DROBEC IZ DELA MESTNEGA MUZEJA
Prazgodovinska postojanka na Molniku
Prazgodovina Ijubljanskegii prostora je s kolišči na Ijubljanskem barju in z velikiro starejše železnodobnim žaraim grobiščem na dvorišču Slovenske aka-demije znanosti in umetnosti (SAZU) v Ljubljani razmeroma dobro raziskana. Ugotovljeno je, da je življenje na tem prosloru skoraj nepretrgano teklo od konca mlajše kamene dobe pa vse do prihoda rimskih legij, ki so v Emoni našle odlično izhodišče za svoje ekspanzijske le/nje proti vzhodu. Ta življenjsLi obtok zavzema velik časovni razpon, lam od konca 3. (Lsočlelja pr.n.št. do leta 15. n.šl., ko je bila dograjena emonska utrdba.
Na področju mesta Ljubljana so zlasti po 2. svetovni vojni, ko so pri-čeli intenzivno graditi, arheološke najdbe prihajale na dan skoraj na vsakem koraku. Arheologi smo bili stalno zavzeti predvsem z zaŠbitnimi arheološkimi raziskavami na zem-ljišču, ki so bila spomeniško ogrože-na. Tako skoraj ni ostalo niti časa niti denarja, da bi se posvetili sistematič-nim raziskavam arheološko zanimi-vih področij zunaj mesta samega, če-prav razpolagamo s sicer dostikrat nepreverjeno arheološko literaturo, ki izpričuje številne prazgodovinske postojanke, tako na obrobu Ijubljan-.ke kotline kot nad gričih nd njo.
Hrib Molnik, ki spada v vzhodno obrobno gričevje ljubljanske kotline z višinsko točko 585 melrov nadmor-ske višine, dominira nad okolico. Tako mogočen in visok je, da že zato ^buja pozornost opazovalca. Praz-^odovinski prebivalci tega prostora
so, kot odlični strategi, spoznali nje-govo pomembnost in na njem zgra-dili utrjeno naselbino, kar nam izpri-eujejo razmeroma dobro ohranjeni obrambni nasipi vrh Molnika. Skoraj nedostopna strma pobočja so nudila naravno zaščito, z manjšimi nasipi pa je bila tamkajšnja naselbina le težko osvojljiva. Strateška pomembnost Vtolnika je vidna tudi v 2. svetovni vojni, saj je bila že julija 1941 na njem ustanovljena Molniškačeta kot eden prvih znanilcev odpora okoli-čanov proti okupalorjem. kar je danes predstavljeno s spominskim obeležjem v centru prazgodovinske naselbine.
Raziskave na področju Molnika so bile pogojene s slučajem, kar je v zadnjem času že skoraj običajno. Pri intenzivnem izkoriščanju peskoko-pov na severnem podnožju Molnika je bilo v nekdanjem peskokopu Ja-neza Lampiča iz Podmolnika odkri-
lih več prazgodovinskih, planih ske-letnih grobov, ki pa so bili, na žalost, uničeni. Za njihovo časovno oprede-litev je tako ostala le bronasta za-pestnica iz 7. stl. pr. n. št., ki jo hra-nijo pri Lampičevih. Veliko več uspeha nam je ponudilo zahodno pobočje Molnika, kjer so, kot skoraj povsod okoli njega, bogati sloji do-lomitnega peska, odličnega materia-la, ki ne služi le za novogradnje ampak tudi za gradnjo in posipanje cest ter kolovozov. Tako je krajevna skupnost Lavrica v preteklem deset-lelju pričela intenzivno izkoriščati bogate peskokope na zahodnem po-bočju Molnika. Ob tej priliki so prvič opozorili na najdbe, predvsem na lončene posode, ki so se po konča-nem miniranju usipale v globoke za-reze v hribu.
Prvo najdbo je dokumentiral dela-vec zavoda za spomeniško varnost SRS, predstavljena pa je sštirimi ke-ramičnimi posodami oziroma njiho-vimi odlomki, ki izkazujejo invenlar žganega groba. Z zaščitnimi arheoio-škimi izkopavanji je natov letih 1980 in.1981 nadaljeval Ljubljanski re-gionalni zavod za spomeniško Var-slvo ter odkril še šesl žganih grobov oziroma njihovih ostankov. Najdeni inventar je bil tako pester, v njem pa
toliko pomembnih elementov, da je Mestni muzej iz Ljubljane že istega leta nadaljeval s sistematičnimi razi-skavami razprostranjenosti grobišča. Ob tej priliki smo odkrili tri žgane grobove in enega sestavljenega, v ka-terem je bil odkrit skelet petnajsuet-nega dekleta, na njenih nožnih ko-steh pa je ležala žara, polna sežganih človeških kosti. S tem smo z raziska-vami začasno prenehali.
Molnik in Ljubljana sta v prazgo-dovini ozko povezana. Znano je, da smo v Ljubljani doslej odkrili 232 žganih grobov, ki s svojim gradivotn predstavljajo čas od 11. do 5. stl. pr.
n. št. Ljubljana torej pozna le plane žgane grobove (naselbina še ni poz-nana), Molnik, ki je Ijubljanski po-stojanki najbližji sosed ter v mate-rialni in duhovni kulturi močno na-vezan nanjo, pa hrani takožgane kot skelene grobove pa tudi pokope v gomilah. Tu se torej srečujeta dve ra-zlični kulturni prvini, ki skorajda nista združljivi. Sežiganje umrlih je bil namreč običaj imensko nezna-nega Ijudstva, ki je od konca 13. stl. pr. n. št. naprej prodiralo od vzhoda proti zahodu. To ljudstvo imenu-jemo prav zaradi značilnega načina pokopavanja: Nosilci kulture žarnih
grobišč. Pokopavanje nesežganih pokojoikov pa je kulturni običaj Ijudstev, ki so se v 8. stl. pr. n. št. raz-širila na Dolenjsko in sosednje po-krajine z juga. Običaj pokopavanja trupla je torej značilen za ilirski jug. Različne kulturne prvine ter prehod od starejšega sežiganja umrlih na mlajšega, nesežganega postavlja pred raziskovalca veliko problemov, ki se navezujejo zlasti na problema-tiko združevanja starejših kultur z mlajšimi pa tudi na spornost etnične pripadnosti tistih, katerih ostanke najdemo v grobovih.
Casovna opredelitev doslej odkri-tega kulturnega gradiva na Molniku ni vprašljiva. Značilne oblike v ke-ramičnem posodju in kovinskem gradivu nam jasno izpričujejo, da spada odknti grobni inventar v konec 8. in v 7. stl. pr. št. To obdobje pa predstavlja zelo razgiban čas, ko z veliko silo rastejo starejša železno-dobna naselja, »ilirska« mesta, kot so npr. Magdalenska gora pri Šmar-ju, Vače.-Stična, Novo mesto, Šmar-jeta itd. in ko izgubljajo svoj pomen ta stara naselja nosilcev kulture žar-nih grobišč, predvsem v nekaterih predelih Slovenije.
Molnik je lorej pričel ponujati svoje, za poznavanje prazgodovine pomembne zaklade. Ob tem naj pa opozorimo. da je na ozemlju, ki ga danes oklepajo meje naše občine, še cel se/nam pbmembnih prazgodo-vinkih postojank, ki bodo v bodočno-sti odkrivale svoje skrivnosti.
IVAN PUŠ MESTNI MUZEJ