9. številka.
5«ptember — 1905.
Letnik JQCVIII.
CERKVENI
GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 4 krone, za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 3 krone. Uredništvo v Rlojzijevišfu, upravništvo v Marijanišču.
v
Studirajmo in gojimo tudi starejšo cerkveno glasbo!
v.
ak;ij naj študiramo in gojimo tudi starejšo vokalno polifonno cerkveno * glasbo? Prvič že iz hvaležnosti do onih mož, ki so jo nam s toliko vnemo in s tolikim trudom rešili pogina. Drugič iz pokorščine do Cerkve. Njena želja je, naj bi se v krajih, kjer je to mogoče, z gregorianskini ko-ralom vred pridno gojil tudi Palestrinov slog. Poglavitni razlog pa, iz katerega potekajo tudi vsi drugi, je imenovana glasba sama.
Cerkvena glasba alla Palestrina temelji na koralu in je pisana v istih starih cerkvenih tonovih načinih kakor gregorianski koral. Ravno to jej daje v cerkvi takoj za koralom prednost pred vsako drugo glasbo. Palestrina in njegovi sovrstniki so jemali koralne melodije za motive svojim cerkvenim skladbam: mašam, motetom, vesperam itd. in so zlasti latinske maše tudi naslovljali po teb iz korala vzetih motivih. Za zgled navajamo samo Palestrinovo mašo „Lauda Sion". Ta maša ima za motiv melodijo iz enako se začenjajoče sekvence na praznik presv. Rešnjega Telesa in je zložena v hipomiksolidičnem tonovem načinu. Z glavnim koralnim motivom se navadno pričenjajo skladbe starih cerkvenih mojstrov, in tudi potem tekom skladbe se isti motiv večkrat prikaže zdaj v enem, zdaj v drugem glasu, enkrat v pravi, drugič v nasprotni, pa zopet v zvečani ali zmanjšani imitaciji. Stalni motivi in isti cerkven tonov način, ohranjen skozi celo skladbo, tvorijo lepo enotnost in celokupnost. Pa tudi če ne slišimo popolno znanega koralnega motiva, vendar se nam tudi v drugih prostih in originalnih melodijah starih cerkvenih skladaljev dozdeva, da čujemo koral. Tega ni vzrok le m e 1 o d i k a, o kateri kmalu izpregovorimo, ampak tudi zlasti ritmika.
Melodije starih cerkvenih skladateljev se gibljejo ritmično prosto kakor koral. Kakor ta ni navezan na določen takt, tako tudi one ne. Palestrina in njegovi sovrstniki so rabili sicer mala taktova znamenja v partiturah, toda
glasove za pevce so izpisavali brez taktovih črt. V modernih izdajah stare cerkvene glasbe alla Palestrina je seveda tudi v posamnih glasovih vse lepo spravljeno v takt in takorekoč zagrajeno s taktovimi črtami; a prav radi taktovih črt se dandanašnjim pevcem čudno zdi, ko dobe prav pogosto na-glašene zloge na slabili taktovih delih (II. in IV.) in nasprotno. Če hočemo taka mesta prav peti, je treba pozornost obrniti samo na note in predvsem na pravo povdarjanje besedila, a se prav nič ne brigati za taktovo črto. (NB. Pri tem seveda ne mislimo, da ni treba paziti na dirigenta. Kajti to je še posebno potreba; in če tega ni, ne bo nikoli dobro.)
Kakor so koralne melodije vzvišene nad vsako drugo glasbo, tako tudi melodije skladb Palestrinovega sloga. Bili so že kritiki, ki so, premoteni najbrže od dolgih not v originalnih izdajah teh skladb, rekli, da ni v njih nobenih melodij. Toda kakšna zmota in slepota! Saj je vse sama melodija, naravna in neprisiljena, čista in sveta, mila in pretresljiva, kakor že zahteva cerkveni tekst. Lepših in izrazitejših melodij pač ni treba iskati. Tudi nič strastnega ni v njih; vse je mirno, plemenito, bolj nebeško nego zemeljsko. Pa saj so bili skladatelji alla Palestrina tudi zares možje žive vere in pre-šinjeni spoštovanja do Cerkve in njene liturgije. Zlagali so za Cerkev radi in z veseljem; ž njo so v svojih skladbah mislili in čutili, se jokali in veselili. Mnogi so skomponirali liturgične tekste za vse nedelje in praznike v letu; in Palestrina je skomponiral liturgične pevske tekste za celo cerkveno leto. Kaka ogromna delavnost in plodovitost!
Cerkvene skladbe Palestrinovega sloga so polifonne. V teh skladbah se ne nahaja melodija le v enem glasu, n. pr. sopranu, kakor se navadno vrši v homofonnem slogu, marveč tu so melodije v vseh glasovih. Vsak glas je popolnoma samostojen in neodvisen od drugega. „Vsak glas seje smatral kot neko bitje, čegar individualnost se ni mogla in ni smela pomešati s kakim drugim glasom".1) In to je zopet jako pomenljiva prednost Palestrinovega sloga. V homofoniji je en sam glas gospodar, drugi so mu podrejeni hlapci; a v polifoniji so vsi glasovi gospodje, vsi z istimi dolžnostmi in istimi pravicami. Ce se sopranu zljubi iti pod alt ali tenorju pod bas, jima tega-nihče ne brani; zato se pa sme tudi alt povspeti nad sopran in bas nad tenor.
Polifonne se imenujejo stare cerkvene skladbe alla Palestrina tudi zato, ker so zložene za več: 4, 6, 8, 12, 16 glasov. Palestrina in skladatelji 16. stoletja sploh niso radi zlagali večjih nego osem- do dvanajstglasnih zborov. 17. stoletje pa je porodilo več skladateljev, ki jim je bilo skoro vsakdanje in domače, pisati za 16 glasov, in ki so zlagali maše, motete in psalme tudi za 32 in 48 glasov. To so bili: Abbatini, Agostini, Domenico, Allegri in Benevoli. V njihovih velikanskih zborih se nam predstavljajo glasbene skupine na razne načine. Navadno je cel zbor razdeljen v več manjših; ti se ali menjavajo ali pa pojo skupaj in se tako medsebojno izpopolnjujejo. V kar služi skladateljem manjših zborov imitacija enega glasu, v to porabijo omenjeni glasbeni orjaki celi zbor. Vendar pa skladba še ni
boljša samo radi večjega aparata glasov; ker duh je v prvi vrsti merodajen, ki je skladbi vdihnjen od skladatelja. Zato bomo vedno bolj cenili skladbe i % 16. stoletja od Palestrine in drugih njemu po času najbližjih, ko se je delalo z malimi sredstvi, a se je skladbam vtisnila vedno jasna ideja.
(Se nadaljuje.)
Jurij pl. Slatkonja.
(Spomini na znamenitega rojaka in slovečega glasbenika.)
J\j asa domovina se sme po pravici ponašati, da je postavila na kulturno
torišče mnogo mož, ki so jo oslavili s svojimi zmožnostmi, j svojo marljivostjo, z neumornim delovanjem pred širnim svetom. Ker pa so delovali često izven ozkih mej domače dežele, jim je čas doma zabrisal slavo in spomin; pozabljeni pri ožjih rojakih le še slove po svetu, kjer jim trudoljubivost veščih zgodovinarjev polagoma odkriva spomin in slavo iz zaprašenih arhivov.
Tak odličen mož našega naroda je bil tudi Jurij pl. Slatkonja. Še-matizem ljubljanske škofije nam leto za letom prinaša njegovo ime. Našteva ga kot petega ljubljanskega (1503—1522) in drugega novomeškega prošta (1508—-1514). Mnogo več se doslej o njem pri nas ni vedelo. Le Izvestja muzejskega društva so se ga nekaterekrati spomnila, a le v kratkih odlomkih. Životopisne slike in ocene njegovega delovanja do zadnjega časa nismo imeli. Stoprv našemu marljivemu zgodovinarju in odličnemu rojaku dr. Josipu Mantuaniju se je posrečilo, da je zbral iz raznih dostopnih virov gradivo, ki nam podaje sicer kratko a zanesljivo in mično sliko o življenju in delovanju moža, čigar ime smo na čelo postavili temu spisu}) Ker je bil gospod pisatelj tako prijazen, da nam je dovolil posneti za „Cerkveni Glasbenik" gradivo za kratek životopis Slatkonjev, se tega radi poslužimo, dobro vedoč, da ustrezamo s temi črticami namenu našega lista, ustrezamo pa tudi svojim čitateljem, ki se brez dvojbe zanimajo za nekdanje sloveče glasbenike-rojake. Hkrati pa se gospodu nabiratelju gradiva za ves trud, ki ga ima tudi za naš list, prav presrčno zahvaljujemo. Ker kani o Slatkonju kasneje izdati obširnejšo monograjijo, ki ga bode slikala le bolj s historično-političnega in s hierarhično-kanoniškega stališča, bodemo morda pozneje še imeli priliko, da pridodamo kako zrnce k sliki slovečega glasbenika s Kranjskega. Vendar pa nismo hoteli čakati z objavo znanih podatkov. Kar imamo, radi damo.
Toliko iz raznih ozirov v pojasnilo.
Jurij Slatkonja se je porodil v Ljubljani dne 21. marca 1456. Pišejo ga navadno Slatkonia in nehote se človeku vriva misel, da mu je
') Dr. Josip Mantuani je izdal pred kratkim v tolio-obliki 340 strani broječo knjigo pod naslovom: Gesehiclite der Mu sik in Wien. I. Teil. Von den Eomerzeiten bis zum Tode des Kaisers Max I. — Mit vielen in den Text gedruekten lllustrationen und Notenbei-spielen, z\vei Tafeln uud einem Anhange von 54 Mnsikstiicken. — Wien 1904. Druck und Verlag von Adolf Holzhausen. — Pisatelj je poslal svojo knjigo — kakor doznajemo iz zasebnega poročila — v dar svetemu Očetu Piju X., za kar je prejel iz državnotajniške pisarne jako toplo navdahnjeno in laskavo priznanje in zalivalo.
priimek v sorodu z besedo ,,sladak". Ali naš zgodovinar je zasledil, da so ga v humanisti*; kih krogih nazivali „Chrysippus", kar bi se po naše reklo „zlat konj". Pravilno bi ga torej morali pisati Zlatkonja. Toda prekasno bi bilo, po malone štiristoinpetdesetih letih premevjavati mu časlifo ime, katerega si je oslavil z umom in trudom. Pisma, katera je dobival od cesarja Alaksa I. pa ga imenujejo Slakany ali Slakeny.	(Daljo prih.)
"22. Emil Hochreiter, Marijine pesmi za solo, mešan zbor in orgle, Ant. Bolim, Dunaj, dva zvezka, partitnra 1 K 50 v.
Vsak zvezek obsega šest pesmi, skupaj toraj dvanajst. Ocene slovenskih cerkvenih pesmi se navadno glase takole: Vse pesmi so lahke in so zložene v pristnem narodnem duhu. Naša ocena pa se glasi: Ilochreiterjeve pesmi so umetne pesmi, vzvišene nad vsako šablono, vsaka zase „ein KabinetstUckchen", kakor piše „Gregorianisclie Rundschau". Pesmi se odlikujejo po globokem čuvstvovanju, iz katerega veje nežna vdanost do deviške Matere, vendar so po melodiji in harmoniji zdrave, proste mehkužne sentimentalnosti. Iznajdba melodij je duhovita in originalna, spremljevanje samostojno, lepo kontrapunktično. Vsaka pesem se prične s kratkim izrazitim prelndijem, iz katerega se že zrcali značaj pesmi. Izvajanje je zelo olajšano, ker je skladatelj izvrstno začrtal na vseh mestih znamke prednašanja. Krona vseh pesmi je „Mailied", zadnja prvega zvezka.
Pesmi je treba najprej dobro preštudirati, potem zbor na drobno izvežbati. Razume se, da so te pesmi namenjene umetniško izvežbanim zborom in takih imamo na Kranjskem že precej. Vsi zbori pa, ki se jih lotijo, bodo imeli nenavaden, blag užitek, ne manj poslušavci. S takimi pesnimi se blaži okus, takim proizvodom se divi srce in čut.
Emil Hochreiter je celo gimnazijo dovršil v Novemmestu, univerzo v Beču. Mej tem je bil dve leti v Kalksburgu na jezuitskem ustavil učitelj glasbe. Po dovršenih študijah je vstopil v nižjeavstrijsko namestništvo in je ondi c. kr. vladni koncipist. — Že na gimnaziji je bil izboren tenorist. Igral je glasovir, orgle, gosli, cello, llavto in proučaval harmonijo. Takrat je že zložil cel godbeni kvartet (Streielnjuartett), ki je pokazal nenavadno nadarjenost Hoclireiterjevo. Močno je vplival nanj tedanji učitelj petja na gimnaziji P. H. Sattner, s katerim sta ostala do danes v najtesnejši prijateljski zvezi in kateremu je posvečeno to delo.
23. J. Gruber, Reqoiem v D-moll za en glas in orgle, op. 145. Cena 2 K, se dobi pri skladatelju samem v Lincu.
Ta skladba je po obliki in vsebini kakor nalašč za črne maše, ako mora organist sam peti. Pisana je za bariton, toraj ne previsoko, ne prenizko. Motivi so jako lepi, harmonizaeija preprosta, kljub temu elegantna; modulacija naravna, gladko tekoča. Dies irae ni koniponiran, se mora poseči po koraln. Gruberjev Requiem se more priporočati najtopleje.
d 16.—19. avgusta se je vršil ta mejnarodni kongres, h kateremu je prišlo do 700 ude-
ležencev iz Nemške, Francoske, Avstrije, Švice, Belgije, Holandske, Italije, Španije, Angleške, Irske, Ruske in Amerike. Šlo se je za to, tradicionalnemu koralu pridobiti vedno več prijateljev. Duša kongresa je bil prof. dr. Wagner, ki v Friburgu vodi gregoriansko akademijo; predsednik pa opat Dom 1'otliier, urednik vatikanske izdaje tradicionalnega korala. Pozdravil je zbor štrasburški škof Fritzcn, dalje, mestni zastopnik. Govorili so: Dom Pothier o katoliškem značaju grcgor. korala; stolni organist dr. Mathias o zgodovini korala v Alzaciji; škof Foucault iz St. Die o koralnem ritmu.
Cerkvena glasba.
VII.
Kongres za gregoriansko petje v 5trassburgu.
Popoldne je bila praktična vaja, katere, se je udeležilo 2000 udeležencev; k tej je prišel tudi dr. Ilabcrl, burno pozdravljen. Zahvalil se je za sprejem, opominjal, da naj bodo vsi edini in naj se pred vsem trudijo lepo pevati.
Dirigent Viktori je razkladal glavna pravila, po katerih se med kongresom izvajajo koralne melodije in jih priporoča vsem zborom.
1. Koralni ritem je jezikovni ritem.
•2. Za silabične speve veljaj pravilo: Pevaj, kakor govoriš; glavne zloge izgovarjaj ostro, nenaglašene bolj tiho, vendar razločno.
3. Poedini toni naj bodo prilično enakotrajni.
1. V bogatejših (melizmatičnih) spevih stopi melodiški moment v ospredje.
5. Skupine se dade deliti v dvo- in tristopne, prvi ton prevladuje druge tonove, glavna skupina pa podrejene.
Koncert v cerkvi se je izborno obnesel, pevalo je 70 mož in 40 dečkov. Dr. Jlathias je igral na orglah 13 točk, katerim služijo za podlago koralne melodije; vmes je peval zbor razne koralne speve, mej katerimi je najbolj ugajal graduale „Specie tua". Zbor je peval pohvalno, dasi so bili nekateri spevi tradicionalnega korala jako težki.
Dne 18. avgusta je imel Dom Pothier v stolnici pontitikalno mašo. Vse seje pelo koralno z orglami. Ob 9ih je bila druga javna seja; govorili so: Profesor Gastone (Pariz), justični referendar Ott iKulm), Don Cassiano Hojo O. S. B. in P. Hom iz Sekave, čigar govor je bil preoptimističen; kajti on upa, da se bo s pomočjo šole iu izobraževalnih društev posrečilo v enem letu uvesti koralno petje kot ljudsko petje v cerkvi. Dr. Widman ne verjame in meni, da bo treba dolgotrajnega, trudapolnega dela preden bo mogoče dostojno izvajati tradicionalni koral.
Prof. Wagner je celo mnenja, da je mogoče v vsaki vasi na celem svetu v dveh mesecih doseči, da se dostojno poje tradicionalni koral.')
Monsignor Cohen trdi, da se skoraj izključno v vseh župnijah kolinske škotije neguje koral in to je zasluga cecilij. društva.
01) 3. uri popoldne je bila zopet skupna vaja, pri kateri je dirigent Viktori po svoje razlagal „quilismau in po svoji metodi pel „Christus factus est".
Ob polu 0. uri v stolnici produkcija, orgle iu tradicionalni koral, kakor prejšnji dan. — Dne 19. avg. slovesni Requiem, nato zborovanje za Nemce, pri katerem se je plelo vprašanje glede spremljevanja korala.
Ob polu 11. uri zadnje javno zborovanje. Cital se je telegram sv. Očeta, nato izjava papeževe komisije za Vatikansko izdajo.
Papeževa komisija se usoja prijaviti kongresu, da je Kjriale že prejel potrdilo „im-primatur". Izdelal se je Kyriale na podlagi izdaje iz leta 1895., s posebnim ozirom dolgoletnih študij solemških benediktincev in papeževih navodil.
Solemcem se je izrekla javna zahvala.
Sledili so še nekateri govori, in blagoslov škofa Fritzena je zaključil zborovanje.
Dopisi.
Celje. — (Izkušnja na orglarski šoli.) — Kakor vsako leto, je bil tudi letos izpit za organiste koncem drugega tečaja. Delalo in dobro prebilo ga je vseh 8 trotjeletnikov. Izkušnja iz liturgike se je zaradi odhoda učitelja dr. Josip Somreka vršila že 27. junija ob navzočnosti nadzornika mil. g. opata Fr. Ogradija. Oziralo se je tudi na predpise lavantinske sinode od 1. 1903. in na „Motu proprio" sv. očeta Pija X.
Iz drugih predmetov so bili gojenci izprašani dne 17. julija. Pred izpitom je bila tiha sv. maša, pri kateri so gojenci precizno peli slovenske pesmi od Igu. Hladnika, Ant. Foersterja in Karola Bervarja. — Ob 8. uri se je začela izkušnja z latinščino in tajništvom. Na vsa, tudi težja vprašanja, katera bi celo bolj izobraženim preglavico delala, so precej dobro od-
govarjali. Izpraševal jih je požrtvovalni g. dr. Vlad. Pegan. - Potem so bili učenci izprašani iz glasbene zgodovine iz vseh stoletij; natančno se je jemalo o razvitku korala za časa papeža Gregorija Velikega posebno glede neum in pa o orglah. Nato so prednašali koral iz Maberlove izdaje: introitus, grad. offert. eommnnio, in iz Wagnerjevega kyriala. Zatem je sledila občna glasbena teorija; n. pr. dissonance, trizvok, prehodi in drugi harmonični okraski. Izpraševalo se je tudi o kontrapunktu. Te predmete je vodil zaslužni g. vodja šole Karol Bervar.
Zelo praktično je gojence izpraševal g. učitelj Fr. Kranjc. Na podlagi lepe krajevne slike jih je uril v popisovanju v obeh jezikih, v slovenskem in nemškem. — Za tem so igrali na orglah lepe komade, 11. pr. iz Bacha: Toecata. Trije gojenci so se posebno odlikovali, namreč: Selili, Zorine in Zagažen. Imenovani so tudi čisto prosto prav dobro preludirali.
Gosp. Korun, vodja narodne godbe v Celju, je imel z gojenci izkušnjo na glasovirju. Igrali so vsi prav spretno in precizno komade od Chopina, Mozarta, zlasti pa je ugajal čve-teroročni „Stabat mater" od Bacha. Na glasovirju so najbolje igrali Zagažen, Zorinc, in Kramaršič iz Ljubljane. Pri izkušnji so bili navzoči: nadzornik šole, mil. g. opat Fr. Ogradi, ki je bil obenem škofijski komisar, Josip Sigi, župnik iz Trbonja, P. Hieronim in A. Pučnik v Celju. Ker je izkušnja dobro, pri nekaterih prav dobro izpadla, je g. komisar vse pohvalil in jih vzpodbujal k delu in marljivosti, k pokorščini do svojih predstojnikov in k pobožnosti. Izrekel je zahvalo g. vodju šole in drugim gg. učiteljem.	H. p.
Ribnica. — Tekom 6 let odkar službujem tukaj kot orgauist in pevovodja, nisem nič poročal o stanju cerkvenega petja. Ker je preteklo toliko časa brez mojega poročila, prosim, častiti gospod urednik, sprejmite sedaj nekoliko bolj obširno poročilo v Vaš cenjeni list „Cerkveni Glasbenik".
Bodi ob kratkem rečeno, da se tukaj deluje za pravo cerkveno petje že mnogo let. Dobro mi je znano, da ko se je pri nas na Kranjskem, namreč v stolnem mestu Ljubljani, začelo strogo postopati in delovati za pravo in dostojno t. j. liturgično petje in ko je izšel vrli naš organ: „Cerkveni Glasbenik" v prvih številkah, bival je tukaj obče spoštovani nadučitelj in orgauist gosp. Jožef Raktelj. Takrat že sivi starček, se je vendar poprijel z mladeniško navdušenostjo dela doma in v šoli. On je ledino oral in marsikaj dosegel v onih burnih in nasprotnih časih cecilijanstva. Za njim je vrlo nadaljeval začeto delo gosp. Andrej Grčar bivši organist v Ribnici, kasneje gosp. Ivan Carli. V starejših letnikih „Cerkv. Glasbenika" se nahajajo tu in tam dopisi v dokaz, da Ribnica ni zaostajala z napredovanjem na cerkvenoglasbenem polju. Tudi za mojega delovanja se nahaja v „Cerk. Glasb." dopis iz Ribnice. Kakor že rečeno, pisal nisem jaz, dotični dopis pisala je spretnejša roka nekega gospoda izmed mojih poslušavcev. Isti gospod me je pozival v svojem dopisu, da naj se tudi jaz oglasim in povem natančno o pevskem zboru in skladbah, katere pojemo. Toraj ker sem bil vedno in do danes na večstranske opomine nem, ter sem na tihem deloval, hočem podati svojim častitim tovarišem in bravcem „Cerk. Glasbenika" malo sliko o cerkvenem petju in pevskem zboru. Povsem natančno ne bodem opisoval, hočem omeniti le glavne stvari, da dopis ne postane preobširen, ali da mi kedo ne bode očital samohvale.
Peli smo latinske maše: Prvo in drugo koralno iz Wittovega Kyriale. Ant. Foerster: Op. 15. P. A. Hribar: Miss. in hon. S. Joseplii. Ig. Hladnik: Op. 28 in 46. Op. 38 in Miss. „Tui sunt coeli" pa z godbenim kvartetom, (zadnja rokopis). Dr. Fr. X. AVitt: Op. 8 in „Missa X. Toni". J. G. E. Stehle: Miss. „ Salve Regina" in Op. 52 (Requiem). Jos. Gruber: Op. 45 in 105. Max Filke: Op. 47 in 52. Jos. Gr. Zangl: Op. 59, 72 in 79. K. Kempter: Op. 9 z štrajh - kvartetom. J. Lavtižar: Op. 1. J. Schweitzer: Op. 26 in 27. Oswald Jos. Op. 11. Ad. Ra ine: Miss. „Sanc. Caecilia". Mih. Haller: rMissa septima". Pri črnili petih mašah sem pel po največ sam od raznih skladateljev Foersteria, Hribarja, Hladnika, Kimovca, Vurnika, večji del pa koralni Requiem. Pri pogrebih I. vrste na željo pa večglasno z zborom čmo mašo J. G. E. Stehleja in Jos. Gruberja.
Graduale, Offertorium in druge motete: V veliki večini iz »Cerkvenega Glasbenika", „Musica Sacra", „Fligende Bliitter" iz raznih letnikov. Dalje J. G. E. Stehle: „Motteten Buch" ter raznih drugih zbirk. Enehridion: (Hanisch & Tresch) št. 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 24, 27, 28, 29, 30. Max Filke: Op. 70 št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8. C. Aiblinger: „Jubilate Deo". Jos. Gr. Zangl: „IIaec dies". Mili. Ilaller: „Tu es Petrus". Jac. Galus: „Lau-
date" in „Ecce quommodo". Gio. Pier. D. Praenestini: „Miserere". Allegri: „Miserere". C. Ett: „Passion" (Tuvba). M. El. Hudovcrnik: „Anima Christi". Igu. Hladnik: Op. 24 št. I. 1, 2, 3, 4. Op. 36. št. 1, 2, 3, 4, 5. Ilymne s. Corp. Cliristi, tudi G. Riharja in Aug. Leitnerja. „Te Deum" od Ant. Foersterja: Op. 58. F. Seliopfa: Op. 68. Ign. IUadnika: Op. 47 in še dva druga od neznanih skladateljev. „Tantum ergo", „0 salutaris liostia" Cecilije in raznih družili zbirk od raznih skladateljev itd.
Pri slovesnih t. j. petih mašah se je pelo vedno po cerkvenih določilih natančno s preciznim izvajanjem. Umevno je, da koral ni nikoli izostal v večjih praznikih. Peval je koral celi zbor z orglami, sicer pa jaz sam. — Pri večernicah na sveti večer, veliki teden in na dan Vernih duš je pel tudi oddelek gospodov pevcev psalme s eastito duhovščino pri oltarju.
Slovenske skladbe: „Slava Bogu" I., II., III., IV. in V. zvezek, P. Ang. Hribarja in P. II. Sattnerja vse številke, mnogo tudi „Slava Jezusu" P. H. Sattnerja. Mašne, Marijine, obhajilne, šmarnične itd. iz raznih Ig. Hladnikovih zvezkov. Cecilije I. in II. dela skoro vse. Mnogo masnih, Marijinih, obhajihiih, božičnih, postnih, velikonočnih od raznih skladateljev, toliko, da bi bilo popolnoma odveč, ako bi posamezne stvari našteval. Marsikaj slovenskih in latinskih stvari tudi iz mojega rokopisa.	(Konee prili.)
Občni zbor podpornega društva organistov v Celju se je vršil dne 8. junija. Udeležba ni bila obilna, vendar je bilo navzočnih potrebno število udov, da se je lahko zborovalo. Razven Štajercev so bili zastopani organisti s Koroškega, Hrvatskega in celo z Ogrskega (iz Čakovca), kar nas je posebno razveselilo. Le s Kranjskega ni bilo nikogar. Začel se je občni zbor s slovesno sv. mašo, katero je služil v župni cerkvi č. g. dr. Somrek. Petje je preskrbel g. Bervar, vodja orglarske šole v Celju. Ne bom podrobno opisaval in ocenjeval petja ali posameznih glasov, samo toliko rečeni, da nas je to prekrasno petje takorekoč dvignilo v duhu iz zemskih nižav, tja gor, kjer nebeške trume pojo slavo svojemu Stvarniku. Pela se je Gruberjeva jubilejna maša, če se ne motim op. 105. Nad vse pa nas je iznenadil veličastni Hallerjev „Tn es Petrus". Kako mogočno je donela ta himna in kako krasno so pevci popevali in natančno prednašali, ni mogoče popisati. Treba je le slišati. Vsa čast gg. pevcem, posebno g. Bervarju. Takoj po maši se je pričelo zborovanje. Ker jo bil prejšnji predsednik zadržan, je zborovanje otvoril g. Bervar.
Tajnik Frančišek Klančnik je poročal, da je društvo imelo pretečeno leto 59 udov. Izstop je naznanil 1 ud. Odbor je imel dve seji. Društvo je založilo 5 Tantum ergo, katere je društvu daroval g. Bervar. Te so zdaj društvena last. (Dobijo se še pri podp. društvu organistov ali pri predsedniku g. Bervarju v Celju po 70 v. izvod). Društvo je posredovalo svojim udom v zadevi služb z uspehom v dveh slučajih. Tudi je društvo vstopilo v c. kr. poštni čekovni račun. S tem bo olajšano vplačevanje udom.
Blagajnik Jakob Škrabar poroča, da ima društvo v gotovini 734 K 41 v. Veliko več bi še lahko bilo, ako bi vsi redni in podporni udje izpolnili svojo dolžnost. Društvu je na novo pristopilo 11 udov. Nato se je volil novi odbor. Izvoljeni so bili sledeči: Predsednik: g. Karol Bervar, vodja orglarske šole v Celju; namestnik: g. Ivan Ocvirk, org. Sv. Jurij ob južni železnici; blagajnik: Jakob Škrabar, org. v Grižah; tajnik: g. Franc Klančnik, org. v Šmartnem na Paki; namestnik: g. Valentin Raztočnik, org. v Mozirju; odborniki: gg. Josip Remic, org. v Šoštanju, Franc Jarli, org. v Petrovčah, Dragotin Zelič, org. v Šmarjah pri Jelšah; namestniki: gg. Anton Čobal, org. v Št. Andražu pri Velenju, Florjan Veninšek, org. na Rečici, Jakob Kurnik, org. pri sv. Lenardu v Slov. Gor.; pregledovalca računov: gg. Leopold Kunst, org. na Polzeli in Josip Pichler, org. v Konjicah. Nato se je novoizvoljeni predsednik zahvalil vsem navzočnim, da so se potrudili in udeležili tega obč. zbora, dasiravno so nekateri imeli daljno pot. To je veselo znamenje in to nam naj bode v izpodbudo. Ako bomo vsi tako ravnali, potem bo to društvo gotovo lepo uspevalo.
Razne reči.
pri Sv. Jakobu v Ljubljani; Fr. Kiuiovoc, kaplan na Bledu; Stanko Premrl, konser-vatorist na Dunaju; Janko Sedej, bogosloveo v Ljubljani in p. Aleksander Vavpotič, frančiškan na Kostanjevici pri Gorici. Obširneje poročilo nam je zagotovljeno.
—	Peta številka lista „Gregorianisclie Rundschau" prinaša dopis z Ogrskega, v katerem je naslikano nad vse žalostno stanje cerkvene glasbe na Ogrskem. Motuproprio ni imel drugega uspeha, kakor da so začeli strastno napadati vsakega, ki sc je lotil težavnega dela glasbene reforme v cerkvi. Žalostno je posebno dejstvo, da prav tisti, katerim je izročena skrb za cerkveno glasbo, so v tem pogledu popolnoma apatični ali pa celo hudi nasprotniki reforme. Vendar pa so nekatere častne izjeme. — Bolj vesela pa so poročila iz Španije, Angležkega, Amerike in Italije. Beneški patrijarh je ukazal vsem duhovnikom svoje škofije pod najstrožjimi kanoničnimi kaznimi, da se morajo glede cerkvenega petja v vsem pokoriti papeževim predpisom. Pevovodje, kateri bi sc ne hoteli pokoriti tem predpisom, naj se takoj odpuste iz službe. — V Franciji pa reforma cerkvene glasbe očito nazaduje vsled nečuvene framasonske gonje proti cerkvi.	(„Gregorianische Rundschau".)
—	D. Jožefu Pothier-u, zaslužnemu prvoboritelju za reformo gregorijanskih melodij, so sklenili njegovi častilci podariti krasen opatski pastorale. Do sedaj so že nabrali 1500 lir, torej že vso svoto, katera je bila določena, za nakup pastorala. (Milanska Musica saera.)
—	Prošlo zimo je bil slavni komponist Pero si v Amsterdamu, kjer je osebno vodil svoj oratorij »Vesoljna sodba"; P. Hartmann pa je dirigiral „Sv. Frančiška" v Karlsruhe in v Mannheim-u.
—	Rojstno hišo glasbenega velikana Seb. Bach-a v Eisenach-u je kupila „Die neue Bachgesellschaft" ter bo iž nje napravila muzej, v katerem bodo shranjeni Bachovi rokopisi, slike, kompozicije, instrumenti in sploh vse, karkoli ima kakšno zvezo z velikim Baeh-om.
(Neue Musik - Zcitung.)
—	Dne 22. januarja je umrl v Templinu Robert Eitner. ISil je zelo plodovit pisatelj, zlasti na polju glasbene zgodovine. Njegovo največje delo je: „Quellenlexikon der Musiker und Musikgelehrten von der christlichen Zeitrechnung bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts".
(Musica saera v Reznu.)
—	„Deutsehe Armeemusikzeitung" se imenuje strokovni list za glasbenike in godce nemške armade in marine. Izhaja v Frankobrodu ob Menu. Urejuje ga Maks Cliop.
—	Na Dunaju se je vstanovil odbor, ki je prevzel nalogo postaviti nov nagrobni spomenik Martinu Lanner-ju, očetu slavnega Jožefa Lanner-ja.
—	Poljak Roman Statkovski je uglasbil opero ,,1'hilaenis", ki se je proizvajala v Varšavi z velikanskim uspehom.
—	Profesor Siegmund Exner na Dunaju je izumil aparat, s katerim se da natančno izmeriti in določiti akustika vsake dvorane.
—	Stoletnico je obhajal letos slavni učitelj petja Manuel Garcia v Londonu.
(Neue Musik-Zeitung.)
Maročnikom na znanje!
Uredništvo našega lista se je preselilo začetkom avgusta v Rlojzijevišče, (Poljanska cesta, št. 4) upravništvo pa smo prenesli v Marijanišče, (Poljanska cesta, št. 36), katero izpremembo naj izvolijo naši naročniki vzeti blagohotno na znanje.
-i-_
Današnjemu listu je pridejana 9. štev. prilog.