Književna    poročila
pred malo leti avtor po naključju zasledil neke odlomke. Videč, koliko podrobnosti mu je bilo dodobra prešlo iz spomina, se je poglobil v omenjeno prekucijo ter oprt na lastne in tuje zapiske kakor tudi raznotere ustne podatke razširil svoj prvotni zametek v razsežno monografijo. Kritično je očrtal lik poslednjih Obrenovičev, kralja Milana in verolomnega, absolutističnega sina Aleksandra z njegovo ženo Drago Mašinovo, ki je kanila spraviti na prestol svojega nepriljubljenega brata Nikodija. Nekatere — izjalovljene — zarote so prav dramatski prikazane, n. pr. naklep s cijankalijem, preizkušenim na mački. Poglavje «Noč 28.—29. maja» pa je med vsemi dvanajstimi biser: po svoji vsebini napeto kakor najduhovitejši detektivski roman. Nenadne zapreke, na katere so zdaj pa zdaj naleteli zarotniki, streljajoč pomotoma v temi celo lastne pristaše, preden so zadeli kraljevsko dvojico, pomenijo višek razburljivih prizorov. Brez dvoma bo knjiga, velepomembua za pojmovanje južnoslova^nske sodobnosti, ugajala nič manj laiku nego strokovnjaku. Cissotlancem bodi povedano, da je izdana v latinici, zato pa je  tiskarski škrat uspešno sejal svojo ljuliko.                                  J- Šega.
Milan Vukasovič: Kroz život. 1925. S. B. Cvijanovič, Beograd 1925. Str. 72. Din 10-—.
Moderna biblioteka je objavila že dobršno skupino piscev iz vseh evropskih krajev. Od domačih so doslej zastopani Sremac, Sekuličeva. Crnjanski, Petrovič, Živadinovič, Čosič in sin goriškega rojaka Stibila — Aukasoviča, čigar posamezni spisi so najprej zagledali beli dan v francoščini. Na tem mestu se je že govorilo o Vukasovičevem prvencu «Basnih», potlej o «Sto basnih» in «Mojem gavranu». V tisku so še «Muzika vremena* in «Lutanje», kakor tudi drama «Naša kuča». Iz zadnje številke Živanovičevega «\'enca», kjer naš naslovnik stalno sodeluje, posnemam, da je letos izdal «Životinjsko carstvo», zgodbico za deco. Navzlic vrvežu življenja, kamor ga sili njegovo zvanje, najde avtor še prilike, da včasih utrga na vrtu notranjega sveta plod, ki diši zdaj po misli, zdaj po čuvstvu, vonja zdaj po smehu, zdaj po pridušeni tugi. Pred mano je snopec natanko sto dušeslovnih pove-stic, od katerih posamezne nalikujejo bolj iverim ali utrinkom, n. pr. IX.
«Kakšen je to beli mrak?» se iznenadeno vpraša razburjena troha prahu. ko je zabredla iz mraka v solnčni pramen.
Slikajo človeško nedoslednost, omejenost, bedastočo, samoljubje in kar je še sličnih slabosti. Pod vidikom večnosti. Trenutno pomembne so le malo-katere, n. pr. zabavijica na nedavno poslovanje mirovne konference (XIV). Nosilci fabule so cesto živali vseh vrst. Krajše in srednje stvarce so najbolj učinkovite, daljše se mi vidijo nekam razblinjene, tako Čežnja, posvečena J. Živanoviču, ali Gob, poklonjen Phileasu Lebesgue-u. Globoko gledanje v življenje pa je dobilo lep izraz, čistejši nego pri tolikih ciriličarjih. Trebilec jezika, Vatroslav Rožič (Barbarizmi), bi mu kvečjemu očital kak «cviker» ali rečenico: to me čudi (prema nemačkome) za: tome se čudim.      A. Debeljak.
TUJA    DELA
Tesniere Lucien: Les formes du duel en Slovene. Pariš 1925. Velika Sn. 45-4 str. — Isti: Atlas linguistique pour ser vir a 1'etude du duel en Slovene.
35 X 44 cm, 39 str. + 70 kart. (Travaux publies par 1' Institut d' Etudes Sla-ves III.)
Ko je Čop v poletju 1831. pošiljal ŠafaHku svoje prispevke za zgodovino slovenske književnosti, jih je opremil z obširnimi pripombami. Med drugim
313