PLANINSKI VESTNIK
V filmu «Ujetniki žvepla«, katerega avtorje prejel Srebrni encijan za najboljši film o gorah, nam spregovori o majhnih, mršavih in brezzobih nosačih, ki v neprijaznem in nevarnem okolju indonezijskih vulkanov v dolino znosijo vsak dan na svojih ramenih po 80 kilogramov žvepla. Pot je vsa k 16 dolga 20 kilometrov. In tudi zato jim bogovi ne odmerijo več ko 40 let življenja, kajti tako trpljenje in mučenje za golo preživetje in po besedah enega od nosačev za boljši jutri njegovega sina ni vredno niti enega leta. Ce bi gledali film samo kot gibanje slik, bi mimo lahko zapisali, da ga odlikuje eksotika krajev in naravnih pojavov. A film ni zaman dobil nagrade, saj nam vsem kaže tudi tisto drugo plat življenja v gorah, ki ée zdaleč ni eksotična in človeka prisili v najbolj nenavadna dejanja za golo preživetje. Da je lahko »Življenje na nitki« rešeno z vzponom v gore, sta dokazala Thierry de l'Estrade in Milka Assaff, ki sta svojo idejo sama tudi realizirala in s tem navdušila gledalce in žirijo. Gledate! so se po filmu zamislili in se ozrli okrog sebe (morda bodo v prihodnje tudi sami nekomu rešili življenje), žirija pa je od navdušenja filmu podelila eno glavno, in sicer »glavno specialno nagrado žirije«, druge tri žirije pa so dodale še tri svoje nagrade. In zakaj vse te nagrade? Zaradi pomembnega problema, ki ga obravnava (zasvojenost z drogami), zaradi pripovedi o alpinističnem vzponu skupine zasvojencev, ki skušajo tudi na ta način zdraviti in ozdraviti to bolezen, zaradi trdega boja, ki je hujši od plezanja na najvišje vrhove, zaradi volje in šibkosti, zaradi odločenosti in omahovanja, zaradi osebnega žrtvovanja in odpovedovanja in predvsem zaradi sporočilnosti filma, da je samota v gorah nevarna, a še dosti hujša je samota in praznina srca. Znani voditelj in novinar Antenne 2 Pierre Ostlan je za »Portret Patricka Berhaulta« prejel nagrado za najboljši alpinistični film. Režiser nam sporoča, da se alpinizem sicer odvija v stenah in na oprimkih, v previsih in zasneženih raztežajih, ampak da alpinizem dela predvsem in samo človek. In portretiranec je predstavljen predvsem kot človek.
Za najboljši raziskovalni film so nagrado prejeli prav tako Francozi, in sicer zahvaljujoč se -Pavijanom iz Saudske Arabije«. Neobzlma kamera raziskovalcev Maxim y a in Colleta sledi in zalezuje edino vrsto opic, ki živi na Arabskem polotoku ter beleži najpomembnejše trenutke v njihovem življenju Priča smo bili izjemnim posnetkom, ki so dokazovali, da je lahko študija tudi predstava.
SLOVENSKI DELEŽ NAGRAD
Ob nizanju filmov in nagrad ne smemo pozabiti na slovenski delež, tako v samem programu kot tudi pri delitvi pogače. Slovenci smo poslali
skupaj 6 filmov, izločen je bil en sam in od petih sta dva prejela nagrado. TV Slovenija je bila producent treh - Annapurna 1992 v režiji Matjaža Žbontarja, Dolina pravljic Marjete K. Svetel in 8C+ (XI-/XI) Staša Potočnika, kot producent pa je sodeloval pri filmu Toneta Fre-liha «Komu zvoni« skupaj z Orion filmom, in pri filmu Razgledi s slovenskih vrhov - Peca, ki ga je režiral Igor Likar in Sfinga. »Peca« je s svojimi prepričljivimi in vabljivimi posnetki in poetičnostjo navdušila mnoge, med njimi tudi člane žirije Trentinske turistične zveze, ki je filmu dodelila »Zlatega metulja«. Druga posebna žirija Mednarodne federacije športnega filma In TV pa je nagrado namenila Potočnikovemu filmu 8C +, in to zato, ker so člani smatrali, da film brez prizanesljivosti predstavi izjemno težak vzpon.
Lahko smo zadovoljni prav vsi. Organizatorji, ker jim je ponovno uspelo privabiti nekaj izjemnih filmov, pa kopico dobrih, gledalci in gostje, ker so organizatorji storili vse, da bi sedeli v ki-nodvorani ali bili na razstavi ali pa na okrogli mizi oziroma da bi šli celo plezat, ter vsi nagrajenci, da o Francozih sploh ne govorimo.
PETRI
V. ERJAVEC
Pred hišo je trava ozelenela, cvetijo tulpe in hijacinte dehteče; Izbrala si jih skrbno, sadila z drobno mlado raka.
Črni kos zopet poje in se ziblje v krošnji višnje cveteče.
Odprta so vsa vrata, okna na široko, da sončni žarek boža kotičke - stene - spomine.
Takrat
v zvoniku sedma ura je odbila, ko tiho za sabo si vrata zaprla, da naju z očijem ne bi prebudila.
Odhitela goram si zadnjikrat naproti..
Mozirje, 28. 4.1993
253