878
MANJŠE POSESTVO v izmeri 2.5 ha, eno novo in eno staro hišo z živim in mrtvim in ventarjem prodam. Pogledati: Šalinci št. 5 pri ju Ljutomeru.	.	M-879
RADIO na baterije dobro ohranjeh kupim. Franc Fartek, Kuzma 3.
M-880
POSESTVO, srednje veliko, na ravnini, vseh kultur, poslopje v dobrem stanju, prodam. Vprašati: v Stavešinci 13.	M-881
PISALNI STROJ »Remington Por-tnble« cena 45.000 din, prodam. Vprašati: Marija Sert, G. Radgona, Panonska ul. 8.	M-882
KUHINJSKb POHIŠTVO, skoraj novo in različn' kosi pohištva na prodaj. Poizvedeti pri Pojbič M. M. Sobota, Štefana Kovača c. 3.
M-887
HIŠO Z VRTOM prodam. Eno stanovanje vseljivo. Kolmanič, Parmova 10, Maribor.	M-883
DVE HIŠI z enim gospodarskim poslopjem 20 minut od žel. postaje, ob glavni cesti z eletrično napeljavo za 800.000 din. prodam. Informacije, Pevec Ana, Senešči 8, p. Velika Nedelja.	M-892
NEOPREMLJENO SOBO za 2 osebi iščem v Murski Soboti. Informacije. Lendavska 19. — Cimerman.
M-890
HIŠO PROSTORNO z novim gospodarskim poslopjem 3 ha, 56 arov zemlje, ugodno prodam. Vprašati: Cven 27. pri Ljutomeru. M-891
Razpis
Kmetijsko gospodarstvo Rakičan p. Murska Sobota, razpisuje za nedeljo 13. oktobra 1957 ob 9. uri na delovišču Jezera v Rakičanu
JAVNO DRAŽBO,
na kateri se bodo prodali trije leseni svinjaki kriti z zarezno opeko in rabljena konjska oprema, vse po ugodnih cenah.
POMURSKI VESTNIK
Izdaja Časopisno in založniško podjetje »Pomurski tisk« v Murski Soboti — Direktor in odgovorni urednik Dragan Flisar — Uredništvo: Murska Sobotn, Kocljeva ulica številka 7 — Telefon 53. Uprava in oglasni oddelek: Murska Sobota, Kocljeva ulica 7 — Tel. 53 — Naročnina: četrtletna 100, polletna 200, celoletna 400 dinarjev — Rokopisov ne vračamo in ne odgovarjamo zanje — Tekoči račun pri Narodni banki v Murski Soboti — Tisk Pomurske tiskarne v Murski Soboti.
LAJOS ZILAHT:
SMRTONOSNA POMLAD
Stanovala sva v Boncoševi hiši in sva za vso oskrbo plačala osemindvajset forintov na mesec. Tvoj oče je bil notar v vasi, kjer je moj bil zemljiški posestnik. Tudi tebe so šteli med gosposke otroke, toda mene so vendarle povsod bolj cenili. Priznaj, da si mi takole skrivaj tudi ti malce zavidal. Toda zaradi tega sva bila kljub temu močno navezana drug na drugega. Mar ni res? Tudi v otroški vrtec sva hodila skupaj k teti Roži, vdovi po učitelju, ki nas je ob zvokih violine učila plesati. Sedaj, ko pomakam pero v črnilo, se nekaj odpira v meni in jasno iz pošastne bližine slišim dragi, mehki glas violine tete Rože. Z eno besedo, skupaj sva stanovala pri stari Boncoševi v majhnem mestu, kjer je gimnazija čakala na najino mlado življenje. Skupaj sva se gulila latinskih besed iz Burianovega slovarja in skupaj sva se mučila pri pozni nočni luči z reševanjem računskih nalog.
Petnajst let je že tega. Od takrat te nisem videl, niti slišal
nisem o tebi.'
Sedaj pred eno uro sem te videl na hotelskem stopnišču. Žena je bila s teboj v dragoceni kožuhovini in vsa blesteča v svoji mladi ženski lepoti. Takoj sem prepoznal Mali.

Preden sem prišel do sobe, sem s stopnišča pohitel nazaj in vprašal vratarja, kdo sta. Le-ta je pogledal v knjigo gostov in rekel:
»Neki inženir s soprogo. Iz Nemčije sta prišla.«
S prikritim razburjenjem sem vprašal:
»V kateri sobi stanujeta?«
»Tretje nadstropje, soba dve sto štirideset.«
Za hip mi je prenehalo biti srce. Jaz stanujem v sobi dve sto devetintrideset! Sedaj, ko pišem to pismo, mi včasih obstane pero v roki in prisluškujem proti vajini sobi.
Vse je tiho tam čez. Gotovo sta spodaj v restavraciji in večerjata. Počakaj, kje naj že pričnem?
Da. Prihodnji teden v sredo bi se moral poročiti z Jožo. Domenila sva se, da pridem ponjo na stanovanje. Priče sem naročil v predsobo matičnega urada. Po poroki sva nameravala na brzec za Reko in za štiri tedne v Opatijo.
Joža, moj bog, Joža ...
Toliko vsega ti moram povedati, da niti ne vem, kje naj začnem. Pričel bom torej tam, kjer sva se ločila.
Da ne pozabim, gospod ravnatelj Simon je naslednje leto umrl. Za ravnatelja je prišel neki profesor iz Peste. Leto dni kasneje so se Beniczkyjevi preselili v Pesto. Tvoj oče je prodal hišo in malo zemlje, ki jo je imel in se tudi sam preselil v Pesto. V neki banki je dobil mesto blagajnika. Zdaj že vem vse. Ti si se po letih zopet v Pesti srečal z Mali. Postal si strojni inženir in v Nemčiji našel zaposlitev. Gotovo ti gre dobro in z Mali si srečen.
Tako je bilo s teboj. Toda z menoj! Dovoli, da ti povem vse tako, kakor se mi sedaj trga in izliva iz srca, kot vroč curek krvi. Sedaj moram govoriti, naglo in daveč se, hočem povedati vse, preko tebe govorim vsakomur in čutim, da je to moje pismo takšno kot dolgi krik, s katerim vpijem nazaj v življenje. Kmalu bom strmoglavil z njegovega praga.
Končal sem veliko maturo. Iz madžarščine sem dobil Ma-daclia, iz zgodovine Jožefa II., iz fizike — tega se več ne spominjam. Padel je samo Ajvasz. Toliko vsega bi ti moral povedati, kar te zanima, toda ne morem, kajti misli mi tako hrumijo skozi minulo življenje, kakor veter skozi Ustje starih hrastov v Ljudskem vrtu.
Poldrugo leto sem študiral pravo, ko mi je umrl oče. Takrat sem ostal popolnoma sam, saj veš, da sem mater izgubil, ko mi je bilo pet let in da sem bil edeni otrok. Ta samota me je zresnila. Po starših sem podedoval lepo premoženje. Zemljo — okoli pet sto juter — sem dal v najem. Zadržal sem samo hišo in vrt; to sta oskrbovala dva stara služabnika. V Pešti sem se vpisal na pravo, toda stanoval sem doma in sem bil v teh dveh' — treh letih svojega življenja morda najsrečnejši. Mnogo sem bral, predvsem politična in zgodovinska dela, kajti pripravljal sem se na politični poklic. Trmasto in neumno hrepenenje in volja sta živela v meni — prosim te, ne posmehuj se mi zaradi tega — da bi postal minister. V resnih sobah stare hiše sem se mnogo sprehajal z rokami, prekrižanimi na hrbtu in sanjaril o bodočnosti.
V	Pesto sem šel samo na kolokvij ali pa, če sem moral dati podpisati index. Včasih sem se obrnil v edini kavarni majhnega mesteca, kjer pa izmed sošolcev nisem našel nobenega, ki bi ga lahko sprejel za prijatelja. Bili so nevzgojeni, lahkomiselni in propadli, izgubljeni in prilepljeni v duhovni bedi majhnega mesta. Jaz, ki sem takrat strastno prebiral Carlvla, sem jih gledal zviška in jih preziral.
Slabe obleke so visele na njih, puščali so si brke, spremenili in odtujili so se mi. Nazadnje že nisem več šel v kavarno. Ko pa so kje pri igri izgubili, kakšno malenkost poneverili, sem jim bil zmeraj jaz zadnja rešitev. Čestokrat so prišli k meni, mi mukoma pripovedovali vse mogoče, da so me prišli samo obiskat, toda vselej sem vedel, zakaj so prišli. Naj jim podpišem menico. Za sto, dve sto forintov. Nikoli jim nisem podpisal nobene menice, temveč sem jim jo odvzel, jo pred njimi raztrgal in jim dal denar. Mislim, da so me zaničevali, ker so me čutili nad seboj. Jaz sem jih iskreno in iz srca obžaloval. Videl sem, kako naravnost drvijo v puščobno in neutolažljivo bedo nameščencev davčnih uradov, sodišč in podeželskih bank.
Ta čas sem živel razmeroma zaprto življenje. Vabili so me na vse strani na malice, večerje, zlasti v hiše, kjer so bila dekleta. Čeprav sem včasih sprejel takšno vabilo, se nisem počutil dobro. Dolgočasilo me je dvorjenje mamic in motilo, da so ravnali z menoj drugače, kakor z ostalimi mladeniči.
Gotovo je pa res, da sem se razlikoval od njih. Že takrat sem si dal krojiti obleke pri najboljšem in najdražjem krojaču v Pešti. Za čevlje, samoveznice in perilo mi nikoli ni bilo žal denarja. Pri peštanskem krojaču mi je prikrojevalec na po-skušnji vselej rekel, da imam postavo, za katero je pravi užitek krojiti obleko. Bil sem visok in vitek. Mnogo sem bil na soncu in v vetru in bil temnozagorel v obraz, kakor smrekov storž. Oči sem imel temnomodre. Žalost in sanjavost sta se zrcalili v njih. To sem podedoval po materi. Lase sem nosil vedno kratko postrižene, brado sem bril in okrog ust sem že pri dvajsetih letih imel dve ostri, trdi črti, ki sta dali mojemu obrazu vzvišen, možat in nekoliko ironičen izraz. Ti dve črti sta bili mojega očeta. Ljubil sem zlasti svoje roke, ki sem jih skrbno negoval in včasih dolgo časa ogledoval. Naravnost pogovarjal sem se z njimi. Lepe moške roke finih oblik s krepkimi zapestji. trde. odločne. V njihovih gibih je prišlo do izraza moje sleherno skrito hrepenenje in občutje. Na levi sem nosil velik pečatnik z grbom, ki je bil stara družinska relikvija.
Mnogo sem hodil na lov. S puško na ramenu sem taval zunaj med gozdovi. Morda niti ne zaradi lova, temveč zaradi samote in tišine, ki sem ju zelo ljubil. Narava namreč poglobi in očisti človekovega duha. Drevje, veter, oblaki, sončni zaton, vzhajajoča luna, globoka in čista tišina, nebo, vse to se zrcali v človekovem razpoloženju in občutjih.
Bilo mi je triindvajset let, ko sem se preselil v Pešto. Takrat so me čakali samo še diplomski izpiti in računal sem, če dobim doktorat, da bom šel v neko ministrstvo.
Med tem sem hotel kot dobrovoljec k huzarjem, a me niso sprejeli. Zdravnik je dejal, da imam slabo srce. Razlogov za to, da sem bil presenečen in zagrenjen, sem imel dovolj, kajti vedel sem., da mojemu srcu prav nič ne manjka. Zdravniško mnenje je bilo naprej dogovoreno vljuden izgovor, kajti zaprosil sem za sprejem v huzarski polk, kamor je bilo zelo težko priti. V njem so služili sinovi magnatov in najimenitnejših družin. Polkovnik, katerga sem osebno prosil za sprejem, in ki je bil očetov dobre prijatelj, me ni hotel zavrniti naravnost, torej se je tako izognil prošnji.
V	Pešti sem v začetku stanoval pri Lovskem rogu. (Moja družina in sorodstvo že desetletja stanujejo tu, če pridejo v Pešto). Kmalu potem sem preko oglasa dobil v Budi dve prijazni sobi s posebnim vbodom.
POMURSKI VESTNIK, 10. okt. 1957

9
2
VEČNA LAKOTA
V LETALU
Letalske dražbe se zelo trudijo, da bi svojim potnikom čimbolj olajšale potovanje. Že na najkrajših progah servirajo potnikom pijače in tudi južine, na daljših progah pa cele obroke. Pri tem upoštevajo navade in okus raznih narodnosti.
Potemtakem ni nič čudnega, da raste tudi lakota potnikov v letalu. Francsoka letalska družba »Air France« je to lakoto primerjala v svojih statistikah z lakoto Gar-gantue, junaka Rabelaisovcga romana, ki je lahko pojedel za kosilo celega vola na ražnju!
Ta primerjava ni nič pretirana. Statistike omenjene družbe kažejo, da so lani servirali potnikom v letalih te družbe 80 ton perutnine- in 70 ton mesa, 425 tisoč jajc ob ustrežnih količinah krompirja, graha in druge zelenjave, začimb itd. Potniki so lani pojedli več kot 247 tisoč toplih in 166.271 hladnih obrokov hrane, 514 kg kavijarja ter uporabili en milijon 645 tisoč kosov žvečilneka gumija. Za pripravljanje sladic so porabili 71 ton sladkorja. V kuhinjah na letališču Orly, kjer pripravljajo te obroke, morajo vsak dan pomiti 36 tisoč kosov posode.
Belgijska letalska družba SABENA je najela najboljšega kuharja v državi. Zdaj je na dveletni praksi v ZDA, kjer bo moral iznajti jedilnik, bi bo ustrezal okusu ameriških potnikov, pri tem pa ne bo žalil evropskega okusa.
Na letalski progi Bruselj—Varšava, kjer potujejo naj-
več Poljaki, dobijo potniki po kosilu poljsko žganje. Na progi Bruselj—Nizza, kjer je največ potnikov iz Belgije, pa servirajo sredozemske posebnosti in janežev liker.
Naš JAT v notranjem prometu, kjer traja vožnja največ do dve uri, pijače in bonbone, na mednarodnih progah pa cele obroke ali zakusko, ki je sestavljena iz »splošno priznanih« jedi.
Šef kuhinje skandinavske SAS je v svoji dolgoletni praksi zbral nekatera pravila, ki lahko sestavljalce letalskih jedilnikov obvarujejo pred nevarnostjo, da bi žalili navade potnikov.
Po tem pravilu Afričani nimajo radi francoskih vin, Amerikanci v letalih ne pijejo šampanjca. Francozi pijejo samo svoja vina, Amerikanci pa ljubijo precej vodeno črno kavo. Italijani imajo radi močno kavo, Jugoslovani najraje pijejo svojo slivovko, Belgijci si želijo tako imenovani ameriški »steak«, ki pa ga ne smeš ponuditi Američanom, ker ga ne poznajo in nimajo radi. Izraelci ne jedo svinjine (tisti, ki dosledno upoštevajo svoja verska pravila, lahko dobijo v letalih SABENE posebno pripravljen obrok, ki je v škatli s podpisom velikega rabina v Bruslju!) Angleži pa na splošno jedo in pijejo radi vse, kar se Francozom zdi neuknsno ali slabo pripravljeno!
Potemtakem res ni lahko biti šef letalske kuhinje ali kuhar v njej!
Naši stervardessi sta pripravljeni na sprejem potnikov
KRATKE ZANIMIVOSTI
12 TISOČ METROV VISOKA
PLANINA NA MESECU
Astronom J. E. Westfall iz Kalifornije je izračunal, da meri neka planina blizu južnega mesečevega roba mnogo več kot najvišja gora na svetu — Mount Everest. Ta planina je namreč visoka 12 tisoč metrov.
Višino planine so izračunali z merjenjem sence, ki jo mečejo mesečevi vrhovi.
NAJMANJŠI TRAMVAJ
NA SVETU
Imajo ga v Diisseldorfu v Zahodni Nemčiji. Visok je poldrugi meter,, dog pa tri metre. Vozi v otroškem parku »Liliput« in ga uporabljajo za spoznavanje otrok s prometnimi predpisi.
KREMELJ POPRAVLJAJO
Sedež sovjetske vlade in obenem največjo zbirko spomenikov ruske zgodovine in kulture, Kremelj, so začeli obnavljati. Edinstvena stoletna parketna tla v dvorani Sv. Jurija v Velikem dvorcu bodo renovirali, da bodo taka, kot so bila ob nastanku. Ta parket je napravljen iz 26 različnih vrst redkega lesa in je po izdelavi podoben prekrasni preprogi. Za obnovo so nabavili isti les, med njim ebenovino, indijski rožni les in afriški hrast. Obnavljajo tudi bogato izdelan parket Vladimirove dvorane in veže.
Staro katedralo dvanajstih apostolov in patrijarhove sobe so skoraj že obnovili. Te sobe so iz 17. stoletja. Prav tako so skoraj že obnovili komplicirani' ikonostas.
Z AVTOMOBILOM ULOVIL VOLKA
Na cesti Bosansko Grahovo — Livno je v neki noči šofer Momčilo Radanovič nenadoma Opazil pred svojim avtomobilom volka. Zver je skočila na cesto iz bližnjega gozda, vendar pa so jo žarometi avtomobila tako zaslepili, da je začela teči pred vozilom. Šofer je povečal hitrost in z enim kolesom podrl volka. Potem je ustavil avtomobil in pobil ranjeno zver. Za ubitega volka je dobil od gozdne uprave v Livnu 15.000 dinarjev nagrade.
Nesreča na cesti
V nedeljo ponoči se je pripetila na cesti med Veržejem in Križevci huda prometna nesreča, katere žrtev je postal traktorist Kmetijske zadruge Berkovci.
Kasno ponoči omenjenega dne je vozil traktorist Marinič. traktor s prikolico iz Veržeja proti Križevcem. Na kraju, kjer se je pripetila nesreča, je cesta popolnoma ravna. Kakor domnevajo, je traktorist zaspal in padel pod prikolico. Kolo prikolice mu je zdrobilo glavo. Bil je pri priči mrtev.
Kljub temu, da je zavozil v obcestni jarek, ni bilo na vozilu nobene škode.
-j
DIOR hoče obleči ženske v vreče
Dior vsako leto poskrbi za kakšno presenečenje in razburjenje. Najprej je začel s svojimi »abecednimi« linijami, enkrat predpisuje dolga krila, drugič kratka čez kolena, enkrat dovoljuje ženskam da poudarijo svoje telesne oblike, drugič bi jih rad obtesal kot deske. Toda tako daleč kot tokrat ni šel Dior še nikdar. Njegove najnovejše modne stvaritve so enostavno vreče. Po splošnem mnenju modnih kritikov Dior s tem ne bo uspel.
Nek časnik piše: »Kdo bo vzel takega mačka v vreči? Dior, pazi se! Tvoja blagajna ne bo več tako polna kot doslej. Taka moda je samo za izžete milijonarke, "toda to ni namen mode.«
Zanimive so izjave nekaterih znanih filmskih igralk, posebno tistih, ki se lahko pohvalijo z lepoto in "telesnimi oblikami. Sofia Loren je dejala: »Jaz nisem mačka v vreči, kot bi to rad gospod Christian Dior. Gotovo me še ne poznu, sicer bi njegova »linija« bila drugačna. Anita Eckbeg pa je rekla: »Sapo mi jemlje, če samo pomislim na nove Diorove obleke. S tem ne bi nikdar šla na cesto.«
Plavolasa Jayne Mansfield se je prav tako odločno izrekla proti Diorjevi vreči: »Moda se mora
v največji meri prilagoditi telesu. Zato se morajo vse ženske, ki imajo količkaj okusa, boriti proti tej pariški novosti.« Marylin Monroe je bila še bolj odločna: »Kar imam, to imam. Ne želim skrivati tega, kar mi je dala narava. Vsaki ženski mora biti prijetno, če moški pogleda za njo. Ne vem, če se bo kdo obrnil za katerokoli žensko v Diorovi vreči.«
Kljub tem poraznim izjavam pa je tudi ta najnovejša Diorova moda našla svoje pristašinje. V
Angliji je nastal pravi juriš na kirurge, ki so se specializirali za kozmetično kirurgijo. Nekatere Angležinje, ki bi na vsak način rade bile »na tekočem« z modo, so si dale odstraniti prebujne telesne oblike, da bi se lahko »stlačile« v Diorjeve vreče. Med njimi so tudi manekeni.
Dior pravi: »Nazaj k mladostnemu videzu!« Toda vsi menijo, da z vrečami ne bo preveč zaslužil, ker hočejo ženske kljub modi ostati pač pred-vseru ženske.
Mussolinijevi nečaki tožijo japonsko vlado: KJE SO KOVČKI Z NAKITOM ?
Italijanski in drugi svetovni časopisi se zopet na veliko ukvarjajo z Mussolinijem. Mussolinijeva nečakinja toži japonsko vlado in zahteva 100 milijonov lir odškodnine. Kako je prišlo do te afere, ki je dvignila precej prahu?
Hčerka Mussolinijevega brata Rosa Mussolini in njen mož Vanni Teodorani Furbi sta leta 1945 izročila japonskemu veleposlaniku v Rimu Šinrokuro Hiduki 7 velikih kovčkov z nakitom in drugimi dragocenostmi, vrednimi baje 100 milijonov lir. Bi-
lo je to ob zlomu fašistične oblasti in Mussolinijeva družina je skušala še zadnji hip rešiti svoje bogastvo. Zato je tudi zaupala japonskemu veleposlaniku 180 kg srebrnine, drago kamenje, krzno, preproge, originalne goblene, redke rokopise in drugo. Hidaki je obljubil, do bo vse dragocenosti shranil v japonskem veleposlaništvu v Bernu.
Toda ko je Mussolinijeva nečakinja prišla po vojni v Bern, je našla le prazne kovčke. Hidaki je izginil.
Tožba za odškodnino, ki naj jo plača japonska vlada, je dvignila precej prahu. Hidaki, ki je pustil diplomacijo in se sedaj ukvarja s proizvodnjo hladilnikov, zanika, do bi od Mussolinijeve nečakinje sprejel karkoli v varstvo. Trdi celo, da nikoli ni slišal za zakonca Teodorani — Fabri. Podobno izjavljajo tudi nekateri bivši uslužbenci japonskega veleposlaništva v Rimu.
Toda Mussolinijeva nečakinjo ne odneha. Vložila je tožbo in oktobra se bo začela v Rima razpravo, ki naj reši uganko, kam so izginili kovčki z nakitom.
12 let niso vedeti, da je vojne konec
V filipinskih džunglah so te dni našli štiri japonske vojake, ki so živeli 12 let v prepričanju, da druga svetovna vojna še traja. Te dni so se vrnili v domovino in niso se mogli načuditi spremembam, ki so medtem nastale. Ko so odhajali, se je vojno bližala h konen. Od takrat so bili brez sleherne zveze z domovino.
Takrat jih je bilo dvanajst. Hranili so se s sadeži in ribami in tistim, kar so slučajno vlovili. Osem jih je umrlo, ostali štirje pa so spretno
menjali skrivališča, da ne bi prišli »sovražniku v roke«. To bi bila za njih velika sramota. Nekateri so pustili na Japonskem male otroke, zdaj pa so našli odrasle ljudi. O dveh atomskih bombah, ki sta medtem padli na Japonsko, niso imeli pojma.
Vrnitev teh štirih japonskih Robinsonov v domovino je izzvala veliko senzacijo. Mnogi Japonci, ki so v vojni izgubili svojce, so začeli upati, da se tudi njihovi skrivajo kje v džungli, in da se bodo nekega dne vrnili.
VREČE
Nova moda, ki pa nam prav nič ne ugaja
Odkrita dragocena
Dürerjeva slika
David Carritt, londonski trgovec z umetninami, je nekega dne listal katalog privatnih umetniških zbirk in naletel na reprodukcijo slike Sv. Jeronima brez podpisa. Presodil je, da gre za originalno Dürerjevo sliko. Takoj je telefoniral lastniku in mu to sporočil. Lastnik je bil prijetno presenečen, ker je do takrat mislil, da gre za kakšno manj znano delo. David Griffitt pa je vztrajal pri svojem.
Sliko so si ogledali strokovnjaki in se vsi zedinili pri tem, da je to res Diirerjevo delo. Lastnik je izjavil, da slike ne namerava prodati. Pred 100 leti so jo kupili njegovi predniki za neznatno vsoto (okrog 3 tisoč dinarjev o našem denarju). Po prvih cenitvah je vredna najmanj 2 milijona dinarjev. 2daj so sliko dobili o polletno proučevanje strokovnjaki muzeja v Oxfordu.
Lastnika slike je zelo zanimalo, kako je Carritt ugotovil, da bi to utegnila biti Diirerjeva slika. Ta mu je pojasnil, da je odkril o ozadju slike leva, ki je zelo podoben tistemu na Diirerjeoi sliki o Hamburgu. »Taka podobnost ne more biti slučajna,« je izjavil Carritt.
DROBNE...
NESREČE V Z. NEMČIJI NARAŠČAJO
Statistični urad Zahodne Nemčije je objavil, da je bilo jnnija letos v Z. Nemčiji 29.358 prometnih nesreč. Nesreče so terjale 1229 mrtvih, ranjenih pa je bilo 28.351 oseb. Tudi materialna škoda je precejšnja in v 19.707 primerih presega 200 nemških mark. Izračunali so, da je letos 3,3 odstotke več prometnih nesreč s smrtnim izidom, 12 odstotkov več poškodovanih, za 7,4 odstotke pa je večja materialna škoda.
ŠTEDNJA NA
KRALJEVSKEM DVORU
Angleška kraljica Elizabeta je ukazala, da morajo na dvoru postaviti avtomatske telefonske govorilnice. Ti aparati bodo služili za telefonske pogovore osebja.
Ukrep se ji je zdel potreben zaradi vedno večjih tefon-skih stroškov. Lani je račun za telefon znašal 25 tisoč funtov, medtem ko je za časa vladanja njenega očeta znašal povprečno le po 10 tisoč funtov na leto.
POL METRA VELIKA GOBA
Neki meščan iz Bolozne v Italiji je našel na izletu gobo, ki je merilu pol metra, težka pa je bila 4 kg.
SAM SE JE VLOVIL NA TRNEK
Julio de . Paoli iz Trente se bo še dolgo spominjal ribolova na obali Adiže. Ko je zavihtel palico, da bi vrgel trnek v vodo, je priletel kot strela sokol in požrl trnek. Julio je osupnil. Sokol se je
v svoji borbi za svobodo zapletel z vrvico okrog njegovega vratu. Julio se je začel dušiti. Na nesrečo je padel še v reko in se skoraj utopil, ker ni znal plavati. Ta ribolov bi se zanj slabo kon-čul, če mu ne bi priskočili na pomoč ostali ribiči, ter ga v zadnjem trenutku izvlekli iz vode.
IZ HIRALNICE V PALAČO Vilhelmina van Egon, stara 104 leta, je živela doslej v hiralnici v Detroitu. Zdaj je postala milionarki. Po dolgih pravdah je podedovala del. premoženja svoje hčerke, ki se je šestkrat bogato poročila. sedmemu možu pa zapustila vse premoženje.
NAJDRAŽJA KNJIGA NA SVETU
Med knjigami, ki predstavljajo pravo bogastvo, je brez dvoma najdražji nek rokopis korana, ki je bil svoj čas podarjen perzijskemu šahu. Ta najdražja knjiga na svetu je pisana na zlatih listih, debelih 6 mm, okrašena pa je s 398 dragimi kamni, 167 biseri, 130 rubini .in 109 diamanti. Vrednost knjige v naši valuti znaša čez 100 miiljonov dinarjev.
V NEW YORKU NE SMEJO VOZITI VEČ KOT OSEM LET STARI AVTOMOBILI
V ameriški državi New Yorku so sprejeli zakon, ki prepoveduje vožnjo vsem avtomobilom, ki so stari več kot osem let. Taka vozila so baje velika nevarnost za promet.
PLANINKE
NA EIFFELOVEM STOLPU Na vrhu Eiffelovega stolpa v Pariza, v višini 316,20 metrov bodo posadili planinke, ki jih je poslal botanični center v Dolomitih.
150.000 LET STARA SULICA Najstarejši doslej najdeni izdelek iz lesa v Srednji Evropi je sulica. Najdena je bila v ilovici pri Verdenu na Dolnjem Saškem. Izdelana je iz tise in dolga 2,15 m. Ležala je med rebri slona, ki je bil verjetno z njo ubit. Iz starosti zemeljskih slojev, v katerih je bila najdena, sklepajo, da je stara okoli 150.000 let.
Odkrita je najbolj dovršena ponarejevalnica bankovcev
Po večmesečnih preiskavah je odkril Scotland Yard v kleti neke hiše v južnem Londonu za milijon funtov ponarejenih petfunskih bankovcev. Bankovci so bili že pripravljeni ra razpečavanje. Strokovnjak Scotland Ynrda je izjavil, da v svoji dolgoletni praksi še ni vidci tako dovršeno ponarejenih bankovcev. Ponarejen denar je bil do pike podoben pravemu. Bil je celo boljši od ponareje-nilf funtov, ki so jih v vojni izdelovali Nemci in jih skušali razpečati v Angliji. Takrat je del teh bankovcev sprejela celo Angleška banka, ki ima vsekakor zelo sposobne strokovnjake za iskanje ponarejenih bankovcev.
Britanska policija je zasledila ponarejevalnico ob pasjih dirkah. Takrat je nekdo opozoril Scotland Yard, da so se pojavile velike količine petlnntskih bankovcev. Sledi so vodile do nekega ponarejevalca, ki je po trgovinah plačeval z bankovci svojega lastnega izdelka. V akcijo so stopili ženski polici-
sti, ker so ugotoviil, da ima ponarejevalec slabost do ženskih čarov. Kmalu so ga ujeli in vse je priznal. Potem so prijeli še enega člana bande. Toda policija še išče, ker snmijo, da je ponarejevalcev še več in da je njihova mreža razpredena tudi izven britanskih otokov.
Čudni ženski klubi
V anglosaksonskih deželah so ljudje že od nekdaj prijatelji raznih klubov. Med njimi so tudi taki, ki jih ne moremo šteti med vsakdanje. V ZDA je mnogo čudnih ženskih klubov. Med njim je »Klub grdih žensk«. Članica tega kluba lahko postane samo zares grda ženska, Take ženske so zelo ponosne na članstvo v kluba in nosijo na vidnem mestu svoj klubski znak.
»Klub prevaranih žena« ima zelo mnogo članic. Vsaka je morala dokazati, da jo mož zares vara. »Klub zamenjanih src« pa zahteva zdravniško potrdilo o tem, da ima članica srce na desni, ne pa na levi strani kot je to normalno. Ta klub, ki je' bil ustanovljen leta 1936, ima že 60 članic. Potem imajo v Ameriki še »Klub žena, ki so zn las ušle smrti«. Vseh 150 članic je na nenavaden način ušlo smrti pri požarih, brodolomih, razbojniških napadih ali prometnih nesrečah. Značka tega kluba je majna mrtvaška glava.
V Ameriki obstaja tudi klub »Nasprotnic zakona«. Pripadnice tega kluba so največ dekleta med 20 do 30 letom starosti, ki so sklenile, da se ne bodo poročile. Članstvo v tem kluba se stalno menjava, ker se članice vendarle pogosto poročijo.
»Klub žensk, ki pešačijo« pa ima osnovno načelo, da članice ne uporabljajo nikakršno vozilo, celo dvigalo ne. Vse svoje življenje hodijo peš.
MEHANIČNE ROKE |

Ta delavka se sploh več ne približuje stroju. Vse gibe opravijo "mehanične roke", posebni avtomat, ki zelo poenostavlja proizvodnjo. Delavkine roke so varne pred poškodbami.
POMURSKI VESTNIK, 10. okt. 1957
10