412
Dr. Ivan Robida: Ponočnjak.
Vprašanje o smrtni kazni bode prej ali slej rešeno v zmislu zgornjih vrstic. Dvomiti o tem je isto, kar dvom o človeškem napredku sploh. In ta ima hude nasprotnike. — Provzročitelji državnih prevratov, največji hudodelniki v očeh takratne gosposke, so umrli ne malokrat kot ministri. Poglejmo samo črez Lajto, če so že pri nas take primere malo preominozne. — —
Kakor na tem polju, šlo bode tudi v kazenskem pravu. Danes živimo pač v času, ko šele poka in se tram za tramom ruši staro poslopje.   Novo stavbo bodo gledali srečnejši zanamci naši . . .
Prvo pa, kar moramo in tudi mi moremo doseči, je to, da vzbudimo v občinstvu njega boljšo stran, ki spi pod trdo skorjo starih predsodkov, da vzbudimo v njem gnus in stid zoper bar-barske institucije, ki obstoje še vedno. Časopisje naprej!
Ponočnjak.
kozi šipe jutro sije,
v veži moj korak odmeva.
Karajoče zre  mi mati v bledo ponočnjaško lice.
»In kako ti na obleko prišla vlažna prst in resje?<
»Mamica, ne praŠaj  dalje, saj ti vse povem po volji:
»Kod si hodil noč nocojšnjo,     Blodil krog sem v bedi svoji
da lasje so razkuštrani?«             glej, ljubezen žge me v prsih
»Mamica, ej bil sem v polju,     in na zemljo sem se vrgel,
pa to noč ni bilo rose.«              valjal od strasti se blazen,
»Dej, moj sinko, kaj pa praviš,    grabil sem po ruši mokri,
da ti glava je razgreta?«             ruval travo divje   s prsti;
»Mamica, morda je krivo            saj sem hotel, saj sem hotel,
to, da noč prečul sem celo.«      da izrujem  in iztržem
kakor travico iz zemlje iz srca — ljubezen svojo!'
Dr. Ivan Robida.