Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 137
Iz pravosodne prakse.
C i v i 1 n o p r a v o. a) Posestnik z izvršilno zastavno pravico obremenjenega zemljišča, čegar izvršilna prodaja je uže odrejena, ni prost položitve aktorične kavcije.
Okrajno sodišče na Brdu je v pravdi Josipa in Marije L. proti Antoniji Z. in Antonu G. zahtevi tožencev, da morata tožitelja položiti aktorično kavcijo 80 gld., z odlokom z dne 7. decembra 1893, št. 6323 ugodilo iz sledečih razlogov:
Tožitelja sicer pravita, da ima Marija L. zemljišče vi. št. 110 kat. obč. B., ki je sodno cenjeno na 2700 gld.; toženca ugovarjata pa, da je to zemljišče čez vrednost zadolženo. Ker pa je z odlokom C. kr. okrajnega sodišča v R. z dne 23. septembra 1893, št. 6819 na to zemljišče uže dovoljena izvršilna prodaja za iztirjanje tirjatve kr. hranilnice v znesku 500 gld. in ker tožitelja nista dokazala, da je ta prodaja ustavljena niti s (samo ponudeno) predložitvijo zem-Ijeknjižnega izpiska, da je zemljišče prosto drugih dolgov, se je njima naložila položitev aktorične kavcije.
Vsied rekurza tožiteljev je višje deželno sodišče v Gradci z naredbo z dne 17. januvarija 1894, št. 703 tožitelja položitve aktorične kavcije oprostilo iz razlogov:
Toženca ne oporekata, da ima Marija L. zemljišče cenjeno na 2700 gld., katero je po trditvi tožiteljev obremenjeno le s tirjat-vama kr. hranilnice v znesku 500 gld. in Luke G. v znesku 1100 gld. Vsled vpeljave izvršbe pa še ni dognano, da je Marija L. popolnoma insolventna. Tožiteljica Marija L. ima omenjeno premoženje v provinciji in po § 406. o. s. r. je ne zadene strogi dokaz, da je zadostno imovita.
138 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
b) K poglavju o pozivni tožbi.
V svoji pozivni tožbi de pr. 2. januvarija 1892, št. 78 navaja tožitelj Janez J., da je lastnik travnika imenovanega »blekc, ki se razprostira tik občinskega pota, in da ima napeljano na ta travnik vodo iz jarka, zbirajočega vodo z občinskega pota. Ker se pa v zadnjem času tožiteljev sosed Janez H. hvalisa, češ, da mu pristoja do polovice vode iz cestnega jarka jednaka pravica kakor tožitelju, da ima torej pravico, odvajati polovico te vode na svoj travnik »oplat«, poživlja ga tožitelj, naj vloži v 30 dneh tožbo, s kojo bi mogel dokazati svojo dozdevno pravico, ker bi se mu sicer zapovedalo o tej stvari večno molčanje. Tožba vročila se je tožencu dne 19. januvarija 1892. 1. z odlokom, »da naj dokaže v 30 dneh svojo dozdevno pravico.« Toženec ni vložil tekom 30 dnij ni kake pozvane tožbe! Vložil je pa sub pr. 26. februvarija 1892, št. 4159 — torej 8 dnij po preteku 30dnevnega roka— odgovor na pozivno tožbo. Tožitelj ni zapazil te zakasnitve, sicer pa tudi do takrat za inrotulovanje spisov prosil ni; repliciral je marveč in se je podal s tem v pravdo.
Po končanem rednem pismenem postopku in po dovršenem dokaznem stadiji zavrnilo je okrajno mestno del. sodišče v Ljubljani tožbeni zahtevek z razsodbo z dne 24. julija 1893, št. 14505 iz le teh razlogov:
Tožitelj zahteva, naj se spozna, da je dolžan toženec dokazati v 30 dneh svojo dozdevno pravico do polovice vode, stekajoče se
Na revizijski rekurz tožencev določilo je najvišje sodišče z naredbo z dne 28. marcija 1894, št. 3742 v smislu prvosodnega odloka, da imata tožitelja položiti aktorično kavcijo ali pa storiti prisego v smislu § 406. o. s. r. iz razlogov:
Iz tega, da ima Marija L. omenjeno zemljišče, še nikakor ne sledi, da je zadosti imovita, ker celo prizna, da je obremenjeno s tirjatvami in se je dovolila uže njega izvršilna cenitev in prodaja in da je poleg kr. hranilnice tudi Luka G. vpeljal izvršilo. Vsled tega bi morala tožitelja dokazati, da se na zadevno zemljišče še sploh kaka tirjatev more zavarovati, česar pa nista storila in tudi nista predložila obljubljenega zemljeknjižnega izpiska.
Dr. S. Kraut.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 139
z občinskega pota na tožiteljev travnik »blek«, pravico namreč odvajanja polovice te vode na tožencev travnik > oplat c — ker bi se mu sicer zaukazalo večno molčanje o tej stvari. Toženec je na to pozivno tožbo odgovarjal, tožitelj se je pa v to pravdo podal, — ne more se torej več opirati na tožbeni odlok z dne 5. januvarija 1892, št. 78, s katerim se je tožencu le naložilo, da v 30 dneh pozvano tožbo vloži, ne pa tudi, da odgovarja in eventum na pozivno tožbo. Toženec oporekal je sploh, da se je hvalisal navedene pravice, trdil je pa tudi, daje počeuši z 1. 1878. vsako leto, kadar je potreboval, napravljal ob cestnem jarku navedene občinske poti prekope tako, da se je polovica prepirne vode odtakala na njegov travnik »oplatc, polovica pa na tožiteljev travnik »blekc in da se je to godilo vsako leto do zadnjega časa. Tem okoliščinam oporekal je tožitelj, ker trdi uže v tožbi, da se ni le-ta voda nikdar odtekala na tožencev travnik »oplatc. Za razsojo te pravde je odločilen prvič dokaz hvalisanja in drugič dokaz, daje toženec v Taktični posesti pravice odvajanja polovice prepirne vode. Prvi dokaz zadeva tožitelja, drugi pa toženca. Ako dokaže toženec, da je v posesti te pravice, je tožbo ipso facto zavrniti, kajti posestnika ni moči po smislu dvorn. dekr. z dne 15. januvarija 1787, št. 621. lit. cc) z. j. z pozvati, da dokaže pravoveljavnost svoje pravice tož-benim potom. V takem slučaji preostaja tožitelju zgolj pravica, da prisili nasprotnika s tožbo k odstopu posestne pravice. Z medsodbo z dne 29. septembra 1892, št. 17920 pripustili so se dokazi o navedenih odločilnih okoiščinah; taisti dognali so se tudi. Ako se pretehtajo izpovedbe prič toženca, pride se do zaključka, da se je posrečil temu dokaz če prav ne izključne posestne pravice do prepirne vode, pa vsaj faktične soposesti s tožiteljem. Priči Jakob A. in Janez M., ki sta nesumni, potrdita soglasno, da je prepirno vodo oni na svoj travnik napeljaval, kdor je preje prišel. To delal je tudi toženec J. H. od nekdaj in do zadnjega časa. S tem dokazani so navedeni pogoji po smislu §a 137. o. s. r. Te izpovedbe podpirajo izjave priče Jere H., ki potrdi, da je bilo v »prejšnjih ča.sihc tako, da je vodo vzel, kdor je preje prišel, nadalje tudi izpovedbe priče Janeza J. (očeta tožitelja), ki jednako potrdi, da je toženec Janez H. prepirno vodo za se jemal, seveda pristavi, da je to delal šiloma in skrivaj; toda to nima v tej pravdi pomena, ker se gre zgolj za to, je-li toženec sploh v posesti, ne glede na to, ali je
140 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
posest pravična, postavna in pristna. Tožbo je bilo torej zavrniti in je nerelevantno, posrečil se je li tožitelju dokaz o toženčevem hvalisanji, ali ne.
Višje deželno sodišče v Gradci potrdilo je z razsodbo z dne 15. novembra 1893, št. 10362 prvosodno razsodbo iz nastopnih
razlogov:
Iz pravdnih spisov sledi, da ne gre za trajno tekočo vodo, ampak za vodo, ki se zbira na občinski cesti — torej na javnem ozemlji — iz atmosferične moče in ki se odpeljava v svrho namakanja travnikov. Take vode so glasom § a 4. lit. b) državnega vodnega zakona z dne 30. majnika 1869, št. 93. drž. zak. last zemljiškega posestnika. V predležečem slučaji bilo bi torej sporno vodo smatrati kot javno vodo, oziroma kot občinsko blago. Le-to ni pa ovira, da bi si ne mogle privatne osebe gledč take vode pravice po smislu §-a 497 obč. drž. zak. pridobiti, takrat namreč, ko dopusti voda cestni prostor. Pravice te značijo se pravno kot služnosti in je brezdvomno, da si je moči pridobiti podobne služnosti kot zasebne pravice tudi na javnem blagu, Ker je gledč takih objektov vsled njih pravnega značaja lastninska pravica izključena, je povsem pravilno, da ne trdi tožitelj glede prepirne vode lastninsko pravico ampak zgolj služnostno pravico. Trdi pa tožitelj, češ, da pristoja izključno le njemu pravica rabiti sporno vodo v svrho boljšega obdelovanja travnika »blekc (zemeljiška služnost). Določba §-a 66. o. s. r. ne razločuje, je-li pravica, koje se stranka hvalisa, osebna ali stvarna pravica; jasno je torej, da je tudi pri hvalisanji stvarne pravice pozivna tožba dopustna. Iz tega sledi na jedni strani, da je za razsojo predležečega spora, ker gre za zasebne pravice, sodišče jedino kompetentno, na drugi strani pa, da ne izključuje hvalisanje, ker zadeva stvarno pravico, pozivne tožbe. Tožitelj zahteva, naj dokaže toženec potom tožbe upravičenost do hvalisane pravice; po takem bi se značila pozvana tožba kot tožba po smislu §a 523. obč. drž. zak., v koji bi seveda ne bil toženec kak lastnik služnega zemljišča, marveč drugi k taisti služnosti upravičenec. Pozvana tožba značila bi se torej kot »actio confessoriac ; le-ta bila bi dopustna, čeprav govori § 523. obč. drž. zak. zgolj o lastniku služnega zemljišča, jasno je namreč, da jo je moči vgotoviti nasproti vsacemu, kdor zabranjuje posestnika služnostne pravice na izvajajanji, torej
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 141
tudi nasproti soupravičencu in to tembolj, ker zamore glasom §-a 486. obč. drž. zak. jedno in isto zemljišče hkrati več osebam služiti in ker treba starejše pravice tretjega varovati. Iz teh razlogov ni moči dvomiti o upravičenosti predležeče pozivne tožbe. Omejena je pa jednaka tožba po jasnih določbah §-ov 323. in 324. obč, drž. zak. ter dvorn. dekr. z dne 15. januvarija 1787, št. 621. lit. cc) z. j. z. v toliko, da ni moči posestnika prisiliti, da označi naslov svoje pravice in da dokaže upravičenost svoje posesti; v tak položaj bi pa pozvanec prišel, ako bi moral v pozvani tožbi svojo pravico utemeljevati. Izpovedbe prič so dognale, da je voda z občinskega pota napeljaval na svoje travnike oni, kedor je prvi prišel — med drugimi tudi — toženec. Toženca je torej smatrati upravičencem, oziroma soupravičencem gledč prepirne pravice, ker se nahaja v njeni faktični posesti. Vsled tega je pa očividno, da je nasproti njemu pozivna tožba nedopustna in da jo je prvi sodnik po vsej pravici zavrniti moral. V formalnem oziru je treba pripomniti, da ne zamore napačna rešitev tožbe kratiti tožencu pro-cesuvalne pravice, da odgovarja (to je da vloži odgovor) na pozivno tožbo, če prav je pripustil, da je postal tožbeni odlok formalno pravomočen. Ugovor, da je toženec prepozno vložil odgovor, ni utemeljen, ker se je spustil tožitelj v pravdo, ne da bi zahteval inrotulovanja.
V svojih izvenrednih revizijskih pritožbah sklicuje se tožitelj na okolnost, da so priče dokazale, da je toženec le vicijozen posestnik, ker je izvajal služnost zgolj »clam, vi« oziroma »precario«, da ga torej ni smeti kot tacega pravno ščititi.
Najvišje sodišče potrdilo je z razsodbo z dne 31. januvarija 1894, št. 1128 višjesodno naredbo iz le-teh
razlogov:
Odklonitev tožbenega zahtevka je utemeljena kakor v stvari sami, tako tudi v zakonu, to tembolj, ker ne gre razmotrivati v tem postopku značaja posestne pravice, kakor jo je toženec g\ed6 prepirnega napeljavanja vode dokazal, in ker ni smeti toženca prisiliti, da dokaže močnejšo posestno pravico. Tožitelj zamore zgolj rednim pravdnim potom prisiliti toženca, da opusti svoje zahteve g\ed€ uživanja vode. Dr. V. Focrstcr.
142 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
c) Motena posest gonje.
Okrajno s o di š č e v Sk. L. odbilo je v pravdni zadevi Janeza Š. iz Z. proti Josipu K. od tam radi motenja posesti s pr. tožbeno zahtevo, glasečo se:
»Tožitelj nahaja se v zadnji, mirni in dejanski posesti pravice goniti živino na vodo po pešpoti na toženčevi vrtni parceli št. 1414 kat. obč. Ž. okrog hiše št. 37 v Ž., toženec ga je v tej posesti s tem motil, da je teden pred tožbo to pravdno progo pregradil tako, da se živina na vodo več goniti ne more, obsodi se torej, da ima dotično ograjo v toliko takoj odstraniti, da bode mogoče tožitelju po napominani progi živino goniti na vodo ter se v prihodnje proti globi za vsak prestopek vzdržati vsacega jednacega motenja tožitelju pristoječe posesti.
Razlogi:
Toženec Jožef K. kupil je 1. 1893. na javni izvršilni dražbi zemljišče vi. št. 243 kat. obč. Ž., h kateremu spada tudi mej drugimi parcelami vrt ali travnik s sadnim drevjem pare. št. 1414-Ta parcela meji do okrajne ceste. Lastnik in posestnik tega zemljišča bil je od leta 1891. dalje Jurij B. iz Ž. hiš. št. 27, kateremu je tožitelj Janez Š. tast in ob jednem lastnik sosedne hiše št. 26. Pred letom 1891. bila je več let tožiteljeva žena Katra Š. lastnica zemljišča vi. št. 243 kat. obč. Ž. ali hišne št. 27; gospodaril pa je na obeh posestvih hiš. št. 26 in 27 tožitelj Janez S. Parceli štev. 1414 sedaj toženega, in 1463 tožiteljeva sta vrta oziroma travnika s sadnim drevjem, ki mejita na potok Ž. Zaslišalo se je priče in dognalo se je, da se je za časa tožiteljevega gospodarjenja na hišah št 26 in 27 do leta 1891. pasla in gonila na vodo k potoku Ž. po obeh parcelah št. 1414 in 1463 vse po črez izpuščena živina in ne na vrvi. Tako godilo se je tudi, ko je bil Jurij R. gospodar zadnji 2 leti. Prilikom ogleda konštatovalo se je tudi, da je pravdna proga, po kateri hoče tožitelj svojo živino goniti na vodo k potoku Z. zelo ozka, zapuščena steza za pešce, kjer raste velika in gosta trava, ki ni pohojena in ne poteptana; sme se torej trditi, da letos nihče ni po stezi hodil, še manje pa gonil živino. Tudi se je konštatovalo in mora vsak preprost človek uvideti, da je veliko bližje tožiteljevo živino na vodo goniti bodisi iz hleva  hiše št. 26 ali pa s pašnikov  nad  praznim hlevom,   ležečih
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 143
naravnost po poti na parceli št. 1463 nego pa iz hleva hiš. št. 26 okoli hiše št. 27 črez parcelo št. 1414 oziroma po pravdni progi na tisti in zopet nazaj okolu hiše št. 27 v hlev hiše št. 26. — Da je tožitelj lani, leta 1891. in vsa prejšnja leta bil posestnik pravice goniti živino po pravdni progi na vodo k potoku Z., ni nobena potrdila, nasprotno pa je dognan s pričami popolen dokaz, da je tožiteljeva živina po parceli št. 1414, kar črez in črez vse križema in ne samo in izključljivo po pravdni črti na vodo hodila. Ker torej tožitelj ni dokazal, da je zadnji posestnik pravice goniti svojo živino po na parceli št. 1414 nahajajoči se ozki stezi, ga toženec s tem, da je teden dnij pred tožbo svoj travnik pare. št. 1414 ogradil proti okrajni cesti zadevno pešpot nikakor ni v prepirni posesti motil, marveč le svojo posest varoval, tako pa se je morala po §-u 45. ces. naredbe z dne 27. oktobra 1849, ^t- 12. drž. zak., ker o moteni posesti ni govora, odbiti nedokazana in povsem neutemeljena tožbena zahteva.
Tožitelj vložil je rekurz zoper ta konečni odlok in višje deželno sodišče je ugodivši rekurzu z odločbo z dne 9. avgusta 1893, št. 7966 razsodilo po tožbenem zahtevku.
Razlogi.
Kakor je uže I. sodnik konštatoval, dokazano je po zaslišanih pričah, da je tožitelj osobito tudi leta 1891, in 1892. gonil svojo živino črez travnik parcela št. 1414 na vse strani na vodo k potoku, bodisi, da je njegova živina sama ondi hodila, bodisi, da jo je dal tožitelj po svojih pastirjih tja goniti. Vsled tega smatrati je kot gotovo, da je tožiteljeva živina ob takih prilikah vsekako stopala tudi po sporni stezi. Slednjo okolnost so tudi izrecno potrdile priče. Kakor stvari stoje, so se navedena posestna dejanja godila z vednostjo lastnika in posestnika Jurija R. Na podlagi tega pa se mora smatrati, da se tožitelj nahaja v zadnji dejanski posesti pravice živino goniti črez parcelo št. 1414. Konštatovanje v sodnem ogledu, da na sporni progi ni najti sledu živinogonje, nego da raste ondi bujna trava, je pa nerelevantno, ker tožitelj sam trdi, da goni živino po sporni progi le za časa paše. Ker toženec pripozna, da je progo on zagradil, in ker je v očigled dokazani pravni posesti tožiteljev! to dejanje kvalifikovati kot turbacijo, bilo je konečn! odlok spremenit! in ugoditi tožbeni  zahtevi.
144 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Zoper višjesodno odločbo vložil je toženec revizijski rekurz. Na j v i.^ je s o d i š č e pa je ta rekurz zavrnilo in z naredbo z dne 19. septembra 1893, št. 11015 potrdilo višjesodno odločbo po njeni stvari in zakonu ustrezajočih utemeljevanjih, katerim je dodalo še sledeče razloge:
Višjesodni izrek prav jasno in popolnoma določno označuje pot, gled^ katere je ščititi tožitelja o njegovi posesti pravice živino goniti. Brez pomena je torej, od kod in od katere odhodne točke goni tožitelj svojo živino na in po imenovani poti. Uvaževati je tudi, da tožitelj uže dolgo časa goni ondi svojo živino in je s tem trajajočim izvrševanjem gonje nedvombeno izrazil svojo voljo, isto kakor svojo pravico izvrševati, vsled česar je v smislu §-a 312. obč. drž. zak. pridobil si posest napominane pravice. Zahteva toži-teljeva, ki meri le na gotovi in določeni del parcele št. 1414 kat. obč. Ž. je pa toliko bolj dopustna, ker je tožitelj dokazal, da je dosihdob živino gonil črez ves travnik pare. št. 1414. Zaradi tega se toženec nikakor ne more žaljenega čutiti s tem, da je tožitelj omejil svojo zahtevo le na sporno stezo. Tožiteljevi dobro pridobljeni pravni posesti se pa sodna pomoč zaradi tega še ne more odreči, ker toženec o tej posesti dosihdob nobene vednosti ni pridobil si ali pa, ker ni razvidna v javni knjigi nobena taka služnost tožitelju na korist; kajti tukaj gre le za varnost zadnje dejanske posesti in je tožitelj uže v posesti napominane živinogonje nahajal se, ko je toženec stoprav pridobil posest travnika parcele št. 1414 kat. obč. Ž. _ Dr. J. K.
d) Za čas, dokler sme kupec zadržavati kupnino, ker prodajalec ni izpolnil kupne pogodbe, mu tudi ni treba plačevati zamudnih obrestij od kupnine.
Dne II. januvarija 189O. 1. prodala je Ana R. Francetu V. nekatere parcele svojega zemljišča vi. št. 2 kat. obč. Kr. in vi. št. 2 kat. obč. za 1773 gld. Kupec France V. je takoj prevzel zemljišče ter obljubil, da bode polovico kupnine plačal do 15. januvarija 189O. 1. drugo polovico pa do sv. Jurija 1890. 1.. prodajalka Ana R. pa je obljubila kupcu, da bode do tistega časa izbrisala vsa pri prodanih parcelah vknjižena bremena. Takrat, o sv. Juriju 1890. 1., morali bi stranki sestaviti tudi pismeno kupno pogodbo. Do dogovorjenega časa pa niti prodajalka Ana R. ni izbri.sala vknjiženih bremen, niti
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 145
kupec France V. ni plačal ostale kupnine. Ana R. je vsled tega tožila kupca Franceta V., da ji mora plačati ostalo kupnino. Uruga in tretja instanca sta razsodili, da kupcu Francetu V. ni treba druge polovice kupnine poprej plačati, dokler prodajalka Ana R. ne izbriše vknjiženih bremen.i)
Se le z odlokom z dne 5. januvarija 1893, št. 97 izbrisala je prodajalka Ana R. vknjižena bremena in se je odlok vročil kupcu Francetu V. dne 20. januvarija 1893. 1.
S tožbo de pr. 7. februvarija 1893, št. 1974 tožila je prodajalka Ana R. vnovič kupca Franceta V, da ji mora v 14 dneh plačati drugo polovico kupnine 886 gld. 50 kr. in 5 "/j obresti od 24. aprila 1890. 1. naprej.
Mestno del. okrajno sodišče v C. je z razsodbo z dne 20. avgusta 1893, št. 13057 tako-le razsodilo:
Toženec France V. mora tožiteljici Ani R. vsled ustne dne II. januvarija 1890. 1. sklenjene kupne pogodbe v 14 dneh plačati ostalo kupnino 886 gld. 50 kr. proti temu, da podpiše tožiteljica dogovorjeno kupno pogodbo. Glede 5 »/o obrestij od kupninskega ostanka 886 gld. 50 kr. od 24. aprila 1890. 1. naprej se tožbena zahteva zavrača ter mora tožiteljica v 14 dneh povrniti tožencu pravdne troške, sicer bi jo zadela rubežen.
Razlogi:
Ker je toženec pripravljen plačati ostalo kupnino 886 gld. 50 kr. in se brani samo plačati zahtevane obresti, treba je v tej pravdi soditi jedino le o tem, ali mora toženec plačati obresti od kupninskega ostanka 886 gld. 50 kr. od 24. aprila 1890 1. naprej ali ne. To vprašanje mora se pa zanikati. Zakon ne določuje, da bi se moral ostanek kupnine obrestovati. Prodajalec more torej obresti od kupnine le tirjati, ako so bile dogovorjene, ali pa, ako je kupec gledč plačila v zamudi. (§ a 1333. in 1334. obč. drž. zak.) Tožiteljica sama ne trdi, da bi se bile pri pogodbi dogovorile obresti za ostalo kupnino 886 gld. 50 kr. marveč sledi iz pravdnih govorov da zahteva tožiteljica obresti kot zamudne obresti. Pretresovati je torej treba vprašanje, jeli toženec v zamudi ali ne. Iz razsodeb, (katere omenjamo v uvodu, objavljene v št. 12. »SI. Pravnika« 1. 1892.) sledi, da mora toženec ostalo kupnino še le takrat plačati, kedar bodo
>) Glej »Slovenski Pravnik« št. 12. iz leta 1892. str. 365.
10
146 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
prodana zemljišča čista vseh bremen. Tožiteljica je namreč še le takrat izpolnila dolžnosti kot prodajalka, ko je kupcu omogočila, da se vpiše kot lastnik neobremenjenega kupljenega zemljišča. Iz razprave je razvidno, da se je tožiteljica branila podpisati kupno pogodbo, akoprav jej je toženec ponudil ostanek kupnine 886 gld. 50 kr. samo radi tega, ker jej ni hotel plačati tudi zahtevanih obrestij od 24. aprila 1890. 1. naprej. Tožiteljica pa ni bila upravičena, zahtevati teh obrestij. Toženec z ozirom na preje omenjene razsodbe in določila §-ov 1606. in 1052. obč. drž. zak. ni bil v zamudi, torej tudi ni bil dolžan plačati zamudnih obrestij. Iz pravdnih govorov je dalje razvidno, da tožiteljica cel6 proti temu ni hotela podpisati kupne pogodbe, da bi jej plačal toženec ostalo kupnino 886 gld. 50 kr. in da bi si pridržala pravico, da bode za obresti posebej tožila. Radi tega tudi tožiteljica od 20. januvarja 1893. 1. naprej ne more zahtevati zamudnih obrestij, vsaj ni toženec v zamudi, marveč le tožiteljica, ki še dozdaj ni podpisala kupne pogodbe. Toženec je torej dolžan plačati ostalo kupnino 886 gld. 50 kr. pa le proti temu, da podpiše tožiteljeljica dogovorjeno pismeno kupno pogodbo. Tožbena zahteva glede obrestij pa se mora zavrniti, ker toženec še ni v zamudi. Troške mora tožiteljica tožencu povrniti, ker je propadla glede zahtevanih obrestij, ker ji je toženec kupnino hotel plačati in le tožiteljica ni hotela podpisati pogodbe.
Vsled tožiteljičine apelacije je višje deželno sodišče v G. z razsodbo de int. 21. decembra 1893, št. 21332 predrugačilo razsodbo prve instance in razsodilo:
Toženec France V. mora vsled ustne, dne 11. januvarija 1890. 1. dogovorjene kupne pogodbe tožiteljici Ani R. v 14 dneh plačati ostalo kupnino 886 gld. 50 kr. in 5»/., obresti od 24. aprila 1890. 1. proti temu, da podpiše tožiteljica dogovorjeno pismeno kupno pogodbo in vse troške i. in 2. instance.
Razlogi.
Ker se proti razsodbi prvega sodnika gledž tega, da mora toženec plačati ostalo kupnino 886 gld. 50 kr., nobena stranka ni pritožila, ni treba razsodbe prvega sodnika v tem oziru pretresovati, ter mora le ta v tem oziru ostati nepremenjena. Gled^ obrestij in troškov je pa tožiteljičina pritožba utemeljena. Da je bil toženec vsled ustne dne 11. januvarija 1890. 1. dogovorjene kupne pogodbe
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 147
dolžan plačati polovico kupnine 886 gld. 50 kr. do sv. Jurija 1890. 1., o tem ni prepira. Istotako ni prepira o tem, da je toženec takoj prevzel dejansko posest in užitek kupljenih zemljišč in da druge polovice kupnine, katero bi bil moral plačati do 24. aprila 189O. 1., ni bil plačal, radi tega ne, ker tožiteljica ni izpolnila svoje dolžnosti, vsled katere bi bila morala izbrisati bremena vknjižena na prodanih parcelah. Dokazano je, da je tožiteljica med tem z odlokom z dne 5. januvarija 1893. 1., torej še predno je tožila, izbrisala vsa bremena in na ta način storila svojo dolžnost. Ravno vsled tega je toženec z izpodbijano razsodbo tudi obsojen, da mora plačati še ostalo kupnino 886 gld. 50 kr. Tožbena zahteva gled^ 5"/p obrestij od 24. aprila 1890. 1. naprej pa se je bila odbila. Toda ta izrek ni utemeljen. Vsled §-a 1064. obč. drž. zak. veljajo določila §-a 1050. obč. drž. zak. tudi pri kupni pogodbi. Po §u 1050. obč. drž. zak., ima prodajalec od dneva, ko bi se mu morala po dogovoru izročiti kupnina, tudi užitek te kupnine ravno tako, kakor ima kupec užitek prodane stvari od onega dne, ko bi se mu morala po dogovoru izročiti stvar. Užitek kupnine so pa ravno zakonite obresti. Ker sta stranki dogovorili, da mora kupec drugo polovico kupnine plačati do 24. aprila 1890. 1. je gotovo upravičena tožiteljičina zahteva, da ji mora toženec od te svote plačati 5<*/„ obresti od 24. aprila 1890. 1. naprej in to tembolj, ker je imel toženec ves ta čas tudi užitek kupljenih posestev. Ako bi torej tožencu ne bilo treba plačati obrestij, obogati! bi se na tožiteljičine troške, ker bi prodajalka ne dobila popolne jednake vrednosti tega, kar je ona dala tožencu. Te dolžnosti ne more toženca rešiti okolnost, da tožiteljica do dneva pogojenega plačila, t. j. do 24. aprila 189O. L, ni zadostila svoji dolžnosti in ni izbrisala vseh bremen. Toženec smel je vsled tega za svojo varnost zadržati dogovorjeno odplačilo z užitkom vred t. j. kupnino in obresti, toliko časa, dokler je izpolnila tožiteljica svojo dolžnost. Zdaj pa toženec nima več vzroka, zadržavati popolno odplačilo, t. j. ostalo kupnino z obrestmi vred, ker je tožiteljica svoji uže omenjeni dolžnosti zadostila, predno je vložila tožbo. Izpodbijana razsodba morala se je torej glede obrestij predrugačiti in tožbeni zahtevi se je moralo popolno ugoditi. Ker je tožiteljica popolnoma zmagala, mora ji toženec tudi povrniti vse troške.
10*
148 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Proti tej razsodbi vložil je toženec revizijo, vsled katere je najvišje sodišče razsodbo druge instance z razsodbo z dne 21. februvarija 1894, št. 2059 predrugačilo in razsodilo:
Toženec France V. mora tožiteljici Ani R. vsled ustne dne II. januvarija 1890. 1. dogovorjene kupne pogodbe v 14 dneh plačati ostalo kupnino 886 gld. 50 kr. in S«/o obresti od 21. januvarija 1893. 1. naprej proti temu, da tožiteljica podpiše dogovorjeno pismeno kupno pogodbo in mora vsaka stranka sama trpeti vse svoje troške.
Razlogi.
Ker se toženec proti vi.šjesodni razsodbi pritožuje samo glede izreka o obrestih in troških, mora omenjena razsodba v vseh ostalih točkah ostati nespremenjena. — Toženčeva revizijska pritožba je deloma upravičena. Tožiteljica zahteva od toženca zamudne obresti od ostale kupnine 886 gld. 50 kr. za čas od 24. aprila 1890. 1. naprej. Zamudne obresti se pa smejo uže po svojem pojmu zahtevati še le od tistega dneva naprej, ko je dolžnik v zamudi gled6 plačila (»in morac). Po dogovorjeni ustni kupni pogodbi bi bil moral toženec plačati res ostalo kupnino 886 gld. 50 kr. do 24. aprila 1890. 1. Razsodbe (ki so se preje omenile) določile pa so, da je smel toženec takrat plačilo zadržavati, ker tožiteljica ni izpolnila svoje dolžnosti, ker namreč ni izbrisala na prodanih zemljiščih vknjiženih bremen. Toženec je bil še le takrat dolžan plačati ostalo kupnino, ko je bil obveščen, da je tožiteljica zadostila svoji omenjeni dolžnosti, to je dne 20, januvarija 1893. 1. - Toženec je to tudi sam priznal, ko se je dne 29. januvarija 1893. 1. sešel s tožiteljico ter ponujal ostalo kupnino 886 gld. 50 kr. in 5" „ obresti od 20. januvarija 1893. 1. naprej. Tožiteljica se je takrat branila vsprejeti ponujano svoto in podpisati pismeno kupno pogodbo. Toženec bi bil torej moral v smislu §a 1425. obč. drž. zak. položiti ta znesek pri sodišči, ako ni hotel za naprej plačevati zamudnih obrestij. Ker tega ni storil, mora plačati zamudne obresti. Gledč obrestij za dobo od 24. aprila 1890. 1. do 20. januvarija 1893. 1. morala se je torej potrditi razsodba prve, glede obrestij od 21. januvarija 1893. 1. naprej pa razsodba druge instance. Glede troškov ozirati se je na to, da se je skoro cela pravda sukala okoli tožiteljičine zahteve, naj ji toženec plača 5»/o obresti od ostale kupnine 886 gld. 50 kr. za čas od 24. aprila 1890. I. do plačila   Ker
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 149
e) Pravica kolovoza za poljedelske namene se ne sme raz širiti na merkantilne vožnje (§ 484. obč. drž. zak.)
(Konec.)
Reviziji tožiteljev! ugodilo je najvišje sodišče z razsodbo z dne 27. julija 1892, št. 8227 ter razsodilo
Toženec B. pripoznati mora, da je tožiteljevo zemljišče št. 69 kat. obč. H. prosto služnosti kolovoza gledč izvaževanja kamenja, peska in šote v merkantilne namene, da nima pravice voziti črez parcelo št. 244 kat. obč. H. kamenje, pesek in šoto do okrajne ceste v merkantilne namene, ter mora to opustiti, sicer bi se mu naložila za vsak slučaj globa. — Tožitelju prisodilo se je ^/^ tožbenih in pravdnih in 1/2 revizijskih troškov.
Razlogi.
Po pravici izrekli sta obe nižji instanci, da si je toženec pridobil gledč svoje parcele št. 358 služnost kolovoza črez tožiteljevo parcelo št. 244 potom priposestovanja. A brez pravice smatra prvi sodnik služno zemljišče prostim tudi služnosti kolovoza glede navadnih poljedeljskih pridelkov, če ugodi povsem tožbenemu zahtevku, ne da bi razločeval namen voženj, — kateri je v predležečem slučaji velevažnega pomena. Vsled kulturnega svojstva gospodujočega sveta, kakor se je dognalo po dokazovanji, namreč ni po vsem izključeno, da se mora tudi pri navadni rabi zemljišča včasih izvažati kamenje, pesek, les, šota i. t. d , kakor so to tudi potrdile nekatere toženčevih prič posebno K. in D. — Služnost v namen kmetijstva se ne brani tožencu. Tožitelj priznava temveč
se je ta tožiteljičina zahteva za dobo od 24. aprila 1890. 1. do 20. januvarija 1893. 1. torej blizo za tri leta odbila, tožiteljici ni moči prisoditi troškov. Pa tudi toženec ne more tirjati ^troškov, ker svote 886 gld. 50 kr. in ^o/^ obresti od 21. januvarija 1893. 1 naprej ni položil pri sodišči ter je na ta način tožiteljico prisilil, da ga je morala tožiti, ker je torej v pravdi deloma propadel. Stvarno in zakonito utemeljen je torej izrek, da mora vsaka stranka sama trpeti vse svoje troške. Dr. Hraiovec.
150 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
v svoji reviziji izrecno, da ima toženec pravico, v poljedeljslce namene voziti po prepirnem svetu. Ni torej prav, če se tožbenemu zahtevku povsem ugodi. Drugače je seveda z vožnjami v merkantilne namene, ki so bile povod tej pravdi. Po dolgi vrsti prič, po sodnem ogledu in po izvedencih dokazano je, da ni bilo jame za gramoz, takrat, ko se je gradila železnica, temveč da se je napravila šele pred 13. do 14. leti, ter da so se takrat vršile navadne kmetijske vožnje, kakor so bile potrebne za navadno uživanje takrat z drevjem obraščenega travnika. Ta kolovoz izgublja pa popolnoma prvotni značaj poljske poti, katera je bila večinoma poraščena s travo in se je kosila, odkar se vozi po njem s težkimi vozovi, vsled česar se mora posipati, in ima sedaj povsem obliko ceste in se je vsled posipanja tudi razširil. Doba, odkar se pot rabi na ta način, pa ni tako dolga, da bi zadoščala za priposesto-vanje. — Ce se pa opira pridobitevslužnosti na pripo-sestovanje, more za obseg te pravice merodajen biti le način, kako se je izvrševala služnost začetkom priposestovanja. — To sledi iz §-a 484. obč. drž. zak., kateri določa, da se ne smejo razširjevati služnostne pravice, temveč utesnjevati z ozirom na bistvo in namen ustanovitve. Služnemu zemljišču se torej ne sme breme oteževati, temveč, če le mogoče, se mora olajšati bolj in bolj. Na podlagi tega nazora reči se mora torej, da je po tožencu nekaj let izvrševana raba prepirnega pota za vožnjo s peskom, kamenjem i. t. d. v merkantilne namene razširje-vanje služnostne njegove pravice, ker škoduje — kakor je samo ob sebi umevno in kakor sta tudi izvedenca izrekla — služnemu svetu bolj, kakor preje in ker je torej za njegovega lastnika težje breme, kakor je bilo preje, ko se je vozilo le bolj red-kokrat in z lahkimi tovori. Po pravici upira se torej tožitelj proti takemu razširjevanju prejšnje pravice, čemur ne nasprotuje pogodba z dne 18. avgusta 1870. 1. Takrat se je sicer res govorilo o neomejeni pravici kolovoza, a to le z ozirom na takratne gospodarske razmere parcele št. 358, na kateri še ni bilo jame za gramoz. Toženec pa ni dokazal, da se je takrat v mislih imela tudi prememba v rabi gospodujočega sveta na škodo služnemu. — To opravičuje! da se je ugodilo tožbenemu zahtevku kar se tiče pravice kolovoza gled^ merkantilnih voženj s šoto, kamenjem in peskom. Predrugačiti je bilo torej nižjesodni razsodbi. — Ker je tožitelj prodrl
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. IBl
Kazensko pravo.
Tudi snemanje vsled sodiškega ukaza nabitega odloka smatrati bi bilo uradnim činom po smislu §-a 81. k. z.
Deželno sodišče v Ljubljani je z razsodbo z dne 15. novembra 1893, št. 12074 Antona L. krivim spoznalo hudodelstva javnega nasiistva po §-u 81. k. z., ker je občinskega slugo Ludo-vika Ž., zahtevajoč, naj takoj odstrani po njem vsled sodnega ukaza na stanovanje Antona L. pribiti sodni odlok, suval v prsi in pehal proti hiši nazaj, a tako se v §-u 68. k. z. imenovane osebe, ko je opravljala svojo službo, silovito lotil, da bi izsilil uradni čin.
Ničnostno pritožbo obtoženčevo zavrglo je najvišje sodišče z razsodbo z dne 16. februvarija 1894, št. 15030 iz sledečih razlogov:
Ničnostna pritožba opira ničnostni razlog §-a 281., št. 10. k. pr. r. na trditev, da dejanje, h kateremu je hotel obtoženec prisiliti občinskega slugo Z., ne spada v pojem uradnega čina, kajti ni stvar občinskega sluge snemati take uradne spise, ki so se nabili zgolj v svrho vročitve stranki; šlo bi se torej k večjemu le za hudodelstvo po § u 98. lit. a) ali za prestopek zoper javne naprave po §-u 312. k. z. — A ničnostna pritožba nima prav. Občinski sluga sicer res ni smel v tem slučaji snemati listine, katero je bil vsled sodnega naročila nabil v svrho vročitve obtožencu, akopram je priznati, da je isti v posebnih razmerah (n. pr. če se je v vročitvi zmotil ali mu je oblast ukazala) pač opravičen nabit odlok sneti. Baš v tem
z važnejšim delom svoje tožbe, prisoditi mu je bilo Vi pravdnih in 1/2 revizijskih troškov.1) Dr. Bisiak.
') V svoji v „Jur. Blatter" št. 7 ex 1889 str. 82. priobCeni razsodbi z dne 13. decembra 1888, št. 13736 pravi najvišje sodišče izrecno, da se sme voziti s tovornimi vozovi v izvrševanje vozarske obrti, če se je pridobila služnost kolovoza za poljedeljske vožnje, ter se sklicuje v svojih razlogih, ki so skoraj jednaki s tu navedenimi razlogi višjega deželnega sodišča, tudi na § 493. obč. drž. zak. V razsodbi z dne 23. oktobra 1890 štev. 12064 („Ger. Halle" št. 29 eic 1890 str. 256. pa je najvišje sodišče razsodilo, da ne zakrivi motenja posesti oni, ki posuje z gramozom tuj svet, ki preje ni bil posut in na katerem mu pristoja pravica kolovoza in sicer z ozirom na § 483. obč. drž. zak., po katerem mora skrbeti za ohranitev in popravljanje služne stvari, kdor uživa služnostno pravico.
152 Iz upravne prakse.
pa, da je obtoženec s pretenjem hotel gosposkini organ prisiliti k dejanju nasprotujočemu zakonu in službeni dolžnosti njegovi, bistveno obstaje kaznivo dejanje obtoženčevo. Če bi se bil občinski sluga udal obtoženčevim pretnjam, značilo bi se nedvomno njegovo dejanje kot — akopram nepostaven — uraden čin; pravni čin vročitve bi bil razveljavljen, in obtoženec bi bil takoj opirajoč se na prisiljeno odstranitev nabitega odloka po gosposkini osebi, pobijal zakonito veljavnost vročitve. M.