mm Članom in poverjenikom Vodnikove družbe. Za leto 1928. je izdala Vodnikova družba štiri knjige, ki jih prejmejo člani po poverjenikih. Te knjige so: Vodnikova pratika za leto 1929. Fr. Govekar, Olga. Povest. Iv. Matičič, Na mrtvi straži. Povest. Dr. Iv. Lah, V boju za Jugoslavijo. I. del. Vsak član prejme knjige pri poverjeniku, pri katerem se je vpisal. Člani, ki so se vpisali naravnost pri družbi, prejmejo knjige pri njej v Ljubljani, po pošti pa le tedaj, če so ji poslali poleg članarine v znesku 20 Din še 7 Din za poštnino in zavojnino. Vse stroške za pošiljanje denarja in prejem knjig morajo po družbenih pravilih člani povrniti poverjenikom. Hkrati z razdelitvijo knjig se začne vpisovanje za leto 1929. Članarina za leto 1929. znaša za Jugoslavijo 20 Din, za sosedne države 34 Din in za Ameriko 1 dolar. Člani se nabirajo z nabiralnimi polami in nabiralnimi knjižicami, ki so priložene vsaki pošiljki knjig. Nabrani denar naj se pošilja po priloženih položnicah z nabiralnimi polami vred sproti Vodnikovi družbi v Ljubljani. Nabiranje naj se vrši čim hitreje, zaključiti pa se mora (po družbenih pravilih) konec meseca marca. Ostanek denarja z nabiralnimi polami vred naj se pošlje do dne 10. aprila 1929. v Ljubljano. Na naročila brez denarja in na prepozno dospela naročila se družba ne bo mogla več ozirati. Za leto 1929. se pripravljajo naslednje knjige : Vodnikova pratika za leto 1930. Juš Kozak, Blatni grad. Povest. (Še ena pripovedna knjiga). Dr. Iv. Lah, V boju za Jugoslavijo. II. del. V družbeni pisarni in v knjigarnah se dobijo posamezne družbene knjige: Fr. Bevk, Hiša v strugi. Povest. Dr. Iv. Lah, Vodniki in preroki. - S slikami. Fr. Govekar, Olga. Povest. Dr. Iv. Lah, V boju za Jugoslavijo. I. del. Iz tajnosti prirode. — S slikami. Vlad. Levstik, Pravica kladiva. Povest. Juš Kozak, Beli mecesen. Povest. Iv. Matičič, Na mrtvi straži. Povest. Zofka Kvedrova, Vladka in Mitka. Povest. Vsaka broširana knjiga velja 12 Din, v platno vezana pa 20 Din. V Ljubljani, meseca septembra 1928. Vodnikova družba. Ljubljana, Miklošičeva cesta 16. VODNIKOVO PRATIKO JE UREDIL PAVEL KARLIN L-JUBL-JAHAJzi vvVv» RAZGLAS. Naznanja se Vam, da je Zlatorog terpentinovo milo priznano nedosegljive kakovosti, pri uporabi jako štedljivo in zaradi tega naj cenejše. Zato se Vam priporoča v stalno uporabo. Cvetličarna PAVEL ŠIMENC Ljubljana, Sv. Petra cesta 23 se priporoča za napravo svežih in suhih vencev različnih aranžmafev. Sveže cvetje vedno v zalogi. Zajamčeno dobre tamburice vseh vrst, Farkašev e in sremske, priporoča stara izdelovalnica tamburic STJEPAN M. GILG, SISAK št. 217 (Hrvatska). Cenike tamburic kakor tudi partitur pošiljam vsakomur na zahtevo brezplačno. Odlikovan na velesejmu in razstavi v Osjeku 1. 1926. z zlato kolajno in diplomo. Kmetijska dražba za Slovenijo je najstarejša (že iz leta 1767.), naj večja in najbolj razširjena kmetijska korporacija v Sloveniji. Kmetijska dražba za Slovenijo ima namen, pospeševati vse panoge kmetijstva z zgledi, podporami, poukom in pri-skrbovanjem gospodarskih potrebščin. Njeno glasilo je ilustrovan gospodarski list „KMETOVALEC“, ki izhaja že 45 let in prinaša poučne kmetijske spise, kmetijske novice, družbene vesti, poročila in odgovore na različna gospodarska vprašanja. Ta list se pošilja vsakemu članu brezplačno. Član Kmetijske družbe za Slovenijo plača letno samo 20 Din članarine. Za pismene pošiljatve je naslov: Kmetijska družba za Slovenijo v Ljubljani, Turjaški trg 3. R. WILLMANN strojno podjetje Ljubljana, Slomškova ulica št. 3. Izdelnje različne vrste strojev za lesno industrijo, transmisijske naprave, tovorna dvigala vseh vrst, rebraste cevi iz kovanega železa. Prevzema projektiranje in opremo različnih mehaničnih naprav ter izvršnje vsa v strojno stroko spadajoča dela in popravila točno, solidno in po možnosti najhitreje. Lekarna dr. 6. PICCOLI Ljubljana, Dunajska cesta 6 priporoča sledeče lastne izdelke ŽELEZNATO VINO katero krepča malokrvne. ŽELODČNA TINKTURA učinkuje odvajalno. MALINOVEC pristni naravni izdelek izvrstne kakovosti. Naročila točno po povzetju. v LiuMiani, Stritarjeva nlica št. 5 se priporočata slavnemu občinstvu pri nakupu blaga za moške in zenske obleke. ★ Največja izbera svilenih šerp in rut, perja, puba in žime. Popolne opreme za neveste. * Postrežba solidna. Nizke cene. Stanje vloženega denarja nad 350 milijonov dinarjev Telelon štev. 20jr6. Ustanovljena leta 1889. Poštni ček 10.533. Mestna hranilnica ljubljanska (Gradska štedionica) Ljubljana, Prešernova ulica sprejema vloge na hranilne knjižice kakor tudi na tekoči račun, in sicer proti najugodnejšemu obrestovan ju. Hranilnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti. Jamstvo za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči zanje poleg lastnega hranilničnega premoženja še mesto Ljubljana z vsem premoženjem ter davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri njej sodišča denar nedoletnih, župnijski uradi cerkveni in občine občinski denar. Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar tu popolnoma varen. // Stanje vloženega denarja nad 1400 milijonov kron Samo kratek čas poizkusite rabiti za nego Vašega telesa pravi Fellerjev Elsafluid in opazili bodete, kaj Vam je do sedaj manjkalo v Vaši hiši. Za glavo, za hrbet, za roke in noge, za oči, zobe, mišice in živce, za celo človeško telo so najuspešnejša že od davnih časov drgnenja in masiranja s Feller-jevim Elsafluidom, katera upravičujejo njegov sloves kot najboljše, bol ublažujoče domače sredstvo in kozmetikum. Deluje tudi notranje ugodno. V lekarnah in tozadevnih trgovinah poizkusna stekle-ničica 6 Din, dvojna steklenica 9 Din, specialna steklenica 26 Din. Po pošti najmanj 9 poizkusnih ali 6 dvojnih ali 2 specialni steklenici za 62 Din pri lekarnarju Euoren V. F e 11 e r, Stubica Donja št. 726, Hrvatska. ■v E. Vajda, Čakovec veletrgovina z divjačino Medjimurje, Jugoslavija kupuje ustreljeno divjačino, kakor: srne, divje koze, divje prašiče, zajce, fazane, jerebice, kljunače, divje race vsak čas in v vsaki množini po najvišjih cenah od oddajnih postaj. — Obračun soliden in točen. Lastna prodajna mesta v največjih tržiščih inozemstva. — Lastne hladilne naprave. Brzojavke: Vajda Čakovec — Telefon int. št. 59, 4, 3 AMPYROPHEN je najboljše sredstvo proti glavobolu ublažuje nevralgične bolesti, ischias in živčni zobobol. AMPYROPHEN odstranja različne bolesti v križu, trebuhu krčevito prebadanje in druge muke, na katerih trpijo žene za časa menstruačnili prehodov. AMPYROPHEN deluje izvrstno proti influenci, prehlajenju in vročici. Dobi se v vseh lekarnah! Izdeluje: Kemična tvornica Ph. Mr. J. Kolaf, Ljubljana VII. SOLNČEVO strojno pletenje. Vsa v to stroko spadajoča dela: Bluze, jope, nogavice, cele obleke po meri, otroške oblekce itd. — Tovarna: Ljubljana, Gruberjevo nabrežje 16. — Detail: Trgovina „PRI SOLNCU“, Pogačarjev trg. — Istotam: Perilo za dame, gospode in otroke. — Kravate, rokavice, opreme za neveste, za birmanke in novorojenčke. — Edina zaloga abtahov (peč). — Najhitrejša, najsolidnejša postrežba. Se priporoča Katinka Widmayr Potrebuj ete pravi malinovec in druge soke? Potrebuj ete izredno čiste in okusne marmelade? Potrebujete sadne in druge arome, esence za peciva in likerje ? Hočete izdelovati dober rum, grog itd.? Tedaj si preskrbite navodila, ki Vam jih da rade volje vsak čas tvrdka Srečko Polil ii Ino «Ljubljani, Metelkova ulica St. 13. LEKARNA „pri zlatem jelenu“ Mr. Ph. R. Sušnik LJUBLJANA na Marijinem trgu. Telefon štev. 2115. Dobro, moderno urejena lekarna. Zaloga vseh domačih in tujih zdravilnih sredstev, mineralnih voda, obvezil, kirur-gičnih in mineralnih predmetov. Zdravniške ordinacije se izvršujejo točno in natančno po predpisih. Poštne pošiljatve vedno obratno. Oblastveno koncesijonirana oddaja strupa. BREZPLAČNA DARILA dobi lahko vsak čitatelj Prave švicarske žepne ure št. 100 samo Din 49*60 Anker - Remontoir-Rosskopf št. 111. (brez kazalca za sekunde) samo Din 69 * 20 stri letnim jamstvom! „IK0“-ure, zlate, srebrne, niklaste, po vseh cenah, izredno tanke, gravirane ali gladke „0MIK0“- in „AX0“-ure v povsem zanimivih oblikah, moderne, z dobrim strojem ANKER-, Remontoir-, in Rossbopf-ure v raznih finih izvedbah. Ure za n^ roko, ure za dame, verižice za gospode in gospe, zlate, srebrne in iz drugih dragocenih kovin. Vse zajamčeno pravo tega koledarja z majhnim trudom. Ta darila so točno opisana v velikem ilustriranem krasnem katalogu svetovne tvrdke za ure in dragulje II. Suttner, Ljubljana št. 627. Pošljite le svoj točni naslov in dobili boste brezplačno ta dragoceni katalog, kateri Vam bo napravil z ogromno množino interesantnih slik in različnih novosti mnogo veselja. Že 31 let "Pl uživa svetovna tvrdka H. Suttner najbol.ši glas zaradi svojega solidnega delovanja in zanesljive dobre kakovosti njene robe, kar potrjuje na tisoče priznalmh pisem. Pri tvrdki Suttner se kupi tako rekoč po originalnih tvorniških cenah v lastni protokolirani Švicarski tovarni ur. Od dobrih strokovnjakov lino izdelane »IK0“ URE so svetovno poznane, ker gredo na sekundo so temeljito izdelane, precizno preizkušene in so izredno trajne. Nikake nevarnosti! Kar ne odgovarja, se zamenja ali pa se denar povrne. Nikaka nevredna roba! Svetovna tVrdka Suttner vodi samo najboljše kakovosti. To boste priznali sami, ko pregledate Suttnerjev katalog. Zahtevajte ga takoj! Treba le, da pošljete svoj točni naslov tvrdki H. SUTTNER LJUBLJANA št. 627. Prava ANKER-budilka št. 105 samo Din 64*20 s pravim Anker - strojem, znamenita .kakovost s tl*l letnim jamstvom! Budilke v raznih izvedbah. Ure z nihalom, izvrstne kakovosti, v raznih velikostih. Kuhinjske ure, stenske ure itd., nadalje vratne verižice, prstani, uhani, brože, zapestnico in vse zlato in srebrno blago v ogromni izbiri po najnižjih cenah. Vsi ti in na stotine drugih predmetov so točno naslikani v velikem katalogu. Vse zajamčeno pravo ! Moderno urejena lekarna, Lekarna Mr. Ph. Leo Bahovec pisom higijene. ^ Ljubljana, Kongresni trg 12 Lfikama Mr. Ph. Bahovec Ustanovljena 1536.1. Telefon 2615 m zdravilni čaj, ki se Samo v tej lekarni se izdeluje pravi, že po- Plnninlra** vsod poznati, kri čistilni in kri osvežujoči jj* Idil lil Krt pripravlja iz najboljših planinskih zdravilnih zelišč. Planillk}!^ zdravilni čaj namreč s tem, da čisti in prenavlja kri, izborno .ji lauiiiiva učinkuje pri: slabi prebavi želodca, zaprtju telesa, napihovanju, slabotnem delovanju črev, hemoroidih (zlati žili), povapnenju žil, izpuščajih, žolčnemu kamnu in obolenju mokračne kisline. Sprečuje kislino (zgago) in vzpodbuja apetit. »Planinka** zdravilni čaj se dobi tudi v vseh drugih lekarnah; zahtevajte pa izrecno ..Planinka** čaj, ki se ne prodaja odprto, temveč samo v plombiranih paketih po Din 20’— z napisom: Lekarna Mr. Ph. Bahovec, Ljubljana, ker so samo taki paketi pravi. (Vsakemu paketu je priložena poučna knjižica.) je vedno dobro založena z vsemi in vedno svežimi domačimi in tujimi zdravilnimi sredstvi, mineralnimi vodami, obvezili, kirurgičnimi in mineralnimi predmeti. Zdravila na recepte se izvršujejo točno in natančno po predpisih. Izdajajo se zdravila na recepte vseh bolniških blagajn. vsa in naj-za živino. V zalogi so tudi boljša zdravila Mf> BaHOvK I PLANINKA TELEFON ŠT. 2312 ČEKOVNI RAČUN 10.761 UČITELJSKA v TISKARNA V LJUBLJANI, FRANČIŠKANSKA ULICA JE NAJMODERNEJE UREJENA IN IZVRŠUJE VSA TISKARSKA DELA OD NAJPREPROSTEJŠIH DO NAJMODERNEJŠIH. Tiska šolske, mladinske, leposlovne in znanstvene knjige; ilustrirane knjige v eno- ali večbarvnem tisku; brošure in knjige v vseh nakladah, časopise, revije in mladinske liste. Okusna oprema Ilustriranih katalogov, cenikov in reklamnih listov. Lastna tvornica šolskih zvezkov. Založba in uprava „Sokoliča“ in „Naše radosti'1. UČITELJSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI prodaja slovenske znanstvene, strokovne, leposlovne, pripovedne in mladinske knjige kakor tudi knjige za osnovne, srednje in obrtne šole ter ima v zalogi vsakovrstni papir, pisalni, risalni in šolski pribor in učila kakor tudi umetne tn pokrajinske razglednice v največji izbiri. Umetnost lep postati in ostati bo uspela vsaki mladenki, ženi in vsakemu možu, ako uporablja spodaj navedene prirodne preparate, ki se proizvajajo po receptih, preizkušenih skozi 32 let in so zato popolnoma neškodljivi: Feller-jeva kavkaSka pomada za obraz in ' kožo ,Elsa‘ I _______^ 1 varuje, obnavlja ■+—{----------------- * in pomlajuje hrapavo, razpokano in luknjičavo kožo obraza, vrata in rok. Po njej postane koža gladka, mehka, čista in elastična. Ona odstranjuje gube, razpoke in lišaje. Kar veselje je, kako hitro izginjajo solnčne Tisoči žena se imajo zahvaliti tej pomadi, da so do “ svoje smrti ohranile lepoto in mladeniško svežost. Lonček 12 Din. Zavojnina in poštnina posebej. Za nego, ohranitev in krepitev kože na glavi in za lase se rabi Feller-jeva močna Elsa-pomada za rast las (Tanochina - pomada), ki dovaja hranilnih snovi, koncem in koreninam las, povzroča bujno rast las, varuje pred prhljajem, izpadanjem in prezgodnjim osivetjem. Lase dela mehke in volne. Lonček 12 Din. Zavojnina in poštnina posebej. 2 lončka ene ali po en lonček obeh pomad Elsa z zavojnino in poštnino 40 Din, samo ako se denar pošlje v naprej, ker po povzetju stane poštnina 10 Din več. krepi kožo na {»lavi. Steklenica Din 27*60. Zavojnina in poštnina Za posknSnjo Elsa-žganj e za lase posebej. Elsa tekoče lilijino mleko je izdatno sredstvo za polepšanje. Steklenica Din 13*20. Zavojnina in poštnina posebej. Plemenitijo kožo in se razlikujejo od navadnih toaletnih mil po tem, da vsebujejo sestavine, katere so potrebne za lepoto in zdravje kože: „Elsa“ mila lepote in zdravja. Teh 6 vrst mila so: Elsa lilijino milo, po(^no cvetno milo, po katerem postane koža mehka in nežna. Elsa rumenjakovo milo pravo blago milo, tudi za najmanjše otroke. posebno dobro za zelo razpokano kožo. Za nmivanje glave Elsa glicerin-milo Elsa boraksovo milo lzvrsln0. Pr.oti solnčnim pegam m kožnim izpuščajem. Elsa katranovo milo zelo dobro, učinkuje na kožo m lase na glavi posebno pri otrocih. Elsa milo za britie. ki obenem razkužuje, meEi dlake, J * se zelo peni in ne draži kože. Ako želite Elsa mila na poizkušnjo, potem pošljite vnaprej bi Din za 5 kosov mila skupaj z zavojnino in poštnino, ker po povzetju stane poštnina 10 Din več. Elsa kolinska voda >>,re4no fina in priljubljena. Ste- ♦ klenica Din 16*50. Zavojnina in poštnina posebej. Zdravstveni pnder dr. Kluger-ja Ta puder za zdravje in lepoto je najfinejša vrsta, ki je do-sedaj pri pudru dosežena. Škatla Din 27*50. Zavojnina in poštnina posebej. Elsa voda za nsta yz?TŽ.uie zobe čiste in bele, osve-zuje m razkuzuje, odstranjuje neugoden vonj. Steklenica Din 16*50. Zavojnina in poštnina posebej. Elsa pastile za pranje in kopanje. Zavojnina in poštnina posebej. se vobče hvali Fellerjev Sham-pooing „Elsa“. Odstranja prhaj, jači lase, jim daje bujnost, mehkost in sjaj. V omari shranjen daje omari in perilu opojen vonj. Zavitek stane samo Din 8*30. Zavojnina in poštnina se ne zaračunata posebe, ako se naroči obenem z Elsafluidom. Plen Irmirliro milo odvajalno sredstvo s sigurnim delo-WX11CC vanjenit krepi želodec in ne draži črevesa ter pospešuje počasno čiščenje. En omot vsebujoč 6 škatlic, 12 Din. Zavojnina in poštnina posebej. Zastrnpljenje krvi po kurjih očesih se mnogokrat pojavlja in to vedno, kadar se kurja očesa režejo z nožem. Resnično! Kurja očesa so jako boleče zlo, ki ga moramo odstraniti. Ali ne z nožem! Temveč prav lahko in urno z Elsa-turistovskim obližem. Mali karton 4*40 Din, veliki karton 6*60 Din. Elsa tnristovska tinktnra ^““avojntaap” sebej — ki zanesljivo in brez bolečine odstrani kurja očesa iu žulje. /Elsa Čim več se naroči skupaj, tem več se prištedi na poStnini. Naročila je treba razločno adresirati: EUGEN V. FELLER, lekarnar, Donja Stubica št. 726, Hrvatska. * . Specijalna trgovina fotomaterijala Janko Pogačnik Ljubljana Tavčarjeva ul. 4. Kdor hoče kupiti po skrajno nizkih cenah prvovrstne godbene instrumente, naj se zaupno obrne na staro, svetovnoznano tvrdko Wolf & Comp., Klingenthal Sa Nr. 460. Ta tvrdka si prizadeva prav posebno, da postreza odjemalce izredno zadovoljivo. Na tisoče zahvalnic to najbolje izpričuje. Lastni interes vsakega bolnika, ki želi, da ozdravi od naduhe, pljučnih in podobnih bolezni, zahteva, da si nabavi popolnoma brezplačno in poštnine prosto poučno brošuro s slikami in se posluži ponudbe obče priznane tvrdke Puhlmann & Co., Berlin 499, Miiggelstrasse 25—25 a, ki obstoja že več let. Pazite na oglas v oglasnem oddelku. L. MIK U Š LJUBLJANA, MESTNI TRG 15 DEŽNIKI NA MALO NA VELIKO POPRAVE — PREOBLEKE USTANOVLJENO 1839. KOLINSKA CIKORIJA daje kavi prijeten okus daje kavi izdatnost daje kavi lepo barvo je izdelek domačega delavca zasluži, da se uporablja v vsaki varčni rodbini. Poceni in naj boljše LIKERJE pelinkovec rum konjak slivovko brinjevec vino Vermut grenčico Zlatorog dobavlja le tvornica konjaka, likerjev in veležganjarna VIKTOR MEDEN Ljubljana, Celovška cesta 10. Telefon štev. 2071. Francoska linija * French Line CIE. GLE. TRANSATLANTIQUE v Južno Ameriko, Argentinijo, Chile, Severno Ameriko in Kanado, vsak teden iz Havre, Bordeauxa in Marseilla. HA VRE — NEW-YORK samo 5 % dni čer morje. Cie, Chorgeurs-Reunis, Sud-fltlantiqiiB, Transports - Iflaritimes. Izborna postrežba, izvrstna hrana in vino brezplačno. Vsa pojasnila daje brezplačno zastopnik IVAN KRAKER, Ljubljana, Kolodvorska ulica 35 VEDNO PRIHAJAJOČE NOVOSTI A.E.-SKABERNE I/JUBUANA. / i 100 LETNICA SLOVENSKE TISKARNE. V letu 1828 se je k staremu ljubljanskemu tiskarnarju Rotzerju priženil mlad, izboren tiskarski strokovnjak JOŽEF BLASNIK ki je s svojo pridnostjo in podjetnostjo ustvaril v Ljubljani, Breg 12 moderno tiskarno in litografijo, ki je postala edino kulturno in narodno središče Slovencev. Izdal je „Novice“ (takrat edini slovenski list), ki so izhajale nad 60 let in ki imajo za narodni preporod vse zasluge; „Zgodnjo Danico“, katoliški cerkveni list, ki je tudi nad 60 let duševno vodil slovensko ljudstvo in vzgojil vse starejše velezasluine generacije. Obudil je v Vodnikovih časih preminulo „Veliko Pratiko", ki je znana pod imenom „Blasnikova Velika Pratika“ in ki še danes izhaja ter je vsled svoje nestrankarske, zato pa splošno informativne vsebine, najbolj priljubljena med našim ljudstvom in izhaja vsako leto v 100.000 izvodih' BLASNIKOVI NASLEDNIKI pa so podjetje času primerno spopolnjevali tako, da stoji danes Tiskarski in litografični umetniški zavod, knjigoveznica in založništvo J. Blasnika nasledniki v Ljubljani, Breg 12 v vrsti najmodernejših podjetij, ki se peča z vsem tiskarstvom, kamenotiskarstvom, offsetnim tiskom, knjigo-veštvom, kartonazo in izdelovanjem semenskih in raznih tiskanih vrečic od preproste do najkomfortnejše izvršitve. Podjetje je vsled svoje strokovne popolnosti zmožno konkurence v vseh ozirih. Geslo Blasnika: „Solidnost, poštenost in trikrat delo“ je naklonilo njegovemu podjetju dočakati stoletni jubilej. 99 SLAVIJA“ jugoslovanska zavarovalna banka centrala v Ljubljani zavaruje proti škodam zaradi požara, tatvine, telesnih nezgod itd. pod ugodnimi pogoji in izplačuje odškodnine točno. Podružnice po vsej kraljevini SHS. Prva jugoslovanska tovarna dežnikov JOSIP VIDMAR LJUBLJANA Pred Škofijo 19 En gros! En detail! i Wolf & Comp., godbeni instrumenti, Klingenthal, Sachsen,Nr.460 dobavlja že nad 20 let glasbila v.vse kraje Jugoslavije, zniiane , od 385 - 124 - 90 . 227 48 36 179 22 Največje koristi! Dobavitelj Številnim poklicnim godbenikom, godbam in godbenim društvom. Največja Izbira harmonik in ustnih harmonik, ban-donov, koncertin, violin, kitar, mandolin, plunk, citer, lesenih in medenih pihal, signalnih instrumentov, lajn, gramofonov, ploSč Itd. Popravila vseh instrumentov. Več tisoč zahvalnih pisem. Veliki cenik zastonj. Naročila od Din 300*— dalje poštnine prosto. Dopisnice je franklratl z Din 1*50, pisma s 3 Din. LJUBLJANSKA KREDITNA BANKA Delniška glavnica: Din 50,000.000-— Brzojavni naslov: Banka Ljubljana —■ Ustanovljena 1900. — Centrala: Ljubljana, Dunajska cesta Podružnice: Brežice Celje Črnomelj Kranj Maribor Metkovič Novi Sad Novo Mesto Ptuj Rakek Sarajevo Slovenjgradec Split Šibenik Gorica Trst Skupne rezerve ca.: Din 10,000.000-— Telefon številka 2861, 2413, 2502, 2503 se priporoča za vse bančne posle. „čehostaklo“ Podružnica v Ljubljani. Centrala v Beogradu. TovarniSke zaloge stekla. Generalno zastopstvo za Jugoslavijo: tovarne Akc. spol. Prvni češka sklarna, Kj’jov, Č.S.R. Pisarna in skladišče v Ljubljani, Komenskega ulica št. 20. Brzojavke: Čehostaklo Ljubljana. Tel. 31-40. Dobavljamo: Vse vrste medicinskih steklenic. Lončke iz stekla in porcelana. Parfemske steklenice. Steklenice za prah z zamaškom. Steklenice za ol;y<* v vseh oblikah. Steklenice za ,iker vseh vrst. Steklenice za konjak in rum. Sifonske steklenice. Steklenice za pokalice in limonado (Sinalco). Steklenice za vkuhavanje — specialni patent „Duplex . Steklenice za deco — patent in soxhlet. Steklenice za med in marmelado. Steklenice za lak in apreturo. Steklene strešnike vseh vrst. Steklene plošče za tlakovanje. Sievertove skodelice za foto. Akvarije in akumulatorsko steklo. Demižone in balone, cevi itd. D. D. PODRUŽNICA LJUBLJANA ★ Afllijacija Banke čehoslovaških legij, Praga. Poštnočekovni račun št. 13.320 Telefon št. 2005 Naslov za brzojavke: Komercbanka Obavlja vse bančne posle najkulantneje, prodaja srečke vojne škode in drnge državne srečke na obroke ter proti fiksnemu naročilu. Daje kredite vseh vrst in eskontira menice. — Sprejema vloge na hranilne knjižice najugodneje. ★ Srečkovni oddelek. Pooblaščeni prodajalec srečk državne razredne loterije. hripavosti, katarju pomagajo sigurno Kaiserjeve kaStie v 35 letih milijonkrat preizkušene, učinkujejo hitro pri vseh prehladih! Zavoj Din 5*— Doza Din 12 — Dobivajo se v vseh lekarnah in drogerijah in kjer so vidni plakati. S KATERO KREMO ČISTITE SVOJE ČEVLJE! Sigurno s tisto, katera je najcenejša! To je napačno! Kar je poceni, ne more biti dobro. Že 50 let uporablja na tisoče ljudi v mestu in na deželi kremo za čevlje „Schmoll-Pasta“, katera vsebuje pravi terpentin in je dvakrat tako izdatna kot cenene vodene kreme. Ona da globok sijaj in konzervira usnje. Vsaka škatlja ima patentni odpirač, da se more lahko odpreti. Zahtevajte izrečno „Šmolpasto s patentom". Ob mokro-hladnem vremenu, za lov, za mnogo hoje vzemite v Smol-ovo gumitran-mast za usnje, katera mehča usnje in ga naredi nepremočljivega. ' m. DELNIŠKA TISKARNA D. D. V LJUBLJANI MIKLOŠIČEVA CESTA 16 BRZOJAVNI NASLOV: DELTISK TELEFON: 2132 TISKARNA IZVRŠUJE VSAKOVRSTNE TISKOVINE, KNJIGE, REVIJE, ČASOPISE, DIPLOME, DELNICE, SREČKE, KOLEDARJE, ENOBARVNE IN VEČBARVNE SLIKE POLJUBNE VELIKOSTI, VREDNOSTNE PAPIRJE, RAZGLEDNICE, LETAKE, LEPAKE, POSETNICE, OVITKE, OSMRTNICE, POROČNA NAZNANILA, OVOJE ZA RAZNE INDUSTRIJSKE IZDELKE TISK IZ IZDOLBE-NINE V BAKRU (BAKROTISK) POSEBEN ODDELEK ZA IZVRŠEVANJE IZVIRNIH RISB IN SLIK ZA RAZLIČNE REKLAME, VREDNOSTNE PAPIRJE, ILUSTRACIJE, UMETNIŠKO OPREMLJANJE KNJIG, REVIJ IN POLJUBNIH NAROČENIH TISKOVIN SKICE NA ZAHTEVO IZDELOVALNICA TRGOVINSKIH KNJIG V POLJUBNI VELIKOSTI IN OBLIKI Z LASTNIM ČRTALNIM STROJEM KNJIGOVEZNICA JE OPREMLJENA Z MODERNIMI STROJI IN NAJNOVEJŠIM MATERIALOM TER IZDELUJE RAZLIČNA DELA, KI SPADAJO V KNJIGO-VEŠKO STROKO, NADALJE IZVRŠUJE UMETNO VEZAVO KNJIG Z ROČNIM ZLATENJEM PO ORIGINALNIH NAČRTIH IN NAROČILU DELNIŠKA TIXK AftNA 44197 VO D NI KOVA P R AT IK A 1929 .a c: JIH ^mtsp IZDALA IN ZALOŽILA VODNIKOVA DRUŽBA V UUB1JANI NATISNILA DELNIŠKA TISKARNA D. D. V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK MIROSLAV AMBROŽIČ) RODOVNIK KRALJEVSKEGA DOMA Njeg. Vel. kralj Aleksander I., rojen dne 17. (4.) decembra 1888. na Cetinju. Zasedel je prestol dne 17. (4.) avgusta 1921. Njeno Vel. kraljica Marija, rojena dne 9. januarja (27. decembra) 1899. v Goti, poročena v Beogradu dne 8. junija 1922. Njeg. Visoč. prestolonaslednik Peter, rojen dne 6. septembra (24. avgusta) 1923. v Beogradu. Njeg. Visoč. kraljevič Tomislav, rojen dne 19. (6.) januarja 1928. v Beogradu. Nj. kralj. Visočanstvo kraljevič Jurij, rojen dne 8. septembra (27. avgusta) 1887. na Cetinju. Njeno kralj. Visočanstvo kneginja Jelena, rojena dne 4. novembra (23. oktobra) 1884. na Reki. Poročila se je z Njeg. Visoč. knezom Ivanom Konstan-tinovičem dne 3. septembra (21. avgusta) 1911. v Peterhofu. Njeg. Visoč. knez Arsenije Karagjorgjevic, stric Njeg. Vel. kralja, rojen dne 16. (3.) aprila 1859. v Temišvaru. Njeg. Visoč. knez Pavle, sin kneza Arsenija, rojen dne 27. (15.) aprila 1893. v Petrogradu. Njeno Visoč.kneginja Olga, hči grškega kneza Nikole, rojena 29. (16.) maja 1903. v Tatoju. Poročena 22. (9.) oktobra 1923. v Beogradu. Domnevno vreme leta 1929. po stoletnem koledarju. Lunina leta so ponavadi bolj vlažna kot mrzla in suha. Zlasti bo pomlad zelo mokra in precej topla. Dolgotrajnemu deževju vendar rad sledi velik mraz. Poletje bo večinoma toplo, Šesto pa tudi mrzlo. Jesen in zima bosta najprej vlažna, srednje mrzla potem pa popolnoma mrzla in mokra, zima bo na sredi tudi obilno snežena. Dozdevno vreme v posameznih mesecih. Januar. Neprestan mraz do 11. Od 12. do 18. temačno in južno vreme. 19. mrzlo, potem jasno in mrzlo. Od 24. do 26. dež. 27. naliv, nato do konca megleno in suho. „ Februar. 1. vetrovno. 2. in 3. dež. Od 5. do 10. megleno in vetrovno. 12. in 13. močen vihar. 14. sneg. 15. in 16. veter in dež. Od 17. do 19. temačno in dež. Od 20. do konca meseca lepo jasno in milo. Marec. Od 1. do 5. ostro in mrzlo vreme. Od 6. do 10. toplo. 11. dež. Od 14. do 16. lepo. Od 17. do 19. vsa jutra mrzla in rezka. 22. mrzla burja, ki se drži do 29. 31. dež. April. Od 1. do 9. vetrovno, megleno in deževno. Od 10. do 13. hud dež. Od 14. do 18. mraz. 22. lepo. Od 26. do konca meseca dež. Maj. Od 1. do 7. toplo. Od 10. do 19. vroče. Od 20. do 23. mrzlo in deževno. 24. mraz in led. Od 25. do 27. mračno in neprijazno. 28. in 29. mrzlo; 30. in 31. toplo. . . Junij. Od 1. do 3. toplo in lepo. 4. in 5. mračno in megleno. 7. dež. Od 8. do 26. toplo in suho. Od 27. do 29. dež. 30. zelo mrzla noč. Julij. * 1. močna megla. Od 3. do 4. stanovitno vreme, potem dež. Od 7. do 13. vetrovno; 14. dež, nato do konca meseca lepo. Avgust. Do 3. toplo. 10. slana in mrzlo do 13. 14. dež. 15. in 16. lepo. 20. velika vročina. Od 22. do 26. dež. Od 28. do 31. lepo. September. Od 1. do 6. lepo in toplo. 8. slana. 9. mračno in mrzlo. Od 13. do 16. lepo, potem megleno in deževno do konca meseca. Oktober. Do 14. nestalno, spremenljivo vreme. 23. nenavaden mraz. 26. malo dežja. 29. in 30. mrzlo. 31. dež. November. Od 1. do 9. stalno deževno vreme, potem zmerno lepo. 15. in 16. spet dež. 23. jasno in mrzlo. 24. milo. 29. in 30. se prične zima. December. 1. mraz. 4. sneg. Od 5. do 10. možni nalivi s poplavami. Od 11. do 14. spet dež. 21. sneg. Od 22. do konca meseca precej mraz. Navadno lelo 1929 Ima 365 dni, začne se s torkom in se konča s torkom. Astronomski letni časi. Pomlad se prične dne 21. marca ob 3. uri 35 min. Poletje se prične dne 21. junija ob 23. uri 1 min. Jesen se prične dne 23. septembra ob 13. uri 53 min. Zima se prične dne 22. decembra ob 8. uri 53 min. Ure se štejejo od 1 do 24, t. j. od polnoči do polnoči po srednjeevropskem času. Godovinsko število. Zlato število........................11 Epakta ali lunino kazalo .... XIX Solnčni krog.........................6 Rimsko število...........................12 Nedeljska črka.......................F Značaj leta in praznično število . . 10 Nedelj in zapovedanih praznikov . 59 Letni vladar.........................Luna Nebesna znamenja. _A_ Pomlad: Jesen: Iff oven T tehtnica *»t bik a K škorpijon M dvojčka n Jsf strelec Poletje: Zima: rak o BJL kozel ^4 lev si vodnar H devica np 'SL. ribi K Mrki solnca in lune 1. 1929. Solnce mrkne dvakrat. Luninega mrka ne bo. 1.) Popolni solnčni mrk dne 9. maja: pričetek mrka sploh ob 4. uri 33. minut, pričetek popolnega mrka ob 5. uri 30 minut, konec popolnega mrka ob 8. uri 50 minut, konec mrka sploh ob 9. uri 48 minut. Najdaljše trajanje popolnega mrka 5 minut S sekund na Indijskem oceanu. Videli bod:> mrk v južnovzhodni Afriki, na Madagaskarju, na Indijskem oceanu, v Indiji, v Kini, v južni Japonski, na sundskih otokih, v Novi Gvineji in v Avstraliji, razen v njenih najjužnejših pokrajinah. 2.) Kolobarjasti solnčni mrk dne 1. novembra: Začetek mrka sploh ob 10. uri 12 minut, začetek osrednjega mrka ob 11. uri 19 minut, konec osrednjega mrka ob 14. uri 51 minut, konec mrka sploh ob 15. uri 57 minut. Najdaljše trajanje kolobarja-stega mrka 3 minute 58 sekund na zapadni obali Afrike. Videli bodo mrk na Atlantskem oceanu, v zapadni in srednji Evropi, na Sredozemskem morju, v Mali Aziji, v Arabiji in Perziji, v vsej Afriki in v zapadnem delu Indijskega oceana. Vremenski ključ po zvezdoslovcu J. W. H e r s c h e 1 u. Pomeni, kadar se spremeni mesec: Sv. Trojica 26. maja. Telovo 30. maja. Srce Jezusovo 7. junija. Prva adv. nedelja 1. dec. Premakljivi prazniki. Sedemdesetnica 27. jan. Binkošti 19. maja. Pepelnična sreda 13. febr. Velika noč 31. marca. Križevo 6., 7., 8. maja. Vnebohod 9. maja. Od Božiča do pepelnice je 50 dni. Predpust traja 37 dni. Post se začne' 13. februarja in konča 30. inarca, traja torej 46 dni. Državni prazniki. Vidov dan 28. junija. Ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra. Rojstni dan kralja Aleksandra 17. decembra. Znaki za mesečne spremene. Mlaj.....................© Sčip ali polna luna . ^ Prvi krajec ... ) Zadnji krajec . . ob uri poleti pozimi od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozapadnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do G. dež sneg in vihar od 0. do 10. spremenljivo sneg ob severo-zapadniku, sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12 do 14. • mnogo dežja sneg in dež od 14. do 10. spremenljivo lepo in prijetno od 10. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali zupadniku, dež ob .lugu ali jugozapadniku dež in sneg ob jugu ali zapadniku od 22. do 24. lepo lepo Opomba. Vse leto se razdeli na dva dela: poletje in zimo. Za poletje velja čas od 15. aprila do 16. oktobra, ostali čas pa za zimo. Zvezda sije na snežene ceste . . . Sveti trije kralji, kam pa greste? Srečo voščit se pri vas ustavimo, bob, kolače v cekarje pospravimo. Novo leto Genovefa Sv. 3 kralji & Valentin C® Pavel, p. ▲ ▲ 7 8 Ernest Veronika Hilarij Anton, p. A Sebastijan 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Neža Vincenc Spreob. Pavla Franč. Sal Peter Nol. AAAAAAaAAAA 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 1 T Novo leto. Obrezov. Gospodovo Beležke. 2 S Makarij; Ime Jezus 3 Č Genovefa; Slavimir 4 P Tit; Angela 5 S Telesfor; Grozdana 6 N 5 kralji ali razgl. G.: Darinka 7 P Valentin, šk.; Svetoslav 8 T Severin, op.; Bogoljub, muč. 9 S Julijan 10 Č Pavel I., p.; Dobroslav 11 p Higin, p. m. ; Božidar, op. / 12 s Ernest, šk.; Arkadi j, m. 13 N 1. po razgl. G.; Sv. Družina 14 P Feliks (Srečko); Neda 15 T Pavel, pušč.; Hilarij, uč. 16 S Marcel, p. 17 Č Anton, pušč.; Ratislav • 18 p Sv. Petra stol v R.; Priska, d. m. 19 s Kanut, kr.; Hranimir 20 N 2, po razgl. G.; Sebastijan, m. 21 T> Neža, d.m.; Janja r 22 T Vincenc, m.; (Vinko) Dan je dolg od 8h 26' do 9h 27'. 23 S Alfonz; Zaroka M. D. Dan zraste za lh 1'. 24 Č Timotej, šk.; Milislava Solnce stopi v znamenje vodnarja dne 20 ob 13h 43' 25 p Spreob. Pavla; Kosava LaU« VJ U X —' m 26 s Polikarp, šk.; Vsevlad Zadnji krajec dne 2. ob 19h 44'. 27 N 1. predpepel.; Janez Zlatoust ^ Mlaj dne 11. ob lh 28'. 28 P Egidij; Julijan, šk. 29 T Frančišek Sal., šk. ^ Prvi krajec dne 18. ob I6h 15'. 30 S Martina, d. m.; Hiacinta, d. Ščip dne 25. ob 8h 9'. 31 Č Peter Nolaški, spfc; Divna —c-------^----------- S Via CA T1 <> tEBRUAR, Ples in smeh, šegdvi dirindaj . . Krepke roke, ljubezniv smehljaj . Kaj od srca se do srca spleta, očka, mamca zvedeti ne smeta. Svečnica *'n Blaž Agata Apolonija Pust A - A Katarina Valentin Julijana Simeon Konrad 13 ▲ A ▲ ▲ 11 12 13 14 19 & ▲ ▲ ▲ 17 . 18 19 20 Aleksander Maksimilijan Stol sv. Petra Matija Roman 24 ▲ ▲ ▲ 25 26 27 1 P Ignacij (Igo, Ognjesl.); Budimil Beležke. 2 S Svečnica; Ljubomira 3 N 2. predpepeI.;Blaž, šk. 4 P Andrej (Hrabroslav); Daroslav 5 T Agata, dev. 6 S Doroteja; Amand 7 Č Romuald, op.; Malina 8 P Ivan od Mata; Zvezdodrag 9 S Apolonija; Ciril Aleks. 10 N 3. predpepel.; Sholastika, dev. / 11 P Deziderij; Adolf, šk. 12 T Pust 13 S Pepelnica; Katarina, dev. 14 Č Valentin (Zdravko); Cvetna ; > . 1 15 P Favstin; Ljuboslava 16 S Juli jana, d. m. 17 N 1. postna; Valpurga 18 P Simeon; Dobrana 19 T Konrad, pušč. 20 S Aleksander 21 A Maksimiljan; Miroslava (Irena) O 22 P Stol sv. Petra v A. Dan je dolg od 9h 30’ do 10h 58'. 23 S Peter Dam j., šk.; Romana, dev. Dan zraste za lh 28'. Solnce stopi v znamenje rib dne 19. ob 2. postna; Matija, ap. 24 N 4h 7'. 25 P Valpurga, dev. Zadnji krajec dne 1. ob 15h 10'. 26 T Matilda, dev. 27 S Viktor; Leander; Baldomir ^ Mlaj dne 9. ob 18h 55'. 28 Č t kv.; Roman, op. ^ Prvi krajec dne 17. ob ih 23'. Ščip dne 23. ob 19h 59'. Vedi, sinček, za bodoča leta: Zemlja skrbna je in dobra mati; kar ji daš, stotero ti povrne — ali treba težko je dajati. Albin Kunigunda Evzebij Janez od Boga 40 mučencev & miom 9 10 Gregor Matilda Jedert Edvard A ▲ A A 11 12 13 14 Jožef A £ A A A 16 17 18 19 20 Benedikt Mar. oznanjenje Rupert šk. Janez Kap. Velika noč lil/ 21 22 23 24 B-rg-TTS A A A A 25 26 27 28 A A ^ 29 30 31 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 N P T S Č P S N Albin (Belko), šk.; Belin t kv.; Simplicij, p.; Milena 3. postna; Kunigunda, ces. Kazimir, spoz. Janez Jožef od križa Evzebij; Danica Tomaž Akvinski, c. uč. Janez od Boga, sp.; Bodin Frančiška Rim.; Danimir 4. postna (sredpostna); 40 muč. Sofronij, šk.; Heraklij Gregor I., p.; Božana Rozina, vd.; Teodora, muč. Matilda; Desimir Klemen; M. D., sp. Hilarij, m.; Ljubislava Tiha ned.; Jedert, dev. Edvard; Ciril, c. uč. Jožef, ženin M. D. Aleksandra, muč.; Evgenij Benedikt, op. Oktavi jan; Lea Jožef Oriol; Oton Cvetna ned.; Gabrijel, nadang. Mari'jino oznanjenje Emanuel, muč.; Dizma; Srdan Rupert, šk.; Janez Dam., c. uč. t Vel, č.; Janez Kap. t Vel. p.; Sikst, p. t Vel. s.; Herman; Radivoj Velika noč; Albert, šk. Beležke. Dan je dolg od llh 2' do 12h 47'. Dan zraste za lh 45'. Solnee stopi v znamenje ovna dne 21. ob 3h 35’. Začetek pomladi. Zadnji krajec dne 3. ob 12h 9'. ^ Mlaj dne 11. ob 9h 37'. ) Prvi krajec dne 18. ob 8h 42'. (5^ Ščip dne 25. ob 8h 46'. HALI TPAVEll V prožnem, loku se vihti desnica: T>aj nam, o6e, naš vsakdanji kruh; ^ v bajti čaka nanj otrok kopica q in spet nova pride k nam sestrica Hugon IU Rihard Vincencij Fer. Viljem, op. Albert Viktor Justin Helena Rudolf Ema AAA^AAAAAA 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Simeon Adalbert m Marko Peregrin ±AAAA A. A&AA 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 1 P Vel. poned.; Hugon Beležke. 2 T Frančišek Pavl.; Gojmir 3 S Rihard, šk. 4 č Izidor, šk.; Dušica 5 p Vincencij Fer.; Irena 6 s Viljem, ap.; Sikst, p. 7 N 1. povel. (bela); Helena, kr. 8 P Albert, šk. 9 T Marija Kleofova 10 S Ezekijel, pr. 11 Č Lev L, p.; Rada 12 p Viktor; Juliji., p. 13 s Hermenegild, m.; Milutina 14 N 2. povel.; Justin 15 P Helena, kr.; Teodor, m. 16 T Benedikt; Turibij 17 S Rudolf, m. 18 Č Apolonij, m.; Graclislava 19 p Ema, vd.; Leo IX., p. 20 s Sulpicij; Neža, Mont. 21 N 3. povel.; Simeon 22 P Soter in Kajetan Dan je dolg od 12h 50' do l#h 29'. 23 T Adalbert; (Vojteh) Dan zraste za lh 39'. 24 25 S Č Jurij, m.; Marko, ev.; Tugo mir Solnce stopi v znamenje bika dne 20. ob 15h 11'. 26 P Klet in Marcelin Zadnji krajec dne 2. ob 8h 59'. 27 S Peregrin, duh.; Peter K. Mlaj dne 9. ob 21h 33'. 28 N 4. povel.; Ivan Ev. pr. lat. vr. 29 P Robert, op.; Peter, m. ^ Prvi krajec dne 16. ob 15L 9'. 30 T Katarina Sienska, d.; Samorad Ščip dne 23. ob 22h 47'. VELIKI TRAVEn Miki Spominčice že sanjajo kraj brega, pesem slavca se v večer preliva, vsa skrivnostna, sladka, zapeljiva . če ni še slajša — fantova prisega. Filip in Jakob Najdenje sv. križa Florjan Stanislav Vnebohod A A 9 10 Antonin Servacij Izidor Janez Nep. Binkošti 13 15 £ A A A A 12 13 14 15 16 ________ 16 19 A A & A 17 18 19 20 21 22 Urban Magdalena Sv. Resnje Telo Angela Mer. A A A 23 24 25 26 27 A A A A 28 29 30 31 1 S Filip in Jakob, ml. ap. 2 Č Atanazij, šk.; Živana 3 P Najdenje sv. križa 4 S Florijan; Cvetko 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 ir p T P S ir 19 20 21 22 23 24 25 •sr 27 28 29 30 31 P T S Č P S TT P T S v C P S IT P T S c 5. povel.; Servacij, šk. Benedikta; Janez Ev. Stanislav, šk. m. Prikazen sv. Mihaela Kristusov Vnebohod Izidor; Antonin, šk. Frančišek; Mamert 6. povel.; Pankracij, m. Servacij, m. Bonifacij, šk. Izidor; Zofija Janez Nepomuk, muč. Pashal, sp. Erik, kr.; Venancij Binkošti (Duhovo) Bink. poned.; Avguštin, šk. Feliks (Srečko), sp. Julija, Emil Deziderij, šk. Mar. Dev., pom. kr.; Cveta Urban I., p. 1. pobink.; Sv. Trojica Janez, p.; Beda Čast. Avguštin, šk. Magdalena, p. Telovo; Robert; Lukrecija Angela, Mer, d. Beležke. Dan je dolg od 14h 32' do 15h 47'. Dan zraste za lh 15'. Solnce stopi v znamenje dvojčkov dne 21. ob 14h 48'. Zadnji krajec dne 2. ob 2h 26'. ^ Mlaj dne 9. ob 7h 7'. ) Prvi krajec dne 15. ob 21h 56'. Ščip dne 23. ob 13h 50'. Zadnji krajec dne 31. ob 17h 13'. ROZniK junij Kam pa s panji v mlado zarjo, mož? J$j, s čebelami na letovanje, ^ treba pašo bo dobiti zanje. Dal obilne jim, svetnik Ambrož! Klotilda Bonifacij Norbert * Ant. Pad. Medard Felicijan in Primož vjiiv * 9 10 Vid Gervazij in Protazij Alojzij ▲ ▲ ▲ ▲ ▲ 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Ahac Janez Krstnik Ladislav Vidov dan 1389 Peter in Pavel AA£AAAAAA& 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 fkv.; Fortunat; Radovan N 2. pobink.; Marjeta, kr. Klotilda, kr. Kvirin; Frančišek Kar. Bonifacij, šk. m.; Valerija Norbert; Milutin Medard, šk. Medard 3. pobink.; Felicijan in Primož Marjeta, kr. Barnaba, ap. Janez Fakund, spoz. Anton Padovanski, sp. Bazilij, čr. uč. Vid in tovariši, muč.; Srce jez. 4. pobink.; Janez Krstnik Adolf, šk. Efrem Sirski, c. uč. Gervazij in Protozij Silverij, p.; Milava Alojzij (Slavko), sp.; Vekoslav Ahac, m.; Pavlin; Miloš 5. pobink.; Teobald, pušč. Janez Krstnik Prosper; Viljem, op. Rudolf, šk.; Janez in Pavel Ladislav; Hema, vd. Vidov dan; Zorana Peter in Pavel,'ap. 6. pobink.; Elizabeta, kr. (Špela) Beležke. Dan je dolg od 15h 48' do 16h 2'. Dan zraste do 20. za 18' in se potem skrči do 30. za 4'. Solnce stopi v znamenje raka dne 21. ob 23h 1'. Začetek poletja. Mlaj dne 7. ob 14h 56'. ^ Prvi krajec dne 14. ob 6h 15'. Ščip dne 22. ob 5h 15'. Zadnji krajec dne 30. ob 4h 54’. •' '£$ in ALI 5RPAI1 JULIJ Zlatolasa, polna je pšenica, rdečelična, brhka je šenjica, koscu v soln.cn kosa se blešči, škrjanček poje himno dobrih dni. Obiskovanje M. D. Urh Ciril in Metod Vilibald Elizabeta (S) M oh. m Fort. Marjeta Vincenc Pavl & Magdalena Apolinarij Jakob Ana 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 1 P Teobald, pušč. Beležke. 2 T Obisk. Mar. Dev. 3 S Levil., p. 4 Č Urh, šk.; Berta, dev. 5 P Ciril in Metod, šk., slov. ap. 6 S Izaija, pr.; Bogomila 7 N 7. pobink.: Vilibald, šk. 8 P Elizabeta (Špela), kr. 9 T Veronika Jul., dev. 10 S Amalija, d.; Ljubica 11 e Pij I., p.; Olga 12 p Mohor in Fortunat 13 s Marjeta, d. m.; Dragan 14 N 8. pobink.; Marija Magdalena 15 P Vladimir, kralj 16 T Dev. Mar. Karmelska; Bogdan 17 S Aleš, sp. 18 C Miroslav (Friderik) 19 p Vincenc Pavlanski; Avrelija 20 s Elija, pr.; Margareta, dev. 21 N 9. pobink.; Marta, d. Dan je dolg od I6h 2' do 15h 6'. 22 P Magdalena, spok. Dan se skrči za 56'. 23 T Apolinarij, šk. Solnce stopi v znamenje leva dne 30. 24 25 S e Kristina, dev. Jakob (Radoslav) ob 9h 54’. Začetek pasjih dni. 26 p Ana, mati Mar. Dev.; Jana ^ Mlaj dne 6. ob 2ih 47'. 27 s Natalija (Božena), m. ^ Prvi krajec dne 15. ob 1711 5’. 28 N 10. pobink.; Mar. Dev. Snežnica 29 P Marta, dev. Ščip dne 21. ob 20h 21'. 30 T Abdon in Senen, m. Zadnji krajec dne 29. ob 13h 56'. 31 S Ignacij (Ognjeslav) SP VELIKI Trudno, zlato klasje je požeto in v bahave, težke snope speto. Zdaj se cepec v pesem bo pognal, za življenje naše bo koval. Petra vezi Alfonz Lig. Dominik Marija Snežnica Lovrenc Klara Veliki Šmaren Rok Bernard Ivana Fr. Š. & A A ▲ A A A "<*> A A 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Timotej, muč. Filip Benicij Jernej Avguštin Obgl. Janeza 22 23 24 28 29 A ▲ ▲ 1. ▲ ▲ ▲ ▲ A ▲ 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 1 Č Vezi Petra, ap. Beležke. 2 P Porciunkula; Alfonz; Lig 3 S Najdenje sv. Štefana 4 N 11. pobink.; Dominik, spoz. 5 P Marija Snežnica; Ožbolt, kr. m. 6 T Sprem. Gospodovo 7 S Kajetan, sp.; Donat 8 Č Cirijak in tov. m. 9 p Afra, m.; Roman, m. 10 s Lovrenc, m.; Juriča 11 N 12. pobink.; Ludovik T., šk. 12 P Klara, dev.; Hilarija, m. 13 T Kasijan in Hipolit, m. 14 S Anastazija, dev . 15 Č Vnebovz. Mar. Dev. (Vel. Gosp.) 16 p Rok, sp. 17 s Emilija (Milica) 18 N 13. pobink.; Cefirin I., p. 19 20 P rp Ludovik, kr. Bernard, opat. 1 21 S Ivana Fr. Šantalska Dan je dolg od 15h 3' do 1311 30'. 22 č Timotej, m. Dan se skrči za lh 33'. 23 p Filip Benicij (Zdenko) Solnce stopi v znamenje device dne 23. 24 s Jernej, ap.; Borivoj ob 16h 42'. Konec pasjih dni. 25 N 14. pobink.; Štefan, kr. 26 P Zefirin I., pap. Mlaj dne 5. ob 4h 40'. 27 T Josip Kalasan, sp. ) Prvi krajec dne 12. ob 7h 1'. 28 S Avguštin 29 Č Obglav. Janeza Krstnika Ščip dne 20. ob 10h 42'. 30 P Roža Limanska, d.; Milka Zadnji krajec dne 27. ob 21h 2'. 31 S Rajmund (Rajko), spoz. Ded starina drevje je sadil, cepil, čakal, a sadu ni vžil .. . Glej ga, svoji ded vnuk njegov težko nosi sadni blagoslov. Egidij Rozalija Regina Rojstvo M. D. Nikolaj Tol. &AAAAAA^AA 123456789 10 Evstahij Notburga Pov. sv. Križa Ljudmila Ime Marijino 12 13 14 16 20 Matevž Emeran Kozma in Damijan Mihael Hijeronim A & 21 22 22 27 29 30 23 24 25 26 27 28 29 30 1 N 15. pohink.; Egidij; Peter KI. 2 P Štefan, kr.; Antonin 3 T Doroteja, d. m. 4 S Rozalija 5 .C Lovrencij Just., šk. 6 p Caharija, pr. 7 s Regina; Bronislava, m. 8 N Rojstvo Mar. Dev. (Mala Gosp.) 9 P Peter Klaver, spoz. 10 T Nikolaj Toledski, sp. 11 S Erna, d.; Prot in Hiacint 12 Č Ime Mari jino; Gvido, spoz. 13 P Notburga, dev. 14 S Povišanje sv. Križa 15 N 17. pobink.: Tekla, d. m. 16 p Ljudmila, vd. 17 T Hildegarda, ap.; Lambert, šk. 18 S tkv.; Irena, muč. 19 Č Januvarij, m. 20 p tkv.; Evstahij, m.; Morana 21 s f kv.; Matevž, ap. in ev. 22 N 18. pobink.; Emeran (Jerko) 23 p Tekla, muc.; Linus, p. 24 T Rupert; Mar. Dev., rešen. ujet. 25 S Kamil in tov., muč. 26 Č Ciprijan in Justina 27 p Kozma in Damijan 28 s Venčeslav, kr. 29 N 19. pobink.; Mihael, arh. 30 p Hijeronim, e. uč. Beležke. Dan je dolg od 13h 26' do llh 46'. Dan se skrči za lh 40'. Solnce stopi v znamenje tehtnice dne 23. ob 13h 53'. Začetek jeseni. Mlaj dne 3. ob 12h 48’. ) Prvi krajec dne 10. ob 23h 57'. Ščip dne 19. ob 0h 16'. Zadji krajec dne 26. ob 3h 7'. Solnce v gorice razsipa zlata, grozdje se s trte prepolne smehlja. Čriček o vinski dobroti drobi, kdor ne verjameš mu, vina ne pij! Remigij Frančišek Ser. Roženvenska Brigita *•*k ±9' 25 P Krizant in Darija mJ, OD mu *T£- . 26 S Amand; Evarist, p. m. ^ Mlaj dne 2. ob 25h 19”. 27 N 23. pobink.; Zahvalna; Karel B. ) Prvi krajec dne 10. ob 19b 5\ 28 p Simon in Juda, ap. a 29 T Narcis; Ida Ščip dne 18. ob 15h 6'. 30 S Alfonz Rodriguez, spoz. Zadnji krajec dne 25. ob 911 21'. 31 Č Volbenk, šk.; Srečko 1 Tu našli so poslednji mirni dom, v naročju matere jim je topič. Kako so srečni, da nič več za naše težke boje ne vedo. r---------------- Vsi svetniki ,<4 ' M & 'S O N u 0) JZ iu ® eč ^ 0J £ -¥ ° -2 - ^ c CŽ d ~ > £ s, š « s c6 q. C ^ oT S o .7=, * * •S G ce c a O .£7 co Pi K P* do 20 itd. 20 g g 300 par „ 450 „ „ 600 „ >u „ 750 „ ., za vsakih 150 par več. 40 60 80 navadne 150 par z odgov. 300 „ do 50 g 50 par „ 1(0„ 100 „ 150,. 150 „ „ 200 „ 200 „ itd., za vsakih 50 g 50 par več. do 1000 g 50 par „ 2000 „ 100 „ „ 3000 „150 „ O ' \o o a — a. a O. 4) o, a •ofi S a o-® S n 3 C u PL, p* rt ^ N O j, ie « 'm oo .5 . . . S« O ~ “■•‘c CO O CO vO’o ° o a. d o • o M * M ’ Q •S a a >0 a o * 2 £ 2 a, .2"1 Z M Ph W Za tiskovine v republiko Češkoslovaško velja pristojbenik za tuzemstvo. Vrsta pošiljk pristojbine redne slučajne pristojbine redne slučajne Vzorci brez vrednosti. Največja teža 500 g. Razsežnost 30 X 20 X 10 cm, v obliki zvitka 15 X 15 cm. Zaviti morajo biti tako, da se vsebina lahko pregleda. do 100 g 50 par „ 150 „ 75 „ „ 200,, 100 „ „ 250,, 125 „ itd., za vsakih 50 g' 25 par več. Poslovni papirji. Največja teža 2 kg. Razsežnost v ploščatem ovitku 45 X 45 cm, v obliki zvitka 10 X 75 cm. Za poslovne papirje se smatrajo spisi in listine, ki so docela ali deloma pisani ali risani z roko in nimajo značaja osebnih dopisov, n. pr. pravdni spisi, tovorni listi, nakladnice, računi, poslovni papirji zavarovalnic, rokopisne partiture, delavske knjižice itd. Pošiljajo se odprti. do 200 g 100 par „ 250 „ 125 „ „ 300,, 150 „ „ 350,, 175 „ „ 400 „ 200 „ itd., za vsakih 50 g 25 par več. Mešane pošiljke. Tiskovine (razen tiskovin za slepce), vzorci in poslovni papirji od istega pošiljatelja na istega naslovnika se lahko skupaj zavijajo in odpošiljajo. Največja teža 2 kg. Vzorec v tako mešani pošiljki ne sme biti težji od 500 g. kakor za vzorce; če so pa poslovni papirji vmes, kakor za poslovne papirje. a O 5 s m to n .c a š •-> • 0..“ “ .30 ^ O. ■a ° ‘ g O D. • o CŽ >o — 'O "S 3 X O a a Ctj 3 a si a _ N 4) >N a 5 M«© S o v o« i~> O„ U N O* >o C 05 S a a CC rC ° O-.£• §\2 u M E Pk K Oi .3.5 >a> O g..s % « a> >q j; cs O-—« - o. do 100 g 100 par >, 150 „ 150 „ „ 200,, 200 „ » 250,, 250 „ itd., za vsakih 50 g 50 par več. Razsežnost: 45X20X10 V zvitku: 45X15. do 300 g 300 par „ 350,, 350 „ „ 400400 „ » 450 „ 450 „ itd., za vsakih 50 g 50 par več. kakor za vaorce; če so pa poslovni papirji vmes, kakor za poslovne papirje. * Za tiskovine v republiko Češkoslovaško velja pristojbenik za tuzemstvo. S '»o-® c • - o * 5 • ® j* o 2 . ° ► o S .► a a o, •'ŠFS “ n • Es 5 - g, - • * N O $ ■ • « s. S -O- o °; is s « a. jtS -------------S © c J5 - . .. cc co «c to i * . -S CJj Z-*"* . t-. X o o CK p p* & Opombe: Pisemske pristojbine za izterjavanje denarnih zneskov do 5000 dinarjev. a) Odkupne pošiljke. — b) Poštni nalogi. Odkupne pošiljke: Pristojbine pri predaji: 1.) kakor za priporočene pošiljke brez odkupnine; 2.) pristojbina za pokaz 50 par. — Dovoljene so samo priporočene pisemske pošiljke. Pristojbine pri izdaji: Od izterjane odkupnine se odbije na-kazniua za dotični znesek, cena nakaznične golice in eventualna izplačnina do 50 Din 50 par, do 1000 Din 100 par. do 5000 Din 200 par, ako sprejemna pošta pošiljke (naslovna pošta odkupne nakaznice) nakaznice izplačuje na domu. Poštni nalogi: 1.) Pristojbine pri predaji: za pismo s poštnim nalogom pristojbina za priporočeno pismo in pristojbina za pokaz 50 par; 2.) pristojbine pri izdaji: kakor pri odkupnih pisemskih pošiljkah in eventualna finančna kolkovina. Pisemske pošiljke se ekspresno dostavljajo le v kraju, kjer je pošta, odkupne pošiljke in poštni nalogi pa se dostavljajo ekspresno samo tam, kjer izplačuje pošta nakaznice na domu, sicer se samo obveste. Ekspresno se dostavlja, oziroma obvešča samo med 6. in 21. uro, če je pa pošiljka odkupna, samo med uradnimi urami. Predalnina: zi, navadne in priporočene pisemske pošiljke za predal brez ključa po 10 Din, s ključem po 15 Din na mesec. — Za po- šiljanje za naslovnikom ali za vračanje pisemskih pošiljk se ne zaračunava nobena pristojbina. Kot p o r t o se zaračuni dvakratni manjkajoči del franka. Pisemske pošiljke pod tek. Št. 3 do 7 se morajo oddajati VBaj deloma frankirane, sicer se sploh ne odpravijo, v prometu •/, inozemstvom pa morajo biti popolnoma frankirane. Poštni nalogi v prometu z inozemstvom še niso uvedeni, odkupne pošiljke pa v prometu z Avstrijo, Nemčijo in Švico. Pristojbina kakor za priporočeno pošiljko v inozemstvo in še 1 Din posebne pristojbine. Iz inozemstva došli «listi za odgovor* se zamenjavajo za znamko 300 par (pred potekom šestih mesecev). Za nefrankirane ali premalo frankirane pismene pošiljke iz inozemstva plača naslovnik dvojno manjkajočo pristojbino, a najmanj 100 par. Za pravilno frankirane pisemske pošiljke, ki se pošljejo za naslovnikom iz notranjosti kake države v drugo državo (inozemstvo), se plača samo čista razlika med tuzemsko in inozemsko pristojbino. Kazen za poštno-dohodarstveni prestopek znaša lOkratni znesek predpisane pristojbine. Poštna pooblastila: Za poštna pooblastila se plača razen kolkovine za prošnjo po tarifni postavki 1. zakona o taksah (sedaj 5 Din) in razen kolkovine po tarifni postavki 16. zakona o taksah (10 Din) še poštna pristojbina za hranitev, ki znaša za pooblastila, ki veljajo samo za enkrat ali za dobo do 15 dni, 50 par, za pooblastila, ki veljajo za več ko 15 dni, pa 2 Din za vsako koledarsko leto. Nakaznice (samo za tuzemstvo). Navadne do 5000 Din. Navadne pristojbine: Nakazmina za znesek do 25 Din . . . 100 par 1000 Din . , , . 500 par 50 „ . . . 150 „ 2000 „ . , . . 600 )) 100 „ . . . 200 „ 3000 „ . , . . 700 M 300 „ . . . 300 „ 4000 „ . , . . 800 »» 500 „ . . . 400 „ 5000 „ . . . . 1000 » Slučajne pristojbine: Izplačnina | do 50 Din , , 50 par „ 1000 „ i) 5000 „ „ Ekspresnina Din Poizvednica Izplačilno potrdilo | P” predaji . . , , . 3 . . 6 >> * » .... f] Preklic nakaznice, izprememba naslova: (Za tako zahtevo se plača pristojbina za priporočeno pismo, eventualno tudi še za brzojavko.) Opomb;*: I z p 1 a 5 n i n o je treba plačati samo za navadne nakaznice, ki gredo v kraj, kjer pošta izplačuje na domu. Izplačnine proste so nakaznice, ki so naslovljene poste restantc ali na vojake, in nakaznice, ki so prenakazane na poštno hranilnico. Za ekspresne nakaznice se ne plača nobene izplačnine. Pošte, ki izplačujejo na domu, morajo po posebnem slu dostavljati tudi ekspresne nakazniške zneske, druge pošte pa samo obvestilo. Ekspresne nakaznice dostavlja, oziroma obvešča sel samo med uradnimi urami. Ce se izvirna nakaznica izgubi, uniči ali pri prejemniku, oziroma (vrnjena nakaznica) pri pošiljatelju poškoduje, se plača za napravo izplačilnega pooblastila (dvojnika nakaznice) razen pristojbin za prošnjo (v kolkih) še 4 Din v poštnih znamkah. Iste pristojbine se plačajo tudi za podaljšanje roka za izplačilo privatnih nakaznic. Za pošiljanje za naslovnikom ali za vračanje nakaznic se ne zaračunava nobena pristojbina. Predalnina za nakaznice znaša v krajih, kjer se izplačujejo zneski na domu, 15 Din na mesec. Brzojavne do 5000 Din. Pristojbine: a) nakaznina kakor pri navadnih nakaznicah (izplačnine ni nobene); b) brzojavna pristojbina; c) ekspresnina 3 Din, tudi tedaj, če gre brzojavna nakaznica v kraj, kjer ni pošte. Opomba: Brzojavna nakaznica se lahko pošlje tudi v kraj, kjer ni pošte, oziroma brzojava. Ce v naslovnem kraju ni brzojava, ampak samo pošta, pošlje zadnji brzojavni urad brzojavno nakaznico pošti kot ekspresno priporočeno pismo. Ce pa gre brzojavna nakaznica v kraj, kjer ni pošte, se ne dostavi, oziroma ne obvesti po posebnem slu, ampak tako, kakor vse druge poštne pošiljke. Pristojbine se plačajo pri predaji. Vrednostna pisma (lettres de valeur) za inozemstvo. Promet z vrednostnimi pismi je dovoljen za sedaj z Albanijo, Avstrijo, Belgijo, Brazilijo, Bolgarijo, s Češkoslovaško, z Egiptom, s Francijo, s svobodnim mestom Gdansk, z Grčijo, Italijo, Madžarsko, Nemčijo, s Poljsko, z Rumunijo, s Švedsko, Švico, Turčijo, z Veliko Britanijo. Estonijo, s Finsko, Holandsko, z Islandom, Japonsko, Letonijo, Litvo, Luksemburgom, Marokom, Norveško, s Palestino, Portugalsko, Saro, Sirijo-Libanom, Španijo, Tunisom in z belgijskim Kongom. Teža 2 kg, vrednost 3000 Din. Pristojbina kakor za priporočene pošiljke iste teže in vrednostna pristojbina 5 Din. Opomba: Pošiljatelj mora izpolniti pri predaji brezplačni obrazec «Jamstvo pošiljatelja*, v katerem izjavlja, da v pismu ni večje vrednosti od 3000 Din, in da jamči za vse posledice napačne vrednostne napovedi. — Vrednost je treba označiti razen v dinarski veljavi tudi v frankih in centimih po relaciji (bed.%j 1: 12). Vrednostna (denarna) pisma za tuzemstvo. Pristojbina težna vrednostna do- stavnina ob- vestnina do g par do Din par 20 40 60 80 itd., kih 50 p< 400 450 500 550 ;a vsa-20 g ir več. 100 500 1000 5000 potem p vsakih 10 ali del te nosti š 100 p 100 200 500 1000 a za 00 Din vred-e po ar. Ce je naslovljeno pismo v kraj, kjer je pošta co in dostavlja pošta y vrednostna pisma na g* dom Če je naslovljeno g pismo v kraj, kjer ^ ni pošte. Ekspresnina 3 Din. Pristojbina za pokaz 50 par, če je pismo obremenjeno z odkupnino. Povratnica ob predaji 3 Din, po predaji 6 Din. Poizvednica 3 Din. Za preklic pisma, za izpremembo naslova in za znižanje ali črtanje odkupnine se plača pristojbina za priporočeno pismo in eventualno tudi za brzojavko. Opombe: Teža 2 kg, vrednost neomejena. Sprejemajo se samo zaprta pisma. Ekspresno denarno pismo se dostavlja po posebnem slu le tedaj, če naslovna pošta poštne nakaznice izplačuje na domu, sicer se dostavi samo obvestilo. Ekspresno denarno pismo z označeno vrednostjo preko 250 Din se nikdar ne dostavi po posebnem slu, ampak se samo obvesti. Prejemnik obvestila o taki pošiljki pa sme zahtevati, da se mu obveščeno pismo dostavi pri naslednjem rednem obhodu, če se take pošiljke sploh dostavljajo na dom (v ljubljanskem področju pošte Ljubljana I, Maribor I in Celje) in če plača dostavnino. — Ekspresno se denarna pisma dostavljajo ali obveščajo samo od 6. do 21. ure, če je pa pismo odkupno, samo med uradnimi urami. — Za ekspresno denarno pismo se ne plača niti dostavnina niti obvestnina. Pri odkupnih denarnih pismih odbije naslovna pošta od izterjane odkupnine nakaznino za dotični znesek, ceno nakazniške golice in, če treba, tudi izplačnino, ako se odkupna nakaznica izplača na domu. Ce se pošlje vrednostno pismo drugam ali pa vrne sprejem ni pošti, se zaračuni samo dostavnina ali obvestnina. Za denarne pošiljke (pošiljke z denarjem ali vrednostnimi papirji), ki so zavite v obliki paketa in katerih vrednost m presega 5000 Din, je težna in vrednostna pristojbina ista kaker pri paketih; če je pa vrednost večja od 5000 Din, se plača za vsakih 1000 Din ali del tega zneska še po 1 Din. Za denarna pisma, naslovljena poste restante ali na vojake, se ne plača dostavnina, ampak samo obvestnina. Vrednostne škatle (boites avec valeur declaree) za inozemstvo. Promet je dovoljen z Albanijo, Alžirjem, Avstrijo, Belgijo, Bolgarijo, s Češkoslovaško, Čile, z Dansko. Egiptom, Estonijo, Etijopijo, s Francijo, Holandijo, z Irsko, Italijo, Japonsko, s Kitajsko, Kongom, z Luksemburgom, Madžarsko, Marokom, Nemčijo, s Portugalsko, Švedsko, Švico, Tunisom, Turčijo, * Veliko Britanijo in kolonijami. Teža 1 kg, vrednost neomejena. Pristojbine: a) težna pristojbina za vsakih 50 gramov po 2 Din, najmanj pa 10 Din; b) priporočnina 3 Din; c) vrednostna pristojbina za vsakih 300 frg (3600 dinarjev) ali del tega zneska po 5 Din. Opomba: Z» iivoz nakitov, dragocenih predmetov, ilata, srebra, dragega kamenja in kovanega denarja je potrebno dovoljenje generalne direkcije carin v Beogradu. Paketi za tuzemstvo. t o j b i n e težna do kg | Din vrednostna do Din par do- stavnina ob- vestnina nakaznina za odkupnino par izplačnina za odkupnino par 1 5 10 15 50 6 10 20 30 40 100 500 1000 5000 100 200 500 1000 Za ločenko (t j. obsežne šl paket ali paket,ki zahteva večjo opreznost) Be plača dvakratna težna pristojbina. potem pa za vsakih 1000 Din ali del te vrednosti še po 100 par. 5 Din •f d a 4) -*_> ••—i >W "T . G* ° rt C O. 0-5 g g.*o- oXS c 'K »« £ ’ 2 - C. « 2 4> g •r-, ~ >0 C- 50 par do 25 Din 50 „ O t-. *Q St d O. 100 300 500 1000 2000 3000 4000 5000 100 150 200 300 400 500 600 700 800 1000 do 50 Din 1000 „ n 5000 „ 50 100 200 Povratnica po predaji 6 Din. — Poizvednica. Ekspresnina 6 Din. — Povratnica ob predaji 3 Din. 3 Din. — Za preklic paketa, za izpremembo naslova in za znižanje ali črtanje odkupnine se plača pristojbina za priporočeno pismo in eventualno tudi za brzojavko. Opombe: Največja teža 20 kg, Za pakete, ki so naslovljeni poste restante ali na vojake, se plača vedno samo obvestnina. Za vse druge pakete, tudi za tiste, ki so naslovljeni na imetnike predalov, se mora plačati dostavama, oziroma obvestnina. Za ekspresni paket se ne plača niti dostavnina niti obvestnina. Paketi se ekspresno dostavljajo samo v krajih, kjer je pošta. Ekspresne odkupne pakete dostavljajo po posebnem slu samo pošte, ki nakazniške zneske izplačujejo na domu, druge jih samo obveščajo. Ekspresni paketi, katerih teža presega 5 kg, se nikdar ne dostavijo po posebnem slu, ampak se samo obveščajo. Prejemnik obvestila o takem paketu pa sme zahtevati, da se mu paket dostavi pri naslednjem rednem obhodu, če se take pošiljke sploh dostavljajo na dom (v ljubljanskem področju pošte Ljubljana I, Maribor 1 in Celje) in če plača do-stavnino. — Ekspresno se dostavlja, oziroma obvešča samo med 6. in 21. uro, ekspresne pakete z odkupnino pa dostavlja poseben sel le med uradnimi urami. Za paket z odkupnino se plača ob predaji tudi še nakaznina ndkupni znesek in, če treba, tudi izplačnina, ako sprejemna Paketi za inozemstvo. V katere države in do katere teže se pošiljajo paketi v inozemstvo in kakšne so pristojbine, se lahko poizve na vsaki pošti. Vsaka pošiljka mora biti frankirana že pri predaji. Izvozne pošiljke se lahko predajajo na vseh poštah. V krajih, kjer so carinarnice, skrbe za ocarinjenje pošiljatelji sami, ki potem pošti predajajo že ocarinjene in plombirane pošiljke. Kjer ni carinarnic, sprejemajo izvozne pakete ondotne pošte in jih odpravljajo na najbližjo pošto, kjer je carinarnica. — Za izvoz poštnopaketnih pošiljk se zahteva, zavarovanje valute za tisto blago, ki presega vrednost 1000 Din in ki se pošilja v poštnih paketih v inozemstvo. Ako se pošiljajo v paketih manjše količine živil, je treba za oproščenje od zavarovanja valute posebnega dovoljenja od generalnega inšpektorata carine. Predpisano potrdilo, oziroma dovoljenje si morajo preskrbeti pošiljatelji sami. Zavoj izvoznih paketov naj bo iz močne lepenke, zavite v platno (če mogoče voščeno), ali pa iz močnih lesenih ali pločevinastih zabojev. Naslov naj bo napisan na pošiljki sami, a ne s svinčnikom. Vrednost mora biti označena v frankih z besedami in številkami. vrednost neomejena, pošta paketa (naslovna pošta odkupne nakaznice) izplačuje nakaznice na domu. Tudi te pristojbine se nalepljajo v znamkah na spremnico. Pristojbina za pokaz se pri odkupnih paketih nt plačuje, a od izterjane odkupnine se nikakršne pristojbine ne odbijajo. Predalnina za pakete znaša v krajih, kjer se paketi dostavljajo, po 15 Din na mesec. Obvestilo o nedostavljivem paketu se izroči zaprto pošiljatelju, ki plača zanj 50 par. Ležnina za pakete znaša 100. par za vsak dan, za katerega se ležnina zaračunava. Za pošiljanje paketov za naslovnikom in za vračanje paketov se zaračunava težna pristojbina, vrednostna pristojbina (č« je vrednost označena) in dostavnina, oziroma obvestnina. Glede paketov z denarjem in vrednostnimi papirji glej opombo k pregledu pristojbin za vrednostna pisma. Odkupni zneski preko 1000 do 5000 Din se izplačujejo na domu samo v ožjem (krajevnem) dostavnem okraju pošte. Stvar pošiljatelja je, da poizve, ali je uvoz predmetov ▼ naslovno državo dovoljen ali ne. Pošiljatelj mora na spremnici označiti, kaj naj se ■ paketom zgodi, ako bi se naslovniku ne mogel izročiti. V prometu z Avstrijo, Nemčijo in s Švico sp dovoljeni tud! odkupni paketi. Izka/nica o istovetnosti (identiteti) je veljavna tri leta in stane 10 Din. Čekovne položnice. Pristojbine: 1.) za zasebna sporočila na drugi strani (hrbtu) položnice 50 par; 2.) za prejemno potrdilo, ki ga plačnik davka zahteva, 50 ali pa '100 par, kakor pač želi, da dobi to potrdilo po dopisnici ali v pismu. Za čekovne nakaznice plača naslovnik izplačnino, če gredo v kraj, kjer jih pošta dostavlja na dom. Zaklenjene torbe. Prejemniki, ki ne stanujejo v kraju, kjer je pošta, lahko zahtevajo, da se jim navadne pisemske pošiljke in obvestila o drugih pošiljkah pošiljajo po lastnem slu ali po obstoječi poštni zvezi v zaklenjeni torbi, od katere se en ključ hrani na pošti. Torbo si mora prejemnik sam nabaviti. Pošta jo odpira in zapira. Za opravljanje tega dela se plača po 10 Din na mesec. Časniki in časopisi. Za vsak izvod časnikov in časopisov, ki jih oddajajo na pošto časopisna u p r a v n i š t v a, se plača od vsakih 100 g ali del te teže po 5 par, če ima vsak izvod svoj posebni naslov, če je pa naslov skupen, pa po 2 pari. Za časopisne priloge, ki so dovoljene do 30 g (za posamezno prilogo), se plača po 2 Din za vsakih 100 kosov, oziroma za del tega števila. Za vse časopise, dnevnike in nednevnike je uvedeno plačevanje poštnih pristojbin v gotovini. Časniki in časopisi, ki jih pošiljajo zasebniki, se morajo frankirati kot tiskovine po pristojbeniku za tiskovine. Prodajalci časopisov plačajo za časopise, ki jih vračajo peprodane upravništvom, po 2 pari za vsak izvod do 100 g teže. Za težje izvode se plača za vsakih nadaljnjih 100 g ali del te teže zopet po 2 pari. Najmanjša pristojbina takih pošiljk je 50 par, največja teža je dovoljena do 10 kg. Časopisi za inozemstvo se morajo frankirati s frankov-nimi znamkami po pristojbeniku za tiskovine. Za časnike in časopise, ki gredo v Alžir, Argentinijo, Avstrijo, Belgijo, Bolgarijo, Češkoslovaško, Francijo in kolonije, Grčijo, Letonijo, Luksemburg, Madžarsko, Maroko, Nemčijo, Paragvaj, Poljsko, Portugalsko in kolonije, Rumunijo, Rusijo, Saro, Sirijo-Liban, Španijo, Tunis in Urugvaj znaša pristojbina 25 par za vsakih 50 g ali del te teže. Kolki za listine. 1.) Listine o jamstvu in kavcijah 0-1 % polistinje-nega zneska. 2.) Zadolžnice in pobotnice 0-5 % polistinjenega zneska. 3.) Odstopnice 2 % polistinjenega zneska. 4.) Pogodbe....................................2 Din. 5.) Oporoke....................................3 „ 6.) Izpričevala...............................20 „ Mojstrsko izpričevalo......................60 „ Pomočniško izpričevalo......................5 „ Izpričevalo osnovnih šol..................5 „ Izpričevalo srednjih šol ... 5 in 10 „ Maturitetno izpričevalo....................30 „ 7.) Računi trgovcev in obrtnikov: a) do 100 Din..............................10 par, b) preko 100 Din......................... 20 „ 8.) Lepaki ............................. .... 10 „ 9.) Menice, tuzemske, se ne smejo kolkovati, temveč se morajo kupiti znesku primerne golice. 10.) Zastavne listine denarnih zavodov se morajo kolkovati. roma kolek za zastavne listine znaša: do !preko 300 Din 600 „ 1.200 „ 2.000 „ 3.200 „ 5.000 „ 6.800 „ 10.400 „ 14.000 ., 20.000 „ 300 Din 600 „ 1.200 „ 2.000 „ 3.200 „ 5.000 6.800 10.400 „ 14.000 ,. 20.000 „ 26.000 „ Din preko 26.000 Din do 32.000 Din . Din 52- 32.000 „ 38.000 „ . H 61— 38.000 ., 11 44.000 „ . 11 70— 44.000 „ 11 50.000 „ . 11 79— 50.000 „ 1» 60.000 „ . 11 94— 60.000 „ 11 70.000 „ . 11 109— 70.000 „ 80.000 „ . 124— 80.000 „ „ 90.000 „ . • 11 139— 90.000 „ 11 100.000 „ . 11 154— „ 100.000 „ 1* 125.000 „ . • 11 192— „ 125.01(0 „ 1 hO.OOO „ . 230 — „ 150.000 „ 11 175.000 „ . 11 268— „ 175.000 „ 1» 200.000 „ . • 11 306— „ 200.000 „ 11 250.000 „ . 11 382— „ 250.000 „ 11 300.000 „ . • 11 458— „ 300.000 „ 11 350.000 „ . • 11 534— „ 350.000 „ 400.000 „ . 610— „ 400.000 „ 11 500.000 „ . 11 760— preko 500.000 Din od vsakih 1000 D n še po 1 Din. Znesek izpod 1000 Din se jemlje za polnih 1000 Din. Koledar za leta 1801. do 1980. S tem koledarjem se more določiti, katerega dne v tednu se je izvršil ali se izvrši katerikoli dogodek iz let 1801. do 1980. B. MESECI A. LETNICE m s e m u « g £1 <2 Z. m 8 1 »Pril 1 '5* a 1 ftu.f I "a i ► M J 8 • a. : t, • o o M C h S E t/ ► o a i a • i 1801 1829 1857 1885 1925 1953 4 0 0 3 5 1 S 6 2 4 0 fr 2 30 58 86 26 54 5 1 1 4 6 2 4 0 3 5 1 3 3 31 59 87 27 55 6 2 2 5 0 3 5 1 4 S 2 4 4 32 60 88 28 56 0 3 4 u 2 5 0 S 6 1 4 C 5 33 61 89 1901 29 57 2 5 5 l 3 6 1 4 0 2 5 0 6 34 62 90 2 30 58 3 6 6 2 4 0 2 5 1 3 6 1 7 35 63 91 3 31 59 4 0 0 3 5 1 3 6 2 4 e 2 8 36 64 92 4 32 60 5 1 2 5 0 3 5 1 4 6 2 4 9 37 65 93 5 33 61 0 3 8 6 1 4 6 2 & 0 3 5 10 38 66 94 6 34 62 1 4 4 0 2 5 0 3 • 1 4 6 11 39 67 95 7 35 63 2 5 5 1 3 6 1 4 0 2 6 0 12 40 68 96 8 36 64 3 6 0 3 5 1 3 6 2 4 • 2 13 41 69 97 9 37 65 5 1 1 4 6 2 4 0 3 5 1 14 42 70 98 10 38 66 6 2 2 5 0 3 5 1 4 « 2 15 43 71 99 11 39 67 0 3 3 6 1 4 6 2 5 0 B 16 17 44 45 72 73 12 13 40 41 68 69 1 3 4 6 5 6 1 2 3 4 6 0 1 2 4 6 0 1 2 3 ft 6 18 46 74 14 42 70 4 0 0 3 5 1 3 6 2 4 0 19 47 75 15 43 71 5 1 1 4 6 2 4 0 3 5 1 20 48 76 16 44 72 6 2 3 6 1 4 6 2 5 0 9 21 49 77 1900 17 45 73 1 4 4 0 2 5 0 3 6 1 4 22 50 78 18 46 74 2 5 5 1 3 6 1 4 0 2 5 23 51 79 19 47 75 3 6 • 2 4 0 2 5 1 3 6 24 52 80 20 48 76 4 0 1 4 6 2 4 0 3 5 1 25 53 81 21 49 77 6 2 2 5 0 3 5 1 4 6 2 26 54 82 22 50 78 0 3 3 6 1 4 6 2 5 0 3 27 55 83 28 51 79 1 4 4 0 2 5 0 3 6 1 4 1828 1856 1884 1924 1952 1980 2 5 6 2 4 0 2 5 1 S 6 C. TEDNI i 8 15 22 29 36 nedela ponedeljek torek ozi- 2 3 9 10 16 17 23 24 30 31 37 0-60 4 U 18 25 32 saeda 5 12 19 26 33 četrtek 1-20 6 13 20 27 34 petek 2— 7 14 21 28 35 sobota 4-6-20 9-80 13-20 19— 25— 34— 43— Pojasnilo. Vprašanje: Prešeren je umrl 10. februarja 1849. Kateri dan t tednu? — Odgovor: V soboto. Rešitev: V razpredelnici A poiščeš letnico 1849. in greš na desno v razpredelnico B do februarja, kjer dobiš številko 4. Tej prišteješ številko mesečnega dneva, v našem primeru 10. Vsota 14 v razpredelnici C ti pokaže soboto. V. Vodnik je preminul 8. januarja 1819. 5-}-8 = 13, torej petok. Ivan Cankar se je rodil 10. maja 1876. l-f-10=ll, ▼ srede. ^pey ' . - ■ £#!# ■ Ivan Lah: GOSPOD Vroči junijski dnevi so se nagibali h koncu, ko se je po Gorjušah raznesla vest, da bodo gospod Balant odšli. Domači ljudje, ki so si šele pred tremi leti sezidali novo cerkev na Koprivniku in z nekakim ponosom gledali na domačo faro, so z žalostjo poslušali to novico in ugibali, zakaj mlademu gospodu ne ugaja pri njih in kaj ga vabi v mestne zidove. Posebno Ženskam je bilo žal, da bodo izgubile mladega pridigarja, ki jim je znal vsako nedeljo pripovedovati s prižnice tako lepe in zanimive reči, na delaven dan pa se je rad ustavil v kmečki hiši ali pri delavcih na polju in se je pogovarjal z ljudmi, kakor da je bil vzrastel med njimi. Pri takih prilikah je bil vesel in šaljiv in je rad govoril v njihovem gorjanskem jeziku. Videli so ga pogosto, kako je hodil po stezah okoli Gorjuš, se sklanjal in pobiral kamenje in cvetlice, kar bi se bilo zdelo čudno in nenavadno, ko bi ne bili vsi vedeli, da so gospod Balant učen mož, ki izdajajo pratiko in pišejo v njej o vremenu in letini, o drevju in sadju, o polju in njivah, poleg tega pa poznajo tudi rude in iščejo zlatih zakladov po bohinjskih gorah. Ni jim bilo nepoznano, da sta dobra znanca s samim baronom Zoisom, ki ga pozna ves Bohinj in vsa kranjska dežela. Tudi to so vedeli, da uživa njihov kaplan pri samem škofu visoko spoštovanje in da poznajo njegovo ime tudi po drugih farah, saj imajo pratiko povsod in ,v nji stoji jasno zapisano ime'V. Vodnik. Zato so bili domačini nemalo ponosni na svojega gospoda in so želeli, da bi še dolgo ostal med njimi. Pa ne samo zato. Z njm se je dalo govoriti o vsaki stvari brez zaprek in zadreg in ni bilo treba niti posebnih prošenj, ako je kdo iskal pri njem nasveta in pomoči. Starci in starke so se z njim pogovorili o starosti in bolezni, gospodarji o gospodarstvu in živini, gospodinje o otrocih in domačih skrbeh, dekleta o nageljnih in ženinih, fantje o lovu in gorah, pastirji o pesmih in čredah, otroci o knjigah in šoli. Kadar je šel skozi vas, so ga vsi pozdravljali s svojimi preprostimi pozdravi, ženske so mu poljubljale roko, otroci so ga gledali od daleč in hiteli k njemu, ako jih je povabil. Tako se je bil udomačil med njimi, da si niso mogli misliti svoje nove fare brez njega; saj je bil pri njih od začetka in zdelo se jim je, da je zanj vse lepo preskrbljeno. Toda stari možje so premislili to stvar od vseh strani in po svoji modrosti razsodili tako, da ni nič stalnega na stevu in da tudi gospod Balant ne more za večno ostati na Koprivniku. In razložili so ženskam, da učeni ljudje spadajo v mesto in da taki duhovniki ne ostanejo dolgo kmetih. Bog ve, kaj je še usojeno gospodu Balantu1; psznali so razna slavna imena škofov, proštov in kanonikov, ki so učili druge s svojo učenostjo. Kajti v Ljubljani so visoke šole, učijo se latinsko in nemško in mnogi se tudi na zvezde spoznajo: Zato je cesar Jožef razpustil samostane, ker tam niso študirali in zdaj, pravijo, bodo cesarske šole bolj stroge in učene. To BALANT. bodo prave črne šole, o katerih nihče prav za prav ne ve, česa se tam uče. Gospod so vse te šole napravili in vse kaže, kako .velika je njih učenost, ker bukve tiskajo. Kdo pa je prej znal kaj takega? Saj jih drugi komaj brati znajo. Tako so modrovali gorjanski možje in z velikim spoštovanjem gledali na gospoda Balanta. Gospod Balant pa se je poslavljal od svojega preljubega gorskega kraja. Ni mu bilo lahko slovo. Že prej so ga vabili v Idrijo, kjer bi mu bilo prijetno življenje sredi rudarjev in veselih ljudij. A ni hotel oditi iz svojega gorskega kraja. Ljubil je ta kraj in njegove ljudi. Zdelo se mu je, da se je odvadil mesta in gosposke družbe. «Za svoje delo potrebujem duševnega miru,> je pisal 10. septembra 1795. svojemu prijatelju Jožefu Pinhaku, direktorju bogoslovcev v Ljubljani, cmisel, da bom prestavljen, me obda vselej z nemirnimi skrbmi, ki mi seveda nič ne pomagajo, razven da vznemirjajo mojo domišljijo. Zato določam sledeče kot pravilo: v okraju štiri ure okoli Ljubljane, dobite zame, kar morete in za kar vas prosim; do tedaj pa mirno ostanem tu, ne da bi skušal priti kam drugam, in delam.» Ni maral za visoke službe. «Zdaj prepuščam vam in svojim drugim prijateljem,> je pisal, «skrb za vse drugo in ne želim nič drugega vedeti, kakor da bi nepričakovano čital dekret, da sem imenovan kot lokalni kaplan, kurat, beneficijat ali župnik, da bi imel pri tem le hrano in da bi bil sam svoj gospodar za svoje lastno delo.» To so bile njegove skromne želje in vse leto je poteklo v pričakovanju odgovora, kajti čutil je, da bi mu bilo lažje delati, če bi bil bližje onemu glavnemu mestu, kjer so bile šole in znanci, tiskarne in Zoisov dom. In vendar ga je .vznemirjala misel, da bo treba oditi iz teh lepih gorskih krajev, kjer ga je obdajal veličastni bohinjski svet, s svojimi vrhovi in gozdovi, pašniki in planinami, poln preprostih besed in domačih pesmi. In sredi tega sveta ga je vabila tiha misel na njo, ki je bila kakor pesem teh gor. Pojavila se je v njegovem življenju takoj prve dni, ko je prišel na Gorjuše. Bila je takrat šestnajstletna deklica, ki se je vesela in brezskrbna vrnila s planšarji s planine. Obstala sta drug pred drugim, ko sta se zagledala zvečer na vasi in potem sta se srečavala nehote in nevede na potih okoli vasi, zvečer ,v mraku, ko se je vračal s svojih sprehodov po samotnih poljih in bregovih. Bila je pevka in včasih je od daleč cul njen glas in njene pesmi o tratah zelenih, visokih vrheh, o bistrih studencih in belih cestah. Globoko v duši mu je odmevala ta pesem in ko sta se nanj, ko je bil daleč od nje. Takrat se mu je budila v prsih pesem, kot da je vzbrstela iz dišečih .vrtov in opojnih trat, ponavljajoča se .v rosnih jutrih in poznih večerih, odmevajoča v solnčnih dneh in vročih nočeh od pašnikov in planšarij naokoli. Solze pretakala, Kaj nek’ odlašajo? šmarnice plela, Saj mi je rekel... Mileta čakala, Kaj se zanašajo? pesmico pela: Cas bo le tekel. Izbica mater’na, hram bod’ očetov, davno že zgornico men’ je obetav. In prišel bo čas, ko bodo zapeli fantje in godci zagodli, balo bodo nakladali in košate svatinje in možati svatje jo bodo pripeljali k poroki. In on jo bo poročal z ženinom, da jo odpelje na svoj dom... Bilo je v soboto popoldne, ko je šel zadnjikrat na sprehod po znanih stezah sredi malih njiv, ki so dozorevale v svojem poznem klasju, sredi pašnikov in senožeti, ki so dehtele v svojih sočnih travah, po pobočju navzgor, od koder se je videlo po vsem prostranem bohinjskem kraljestvu, tem kraljestvu bogatih rud, pisanih čred in naravnih čudes. Na polju so obstajale žanjice in obračale za njim svoj s srpom zaklonjeni pogled, obstali so kosci na višavah in so zrli navzdol, obmolknil je pastir s svojo piščalko in zamišljeno gledal s planin. On pa se je poslavljal. Poslavljal se je od vsega tega lepega gorskega sveta, od njegovih ljudij in vasi, od njegovih gora in pastirskih pesmi j. Tam na zapadu so se bliščali triglavski vrhovi ,v zarji zapadajočega solnca in dolge črne sence so legale čez grebene v doline. Spominjal se je poti na Vršac in na čudno lepe sklade vrhov, ki se dvigajo tam na najvišjih višavah njegove domovine. Ko se je povzpel tja, se mu je zdelo, da je stopil na vrhunec, odkoder je pregledal rajstno zemljo, zemljo svojega naroda. Takrat je začutil v sebi vso vrednost te zemlje in tega naroda, katerega sin je bil. In vsa zemlja je ležala kakor gluha in nema, pokrita in pozabljena, le pastirska pesem je odmevala v podnožju gor in tam daleč po poljih in ravninah so se gibale marljive roke naroda, ki si je na tej zemlji služil svoj kruh. Kakor valovito oka- menelo morje je bila takrat vsa ta domovina, skromne vasi so molčale v zatišju cerkev in gradov in le bele ceste so govorile o življenju, ki je šlo mimo v svet. Takrat se mu je zdelo, »* da bi bilo treba izpregovoriti veliko besedo, da bi moral biti kakor prerok Mojzes, ki je udaril ob skalo in je iz nje priletela živa voda, da bi moral zaklicati z mogočnim glasom, da bi odmevalo od gor in bi se ozrli in pogledali navzgor vsi molčeči in trpeči, vsi .vpognjeni, in bi začeli živeti življenje, ki se skriva v njih. Takrat se mu je razjasnilo v polni jasnosti vse, kar je nezavedno ležalo v njem od mladih let, začutil je svoj poklic in zagledal je narod, ki je čakal nanj. Toda čutil se je majhnega in slabotnega — sredi te ogromne prirode je čutil brezpomembnost človeka v borbi z božjimi silami. Kaj je človek sredi gorostasnih velikanov, kaj je človek ,v zgodovini naroda? In vendar: povzpel se je na najvišji vrh in z njega opazoval ivršičke, ki so se zdeli od spredaj tako visoki. Zakaj bi se ne povzpel nad vso to okamenelo domovino, zakaj bi ne izpregovoril besede, ki bi oživela vse, kar spi v tej prečudni zakleti deželi? Toda kdo je on, da bi bil poklican na veliko delo? Kaplan koprivniški. Vaški kaplan brez imena in bogastva. O, da bi imel moč in oblast, naslove in zaklade tega sveta, povzdignil bi svoj glas... In vendar se mu je zdelo, da ni tako, da ni treba ne oblasti ne bogastva, da je treba le srca in ljubezni in vse, kar zdaj tako na videz mimo spi, se bo prebudilo in narod bo začutil življenje, ki dremlje v njem. Od takrat ga je vabila ta misel bolj in bolj. Skoraj bal se je nepremagljivega glasu, ki je klical v njem, bal se je nečesa velikega, ki je ležalo kot težek zaklad ,v njem in pod njim; vedno bolj se je zavedal, da bi bilo treba dvigniti ta zaklad, ta ogromni zaklad, tega ne more sam. Takrat so začela k njemu prihajati Zoisova pisma. Tiho je presedal pri njih ob večernih urah in premišljeval stavke učenega barona. Kaj hoče prav za prav ta baron? Dovolj ima rud in bogastva, plavžev in fužin. In vedar on piše pametne besede. Bogastvo ni samo v rudah, plavžih in fužinah, bogastvo je tudi v pesmi, v knjigah in narodu. In baron ga vabi, da pride dvigat to bogastvo. Začel je zbirati besede med narodom, poslušal je njegovo govorico in njegove pesmi. In čutil je v sebi pesmi popolnoma podobne, skoraj enake in si jih je komaj upal napisati. Poslal jih je baronu. Sledilo je dolgo pismo: «Potem boste vi prvi kranjski pesnik, ali bolje rečeno: vi ste že...» Tako je pisal baron. Pesnik, pesnik .. Spomnil se je na svoja mlada leta. šiška. Mala vasica v podnožju zelenega gozda, pred njo ravno polje tja do Posavja in za njim visoke gore. Ob cesti je stala gostilna «pri Žibertu». Po cesti so se pomikali veliki, zvrhoma naloženi vozovi. Vozniki so pokali z biči. Ustavljali so se pred gostilno, izpre-gali konje, posedali pri mizah, pili in peli. On je bil takrat še deček in se je igral na bližnjih lužah pod gozdom. Tam je bil njegov dom. Ladje so plavale po morju, pristajale so v pristaniščih, žabe so švigale mimo njih in gosi so nemoteno veslale okoli brega. Nekoč pa se je vse to nenadoma izpremenilo in sedel je na stari klopi v šoli pred učiteljem Kolencem. Učitelj je držal v roki učno knjigo «Abecediko» in učenci so pisali črke na tablo. Učili so se nemškega jezika. Učitelj Kolenec je bil resen mož, pod pazduho je nosil palico in kadar je bilo treba, je zarentačil nad kakim lenuhom in visoko dvignil svojo vsega-mogočno pomočnico. Da bi dokazal, kako lahko je naučiti se tujega jezika, je kazal na njega: -'-Balanta poglejte, zakaj pa ta zna!> In Balant je čital čudne besede, kakor so bile zapisane. Zraven pa je mislil na Ljubljano in na tiste učene ljudi, ki jih je videl na ulici. Ko bi bil sam enkrat tako učen! Komaj da se je še spomnil na luže in ladje in žabe, kadar se je vračal iz šole domov. Vsi so ga hvalili, da se dobro uči. Naenkrat je pisal stric, pater Marcelin: «Pošljite ga v Novo mesto.» Zakaj v Novo mesto, ko je Ljubljana tako blizu? Ali zato, da ga ne bodo motili vozniki, ki jih je bilo vedno polno pred hišo in v hiši? Sicer pa: zakaj bi ne šel po svetu, ako drugi poskrbijo zanj? Stric Marcelin je učen mož, živi v samostanu in tam so tudi drugi učeni možje. Tako so ga nekoč posadili na velik voz in ga izročili vozniku, ki je vozil proti Novem mestu. Voznik je pognal in voz se je pomikal počasi okoli mesta; pri dolenjskih vratih je zavil na široko Karlovško cesto. Počasi je šla pot mimo dolenjskih vasi, skozi starodavna mesta, kjer so se kazali še sledovi nekdanjih trdnjav. Pater Marcelin ga je sprejel ljubeznivo in ga seznanil z učenimi patri, ki so živeli v samostanu. Tam se je učil latinščine in ob prostih urah je posedal na kapitelju ter gledal proti onim krajem, kjer zapada solnce. Tam je Ljubljana in Šiška, tam je Šmarna gora in za njo gorenjske gore. Res se sveti tudi tu Trška gorica in griči okoli nje — a vse to ni tako lepo kakor tam, doma. Vendar je tu nekaj vabljivega: to je samostan in njegova šola. Skoraj bi že mogel sestaviti latinsko pismo. Ob letu se je pomikal voz zopet proti Ljubljani in mladi studiosus je gledal svet okoli sebe z drugačnimi očmi. Spoznal je, da raste in da se mu širi obzorje vedno bolj preko krajev, ki ga obdajajo. Kaj leži vse onstran teh gora? V jeseni je šel v latinske šole k jezuitom. Začelo se je novo življenje. Očetje jezuiti so bili strogi možje. Učeni so bili neizmerno, govorili so latinsko in na hodniku je čakal korektor s palico, da je pomagal tistim, ki niso mogli razumeti njihove visoke učenosti. Bile so težke ure, polne strahu in pričakovanja, toda dobra sreča ga je vodila po naporni poti latinske učenosti in v petem letu kot da je posijalo solnče v to mračno življenje. V šoli so se učili poezije, čitali so latinske pesnike. Takrat je zvedel, da zbira oče Marko Pohlin pri diskalceatih mlade pesnike okoli sebe. Ime očeta Marka Pohlina mu je bilo znano: poznal ga je iz cerkve, kjer ga je videl na prižnici. Govorili so o njem, da je zelo učen in da piše slovenske knjige. Slovenske knjige! Res, če imajo drugi narodi svoje pisatelje, zakaj bi jih ne imeli mi. Dobil je v roko njegovo «Kranjsko gramatiko>. Čital je predgovor. «Nikar se ne sramujmo svojega materinega jezika,» je pisal oče Marko, «ni tako slab, kakor si mislimo. Posebno naša mladina...» Vse te besede so se vrezale mlademu študentu ,v srce, kakor da so bile pisane njemu... Gledal je to kranjsko slovnico z nerazumljivo čudnimi besedami in se je čudil samemu sebi, da mu je vse to tako tuje. Nekega dne je obstal pred vratmi samostana na Dunajski cesti, potem je vstopil; hodil je po dolgih hodnikih in končno obstal pred malo celico. P. Marcus, je bilo napisano na vratih. Potrkal je in znotraj se je ozval rezek glas. Vstopil je s svetim strahom in spoštovanjem. Pred njun je stal pater Marko Pohlin v temni kuti, s svojimi ostrimi bodečimi očmi in čopasto štrlečimi lasmi; obraz mu je bil bled in suh, špičasti nos je dajal celemu licu nekak smešen izraz. Okoli po mizah so ležale velike debele knjige in gosje pero za ušesom je pričalo, da se je otec Marko ravnokar pečal s pisanjem. Zdelo se je, da je vsa celica polna tistega velikega neznanega duha, ki mu pravimo učenost. Začel se je pogovor. Pater Marko je bil vkljub svojim strogim očem zelo prijazen, govoril je latinsko, a ko je mladi študent rekel, da ga zanima slovenski jezik, je pater Marko izpremenil svoj učeni obraz in se čudno priljudno nasmehnil: «A vi ste lastmarmik-studiosus!...» «Studiosus poezije, veleučeni gospod pater. Valentin Vodnik, iz šiške doma. Zanima me vaša poetika.* Nato sta začela razgovor o latinskih pesnikih in o tem, kako bi se dalo pisati slovenske pesmi na latinski način. Marko je posegel po lepi, v usnje vezani knjigi in jo odprl: bil je Horac. «Ars poetica ali spevoreška modrina je najvišji božji dar», je rekel oče Marko v svetem navdušenju. «Lepo je, da vas to veseli...» In potem je začel razlagati to čudovito učenost s tem, da je pisal na tablo črte in kljuke in primerjal latinske besede s slovenskimi. Pri tem se je tako razvnel, da je pozabil na vse drugo in zvonec je že drugič zapel, ko se' je pater Marko zavedel, da mora iti v kor in je odslovil mladega študenta z naročilom, naj poskuša sam delati pesmi tako, kot mu je razložil in kakor je napisano (v njegovi slovnici. Mladi študent pa je ves navdušen od te nove učenosti stopil na ulico in verzi, čudni in težki so mu šumeli po glavi... Zvečer jih je pisal na papir in odslej se je njegovo življenje zelo izpremenilo. Zahajal je večkrat k patru Marku in se trudil z dolgoveznimi verzi, ki se niso hoteli nikoli glasiti tako lepo, kakor latinski Horacijevi. Ali je res, da niso vsi jeziki enako vredni pred Bogom? Zakaj pa .vozniki doma pred hišo tako lepo pojo? In fantje na posavskem polju? «Tiste pesmi nimajo cene,» ga je poučil pater Marko, ko mu je povedal svoje misli, «ne-marne so in pohujšljive. Vsi se moramo učiti pri Grkih in Latincih in povzdigniti jezik, da bomo tudi Kranjci pokazali svoje zmožnosti.» Takrat se je rodila pesem: Druži se k meni kranjske modrina dežele, in zapet’ prav čversto men’ daj povelje, stori se vredna v meni zažgati želje pesem pet kranjsko. O, modrina! O muza kranjska! Takrat se mu je zdelo, da leti z neba «modra devica» in da mu prinaša z liro v roki pastirsko piščal, da bi na njej zapel pesem, ki se je skrivala v srcu pa ni našla izhoda. Bil je omamljen od njene sladkosti, kakor da se je napil spevo-reškega vina in je obetal, da bo do smrti služil pevski modrini. Kje so časi! In nato je vstopil tudi on v samostan k frančiškanom, da bi služil narodu in domovini. Objel ga je nov stan s svojimi dolžnostmi in le malo časa je ostajalo za pesmi. Rajši je pel one navadne narodne, ki jih je čul, kadar je prišel domov ali med ljudi zunaj mesta. Zato je zapel po domače tudi pesem o zadovoljnem Kranjcu in ko so izšle «Pisanice>, je v njih videl prvič tiskane svoje pesmi. Naenkrat se je vse izpremenilo: treba je bilo iti na kmete duše past: .v Soro, na Bled, v Ribnico in končno na Gorjuše, v ta pozabljeni bohinjski kot, kjer je bil daleč od Ljubljane, od knjig in od vseh svojih mladih sanj. A ravno tu, kot da je prišla njegova domovina za njim in ga prosila, naj vstopi v njeno službo. Kako čudno mu je bilo pri srcu, ko je prišlo pismo od barona Zoisa, da bi v Ljubljani radi izdajali pratiko za ljudstvo, a nimajo nikogar, ki bi jo pisal in urejal. «Vi ste poklicani za to delo,» je pisal Zois. «Jaz Vam prerokujem, da se bo Vam pesniška žila naenkrat odprla, če le dobro opazujete potrebe ljudstva in krajevne posebnosti.» To so bili težki trenutki, polni bojev, ko je čul klic domovine in ji je odgovarjal glas srca: da, da... Sprejel je delo. V svoji skromni sobici tu sredi bohinjskih gora je sestavljal prve spise in po dnevih na sprehodih razmišljal, kaj bi dobrega in lepega povedal svojemu narodu za pouk in zabavo. Tako je izšla pratika za leto 1795. in je nesla njegovo ime v slovenski svet. Beseda je bila izgovorjena. Zapel je prvo pesem domovini: Kranj’c, tvoja zemlja je zdrava.. . Glej, stvarnica vse ti ponudi, le jemat od nje ne zamudi... Začutil je, da je tudi od dosti prejel od te stvarnice in zdaj je treba jemati in dajati drugim — ki čakajo na njega... Boril se je sam s seboj, premagoval zastarele predsodke, preudarjal stavek za stavkom in poslušal, ali zveni tako, kakor narod govori. V samotnih nočeh je slonel nad papirjem in poslušal v daljavo, da bi čul govorico svoje domovine. V to gorsko samoto, se je zdelo, da odmevajo glasovi od vseh naših mej in tu so se družili v preprosto besedo, kot da je .vzklila izi skalnih gorskih tal... Tako je šla pratika v svet in za njo je moral iti tudi njen pisatelj. Zato se je gospod Balant poslavljal. Zašel je ta dan visoko na Jovorov vrh in je tam dolgo gledal po svoji simi domovini, ki je ležala pred njim v polnem sijaju poletnega solnca. Pred njim je ležala tiha gorska samota, Koprivnik z malo cerkvico, hišami in vrtovi — a tam daleč sredi zelenega polja, obdanega od planin, se je v mislih lesketala Ljubljana. Kako bo tam sredi gosposkega sveta, sredi učenjakov in zaslužnih mož? Tako je odhajal Mojzes iz puščave, da prevzame vodstvo nad ljudstvom. Težka je bila njegova pot. «Tako odhajam kot pastir s planin k svoji čredb, je govoril sam s seboj. «A ta čreda tu?» je vprašal notranji glas. «Pustiti jih moram v njihovi sreči in tihoti, da se morem posvetiti vsem, vsem, tisočem, ki čakajo .. .> Do poznega mraka je hodil po vseh ljubih znanih krajih in se vračal v vas, zasanjan v svoje lastno slovo. Tu mu je prišla nasproti brhka in dehteča hči planin, z jasnimi, pojočimi očmi. Približala se je in mu poljubila roko. Obstal je za trenutek, ker ga je vzbudila iz njegovih sanj. «0, ti...» «Oni gredo, gospod Balant ?» «Jutri zjutraj...» Sklonila je glavo. Na prsih ji je cvetel rdeč nagelj. «Ako ne zamerijo, za spomin...» Sprejel ga je s tihim nasmehom, cin ti se boš poročila.» «Da...» je odgovorila tiho, vsa zardela. «Bog ti daj srečo in ostani dobra in zvesta — svoji hiši, svoji družini, svojim otrokom!» Sklonila se je in mu še enkrat poljubila roko. Začutil je, kako sta padli nanjo dve vroči solzi... «Bom, bom ...» «Če bo kaj hudega, pa sporoči...» «Ja, bom.» «In poj, poj veselo ...» Zaihtela je in odhitela v mrak, on pa je stopal naprej po ozki stezi med vrtovi. Šele zdaj je začutil, kako težko mu je slovo, kako je ljubil ta kraj, gorsko tihoto in te dobre srečne ljudi. Od vseh hiš so se bližali gospodarji in stari možaki, da mu rečejo prijazno besedo na pot. Trde in okorne so bile besede, ki so imele povedati to, česar jim je bilo polno srce. «Lep večer je, gospod Balant.» «Lep, lep.» «In oni res v Ljubljano ?» «Res, res.» cJe pa škoda.» «Dolžnost, dolžnost.^ «Pa bi še počakali», se je oglasila bolj zgovorna žena, obdana od treh otrok. «Ni moči, ni moči>, je odgovarjal smehljaje. «Kaj bi, gospod že vedo, je dejal mož. «E, tako je na svetu.» «Urug za drugim gremo.» «Drug za drugim. Nič stalnega.^ «Pa naj kaj pišejo.» «Bom, bom.» «Seveda, daleč smo.» «Kaj bi pri nas — za nje je Ljubljana.» «Eh, tudi pri nas je lepo», se je pridružila starka. «Je, je», je prigovarjal. «Ko pa nismo samo mi!» nivoja sega samo z raz-umovno platjo svoje osebe, a sicer je n. pr. po svojem srcu in značaju ostal neizprdmenjen. I njemu namreč nedostaja notranje kulture; v tem oziru je čisto podoben denarnemu parve-nuju. Je res, da tak enostransko intelektualni človek ni brez koristi na popriščih, kjer ima opravka z neživimi rečmi, in da ga moderni obrat recimo na področju tehnike celo «potre-buje». Toda brž ko intelektualni parvenu tu ali tam poseže v človeško žive odnošaje, ko se mu n. pr. poverijo upravni ali vzgojni ali organizacijski ... posli: tedaj se očitno pokaže, da takšen «izobraženec» nima trdnih tal pod seboj, da marveč kakor ocvirek plava na površju in da se je naučil samo «kalkulirati», nikakor pa ne tudi «razumevati;> živega človeka. Takim manjka tiste prave inteligentnosti, katera ima svoje korenine v globinah človeške duše. V takšnem intelektualcu je morda veliko razuma — toda le malo ali pa nič duše, dokaj znanja — a pičlo duha, priličen kvantum prizadevanja — brez etičnega hotenja. In tudi to se mora omeniti, da je intelektualni parvenu socialno menda še ničevnejši od finančnega, ker je očividen egoist, dočim kak denarni bahač lalikcda s svojo razsipnostjo vsaj nehote komu kaj koristi. Slednjič bodi omenjen še estetski parvenu ali bolje rečeno snob, ki je zanj značilno, da se samo dela, kakor bi mu slika, pesem, slog stavbe ... globoko segala v dušo in kakor bi čutil neugnano potrebo po resnični lepoti. V istini namreč tak človek, n. pr. v kroju svoje obleke ali pa v opremi svoje sobe, razodeva povsem vsakdanji okus. — Kakor vidimo, parvenu vsikdar, najsi bo denarni ali intelektualni ali estetski, izkazuje to svojevrstnost, da se ni dvignil ves človek nad svoj prejšnji položaj, temveč le ta ali ona stran njegova, ki sili v ospredje kakor kričeče pisana kravata. Tak enostranski vspon dotič-nika ne napravi srečnega. Še večje zlo pa je v tjem, da te vrste ljudje družbi ne prinašajo novih vrednot in dobrin, da to niso tvorci žive kulture. Parvenu je kakor nesolidna stavba, ki je v brzem tempu zrastla do slemena in prav zato ni v stanu prenesti nobene obtežitve. Pravilno se socialni dvig odigrava samo tamkaj, kjer človek, ki se vspenja z nižje stopnje na višjo, v svojem jedru postane plemenitejši in bogatejši, raste kvišku v vsem svojem bistvu ter si očuva notranje ravnotežje med etično močjo (pametjo), razumom, pa dejanjem in nehanjem. / Kadar se ta ali oni prehitro in pa prelahko, brez posebnih ovir iz svojih razmer dvigne na višji položaj, je to večinoma neorganski razvoj. Socialni dvig se je tukaj izvršil samo enostranski in pa čisto vnanje, na površju ali na robu. Tipičen zgled, ki bi zaslužil veliko resnega razmišljanja, se mi zdi sedanje izobraževanje bodočih ljudskošolskih učiteljev. Na učiteljišču se gojencem in gojenkam sicer daje nekaj teoretskega znanja, povsem zanemarja pa se notranji človek in osobito še razumevanje drugih, neodraslih in odraslih. Čisto drugače pa je to, če se nekdo docela organski, to je s pomočjo svoje nadarjenosti in krepke volje v vseh človeško pomembnih legah svoje osebe dvigne v višjo socialno plast. Današnja družba, ki sloni na načelu svobodne konkurence in katere glavni napredek ima svoj izvor v sodelovanju znanstva, tehnike pa industrije, bi nujno rabila takih, to je celotno dvignjenih, močnih osebnosti. Nikar pa ni morda tako, da bi se tisti, ki se je socialno dvignil, moral preseliti iz ene (nižje) socialne plasti v drugo (višjo). Ta ali oni marveč lahko tudi ostane v svojem socialnem razredu ter se bodisi le delno (v gmotnem, in- telektualnem, etičnem... oziru) ali pa vsestranski dvigne nad druge člane tega razreda. Ta ali oni n. pr. ostane kmetovalec, čeprav se je izneveril silnim vplivom domače, izenačujoče tradicije ter začel zemljo obdelovati na «racio-nalen», , vendar veščemu očesu ne uide, da se ta človek tukaj ne kreta povsem sigurno, da je v novem svetu z drugačnimi oblikami življenja — homo novus, novinec. Dvignjenca v prvem kolenu rado obhaja domotožje po preprosti sreči iz materinega sveta, kakor to nebeško lepo prikazuje Prešeren v sonetu «0, Vrba, srečna, draga vas domača ...». In v bolj ali manj tragični obliki to čestokrat izpričujejo zakonske zveze, ki so bile sklenjene na neenaki socialni podlagi. Pot do sreče ni da bi morala voditi preko socialnega dviga. Človeka presaditi iz nižje plasti v višjo, je prav kočljiva stvar. Za to vrsto dviga bi prišlo v poštev le nekaj malo zares sposobnih poedincev iz najširših vrst naroda. Za pretežno večino pa bi se bolj obnesel samo dvig v okviru lastnega socialnega razreda. To bi lahko postal blagoslov za poedinca in za celokupnost; treba je namreč pomisliti, da se z uspehi posameznika, n. pr. v živinoreji, obrti, sadjarstvu..., dvigne ugled celotnega poklica ali stanu. Ali se da socialno dviganje poedincev umetno organizirati? No, današnja doba je bolj nego katera druga poprej uverjena, da se da i družabni razvoj z zavestjo uravnavati. Silni uspehi na poprišču strojne tehnike so modernemu človeku vdahnili misel o — so-sialni in psihološki tehniki. In tako se v najnovejšem času n. pr. veliko govori o dviganju nadarjenih («Aufstieg der Begabten»), ki da bi jih bilo treba skrbno iskati ter potem njihov razvoj vsestransko pospeševati. Toda, nikar ne prezirajmo, da se tukaj preveč pažnje posveča samo intelektualni strani takih «gojencev»! Razumovna kolikost in kakovost poedinca se res da precej trdno ugotoviti na podlagi šolskih izpričeval in pa točno izvedenih psiholoških preizkušenj; nikdar pa ne tudi tista, nič manj pomenljiva stran človeškega bitja, ki jo zanesljivo preizkusi edinole trda istinitost življenja: krepko hotenje pa vztrajnost v boju z ovirami. Zato utegne biti dovolj, ako se oči- vidno nadarjenemu človeku odstranijo vnanje ovire izpred nog, sicer pa da se ne posega v individualno svobodo njegovo n. pr. na ta način, da bi ga kdo hotel očuvati i notranjih borb, ki so pač bistven del človeške usode. In pa ozkosrčnih predsodko,v bi se trebalo iznebiti! Ali so «učene» stopnice srednjih in visokih šol res edina pot, po kateri se «talent» lahko dvigne? Nikar! To je marveč mogoče — v vsakem socialnem razredu. Tukaj bi se moralo z vsem možnim premislekom individualizirati ter mlade ljudi smotreno voditi, primerno vsakokratni nadarjenosti in pa zahtevam poklica. Veliko dobrega bo tukaj storjenega, če se primerno uredi — strokovno šolstvo (trgovina, obrt, tehnika). Primerno, to je tako, da se v šolali ne bo le fabriciral strokovnjak, ampak tudi razvijal — človek, cel človek. Sicer bi socialno dviganje vodilo do brezdušnega amerikanizma. Moderni način življenja zahteva varčevanje s človeškimi silami, o tem danes ne more biti več dvoma. A novo kulturo nam to varčevanje samo tedaj prinese, ako človeka obenem tudi — notranje oplemenitimo! Julij Nardin: PEI SPIRITISTIH. Dolgo je že, četrt stoletja, odkar sem se bil seznanil ž njimi. Povod je dala moja vedoželjnost in neki graški bogataš, ki se je nekoč pojavil v teozofskem društvu. Članom, ki so ga obkolili, je pripovedoval, kaj je vse doživel pri spiritistični seji, kjer se je izkazala neka ženska po imenu Ana Rote kot izredno dober medij. Z njenim posredovanjem so delali duhovi čudeže. V dokaz nam je pokazal skico, ki jo je napravil duh znamenitega slikarja Rafaela. Obrisek je spominjal res na Rafaelovega godca. Navzlic temu nisem imel zaupanja v medij, ki se je dajal plačati za svoje produkcije, a tudi ne v dotičnega gospoda, ker njegova eleganca in njegovo premoženje mi nista bila zadostno jamstvo za njegovo razsodnost. Večina poslušalcev je že prisostvovala takšnim sejam in trdila, da je vse resnično, da se lahko tudi sam prepričam o tem. Dobil sem naslov spiritistične družbe, kjer so eksperimentirali v zgolj naučne svrhe brezplačno, kjer jim tedaj ni bilo do tega, da mi kaj natvezejo. S svojimi tovariši sem šel torej tja. Stanovanje skromno, pritlično ,v nizki predmestni hiši. Gospodinja drobna, majhna žen- ska simpatičnega govorjenja in vedenja. Gospodar večji, močnejši, a zelo ponižen poštni poduradnik. Imela sta šestletnega dečka, ki se mu je videlo, da živijo starši le zanj. Povedali smo jim svoje želje. Društvo tokrat ni imelo več sej, ker se je število članov preveč skrčilo. Pripravljeni so bili, da začnejo znova m so celo pričakovali, da bomo mi pripomogli k razširjenju spiritistične ideje, ko se bomo prepričali o istinitosti pojavov. Povedal sem jim, da dosedaj nisem veroval v spiritistične manifestacije, da sem pa vedno pripravljen predrugačiti svoje mišljenje, kakor hitro me doživljaji v to prisilijo. Saj nam kaže zgodovina naravoslovja dovolj, kako je varala tako zvana nezmotljiva logika. Dejstva se ne bodo nikoli popravila po logiki, pač pa obratno. Ko smo določili čas sejani, smo odšli, prepričani, da bomo tu lahko spoznali, kaj je na stvari, ker medij — to je omenjena gospa — ni kazal nič sleparskega. Čez nekaj dni smo se vrnili v mraku. Bilo je že več članov, ki so nas pričakovali. Napravili so name najboljši vtis. Preprosti, dostojni, so govorili obzirno, spoštljivo, posebno o duhovih. Videlo se je, da čutijo njih bližino. Zelo jih je veselilo, da so se našli tudi med akademiki ljudje, ki se zanimajo za občevanje z rajnkimi. Uverjeni so bili, da bomo znali mi tudi drugim odkriti nov svet, ki ga poklicni učenjaki trdovratno zanikujejo v bojazni za svojo piškavo znanost, osnovano na mrtvem materializmu. Določili so, da bom tik ob mediju, da se ga bom držal, ker le tako mi ne bo ušlo nič, kar bi bilo važno za proučevanje. Ko smo bili polnoštevilni, smo stopili v ozek kabinet, kjer so bili ob zidu stoli. Na srednjega y ozadju je sedel medij, ob medijevi desni vodja seje, ob levici pa jaz. Svetiljko so pustili v spalnici pod mizo, da bi svetloba ne motila. Preden smo si podali drug drugemu roke in tako tvorili sklenjen krog, je gospodar zaigral na harmonij par cerkvenih melodij zaradi potrebne ubranosti. Ko se je vrnil, je zaklenil sobo, da je zavladala popolna tema, in prisedel. Naročil je, naj se dobro držimo, da pospešimo pretakanje fluida, ki ga medij potrebuje pri manifestacijah. Kmalu se je začel medij krčevito zvijati in je stokal, da mi je postajalo čudno pri srcu. Spustiti nisem smel, da ne bi škodoval mediju. Držal sem ga z vso silo, a ne vem, kako dolgo bi bil vztrajal, da se ni medij skoraj umiril, ker me je že vse bolelo. V tem se je pojavil duh mladenke, šivilje, ki je umrla za jetiko. Povedala nam je, kje in kdaj, ker smo hoteli imeti natančne podatke zaradi kontrole. Ko je ta duh izginil, so se pojavljali po vrsti še drugi, večinoma moški. Pri teh ni imel medij takšnih porodnih težav kakor pri prvem. Ko se je namreč medijev duh enkrat odmaknil, so tuji duhovi z lahkoto uporabljali prosto telo. Med temi duhovi je bilo tudi takšnih, ki jih nismo razumeli. To pa ni nič oviralo pri študiju, ker je bil krogu naklonjen jako prijazen duh, Gabriel po imenu. Vedno je bil na razpolago. Pojasnjeval je, poučeval, svaril in prerokoval. Bil je zavetnik družbe, njen pravi vodja. Skoraj po vsakem pojavu je povedal svoje mnenje. Drugi živeči vodja je bil tu le za vsak slučaj. Pazil je, da se ni kaj zgodilo, kar bi moglo mediju škodovati. Po končani seji je bil razgovor, so se prežvekovala doživetja. To je bilo važno, ker vsak ne zapazi vsega, posebno ne pri utelešenjih, ki se vrše le v najugodnejših okoliščinah. Prva seja je napravila name globok dojem, saj mi je bilo vse novo in nisem vedel, kaj bi o vsem tem mislil. Dejstva so bila tu. Pozneje, ko sem videl, da se ponavlja eno in isto z neznatnimi izpremembami, in ko sem se prepričal, da so nas duhovi nalagali, se mi je vsiljevala razlaga sama cd sebe. Medij se je uživljal v razne vloge kakor pravi glumač in igral po svoji darovitosti bolj ali manj dobro. Z avtosugestijo sem si vse pojasnil. Samo enkrat sem bil v dvomu. Bilo je ob manifestaciji nekega duhovnika, ki je imel dolg, lep govor o prosti ljubezni. Nisem si mogel misliti, da bi imel naš medij takšne ideje, ki so bile gotovo plod globokega razmišljanja. Kmalu sem pa dobil ključ tudi k temu. Ko smo se nekoč pred sejo pogovarjali o književnosti, mi je medij priporočil in posodil knjigo, kjer sem našel vse, o čemer je omenjeni duhovnik razpravljal v svojem govoru. Zame bi bilo s tem že rešeno spiritistično vprašanje, da niso nastopili novi momenti, ki so bili za naš študij jako zanimivi. Mlad poštni praktikant je opazil čudno žarenje. Izviralo je iz ene točke, ki se je premikala v različne zmeri. Gabriel nam je povedal, da je to začetek materializacij, utelešenj, in da bomo doživeli še krasne, veličastne stvari, če bomo potrpežljivi, vztrajni. Tudi jaz sem opazil omenjeni pojav. Svetla točka se je res gibala, a le tedaj, ko sem obračal oči. Premikanje točke se je vršilo vedno v nasprotnem smislu z očesnim sukanjem. Ko so oči mirovale, je tudi točka stala na mestu. Bila je navadna optična prevara. Po končani seji sem sledil s prstom svetli točki in sem prišel pri tem do ključavnične luknje. Razvila se je debata. Jaz sem trdil, da je ta luknja vir čudne svetlobe, a spiritisti so to ogorčeno zanikali kot nekaj nemogočega: prvič, ker niso imeli pojma, kako majhne svetlobne energije lahko zazna v temi spočito oko, drugič, ker so trdno verovali ,v Gabrielovo razlago. Na tovarišev migljaj sem se vdal, na kar so mi obljubili, da bodo prihodnjič zamašili luknjo vpričo mene. Kar nas je bilo študentov, smo bili vsi popolnoma prepričani, da prihodnjič ne bomo nič videli, če ne priskočimo duhovom na pomoč. Zmenili smo se, da bomo proizvajali sami svetlobne pojave in s tem teme- ljito preizkusili realnost duhov. V ta namen so nam izborno služile fosforne žveplenice in nam je prišla prav seveda slučajna pregru-pacija. Študentje smo se držali skupaj, da je bil eden povsem prost. Ta je bil rajni mero-izkusni nadzornik dr. J. Rožič, ki je bil takrat asistent v fizikalnem institutu v Gradcu. Že prvi večer smo dosegli lepe uspehe. Iskre so švigale sem ter tja in se cepile kot rakete ,v več manjših. Svetle kače so se porajale in plavale po zraku. Čelo žareče oči in nos in usta so nekateri videli in me vprašali, ali še dvomim o istinitosti materializacij. Gabriel nam je prerokoval najlepšo bodočnost, ker stvar je bila šele v povojih. Da bi se delovanje duhov laže razširilo, smo se preselili v spalnico. Tu so se producirali duhovi na različne načine. Stavili smo jim vprašanja, ki smo jih zapisali in zapečatili v ovoju. Po končani seji smo dobili vedno točne odgovore, pisane v zrcalni pisavi, ki je značilna za duhove. Postavljali smo jim sredi kroga skledo vode, ki se je znašla po seji v kakšnem kotu. Nemškega tovariša so duhovi celo sezuli in so se čevlji našli ob vzglavju spečega domačega otroka. Ženskam in gospodom so vtikali cvetice v gumbnice, jim usipali na glavo moke in saj ter jih nato močili. Vse to so delali in še več. Glavni duh pri tem je bil Rožič, ki je z neverjetno spretnostjo vse točno izpeljal, čeprav ni bil pripoznan niti za medija, kakor se je to zgodilo z nemškim tovarišem. S tem je bilo tako: Iz žepa, kjer je imel polno žve-plenk, je potegnil svojo vlažno toplo roko in se mu je iz njega usul svetlobni prah, kakor da bi prifrčalo na stotine kresnic. Svetloba je bila zadosti močna, da se mu je videla roka. Mene je kar zazeblo. Mislil sem, da smo s tem izdani. Zaradi gotovosti smo vprašali Gabriela po pomenu tega pojava. Povedal nam je, da je to posledica mogočnega fluida, s katerim je naš tovariš prepojen, da je zaradi tega tudi izboren medij, ki bi sčasoma prekosil najslavnejše v Evropi. Videli smo, da drži Gabriel z nami in ga nismo hoteli osmešiti. Zato je nemški tovariš kmalu prevzel vlogo medija. Bil je tako mogočen, da prejšnji ni prišel več do veljave, da je izpregel, poslušal in občudoval. Prvotno je bil le trkajoči medij, a po par sejah se je prelevil v vizionarja, bistro-vidca. Natanko je opisoval postave, premikanje in delovanje duhov, ki so se javljali prisotnim na različne načine. Nikoli ne pozabim seje, pri kateri je nastopil duh neke ženske. Videli ga nismo, a medij nam ga je pričaral pred oči s svojim plastičnim opisom. Črni, dolgi, težki lasje so padali preko bele halje do tal. Temne udrte oči so zrle otožno, gibal se je počasi mimo nas in držal roke v blagoslov. Ustavil se je za prejšnjim medijem in mu položil roke na glavo, da je od strahu zakričal. Potem je stopil k harmoniju, zaigral par akordov in izginil. Vsakogar je tako pretresel, da se ni upal nobeden niti po seji na glas govoriti. Ko je videl stari medij, s kakšno lahkoto se pojavljajo duhovi, bi bil rad izvedel, je li prisoten tudi duh rajnega sina, o katerem nam je večkrat pripovedoval, in si je želel za to dokaza. Ta ni izostal. Med napetim pričakovanjem se je zasvetila v temi najprej črka O, potem t in zopet o. Tako se je pokojni imenoval. Preden je zablestela zadnja črka, je mati krčevito zajokala. Umirila se je le po grožnji, da se duh ne povrne nikoli več, ako se hitro ne potolaži. Za naše prepričanje ni bilo treba toliko poskusov, ker smo hitro spoznali, da imamo opraviti s poštenimi, a naivnimi ljudmi. Nadaljevali smo jih le, ker smo hoteli še videti, kako daleč gre lahkovernost naših spiritistov. Da so bili količkaj kritični, bi bili morali spoznati pravi izvor pojavov iz različnih okoliščin, a kdor trdno veruje v neko stvar, je slep za vse, kar bi njej nasprotovalo. Nekoč je bila soba slabo zatemnjena in se je videlo, kako je tovariš mahal z rokami. Brcal sem ga, da bi nehal, a on me ni razumel, pa tudi ni bilo treba, ker po seji je star spiritist ves navdušen pripovedoval, da je opazil celo obrise tistega duha, ki je proizvajal svetlobne učinke. Neki večer sem si mislil, da napravim konec sejam, in sicer z odgovorom, ki sem ga napisal na račun duhov in na vprašanje, v čem obstoji spiritizem. Glasil se je: «V domišljiji.» Pa sem se zmotil. Nekoliko so majali z glavo, a so naglo spoznali, da je napisal to duh šaljivec. Za vsako stvar so imeli razlago. Smrad po fosforu jim je bil eterični duh, duh drugega sveta, cvetlice, ki sem jih nabral brez izbire po grmovju v parku, so jim bile tuje iz daljnih krajev, iz česar so sklepali, na kako velike razdalje učinkuje medij še privlačno. Da, stvari, o katerih smo mislili, da nas bodo izdale, so bile za nje celo predmet največjega občudovanja. Dejstva so se nakopičila in čas je bil, da jih obdelamo in objavimo, da poučimo nasprotnike in pridobimo nove privržence. Medija sta napravila svojo dolžnost, morali smo jo tudi mi. Pisali smo, pa ne časopisom. Staremu mediju smo vse natanko razložili, kako in zakaj so se ti poskusi napravili. Svetovali smo mu, naj seje opusti, ker na takšnem spiritizmu ni nič, kakor sedaj lahko sam razvidi. Poročilo je učinkovalo na spiritiste, kakor da smo jim oblatili največje svetinje. Bili so tako ogorčeni, da so pretili Rožiču s smrtjo. Le polagoma so se pomirili. Njih vera v duhove pa se ni omajala. Celo povečala se je. Trdili so, da so bili od njih na nepravilnosti opozorjeni, a so nam preveč zaupali. Nismo jim ugovarjali, ker proti neumnosti se borijo celo bogovi zaman. V svoji mladosti sem mislil, da mora biti naloga vsakega razumnega človeka, da išče resnico, da spoznava realnost sveta. Mislil sem, da tiči v razreševanju te naloge bistvo sreče. Danes, po dolgoletnih izkušnjah in mnogih razočaranjih vidim, da je zgolj iluzija osrečujoča. Danes razumem sliko znanega umetnika Gabriela Maksa, na kateri je upodobljena opica tik ob rajskih .vratih, dočim sta morala prva starša zapustiti raj, ker sta že zaužila sad spoznanja. Danes zavidam spiritiste in blagrujem sploh vse, do katerih nima zapeljiva kača nobene moči. Dr. Jože Rus: DRŽAVE NOVE EVROPE IN JUGOSLAVIJA V NJIHOVI DRUŽBI. Posledice svetovne vojne 1914—1918 so sliko na zemljevidu Evrope silno spremenile. Nemčija, Rusija in Bolgarija so izšle iz vojne okrnjene; šesta velesila, Avstro-Ogrska, je pa sploh zginila s površja, od nje sta ostali kot majhna spominka dve samostojni državi Nemška Avstrija in Madžarska; mala Črna gora se je ujedinila v okvir Jugoslavije. Vse te izgube na zemljišču so bile na drugi strani v korist ostalim sosedam. Tako je bilo, ako ne štejemo najmanjših državic, le pet držav, ki v svojem obsegu niso doživele nobenih sprememb. Velika misel narodnega samoodločevanja, ki je pred 50 leti rodila Nemčijo in Italijo, je zmagovito prodrla tudi na progo evropske zemlje, ki se razprostira v vzhodnem delu Srednje Evrope, med Nemci in Lahi na eni, a Rusi na drugi strani. V severnem delu te pro- ru strnjene jugoslovenske naseljenosti, ker milijon našega naroda na Koroškem, v Julijski Krajini in Južni Makedoniji ječi danes v težkih razmerah, ki jih ni bil vajen ne iz dobe nemško - madžarskega in turškega po-daništva. Današnje meje Jugoslavije objemajo površino zemlje, ki se razprostira preko 248.987 km3 (kvadratnih kilometrov); to je nekako štirideseti del Evrope ali skoraj polovica Balkanskega polotoka. Na tem ozemlju pa je bilo ob ljudskem štetju dne 31. januarja 1921. naštetih 12,017.323 ljudi; ako bi bilo to prebivalstvo porazdeljeno enakomerno po vsej gornji površini, bi na vsakem kilometrskem kvadratu Jugoslavije živelo po 48 prebivalcev (gostota prebivalstva). Po svoji zgodovini se dežele Jugoslavije delijo takole: Površina v km* Prebivalstvo Pokrajine leta 1921 na 1 km2 Glavna mesta Severna Srbija . . . . \ g ... / Južna Srbija (Makedonija) / J V Crna gora 49.950 45.717 9.668 2,655.078 1,474.560 199.857 53.2 32.3 20,7 Beograd Skoplje Cetinje 105.335 4,329.495 41,1 Bosna-Hercegovina Dalmacija Hrvatska-Slavonija Slovenija Vojvodina (Bačka-Banat). . . . 51.199 12.732 43.822 16.197 19.702 1,889.929 621,429 2,739.593 1,056.464 1,380.413 36,9 48,8 62,5 65,2 70,1 Sarajevo Split Zagreb Ljubljana Novi Sad 143.652 7,687.828 53,5 Jugoslavija 248.987 12,017.323 48,25 Beograd ge je zrastlo na račun Avstro-Ogrske, Nemčije in Rusije petero novih nacijonalnih držav: Češkoslovaška, Poljska, Litva, Latvija in Estonska; k peterim pritlikavkam se je še pridružilo mesto Gdansk kot šesta. Romuniji je bilo dano, da si je razširila meje preko delov bivše Avstro-Ogrske in Rusije. Na našem jugu pa so si Slovenci, Hrvati in Srbi Avstro-Ogrske po nepopisnih žrtvah priborili pravo samoodločbe: že prej svobodnim deželam na oni strani Donave, Save in Drine se je pridružilo 211 % bivše avstro-ogrske zemlje. Rodila se je naša kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ali Jugoslavija, žal, da ne še v okvi- Ako ne računamo majhnega povečanja Srbije od bolgarske strani, je Jugoslavija v primeri s prejšnjo Srbijo in Črno goro po svojem zemljišču večja za 58 %; pretežni del, malone tri petine jugoslovenske zemlje ležijo torej na tej strani Donave, Save in Drine. Naseljene pa so dežele na tej strani toliko gosteje, da je med 100 Jugosloveni le 36 Srbijancev in Črnogorcev, «Prečanov> pa 64. (Slovenija je po ploskvi dober 15., po prebivalstvu pa dober 11. del Jugoslavije.) O gospodarskem stanja države in njenin narodnostnih in verskih razmerah najdeš poučila v članku Fr. Majcna «Koliko poznaš svojo državo ?> v Vodnikovi pratiki za 1.1927. Število držav in državic ,v Evropi se je po zgoraj naštetih spremembah zvišalo od prejšnjih 27 na 33 državnih enot. Naslednja številčna tablica nam jih kaže vse po velikosti njihovih zemljišč in številu in gostoti prebivalstva; sestavljen je ta pregled po ljudskih štetjih, ki so jih države izvršile v letih od 1919. do 1925. Rusiji že 118 miljonov 720.000 ljudi.) Slika o Rusiji pa ni prava, ako je ne gledamo skupaj z njenimi deželami, ki ležijo v tesnem sosedstvu v Aziji. S temi ogromnimi pokrajinami vred je «Sojuz Socialističeskih Sovjetskih Respublilo (SSSR 1926: 21,352.000 km2 146,304.000 preb.) največje strnjeno državno ozemlje sveta, šesti del celokupne suhe zemlje; le raztresene de- St. 1. 2 3! 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. Država Rusija Nemčija Vel. Britanija in Irska Francija Italija Poljska Španija Romunija Češkoslovaška Jugoslavija Mažarska Belgija Holandija Avstrija Portugalska Švedska Grška Bojgarija Švica Finska Danska Norveška Litva Evropska Turška Latvija Estonska Albanija Gdansk Luksenburg Monaco San Marino Liechtenstein Andorra Državna oblika Površina v km2 zvezna država republika kraljevina in ces. republika kraljevina republika kraljevina republika kraljevina zvezna republika republika kraljevina republika kraljevina zvezna republika republika kraljevina n republika kraljevina svobodno mesto velika vojvodina kneževina republika kneževina nevtr. republika 4,202.000 472.000 315.000 551.000 313.000 403 000 605.000 316.000 142.000 249.000 93.000 30.000 34.000 84.000 92.000 410.000 148.000 103.000 41.000 388.000 43000 310.000 56.000 28.000 66.000 48.000 34.000 2.000 3.000 20 60 160 500 Število Gostota prebivalstva Glavno mesto 101,917.000 59.853.000 47.657.000 39.210.000 38.901.000 28.221.000 21.338.000 17.393.000 13.611.000 12.017.000 7.981.000 7.462.000 6.865.000 6.655.000 6.033.000 5.904.000 5.536.000 4.861.000 3.886.000 3.365.000 3,268000 3.650.000 2.179.000 1.900.000 1.860.000 1,110.000 877.000 357.000 261.000 22.000 12.000 11.000 5.000 24,3 126,80 151,29 71,16 124,28 70,00 42,24 55,02 96,89 48.26 86,08 245,15 200,73 79,23 65,61 14,38 37,60 47,11 94,10 8,67 75,97 8,56 39.26 67,44 28,30 21,05 25,79 100,84 203,39 67,40 11,48 Moskva Berlin London Pariz Rim Varšava Madrid Bukarešta Praga Beograd Budimpešta Bruselj Haag Dunaj Lizbona Stokholm Atene Sofija Bern Helsinki Kobenhavn Oslo Kaunas Carigrad Riga Tallin Tirana Gdansk Luksenburg Monaco S. Marino Vaduz Andorra Na prihodnji strani priložena kartica Evrope nam kaže države po njihovi medsebojni legi. Preglejmo jih bežno tudi v tem oziru. Neizmernost planjav Vzhodne Evrope daje pogoje za razvoj silnega naroda v eni državi ogromnega obsega. Tu leži bratska Rusija kot edina država širokih prostorov v Evropi. Ona edina meri prostore na milijone kvadratnih kilometrov, kar se pa tiče njenega prebivalstva, jo Nemčija in Anglija, skupaj šteti, komaj dosežeta. Dobri dve petini Evrope sta ruska tla, skoraj vsak četrti Evropejec je ruski državljan. (Ob štetju 1. 1926. je bilo naštetih v evropski žele Britanske države so še večje od nje. Po številu prebivalstva pa spada Rusija v vrsto peterih držav sveta, ki štejejo svoj narod na več ko sto milijonov (Britanska država, Rusija Kitajska, Združene države ameriške in Francoska država). Zahodna polovica evropske zemljine skriva med svojimi gorstvi in morskimi zajedami le srednje in majhne prostore; v njih je nastala gosta gruča srednjih in majhnih narodov, držav in državic. Tri države severne Evrope, Finska, Švedska in Norveška, spominjajo po svoji obsežnosti še mnogo na piano rusko Evropo. Ostalih ‘29 držav se gnete na tesnem evropskem polotoku in njegovih udih. Anglija obvlada s svojih otokov in s pomočjo silne mornarice vsa morja, to je 71% zemeljske krogle, in ogromne, dragocene dežele ob njih. Na evropskem kopnem si delita vpliv Francija (s kolonijami predvsem na južni strani Sredozemskega morja) in Nemčija. Tudi davno svojo domovino povečali v izbranih deželah izven Evrope, so Lahi začeli misliti na pridobivanje kolonij kot zadnji. Dobili so zato bolj ostanke (Tripolitanija, Cirenajika, Eritreja in Somalija y Afriki ter Dodekanez v Egejskem morju 2,114.000 km2, a samo 2 milijona 169 tisoč prebivalcev). Zato nam bo razumljivo njih seganje in hlastanje po zemlji sosednih male pribrežne države Danska, Holandija, Belgija in Portugal imajo preko morja svoje kolonije; nekdaj mogočna Španija je v primeri z njimi v mnogem zaostala; Nemčija pa je izgubila vse obširne zunanje posesti na Angleže, Francoze in Japonce. Mala Švica se vzdržuje v Alpah sredi med tremi velesilami; ona je bila prej poleg Srbije edina, ki ni imela pedi morske obale, danes ji delajo v tem pogledu družbo Češkoslovaška, Avstrija in Madžarska. Izmed šestih pritlikavih državic le najmanjša, Gdansk (Danzig), ne leži ,v zahodni Evropi. Italija je po obsegu in prebivalstvu zadnja v vrsti petih velesil, ki odločajo malone same o usodi Evrope. Njena površina je skoraj tolika kakor Anglije. Ali dočim so si Angleži že evropskih držav. Stopili so na Tolminskem, Goriškem in Tržaškem, na Pivki in Krasu pa v Istri, Reki in Zadru na našo stran Jadranskega morja in zasedli staro zemljiško posest našega naroda (Julijska Krajina 9.226 km2, 920.000 preb.). Na našem potu od Rusije preko evropskega severa in zahoda do Italije smo spoznali 19 držav in državic. Obredli smo pri tem vse velesile in štiri petine evropske zemlje. Preostaja nam še peti del Evrope; ta del se razprostira vzhodno od črte, ki veže Jadransko morje z Baltiškim, do mej Ruske unije (do črte Odesa-Leningrad). Na tem primeroma malem prostoru se preriva dober tucat majhnih narodov, a petero veroizpovedanj. To je v vsakem oziru najbolj pisani del Evrope, ki pa se je razen že prej svobodnih balkanskih tal šele pred desetimi leti povzpel na višino političnega samoodločevanja. Danes imamo tu 14 držav in državic, torej skoraj polovico, kar jih šteje Evropa. Zavaljeni in raznolični Balkanski polotok je razdeljen med petero domačih narodov, Jugoslavijo, Romunijo, Bolgarijo, Albanijo in Grško, dvema deželama na skrajnem vzhodu in zahodu pa gospodarita iz soseščine Turčija in Italija. V Vzhodnih Alpah in ob Donavi se stiska mala Avstrija, v dnu Panonske kotline se je dotika ravna Madžarska; obe se z Romunijo vred vrivata med slovanske narode in njih države in ločita Južne Slovane od Severnih in Vzhodnih. Na širokih vratih, ki držijo iz Rusije v Zahodno Evropo, se razprostira Poljska kot druga največja slovanska država. Daleč med dežele nemškega naroda se zajeda bratska Češkoslovaška. V vzhodno-baltskem primorju pa se je od telesa bivše Rusije ločilo troje malih držav Litva, Latvija in Estonska, tako da ima tu Rusija v oblasti le še nekaj kilometrov morske obale. Samostojno mesto Gdansk smo že omenili. Vseh naštetih štirinajst držav skupaj ne šteje niti sto milijonov prebivalcev. Največje izmed njih ležijo v prostornejši sredini, šestero malih (št. 23—28 prilož. tabele) pa ne doseže skupaj velikosti naše Jugoslavije in le dve tretjini našega prebivalstva. * Dolgi vrsti sil, ki gradijo in pospešujejo države, dajeta temelje zemljino površje kot pozornica in človek kot ustvarjajoče bitje na njej. Pozornic je toliko kolikor držav, narodi pa se tal svojih držav poslužujejo in se ž njimi koristijo. Koristenje se vrši na prav različne načine, ravna pa se ne samo po svoj-stvih prirode, po legi in mejah, podnebju in rodovitnosti, zemeljskih zakladih in prometni dostopnosti ozemlja, temveč prav tako tudi po kulturnem stanju, pogumu in previdnosti, vztrajnosti in prizadevnosti prebivalstva. Z naštetimi okolnostmi se tu ne moremo baviti, ker to bi nas p-ivedlo predaleč. Imamo pa dvoje sredstev, ki nam omogočata, da na tesnem prostoru vendarle ocenimo do neke mere veljavo naše Jugoslavije v primeri z njenimi sosedami. Ti sredstvi sta prastara umetnost merjenja in štetja, vprašanji, kako prostrana so državna tla in koliko ljudi živi in se udejstvuje na njih. Saj ob vprašanjih o prostoru in prebivalstvu, nam je zastran pri- merjanja mogoče spraviti v eno samo vrsto vse države zemljine krogle, pa naj si bodo sicer še toliko različne. V zgornji statistični tabeli so države današnje Evrope razvrščene na podlagi števila svojih prebivalcev. Če bi pa hoteli te države postaviti ,v vrsto po površini njihovih zemljišč, bi bil vrstni red precej drugačen. Francija bi n. pr. prišla že na drugo mesto itd., Jugoslavija bi stala v vrsti šele kot dvanajsta, ker Švedska, Finska in Norveška so od nje prostranejše, dočim ostaja Češkoslovaška, kar se tiče površine, za našo državo. Razlike po velikosti evropskih držav v primeri z našo nam podaja spodnja slika. Tu je vrisanih sedemnajst držav z obrisi svojih mej, na vsako pa je položen v istem merilu obris Jugoslavije. Od držav, ki so prostranejše od naše, bomo pogrešali edino Rusijo; njenih obrisov ne dajemo iz enostavnega vzroka, ker bi bila za to potrebna posebna stran in bi se Jugoslavija vanje lahko vrisala skoraj sedemnajstkrat. Francija je po ploskvi večja za dve kraljevini SHS in še za eno Bosno-Hercegovino povrhu. Točno dvakrat tolika je Španija. Nemčija je od dveh Jugoslavij manjša za površino Slovenije z Julijsko Krajino (25.000 km2). Tla Romunije, Velike Britanije, Italije in Norveške, vsaka zase, bi se dala pokriti z eno Jugoslavijo, a potrebna bi bila še ena Bosna in Dalmacija. Italija brez naše Julijske Krajine in brez otokov Sicilije in Sardinije je Jugoslaviji enaka. Prva izmed držav, ki so manjše od kraljevine SHS, je Grčija, vendar razlika med obema znaša že celih 100.000 km2, torej skoraj za površino Srbije in Črne gore. Malo manjša od Grčije je Češkoslovaška republika; ima površino prečanskih pokrajin Jugoslavije. Sosedi Bolgarija in Madžarska sta vsaka zase nekoliko manjše površine kakor Srbija s Črno goro. Šele Bolgarija skupaj s Češkoslovaško dasta ploskev kraljevine SHS. Število kvadratnih kilometrov Nemške Avstrije je le malo višje kakor njih število za Slovenijo, Hrvat-sko in Voj,vodino, Albanija (tudi Holandija) pa je velika za dve Sloveniji. Madžarski, združeni z Avstrijo, ali Grški z Albanijo bi bilo treba dodati še Slovenijo in Hrvatsko, da bi dosegla ploskev, kakor jo ima Jugoslavija. Ob spodnjih primerjalnih karticah je tudi nazorno pokazano, ,v kakšnem razmerju stoji Jugoslavija nasproti drugim državam z ozirom na število prebivalstva. Beli stebriči razne višine nam predstavi ja jo višino prebivalstva vsake Ploskovno in prebivalstva razmerje med evropskimi državami in Jugoslavijo. posamezne tuje države, poleg njih stoječi črni stebrič pa je mera, ki pomeni dvanajst milijonov Jugoslovenov. Rusija ima prebivalcev za devet Jugoslavij. Po dolgem presledku pridejo na vrsto ostale velesile Evrope. Nemčija je po prebivalstvu močnejša skoraj za pet, Anglija za štiri Jugoslavije. Za trikratno naše število in povrhu še za prebivalstvo Severne Srbije sta številnejši Francija in Italija (za 31. december 1927. se prebivalstvo Italije ceni že na 40,796.000 ljudi). Kraljevina SHS je z 12 milijoni ljudi na desetem mestu kot peta država za velesilami, ona je tudi zadnja, ki šteje prebivalstvo na več ko deset milijonov. Pred njo stoji v vrsti bratska Češkoslovaška, ki je po zemljišču manjša, zato pa gosteje naseljena. Na drugi strani pušča Jugoslavija daleč za seboj tri države evropskega severa; vse tri skupaj so po ploskvi od Jugoslavije petkrat večje, po prebivalstvu pa jo presegajo komaj za število prebivalcev Bosne s Hercegovino. Tik za Jugoslavijo opazimo glede števila prebivalcev znaten presledek. Madžarska ima kot enajsta v ,vrsti komaj osem milijonov ljudi, to je nekoliko več ko naše prečanske dežele. Potem gredo številke zopet polagoma navzdol. Madžarska in Avstrija skupaj bi nas zaradi svojih milijonskih glavnih mest prekosili za poltretji milijon ljudi, Grška in Albanija pa zaostajata za. nami skoraj za pol Jugoslavije. Finska, ki nosi zaporedno številko 20. evropske države, že nima več ko dobro četrtino (28 %) prebivalcev Jugoslavije, evropska Turčija pa ima (s Carigradom) komaj toliko ljudi (na enaki površini) kakor Slovenija z Julijsko Krajino (1,976.000 prebivalcev). Po gostoti svojega prebivalstva stoji Jugoslavija v zlati sredi. Ona je torej v statističnem oziru nasproti državam ostale Evrope zelo uravnovešeno državno ozemlje. Od naše in naših ustavnih faktorjev volje pa je odvisno, če bo našla vendar že enkrat ravnovesje tudi v političnem in gospodarskem pogledu. F. G.: KAPITAL SPODOBNOSTI IN VLJUDNOSTI. Večkrat slišimo, da kmet ostane kmet, čeprav do poldne spi. A tudi marsikak škric še ni gospod, čeprav se vozi z avtom. Resnica je: človeštvo se deli v spodobneže in nespodobneže ter v dobre in zle ljudi. Za vse zemljane brez razločka pa velja ista zapoved: Bodi spodoben, vljuden in dober! Marsikomu je spodobnost prirojena in mu je vljudnost tako rekoč v krvi; marsikdo pa je oduren in grob po svoji naravi. Za večino ljudi pa velja pač: česar nisi podedoval po roditeljih in česar se nisi učil, tega nimaš in ne znaš. Zato se prav dandanes oglaša močneje kot kdajkoli prej: Vojna je svet podivjala. Kar Bon ton zopet v roke, ljudje božji! Veliki narodi najpopolnejše civilizacije so ustvarili tekom časa pravila spodobnosti in vljudnosti. Ta pravila so družbeni zakon vsemu svetu. Tudi Slovenci napredujemo in se izpopolnjujemo po notranjosti in zunanjosti. Tudi mi se moramo torej prilagoditi tem pravilom, ker nočemo, da bi nas smatrali člani prvih kulturnih narodov za — zaostale irhovine. Prilagoditi pa se moramo zahtevani spodobnosti in vljudnosti, ker bomo potem živeli tudi med seboj, doma, lepše, bolje, srečneje. Kdor je spodoben, je tudi toleranten in takten; ne domišlja si, da je «vso pamet sam z veliko žlico pojedel» in da so drugi tepci, nego se poglablja v miselnost in čuvstvovanje drugih ter živi brez pričkanja in mržnje. Kdor je spodoben, je vedno obziren in previden ter ne žali niti nehote nikogar. Kdor je spodoben, je pravičen in resnicoljuben tudi napram nasprotnikom. In zato so spodobnežu vsa vrata odprta; vljudneža sprejemajo povsod z odprtimi rokami in dobrega človeka spoštuje in ljubi vsak poštenjak. K spodobnemu, vljudnemu in dobrodušnemu narodu radi prihajajo tujci in dajo zaslužiti obrtnikom in trgoycem, meščanom in kmetom. Švica je bogata, ker sprejemajo vsi njeni sloji tujce, potnike, letoviščnike in zdravje iščoče spodobno in vljudno. Ob vseh morjih in jezerih žive ljudstva, ki se jim spodobnost in vljudnost obrestujeta kot najcenejši kapital leto za letom v težkih tisočakih. Prekrasne so naše planine in doline, divna so naša jezera, slikovita, poetična naša narava poleti in pozimi. Vse nam je podarila usoda, da privabljamo tujce medse. V ničemer skoraj ne zaostaja naša domovina za Švico, — le nečesa je treba še dosti več: spodobnosti, vljudnosti in dobrodušnosti... H knjigi «Bon ton», ki jo je izdala ljubljanska Tiskovna zadruga in ki bi jo morala imeti vsaka slovenska hiša po mestih, trgih in na kmetih ter jo prebirati zmeraj iznova, naj navedemo še nekaj navodil posebej našemu lcmetiškemu ljudstvu. Hotelirji, gostilničarji in zasebniki, ki sprejemajo tujce na hrano in stanovanje, prav tako vsi, ki imajo od svojih gostov zaslužek, naj bodo vsekdar in ,v vsakem oziru vljudni in postrežljivi. Za kolikor možno nizko ceno naj nudijo čim največ udobnosti. Kadar gost prihaja ali odhaja, stori vse, da ima čim manj dela in truda s prtljago ter mu poskrbi udoben, dostojen in ne drag voz s spodobnim, treznim .voznikom. V sobi, kjer tujec prebiva, vladaj največja snažnost. Prah je brisati temeljito vsako jutro po pospravljanju ne le po tleh, po pohištvu in po oknih, nego tudi pod pohištvom in-pod vsakim predmetom v sobi. Skrbi, da je soba zračna ves dan in da prihaja vanjo vsaj nekaj ur solnčna svetloba. Zlasti pazi, da je čista posteljnina! Zakrpanih rjuh in prevlek za blazine ne uporabljaj za goste. Posteljnino menjaj vsakih 14 dni, ako gost ne zahteva, da jo menjaš vsak teden. Brisače izmenjavaj vsaj vsak teden. Skrbi, da imajo gostje ponoči popoln mir in da jih zjutraj prezgodaj ne budiš. Po 22. zvečer ne trpi torej niti petja niti godbe niti kričanja ali glasnega pričkanja v gostilni ali na .vrtu. V tem pogledu z ozirom na večino gostov ne popuščaj niti napram mladim veselim tujcem niti napram starejšim kvartopircem in neugnanim krokarjem. Ne trpi ponoči pred hišo ali za bližnjim hlevom lajajočega psa ali v zaljubljenosti stokajočih mačkov, zjutraj pa ne črednika, ki kriči in poka z bičem ali trobi na rog za svojo čredo goveje živine, ovac ali celo smrdljivih kozlov, Posreduj, da se vse take živali gonijo po potih, ki ne vodijo mimo bivališč s tujci! Pomni: pusti gostu popolno svobodo, da gre počivat in da vstane, kadar sam hoče, a stori vse, da mu je počitek lahek in neoviran. Kroti paglavce1, in če ni drugače, kaznuj celo — lastnega otroka! Glede prehrane skušaj gostu ugoditi po njegovih posebnih željah in skrbi predvsem za raznovrstnost v jedilih. Pazi, da sta pribor (jedilno orodje) in posoda zmerom zares temeljito snažna in da je prtič vsaj vsake štiri dni svež. Vsak gost imej zmerom svoj prtič, ki bodi zato označen, da se ne zamenja. Natakarji, natakarice ali sobarice naj bodo strokovno dobro izvežbani, vedno skrbno skopani, počesani in snažno oblečeni, pa prijazni, uslužni, inteligentni, torej samostojno misleči in vsako, tudi neizraženo željo urno razumevajoči ter, če le možno, sposobni tudi kakega svetovnega jezika. Vsakemu gostu naj bodo cene sobe, prehrane in vseh drugih reči dobro znane, da je zlorabljanje in sleparjenje po eventualno brezvestnem osebju nemogoče. Posla, ki bi sleparil ali izkoriščal goste, odpusti nemudoma in opozori tudi druge, da je neraben. Skrbi, da je postrežba nagla, točna in vljudna, a ne mrzla, obrtna, niti ne vsiljiva ali celo preveč domača. Posli naj ti javljajo brez odlašanja vsako tujčevo pritožbo glede stanovanja, prehrane ali česarkoli v hiši in izven hiše. Vsak nedostatek izkušaj takoj odstraniti ali ,vsaj utemeljiti in opravičiti. Ako stvari, ki si jo gost želi, nimaš, jo izkušaj dobiti od drugod, nikdar pa ne zavračaj gosta z izjavo: «Tega nimam!» Ali «Tega ni še nihče zahteval.» S tem bi kazal le, da si malomaren za-nikamež, ki mu ni mar, je li gost zadovoljen ali ne — skratka, da si nesposoben in nespodoben gospodar. Sam in tvoji uslužbenci bodite dobro poučeni o krajevnih in okoliških razmerah in zanimivostih, da lahko na vprašanja gostov zanesljivo in točno odgovarjate. Ako želi gost izleteti kamorkoli, mu jasno razloži in pokaži, kod naj gre, da dospe najugodneje in najhitreje do cilja; ako se pa odpravlja celo na daljši ali težji izlet, mu — če želi — preskrbi tudi veščega in treznega vodnika. Kadarkoli srečaš svojega gosta, njegovo ženo ali deco, vljudno pozdravi, a ne le z besedo, nego dvigni tudi pokrivalo ter vprašaj, si li česa žele. Pri tem ne bodi vsiljiv niti predomač ter sam ničesar ne vprašuj, zlasti ne kar se tiče njih rodbinskih ali prijateljskih razmer. Ne vprašuj torej po zdravju, po starosti, po zaroki hčerke ali celo po nosečnosti sinahe, ker taka vprašanja so nespodobna, netaktna in bi te kazala neomikanca. Ne prepiraj se s posli, s sosedi ali z ženo ali z deoo vpričo gostov; ne kaži nikoli čmernega obraza, nego se trudi, da si vedno vedrega lica in da se kažeš srečnega, ako so tvoji gosti zadovoljni. Kajpada, popolnoma zadovoljni bodo gostje le takrat, ako je ves kraj snažen in urejen ter če je ljudstvo prijazno in spodobno, kjer po ulicah ni blata ali prahu, koder se ne cedi gnojnica in ne smrde odprta gnojišča, kjer se ponoči po cestah ne kriči in prepeva ali celo pretepa, nego kjer najde tujec prijetno šeta-lišče, negovano drevje, urejena pota, udoben prostor za kopanje in solnčenje ter sem ter tja klopico, kamor lahko sede. In ako tvojega gosta povsod vsak domačin, bodisi star ali mlad, imovit ali siromak, prijazno pozdravlja ter mu ustrežljivo odgovarja, se ne bo tujec samo rad vračal, nego bo privedel prihodnjič še druge goste, hvaleč v svoji domovini tvoj kraj, kjer so spodobni, vljudni, dobri in po-strežljivi ljudje in kjer ni oderuških cen ter nesramnega izkoriščanja v nobenem oziru. Vse te zahteve, ki se morajo izvrševati dandanes v vsakem civiliziranem zdravilišču, letovišču ali počitniškem kraju, so prav lahke. Toda marsikje jih vendar ne poznajo. Zato je treba, da omikanci nevedneže pouče in jih opozarjajo. Manire se je pač treba tudi učiti. Učitelji, duhovniki, župani, trgovci in sploh civilizirani obrtniki, ki so že videli tudi kaj zunanjega sveta in življenja, so poklicani v prvi vrsti, da vzgajajo sovaščane z lastnim vzgledom in rahlo besedo. Marsikje je treba našemu kmetiškemu ljudstvu povedati, da nedeljski izletniki iz mest in letoviščarji poleti niso lenuhi, postopači, ki Bogu čas kradejo in denar, ki so si ga pač igraje pridobili ali celo prisleparili, po nemarnem zapravljajo. Nedeljski izletniki so iz večine sužnji težkih duševnih in telesno iz-črpajočih poklicev, ki hrepene vsaj par svobodnih ur preživeti na zdravem zraku in solncu. A letoviščarji so večinoma ljudje, ki so tičali vse leto po zaduhlih pisarnah, šolah, tovarnah, v prašnih mestnih ulicah, sredi nervoznega dela, za katero se vedno mudi in ki ubija živce ter podkopuje zdravje. Po kmetih, zdraviliščih in letoviščih, po jezerih, rekah in gorah iščejo zdaj novih moči za nov življenski boj. Zato pričakujejo —saj radi plačajo, le odreti se ne dajo —, da jih sprejmo na deželi vsaj spodobno in vljudno, ako že ne prijazno. Nespodobno je, ako posedajo domačini s klofetami na glavi v gostilni, ako neumiti, razkuštrani, v spotenih, odpetih srajcah, raztrgani in v zanemarjeni obutvi napol leže po mizi ter gosta tujca ne pozdravijo niti pri prihodu niti pri odhodu. Nespodobno je pljuva- nje okoli sebe in sirova nemarnost glasno riganje iz želodca. Olikan človek opravlja vse take telesne izbruhe skrivaj in neslišno. Omikanec se ne praska, si ne beza v ušesa ali med zobe vpričo ljudi. Ni dovolj, da si kmet češe in striže lase ter da se brije ali si vzdržuje brke snažne in uglajene; paziti mora tudi, da nima dolgih črnih nohte v in umazanega vratu. Tudi si civiliziran kmet umije večkrat na dan roke in obraz; vsaj vsak teden si umije noge ter se koplje z vsem telesom čim večkrat. Ostudna, a tudi bolezni raznašajoča je navada naših kmetov, da ponujajo pijačo iz svoje čaše ali vrčka drugim, celo tujcem. Ako že ponudiš pijačo, vzemi posebno čašo in jo natoči, a vsakdo naj pije zmerom le iz svoje čaše. Vse take nespodobnosti opaža tujec-meščan in se zgraža. V splošnem so naše vasi snažne in se slovensko ljudstvo po zgledu mestne civilizacije večinoma vede in oblači lepo in spodobno. Naše hiše, dvorišča in ceste so iz večine čedne in urejene, toda marsikje vlada •še neverjetno mnogo zanikarnosti. So kmetice, ki iz tope malomarnosti ne pospravljajo in ne pometajo po hiši in njeni okolici ter trpe, da se jim pojajo celi roji muh in drugega mrčesa po kuhinji in stanovanju. Snažna gospodinja pomiva in ne samo površno obriše vsak dan zgodaj mizo, police ob oknih, klopi in stole, vse pohištvo in tudi tla v sobah, v veži in kuhinji. Temeljito prezrači vsak dan vso hišo in pušča odprta okna na senčni strani od jutra do mraka. Za uničevanje muh kupuje in obeša lepive muholovke, za uničevanje mrčesa pa v lekarni uspešen prašek; predvsem pa temeljito pometa in odstranja vse, kar uživa mrčes. Še vedno imamo kmete, ki so slepi za največjo nesnažnost, ki ne vidijo ne blata, ne prahu, ne živalskih odpadkov, ne nastlane slame ali ostružkov ter zlomljenih vej pred hišo, niti ne mrhovine po jarkih ob hiši. Brezbrižni so za podganjo in mišjo zalego, a niti na misel jim ne pride, da bi s par pestmi malte zamašili po stenah in ob robovih po tleh, ob oknih in vratih luknjice, v katerih se skrivajo roji mravelj, stenic, bolh, kukcev in ščurkov. Župani, šola in cerkev imajo tod dosti polja za vzgojo in pouk. Nespodobna brezsrčnost in izpodkopavanje rodbinske sreče je, da imamo še kmete, ki silijo ženo, ki je porodila, že po par dneh zopet na delo. S tem uničujejo ženo in mater, ki naglo ostari, uvene, dobi krčne žile in dru- ge telesne napake ter ne ozdravi nikoli več do prejšnje čilosti in svežosti. Ni čudno, da smatrajo tujci take kmetiške gospodarje za strašno zaostale barbare. Samomorilka je kmetica, ki se po porodu dvigne s postelje, preden poteče teden dni in ki se loti težjega dela, preden mine štirinajst dni. Nobeno delo ni tako nujno, da bi ne počakalo tako dolgo, in nihče ni tolik siromak, da bi za najbolj nujne opravke ne mogel najeti človeka, ki jih opravi namesto porodnice. Nespodobna brezsrčnost in do neba kričeča je skopost in zabitost tistih kmetov, ki se jim zdi škoda denarja za zdravnika in ki čakajo, da jim narava ali konjederka ozdravi bolnika. Še zmerom se najdejo kmetje, ki pošljejo bolnika v bolnišnico ali kličejo zdravnika šele takrat, ko je že prepozno. Troski so potem le potisočerjeni in je nesreča često nepopravljiva. Le tej skoposti in zabitosti je pripisati, da je umrljivost po kmetih še zmerom prevelika in da vidimo po vaseh toliko kruljavcev in drugačnih pohabljencev. Izvir vseh teh žalostnih pojavov je v pomanjkanju srčne kulture, v nedostajanju resnične dobrotnosti v duši nekaterih naših kmetskih ljudi. Dober človek je usmiljen in sočuten, postrežljiv in .vljuden do vsakogar, tudi do neznanca, tujca, predvsem pa do lastnih oseb, do žene, otrok, sorodnikov in prijateljev. Dober človek je zmerom spodoben in radodaren ter je srečen, da more pomagati in pametno svetovati. Zlasti pa naglo ukrepati, kadar preti nesreča ali celo smrt. Nobena stvar pa ni Slovencem toliko škodila, kakor nezmerno uživanje alkohola, tega najhujšega sovražnika človeštva, groznejšega od največjih epidemij, najbolj krvavih vojn in najljutejših potresov in povodnij. Koliko pobojev, umorov in požigov ter najrazličnejših nesreč se zgodi med Slovenci zaradi alkohola! In koliko narodnega premoženja propade zaradi pijančevanja, kolike vsote se poganjajo skozi grlo! In kakšne nespodobnosti se uganjajo prav ob cerkvenih in državnih praznikih v zastrupljenju in blaznosti zaradi žganja in vina! — Zato je človek srečen, ko vidi, da se širi protialkoholno gibanje vedno močneje med našo mladino, in opaža, da se množe brezalkoholne gostilne. In velik kulturen in moralen napredek pomenja dejstvo, da je že precej naših vasi, kjer možje in mladeniči pijo le malinovec in limonado ter alkohola sploh več ne ali le neznatno uživajo. V takem kraju — ob Sori pišem ta članek — so zgolj trezni, marljivi kmetje; tu ni nikoli videti pijanca, nikoli slišati preklinjanja, zmerjanja, pričkanja in ponočnega kričanja; tu so tepeži in pokolji povsem neznan dogodek. Pijančevanje je silno redek pojav, po krčmah pa se popije največ malinovca. Iz sadja si pač skuhajo doma sadjevec ali slivoivko, a oboje uživajo zmemo in le v resnični žeji, v bolezni, ali pa postrezajo ž njima svojim gostom. Zato žive tod pač le spodobni, spoštovanja vredni kmetje. Dobrine so materijalne in moralne. Država in oblasti se brigajo za oboje na korist prebivalstva in naše celokupne domovine. Kmeto-valstvo, industrija, obrt in trgovina so viri ljudske blaginje. A pospeševanja je potrebna tudi narodna duševnost, srčna kulturnost in telesna civilizacija. Zanje se ustanavljajo šole, društva, javne knjižnice ter se razširjajo novine etične in higijenske vsebine. Vzlic vsem nesrečam in škodam, ki jih je prinesla vojna, očividno napredujemo v materi jalnih in moralnih dobrinah. Vse hvale vredno je, da so nekatera — n. pr. kamniško in kranjsko — srezka poglavarstva začela tudi sama in neposredno, zlepa in zgrda, vplivati na to, da postani naše ljudstvo spodobno. Županstva morajo zatirati pijančevanje in orožniki preganjajo ob novačenju kričače, pre-klinjevalce ter tisto bedasto, često lažnjivo baharjenje z nemškutarsko-avstrijakantskim «Tauglich, prmej duš!» In še več: v vsaki vaški krčmi mora biti nabit lepak s svarilom: «Ne preklinjaj! Govori in obnašaj se spodobno!» Prav je tako! Pod kap naj bi postavili naši ljudje vsakogar, kmeta ali gospoda, ki greši proti tej odredbi modernih sreskih glavarjev! In po vrhu naj bi javne nespodobneže še strogo kaznovali, saj nam delajo moralno in mate-rijalno škodo, nakopavajo ljudstvu sramoto, pohujšujejo mladino in odganjajo goste, domačine in — tujce. Že v kratkem se ustanovi v gorenjskem mestu prva slovenska strokovna šola za turizem in obrtni promet s tujci. Naj bi prihajalo iz nje čim več kmetiških in meščanskih mladih pijonirjev, ki izpremene našo Slovenijo v jugoslovensko Švico in dokažejo, da sta spodobnost in vljudnost kapital, ki se tudi naši domovini obrestuje tisočerokrat! * * * Dipl. ing. Ant. Ditrich: O STRELI IN STRELOVODU. Ozračje, ki nas obdaja, je tudi v lepem, solnčnein- vremenu prepojeno z elektriciteto. Električna napetost raste na vsak meter višine za okroglo 100 voltov in to do 1000 metrov višine, potem pa na vsak meter le za 25 voltov. Iz tega si moremo izračunati, kako visoke napetosti vladajo v našem ozračju. Električne množine so pozitivne ali negativne. Kadar ni neviht, se nahajajo te pozitivne in negativne množine elektricitete v ravnotežju. Dognalo se je, da sta zemeljska in vodna površina večinoma negativno električni, zrak in oblaki pa pozitivno. V primeru nevihte pa se ravnotežje med pozitivno in negativno električno množino skali, nastanejo nove količine elektricitete, najbrže vsled naglega razpršenja padajočih vodnih kapelj. Te množine se potem deloma nakopičijo v oblakih, deloma pa jih deževne kaplje prenašajo na zemljo. Na ta način napetost med zemljo in oblaki konstantno raste, dokler se ne izenači v zraku potom strele. Interesantno je, da električni tok pri streli največkrat kroži od zemlje do oblakov. Te strele imenujemo negativne; strele z obratno smerjo električnega toka (oblak—zemlja) pa so pozitivne. Tudi od oblaka do oblaka švigajo strele! Dolžina teh strel znaša do 50 km. Dolžina pr. pozitivnih in negativnih strelah je mnogo krajša, največkrat 1 do 2 km. Ako blisk preseče take daljave, je jasno, da morajo vladati med posameznimi točkami zemlje in oblakov ali med oblaki v primeru nevihte silne električne napetosti. Te napetosti znašajo na podlagi meritev od 20 do 50 milijonov voltov. Človek se le težko zamisli v te velikanske atmosferične napetosti! V laboratoriju se je sicer že posrečilo ustvariti napetosti nad en milijon voltov; pri daljnovodih se uporablja danes v Ameriki 440.000 voltov, v Evropi pa 380.000 kot najvišjo prenosno napetost. Naše žarnice gorijo največkrat z 220 volti napetosti. Ako pogledamo te številke, potem moramo ugotoviti, da še dolgo ne bomo dosegli napetosti, ki nam jih proizvaja nevihta. Električni tok, ki zadrvi po ognjeni cevi strele, doseže tudi 40.000 do 90.000 amperov. To je silna jakost električnega toka, ki jo ne dosežemo niti v največjih elektx-ičnih talilnih in karbidnih pečeh. Primerjajo imejmo pred očmi, da porabi 25svečna žarnica okroglo eno desetinko ampera, 30kilovatni motor, ki nam more poganjati žago s polnojarmenikom in pripadajočimi stroji, pa 37 amperov pri normalni uporabni napetosti. Kakšna velikanska gospodarska pridobitev bi bila, ako bi mogel človek izkoristiti ogromno električno energijo, ki se med ne,vihto pretvarja v zraku! V eni sami tisočinki sekunde pretvori udar strele 10.000 do 30.000 KWh (izgovori: kilovatnih ur) v toplotno, odnosno mehanično energijo. Motor od 30 kilovatov bi moral 1000 ur neprestano delati, da bi izvršil ono delo, ki ga izpolni strela v eni sami tisočinki sekunde. Ako ta silna električna energija zagrmi na zemljo, mora na svoji poti vse uničiti. Premer ognjene cevi strele znaša navadno nekaj milimetrov do 40 cm. Merilo pa se je že ce,vi 10 m premera. Pri vsakem udaru strele čujemo tudi več ali manj močno grmenje, ki v mnogih primerih pretrese živčno še tako trdne narave. Grom nastane vsled tega, ker električni tok v trenutku silno segreje zrak v ognjeni cevi, izpuhti vlago v njem in ga z velikansko močjo iztisne iz cevi. Nastane torej eksplozija, ki se čuje v bližini strele kot kratek, močan pok, v daljavi pa kot grmenje. Valovanje zraka in razni odmevi povzročajo spreminjajoči se zvok pri grmenju. Skoro neverjetno je, ako trdimo, da se pritlikavi človek more zavarovati proti usodepol-nim posledicam atmosferične elektricitete. V to svrho nam služi dobro izvršen strelovod! a lovilna napeljava, b odvodna napeljava, c ozemljevalna napeljava. Strela nam uniči letno zelo mnoge narodnogospodarskega premoženja. Po statističnih podatkih znaša ta škoda letno v Nemčiji nad 12 milijonov mark (t. j. 163 milijonov Din). Na en milijon ljudi jih strela ubije šest. Največ škode po streli je na deželi in sicer 93% celotne letne škode. Skednji so najbolj ogrc-ženi po streli; ako udari strela v skedenj, se seno ali slama mahoma vnameta ter potem plamen grozi vsem sosednim poslopjem. Iz narodno-gospodarskega stališča bi bilo torej predvsem umestno, da se prične zlasti na deželi uvajati enostavne in cenene strelovode na gospodarskih poslopjih. Ako ima kmetovalec strelovod v hiši, so njegovi letni pridelki zavarovani in on lahko zre brez skrbi skozi okno, ko zunaj divja neurje. Tudi iz drugega vidika je koristno, da se oboroži hiše s strelovodi! Človek se namreč čuti popolnoma varnega v hiši s strelovodom, kar upliva zelo ugodno na njegovo duševno razpoloženje. Mnogo jih je med nami, ki so v času neviht duševno strti in nezmožni za delo. To stanje bi prenehalo, ako bi se čutili varni v hiši. Strelovod je prva električna naprava, ki je praktično ukoristila nauk o elektrotehniki. Iznajdba strelovoda pripada brezdvomno Franklinu, ki je v letu 1752. postavil železni drog na svoji hiši v Filadelfiji in izpeljal od njega odvod v bližnji vodnjak. Nad 160 let je ostal Franklinov strelovod po svoji konstrukciji nespremenjen, dokler se ni v zadnjih letih pričelo s točnim raziskovanjem postanka in učinka strele. Pričeli so se graditi strelovodi po novih modernih smernicah. Dokazalo se je, da dolgi lovilni drogovi na hišah ne varujejo vso hišo in okoliša, kakor se je prvotno domnevalo. Mnogokrat je namreč strela udarila neposredno pri tem drogu v krov ali sleme strehe. Tudi drage pozlačene ali platinaste konice pri teh drogovih se nezmiselne. Na žalost pa se še vedno pri nas montira drage strelovode po teh zastarelih in netehničnih principih. Na popolnoma novih zgradbah vidimo skoro dosledno Franklinov sistem. Dolžnost izvrševalcev strelovodov bi bila, da končno pričnejo graditi strelovode, kakor jih predpisuje mo-moderna tehnika. Za gradnjo zanesljivega strelovoda se mora najprvo ugotoviti, kam strela najraje udari. Na podlagi statističnih podatkov se je ugotovilo, da 5% strel udari v stolpe ali konice slemen, 25 % v dimnike, 14 % v slemena in le 6 % v krov strehe. Ti podatki vsebujejo smernice, kako se mora strelovod projektirati. Strelovod ima namen, da brezhibno odvodi energijo strele ,v zemljo in s tem obvaruje, poslopja pred poškodbo in požarom. Strelovod sestoji iz lovilnih naprav, iz nadzemne in podzemne napeljave. ' ' Lovilne naprave namestimo na one dele strehe, kjer strela najraje udari. Ne zadostuje torej dolg drog za celo streho. Po slemenu položimo pravilno dimenzijonirano žico ali trak a lovilna napeljava, b odvodna napeljava, c ozemljevalna napeljava. iz bakra ali pocinkanega železa. Ako mora napeljava odvodih celokupno električno energijo strele, mora imeti žica ali trak najmanj 50 mm2 bakra ali 100 mm2 železa. Če pa ima strela priliko preiti po dveh ali več žicah v zemljo, potem znaša prerez polovico zgoraj navedenega. Vsak dimnik dobi kratek lovilni drog, istotako se naj opremi konica slemena. Pri slednji zadostuje, da se žico ali trak, ki vodi po slemenu, za,vije navzgor ter s tem pripravi lovilno konico. S strešno napeljavo se morajo spojiti tudi vsi žlebovi in drugi kovinski deli strehe. Žlebovi morajo biti pri stikih medsebojno vodljivo spojeni. V kotnih točkah mora biti strešna napeljava izvršena z lepimi loki, ker v ostrih kotih strela rada odskoči. Strešna napeljava mora imeti dobre odvode ,v zemljo. Najboljši odvod je oni, ki je najbolj kratek in nima ostrih kotov. Pri vsaki najenostavnejši zgradbi naj se izvršita dva odvoda. Odvodni žici imata potem prerez od 25 mm2 bakra ali 50 mm2 železa. Kot smernica naj služi, da se mora na vsakih 20 metrov dolžine zgradbe ali za vsakih 200 m2 zazidane ploskve urediti po en odvod. Kot odvod se more uporabiti tudi odpadne cevi, ako so dobro vzdrževane in pri stikih spojene. S tem se strelovod zelo poceni. Najvažnejši pri strelovodu pa so podzemni vodi. Odvoditi se mora v stotinki ali celo v tisočinki sekunde silne energije v slabo vodljiv«} zemljo. Ako je podzemna napeljava pri strelovodu slaba, potem tudi najboljše izvršena nadzemna napeljava ne pomaga mnogo. Pomislimo sledeče! Ako hočemo, da se velik rezervoar vode po močni cevi kar najhitreje izprazni, moramo to cev utakniti n. pr. v jezero ali morje, tako da je odpor pri izpraznjenju kolikor mogoče majhen. Iz cevi, zabite v zemljo, pa voda seveda ne bi mogla izteči. Iste razmere najdemo pri električnem toku. Ako najde strela v zemlji tak odpor, da se more po zemlji razširiti, potem že pri nadzemni napeljavi odskoči na poslopje in ga poškoduje. Ozemljevalci morajo biti torej izredno dobro odmerjeni. Uporablja se ozemljevalna plošča iz pocinkanega bakra ali železa. Obojestranska površina plošče znaša 1 m2, debelina plošče pri bakru 1'5 mm, pri železu pa 2 mm. Te plošče pa le takrat zadostujejo, ako se nahajajo v izredno vlažnem terenu ali v talni vodi. Mnogo bolj zanesljivi ozemljevalci so podtalni vodi, ki v zadnjem času vedno bolj izprodri-vajo ozemljevalne plošče. So boljši m cenejši. Prerezi in materijal je isti kakor pri odvodih. Te žice ali trakove položi v razdalji 1 do 2 m od hiše in najmanj 30 do 40 cm pod zemljo. Dolžina podtalne napeljave naj znaša najmanj 15 m. Kjer je na razpolago vodovodna ali plinska cev, se mora podtalna napeljava brezpogojno na njo priključiti. Vodovodna napeljava je najboljši odvod za strelo! Smernice za montažo strelovoda predpisujejo tudi, da se morajo vsi večji kovinski deli v zgradi ah priključiti na zemljevod strelovoda. V si ti predpisi stremijo za čim boljšim in trenutnim odvodom strele. Ako se pri gradnji poslopja vpošteva zgoraj navedene smernice, potem se more montirati strelovod, ki odgovarja modernim smernicam, z najmanjšimi stroški. Apeliramo 'na vse arhitekte in stavbenike, da uporabijo že pri gra ^Zdravniki ne morejo moji bolečini do živega. Vse so že poskusili. Tare me moreča tegoba, srka v meni življenje pri samem izviru, mi vzbuja gnus pred vsem. Vse sem že poskušal, delo, razvedrilo. Utrujal sem telo, poprej pa sem upehal duha, in naveličal sem se vsega, kraljevanja, življenja, samega sebe.» «Si li mislil na druge? delal dobro? odpuščal žalitve ?» cDal sem zakone svoji deželi, deloval v njen prospeh, državne blagajne so nabito polne denarja, vojska je boljša nego pri vseh mojih sosedih, moji ministri so nepodkupljivi, moji umetniki najslovitejši, moji učenjaki so v čast in slavo domovini.* «Tak hodi z mano, veli dojilja. cVem, česa nisi storil, in kaj te edino utegne ozdraviti. Pridi.» In odvedla je kralja iz dvorca v črno noč. V spremstvu dveh orožnikov s plamenicami v rokah je šel skozi mesto in se slednjič ustavil pred trdnjavo, kjer so ječe. Most na verigah se spusti na tla, kralj vstopi in vrata se odpro v dolga mračna hodišča, kjer se zrak zdi prenasičen z gorjem in vzdihovanjem. «Tu so tatjq», razlaga vrhovni paznik, «on-dile pa ubijalci. Tale je zadavil svojega gospodarja, da bi ga okradel, onale je umorila svojega otroka.> In dojilja pospeši korak, omamljena od tesnobe spričo vse te grdobije, ki plahuta okoli nje, ter odvleče kralja s sabo. Stopijo niže proti temnicam, kjer so nevarni siroveži, ločeni od sveta v somraku podzemskih zaporov. Še niže dospo do nečiste beznice, ki s svojo nesnago zapira duri... Tam obstanejo. In dojilja vpraša: «Kaj so zagrešili ti, ki so tukaj zaklenjeni ?> Ravnatelj se ne upa odgovoriti; nazadnje zamrmra: «Žaljenje Veličanstva.* «Odklenite jim vrata», reče dojilja ... Iz teme udari dušljiv smrad po vlagi in sopari, da se kralj kar odmakne... A dojilja ga pomiri s svojo materinsko dlanjo, ga nežno objame in oprt na njeno blago srce matere rednice stopi v smradotok. Umazani stvori, oblečeni v ničvredne cape in cunje, poživinjeni od trpljenja in stradanja, se plazijo po tleh, mežikajo proti svetlobi plamenic. In polagoma se izvije tem nesrečnikom krik strahu in groze, ko razločijo orožje vojakov, spremljajočih kralja. Dojilja se nagne proti svojemu detetu: '“s. «Ali hočeš ozdraveti, hočeš oživeti od njihove radosti, zadobiti novo veselje do tega sveta ...? Potem izpregovori besede, ki ti jih berem iz oči.» Kralj pa je razumel, in z močnim, lepim glasom srečnega in zdravega mladeniča veli: «Snemite jim okove, svobodni so.» Kleče na tleh iztezajo nesrečneži proti vladarju svoje oproščene roke in iz oči jim sevajo žarki blaženstva. In dih njihove radosti prevzame kralja, mu izvabi srečne solze na trepalnice ..., medtem ko mu stara dojilja šepeta: cVidiš, nisi bil še kralj, ker nisi odpuščal.» Prof. Albert Sič: KMEČKA SVATBA NA GORENJSKEM. (ŠKOFJELOŠKA OKOLICA.) efren priljubljene fantovske pesmi: ''IUleča ličca, črne oči, pri nji prav kratke so noči...» se razlega po vasi in se zgublja v temno noč. Pojo ga kmečki fantje v soboto zvečer in se vesele naslednjega dne, ko bo pri fari žegnanje. Le eden med njimi je zamišljen in hrepeneč pogleduje po okencu one kamrice, kjer bedi in posluša veselo petje dekle, ki mu neprestano vznemirja srce. «Ljubim jo. Postati mora moja žena. Jutri po maši ji kupim «odpustek»; s tem ji dokažem ljubezen, ki gori v mojem srcu edino le za njo.» Te misli mu krožijo po glavi in prepričan je, da ljubi tudi ona njega. Čital je to z njenega obrazka, kadarkoli sta se srečala. Naslednje dopoldne stopa v prazniški obleki proti cerkvi k deseti maši, kamor pride tudi ona. Ustavi se pred stojnico in ogleduje, kateri odpustek bi bil najprimernejši zanjo in s katerim bi ji mogel najlaže raztolmačiti svoja plemenita čuvstva. Oko se mu ustavi na srcih iz lecta. Jako lepo so okrašena z raznimi barvnimi vijugami. V sredi srca je zrcalo, ob njega levi in desni pa sta pritrjena listka z izbranimi stihi. Čita jih zaporedoma ter odlaga srce za srcem, ker ni še našel primernih besed. Na skrajnem koncu štanta pa leži srce, ki se mu zdi najlepše okrašeno. Hitro ga dvigne in čita. Na prvem listku stoji: «Srce ti dam in roko, če je teb’ tud’ prav tako», na drugem pa: »Želim te res za ženo imeti in vekomaj s teboj živeti.* Stihi mu ugajajo, plača in odide v cerkev. Po maši je med prvimi, ki gredo iz cerkve. Stopi v stran in drhteč pričakuje svojo izvoljenko. Ko prihaja iz cerkve tudi ona, se ji približa. Po kratkem pozdravu jo nagovori: «Micka, vzemi ta odpustek in prečitaj listka. Vse to in prav tako govori tudi moje srce.» Dekle sramežljivo povesi svoje črne očke, rdečica oblije nje obrazek in nemo vzame po-nudeno ji darilce ter čita. Nato ga milo pogleda, mu poda v zahvalo svojo ročico in izpre-govori polglasno: «Hvala>. Nad vse srečen jo spremi proti domu. Dekle ima na svojih prsih pripet šopek iz nageljna, roženkravta in rožmarina. Med potjo jo fant prosi, naj mu ga podari za spomin. Brez premisleka ga sname raz prsa in mu ga izroči, on pa si ga ves vesel pripne za klobuk. (3 Kmalu po tem sestanku zaupa Micka ljubezen do Jožetovega Janeza svoji materi in jo prosi, naj obvesti o tem tudi očeta. Ker je Janez dober, pošten in varčen fant, sta oče in mati zadovoljna, da se hči poroči. Zadovoljni pa so z nevesto tudi Janezovi starši, saj je dekle na najboljšem glasu in nje dota tudi ne bo majhna. Po Vseh svetih pride ženin s svojim prijateljem, vplivnim možem, k nevestinim staršem in zaprosi njihovega dovoljenja. Pred pustom bo njuna poroka. s* Tako, kadar odloča medsebojna ljubezen. Na kmetih pa čestokrat določajo sinu nevesto le njegovi starši. Store to, da bi prišel njih sin po dobri ženi do blagostanja, bodisi po pridnih rokah neveste ali po lepi doti, še bolje pa, po obojem. V tem primeru pošljejo fantovi starši na nevestin dom svojega zaupnika «snubača», ki naj poizve, če bi bili njeni starši zadovoljni s to zakonsko zvezo. V primeru, da jim je ženin po volji, se odpravi le-ta takoj naslednjo nedeljo popoldne s sosedoma ali prijateljema snubit na nevestin dom in povabi nevesto, da pride na «ogled», to je, da si pride ogledat, v kakšno hišo naj se primoži. Po ogledu se dogovore, koliko dobi nevesta dote in kakšna bo bala. Bala je namreč zelo različna. Odvisna je od obojestranskega premoženja. Teden dni po tem razgovoru gredo k notarju, da jim napravi ženitovanjsko pismo. Po nadaljnjih treh tednih se vrši poroka, med tem pa se z veliko naglico izgotavlja in pripravlja bala. Pri premožnejših nevestah obstoji bala iz sobne in kuhinjske oprave ter poljskega orodja. Za sobno opravo dobi nevesta dve kompletni postelji, tri omare polne perila in obleke ter skrinjo,, napolnjeno s pšenico, nekaj stenskih tabel in križ. Ne sme pa manjkati kolovrat z lepo izrezljano preslico, obloženo s predivom. H kuhinjski opravi spadajo kuhinjska omara, napolnjena s krožniki, skledami, raznimi lonci in jedilnim orodjem. Poleg omare pa je razno kuhinjsko orodje: burki je, rešeta, peharji, pinca, škafi, lopar ter omelo za pometanje peči. Kot poljsko orodje ji dajo vile, grablje, motike, jerbase in motičico. Poleg naštetega dobi tudi voz žita v vrečah ter poln kurnik kokoši in piščancev. Dva dni pred poroko, to je v soboto, pride ženin s sosedi in starejšino z godcem na čelu na nevestin dom po balo. Tu je že pripravljena pojedina, ki jo imenujejo «kosilo». Po kosilu prično ženinovi sosedje nakladati balo in uganjajo pri tem razne burke. Prva, kot najtežja, pride na vrsto skrinja z žitom. Toda te ni lahko dobiti. Nanjo sede namreč nevestin brat, če tega ni, pa kak njen sorodnik in je ne da odnesti, dokler mu ne dajo zahtevane odkupnine. Prične se pogajanje. Ponujajo mu razne vsote, a vse v tujem denarju: v lirah, kronah, starem srebrnem denarju in tudi ,v dolai'jih. To pogajanje traja včasih kar po dve uri in je sklenjeno šele tedaj, ko mu ponudijo primemo vsoto v našem denarju. Nato skušajo skrinjo dvigniti, a je ne morejo; vedno jim izpodletava, ker je spodaj namenoma namazana z milom. Ko je odstranjena tudi ta zapreka, jo nalože na voz, za njo pa ostale dele bale. Na vrh voza polože «peto kolo». To je mogočen hleb kruha, v katerega je vtaknjen velik kuhinjski nož. Tudi pri tem imajo svoje «špase». Namesto kruha prinašajo domači stara raztrgana rešeta, košare brez dna, raztrgane peharje in drugo. Med nakladanjem poganja voznik konje, a jih obenem tudi zadržuje, da ne morejo potegniti, ker voza ne sme odpeljati brez «petega kolesa». Ko je «peto kolo» končno na vozu, mora «drug» zelo paziti nanj, ker ga fantje domače vasi, ki si ogledujejo vse te burke, kaj radi skrivaj vzamejo z voza. Med burko, ki jo uganjajo s «petim kolesom», pa morajo ženinovi sosedje ugrabiti domačega petelina. To pa je težko izvedljivo, ker jim nevestini sosedje to nakano na razne načine preprečujejo. Ko ga končno vendarle dobe v roke, ga izroče starejšini na vozu. S petelinom pa stvar še ni končana. Manjka jim še krava. Tudi ta spada k bali. Ženinovi sosedje stopijo urno po njo v hlev, jo okrasijo z venci in jo privežejo k zadnjemu ,vozu. Sedaj šele je bala popolna. Ko je nevestin oče še odštel ženinu izgovorjeno doto (ako ni dogovorjeno, da mu jo odšteje na dan poroke), je stvar v redu. Poženejo konje in odpeljejo visoko naložene vozove ob glasnem vriskanju ter zvokih harmonike na ženinov dom. Vendar traja vesela vožnja le do konca vasi. Tu se morajo vozniki ustaviti, ker so jim domači fantje «zašrangali». Je namreč navada, da napravijo fantje «šrango», kadar hoče ženin odpeljati nevestino balo iz vasi. S primerno odkupnino šele dobi od fantov dovoljenje, da sme to storiti. Ta odškodnina se ravna po » višini dote in znaša včasih do tisoč in celo več dinarjev. Zato se je že zgodilo, da se je poga- janje razbilo. V takem primeru so se morali vozovi vrniti nazaj v vas. Zašrangajo pa takole: Ko dospejo svatje do fantov, stopita dva izmed njih vsak na eno stran ceste in držita preko ceste napeto vrv ali verigo. Pri premožnejših svatbah napravijo šrango iz svilenih rut ali sklepancev, ki so zvezani med seboj. Pogosto držita fanta ob sebi tudi majhno smrečico (mlaj), bogato okrašeno z raznobarvnimi papirnatimi trakovi in loščem. Starejši izmed fantov stopi k vozu, ,v katerem sedi ženin, ter mu prečita sledeče «pismo;>: Pozdravljeni nam dragi bratje! K nam dovedla Vas je pot nocoj. Namen je Vaš postati svatje, vzeti balo že s seboj. V ponos in čast si šteje fara na snubce vzorne, naša vas, še bolj pa na dekleta zala, ki poštena rastejo pri nas. Prišel si ženin v naše kraje, sem dovedlo Te je srce, si vzljubil naše cvetne gaje, ki roža krasna v njih cvete. To veš, da rabi cvet vrtnarja, ki varno ga gojiti zna, za deklico se bolj poudarja poštenje, to največ velja. Glej, čuvali smo Ti nevesto, dekliško čast ji vsikedar, podala bo Ti roko zvesto, ko pelješ tja jo pred altar. Le nekaj je ob tem pelina, a to popraviš Ti takoj, saj ženin te pomočke ima, ko hoče balo že s seboj. Postava znana Ti je naša, vozit’ čez mejo se ne sme prav nič, dokler se nas ne vpraša, in najmanj balo, to se ve. Dal bodeš odkupnino skromno, dinarjev tisoč, če ne še več, — saj veš, da vina zdaj je borno, in liter, ta je hitro preč. Sedaj se prične pogajanje. Fantje popuste od svoje zahteve, a ženin zopet nekoliko primakne. Ko se pogodijo, izroči ženin fantu odkupnino, na kar prečita le-ta še zadnjo kitico pisma . jr;l yage zdravje bi trknili, vozite balo le od tod, — nevesto, ženina Bog živi, naj sreča spremlja Vas povsod! Za «šrango» dobljeni denar prihranijo fantje do nedelje. Ta dan napravijo v domači gostilni ples in povabijo nanj vse fante in dekleta iz domače vasi. Plešejo, pijejo in jedo, da porabijo vso odkupnino. Ako je zmanjka, dodajo fantje še vsak nekaj denarja in veselje se nadaljuje do ponedeljka pozno v jutro. Ko se pripeljejo svatje na ženinov dom, raztovorijo ženinovi sosedje balo in jo postavijo v hiši takoj na določene prostore. V ponedeljek, na dan poroke, se zberejo od ženina povabljeni svatje na njegovem domu in se odpeljejo zgodaj dopoldne po nevesto. Ko dospejo vozovi do hiše, so .vežna vrata zaklenjena, v hiši pa vlada mir, kakor da so vsi še v globokem spanju. Zato prično razbijati po vežnih vratih in klicati pri oknih, naj vendar že vstanejo, saj je zdavnaj že beli dan. To klicanje traja toliko časa, dokler se v hiši ne oglasi kdo izmed domačinoiv in pride na pol oblečen k oknu vprašat, kaj hočejo. Ko mu povedo, da so prišli po nevesto, jim domači odpro duri. %17. Fantje odstranijo peljejo dalje. «šrango» in svatje se od- Vsi svatje krenejo v hišo, povprašujejo po nevesti in jo iščejo vsepovsod. A domači jo imajo skrbno skrito v kamri ali kje drugod. Namesto nje pa pripeljejo staro, zamazano beračico ali ciganko, tako je namreč našemljen kak domač ali sosedov fant. Toda te ne mara nihče. Končno se je vendarle usmili godec, ki jo sprejme kot pravo nevesto. Nato pripeljejo drugo neyesto, oblečeno v lepo svatovsko obleko; to sprejme rade volje starejšina. Za tretjo nevesto pripeljejo družico, to si vzame drug. Šele četrta nevesta je prava in to sprejme ženin. Nato zaigrajo godci poskočnico in vsi pari zaplešejo po sobi. Po plesu se poslovi nevesta od matere in očeta. Poklekne pred n,ju, mati jo poškropi z blagoslovljeno vodo, oba pa ji podelita svoj blagoslov. Ta prizor je navadno tako ganljiv, da porosi marsikatero oko navzočim. Po končanem blagoslovu in slovesu vloži nevesta ženinu za trak na klobuku svilene niti raznih barv. Ta svila je nekak talisman, ki naj varuje bodočega moža bolezni in nesreče. Po škofjeloških manu-fakturnih trgovinah napukajo niti iz svilenih koncev nalašč v ta namen in jih prodajajo v malih štrenicah. Malo je nevest, ki bi se ne preskrbele pred poroko s to svilo. Ko je odpravljen tudi ta običaj, zasedejo svatje vozove, in sicer po sledečem redu: Prvi voz zasedeta ženin in starejšina, drugega nevesta in teta, v tretjega sedeta drug in družica, ostale vozove pa zasedejo svatje, razvrščeni vedno po parih. Nato se odpeljejo v cerkev, kjer se vrši poroka. Po duhovnem opravilu gresta krog oltarja k ofru prva ženin in nevesta, za njima pa vsi svatje, katerih je pri večjih svatbah 25 do 30 parov. Nato zasedejo svatje nove vozove, a prve tri v drugačnem redu kot prej. V prvi voz sedeta ženin in nevesta, ,v drugi teta in starejšina, v tretjega pa drug in družica. Ko se pripeljejo na ženinov dom, zasedejo svatje krog mize prostore, ki jih jim od kaže «drug». Sedaj se prične «kosilo», ki ga je pripravila v ta namen najeta posebna kuharica. Kosilo se menjuje trikrat. Najprej postavijo na mizo juho, potem govedino s hrenom in suho meso s krompirjem ter salato. Pri drugi menjavi je zopet juha, toda z drugačno zakuho, potem pečena kuretina z raznovrstnimi sala-tami in močnate jedi: štruklji, flancati, bobi in potica. Pri tretji premeni pa pridejo na vrsto prekajene mesene klobase s kislim zeljem, zopet drugovrstne močnate jedi in kuhano sadje. Vina pa je že od početka v izobilju na mizi. Pri kosilu ima «drug» mnogo posla. Skrbeti mora, da se poslužujejo svatje v zadostni meri jedil in pijače. Družici pa, ki sedi poleg njega, nadeva na krožnik jedi in ji zreže na koščke tudi meso. Sploh je posebno pozoren nanjo. Koncem kosila nudi kuharica gostom še črno kavo. Med spremembami jedil so kratki presledki, ki jih izpolnjujejo svatje s plesom. Po prvem delu kosila zapleše najprej starejšina s teto, potem ženin z nevesto, nato pa drug z družico. Pri vseh nadaljnjih «vižah» pa mora plesati «drug» z vsako žensko, kar jih je med svati. Z,večer se fantje in dekleta iz domače in sosednjih vasi zberejo na ples, ki se vrši na ženinovem podu. Ples traja od devetih zvečer do treh zjutraj. Pa tudi za ta ples imajo določen poseben red, ki ga imenujejo «viže». Najprej so svatovske viže; pri prvi teh viž plešeta ženin in nevesta sama, ,vsi drugi pa stoje krog njiju. Pri drugi viži plešeta drug in družica, pri tretji starejšina in teta, četrto in peto vižo pa plešejo svatje. Za temi vižami pridejo na vrsto fantje in dekleta, a tudi ti po določenem redu. Najprej plešejo fantje in dekleta iz ženinove — torej iz domače — vasi, potem iz nevestine, in za temi šele oni iz sosednjih vasi. Da so godci pri igranju poskočnic bolj pridni, jim je treba tudi pridno mazati z denarjem, sicer se kaj radi ravnajo po starem geslu: «Za malo denarja — malo muzike.} O polnoči se vrši .včasih prav ginljiv prizor. Starejšina pozove teto, naj sname nevesti «krancelj» z glave, kar pomeni, da ni več dekle, temveč žena. V tem slavnostnem trenutku nastane tišin*, ki jo čestokrat prešine ihtenje neveste. Toda prvi godec je takoj pripravljen, da zbudi s svojimi dovtipi spet .veselo razpoloženje. Ko se bliža v torek zjutraj tretja ura, vzame starejšina v roko metlo in prične na podu pometati, kar pomeni, da je ples na podu zaključen; nadaljuje pa se potem še v hiši in traja do torka popoldne. Sedaj je treba svatom poravnati račun. A preden določijo, koliko pride na vsak par, mora biti miza dobro obložena s pečenko in močnatimi jedili, kozarci morajo biti polni, v litru pa postavijo na mizo črno kavo kot znak, da je zmanjkalo vina. Ker pa svatje dobro vedo, da temu ni tako, določijo tri može, da gredo pomerit sod, ali je res že prazen. Ko se vrnejo, prineso starejšini kupico, napolnjeno do polovice z vodo, vrh nje pa ostalo polovico z vinom. Da morejo vrh vode natočiti ,vina, ne da bi se le-to zmešalo z vodo, polože na vodo košček kruhove skorje, nanjo pa prav previdno nalivajo vina. Vino se na ta način ne zmeša z vodo in plava ,vrh nje. Starejšina ogleduje to čudo v kozarcu in pije. Pri tem pa se vino zmeša z vodo in starejšina zmaje z glavo ter pravi, da s takim vodenim vinom ni zadovoljen. Preskrbeti morajo dobrega, samega vina, potem šele bodo mogli delati račun. A pravega računa v resnici ni. Starejšina in dva svata le določijo vsoto, ki naj jo da vsak par nevesti v dar. (Na par so svoj čas računih po 5 gl., pri boljših svatbah tudi po 10 gl.). Za računom prične pobirati denar tudi starejši godec, ki ima na svatbi sploh veliko in naporno vlogo, saj mora s svojimi dpvtipi zabavati vso družbo. Ko je pobral od vseh svatov zase in za ostale godce, se zunaj preobleče v žensko, kuharičino pomočnico. Obe roki pa si obveže z rutami in tarna, kako močno se je pri kuhi opekel. Denar pobira z zajemalko. Ko je napolnjena, nastavi še krožnik in izroči denar kuharici. Takoj za njim nastopi v goved našemljen drugi godec ali kak domač fant. Ogrnjen je s kocem, izpod njega pa moli namesto glave star lonec na daljšem drogu. To govedino, ki se pomika po vseh štirih, prižene- 4 > x o jo v sobo in jo stavijo na prodaj. Ko je kupljena, stopi predenj «mesar» z belim predpasnikom in ubije živinče s tem, da udari s sekiro ali polenom po loncu, da ga razbije. Nato se prične zopet ples, ki traja do torka popoldne. V torek popoldne krog tretje ure šele se prično svatje odpravljati domov., Pr,vi gredo nevestini sorodniki, za njimi pa ženinovi. Vsak dobi za odhod culo, napolnjeno z odhodnico (šajdeznom). Vsako skupino spremi godec nekoliko od hiše in se povrne, da spremi drugo. Nazadnje se poslove sosedje. Ženin in nevesta pa ostaneta doma in sedaj šele se prične za nju popolnoma novo, zakonsko življenje. Stanko Trček: O ZRAKOPLOVNICAH. V lanski Pratiki smo čitali, kako človek izkorišča upor zraka za letanje. Čitali smo tudi, da se je te umetnosti naučil šele pred dobrimi dvajsetimi leti. No, prednamei so se že celo stoletje prej vozili po zrakovju s pripravami, ki niso letele, ampak plavale. Tem zračjim plovilom na plin pravimo «baloni», če nimajo strojev za pogon, «zrakoplovnice», če jih imajo in jih zbog tega moremo krmariti. Zgodovina plovil na plin je v primeru z ono letal zelo mlada. Navzlic temu so iznašli balon mnogo prej ko letalo. Vzrok je pač ta, da za zrakoplovbo na plin v naravi ni bilo primerov; po drugi plati pa je balon nekaj tako preprostega, da se je misel nanj pojavila sama, čim so odkrili pline, ki so lažji od zraka. Prvi načrti nekakih balonov so se pojavili v teku 17. in 18. stoletja, ko so vzcvetele znanosti. Ti načrti so bili prefantastični, da bi bili ustvarljivi. Na boljše se je obrnilo leta 1766. z iznajdbo lahkega vodikovega plina. Preden pa se je posrečilo izdelati balon na vodik, sta septembra 1783. brata Montgolfier, tvorničarja papirja v Parizu, presenetila svet s prvim balonom, ki je bil polnjen z vročim zrakom. Le tri mesece kesneje je izdelal profesor Charles prvi z vodikom polnjen balon. Plovilo so kmalu izpopolnili; imelo pa je to nevšečnost, da je bilo popolnoma prepuščeno vetrovom. Zavoljo tega so že izpočetka skušali iz njega narediti vodljivo «zrakoplovnico». Sicer so že takrat vedeli, kakšno bi moralo biti tako plovilo, manjkal pa je lahek, a jak pogonski stroj. Povrhu tega so francoska revolucija in napoleonske vojne odvračale zanimanje drugam. Šele okrog leta 1850. so zaceli z resnimi, deloma uspešnimi poizkusi, in možje kot Giffard, Haehnlein, Renard so s svojimi izumi dokazali, da je plovba z zrakoplovnicami mo- Prvi poskus bratov Montgolfier z balonom leta 1783. v Versaillesu. goča. Pravo rojstno leto teli aparatov pa je leto 1900., ko se je v Friedrichsliafenu ob Bodenskem jezeru dvignila prva «ogrodjarica», delo grofa Zeppelina. Preden začnemo z opisom poedinih plovil, naj na kratko omenimo element, v katerem, rekli bi, živijo. Ta element je zrak. Naša atmosfera je zmes plinov, v glavnem dušika, kisika in vodika. Kakor vsak plin, tako tudi zrak pod vplivom temperature neprestano spreminja svojo gostoto, s tem pa težo. Hladen zrak je gost in suh, gorak pa redek in vlažen. Kubični meter zraka tehta povprečno 1293 gramov; čim pa se toplota in gostota spremenita, se tudi teža zmanjša ali zveča. Toplota zračjih plasti pada z naraščajočo višino; v naših krajih znaša pri tleh povprečno +8° C, v višini 10.000 m pa že —51° C. Zgornje plasti atmosfere pritiskajo na spodnje Prva zrakoplovnica grofa Zeppelina. in jih zaradi stisljivosti zraka močno zgoste. Tudi gostota ozračja pojema z višino. Izmerili so, da je v višini 5000 m za polovico, v višini 10.000 m pa za dve tretjini redkejša kot pri tleh. Ta okolnost je za zrakoplovbo silno pomembna. Plovba na plin (aerostatika) temelji na okol-nosti, da predmet redkejše sestave plava v tekočini ali plinu gostejše sestave. Pravimo, da zrak predmet «vzganja». Ze Grk Arhimed je dognal, da je vzgon enak teži one količine zraka, ki ga predmet izrine. Vzemimo za primer oblo, vsebujočo 600 m3 zraka. Če ta zrak izsesa mo, more obla vzdigniti toliko tovora, kolikor tehta 600 m3 zraka, to je 600 X 1293 = 775 kg. V resnici oble kajpada ne smemo izprazniti, ker bi jo pritisk zraka sploščil Napolnimo pa jo s plinom, ki se zračjemu pritisku upira, je pa mnogo lažji. Na ta način nastane razlika med težo plina in težo zraka, ki jo izrabimo za dviganje v višave. Plovilo na plin v celoti torej ne sme biti težje kakor izrinjena količina zraka. Če ogledujemo balon (slika 1), vzbuja našo pozornost ogromna, s plinom napolnjena obla. Opazimo, da je lupina sešita iz številnih kosov blaga. Za balonsko blago rabimo fino, s fir-nežem poličeno svilo ali pa sestavo iz dveh plasti svile ter plasti kavčuka. Firnež in kavčuk branita plinu uhajanje skozi luknjice svile. Na temenu oble je vdelana zaklopka (ventil), katero moremo z vrvico odpirati in izpuščati plin. K odprtini v vznožju je prišita «štula». Tod oblo polnimo. Važneje pa je, da more skozi štulo uhajati plin, če se preveč segreje, sicer bi oblo razgnal. Na lupini vidimo še dolgo, jeziku podobno odprtino, prelepljeno z blagom. To blago ali «razderač» moremo z vrvico odtrgati od lupine. Skozi nastalo razpoko plin ,v hipu uide, obla pa se seveda sesede v kup blaga. Tak način nagle izpraznitve je potreben pri pristanku v močnem vetru in podobnih primerih. -K. Slika 1. A obla, C zaklopka, E štula, F mreža, G košara, H pritežek, D razderae, K vrvica k razderaču, L vrvica k zaklopki. Oblo oklepa mreža iz tankih vrvic. Le-te se spodaj stekajo v debele vrvi, na katerih visi iz vrbe ali bambusa pletena košara. Na njenih stenah so obešene vrečice s peskom, vlačna vrv, sidro itd. Prostor nam ne dopušča opisovati te priprave; omenimo le pesek. Mečemo ga iz balona, če se hočemo povzpeti v višine in je treba plovilo olajšati. Tudi voda je za to pripravna. Če hočemo z višav zopet k tlom, spustimo skozi zaklopko neko količino plina. Vsako plovilo doseže enkrat višino, v kateri je zrak tako redek, da priprave več ne nosi. Tej največji višini pravimo «strop». Strop današnjih balonov in zrakoplo.vnic leži med 8000 do 12.000 m. Z malimi balončki, opremljenimi le z merilnimi pripravami, pa so dosegli že 30.000 m. Slika 2. A lupina, B balonet za zrak, poln, B' balonet za zrak, prazen, C vrv k zaklopki, napeta, C' vrv k zaklopki, spuščena, E razderač, G krmila («vreča»), H košara, K vezna vrv. Iz minule vojne dobro znana prikazen je balon-zmaj ali privezani balon. V bistvu je prav tak kakor prosti balon, le oblika mu je precej drugačna. Smoter raznih naprav (glej sliko 2) je, zagotoviti plovilu mirno lego v vetru. Z jekleno, do 1200 m dolgo vrvjo je privezano k zemlji. Tu se nahaja vrtilna priprava za dviganje in spuščanje. Nada današnjega človeka je zrakoplovnica. Prve vrstnice so bile iz blaga in brez vsakršnega ogrodja. V nekaterih državah jih še iz- Slika 3. A lupina, B obroči, C nosilci, F dušilke, G krmila, I čolniči za motorje, H čoln za poveljstvo, K hodnik, L ploščad za topove. delujejo za posebne namene. V ostalem niso kdo ve kakšnega pomena, ker sta njihova velikost in uporabnost iz tehničnega vidika omejeni. Nasprotno gledamo v «ogrodjarici» nosi-teljico zračjega prometa bodočnosti. Njenemu ogromnemu telesu daje obliko in oporo ogrodje iz lahke kovine (duraluminij ali elektron) (slika 3, 4). Sestavljeno je iz profiliranih vzdolžnih nosilcev ter iz obročev. To osnovo utrjujejo vezi in žice iz jeklenih vrvi. Obroči dele notranjost v 16 do 24 stanic, v katerih je nameščenih prav toliko balonetov za plin. Zaradi porazdelbe plina v več ločenih posod se more plovilo navzlic poškodbi ene ali več izmed njih vzdržati v zraku. Balo-neti so iz istega blaga kot oble prostih balonov. Opremljeni so z avtomatičnimi zaklopkami, poleg teh pa še z zaklopkami, katere odpira poveljnik iz svojega čolna. Izpuščeni plin uhaja v široke cevi, odtod pa skozi hrbet telesa na piano. Zrakoplovnice polnimo z vodikom, včasih tudi s helijem. Vodik je sicer zelo lahek (m3 = 90 g), se pa rad vname. Helij je nekoliko težji (m3 = 180 g), zato pa ima neprecenljivo lastnost, da ne gori. Žal ga je na svetu prav malo. V notranjosti telesa, pod baloneti, je zgrajen hodnik. Tukaj so obešene posode za gorivo motorjev, olje, pritežek (voda!) ter ostala oprema. Ogrodje odeiva lupina iz poličenega platna. Ona manjša upor zraka in varuje notranje naprave pred .vremenom. Na krmi telesa so pritrjene ploskve du-šilk ter krmila za smer in višino. Pod trebuhom vise do 20 metrov dolgi zaprti čolni za posadko in stroje. V vsakem sta dva ali trije motorji po 260 do 300 konjskih sil. Celotna pogonska sila modeme zrakoplovnice znaša tedaj 2000 do 3000 konjskih sil. Nekaj motorjev se ,vrti tudi nazaj. Čoln poveljnika vsebuje pripomočke za plovbo, priprave za krmarenje, brezžično napravo itd. Pri .vsakem motorju čuva strojnik. Seveda moremo neovirano prehajati iz čolna v čoln in sploh hoditi po vsej zrakoplovnici. Slika 4. A vzdolžni nosilci, glavni, B vzdolžni nosilci, pomožni, N obroč, E jeklene vezi, F lupina balona za plin, H hodnik, G brv v hodniku, K čolni za motorje, L čoln za poveljnika. Velikost ogrodjarice presojamo po količini nosilnega pliDa. Telo največje doslej zgrajene je blizu 250 m dolgo ter 36 m debelo, vsebuje pa okrog 106.000 m3 plina. Tak velikan more povrhu 40 ton pogonskega materiala naložiti še 40 do 50 ton tovora. V zraku more ostati po ves teden in prevoziti do 10.000 km. Zaradi ogromnosti je ravnanje z zrakoplov-nico pri tleh v količkaj močnejšem vetru zelo težavno. Velikana mora krotiti množica 200 do •500 ljudi. V poslednjih letih se čedalje bolj uvajajo motorni ali električni vlačilci, ki so hitrejši, močnejši in cenejši kakor ljudstvo. Pomagajo si tudi z načinom shrambe. Nemcem so se prav dobro obnesle lope (hangarji), ki so se dale vrteti. S temi so dosegli dobršno nezavisnost od smeri vetrov. Angleži in Američani si pomagajo z visokimi stolpi, h katerim privezujejo zrakoplovnice. Na ta način se more plovilo obračati po vetru, pa tudi zaloge plina in goriva se z lahkoto dopolnjujejo. Za daljši odpočitek je treba plovilo spraviti v zaprto lopo. Pristanišče za zrakoplovnice mora biti večje kot za letala. Ogrodjarica rabi navzlic temu, da se dvigne in pristane navpično, vendarle veliko prostora, zlasti ob vetrovnem vremenu. Lope in stolpi ne smejo stati preblizu skupaj. V nemškem vojnem pristanišču Nordholz so bili hangarji po več kilometrov oddaljeni drug od drugega. S tem je bil omogočen hkraten dvig več plovil. Plovba z zrakoplovnicami zahteva obilico preudarnosti in znanja. Nosilni plin pod vplivom temperature neprestano in malone v hipu spreminja svojo gostoto, s tem pa tudi svojo prostornino ter nosilno moč. Zrakoplovnica nosi torej, po okolnostih, enkrat več, drugič manj. Razlike v nosilnosti segajo v več tisoč kilogramov. Če se, na primer, iz visokih, mrzlih plasti spuščamo v gorkejše pritalne, se plin segreje, raztegne in ogrodjarico z večjo silo vzganja navzgor. Pravimo, da se plovilo «olajša». Pripeti se, da niti energično puščanje plina ne pomaga takoj, da moremo torej le prav počasi k tlom; včasih traja tako pristajanje po več ur. Nasprotno, če pridemo iz gor-kejšega okoliša v mrzlejšega, se plin skrči, zrakoplovnica se «oteži» in sili k tlom. Padanje ustavimo z izlivanjem vode, ki jo vozimo s seboj za pritežek. Posebno nevarno je ote-ženje v neposredni bližini tal, kajti plovilo bi utegnilo kam zadeti in se poškodovati. Taka nevarnost preti na primer pri izvozu iz lope, v kateri je temperatura vedno višja kot na planem. Zavoljo tega lopo nekaj ur pred izvozom dobro prezračijo, da se razlike izenačijo. Če to ni mogoče, potem zrako-plovnico tako stehtajo, da v lopi sili kvišku; zunaj presežek nosilnosti hitro izgine in je plovilo točno uravnoteženo. Ko je aparat na planem pripravljen, ga olajšamo z izlivanjem neke količine pritežka, na kar se začne dvigati. Šele v višini 500 do 700 m zaženemo motorje, od tu šele se prične vožnja. Zrakoplovnica se more v navpičnici gibati ali s pomočjo plina ali pa tudi s pomočjo zračjega upora, to je na način letal. Če aparat vozi naprej, obenem pa nekoliko visi ter je toliko otežen, da uprav še sili k tlom, tedaj se zrak z veliko močjo upira v njegov trebuh in ga dviga. V tem primeru gre pot poševno navzgor, v nasprotnih okolnostih pa poševno navzdol. Na potovanju sta vodstvo in skrb za zrako-plovnico poverjeni številni posadki, kakor na pravi ladji. Poveljnik daje splošna navodila in nadzira delo. Za pravilno smer vožnje odgovarja poseben navigacijski častnik. Le-ta obenem opazuje kompas, instrumente za plovbo, zemljo, primerja zemljevide itd. En mož ravna višinsko, drugi smerno krmilo. Strojnike pri motorjih nadzira inženjer. Zopet drugi skrbe za vodo, gorivo, mazivo in pritežke. Nalašč za to izurjeni bede nad baloneti ter ogrodjem; živa zveza med plovilom in zemljo pa je radiotelegrafist. Tako je z neprestanim nadzorstvom poskrbljeno za varnost posadke in potnikov. Ogrodjarica je prava ladja zraka. Zmožna je podobnega razvoja kot njena vrstnica na morju. Bistvenih tehničnih težkoč za povečanje nosilnosti ni; njena bodočnost za visi bolj od potreb in od denarja. To nam dokazujejo potovanja ZRIII iz Evrope v Ameriko (leta 1924.) ter «Norge» na severni tečaj. Obe sta se prebili skozi najhujše vreme in viharje. Tudi ne pozabimo uspehov zrakoplovnic v minuli vojni. Ogrodjarice so primerne pred vsem za dolga potovanja čez morje. Uprav pri tem pokažejo vse lastnosti, zavolja katerih jih cenimo. ★ ★ ★ Miran Jarc: O KNJIGAH IN ČTIVU. Ali si se že kdaj ustavil in vprašal: kaka je preteklost in zgodovina knjige, njen razvoj, njen razmah ,vse od prvih časov, ki so nam znani, pa do danes, ko nam je knjiga postala tako nerazdružna spremljevalka, prijateljica, učiteljica in tolažnica v življenju. Človek, ki spoštuje knjigo, šele zasluži ime kulturnega človeka, kajti zaveda se, da je knjiga zakladnica in čuvarica vseh izraženih človeških dognanj in doznanj, hraniteljica večno večnih misli, ki so jih obesedili .veliki možje, izpriče-valka zgodovine, zlata čaša, ki vsebuje opojila najviharnejših in spet najplemenitejših čuv-stvovanj, neminljiv hram, ki ima v njem domovanje utelešen duh bivših rodov, ki so govorili poznim potomcem. Če se vračaš utrujen od trde borbe v dnevu, nemiren in osamoten, iščoč oddiha, po katerem ne boš še bolj utrujen, segel boš po lepi knjigi, ki te bo prestavila v mnogotere usode tujih življenj, in ti bo kmalu tako draga kot tvoje lastno dejanje in nehanje. Ali ti ni domača, pa če še tako skromna knjižnica hram oddiha in zbranosti, pred katerim utihne vse malenkostno zoprno vrenje in trenje, ki ti ga prinaša življenje v pisarni, v tovarniški delavnici, v učilnici, v družbi,... — tu šele, ob knjigi, ki ti je draga in sorodna, se prebudi tvoj duh, da zaživi v svobodi, ki mu je redko dodeljena. Knjiga je ,več kot prijatelj: kajti ona ne govori in ne pripoveduje samo, — vse več: ona povzroči, da sam govoriš, da sam čuvstvuješ, doživljaš, se osvobajaš in živiš postoterjeno, in se slednjič zaveš v sebi neke širine, ki je podobna brezkrajnemu razgledu z najvišje višine zemske v prostranost. In tebi je tedaj čudno prijetno in bil bi človek s človekom, sočuvstvujoč z vsemi, vse razumevajoč in vse odpuščajoč. Ali pa si žejen novih znanj in razkritij, žejen prošlih dob, ki so se prav tako kot tvoja borila za najvišje, žejen vede in razodetja o vsem, kar te miče in vznemirja, da bi razsvetlil temo in opredelil svoje stališče v svetu, — in spet je knjiga, ki ti vdana in poslušna pripoveduje. Če je nisi prvič razumel, jo čitaš drugič, tretjič. Vedno je enako po-strežljiva in strpna. Nalašč tebi je namenjena, da boš deležen odkritij, ki so uspela drugim. Šele ko je prišla knjiga ljudstvu v roke, se je začela doba splošne omike in prosvete. Ali se ti ne vzradosti oko, ko zreš na prerivajoče se gruče, ki polnijo prostore ljudskih knjižnic? Kje so časi, ko je bil preprostemu človeku zaprt vstop v šole, ko se je delavec vzradostil samo ob sirovih veseljačenjih in seljak poznal samo mašne bukve, ki so mu bila edina, včasih s sedmerimi pečati zaklenjena tuja učenost. Ti časi so za nami in sodobniki gledamo nanje kot na kruto in sramotno dobo sužnjevanja, ki je poznalo dvojno pravico Bogate vezave knjig iz prejšnjih stoletij. in resnico. Gledam ljudi, ki hlastajo po knjigah, da jih bodo odpirali v večerih, ki se nagnejo nad njihovo skromno jim odmerjeno svobodo. Pa najsi so knjige, ki so jih žejni izbrali, še tako preprosto povestne in zabavne, vendar že dejstvo samo, da je nekdo žrtvoval toliko časa in potrpežljivosti, da jo je dobil, govori v prilog napredujoči omiki. Ali se še spominjamo izgladanih čakavcev s krušnimi kartami v rokah, ki so ure in ure stali pred pekarno, ,v mrazu in noči, samo, da jim ne uide skopo odmerjen delež vsakdanjega kruha za časa vojne? O, kdaj bomo ugledali tako strastne čakavce pred knjigarnami in knjižnicami? O, kdaj bo beseda vsaj toliko važna kot kruh, pa naj si je ta beseda še tako malo-pomembna in nevsiljivo vsakdanja? Daleč sega rojstvo evropske knjige. Naše stare «bukve> so prevzeli po Nemcih, ki imenujejo knjigo (Buch) po bukvi, ,v katero so stari Germani vrezavali svoje pismenke. Pravtako je latinska beseda «liber» istovetna z ličino, z mezdro, ki je bila prvotna snov, na katero so zapisavali besede in tako ohranjali in razširjali misli. Stari narodi (Rimljani, Grki) so uporabljali papirov trs (odtod ime «papir») za pridobivanje silno tankih ličin, ki so jim služile kot nam papir. Več listov takih ličin so zlepili v dolg trak, ki so ga potem zvijali okrog paličice. Takrat ko ni bilo še tiska, so bili pisarji sužnji, ki so se odlikovali po lepi pisavi in ti so pomnoževali dela slavnih pisateljev in učenjakov, tako, da so se že pred dvatisoč leti razširjala dela Homerja, Herodota, Platona, Aristotela v «knjigah», kot so jih poznali stari narodi. Kesneje je prišel v uporabo pergament, ki so ga zrezavali v liste, iz katerih so že po našem načinu vezali knjige. Že tedaj so polagali veliko važnost na lepoto in obliko knjige. Tako najdemo čudovito umetniško izvedene ovoje tedanjih knjig, ki so bile lij GA! Skrinjica iz usnja in svile, ki jo je dal napraviti knjigo-ljubec baron Zois za Bohoričevo slovnico «Zimske urice*. včasih prav dragoceno razkošje, saj so dičili platnice redki dragulji in obrobni okovi in zapojke iz srebra in zlata. V začetku srednjega veka je splošna posiro,velost uničila tudi knjigo, ki je postala taka redkost, da so celo marsikateri samostani imeli v svojih arhivih le kako mašno knjigo. Toda šele izum tiska je pospešil razvoj knjige in jo približal vsem stanovom. Sicer so že prej tu pa tam uporabljali lesoreze, ki so pomnoževali slike ali pa krajše sestavke, vendar je šele sloviti Joh. Gutenberg, oče našega tiskarstva, povzročil pravi preobrat v razvoju knjige, ko je uvedel svoj način izdelave pismenk. On in njegovi sodobniki (P. Waldvogel, J. Fust i. dr.) so ustvarili novo knjigo ( v letih 1455—60). Vedno nove izpopolnitve v razvoju tehnike in kemije, so tudi tiskarstvo povzdignile na tako visoko stopnjo, da se je lahko razvilo časopisje, ki je premostilo daljave med posameznimi kraji, deželami in narodi, premostilo pa tudi duševnosti vsakega k sebi ločenih narodov in rodov, ter tako pripomoglo k neprestanemu zedinjevanju in enotenju mišljenja in čuvstvovanja človeštva. Dasi že napor, s katerim si je človek v raznih dobah ustvarjal svojo «hranilnico misli», vzbuja spoštovanje do knjige, koliko bolj njena nesnovna vrednost, njena vsebina, ki je šele poslednji zaklad vsake knjige. Če je, snovno gledano, knjiga množina vezanih listov, pa je, vsebinsko, nekaj povsem drugega. Spomni te nekega svojevrstnega dogajanja, ki se je v tebi odigravalo, ko si čital knjigo. Vsa okolica je zate prenehala biti. Tvoja lastna čuvstva so se porazgubila, sebe nisi več čutil, knjige, ki si jo držal v roki, ni bilo več, niti zavedel se nisi več, da čitaš: toda ves si burno in napeto živel tisto, o čemer ti je govorila domišljija, ki so jo vodile v skrivnostno umnem redu — neme črke. Kakor iz sanj je vstal pred tabo nov svet, novi ljudje so te obkrožili, zašel si vanje in se nenadoma našel zdaj v krogu nesrečne družine, zdaj v skrivališču upornikov, zdaj sredi bojišča, zdaj v zatohli ječi, in spet na ladji, ki jo ženo v neznano razpenjeni valovi... Poslušal si gromovite govore ljudskih govornikov, prisluškoval ihtenju zapuščene, pritrjeval osvobodilnim naklepom velikih junakov, sledil dragim znancem skozi vse bridkosti in radosti, dokler nisi dočakal konca v obliki neke višje sprave, ki je pomirljivo objela in združila vsa ta burna in plameneča protislovja in sovražnosti, in zavedel si se, da si sam v sebi doživel neko očiščenje nemirov, ki ne veš, odkod so se te bili polastili. Govorim namenoma samo o leposlovni knjigi, to je o zbirkah pesmi in povesti in o romanih, kajti znanstvena knjiga, ki je poučne vsebine, ti itak ni nobena zagonetka. Znanstvena knjiga je že na prvi pogled uporabna, saj ti razlaga, tolmači in opisuje, kar ti razširi umsko obzorje in ti nekoč koristi, bodisi, da ti uteši vedoželjnost po svetu, po zgodovini, po naravoslovju. In zares: opažamo, da imajo povprečno celo ljudje, ki jim sicer ni do knjig, vendarle do znanstvene knjige vsaj kolikor-toliko spoštovanja, to pa iz prav preprostega razloga, ker vedo, da je uporabna. Vse drugače je z leposlovno knjigo, o kateri je še danes marsikdo mnenja, da je nekako manj vredna, ker popisuje izmišljene dogodivščine, ali pa ker ima za vsebino lju- bezenske zgodbe in spletke. Tudi ne smemo prezreti dejstva, koliko vika in krika je že bilo zagnanega proti marsikateri leposlovni knjigi, češ, da je pohujšljiva in podobno, in koliko je še danes «resnih» vzgojiteljev, ki se z vsem naporom trudijo, kako bi kolikor mogoče očrnili leposlovje, ki da vznemirja in škoduje in razpalja domišljijo. Tako početje, ki so ga uprizarjale življensko popolnoma mrtve duše pod krinko svetohlinske morale, poznamo prav dobro iz naše slovstvene zgodovine, ko so bile Prešernove pesmi moralno oporečne in se je morala mlada novelistika kakor tudi drzna modema v devetdesetih letih šiloma priboriti svoje mesto. Vendar pa vsi ti skrbni očetje in varuhi morale slutijo v nečem nevarnost umetnine, ki jo pa povečini istovetijo z zares umazano knjigo, toda ta «škodljivost» obstoji baš v tem, da prava umetnina vzbudi v človeku, ki se ji preda, neko posebno stanje notranje sproščenosti, ki običajnemu človeku v dnevu ni znana, ne dostopna. To je stanje duše, ki ni vezana več na nobene ozire in obzire družbe, običajev, predsodkov, sporočil, navad in vzgoje, ampak, ki zaživi sama svoje veličastno življenje v sočuv-stvovanju in sožitju z vsemi bitji v vesoljstvu. To stanje je neko posvečeno zamikanje ob lepoti nepokvarjenega življenja. To je tisto, kakor, če se te polasti radost prostosti, ko nisi vezan za nekaj ur ne na čas, ne na noben poseben ozir, ampak s čistostjo otroka prisluškuješ utripanju zemlje, šumenju žitnih valov, daljni pastirjevi pesmi, in se dvigneš iz mučnega občutja časnosti. Ob vsaki veliki umetnini se te polasti čuvstvo take sproščenosti in prav v tem je čas, najvišji smisel in pomen umetnosti za človeka. Kajti človek je po družabnem življenju ves povezan in ujet v mrežo dolžnosti in obzirov, ki ga dušijo, ki mu črpajo svežo življensko silo, kalijo radost čistega gledanja v svet, kvarijo odno-šaje ljudi med seboj in sploh otežujejo duševno vzdušje. Lepa knjiga pa vrne človeku spet tisto vedro življenskost, navda ga z vse-objemajočo ljubeznijo, ki se polasti vsega živega, ki prebudi zanj doslej še mrtvo stvarstvo in ga napravi — človeka. To vse doseže knjiga, ki ima za vsebino umetniško delo. Kako tedaj čitaš povest ali roman? Če se sprašuješ, ali se je «ta zgodba» res kedaj zvršila, v prav tej obliki, v nekem določenem kraju itd. tedaj si na napačni poti in nisi pra- vi čitatelj, kajti povest, ki je umetnina, ni nikako časniško poročilo. Temveč ti se moraš predati ves temu, o čemer čitaš, zaživeti moraš brez protivnosti v svetu, ki ti o njem pripoveduje pisatelj. Vse to je šele okvir. Ne zgodba, ne napeto dejanje, vse to ni bistvo pripovedne umetnine. Bistven je tisti neizrekljivi, nevidni čar, ki ga izseva povesti nate, v tvoje srce! To zna povzročiti samo velik umetnik in zato je umetniška knjiga tako redka dragocenost in je njena vrednost trajna. Tudi ti si TV IE, VSE SVE TV P1SMV. STARIUA le« . SU»- ~#7- BDadiS«*« uma»rrbiKrt h« ; " «Deloma že», je pritrdil in se to pot posmejal izredno hudomušno. «Sam ga nisem streljal, čeprav sem ga videl, z gospodi, ki sem jih vodil na lov, pa nisem naletel na Rezinega samotarja, ki je bil v splošnem zelo previden in je vedel, komu sme zaupati in komu ne.» Prav tako, kakor je bilo lepo popoldne, je bil lep tudi večer in zato sva se upravičeno veselila jutra. Sedela sva dolgo pred kočo, dokler ni bil končan prekrasni ptičji koncert in ni ugasnil večerni žar planin. Ob prasketajočem ognju, kjer sva si kuhala večerjo, mi je France povedal še marsikatero zanimivo. Posebno o pastirici Rezi, ki je dobra ženska, ali snage, te pa ne pozna, tako da ni mogoče biti v koči, kadar ona gospodari v planini. Živino ima zelo rada, tako da prenočuje v hudih nočeh poleg svoje najdražje kozice, ki si jo izbere vsako leto za igračo, tudi teleta ima v bajti, v svoji spalnici. «Z Matevžem, ki ga tudi dobro poznate, naju je nekoč prisilil dež, da sva morala prenočiti v koči, ko je bila Reza v planini», mi je pripovedoval France. «Ker nisva imela s seboj posode, sva rajše malo postradala, kakor pa da bi bila deležna Rezine gostoljubnosti in pila mleko, varjeno v njeni ponvici. Nu, človek že precej prenese, ali Rezina posoda, iz katere je med kuho neprestano kapalo, nama ni bila všeč.« cMatevž se ni mogel vzdržati, da bi se ne pošalil in opomnil Rezo, češ, še preden bo mleko zavrelo, bo ponvica že prazna. Reza pa ga je potolažila, da je ponvica puščala že lansko leto, nato se je zopet zasušila, sedaj pa, ko jo je fant preveč pomil in ji odluščil staro skorjo, da zopet teče.» ’«Tisto noč,» je nadaljeval France, «sva se Rezi precej zamerila. Prvič, ker sva zavrnila njeno gostoljubnost, še bolj pa, ker je Matevž, naveličan neprestanega kozjega cingljanja, ne-pokojni živali z listjem zamašil zvonček. Midva nisva mogla spati, ker je žival cingljala, Reza pa zopet zaradi tega ne, ker je bilo v koči vse tiho. Ko je ugotovila, zakaj da je utihnil kozličkov zvonček, je bila tako užaljena, da naju zjutraj, ko sva se poslavljala in se zahvaljevala za prenočišče, niti pogledala ni.» O resničnosti Rezinih navad in neopasnosti planinskih bacilov sem se imel priliko prepričati po nekaj mesecih, ko naju je s Francetom temna noč zajela v planini. K sreči sta se med tem Reza in France že poravnala, in sicer pri priliki, ko se je Rezi ponesrečilo tele in padlo v neko planinsko kotlino. Slučaj je hotel, da je bil France v bližini in ji je pomagal oteti neprevidno žival. Prav tako, kakor je pripovedoval France, je tudi tisto noč neprestano cingljalo. Reza pa mi je pripovedovala mnogo zanimivega. Pravila je, kako je prišla še kot otrok v planino, kako je živela in rastla pri kravicah, ovčicah in kozicah. Ko je bila čez zimo v dolini, je hodila v šolo. Pisati in računati se ni naučila niti toliko, da bi se znala podpisati in da bi vedela, koliko je stara. Brati pa zna samo iz starega molitvenika, kjer so baje napisane tiste molitvice, ki jih zna na pamet. Pripovedovala mi je o strašnem plešcu, ki je tam pri koritu raztrgal jagnje, o gamsu, katerega zelo rada vidi, o razgrajajočem srnjaku, ki laja in razgraja v poletnih večerih in ranih jutrih, včasih pa celo tudi ponoči ne miruje, in o grdogledem lisjaku, ki ga je nekoč komaj odpodila od svoje mlade drobnice. Zanimivo je, da se je Reza tudi poročila. Pripovedovala mi je, da je bilo tudi že tako namenjeno," da sta se seznanila s pastirjem s sosednje planine in odšla nekoč v dolino k poroki; to je moralo biti pred kakimi 40 leti. Po poroki sta se vrnila v planino in skupaj pasla, dokler si moža ni odvzela druga nevesta, bela žena. Živel bi bil lahko še dolgo, ali kaj se hoče, bilo mu je usojeno, da je padel čez pečine in se ubil. Po moževi smrti je morala v mesto k sodišču, kjer so jo tako čudno spraševali in hoteli celo vedeti, zakaj da se je ubil njen mož. Takrat se je prvič peljala z vlakom in bila tudi prvič in zadnjič v mestu, kjer pa ji prav nič ni ugajalo. Tudi Reza je bila mnenja, da je najlepše v planinah, kjer se ni treba ozirati na ljudi. Med Rezinim pripovedovanjem je vstopil v kočico njen pomagač, mlad pastir, ki ji pomaga že precej dolgo pri pašnji. Prinesel je mleko. Poudariti moram, da sem videl še prav malo tako lepih dečkov kakor je bil ta. Bil je precej visoke, vitke postave in je imel sila nežno kožo. Skozi od znoja, dima in prsti zamazana lica je sijala prijetna rdečica, kakor na najlepšem, zdravem jabolku. V očesnih kotlinicah, ki so bile videti kakor da so prav spretno osenčene z najfinejšo šminko, pa so plavale ko plavice modre, velike oči. Ustnice je imel rdeče kakor zrele črešnje, v zlatih kodrih pa mu je visel mah, ki se mu je zapletel v lase med popoldanskim dremanjem. Francetu, ki je poznal dečka že precej dolgo, se je zdel to pot še izredno čist, na kar ga je tudi opozoril. Reza je seveda takoj pripomnila, da se je fant umil za veliki Šmaren, to je baš tri tedne pred najinim neprostovoljnim posetom. Pri tej priliki sem se spomnil, kako so nam nekoč pripovedovali o Janezku, ki so ga poslali, da naj se umije, češ, da bo prišla teta. Janezek, ki se je bal vode, je ves nesrečen vzdihnil: «No, kaj bo potlej, če tete ne bo, jaz bom pa umit?» Mislil sem si: «0 ti presneti bacili! tudi ti so na planinah drugačni, boljši kakor pa v mestu in sploh v dolini. Če bi tako delali meščani, bi v kratkem vsi pomrli. Pastirje umiva jutranja rosa, zdravi jih zlato solnce in planinski zrak, prenapolnjen z vonjem zdravilnih zelišč, bacile pa uniči gosti dim, poln smole, v katerem prespe pastirji sleherno poletno noč.» Na ognjišču je jel pojemati ogenj, v katerem je mežikal stari panj. Naju s Francetom je objel spanec. Kljub trdim deskam sva oba sladko zaspala in se zasanjala bogve kam. Nenadoma pa je tam zunaj završalo. Bajta je bolestno zaječala in zacvilila. Takoj nato pa je zaropotalo, kakor bi se vsul pesek po precej razsušenih deskah. Pričelo je deževati. «Nič ne bo, nič, z lovom», nejevoljno zagodrnja France. «Ej, ta presneta Zofka, kar ne trpi suhe obleke.» Kakor naju je nenadno šumenje prebudilo, tako naju je nekoliko pojenjajoče zopet uspavalo. Ali počitek zopet ni dolgo trajal. Pričel naju je lizati jelen. Tako pravijo naši gorjanci, kadar jih prične zebsti v planinski koči. Ko sva se prebudila, je bilo vse tiho, niti od strehe ni kanilo. Komaj sem odprl ,vrata, že me je zazeblo po bosih nogah. Zunaj je snežilo kakor o božiču, in hinavski, tihi jug je naganjal snežinke skozi odprta vrata. Vse naokrog je bila tema in tišina. Tisto jutro se je pozno zdanilo. Komaj je pogledal dan, se nama je nudil čuden, izredno žalosten prizor, kakršen ostane človeku, ki ga je videl, za vedno v spominu. Pomlad se je spremenila v zimo, segajočo daleč v dolino, v zelenje, kjer je tekmovala snežena belina z belino črešnjevega cvetja. Žalostno, s povešenima glavama sva hodila in gazila moker sneg. Kljub snegu pa so prepevali ptiči in njih spev je odmeval kakor pogrebna pesem. France je bil potrt, otresal je sneg z mladih smrečic, ki so klonile pod težkimi, mokrimi sneženimi odejami. Zavedal se je, da je ustregel vsaj nekaterim. Še preden sva prišla v dolino, je baš na kraju, kjer so ležale samo še tanke snežene krpe, solnce radovedno prodrlo skozi debele plasti oblakov in nudil se nama je zopet nov, izredno lep prizor. Tedaj je France vzdihnil: «Morda pa cvetice le niso umrle, mogoče bodo pognale še lepše kot prej, saj priroda je dosti modra.» III. Na najinih lepih poletenskih pohodih mi je France pokazal nmogo, mnogo zanimivega; odkril mi je mnoge tajnosti prirodnega življenja, ki jih more opazovati le lovec, kateremu ni toliko za streljanje kakor za opazovanje, in ki nad vse časti prirodo. Nikdar ne bom pozabil, kako me je France pri neki priliki, ko sva se že nagledala velikega srnjaka, zrelega za strel, opozoril, da naj dobro pomerim, da žival ne bo trpela. Ali kaj pomaga, ko človeku to vedno ne uspe. Najlepše dni pa sva užila v jeseni. Kakor v solncu se smejočih in vriskajočih dneh sva obiskovala najino svetišče tudi takrat, ko je bila priroda žalostna, ko je umirala. Pozno jeseni je bilo, v dolini je ležala gosta svinčena megla, ki je povila tudi gorske vrhove v jesensko žalost. Tudi to pot je bilo vse tiho in mirno. Vladala je tišina pred največjim pri-rodnim divjanjem, pred hudimi jesenskimi vihrami, ki prizadenejo smrtni udarec stvarja-jočemu letu v prirodi in ga pokopljejo v zimski grob. Odšla sva v planino kljub temu, da je neprestano rosilo. Molče sva stopala po ilovnati, od megle razmočeni poti. Tišino je tupatam premotilo fifotanje divjih golobov, ki so drugače leno čepeli na golovejih bukvah, počivajoči med poletom proti jugu. Drugega življenja ni bilo občutiti. Po temnih smrekovih vejah so polzele debele kaplje, dočim je z »golega bukovja neprestano kapljalo. Cvetja ni bilo v oveneli travi skoraj nič. Vse, razen vijoličnega, drobnolistnega glavača in pa otožnega jesen- skega regrata, je uničila prva slana. - Bil je pravi dan prirodne smrti. Ko sva prišla do velike poseke kraj pečin, kjer je drugače lep razgled v dolino, to pot pa ga je zakrivala debela megla, je France obstal in se zamišljeno zazrl v velikansko megleno morje. «Vidite, prav tukaj, na tem mestu, in sicer kmalu za tem, ko so posekali gozd, sem poslušal, kako so v dolini zapeli zvonovi zadnjo pesem mojemu fantu. Zelo sem ga imel rad, ker samo on, mislim, me je razumel od mojih. Tudi on je imel tako rad cvetje, živali in gozd. Z njegovo smrtjo se je naselila strašna bol v moje srce. In kaj sem hotel, komu naj bi potožil. Ljudem gotovo ne, saj ne razumejo bolesti sočloveka: Tolažijo te, pri tem pa mislijo vse kaj drugega, morda celo na svoj osebni dobrobit. Spomnil sem se tega kraja, ki je prav tako nesrečen kakor sem bil jaz. Tudi njega so oropali najdražjega: posekali so mu smreke in bukve, z lesom pa je odšlo tudi vse drugo. Vsako pomlad sem poslušal, baš tukaj, divjega petelina in tudi srnjak se je kaj rad držal v onih-le dolinah. Odšel sem od doma in sedel tam-le, na oni štor. Prav tako žalosten dan je bil kakor danes. Tako strašno mi je bilo hudo, kar srce se mi je trgalo, ko so v dolini zaplakali z.vonovi. Med tem, ko so vsipali prst na mojega najdražjega, ki je bil star takrat komaj 14 let, so se tukaj vsipale prve snežinke na zadnje jesensko cvetje ... In spet sem spoznal, da je bil France redkost med današnjimi vsakdanježi, da je bil pravi — prirodni poet. (Ilustriral grafik E. Justin.) * Prof. Saša Šantel: ZAKAJ NAM UGAJA ORNAMENT ? Ce zasledujemo življenje in nehanje v preteklih dobah, opažamo, da človek že v davnih časih ni vodil samo borbe za obstanek, ampak da si je skušal olepšati življenje s pesmijo, z barvno umetnostjo ali s plesom. Najstarejše iz-kopine pričajo o tem. Gotovo ni bilo potrebno, da si je naš prednik iz predzgodovinske dobe, ki si je s trudom poiskal kamenito, koščeno ali leseno orodje in orožje za borbo proti divjim živalim ali sovražnikom, lepšal te predmete z okraski, kakršne še danes vidimo v muzejih. Ne moremo si tega okraševanja tolmačiti drugače kakor z njegovim prirodnim lepotnim nagonom, če smemo tako imenovati prirojeno željo, ustvarjati in uživati lepe predmete, zvoke in gibe. Mladi junak iz tedanje dobe se je hotel morda z lepše okrašenim orožjem prikupiti svoji izvoljenki ter s tem prekositi svojega tekmeca. Divji narodi današnje dobe, ki po našem mnenju še niso tako srečni, da bi bili okusili dobrine sodobne civilizacije, tekmujejo tudi med seboj v tem, da si po svoje najlepše okrase uporabne predmete in oblačila, a tudi sami sebe (tetoviranje). Toda ni nam treba seči tako daleč. Poglejmo svoje lastne otroke, ki tako radi rišejo in slikajo po papirju ali celo po stenah! Ze v njih moremo zaslediti ta nagon, četudi nam .včasih ni v veselje ter ga moramo preganjati s palčko ... Iz istega vidika moremo gledati tudi na tako zvano narodno ornamentiko. Samo želja po lepoti jo je mogla ustvariti. Če kritično proučimo narodopisno sno;v, kolikor se nanaša na ornamente,, ustvarjene od slovenskega ljudstva, moremo mirno trditi, da preostane mimo vseh vplivov cerkvenih in gosposkih vzorov, ki se kolikor toliko odražajo v teh ornamentih, še velika množina okraskov, ki so tako naivni in samobitni, ki so tako izrazito kmečki in daleč od vsakega gosposkega vpliva, da jih moremo smatrati za pravi izraz narodovega prirojenega čuta za lepoto barvnih in obličnih sestav, kakor je njegova pesem izraz prirojenega čuta za muziko in pesništvo. iiAAA Slika 1. Le zato, ker je ta čut tako globoko ukoreninjen v človeštvu, je bilo mogoče, da se je ppleg te naivne ornamentike razvil pri civiliziranih narodih tudi umetni ornament, ki ga danes smatramo za posebno panogo umetnosti, kakor slikarstvo, pesništvo in muziko. Umetni, morda še bolje «umetniški» ornament ima prav tako kakor slikarstvo svojo zgodovino, ki obsega ,vse dobe človeškega razvoja in pri kateri moremo razločevati celo vrsto različnih časovnih in stilnih skupin. Čeprav pa razlikujemo ornamentiko od slikarstva, vendar ne moremo potegniti ostro začrtane meje med tema dvema umetnostma. V prejšnjih dobah, a tudi še danes opažamo, da uporablja ornamentika pogostoma motive, ki posnemajo predmete iz narave ter se tako bližajo slikarski umetnosti. A obratno vidimo tudi pri slikarskih umotvorih, in to posebno pri tako zvanih dekorativnih slikah, da se način izdelave teh slik često ujema z načinom, ki smo ga vajeni gledati pri ornamentih (stilizacija, ploskovna izdelava itd.). Če hočemo tedaj govoriti o lepoti ornamenta, moramo poiskati pri njem to, kar je — rekei bi — čisto ornamentalno in kar ornament ravno razlikuje od slikarstva. Pri takem razmišljevanjui se bomo prepričali, da je značilno za ornament, da tvori ugodje za naše oko z lepoto svojih barvnih sestav in z lepoto svoje risbe ali natančneje z lepoto svojih ploskev in potez. Za čisti ornament torej ni potrebno, da zbudi v nas kakršnosibodi miselno spojitev, ampak predvsem, da nas razveseli s svojo kompozi-cijonelno in barvno lepoto, kakor nas razveseljuje glasba predvsem s svojimi čisto muzikalnimi lepotami soglasja in raznoglasja kakor tudi ritma. Ornament in muzika. Primerjava ornamentike z glasbo se nam zdi iz tega vidika umestnejša od primerjave s slikarstvom. Zato bomo pri preiskovanju ornamentalne lepote raje posnemali način glasbeno-estetskega raziskovanja, nego slikar-sko-estetskega. O lepoti glasbe razpravlja vsako delo, ki govori o glasbeni harmoniji, kontrapunktu in glasbenem oblikoslovju. O ornamentalni lepoti se je tudi že mnogo pisalo, .vendar mi ni zna- no, ali je kdo zgrabil to gradivo od prave, čisto ornamentalne strani. V obliki kratkega članka seveda takega dela tudi ni mogoče napisati. Pač pa je naš namen, opozoriti samo na nekaj glavnih momentov, ki utegnejo dati razmišlje-vanju o ornamentalni lepoti pravo smer. Predvsem treba naglasiti, da se moramo pri tem omejiti samo na ploskovni ornament, ker si moremo . misliti idealni trodimenzionalni prostorni ornament samo v teoriji. Če ostanemo pri primerjavi z muziko, vidimo, da tvorita glavno razliko med dvema panogama človeškega lepotnega ustvarjanja in uživanja čutili, s katerima sprejemamo lepoto vase, t. j. uho, oziroma oko. Sredstva, ki jih uporablja muzika, so glasovi (zvoki, toni), a ornamentika uporablja barvo. Muzikalni prostor je čas, ornamentalni ploskev. c V r W ▼ w ▼ i A A A i L JA Slika 5. Primerjanje takega ornamenta s sonatno obliko v glasbi je najprirodnejše. Barvni umetnik, ki si hoče zamisliti tako polnitev, mora postopati podobno, kakor skladatelj. Zamisliti si mora primerno razdelitev in uporabiti primerne motive, ki jih mora opremiti s primernimi barvami — kar ustreza harmonizaciji — in končno mora določiti materija!, v katerem naj bo kompozicija izvršena (instrumentaeija). Slika 6. prinaša v tem zmislu manjšo kompozicijo, ki pa je narisana iz tehničnih vzrokov samo v eni barvi. V tej kompoziciji vidimo uporabljene tri motive: trirogato zvezdo (v varijacijah tudi štirirogato), okrašene spored-ne valovite črte (linearni motiv) in skupine malih krogov. Jasno je, da je tudi pri taki kompoziciji efekt odvisen od dveh glavnih faktorjev: a) od izbere motivov, b) od delitve prostora in razvrstitve motivov. Pri izberi motivov vidimo tu uporabljen princip kontrasta. Primerjaj razliko med zvezdami in krogi', ki se razlikujejo v sledečem: Prve so velike, drugi so majhni, prve so razvejene, drugi strnjeni, prve so koničaste, drugi zaokroženi. Še večja je razlika med zvezdami in vijugami, ker so prve ploskovni motivi, druge linearni. Kontrast vidimo pa tudi v različni razporeditvi motivov. Zvezde so svobodno razvrščene ter se zgoščujejo v nepravilnih skupinah. Krogi so pa razvrščeni v točni razporeditvi na temelju pomožnega kroga. Vijuge so zopet razvrščene v enakomernih presledkih. Glavna delitev pa kaže kontrast v tem, da sta oba glavna dela ornamenta, ki ju razmejuje skupina vijug, med seboj neenaka. Predstavljam si, da bi moralo iti delo ustvarjajočega barvnega umetnika v tej smeri, t. j. moral bi zavedno iskati ornamentalnih kompozicij v omejenem prostoru; tako iskanje bi ga moralo končno dovesti do tega, da bi ustvarjal barvne simfonije v najvišjem zmislu besede, simfonije, ki bi bile enakovreden izraz umetniškega ustvarjanja, kakor je ustvarjanje glasbenih simfonij. To bi bila abstraktna umetnost, ki bi šla svojo pot daleč od slikarstva. Slika 6. Tako daleč seveda danes še nismo. Morda je to «muzika bodočnosti»? Sedaj je pa ornament še vedno na trdnih tleh «uporabne umetnostih Zato je razumljivo, da gori opisani cisti ali abstraktni ornament ni edina vrsta ornamenta, ampak da beleži sodobna ornamentika — kakor že omenjeno — morda celo v pretežni večini dela, ki s svojo snovjo spominjajo na slikarsko umetnost. Ornament z motivi iz narave. Ornamenti, ki imajo svoj izvor v naravi, bodisi v živalstvu ali v rastlinstvu, so zelo pogosti. Nočemo nikakor trditi, da ti ornamenti nimajo pravice do obstanka. Zakaj vprašanje pri vsakem ornamentalnem delu ostane končno le to: ali je lepo ali ne? In zakaj naj bi ornament ne ustrezal vsem zakonom lepote, če zajema svojo snov iz bogate zakladnice narave? Saj nam nudi narava s svojimi neštevil-nimi varijantami listnatih, cvetnih in drugih oblik iz rastlinstva kakor tudi s svojimi živalskimi in rudninskimi oblikami neizčrpen vir za obogatitev naše fantazije. Vprašanje, ki je važno za ornamentalnega esteta, je samo, ali je umetnik uporabil snov iz narave tako, da je primerna ornamentalnim nalogam. Mislim, da je trditev upravičena, da ustreza tem nalogam mnogo bolj oni način uporabe naravnih motivov, ki podčrtava čisto ornamentalno ali dekorativno lepoto motivov, a si ne trudi posnemati narave na način slikarstva. To nas privede do tega, da vidimo ,v ornamentu naravne oblike najraje, če so preoblikovane nekako v geometrijskem zmislu. Za tako preoblikovanje se je udomačil izraz «s t i 1 i z i r a n j e», čeprav ta izraz ni vedno na mestu. Motivi iz narave. Za stilizacijo ni mogoče postaviti nobenih edino veljavnih pravil. Vsaka zgodovinska doba ima svoj način stilizacije. Slika 7. prinaša nekaj načinov stilizacije brez ozira na historične sloge. Prvi list ,v vsaki vrsti je silhueta, posneta točno po naravi. Srednji listi so narisani bolj v zmislu geometričnih motivov, zadnji kažejo svobodnejše preoblikovanje. Spominjamo pri tem na izraza «stroga stilizacija», «svobodna stilizacija». Toda to ni važno. Način stilizacije more biti docela individualen: vsak umetnik ga bo izvajal drugače. Začetniku pa bi podal sledeče navodilo: Kar je v naravi skoraj simetrično, skoraj enako, skoraj premo, skoraj okroglo itd., nariši enako, simetrično, premo, okroglo itd. S tem pridobi rastlinski motiv na jasnosti in zato na lepoti. Slika 7. Če se nam dozdeva važno, naglasiti tip lista, cveta, sadu itd., moramo paziti na to, da premislimo, kaj je vsem posameznikom teh predmetov skupno, bodisi v razmerju, obliki ali podrobnostih, in da te skupne znake ostavimo tudi pri stiliziranem predmetu. (Tipiziranje.) Za lepoto ornamenta te vrste tudi te okoliščine niso važne. Zanjo je edino važno, kar je bilo odločilno tudi za prosto izmišljeni ornament, in to se končno vedno izkristalizira v pravilni uporabi enakosti in razlike. Iz tega vzroka se v ornamentiki mnogo in z uspehom uporabljajo izmišljeni motivi, ki le od daleč spominjajo na stilizirano c,vetje. Slika 8. nam kaže tudi tak primer. Večkrat čujemo trditi zagovornike modernih umetniških struj, da mora umetnina učinkovati tudi pri naivnem, t. j. umetniško neizobraženem poslušalcu, oziroma gledalcu in da je zanj celo koristno, če ne gleda na umetnino s predsodki, ki si jih je pridobil z učenjem. Morda imajo včasih prav. Toda gotovo le izjemoma. ♦♦♦♦t MiM Marsikatera umetnina bo brez dvoma dosegla velik uspeh tudi pri umetnostno neizobraženem občinstvu. Toda o vsakem umotvoru tega nikakor ne moremo trditi. Eksperiment — recimo: s kako Bachovo skladbo, z Brahmsovim komornim delom — bi to takoj dokazal. Uživanje umetnosti je pač tudi umetnost! Kdor je kdaj pogledal v umetnikovo delavnico, kdor je sledil večjemu številu koncertov, kdor zahaja leto za letom ,v umetniške razstave, si bo gotovo v uživanju umetnin pridobil izvestno izurjenost. Še večji pa bo njegov užitek, če se bo lotil tudi čitanja teoretičnih del, v katerih se razpravljajo zakoni o umetnosti. Pri nobeni vrsti umetnosti pa niso pojmi o lepoti tako malo jasni, kakor pri ornamentalni umetnosti. Celo med priznanimi ornamentiki jih je mnogo, ki tavajo v nekaki polutemi ter ustvarjajo svoje umotvore nekako podzavedno. Gorenjim navodilom je namen, izpolniti vsaj deloma to .vrzel, čeprav je bilo mogoče, podati v tako kratkem obsegu le nekaj glavnih misli. A tudi, če bi bila ta navodila popolnejša, ne bi bilo s tem še izčrpano vse, kar bi bilo treba združiti pod naslovom tega članka. Pri presojevanju lepote ornamentov bi bilo treba razpravljati v posebnih poglavjih še o njih barvni sestavi, njih enotnosti in doslednosti v izvršitvi (stilnost); za nas Slovence je pa še posebno zanimivo vprašanje «narodnega ornamenta in njegove estetske upravičenostih O slednjem se bomo pomenili v prihodnji Vodnikovi pratiki. Slika 8. MED LUŽIŠKIMI SEBI. Med Chošebuzom (Cottbus), glavnim mestom Dolnje Lužice, in Lubinom (Liibben), ob veliki mednarodni progi, ki vodi v Berlin, zapusti vlak resnični svet in tako rekoč vozi po kraljestvu sanj. Nad eno uro hiti po pravcatem angleškem parku v prijetnem hladu. Na brezmejnih tratah se svetlikajo veliki ribniki in bistri potoki, ob katerih stojijo vitki topoli. Ljubke Lužičanke pa v pestrih narodnih nošah prepevajo svoje pesmi pri sušenju in nakladanju sena. To je pokrajina, ki jo Lužiški Srbi imenujejo Bloto (imenovalnik Blota = blato), Nemci pa Spreewald. Reka Sprewa (nemško: Spree) se tu razlije v kakih 300 rokavov in prekopov, ki tvorijo na tisoče otokov in otočičev. Zato je ni na svetu enake dežele kot je Blota, zelene Benetke, dolga 20 km, kjer tvori edinole voda prometno sredstvo, a bistra voda, nad katero se bočijo ogromne jelše, zadnji ostanki pragozdov, ki so tako visoke, da jim čolni, natovorjeni z velikimi kopami sena, ne segajo niti do prvih vej. Blota je danes mirna, toda dolgih tri sto let je kri rdečila njeno vodovje. Zadnji ostanki Polabskih Slovanov so se morali umakniti semkaj pred vedno naprej prodirajočimi Tevtoni. Naravno je, da zaradi te strašne preteklosti Lužiški Srbi le še bolj iskreno ljubijo svojo domovino, ki so jo stoletja branili proti napadalcem in pa proti udirajoči vodi. V tisočletnem delu so vsako leto odvzeli nekaj metrov zemlje gozdom in močvirju, enako kot Nizozemci. Težki življenski pogoji so tu izklesali lep, živahen in inteligenten človeški rod: moški so prvovrstni kmetje, ženske pa izborne gospodinje. Čistokrvni Slovani, ki jih Nemci imenujejo Wende, ki se pa sami nazivajo Luž iške Srbe in ki jih je danes še 200.000 (so torej najmanjši slovanski narod), živijo tu sredi 80milijonskega nemškega naroda na pol povodno življenje, podobno onemu holandskih ribičev na otoku Marken ali mehikanskih Indijancev, ki gradijo na bregovih jezera Xochimilo stavbe, ki popolnoma ličijo hišam ob Sprevvi, kjer dekleta vozijo vsak dan na trg čolne, natovorjene s sočivjem in cvetlicami. Lužisko-srbsko deklo v narodni noši. Glavna hrana v sprewskih močvirjih obstoji iz jegulj, kumar in vprav ogromnih črešnjevih kolačev. Jegulje jedo dušene ali prekajene, in sicer vedno s kumarami. Poleti vidimo pred vsako hišo kupe velikanskih temnozelenih kumar. Moški, ženski in otroci, vsi nabirajo, lupijo, nakladajo in jedo kumare. Cele gore jih vložijo na čolnih v Chošebuz ali v Bor-ko\vy. Človek se začuden vprašuje, kako morejo vsi ljudje jesti tako ogromne množine kumar, ne da bi si pokvarili želodec. Po vsej pokrajini vidimo ilovnate peči, postavljene na pro- stem, izven hiš. Imajo velike odprtine, skozi katere vtikajo vanje črešnjeve kolače v velikosti, kot jih ostala Evropa ne pozna, in katerih okusni duh se meša s svežim vonjem gozdov. Vasi v Bloti nimajo niti cest niti pločnikov. Ves promet se vrši po vodi. Vsaka rodbina ima najmanj eno barko, ki služi kot kočija za pot v cerkev, na trg ali na obiske. Zjutraj se pelje ladja mimo vsake hiše in nabira šolarje, da jih povede v šolo. Stojijo pokonci, tiščeč se drug drugega. Ce kdo po nerodnosti pade v plitko vodo, se skoplje v drugič, kajti vsako jutro otroci poskačejo iz postelje v kanal, tako da jih materam ni treba umivati. , Po večjih prekopih in preko vodnih križišč, imenovanih «groble», vrše promet javne ladje, katerih spretni vozniki so plačani na uro. Na kažipotih, ki so postavljeni ob vodah, pa razdalje niso označene v kilometrih, temveč v urah. Pomladi in jeseni, ko je vodovje napol za-mrzlo, je vsak promet onemogočen. Ozke steze so pa tako blatne, da tudi po njih ni mogoče priti naprej (odtod ime Blota). Ta čas ostanejo ljudje doma, se bavijo s popravljanjem poljskega orodja, z lesnim rezbarstvom in tkanjem lanu. Tu si pripovedujejo prastare slovanske pripovedke in prepevajo krasne narodne pesmi. Ko pa pride zima in se prepreže vsa Blota s srebrno pajčevino ledenih stez, obujejo Lu-žičani posebne čevlje, na katere privijejo drsalke. Opirajoč se na tri metre dolge, na koncu Vas K6zarcy v Gornjih Lužicah. priostrene droge, se drsajo igraje po svojem kraljestvu, pa ne iz veselja do zimskega športa, temveč iz potrebe. Vse blago, ki so ga poprej vozili po ladjah, .vlečejo sedaj na saneh. Otroci se drsajo v šolo, starejši porivajo sani, na katere so naložili mlajše bratce in sestrice. Kot pred tisoč leti, enako so tudi danes Lu-žiški Srbi skriti v tem ogromnem močvirju Srednje Evrope. Potomci so mogočnega naroda ter nudijo neizčrpne zanimivosti zgodovinarjem, etnografom, folkloristom, slikarjem in skladateljem. Kdor obišče njih deželo, jo bo zapustil s simpatijami in zadovoljen. (Po brošuri gospe de Vau-Phalipau: Une Venise verdo-yante. La Blota Lusacienne. Pariš 1927. Priredil P.V. B.J Prof. D. Volavšek: OPOJNE PIJAČE IN OMAMNA SREDSTVA PRI RAZNIH NARODIH. V sedanji dobi, ko zavzema protialkoholno gibanje vedno večji obseg, je zanimivo razmotrivati razmere, ki vladajo glede uživanja opojnih pijač in omamnih sredstev pri primitivnih, oziroma na nizki kulturni stopnji stoječih narodih. Napačno je splošno vladajoče mnenje, da je uporaba omamnih sredstev pri kulturnih narodih bolj razširjena nego pri primitivnih. O nasprotnem se bomo v sledečem prepričali. Zgodovina nam dokazuje, da je človek že v najstarejši dobi uporabljal omamna sredstva, ki mu jih je nudila narava njegovega bivališča. Vsakodnevno življenje nam nadalje priča, da lahka omamljenost ne preprečuje izvedbe že sklenjenega dejanja, temveč jo še celo pospešuje, ker prežene mučne skrbi, se li bo izvršitev posrečila ali ne. Lahka omamljenost tudi prežene ali vsaj omili telesne in duševne bolečine. Skoraj vsi veliki možje tega ali onega naroda so rabili in rabijo še dandanes lažja ali težja omamna sredstva. To je dokazano dejstvo, vendar nočemo s tem trditi, da ne vplivajo alkohol in druga omamna sredstva škodljivo na človeški organizem. Afriška vodna pipa. Raznim krajem naše zemlje je podelila narava tudi različna omamna sredstva, med katerimi sta najvažnejša alkohol in tobak. Človek ni bil nikdar zadovoljen samo z živili, ki so mu nujno potrebna za življenje, ampak je vedno hrepenel tudi po raznih hranivih, s katerimi si je sladil življenje. Po- sebno si je želel sladkih sokov. Najbolj in najprej znana sladka tvarina je gotovo strd, ki je do novega veka tudi v Evropi nadomeščala sedanji sladkor. Človek je kmalu spoznal tudi rastline, ki vsebujejo sladke soke, kakor sladkorni trst, javor, brezo itd. Kmalu je tudi opazil, da dobe sladke tekočine po kratkem stanju na zraku drug okus in da vplivajo take tekočine na človeka omamno. V tekočinah se je razvila snov, ki jo imenujemo danes alkohol. Alkohol je skupno s tobakom prodrl v najbolj odljudene pokrajine zemlje, kjer vrši kot zaveznik evropejskih razširjevalcev kulture svoj rabeljski posel. Danes poznajo alkohol celo plemena, ki pred stikom z Evropejci sploh niso poznala nobenega omamnega sredstva, kakor na primer Eskimi. Alkohol je skupno z evropejsko kulturo uničil že mnogo primitivnih plemen. Nas pa zanimajo predvsem omamna sredstva in pijače, ki so jih izumili primitivni narodi. O najvažnejših hočemo tu govoriti. Prebivalstvu otočij okrog Avstralije, tako zvane Oceanije, služi kot opojna pijača kava ali a v a, ki pa nima nobene zveze z našo kavo. Pripravlja se na različne načine iz korenin neke vrste poprove rastline (Piper methysticum). Zanimivo je pripravljanje kave na Melaneških otokih. Okrog velike posode sedijo žene in dekleta, žvečijo korenine omenjene rastline in pljujejo prežvečeno zmes v posodo. Tej zmesi se prilije voda in kava je gotova. Čim dalje stoji na zraku, tem močnejša je. Po nekaterih krajih se’ pije kava kot voda, drugod pa le ob slovesnih prilikah in je pitje kave dovoljeno le pleme-nitnikom. Pitje kave ima versko ozadje, ker se pitje in pripravljanje ave vrši med molitvami in ker je pitje ave ženam večinoma prepovedano. — Učinki kave so enaki učinkom alkohola. Pitje ave povzroča namreč močno pijanost in tej sledečo razuzdanost, prepire in poboje. Topoglede oči in slab spomin so nadaljnje posledice te čudne pijače. Na enak način pripravljajo Indijanci iz Guyane svojo pijačo p a i v a r i, k a s s a v o ali k a s s a -do. Tu raste rastlina maniok ali kassava, ki spada k vrsti mlečkov. Gomolji te rastline vsebujejo strupen sok, ki se mora iztisniti. Testo, ki ostane po iztisnjenju, posušijo in pečejo iz njega kruh. Iz te snovi delajo tudi v Evropi znani braziljanski sago. Iz maniokove moke pečeni kruh jim služi kot hrana na potovanjih, a iz njega delajo tudi hladilno pijačo paivari, ki ima okus kiselkastega piva. Če se pai-vari prepusti tridnevnemu vretju, se izpremeni v močno opojno pijačo kassavo ali kassado. Paivari pripravljajo na ta način, da ženske zgrizejo in dobro prežvečijo maniokov kruh in pljujejo prežvečeno zmes v votlo deblo. Zmes polijejo z vrelo vodo. Ko se ohladi, je paivari gotov. Plemena Južne Amerike poznajo najrazličnejše opojne pijače iz koruze, batat in sladkornega trsta. Batata je rastlina, ki ima gomolje, podobne našemu krompirju. Pijača, ki se izdeluje iz sladkornega trsta, se imenuje g u a r a p o. Sladkorni trst se prežveči in prežvečena masa pljuje v pripravljeno posodo, ali pa se trst zdrobi s kamenjem, v novejši dobi s stroji. Tej masi se pridene voda. Od krajšega ali daljšega vretja je odvisna množina alkohola in moč pijače. Na isti način se pripravlja sok pulque iz posebne vrste agav, ki rastejo na Mehikanski planoti in vsebujejo mnogo sladkorja. Iz zgodovine nam je znano, da so že stari kulturni narodi Amerike (Mehika, Peru) poznali in strastno uživali razne opojne pijače, kakor č i č o, p u 1 q u e itd in pa hladilno pijačo ehocolatl. Zadnjeimeno-vana se izdeluje iz kakaomoke in vode in je še dandanes zelo priljubljena hladilna pijača Mehikancev. Čiča je bila neka vrsta piva iz oslajene koruze. če so čiči pridejali razne zelo omamljive rastline, se je imenovala s o r a. V staroameriški državi Peru so se na kresni dan, to je na praznik boga solnca vršile velikanske slavnosti. Svečenice solnč-nega boga so v slavnostnem sprevodu prinesle v velikih posodah čičo, ki so jo po ceveh zlivali v svetišče. Šele ko je vladar inka nazdravil s čičo umrlim prednikom, j« smel tudi prosti narod začeti s pitjem čiče. V splošni pijanosti so se vršile v svetišču in izven njega razuzdane bakanalije, kakor so bile v navadi v orientalskih in grških svetiščih boginje ljubezni. Tudi v Mehiki in drugod so praznovali praznike bogov z brezmernim popivanjem pul-que in s temu sledečimi orgijami. Po nazorih španskih pisateljev je ravno to brezmejno vživanje opojnih pijač uničilo staroameriške države. Omenili smo strd kot najstarejšo in najprej znano sladko tekočino. Umevno je, da se tudi iz strdi da pripraviti opojna pijača. Stari Slovani so bili znani kot pivci medice, ker so prebivali v pokrajinah z obširnimi lipovimi gozdovi, ki nudijo čebelam izvrstno pašo. Medica je še dandanes nacionalna pijača Poljakov, kjer je ni izpodrinilo žganje, in tudi pri Slovencih je bila svoje dni zelo priljubljena, saj ni bilo včasih nobenega «žegnanja» brez lectarja z medico. Seveda poznajo medico tudi manj kulturni narodi, kakor na primer Abesinci. Poljedelski narodi so kmalu opazili, da se spreminjajo razna žita v začetnem kaljenju v slad in ta, pod določenimi pogoji izpostavljen vretju, v lahko opojno pijačo, v pivo. Pivo1 je bilo znano že najstarejšim kulturnim narodom; poznali so ga Egipčani in Mezopotamci. Ne mislim govoriti o modernem pivovarstvu, omeniti hočem le nekatere manj kulturne narode, ki jim služi kot vsakdanja pijača. Za varjenje piva se lahko rabijo vsa najrazličnejša žita. Nu-bijci, sosedje Egipčanov, varijo zelo kislo pivo iz ovsa in dure (afriško proso), Abesinci pa ljubijo pivo, imenovano teč, iz ječmena. Splošno prevladujejo v Severni in v Južni Afriki kot pijača piva, varjena iz oslajene koruze in dure. Pivu pridaja-jo razne aromatične rastline, kakor pri nas hmelj. Mimogrede naj omenimo, da je ameriška alkoholna prohibicija povzdignila domačo, ali bolje rečeno družinsko industrijo piva. V skoraj vsaki manj premožni rodbini «cmarijo» pivo za domačo uporabo, ki je pa baje precej neužitno. Bogataši si seveda lahko privoščijo vkljub najstrožji prohibiciji najfinejša vina in likerje. Pije se sedaj v Ameriki, kakor se splošno trdi, več kakor se je v dobi pred prohibicijo. Razlika je le ta, da si bogataš lahko privošči najfinejše vrste alkohola, revež pa mora piti za drag denar najslabši «fuzel» in da si tihotapci z alkoholom zaslužijo milijone. Prohibicija v resnici ni dosegla pričakovanega efekta in je razen tega, kakor je razvidno iz navedenega, nesocialna. Mleko je znano kot najvažnejša in najredilnejša hrana. Skoraj neverjetno se nam zdi, da se tudi mleko spreminja v alkoholno pijačo. Skisano mleko da hladilno pijačo jogurt, ki ni razširjen samo pri turkotartarskih narodih, temveč tudi pri Rusih in Bolgarih in sedaj tudi pri nas. Jogurt ni opojna pijača. Kirgizi in Baškiri napravljajo iz kobiljinega mleka hladilen kumis ali čigan, ki se po destilaciji spremeni v žganje. Najbolj znani opojni pijači sta vino in žganje. O vinu iz grozdja ne mislim govoriti. Pije se ne samo tam, kjer je podnebje za rast trte ugodno, temveč po vsem kulturnem svetu kot najžlahtnejša alkoholna pijača. Vino se pa ne pripravlja samo iz grozdja, temveč tudi iz raznih jagod in sadja, iz banan, iz palminega in! drugih drevesnih sokov. Zamorska plemena ob Nilu si sladijo življenje z vinom p o r u b e, napravljenim iz soka banan, dru- Tri poglavitne vrste afriškega prosa. god pa si delajo vino iz palminega soka. V ta namen se navrta palma na vrhu pod cvetom. Sok, ki priteka iz rane, se lovi v podstavljene posode. Zamorci so strastni pivci opojnih pijač. Zamorski glavarji pijejo od jutra do večera, dokler sploh morejo. Žganje prekaša po množini alkohola in seveda tudi s svojimi posledicami vino. Ni skoraj sadeža na svetu, iz katerega se ne bi dala žgati žgana pijača, pa tudi ni nobenega opojnega sredstva, če izvzamemo morda opij in v novejši dobi kokain, ki bi tako grozovito vplivalo na človeštvo kot vpliva žganje. Žganje je tisto kulturno sredstvo, ki sledi Evropejcu med nekulturne narode in je uničilo že več manjših človeških plemen. Ni treba posebej poudarjati, da vpliva pogubomosno tudi na kulturne narode, tembolj ker je žganje opojna pijača revežev in sploh nižjih slojev, ki si navadno ne morejo privoščiti tečnejše hrane, vsled česar ima njihovo telo manjšo odporno silo. V slojih, v katerih je postalo žganje običajna pijača, žanje smrt z največjo strahoto. Žganjepitje je grozovito razširjeno pri primitivnih in manj kulturnih narodih. Za čašico žganja in za pest tobaka dajo vse, kar imajo. Navedli smo najbolj znane opojne pijače in hočemo na kratko omeniti še nekatera najvažnejša omamna sredstva. Kot prastaro omamno sredstvo je znana konoplja, oziroma konopljin dim. Omamljenje s konopljinim dimom je bilo že od nekdaj znano v Indiji. S konopljinim dimom so se omamljali svečeniki, s konopljinim dimom so omamljali bramini (indijski svečeniki) svoje žrtve, ki so omamljene, v nezavestnem stanju, sledile svojim možem na grmado. Tudi Bušmani in Hotentoti so poznali, predno so se seznanili s tobakom, neko vrsto konoplje kot narkotikum. Umetelno izrezljane tobakove pipe avstralskih plemen. Vsa omamna sredstva je pa izpodrinil tobak. Vsakdo ve, da je domovina tobaka Severna Amerika, odkoder se je razširil v Južno Ameriko. Vsakdo tudi ve, da se je tobak kljub najostrejšim odredbam grozovito naglo razširil po vsem svetu. Severni Indijanci sploh niso, kolikor vemo, poznali drugega narkotika razen tobaka. S tobakovim dimom so se omamljali svečeniki, kadar so hoteli občevati z bogovi. Mirovna pipa tobaka je znana vsakemu bralcu nekdaj slovečih indijaneric in Karl Mayevih spisov. Kajenje je torej bilo nekak verski simbol. Že pred prihodom Evropejcev so gojili Indijanci tobak v pokrajini med rekama Missouri in La Plata. Dandanes se goji tobak v vseh pokrajinah, kjer mu ugaja podnebje. V Afriki je tako zelo razširjen, da nekateri etnografi dvomijo, da so dobili Afrikanci tobak šele po Evropejcih. Črnci so ravno tako strastni kadilci kot ljubitelji opojnih pijač. Zanimivo je, da se pri nekaterih afriških plemenih mož ne dotakne nobenega dela, toda najskrbnejše obdeluje njivico s tobakovo rastlino. Ne kadijo pa samo možje, ampak tudi žene in otroci. Strastni kadilci so tudi avstralski črnci, arktiški prebivalci Azije in Evrope in sploh vsi kulturni in nekulturni narodi. Eskimom je navaden tobak prelahak, zato mešajo med tobak dlake severnega jelena, da je učinek močnejši. Pri nekaterih plemenih Južne Amerike je noslja-nje bolj priljubljeno od kajenja. Za nosljanje imajo posebne cevke, s katerimi poganjajo tobak globoko v nosni votlini. Tudi afriški Kafri ljubijo nosljanje, dočim so muslimanski črnci Vzhodne Afrike bolj navdušeni za žvečenje ali čikanje. Tobak kadijo razni narodi na različne načine. V Južni Afriki ga kadijo iz rogov antilope, ob ekvatorju pa iz pip, v katere nabašejo do X> kg tobaka. Kot pipe jim služijo okrogle jamice, katere pokrijejo z navrtanim kamnom. V luknjice na kamnu vtikajo cevi. Žlindra jim je največja sladčica. Pri pozdravih si ponujajo tobak, kakor pri nas cigarete in cigare ali pa prizo <šnofanca». Dandanes ni tobak več luksus, ampak je postal naravnost nujno potrebno živilo, brez katerega si nekateri ne morejo misliti življenja. Omenili smo že, da ima opij med vsemi omamnimi sredstvi najhujše posledice, četudi je eden najvažnejših medikamentov modeme medicine. Opij pomirja in uspava živce potom morfina, ki ga vsebuje. Pridobiva se iz zelenih makovih glavic. Če makovo glavico narežemo, priteče iz rane mlečnat sok, ki se na zraku strdi v rjavo smolnato snov. Ta snov je opij, hud strup, ki v malo večji množini učinkuje trenutno smrtno. Marsikatera slovenska mamica je nehote poslala svojega ljubčka, ki se je rad drl in ni hotel spati, na oni svet. Skuhala mu je na mleku zelenih makovih glavic. Po tej pijači je kmalu zaspal, a mnogokrat se sploh ni več prebudil. Mak, iz katerega izdelujejo opij, se v večji meri goji v Indiji, v Azijski Turčiji, na Kitajskem in drugod, pri nas pa v Južni Srbiji ali Makedoniji. Opij iz Makedonije se ceni kot izvrsten Žal da se opij ne rabi samo kot zdravilo, po zdravnikovih predpisih, ampak tudi kot eno najgrozovitejših omamnih sredstev. Opij se sicer tudi je, a navadno kadi iz nalašč za to narejenih pip. Opij najprej razburi, potem pomiri in slednjič uspava človeka. Kadilec opija ima v spanju najprijetnejše sanje (halucinacije), toda prebudi se z grozovito težko glavo in nehote poseže zopet po opijevi pipi. Kajenje opija je najhujša strast, ki se je skoraj ni mogoče odvaditi, strast, ki vzame človeku vso energijo in mu skrajša življenje za polovico. Kot naj-strastnejši kadilci opija so znani Kitajci, kjer je kajenje opija že od 17. stoletja dalje v navadi. V Evropi se kajenje opija k sreči ni udomačilo, le v večjih, posebno v primorskih mestih obstoje tajne beznice za kajenje opija. Bambusove škatlice za betel in tobak iz zapadne Sumatre. V novejši dobi je nadomestil opij v kulturnih deželah, toda k sreči le bolj poredkoma, k o k a i n. Zdravniki rabijo kokain za lokalno narkozo. Kokain se pridobiva iz listov grmičastega drevesa koka, ki raste divje po južnoameriških Andih. Davno že je tukajšnje prebivalstvo vedelo, da vpliva žvečenje kokinih listov na človeka razburljivo in slednjič v manjših dozah pomirljivo in omamljivo. Posledice kokaina so grozovitejše od onih pri kadilcih opija. Naj omenimo k sklepu še omamno sredstvo b e -tel, ki je zelo razširjeno po Južni Aziji in v za-padnem delu Oceanije. Napravlja se iz oreškov arekapalme, poprovih listov in apna. Cela industrija «A, najbrž nas je zadržala kaka odstopna straža —» «— imajo več strojnic!» «Hudiča! Težak posel bo!» Podvomim: «Od one strani predira vendar celjski polk.» Pokažem s prstom ,v loku, kakor da jih borno obkolilo «Seveda, saj jim morajo biti že za hrbtom.» Tedaj zagomazi pred nami v trtju. Četovodja hiti prvi; za njim prihaja nezaupno in strahoma gruča italijanskih ujetnikov. Dvignemo se iz zaslona, preskočimo jarek ter jih obkolimo. Okrog trideset, drobnih, prestrašenih obrazov zre proseče v nas. Pred njimi mali tenente, ki upira oči k tlom. Dva ali trije so nekaj ,višji od ostalih. Zadaj odhaja par vojakov celjskega polica, ki so italijansko postojanko naskočili od zadaj. Stotnik stopi pred ujetnike in pokliče narednika Slovenca-Goričana, ki mu je bil za tolmača. Vprašaj tega oficirčka» — začne v koroškem nemškem narečju in pokaže bledega te-nenteja — «kje so druge italijanske čete!» Narednik prestavi. Tenente ne dvigne oči; trmasto zre v tla. Samo ramena dvigne: «Ne vem!» Stotnik se škodoželjno nasmeje: «Bo že pri diviziji govoril. Pa še rad! — Vprašaj ga, ali ima kaj denarja!» r* Narednik tolmači. Tenente pogleda tolmača: «Da, tisoč lir!» «Reci, naj jih izroči!» «Samo za pobotnico!» odgoyarja tenente naredniku. Stotnik vzame kos papirja in nekaj napiše. Tenente izvleče iz listnice bankovce in jih odda, ko prejme pobotnico. Vendar jo nekako nezaupno zgiba in vtika v listnico. «K diviziji z njim!» Najbližji korporal odvede oficirja. Nekaj časa zre stotnik zasmehljivo za njima. Potem se pred ostalo gručo razkorači ter udari objestno s pasjim bičem po usnjatih dokoleni-cah: «Narednik, vprašaj, vprašaj, te-le strahopetne šeme, ali je med njimi znabiti kak češkoslovaški legijonar.» Narednik sprva razpre oči, kakor bi ne verjel ukazu. Potem se znajde in prestavi. Med ujetniki hite posamezniki odkimavati in z rokami odmahovati, vsevprek kričeč: «Ne, ne! — Nikogar ni! — Ti so drugje! — Zgoraj pri Montellu!» «Hahaha!» se zakrohoče s čudno slastjo stotnik. «Vem! Tam so ,v lastnih edinicah. Ali tukaj so najbrž posamezni, ki vas, plašljive zajce, iz blata vlečejo. — Sem trije!» Trije fantje s puškami ob nogah stopijo pred stotnika. cPovej tej ciganski tolpi, da bom ukazal streljati, če ne izpove resnice!» Narednika stisne v grlu, ko izpregovori. Tedaj se je zgodilo, da nam je zarezalo skozi srca. Večina od ujetnikov popada na kolena in tresoč se dvigne roke proti ozadju: «Da, da, so! — Tile trije so legijonarji!» Nad klečečimi so zadaj stale tri .visoke, krepke postave, mrko zroč po gruči. Stotnik udari s pasjim bičem po klečečih, da se stokajoč razmaknejo. «Sem vedel! Psi! Kako poznani vaše zahrbtne duše!» Nekaj časa nato tišina. Da ni šel jutranji piš skozi murve, bi čuli bitje svojih src. Stotnik stopi pred legijonarje, ki stoje ponosno zravnani s prezirljivim usmevom na ustnih, ter jih nekaj časa gleda. Tudi mi jih gledamo izpod čela, kakor bi nam nekaj tiščalo glave k tlom. Neizrečeno usmiljena bol je v nas zanje: moramo biti poleg, a ni pomoči! In čutimo, kako je ,v tem trenutku njim, ki so znabiti še sinoči mislili z nami vred domov, prepričani s trdno vero, da jim zasine svoboda po teh zadnjih naporih. Sinoči še... o zarji... «Ali razumete nemški ?» vpraša stotnik. Vsi trije molče prikimajo. «Temle psom se zahvalite!» nadaljuje, kažoč italijanske hrbte, ki se suženjsko sklanjajo k tlom. «Vidite, to je njihova zvestoba !> Zdi se, da je v legijonarjih divja srd, zaničevanje in pomilovanje. A molče nepremično. «Ali veste, kaj vas čaka?» Kakor bi se domislili svojih včerajšnjih sanj, preleti legijonarjem bleda, trpeča senca čela. Nato prikimajo. Stotnik pokliče praporščaka Dunajčana in pokaže legionarje: «Te tri preišči, potem jih oddaj pri diviziji! Ono sodrgo pa naj ženejo trije vojaki za teboj! — Mi pa dalje!» — * Po tridnevnem brezuspešnem boju onstran Piave se umikamo zvečer nazaj čez reko in dalje v ozadje. Ko zavijemo v ravno cesto proti S. Vitu, nas objame groza: na obcestnem drevju vise v dolgi vrsti tiha, nepremična trupla. Zadnja zarja pada nanje in škropi skozi listje platan žalostno kri... Lahko noč, mučeniki!... POGOVOR O REKLAMI. Josip J. Kavčič: Prijatelj je vzel iz žepa čeden nožiček. Začel sem ga ogledovati in takoj mi je bil všeč. Imel je poleg klin tudi pilico za nohte, lepe škarjice, stranice pa lepo belokoščene. ''Daj, pokaži mi nožič,» sem mu dejal; «povej, koliko velja,» sem ga vprašal. «Nič», mi je odgovoril. «Kako nič», sem se začudil. «No, za Čokolado sem ga dobil, zastonj, veš za nagrado.» «A, za nagrado,» sem dejal, «no pa vsaj povej, koliko čokolade si moral snesti.» «Za sto dinarjev,» mi je odvrnil prijatelj. Za sto dinarjev čokolade je torej pojedel, da je dobil nožiček, to je pametna reklama, ta čokoladna tovarna razume svoj posel. Spomnil sem se na tisto izložbo tam pri pošti, kjer so razpostavljeni gramofoni, plošče, igrače, lepi peresniki, knjige in še marsikaj drugega, kot nagrada za one sladkosne-deže, ki pojedo v predpisanem času in pod izvest-nimi pogoji določeno množino čokolade. Potem pa sem se spomnil na reklamo naših dnevnikov. Ena uprava je razpisala vožnje z aeroplanom, potovanje po svetu, druga vstopnice v kino, tretja letovanje pri morju, lepe knjige in ne vem kaj še, vse brezplačno za vsakega naročnika lista, kateremu bo sreča po predpisih tekmovanja mila. Torej reklama za pridobivanje novih naročnikov. Na otoku Rabu pa sem letos občudoval podjetnost hotelirja, ki je nalepil na vrtno ograjo velik plakat, vabeč cenjeno občinstvo k proslavi sprejema tisočega gosta. In res se je nabralo zvečer ob devetih pri parobrodu vse polno radovednih letoviščarjev, da so videli začudeni obraz debelega Dunajčana in njegove boljše polovice, ko sta bila naenkrat, ne vedoča zakaj, slavnostno sprejeta. Lep govor, godba, šampanjec, ples in morda še par dni brezplačne gostitve je lepa nagrada za srečni slučaj tisočega gosta, zabavna priložnost za letoviščarje, in privlačna reklama podjetnika. Reklamo najdemo torej povsod. Služi kar najrazličnejšim svrham, kjerkoli more pospeševati priporočitve in zgovornost, vplivanje na voljo in čute v dosego določenega cilja. V Ameriki pomore trgovcu, da proda svoje blago, politiku, da dobi glasove, duhovniku, da napolni cerkve, armadi, da nabere vojakov, mestom, da privlačijo nove prebivalce in industrijo, letoviščem, da privabijo tujce itd. Američanom je reklama sredstvo, s katerim hoče posameznik doseči določen uspeh. Dosegla je tam največje razširjenje in izvanredno tehnično izpopolnitev, učinkuje pa s svojo veličino in množino ter je odločujoča, prodira v mozeg in kosti in deluje na dušo, da se ne more odtegniti njenemu vplivu. Tudi v Evropi se je reklama neverjetno razmahnila, vendar so pri nas drugačni njena oblika in njen ritem, njena notranjost in tehnična stran. Evropec je povsem nekaj drugega kot Američan. Kultura evropskih dežela je tako samo- Reklama je postala šesta svetovna sila, če je časopisje, ki ji v veliki meri služi, sedma. Razvoj reklame je čudovit, nagel in silen. Dandanes je reklama najvemejše zrcalo modernega kapitalističnega gospodarstva, najjačje in najuspešnejše sredstvo propagande in prodaje, učinkovita vaba v gospodarskem življenju. Srečava in zasleduje nas vsepovsod, po dnevi in po noči, vsak dan od zore do mraka, v vedno novih, pestrih in prebrisanih oblikah, spremlja nas kot mlado, živahno dekle, dasi-ravno je stara kot človeštvo in njegova kultura. Izdelovalec in trgovec sta bila od nekdaj vzgojitelja publike, ki često svojih potreb ne pozna čisto jasno, tako da jo je treba usmeriti in ji pokazati, kaj potrebuje. Trgovec pripelje svojo robo od daleč, iz različnih virov, da jo nudi potrošaču, ki je ne bi sicer nikdar poznal. Zato se često dogaja, da ne povzroča povpraševanje ponudbe, nego da ponudba povzroča poželenje po blagu. Tako sta proizvajalec in trgovec po svojem zvanju voditelja in probudnika načina splošne potrošnje, služi jima pa pri tem kulturo pospešujočem udejstvovanju predvsem reklama. Že v davnih časih sta se trgovec in proizvajalec posluževala reklame. Stari P'eničani, znameniti trgovski brodniki, so izobešali svojo robo v reklamne svrhe na isti način, kot to dela še dandanes naš kramar na deželi in vsa trgovina na Balkanu in v Orientu. Rimljani so imeli klicarje, ki so objavljali robo in prodajalca, v samem Rimu pa so poznali tudi že oglas in anonso. V izkopninah od Vezuva zasutega mesta Pompeji so našli odlomke zida, polnega raznih oglasov in črtežev v modri in rdeči svoja in različna od drugih celin in pokrajin, da se poznajo ti kulturni vplivi tudi v reklami. Vez med kulturo in reklamo postaja vedno tesnejša, saj je reklama del človeškega stvarjanja, kultura pa izraz obče človeške tvorne sile. barvi; na rimskem trgu pa so že tedaj imeli knjigo-tržci posebne ploščice, na katerih so bile zapisane cene in imena pisanih knjig, ki so bile naprodaj. Potem pa se je pojavljala nova reklama, v popolnejših oblikah. RastJa je z gospodarskim in kulturnim napredkom posameznih narodov. Dandanes ni tvorbe ljudskega duha, ki je ne bi skušala reklama porabiti v svoje svrhe. V starih časih je bila preprosta kot narodi tistih dob, vsa njena sila je bila v veščem ponujanju, sladkih besedah in izložbah. Z izumom tiskarstva v 15. stoletju je bil reklami omogočen razvoj, vsestranski razmah pa ji je dala v 17. stoletju uvedba novin. Ko so se osnovali veliki ljudski časopisi z ogromno naklado po nizki ceni, se je začela reklama širiti z veliko brzino. Modema reklama se je razvijala v 19. stoletju z grafično umetnostjo, v našem veku pa izrablja vse tehnične pripomočke in izume ter si je uslužila tudi že umetnost, literaturo in znanost, da urneje in uspešneje doseza svoje cilje. Reklama služi lahko najraznovrstnejšim namenom, v politične, verske in družinske svrhe, ljudski izobrazbi in napredku, zdravstvu, tehniki in neštetim drugim, tako rekoč vsem vrstam človeškega udejstvovanja. Vendar pa je bila od nekdaj posvečena največja pažnja gospodarski reklami, ki je tudi povzročila njen ogromni razmah in napredek. Pri gospodarski reklami gre predvsem za kupčijo in poslovni uspeh, za denar in zaslužek. Vsa sredstva, s katerimi se to doseza, spadajo pod pojm gospodarske reklame. Reklamna sredstva so izredno pestra in raznovrstna, saj snuje človeški duh vedno nove oblike in načine, da opozori v tem ogromnem reklamnem morju na sebe, na svoje izdelke in na njihove prednosti. Boj za obstoj v hudi konkurenci, pri velikih zalogah in premalem povpraševanju konzumentov, nakopičena roba, ki išče kupcev, ker zahteva proizvajalec zanjo plačila, namera, uničiti konkurenta in pridobiti prvenstvo lastnim izdelkom, to in podobno je oni čudoviti gonilni motor, ki dela čuda modeme reklame. Reklama se je rodila iz potrebe, potreba jo razvija in izpreminja. Stari Feničani so uporabljali le najpreprostejšo reklamo v svojih stalnih ali prenosljivih trgovinskih obratovalnicah, modema obratna reklama je mnogo obsežnejša. Dandanes ne zadostuje izvešanje blaga. Čas izpreminja vse in zob časa razgloda tudi stare prodajalne izložbe, izveske in napise, da jih zamenjajo po navodilih moderne arhitekture in tehnike z novimi, drugačnimi, boljšimi, ki odgovarjajo razvajenemu okusu občinstva, ki vabijo lepše in prijaznejše s svojo svetlobo, velikimi prostori, estetično obliko in pestro zunanjostjo. Sodobni trgovec mora polagati veliko važnost na notranjo opremo svoje prodajalne, v kateri razpečava nabavljeno robo. Velike blagovne hiše prirejajo posebne prodajalne tedne ter okrase notranjost svojih obratovalnic namenu odgovarjajoče. Za božič izpremene na primer svoje raz-sežne in visoke prodajne dvorane v lepo zimsko krajino z belo zasneženim drevjem, ličnimi hišicami, drsajočo se mladino in sličnim, ali pa napravijo v prihajajoči pomladi iz svojih prostorov vabeče in pestre cvetlične vrtove. Tudi zunanjost, lice trgovine, oblika napisov in izveskov, stil črk, vse je velikega reklamnega pomena. Pisava je viden izraz jezika in mora biti predvsem jasno čitljiva, saj je glavno naše sredstvo za sporazumevanje in promet. Predvsem pa mora vse napisano odgovarjati resnici. Pročelje je tesno odmerjena ploskev in vsa reklama na njej se mora omejiti na najvažnejše in najnujnejše, vpoštevati pa je treba tudi estetsko stran in arhitektonske zahteve. Preprost kinč in neokusno slikana tihožitja motijo prav tako kot reklama, ki zakriva lepe arhitektonske okrajke in oblike ter jim s tem jemlje ves učinek. Reklame na slemenskih stenah še večinoma niso našle pravih reklamnih umetnikov, ki bi znali pravilno izrabiti višino in prostor za učinkujočo in dekorativno obliko. Zato vidimo na takih mestih navadno naslikane preproste reklamne plakate v prevelikih merah. Izložbeno okno je gotovo najodličnejše reklamno sredstvo, ki vabi kupce v prodajalno. V izložbi kaže trgovec blago, katero ima naprodaj, izložba je duša prodajalne. Današnje izložbeno okno je dobilo učinkujočo veljavo šele v drugi polovici 19. stoletja, ko je steklena industrija začela izdelovati dovolj velike šipe. Pri izložbenem oknu je važno, kako pada svetloba, kakšna je razsvetljava, globina in ploskev kakor tudi razsežnost odprtine. Velike tvrdke imajo nastavljence, izložbene aranžerje, ki so se v posebnih šolah izučili, kako se lepo, okusno in pravilno napravi izložba. Cele skladovnice knjig v vseh svetovnih jezikih so posvečene re-reklami izložbenega okna. V njih obravnavajo reklamni strokovnjaki, izložbeni aranžerji, dekoraterji, arhitekti ter razni umetniki in znanstveniki vse probleme moderne izložbe. Zaradi velike važnosti izložbe je tudi vsa fasada, celo lice trgovine, nerazdruž-ljivo spojeno ž njo ter spadajo v to arhitektonsko enoto tudi vsi napisi. Fasada trgovine nudi vsakomur prve vtise, zato mora biti čedno odeta, da ostane v dobrem spominu zaradi lične zunanjosti in svoje posebnosti, ki jo razlikuje od ostalih trgovin. V neki strokovni knjigi sem čital, spominjam se, da pripomore lepa dekoracija izložbenega okna več k dvigu okusa in kulture, kot slika znamenitega starega mojstra, ki je bila nabavljena iz inozemstva v težkih okoliščinah in za drago ceno. Podoba visi v muzeju, poduha jo par umetnostnih zgodovinarjev, nekateri filistri iz- obrazbe jo občudujejo po predpisih s primernim čutom dolžnosti, množica ljudstva, narod, pa se niti ne zmeni zanjo. Velemestne blagovne hiše store s svojimi velikimi in raznovrstnimi razstavami več za ljudsko kulturo kot muzeji, ker se ljudstvo v njih ne počuti dobro in domače, medtem ko se seta po blagovnih hišah z veseljem staro in mlado. Narod hoče prostosti in odklanja jerobstvo. Kakor vsaka druga, tako naj bo tudi reklama v izložbenem oknu resnična in stvarna, ker koristi več kot vsa kričavost in prenapetost, kot vse fraze in vsako hvalisanje v presežnikih. Čudež tehnike», «nezaslišano», «senzacija», «monumentalen film», »epohalna novost» in slično ne vleče več, kajti reklama doseza dandanes uspehe le še z etičnimi sredstvi trezne istine. K obratni reklami prištevamo tudi prodajo po stalnih cenah, razpošiljanje cenikov, katalogov, vzorčne pošiljke, razdeljevanje letakov in prodajo markiranih predmetov s posebnimi zaščitnimi znaki in znamkami. Prodajanje po stalnih cenah ni tako važno pri malem trgovcu. Pri njem pomeni le, da robe ne proda izpod označene cene, da pogajanja za ceno ne pozna, ker jo je določil že tako nizko in pošteno, da pri solidnem zaslužku ne more ničesar več popustiti. Važnejše so stalne cene pri množinskih proizvodih in tipizirani robi, kjer se ljudje navadijo, da velja ta ali ta vrsta in oblika toliko in toliko ter mora pač tovarnar ali prodajalec pustiti ceno neizpremenjeno, tudi če se podraže surovine, ki jih potrebuje za izdelavo. Dobra reklama so tudi razne poizkušnje, na primer na vinskih sejmiščih in razstavah, brezplačno kuhanje kave v špecerijskih trgovinah, reklamni zavojčki čaja, ki se razpošljejo brezplačno v nadi, da bo čaj ugajal in si pridobil novih odjemalcev. Posebno je priljubljeno pri kupcih blago dobre kakovosti, označeno z določeno znamko, ker vidi publika v navedbi fabrikantovega imena osebo, ki odgovarja za kakovost blaga. Pri nas pozna vsaka vaščanka Enderlinovo tiskanino za predpasnike, belo blago s tremi kladvi, vsi vemo za reklamo 'Kdor s Florjanom se krepča, vedno dober tek ima», znani so nam iexa nodJieAeme Miioni. — HnKOJia, 6paTe, tii jyTpoc OB^e? 3a-HHTa jeAaH nocTapujn. — JyTpoc he 6hth bojm Boatnja Kao h AOcaA! OAroBopn Hnicojia nynehH jiyjiy. JeAHO My momhc AOHece iipHiiajbenv TpyA, na Hy ra CTaAe pacnaj&HBaTH. — A hito ja He 6hx 6ho oB^e? HacTaBH oh, OAiiMe iisatje h Jarom. — IIoMara’ Bor! BHKHy Mnaa. JeAaH My ce caMO rjiac OAasBa, Kojera 011 no3HaAe, na Majio noCJieAe. — Ja caM, chhko! pene HnKOJia, oTau; My. Jlodpa tii cpeha h cpeTaH th OBaj AaH! Chh ra rjieAauie neKOJiiiKo TpenyTaKa... l'jieAaxy ce oko y oko, na ce momto HacMeja ti OKpeny rjiaBy cyAiijaMa. —- M Hita Hhkojihh KaA0BHhy, 3anone BoiHKOBHh. Y6h jih th Behnpa IlHcjaKa, na nyry HcnoA IHoSajiiha? — BojBOAo! OABpaTii cvjKaib. Pujenii tii OABpaTHTH Hehy 0BaK0 Be3aH. Ja caM ce caM npeAao cyAy h aKO Jinjeno 3HaAiijax hito Me TieKa. Morao caM yiiahn y Ap6aiiHjy hjih y rB.ecapoBHiiy. ajiH He Aao Bor! jep KaAOBHhn He gjeme oa cmpth ... — TaKo je! Esajia AitjeTe! npeKiiAe ra OTau;. — Ho tii ce mojihm HeKa Me OApnjeuie! BouiKOBHh AaAe 3HaK nepjamniHMa h obh ra OAMax OApeuiHHie. — Ka3yj AaitJie, y6n jih th IlncjaKa? — Y6hx! — A paniTa? — BaHCTHHy, Aa ocBeTHM CTprnja CaBy, Kojera je nocjeicao Ha TyniHHy ... — KaA je Behnp nocjeicao CaBa, Gnjame i;pajima, a caAa je mhp h Bjepa Mehy HaMa. 3naAe jih th to? — 3HaAOx! — A 3HaAe jih 3a rocnoAapeBy puje^i: ko ydHje Typ'iHiia y Upnoj Topu, njiarahe cbo-joM rjiaBOM TaMan Kao Aa je cMaKao IIpno-ropna? — Zla He 6h Te pnjenn, BOjBOAa, ne ohx ja OB^e 6ho, nero y Tjijoj 36mjlh. A TaKo Aot)Ox Aa ce rocnoAapeBa He nopeTie ... CBe caM ja to 3Hao, a jih npeTeniy OHa APyra... — Koja Apyra? saniiTanie cyAHje. OHa Hama CTapa pnjexi: CBeTa ocBeTa!... Ja caM bh oa CTapnjex Bp!)aHa h aKO caM rojiodpaA, na ce HHje rnhejio mhoto Aa Me npeBJiacTH oho ihto mh je y kpbh oa Ko-coBa... Mhjio mh Gjeirie ocbctiith crpHii;a nomTO mh ce Beh npiuiHKa AaJia, a He no-MHrajBax 0H0ra naca Aa hy nora3HTH rocno-AapcKy 3anoBHjeA. CaA mh je to JKao, čpaho, cap, rocnopo cypnje, pa He pj-jlhmo h pa ne paHrydHMO, CBpmaBajTe! BojBopa ce Harny Ka imcapy, OBaj n one xiiTpo dejieiKiira. — JKao mh Te, Murna! ime BojBopa pnp-HyT... jKajihm caMOxpaHora ra opa, a dor-Me, h pnjejia naina Haxiija H3rydnhe jepHor coKOJia... — Oajia ra, BojBopo ... Bbo My cima! — noKa3y,jyhn Jaroma, Kojn CTajame odopeHe rjiaBe, npiicjiomeH y3a 3Hp. Oh he ra npH-na3HTir nop CTape pane! A OBaKHjex coko-jiOBa Kao ja, Bory (Jiajia, nyHa cy Hama dppa. IlHcap npepape jiiict CTapemnini, kojh ce proive. Obh noycTajame h craipome Kane. «y HMe KmameBO. Mnma KapoBHh, Illodajuh, Ha paH 20. anpnna ropime 1873., de3 HKaKBa 3aK0-HHTa pa3Jiora, ydn Behupa ItacjaKa H3 HHKmuha, Ha nyiy Kpaj 3eTe. A KaKo cy Tvppu no iiapepdn rocnopapcKoj nsjepHa-neHH ca UpnoroppiiMa, to ce cypn Mhh>h itao pa je h IJpuoroppa ydno Ha npaBpn Boatjoj. Crara Mnita dura he CTpeJban cyTpa 24. anpH.ua, Ha noJby CjiHBJby, c OBy crpaHy piljene rpanaiinpe, nano he Hhkihh-hti ca iBHX0Be CTpaHe rnepara meroBO no-rydjBeme, nena ce yBjepe pa ce rocnopapcKa pnje’1 He nopime. Ha Opjtoj JIypn, 23. anpnjia 1873. rjianapH dppcne Haxnje.» KpeHyme pa ce pa3iii)y, jep hm dH Mynno rjiepara ra. — 3a HOTOH>y mhjioct mojiiim, BojBopo! BHKHy OH. — A ihto, pujeTe! — fla Me He Be3yjy hh cyTpa, ho pa yMpeM oBano! BomKOBnh ce poroBopn ca ppyroBHMa, na pene: — E, dnhe th no JKeJbii! h nolje dp3HM KopapnMa. HnKOJia noTpna k CHHy, 3arpjiH ra h none ra Jbydnra. — IIpoljH mh ce, TaTa... nycra Me ... HeMoj poaa3HTH Binne! OcTape Jarom c h>hm h nepjaHHpn. /jo Hohn npnKynHme ce hcko.thko MOMnapu modajHhne h poHeme paKiije. Y no3iio poda •rente oh Mel)y nepjaHHpHMa y TpeMy. Kap dn y neno poda, Heno ra piipHy. — BjeJira, Mnma, KyKaJia ra Majna! — A ko CTe? 3anHTa oh. — Mh, IIIodajHhH... eBO Hac rpojupa OBije, a jom hx je y aBJiiijn. Ejeatn, cnaBajy nepjaHHpn Kao noKJiaiiH! — H th ch to, Jarorne? II th mh to tobo-pinn!... IIh! Jla Murna djeatH op KmanteBa cypa, op npaBepna cypa... IIh! CpaMOTe!... 3any ce jepame, na BpaTa mKpniiyme h CBe 'ce yrama ... OyTpa pan 3opoM, neTa dppcKHX MOMana iiljamc npeKo nirroMHX dppa. OcMHHa ibhx HMaljame Be.niiKe nymKe, a ocTaJiH cbh des jepHora HMahaxy 3a nojacoM .nepeimpe. Ona j jepair de3 opvntja noneBame TaHKo raacoBiiTO, Te My ce jacHH raac pa3Jierao no CTpaiiana h dypno nrape h sBopume. Kap CTHrome k a BpanairapH, 3aTeKome CBe HIo-dajnhe Ty. JjoMa ne ocTa MyuiKor yxa. C ppyre crpaHe TpanaHupe Hanerano ce po nepeceT HHKmnhKHX Komanima. Hujepaii He opjaxa, ho ce yKpyTHJiH ohh koibh Kao KaMeHH KnnoBH. BjiacT hx deme no3Bana pa ce Hal)y Ty. OBa roMHJia Illodajiiha KpeHy 3a ocy5)e- HHKOM. — BojHM ce noitoJba, pene Murna nepja-HHpHMa, ho H3BpiiiiiTe Bamy py5KIIOCT op-Max! — A th xajpe ... CTanii Ha cpepHHy, pene KaneiaH. Murna ce ycTaBH, paarpjra rpypn, CKiipe itany. — Mmba, onpamTaj!... Onpocra, dpaTe! noBHKame y vjrac CToraHa Hlodajirha. — IIpocTO BaM dmio!... OnpocraTe h bh mchh! ... Jaromy, dpaTe, na3H opa h Majicy... — IIii-Hian! 3anoBepH KaneTan. — 3doroM, Ilpna Topo Moja!... Onpo ... _ IIjih! BHKHy naneTaH. II.iiOTyH ce npocy. SaTvram Ba3pyx op nymaKa, a ppHa seMJba nop Mhh>om. Hhk-mHhii odpnyme koibc, na y najBeheM Tpicy opneTeme nojteM. A IIIodajHhH noneme Mniby y CBoje rpodibe. CacTano ce (je) — se je zbralo, upe« cynHHH0M — pred sodnijskim poslopjem, Kpm — kamen, skala, y3a 3Hg — ob zid, hhko — nikdo, roBopame — je govoril, ochm — razen, nag — ko, npn/iobe — je prišel, Ha30Be Bora — je imenoval Boga-, je pozdravil, oima — tedaj, omoB/tpaBe — odzdravijo, oneT — zopet, yMyKiiy — umolknejo, aok cynne iickobh na pynaHO flo6a — ko je solnce visoko vzšlo, Kpy-nan — debel, močen, cpe^OBenan — srednjih let, xajBHHe — obleka, npeHepaaceii — prestrašen, osupel, noycTajame — so vstali, #o npBora — k prvemu, jjTpoc — to jutro, zjutraj, davi, Onjax — sem bil, jy^e — včeraj, no6jiefleme — so pobledeli, nocia-piiju — starejši, «oca^ — do sedaj, nyHehn jiyjiy — polneč pipo, momto — fantič, Tpya —- kresilna goba, npunajBen — prižgan, cia^e pacnajbiiBaTii — začel je razpihovati, OBtie (OBfle) — tukaj, HaciaBH — nadaljuje, razsajam — izločevati, OMBfle — odtod, CTaflonie — so začeli, ste/je —i je hotel, CaCoBHh — strahopetec, OTBopume ce — so se odprla, cyAiija — sodnik, ycTa«ome — so vstali, MJiabit — mlajši, H3necome — so iznesli, HaKOH — po, hyTaa,o — molčanje, pa6oia — delo, opravilo, nepjaHHK — birič, H3al)e — pride ven, 0fla3Ba — odzove, mešanic — ga je gledal, rjie^axy — so glledali, yGii jih — ali si ubil, cyjica& — jetnik, piljen — beseda, cyn —< sodnija, 3iiaflnjax — vedel sem, y Mah ir — umakniti se, zbežati, hecapoBima — cesarstvo (Avstrija), eBajia — dobro, hvala Bogu!, Hena — naj, o^pHjeme — rešijo, razvežejo, na3yj — pripoveduj, aaitJie — torej, o#Max — takoj, yCnx — sem .ubil, paniTa = 3aniTO — zakaj, BaHCTHiiy — zares, ocBeTHM — maščujem, 6njame — je bilo, KpajHHa — meja, Mel)y — med, 3HaflOX, 3Ha#e — znal (vedel) sem, znal (vedel) si, je, Tanan — baš, pravkar, ciiaKao je — ubil (umoril) je, y 'ryt)oj 3eMa>z — v tuji zemlji, /j,0lj0X — prišel sem, nopehii — preklicati, nopehii ce — zajamčiti, npeierHy — premaga, bii = Ban rnhejio — hotelo, npeBjiaerHTii — premagati, noMiaiiJi>ax — sem pomislil, HCKa3ax — sem izpovedal, n.\tax — sem imel, ,^aHry6iiMo — tratimo čas, fliipHyT — ganjen, Haxiija — okraj, H3ry6nhe — bo izgubil (a), tfiajia — xBajia, nprnia-3HTii nora — paziti na koga, nyn — poln, noyciajame — so se dvignili, cKiiflome Kane — so se odkrili, 6e3 HKaKBa pa3nora — brez vsakega razloga, npaB^a — pravica, yBepHTH ce — prepričati se, noioaii — zadnji, cyrpa — jutri, 6nhe — bo, noip^a — odhiteti, 3arpjiHTH — objeti, Ji.y6iiTn — poljubovati, npoljii mu ce — pusti me, pojdi od mene, npiiKy-imme ce — so se zbrali, momwi, MOMHaflH — fantje, TpeM — veža, KyicaTii — tožiti, stokati, aBJinja — dvorišče, iih! — pfuj!, npaBeflan — pravičen, iihtom — krotek, domač, nojac — pas, 3BepiiH>e — divjačina, CTiirome — so prišli, 3aTeK0me — so naleteli na, yKpyTHTH — pritrditi, ocyl)eHHK — obsojenec, flyx-hoct — dolžnost, pa3rpjiz rpy#ii —< razgali prsi, HiimaH — cilj, iijih = najin — izproži, ognja!, raiOTyH ce npocy — krogle se razprše, 3aiyTibH — zabobni, Ba3flyx — zrak, TpK — dir, noHenie — odnesli so. jjr m KOTIČEK ZA MLADE BRAVCE. Marija Jezernikova: PRIJATELJICA SAPICA. (Fantastična slika navadnih pojavov.) Borna bajtica se je zaupljivo naslanjala na zeleno porasle pečine in gledala s prijaznimi okni čez tiho jezero. Kraj miru in sreče? Pa ni bilo sreče v hiši ne miru. Hudobna mačeha je preganjala ubogo Lenko, ki se je najrajši zatekala k jezeru, kjer je našla mir in tolažbo. Meglica z jezera ji je hladila objokani obrazek, jo zavijala v tančico in skrivala mačehi. Nekega jutra je prijokala Lenka, se vrgla v travo za jezerom in ihtela, ihtela. Zaman so ji popevale ptice najslajše pesmi, zaman so ji pošiljale cvetke najlepše vonjave, zaman so jo božale sape. Meglica z jezera ji je hladila lica in jo hitro skrila zlobni mačehi, ki je baš pridrvela za pastorko. «Ne morem, ne smem ostati nad jezerom. Solnce se dviga in mi srka življensko moč. Dvigniti se moram v zrak. Zbogom Lenka!» je šepetala Meglica z jezera. — Prestrašena Lenka jo je preprosila, da jo vzame s seboj. Meglica z jezera jo je tesno objela in odnesla v višino. Kmalu sta plavali visoko nad modrim jezerom, nad zelenimi gorami, pod sivim oblakom. Temnilo se je vedno bolj in bolj. Končno sta pogledali čez rob gostega oblaka. V sinji luči se je le nerazločno odražal mogočen grad, ki je ves čas spreminjal obliko in barvo. Sanjavo modri čebulasti stolpi, zaokrožena vrata, široka okna, lahki loki so se verižili, sločili, ostrili ,v temne vitke stolpiče, ozke duri, visoka okna, ostre loke. A zopet so se omilile oblike in barve. Prijazen bel gradič širokih gostoljubnih vrat in radovednih oken je pozdravljal okolico. — Neprodirnost grajskih zidov se je umikala rahli prosojnosti in grad je izginil. Čez hip se je prikazal znova in žarel, gorel v vseh bar,vah svetovja. Nad vhodom v grad so nemirne črke sestavljale besedo: «Sever>. Meglica z jezera je pozvonila, odprlo se je okroglo okence nad vrati; iz okna pa je privel hud mraz, saj je pogledal sam Sever, kdo stoji pred gradom. Meglica je zmrznila ,v visok steber. Lenki pa so se spremenile solze v debele ledene kaplje. Šele ko je Sever priprl linico, mu je mogla Meglica z jezera povedati, da išče uboga Lenka zavetja pred hudobno mačeho. «Počakajta malo, da vprašam ženko Burjo b je bil odgovor. Kmalu nato je bučalo, bobnelo in rohnelo po stopnicah, da je prestrašeni Lenki zastajala sapa. Grad se je napihoval kakor balon, bočilo se je zidovje, .verižila so se okna, obupno so se vili grajski stolpi in stolpiči, preklale so se duri. Divje je pripihalo iz veže, da je odneslo deklico na rob oblaka. K sreči je gospa Burja zapazila učinek in hitro potegnila sapo vase, tako da je deklico potegnilo nazaj pred grad. Meglico z jezera pa je odpihalo čez rob. Gospa Burja je bila zelo obzirna. Zavila je deklico v topel kožuh, zadrževala je sapo. Kadar je govorila, se je obračala v stran. Smehljala se je pa le za široko dlanjo. Peljala jo je v svetlo sobo in ji • odkazala prostor za belo pogrnjeno mizo. Prisedel je gospod Sever. Zadišalo je opojno in toplo po vijolicah, vrtnicah, lilijah. «Sapica že gre!» Priplesala je v sobo lahkokrila brzonoga deklica. Hitro je poljubila mater, pobožala očeta in razkuštrala Lenko. Priukal je sinko Vetrič. Pihal je, da se je dvigal prt. Lenka se je morala držati stola, da je ni odpihnilo. Prilomastili so trije hlapci. Zvižgon je piskal in tulil, Sušeč je sušil, sušil tako hitro, da so morali pokriti sklede, kozarce in steklenice. Gončič pa je mahal z rokami in nogami, da se je širila soba v velikansko dvorano prijaznih sten in smejočih se oken. Stoli so pa kar frčali po zraku kakor majhne jadrnice pred vetrom. * Po večerji je gospodinja razdelila delo za drugi dan. «Vetrič, male lastovke zapuščajo gnezdo, glej, da jih jutri oprezno primes pod krila in varno poneseš v zrak. Potem pa še poglej, kdaj bodo godni mladi orliči na skali.» Pa ne trgaj cvetkam glavic, ne lomi vej, ne sipaj popotnikom prahu v oči, ne podi ubogih meglic*, je pristavila Sapica. «Sušec! Za goro na velikem travniku bodo jutri sušili mrvo, glej, da jim pomagašb «To bo kozolcev po mehkih kopicah !> Zopet se je oglasila Sapica: «Sušec bo žabam luže popil, pa ribam škrge sušil, pa rožicam roso posrkal in koscem vrče izpraznil b Sušeč se ni zmenil za Sapico, dvigal je le široki nos, da bi zavohal kaj mokrega. «Gončič,s> je nadaljevala gospa Burja, «sredi morja se je ustavila jadrnica, ne more ne naprej ne nazaj. Poženi jo proti zahodu, pa prosim, ne preveč viharno b «Kar tako», je rekel Gončič pa zamahnil z rokami in nogami, sunil žvižgona ped mizo in trije hlapci so si bili v laseh, tulili so, žvižgali, se premetavali, da je bilo joj. Gospa Burja jih je stresala kakor snope, potem so se šele pomirili. Žvižgonu je še naročila, naj gre poganjat mlin na veter. «Kaj bom pa jaz?» je vprašala lahkonoga hčerka. «Doma boš jutri, kar domab «Kdo bo pa zibal metulje in kdo bo prenašal cvetne pozdrave? Kdo bo sušil pekoče solze ?» «Doma ostani, da se sprijazniš z Lenkob * Drugo jutro zarana so šli vsi na delo, samo Sapica je ostala pri Lenki. Zjutraj sta se žogali z oblaki, dokler jih ni posrkalo solnce. Potem sta pasli krotke bele ovčice na velikem modrem pašniku. Mimogrede se je Vetrič zakadil med nje in jih nekoliko razpihal. Sapica jih je kmalu zopet zbrala in pomirila. Končno sta deklici poslušali, kako je gospod Sever z visokega stolpa poročal, kako in kaj delajo hlapci. Gospa Burja je onemoglo čepela za pečjo. v Kaj dela Gončič ?» Prav nič se mu ne mudi na morje. Skozi mesto brije. Pisana krila napihuje, slamnike odnaša, časopise podi. — Zdaj — obrnil je solnčnik, prevrnil stojnico. — Zdaj, zdaj se je spomnil dela. Drvi proti morju. Valove, krasne, belo obrobljene valove podi pred seboj. Galebe žene v zrak. Zdaj je pripihal do jadrnice. Napihuje belo jadro proti zahodu. Tako, tako! Preveč! Premočno drvi. Tam je skala, strma skala. Nehaj Gončič! Nehaj! Joj! V zadnjem hipu se je spomnil. Rešeni so.> Gospa Burja se je globoko oddahnila: «Kaj pa Vetrič ?» «Prijel je za mlado lastovko. Jo že nese! Varno. Oprezno. Zdaj drugo, tretjo iz gnezda na vejo, z veje na skalo.» «Hvala Bogu!» «Sušec pa srka, pije, suši! Mrva je suha. Žabe se obupno stiskajo v zadnjem mokrem kotičku. Ribe so se skrile v temno globino. Rastlinam pešajo moči. Nikjer rosne kapljice. Še med v cvetnih čašah se je strdil.» «Oh,» je zastokala Sapica. «Ubogi metulji, uboge cvetke !> «2vižgon žvižga in žvižga. Zdaj okoli skale. Zdaj skozi sotesko. Zdaj je pred mlinom. Zagnal se je med prečke. Jih že poganja, pa kako poganja. Mlinar je ves srečen in že šteje vreče. Toda kaj to! Ves razdivjan je! Kolo se vrti, vrti divje s peklensko brzino. Vse bo razdejal -------. Zatulila je Burja. Hlapci so razumeli. Vračali so se po daljši poti preko obširnih nebeških livad. Zasačili so na obzorju temne oblake. Prignali so jih pred grad in Lenki se je nudil čuden prizor. Oblaki so se trli drug ob drugem, da se je kar iskrilo in zamolklo bobnelo. Kopičili so se kakor gore. Gončič jih je pomešal, raztrgal pa zopet družil in iz njih izbičal čudne prikazni. — Metle so švigale po zraku. Cepci so mahali. — Dolgi črni lasje sc .vihrali po zra- ku in pod njimi obraz, postava. Ženska postava. — Plameni rdečih las so švignili skozi oblake. — Bela telesa. — Čarovnice? — Ne, blisk, oblaki, grom, toča. Toča je prasnila na zemljo. Zvečer sta gospod Sever in gospa Burja stresala divje hlapce, da so se zopet napihovale grajske dvorane, da so se obupno vili stolpi, grad pa napenjal in vpadal kakor meh. Pomirili so se šele, ko je gospa Luna prižgala lučko in prišla v vas. * Nekega večera se je pa zgodilo, da se je potikal mladi vitez Jugovič okoli gradu. Privel je daleč z juga, zanimal se je za mlado Sapico, rad bi jo videl, preden bi zaprosil za njeno roko. Mati Burja se je pa počutila prav slabo. Sitno je klicala: «Kdo neki se sladka okoli moje hiše? Ne morem prenašati te toplote, tega prilizovanja! Pa ne, da bi se lovil mladi Jugovič okoli moje Sapice? Ne morem pozabiti, koliko sem se morala bojevati z njegovim očetom!» In mati Burja je pogledala skozi okno, ni ga mogla videti, ker je soseda Lima zasenčila svojo lučko. Potegnila je sivo zaveso čez obraz in Jugovič je nemoteno plaval okoli gradu. Zapel je pesem o cvetočih livadah, opojno dehtečih cvetkah, o belih galebih nad modrimi valovi, opeval je toplo srce in mehko ročico ljube Sapice. Sapica ga je čula in zadrževala sapo. Soseda Lima se je smejala za zaveso. Gospa Burja je pa kar odpihnila nezaželjenega snubca in je bil mir. * Po dolgih sitnostih je gospa Burja le privolila, da se poroči Sapica z vitezom Jugovičem. Na dan poroke je Jugovič priplul na zapad, da sprejme nevesto. Sapica je doma iskreno objela in pobožala dobre starše. Gospa Burja je od same bridkosti zatulila, da je odneslo streho. Gospod Sever je zaihtel, da so se zrušili stolpi. Hlapci so razsajali, da so se grajske dvorane razpihnile v nič. Praznični oblaki so odpluli proti zapadu. V temnosivem čolničku z vijoličastim robom sta se peljala Lenka in Vetrič. Svetlosiv, sinje obrobljen čolniček je nesel očeta in Meglico z jezera. Tretji, najlepši čolniček, je bil bel kakor češnjev cvet z rožastim odsevom in zlatim robom; ,v njem je plula nevesta z materjo Burjo. Gončič je pognal čolničke proti zapadu. Žvižgon je zapiskal najlepše pesmi v slovo. Sušeč pa je sušil solze slovesa. Jugovič je naročil na zapadu bajno razsvetljavo za sprejem ljubih gostov. Palača na zatonu je zažarela v škrlatnordeči barvi, iz oken so se usipali zlati žarki. Potem se je prvotna barva palače prelivala v oranžasto, rumeno, zeleno, vijoličasto, robovi so se svetili v čistem zlatu, čolnički so pripluli, grajska vrata so se odprla na stežaj in vitez Jugovič je pritisnil Sapico na toplo srce. * Lenki se je tožilo po prijateljici Sapici, zato je prosila Meglico z jezera, da jo ponese na zemljo pred rojstno bajtico. Toda, kaj se je zgodilo? Raztrgana streha, napol porušeno zidovje, mačehe nikjer. Ko je deklica žalostno ogledovala podrtino, je pripi-hala gospa Sapica in jo tolažila: «Pripeljala ti bom pomoč in srečo. Brat in hlapci mi bodo pomagali. Malo potrpi!» * Za tretjo goro je sedel na samotni skali sanjav mladenič in žalostno gledal v tiho dolino. Sam je bil. Kar ga poboža rahla sapa in mu šepeče o skritem jezeru, o zelenih in modrih valovih. Mladeniča je gnala tajna sila na jezero, kjer se je hotel nasrkati zdravja za dušo in telo. Kmalu je ,veslal v lahkem čolniču po jezeru. Sapica ga je gugala, hladila in dajala skrivna naročila bratu in hlapcem. * Lenka je gospodinjila v borni bajti. Baš je zakurila za skromno kosilo. Pilmila je v ogenj, zapihalo je iz dimnika, ugasel je plamen. Še enkrat isto. cVetrič miruj», se je hudovala deklica. Za odgovor je še bolj pihalo iz dimnika, ji zanašalo pepel in iskre v obraz. Pihalo je skozi okno, da so se šopirile skromne zavese kakor bogata krila. Piskalo in tulilo je, pri-dvigavalo streho. Vetrovi so razsajali. Črn oblak je zatemnil dolino. Prvi blisk, drugi, tretji. Blisk, tresk! Blisk, tresk! je divjalo. Visoka smreka se je razklala. Sredi gozda visok plamen, tam zopet in tam. Blisk, tresk! Blisk, tresk! Zcpet je zaihtela smreka. — Kaplje, prve debele kaplje, rešilne kaplje. Ploha je šumela, trkala, bobnala po ubogi strehi. — Toda ali ni potrkalo? — Že zopet, da že zopet. Leniča je hitro odprla. Pred bajto je stal tuj mladenič, mokri lasje so mu težko padali v čelo, iz obleke so lili potoki. Povabila ga je v kočo. Naliv je nehal. Vetrovi so pregnali oblake. Solnce je skrbno posušilo obleko tujega mladeniča. — Ogledoval je kočo, napol podrto streho. Uslužni valovi so prigugali hlode, deske in slamo. Mladenič je gradil, podprl streho in jo krpal. Lenka pa je okapala vrtec. Sapica ji je zasejala v mehko prst najboljšega semena za rože in koristno zel. Vesela svatba v tihi dolini. Gončič je gnal čolne čez jezero. Zvižgon je žvižgal resne in okrogle. Vetrič je privabil vesele pevke zelenih gozdoy. Sapica je prinašala cvetne pozdrave. Sever in Burja sta odganjala nezaželjene radovedneže od gozdne kapelice, kjer sta prisegala tuji mladenič in Lenka. Sušeč ni smel v svate. Preveč so se bali za občutljivo in rahlo Meglico z jezera. Zato se je smel pozneje še večkrat na-srkati v jezeru. (Po Marti Voleski priredila Marija Groši jeva.) Megle sive, nagajive so za hrib odplule in čez noč so drobne cvetke log in gaj posule. Malček Palček Popihalček v posteljci se zdrami, nič ne reče, ven poskoči in uide mami. Komaj pa pomladno solnce pozlati mu lička, hov, hov, hov se vanj spustita dva poredna psička. Tretji pa preži za hrbtom, maje rjavo glavo. «Lep začetek», reče Palček, steče kot za stavo. Žaba rega in se krega — trebuh kakor sodček — štorklja pravi: «Le počakaj, zbašem te v želodček.> Palček reče: «Občudujem, tetka, vaša kraka in vaš nos, ki prav gotovo sega do oblaka.J Nepoznani vrani vzklika: «Cuješ me sestrinja, bela mati, črno dete, to se pa ne strinja.» Palček štorkljo oponaša, nosek si natega in želi si, da bi zrastel, segal onkraj brega. Križem-kražem, nič ne lažem, je zaneslo Palčka, koza pride mu nasproti, s kozo dva trkalčka. Koze nosijo rogove in pod gobci brade, trkajo se mlade koze iz navade rade. Palček po livadi teka in nabira cvetke, kar naenkrat vidi luno, zvezde in Benetke. V zraku naredi kozolec in na zemljo pade, trkajo se mlade koze iz navade rade. \ Na planjavi, ,v sočni travi, pase se govedo, Palček radoznalček mahne kar v njegovo sredo. Gleda, nagovarja vola, opazuje kravo, rep-muhalnik, mokri gobec in rogato glavo. Rjavi kravi Palček pravi: «Daj mi čašo mleka», krava buli, travo muli, pa se z njo prereka. Rad bi se igral s teletom, pa je menda gluho, škoda muje, nič ne čuje, z gobčka stresa muho. Palček skoči brez pomoči spretno na žrebička, žrebe zdirja in odnese drznega fantička. Palček jezdi na žrebičku, ej, to bo zabava! Joj, pa vstran in gori, doli, treska trup in glava. Žrebe Palčka se otresa, divje dalje bega, Palček skače kakor žoga, joj, kaj bo iz tega! Leni pujs se radovedno skobaca na krače, dirka se še ni končala, Palček v travi plače. Vabi, kliče otročiče očka petelinček: < Hčerk e, pridite po zrna, po črvička, sinček !> Palček meni: ^Petelinček ne bi hotel biti, tvoji mali nebogljenčki niso nikdar siti. Mislim pa, da ni spodobno vpiti na vse grlo, če ti kronca z glave pade, se bo kaj potrlo.> Palček pazi, račji kljunček zadaj v hlačke sega, če bo luknja sredi sukna huda bo zadrega. Puran v kotu tam ob plotu svojo jezo stresa in v pahljačo našopiril repna je peresa. Pojejo v zabavo zajčkom ptičice vesele, a golobčka bo razneslo kar na štiri dele. Svoj balonček napihuje stvarca domišljava, meni, da ga bo odnesel kar na vrh Triglava. Palček svoj trebušček boči le za šalo malo, a če v hlačkah šivček poči, se bo vse smejalo. Ura taka, miška čaka, mleko je zavrelo, miška skoči iz zatiska, to bo dobro jelo. Ptička zažgoli veselo, muca zamijavka, tiho, tiho k ptičji kletki splazi se hinavka. Miški srčece zastane, ptička plašno bega, miška cvili, ptička vpije: «Kdo me reši zlega ?» Hop! za rep pograbi muco drzni mali pobček, da se kar na tla skotali, na požrešni gobček. Lovec hodi vsepovsodi, išče divjačine, pika poka se razlega v hribe in doline. Palčku veverica z veje kar v naročje skoči, plaha zajčka pribežita, prosita pomoči. In zažvižgajo za njima, krogljice svinčene, oj, sirotki, če katera v (vajin srček krene. Palček daje jima svete, ju svari, tolaži, glej ga spaka, lovec čaka pa zaman na straži. Veter piha brez oddiha, Palček ves drgeče, dosti vsega je doživel, žalosti in sreče. Trudne ovce ,v hlev hitijo, slušajo pastirja, Palček vpije: «K majki, k majki», mimo črede dirja. Ivan Matelič: UGANKE V VERZIH. Ni kopriva, ni osat, niti trn in ne obad, vendar piči, zbode, speče: nihče naj je ne izreče. •epasaq \\s7j Tanka nožiča, drobna glavica mrtva leži. Če jo pogladiš, se obudi; kakor kresnica, kot plamenica vsa zaplamti. •boijbSiza Klopoče, klopota, klepeče, klepeta; nožiča drobna hodi, jo spretna roka vodi; kaj hitro teče po celini, za njo gaz bela po belini. •fo.i)s tupsAig Dolgi kljun jč, je, je, pa ne poje, hrusta, hrusta, ne pohrusta, le pregrizne in prekolje, pa brez svoje volje. •afjcjjg Šilo bodilo v nebo se obrnilo, na vrh se je vzpelo, se v zemljo zarilo, na solncu žari, v nevihti vzplamti. ■poAoia.iJS Neutrudno prisluškuje, vse prebrska, vse izvoha, vse iztakne, zasledi; križem svet potuje, popotuje, svet opravlja, svet opravlja, svet presnavlja; v mnogih hišah je vsakdanji gost, čislan, a zelo preprost. •sidoscg Izpod žive skale živ studenec žubori za oblačnih naših dni. •az[os Raskava baba ob sosedih se drgne, objeda, ujeda jih, zadirčno kriči, napake obira jim, jih razsvetli. ■eild Ko hodim, po blatu brodim, ko visim, se v dimu dušim, ko pred vami ležim, prijetno dišim. •aisBJd Dokler na solncu živim, mlado in staro gostim; ko se v temi prelevim, mlade morim, stare krepim. 'OUTA — OlpZO.10 Spomladi grem v rejo, poleti na prejo. Prva predica, preprosta kmetica. ■n^faidoiiAg Sključeno telo, dolg je vrat in gola brada: z brado bruno nam preklada. •9n?ra Vsak dan jih vlačimo po zobeh, pa ni greh. ’0Sbj oiuesaD jbpbjj Ko srce ji gori, telo se ji tali. •B03AS V staji je čreda drobnice, pastir bistri ji glavice. •bioS Zemljemerec polje meri nam vse dni; ko se zvečeri, nam izmerjene pedi oglasi. •BOipdajj; Motovilo motovili, rogovilo rogovili po sinjini, po jasnini. In drvi ti kakor škrat, ta najmlajši ptičji brat. •016)37 Na krivuljah po kosmuljah bega z brega. •03[UBg Vitek možiček, ena nožiča, parkeljca dva. Pa ti je ptiček: modra glavica pisati zna. •uiosaiad s qiuaoy Gospodična zlatolaska, kot gospa pa siva mati; njeni sinčki so letalci, veter jih podi po trati. ')9A0 A0)Bjg3}J Kruljavi kruleč, štulasti štulec, večni mrmrač, umazan prevžitkar, cenjen gostač. •otsbjj; Možicelj lesen, a jezik jeklen. •(»IR«) }l!uI!?n.i)S’ Križ voljno nosi večni trpin, vrh križa še druge težave, ni dal mu Bog prebrisane glave, ponižen je zemeljski sin, prav skromne postave. Siromaku dober pomočnik, če dušo bi imel, bi bil svetnik. Tas0 Pogreb, pokop — v začasni grob: obet vstajenja in znak življenja. 'Aajag Duša sameva v trebušni votlini: žima črez čreva — prekrasno odmeva. USOD Šviga švaga, sem pa tja se pase suha lakota; z jezikom dolgim travo muli na rogati suhi štuli. •esojj Hov-hov-hov pozdrav poslednji mu zalaja Brano, Palček teče kakor miška v luknjico skopano. Luknjico so mu zapredli čez poletje pajki, sede v mreže, jih razveže in poskoči k majki. Noge so v črevlje obuli, a po golih glavah hodijo, po prahu in po blatu brodijo. Rep in usta — železo hrusta. Ko solnce pripeka, ga krije obleka, ko v snegu stoji, se nago hladi. •OAa.ig Med palčki velikan, med hrusti palček — skakalček, švigalček. Kralj grmov, kralj plotov. n® jpjiM Hišice bežne, dolge vasi. V njih mrgoli bežnih ljudi. ■JPIA Na hrbtu gladka ravnina, na trebuhu sama ščetina. ■bobjiji Ko se zbudim, ko strela letim po ozkih poteh, po tankih vrveh. Kot prismodež se vrti, ko po svetu kam hiti. '°1°H KRIŽANKA. Navpično pomeni: 1 jugoslovansko cigareto 16 obrtnika 31 okrajšavo 2 zaimek 17 igralno karto 32 denar 3 kuhinjsko pripravo 19 enoto za električen upor 33 hrvatskega politika 4 del telesa 21 ime športnega kluba 34 dolgostno mero 5 žensko ime 22 bivšo okrajšavo 35 pomlad 6 del obleke 24 tropično rastlino 36 prostominsko mero 8 obrtnika 26 del pohištva 39 predlog 9 laži-zdravnika 28 gozdnega polboga 41 planjavo 12 del kolesa 29 primorski izraz za jadra 43 žensko ime 13 boga ljubezni 30 mizarsko orodje 45 trgovsko okrajšavo 47 kar pride po vojni. Vodoravno pomeni: 2 isto kot 12 navpično 18 moško ime 40 zdravilo 4 nikalnico 20 hunskega kralja 41 okrajšavo 1 7 mesto v Sloveniji 22 velik ogenj 42 okrajšavo za dolgostno mero 9 kar obesimo na steno, 23 popotnika 44 turškega gospoda 10 sveto goro na Balkanu 25 del oblačila, 45 del roke 11 mizarsko orodje 27 del sveta 46 kraljestvo v Indiji 12 pesniško obliko 30 prevozno sredstvo 48 sladčičarja 14 staroslovenski izraz za pivo 33 krsto 49 žuželko 15 pritrdilo 36 otok 50 zaimek 16 vrtno hišico 37 domovino Odiseja 51 ploskovno mero. , . . 38 gospodarski stroj VESTNIK VODNIKOVE DKUŽBE. DELOVANJE DRUŽBE V DRUGEM LETU. Vodnikova družba more v drugem letu svojega obstoja pokazati znaten napredek, tako po številu članstva, ki je umelo ceniti družbino veliko prosvetno in organizatorično delo, kot po svojih publikacijah, ki sta jih naše občinstvo in kritika sprejela s pohvalo in zglednim razumevanjem za težnje Vodnikove družbe na kulturnem in narodno-vzgojnem polju. Letošnji občni zbor, ki se je vršil dne 31. marca 1928. v Ljubljani, je podal pregledno sliko družbinega delovanja do konca drugega poslovnega leta (do 31. decembra 1927.). Po poročilih funkcionarjev Vodnikove družbe na tem zboru posnemamo sledeče kratke informativne vrstice. Občni zbor je otvoril in vodil predsednik g. Ra-sto Pustoslemšek, ki je v svojem nagovoru naglasil razveseljivo dejstvo, da je družba v svojem drugem letu izdatno napredovala in se lahko nadejamo, da ji bo v nekaj letih ne samo zagotovljen obstoj, marveč bo postavljena že na tako krepke noge, da se bo lahko mogočno razvijala. Hvala za ta napredek gre predvsem požrtvovalnemu delovanju poverjenikov. Odbor jim izreka svojo iskreno zahvalo in priznanje in jih prosi, da ostanejo temu delu za narod tudi v bodoče zvesti. Največjo uslugo pa bi storili družbi in nje prospehu, če bi povsod zbrali vso članarino že takoj ob izročitvi novih knjig; ta vzor jim postavlja pred oči 3. občni zbor! H koncu se je predsednik spomnil pokojnih prijateljev Vodnikove družbe, in sicer ustanovnikov Milene dr. Žerjavove in dr. Ferda Pirnata ter poverjenikov Hinka Paternostra (Mengeš), Gabrijela Jelovška (Vrhnika), Antona Draščeka (Zalog), Valentina Kopitarja (Ljubljana), Josipa Špenka (Šmar-jeta pri Novem mestu) in Antona Česnika (Sarajevo). O delovanju družbinega odbora in pisarne je poročal tajnik dr. Pavel Karlin. Odbor je imel 10 rednih odborovih sej, na katerih je preudarno pretresal knjižni program, gospodarska in organizacijska vprašanja itd. Pisarna je odposlala na tisoče dopisov in okrožnic, zakaj napredek družbe je mogoč le tedaj, če je odbor po poverjenikih v stalnem stiku s članstvom. Z zahvalo vsem časopisom, ki podpirajo delo in stremljenje Vodnikove družbe, je tajnik zaključil svoje poročilo. O družbinem gmotnem položaju je poročal blagajnik g. Milan Sterlekar. Družba je imela v zaključenem poslovnem letu 459.908-38 Din dohodkov in 466.100-87 Din stroškov, torej je bilo 6192-49 Din primanjkljaja, ki pa je krit s knjižno zalogo. Zelo zanimivo podrobno poročilo je podal druž-bin gospodar prof. Jo s. Breznik. Tudi on je poudaril, da je Vodnikova družba kljub težki denarni krizi, ki se čuti v mestih in na deželi, lepo napredovala. Za njeir: interese požrtvovalno deluje 550 poverjenih _.v, vzorno pa dela tudi druž- bina pisarna. V letu 1927. je štela Vodnikova družba 158 ustanovnikov (+ 18 v primeri z letom 1926.) in 17.384 letnikov (+ 2901). Članstvo je bilo razdeljeno takole: v ljubljanski oblasti 10.117 (+ 1713), v mariborski oblasti 6119 (-J- 898), izven Slovenije 946 (+ 445), izven države 202 (-— 317), Edini minus izkazuje Amerika, to pa zavoljo ondotnih posebnih razmer, ki se bodo skušale premostiti na drug način. Večina članstva Vodnikove družbe je na kmetih, in sicer 9342 (+ 1602). V Ljubljani štejemo 93 ustanovnikov in 2969 letnikov (+ 704), v Mariboru 13 ustanovnikov in 923 letnikov (+ 76), v Celju 5 ustanovnikov in 632 letnikov (+ 163). Knjig smo tiskali lani 72.060 izvodov, ki so veljali 352.000 Din. Iz poročila književnega referenta dr. Ivana Laha posnemamo, da je odbor izbiral družbine publikacije po tehtnem preudarku in vsestranskem oziru na namen in cilje Vodnikove družbe. Pripomniti pa treba, da je družbi v tej dobi splošnega upadka razmeroma zelo malo pisateljev ponudilo svoja dela. Iz gospodarskih razlogov družbine knjige še ne smejo presegati 28 tiskanih pol. Posebno pozornost pa je odbor sklenil posvetiti opremi svojih izdanj, ki naj članom za skromno letnino nudijo v prikupni obliki kar mogoče dobre zabave in pouka. Knjige za leto 1928. Ustanovniki in letniki dobe letos štiri knjige kot redno izdanje Vodnikove družbe. 1. Vodnikovo pratiko za leto 1929. Ta izvrstno ilustrirana knjiga je postala to pot res prava narodna pratika. Zasnoval in izvirno lepo narisal jo je slikar Maksim Gaspari. Prinaša pa tudi letos mnogo zelo zanimivih člankov iz narodopisja, tehnike, prirodoslovja, kulturne zgodovine, zdravilstva itd. ter zabavni kotiček za mlade bravce. Napise k mesečnim vinjetam je zložil urednik. 2. Fran Govekar: Olga. Znani pisatelj te močne povesti iz povojnega življenja se je rodil 9. decembra leta 1871. na Igu. Gimnazijo je študiral v Ljubljani, medicino na Dunaju, vstopil nato v uredništvo Slovenskega Naroda. Danes je višji magistratni svetnik v Ljubljani. Priobčil je veliko število povesti v naturalistični maniri, romane, študije, kritike, kultumo-književne in politične članke. Mnogo je tudi prevajal, največ za teater, in dramatiziral Rokovnjače ter spisal igre Legionarji, Martin Krpan, Grča in Mrakovi. Najbolj znana sta poleg premnogih novel njegova romana V krvi in Svitanje. Tudi je dal Govekar mnogo zaslužnih pobud slovenskemu gledališču. 3. Ivan Matičič: Na mrtvi straži. Avtor te zgodovinske povesti je rojen 24. decembra leta 1877. v Ivanjem selu pri Rakeku. Po dveh gimnazijskih razredih se je izučil tiskarstva v Ljubljani, služboval nekaj let v Celovcu, nato odšel v Gorico k vojakom. Svetovno vojno je prebil na fronti. Po vojni opravlja službo korektorja v Ljubljani. Najprej je sodeloval z belestričnimi drobci pri celovškem «Miru», nato s črticami in novelami v naših listih in smotrah (Jugoslavija, Jutro, Narodni dnevnik, Književni Jug, Mladika, Gruda), napisal knjige jo zavrača. Pomigne stricu in mu reče: Zastonj sem se vozil na tako daljo! Morda bližje dobim, kar mi srce poželi! Kar sem se namenil, moram danes izvršiti po svoji želji in volji! Poskusiva vsaj!» Martin pa se drži kot huda ura, zamrznil mu je jezik, ledeno stopa za Matijo v bajto. Zdaj pa je Matija zgovoren kot še nikoli, stric pa molči mesto njega. Beseda sem, beseda tja, — pa naenkrat veli Matija: — cOvbe, ovbe,» de mati, ctežko jo damo, saj jo imamo vsi preveč radi! Pa še edina hči je! No, pa kakor dekle samo hoče, s silo je ne bomo tiščali na domačo klop!» Smehljaje se postrani pogleda Manico, ki, vsa rdeča, sramežljivo, a odločno prikima. Stric pa jeze ne more več krotiti, srdit zapusti hišo in se trdo vsede na voz. Matija se zasmeje in zamahne z roko za njim. cVeste kaj, mati,» pravi, cnajbolj se mi to dopade pri Vas, da je vse tako snažno in zlikano, najbolj pa Manica! Povejte vendar, kaj ste le počeli z njo, da je taka, kot bi v jutranji zarji iz biserne rose vzrastla! cHohohob, se zasmeje starica, Tako teče odločilni pomenek še nekaj časa in po ljubkem slovesu od Manice se tudi Matija pridruži jeznemu stricu, nakar jadnio oddrdrata proti svojemu domu. Tako je snubil zastavni in pridni Matija s Hrastja. Kmalu na to sta se z Manico vzela in ni bila bosa, kar je njeni materi obljuboval. Kdor ne verjame, naj gre k njima v vas! Kdaj potrebujete „ALGO“. „ALGA“ je najboljše domače zdravilo in najboljši pomoček ob neštetih boleznih, mukah in bolečinah, ki nas*:v življenju napadajo. „ALGA“ je najboljši prijatelj rodbine, najboljši zaščitnik domačega ognjišča. Ker je nemogoče navesti 'vse prilike, pri katerih nam je potrebna „ ALGA“, zato navajamo [le majhno število primerov: „ALGE“ nam je treba v vsakem primeru protina, bolečin v členkih in v mišicah, trganja, zbadanja, revmatizma, ischiasa itd. itd., v vsakem primeru mrzlice, ker ublažuje in lajša prenašanje vročine, v vsakem primeru ‘glavobola, zobobola, bolečin v želodcu itd., ker hitro', in popolnoma zanesljivo olajša bolečine, v vsakem primeru nezavesti, omotice, morske bolezni itd., ker odstranjuje izmučenost, bistri duh in osvežuje vse telo. „/VLGA“ nas ščiti pred sovragi, kakor težkimi obolenji, mukami, slabostjo. 4 steklenice Din 77-—, 8 steklenic Din 131*—, 14 steklenic Din 205-—, a 25 steklenic Din 320'—. To pomeni, da vas stane vsaka posamezna steklenica toliko manj, kolikor več steklenic naenkrat naročite. Zato svetujte vsem sosedom, naj naroče vsi skupaj kolikor mogoče več naenkrat, da slehernega posamezna steklenica čim manj stane. Dobiva se v vseh lekarnah in drogerijah. 1 steklenica s točnim navodilom Din 16‘—. Naročila naj se naslavljajo točno tako-le: Laboratorij „Alga“, Sušak, Ružičeva ulica br. 204. PftO*ZVAQA LABORATORIJ -ALGa- iui«K c-m:vuAOOKE»u COENfl BOCI 16~DlN >jt3?ns „V9“1V fifi fuo;ejoqe~| ‘nuiaoifsij^ 'PS"S ‘„BaH!“ !!J0|wnq8l :a!njapz] •OABqajd ui Bopojaz afuajgij BZ JJ9§Bid lUIBfBApO „VNDVW“ •pji piABpBd ‘nioqoqoz ‘nioqoABiS ‘ntuzi)BuiA3j ;;oid ojiABjpz af „VDTV“ •iflJEJBUI qcud ni mpj nmaqB[s ‘uii^soqB[s UIIUDAI? ‘l}SOUD|IOp3[q ‘{}SOUAi5IOqBJS ijoid ouia-bui>{ ojBuzapz „NI9H3N3“ •ifvgug ‘„V01V“ fiJO}vjoqw[ 'ijnnjvq n. 'gz6l °l3l vz -lopajoj/ jijsuafs / ojijvp outafjgod uivjy jtavjpz tjigvu njtoounu luasfumufvu ud lpn^ Tiskovina. LABORATORIJ jur Sušak Tudi pri najmanjšem naročilu naših zdravil Vam pošljemo darilo 1 stenski koledar za leto 1929. v barvah. Laboratorij „ALGA“, Sušak. „ENERGIN“ železnato kina-vino proti slabokrvnosti, bledoličnosti, živčnim slabostim, slabemu teku in proti malariji. „ALGA“ je zdravilo proti revmatizmu, glavobolu, zobobolu, padavici itd. „MAGNA“ odvajalni prašek za čiščenje želodca in prebavo. Izdeluje: Laboratorij „ALGA“ SUŠAK ..............— :e}§od efupBZ :M3WIftId NI 3WI ONISHM 'Aoisca (oas oujojzbj 3}!§kIbz ja; uiojiujj s t|B uiojjiuouias s 3}[E)jnpod ‘ujoojbu 3}ipz jb>i ■foqvz ni i3>jvd 'vuiujfod mvunpoja os ijvuao tja} /[ -•08 ................................................................................ SS , ura.....................(jis>|i|) 3[uB[c,\po bz ,,VNOVW“ aoiniabz oi —•028 *....................................................................... " 9S —•SOS ............................................... “ “ “ H — .Jgl “ ......................... “ “ *“ DJU3p]S}S 8 —■11 uia..............................nuizijeuiAaj ijoid »VOTV44 33]U3j>(3js ^ «* 1MTI-IA 7C%. K « “ “ “ « 7T PW9A 2 ~'-Č6J7 61 [UOJSBZ 0>j|pA I Ul —-Rt'S “••••“ “ “ “ 3IU3|513)S T^ipA 9 —-8SI U!(1 • • ■ • ouia-buih ojeuzap? „NIOH3N3“ aojuapisjs a^ipA g :nfpzAod uiaujgod od im ajifisoj dUQ ’6Z6t »niimd tUfTPA •Jfopig ‘„VD1V“ f}JO}Vuoqnj -i{vajvq a '6Z6L °t9l vz -topajo^ 13[suajs / ojunp oiuofjsod uivy[ jmvupz t/isou njigouvu uiasfumufmi tud ipnj[ Tudi pri najmanjšem naročila naših zdravil Vam pošljemo darilo 1 stenski koledar za leto 1929. v barvah. Laboratorij „ALGA“, Sušak. Velika pratika >- 1929. Dne ................................................. Pošljite mi po poštnem povzetju: 3 velike steklenice „ENERGIN“ železnato kina-vlno .... Din 128 — 6 velikih steklenic „ „ 248-— in 1 veliko zastonj 12 „ „ „ „ „ ,................. 492-- „ 2 veliki 4 steklenice „ALGA“ proti revmatizmu................................... Din 11;— 8 steklenic „ „ „ ........................ 131*— 14 „ 205-- 25 „ „ 320--________________________ 10 zavitkov, „MAGNA“ za odvajanje (liksir)..................................Din 44- — 95 „ 80-— » » » »> >> 11 V ieh cenah so vračunani poštnina, paket in zaboj. Kar želite naročiti, podčrtajte s svinčnikom ali s črnilom ter zapišite razločno svoj naslov. KRSTNO IME IN PRIIMEK: Zadnja pošta: ............ STRAŠNA NESREČA ni vedno samo tista, o kateri ljudje mnogo govore in ki se v življenju burno in glasno odigrava. Strašna nesreča ne nastane vedno nenadoma, po nesrečnem slučaju, najnevarnejše bolezni, pa niso vedno tiste, ki nas kar naenkrat ob mrzlici in hudih bolečinah premagajo. Se veliko veoja nesreča nas pogosto spremlja mnogo let skozi življenje, tajno, a mi je sploh ne opazimo ali jo zanemarjamo, ker nam je njen značaj neznan. So na primer ljudje s slabo in bolno krvjo. Nihče na to ne polaga nobene važnosti. Otroci na primer so bledi, slabo razpoloženi, nimajo teka in njih jezik je bel. Matere pa na to ne pazijo, ker ne slutijo, da krijejo ti mali neznatni pojavi često v sebi ogromne nevarnosti. Ne vedo, da spričo malokrvnosti ne le otroci, ampak tudi dekleta, žene in moški vsak dan Čim dalje bolj oslabevajo, da jim telo hira, a oni vise nad robom propasti. Pri takih ljudeh zadostuje le najmanjši povod, da jih dolete grozne nesreče, najtežje in.najnevarnejše bolezni jih premagajo, a v življenju postanejo nesposobni in nesrečni. Nesreča prihaja po navadi polagoma in skoro vedno smo je sami krivi. Treba je, da gradimo sami svojo srečo in da negujemo sami svoje zdravje. Težko je zdraviti nevarne bolezni, toda če jih tudi zdravimo, zapuščajo vendar sledove. Zato je treba paziti na čisto in zdravo kri, zakaj kri je vir življenja in moči, vir zdravja in vsake radosti v življenju. V VSAKEM PRIMERU malokrvnosti, bledice, slabosti, nemirnega spanja, glavobola itd. vzemite takoj zdravilno železnato kina-vino „ENERGIN“. V VSAKEM PRIMERU, kadar Vi ali Vaši otroci, Vaš mož ali sorodnik nima teka, kar je znak nastopa neke bolezni, vzemite takoj zdravilno kina-vino „ENERGIN“. PO VSAKI BOLEZNI, kakršnikoli, naj Vam ojači telo in oslabelo kri takoj zdravilno železnato kina-vino „ENERGIN“. V VSAKEM PRIMERU, kadar žene ali dekleta trpe spričo premočne ali preslabe mesečne krvavitve ali istočasno od glavobola, so razdražljive in se čutijo utrujene, naj vzamejo takoj zdravilni „ENERGIN“. V VSAKEM PRIMERU, kadar Vaš mož mnogo dela in se trudi, naj se okrepi s tem, da vzame zdravilno kina-vino „ENERGIN“. TUDI SVOJIM OTROKOM, kadar so slabi, zaostali v rasti, imajo mehke kosti, dajte zdravilni in] blagonosni „ENERGIN“. V vseh lekarnah in drogerijah. 1 steklenica s točnim navodilom Din 40'—, 3 steklenice, vsaka po ‘/a litra, stanejo samo Din 128-—. Naročila naj se naslavljajo točno tako-le: Laboratorij „Alga“, Sušak, Ružičeva ulica br. 204. [1 steklenica vsebuje'//2 litra. Tovarna gasilnega orodja in brizgalni c Konrad Rosenbaueris Fran Košir v Celju, glavni zastopnik in zaloga za Slovenijo nudi: Prenosno lahko motorno brizgalnico, ki ima majhno težo in ki nadomešča s svojim učinkom 2 do 3 ročne brizgalniee; dobavlja se: kot prenosen stroj (agregat), kot dvokolna priklopna brizgalnica ali pa kot četverokolna brizgalnica. Priklopno motorno brizgalnico z doslej nedosegljivo veliko uspešnostjo in majhno težo, ki meče pri normalnem pritisku do 1500 litrov vode. Dvokolno motorno brizgalnico, priklopljivo na voz za orodje; tvori lahko premakljiv podeželni gasilni oddelek. Podeželno avto-mobilno brizgalnico s spredaj vdelano črpalko; hitra vožnja, sposobna za hribovite in slabe ceste; uspešnost velika. Doslej prodanih nad 500 motornih brizgalnic! Podeželna avtomotorka s črpalko spredaj. r K Prenosna lahka motorna brizgalnica (agregat, ki ga neseta dta gasilca). Priklopna motorna brizgalnica. Zdrav ostati — boleznim uiti! Najprej nekolikokrat kihneš, potem malo pokašljaš, in po tem veš, da si prehlajen. Ne veš pa, koliko časa bo trajal ta prehlad in kako se bo razvil. Prehlad lahko — ako imaš srečo — izgine v nekaj dneh, so pa tudi primeri, kjer ima lahek prehlad težke posledice. Zato se varuj prehlada! Če si prehlajen, nahoden, če imaš hladne noge, če te boli glava, če te mučijo revmatične bolečine, če so ti oslabili živci in mišičevje, ako si duševno in telesno utrujen, ako slabo spiš, če te bolijo zobje, ako imaš trganje v sklepih, bolečine na obrazu in po vsem telesu, če si preveč občutljiv za hladen zrak in ako se tudi drugače kažejo na tebi znaki slabosti in nezadostnega obtoka, potem je to dokaz, da nisi v svojih zdravih dneh sploh ničesar storil, da bi se tega 'zla obvaroval. — Delaj prav isto, kar so naši dedje in pradedje vedno z enako dobrim uspehom poizkušali. Kupi v lekarni ali sorodni trgovini Feller-jev pravi dišeči „Elsa-fluid“, nateri dobro z njim bolna mesta, vzemi par kapljic „Elsa-fluida“ na sladkorju, z mlekom, čajem ali kavo in takoj se boš počutil osveženega in okrepljenega. Mišice in živci se ti bodo okrepili, krvni obtok pa se bo ugodno pospešil po masaži z „Elsa-fluidom“ in s tem se boš obvaroval bolezni. — Uporabljen od znotraj in zunaj te pravi Feller-jev „Elsa-fluid“ varuje prehlada in obolenja, ker je tudi izvrstno razkuževalno sredstvo in kozmetikum za roke, obraz, zobe, usta in dihala in radi tega zanesljivo tudi proti gripi. Pomešan z vodo se rabi za grgranje, odstranjuje sluz in s tem tudi vzroke kašlja in hripavosti, a uporabljen kot obkladek na rane razkužuje in ublažuje. To 321etno domače sredstvo pomaga popolnoma zanesljivo proti boleznim, ki dolete človeka na potovanju, tako proti morski bolezni in drugim. Dobiva se v lekarnah in sorodnih trgovinah v poizkusnih steklenicah po Din6‘—, dvojnih steklenicah po Din 9‘— ali v specijalnih po Din 26’—. Po pošti pride ceneje, čim več se naroči naenkrat, ker 9 poizkusnih ali 6 dvojnih, 2 posebni steklenici, že všteto z zavojnino in poštnino, stane samo Din 62*—, 18 poizkusnih steklenic ali 12 dvojnih steklenic ali 4 posebne steklenice Din 102*—, 54 poizkusnih steklenic ali 36 dvojnih steklenic ali 12 specijalnih steklenic stane samo Din 250*—• Naročila naj se adresirajo jasno na lekarnarja EU G E NT V. FELLER Donja Stubica 726, Hrvatska. NAGROBNI SPOMENIKI, grobnice, mavzoleji, marmornate plošče vseh barv za oprave in etrojarje, luksuzni izdelki in dekoračije, kipi in portreti po fotografiji, cerkvena in vsaka - — stavbna dela ter živo apno - - - pri kamnoseški industriji ALOJZIJ VODNIK, Ljubljana Ustanovljena leta 1860 &&SS5&sasssgss &&&&?& >BUDDHA< |------ -..---..-j JU1HM • £ I ^ ifeUBIIlBUlil TRflDE MftRK r ..1 ■"Hilli illlllllln- •"Hilli" Illlllli illlllllH" Za krojače! Za krojače! Izšla je nova, velika KNJIGA KROJAŠTVA za samouke v prikrojevanju. Vsakemu krojaču neobhodno potrebna, ker vsebuje vse, kar mu je treba vedeti. Dobi se pri A. KUNC, LJUBLJANA GOSPOSKA ULICA 7. Tajnost, potom katere vzdržujete Vaše telo sveže do visoke starosti, obstoja samo v pravi negi telesa in lepote. Vaše lice bo mladeniško sveže, Vaša koža gibka, Vaši lasje bujni in lepi, celo Vaše telo elastično in zdravo, odstranili bodete solnčne pege, mozolje in vse druge napake kože, ako bodete za dnevno nego telesa rabili: 1.) Fellerjevo Elsa-pomado za zaščito lica in kože, 2.) močno Fellerjevo Elsa-pomado za nego las in 3.) Fellerjeva Elsa-mila za zdravje in lepoto (lilijino-mlečno, rumenjakovo, glicerinovo, boraksovo in katranovo milo ter Elsa-milo za britje). Za poizkušnjo dva lončiča enovrstne ali po en lončič od obeh Elsa-pomad 40 Din, nadalje pet komadov Elsa-mila za 52 Din razpošilja lekarnar Eugen V. Feller, Stubica Don ja štev. 726, Hrvatska. ANT. KRISPER LJUBLJANA Mestni trg ‘26 in Stritarjeva ulica 3. Veletrgovina z galanterijo, tovarna čevljev. Trgovina modnega, za šivilje in krojače potrebnega blaga. — Tu se dobe sloveči Favorit-Vobach, mladinski albumi in vsi posamezni kroji. CHOLETHESAN čaj je najboljše sredstvo proti žolčnemu kamenu in navalu krvi v jetra 1 CHOLETHESAN čisti kri in uravnava prebavo! Nebroj priznanj in zahvalnih pisem potrjuje visoko zdravilno vrednost tega čaja! Dobi se v vseh lekarnah! Izdeluje: Kemična tvornica Ph. Mr. J. Kolar, Ljubljana VII. Gitare od Dm 207 Mandoline od Din 136‘— dalje Gramofoni od Din ?4o*— dalje Nad 120.000 glasbenih instrumentov smo prodali v preteklem letu iz naše tovarne, kar dokazuje veliko zaupanje do naših izdelkov. Harmonike dalje Naj večja odprem 11 a tvrdka glasbenih instrumentov v državi. SKLADIŠČE tovarna glasbil, gramofonov in harmonik 1 MARIBOR štev. 220. Veliko izbiro najdete v našem katalogu, katerega Vam pošljemo popolnoma brezplačno. Zahtevajte gal od Din V KANADO IN ZDRUŽENE DRŽAVE CANADIAN PACIFIC STEAMSHIPS-RAILWAYS-HOTELS-EXPRESS Brzojavit GACUPAC Telefon št. 27-59 Največje podjetje sveta. 75 parnikov, 36.000 km železnic, 200.000 uradnikov, hoteli, brzojavi, banke, farme, zemljišča. — Tedenski odhod s slovitimi „Empress“ parniki iz Hamburga — Antwerpna — Cherbourga — Liverpoola Potniki potujejo naravnost iz Ljubljanet Vožnja po odprtem morju traja samo 4 dni. Vsa potrebna pojasnila radi predpisov vseljenja in izseljenja daje brezplačno zastopstvo za Slovenijo JOSIP ZIDAR, Ljubljana, Dunajska cesta 31. Knjige Tiskovne zadruge v Ljubljani. (Cene v oklepajih veljajo za vezane knjige.) Povesti. Sven Hedin: V azijskih puščavah . . . 36— (44—) Lev N. Tolstoj: Rodbinska sreča . . . 26— (34—) Juš Kozak: Boj za Mount Everest . . 36— (44—) Janko Kersnik: Testament 18— (26—) Dr. Pavel Breznik: Junaki prekooceanskih poletov 36— (46—) Jaroslav Hašek: Pustolovščine dobrega vojaka Švejka, I 44— (56—) Cankarjev zbornik So- (30—) Dr. Ivan Lah: Knjiga spominov . . . šo- (40—) Fr. Milčinski: Drobiž lk— (20—) Dr. Ivo Šorli: Zadnji val 30— (40—) Damir Feigel: Tik za fronto 14— (20—) Dr. Ivan Lah: Angelin Hidar .... (20—) Simon Jenko: Pesmi 6— (12—) Mirko Pretnar: V pristanu 24— (32—) Igo Kaš: Dalmatinske povesti . . . . 6— (14—) Jos. Stare: Lisjakova hči 6— (14—) Dr. Hinko Dolenc: Izbrani spisi . . . 10— (18—) Jos. Stritar: Sodnikovi 10— (20—) Julius Zeyer: Tri legende o razpelu . . (20—) A. S. Puškin: Kapetanova hči .... 20— (28—) Janko Kersnik: Cyklamen 20— (28—) Janko Kersnik: Agitator 18— (26—) Pastuškiu: Križev pot Petra Kupljenika 16— (24—) Dr. Fr. Zbašnik: Žrtve 24— (34—) Lafcadio Hearn: Knjiga o Japonski . . 28— (36—) Marija Kmetova: Večerna pisma . . . 16— (24—) Pavel Kunaver: Zadnja pot kapitana Scotta 36— (44—) Guy de Maupassant: Povesti iz dneva in noči 30— (40—) Meško: Kam plovemo Sl- (44—) Edmond de Goncourt: Dekle Eliza . . lO— (18—) Miguel Cervantes: Tri novele .... 8— (16—) Anatole France: Pingvinski otok . . . 10— (13—) Henri Barbusse: Ogenj 20— (30—) Leonid Andrejev: Plat zvona .... 10— (16—) Andrej Strug: Jutri 10— (10—) Charles de Coster: Ulenspiegel . . . 40— (56—) Sv. Hurban-Vajansky: Leteče sence . . SO- (28—) Anton Fogazzaro: Svetnik lO— (56—) A. P. Cehov: Sosedje in druge novele . 6— (14—) H. Sienkiewicz: Z ognjem in mečem . . 80— (94—) H. Sienkiewicz: Potop, I. del 110— (134—) II. del 100— (124—) Knjige za mladino. Dom. Filip: Kako so se vragi ženili . . 24— (30—) Vlad. Levstik: Deček brez imena . . . 20- (30—) Fr. Milčinski: Tolovaj Mataj ie— (26—) Fr. Milčinski: Zgodbe kraljeviča Marka . (16-—) Dr. IVo Šorli: Bob in Tedi................10-— (18——) Dr. Ivo Šorli: V deželi Cirimurcev . . 16-— (24-—) lika Waschtetova: Pravljice................. (16-—) Cika Jova Zmaj: Kalamandarija . . . (10-—) Cika Jova Zmaj: Pisani oblaki .... (10—) Igrokazi. A. Novačan: Herman Celjski .... 40'— (48-—) Dr. Ivan Lah: Noč na Hmeljniku . . . 7— Branislav Gj. Nušič: Navaden človek. Šala v treh dejanjih......................7— Dr. Jos. Štolba: Stari grehi................8— Pet. Petrovič: Ploha......................10-— Lud. Thoma: Lokalna železnica . . . 12— Ant. Linhart: Zupanova Micka.Komedija v dveh dejanjih. — Veseli dan ali Matiček se ženi. Komedija v petih dej. 14— F. Svoboda: Poslednji mož.................14— K. Schonherr: Zemlja......................15— Branislav Nušič: Narodni poslanec . . 18-— M. Korolija: Jugana, vila najmlajša . . 7-— Pet. Petrovič: Vozel......................18— J. Žagar: Vrtinec. Drama v treh dej. . 18— F. Ks. Svoboda: Popek. Veseloigra v enem dejanju. — Bogatin in smrt . . 15-— Dr. I. Lah: Pepeluh......................18-— Ludovik Thoma: Lotkin rojstni dan. — Branislav Nušič: Naša deca .... 12— Manners: Peg, srček moj..................18-— Jirasek: Oče..............................14— Mrštik: Mariša........................... 18— Fr. Govekar: Rokovnjači..................20-— Henrik Ibsen: Gospa z morja. Igra . . 12-— (18-—) A. Novačan: Veleja. Drama v treh dej. 12-— (18-—) Ivan Pregelj: Azazel. Žalna igra . . . 14— (22-—) Shakespeare - Župančič: Sen kresne noči.........................14— (20—) Macbeth.................................14— (20—) Othello................................ 20— (26—) Kar hočete............................. 24— (82—) Zimska pravljica....................... 40— (42—) Poučne knjige. A. Melik: Jugoslavija. Zemljepisni, statistični in gospodarski pregled. I. del. 2. predelana in pomnožena izdaja . . 40— (50-—) A. Melik: Jugoslavija. Zemljepisni pregled, II. del............................ 40— (50—) Bon ton. Knjiga o lepem vedenju, govorjenju in oblačenju v zasebnem in javnem življenju....................... 65-— (80—) Dr. Jos. Tičar: Nalezljive bolezni. S slik. 18— Dr. Kern: Prva pomoč obolelim živalim 34— Knjige se naročajo v knjigarni Tiskovne zadruge v Ljubljani, Prešernova ulica 54. MARIBOR „MIRIM“ ČOKOLADA je najboljša in najcenejša! Tovapna MARIBORU, Trubarjeva ulica št. 7. HleljezaizdelavanjeperllaOlgaRupnik.Maribor Slovenska ulica štev. 20, se priporoča za izdelavo perila vsake vrste od najprepro-stejsega do najelegantnejšega, nadalje za ročna dela in predtiskarije v najmodernejših oblikah. Točua postrežba! Solidne cene! F. BINDER zlatar in graver MARIBOR, Orožnova ulica št. 6. Izgotavljanje vsakovrstnega kinča. Predelavanje starega kinča v moderne fasone. Popravila točno in cčno. Vsakovrstno graviranje, monogrami in držala za pečate. Tvornica perila Maks Durjava&Co., Maribor, Gregorčičeva ulica 24. Zahtevajte naše moško perilo, srajce, trde in poltrde ovratnike, »«■ jfc jur (( pižame, ki se dobe v vseh boljših modnih trgovinah z znamko 1*1 lfl PAVEL HERIČKO lončar in pečar MARIBOR, Tattenbachova ulica 6 izvršuje vsa naročila točno in po zmernih cenah. EKSPORTNA HIŠA „LUNA“ Maribor, Aleksandrova cesta štev. 19 Na debelo! Nadrobno! Največja zaloga nogavic za ženske, moške in dečke, i. s. ženske od Din 8'—, dečje od Din 5'—, moške od Din 6— naprej. Lastna izdelovalnica dečjih, ženskih in moških telovnikov, tudi po meri, od Din 50 — naprej po komadu. Posojilnica v Mariboru Telefon St. 108 r- z-1 «• P- Ustanovljena 1. 1883 NARODNI DOM Obrestuje hranilne vloge na knjižice in S 0/ v tekočem računu z dnevno razpolago po U /® na trimesečno odpoved po n % Stanje hranilnih vlog nad 70,000.000 Din Slaščičarna EMAN ILICH, MARIBOR, Slovenska ulica štev. 5. Vsak dan sveže pecivo. Ob sezoni sladoled. Zaloga vsakovrstnih slaščic, čokolade, finih bonbončkov. Naročila za gostije, veselice itd. se sprejemajo in točno izvršujejo! Najnižje cene! Solidna postrežba! CONTINENTAL NAJUSPEŠNEJŠI PISALNI STROJ •■r- Nad 370.000 strojev v rabi S a m o p r o (1 a j a : Ivan Legat mehanik (aribor, Vetrinjska ul. 30 Telefon interurban št. 434 PUGEL & ROSSMANN veletrgovina z vinom MARIBOR, Trg svobode št. 3. BRANKO MEJOVŠEK MARIBOR, Tattenbachova ulica 13, telefon 457 Stalna zaloga vseh vrst trboveljskega, velenjskega in leškega premoga (originalne rudniške cene), drv, koksa, angleškega kovaškega premoga, oglja in kolobarjev na malo in veliko. Vse vrste gradbenih potrebščin (opeka, cement, apno.) Veliko izbiro štofa za damske obleke in plašče, kakor tudi za gospode, različno manufakturno blago, blago za posteljnine, perje, puh in drugo, prodaja po najugodnejših cenah ANTON MACUN VELETRGOVINA Z MANUFAKTURO v Mariboru, Gosposka ulica 10. FRANC SCHELL TOVARNA BLAGAJN Maribor, Koroška cesta št. 31 Ceneje kakor pri razprodaji se dobi manufakturno blago pri IVAN U TRPINU Maribor, Glavni trg 17. 55 ŽELEZNINA 5? * . IVAN K O RAŽ IJ A MARIBOR MARIBOR Litografija, knjigoveznica, reklamni zavod Dnevnik „Marburger Zeitung“ TVORNICA /tampiljk blazinice barvila, J SOKLIČ numeratorji, štam- ^ j pilje z datumom, i m MARIBOR klišeji .pefi^^Jf^^^NDROVA CESTA CENEJE IN BOLJŠE KOT POVSOD kupite blago za moške ia ženske obleke, izgotovljene obleke, platno, perilo, nogavice, odeje, preproge, perje itd. pri tvrdki I. N. ŠOŠTARIČ MARIBOR, Aleksandrova cesta 13. Vzorci in ceniki na razpolago! P. n. kmetovalce, kmetijske podrnžnice, občine, strojne zadrnge itd. opozarjamo na naše priznano prvovrstne izdelke v parnih in motornih mlatilnicah, parnih lokomobilali, motorjih na bencin in petrolej in vseh drugih kmetijskih strojih. Za pogon manjših kmetijskih strojev, kakor mlatilnic — i takih s slamotresnikom in sitom slamoreznic, sadnih mlinov, domačih žrmlj itd. priporočamo naš motor na bencin in petrolej „Orig. Moravia-Snpra 2 IIP . Zahtevajte ponudbo! Javite se zastopniki In zaupniki! TOVARNA KMETIJSKIH STROJEV V SOBOTINU NA MORAVSKEM Reprezentant za SHS. Milan Ferlič Maribor, Dr. Verstovškova ulica 4. K. & R. JEŽEK tovarne strojev, livarne železa Blansko (ČSR.) — Maribor Najstarejše podjetje vseh kmetijsko-gospodarskih in drugih strojev. Prospekti brezplačno. MESTNA HRANILNICA V MARIBORU je največji denarni zavod v mariborski oblasti. Stanje hranilnih vlog nad Din 90,000.000*— Obrestuje vloge na hranilne knjižice in v tekočem računu po 6%, večje in na tri mesece vezane pa po 7%%. Hranilnica je pupilarno varen zavod, za katerega jamči mestna občina mariborska z vsem svojim premoženjem in vso svojo davčno močjo. IVAN KRAVOS, Maribor ALEKSANDROVA CESTA ŠTEV. 13. — TELEFON 207. Razni kovčegi in torbice za potovanje v vseh velikostih,' opreme za konje, ovratniki in nagobčniki za pse, nahrbtniki in gamaše itd. Gonilni jermeni. Kovčegi za potnike in vzorce se po naročilu izvrže v lastni torbarski delavnici na Slomškovem trgn štev. 6. FRANC KORMANN .lanterija, pletenine, igrače in drobni na veliko na drobno Maribor, Gosposka ulica 3. „ S A N A“ tovarna čokolade v HOČAH pri MARIBORU izdeluje pristno prvovrstno desertno čokolado, bonbone, in čokolado za kuho. KARL LOIBNER ......- <~!T?.T,.TTr, TRGOVINA ŠPECERIJSKEGA, DELIKATESNEGA BLAGA IN VSEH VRST SEMENA Modna krojačnica Maks Zabukovšek, Celje Cankarjeva ulica štev. 2 Velika zaloga blaga svetovnih tovarn. Ustanovljena leta 1864. Telefon št. 35. — Račun pri poštni hranilnici št. 10.799. Celjska mestna hranilnica v Celju, Krekov trg (v lastni palači) sprejema vloge na hranilne knjižice in v tekočem računu proti najugodnejšemu obrestovanju Prihrankom rojakov v Ameriki, denarju nedo-letnih, ki ga vlagajo sodišča, naložbam cerkvenega in občinskega denarja in vlogam manj-premožnih. slojev posveča posebno pažnjo Za vloge jamči poleg premoženja hranilnice še mesto Celje z vsem premoženjem in vso davčno močjo. Hranilnica daje posojila po nizki obrestni meri na posestva in na menice. Vse prošnje rešuje brezplačno. C ELJE Pupilarno varni zavod JUŽNOŠTAJERSKA HRANILNICA CELJE, Cankarjeva ulica št. 11 v lastni hiši (nasproti pošte) ustanovljena leta 1889. Telefjn št. 93 PoStne hran. Sl. 10.727 Sprejema vloge ter jih obrestuje po najvišji obrestni meri. Daje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji. # Ustanovni okraji: Gornji grad, Sevnica, Šmarje pri Jelšah, Šoštanj in Vransko, jamčijo za varnost vlog kakor znaten rezervni zaklad. V hranilnico nalagajo sodišča denar mladoletnih in sodnih varovancev. Vloge se sprejemajo tudi po pošti. ITO S ITI) izdeluje stara lekarna pri „0rlu“ Pharm. mag. Ivo Tončič Celje, Glavni trg 1. FRAN STRUPI ------- CELJE ------- PRIPOROČA SVOJO BOGATO ZALOGO RAZNOVRSTNE STEKLENE IN PORCELANASTE POSODE NA.TNI2JE CENE J N TOČNA POSTREŽBA. JOS. VRANJEK dežnikarna CELJE KRALJA PETRA C. 13 priporoča svojo bogato zalogo solnčnikov in dežnikov po najnižjih in konkurenčnih cenah Na debelo! Na drobno! Prevzema in izvršuje vsa popravila in preobleke točno in solidno. Marija Brezje želodčna grenčica naj ne manjka v nobeni hiši! Na drobno se dobiva v vsaki trgovini, na veliko pa jo izdeluje F. S. LUKAS v Celju KNJIGARNA, UMETNINE, MUZIKALIJE CELJE, KRALJA PETRA CESTA 7-9 VELETRGOVINA S PAPIRJEM, PISALNIMI IN RISALNIMI POTREBŠČINAMI Priporoča se HOTEL „UNION“ v palači „CELJSKI DOM“ v Celju Elegantno opremljene tujske sobe, avtogaraža, resta\ racija in kavarna - Točijo se prvovrstna vina in vedno sveže pivo - Izborna kuhinja in točna postrežba po solidnih cenah Senčnat vrt Telefon št. 59 Kegljišče A. M. HLAVAČ, hotelir in restavrater Parna veležganjarna ROBERT DIEHL CELJE (Slovenija) ★ NAJ FINEJŠE ŽGANJE iz vseh vrst sadja, kakor: slivovka, brinjevec, borovničevec, tropinovec, droženka itd., najfinejši medicinalni konjak iz štajerskih vin in najfinejši likerji iz konjaka in zdravilnih rož Najboljši vir za nakupovanje je iMlttri in ipflia Irmina MILOŠ PŠENIČNIK y Celju. Kralja Petra cesta V tej trgovini se dobiva pristno angleško in češko blago v najmodernejših barvah za moške in damske obleke - Trgovina ima veliko izbiro svile, raznovrstnega perila, nogavic, rokavic in še mnogo drugih modnih predmetov Vse pjo k o n k’u r en c n o ni z_k;i h cenah! Rekord urnih proizvodov predstavlja okolnost, da se lahko dobi prava švicarska žepna ura št. 100, Anker-stroj, Remontoir-Roskopf, za 49 Din 60 par, a švicarska budilka št. 105, zasiguran Anker-stroj, jamčena za tri leta, stane 64 Din 20 par. Za te rekordne cene dobite lahko ure iz lastne švicarske tovarne pri tvrdki H. Suttner v Ljubljani št. 627. Zahtevajte brezplačno veliki krasni ilustrirani cenik, v katerem bodete našli veliko izbiro ur, zlatnine, srebrnine in drugih predmetov, primernih za darove in dnevne potrebe z označbo najnižje cene. Tudi Vas se to tiče! Ker tudi Vi sigurno želite, da kupite dobro in ceno vse, kar potrebujete za Vas in Vašo družino. Bila bi to ura, srebrnina, orodje, obleka, perilo, čevlji ali kuhinjski predmeti, potrebščine za britje, muzikalični instrumenti, toaletni predmeti ali drugi prikladni predmeti — vse to bodete našli naslikano z označbo cene v velikem, krasnem ceniku, katerega dobite brezplačno, ako pošljete svoj naslov svetovni odpošiljalni tvrdki H. Suttner v Ljubljani št. 627. Mnogo denarja lahko zaslužite, ako se poleg svojega poklica bavite z godbo. Godbeniki se povsod iščejo in dobro plačajo. K temu Vam je pred vsem potrebno dobro glasbilo, katerega Vam lahko priporočamo, da ga naročite neposredno iz tovarniškega skladišča tvrdke Meinel & Herold, tovarna glasbil v Mariboru št. 220/A. Ta tvrdka ne dela z agenti itd., temveč prodaja svoje proizvode neposredno kupcem, vsled česar so njene cene tako izredno nizke. Kdor si torej namerava kupiti kako glasbilo, temu moremo le svetovati, da si pred nakupom nabavi glavni cenik te tvrdke, katerega dobi vsak na zahtevo brezplačno. FRANJO DOLŽAN - CELJE „ZA. KRESIJO" Kleparstvo in naprava strelovodov — ftkrivanje streh in zvonikov — Vodovodne instalacije, naprava moderno higijeničnih kopalnih sob, klo-setov in zdravstvenih naprav — Izvršuje vsa popravila točno in solidno ter po konkurenčni ceni — 1’roračuni brezplačno. Na drobno! Veletrgovina Na debelo! Ivan Ravnikar, Celje priporoča svojo veliko zalogo špecerijskega, kolonijaluega in delikatesnega blaga, poljskih in vrtnih semeu, suhih in oljnatih barv in lakov, raznih čopičev in vseh vrst mineralnih voda. Nakup manufakturnega in mod nega blaga se priporoča cenjenim odjemalcem v Celju na Glavnem trgu št. 9. Za obilen obisk se priporoča ALOJZIJ DROFENIK CELJSKA POSOJILNICA d. r>. V CELJU v lastni palači „Narodni dom“ Stanje hranilnih vlog nad Din 65,000.000' Stanje glavnice in rezerv Din 8,000.000" Sprejema hranilne vloge. Izvršuje vse denarne, kreditne in posojilne posle. Kupuje in prodaja devize in valute. Podružnici: Maribor in Šoštanj z lastno hmeljarno v Šoštanju. TU NAJDE VSAKDO NEKAJ! Koliko truda, koliko časa in nejevolje bi si prihranili, ako bi znali, za kako malo denarja si morete mnogo preskrbeti, kar Vam vsak dan neštetokrat donese koristi in veselje! Morate enkrat prelistati veliki ilustrirani krasni katalog svetovne razpošiljalne tvrdke H. SUTTNER, Ljubljana št. 627. Čudili se boste, koliko važnih stvari je tu, katere potrebujete in še ne poznate! Vsak dan prinese PT nove čudežne izume "Pl ki imajo namen, da olajšajo tudi Vam delo in Vam polepšajo življenje. Dovolj je, da pošljete svoj točni naslov svetovni razpo-šiljalni tvrdki H. Suttner. Dobili boste takoj brezplačno veliki praktični katalog. Tu samo mali izvleček iz istega: Kaj potrebujejo gospodje! Kaj veseli žene! Kuhinjska posoda, nain.°: praktični izumi, kuhinjski noži, železa za likanje, čajniki, trajno posodje itd. Posodje za kuhanje iz novost, po- SOClJGj V K3." terem se more vse kuhati, ker mu ne morejo škoditi niti najhujše kisline, ter se ne razbije. Jedilno orodje, prekrasne 2- garniture v finih škatlicah, jako poceni. Univerzalno dom, orodje iz enega kosa, za brušenje nožev, Škarij itd., za odpiranje konzerv, za vlečenje zamaškov, za rezanje stekla, žice itd. Moderne fine škarje za onduliranje las, predmeti, ogledala, kasete itd. Damski dežni plašči, vo1: ------------------i------1 nem. jumperi v različnih barvah, moderno izdelani, nogavice, robci, preproge, garniture za mize in postelje, odeje, zidne tapete itd. Za otroke volnene obleke, -------------- igrače v vel. izbiri. Na sto in sto različnih predmetov za vse mogoče svrhe dobite v velikem SUTTNERjevem katalogu. Muzikalni instrumenti v ogromni izbiri po najnižjih cenah, ------------------------ najboljše harmonike za roke musta, gosli s škatlo, citre, mandoline, okarine itd. Novost! Gramofoni in plošče po brezkonkurenčnih cenah. Brez ________1- rizika! Kar ne odgovarja, se zamenja ali se denar povrne. Zahtevajte takoj katalog od svetovnoznane tvrdke H. SUTTNER, Ljubljana št. 627. Čudežni žepni nož, izv^°' nega jekla, s 7 rezili, izredno fini švicarski izdelek. Vsestransko orodje, noznane klešče s kladivom, velika množina različnega orodja združena v enem kosu. Priprava za malo žagico s potrebnim orodjem za izdelavo lepih predmetov iz lesa. Kompletna garnitura za britie z zauesU- aparatom za i- britje in škatlico za nože la kvalit. v eleg. škatlici. Lasni stroji in stroji za Striženje, brit™> Ščetke za ---------=—- glavo m brke, glavniki in sto reči, katere mož dnevno potrebuje. Moške obleke in. su!™ie .▼ ----------------------najmodernejši fazoni in iz najboljšega blaga. Moške srajce, sp- hlače- p®* . ----------------- rilo, nogavice, naramnice, rokavice, pasovi, gamaše itd. Čevlji iz najboljšega usnja. Ve- £_ lika izbira za gospode, dame in otroke. Denar naložite najboljše in najvarnejše pri domačem zavodu Kmetski hranilni in posojilni dom v Ljubljani registr. zadruga z neomejeno zavezo Tavčarjeva (Sodna) ulica 1 Brzojavke: „Kmetskidom“ Račun poštne hranilnice št. 14.257 * Telefon št. 2847 Vloge na knjižice in tekoči račnn obrestuje po 6 %, pri trimesečni odpovedi po 7% % Stanje vlog nad Din 20,000.000*— Jamstvo za vse vloge presega večkratno vrednost vlog Strankam nndi brezplačno poštne položnice za nalaganje denarja Vložne knjižice dragih zavodov sprejema kot gotovino brez prekiojenja obrestovanja Posojila daje proti poroštvu, na vknjižbo in proti zastavi premičnin in vrednostnih papirjev pod najugodnejšimi pogoji Blagajniške ure: ob delavnikih od 8-12Va in od 3-4'/a» le ob sobotah in dnevih pred prazniki od 8 -12 */* Nosite Voika- čevlje Čevlji Vaših otrok naj bodo lepi in higijenični to so VOIKA - ČEVLJI VOIKA - Ljubljana Krekov trg. Državni nameščenci dobijo na obroke. Zahtevajte cenik. FRAN IGLIČ KROJAŠKI ATELJE Ljubljana, Kolodvorska ulica 28 IVAN KORENČAN LJUBLJANA, MESTNI TRG ŠT. 20. TRGOVINA NORIMBERŠKEGA- IN GALANTERIJSKEGA BLAGA IN PLETENIN. Kaj je „Damasclene?“ To je platno za namizne prte, ki ne sprejme madežev, če se je po vporabi obriše z mokro cunjo. Se (la lepo zlikati, ker vročina ne škoduje; je prožno, se ne lomi in ostane vedno kot novo. GLAVNA ZALOGA ZA SHS. „LEVANTE“ Ljubljana, Kolodvorska ulica 30. dravje in srečo l)am bo dal x dnevnim negovanjem zch SARGOV ALODONT