A. NOVAK: Malo odgovora k boju za moderno šolo pri nas. Z velikim zanimanjem spremljam veli« častni pokret, ki se zdaj že skoro zaklju-čuje z zmago novodobne delavne šole v Avstriji in Nemčiji in obžalujem, da se de* jansko ne morem udeleževati enakega po* kreta tudi pri nas. Ko motrim ta boj v tu* jini, ki se je vnel že pred leti ter primer* jam tiho in mirno pot našega šolstva, nU sem bogve kako vesel. Res nismo velik na» rod, a vseeno je tako zatišje kaj slabo znas menje naše naprednosti in skrbi za povzdi^ go našega šolstva. Prav prijetno sem bil presenečen, ko sem zvedel, da je tudi pri nas v Sloveniji učitelj, ki se je s pogumem vrgel v boj za delovno šolo. Z veseljem sem pohitel na Predavanje, katero je imel tov. Bergant in sem mu prav iz srca hvaležen zanje. Ven^ "a' se mi zdi, da se je preostro izražal o rokotvornem pouku in zato se zglašam k bescdi. Al i .en<^a ravno tečaju za ročno delo v Aleksmcu se imamo zahvaliti, da smo ven* aar enkrat dobili bojevnika in propagatorja za delovno šolo. Zdi se mi, da je ravno v tem tečaju tov. B. dobil v roke tisto neob* hodno potrebno orodje, s katerim mora biti opremljen vsak učitelj, ki se hoče udej* stvovati v delovni šoli, t. j. modeliranje (gnetenje), izrezovanje in nalepljanje, malo vaje v kartonaži, spoznanje lastnosti matc rijala i. dr. Tov. B. bo brezdvomno pritrdil mojemu skromnemu mnenju, da mora znati te stvari, vsak učitelj, ki hoče delati z uspe« hom v delovni šoli. Kako naj pokaže učen* cu, kako se gnete razne oblike, reliefe i. dr., če še sam ni imel nikdar ilovice in peska v rokah? Kako naj izrezuje, sestavlja in naleplja črke, podobe, tlorise itd., če ne ve kako se skuha klej, kako se lepi, kako sc drže škarje in nož? Ročno delo je pripoznala tudi delovna šola in zato je v vseh dunajskih šolah, ki so delovne šole, v smislu definitivnega osnovnošolskega načrta za tekoče šolsko leto v učni načrt vnesla 3—4 tedcnske ure risanja in ročnega dela za dečke in v izme« ni 2—4 ure v dekliške šole. (Zeichnen und Handarbeit) Zelo značilen, važen in prav se mi zdi povdarek tov. B., naj nikar ne poderemo vseh mostov za seboj. Spomnim naj le na početke boja za novo strujo v risanju, pred. kakimi 25—30 leti. Brez premisleka smo ¦zm vrgli vse stare načine — a smo kmalu pri* šli do spoznanja, da je marsikaj starega dobro in porabljivo. Tudi v državah, ki so uvedle delovno šolo ni šlo vse tako gladko. Krut boj je divjal zlasti med delovno in delavniško šolo (Arbeits^ und Werkunter» richt) in zdi se mi, da si moramo tudi mi izbrati najprvo neko srednjo prehodno pot, tako kakor jo zastopa n. pr. Denzer. Za naše razmere bi bil skok do popol* ne delovne šole prevelik in težko izvedljiv, to pa radi naših razmer in učiteljstva, ki ni pripravljeno nanj. Ni mi znano, kako se je izvršil pro« gram v Aleksinskem slučaju, ponavljam pa tudi tu, kar vedno povdarjam v vseh teča* jih, ki sem jih priredil, da je čisto pogre* šeno naziranje, da je ročno delo v šoli ne= kak predtečaj za obrtne vajence ali pa da bi se celo v osnovni in meščanski šoli iz* obraževali obrtniki. Strogo sem proti vsa« kemu mašinelnemu obratu v šoli — po« vdarjam, da naj se uporablja v osnovni šoli najprimitivnejše orodjc in ne izdeluje stva= ri, ki s poukom nimajo nikakega stika; jem= Ijejo šoli ugled in ustvarjajo sovraštvo med šolo in obrtniki. Ves pouk v ročnem delu naj bo samo pripomoček za lažje ustvarjanje pojmOv, temeljitejše poglabljanje in stalno kontrolo za učenčevo znanje. Zato sem tudi proti nesmiselni upeljavi posebnih učiteljev za ročna dela, ki nimajo nikakega stika z osta* lim poukom. Pouk v ročnem delu mora biti kakor risanje tesno spojen s poukom v drugih prcdmetih in v pomoč vselej tam in takrat, kadar jo rabimo. Učenec si vež* ba pri takem pouku oko in roko— in če včasih po svoji volji in zamisleku ustvari kak malenkosten predmet — mu tega nikar ne zabranjujmo. Naši otroci in odrasli so vajeni pohajkovanja iz večine zato, ker nikdar niso spoznali. raznih malenkostnih del, ki človeku krajšajo čas in ga odvra* čajo od raznih slabih razvad. Naš človek hodi v gostilno v začetku, ne toliko radi pijače, kakor radi razvedrila in preganjanja dolgega časa. In če mu ho* čemo odvzeti alkohol, mu moramo mesto njega podati kaj drugega, kar ga bo razve« seljevalo in mu krajšalo čas. Razen športa so pa tak nadomestek ona dela, ki so raz« širjena po vsej srednji in zapadni Evropi — posebno pa v Nemčiji pod imenom »Liebhaberskiinste«. Šola bi morala vzbu* diti zato v otroku ljubczen in veselje tudi do takega dela. Vsakoletne razstave, ki so se polagoma začete otvarjati tudi pri nas, so za naše razmere prav na mestu, ker na ta načfi pokažemo nasprotnikom šole ves ogromen trud in delo, ki smo ga imeli, in jih pola* goma sprijaznjujemo s šolo in učiteljstvom. Bati se je pa prav posebno tistih učiteljev, ki nimajo ničesar ne v izložbi, ne v zalogi. Z učnim načrtom za ročno delo v no« vem učnem načrtu se pa tudi jaz ne stri« njam, ker je ves zastarel in površen. O gne» tenju, ki je najvažnejše za šolo nima niti besedice — samo v opombi omenja, kako naj se ilovica spravlja in kakšna mora biti. Mnenja sem, da bi moral biti ta čas )2 ted. uri) na razpolago učitelju v nižjih razredih, kadar ga pri drugih predmetih potrebuje in šele v višjih oddelkih bi tvoril z risanjem samostojen predmet. To pa zato, da bi se učenec ta čas bolj ročno izvežbal in bi se pri raznih delih, ki jih rabimo pri pouku polagala vsa pozornost na dotični ekspe= riment in se ne odvračala na tehniko dela. Ce n. pr. rabim pri fizikalnih poizkusih po« oblano desko, spiljeno železno konico, za* krivljeno cevko — pri reliefih izrezovanje višinskih plasti, zalivanje z mavcem itd., je gotovo, da mora ta dela otrok že znati ter ga ne bomo šele pri poizkusu učili vseh teh stvari. jNa vsak način pa mora biti pripu* ščeno učitelju, kako in na kakih predmetih bo vsega tega učenca naučil. Učitelj pa mora vsa ročna dela, ki pri= dejo pri pouku v poštev, znati, in kje naj se vsega tega nauči, ko ni prinesel iz uiu teljišča niti najmanjše praktične izvežba« nosti? Ali niso zato potrebni tečaji za ro» kotvorni pouk, ki dajo učitelju vsaj osnovs ne pojme o gnetenju, izrezovanju, nalepl.ja» nju, kartonaži, ki mu pokažejo lastnosti mas teriala, ga nauče oblanja, piljenja itd.? Naš učitelj se boji ročnega dela.danes zato, kcr ga ne zna in dokler se ga ne bo naučil, bo jako slabo z našo delovno šolo. To sem hotel povedati v obrambo tc čajev za ročno delo in v tolažbo tistim, ki so po referentu tov. B. postali malodušni in se morebiti celo jeze, da so brez potre« be obiskovali kak tak tečaj. Zelim, da bi se oni, ki so in bodo še prišli iz mojih ro= kotvornih tečajev, izneverili v isto smer, kakor tov. B., zakaj to bo meni v zadošče« nje, ker sem dosegel namen, naši šoli pa gotovo v korist.