Veliki koncert ,,slov. pevskega društva" v v Mai*il)oru, dne 6. avgusta 189!$. Težav je bilo obilo, preden je prišel 6. avgust, za »slov. pevsko društvo« velevažen dan. Pa čiin večje ležave poprej, tem lepši je bil vspeh in izid. Dne 6. avgusta ob V410. uri pridrdra iz Ljubljane poseben vlak, kateri nam donese blizo 300 odlienih gostov iz Kranjskega in vseh stranij Štirskih. Ker se nam ni dovolil slovesen vbod — tudi ne vemo, ali je kdo za-nj prosil, ker bi bila prošnja itak zastonj — pozdravili so se došelci na Gambrinovem vrtu, na katerem bi se naj imnl popoldne vrSiti konceri. Po prijateljskem in bratovskem pozdravu, podajo se v.si gosti v lično bogoslovsko Alojzijevo cerkvico, da bi zadostili svoji krščanski dolžnosti in pokazali Mariborčanom, da so vsi katoliški Slovenci. Tu ne raoremo zainolčati hvalnega priznanja odboru »slov. pevskega društva«, ki je letos sicer prvokrat, pa upaino ne zadnjokrat med svoje programne ločke vsprejel tudi »sv. mašo«. To posebno povdarjamo za to, ker se skoraj vse svečanosti po nedeljah in praznikih prirejajo, na službo božjo pa se redno pozabi. Postopanje odborovo bo gotovo društvu koristilo in ga pri nas še bolj vdomačilo. Po sv. opravilu bila je glavna vaja, na to skupni obed in zborovanje, pri katerem je bil voljen predstojnikom g. dr. Brumen, v odbor pa gg.: Fr. Suher, Ant. Gopf, A. Ogorelec, A. (iregorič — vsiiz Ptuja; zunanji pa: č. g. nadžupnik Frohlich, g. dr. Gross, dr. Georg, dr. Firbas; namestnik Fr. Sedlaček, A. Jurca, A. Porekar in Kramar. Točno ob petih začel se je izvrševati koncertni program. Ze eno uro poprej začeli so se polniti z najodličnišim občinstvom prostori najlepšega vrta v mestu, ki je bil za ta dan prav ukusno ozaljšan s slovenskimi, cesarskimi in avstrijskimi zaslavami. (lotovo ne pretiramo, ako rečemo, da je bilo 1500 vdeležencev; vdeležba bila bi še večja, ako ne bi dvomljivo vreme bilo nekatere zastrašilo. — Prva toeka, zložena od našega rojaka g. Emeržiča, koraenica: »Dobro došli« bila je z navdušenjem sprejeta. Navdušenje poslušalcev vnelo pa je tudi godce, kateri, večinoraa Slovenei, so ta večer igrali tako precizno, tako mogočno, vendar ne preglasno, da jim moramo z vsemi nemškimi liberalnimi listi vred dati vse priznanje, kar tudi z yeseljem storimo, ker čislamo s tem domače umetnike. Take izborne godbe nismo vajeni v MarLboru. Vendar ne le godbi, tudi pevskcrmi zboru, ki je štel čez 200 pevcev, ter pevkinj kakih 70, pod vodstvom g. Grbiča, ravnatelja, gre vsa čast. Začel je z Vaupotičevim »Slovensko geslo«; nato je zadonel mogočen kor Volaričev »Novinci«. Glasi bili so tako čisti, določni in čvrsti, da so doneli kot najlepše harmonično zvonjenje. Ta opazka ni zastonj. Mi Slovenci imamo obilo pesem, lepih glasov, pa za nekoliko olikano uho malo prijetno donečih glasov, vzrok temu je ta, ker ntmamo pevovodjev, ki bi razumeli dovolj muziko. Ako ve kdo mahati s taktirno palico in pevcem prvi akord podati, misli, da je že mojster, zdaj pa naj zbor drdra naprej, naj pevci kriče, kakor jim ljubo, da se le pri zadnjem taktu zopet najdejo. Zbor »slov. pevskega društva« pa je pokazal, da je dobro izvežban, muzikalično olikan kor, ki je vso čast delal svojemu pevovodju. Še bolj, kakor možki zbor, dopadal nam je mešani. Ze samo zbor kakih 70 navdušenib Slovenk. ki svoja srčna, narodna čutila izražajo z lepim prijetnim petjem, je marsikateremu gostu probudil in vživil narodno navdušenje. Poslušati tako petje je v resnici nekak prevkus rajskega veselja. (Konec pi-ih.)