NEPRAVILNA  MNOŽINA  NEKATERIH  TUJK  IN  SE  KAJ
Vsakemu človeku, ki se spozna na slovenščino in še na tuji jezik, iz katerega tujka izhaja, se mora slovnični čut postaviti po robu, kadar najde v tisku tujke z dvojnim množinskim obrazilom. Nekateri namreč uporabljajo že v edninski obliki tujk nrmožinsko končnico, ki jo terja jezik, iz katerega tujka izhaja, in tej obliki dodajo v nanožini še ustrezno slovensko množinsko končnico. Naj navedem nekaj zabeleženih primerov iz tiska. V TT (23. 12. 1959) je v Travnovi črtici Zahvalno pismo napisal prevajalec med dragim tudi naslednje stavke:»Od nagrade je odtegoval dvajset pezosov.« In: »...da bi kar naprej odšteval leipe pezose.« Pa še: »... osemdeset pezosov«. Prav bi se seveda moralo glasiti: dvajset pesov, lepe pese, osemdeset pesov, kajti mehiška denarna enota je peso, v šipanski kakor angleški in nemški imn'ožini pa je oblika pesos. Torej se sklanja ta beseda tako kot n. pr. »planino« ali »dinamo«. Razen tega se piše z »s«, ne pa »pezo«, v kar je prevajalca morda zavedla italijanska ali nemška izgovarjava. Torej je pravilna pisava peso.
Podobno je pisec članka Čuvaji podzemlja v Delu (22. 11. 60) sklanjal ime živali, ki se imenuje mungo, v množini mungasi, mungosov, mungose ipd., namesto mungi, mungov, munge ipd. V Delu (22. 12._ 59) smo v Sekeljevem članku Tigri s Himalaje lahko brali Ser-pasam, Serpasi, Šerpasov ipd. V angleščini se beseda Sherpa more uporabljati v edninskem ali množinskem pomenu, torej je v prvem
271
primeru angleška (in nemška) množina Sherpas, medtem ko bi prevajalec moral po slovensko sklanjati Serpa po zgledu sluiga, torej (pravilno Seripe ali Seripi ipd. Pa še to glede Serp: Avtorja knjige Himalaja in človek sta pisala lastno ime Seipa z mado začetnico, vendar to ni 'tiskovna napaka, zakaj na str. 108 je ta teseda pisana z malo dvakrat, a na str. 109 kar petkrat. Tudi knjiga Vzponi v Everestu ima šerpa, torej z malio, n. pr. na str. 16: »Stopimo v stik z našimi šerpami...«, podobno na str. 39, 258 in drugod. Ce bi prevajalci pogledali n. pr. v Wehster's International Dictionary, bi našli ix>d geslom Sherpa pojasnilo, da so Serpe ljudstvo, ki prebiva na južnih pobočjih Himalajskega pogorja. Zato bi tudi to ime morali pisati z veliko, kakor n. pr. Zulu, Kafri, Sioux ipd. Prav tako je bilo v reportaži o naši himalajski odpravi to ime napačno pisano. Pisec članka .pod naslovom Pri znamki 6000 v TT (15. 6. 60) sicer razlaga takole: »Mogoče ni prav, da pišem šerpa z malo začetnico; ker pa jih omenjam večkrat kot nosače kot pa nepalsko pleme, bo mogoče vseeno prav.« Po mojem gre v vsakem primeru za pripadnika plemena, pa če je nosač ali ne, zato ga je treba pisati z veliko začetnico.
Pri nepravilnih oblikah, ki so nastale pod vplivom tuje rabe v množini, ne moremo mimo komandosot), o katerih od časa do časa beremo v naših dnevnikih. Angleška beseda commandio pomeni poveljstvo ali pa iposeben oddelek ali odred z določeno nalogo. Zato bi ga pravzaprav morali v slovenščini sklanjati kakor »pia-nino«, torej komando, pl. komandi. Vendar sta obliki komandos v ednini in komandosi v množini pri nas — in tudi v srbohrvaščini — danes tako splošno v rabi, da ju ne bi kazalo več izganjati. Kakšen ali kateri?
Večkrat čujemo in beremo: »Kakšno knjigo bereš?« Odgovor bi lahko bil: Lepo, dolgočasno ipd. Toda tisti, ki je vprašal, je najbrž mislil naslov ali avtorja knjige. V tem primeru pa bi se vprašanje moralo glasiti: »Katero knjigo bereš?«, namreč: katero izmed knjig?
Podobno: »Kakšen film si gledal?« namesto »Kateri fUm?«, če je bil mišljen naslov. Podobna vprašanja so še: »Kakšno opero greš gleda^t? Kakšen jezik poučuješ?« Ipd. Prav bi se seveda moralo glasiti: »Katero opero greš gledat?« »Kateri jezik poučuješ?« Res je, da človek lahko dostikrat iz nepremišljenosti uporabi »kakšen« namesto »kateri«, kar pa je zlasti v tiskani besedi graje vredno.
»Ponižanje« v dvojini
Vsakdo je bU že kje v gesteh, pa mu je gostitelj rekel n. pr.: »Tovariš I., sedite, prosim, izvolite« itd. Ali: »Tovariš inženir, kako sodite...?« Skratka, gostitelj vas vljudno vika. Ce pa se nameri, da pridete v dvoje, včasih slišimo: »Tovariša, sedita, izvolita...«. Ali: »Tovariš inženir in tov. direktor, prosim, sedita, vzemita si...« Zdi se mi, kot da vas gostitelj zdaj v dvojini pravzaprav posamič tika. Iz tgga bi sledilo, da nam dvojina jemlje, kar že imamo, dokler smo sami, namreč vikanje, pa nas »poniža« in nas, če sva dva, posameznika pravzaprav tika. Prav bi bilo torej, da bi uporabljali vikanje, to je slovnično nmožino tudi v primerih, ko se pogovarjamo z dvema osebama, ki jih posamezno vikamo. Aogust PeMUč