334
TOLMINSKA ŽUPNIJSKA KRONIKA  
1914–19221
Leto 1914
Novo leto je začelo v četrtek na praznik Obrez. Gospodovega.2 Je bila slo-
vesna sv. maša, pri kateri je imel »darovanje« (ofer) mons. dekan. Na praznik 
Razglaš. Gospodovega je zadnjo sv. mašo imel I. kaplan in »ofer«. Na praznik 
Imena Jezus. je bila ob 10. uri slovesna sv. maša pred izpost. Najsvetejšim. Pri tej 
maši je bil »ofer« II. kaplana. 
Na sv. Tri kralje je bil sklep sv. leta s pesmijo Te Deum.3 Za god sv. Antona 
puščavnika je bila sv. maša ob 9. uri za vse tiste, ki so za to mašo kaj darovali.4 
V torek po III. ned. po Razglaš. Gospodovem so cerkveni dolžniki imeli v 
farovžu obračun in plačevanje obresti in vračanje.5
(za velikonočno spoved)6 Ob izpraševanju verouka v postnem času je bila 
priložnost za nabirko za novo malo semenišče v Gorici.7 
1 Zaradi večje preglednosti dodajamo naslov, ki ga v originalu ni, navedena je zgolj letnica.
2 Praznik Gospodovega obrezovanja je bil po drugem vatikanskem koncilu in preureditvi liturgičnega koledarja ukinjen. Praznik 
izhaja iz starozavezne judovske postave: »Osem dni po rojstvu naj bodo obrezani vsi moški iz roda v rod, najsi bodo rojeni v hiši ali 
pridobljeni za denar od katerega koli tujca, ki ni izmed tvojih potomcev« (1 Mz 17,12).
3 »Štej si sedem sobotnih let, sedemkrat sedem let, tako boš iz sedmih sobotnih let dobil devetinštirideset let. Deseti dan sedmega 
meseca, na spravni dan, daj zatrobiti na rog naznanilo, po vsej vaši deželi dajte trobiti na rog! Posvetite petdeseto leto in razglasite 
po deželi osvoboditev vsem njegovim prebivalcem! To naj vam bo jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini« 
(3 Mz 25, 8–12). Tako je že v Stari zavezi utemeljeno praznovanje svetih let. V krščanstvu je prvi jubilej razglasil papež Bonifacij 
VIII. leta 1300, prim. M. Benedik, Papeži od Petra do Janez Pavla II., Celje 1989, str. 178. Praznovanje je navadno vezano na kakšno 
obletnico in ima namen poglobiti naše duhovno življenje ter pregledati, kje odstopamo od Božjih zapovedi in nauka Katoliške 
cerkve ter kje naš odnos z bližnjimi ni v skladu z evangelijem. V svetem letu želimo vse to popraviti in izboljšati z različnimi 
ljudskimi pobožnostmi, prejemom zakramentov, romanji na svete kraje, prejemom odpustkov, dobrimi deli, molitvijo, postom in 
miloščino. 
4 Ob posebnih praznikih, ko so bile maše za soseske ali vasi s prošnjimi procesijami (npr. pred vnebohodom, za god sv. Marka), 
so ljudje zbrali denarne darove, duhovnik pa je maševal za njih, po njihovem namenu. Tudi namen je bil običajno oznanjen »za 
sosesko to in to« ali »za blagoslov polj« ali »za lepo vreme«. Mašni namen ni bil oseben, za določeno družino ali rajnega, ampak 
splošen. Prav za god sv. Antona imajo marsikje sv. mašo »za zdravje živine«. Okrog oltarja nesejo majhnega lesenega prašička, 
darujejo svoj dar in kakšno suho mesnino, ki se nato po sv. maši licitira. Vsi prihodki so namenjeni vzdrževanju tiste cerkve. Tako je 
npr. nad Mačami pri Preddvoru, pri podružnični cerkvi sv. Nikolaja. Na Tolminskem pa je navada, da posamezne planine ali vasi za 
župnišče ob žegnanju, ko je maša »za planino«, darujejo določeno količino sira. Ravno tako večkrat ljudje darujejo npr. v čast sv. 
Jožefu, zavetniku mesta Tolmin, in je nato sv. maša »za mesto Tolmin po namenu darovalcev«.
5 Praznik Gospodovega razglašenja je 6. januarja, torej je ta datum 28. januar 1914. Razni posestniki so imeli v najemu tudi župnij-
sko zemljo, ki so jo obdelovali in od tega so oddali letno najemnino. 
6 Dodano kot opomba na robu ob besedilu. Dolžnost velikonočnega obhajila izhaja iz 3. cerkvene zapovedi »Prejmi sv. Rešnje telo 
vsaj v velikonočnem času« (KKC 1993, 2042), ki temelji na CIC 1917, kan. 859 in ZCP 1983, kan. 920. Zapoved zagotavlja minimum 
glede prejemanja Gospodovega Telesa in Krvi v povezanosti z velikonočnimi prazniki, izvirom in središčem krščanske liturgije, 
vere in življenja (prom KKC 1993, 2042). Ob večjih praznikih (velika noč, božič, sv. Rešnje telo in kri, Marijino vnebovzetje, vsi 
sveti) župniki pripravijo vernike za sv. spoved in tudi obhajilo. Tako so verniki tudi duhovno pripravljeni na praznovanje največjih 
skrivnosti katoliške vere. Velika noč je največji krščanski praznik, prav zato je Cerkev zapoved spovedi enkrat na leto vezala na ta 
praznik. Velika noč je bila 12. aprila 1914.
7 Kodermac piše v svojem življenjepisu: »30. novembra 1908 smo gojenci semenišča bili navzoči pri blagoslovitvi vogelnega kamna 
zgradbe novega semenišča.« ŽA, prav tam, str. 61. V šolskem letu 1912/1913 so se vanj vselili semeniščniki. Kodermac je bil v 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 335
Celodnevno češčenje sv. Reš. Telesa je bilo III. povelikonočno nedeljo.8 
Šmarnice v maju so bile ob 5 ½ zjuraj. 
Procesije na križev teden so bile ob 8. uri in sicer v ponedeljek [t79] k sv. 
Marku, v torek k sv. Petru, v sredo k sv. Urhu. Na Gospod. Vnebohod je bila 
procesija ob 9 ½ po polju, nato pridiga in slovesna sv. maša.9
[o157] Na binkoštno nedeljo je imel eden tolminski kaplan dolžnostno sv. 
mašo na Libušnjem.10 
Na praznik sv. Reš. Telesa je bila sv. maša (slovesna) ob 9. uri, po sv. maši 
procesija. V osmini tega praznika vsak dan ena sv. maša pred izpostav. sv. Reš. 
Telesom.11
V mirno življenje ljudi je padlo kakor bomba vest, da je bil v Sarajevu v 
Bosni 28. junija izvršen atentat na avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda 
in njegovo soprogo.12 Povsod je zavladala žgoča vznemirjenost, povsod so se 
spraševali, kaj bo zdaj, kakšne bodo posledice tega mora umora. Svet je bil sil-
no vznemirjen. Avstrija je obtoževala Srbijo, da je ona pripravila ta umor Fer-
dinanda in njegove soproge. Kmalu je bilo konec ugibanja, kaj bo. Avstrija je 
poslala Srbiji ultimat, ki je Srbijo hudo poniževal. Zato je sledila napoved vojne 
Srbiji, ki je majhna država in oslabljena radi balkanske vojne proti Turčiji. Av-
striji je dajala potuho mogočna Nemčija, ki ji je bilo kar prav, da začne vojni 
osmem razredu gimnazije in takole opiše dogodek: »Semeniščniki smo se v začetku šolskega leta vselili v veličastno zgradbo no-
vega semeniškega zavoda. 6. oktobra je bila otvoritvena proslava. Že pred 9. uro so se zbrale v bližini novega veličastnega poslopja 
cerkvene oblasti s celotnim stolnim kapitljem ter civilne in vojaške oblasti. Tržaški škof, monsig. Karlin in opat iz Sekaua, ki je imel 
pravico, da nosi škofovsko kapo, sta stala ob strani nadškofa Frančiška Borgija Sedeja. Prisotne so bile cerkvene osebnosti, gojenci 
semenišča. (…) Knezonadškof Sedej je blagoslovil poslopje, na kar je šel v novo kapelo in tam daroval sv. mašo. Po sv. maši so se 
vsi udeleženci zbrali v slavnostni dvorani. Gojenec osmošolec gimnazije Jožef Laharnar je pozdravil nadškofa v imenu semeniščni-
kov. Nadškof pa je z izbranimi besedami nagovoril vse prisotne. Nato je spregovoril o zgodovini ustanove, katere namen je bil, kot 
vedno, vzgajati učečo mladino, da bi (se) pod veščo roko vzgojiteljev prišla do duhovniškega poklica in tisti, ki bi ne sprejeli tega 
poklica, postali dobri v drugih poklicih, dobri državljani sebi in družbi v čast in ponos. Kot predstavnik ministrstva za javno vzgojo, 
je nato povzel besedo šolski svetnik Kazminsky. Nato sta se oglasila še deželni svetnik Rebek in predstojnik jezuitov iz Trsta p. Emil 
Volberg, ki sta spregovorila nekaj priložnostnih besed. P. Volberg nam je bil dobro znan, ker je nekajkrat imel duhovne vaje nam 
semeniščnikom.« ŽA, prav tam, str. 61.
8 To je bilo 26. aprila 1914.
9 Vnebohod je bil 21. maja 1914. Pred vnebohodom so prve tri dni prošnje procesije za blagoslov polj, vinogradov, sadovnjakov in 
vsega našega dela.
10 Binkošti so bili 31. maja. Dolžnostna maša je bila verjetno ali ustanovna ali manualna maša. Dar ali štipendij za te sv. maše duhov-
nik prejme iz dohodkov ustanov, zato ustanovne ali ustanovljene maše. Prim. CIC 1917, kan. 826, § 3. Manualne maše pa so tiste, 
za katere dajejo štipendij verniki sami iz pobožnosti ali iz obveznosti, tudi trajnih, ki jih je oporočitelj naložil svojim dedičem tako 
rekoč v roko, pomeni manus. Prim. CIC 1917, kan. 826, § 1. 
11 To je bila posebna oblika sv. maše, ko so med obredom sv. maše na oltarju imeli izpostavljeno Najsvetejše, ki pa so ga delno zakrili 
s tančico ali drugim pregrinjalom. Izpostavljeno Najsvetejše tudi med sv. mašo je sporočalo, da je Jezus navzoč pod podobo kruha, 
njegovo Telo je z nami in nas varuje, zato ga častimo in poveličujemo. Dogajanje pri sv. maši je posvetitev, spremenjenje kruha v 
Jezusovo telo, ki je skrivnostno tukaj že navzoče. Po II. vatikanskem koncilu so bile te sv. maše prepovedane.
12 Franz Ferdinand I. (Graz, 18. 12. 1863–Sarajevo, 28. 6. 1914) je bil nečak cesarja Franca Jožefa I. Po samomoru prestolonaslednika 
Rudolfa leta 1889 je bil on naslednji v vrsti za prestol. Zagovarjal je centralizirano oblast, nasprotoval dualizmu in reformam v 
smeri federalizma ter želel močno centralistično državo z močno vojsko. Že doma je bil deležen konservativne stroge katoliške 
vzgoje. V privatnem življenju je bil strasten zbiralec umetnin in lovec. Prim. M. Mutschlechner, http://www.habsburger.net/de/
kapitel/franz-ferdinand-der-konservative-erzherzog (pridobljeno 5. 6. 2015).
336 Boštjan Guček
ples. Avstrija mobilizira. Fantje in možje polnijo kasarne, v ljudstvu strah, jok in 
stok. Na dan sv. Ane je Avstrija napadla Srbijo in začela je teči kri.13 
Evropske države so se zapletale v vojno. [o158] Sledijo vojne napovedi … 
Slovenski fantje padajo v Srbiji in Galiciji …
Učiteljiščniška pripravnica v Tolminu je ukinjena.
Monsignor Kragelj je obolel, nekaj dni ni mogel maševati. Oznanila za 
VIII. pob. nedeljo je moral pisati I. kaplan Alojzij Makuz. Za 9. pob. nedeljo 
so bili oznanjeni odpustki »porciunkovo.« Pogoji za odpustke so: obisk cerkve, 
prejem zakramentov, molitev 5 očenašev po namenu sv. Očeta ob obisku farne 
cerkve. Pri večernicah popoldne je bilo enourno češčenje Najsvetejšega, molitev 
za mir in molitev za vojake, da bi bili močni in da bi jih Bog obvaroval hudega.14 
Opozorjeno je bilo s prižnice, da tisti, ki imajo denar v hranilnici, naj bodo 
brez skrbi. Do tega denarja nima nobeden oblasti, ne dežela, ne država.
Na god sv. Lovrenca je bila sv. maša ob 8. uri za faro. Praznik Vnebovzetja 
M. D. je bil slovesno praznovan po navadi. 
Monsig. dekan je nekoliko okreval. 
[t80] Papež Pij X. je 20. avgusta umrl.15 3. septembra je že bil izvoljen novi 
papež. Kardinali so izvolili za papeža eminenco [o159] kardinala Jakoba Cella 
Chiesa, ki si je nadel ime Benedikt XV.16 
13 Avstrija je Srbiji napovedala vojno 28. julija 1914.
14 8. pobinkoštna nedelja je bila 19. julija, 9. nedelja pa 26. julija 1914. Porciunkula se je imenovala majhna cerkvica sv. Marije 
Angelske blizu Assisija, kjer je sv. Frančišek spoznal svoj poklic. Cerkev je izprosil od benediktincev kot delček svoje ustanove (por-
tiuncula pomeni delček). Tam je začetek velikega frančiškanskega reda, to je bil prvi samostan, sv. Frančišek je tam rad prebival in 
tudi umrl. Na dan posvetitve obnovljene cerkvice, 2. Avgusta, so romarji najprej samo v tej cerkvici lahko prejeli popolni odpustek 
pod običajnimi pogoji. Prej je cerkev naklanjala odpustke predvsem romarjem v sveto deželo, ki so se spokorili, opravili spoved 
in romanje. Od 14. stol. naprej pa so na ta dan papeži podeljevali pravico odpustka tudi drugim frančiškanskim cerkvam. Od 17. 
stol. so odpustek lahko prejeli vsi obiskovalci frančiškanskih cerkva. Po letu 1952 so pravico do porcijunkulskega odpustka prejele 
vse stolnice in župnijske cerkve. Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena 
(pri spovedi za velike grehe ali s kesanjem). Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji (običajno je to 
sv. spoved, molitev vere in očenaša po namenu sv. očeta, nenavezanost na greh) ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z 
oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov. Lahko je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali 
popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Moremo jih naklanjati ali živim ali rajnim. Da lahko razumemo ta nauk, 
je treba vedeti, da ima greh dvojni učinek. Veliki greh nas izključi iz občestva z Bogom in nismo sposobni večnega življenja, vsak 
greh, tudi mali, pa ima za posledico nezdravo navezanost na stvari, ki potrebuje očiščenje tukaj ali po smrti, kar imenujemo vice. 
To očiščenje osvobodi od tega, kar imenujemo časna kazen za greh. To ni maščevanje Boga, ampak izvira iz narave greha samega. 
Prim. KKC 1993, str. 1471–1472. Poleg dobrih del, miloščine, posta in prenašanja lastnega trpljenja, so odpustki odlično sredstvo 
za napredovanje v svetosti.
15 Sv. papež Pij X. (Riese, 2. 6. 1835–Vatikan, 20. 8. 1914) je bil beneški patriarh Giuseppe Sarto. Kot papež si je zadal nalogo: vse pre-
noviti v Kristusu. Reformiral je bogoslužno petje in pravo. 20. decembra 1905 je koncilska kongregacija izdala dekret o pogostnem, 
tudi vsakodnevnem prejemanju sv. obhajila. Sv. Pij X. je razložil tudi dekret o zgodnjem prvem sv. obhajilu Quam singulari (8. 10. 
1910), naj otroci pristopijo k sv. obhajilu, ko so sposobni razlikovati med evharističnim in običajnim kruhom, ne pa šele pri 10, 12 
ali celo 14 letih, kar je bilo takrat marsikje v navadi. Prim. R. Aubert, Das Reformwerk Pius‘ X., v: Handbuch der Kirchengeschichte. 
Die Kirche in der Gegenwart, Freibrug, Basel, Wien 1973, Band VI/2, str. 416–418; M. Benedik, Papeži od Petra do Janeza Pavla II., 
Ljubljana 1996, str. 294–296. 
16 Benedikt XV. (Genova, 1878–Vatikan, 22. 1. 1922) je bil za papeža izvoljen kmalu po začetku prve svetovne vojne, 3. septembra 
1914. V svojem pontifikatu se je ukvarjal predvsem s problemi in posledicami prve svetovne vojne. 1. septembra 1917 je vsem 
voditeljem vojskujočih se sil poslal predlog za mirovna pogajanja, ki se je v marsičem ujemal s kasnejšimi 14 točkami Wilsonovega 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 337
Vojaštvo je pričelo utrjevati Mengore. Civilistom je prepovedan pristop na 
Mengore. Prazniika imena Marijinega v septembru ni bilo dovoljeno na Men-
gorah praznovati.17 Ljudje so začeli slutiti, da Italija, zaveznica Avstrije, sicer 
molči, a gotovo nekaj kuha.
Rojstni dan cesarja Franca Jožefa I. in ravno tako tudi njegov godovni dan 
je Tolmin praznoval s slovesno sv. mašo in s pesmijo Te Deum.18
Šola letos ni pričela ob navadnem času 1. septembra, ker je povsod manj-
kalo delavcev in naj bi otroci pri družinah pomagali. 
mirovnega načrta. Pri tem delu je imel težave z nerešenim rimskim vprašanjem, saj Sv. sedež še ni mogel delovati kot suverena 
država. Zavzemal se je za čimprejšnjo izpustitev vojnih ujetnikov in skušal organizirati pomoč za dežele, v katerih so ljudje trpeli 
hudo pomanjkanje. Leta 1917 je objavil tudi nov Zakonik cerkvenega prava, ki ga je posebna komisija pripravljala že pod sv. Pijem 
X. Zakonik je ostal v veljavi do leta 1983. Prim. M. Benedik, Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Celje 1989, str. 257–258. Slovenec 
z dne 20. avgusta 1917 je predstavil papežev mirovni predlog, ki je bil poslan tudi cesarju na Dunaj. Med drugim je papež v 
predlogu zapisal: »Da pa se ne bomo omejevali več na splošne izraze, kakor se Nam je zdelo potrebno to dosedaj, hočemo preiti 
sedaj k predlogom, ki so v višji meri nazorni in izvedljivi in pozvati vlade vojujočih se držav, da naj se sporazumejo glede sledečih 
točk, ki so primerne za primerno podlago pravičnega in trajnega miru, pri čemer jim ostaja prepuščeno, da točke posamično 
določijo in izpopolnijo. Predvsem mora obstojati misel, da stopi na mesto materijalne sile moralična sila pravice. Iz tega sledi 
pošten sporazum vseh v svrho istočasnega in obojestranskega zmanjšanja oboroževanja po določenih pravilih in gotovih jamstvih 
do mere, ki je potrebna in zadostna za vzdrževanje javnega reda v vsaki državi; potem na mesto bojnih sil uvedba razsodišča z 
miroljubnim delovanjem v smislu dogovorjenih načel in ob grožnji gotovih škod za državo, ki ne bi hotela podrediti mednarodnih 
spornih vprašanj razsodišču ali ne sprejeti njenih odločitev. Ako se na ta način enkrat sestavi nadvladje pravice, naj se odstrani 
vsaka ovira, ki je prometu prebivalstva na potu in sicer z zajamčenjem prave slobode in skupnosti morja s trdnimi pravili. To bi na 
eni strani preprečilo vzroke za konflikte, na drugi strani pa odprlo nove vire blagostanja in napredka. Kar se tiče povrnitve škod 
in vojnih stroškov, ne najdemo drugega sredstva za rešitev vprašanja, kakor da predlagamo v splošnem načelo popolne in oboje-
stranske odpovedi, ki je sicer opravičeno z brezmernimi, iz razorožitve nastajajočimi dobrotami in to tembolj, ker je nadaljevanje 
takega prelivanja krvi edinole iz gospodarskih ozirov nerazumljivo. Ako bi na drugi strani za gotove slučaje obstojali še posebni 
vzroki, naj se razmotriva o njih pravično in pošteno. Toda ti mirovni dogovori s svojimi brezmernimi ugodnostmi so nemogoči brez 
obojestranske izročitve sedaj zasedenih ozemelj, torej s strani Nemčije popolna izpraznitev Belgije z jamstvom popolne politične, 
vojaške in gospodarske neodvisnosti proti vsaki vlasti, dalje izpraznitev francoskega ozemlja; s strani drugih vojujočih se vlasti 
podobna izročitev nemških kolonij. Kar se tiče spornih teritorijalnih vprašanj n. pr. med Italijo in Avstrijo, Nemčijo in Francijo, se 
zamore upati, da so bojujoče se stranke v očigled neizmernim koristim razoroženega trajnega miru pripravljene, da razpravljajo 
o njih s spravljivega stališča, pri čemer je treba upoštevati stremljenja narodov po merilu pravičnosti in možnosti in podrediti 
slučajne posebne koristi splošnemu blagru vse človeške družbe. Duh pravičnosti in poštenosti bo moral voditi presojanje drugih 
teritorijalnih in političnih vprašanj, posebno onih, ki se tičejo Armenije, balkanskih držav in ozemelj, ki so spadala pod svoječasno 
poljsko kraljestvo, za čegar plemenite zgodovinske tradicije se morajo vsled posebnih trpljenj tekom sedanje vojne po pravici 
zavzeti čustva vseh narodov.« Papež je noto izdal 1. avgusta 1917.
17 Praznik Marijinega imena so v 16. stol. uvedli v Španiji, po zgledu praznika Jezusovega imena. Ta praznik pa je bil od l. 1683, ko 
so Poljaki premagali Turke pred Dunajem, uveden v zahvalo Materi Božji za zmago pred Turki za celotno Cerkev. Praznik je bil v 
nedeljo, po malem šmarnu (8. september). Papež sv. Pij X. pa je zanj določil prav na obletnico zmage, torej 12. september. Prim. 
M. Smolik. Marijino ime, v: Leto svetnikov, Celje 2000, zv. 3, str. 621.
18 Franc Jožef I. (Grad Schönbrunn/Dunaj, 18. 8. 1830–grad Schönbrunn/Dunaj, 21. 11. 1916), avstrijski cesar (1848–1916) in ogrski 
kralj. Bil je sin nadvojvode Franca Karla in nadvojvodinje Zofije. Nasledil je slaboumnega cesarja Ferdinanda I. Vladal je dlje kot 
kdorkoli drug, bil je konservativen vladar. Zaradi preprostega življenja je bil priljubljen med ljudstvom. Rojstne in godovne dneve 
vladarja so slovesno praznovali, še posebej okrogle obletnice in obletnice prevzema oblasti. Tako je npr. ob 40-letnici njegovega 
vladanja zapoški župnik napisal Ustanovno pismo za trzinski beneficij in zanj založil glavnico. Prim. V. Kragl, Kronika duhovnije Trzin 
do leta 1938, Trzin 2015, str. 103–113. Podobno so ob njegovi 80-letnici, 17. 7. 1910, v RGB izdali ukaz za poštne znamke od vre-
dnosti 1 h do 10 K v počastitev slovesnosti 80. rojstnega dne njegovega cesarskega in kraljevega apostolskega visočanstva. Prim. 
RGB, 17. julij 1910, št. 130, http://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rgb&datum=19100004&seite=00000309 (pridobljeno 
21. 5. 2015).
338 Boštjan Guček
Dne 1. oktobra je nadškof monsignor[j?]a Jožef Kragla upokojil, za upravi-
telja župnije je postavil I. kaplana č. g. Alojzija Makuza. Za dekanijske posle je 
nadškof določil, da jih še naprej opravlja monsig. Kragelj. Ob času upokojitve in 
imenovanja župnijskega upravitelja je bil monsig. Kragelj bolan. Neža Čemano-
va pripoveduje, da je monsig. omedlel, ko mu je gospod Makuz pokazal dekret, 
da je on sedaj župnijski upravitelj. Pa je bilo kmalu dobro in sta postala prija-
telja. Monsignorju se je zgodilo, da je neko nedeljo bral napačen evangelij in to 
je škofija zvedela. Sumil je g. Makuza, da je on to javil na škofijo. Monsignor 
[o160] je sam prosil za upokojitev. Upokojitve ni povzročila pomotno branje 
evangelija. Monsig. Kragelj je g. Makuza lepo vpeljal v upraviteljsko poslovanje. 
Gosp. Makuz je stanoval v kaplaniji, v cerkveni hiši je stanoval katehet Breza-
všček, zato je ostal upokojeni monsg. Kragelj v farovžu.
Po naročilu nadškofa je bilo 18. pobinkoštno nedeljo po zadnji sv. maši 
izpostav. Najsvetejše do konca popoldanske službe božje, ki je obsegala molitve: 
litanije vseh svetnikov, rožni venec, pete litanije M. B. in blagoslov.19 
Šola je pričela v Tolminu v tednu po 4. oktobru.
Na god vseh Svetnikov je bila slovesna sv. maša ob 10. uri, popoldne večer-
nice za rajne in »Libera«.20 Na vernih duš dan sv. maša pri sv. Urhu ob 9. uri. ri-
dno so prejemali verniki popolen odpustek za verne duše po navadnih pogojih. 
Ker je bil monsig. Kragelj upokojen, je bila razpisana tolminska župnija do 
12. decembra.
Letos je običajna sv. maša na Volarjih odpadla, ker je bila sv. maša doma za 
vojake neobhodno potrebna. 
[o161/t81] S prižnice je bilo oznanjeno: C. in kr. vojno ministrstvo je skleni-
lo poklanjati vojskujočim se vojakom božični dar v znesku 500.000 kron. Zato 
je knezonadškofijski ordinariat določil, naj se miloščina, katera se bo v cerkvi 
nabrala prihodnjo nedeljo, obrne v ta namen. Zato se vam priporoča, naj bi v 
nedeljo kaj več dali, kakor navadno.
19 To je bil 27. septembra 1914. Molitev je bila predvsem v prošnji za mir.
20 Na vernih duš dan, 2. novembra, sme duhovnik maševati trikrat: za duše v vicah, po papeževem namenu in po lastnem namenu, 
kar je ravno zaradi stisk 1. svetovne vojne uvedel papež Benedikt XV. 10. avgusta 1915. Praznik je sicer na zgodovinskih pred-
postavkah nastal l. 998 v Clunyju, kjer je opat Odilo ukazal vsem sebi podrejenim samostanom, naj 1. novembra popoldne po 
cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi naj molijo večernice za mrtve, drugi dan pa naj za mrtve opravijo slovesen oficij in zanje 
darujejo sv. mašo ter delijo miloščino. Najprej se priporočamo vsem nebeščanom (vsem svetim). Naslednji dan molimo za tiste, 
ki so še v procesu očiščevanja, ker v trenutku smrti niso bili dovolj sveti, nenavezani na greh, v življenju niso zadostili za krivdo 
svojih grehov ali pa jih je težila krivda malih grehov. Sami sebi ne morejo več pomagati, lahko pa jim pomagamo mi, posebej z 
molitvijo, sv. mašami, dobrimi deli in miloščino, kar omenja tudi zapis v Kroniki. Prim. A. Strle, Spomin vseh vernih rajnih, v: Leto 
svetnikov, Celje 2000, zv. 4, str. 257–261. Pesem Libera me, Domine (Reši me, Gospod) se je glasila: »Reši me, Gospod, večne smrti 
tisti groze polni dan: Ko se bosta majala nebo in zemlja: Ko prideš sodit svet z ognjem. Zatrepetal sem in bojim se, preiskava pride, 
in prihodnja jeza. Ko se bosta majala nebo in zemlja. Tisti dan jeze, stiske in bede, veliki in silno grenki dan.« Rimski obrednik, 
Ljubljana 1932, str. 176–177. Pesem je bila izraz tesnobe v imenu rajnega in prošnja Cerkve za usmiljenje njegovi duši. Prim. M. 
Smolik, Liturgika, Celje 1995, str. 137.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 339
Drugo oznanilo: Kakor vam je mogoče znano iz razglasov in časopisov, je 
država razpisala vojno posojilo v pokritje izrednih vojnih stroškov. Da si naša 
domovina zagotovi zmago v tej vojski, potrebuje mnogo denarja. Zato je dol-
žnost vsakega državljana, ki ljubi svojo domovino, priskočiti ji v tem trenutku 
na pomoč. Kdor ima torej kaj denarja na razpolago, naj ga posodi državi. Denar 
se bo obrestoval 5 in pol od sto od 1. novembra t. l. naprej. Denar je ravno tako 
varen kakor v vsaki drugi posojilnici. Na vsak način bolj varen kot doma. Denar 
sprejme tukajšnji c. kr. poštni urad, kateri vrne za denar zadolžnico. Sprejema-
jo se zneski od 25, 50, 75, 100, 200 kron, itd. Denar se bo vrnil leta 1920. Čas 
naložiti denar je samo še danes, jutri in pojutrišnjem. [162] Kdor želi potrebna 
pojasnila, naj se obrne do g. župnega upravitelja. 
V tednu po I. adventni nedelji21 so bili predvideni bolniki in stari in sicer v 
ponedeljek v Zatolminu, v torek v Poljubinju in Prapetnem,22 v sredo v Žabčah, 
Zadlaz Žabčah in Ravneh, v četrtek v Čadrgu in Zadlaz Čadrgu, v petek v Do-
ljah, Gabrijah in Volarjih, v soboto na Ljubinju.
Kot božično darilo vojakom je bilo nabrano v cerkvi 100 kron miloščine. 
Vpišite se v Mohorjevo družbo, udnina 2 kroni–čas je še do II. adventne nedelje, 
se je glasilo oznanilo.23
Na Sveto Rojstvo je bila opolnoči slovesna sv. maša. Na Volarjih so bile tri 
sv. maše. Leto je končalo s slovesno sv. mašo in s pesmijo Te Deum. 
Monsig. Jožef Kragelj je močno skrbel, ko se je zidalo novo semenišče v 
Gorici, da je vsako leto ob priliki spraševanja za velikonočno spoved nabral lepo 
vsoto v pomoč novemu semenišču.24 Zato je bil vesel, ko je bral v škofijskem li-
stu poročilo o uspehih gojencev novega semenišča v šolskem letu 1913–1914. Naj 
21 To je bilo od 29. septembra 1914 naprej.
22 Kodermac piše včasih Prapetno, drugič Prapotno. Med drugim v besedilu zasledimo tudi različico Praprotno. Gre za isto vas, zato 
se držimo originalnega zapisa brez popravkov.
23 Mohorjeva družba je najstarejša slovenska založba, ki jo je leta 1851 v Celovcu s pomočjo A. Einspielerja in A. Janežiča ustanovil bl. 
škof Slomšek. Vsako leto izdaja redno zbirko knjig. Tako je med našim ljudstvom vse od srede 19. stol. širila znanje, ljubezen do kn-
jig, branje, kulturo in skrb za duhovno poglobitev ter plemenitila slovenski jezik z lepo pisano besedo. Zaradi politično neugodnih 
razmer so leta 1919 sedež iz Celovca preselili na Prevalje, leta 1922 pa v Ljubljano. Goriška Mohorjeva družba je bila ustanovljena 
leta 1923 z nadškofijskim dekretom, 17. novembra leta 1924 pa je v predbožičnem času med svoje člane že razposlala svojo prvo 
knjižno zbirko s Koledarjem za leto 1925, http://www.mohorjeva.it/drupal/sl/content/zgodovina-gmd (pridobljeno 12. 6. 2015). 
Vpis je bil mogoč do 6. decembra 1914.
24 Velikonočno spraševanje je bilo npr. v ljubljanski škofiji uvedeno 20. junija 1774. Škof Herberstein je to določil z aktom ljubljanske 
generalne sinode in dekretu dodal obrazec, ki obsega 125 vprašanj iz celega katekizma. Prim. A. Odar, Jegličeve sinode. v: BV, 18 
(1938), št. 3, str. 273. Namen tega spraševanja je bilo preverjanje znanja katoliške vere in hkrati poglobitev. Sam katekizem in 
katoliški nauk so duhovniki razlagali ob nedeljah popoldan. Razlago so združili še z raznimi pobožnostmi litanij, blagoslovom z 
Najsvetejšim, v maju s šmarnicami itd. Bogoslovno semenišče je bilo po jožefinskih reformah ponovno obnovljeno leta 1818, in 
sicer kot osrednja ustanova za gojence celotnega avstrijskega Primorja, škofij Gorica, Trst-Koper, Poreč-Pulj in Krk. Na pobudo nad-
škofa Zorna je skupina duhovnikov leta 1892 ustanovila društvo Aloysianum z deškim zavodom za revnejše dijake Alojzijevšča. Tu 
so vzgajali bodoče duhovnike in številne katoliško ter narodno zavedne laike. Obenem so skrbno načrtovali ustanovitev notranje 
gimnazije v okviru malega semenišča, ki bi edina – v nasprotju z laicizirano državno šolo – mogla ustrezno pripraviti kandidate za 
duhovništvo. Prim. F. Kralj, Cerkvene razmere v goriški nadškofiji na prelomu 19. stoletja, v: Missiev simpozij, str. 154–155. Te ideje 
je dokončno uresničil nadškof Sedej. 
340 Boštjan Guček
bo to poročilo tu zapisano v slovenski prestavi. Ker so bili v semenišču Slovenci 
in Furlani (Italijani), je bil uradni jezik nemški.
[o163/t82] Šolsko poročilo o nadškofijskem in vendenbergšen deškem 
semenišču za šolsko leto 1913–1914.
V šolskem letu 1913–1914 je bilo v semenišču 154 semeniščnikov in 19 kon-
viktorcev, kateri zadnji so imeli letos prvič svoj oddelek. Semeniščniki razde-
ljeni na tri oddelke pripadajo obema škofijama: 98 gojencev goriške, 56 tržaške 
škofije. Od vseh gojencev zavoda je obiskovalo notranjo pripravnico 42 in sicer 
28 slovenskih in 14 italijanskih, ostalih 112 je obiskovalo zunanjo gimnazijo in 
sicer 73 nemško, 27 slovensko, 12 italijansko. 
Od 98 goriških semeniščnikov je bilo 65 (66%) Slovencev, 33 (34%) Italija-
nov, od Tržačanov–gojencev, 50 Slovencev in 7 Italijanov. Med letom je zapu-
stilo zavod radi bolezni ali slabega uspeha v učenju ali drugačnih vzrokov 16 
goriških in 4 tržaški gojenci, na koncu so ostali še 134 semeniščnikov v zavodu: 
82 iz goriške in sicer 55 Slovencev (67%) in 27 Italijanov (33%) in 52 iz tržaške 
škofije, 46 Slovencev in 6 Italijanov.
Ocena gojencev, ki so ostali do konca leta je sledeča: od goriških smenišč-
nikov je bilo 13 odličnjakov, 65 sposobni, 2 na splošno sposobna in 2 sta padla. 
Od tržaških semeniščnikov je bilo 9 odličnjakov, [o164] sposobnih 42, 
splošno sposoben 1 in padel 1. 
Od 41 učencev v pripravnici je napravilo sprejemni izpit za gimnazijo 38, 
in sicer od goriških 2 za nemško, 15 za slovensko, 6 za italijansko, od tržaških 13 
za slovensko in 2 za italijansko gimnazijo. 
Od 10. konviktorcev, ki so obiskovali gimnazijo, je bil 1 odličnjak, 5 spo-
sobnih, 2 splošno sposobna, 1 padel in 1 neizprašan. 
Tako je prejelo na zavodu 23 učencev odlično spričevalo, 112 dobro, 5 ko-
maj dobro, 4 nezdostno in eden ni bil izprašan. 
9 goriških semeniščnikov so bili v zavodu brezplačno, 47 je plačevalo od 
50–400 K in 24 je uživalo wendenberški štipendij.25 
25 Werdenberški zavod je leta 1636 ustanovil dvorni kancler grof Ivan Werdenberg skupaj s svojo ženo Katarino r. Coronini. Zavod 
je lahko sprejel 24 ubožnih gojencev, ki so prejeli vzgojo in pouk na tedanji višji latinski šoli v Gorici, ki so jo vodili jezuiti. Dob-
rotnika sta za ustanovo darovala poslopje z vrtom pri cerkvi sv. Janeza Krstnika, dodala pa sta več dobrih zemljišč in 20.000 gld 
kapitala. Ustanova se je imenovala Werdenberško semenišče. Hiša je bila za zavod kmalu premajhna, zato so se leta 1640 preselili 
v Semblerjevo hišo, kjer so imeli jezuiti tudi svojo gimnazijo. To semenišče je ostalo v najtesnejši zvezi s knezoškofijskim deškim 
semeniščem. Ko so leta 1773 ukinili jezuite, so z njim ukinili tudi Werdenberško semenišče. Namesto njega je vlada ustanovila 
24 štipendijev za gimnazijce, ki so v Gorici obiskovali gimnazijo. Ti gojenci so bili raztreseni kot podnajemniki po privatnih stano-
vanjih, zato je nadškof Gollmayr leta 1858 otvoril deško semenišče. Cesar Ferdinand je s soprogo Marijo Ano daroval 10.000 gld. 
Istega leta je cesar Franc Jožef dovolil, da se 24 štipendij spremeni v ravno toliko ustanovnih mest v novo ustanovljenem deškem 
semenišču. Werdenberški štipendij je odslej dobil vsak, ki je bil sprejet v to semenišče. Leta 1860 so se preselili v svoje prostore, 
kjer so ostali vseh 43 let. Prvi ravnatelj je bil devet let Andrej Razpet. Za njim je 22 let semenišče vodil Josip Marušič, tretji pa je bil 
Anton Mahnič, ki ga je vodil do l. 1895, pred tem pa bil v njem 16 let prefekt. Za njim ga je 13 let vodil msgr. Franc Castelliz, do leta 
1908, za njim pa do novih prostorov Josip Srebrnič. Prim. K blagoslovitvi novih prostorov kn. nadš. deškega semenišča, v: Novi čas, 
4. oktober 1912, str. 2.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 341
Učenci so bili v letu, hvala Bogu, zdravi.
Vpeljano je bilo učenje muzike in učitelji za muziko.
Urejene so bile akademije za gojitev materinskega jezika obeh narodnosti. 
Tudi so bili tečaji za oba jezika, da bi vsak mogel govoriti oba deželna jezika.
Duhovne vaje so bile v slovenskem in italijanskem jeziku, ravno tako ne-
deljske pridige. Skrb je bila za dobro in slovesno bogoslužje, da bi gojence pri-
tegnilo.
[t83] Bog naj sprejme v svojo zaščito to semeniško delo. 
[o165] Leto 1915
S praznikom Obrezovanja Gospodovega je začelo novo sončno leto. Reči 
je treba, da je začelo mračno, megleno leto, ker je vojska[,?] ker teče kri, ker je 
veliko trpljenja, cvet fantov in mož pada, pada … Komu v korist? … Gospod 
Bog, usmili se nas! …
Na novo leto je bila slovesna sv. maša in običaji, »ofer« za celebranta.26 Po 
koncu sv. maše je bilo izpostavljeno Najsvetejše do 3. ure popoldne. Bile so mo-
litve za mir in srečen konec vojske. Ob dveh začetek ure molitve iz knjige Večna 
molitev.27 Med molitvijo petje. Na koncu blagoslov z Najsvetejšim.
Dan pred sv. Tremi Kralji je bil blagoslov vode in nato sv. maša ob 10. uri.
Na praznik Razglaš. Gospodovega je bila sv. maša ob 10. uri, pri kateri je 
bil »ofer« za II. kaplana.
Ker je bil god sv. Antona puščavnika na nedeljo, je bila sv. maša v čast sv. 
Antonu za tiste, ki k maši darujejo v soboto pred godom.
Nadškof je zaukazal, naj se duhovnije posvete presv. Srcu Jezusovemu II. 
nedeljo po Razglaš. Gospodovem.28 Namen: Srce Jezusovo naj pomaga ogroženi 
domovini. V Tolminu je bila v ta namen slovesna [o166] sv. maša in po sv. maši 
26 Celebrant je mašnik, kdor celebrira, pomeni, da slovesno opravi kakšen cerkveni obred, npr. sv. mašo. 
27 J. Walser, Večna molitev pred Jezusom v Zakramentu ljubezni. Ljubljana 1895. Obstaja več izdaj omenjene knjige. Tukaj navajamo 
prvo slovensko izdajo.
28 To je bilo 17. januarja. »Molitev z ozirom na obljube Jezusa Kr. ob razodetjih Njeg. presv. Srca v Paray-le-Monialu sv. Marjeti Mariji 
Alacoque (†17. oktobra 1690).« Sv. Marjeta (Lhautecour, 22. 7. 1647) je že mlada čutila močno hrepenenje po Bogu. Osemletna 
je odšla v vzgojni zavod klaris v Chastolles, vendar se je morala zaradi bolezni l. 1657 vrniti domov. Bolehala je 4 leta. Leta 1671 
je končno vstopila v samostan sester Obiskanja Device Marije v bližnjem Paray-le-Monialu. Prvo videnje je imela 27. novembra 
1672, na praznik evangelista Janeza, ko je klečala pred Najsvetejšim. Božja pričujočnost jo je popolnoma prevzela. V videnjih je 
videla Zveličarjevo Srce na sijajnem prestolu, žareče kot sonce, obdano s trnjavo krono, ki pomeni rane, ki so jih prizadejali naši 
grehi. Nad njo se dviga križ, ki naznanja, da je bilo to znamenje vanj zasajeno od prvega trenutka učlovečenja, to Srce je bilo polno 
bridkosti. To pobožnost in češčenje Jezusovega Srca, njegove ljubezni do grešnikov, je potem tudi širila. Prim. M. Smolik, Marjeta 
Marija Alacouque, v: Leto svetnikov, Celje 2000, zv. 4, str. 124–128. Jezus je umrl na veliki petek. Njegova daritev na križu je en-
kratna, edinstvena in odrešilna za ves svet. Sv. maša (evharistija) je realno ponavzočenje te daritve na nekrvav način. Pri češčenju 
Jezusovega in Marijinega Srca gre za odnos vernika do Jezusa in Marije. Srce, ki je bilo prebodeno z bolečino, nehvaležnostjo, 
zavrženostjo, čeprav je darovalo kri in življenje za nas, je simbol ljubezni do nas grešnikov. Prim. KKC 1993, str. 595–618. Prav zato 
je ta pobožnost sicer vezana na prve petke – dan Jezusove smrti, ko naj bi zadoščevali za svoje grehe in grehe drugih, več molili, 
opravili sv. spoved in prejeli sv. obhajilo. Zaradi večje udeležbe ljudstva je nadškof posvetitev ukazal v nedeljo.
342 Boštjan Guček
pred izpostav. Najsvetejšim litanije Srca Jezusovega, posebna molitev posveče-
nja in blagoslov.
Na god sv. Vincenca je bila sv. maša, ki bi morala biti pri sv. Petru, radi 
domače pobožnosti preložena na drugi teden.29
Na sv. Nežo je bila sv. maša za občino Poljubinj, ravno tako za Marijino 
zaroko in sicer pri sv. Marku.30
Na II. predpostno nedeljo po sv. maši ob 10. uri, je bilo izpostavljeno Naj-
svetejše in so pevci peli Miserere mei Deus– usmili se me Gospod. Najsvetejše 
je ostalo izpostavljeno do 2. in pol, nato je bil rožni venec, od sv. Očeta zložena 
molitev za mir, litanije vseh svetnikov z molitvami in blagoslov.31
Na III. predpostno nedeljo je bilo brano pastirsko pismo nadškofovo. V 
tem pismu govori o tej strašni vojni, ki tare in upropašča evropske dežele, o 
vzrokih te vojske, kako naj se vojaki in ljudje v tej vojski ravnajo. Na koncu pri-
poroča, naj ljudje ohranijo mirne živce, saj moramo v Boga zaupati in v njegovo 
usmiljenje, zaupno moliti in daje še druge tolažbe.32
29 Sv. Vincencij, diakon in mučenec (†304), goduje 22. januarja.
30 Sv. Neža, devica in mučenka (†304), goduje 21. januarja. Zaroko Device Marije s sv. Jožefom Cerkev obhaja 23. januarja. Prim. M. 
Smolik, Zaroka Marije in Jožefa, v: Leto svetnikov, zv. 1, Celje 1999, str. 269–270. 
31 To je bilo 7. februarja 1915. Papež Benedikt XV. je zapovedal šestdnevno pobožnost, ki vsebuje izpostavitev in češčenje Najsve-
tejšega do šeste ure zvečer, molitev žalostnega dela rožnega venca s papeževo molitvijo in blagoslovom z Najsvetejšim. Papež 
je priporočil tudi sv. spoved in prejem obhajila, na vse to pa vezal popolni odpustek. Papeževa molitev: »V stiski in sili vojske, ki 
ogroža ljudstva in narode v obstoju, pribežimo, o Jezus, k tvojemu tako ljubezni polnemu Srcu, ki je naše najvarnejše zavetje. Tebe, 
o Bog usmiljenja, prosimo goreče: odvrni to strašno šibo. K tebi, o Kralj miru, kličemo v srčni molitvi: daj nam kmalu zaželjeni 
mir! Iz svojega božjega Srca si po vsem svetu razlil sveto ljubezen, da bi prenehal vsak razpor in bi gospodovala med ljudmi samo 
ljubezen. Tvoje Srce je bilo, ko si bival na zemlji, polno nežnega sočutja za človeško trpljenje. Oh, naj se nas usmili tvoje Srce tudi 
v tej uri, ki nas težko tlači z usodepolnim sovraštvom in strašnim prelivanjem krvi. Usmili se toliko mater, ki so v strahu in skrbi 
za usodo svojih otrok, usmili se toliko družin, ki so oropane svojega poglavarja, usmili se nesrečne Evrope, ki jo je zadelo tako 
težko gorje. Navdaj vladarje in narode z mislijo na mir, daj, da preneha prepir, ki razdvaja narode; stori, da zopet objame narode 
medsebojna ljubezen; spomni se, da si jih za ceno svoje krvi storil brate. Nekoč si poln ljubezni uslišal klic apostola Petra: ‚Reši 
nas, Gospod, poginjamo‘, in zapovedal mir razburkanim valovom; tudi danes odpusti, usliši milostno našo zaupno molitev in daj 
viharnemu svetu zopet mir in pokoj. In ti, preblažena Devica, kakor prej v časih največje sile, tako nam pomagaj tudi zdaj! Varuj 
nas in reši nas. Amen.« Benedikt XV., Molitev za mir, v: LŠL 50 (1915), št. II, str. 47.
32 V začetku leta je nadškof Sedej izdal dve pismi, najprej 2. januarja 1915 Pastirsko pismo avstrijskih škofov duhovnikom, v okviru 
celotnega avstrijskega episkopata, in 18. januarja 1915 Pastirsko pismo vernikom o vojni. Prim. Folium ecclesiasticum 1915, str. 
33–39. Slednje pismo so brali v nedeljo, 31. januarja. Pepelnica je bila namreč to leto 17. februarja, 1. postna nedelja pa 21. 
februarja. Nadškof Sedej je med drugim omenil namen in vsebino pisma: »Da rešim te dvome in ugovore, da vas potolažim in 
pokrepčam v trpljenju, hočem ob kratkem razložiti: 1. da je vojska v gotovih slučajih dopustljiva in dovoljena; 2. da ima poleg 
slabe tudi svojo dobro stran; 3. kako se je nam kristjanom vesti v vojskinem času.« V prvi točki razloži, da je vojska upravičena, če 
jo napove zakoniti oblastnik za popravo krivic, ki se dogajajo državi. Vojna je stara kot človeštvo, sicer pa posledica ali nujno zlo 
izvirnega greha. Vzrok te vojne je srbsko ščuvanje in prizadevanje proti vladarju in Avstriji. Ko cesar sporov ni mogel rešiti po mirni 
poti, je moral poprijeti za meč. V drugi točki navede nekaj dobrih posledic vojne: najprej je to versko-nravno prebujenje, obenem 
je vojna dvignila ugled Katoliški cerkvi in njenemu vidnemu poglavarju. Papež Benedikt XV. je namreč poudaril resnične notranje 
vzroke za vojno: strast, pohlep po minljivih dobrinah, krivični boj med stanovi in pomanjkanje medsebojne ljubezni. Vojna spod-
buja tudi duha požrtvovalnosti in krščanske ljubezni, duha skupnosti in vzajemnosti. V zadnji točki pa omenja spodbude, ki jih 
navaja tudi Kodermac. 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 343
[o167/t84] Prvega februarja 1915 je nadškof investiral33 za novega župnika–
dekana častitega župnika v Mirnu Ivana Rojca, ki je tudi deželni goriški posla-
nec. Mesto župnika za župnijo Miren je razpisano do 17. marca. 
I. postno nedeljo je župni upravitelj delil dekletom črne spovedne listke, 
drugo ned. ženam in III. fantom in možem.34 
Na sv. Petra Stol v Antiohiji35 je bila sv. maša pri sv. Petru v Zatolminu ob 7. 
in pol. Na god sv. Matija je bila sv. maša pri sv. Urhu za Dolje in Gabrije. Tretjo 
postno ned. je bil vsako leto začetek velikonočne spovedi.36 Po tej nedejli so bili 
prevideni bolniki in stari po vaseh.
Pred oljčno nedeljo37 je bila tridnevnica za dobro pripravo na velikonočne 
praznike. Vodil jo je kapucin pater Gabrijel. Dobro je izpadla, veliko jih je opra-
vilo sv. spoved.
Monsig. Jožef Kragelj, bivši dekan, je zapustil Tolmin in se preselil v Lju-
bljano. Težko mu je bilo slovo, kako ne, ko je bil za dekana 38 let v Tolminu.38
Veliki ponedeljek je bila obljubljena sv. maša za Gabrije v čast sv. Florijanu, 
taka maša veliki torek za Dolje. 
Velika noč je bila praznovana slovesno po stari navadi.39
[o168] Kaplani v Tolminu40
od leta 1864 do 1915.
1. Hvalica Anton od 1864–1866
2. Lazar Anton od 1866–1868
3. Pencin Karel [?] do smrti 1907
33 Investitura je strokovni izraz in danes pomeni postavitev v službo, predvsem za duhovnike, npr. škof ali njegov pooblaščenec javno 
postavi župnika v njegovo službo, on pa izpove vero in podpiše izjavo lojalnosti do škofa in cerkve ter njenih zapovedi in naukov. 
Pomeni pa tudi postavitev v cerkveno službo s sprejemom službenih insignij in z njo povezanih dohodkov. Prim. G. Stemberger, 
2000 Jahre Christentums: Illustrierte Kirchengeschichte in Farbe, Erlangen 1990, str. 930. 
34 Prva postna nedelja je bila 21. februarja 1915.
35 Praznik sedeža apostola Petra obhajamo 22. februarja. Spominja nas na petrinsko službo v Cerkvi, saj je Jezus Petru poveril poseb-
no službo voditelja in prvega med apostoli.
36 Tretja postna nedelja je bila 3. marca 1915.
37 Oljčna ali tudi cvetna nedelja (lat. Dominica in Palmis) je bila 28. marca.
38 Kragelj je še 21. februarja 1915 pisal pismo o notranji obnovi cerkve: »Velečast. gospod! Futurizem ali vandalizem. Sam ne vem, 
kako bi temu rekel. Tu imamo moža, ki se dela za slikarja. Mož pravi ingenü, pa domišljav. Dal sem mu cerkev poslikati in oba 
oltarja očistiti. Delal je po svoje. Vzel je palico sv. kvirinu na velikem oltarju in jo vtaknil v roko škofu vrh stranskega oltarja sv. 
Apolonije. Pa še nekaj. Razrezal je palico, ki jo je pobral v grmu, na dvoje in vtaknil v podobi križa škofu v drugo roko in ga naredil 
s tem za sv. Blaža. Sedanjega ‚sv. Blaža‘ je imelo ljudstvo za sv. Lukeža. Bil je brez palice in seveda tudi brez sveč. Stranska svetnika 
veljata ljudstvu eden za sv. Tilna (Egidija), drugi za sv. Martina. Pravijo, a ima pri nogah – gos. Kar na fotografiji menda ni. Sploh 
fotografija ni prav jasna, kar tudi biti ne more. Naročil sem, naj to pogleda oseba, ki je temu vajena. Če najde ta atribut, ni dvoma, 
da je mnenje ljudstva pravo. Vse mogoče, da so ti trije svetniki prav tisti, za katere jih ima ljudstvo. Volarci imajo namreč usta-
novljene maše 1. sept. (sv. Egidij) in 18. okt. (sv. Lukež). Sv. Martin pa mora biti v bližini sv. Briksija. Kedar bom na jasnem, Vam 
sporočim.« ŽA, m. Josip Kragelj, Zgodovina tolminske šole (1777–1900). Iz pisma ni razvidno, komu je Kragelj pisal. 
39 Velika noč je bila 4. aprila 1915.
40 Dodajamo še kaplane za obdobje do l. 1922: Štefan Podbršček (1916–1918), Bela Hudyma (voj. vikar 1916–1917), Alojz Koder-
mac (1918–1922), Franc Kandus (1922–1922). Prim. ŽA, f. Tolminski plebanusi.
344 Boštjan Guček
4. Pervanje Martin od 1868–1870
5. Jug Anton od 1870–1872
6. Mlekuž Jožef od 1872–1875
7. Skrt Andrej od 1872–1876
8. Dugulin Janez od 1876–1877
9. Vuga Mihajlko od 1877–1878
10. Marinič Franc od 1875–1881
11. Bresausig Valentin od 1878–1883
12. Kadenaro Jožef od 1881–1883
13. Čergo Angel II. od 1883–1888
14. Sedej Janez I. od 1888–1891
15. Gergolet Andrej II. od 1890–1891
16. Ivančič Matija II. od 1891–1894
17. Cigoj Jožef I. od 1894–1898
18. Matelič Alojzij I., II. od 1897–1899
19. Košir Janez I., II. od 1898–1901
20. Seljak Janez I., II. od 1899–1903
21. Božič Izaija II. od 1903–1904
22. Batič Valentin I., II. od 1901–1906
23. Leban Albert I., II. od 1904–1907
24. Tomšič Krištof I. od 1907–1911
25. de Posarelli Štefan II. od 1907–1911 
[o169/t85]
26. Pisk Anton I. od 1911–1912
27. Rutar Anton I., II. od 1911–1913
28. Zorzenon Peter II. od 1912–1913
29. Črnigoj Franc Anton II. od 1913–1916
30. Makuz Alojzij I. od 1913–1918 Kamnje, Marijino Celje
Župniki v Tolminu41
I. Vikarji kurati:
1. Matija Gorsche 1652–1661
2. Janez Zanuttig 1661–1663
3. Peter Gallo 1663–1677
4. Simon Vincenc 1677–1689
5. Matija Braunizer 1689–1710
6. Tomaž Zhuffar 1710–1720
7. Jožef Černigoj 1720–1740
8. Janez Braunizer 1740–1782
II. Župniki in dekani
1. Janez Baunes 1782–1803
2. Anton Smersu 1803–1816
41 Za popolnejši seznam dodajamo še dekana in župnika msgr. Ivana Rojca (1915–1928). ŽA, f. Tolminski plebanusi.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 345
3. Matija Battig 1816–1825
4. Janez Struchel 1825–1856
5. Andrej Skočir 1856–1864
6. Jakob Doljak 1864–1876 17/12
7. Jožef Kragelj 12. 4. 1877–1. 10. 1914
[o170]42 Duhovniki izhajajoči iz župnije Tolmin
1. Kavčič Simon, roj. 8. 10. 1776
2. Perdih Mihael iz Dolj 32 (Jakč), roj. 2. 9. 1823
3. Sovdat Jožef, Žabče 6 (Dobravec), roj. 19. 3. 1808
4. Pencin Karel, Tolmin 8, roj. 6. 4. 1819
5. Golja Jožef (Klun) Tolmin 36, roj. 24. 2. 1829
6. Rutar Tomaž, Poljubinj, roj. 29. 3. 1877
7. Brešan Jožef, Pologar–Zatolmin 48, roj. 28. 8. 1859
8. Skočir Jožef, Tolmin 2 (Laštar), roj. 22. 1. 1841–je bil monsignor, župnik–dekan v Devinu.
9. Carli Alojzij (Lukčev) Tolmin 47, roj. 3. 3. 1846
10. Jarec Janez, Čadrg (Lovrč), roj. 26. 12. 1851
11. Kenda Janez (Jurc), Zadlaz Žabče 13, roj. 22. 8. 1882
12. Klobučar Andrej, Ravne Žabče, roj. 25. 4. 1881 (Skalar), župnik–dekan v Bovcu.
Še o cerkveni hiši. (1911. leta) prepis
Prečastiti g. Josip Kragelj, kanonik–prelat
     v Tolminu
Od meseca marca t. l. je v raznih hišah tuk. trga nastanjeno vojaštvo c. in 
kr. lovskega bataljona št. 20. Ker so nekateri prostori, kjer je bilo dosedaj le za 
silo nastanjeno vojaštvo za bližajoče se zimo postali nesposobni, zahteva po-
veljništvo rečenega c. in kr. [t86] bataljona, da [o171] občina v najkrajšem času 
priskrbi vojaštvu za zimo primerno stanovanje. Tukajšnja občina ne more se 
temu protiviti in bi tudi rada, posebno z ozirom na to, da so vojaki (novinci) 
večinoma tukajšnji rojaki vže–iz človekoljubja zadostila postavnim in opraviče-
nim zahtevam za to primernega prostora. 
Ozirom na to, da je pritličje v hiši Marijin dom h. št. 160 v Tolminu po-
polnoma prazno in od nikogar uporabljeno, ter bi isto zadostovalo za začasno 
nastanitev tuk. vojaštva, vabljeni ste, da kot upravitelj rečene hiše v smislu na-
stanovitvenega zakona o času miru z dne 11. junija 1879 št. 93 drž. zakona, pri-
pustiti občini za nastanitev vojaštva c. in kr. lovskega bataljona št. 20, pritličje 
42 V orignalu je na vrhu strani najprej prečrtana letnica 1970, nato sledi številka strani, pod njo je prečrtan naslov Učitelji.
346 Boštjan Guček
M. d. h. št. 160 (110)43 v Tolminu ter za to svrho44 nemudoma izročite podpi-
sanemu županstvu dotične ključe sicer bi bilo primorano se silo in s pomočjo 
vojaštva priskrbeti nujno potrebno nastanitev v tej hiši. 
Končno omenja podpisani, da v smislu paragrafa 10 gornjega zakona ni 
navedena hiša št. 160 v Tolminu opravičena [o172] od namestitve vojaščine in 
da vsled paragrafa 20 istega zakona, nima morebitna pritožba nikake odložilne 
moči.45
Županstvo v Tolminu, dne 20. oktobra 1911. 
Za župana Carl Cazafura
(1912) Prečastiti knežji in nadškofijski Ordinariat! (prepis)
Da se zatrdno določi, kdo naj bo lastnik zraven tuk. župne cerkve sezidane 
hiše št. 160, potrebuje prečast. Isti ondašnjega odloka z dne 10. avgusta t. l. št. 
2566 še nekatera pojasnila. 
To zadevo bom skušal pojasniti v naslednjem: Ko sem bil začel leta 1901 
zidati, sem se dogovoril o tem z Nj. eminecijo, raj. kardinalom ter ga vprašal, ali 
bi smel preostanke podružnih cerkva po svoji razsodnosti porabiti za zgradbo 
te hiše, v kar mi je rad privolil. 
S tem sem si bil vravnil pot, po kateri sem mislil počasi, pa varno hoditi. 
Kljub privolitvi sem porabil do leta 1909 cerkvenega denarja le 1600 K, torej še 
toliko ne, kolikor sem dal za stavbišče. 
Prispevali pa so dosedaj za zgradbo: 
1. Zasebniki so kupili stavbišče (z vrtom) za kakih 2000 K.
2. Podružnih cerkev skupni znesek [o173] do leta 1909 znaša 1600 K. 
[t87] Dale pa so: 
a) Cerkev sv. Petra (1902) 500 K
b) Cerkev sv. Marka (1901) 450 K
Cerkev sv. Marka (1902) 450 K
c) Cerkev sv. Mihaela (1902) 200 K
1600 K
Drugi prispevki teh cerkva so izkazani v računih za leto 1909. 
3. Sam sem dal okrog 2000 K.
43 Dodano samo v tipkanem prepisu. Zakonik določa, da je lastnik dolžan oddati hišo ali druge prostore, in vse potrebno (sveče in 
pozimi kurjavo), kar je potrebno vojaštvu. Vojska ima pravico zahtevati prostore za nastanitev in oskrbo vojaštva. Ne smejo pa se 
zahtevati objekti, ki so namenjeni očitni javni službi Božji, bolnicam in ustanove, namenjene dobrodelni dejavnosti, vsa javna 
učilišča in tista s pravico javnosti, tiste vzgojno izobraževalne ustanove, ki so neprofitne, in prostori muzejev ter knjižnic. Vendar 
pa tega nikoli ne zahteva sama, ampak preko lokalnih oblasti. Prim. Državni zakonik, Dunaj 1879, št. 93, str. 352–353.
44 Svrha je zastarel izraz, ki pomeni namen. 
45 §10, v točkah 4 in 7 določa, kateri objekti se ne smejo odvzeti za vojaščino, namreč tisti, ki so namenjeni očitni javni službi Božji, 
javnim bolnišnicam, javnim učiliščem in vsem neprofitnim vzgojno-izobraževalnim ustanovam, in po strogi potrebi za uradna 
in duhovska opravila potrebni prostori dušnih pastirjev in višje duhovščine vseh zakonito priznanih verskih družb, in stanovanje, 
kakršno vsak izmed njih glede na svoje rodbinske razmere potrebuje. Prim. Državni zakonik, Dunaj 1879, str. 352–353. Kljub jasni 
zakonodaji, je bila stvarnost drugačna, kar omenja tudi Kronika.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 347
4. V hiši stanuje sedaj g. katehet Brezavšček. Najemščine plačuje le 400 
kron na leto. Prepustil sem stanovanje njemu, da sem se odkrižal gostačev, ki bi 
bili le v napoto. Davke odrajtujem sam. 
5. Hiši manjka dvoje že osnovanih pomolov. Manjkajo tudi polkna za 37 
oken. Dvoje vhodnih vrat treba narediti iz trdega lesa. Sedanja so le za silo. In 
tudi lesene vhodne stopnice naj se umaknejo s časom kamnitim.
6. Koliko bo še stroškov, da bo hiša popolnoma dodelana, ne morem po-
vedati ne jaz ne kdo drugi. Hiša bi imela služiti mnogovrstnim namenom. Če 
bo na pr. tu kedaj tujec mežnaril ali orglal, in ko bi bil ta tudi okoličan (faran), 
ne dobi v trgu nikjer stanovanja, tudi za lep denar ne. V poštev sem vzel to že 
takrat, ko sem snoval načrt novi hiši. 
[o174] Podstrešje je tako zidano, da bi imel v njem udobno stanovanje 
vsak, ki ni preveč razvajen. Stanovanje pa mora biti po družini in morebitni 
obrti bodočega stanovnika. Samec je z malim zadovoljen, družina z otroci obo-
jega spola potrebuje več, četudi majhnih, pa ločenih spalnic.
Tu smo na razporju. Prečastiti Isti ima svoje pomisleke in jih je tudi že 
izrazil. Pomisli[e?]ke pa ima tudi jaz in ne majhne. Enajstletna zgodovina te 
hiše nima zame nič veselega. Dovoljenje za zidanje sem dobil šele tedaj, ko sem 
žugal s prizivom na višjo oblast. Ko je bila hiša pod streho, so ji mazali ponoči 
stene in vrata. Na hišnem vrtu so poškodovali setev, da je vsihala. V trdem mra-
ku je priletel skozi okno kamen v sobo, v kateri so vadili pevci. K sreči je priletel 
v steno, pri kateri ni bilo nobenega. Dvesto vojakov, ki so bili na prehodu, so 
se mi nastanili hkratu za 48 ur svojelastno v hišo. Ko sem šel popoldne prvega 
dne tja pogledat, sem naletel na vojaka 2 na prostaka46–ki je razgrinjal po tleh 
cerkveno obleko, da bi na nji ležal. O drugih neprilikah sem že poročal. To niso 
prijetni spomini. To [t88] boli. Sosebno pa boli to tistega, ki je dal za to hišo, kar 
je v [o175] teku let namenoma privarčeval. 
Moji in prečastitega Istega nazori o namenu te hiše se križajo. Meni je hiša 
pri cerkvi v stalno pomoč, nekak annexus ecclesiae.47 Po mojih mislih, katerih 
nočem nikomur vsiljevati, bo pri današnjih in bržkone tudi bodočih razmerah 
le tisti s pridom pastiroval, ki bo dajal ljudstvu tudi zunaj cerkve navodila, kate-
rih ne kaže dajati v cerkvi. Zato mu je treba pa lastnega doma. In ta dom naj bi 
bil vsekakor svetišče–sedes sacra48.
Da pa ne bo več pomislekov ne na eno, ne na drugo stran, razvežimo vozel 
tako, da ga prerežemo. Kar so dale cerkve do zdaj za zidanje hiše, jim povrnem. 
Po izplačilu si hišo osvojim in jo najbrže spravim v denar. Prizadeta bodo sicer 
s tem razna društva, ki pridejo ob shajališče in od časa do časa potrebno razve-
46 Prostak – najnižji čin v cesarski vojski; navaden vojak.
47 Annexus ecclesiae pomeni prizidek, privesek, dodatek k cerkvi.
48 Sedes sacra pomeni posvečen sedež, svet kraj.
348 Boštjan Guček
drilo. Toda čas zaceli vse. Mlajši rod, ki bo hodil todi mimo, še vedel ne bo, kdo 
je nekdaj hodil po teh prostorih. 
Prostor za pevske vaje naj oskrbuje vsakočasni organist. Cerkvena oprava 
naj se prenese tja, kjer je imela prej svoj kot. Veseli pa bodo te spremembe tisti, 
katerim je dvorana na poti. Pregrajena naj bi bila in tudi govore, da ne bo [o176] 
miru, dokler ne postane pritličje stanovnanja za katerega koli. Z njim se bo ve-
selil tudi trg, z malo izjemo. In to je tudi nekaj.
Meseca junija t. l. je kupil neki tujec ves svet, kar ga je ob cesti od te hiše 
tja do poslopja požarne straže. Kupil ga je lahko, ker ga je preplačal. Na njem 
bo zidal. Kaj, ne vem. Sčasoma nastane tu nova ulica, katere vogal proti cerkvi 
bo ta hiša št. 160. 
V Tolminu, dne 10. septembra 1912. Josip Kragelj49
1912) Št. 512/12
Oskrbništvo župnijske cerkve 
v Tolminu
Na poročilo preč. gospoda župnika dekana z dne 26. oktobra 1912, odgo-
varja k. n. Ordinariat, da mu poleg že dovoljenih ugodnosti glede nove hiše, se-
zidane poleg župne cerkve v Tolminu, doda še to, da mu doplačajo podružnice 
tolminske še 3000 kron (tritisoč kron), da postane omenjena hiša cerkvena last. 
Kar se pa drugega predloga tiče, da bi namreč prečast. g. dekan nadurna 
dela pri tej hiši dal izvršiti sam po svoji razsodnosti, izključivši vsako ingeren-
co50 podpisanega, ima le naknadno izpričeval stro[t89]ške s pobotnicami, pod-
pisani ne sme in ne more dovoliti. 
Ako vsled vplačanih 3000 K ona hiša [o177] postane popolnoma cerkve-
na last, potem ima ordinarij pravico in dolžnost njene nadaljno ohranitev in 
upravo nadzorovati. »Episcopus tamquam summus administrationis inspector, 
eidem modum determinare et, quatenus canones parum sunt, necessarios quo-
ad isthaec bona, dispositiones facere potest«,51 tako uči Aichner, Compend. jur. 
eccl. ad X. § 828.52 In navodilo za upravo cerkvenega premoženja v goriški nad-
škofiji iz l. 1859, ki je tudi od vlade priznanno kot merodajno odrejuje v §1: »Die 
oberte Aufsich[t?] über di[e?] Verwaltung des Kirchliches–Stiftungshud[bund?] 
P[f?]ründen–Vermögens führt nach den Kanonen. Vorschriften des Diözesen 
49 V originalu je podpis dodan s svinčnikom. Kragljevo pismo knezoškofijstvu s podobno vsebino, vendar brez datuma, hrani ŽA, f. 
Župnijski arhiv 1800–[sic.!]. Očitno gre za predlogo, saj je vsebina večkrat prečrtana in popravljena s svinčnikom.
50 Ingerenca pomeni vpliv, vplivanje, poseganje in vmešavanje v kaj.
51 Škof kot najvišji nadzornik administracije ji lahko določi način in, ker so kanoni premalo, lahko izvede potrebne razporeditve v 
njeno dobro.
52 Prim. S. Aichner, Compendium juris ecclesiastici: ad usum cleri, ac praesertim per imperium Austriacum in cura animarum laborantis, 
Brixinae 1887.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 349
bischof.«53 Obstoječa postava za oskrbovanje cerkvenega premoženja naklada 
obojestransko obvezne pravice in dolžnosti; toliko oskrbništvom, kakor tudi k. 
n. oridnarijatu, povsem glede oskrbovanja, drugemu glede nadzorovanja. Ne 
ena ne druga teh dveh strank, kakor bi se jima zljubilo, ne moreta in ne smeta 
ravnati pri tem neodvisno. Več oči več vidi, in ako se peza54 odgovornosti raz-
deli na dve stranki, je vsaka lažje nosi. 
K. n. Ordinarijat je gotovo za vse stranski duševni in gmotni napredek v 
škofiji, da je le v cerkvenem duhu in so na razpolago primerna [o178] sredstva. 
Zato so mu tozadevni predlogi cerkvenih oskrbništev vedno dobrodošli, tem-
bolj ako mu prihajajo od strokovno znajdenih mož. na ta način pridete pa tudi 
obe stranki najpravilnejše do zaželjenega smotra. Tem potom je tudi cerkveno 
oskrbništvo zavarovanao, da mu ne more kdorsibodi kaj napačnega očitati niti 
glede naprav, niti glede stroškov. 
Po teh pravilih bi se bil držal v tem slučaju tudi vestni kardinal Missia, ko 
bi bilo prišo pri omenjeni hiši do dela in do stroškov. Če tudi je prej z besedo 
idejo cerkvene hiše odobril, bi bil pozneje brez dvoma naročil, naj se postavi 
načrt in stroškovnik na papir. Zakaj »verba volant, scripta manant«.55 Pismo 
je podlaga za vsako navadno delovanje, posebno če gre za denar ali za pravne 
zadeve, da ne nastajajo pozneje sumničenja ali prepiri.
Iz navedenega preč. Isti lahko razvidi, zakaj da podpisani zahteva, da se k. 
n. ordinarijatu v bodoče predložijo–pred izvršitvijo dela–vsi načrti in stroškov-
niki, tičoči se nadal[j?]ne zgradbe omenjene hiše, kakor tudi končani računi o 
njeni upravi, kadar ona postane cerkvena [o179] last.
Da pa vsled te velikodušne daritve preč. g. župnika dekana v prid [t90] cer-
kveni in katol. ljudstva ne nastanejo po njegovi smrti nevšečnosti, je treba, da spi-
še po vzorcu, katerega tukaj pošiljamo, ko se on izjavi ugodno v tej zadevi, neko 
izjavo, v kateri priznava, da je vknjižba one hiše na naslov župne cerkve tolminske 
veljavna, in da si pridržuje v njej zase in za svojo kuharico pravico brezplačnega 
stanovanja z ozirom na to, ker je hišo zidal deloma iz svojega, deloma iz cerkve-
nega premoženja. To izjavo izvršene daritve bom jaz na to sprejel in odobril.
Bodi preč. gospod župnik–dekan prepričan, da to ni morda kaka nezau-
pnica do njega, ampak je le objektivno postavno postopanje, ki ne more dobri 
stvari nič škodovati, temveč le koristiti. 
Knezo nadškofijski ordinarijat
V Gorici, dne 27. XI. 1912
+Frančišek Borgia
53 §1: Načelniki uprave cerkvenega in ustanovnega premoženja le-tega upravljajo po kanonih, po predpisih rezidencialnega škofa 
(ordinarija).
54 Peza pomeni teža, utež, breme.
55 Verba volant, scripta manent pomeni: besede preminejo, kar je napisano, pa ostane.
350 Boštjan Guček
[o180] [Leto] 1915
Na belo nedeljo je v cerkvi župnijski upravitelj Alojzij Makuc naznanil 
vernikom, da pride v Tolmin novi župnik in dekan častiti gospod Ivan Rojec, 
ki je bil župnik v Rimu pri Gorici, prihodnjo nedeljo, 18. aprila ob 9. uri. Novi 
gospod dekan je sporočil, da noče slovesnega sprejema, ker so sedaj žalostni 
vojskni časi. 
Na nedeljo dne 18. aprila je Tolmin prav lepo sprejel novega župnika deka-
na. Pri sprejemu so bili: tolminski glavar, uradništvo, učiteljstvo s šolsko mladi-
no, tudi avstrijski oficirje in velika množica ljudstva. 
G. Ivan Rojec se je kmalu vživel v tolminske razmere in kmalu pokazal 
svoje velike zmožnosti v pastirskem delovanju. Sprejel je stare tolminske bogo-
služne navade, pa vpeljal tudi nove. Vojni čas je motil in kvaril napredek verske-
ga življenja. Oficirjem je nastopil njih čas, da oni komandirajo.
IV. nedeljo po veliki noči je bilo slovesno češčenje Sv. Reš. Telesa od 6. ure 
zjutraj do 4 ½ popoldan. Ob 10. uri slovesna sv. maša, popoldne pridiga–litani-
je–(procesija S. R. T.)–Te Deum in blagoslov.56 
Maj je posvečen češčenju Marije Device. [o181] Šmarnice vsaki dan med 
tednom ob 5 ½ zjutraj–oziraje se pa tudi na vojsko in na izvanredne potrebe 
tudi zvečer ob 7. uri. Pri šmarnicah po ukazu sv. Očeta molitev za mir.
Priporočeno je bilo, naj se dajo vsi cepiti, otroci in odrasli, [t91] moški in 
ženske, ker je nevarnost, da se sedaj spomladi ali poleti vnamejo kužne bolezni. 
Ako bi kdo zbolel na kozcah, ga odneso kar hitro iz hiše–ako umre, pa kar hitro 
v mrtvašnico. Ako se daste cepiti ni nevarnosti, da vas popade ta bolezen.57
Križev teden so bile vse prošnje procesije po navadi ob 7. uri zjutraj.
Na Vnebohod ali Veliki križ ob 9. uri procesija po polju, ob 10. uri pridiga 
in slovesna sv. maša.
Devetdnevnica v čast Sv. Duhu je bila po stari navadi.58 
Priporočeno je bilo kupiti srečke Slovenske Straže59 za podporo sirot padlih 
slovenskih vojakov.
56 To je bilo 25. aprila 1915.
57 Poznamo dve vrsti virusnih kužnih okužb, ki se prenašajo kapljično: vodene koze ali norice, ki jih povzroča humani herpes virus 3, 
in črne koze, ki jih povzroča virus variollae iz družine Proxviridae. V tem primeru so mišljene črne koze, ki so v 19. stol. po Evropi 
zahtevale veliko žrtev. S cepljenjem so bolezen popolnoma izkoreninili. Cepljenje je namreč edina zaščita in rešitev za to okužbo. 
Prim. http://www.emedicina.si/crne-koze/ (pridobljeno 25. 5. 2015).
58 Vnebohod je bil 13. maja 1915.
59 Slovenska straža je bilo narodnoobrambno društvo, ki so ga maja 1910 organizirali člani katoliškega tabora na pobudo dr. J. E. 
Kreka, dr. A. Korošca, dr. A. Gregorčiča in dr. Šušteršiča.. Povod je bil spor v Družbi sv. Cirila in Metoda na volitvah v Bohinjski Bistrici 
leta 1907 in dotedanja trenja znotraj katoliškega tabora med liberalnejšimi in klerikalnejšimi strujami. Svojo pozornost je namenila 
predvsem obmejnim področjem in njihovim prebivalcem, ki so se iz dneva v dan borili, da bi ohranili slovenski jezik in slovensko 
zemljo. Prim. M. Križan, Slovenska straža od ustanovitve do začetka prve svetovne vojne, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 
76(2005), št. 1–2, str. 80–83. ŽA hrani Imenik udov podružnice sv. Cirila in Metoda v Tolminu. Vpisanih je 27 članov (21 iz Tolmina) in 
8 ustanoviteljev: Čargo Angelj, duhovnik iz Stržišča, Devetak Anton, c. kr. poštar, Ivančič Josip, c. kr. notar, Kragelj Josip, dekan, dr. 
Stanič Josip, advokat, vsi iz Tolmina, Tolminsko učit. društvo, Rokodelsko bralno društvo in Kovačič Ignacij od Sv. Lucije.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 351
6. nedeljo po veliki noči–16. maja– je pričela šestonedeljska pobožnost k 
sv. Alojziju. Zato pobožnost je g. dekan navdušil veliko število šolskih otrok.60 
To nedeljo je g. dekan na prižnici razložil svoj program pastirovanja v župniji. 
Omenil je, da bo predvsem skrbel za mladino.
[o182] Lepo se je opravljala pobožnost k Sv. Duhu vsak dan pri šmarnicah. 
Konec velikonočne spovedi je bil na vnebohod. Gospod dekan je naznanil, da 
bo sam pobiral velikonočne listke po celi fari, da bo ob tem spoznal farane.
V soboto pred binkošti je bil ob 8. uri blagoslov krstne vode. Maša je bila 
za vse ujete vojake iz Čadrga. Pogosto so bile sv. maše za padle vojake iz župnije.
Na binkoštni praznik je bila slovesna sv. maša ponavadi. Eden kaplanov je 
šel ta dan maševat na Libušnje, kakor je bila od nekdaj navada. 
Ker binkoštni ponedeljek ni več zapovedan praznik, je bila ta dan le ena sv. 
maša ob 9. uri. Sv. maša za faro pa je bila v torek ob 8. uri.61 
V ponedeljek 24. maja, je Italija napovedala Avstriji vojno. Tolminsko ljud-
stvo je to s strahom pričakovalo, ko je bilo že toliko znamenj, da se bo to zgodi-
lo. Veliko je bilo govorjenja in slutenj, da se Italija pripravlja napasti Avstrijo. Le 
to je ljudi v Tolminu motilo, da je tu tako malo vojaštva in na meji z Italijo pa 
prav nič vojaštva, še iz Volč je izginila tista mala četa, ki je bila tam, le Mengore 
so bile skrivnostne.62
60 V Zgodnji danici 46 (1893), str. 197, lepo opišejo to pobožnost: »Šestnedeljska pobožnost sv. Alojzija v vikši čast presv. Rešnjega 
Telesa se je pričela že v začetku poprešnjega stoletja. Začeli so namreč takratni verli mladenči z gorečnostjo posnemati prelepo 
življenje sv. Alojzija, posnemati zlasti ljubezen in češčenje do presv. Rešnjega Telesa s pogostim obhajilom, in sicer skoz 6 nedelj 
zaporedoma. Sad te pobožnosti je bil tako lep in vspešen, da je papež Klemen XII 1. 1740 v še večo spodbudo in razširjanje te 
pobožnosti podelil za vsako teh nedelj popolni odpustek. To je vernike tako vnelo, da se je po več cerkvah ta pobožnost obhajala 
očitno in s posebnimi slovesnostmi. Izvolili so v ta namen navadno šestere nedelje pred godom, ali pa tudi šestere nedelje po godu 
sv. Alojzija, ki je 21. rožnika (junija). Obhajati pa more vsakdo to pobožnost, kadar mu je drago v letu, samo da šestere nedelje 
morajo nepretergoma slediti. Dijaki n. pr. imajo prav lepo priliko to pobožnost opravljati o počitnicah, ko nimajo šolskih opravil. 
Nekteri šolci, ne da bi se zahvalili Bogu za pomoč v mnogoletnem šolskem teku, ga pa žalijo z nevarnimi veselicami, s plesom 
itd. To ni prav! Prav primerno bi bilo mladenču to pobožnost opravljati, kadar ima n. pr. stan voliti po doveršenih srednjih šolah, 
ali kadar ima mladeneč ali dekle stopiti v zakonski stan, v samostan ali v kako važno službo. Sej Alojzijeva pobožnost ima tudi 
posebej ta namen, da se z njo kaka posebna milost od Boga sprosi. K zadobljenju odpustkov je razun prejemanja ss. zakramentov 
tudi še predpisano malo premišljevanje, ali pa ustmena molitev, ali tudi, da se sicer kako dobro delo opravi. K tej pobožnosti naj 
še pristavimo, da tudi veliko število ženske šolske mladine je letos obhajalo pobožnost sv. Alojzija, posebej na uršulinskih šolah. In 
kar je vse hvale vredno, tudi druzih izmed ljudstva jih mnogo obhaja 6 tedensko pobožnost, ne le mladih, ampak odraščenih. Lepo 
se zlaga z omenjeno pobožnostjo tudi lepo obnašanje v hiši Gospodovi, in še zlasti pred najsvetejšim Zakramentom. Kaj lepo je 
bilo med osmino presv. Rešnjega Telesa videti toliko vernih duš klečati in s povzdignjenimi rokami moliti večno Ljubezen. Čez vse 
lepo se pa poda vernim otročičem in sploh mladini, ako se spodobno in pobožno obnaša pred Najsvetejšim.«
61 Na nedelje in zapovedane praznike popoldne se je vse do 80. let 20. stol. opravljala Božja služba. Slovesne praznične sv. maše so 
bile dopoldne. Popoldne pa so ljudje prišli k molitvi litanij in razlagi krščanskega nauka. Zapovedani prazniki so pomembni dogo-
dki iz življenja Cerkve, Jezusa, Marije in svetnikov, ki ne padejo redno na nedeljo (kakor velika noč ali binkošti), zato je Cerkev za te 
praznike zapovedala nedeljsko dolžnost. Število praznikov se je v zgodovini Cerkve spreminjalo. Trenutno imamo štiri zapovedane 
praznike: božič, sv. Rešnje Telo in Kri, vnebovzetje Device Marije in vsi sveti. Binkošti so bili 23. maja 1915.
62 Zanimiv zapis, ki poudarja določene podatke iz Kronike ima tudi škof Jeglič: »Grozno! V nedeljo pooldne (23/5) je Lah nam vojsko 
napovedal z opazko, da od 24/5 je Italija z Avstrijo v bojnem stanju. Na mejah se je že včeraj z[j?]utraj boj začel, na tirolskih in 
primorskih;tudi ladje naše so včeraj obali laški uspešno obstreljevale. Avstrija je popuščala; hotela je Italiji odstopiti južne Tirole in 
zemljo ob Soči etc. Toda Italija ni hotela. Framasoni hočejo uničiti Avstrijo, ki je katoliška in ker je katoliška.« NŠAL 331, Zapuščina 
Antona Bonaventure Jegliča, Jegličev dnevnik, 25. maj 1915.
352 Boštjan Guček
[o183/t92] Učitelji tolminske šole.63
1. Luka Ličar (Litscher), Cerkljan, umrl v Tolminu 18. marca 1823, star 62 let. (Učitelj do 1805)
2. Anton Sandrini od 5. I. 1805 do 6. XI. 1808
3. Štefan Krušič (Kruschitz) od 6. XI. do 1809
4. Ivan Pitamic (Ptamitz), Hotevljarju iz Volč, rojen l. 1785 učitelj v Tolminu od 6. I. 1810 do ____ 
5. Jožef Pitamic, Volčan, roj. 14. 2. 1802
6. Ivan Bizajl, roj. 9. IV. 1803 na Modrejcah
7. Jožef Jež (Jesch) bivši bogoslovec, od 20. 7. 1827 do 1834
Dvorazrednica 1832:
1. Frančišek Kovačič iz Mosta, prvi Jožef pomočnik; muzik–od l. 1832 do 1843.
8. Anon Marušič (Marusig) od 1834 do 1852
2. Peter Kogoj, Solkanec, oc 1843 do 1852.
IX. Peter Kogoj (Solkanec) od 1852 do_____
3. Tomaž Mozetič (Mosettig) od 1852 do 1853.
4. Jožef Zorn iz Prvačine, podučitelj od 1853 do 1855
5. Jakob Primožič iz Pevme, podučitelj od l. 1855 (21. XI) do l. 1857 (31. X.)
Trorazrednica:
6. Ivan Bandel iz Podgore, od 1. XI. 1(9)857 do 30. 10. 185964
7. Jernej Štendler iz Nemškega Ruta, od 1858 do 9. VIII. 1860 
[o184]
8. Jakob Furlani iz Prvačine, podučitelj od 1860 do 8. VI. 1867
9. Danijel Fajgl, podučitelj od 30. X. 1867
Nova šola–voditelji:
I. Peter Kogoj iz Solkana od l. 1869 do l. 1879
II. Ivan Grželj iz Vrtovine pri Kamenjah od 4. oktobra 1879 do 29. septembra 1886
III. Kristjan Bratina iz Štomaža na Vipavskem od septembra 1886 do 30. septembra 1890
IV. Ivan Širca iz Pliskovice na Krasu od 30. septembra 1890 do
[o185] Učitelji:
1. Danijel Fajgl od l. 1886 do 1886
2. Amalija Jug, za ročna dela, doma iz Kobarida, od l. 19[?8]70 do
3. Alojzij Bunc iz Komenj pri Ajdovščini od 30. sept. 1880 do
4. Matija Leban iz Žabč pri Tolminu od 30. sept. 1880 do nov. 1884.
5. Valentin Volarič od 31. dec. 1881 (za poskušnjo) do
6. Gašper Likar iz Otaleža. Nadomestoval je l. 1883 obolelega Grželja.
7. Jožef Kenda iz Temlin od 26. ept. 1882 do 9. maja 1882
63 Kodermac je povzel imena in jih tabelarično uredil po Kraljevi Zgodovini tolminske šole, ŽA, m. Josip Kragelj, Zgodovina tolminske 
šole (1777–1900). V cobiss seznamih ni bilo zaslediti, da bi se kak avtor posebej ukvarjal s to problematiko, zato bi bila potrebna 
nova študija. Kragelj je zgodovino šole spisal z več biografskimi podatki in raznimi drugimi dogodki ter opisi. Pretipkano besedilo 
je v dveh delih, I. in II. zvezek.
64 Napačen zapis letnice je popravljen s svinčnikom.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 353
[t93]
8. Andrej Volarič iz Kobarida. Nadarjen skladatelj od maja 1884 do 1885
9. Cecilija Mateuz iz Gorice od 7. okt. 1883 do oktobra 1890. Odšla v gluhonemnico.
10. Andrej Vrtovec iz Šmarij od 29. sept. 1886
11. Ferdinand Jelinčič iz Otlice od 6. oktobra 1890 do 12. dec. 1891
12. Viktor Vuga iz Sv. Lucije na Mostu. Od 12. dec. 1891 do 10. okt. 1892
13. Andrej Sattler iz Cerknega od 10. okt. 1892 do 2. avg. 1894.
[o186]
14. Karel Gruntar iz Kobarida od 10. marca 1897 do 7. okt. 1897 (v Bovec)
15. Jožef Sorč iz Bovca od 7. okt. 1897 do 11. nov. 1898 (na Žago).
16. Albina Grželj iz Srpenice od 11. nov. 1898 do 31. jul. 1900 (odšla v Cerkno)
17. Ljudmila Grželj iz Srpenice od 31. jul. 1900 do
Občinam, ki so pod tolminskim zvonom, določil je okrajni šolski svet že 
l. 1872 (v seji 21. okt.) šolsko okrožje. Obveljal je sejni predlog, da naj ima šola 
v trgu za šolski okrog davčne občine: Tolmin, Dolje, Zatolmin, Poljubinj in vas 
Žabče. Določili so, naj se ustanovi na Perbli podružnica za kraje Zadlaz–Čadrg, 
Zadlaz–Žabče in Ravne Žabijsko.65 Dalje: Podružnica v Čadrgu za to vas. Sle-
dnjič: Podružnica na Ljubinju. Za to davčno občino in na Volarjih za Volarje 
in Selišče. Ta sklep se je le polagoma in na nekoliko premenjen način66 izvršil. 
a) Podružnica na Lubinju
Učiti je začel tu 8. novembra 1884.
1. Matija Leban iz Žabč do 1890
2. Ferdinand Gaberšček iz Tolmina od 3. 8. 1890 do decembra 1891.
[o187]
3. Kristjan Kogoj iz Tolmina, od 12. dec. 1891 do smrti 27. junija 1894.
4. Ferdinand Kavs iz Bovca. Od 2. avgusta 1894 do 27. avgusta 1896. 
Na tej šoli ni bilo več rednega pouka, odkar je šel Kavs na Žago. Število 
otrok se je zmanjšalo in so hodili le po dva dni v tednu v šolo. Pouk so oskrbo-
vali tolminski učitelji excur[r]ende67.
b) Šoli v Čadrgu in na Perbli.
1. Ferdinand Jelinčič, potovalni učitelj Čadrg–Perbla, od 1891 do okt. 1893.
2. Rudolf Jelinčič, Ferdinandov brat iz Otlice od (3. okt. 1893 že imenovan) 
2. avg. 1893 do 2. avg. 1894.
3. Frančišek Kokole iz Kobarida, od 4. nov. 1895 do maja 1894. Šel za uči-
telja v Volče.
65 Perbla je vas med Zadlaz - Žabčami in Tolminskimi ravnami v dolini Zadlaščice. Očitno je bila med vojno toliko skrita, da je v Kroniki 
večkrat omenjena, saj je bila očitno tudi med vojno naseljena in je v njej potekalo več dejavnosti. Kodermac je ime večkrat zapisal 
tudi kot Pirbla. V prepisu ostajamo zvesti originalnemu zapisu, zato imen nismo popravljali.
66 V originalu je beseda dopisana s svinčnikom.
67 Excurrende pomeni izpeljujoč, izvajajoč.
354 Boštjan Guček
4. Janez Grželj iz Čezsoče pri Bovcu, od 1. 10. 1899 do
c. Šola na Volarjih.
Volarci so l. 1890 sezidali sami šolsko sobo na Volarjih in tedaj je nastala 
potovalna šola Kamno–Volarje.
[t94]
1. Jožef Ivančič iz Kobarida, potovalni učitelj od 1890 do septembra 1900.
2. Ivan Krajnik iz Solkana, od 1. septembra 1900 naprej: zadnji potovalni 
učitelj Kamno–Volarje.
[o188]
Poldnevni šolski pouk.
Mnogo let je bil šolski pouk v vseh razredih celodneven. Vedne pritožbe 
zaradi slabega obiskovanja, oziroma nepovoljnega napredka, so okraj. šolski 
sveti napotile, da je leta 1887 v seji sklenil, naj se z ozirom na to, da ima večina 
otrok nad pol ure do šole, vpelje poldnevni pouk. Ta uredba je obveljala.
Šolsko nadzorstvo.
Deželni šolski nadzornik.
Dne 1. julija 1869 se je ustanovil c. k. goriški–gradiški deželni šolski svet 
in je prevzel nadzorstvo za vse šole na Goriškem Anton Klodič68 (pozneje vi-
tez Sabladoski). Meseca decembra 1870 se je preselil kot tak v Istro, zapustivši 
nadzorstvo Ferdinandu Gatti–u,69 više realke ravnatelju. Leta 1871 je šel Klodič 
na mesto Močnika v Gradec,70 vrnil se je pa 1. nov. 1873 v Trst in prevzel z Got-
68 Anton Klodič (Klodiči, IT, 10. 11. 1836–Trst, 15. 2. 1914). Po dovršeni gimnaziji v Gorici in Trstu se je vpisal v bogoslovje, a je pred 
posvečenjem izstopil in študiral klasično filologijo na Dunaju. Deloval je najprej v Splitu in Trstu, nato pa v Gorici, kjer je 1869 
postal najprej okr. šol. nadzornik, nato 1870 dež. šol. nadz. za Istro v Poreču, 1871 za Štajersko v Gradcu, 1873 za Primorsko v Trstu; 
1902 je stopil v pokoj. Spisal je lat. razpravo o Horaciju (Trst, 1867), ital. grško slovnico (1870), O narečjih beneških Slovencev (Peter-
burg, 1878) in več drugih del. Več zaslug mu lahko pripišemo kot šolniku kakor pa kot pesniku. V glavnem je bila njegova zasluga, 
da je bilo do prevrata naše šolstvo na Primorskem, tudi srednje, bolj slovensko kot pa na Štajerskem in Kranjskem. Število šolajočih 
otrok se je v njegovem obdobju močno dvignilo, ravno tako je moderniziral opremo, pripravljal učne načrte in tako usmerjal šolsko 
politiko ob koncu 19. stol. na Primorskem in tudi širše. Prim. I. Grafenauer, Klodič Anton, http://www.slovenska-biografija.si/
oseba/sbi276532/ (pridobljeno 30. 5. 2015).
69 O Ferdinandu Gattiju v dostopnih leksikonih ni bilo mogoče najti biografskih podatkov.
70 Franc Močnik (Cerkno, 1. 10. 1814–Gradec, 30. 11. 1892), matematik, po študiju bogoslovja je nadaljeval s študijem na vseučiliš-
ču, saj zaradi mladosti ni bil posvečen. Leta 1840 je doktoriral iz filozofije. Po predavateljski karieri v Lvovu in Olomucu je bil 10 let 
šolski nadzornik v Ljubljani, od 1860 naprej pa v Gradcu. Kot šol. nadzornik za Kranjsko je dvignil zanemarjeno ljudsko šolstvo s 
tem, da je leta 1851 sestavil za glavne šole potrebni učni načrt, v katerem je določil za slovenske otroke v 1. r. 8 ur pouka na teden 
v dotlej prezirani materinščini. Leto kasneje je s sodelavci sestavil Slovensko-nemški abecednik, kasneje pa tudi več znanstvenih 
učbenikov s področja matematike, ki so bili dolga leta v uporabi po celem cesarstvu. Skrbel je tudi za izboljšanje slabih gmotnih 
razmer kranjskega učiteljstva. Ker učitelji trivialnih šol, njih vdove in sirote niso dobivali pokojnine, je sprožil misel, da se ustanovi 
Društvo v podporo vdov in sirot kranjskih učiteljev, sestavil je zanj pravila in na njegovo prošnjo je podarila Kranjska hranilnica 
6000 gld, s katerimi je društvo 1. novembra 1860 začelo delovati. Bil je med najbolj priljubljenimi in najbolj zaslužnimi avstr. 
šolniki v 2. polovici 19. stol. Z njegovim imenom je združen ves napredek računskega pouka na vseh nižjih in srednjih avstr. šolah 
te dobe, pa tudi preko drž. mej so našli Močnikovi učbeniki pot v šole. Za svoje zasluge v šolstvu je bil 1862 odlikovan z viteškim 
križem Franc-Jožefovega reda in ob upokojitvi z redom železne krone 3. razr., s katerim je bil povišan v viteza. Prim. J. Šlebinger, 
Močnik, Franc, vitez, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi372369/ (pridobljeno 28. 5. 2015).
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 355
ti–em nadzorstvo za ljudske šole na Goriškem. Po Gottievi smrti je ostal sam v 
tej službi. 
Klodič je beneški Slovenec. Spisal je med drugim Razprava o narečju bene-
čanskih Slovencev, katero je M. Pleteršnik za slovensko–nemški slovar porabil.71
[o189] Okrajni šolski nadzorniki.
Dne 21. avg. 1869 se je ustanovil c. k. okrajni šolski svet. Prvo sejo je imel 1. 
sept. Sestavljen je bil (ožji) takole: Andrej Winklerc. k. okr. glavar,72 predsednik; 
Jakob Doljak, dekan–zastopnik cerkve, Peter Kogoj in Fr. Dominko, zvedenca 
v šolstvu, Izidor Pagliaruzzi in Mihael Cazafura, zastop. deželn. odbora, Andrej 
Žnidarčič, c. k. okrajni šolski nadzornik.
V prvi seji je bilo sklenjeno, da se imajo pisati vsi spiski okraj. šolskega 
svetovalstva v slovenskem jeziku, kar je bilo za tisti čas veliko.
1. Andrej Žnidarčič, roj. 2. 12. 1835 na Gradišči. 23. sept. 1860 posvečen v 
mašnika. V dušnem pastirstvu mnogo let tudi za učitelja. Nadzornik od junija 
1869 do 31. marca 1876.
2. Frančišek Vodopivec iz Kamenj, od 1. 4. 1876 do 1. 4. 1888. Razširil je 
tolminsko šolo v štirirazredno. Pod njim je bilo sezidano nov šolsko poslopje v 
Tolminu. 
[t95] 3. Frančišek Dominko iz Bilj, od 1. aprila 1888 do 14. novembra 1897.
4. Valentin Kumar iz Banšic nad Kanalom. Nadzornik od 14. nov. 1897 do 
l. 1898.
71 Mišljen je: M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, Ljubljana 1894. Kodermac dobesedno navaja Kraglja: ŽA, m. Josip Kragelj, 
Zgodovina tolminske šole (1777–1900).
72 Andrej Winkler (Trnovski gozd, 10. 11. 1825–Gradec, 16. 3. 1916). OŠ in gimnazijo je obiskoval v Gorici, pravo je študiral na Du-
naju. 1849 je stopil v sodno službo v Gorici. V splošno zadovoljstvo je uredil zemljiško odvezo za goriško deželo, bil je soustanovitelj 
Slovenske čitalnice v Gorici. 1868 je postal okr. glavar v Tolminu. Po izbruhu vojne se je leta 1915 umaknil v Gradec. Zelo se je 
zavzemal za slovenski jezik na deželnih uradih. Jeseni 1873 je bil izvoljen v državni zbor. Na Dunaju se je pridružil vladni nemški 
liberalni stranki, kar so mu zamerili predvsem mladoslovenci, čeprav nikoli ni izdal slov. narodnega programa. 18. 3. 1880 je bil 
imenoval za dež. predsednika na Kranjskem. Odložil je poslanski funkciji in vršil dolžnosti dež. predsednika. Na lj. učiteljišču je bil 
za večino predmetov uveden slovenski jezik in za šol. nadzornike so bili postavljeni Slovenci. Vendar je v liberalni stranki prišlo do 
ločitve in cepljenja na »elastike« in »radikalce«. Začel je izdajati Ljubljanski list. Kot predstavnik elastikov (Šuklje, Kersnik, Levec) 
se ni dobro razumel z Ivanom Hribarjem, ki je izdajal Slovana in sodeloval pri Slovenskem narodu, in njegovim radikalnim taborom 
(Tavčar). Razkol se je razširil tudi na Primorsko. V Gorici je imel tudi svoje nasprotnike: S. Gregorčič in F. Erjavec. L. 1885 je prenehal 
izdajati list, struji pa sta se naslednje leto zbližali. Tako si je Winkler kmalu dobro utrdil položaj in dosegel tudi v duhu vladnih načel 
pomiritev polit. razmer na Kranjskem. V priznanje za uspehe je ob cesarjevem obisku Kranjske jul. 1883 dobil red železne krone 
II. stopnje in s tem baronstvo, Ljubljana pa ga je imenovala za častnega meščana. V nasl. letih se je Winkler vedno bolj posvečal 
splošnim upravnim zadevam. Pospeševal je ustan. novih šol, gradnjo cest, urejanje hudournikov in razdelitev skupnih zemljišč, 
posebne zasluge si je pridobil pri pogozdovanju kraških goličav na Notranjskem in Kočevskem. »Era Winkler« je v slov. zgod. 
pomembna doba. Prvič in zadnjič pod Avstrijo je bil vodja drž. uprave na Kranjskem narodno zaveden Slovenec. Kot predstavnik 
centralne vlade in vladarjev namestnik je imel močno vezane roke navzgor, kjer so ga vrh tega stalno črnili kot zatiralca nem. 
življa na Kranjskem, navzdol pa mu je bilo v veliko oviro še vedno pretežno nem. uradništvo, ki mu ni bilo nikdar resnično vdano. 
Kljub temu je z ugledom kot odličen pravnik, skrajno pošten in nepristranski uradnik ter s taktično umerjenim nastopom dosegel 
za deželo, kar je bilo v tedanjih razmerah mogoče. To so mu priznali ob upokojitvi vsi. Prim. S. Kranjec, V. Melik, Winkler Andrej, 
http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi841484/ (pridobljeno 30. 5. 2015).
356 Boštjan Guček
5. Andrej Lasič iz Renč od oktobra 1899 do 1918. Pod njim so bile sezidane 
šole: [190] na Lubinju, na Pirbli, v Čadrgu, na volčanskih Selih in v volčanskih 
Rutih.73 
[brez številke] Oglejsko baziliko, ta biser v avstrijski Furlaniji, ki je v 
umetniškem ter v cerkveno–zgodovinskem pogledu izmed najznamenitejših 
zgradb, je na novo vedi odkrila krasna knjiga, katere je nedavno priobčil Nj. 
Prevzvišenost grof Lanckoronsky.74
V najnovejših krogih pa je vzbudil zanimanje za to stavbo preč. dr. H. 
Swoboda, profesor na dunajskem vseučilišču, s svojimi izvrstnimi govori, ki jih 
je imel na Dunaju, v Rimu, v Gorici in v drugih mestih. 
Toda javnost mora tudi vedeti, da preti velika nevarnost tej mogočni 
zgradbi, katere temelji segajo celo v predkrščansko dobo. 
Iz tal vsdigujoča se vlažnost in razni zračni vplivi škodujejo zidovnju kakor 
tudi srednjeveškim freskam, ki so jih nedavno našli v apsidi in v kriti, in katere 
spadajo k prvim umetniškim dragocenostim.
Pri teh freskah kakor v obče drugod so nujno potrebne primerne varno-
stne naredbe.
Oglej, ki je bil nekdaj stalno mesto slavnih patrijarhov, se je skrčil danda-
nes na majhno mestece, ki šteje komaj 2000 prebivalcev.
Vsled tega in pa z ozirom na veliko nalogo, kateri obstoječa sredstva niso 
kos, je oglejski cerkveni občini povsem nemogoče, ohraniti na dostojni način 
ta veličastni dom.
73 S tem poročilom se zapisi v originalu končajo. Kodermac je povzel to po ŽA, m. Josip Kragelj, Zgodovina tolminske šole (1777–
1900), izpustil je pa sklep: »C. k. deželni šolski svet je izdal leta 1891. navodila, po katerih imajo učitelji izvajati učne načrte. Sklenil 
je pa taista s tole opomnjo: ‚Državni zakon za ljudske šole poudarja v 1. §-u, da je nravno – verska vzgoja jedna najimenitnejših 
nalog ljudske šole; zato pa mi na tem mestu znova poudarjamo, da mora biti učitelj tudi pobožen, ako hoče, da bode njegova 
beseda veljala pri mladini, in ako mu je do tega, da reši dobro tudi ta del svoje naloge. Saj je skušnja neovrgljivo potrdila, da vsaka 
človeška oblast, katera ni osnovana na božji in se ne opira na njo, le nekaj časa velja in zgubi svojo moč, ko gojenec sprevidi, da 
more zvijača prekaniti pazljivost, ali da je odgojiteljeva modrost vendar le dvomljiva. Sklepamo ter pravimo, da ne moreš dati 
svojemu gojencu, ko ga pustiš iz šole, boljših darov na pot v življenje, ko so: vera v njegov večni namen, želja, da bode od dne do 
dne boljši, ter sposobnost in veselje dalje izobraževati se in napredovati v vsakem znanji, katero mu more v njegovem stanu prav 
priti.‘« V tipkanem prepisu je dodan tekst o oglejski baziliki. Strani nista označeni. To besedilo je tukaj dodano v nadaljevanju.
74 Karl Anton L. L. grof Lanckoronsky-Brzezie (Dunaj, 4. 11. 1848–Dunaj, 15. 7. 1933), je bil umetnostni zgodovinar in arheolog. V 
zadnjih desetletjih Avstro-Ogrske monarhije je bil eden najpomembnejših kulturno-političnih akterjev, oseba z izrednimi sposob-
nostmi in delavnostjo na različnih področjih. Po gimnaziji je na Dunaju študiral pravo in leta 1874 doktoriral. Zavzemal se je za 
ohranitev kulturne dediščine in bil v več službah na raznih uradih ces. in kralj. dvora (npr. šef vseh cesarskih zbirk in vodja raznih 
kabinetov). Od leta 1882 je organiziral in financiral strokovne arheološke ekskurzije največjih strokovnjakov (Felix von Luschan, 
Marian Sokołowski, George Niemann, Eugen Petersen, Piotr Bieńkowski, Ludwig Curtius) v Pamfilijo in Pizidijo. S tem je stopil v 
krog elitnih znanstvenikov in se zapisal z velikimi črkami v zgodovino. Ta skupina se je kasneje ukvarjala tudi z drugimi področji: 
arhitektura, slikarstvo, fotografija. V sodelovanju z Georgom Niemannom in Heinrichom Swobodo je spisal knjigo Der Dom von 
Aquleia, Wien 1906. Prim. http://digi.ub.uni-heidelberg.de/diglit/lanckoronski1906/0005?sid=712177152898c4ff4694ba-
5738def82e-&leftcolumn_compactview_hidden=1; M. Palfinger na: http://austria-forum.org/af/Wissenssammlungen/-Es-
says/Institutionen%2C_Bildung%2C_Kultur/Graf_Lanckoronski (pridobljeno 26. 5. 2015).
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 357
Vendar pa bi se dalo vzajemno z zasebnimi in javnimi sredstvi opomoči 
temu žalostnemu položaju. 
Glede na te okolnosti osnovalo se je v Gorici posebno društvo, ki mu je na-
men, obvarovati nadaljnih poškodb ta v umetniško–zgodovinskem oziru tako 
imenitni cerkveni spomenik. Pripravljani odbor tega društva se obrača do vseh 
prijateljev in podpirateljev umetnostij, kakor tudi do onih, katerim je pri srcu 
ohranitev cerkvenih starožitnostij, z vabilom in prošnjo, naj bi v obilnem številu 
pristopili k društvu ter z denarnimi prispevki sodelovali, da se ta nam izročeni 
tisočletni zaklad ohrani.
V Gorici, dne 31. julija 1906
Pripravljalni odbor:
Frančišek Borgija, knez–nadškof.
Kondrad princ Hohenlohe–Schillingfürst
c. kr. namestnik
Lenart baron Bianchi, duca di Casalansa, veleposestnik.
Ivan Bello, vodja c. kr. kmet. kemičnega poskuševališča.
Kamil vitez Egger, ud deželnega odbora
Dr. Alojs vitez Pajer pl. Monriva, dež. glavar.
[brez številke] Josip Fabris, plem. Freyenthal, dvorni svetnik.
Anton Jakobi, c. kr. deželnobrambovski stotnik.
Prof. Henrik Maionica, konservator, vodja državnega muzeja v Ogleju.75
Viktor vitez Pozzi, okrajni glavar.
Evgen baron Ritter–Záhony.
Hektor baron Ritter–Záhony.
Mons. Alojs Sambuco, papežev protonotarij, župnik v Ogleju.76
Ivan Krst. Stabile, župan v Ogleju.
Dr. Henrik Swoboda, vseučiliščni profesor, t. č. dekan na dunajski bogo-
slovni fakulteti.
75 Henrik Maionica (Trst, 26. 8. 1853–Trst, 4. 12. 1916). Po gimnaziji v Trstu je na dunajski univerzi študiral jezikoslovje, poslušal je 
tudi arheologijo in epigrafiko. Po študiju je učil na goriški gimnaziji do leta 1893. Leta 1882 je postal vodja Arheološkega muzeja 
v Ogleju, ki se mu je povsem posvetil šele po koncu profesorske službe. Isto leto je bil imenovan tudi za konzervatorja za območji 
Ogleja in Gradiščanskega okraja. Napisal je več znanstvenih razprav s tega področja. Večjih izkopavanj se sam ni lotil. Obsežna 
pa so bila njegova izkopavanja oglejskih nekropol. Posebej so pomembna njegova prizadevanja za ohranitev in zaščito bogate 
oglejske arheološke zapuščine. Zunaj Ogleja je izkopaval manj, vendar je tudi o tem poročal. Izkopaval je tudi v Bukovici, Plaveh, 
Kanalu, Čiginju in Kobaridu. Posebej ga je pritegnil Most na Soči, kjer je odkril 36 grobov iz velike nekropole in rimskodobno 
stavbo. Prim. D. Svoljšak, Majonica (Maionica) Enrico, v: PSBL, zv. 2, str. 334–335.
76 Alojzij Sambuco (Codroipo, 17. 10. 1846–Oglej, 3. 5. 1913). Po študiju bogoslovja v Vidmu je bil leta 1869 posvečen v duhovnika. 
Od 1898 je bil župnik v Ogleju, kjer si je močno prizadeval za duhovno prenovo župnije in se poglabljal tudi v zgodovinske študije. 
Postal je član Beneške arheološke družbe, ki je bila odgovorna za obnovitev bazilike. Z njegovim sodelovanjem so leta 1909 odkrili 
antični tlak in 1907 restavrirali apsido. Prim. M. Tomasin, Necrologium sacerdotum Archidoecesis Goritiensis 1900–2013, Gradisca 
d‘Isonzo 2013, str. 81 (dalje: Necrologium …).
358 Boštjan Guček
Albin baron Teuffenbach zu Tiefenbach u. Massweg. c. kr. tajni svetnik, 
c. kr. komornik, feldcajgmajster v p. Aleksander Zampare, knezo–nadškofijski 
kancler.
Opomba: Pristop k društvu naj se prijavi g. dvornemu svetniku Fabris pl. 
Freyenthal v Gorici (Via Orzoni 21), kateremu naj se izvoli pošiljati tozadevne 
denarne prispevke!
Prepis)  Hilarijanska tiskarna v Gorici.77
[Kronika IV 1915–1928]78
[1915] 
[o1/t–brez številke]
Začetek vojne med Avstrijo in Italijo.
24. maj je Tolmince hudo razburil. Povsod preplašenost, zaskrbljenost, 
straha kaj vse bo. Meja tako blizu, Lah bo kmalu tu. Avstrijskega vojaštva ni na 
meji, le žandarmi patrulirajo ob meji. Avstrijsko vojaštvo polagoma prihaja v 
Tolmin. Utrujejo grad, na desnem bregu Soče kopljejo jarke. V Volčah zvoni k 
sv. maši, kanonska krogla iz Tolmina je zadela zvonik v Volčah v znamenje, da 
ni dovoljeno zvoniti.
[Preplah] Ne samo na Tolminskem, Kobariškem in Bovškem, temveč po 
vsem Goriškem, po Krasu in Furlaniji je velik preplah. Furlani so dobri avstrij-
ski patrioti, zato se Italijanov boje. V Gorici in v Furlaniji ima Italija prav malo 
prijateljev, veliko pa jih ima v Trstu in Istri.
Dekan Rojc v Tolminu je naročil volčanskemu župniku Mateliču79 naj 
spravi farne matice in druge važne predmete in dragocenosti na varno. [Vol-
77 Hilarijanska tiskarna je delovala med letoma 1880 in 1914 in je večinoma tiskala katoliško usmerjene duhovne in politične tekste, 
npr.  Cvetje z vertov sv. Frančiška, Rimski katolik, Delavski prijatelj, pa tudi nekaj knjig, med drugim Rutarjevo Zgodovino Tolminske-
ga, Gorica 1882. Na tiskovinah se ime tiskarne pojavlja v treh oblikah: Typis Hilarianis, Hilarijanska tiskarna in Tipografia Ilariana. 
O njej ni veliko napisanega. Iz razglednice, ki jo hrani Goriška knjižnica, je razbrati, da je imela sedež v ulici Via Municipio v Gorici. 
V prvi svetovni vojni je bila zgradba močno poškodovana. Prim. http://www.kamra.si/Default.aspx?module=5&id=2354 (pri-
dobljeno 26. 5. 2015).
78 Strani Kronik so označene med besedilom v oglatih oklepajih. Najprej je številka originalne, nato pretipkane Kronike. Dodano 
besedilo v oglatih oklepajih so tematski poudarki ob robovih originalne Kronike. Del vsebine povzema tudi D. Frelih, Kam so vsi 
ti fantje šli …, v: Mostišče II., str. 30, kjer poudarja, da je Ivan Rojec avtor teksta Začetek vojne med Avstrijo in Italijo. Besedilo 
povzema iz tipkopisa in ne iz originala. Možno je, da je originalno besedilo spisal Rojec, a nimamo drugega originala kot Koder-
macovo verzijo Kronike. Prav zato je težko sklepati, da je avtor Rojec. Verjetno je Kodermac besedilo sestavil iz več predlog (pisni 
dokumenti, matične knjige, svoj spomin na dogodke, pričevanja). 
79 Alojz Matelič (Livek, 3. 3. 1871–Šmartno, 1. 2. 1951). Posvečen je bil 13. julija 1897. Pastoralno delo je opravljal na različnih 
mestih, med drugim je bil kaplan v Tolminu, župnijski upravitelj v Soči, Breginju, Volčah in vikar na Kredu. Od leta 1919 je bil kurat 
na kuraciji Bate župnije in dekanije Solkan, od leta 1935 pa župnik v Šmartnem. Prim. Status … 1931, str. 101; Necrologium …, 
str. 438–439. 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 359
čanski župnik] Volčanski župnik je bil prepričan, da vojna vihra hitro zvihra čez 
Volče in Tolmin naprej, ker ni tu vojaštva, da bi se v bran postavilo, zato se je v 
grapi na Kamenci skril, [Volče evakuirane] a orožniki so ga takoj izgnali iz Volč, 
da ni mogel več prav ničesar rešiti. Volče so bile takoj evakuirane. Preplašeno 
ljudstvo ni moglo veliko reči vzeti s seboj. Žalostna je bila procesija beguncev. 
Več so kleli kakor molili. Pred to procesijo ni šel spredaj križ, a z ljudmi je šel 
težki križ trpljenja …
V Tolminu so se prebivalci kmalu nekoliko pomirili, se privadili vojakov, 
ki so prihajali in prihajali. Italijanska armada je prav počasi [o2] prilezla do Volč 
in do Soče in se je utrjevala. Mengore utrjene in polagoma polne avstrijskih 
vojakov. Kobarid in Kamno in vasi okrog so bili kmalu zasedeni po italijanskem 
vojaštvu. [Italijani v Kobaridu] Avstrijci so branili Krn, Mrzli in Vodil vrh. Pri-
čela je ona grozna pesem kanonov in pušk …
Italijanska vojaška komanda ni znala izkoristiti avstrijske nepripravljeno-
sti. V Kobarid in Kamno so prišli Italijani brez bojev.
[t2] Italijanska počasnost je prišla Avstrijcem prav in jim dala časa, da so 
mogli dovolj vojaštva nakopičiti na soški obrambni črti.
Služba božja v Tolminu se je mirno vršila po navadah. Tudi sv. maša je bila 
pri sv. Urhu nemoteno, bila je maša za Dolje in Gabrje. [V Tolmin prihaja avstr. 
vojaštvo] 
Gospod dekan Rojec nekaj tednov ni bil v Tolminu, šel je po svojih oprav-
kih. 
Na V. nedeljo po binkoštih80 je bila po zadnji sv. maši ob 10. uri v Tolminu 
zahvalna pesem za vojaško zmago pri Lenbergu v Galiciji. [Pri Lenbergu zma-
ga]
Na god sv. Petra in Pavla in na god sv. Urha, v Zatolminu in pri sv. Urhu 
sv. maša po navadi.81
Naznanjeno je bilo v cerkvi, da po nadškofovem dovoljenju, se sme, dokler 
traja vojska, v petkih jesti meso. Ravno tako se sme ob praznikih in nedeljah 
opravljati hlapčevska dela, seveda se vsak mora prej se udeležiti sv. maše.82 
Raznašale so se nekakšne novice, da je papež blagoslovil [obrekovanje pa-
peža] italijansko orožje in dal Italijanom mnogo milijonov za vojsko. Prvo, sv. 
oče [o3] nima milijonov za razpolago. Drugo, ni mogoče, da tisti papež, ki se je 
toliko trudil za mir in konec vojske, bi sedaj bil tako neznačajen, da bi blago-
80 To je bilo 20. junija 1915.
81 Sv. Peter in Pavel godujeta 29. junija, sv. Urh (Uroš, Ulrik) pa goduje 4. julija.
82 Navodila je nadškof Sedej objavil v pastirskem pismu, 18. januarja 1915, na koncu v delu Postna postava za goriško nadškofijo za 
leto 1915. Prim. FE 1915, str. 38.
360 Boštjan Guček
slovil italijansko orožje in tako odobraval vojsko. Tako obrekovanje zamorejo 
raznašati le sovražniki sv. Cerkve in sv. očeta.83
[Ljudje odhajajo] Tistim, ki mislijo odpotovati na Štajersko, je bilo nazna-
njeno, da pride v vsako vas orožnik, ki jih bo odpeljal do postaje Sv. Lucije.84 
Jedila, ki bi jih kdo rabil po poti, bode vsak lahko dobil na postaji Sv. Lucije.
Konec junija je g. dekan Rojec spet v Tolminu in tu opravlja svoje dolžno-
sti.
Dekan je v juniju naznanil: ako imate kakšen ostanke granat ali šrapnelov, 
prinesite v župnišče–mogoče znamo oddati komu v spomin, a denar bomo obr-
nili za podporo ubogim ali za rdeči križ. 
[Pobožnosti se nemoteno vršijo] Porciunkula je bila obhajana na nedeljo 
in kdor je opravil pogoje, je dobil popolni odpustek.
Enajsta nedelja po binkošti85 je bila popoldne ob 1 ½ uri ura molitve za 
domovino, da bi se Bog ljudstva usmilil. 
Svojo farno patrono so Tolminci lepo praznovali. Ob 10. uri je [t3] bila sv. 
maša pred Izpost. Sv. R. T.86
83 Glej op. 127. Težko je opredeliti, katere govorice je imel v mislih Kodermac. V Slovenskem gospodarju, 5. avgust 1915, str. 4, lahko 
zasledimo novico Velezanimiva propoved jezuita o. Abela: »Sloviti propovednik jezuit o. Abel je v ponedeljek v cerkvi sv. Avguština 
na Dunaju govoril: Aprila 1. 1914 je znani Essad paša iz Albanije v dunajskem hotelu ‘Meisl in Schaden’ dunajski prostozidarski 
loži (skupini) odkril načrt bodoče svetovne vojske zoper Avstrijo in Nemčijo. To je bilo že pred sarajevskim umorom, ki se je sklenil 
v srbski loži že 1. 1912. Ta srbska loža je bila prej včlanjena madžarski veliki loži in šele v zadnjih letih pridružila rimski veliki loži 
pod prostozidarskim ministrom (židom) Nathanom. Vsi zatoženci sarajevskega umora so bili člani te srbske lože. Na Dunaju je bilo 
14 prostozidarskih lož. Kajpada so se sedaj avstrijske in nemške ločile od četverosporazumovih, zakaj naši prostozidarski bratje 
ne morejo ob enem dobaviti za armado in nastopati proti vojski. A v četverosporazumu so prostozidarji glavni hujskači proti nam. 
Mi branimo pravico! Avstrija ima zgodovinske pravice, proti katerim je začela Italija roparski boj, ker je zlorabila potrebo narod-
nostne edinosti, na katero se je sklicevala. Mi branimo vero! Neimenovani odbor, ki se imenuje ”katoliški”, je poslal razglas, da naj 
obrnemo hrbet papežu Benediktu XV, ker je baje papež blagoslovil orožje proti Avstriji. Toda to je ravno takšna laž, kakor ona, da 
je Pij IX., 1. 1848 blagoslovil orožje proti Avstriji. Ravno Pij IX. je Radeckiju v zahvalo poslal rožni venec, katerega še sedaj hrani 
Radeckijeva vnukinja, grofica Valterskirchen. Seveda omenjeni odbor ni katoliški, ampak, čisto drugega izvora in samo slepari z 
ukradenim imenom.« Druga taka novica v istem časopisu je z dne 9. 9. 1915, 4: »Laž na laž. Kadar se sovražnikom sv. Cerkve na 
bojiščih prav ne sponaša, ali pa kadar nimajo kaj pisati več, se pa spravijo nad papeža. Te dni je izšel uradni škofijski list v Solno-
gradu, v katerem ondotni nadškof opozarja svojo duhovtščino na lažnjive govorice, ki jih trosijo brezvestni ljudje okrog, češ, da je 
papež Benedikt XV. hujskal Italijo za vojsko, da je posodil italijanski vladi denar, da je blagoslovil italijansko orožje itd. Škof pravi: 
Te laži so ovržene že s tem, da framasonstvo in vse, kar je z njim v zvezi, papeža neprestano pobija in grdi. Kljub temu se pa utegne 
tudi marsikak dober kristjan dati premotiti in zbegati, ko sliši take izmišljene laži proti papežu; zato — pravi solnograški škof — 
naj se ljudstvo pouči, kako se papež neumorno trudi, da bi se končali nesrečni boji med evropskimi krščanskmi narodi, koliko si je 
že prizadeval, da bi se začela mirovna pogajanja. Trud in mirovno delo papeževo z odobravanjem priznavajo tudi nasprotniki sv. 
Cerkve, Framazoni, zakleti sovražniki sv. Cerkve in pravi povzročitelji sedanje vojske, hočejo splošno nevoljo narodov, od sebe od-
valiti in zvaliti na sv. Očeta ter tako povzročiti po krvavem svetovnem klanju — nevaren kulturni boj.« Govorice omenja tudi škof 
Jeglič: »Tudi tukaj širijo liberalci laži: da so duhovni vojsko napravili, da so papež dali denarja laškemu kralju in ga s tem pridobili 
za vojsko zoper Avstrijo. V pridigi sem s početka o the lažeh govoril.« NŠAL 331, Zapuščina Antona Bonaventure Jegliča, Jegličev 
dnevnik, 6. junij 1915.
84 Danes je to Most na Soči, kjer je železniška postaja in povezava severnega Posočja z Gorico in Jesenicami.
85 To je bilo 1. avgusta 1915.
86 To je bilo 15. avgusta 1915, na praznik Vnebovzetja Device Marije. Na Tolminskem temu prazniku rečejo »rožnica« in ga vedno 
obhajajo z vso slovesnostjo, navadno tudi z duhovno pripravo, ki vključuje spoved, češčenje Najsvetejšega in razne Marijanske 
pobožnosti. V ŽA, m. neurejen del, hranijo spis brez navedbe avtorja in datuma z naslovom Rožnica. V njem je lepo popisano praz-
novanje tega največjega tolminskega praznika. Med drugim piše, da so imeli ta dan na prelomu stoletja procesijo okrog cerkve. 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 361
S prižnice je dekan oznanil: »Ker je sedanja vojska velika šiba božja, mo-
ramo tudi mi na izvanreden način Boga prositi pomoči, da prikrajša dneve te 
nesreče, dà zmago državi, da pridemo kmalu do končnega miru. Sv oče želi, da 
izvanredno molimo in se postimo. Prevzviš. nadškof so ukazali tri stroge poste! 
[o4] Priporočamo vam, da to storite prih. petek in soboto in petek teden; 
tisti, ki to radi storite. Post naj bo kakor veliki petek. Kdor to stori in prejme sv. 
zakramente, dobi popoln odpustek. Ne ustavljati se pred cerkvijo, ne hodite v 
družbi–Pazite!–so špijoni …«
[Cesarjev rojstni dan] Rojstni dan cesarja Franca Jožefa I. je bil 18. avgusta 
praznovan po stari navadi z zahvalno pesmijo.
Radi bolnikov je dekan takole uredil: kjer je bolnik nevarno bolan, pridite 
nas poklicat za previdengo87 zgodaj ob 4. urah in ne kasneje ali ponoči (sedaj je 
vojska), da g. kaplan odmašuje zgodaj in pride za časa tudi domov. Ponoči se ne 
previduje, a tudi kadar je nevarno streljanje ne.
Mežnar je pobiral svojo bero v začetku septembra. Po 16. nedelji po binko-
šti je bila celi teden sv. maša v kapeli sv. Antona.88
[Goriš. časopisi prenehali] Goriško časopisje je prenehalo izhajati. Soča89 je 
bila takoj po binkoštih ustavljena, Novi čas90 je prenehal izhajati v juniju.
Volčanska Sela se niso mogla dolgo časa braniti. Avstrijci so se morali 
umakniti in so ostala Sela mrtva točka kakor Čiginj in Kozarišče.91
Ljudje so imeli v rokah šopke rož, zdravilnih in poljskih, z vejicami pelina in rože »abaunk«, nekoč menda zelo zdravilne rože. S 
cvetnimi kitami so poleg cerkve okrasili tudi Marijin kip. Po večernicah so se fantje in dekleta odpravili še v Poljubinj do Kacijana 
in se tam poveselili. Kakšno spoštovanje so imeli do praznika, se vidi tudi iz navade, da so dekleta lase česala v kite že dan pred 
praznikom, otrokom pa niso pustili, da bi hodili po travi ali stikali po gozdu. 
87 Previdevanje ali previdenga je podeljevanje poslednjih zakramentov (spoved ali odveza in odpustek, bolniško maziljenje in sv. 
popotnica–obhajilo).
88 To je bilo po 5. avgusta 1915. Bira ali bera, tudi kolektura, je nadarbinski dohodek katoliškega dušnopastirskega klera v stalnih 
neodplatnih dajatvah v naturalijah ali denarju ali tudi v delovni moči, ki jo dajo župljani upravičencu na razpolago. Bira je namen-
jena rednemu vzdrževanju kuratnega klera ali nižjih cerkvenih uslužbencev. Od štolnine (pogreb, poroka) se razlikuje v tem, da pri 
plačilu ni odvisna od nikakršne izvršene sv. funkcije v prid obvezancu. Prim. R. Kušej, Cerkveno pravo katoliške cerkve s posebnim 
ozirom na razmere v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Ljubljana 1927, str. 530. Nekdaj je bila to tudi dajatev učiteljem, cerkov-
nikom in organistom. Zakon z dne 29. aprila 1873 je bil objavljen v dež. zak. št. 22, oddelek II., v §§ 25 in 26: »Premenljivi denarni 
doneski naj se po srednjem znesku zadnjih treh let nemudoma premene v stalni prejemek na račun šole; bira pri posameznih 
prebivalcih in pobiranje denarja za novo leto ni več dopuščeno. Dokler bira pridelkov ni odškodovana, naj se ona po srednji tržni 
ceni od let 1834 do 1863 (izločivši leto z najvišjo in z najnižjo ceno), ali kjer se tržna cena ne more določiti; po cenitvi izvedencev 
(z ozirom na zgoraj imenovano srednjo ceno) v stalni denarni znesek na račun šole premeni.« Fr. Heinz, Zbirka zakonov in ukazov 
o ljudskem šolstvu na Kranjskem, Laibach 1895, 481. Več o beri in merskih enotah glej: R. Andrejka, Bera, v: Slovenski pravnik, 
Ljubljana 1912, št. 10/11, str. 299–307; Isti, 1913, št. 1–5, str. 109–114, 353–360. 
89 Glej op. 29.
90 Glej op. 58.
91 Meja med Italijo in Avstro-Ogrsko na bojišču tolminskega mostišča je pred vojno potekala od Matajurja preko Tolminskega Kuka 
in naprej po reki Idriji proti jugu. Po peti bitki, marca 1916, se je frontna linija pomaknila proti vzhodu in se ustalila na črti Krn – 
Batognica – Vodil vrh – Mrzli vrh – Mengore in naprej proti jugu. V letu 1915 so bili kraji dejansko na frontni liniji, saj je imela na 
Mengorah nad Kozarščami in Čiginjem svoje položaje avstro-ogrska, zahodno (Čiginj, Volče) in severno (Gabrje, Volarje, Kamno) s 
Krnom pa italijanska vojska. Ta tematika je obširno obdelana v množici strokovne literature, zato se ne bomo podrobneje spuščali 
v to. Prim. L. Galić, Tolminsko mostišče I., Tolmin 2005, predvsem I. del: Od začetka vojne do 24. oktobra 1917; V. Klavora, Koraki skozi 
362 Boštjan Guček
[Nadškof v Ravneh] Goriški nadškof Franč. B. Sedej se je nastanil v Rav-
neh nad Cerknem in tam župnikoval.92
G. kaplan Franc Anton Črnigoj93 je odšel z begunci v Bruck a. d. Leithe.94 
Drugi gospodje so še ostali v Tolminu.
[o5] Na praznik Vnebovzetja M. D. je dekan Rojec povabil dekleta na raz-
govor o ustanovitvi Marijine družbe za tolminsko duhovnijo. [Novinke za Ma-
rijino družbo] Sedemdeset deklet se je odzvalo povabilu. In tako se je začela 
zbirati na fronti četa deklet okoli Marijine zastave.
Od septembra naprej so bile v Tolminu nedeljske sv. maše najbolj pozno 
ob 8. uri.
[t4] Septemberski kvaterni teden je držal zdržek in post prostovoljno kdor 
je hotel.
God cesarja Franca Jožefa je bil praznovan po navadi.
Dan je bil opomin: »Skrbite za snago povsod, da se ne razširijo kužne bo-
lezni.« Še drugo naznanilo: »V Ameriki se raznašajo neresnične vesti o polo-
meglo, Klagenfurt, Ljubljana, Wien 1994, med drugim dodani vojaški zemljevidi: Soška fronta, v: Atlas, str. 156.
92 Nadškof Sedej je 21. maja 1915 duhovnikom ukazal, naj ne zapuščajo župnij, ampak naj ostanejo blizu svojih vernikov, ali pa naj 
jih spremljajo v begunstvo, če bi bili v to prisiljeni. Konec julija pa se je tudi nadškof odločil, da zapusti Gorico. Tako je 27. julija 
1915 v zasebni kapeli posvetil pet slovenskih duhovnikov, nato pa zapustil Gorico. Do 23. avgusta 1915 je ostal v Vipavi, nato pa 
krenil do Raven blizu rodnega Cerkna, od koder je nadaljnja dva meseca upravljal škofijo. Prim. T. Simčič, Sedejeva življenjska pot, 
v: Sedejev simpozij, str. 55. Že 4. novembra 1915 je duhovnikom izdal okrožnico o začetku akademskega leta v Stični, ki se je začelo 
8. decembra 1915. Prim. M. Kravos, Bibliografija, v: Sedejev simpozij, str. 302. O posvečenju poroča Novi čas v zadnji, 21. številki, 
24. julija 1915, na drugi strani: »V mašnike bodo posvečeni te dni čč. gg. četrtolelniki naše nadškofije: Likar, Mulič, Bebek, Trdan, 
Zor ter tretjeletnik Pahor. Božji blagoslov Vas spremljaj vsigdar pri Vašem apost. delu, ki ga boste našli obilno v vaši sedaj hudo 
skušani nadškofiji!« Zadnja številka je tako izšla še konec julija in ne junija, kot pomotoma piše Kodermac. O nadškofovi selitvi 
je v svojem dnevniku pisal tudi škof Jeglič: »Danes je odpotoval moj metropolit, p. t. Sedej. Bil je pri meni tri dni. Doma ne more 
odpreti zavoda za gimnazijaste, ne semenišča. Še sploh nikdo ne ve, kdaj in kje se bodo goriške šole začele. Želi, da bi Slovence 
iz malega semenišča spravil v naš zavod, za semenišče je poslal poprašat v Zatičino. Razprave se vrše. On prebiva v župniji Visoko 
nad Cerknom. V Gorici ni varno. Na njegov vrt je padlo 100 granat; on sam je bil trikrat v smrtni nevarnosti.« NŠAL 331, Zapuščina 
Antona Bonaventure Jegliča, Jegličev dnevnik, 17. september 1915.
93 Franc Anton Černigoj (Sv. Križ/Dobravlje 20. 7. 1887–Kozana, 25. 12. 1965). Posvečen je bil 26. julija 1912. Pred vojno je bil kaplan 
v Volčah in Tolminu. Med vojno se je umaknil z begunci v taborišče Ferichtlingseels. Po vojni se je vrnil v nadškofijo in bil namestnik 
v Škrbini in vikar namestnik v župniji Kamnje, od 1920 je bil tam župnik. Leta 1937 je bil imenovan za župnika v Kožbani pri Gorici. 
Po vojni se je inkdardiniral v apostolsko administraturo za slovenski del goriške nadškofije. Prim. Status… 1931, str. 62; 1942, 
108; 1959, 6; Necrologium …, str. 394.
94 Poleg omenjenih krajev je bilo večje taborišče še v Gmündu ob češki meji. Državno skrb za begunce je prevzelo avstro-ogrsko 
notranje ministrstvo. Na Dunaju so avgusta 1915 ustanovili odbor za begunce z juga, v Ljubljani pa je bila na pobudo dr. Kreka 
ustanovljena Posredovalnica za goriške begunce. V Wagni je bilo tako med 1.000 in največ 3.000 slovenskih beguncev. V Steikla-
mu jih je bilo med 1.000 in 1.500. Sicer pa je bilo središče slovenskih beguncev v Brucku ob Litvi. Tja so iz taborišča Gmünd po 
posredovanju Rojca pri Faiduttiju in obiska taborišča prepeljali med drugim tudi 1.200 beguncev iz Tolminskega. Spremljal jih je 
duhovnik C. M. Vuge. Prim. P. Svoljšak, Vojaki notri, begunci ven: civilno prebivalstvo, v: Mostišče II., str. 11–17. ŽA, f. župnijski arhiv 
1800–, hrani dokumente cesarskega in kraljevega okrajnega glavarstva iz Amstettna, ki je kuratu Josipu Vodopivcu 27. septembra 
1917, št. 1566/32, izplačalo nadomestilo za begunce. Vsak begunec je za dan begunstva prejel od 50 hellerjev do 4 K, večina po 2 
K. Problematiko beguncev omenja tudi škof Jeglič: »Čudno je to: prebivavci na južnem Tirolskem so več dni poprej vedeli, da se bodo 
morali umakniti; mogli so vse lepo urediti; tudi škof je uredil duhovno pastirstvo. Na Goriškem se kljub povpraševanju ni nič povedalo; 
kar nemudoma so mogli bežati, da še obleke niso mobli s seboj vzeti. V Ljubljani in okolici je beguncev okoli 17.000; toda morali bodo 
naprej v barake pri Lipnici. Branijo se.« NŠAL 331, Zapuščina Antona Bonaventure Jegliča, Jegličev dnevnik, 17. september 1915.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 363
žaju Avstrije in Nemčije v tej vojni. Naznanite sorodnikom, ki se tam nahajajo, 
resnico.«95 
[Ob cerkvi pokopujejo] Umrle ni bilo več mogoče pokopavati na poko-
pališču pri sv. Urhu, zato so jih pokopavali na levi strani farne cerkve in pri 
cerkveni hiši. Za vse svete popoldne so bile molitve za rajne in se je blagoslovilo 
le grobove pri cerkvi.
Gospod dekan je obvestil podžupana, naj v Čadrgu in na Perbli [Maša v 
Čadrgu in Pivbli/Perbli?] očistijo šolsko sobo, da bodo tam sv. maše. Dvanajste-
ga novembra je bila sv. maša v šoli v Čadrgu in 13. XI. na Perbli. 15. nov. je bila 
zvečer v Čadrgu spoved in drugi dan sv. maša.
V adventu ob sredah in petkih je bilo dovoljeno jesti meso, če so ga do-
bili. V adventu je bila molitev rožnega venca pred mašo ob 8. uri. Priporočilo 
za advetno spoved: Opravite [o6]96 običajno adventno spoved tudi letos! Prvič 
[advent] zato, ker je adventni čas, čas pokore in poboljšanja; drugič zato, ker 
v tem času vojske smo vsi v smrtni nevarnosti, posebno mi Tolminci, da smo 
pripravljeni za smrt, je treba očistti svojo vest in kesati se svojih grehov in nositi 
vreden sad pokore; kdor ima čisto vest, se ne boji smrti. 
IV. adventno nedeljo97 je bila sv. maša v Tolminu ob 8. uri, ob 10. pa na Lju-
binju. Med tednom (sreda) ena na Perbli in v soboto v Čadrgu. Te dve sv. maši 
za tiste, ki k tema kaj darujejo. [Italijani zavzeli Krn] Krn so Italijani zavzeli. 
Bitke so na Mrzlem vrhu in Vodil vrhu. Stotnik Emil Czant98 je padel v[na?] 
Vodil vrhu in je bila zanj maša v Tolminu.
95 Težko je ugotoviti, katere govorice je imel v mislih Rojec. Izseljenci so bili dobro obveščeni o dogajanju na stari celini. Amerikanski 
Slovenec tako poroča, npr. 29. junija 1915, str. 1, da je atentat pred enim letom enajst držav pahnil v vojno. Te dežele so: Velika 
Britanija, Francija, Srbija, Rusija, Črna gora, Japonija, Belgija in Italija, na drugi strani pa Avstrija, Nemčija in Turčija. Poročila so 
zelo avstro-ogrsko usmerjena in zelo previdno razpravljajo o rešitvi nacionalnega vprašanja po vojni. Morda ga je vznemirilo poro-
čanje v chicaškem Proletarcu. Ta v članku Burian nasleduje, 19. januar 1915, str. 4, poroča o novem avstrijskem zunanjem ministru 
Burianu, ki ga označi kot nesposobnega uradnika. Obenem omenja tudi nejevoljo Madžarov nad potekom vojne: »Madjari se baje 
pritožujejo, da se avstrijsko vojno vodstvo premalo ozira na ogrske interese, ker pušča, da prodirajo Rusi na Ograko. Tega vojno 
vodstvo najbrže ne dopušča nalašč, ampak zato, ker ni moglo ustaviti ruskega prodiranja. Da je avstrijsko vojskovanje konfuzno, 
je pač res; ali tega ni prepisovati svojevoljnemu preziranju madjarskih interesov, temveč dejstvu, da se je habsburška Avstrija od 
začetka vojne postavila v službo hohenzollerske Nemčije. Sicer bi bilo absurdno, da je pošiljala vojake v Belgijo in Francijo ter na 
Poljsko, kakor da bi se sama lahko vojskovala z vsem svetom. Poročilo, da je bil Tisza z madjarskimi zahtevami v Berlinu pri cesarju 
Viljemu, se glasi čudno, pa vendar se nam zdi verjetno. In nemara je vzrok Berchtoldove demisije tudi ta, da nima Dunaj sploh 
nobene odločilne besede več in da so avstrijski državniki le še figuranti Nemčije.«
96 Na 6. strani originala je v sredini prilepljen list velikosti 20,3 x 16,8 cm, potiskan visoki karo in verjetno izrezan iz kakšnega zvezka. 
Na njem je s prednjo stranjo prilepljena podobica. Na podobici je v sredini ovalna slika dekana Rojca z besedilom: »IVAN ROJEC 8. 
sept. 1890 [levo ob sliki], 8. sept. 1915 [desno ob sliki]. Roj. 26. marca 1866, do 12. marca 1894 kaplan v Solkanu, do 13. marca 
1907 vikarij in kurat v Biljah, do 17. aprila 1915 župnik v Mirnu, od 18. aprila 1915 dekan v Tolminu.–Moja duša poveličuje Gos-
poda! Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen in čigar ime je sveto! Luka I. 40, 49. [pod sliko].«
97 To je bilo 19. decembra 1915.
98 Emil Czant (Ujczyhaz, Nyregyhaza, Szeben, 1881–Vodil vrh, 28. 10. 1915). Očitno je bil eden od hrabrih in priljubljenih stotnikov, 
saj so mu na pokopališču ob cerkvi postavili lep spomenik vojaka, ki pa je po koncu vojne zaradi političnih razmer moral izginiti. 
Zelo izčrpen članek o Czantu je sestavila Helena Jelinčič. V njem poleg poročila dr. Kemelyja Gyula, stotnika in zdravnika 13. bolni-
ce, z dne 15. oktobra 1921, piše tudi o njegovi družini in prizadevanju vnuka Alexandra Zanta, da bi nov kip, duplikat, postavili v 
park ob cerkvi v Tolminu v letu 2014, kar pa se žal še ni zgodilo. Na nagrobniku je pisalo: za cesarja in domovino padel 28. 10. 15 – 
364 Boštjan Guček
[Goriški bogoslovci v Stični] V decembru je goriško bogoslovje dobilo za-
tošče pri belih menihih v Stični na Dolenjskem, da morejo bogoslovci nadalje-
vati svoje študije.99
Sveto Rojstvo–Božič. Polnočna maša ni smela biti. Ob 8. uri bila sv. maša v 
Tolminu in ob 10. uri na Ljubinju–je bil sobotni dan.
[t5] V sredo pred božičem je ob 3. popoldne pomagal spovedovati v Tolmi-
nu gospod župnik iz Sv. Lucije.100
V nedeljo 26. XII. na god sv. Štefana je bila sv. maša ob 10. uri in običajni 
»ofer«.
Med tednom do sv. Silvestra so bile sv. maše ob 8. uri Zadnji dan starega 
leta sv. maša ob 9. uri in zahvalna pesem.
[Dragocenosti na varnem] Dekan Rojec je spravil na varno dragocenosti 
župnijske cerkve (marmorne angelčke pri tabernaklju, gotično monštranco in 
drugo).101
Stotnik Emil Czant IV. Bataljon 37. Pehotnega polka. Njegovo ime je vpisano tudi v seznamu 2808 imen padlih v cerkvi Sv. Duha na 
Javorci. Prim. H. Jelinčič, http://nagyhaboru.blog.hu/2013/11/20/usodna_odlo_itev_stotnika_emila_czanta_475 (pridobljeno 
22. 5. 2015).
 Zanimivo je, da se na strani avstrijske nacionalne knjižnice, v meniju starih časopisov in listov od 1. januarja 1914 do 31. decembra 
1918 njegovo ime omenja kar 23-krat, v glavnem v zvezi z vojaškimi zadevami (premestitve, napredovanja …). O njem posthum-
no poroča Welt Blatt, Wien, 19. november 1915, str. 8: »Po večmesečni težki službi na fronti je stotnik IR Emil Czant želel nastopiti 
kratek dopust, da bi znova videl svojo mlado ženo in svoja dva otroka. Oficir je že imel dovolilnico za dopust, ko ga je tik pred na-
stopom dopusta, štiri ure pred odpustom smrtno zadel italijanski izstrelek. Krogla mu je prestrelila dovolilnico in prsni koš. Stotnik 
Czant je bil odlikovan s ‚Signum laudis‘ in sprejet v dedni madžarski viteški red z vojaškimi častmi, ker je umrl v boju. Njegov oče 
se je boril leta 1859 kot oficir proti Italiji. Dva brata, stotnika Herman in Alfred Czant, sta bila v tej vojni odlikovana zaradi njegove 
hrabrosti.« Zabeležen je tudi v seznamu pokopanih na pokopališču št. 1 »Pri cerkvi«. Prim. L. Galić, Popis padlih na tolminskem 
mostišču 1915–1917, v: Tolminsko mostišče I., B. Marušič, Tolmin 2005, 246; http://anno.onb.ac.at/cgi-content/anno?aid=nwb&-
datum=19151119&seite=8&zoom=33&query=%22emil%2Bczant%22&provider=P02&ref=anno-search;http://anno.onb.
ac.at/anno-suche#searchMode=complex&text=%22emil+czant%22&dateFrom=01.01.1914&dateTo=31.12.1918&resultMo-
de=list&from=1&sort=date+asc (oboje pridobljeno 22. 5. 2015).
99 Škof Jeglič poroča o povabilu svojega metropolita v Stično: »Prišel je 8. decembra zvečer naš Metropolit. Zadržal se je na Dunaju 
radi zdravljenja zob. V Gorico ne more. Povabil sem ga, naj ostane pri meni. Tudi opat Zatičinski ga je povabil, naj bi ostal v Zatičini, 
kjer so njegovi boglosvci in profesorji. V četrtek 9. decembra popoldne sva se odpreljala v Zatičino, da vidi kraj in obišče svoje 
klerike. Prav zadovoljen je bil, ker je kraj lep in miren, ter redovniki prav prijazni in je sklenil, da ostnae v Zatičini. Danes se je 
odpreljal v Vipavo in če bo mogoče do Gorice, da vidi, kaj je poškodovanega in orapvi neke nujne posle in potem se vrne. Prav vesel 
sem, da bo imel v Zatičini mirno življenje in bo sred svojih klerikov.« NŠAL 331, Zapuščina Antona Bonaventure Jegliča, Jegličev 
dnevnik, 11. december 1915.
100 To je bilo 22. decembra 1915. Spovedoval je župnik Jožef Fabjani (Branik, 28. 4. 1860–Sv. Lucija/Most na Soči, 11. 2. 1916). 
Posvečen je bil leta 1884. Deloval je v več župnijah, od leta 1893 pa je bil župnik pri Sv. Luciji. Prim. Necrologium, str. 60, 422–423. 
Njegov bogoslovec Ciril Munih se je umaknil z nadškofom Sedejem in semeniščem v Stično. Po pošti pa je ostal povezan s Sv. 
Lucijo. Prva novica, ki jo je prejel, je bila tista o smrti župnika Fabjana. Lepega in mirnega 11. februarja 1915 se je sprehajal v veži 
župnišča, ko je skozi okno sobe v prvem nadstropju udarila granata, prebila pod in eksplodirala na peči. Šrapneli so zadeli župnika, 
mu polomili kosti in razparali trebuh. Ko so ga domačini položili na nosila, je bil še pri zavesti in hotel ostati doma. Z avtomobilom 
Rdečega križa so ga odpeljali v bolnišnico v Klavže, kjer je umrl na operacijski mizi. Pokopali so ga z vsemi častmi v Podmelcu, od 
koder so ga prenesli na pokopališče k Sv. Luciji. Župnijo je nato upravljal kasnejši tolminski (1916–1918), podmelški kaplan Štefan 
Podbršček. Ko je bil Munih julija 1916 posvečen, je on iz Podmelca upravljal tudi Sv. Lucijo (1916–1918). Prim. P. Svoljšak, Vojaki 
notri, begunci ven, v: Mostišče II., str. 25.
101 Rojec je stvari odpeljal na Bled. Dekanu je nadškof Sedej v pismu 12. 12. 1917 št. 2401 naročil: »Kar se tiče matičnih knjig in 
cerkvene oprave, ki so morda še ostale po nekaterih cerkvah ali so shranjene pri zasebnikih, naj prečastiti gospod dekan sam to 
poizve in potrebno ukrene, da se ohranijo.« ŽA, m. Dekanijski akti.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 365
[o7] Leto 1916
Preroki, ki so napovedovali hitri konec vojne, so utihnili. Na soški fronti 
sledijo pogosto italijanske ofenzive, a ne zmorejo naprej. Na Krasu in posebno 
pri Doberdobu so trajne bitke. 
[Rojec komisar beguncev] Dekan Rojec je komisar za begunce in zato ima 
dolžnost jih obiskovati. Razna so begunska taborišča: Wagna, Steinklam, Lipni-
ca. Najvažnejše taborišče je v Brucku a. d. Leithe, dobro urejeno in oskrbljeno. 
[Taborišča beguncev] V 22. barakah, vsaka ima 20 sob, prebiva okrog 5000 pri-
morskih beguncev. Dušnopastirski vodja je kanalski dekan Anton Berlot.102 V 
pomoč so mu volčanski župnik Alojzij Matelič, tolminski kaplan Franc Anton 
Črnigoj in kaplan Alojzij Mulič.103 Kaplan Črnigoj vodi mešani cerkveni zbor. 
Slovensko šolstvo je urejeno. Za 700 otrok je 9 učnih moči. Kljub dobro ureje-
nem taborišču je življenje težko.104 
S službo božjo so v Tolminu vedno večje težave. [Odlok arm. povel[j?]stva] 
Vsled odloka višjega armadnega poveljstva ne smejo več ljudje, ki stanujejo on-
stran Tolminke, hoditi v Tolmin, češ, da s hojo nehote izdajo poti in mostove. 
Z istim odlokom se tudi zabranjujejo, da bi se v kateremkoli kraju tolminske 
župnije, posebno v Tolminu, ne zbralo preveč ljudstva skupaj. Vsled tega ne 
smejo več k sv. maši v Tolmin verniki iz Poljubinja, Ljubinja, Žabč, Zadlaz Žabč, 
Ravni, Čadrga in Zadlaz Čadrga. K sv. maši v Tolmin smejo prihajati le Tolmin-
ci in Zatolminci.105
102 Anton Berlot (Kanal, 12. 6. 1860–Gorica, 15. 4. 1940). Posvečen je bil 17. avgusta 1884 v Gorici. Od leta 1908 je bil dekan. Od leta 
1921 je bil tudi kanonik nadškofijskega goriškega kapitlja in je opravljal več služb, med drugim je bil tudi ekonom v semenišču. 
Prim. Status … 1923, str. 27; Necrologium …, str. 126, 410–411.
103 Alojzij Mulič (Sv. Peter, 24. 2. 1890–Gorica, 30. 12. 1934). Posvečen je bil 27. julija 1915. Kasneje je služboval na Mirniku. Zadnja 
leta je bil vikar na Cerovem. Prim. Status … 1923, str. 60; Necrologium …, str. 402, 441.
104 Taborišče v Brucku je bilo zgrajeno na ilovnatih tleh. Ob prihodu so šli v karantensko barako, kjer so prejeli namizno posodo in 
potrebno število loncev. V evidenčnem uradu so prejeli jedilno nakaznico, ki je omogočala prejemanje hrane za cel mesec. V sobah 
so imeli ognjišča in drva, da so si lahko pripravili tudi kaj posladkov, sicer pa so hrano pripravljali v skupni kuhinji pod vodstvom 
nadzornega kuhinje. Jedilnik je bil natančno pripravljen. Predvideval je meso trikrat tedensko, in sicer goveje, ovčje in svinjsko. 
Enkrat na teden je bila postrežena krompirjeva ali zeljna juha s fižolom in koščki drobovine. Pogosta je bila tudi polenta. Za otroke 
so imeli posebne jedilnike, ki so vključevali mlečne jedi, zelenjavo, kaše, pražena jetra, podobno so poskrbeli tudi za bolne in 
ostarele. Taborišče je razsvetljevala električna razsvetljava. Na čelu barake je bil nadzornik, ki je skrbel za red, da so dobili hrano in 
da so bili begunci preskrbljeni z vsemi potrebščinami. Stalno so tudi preverjali zdravstveno stanje beguncev. Otroke so poučevali 
v šoli. Strokovno in organizacijsko je poučevanje vodila Ema Premrou, učiteljica iz Ljubljane. Verouk so poučevali pod vodstvom 
kanalskega dekana Antona Berlota, župnika Mateliča iz Volč in kaplana iz Tolmina Črnigoj ter iz Prvačne Mulič. Po oživitvi parla-
mentarnega življenja in premiku soške fronte oktobra 1917, se je tudi življenje beguncev spremenilo, saj so se začeli s pomočjo 
Osrednjega odbora za vrnitev beguncev počasi vračati na svoje domove in jih obnavljati. Prim. P. Svoljšak, Vojaki notri, begunci ven: 
civilno prebivalstvo, v: Mostišče II., str. 15–21.
105 Omenjenega odloka armadnega poveljstva avstro-ogrske vojske ni bilo mogoče odkriti v literaturi, niti v PANG. Slovenski narod pa 
prinaša 23. junija 1915, na str. 2 Razglas italijanskega poveljnika na prebivalstvo zasedenga ozemlja: »General Strugoni je razglasil 
prebivalstvu zasedenega obmejnega primorskega ozemlja: 1. Orožje in municija se morajo oddati tekom 48 ur; 2. strogo je prepo-
vedano imeti s sovražnikom kakršnekoli zveze; 3. kraji, ki bi kazali italijanskim četam sovraštvo ali se jim upirali, bodo popolnoma 
razrušeni; 4. kdor se bo brez vzroka potikal okoli italijanskih čet, taborišč, vojaških naprav, bo izročen vojnemu sodišču; 5. oni, ki so 
podrejeni vojaški oblasti, so odgovorni za to, da se bodo zgoraj navedeni ukazi kar najnatančnejše izvrševali.«
366 Boštjan Guček
Zatorej se mora vsled odloka civ. [o8] komisarijata pri 15. zboru P. 310. NO 
258 d. d. 30. jun. 1916 darovati zgodaj že pred 8. uro ena sv. maša v Tolminu in 
druga na Perbli ob 10. uri.106–Za večjo silo, n. pr. za previdevanje, krst, pogreb, 
itd., bo v vsaki katas[t6]tralni občini ena zaupna oseba (podžupan), ki bo dobi-
la neko legitimacijo (Passirschein)107 in bo smela baje ob vsaki uri po dnevi in 
ponoči v Tolmin. 
Na I. predpostno nedeljo108 je bila I. maša ob 7. uri v Tolminu in II. ob 10. 
uri na Perbli.
[Spet šola na Perbli] 21. februarja je bila odprta šola za vse otroke iz Zadlaz 
Žabč, Čadrga, Zadlaz Čadrga in Ravni na Perbli. Učitelj je bil Sivec Franc.109 
Opomin: Varujte se pred neeksplodiranimi granatami in pred užigalkami.
C. Kr. okr. davkarija uraduje od 1. marca na Grahovem. Istotam se izplaču-
jejo 18. vsakega meseca državni prispevki.
Dokler traja vojna so le trije posti: na pepelnico, na veliki petek in na bo-
žično vigilijo.
[Tolm. mežnar odstavljen] Kaplan Makuz, ki nadomestuje dekana je od-
stavil mežnarja iz raznih vzrokov in ker opomini niso nič zalegli.110 
106 Za Zgornje Posočje je bil ustanovljen civilni komisariat za politični okraj Tolmin, ki je imel začasni sedež v Kobaridu in je obsegal 14 
občin. Prim. P. Svoljšak, Soča, sveta reka, Ljubljana 2003, str. 50. Omenjenih odlokov ni bilo mogoče najti. V PANG, Civilni komisa-
riat za politični okraj Tolmin 1915–1917, gibanje prebivalstva, hranijo med drugim tudi prošnjo Andreja Korena s Kamnega, z dne 
30. septembra 1916, št. 5289/14, in Tomaža Skočirja, 3. oktobra 1916, št. 5288/14, za vrnitev na svoj dom, ki so jo odobrili in ju s 
karabinierji pospremili domov šele 31. oktobra 1916, ter o tem napisali zapisnik. Več o javni upravi v času zasedbe glej omenjeno 
literaturo.
107 Der Passierschein pomeni prepustnica, dovoljenje za prehod meje, potni list.
108 Prva postna nedelja je bila 12. marca 1916. To je bila 7. nedelja med letom, 20. februarja 1916. 
109 Franc Sivec (Krn, 21. 1. 1890–Ljubljana, 9. 10. 1958). Po osnovni šoli se je vpisal v nižjo gimnazijo v Gorici, nato pa je nadaljeval 
šolanje na učiteljišču v Kopru in Gorici. Leta 1911 je maturiral, leta 1913 pa je opravil tudi usposobnostni izpit. Poučeval je v raz-
ličnih krajih: Čadrg (1911–1915), Cerkno (1915–1916), na Perbli (1916–1921), v Kredu (1921–1925) ter v Lepeni (1925–1926). 
Prvega februarja 1926 je bil premeščen v Čezsočo. Tu je poučeval do septembra 1930. Sivec je bil narodno zelo zaveden. Vodil je 
pevske zbore mladine in odraslih ter režiral igre in prirejal veselice v Čadrgu, Kredu in Čezsoči. Tudi po prepovedi prosvetnih društev 
je na skrivaj vodil pevske zbore in prirejal dramska dela. Prva svetovna vojna je prekinila šolski pouk v Čadrgu, vendar Sivec ni bil 
zaželen v avstrijski vojni komandi, saj so ga kar dvakrat aretirali. V času učiteljevanja na Perbli je doživel italijansko okupacijo. 
Zaradi njegovega kulturnega udejstvovanja med ljudstvom so ga okupatorske šolske oblasti vzele pod drobnogled. Iz Kreda je 
bil kazensko premeščen v Lepeno, ker so učitelji šol Borjane, Starega sela in Kreda po naročilu župnika iz Kreda med šolsko mašo 
pred cerkvijo pustili italijanske zastave, ki posledično niso bile blagoslovljene. Druge učitelje so kaznovali z odvzemom desetih 
dni plače in premestitvijo v začetku novega šolskega leta. Prebivalci Kreda so se odločno zavzeli za svojega učitelja, zato je odšla 
skupina ljudi na prefekturo v Videm, kjer so podali prošnjo, naj jim učitelja Sivca pustijo. Leta 1927 se je na pobudo Toneta Rutarja 
pridružil organizaciji TIGR. Po vključitvi je organiziral dve tajni celici v Čezsoči, prav tako je v ilegalno delo vpeljal mladino. Ker je 
kljub hudim pritiskom zavrnil vpis v ANIF (Associazione nazionale insegnanti fascisti – Državno združenje fašističnih učiteljev), so 
se odnosi fašističnih oblasti zaostrili. Septembra leta 1930 je bil kazensko premeščen v Italijo, v kraj Piombino. V stanovanje so mu 
večkrat podtaknili orožje, da bi policija s tem dobila razlog za aretacijo. Med bolniškim dopustom v Čezsoči je 30. decembra 1930 
prebegnil v Jugoslavijo, saj mu je pretila aretacija s strani fašističnih oblasti. V Jugoslaviji je v letih od 1931 do 1936 poučeval v 
Zagradcu pri Stični, nato je zasedel mesto referenta za šolstvo na banovini v Ljubljani, kjer je delal do upokojitve leta 1947. Prim. 
M. Leban, Sivec Franc, http://www.primorci.si/osebe/sivec-franc/1457/ (pridobljeno 21. 5. 2015).
110 Nadškof Sedej je 24. junija 1915, št. 1807 v pismu ŽU v Podmelcu podelil posebna pooblastila za župnijo Tolmin Rojčevemu na-
mestniku v Tolminu, Makucu, izven tolminske župnije pa podmelškemu župniku Kovačiču, ker je dekan zapustil župnijo in deka-
nijo. Že 14. julija 1915 pa nadškof Sedej v pismu št. 1986 jemlje »z zadovoljnostjo na znanje poročilo prečastitega Istega z dne 9 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 367
Na pust 7. marca so Italijani napadli Vodil vrh, a brez uspeha. Imeli so 
mnogo ranjencev, Avstrijci pa nobenega. 
11. marca so morali proč vsi, ki niso imeli dovoljenja za bivanje v tolminski 
fari, posebno otroci in brezposelna mladina moškega spola.
[Napad na Mengore] 17. marca ob 7 ½ zvečer veliki napad z vpitjem »viva 
l‘Italia« na Mengore in v vznožju Bučenice, ki je trajal do drugega dne. Avstrijci 
[o9] so ujeli tam 450 italijanskih vojakov in dobili dve strojni puški. 18. marca 
spet napad na Mrzli vrh. Avstrijci prignali 150 ujetnikov in dobili dve strojni 
puški.111
Pomlad je prinesla vroče boje na celotni soški fronti [Boji], kljub vsemu je 
italijanska armada malo napredovala, še vedno so bili italijanski vojaki novinci 
v vojskovanju. 
[Kapela v Javorici] V Javorici so Avstrijci zgradili krasno kapelo iz trdega 
lesa, v Zadlaz Čadrgu pa barako kapelo.
Poročilo iz tolminske fronte: Naši vrli vojaki so odbili zopet ljuti napad na 
Mengore in na Mrzli vrh. Prignali so 700 ujetnikov. 
Opozorilo ljudem: Izkaz, ki ste ga napravili za dobivanje žive[t7]ža od stra-
ni vojaške uprave, ga morate tako izpolniti, da navedete noter, koliko potrebuje 
vsak ali vsaka družina mesečno. 
V tednu po IV. postni nedelji112 je bivši mežnar bral maslo. [Cepljenje] Dne 
3. aprila so ljudem iz Zadlaz Žabč in Ravni cepili v šoli na Perbli runje ali kozice, 
ljudem iz Čadrga, Zazidja, Javorce in Zastene pa v šoli v Čadrgu.
Na cvetno nedeljo ni bilo blagoslova oljk, pač, ker jih ni bilo.113
[Glavarstvo v Cerknem ljudem dajejo živež] C. kr. glavarstvo se je preselilo 
v Cerkno in uraduje od 8. do 12. ure in popoldne od 3. do 6. [ure].
Obvestilo ljudem: Potrebni živež boste prejemali na Fassungstelle pri Uha-
ču.–Obredi velikega tedna so odpadli. 
t. m., št. 91, s katerim je sam naznanil, da se je prečastiti gospod dekan povrnil v Tolmin. Dokler se poštne razmere ne zboljšajo, 
naj ostane ta razdelitev za naprej. Razume se pa, da po povratku g. dekana te izredne oblasti preidejo nanj in se utegnejo [sic.! 
odtegujejo?] g. du Makucu.« ŽA, Akti 1914–1919. Pod posebna dovoljenja se šteje binacija, ki jo je za vojake dovolil nadškof, razne 
zadeve pri zakonskih zvezah glede spregledov npr. oklicev …
111 To je bila 5. soška bitka, ki se je začela 11. marca 1916. Težišče napada je bilo sicer na Doberdobski planoti in goriškem mostišču, 
vendar je ofenziva po izgubah in nikakršnem uspehu na italijanski strani okrog 15. marca pojenjala, zato je pobudo prevzela 
avstro-ogrska vojska. Od 17. marca naprej je s severnega dela tolminskega mostišča napadala italijanske položaje na južnih po-
bočjih Mrzlega vrha in Vodela ter na Mengorah. Šesti BH lovski bataljon (7. gor. brigada) je jurišal na severozahodni del Mengor 
in se vrnil s 16 zajetimi častniki, 542 vojaki, 3 mitraljezi in 1 minometom. Bataljoni 1. divizije so po topniški pripravi 18. marca 
prodrli v Čiginj in uničili tamkajšnje ital. položaje. Italijani so bili pregnani do vasi Gabrje, s področij Vodela in z višjih delov južnih 
pobočij Mrzlega vrha. Ta predel je imel okoli 500 m jarkov. Avstrijci so ga v jurišu zasedli 18. marca, ko so Italijane presenetili 
med spanjem. K pregonu Italijanov z Vodela pa je pripomogla tudi topniška akcija v noči na 24. marec. Italijani so se umaknili na 
oddaljene obrambne položaje na severozahodnih pobočjih Mengor (Kalvarija), za Sleme – Mrzli – Vodil vrh pa takšna odločitev 
ni bila sprejeta, zato so se tu beležile velike človeške izgube. Prim. L. Galić, Drugo leto vojne, v: Tolminsko mostišče I., Tolmin 2005, 
str. 107.
112 To je bilo 2. aprila 1916.
113 To je bilo 16. aprila 1916.
368 Boštjan Guček
Na veliko noč je bila sv. maša v Tolminu ob 6. uri zjutraj. V Zadlaz Čadrgu 
je bila blagoslovljena provizorična lesena cerkvica, [o10] posvečena presv. Srcu 
Jezusovemu, ob 9. uri in nato v njej sv. maša. 
[Dekan v Zadlaz Čadrgu] Gospod dekan Rojec se je preselil v Zadlaz Ča-
drg. Dali so mu tam skromno stanovanje. 
3. maja je bil Tolmin bombardiran[,?] kakor nikdar poprej. Kapelica je tr-
pela. Arhiv zadet in Tolmin močno poškodovan. V kaplanovem vrtu 2 granati
[Makuc aretiran] 4. maja je bil na poti aretiran kaplan Alojzij Makuc, češ, 
da je špijon.
9. maja ponoči od 10 ½ do 12. bombardirajo. Granate so padale okoli ka-
planije in po celem Tolminu. Dve osebi lahko ranjeni. 
23. 7. na 6. nedeljo po binkoštih je bilo v Zadlaz Čadrgu v cerkvici tole 
oznanilo: »Sedaj po sv. maši litanije. Popoldne ob 6. uri blagoslov. Jutri sv. Kri-
stina, osmina po rajnki Mariji Rutar. 
Torek god sv. Jakoba apost., sv. maša za faro. 
Sreda, sv. Ana, sv. maša za faro. 
V četrtek sv. maša v Ravnah za tamkajšnje vernike. Pripravite za sv. mašo–
bolnike in bolehne pripravite na sv. spoved. 
[Še maša v Tolminu] Nedelja 7. pobinkoštna.114 Prva sv. maša v Tolminu ob 
6 ½ druga tu ob 10. uri.«
Katehet Drašček je pred mesecem zapustil Tolmin.115 Prvi kaplan Makuz 
pa po zadnjem hudem bombandiranju. Tudi skoraj vsi Tolminci [t8] so šli v 
begunstvo v razne bližnje, a tudi oddaljene kraje. Davkarija je na Grahovem, 
glavarstvo v Cerknem.
Vroče poletje je prineslo vroče bitke na soški fronti. Italijanom se je po-
srečilo [o11] zavzeti Kalvarijo nad Podgoro. [Gorica italijanska] Zato je padla 8. 
avgusta Gorica v italijanske roke. Ta zmaga je Italijane veliko stala in le par km 
so zmogli naprej od Gorice prodreti.
Na tolminski fronti so prišli do vasi Dolje. Od tam so se vili italijanski in 
avstrijski jarki navzgor proti Mrzlemu vrhu. 
Mengore so Italijani pogosto napadali, a zavzeti jih niso zmogli, zato tudi 
Tolmina ne.
[Cesar umrl] Na Dunaju je 21. novembra umrl stari cesar Franc Jožef I. Ni 
bilo opaziti velikega žalovanja po cesarju, ki je vladal Avstrijo od leta 1848. Naj-
manj so žalovali slovanski narodi v Avstro–Ogrski. Predolgo je ta cesar vladal. 
114 To je bilo 30. julija 1916.
115 Ivan Drašček (Podgora, 12. 5. 1874–Kobjeglava, 13. 5. 1952). Posvečen je bil leta 1901. Po različnih kaplanskih mestih je leta 1912 
postal upravitelj v Ročinju, naslednje leto pa kurat v Štiaku. 1925 je bil imenovan za kurata v Kobjeglavi. Po drugi svetovni vojni je 
bil inkardiniran v apostolsko administraturo slovenskega dela goriške nadškofije. Prim. Necrologium …, str. 155.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 369
[Cesar Karel] Avstrijski prestol je zasedel cesar Karel, njegova soproga je 
cesarica Cita.116
Upanje, da bo novi cesar se potrudil kmalu skleniti mir, je šla po vodi. 
Ukazujejo generali in zato vojna divja naprej. 
Goriški Kras ubija slovenske fante …
Aj Doberdob slovenskih fantov grob …
[Novi kaplan] Tolmin je dobil novega kaplana. Ta je g. Štefan Podbršček,117 
ki je bil kaplan v Podmelcu. Stanovanje je dobil pri Mohu v Zadlaz Čadrgu. 
Od tu je mogoče pastirovati ljudstvo, ki je ostalo v tolminski župniji še v svojih 
stanovanjih.
Ljudstvo pričenja stradati, le vojni dobičkarji so veseli in bogatijo.
[preselil] Dekan Rojec se je zadnje dni v decembru preselil na Ljubinj, da 
bo lažje skrbel za Ljubince in Poljubince.
[o12] Leto 1917
[Nadškof v Stični] Goriški nadškof je že od spomladi 1916 v Stični pri svo-
jih bogoslovcih.118 
[Novo leto] Novo leto. I. sv. maša na Ljubinju ob 7 ½, druga ob 10 ½ in 
dekanov »ofer«. II. kaplan Štefan Podboršček mašuje v leseni cerkvici v Zadlaz 
Čadrgu. Tako je župnija razdeljena na dva dela.
116 Bl. Karel I. Habsburško-Lotarinški (Persenbeug, 17. 8. 1887–Funchal, 1. 4. 1922), je po privatnih osnovnih študijah obiskoval 
gimnazijo na Dunaju in nato študiral več semestrov na praški univerzi. Oktobra 1911 se je poročil s Cito Bourbon-Parma. V zakonu 
se jima je rodilo osem otrok. Kot zadnji prestolonaslednik je l. 2011 umrl sin Otto. Ko je leta 1916 umrl cesar Franc Jožef I., je z 29. 
leti prevzel tron in vodstvo monarhije. Poveljnika generalštaba Franca Konrada von Hötzendorfa je odslovil in osebno prevzel vo-
denje vojaških sil. Prizdeval si je, da bi monarhijo reformiral v federacijo in čimprej sklenil mir. Po prošnji za mirovno posredovanje 
ameriškemu predsedniku, 4. novembra 1918, je moral 11. novembra 1918 odstopiti z avstrijskega, čez dva dni pa še z ogrsko-hr-
vaškega trona. Razpad Avstro-Ogrske monarhije ni povzročil hudega prelivanja krvi tudi zaradi bl. Karla, ki je zavračal uveljavitev 
svoje oblasti s silo in orožjem. Kasneje je še dvakrat poskusil priti do oblasti tudi na Madžarskem, a je bil neuspešen. Družina je 
morala bežati in je preko Švice našla azil na Madeiri. Umrl je star komaj 35 let zaradi španske gripe. Sv. papež Janez Pavel II. ga 
je 3. oktobra 2004 razglasil za blaženega zaradi njegovega prizadevanja za mir med prvo svetovno vojno ter zaradi njegovega 
uresničevanja katoliških načel, predvsem katoliškega socialnega nauka pri političnih odločitvah. Pozornost do vojakov in območja 
prizadetega v vojni se kaže tudi po obiskih cesarskega para. Prim. http://www.habsburger.net/de/kapitel/karl-i-als-thronfolger-
und-monarch (pridobljeno 30. 5. 2015). V Tedenskih slikah je dolga reportaža o obisku Karla I. in Cite v Ljubljani, Postojni in na 
soški fronti, vendar pisec nikjer ne omenja Tolmina, ta datum obiska je 1. junij 1917, Kodermac pa omenja 5. april 1918. Prim. 
13. 6. 1917, št. 24, str. 278–281. O obisku ima podobno poročilo tudi Slovenski narod v članku Cesar in cesarica pri soški armadi, 4. 
junij 1917, str. 1, a tudi ne omenja Tolmina. Med drugim je cesar odlikoval poveljnika soške fronte Boroevića s komturskim križcem 
Marije Terezije, najvišjim vojaškim odlikovanjem monarhije. 
117 Štefan Podbršček (Deskle, 4. 12. 1889–Ustje, 22. 10. 1955). Posvečen je bil 10. julija 1914. Po vojni je najprej upravljal Dolenjo 
Trebušo, od 1922 je deloval kot kurat na Kalu. Od 1937 je bil župnik v Štjaku, po vojni se je leta 1947 inkardiniral v apostolsko 
administraturo slovenskega dela goriške škofije. Prim. Status … 1923, str. 74; Necrologium …, str. 322, 447.
118 Nadškof Sedej se je s profesorji in bogoslovci pred vojno med drugim umaknil tudi v samostan v Stično. V ŽA hranijo več dokumen-
tov iz tega obdobja, nekaj jih navajamo tudi v tej izdaji. Kodermac se je tukaj zmotil, saj se je nadškof po bivanju v Ravneh umaknil 
v Stično. Pred tem je do konca oktobra 1915 iskal primerno bivališče za bogoslovce v Ljubljani, Št. Andražu na Koroškem, Mariboru, 
Celju, Rimskih Toplicah (Šmarjeta), na Dunaju, a ga nikjer niso mogli sprejeti. Po posredovanju deželnega glavarja Faiduttija se mu 
je posrečilo, da je zatočišče našel v Stični, a šele novembra 1915. Prim. T. Simčič, Sedejeva življenjska pot, v: Sedejev simpozij, str. 55. 
Glej op. 187. 
370 Boštjan Guček
[t9] I. nedelja po Razgl. Gospodovem so imele novinke dekliške Marijine 
družbe na Ljubinju od 9. – 10. shod in pri sv. maši skupno obhajilo.
[Kolkovanje listov] Naznanilo: Po novi postavi se morajo kolkovati vsi kr-
stni, mrliški, poročni in samski listi ne več z 1 K ampak z 2 K. Prošnje napišite 
natančno na papir. Molili jih bomo po sv. maši ob delavnikih in ne ob nedeljah, 
da ne podaljšamo maše. [Verouk] Veronauk za šolske otroke, ki obiskujejo šolo 
na Humu, bomo imeli tu v cerkvi ob določenih dneh in sicer za otroke, ki hodijo 
zjutraj v šolo, ko se bodo vračali tukaj mimo–za otroke, ki hodijo popoldan pa, 
ko bodo tja šli–(ker ko se vračajo, je vže tema). Priporočam vam pa, da pošljete 
vse šoloobvezne otroke iz Ljubinja, Poljubinja, Prapotnega in Huma. [Podpora 
beguncem] Ofer za begunce v Brucku iz Dolj, Gabrij, Volarjev, Selišče. Bolnike 
oznanite za časa, da se jih previdi. Pogosto sv. obhajilo!
[Oznanilo] Oznanilo na praznik sv. Treh Kraljev:
Danes se bere miloščina za misijone. Popoldne ob 2 ½ blagoslov–litanije 
M. Božje. Jutri nedelja, sv. maša ob 7 ½ in ob 10 ½. Jutri po prvi sv. maši skupno 
sv. obhajilo M. D.–od 9–10. ure shod M. Družbe, vabijo pa se vsa dekleta, da se 
udeleže! [o13] Darovanje pri obeh sv. mašah za naše nesrečne begunce in vojne 
ujetnike! Sedaj po sv. maši naj ostanejo v cerkvi vsi otroci iz Ljubinja, Poljubinja 
in Prapotna, ki so dolžni hoditi v šolo. Vseh teh otrok je okoli 150 in sicer iz 
Ljubinja okolu 50, iz Poljubinja in Prapotna okolu 100. Krščanski nauk bo tu v 
cerkvi in sicer a) za otroke, ki so rojeni 1909, [1?]908, 1907–ob torkih in četrtkih 
od 11–12. ure, kadar gredo v šolo na Hum; b) za otroke, ki so roj. l. 1906, 1905, 
1904, 1903–ob torkih in četrtkih od 1. – 2. pop., ko se vračajo iz šole na Humu. 
K pouku morajo hoditi tudi tisti, ki ne hodijo v šolo–ob sobotah in nedeljah od 
1–2 pa ostali vže odraščeni mladeniči in mladenke do 16.–18. leta! Ne sramujte 
se hoditi! Vže 2 leti tudi ni nauka, šole, redne službe božje, itd. Priporoča se vam 
družba sv. Mohorja! 
Dobri časniki: Bogoljub,119 Cvetje,120 za pobožno vzgojo, Slovenec,121 
119 Bogoljub je v Ljubljani izhajal od 1903 do 1944. Bil je nabožni list in so ga od leta 1906 izdajali kot mesečnik. Založila ga je Kato-
liška bukvarna. Že prva številka je s podnaslovom Cerkveni list za slovensko ljudstvo predstavila usmeritev poznejšega mesečnika. 
Bogoljub je bralcem prinašal informacije o dogajanju v Cerkvi po svetu, misijonih in romanjih ter s članki spodbujal sodelovanje 
Marijinih družb in drugih katoliških organizacij. Prim. Bogoljub, 8. januar 1903, št. 1, 2.
120 Cvetje z vrtov sv. Frančiška je bil nabožni list za člane tretjega reda sv. Frančiška – tretjerednike. Sv. Frančišek je ustanovil tri re-
dove: prvi red (minoriti, frančiškani, kapucini), drugi red (klarise) in tretji red (za kristjane v svetu). To so kristjani v frančiškanski 
duhovnosti, ki živijo in posvečujejo sebe in svet, kjer živijo, v svojem stanu in poklicu ter niso člani prvih dveh redov. Njihovo 
vodilo, konstitucije, obrede določa in potrjuje Cerkev. Obenem so za otroke in mladino izdajali glasilo Luč. Prim. http://www.ofs.
si/?onas#zgodovina (pridobljeno 19. 5. 2015). Tukaj je potrebno omeniti, da je v Tolminu tudi zaradi ozaveščenih in naprednih 
župnikov tradicija tretjerednikov zelo bogata.
121 Slovenec je izhajal od leta 1873 do leta 1945. To je bil vodilni časopis političnega katolicizma na Slovenskem in je veliko prispeval 
k njegovi rasti in vplivu. V Slovencu so izhajali pomembni članki, resolucije slovenskih katoliških shodov, govori in programske 
smernice vodstva slovenskega političnega katolicizma. Vsebina najbolje prikaže idejni in politični razvoj slovenskega političnega 
katolicizma v njegovih fazah. V bolj demokratičnem ozračju razvoja SLS in pod sposobnimi uredniki (dvajseta leta) je dosegal 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 371
Domoljub,122 za gospodarske reči, za vojne novice itd. 
Priporočam vam dobre knjige–berite jih!
[t10] Na god sv. Antona, pušč. je bila sv. maša za vse, ki kaj darujejo pred 
mašo.–Se je pobirala mesnina za g. dekana.123 
[Dekan odsoten] V tednu po 3. ned. po Raz. Gosp. ni bilo g. dekana doma, 
ker je šel obiskat brata sodnika, ki je nevarno obolel.
[Za begunce] Ofer za begunce in vojne ujetnike: tukaj=153.28 K–Za-
dlaz=107.33 K=K 260.81.124 Hvala lepa!
Izpraševanje za velikon. spoved se je [o14] se je vršilo ob nedeljah po že leta 
1915 vpeljani navadi.
Opomin: Vsi moški, ki morate k vojakom, opravite prej spoved doma!!
Od 18. februarja dalje sv. maša ob nedeljah ob 7. uri v Poljubinju–radi ne-
varnosti pred sovražnikom, II. na Ljubinju ob 10. uri.
[Velikonočna spoved] G. dekan je naznanil, da spoveduje vsak dan zjutraj 
in popoldne, kadar kdo pride, ker so izredni časi. Velikonočna spoved je bila po 
stanovih in sicer: en dan za žene–en dan za dekleta–en dan za fante–en dan za 
može.
[Dek. v Slov. narodu] Poročilo Slov. Naroda 10. 3. 1917:
»Dar za goriške begunce. Dekleta iz Ljubinja pri Tolminu so nabrale na 
dan 4. marca, ob priliki nepričakovanega izbruha sovraštva od strani, od katere 
bi se moglo pričakovati le ljubezen, znesek 26 K ter ga poklonile kot dar gori-
škim beguncem. Za ta velikodušni dar se Posredovalnica najtopleje zahvaljuje 
brdkim[sic!] dekletom.–Posredovalnica za goriške begunce.«125
zavidljivo časnikarsko raven in v tem prekašal liberalna Slovenski narod in Jutro. V letih 1888–1896 je S izdajal prilogo Domoljub. 
Prim. J. Prunk, Slovenec, v: ES 11, str. 295.
122 Domoljub je bil poljuden list za podeželje. Izhajal je v Ljubljani med letoma 1888 in 1944, sprva kot priloga Slovenca. Od 1897 je bil 
samostojen list. V letih od 1909 do 1928 je bil glasilo Jugoslovanske kmetske zveze. Do leta 1906 je izhajal dvakrat mesečno, nato 
tedensko. Politično je bil usmerjen bolj konservativno in protikomunistično. Spadal je med časopisje katoliškega tabora. Prim. F. 
Filipič, Domoljub, v: ES 2, str. 308.
123 Glej op. 99.
124 Nadškof Sedej je 17. maja 1917, št. 1036 iz Stične naznanil: »Da bi izprosili od Boga toli potrebni in željeni mir med vojskujočimi 
se državami, nadalje da bi ljubi Bog nam dal letos dobro letino in slednjič da se oživita v potrtih srcih krščanski duh in zaupanje na 
božjo previdnost, je podpisani v dogovoru z drugimi avstrijskimi škofi sklenil odrediti v svojih cerkvah devetdnevnico presvetemu 
Srcu Jezusovemu, in sicer od 9. do 17. junija t. l. Vsak dan te devetdnevnice naj se skozi eno uro nekaj govori oziroma čita o presv. 
Srcu Jezusovemu in pred izpostavljenim Najsvetejšim moli primerne molitve bodisi zjutraj bodisi na večer, kakor se komu zdi 
najbolj primerno. Tretjo nedeljo (obletnica oziroma dvestoletnica kronanja svetogorske podobe M. B.) in dan posvečenja goriške 
nadškofije k presv. Srcu Jezusovemu naj se daruje skupno obhajilo po omenjenih namenih. Posvečenje goriške nadškofije se ta 
slovesni dan ne sme izpustiti. V korist naših ubogih beguncev naj se ima v cerkvi ofer in denar pošlje podpisanemu ordinariatu.« 
ŽA, m. Dekanijski akti. 
125 V Slovenskem narodu ni možno najti omenjenega članka. Verjetno se je Kodermac zmotil v navedbi časopisa in datuma, saj je vest 
objavljena v Slovencu, 22. marca 1917, na strani 4: »Dar za goriške begunce. Dekleta iz Ljubinja pri Tolminu so nabrale na dan 4. 
marca o priliki nepričakovanega izbruha sovražnika od strani, od katere bi se moglo pričakovati le ljubezen, znesek 26 K ter ga 
poklonile kot dar goriškim beguncem. Za ta velikodušni dar se »Posredovalnica« najtopleje zahvaljuje brdkim dekletom. — Po-
sredovalnica za goriške begunce v Ljubljani.«
372 Boštjan Guček
Puellae e Ljubinj Societati Marianae nomen dare noluerund–Alii contra 
exercitiis spiritualibus, quae in hac eccl. filiali in Ljubinj a Dom I.–II. Quadrag. 
teneri deberent propter metum exercitorum et inimici Itali–Contrarii erant––
Quam par. decanus officia publica in ecclesia sine cantu tenenda decerneret, 
puellae (26) Lira126 inflamantae par. dec. in folio Slov. Narod obtrectaverunt ut 
in hoc scriptum. At in Ecl. de hac columnia admonitae veniam rogaverunt!!127
[o15] [Veliki teden] Veliki teden se je praznoval takole: 
Vel. četrtek skupno sv. obhajilo okolu 200 obh. 
Veliki petek čital pasion g. kaplan Podbršček (sub missa voce, non atente 
[t11] nimis festinande)128 slovensko. Improperia129 slovensko pevci–duhovniki 
zase latinsko–pridigal g. dekan (ki je za nas križan bil)–Veliko soboto: Exxultet 
g. Podberšček »švah«,130 litanije slovenske, ker ne znajo pevke čitati latinsko.
Pop. ob 5 ½ je bila procesija (ker je bil dež prenehal), katere so se udeležili 
tu nastanjeni vojaki okolu 400 mož–tam se jim je dal blagoslov.
[Velika noč] Na veliko noč sv. maša coram Expos. Sacram. v Poljbinju na 
prostem, poprej »resurexit« procesija v dvorišču.131 –Udeležba velika, vojakov 
okoli 500 mož–oltar v cerkvi in za sv. mašo na prostem krasno napravila in 
okusno okinčala služabnica Kati Zavrtanik.
Pevke, dekleta iz Ljubinja, vse dni dobro pele in koralno odgovarjale.–Jedi 
so se blagoslavljale–vkljub draginji in pomanjkanju je bilo videti gel kruh, gnjat, 
jajca itd.
Poletni čas–od 15–16. za eno uro naprej.
[Politično gibanje] Avstrijski politični možje dvigajo glave. Moč generalov 
upada. Slovani v Avstriji zahtevajo večje pravice. Vojaška moč v politii peša. 
[Odbor za obnovo] Primorci so siti tujine. Že delajo načrte, kako deželo 
obnoviti. 3. aprila je bil ustanovljen odbor za obnovo Goriške in Tolminske.
[Cesarica goduje] Na god cesarice Cite 27. aprila je bila sv. maša ob 8. uri.
[o16] G. dekan je močno priporočil obisk šmarnic v maju ob 7 ½.
Za mašo v čast sv. Florijanu je imela občina dolžnost dati 5 K. 
126 Lira je bila denarna valuta v Italiji in nekaterih drugih državah (Malta, Turčija). Ime izhaja iz latinske besede libra, ki je bila rimska 
utežna mera – 327,45 g in tudi rimska denarna enota, ki je bila razdeljena na 100 denarjev. Po vojni je bil tečaj zelo neugoden. 
Na zasedenih območjih, kjer se je v Avstro-Ogrski uporabljala krona, je bil tečaj 10 lir za 4 K. Kasneje se je dvignil na 6 K. Menjava 
denarja se je končala šele l. 1922. Prim. http://www.geldschein.at/banknotengeschichte2.html (pridobljeno 13. 6. 2015).
127 Dekleta iz Ljubinja, članice Marijine kongregacije, so nabrale pri podružni cerkvi v Ljubinju na 1. in 2. postno nedeljo pri dekanovi 
tihi javni službi Božji po njegovi odločitvi, ob priliki nepričakovanega izbruha sovraštva od sovražnikov, nasprotnikov Italijanov, 26 
lir, in so bile desetega v časopisu Slovenski narod v članku omenjene. V članku se za to zahvaljujejo!
128 Z mašnim glasom, ni bilo prehitro. 
129 Improperia pomeni porogljivo, posmehljivo. Očitno pevci niso dobro odpeli.
130 Pri liturgiji na veliko soboto je eden od slovesnih mašnih delov tudi hvalnica luči, ki ponazarja vstalega Zveličarja in se začne z 
besedami Exultet!, kar pomeni Veseli se! Pevec je slabo zapel. Avtor ga je tako označil z nemško popačenko schwach, ki pomeni 
slabo, brez moči.
131 Sv. mašo na veliko noč so imeli po vstajenjski procesiji pred izpostavljenim Najsvetejšim.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 373
[Dekan pokvaril nogo] G. dekan si je pokvaril nogo, zato ni mogel sam 
pobirati listkov in obiskati družine.
[Streli na Poljubinj] Opomin: prepovedano je pobirati patrone, izstrelke.
13. maja je sovražnik tako streljal na Poljubinj, da smo morali imeti sv. 
mašo pod skalo–pri povzdigovanju je bil nad nami italijanski zrakoplov. Ljudje 
vsi preplašeni. Na praznik Vnebohoda sv. maša tudi pod skalo!
[Državni zbor] Za 31. maj je bil sklican na Dunaju državni zbor. Poslanci 
imajo besedo. Vsi čutijo, da z Avstrijo ne more naprej po starih tirih. [t12] Slo-
vanski narodi so se v Avstriji dodobra prebudili. Nesrečna vojna je odprla oči. 
Tudi Slovenci terjajo svojo pravico.
Slovenski poslanci so na Dunaju v zbornici podali svojo deklaracijo: »V 
okviru Avstro–Ogrske monarhije hočemo Jugoslovani: Slovenci, Hrvati in Srbi 
imeti svojo državo.« [Majska deklaracija] Ta deklaracija se imenuje majska, ker 
je bila povedana v maju. Natančno besedilo se glasi: »Podpisani, v Jugoslovan-
skem klubu zbrani poslanci izjavljajo, da zahtevajo, na podlagi narodnega prin-
cipa in hrvatskega državnega prava, združenje vseh pokrajin monarhije, kjer 
Slovenci, Hrvati in Srbi, v samostojni, od tuje vlade prosti, na demokratičnem 
[o17] temelju sloneči državi pod žezlom Habsburško–lotarinške monarhije in 
naznanjajo, da za uresničenje te zahteve po enotnosti naroda zastavijo vse sile. 
S tem pridržkom se bodo podpisani udeleževali dela v parlamentu.«132
132 Na omenjeni seji državnega zbora na Dunaju je dr. Anton Korošec 30. maja 1917 prebral majniško deklaracijo. S tem se je začelo 
deklaracijsko gibanje, kateremu pa je resničen razmah dal škof Jeglič. Po posredovanju škofa Jegliča, ki je bil tudi prvopodpisani, 
so časopisi 15. septembra 1917 objavili podporo majniški deklaraciji, predvsem Slovenec in Slovenski narod, s t. i. Ljubljansko 
izjavo, ki jo tukaj povzemamo iz tržaškega časopisa Edinost, ki jo je objavil tri dni kasneje: »Izjava kranjskih Slovencev. – Slovenski 
narod in Slovenec prinašata sledečo izjavo: ‚1.) Podpisani zastopniki Slovencev izjavljamo, da se solidarno pridružujemo držav-
nopravni deklaraciji Jugoslovanskega kluba z dne 30. maja t. l. Po našem živem prepričanju je bodočnost habsburške monarhije 
mogoča le na načelu resnične svobode narodov, a bodočnost našega naroda le na načelu združenja Slovencev, Hrvatov in Srbov, 
ki prebivajo v naši monarhiji. Oboje, svobodo in edinstvo, pa more našemu narodu zagotoviti in ohraniti le samostojna, na načelu 
samoodločbe narodov zgrajena jugoslovanska država pod žezlom habsburške dinastije. Zato zahtevamo, da se čimpreje izvede to 
jugoslovansko edinstvo in se v tem oziru zaupljivo zanašamo na očetovsko naklonjenost nositelja habsburške krone, ki je v kratki 
dobi svojega vladanja tolikrat posvedočil svojo pravičnost nasproti svojim narodom. 2.) Pravtako se skupno pridružujemo mirovni 
želji papeža Benedikta XV. Če države sprejmejo za podlago mirovnih dogovorov misli, začrtane v njegovi noti, tedaj smo prepri-
čani, da se bo skoraj med narode vrnil mir in da bo ta mir res trajen in blagonosen v srečo narodov in držav. Vojna pa je tudi jasno 
pokazala, da mora na mesto sile stopiti pravica. Ideje o razoroženju, o svobodi morja, o razsodiščih, o pravičnosti nasproti težnjam 
narodov, so zmožne započeti novo dobo človeštva, ko narodi ne bodo več tekmovali v politiki sovraštva in tehniki oboroževanja, 
marveč v mirnem delu za pravi kulturni napredek. Obenem hvaležno pozdravljamo resno prizadevanje našega vladarja, ki vse 
meri na to, da bi se čimpreje končalo to strašno klanje in bi zopet zasijala narodom zlata zarja mira in lepše bodočnosti.'« Pod njo 
so poleg škofa Jegliča podpisani še dr. Ivan Šušteršič – SLS, dr. Ivan Tavčar in dr. Karel Triller – NNS in Mihael Moškerc, Franc Vidic in 
Anton Žnidaršič – Slov. kat. delavska demokracija. Edinost dodaja: »Vodstvo našega Pol. društva Edinost je bilo o nameravani izjavi 
obveščeno in ji je pritrdilo. Ker so se tržaški Slovenci v resoluciji, sprejeti na občnem zboru pol. društva Edinost dne 28. avgusta 
tudi postavili na stališče deklaracije J. kl. od 30. maj. t. 1. in ker »Slov. ljudska« in Narodno-napredna po svojih somišljenikih ob-
sezata tudi Koroško, Štajersko in Goriško, je s tem podana solidarna manifestacija vsega naroda v smislu deklaracije in je ovrženo 
morebitno natolcevanje, kakor da ne bi bila deklaracija izraz volje vsega našega naroda.« Škof Jeglič je sam omenil, da ni vedel, 
kaj bo s Slovenci, ko so se temelji avstrijske države podirali. Ko se je z vizitacije vrnil v Ljubljano, je začutil napetost in pričakovanje 
zaradi politične nevarnosti, saj si nihče ni upal podpreti deklaracije, zato je on pozval na srečanje predstavnike vseh strank, razen 
socialnih demokratov. Izjavo je na prošnjo škofa spisal dr. Aleš Ušeničnik. Soglasno so jo vsi podprli. Prim. B. Guček, Poročanje 
374 Boštjan Guček
[Dekan odsoten] Gospod dekan je oznanil, da mora iti nogo zdravit, zato 
bo odsoten od 18. 6. do 4. 8. 1917. V tem času na Ljubinju ne bo sv. maše, v Po-
ljubinju bo sv. maša ob nedeljah ob 6. uri.
Naznanilo v cerkvi na Ljubinju 12. avgusta: Ta teden se bo pobirala plača za 
č. g. kaplana v pšenici, prihodnji teden za g. dekana. 
Kakor vse kaže bližamo se nevarnim dogodkom, zato pazite na svoje ži-
vljenje; nevarnosti so tudi za požare, zato imejte pred hišo ali štalo sode ali kadi 
polne vode, da se lahko požar hitro gasi.
Kronika:
[11. soška ofenziva] Ta teden od 12. 8. 17 dalje se je razvila 11. soška ofenziva. 
Cel teden so naši in sovražniki močno streljali. 15. 8. praznik Vnebovzetja M. D. 
so udarile granate v bližino cerkve na Ljubinu [Ljubinj obstreljevan]; vse šipe 
so (popokale) počile, ljudje bežijo iz cerkve–pol ure kasneje je bila sv. maša na 
dvorišču pri Balažovih št. 25.
[Karlov rojstni dan] 17. 8. rojstni dan presvitlega cesarja Karola I. Sv. maša 
na prostem; udeležili so se je vsi vojaki. Pop. letele granate v Podmelec, kjer so 
razrušile kaplanijo, in v Bačo. 
Na Ljubinju je bila cerkev močno poškodovana, prebita nad prezbiterijem 
in ob listni [o18] strani pri koru.
[Avstrija pripravlja ofenzivo] Začele so se velike priprave na veliko avstrij-
sko ofenzivo. Tolmin, Poljubinj, Ljubinj evakuirani. Ljudje so si pomagali v dalj-
no zaledje. Bilo jim je rečeno za kratek čas, pa se bodo [t13] povrnili. G. dekan 
Ivan Rojec se je preselil na Bled.133
Od Škofje Loke po poljanski dolini je bila napravljena železnica, ki so jo 
vozili konji. Tako je dotekalo veliko vojnega materjala v dolino Idrijce in Bače 
do Tolmina …
[24. oktober] V zgodnjih jutranjih urah 24. oktobra na vsej italijansko–
avstrijski fronti grmenje topov. Strašno je bilo to bobnenje. Pričela je avstrij-
sko–nemška ofenziva. Kmalu je bilo jasno, da je glavna vojaška moč v odseku 
Tolmin in odseku Bovec. Bliskovito je bila fronta predrta. Kobarid zavzet, av-
medijev ob smrti škofa Antona Bonaventura Jegliča, v: BV 73 (2013), št. 1, str. 100–101. Edinost tako poroča 12. aprila 1918, str. 2: 
»Jugoslovanskemu klubu so došle sledeče izjave za deklaracijo: 1. Po prečastitem dekanu g. Rojcu iz Tolmina je vposlalo 1114 oseb 
vseh podobčin župnije Tolmin izjavo z dne 31. januarja 1918 za majniško deklaracijo jugoslovanskega kluba in sicer podobčine: 
Zadlas-Žabče 118, Žabče 60, Čadrag 106, Ravne-Žabče 56, Zadlas-Čadrag 114, Ljubinj 127, Poljubin in Praprotno 282, Zatolmin 
104, Tolmin 108.«
133 Nadškof Sedej je v pismu št. 1070, z dne 2. novembra 1917 iz Zatičine (Stična) pisal: »Prečastitemu župnemu in dekanskemu 
uradu v Tolminu, sedaj na Bledu. Odgovorjaje na tamkajšnji dopis z dne 23. oktobra t. l. št. 233 nalaga podpisani, da prvi g. dekan 
tolminski najprej obišče svoji župnijo in dekanat, da se prepriča o razmerah in potrebah nastalih po osvoboditvi goriške dežele in 
o tem podpisanemu sporoči. Odkar g. dekan ni več stalno na Dunaju, ne more biti delegat dunajskega odbora za begunce in tega 
podpisani tudi pri sedanjem položaju, ko je doma toliko potreb, ne more dovoliti, kljub ministrstvu za notranje zadeve. Šele, ako 
mu pozneje ostane kaj časa, sme g. dekan nekatere begunce obiskati.« ŽA, m. Dekanijski akti.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 375
strijske čete že opoldne na Ježi nad Volčami in na Kolovratu. In šlo je naprej 
hitro in urno v Čedad, v Gorico, v Videm in dalje do Pijave.
[Po predoru fronte] Jože Abram,134 kurat v Oblokah in Venc[č?]eslav Bele,135 
vikar na Ponikvah, sta šla že v prvem tednu te italijanske strašne polomije skozi 
Volče na Kolovrat. Kaj vse sta videla: povsod trupla vojakov, trupla konj in mul, 
povsod razmetane puške, čelade, šrapneli, granate, ročne granate, plinske ma-
ske, sedla, krampi, lopate, torbe, kruh, konserve, alpinski klobuki, kape, hlače, 
bluze  … in onstran pod Ježo in Kolovratom, kanoni, strojnice, vozovi, [o18] 
municija … Kupi mrtvih, kupi pušk, čelad, oblek … Hodila sta počasi, gledala 
molila de profundis in pater noster in requiem eternam … in škropila, škropila 
z blagoslovljeno vodo. Smrad, grozoten zrak …136
[Kodermac tolm. kaplan] Novi tolminski kaplan Alojzij Kodermac, ki je 
nekaj mesecev kaplanoval v Poljanah nad Škofjo Loko,137 je pripovedoval, kako 
je potoval v Gorico in v Brda že v prvi polovici novembra in kaj je vse na tem 
potovanju doživel predno je dospel v Neblo na svoj dom. Na povratku se je 
srečal na postaji v Ljubljani z nadškofom Sedejem in od njega zvedel, da je ime-
novan za kaplana v Tolminu in naj se potrudi, da čimprej nastopi službo v Tol-
minu. Tam se je srečal v hiši podžupana Bravničarja z dekanom Rojcem, ki je 
ravno takrat prišel pogledat v Tolmin in odredil čiščenje župnišča, da bi se mo-
gel vrniti v Tolmin. Skuaj sta šla na postajo v Podmelec in se odpeljala na Bled, 
Kodermac drugi dan peš v Poljane, ker vlak proti Ljubljani ni vozil civiliste.
[Odbor za vrnitev beguncev] Za vrnitev beguncev je bil ustanovljen po-
seben odbor. Častni predsednik temu odboru je bil goriški knezo–nadškof dr. 
Franči[t14]šek Sedej, ki je še vedno bival v Stični na Dolenjskem. Vseh goriških 
beguncev je bilo 62.000.
[Begunci se vračajo] Bližnji begunci so se hitro vračali na svoje domove. 
Žalostni so bili pogledi [o20] na te zapuščene domove, v katerih so gospodovali 
vojaki in katere so poškodovale granate ali celo do tal porušile. A ljudje veseli, 
da so spet doma. Vsaka luknja jim je bila dobra za stanovanje. To je bilo dobro, 
da je bila zima v decembru kar mila. 
134 Jože Abram (Štanjel, 2. 2. 1875–Ljubljana, 22. 6. 1938). Posvečen je bil 13. julija 1899. Službo je opravljal na različnih mestih v 
Posočju: kaplan v Bovcu, vikar v Trenti, kurat v Novakih in Biljah. Od 1918 do 1929 je bil župnijski upravitelj na Mostu na Soči. Do 
1936 je bil kurat na Pevmi. Pisal je o ekonomski in socialno-krščanski problematiki ter ostal povezan z različnimi osebnostmi poli-
tičnega in kulturnega življenja v Gorici in tudi v Kraljevini Jugoslaviji. Za svoje duhovniško služenje je bil imenovan za papeškega 
kaplana. Prim. Status … 1923, str. 93; Necrologium …, str. 195.
135 Venčeslav Bele (Kojsko, 25. 6. 1887–Gorica, 19. 12. 1938), župnik in dekan v Kanalu, je bil posvečen leta 1911. Od 1914 je bil vikar 
na Ponikvah, od leta 1922 pa župnik v Kanalu. Leta 1935 je bil imenovan za papeškega kaplana. Prim. Necrologium …, str. 387.
136 To so molitve iz pogrebnega obreda: De profundis pomeni Iz globočine, to je psalm 129, ki se je molil takoj na začetku obreda. Pater 
noster je molitev Očenaš, reqiuem eternam pa je molitev, ki zaključi obred Gospod, daj jim večni pokoj in večna luč naj jim sveti, naj 
počivajo v miru. Prim. Rimski obrednik, Ljubljana 1932, str. 169–185.
137 Njegova kaplanska služba v Poljanah je zabeležena tudi v LŠL 52 (1917), št. XII, str. 136: »Nameščen je bil Alojzij Kodermac (iz 
goriške nadškofije) kot kaplan v Poljanah.«
376 Boštjan Guček
[Dekan Rojec spet v Tolminu] Gospod dekan Ivan Rojec se je sredi decem-
bra vrnil v Tolmin. Župnišče je bilo precej pokvarjeno. Dobro je bilo, da je stre-
ha rabila le malo popravka. Za prvo silo je bila pisarna dobra za urad, jedilnico 
in spalnico, klet pa za kuhinjo in za spalnico služabnici. Težak je bil začetek. 
Tudi cerkev se je dalo za silo hitro urediti za maševanje. 
[Kaplan Podbršček premeščen] Kaplan Štefan Podberšček je bil imenovan 
za župnega upravitelja v Dolenji Trebuši. Ves čas tolminskega službovanja, to 
je od 1. novembra 1916 do konca leta 1917 je stanoval v Zadlazu h. štev. 24. pri 
Blažu Rutar.
[Novi kaplan nastopil službo] Novi kaplan Alojzij Kodermac je prišel v 
Tolmin 28. decembra 1917. Par dni prej so mu iz Poljan pripeljali nekaj živeža 
in njegovo skromno prtljago. Prve dni je bival skupaj z dekanom v edini dobri 
dekanovi pisarni.
Priprave za obnovo dežele so se pričele že v decembru. Tolminsko župan-
stvo je že v decembru spet uradovalo v Tolminu pod vodstvom podžupana 
Bravničarja. Tolminski župan Cirenfeld se ni povrnil v Tolmin.
[Mons. Kragel] Bivši dekan monsig. Jožef Kragelj je živel [o21] v Ljubljani. 
Dekan Rojec ga je ob raznih prilikah obiskoval, da sta se v marsičem pogovo-
rila, največ o navadah v tolminski župniji, o cerkvenem življenju itd. Tudi dru-
gi gospodje so ga večkrat obiskali, med temi kobariški dekan Peternel, župnik 
Kragelj iz Podbrda.138 V tem letu je hudo bolehal in še domotožje ga je taralo. 
Ni mogel pozabiti Tolmina in cerkvene hiše, kjer si je uredil stanovanje in hišno 
kapelico za svoj starostni počitek, a vojna ga je pregnala, da je begunec živel v 
Ljubljani. Tu so ga tudi razni ljubljanski gospodje obiskovali, zelo pogosto p. 
Placit.139 –Bolezen [t15] se mu je stopnjevala in vedno bolj je hiral kljub dobri 
negi svojih služabnic N[M?]ance in Terezije. [Mons. Kragel umrl] Pokrepčan 
s svetimi zakramenti za umirajoče je 16. avgusta 1917 mirno v Gospodu zaspal.
H pogrebu monsignorja Jožefa Kraglja je prišlo več tolminskih in volčan-
skih beguncev, ki so živeli raztreseni po kranjski deželi. Ni bilo lahko, a potrudi-
li so se počastiti svojega nepozabnega dekana in Volčani svojega spoštovanega 
domačina. Imel je lep, dostojen pogreb. Bil je za Tolmin zaslužen mož. Počivaj 
v miru gospod dekan. 
Monsignor Kragel Jožef, Volčan, je že od svoje mladosti dobro poznal Tol-
mince. Zato je bil pravi in primerni duhovnik za tolminskega župnika in de-
kana. Dekanoval je v Tolminu od leta 1877 do 1914. [o22] Bil je skrben župnik 
138 Valentin Kragelj (Sv. Lucija/Most na Soči, 3. 2. 1866–Velike Žablje, 31. 3. 1931), je bil posvečen leta 1890. Bil je kaplan v Bovcu, 
nato vikar v Trenti, od leta 1899 je bil župnik v Podbrdu. Leta 1921 je stopil v pokoj. Prim. Necrologium …, str. 110.
139 Placid Fabiani (Novo mesto, 25. 12. 1846–Ljubljana, 13. 3. 1925), v mašnika je bil posvečen 9. julija 1870. Prim. Letopis Cerkve na 
Slovenskem, Ljubljana 2000, str. 244 (dalje: Letopis). Bil je šestkrat provincial in petkrat generalni vizitator. Ob smrti je bil star 78 
let, redovnik je bil 60 let. Zahvala p. Janezu Papi za biografske podatke.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 377
in skrben dekan. Veliko načrtov je imel za podvig tolminske cerkve in župnije. 
Podporo za versko življenje v fari je imel v tretjerednicah, ki so bile številne. 
Tretjerednikov je bilo malo, a ti so bili podjetni, najbolj brata Franc in Pepi 
Klinkon, urarja in organista. Trg Tolmin je bil liberalen, kakor so bili vsi trgi na 
Primorskem. Zato je bilo težko dvigati versko življenje. Okoliške vasi so pa bile 
dobro verne, velik kontrast tega. Trg je bil pač pod vplivom glavarjev, sodnikov, 
davkarjev in uradnikov, notarjev, advokatov. Ti navadno niso bili globoko ver-
ni. Velika izjema je bil notar Premerstein, velik in resnični prijatelj dekana Kra-
gla. Ni bilo lahko župniku služiti tem tržškim Tolmincem. Kragel je znal ravnati 
z njimi in jim je bil prizanesljiv, čeravnoso mu velikokrat nagajali in najbolj pri 
zidavi cerkvene hiše. Kragelj se v politiko ni rad mešal. Načrt, da bi prezidal in 
povečal farno cerkev, se mu ni posrečil, ker je vedno naletel na tolminska gluha 
ušesa. Le s cerkveno hišo, kljub mnogim nasprotovanjem, je imel uspeh.
Kragel je bil dober katehet, otroke je močno ljubil. Spisal je tudi dve knjiži-
ci katehez. Za tisti čas izvrstno delo. Kot krajevni nadzornik je močno skrbel za 
šolstvo. Do svojih sodelavcev kaplanov je bil dober in prijateljski. Bil je v vsem 
pravi mož za Tolmin. 
[o23] 1918 Na novo leto so se znašli v Tolminu kar štirje duhovniki: II. 
kaplan Alojzij Kodermac, II. bivši kaplan Štefan Podberšček, I. [t16] Leto 1918 
kaplan Alojzij Mekuz in dekan Ivan Rojec.
Od 8. ure do zadnje maše je bilo izpostavljeno sv. R. Telo, da so verniki 
molili in prosili za blagoslov v novem letu. Ob 9. uri in 9 ½ sta bili tihi maši. Ob 
10 ½ pridiga in ofer za dekana. Nato slovesna sv. maša. Asistirala sta Podbršček 
in Kodermac. Popoldne ob 2 ½ blagoslov.
Gospod Makuz se je oglasil ta dan v Tolminu le mimogrede. Šel je namreč 
v Marijino Celje nadomestovat g. vikarja, dokler se isti ne vrne iz italijanskega 
jetništva.
2. I. je bil lep pogreb Janeza Lužnik iz Poljubinja. –Dekan je imel ta dan 
nagovor na italijanske ujetnike.
[Obiski] 3. januarja so bili na obisku v farovžu: Karol Reja,140 kaplan v Ko-
baridu, Anton Pisk,141 kurat v Lomu, novoimenovani namestnik kurata na Libu-
šnjam, Valentin Batič,142 vikar iz Pečin.
140 Karol Reja (Biljana, 7. 2. 1888–Gorica, 29. 4. 1959). Posvečen je bil leta 1913. Po vojni je bil upravitelj v Breginju in Dolenji Trebuši, 
leta 1927 pa je bil imenovan za župnika v Ročinju. Po letu 1947 se je odpovedal župniji in bil imenovan za župnika na Rupi. Prim. 
Necrologium …, str. 140.
141 Anton Pisk (Pečine, 20. 1. 1886–Kanal, 28. 10. 1944). Posvečen je bil leta 1910. Med drugo svetovno vojno so ga partizani ponoči 
odpeljali. Po njihovem poročilu naj bi tragično končal 3. januarja 1945. Če prezremo njihovo precizno poročilo z datumom njegove 
smrti, obstaja še vedno datum njegovega izginotja (28. oktober). Leta 1929 je iz zdravstvenih razlogov zaprosil za predčasni 
dopust. Od 1943 je bil upravitelj v Kanalu. Prim. Necrologium …, str. 328.
142 Valentin Batič (Črniče, 8. 2. 1874–Slap, 21. 2. 1956). Posvečen je bil 22. julija 1900. Od leta 1922 je bil župnik v Podbrdu. Po krat-
378 Boštjan Guček
Na novo leto je obiskal g. dekana preč. g. Anton Rutar, ekonom centralne-
ga semenišča v Gorici.
[Podberšček odšel] Dne 4. januarja 1918 je odšel dosedanji II. kaplan č. g. 
Štefan Podberšček na svoje novo službeno mesto. Ta dan je bil I. petek meseca 
in je bilo pri sv. obhajilu okolu 50 oseb.
V jutrih prvega tedna novega leta je bil hud mraz.
Na I. nedeljo po novem letu (6. I.) je bil po [o24] zadnji sv. maši shod Ma-
rijine družbe. 
[Kodermac obiskal svoj dom] 5. januarja je šel kaplan Kodermac obiskat 
svoje stariše v Neblo. Od tam je pripeljal v Tolmin v četrtek večer (8. I.) nekaj 
živeža, vino, 30 kg mila in še druge potrebne reči. Z njim sta prišla oče in brat. 
Težka je bila ta pot, ker so bile ceste ledene in vola nista bila kovana za take 
ceste.
[Vojaške podpore] Oznanjeno je bilo: Vsi, ki imate pritožbe radi vojaške 
ali begunske podpore oglasite se pri vlč. g. dekanu ob 9. ure in dalje, a le ta 
teden, ker pozneje dekan nima več časa za take zadeve. Prinesite vse papirje s 
seboj.–Prosimo, da nam naberete kaj petroleja za večno luč. Priporoča se vam, 
da pristopite k sv. obhajilu, sorodniki, ko je osmina, obletnica ali sv. maša po 
Vaših rajnih ter jo darujete za nje. 
[Ruski ujetniki] Ponedeljek 7. I. so prišli k sv. maši vojni ujetniki ruski [t17] 
(pravoslavni), ki so praznovali božične praznike, so tudi malo peli po sv. maši, 
njih basi so mogočno grmeli, zares lepo rusko petje. –[Obiski] Zvečer so došli 
mimogrede na obisk č. g. Pavel Jelovčan,143 kaplan v Podbrdu, ki si je ogledal 
svojo novo službo na Livku in vlč. g. kaplan iz Sorice g. Mikuž.144 Isti večer došel 
tudi č. g. Alojzij Makuz iz Marija Celj nad Kanalom ter bil tu četrtek in petek. 
Iz oznanila: Ta teden smo prejeli 120 K v dar za popravo cerkve – hvala 
lepa, ter se še priporočamo.145
kem upravljanju Vrhpolja je bil leta 1937 imenovan za župnika na Slapu. Po vojni se je inkardiniral v apostolsko administraturo 
slovenskega dela goriške nadškofije. Prim. Necrologium …, str. 70, 410–411. 
143 Pavel Jelovčan (Dolenja Žetina, 22. 1. 1888–Livek, 25. 9. 1929). Posvečen je bil leta 1914. Najprej je bil imenovan za kaplana v 
Podbrdu, od leta 1918 pa za kurata na Livku. Prim. Necrologium …, str. 293.
144 Metod Mikuž (Prečna, 22. 12. 1909–Ljubljana, 9. 4. 1982), duhovnik in zgodovinar. Med NOB je bil verski referent, član plenuma 
OF, SNOS in član AVNOJA. Po vojni je zapustil duhovniški poklic in bil izvoljen za zveznega poslanca. Napisal je več knjig s področja 
slovenske zgodovine po prvi svetovni vojni in bil predavatelj na FF, zapustil je duhovništvo in povsem podlegel marksistični ideo-
logiji. Prim. M. Stiplovšek, Mikuž Metod, v: ES 7, str. 139–140. 
145 Civilni komisar Giordano je poslal dvojezični dokument, št. 2325, 25. 11. 1921 glede popravila cerkva: »V svrho izognitve nepri-
jetnih posledic se mi zdi umestno Vas opozoriti, da so vse cerkve antične in moderne, oficirane in ne oficirane – kot spomeniki 
– pod neposrednim varstvom urada za Lepe Umetnosti v Trstu in da se ne sme izvršiti na njih nikaka izprememba brez njegovega 
privoljenja. Postave glede antičnih predmetov in lepih umetnosti razširjene z odlokom (z dne 19. septembra 1921 št. 1389) tudi 
na Novo Pokrajino so v tem oziru izredne jasnosti in ne dopuščajo nikakega prestopka.« ŽA, Akti 1914–1919.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 379
Opomba: v tem tednu so nas obiskali: dva beneška duhovnika, č. g. 
Matelič iz Volč, g. Pisk iz Libušenj, nemški vojni kurat Adolf Adis [o25] iz 
Württenberškega,146 rojak p. Anselma Werner.147
[Odpustitev od vojaške službe] Dekanovo opozorilo: Vsi, ki imate svoje 
ljudi pri vojakih, in ki so kmetje, zidarji, kovači, in splošno rokodelci, naznanite 
njih natančen naslov, kakor jim pišete, in leto rojstva ter prinesite na papirju za-
pisano prihodnjo nedeljo. To se bo rabilo, ker se bo delalo prošnjo, da se oprosti 
kolikor mogoče mož vojaške službe, ali pa da bodo premeščeni v te kraje, kjer 
se jih bo potrebovalo za delo na polju in pri popravi potrebnih hiš in barak. 
Vendar pa ne mislite, da bodo vsi oproščeni, ker vojske ni še konec. Vse to rabi 
Viktor Prezelj,148 pod čigar vodstvom se bo tukaj zidalo. 
146 Morda gre za župnika Adolfa Adisa (1873–1963), ki je zabeležen v seznamu dušnih pastirjev župnije Sv. Barbare iz Stutt-
gart-Hofna. Tam je bil ustanovil mladinsko združenje, zgradil vrtec, poleg tega je podpiral tudi katoliško združenje delavcev. 
Ustanovil je tudi združenje mater, ki se je kasneje preimenovalo v Žensko zvezo. Poživil je tudi Marijino kongregacijo deklet. 
Leta 1924 je bil imenovan za častnega meščana Hofna. Prim. http://www.st-barbara-gemeinde-stuttgart-hofen.de/ki_pc_pfar-
rer_in_hofen_tabellarisch.php; http://www.uni-protokolle.de/Lexikon/Stuttgart-Hofen.html (pridobljeno 29. 5. 2015). Obisk 
je bil verjetno drugi teden v januarju 1918. Na prošnjo za potrditev podatkov ali kakšne dodatne biografske podatke o župniji sv. 
Barbare žal ni bilo odgovora.
147 Anselma Wernerja najlepše predstavi pisec v reviji Novi čas, 11. oktober 1912, str. 2, v članku Stvaritelj njegov je vlč. g. P. Anselm 
Werner iz benediktinskega samostana v Sekovem na Zgornjem Štajerskem. Veleučeni gospod je bil rojen meseca aprila 1875 na 
Wirtemberškem v Nemčiji, kjer pa je ostal le do svojega trinajstega leta. Zgodaj je že stopil med redovnike sv. Benedikta, med 
one redovnike, ki že skoraj 1400 let služijo Bogu, vsestranskemu blagostanju človeške družbe ter vedi in umetnosti. Ta red je bil, 
ki je velik del narodov naše Evrope privel iz poganstva h katoliški veri, ki je te narode povzdignil iz divjaškega življenja na visoko 
kulturno stopinjo, ki je med njimi stoletja delal na polju vzgoje, vede in umetnosti. Član tega nad vse zaslužnega, v zapadni Evropi 
najstarejšega reda je tudi vIč. g. P. Anselm Werner, ki se je pred štirimi leti in pol dal kot arhitekt našemu prevzv. knezonadškofu na 
razpolago! Njegovo ime je bilo sicer pri nas neznano, a slovelo je že drugod. Naš g. pater je že od nekdaj kazal posebno nagnenje in 
nadarjenost do stavbinske umetnosti. V tehniki se je izučil pri učenem sobratu v benediktinskem samostanu. Potem se je sam z za-
sebno pridnostjo dalje izpopolnjeval, tudi tedai, ko je študiral v Monakovem na Bavarskem. Deloval je po završitvi svojega učenja, 
pri nekem arhitektu, da bi dejanski izpoznal, kako se stavbinska dela izvajajo. Prvo delo, ki ga je sam po lastnih načrtih izvršil, je 
ljudska šola v Sekovem, to delo je izvršil I. 1900, ko je bil še diakon. V I. 1902 do 1904 je bil na Bavarskem; kjer je v družbi z drugim 
arhitektom ob Starnbergovem jezeru izvršil velik samostan za misijonske sestre; poslopje, ki bo večje, kakor bo naše novo deško 
semenišče. V I. 1905 in 1906 je izgotovil sam v Ettalu blizu Oberammergau-a južno od Monakovega velik zavod za 200 gojencev. 
Poslopje je sezidano v slogu. ki je bil za časa Napoleona v navadi. Kmalu potem je izvedel v samostanu na Nonenbergu v Salzbur-
gu električno napeljavo. Prišel je potem v Trst. kjer ie izdelal velike načrte za samostan benediktink v Trstu. Istodobno je priredil 
podrobne načrte za novo cerkev na Trsatu. Iz Trsta je prišel v Gorico, kjer biva že od 1. 1908. Tu je vodil vse delo pri stavbi novega 
deškega semenišča. Vsi črteži so njegovi, tudi črteži stebrov in slopov, tudi črteži vseh okraskov, vse, kar vidiš v novih prostorih. 
je plod njegovega uma a tudi postanek njegovega vednega osebnega nadzorovanja. Hkrati pa ie v času svojega bivanja v Gorici 
izoršil kapelico in sobano za razvedrilo in zabavo v duhovskem domu v Iki pri Opatiji ter načrte za eno najlepših in največjih cerkev 
v Ljubljani. Ta cerkev bo posvečena sv. Jožefu ter bode last jezuitov. Sezidana bo na način, kakor so zidali cerkve v 13. stoletju, kjer 
opažanio prehod med romanskim in gotskim slogom ter bo že tekom prihodnjega leta gotova. — Toda v istem času je izgotovil 
tudi še načrte za novo bogoslovno semenišče v Celovcu, in njegovi načrti so bili spreietj in odobreni. — To je torei mož. ki je zidal 
poslopie našega deškega semenišča. Arhitekt, ki ne izdeluje načrtov za poslopja, kakor jih vidiš pri vojašnicah in žal tudi pri drugih 
javnih, tudi šolskih poslonpjih. amnak ki izdeluje stavbc-umtvore, kakor ti pričajo poglcdi na njegova dosedanja dela, in kakor Ti 
priča še najlepše pogled na stavbo našega malega semenišča. 
148 O Viktorju Prezlju žal (še) ni bilo mogoče najti več podatkov. Obstaja oseba z istim imenom, ki je bila rojena leta 1924, kar pomeni, 
da bi bil omenjeni lahko njegov oče. Doma je bil iz Raven pri Cerknem. Izšolal se je za krojača in bil tudi aktiven kulturni delavec v 
lokalnih kulturnih društvih. Prim. I. Leskovec, Prezelj Viktor, v: PSBL, zv. 3, str. 784.
380 Boštjan Guček
[Dekan v Kobaridu umrl] 31. januarja je bil pogreb č. g. dekana v Kobari-
du Jur. Peternela;149 navzočih je bilo 13 duhovnikov – pokopaval je Ivan Rojec 
dekan.
Na svečnico je prišel k dekanu č. g. Anton Rutar, ekonom gor. centr. seme-
nišča. Ob 3. po polnoči se je oglasil v župnišču g. Jos. Abram iz Oblok. 3. II. je 
bil tu g. Sok150 iz Jagršč.
Ker ni bilo še šole, je bil pouk krščanskega nauka v cerkvi za otroke iz 
Tolmina, Zatolmina, Žabč, Poljubinja in Ljubinja. Verouk je bil trikrat v tednu.
[Župnik Matelič] Volčanski župnik g. Alojzij Matelič je prišel iz Brucka, a 
Volčani ga niso hoteli, zato se je volčanski fari odpovedal. Nadškof ga je poslal 
v Kobariški kot. Upraviteljstvo Volč je dobil dekan Ivan Rojec. Volčani so imeli 
v šolski sobi v Volčah nedeljsko mašo, katero je opravljal tolminski kaplan Ko-
dermac
[o26] [Nadškof v Gorici] Knezo-nadškof dr. Frančišek B. Sedej se je 15. 
marca vrnil v Gorico.151 [t18]
Tudi letos je bil vpeljan poletni čas od 15. aprila do 16. septembra.
[Velikonočna spoved] Za velikonočno spoved je bilo urejeno tako, da sta 
dekan in kaplan spovedovala vsak dan od 6. ure zjutraj in od 3. ure popoldne in 
sicer I. teden žene in dekleta, II. teden može in mladeniče. To se je vršilo v postu 
po IV. nedelji. Šolski so imeli spoved šele po veliki noči.
Po nadškofovem naročilu je bilo na oljčno nedeljo od prve do druge sv. 
maše izpostavljeno Sv. Reš. Telo, da so verniki prosili Boga za konec vojske. 
[Mohorjeva] Knjige Družbe sv. Mohorja so vendar prišle.
Zadnji trije dnevi vel. tedna in velika noč so bili po običaju pobožno pra-
znovani.
V tednih po veliki noči se je dekanu posrečilo, da je dobil nekaj mož, da so 
cerkveno streho popravili, da ni več puščala in tudi pot na pokopališče je bila 
popravljena, [Poprava župnišča] ljudje so tudi grobove očistili in popravili.
V cerkvi je vpeljal dekan ljudsko petje, saj Zatolmin in Poljubinj in druge 
vasi so imele dovolj pevk. G. dekan je vodil v petje dekleta Marijine družbe.
[Sprejem v Marijino družbo] Po dveletni pripravi je bila v Tolminu usta-
novljena dekliška marijina družba. Od 1. do 5. maja so bile za dekleta duhovne 
149 Jurij Peternel (Novaki, 23. 4. 1844–Kobarid, 29. 1. 1918). Posvečen je bil leta 1868. Pastoralno delo je začel kot kaplan v Bovcu, 
nato v Borjani, kot župnik v Breginju od leta 1879. Od leta 1892 je bil župnik in dekan v Kobaridu. Med drugim je bil tudi šolski 
nadzornik in je prejel prestižno priznanje Crux Aurea cum corona pro meritis, ki ga je kralj podeljeval duhovnikom za bogato pas-
toralno delo. Župnik je ostal tudi skozi vojno do oktobra 1917, ko ga je vojaški škof Bartolomasi imenoval za vikarja z določenimi 
privilegiji za pastoralno oskrbo italijanske vojske na okupiranem območju Posočja. Podrejen je bil direktno sv. sedežu. Prim. Necro-
logium …, str. 46.
150 Anton Sok (Kred, 3. 1. 1880–Dolenja Trebuša, 30. 3. 1948). Posvečen je bil 31. 7. 1904. Kot župnik v Jagrščah je naveden tudi v 
Statusu iz l. 1923, 55. Leta 1923 je bil imenovan za župnika v Gornji in Dolnji Trebuši, kjer je trpel zaradi fašističnega nasilja in bil 
tudi zaprt, po posredovanju nadškofa Margottija pa je bil izpuščen. Prim. Necrologium …, str. 107.
151 T. Simčič omenja, da se je nadškof vrnil v Gorico šele 17. 3. 1918. Prim. Sedejeva življenjska pot, str. 57.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 381
vaje, ki jih je vodil pater lazarist dr. Anton Zdešar.152 V nedeljo 5. maja pri zadnji 
sv. maši je bil [o27] slovesen sprejem novink v Marijino družbo. Sprejetih je bilo 
73 deklet. Ta dan je bil dekan izredno vesel. Lep je bil sprevod lepo oblečenih 
deklet v procesiji iz farovža v cerkev in enako po končani slovesnosti v farovž. 
Kakor povsod je tudi v Tolminu imela Marijina družba svoje sovražnike, kljub 
temu je veliko deklet stopilo v to družbo in so si pridobile spoštovanje.
[Križev teden] Križev teden so bile procesije: v ponedeljek proti Poljubinju 
čez most. V torek proti Zatolminu in v sredo k sv. Urhu in nazaj. Na vnebohod 
je bila procesija po polju ob 9. uri in nato peta sv. maša.
[Dekan sprejema] Dekanovo oznanilo v cerkvi: 
Ker nam vsled preobilnega dela in nepotrebne nadlege od strani ljudi pri-
manjkuje časa za naša stanovska opravila, se vam naznanja, da g. dekan spre-
jema ljudi od sedaj [t19] dalje samo ob torkih in petkih dopoldne [Verouk in 
previdenge] Tudi previdenge bolnikov je treba urediti. Ako je v kaki občini več 
bolnikov ter je treba enega nevarno bolnega previditi, ponudite se še drugim 
bolnikom ali starim, da obenem tudi za nje prinesemo Sv. R. Telo. Ker ima g. 
kaplan ob ponedeljkih, četrtkih in sobotah v cerkvi krščanski nauk ob sredah 
pa v šoli na Perbli, poskrbite, da ob takih dneh ne bo prevideng, ako ni sila, 
ker drugače odpade verouk, ali pa morajo otroci čakati. Moramo vse urediti in 
potrpeti, ker ni duhovnikov–tudi ako bi [o28] prišel še en kaplan ni stanovanja, 
pa tudi drugače je težko. 
Župnišče je bilo za silo popravljeno, da je lahko sprejemalo tudi goste. Ka-
plan je imel svojo sobo v župnišču, a je začel pripravljati si stanovanje v cerkveni 
hiši, ki naj bo za naprej stanovanjska hiša za kaplana. [Stanovanje za kaplana] 
Deske je vlačil iz jarkov na gradu, kmalu je imel v hiši zasilno stanovanje. Za 
služabnico mu je prišla sestra Genovefa.
[Sv. R. Telo] Za praznik Sv. R. Telesa je bila procesija z Najsvetejšim v bli-
žini cerkve. Postavljeni so bili oltarji, kjer so bili peti evangeliji po navadi te 
procesije. Letos devetdnevnica v čast presv. Srcu Jezusovemu. Na praznik Srca 
Jez. je bila slovesna molitev za mir.
Prvo sv. obhajilo je bilo na praznik Petra in Pavla. 
[Odbor za prehrano] Gospod dekan je iztopil iz odbora za prehrano, ker 
ima preveč dela v dušnem pastirstvu ter noče imeti neprijetnosti od nekaterih 
ljudi, ki kričijo.
152 Anton Zdešar (Horjul, 11. 1. 1871–Jastrebarsko, 18. 4. 1945), lazarist, duhovnik, ki je izdal več knjig. V Gradcu je bil posvečen 
leta 1896. Proti koncu vojne je bil pregnan na Hrvaško, kjer je umrl ob letalskem napadu. L. Gajšek, Slovenska provinca misijonske 
družbe, Ljubljana 2009, str. 435. 
382 Boštjan Guček
[Kromopir kradejo] Na osmo nedeljo po binkoštih153 je bilo tudi sledeče 
opozorilo: Veliko ljudi se pritožuje, da nekateri kradejo na polju krompir itd. 
Res je, da nekateri trpe pomanjkanje, vendar pa krasti ne smete. Pomislite, ko-
liko stroškov, dela in skrbi terja sedaj obdelovanje polja in potem pride še tat in 
pokrade. Koliko jeze in preklinjanja. Krasti je greh tudi sedaj. 
Volčanom se naznanja, da oskrbujemo mi iz Tolmina celo faro volčansko, 
dokler ne [o29] pride tja drugi g. župnik, ker se je dosedanji gospod odpovedal 
župniji. Zato se vam priporoča, da se poslužujete tu pri nas vseh duh. milosti sv. 
maš, sv. spovedi in sv. obhajila; enako za previdengo bolnikov. Ko se bode tam 
postavila kaka baraka za cerkev, bode tam sv. maša.
[Na starem glavarstvu posvet] Podžupani vseh naših občin pridite poju-
tranjem torek ob 9 ½ [t20] na posvetovanje o obnovitvi, o polju, živinoreji, o 
beguncih, ki bo v hiši na starem glavarstvu. Pride več gospodov iz Gorice in 
tuk. krajev.
[Imenovanje kaplanov] II. kaplan Alojzij Kodermac je bil imenovan za I. 
kaplana v Tolminu, 8. julija 1918, za II. kaplana pa Franc Kandus.154 Kodermac 
že stanuje v cerkveni hiši novi kaplaniji, s svojo sestro.
[Oznanjevanje sv. maš] Na 9. ned. po bink.155 so bile v oznanilu te pri-
pombe: Naznanja se vam, da se oznanjajo samo naslednje sv. maše: obletnice, 
osmine po rajnih – maše za bratovščine, n. pr. rože rožnega venca, za Marijino 
družbo – za občine, drugih maš se ne oznanjuje. Za vse te maše se oglasite pri 
g. dekanu, ki potem vse določi, kdaj se sv. maše naznani in opravijo. Ako imate 
posebne želje in hočete imeti sv. mašo obrnite se na g. dekana ali gg. kaplane, 
toda take zasebne maše se ne oznanjajo. [Pogrebi] Pogrebi naj bodo malo bolj 
dostojni – ni žive duše, ki bi spremljalli mrliče – ne za križ ne za druge potrebe. 
Kadar je pogreb ali osmina, ali obletnica, pridite k sv. maši, [o30] pa tudi k sv. 
obhajilu in darujte za rajnega. K sv. obhajilu pridite čisti, umiti, ne zamazani. 
Moški obrite se. Med obhajilo, pred ali po maši umaknite se, ki ste pred cerkve-
nimi vrati. Ni lepo, da ste tam odkriti, da kadite, da se pogovarjate. Duhovnik 
ne sme obrniti hrbta Najsvetejšemu – torej tudi vi ne. Zato proč od vrat. V cer-
kvi ne pljuvati na tla!
Danes 14. dni bodemo imeli 3 sv. maše, ker pride še II. g. kaplan. 
153 To je bilo 7. julija 1918.
154 Franc Kandus (Kamnje, 2. 8. 1893–Tolmin, 5. 2. 1922). Posvečen je bil leta 1918, kaplan in katehist v Tolminu. Umrl je zaradi 
pljučnice. Prim. Necrologium …, str. 53. Kandus je med vojno stregel ranjencem v zasilni vojaški bolnici v semenišču v Gorici in bil 
zato odlikovan z zlatim križcem. Prim. ŽA, m. zelena mapa brez naslova, tipkopis, str. 3.
155 To je bilo 14. julija 1918. Dekan Rojec je 22. oktobra 1921 poslal prošnjo št. 599 na nadškofijski ordinariat v Gorici za tridnevnico 
in fakultete za voditelja p. Marijofila iz Nazarij ter spovednike. V njej med drugim omenja: »Ker imamo v Tolminu kanonično usta-
novljeno skupščino III. reda obhajali bomo s tridnevnico VII. stoletnico ustanovljenega tretjega Reda sv. Frančiška.« Tridnevnica je 
bila od 30. oktobra do 1. novembra 1921. ŽA, Akti 1914–1919.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 383
Nadškof piše in ukazuje (Folium eccl.) naj bodo moški in ženske v cerkvi 
ločeni.
[Novi kaplan] Prve dni avgusta je pričel g. II. kaplan Franc Kandus. Stano-
vanje je dobil v župnišču.
Pričel je verouk za sv. birmo, h kateremu morajo hoditi vsi otroci, ki hočejo 
k birmi, tudi iz šole na Perbli in iz Volč.
[Sprejem v Mar. družbo] Na praznik Vnebovzetja M. D. patrone farne cer-
kve je bil ob 9 ½ sprejem deklet v Marijino družbo. Sprejetih je bilo 40. Nato je 
bila slovesna sv. maša
[III. red] Na 14. ned. pobinkošti je g. dekan zbral vse člane in članice III. 
reda, imel z njimi shod in tako oživel III. red, ki je imel v prejšnjih časih prav 
veliko udov.156
[Uradi poslujejo] V Tolminu že poslujejo vsi prejšnji uradi. Organizacija 
Wider[t21]aufbau157 dobro pomaga ljudem z materjalom za popravo hiš. Gla-
var baron Hohenbüschel158 se je v Kranju poročil s slovensko učiteljico Berto 
Pavliček,159 Bovčanko. Obnova hiš napreduje. Tudi cerkvena hiša je v popravilu, 
da se bo tu vselil tudi II. kaplan.
[o31] Avstrijcem se je ob Piavi zataknilo, ne morejo in ne morejo čez to 
reko. Slovenski vojaki se puntajo …
[Šola] 2. septembra je pričela šola na Perbli. Tudi v Tolminu je poskrbela 
šolska oblast, da je pričela šola za otroke iz Tolmina, Zatolmina, Žabč, Dolj in 
Gabrij.
[Birma] V Tolminu je bila birma dne 12. septembra. Sprejem nadškofa 
Frančiška B. Sedeja je bil na predvečer 11. IX. pred cerkvijo in nato blagoslov. 
Drugi dan je bil slovesen vhod v cerkev ob 9 ½, nato sv. maša, spraševanje, 
birma. Birmancev je bilo 716 iz različnih krajev. Ob 5. uri pop. [si] je nadškof 
ogledal cerkev pri sv. Urhu in nato v Volčah. 
[Goriška straža] V Gorici je začel izhajati nov katoliški časnik Goriška stra-
ža, ki bo zastopal naše koristi in podučeval ljudstvo o sedanjih žalostnih raz-
merah.
156 To je bilo 18. avgusta 1918.
157 Organizacija Wiederaufbau je bila podobna organizacija kot na italijanski strani Servizio Riconstruzione. Obe službi sta bili usta-
novljeni za povračilo vojne škode in popravilo porušenih domačij. Za povračilo je bila potrebna prijava s posebnim obrazcem.
158 O baronu ni bilo mogoče najti biografskih podatkov. Priimek se namreč pojavlja v različnih variantah, npr. Hohenbühel. Morda je 
to Hohenbühel Karel baron, c. kr. namestn. koncipijent v Tolminu, ki ga omenja Planinski vestnik aprila 1905, št. 4, str. 62.
159 Posebnih biografskih podatkov o Berti Pavliček nismo našli. Omenja pa jo Učiteljski tovariš, 4. 3. 1910, str. 6, ko omenja novice iz 
Goriške. Očitno je bila takrat še na Grahovem. »K vsoti 200 K, ki jo je sklenilo plačati »Tolminsko učiteljsko društvo« družbi sv. Cirila 
in Metoda za obrambni sklad, so poleg že objavljenih prispevali sledeči: Frančišek Bogataj 3 K, Albert Ivančič 2 K, Vilma Bogataj 3 
K, Fani Stres 3 K, Josip Rakovšček 3 K, Katica Brezavšček 2 K, Ljudmila Gerželj 3 K, Marija Pleško 2 K, Ivan Matelič 3 K, Julij Kogoj 2 
K, Jožef Močnik 3 K, Berta Pavliček 2 K, Anton Miklavič 3 K in Jevšček Gizela 5 K.«
384 Boštjan Guček
[25 otrok poslali v Slavonijo] I. kaplan Kodermac je peljal v Slavonijo 25 
otrok (iz Tolmina, Zatolmina in Dolj). Razdelil jih je po hišah v Hrvatski Dubi-
ci. Tu je bilo pomanjkanje živeža, zato v marsikateri hiši lakota.
[Predsednik Wilson] Ameriški predsednik Wilson je razglasil v septembru 
14 mirovnih točk, ki govore pod kakimi pogoji naj se vojna konča in narodom 
da pravica do samoodločbe.160
[Bolezen] V oktobru se je pojavila bolzen imenovana španska gripa. Zdra-
vil ni, ljudstvo je slabo hranjeno, umirajo …
Politično ozračje je hudo razburjeno. Vse je [o32] v pričakovanju. Dunaj-
ske vlade se pogosto menjajo.
[Narodno vieće] 21. oktobra je Narodno vieće v Zagrebu razglasilo: »Zah-
tevamo ujedinjenje celokupnega našega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov 
na vsem njegovem etnografskem ozemlju, kjer živi naš161 narod brez obzira na 
pokrajinske in državne meje, v eno samo edinstveno, popolnoma suvereno dr-
žavo, urejeno po načelih politične in ekonomske demokracije, ki vsebuje vselej 
odpravo vseh socialnih in gospodarskih neenakosti. [t22] Zahtevamo, da bo na 
bodoči mednarodni konferenci naš narod po svojih posebni odposlancih zasto-
pan. Odklanjamo cesarski manifest in vsak bodoči predlog, ki bi hotel odvzeti 
našemu vprašanju mednarodni značaj.«162
160 Wilson je objavil svoj mirovni načrt v 14 točkah januarja 1918. Za nas sta pomembni predvsem 9. in 10. točka. Deveta točka pravi, 
da naj se meje Italije uredijo po jasno določeni nacionalni pripadnosti prebivalstva. Deseta točka pa določa, da je prebivalcem 
Avstro-Ogrske, katerih mesto hočemo videti med narodi zavarovano in zagotovljeno, potrebno zagotoviti možnost avtonomnega 
razvoja. Prim. E. Orthbandt, Ilustrierte deutsche geschichte, München 1963, 380. O problematiki razpravlja tudi Slovenec, 11. janu-
arja 1918, str. 1, v članku Kristalizacija, v katerem zagovarja predvsem gospodarsko povezovanje z zdaj »demokratično« Rusijo in 
naglaša pomen samoodločbe narodov, ki jo zagotavljajo tudi točke, ki nasprotujejo italijanski iredentistični politiki in apetitom do 
Posočja, Trsta, Reke in Dalmacije. Hkrati točke podpirajo federalizacijo Avstrije, ki naj se zgleduje po ZDA in Švici. Wilsonove točke 
tako pomenijo premike in ni več daleč čas trajnega miru, ki lahko sloni samo na samoodločbi narodov.
161 V originalu je zaimek nadpisan s svinčnikom.
162 Goriška straža, 24. oktobra 1918, str. 1–2, poroča v članku Manifest na jugoslovanski narod: »Narodno Veće SHS naznanja iz svoje 
seje, ki se je vršila dne 17., 18. in 19. oktobra tega leta narodu Slovencev, Hrvatov in Srbov, da prevzema od tega časa naprej, poob-
laščeno od vseh narodnih strank in skupin, v svoje roke vodstvo narodne politeke. Od sedaj naprej v splošnih narodnih vprašanjih 
nobena stranka, nobena politična in parlamentarna skupina ne bo več vodila nikake posebne politike niti ne bo stopila zasebno v 
pogajanja s faktorji izven naroda, marveč bo v vseh teh vprašanjih v bodoče edini predstavitelj in odločilni činitelj Narodno Veće. 
I. Zahtevamo ujedinjenje celokupnega našega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov na vsem njegovem etnografskem teritoriju, 
kjer naš narod danes živi, brez ozira na katerokoli pokrajinske in državne meje, v eno samo edinstveno, popolnoma suvereno 
državo, urejeno po načelih politične in ekonomske demokracije, ki vsebuje v sebi odpravo vseh socijalnih in gospodarskih krivic 
in neenakosti. II. Zahtevamo, da bo na bodoči mednarodni mirovni konferenci zastopan naš narod enotno po svojih posebnih 
odposlancih. III. Vsled tega odklanja Narodno Veće načrt rešitve narodnega vprašanja, kakršen je podan v avstrijskem cesarskem 
manifestu z dne 16. oktobra, kakor tudi vsak bodoči predlog, ki bi imel namen rešiti naše narodno vprašanje samo deloma ter mu 
odvzeti njegov mednarodni značaj. IV. Narodno Veće smatra, da more samo s sprejetjem teh načel zajamčiti trajni mir, združenimi 
v svobodnih državah, in s tem omogočiti zvezo narodov in slošno razoroženje. V. Narodno Veče izjavlja, da se bo po občih načelih 
demokracije vsem drugorodnim manjšinam v državi Slovencev, Hrvatov in Srbov zagotovil svobodni razvoj, sosednjim državam 
v zaledju pa omogočil in zagotovil trgovsko-prometni dohod na morje, toda brez poseganja v našo teritorijalno celokupnost in 
državno suverenost. Narodno Veće pozivlja celokupni naš narod ene krvi in jezika, ene duše in enega srca, da se zastavi za uresni-
čenje teh zahtev in načel z ono udanostjo in samozatajevanjem, ki jih zahteva sedanja usodepolna doba. Združimo se torej vsi v 
eno veliko, nerazdružljivo narodno kolo, kateremu je pred očmi samo veliki ideal narodnega ujedinjanja, svobode in neodvisnosti, 
da se s tem pokažemo vredne velike dobe, v kateri živimo in velikih nalog, katere smo prevzele. V Zagrebu, dne 19. oktobra 1918.« 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 385
Avstrija je zaprosila za premirje. [Svoboda] 27. oktobra je Dunaj priznal 
suvereno Jugoslavijo, državo Srbov, Hrvatov in Slovencev.
29. oktober je bil dan osvobojenja. Povsod velike manifestacije in zboro-
vanja.
V volčah je I. tolminski kaplan Alojzij Kodermac po sv. maši pred šolskim 
poslopjem govoril ljudstvu o svobodi in novi Jugoslaviji.
Avstroogrski vojaki zapuščajo fronto ob Piavi in bežijo domov. [Narodna 
straža] V tistih dneh se je valilo po vseh poteh čez Tolminsko na Kranjsko in 
Koroško veliko vojaštva. V Tolminu je Narodna straža, ki jo je ustanovil na-
rodni odbor, razoroževala vojake in zaplenjala provijant163. Ljudje so osvajali 
predvsem moko [o33] pa tudi drugi vojaški živež. Ljudje so bili lačni in vsega 
potrebni. Kaj oblast narodnega sveta in njegova straža! Tudi oni nabirajo blago, 
celo konje, prave oblasti ni. 
4. novembra ob 3. uri popoldne je stopilo v veljavo premirje.
[Italijanska okupacija] Italijani so prišli v Trst in Gorico. Kmalu za tem 
so italijanski vojaki prikorakali z belo zastavo skozi Volče v Tolmin. Izginila je 
par dnevna svoboda. Italijanska armada je zasedla Primorsko in kos Kranjske 
dežele. Up je šel po vodi, kdo jadral bo za njim.
Skladišče živil, ki ga je Narodni odbor ob polomu zbral, je vojaška oblast 
pustila, le tobak je vzela. Italijansko vojaštvo je z ljudmi lepo in prijazno rav-
nalo. Italijanski manifest je Slovencem obljubljal, da se jim bo pod Italijo bolje 
godilo kakor pod Avstrijo, več pravic bodo dobili.
[Tolminci razočarani] Tolmincem je bilo težko pri srcu, razočarani so mir-
no gledali okupacijsko oblast. Življenje je teklo naprej, šole so delovale. V cerkvi 
so se vršile vse pobožnosti po navadi. Kaplana sta učila verouk v šoli kakor prej. 
Marijina družba je imela svoje mesečne shode, tretji red tudi svoje. Eno je bilo 
hudo, španska [t23] gripa ni dolgo prenehala ter je pobrala precej ljudi.
Leta 1918 je imelo veliko razburljivih dogodkov. Pomankanje živeža je bilo 
občutno. Marsikdo je stradal.
Zapisati je treba, da je ljudstvo veliko pričakovalo od novega cesarja Karla 
I. Imel je dobre [o34] namene in je upal Avstrijo rešiti, pa je bilo prepozno, av-
strijski Nemci so iemli preveč besede in tako je morala Avstrija propasti, ker je 
bila krivična avstroogrskim Slovencem.
[Cesar Karel v Tolminu] Cesar Karel I. je 5. aprila 1918 obiskal Tolmin in 
Gorico. Tolminsko poročilo govori: »Zjutraj so se oglašali mali zvonovi pri farni 
cerkvi ter naznanjali ljudstvu izredni dogodek. V naglici se nas je zbralo par sto 
ljudi ter čakalo pred cerkvijo Nj. Veličanstvo, ki je došel ob 8. uri od Sv. Lucije 
Podpisan je dr. Korošec, predsednik, in podpredsednika Pavelić in Pribičević.
163 Provi(j)ant pomeni živež, zaloga hrane, zlasti za vojaške potrebe.
386 Boštjan Guček
sem s svojim avtomobilom. Lahkih korakov je izstopil cesar, šel od častnika do 
častnika, z vsakim je govoril ter podal vsakemu roko. Nato je nagovoril Nj. Veli-
čanstvo preč. g. dekan Ivan Rojec v slovenskem jeziku z naslednjimi besedami: 
‚Vaše c. in kr. apostolsko Veličanstvo! Premilostljivi cesar in gospod! Po skoraj 
triletnih dnevih žalosti, bridkosti, trpljenja in vojnih grozot, katere je preživelo 
in pretrpelo tukajšnje dobro in vašemu Veličanstvu vedno zvesto in preudano 
ljudstvo, napočil je danes prvikrat dan veselja in radosti, da moremo in sme-
mo prvikrat gledati in pozdraviti Vaše Veličanstvo, ki ste kot skrbni oče hote-
li obiskati tudi prvi našo občino in naše prelepe kraje. Za to preveliko milost 
blagovolite sprejeti Vaše Veličanstvo izraz najglobokejše zahvale in neomajne 
udanosti in zvestobe vse dekanijske duhovščine, cele občine in vsega Vašemu 
Veličanstvu in celi cesarski rodbini vedno vdanega ljudstva, ki je ravno v sedanji 
vojski na bojni črti živelo v vednem strahu, da bi bilo le za trenutek odtrgano od 
mile, preljubljene Avstrije …‘«164 
[o35/t24]165 Gibanje ljudstva l. 1918: Tolmin roj. 1, umrli 13; Zatolmin roj. 3, 
umrli 14; Poljubinj roj. 8, umrli 14; Ljubinj roj 3, um. 3; Prapetno roj. 2, + 6; Žab-
če roj. 4, + 6; Zadlaz Žabče roj. 7, + 9; Ravne roj. 1, + 4; Volarje roj. 1, + 3; Selišče 
roj. 0, + 3. Skupaj rojenih 41, umrlih 94; več urmlo 53.
Poroke 3 pari; sv. obhajil nad 16.000; darovi za cerkev 1900 K, miloščina 
1663,76 K, skupaj K 3.563,76. Za vse dobrotnike se daruje I. petek sv. maša; na 
ustanovljeno večno sv. mašo za padle in umrle vojake se je vpisalo 46 umrlih 
vojakov.
Na praznik Obrezovanja Gospodovega je bila slovesna sv. maša in »ofer« 
za g. dekana.
164 V Slovencu z dne 8. aprila 1918, str. 2 je poročilo Cesar na Primorskem, z dne 5. aprila 1918, ki ga navaja tudi Kodermac. Prvi 
podnaslov ima naslov Cesar v Tolminu in omenja: »V sredo zvečer je prišlo v Tolmin naznanilo, da pride prihodnje jutro ob pol 8. 
uri cesar v Tolmin. Sprejem naj bi bil preprost. Kratko poročilo smo sprejeli veselega srca, vendar pa smo želeli dati duška svojemu 
veselju, zato so se drugo jutro oglašali mali zvonovi pri župni cerkvi ter naznanjali ljudstvu izredni dogodek.« Poročilo v S je bilo 
objavljeno v ponedeljek, 8. aprila. Petek je bil tako 5. april, sreda je bila 3. april, torej je cesar prišel v Tolmin v četrtek, 4. aprila in ne 
v petek, 5. aprila, kakor poroča Kodermac. Govor se od Kodermacovega nadaljuje: »Kakor so kljubovale naše gore Krn, Mrzli Vrh, in 
Sv. Marija ter naša lepa hči planin Soča besnim navalom sovražnika, enako smo tudi mi, Veličanstvo, vztrajali v neomajljivi ljubezni 
do Vašega Veličanstva in do mile domovine ter dejansko dokazali s slovenskimi vojaki-junaki resničnost izreka: ‚Hrast se omaje in 
hrib, zvestoba Slovencev ne gane!‘ Veličanstvo! Pri vsej radosti in veselju, ki prešinja danes ob premilostljivem obisku Vašega Veli-
čanstva naša srca – smo vendar žalostni in objokovani, ko gledamo v bodočnost. Naši domovi so porušeni, naše polje opustošeno, 
naše ljudstvo razkropljeno po širni Avstriji – toda prosimo in zaupamo v očetovsko skrb Vašega Veličanstva. Veličanstvo! Kakor je 
ob gromu topov s solzami v očeh ter plakajo na razvalinah svojih porušenih domov, nimajo kaj jesti in kaj obleči. V imenu teh ne-
srečnežev prosim, Vaše veličanstvo, da blagovoli najmilostljivejše za nje poskrbeti posebno, da se jim državna begunska podopora 
izplačuje še dalje nego je sedaj določeno. Veličanstvo! Kakor je ob gromu topov ostalo naše ljudstvo zvesto Vašemu Veličanstvu, 
ostalo bo tudi nadalje zvesto v neomajljivi ljubezni in zvestobi do Vašega Veličanstva in cele cesarske rodovine, zato tudi kliče iz 
dna svojega, cesarju vedno zvestega srca: Vaše c. in kr. Veličanstvo naš presvitli in milostljivi cesar Karel I. – živijo, živijo, živijo!« 
Nato članek omenja domačnost cesarja v pogovoru z dekanom in župani, kako se je zanimal za njihov položaj, če imajo krave in 
mleko ipd. Nato je cesar šel v cerkev in molil. Ljudstvo je sledilo cesarju in zapelo cesarsko himno. Cesar se je nato odpeljal proti 
Kobaridu in čez dve uri nazaj skozi Tolmin proti Sv. Luciji.
165 Originalni zapis ima od strani 35 do 38 na vrhu na sredini vpisano letnico 1919. Pretipkana verzija ima na strani 24 na vrhu zapis 
Leto 1919, na strani 26 pa Leto 1920. V tej izdaji se držimo originalnega zapisa.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 387
Opozorilo: Hoditi točno k sv. maši ob 7, 8 ½ in 10. uri; te maše so za vas; 
ob 9. uri ni za vas ampak za vojake in govor v njih jeziku! Radi porok se vam 
naznani, da se morate v pravem času oglasiti! Ne silite v zakon tisti, ki ste v 
bližnjem sorodstvu.
Razna dovoljenja v vojnem času glede maševanja v različnih prostorih, ka-
kor v privatnih hišah, v šolskih sobah in na prostem[,?] so odpravljena.
[Obnova šole] Obnova hiš je dobro napredovala. Prihajali so v Tolmin ita-
lijanski delavci.
V marcu so pričele vse šole s poukom razen na Volarjih. Tudi v Volčah je 
pričela šola. Ker šolsko poslopje ni bilo še popravljeno, je bil pouk v baraki, ki je 
služila za cerkev. Otroci so pisali na cementnem tlaku. 
[Kontrola bivših vojakov] Pri italj. vojaškem poveljstvu so se morali za 
kontrolo zglasiti vsi bivši vojaki.
[o36] V počastitev sv. Jožefa je bila pred njegovim praznikom tridnevnica.
Bivši vojaki niso smeli brez dovoljenja vojaške oblasti iti iz občine.
[Spoved v postu] V postu je bilo tudi letos spovedovanje za Velikonoč po 
stanovih, ker od drugod ni bilo mogoče dobiti spovednikov.
V začetku aprila je hudo snežilo in nato je deževalo.
[t25] Gospod dekan je poskrbel, da je pričela pozidava volčanske cerkve. 
Skrbel je tudi, da bi oblast popravila v Volčah kaplanijo, da bi tam dobili duhov-
nika, kakor je nadškof obljubil.
V tednu po beli nedelji166 je cel teden spovedoval v Tolminu redovnik, da 
so imeli zamudniki priliko opraviti velikonočno dolžnost.
[Plača gg. kapl.] V sredo po II. velikonočni nedelji167 je po Tolminu pobiral 
pobiral občinski obhodnik plačo za gg. kaplana.
[Pošt. hran. knjižice] V cerkvi je bilo dano to opozorilo: Vsi, ki imae denar 
na poštni hranilnici, prinesite prav gotovo do 1. junija, t. j. do danes teden svoje 
hranilne knjižice na poštni urad, kjer se vse potrebno uredi, da vdobite naloženi 
denar; ako zamudite ne vdobite nič!!
Na binkošti168 in v sledečih dneh je bila kontrola za vse bivše vojake.
[Praznik S. R. T.] Na praznik S. R. T. je bila lepa procesija po Tolminu; pri 
oltarjih so bili peti evangeliji. V osmini S. R. T. je bila vsak dan sv. maša pred 
izpostavljnim S. R. T. in molitve za pravičen mir.
[Živi rožni venec] Bratovščina živega rožnega venca je bila na novo ureje-
na.
[o37] Oznanila na 3. nedeljo po binkoštih: Danes se bere miloščina za sv. 
očeta. –Sedaj med sv. mašo in ob 10 ½ je slovesno posvečenje presv. Srcu Jezu-
166 To je bilo od 7. do 14. aprila 1918.
167 To je bilo 10. aprila 1918.
168 Binkošti so bili 9. maja. 
388 Boštjan Guček
sovemu – zato bo sv. maša ob 10 ½ pred izpost. S. R. T., katero ostane izposta-
vljeno do blagoslova, ki bo danes ob 4. urah. Priporoča se vam, da molite danes 
k presv. Srcu Jezusovemu za vse dušne in časne potrebe cele duhovnije, za toliko 
potreben zaželjeni mir, za odvrnitev božjih kazni. Pridite tudi vsi k blagoslovu 
– skupna in slovesna ura molitve bo ob 3. urah. –Tudi bo zahvalna pesem za 
prejeti dež.
[Obligacije] Da ne bodete imeli škode in sitnosti se Vas opozori, da morate 
do jutri oddati na davkariji vse papirje ali zadolžnice ali obligacije. Tudi oglasite 
se pri g. dekanu vsi, ki imate doma avstrijski denar, katerega niste še menjali. 
[Avstrijski denar] Se bo poskusilo s prošnjo[,?] kaj pomagati. Ampak samo do 
torka.
Opozorilo: Izmenjajte drobiž po 20 vin,169 najboljše dajte v miloščino. –
Vsi, ki imate doma še krone, napravite prošnjo, da [t26] se vam bodo izmenjale 
v lire.
G. dekan vam sporoča, da nikjer v naši nadškofiji ne zamujajo taki ljudje 
maše kako[r] tukaj.
[Griža] Ker se je oglasila bolezen (griža), bodite previdni. Zdravniki pripo-
ročajo kuhane jedi, ne jesti sadja, zelenjave, ne piti preveč vina …
[Cerkev očiščena, prosvetno delo] Cerkev je očiščena, prosimo vas, da ne 
mažete sten. Pri »ofru« za cerkvene zadeve je bilo nabranih Lir 492,18. Izobra-
ževalna društva v fari so bila obnovljena. Shodi Mar. družbe so bili mesečno, 
enako shodi III. reda. mar. družba je uspešno igrala igro Dve materi. Vse verske 
navade so se med letom vršile. Rojenih je bilo 102, umrlih 73.; porok je bilo 23.
Sv. obhajilo okrog 16.000.
[o38] 1920170 V šolskem letu 1919/20 je bila v Tolminu pripravnica za uči-
teljišče. [Pripravnica] Učenci stari od 18 do 21 let. Šolska soba je bila v cerkveni 
hiši v pritličju. Katehet Alojzij Kodermac. [Farna kn[j]ižnica] I. kaplan je usta-
169 Krona, sprva ime za francoski zlatnik (couronne d’or), od 14. stol. dalje oznaka za številne evropske novce. Ob začetku prve svetov-
ne vojne je škof Jeglič duhovnikom posredoval notico Denarna vrednost. V njej je navedel nekaj zanimivih podatkov: v prejšnjih 
časih so pri nas razločevali zlasti dve veljavi: nemško in deželno. Okoli leta 1700 je veljalo 100 gld. nemške veljave 118 gld. deželne 
veljave. Gld je imel le 60 krajcarjev. V prvi pol. 17. stol. je 1 K veljala 1 gld. 30 kr., 1 tolar pa 1 fl. 22 kr. V času pisanja škofa Jegliča 
je veljalo: 100 gld. konvencijske veljave = 105 gld. a. v. = 210 K. 42 gld. v zlatu = 100 K. 1 Gld v zlatu = 2,38 K. 100 gld. dunajske 
veljave = 42 gld. a. v. = 84 K. Prim. Razne opazke, v: LŠL  49 (1914), št. VII, 91. Na slovenskem ozemlju so bile avstrijske K v obtoku 
od 1892; tedaj je Avstro-Ogrska izvedla valutno reformo (iz srebrnih goldinarjev od 1857 l. je prešla na zlato kronsko valuto) in z 
njo so prišli v obtok zlatniki za 20 in 10 K. 1 Gld je veljal 2 K. Kovanci za 1 K so se kovali iz srebra. Kovanec stotinke vrednosti K je 
bil bakreni heler, imenovan tudi vinar. Tiskali so se tudi različni bankovci. K so bile v Avstriji v obtoku do decembra 1924, ko je bil z 
denarno reformo uveden šiling (Moderne: Gulden und Kronen, 28. 10. 2012). 10 K je vsebovalo 3,05 g zlata (Goldmünzen, 25. 3. 
2013). Po razpadu Avstro-Ogrske so bile na Slovenskem v obtoku predvsem K. Po 12. 12. 1918 je bil prepovedan vnos kron v Kralje-
vino SHS. Do 31. 1. 1919 so bile krone žigosane ali prelepljene z znamkico. Pri menjavi so ljudje dobili 20 % vrednosti K, pozneje 
pa plačljive kronske bone. Od 16. 2. do 15. 3. 1920 so K zamenjali kronsko-dinarski bankovci, na katerih je bila z žigom označena 
tudi vrednost v K. 4 K so veljale 1 dinar, kar je bilo za slovensko gospodarstvo neugodno. Kronsko-dinarske bankovce so odpravili 
1. 1. 1923 in dinar je postal edina valuta. Prim. http://www.oenb.at/de/ueber_die_oenb/geldmuseum/allg_geldgeschichte/
oesterr_geldgeschichte/gulden/ gulden_und_kronen.jsp#tcm:14-175624 (pridobljeno 28. 10. 2012).
170 Pretipkana verzija ima vpisano Leto 1920.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 389
novil farno kn[j?]ižnico, knjig je bilo okrog 100. Knjige je dal g. dekan, Koder-
mac in bivši katehet Brezovšček. [Cerkvena hiša pripravljena] Cerkvena hiša je 
bila v l. 1919 dobro pripravljena in je postala stanovanje za oba kaplana, ki sta 
stanovala v I. nadstropju, uporabljala kaščo, podzemeljsko klet in na dvorišču 
barako za drva.
[Novoletna služba božja] Na novo leto je bila slovesna sv. maša ob 10 ½ in 
»ofer« za g. dekana. –Opomba: ob 10 ½ je imel g. dekan »ofer« – cum frequent. 
exigua.171 [Božičnica v konviktu] Popoldne so prišli k blagoslovu vsi šolski otro-
ci ter odšli nato v Škodnikov konvikt k božičnici, kjer so bili obdarovani. 
V januarju je bil ustanovljen otroški vrtec za otroke od 3–6 let stare.
V decembru 1919 je bil imenovan za župnega upravitelja v Volčah Medveš 
Otilij172 ter je prišel v Volče prve dni januarja. Ker kaplanija ni bila še popravlje-
na[,?] je dobil stanovanje v sosedni hiši.
[Navodila radi bolezni] Bilo je dano opozorilo: Ker se širi močnó bolezen, 
pazite ne svoje zdravje. Kdor je bolan[,] naj se očisti tukaj, potite se, ne vstajajte 
prezgodaj, pazite na prepih, vendar prezračite sobe, [t27] zavživajte gorko mle-
ko, čaj, belo kavo, limonado (ne preveč sladko), pazite na perilo, da ne okužite 
drugih, otroke ločite od bolnikov. Držite se navodil zdravnikovih.
[Blagoslov križevega pota] Na II. postno nedeljo173 je bil na novo blagoslo-
vljen križev pot. Slavnost je opravil oče frančiškan. 
[o39] [Ustanovljen III. red] Isti dan je bila tudi postavno ustanovljena 
skupščina III. reda.
[Servizio Riconstruzioni] G[r?]emio militare174 je prenehal popravljati po 
vojni pokvarjena poslopja, ker je Civilni komisariat 4. aprila ustanovil tehnični 
urad Servizio Riconstruzione. Oddelek tega je deloval tudi v Tolminu.
[Šolsko poslopje popravljeno] Šolska poslopja v Tolminu, v Čadrgu in na 
Ljubinju so bila popravljena in sposobna, da se je v teh poslopjih vršil pouk.
Civilni komisariat v Trstu je izdal navodilo, da se moja[sic.!] morajo stari-
ne in umetnine varovati. [Prijava vojne škode] Izdal je tudi odlok kako je treba 
prijaviti vojno škodo.
[Cerkvena blagajna prazna] G. dekan je naznanil, da nima za cerkvene 
potrebščine niti vinarja. Kupiti je treba za praznike sveče, cvetlice – popraviti 
božji grob, itd. Ako ne daste miloščine vsaj 500 lir, ne vkupi za praznike nič!!
171 Cum frequentia exigua pomeni s slabim, majhnim ponavljanjem. Očitno je bil obisk slabši in posledično tudi izkupiček darovanja, 
kar je za dano obdobje razumljivo.
172 Otilij Medveš (Livek, 24. 11. 1875–Ponikve, 8. 11. 1933). Dopisan je s svinčnikom. S svinčnikom je še nečitljivo dopisano »Skedreš 
6«. Posvečen je bil 22. julija 1900. Najprej je bil na Ponikvah, od leta 1904 vikar v Trenti, od leta 1913 pa kurat v Ročinju. Med vojno 
se je z župljani umaknil v Ligurijo, bil je konfiniran v Ventotene in na otok Nule. Po vrnitvi leta 1919 je bil dve leti v Volčah, nato se 
je vrnil v njemu ljubo občestvo na Ponikvah, kjer je ostal do smrti. Prim. Status … 1923, str. 96; Necrologium …, str. 339. 
173 To je bilo 29. februarja 1920.
174 Servizio Riconstruzione pomeni Služba za povojno popravilo, G(r)emio militare pa vojaško združenje.
390 Boštjan Guček
Miloščina, miloščina, miloščina!!!
[Sv. Marko] II. nedeljo po veliki noči je bila popoldne ob 5. uri blagoslo-
vljena cerkev sv. Marka.
[Mladika] V Gorici je pričel izhajati družinski list Mladika.175 Dekan je ta 
list in Goriško stražo močno priporočil.
[Gospodarski posvet] IV. nedeljo po binkoštih176 je imel g. dekan po zadnji 
sv. maši v župnišču možem, gospodarjem, odraslim mladeničem predavanje in 
razgovor o gospodarskih zadevah.
[Rojec častni kanonik] Dekan Ivan Rojec je postal častni kanonik. To odli-
kovanje je prinesel škof Bartolomasi.177
Sklep šolskega leta je bil dne 10. julija.
[o40] [Vojna škoda]Važna naznanila: Prepovedano je držati doma vsako-
vrstno orožje ter je [ga?] morate oddati. Do konca tega leta je treba naznaniti 
in oceniti vso vojno škodo. Zato je treba paziti, da ne zamudite tega časa. Sve-
175 Mladika je bila mesečna družinska revija, ki jo je izdajalo KTD v Gorici v letih 1920–1941. Urejali so jo Anton Sfiligoj, Franc Bevk, 
Fran S. Finžgar (1924–1934), za njim pa do konca Jožef Pogačnik. 1923 jo je prevzela MD na Prevaljah, ki se je 1927 preselila v 
Celje. Zanjo so pisali večinoma književniki katoliškega svetovnega nazora, med njimi I. Pregelj, N. Velikonja, F. K. Meško, J. Jalen, 
M. Tomc, V. Steska, Janez Plečnik idr. Poleg leposlovja je prinašala tudi poljudnoznanstvene članke, prispevke o gospodinjstvu, 
kuhanju, vrtnarjenju, krojenju in modi. Opremljali so jo ilustratorji T. Kralj, Slavko Pengov, E. Justin, S. Kregar. Prinašala je veliko 
fotografij in posnetkov likovnih del, tudi v barvah. Nadškof Sedej je 17. novembra 1921, št. 5367, poslal okrožnico prečastiti 
duhovščini, v kateri je obsodil objavo povesti Matkove Tine prečudno romanje Iva Preglja. V njej opiše pot Tine, ki je zanosila z 
glavnim tolminskim puntarjem Janezom Gradnikom in se je vračala iz Gorice, kjer so njenega ljubimca ubili. Na ročinjskem polju 
prosi Mati Božjo nad Avčami, da se usmili njene duše, da naj jo reši, da ne bo pogubljena v peklu. Usmili naj se otroka, da ne bo 
umrl brez krsta. »‘Čenče‘, je slišala Tina stanovski kratki odgovor ‚Prečudežne‘.« Nadškof Sedej se je obregnil, da za to ni potrebno 
komentarja, da se norčujejo iz Matere Božje in pripominja: »Nepozabni prvobranitelj katoliške ideje na Slovenskem r. škof Anton 
Mahnič se po vsej pravici hvali zaradi jasnosti svojih (tomističnih) načel, zaradi absolutne logike, zaradi neupogljivosti svoje v 
boju zoper liberalizem (»v načelih ni kompromisa«), zaradi svoje nesebičnosti, delavnosti in požrtvovalnosti; žalibog ga dandanes 
malo posnemamo. Da bi nam dobrotno nebo zopet poslalo kakega voditelja – branitelja! Te misli in nasvete Vam podajam, čestiti 
sobratje, v ta namen, da jih pri dekanijskih konferencah pretresujete in se o njih izjavite, kdaj in kako naj se izvedejo. Več oči več 
vidi. Jaz presojam stvari le iz verskega stališča.« ŽA, f. FE 1876–1911.
176 To je bilo 13. junija 1920.
177 Angelo Bartolomasi (Pianezza, 30. 5. 1869–Pianezza, 28. 2. 1959). V duhovnika je bil posvečen 11. junija 1892, v škofa pa 15. 
januarja 1911. Med prvo svetovno vojno je bil prvi vojaški škof vojaškega ordinariata v Italiji (Ordinario Militare d’Italia). Po pri-
silni odpovedi škofa Andreja Karlina (nov. 1919) je bil 15. decembra 1919 imenovan za tržaško-koprskega škofa. Kot pravičen in 
odločen kat. škof je ostro obsojal krivično ravnanje in nasilje nad slovanskim življem v Julijski krajini: 14. marca 1921 je v pismu 
na ministrskega preds. Giolittija ostro obsodil slepost ital. politike nasilja in nezvestobo danim obljubam; v pastirskem pismu 21. 
maja 1921 je protestiral proti fašističnemu terorju pri volitvah leta 1921, ko so napadali cerkve, duhovnike, župnišča in uničevali 
knjige, opremo in posvečene predmete; avgusta 1921 je protestiral pri civilnem generalnem komisarju v Trstu zaradi pritiska na 
duhovnike, naj zapustijo svoja službena mesta, tako da so nekatere župnije ostale brez dušnih pastirjev. O vsem tem je obvestil 
tudi papeža Benedikta XV., ki mu je 2. avgusta 1921 poslal znano apostolsko pismo, ki se je bralo v vseh cerkvah tržaško-koprske 
škofije in ki je vzbudilo veliko pozornost v svetovni javnosti zaradi ostre obsodbe fašističnih zločinov nad slovenskim in hrvaškim 
življem v Julijski krajini. Ker so bila vsa njegova prizadevanja brezuspešna, se je škofiji odpovedal: 11. decembra 1922 je bil pre-
meščen za škofa v Pinerolo. Pozneje je spet prevzel posle vojaškega ordinarija (18. 11. 1935). Med drugo svetovno vojno se je 
kot vojaški ordinarij zelo zavzemal za osvoboditev slovenskih mladostnikov, rojenih v letih 1925 in 1926, ki so bili leta 1943 pred 
časom mobilizirani, da so smeli oditi iz vojske v civilne službe, za može in fante, vtaknjene v »posebne delavske bataljone«, da 
so jih smeli slovenski duhovniki obiskovati in podpirati, ter za izboljšanje strašnih razmer v internacijskih taboriščih na Rabu, v 
Gonarsu, v Padovi in drugod. Prim M. Šah, R. Klinec, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001600/ (pridobljeno: 13. 6. 
2015). Zanimivo, da Rojec ni poznal tega ozadja, sicer bi si lahko monsignorski naziv iz njegovih rok štel za kompliment.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 391
tujemo vam, da pristopite k društvu, ki se za to [t28]178 ustanavlja in ki bo šlo 
ljudem na roko. Oglasite se pri gg. kaplanih – Monsignor dekan je šel za par dni 
na dekanijski obisk v Gor. in Dol. Trebušo.
[Novi mežnar Klinkon] Nastavljen je bil novi mežnar Lovro Klinkon, je 
tudi organist.179 Če pridejo pevke[,?] bo orglal pri I. in II. maši. Obletnice in 
osmine bodo pete maše.
Bilo je skupno posvetovanje Marijine družbe in III. reda. 
[Preiskava v farovžu] G. dekan je imel strogo preiskavo v farovžu radi 
orožja, zato pazite, da nimate v hiši teh reči, da ne pridete v nesrečo. 
[Dekanova zadrega radi dolgov] Monsignor dekan naznanja, da mora pla-
čati v 8 dneh 2000 lir dolga za cerkev, a nima enega vinarja. Prosi miloščine, 
zato bodo pobirale ta teden po posameznih občinah prednice iz mar. družbe, v 
Tolminu pa mežnar Klinkon, prostovoljne darove. Ako bi vsaka oseba dala eno 
Liro, bi še denar ostal za druge potrebe. 
[Posvetitev oltarja] Opomba: 28. 9. [1?]920 se je pripeljal prevzvišeni 
nadškof dr. Frančišek Sedej v spremstvu svojega kaplana Cáneva180 z vojaškim 
avtom ter bil sprejet pred cerkvijo od vseh oblasti. Pozdravila ga je tudi Mar. 
družba in šolska mladina. Popoldne ob 3. je blagoslovil vojašnico–od tam je 
šel si ogledat novo cerkev v Volčah. Ob 5. zvečer smo molili matutin in [o41] 
in laudes. –Zvečer so bili na obedu pri g. dekanu: general, colonello, maggiore, 
okrajni komisar, občinski komisar, sodnik, inženir. –[V] Sredo 29. 9. začelo je 
sv. opravilo ob 9. uri ter je trajalo do 11. ure, potem slovesna sv. maša (celebr. 
dekan Rojec) in [Birma] 242 birmancev – konec ob 1. uri pop. –Duhovnikov 
navzočih 14. –Ob 4. uri pop. se je prevzvišeni odpeljal z vojaškim avtom. –Ljud-
stva v cerkvi vse polno. Sv. maša z orkestrom. –Svetinje vzidane v glavni oltar: 
SS. Hermagoras et Fortunati et S. Honorati MM.181
Bog nas varuj takih slovesnosti!
178 Na vrhu strani je zapisano Leto 1921. 
179 V ŽA, m. mežnar, neurejen del, hranijo listino z dne 25. 6. 1920, o odstopu cerkovnika Valentina Lebana, ker je odšel za krojača. 
Rojec je pisal Klinkonu, ki je v nekaterih dokumentih Franc in ne Lovro, kot ga imenuje Kodermac, naj se čim prej podviza v Tolmin. 
Leta 1916 se je pred vojno umaknil iz Tolmina, kar priča spričevalo, ki mu ga je izdal dekan Rojec. »Kot cerkovnik in organist boste 
z plačo mogoče shajali.« Rojec ga je povabil že s pismom 8. marca 1918: »sedaj, ko nimamo ne cerkovnika, ne organista bi bili 
Vi najspretnejši, da bi sprejel obe službi, seve bi moral imeti pomočnika ob nedeljah in med mašami, ko ste pri orgljah. (…) V 
cerkvi pa nimamo sedaj več orgelj, cerkv. klopij, ena spovednica manjka, v zakristiji pa vse omare – ker vse so požgali.« Klinkon je 
bil mežnar na Vinici, nato se je vrnil v Tolmin in nastopil službo. Po spričevalu in drugih dopisih je bil Klinkon sposoben mežnar in 
organist. Dve leti po nastopu službe, leta 1922, pa je prišlo do spora z Rojcem, saj je Klinkon zahteval višjo plačo, Rojec pa mu je 
pripomnil, da ga je pred nastopom službe opomnil, kako nizke dohodke bo imel v Tolminu, da je cerkev uboga in nima in ne more 
prispevati ničesar. Končno so mu celo spregledali najemnino v cerkveni hiši, dokler ne dokonča svoje hiše, zato je Rojec njegovo 
zahtevo kategorično zavrnil. Prim. ŽA, Akti 1914–1919; m. mežnar, Pismo: Plača cerkovnika in organista, 28. 7. 1922. 
180 Janez Cáneva (Viscone, 14. 2. 1880–Gorica, 27. 4. 1946). Posvečen je bil 31. julija 1904. Po več kaplanskih in katehetskih mestih 
med vojno je pastoralno deloval v Ljubljani, od sredine leta 1916 do konca vojne pa je bil vojaški kaplan. Leta 1920 je bil poklican 
v Gorico, kjer je na nadškofiji opravljal več različnih služb, med drugim je bil tudi notar metropolitanskega cerkvenega sodišča. 
Prim. Status … 1942, str. 107–108; Necrologium …, str. 138, 415.
181 To so relikvije sv. Mohorja in Fortunata in sv. častite MM [?].
392 Boštjan Guček
Ivan Rojec dekan.
[Shod dr. Tume] Delavci v Tolminu so imeli stavko, ki so jo samovoljno 
oklicali. Zato jih je prišel pomirit dr. Henrik Tuma.182 Na ta shod niso prišli le 
italijanski in slovenski delavci, temveč veliko ljudi iz Tolmina in okoliških vasi, 
tudi iz Volč, Čiginja. Dekan Rojec je imel namen, da se s kaplanoma udeleži 
tega Tumovega shoda, a se je [t29] v zadnjem trenutku premislil in se ga ni ude-
ležil. Šel pa je na shod kaplan Alojzij Kodermac, da bo o njem dekanu poročal.
[Dr. Tuma] Dr. Tuma je delavcem lepo govoril o delavskih pravicah, a jih 
je tudi pokaral, ker niso pravilno stavkali. Zato ni delavcev navdušil. Ko je uvi-
del, da je shod klaveren[sic.!] je pričel govoriti o duhovnikih, da si ne upajo na 
javne shode, pač pa da govorijo proti delavcem v cerkvi. Posebno je grdo govoril 
o slovenskem državnem poslancu dr. Korošcu. Ko je govoril o duhovnikih, je 
neki delavec zavpil, da je neki duhovni tu. Zato je kaplan Kodermac prosil za 
besedo in dr. [o42] Tuma ga je povabil naj govori. Med delavci hudo žvižganje. 
Ko je žvižganje prenehalo, je kaplan Kodermac pohvalil dr. Tumo, da je delav-
cem lepo govoril. Povedal je, da slovenski duhovniki spoštujejo delavce in da 
s prižnice o njih ne govore in ni lepo, da se je on o važnem možu dr. Korošcu 
napačno in grdo govoril. Zborovanje je bilo na Modrijanovem dvorišču. Na 
dolgem ganku je bilo zbrano tolminsko učiteljstvo. Iz njih vrst je prišlo med 
Kodermacovim govorom glasno vzklikanje: »Kaj pa narodno vprašanje?!« Dr. 
Tuma je spet dal besedo kaplanu, naj jim o tem govori. Navdušeno je Kodermac 
govoril nato o slovenskem vprašanju in o slovenskih pravicah, da je žel velikan-
ski aplavz. Nato je povzel dr. Tuma besedo. Povedal je, da ljubi slovenski narod 
182 Henrik Tuma (Ljubljana, 9. 7. 1858–Ljubljana, 10. 4. 1935), politik, publicist in alpinist. Po osnovni šoli in učiteljišču je od 1876 do 
1879 poučeval v Postojni. Iz službe je bil odpuščen zaradi republikanskih idej, zato je postal domači učitelj. Vmes se je pripravljal 
na gimn. maturo. Hkrati se je učil več jezikov. Ko v Trstu ni dobil učiteljskega mesta, je od 1881 do 1885 študiral pravo na Dunaju. 
Leta 1886 je postal koncipient pri Maximilianu Wurzbachu v Ljubljani. Enoletno prakso je opravil v Trstu in bil po sodnijskem izpitu 
poslan v Tolmin, od 1894 do 1897 pa v Gorico, kjer so ga pridobili za politično delovanje. Po advokatskem izpitu je odprl advokatu-
ro v Gorici, kjer je ostal s presledkom vojne do 1924. Ker ni dobil ital. državljanstva, se je preselil v Ljubljano in ostal tam advokat 
do smrti. Povezan z A. Gabrščkom je 1900 ustanovil NNS. Po sporu z Gabrščkom se je umaknil iz uredništva Soče in iz odbora 
stranke. Uveljavil se je s spisom Jugoslovanska ideja in Slovenci. Zagovarjal je enakopravno veljavo Slovencev med jugoslovanskimi 
narodi in optimizem, da si bodo z gospodarskim uveljavljanjem Slovencev v primorskih mestih priborili enakopravnost v upravi in 
šolstvu. Po njegovem mnenju bi, predvsem na Goriškem, malomeščanski demokratski ljudski stranki ustrezala maloposestniška 
struktura kot kmetska socialna demokratska stranka, ki bi sodelovala z delavsko. V Tolminu in Ročinju je 1907 še nastopil kot libe-
ralni drž. zbor. kandidat proti A. Gregorčiču. V JSDS je stopil 1908. V Bologni je 1919 pristopil k ital. socialistični stranki, iz katere so 
ga že po dobrih dveh letih izključili. Ostal je zunaj strank. Prirejal je agitacijska predavanja. Od pomladi do jeseni 1920 je imel okoli 
40 večjih shodov po Goriškem in Vipavskem. Pripravljal je ljudstvo na samoupravo, hkrati pa mu je ostajala tuja Leninova teorija o 
partiji in revoluc. boju za prevzem oblasti. Konec 1920 se je ločil od komunistične levice. Zadnja leta je pisal spomine o slov. politiki 
v Primorju tik pred prevratom 1918 in v prvem obdobju ital. zasedbe (do rapalske pogodbe). Bil je predvsem politik, na slov. javno 
življenje je znatneje vplival s polit. publicistiko zlasti od 1906 v levoliberalni, od 1908 v socialist. smeri, se ukvarjal tudi s filoz. 
in sociol. vprašanji, pisal o knjiž. pojavih, o lik. umetnosti, dosti o slov. alpskem svetu. Prim. D. Kermauner, Tuma, Henrik, http://
www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi732812/ (pridobljeno 28. 5. 2015).
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 393
in da je vedno zanj delal in bo delal. Zares je lepo govoril in ustvaril navdušenje 
in lep konec temu delavskemu shodu.183
[Obnova Rok. B. D.] Bivši predsednik Rokodelskega bralnega društva Fili 
Vinko184 in člani odbora, so leta 1920 obnovili društvo in takoj pričeli delovati. 
Narodna čitalnica ni bila obnovljena, ker je njeno delo prevzelo RBD. Deloval 
je pevski zbor, tamburaški, dramski odsek, čitalnica in kn[j?]ižnica. Vse pre-
moženje društev je bilo med vojno skoraj popolnoma uničeno. Zbirati je bilo 
treba sredstva za nakup najbolj nujnega. Prapora NČ in RBD sta bila prenešena 
iz Bleda v Tolmin, ki sta ju čuvala Fili Vinko in Tuta Filip.185 Društvo je vložilo 
prijavo vojne škode. Leta 1920 je bilo ustanovljeno Konsumno društvo, Zadru-
ga z omejenim jamstvom (100 Lir delež). (Alf. Štrukelj).186
183 O tem shodu poroča tudi Delo, 21. maja 1920, št. 14. Med drugim pravi: »V nedeljo, 16. t. m. se je vršil v Tolminu velik javen shod. 
Prostorno dvorišče Modrijanovo je bilo nabito polno dolgo pred napovedano uro in točno ob treh je pozdravil sodrug Tuma zbrane 
kmete in delavce izjavljajoč, da socijalistična stranka prireja shode ne, da nabira tem večje število pripadnikov, marveč hoče po-
jasniti glavne misli komunizma, kateri edini privede premembo v današnjem obupanem socijalnem in gospodarskem položaju. 
(…) Zglasil se je za besedo tolminski kaplan, in na kratko priznaval upravičenost izvajanja pročevalca glede komunizma in orga-
nizacije. Ni mogel navesti niti enega samega ugovora, nasprotno je trdil, da so bili prvi in pravi komunisti le prvi krščanje, pridržal 
je le za duhovništvo pravico bojevati se za vero. Duhovniki se smatrajo namestniki Krista na zemlji in kot taki morajo odklanjati 
vsak napad na vero in duhovnike in obsojati materijalizem. V tem ne more povedati svojih misli na shodu, ampak si pridržuje 
svoje naziranje pojasniti v časopisju. Glede narodnosti zahteval je polno svobodo slovenskega ljudstva na lastnih tleh, posebno 
je poudrjal pravico slovenskega delavca na delo v domačem kraju. Poročevalec je vzel na znanje, da duhovnik nima nobenega 
ugovora proti priprosto razloženim načelom komunizma, zahteval pa je tudi odkritosrčnost in poštenost v boju proti stranki. Ker 
je g. kaplan omenil časopisje, opozoril ga je, da Goriška Straža in Edinost vedoma nepošteno nastopata, zavijata poročila o shodih, 
in se ne borita proti načelom socijalistične stranke marveč, ker ničesar ne vedo povedati, napadata osebo poročevalca.«
184 Vinko Fili (Tolmin, 19. 1. 1879–Tolmin, 30. 8. 1948) je bil skladatelj, pevovodja in kulturni delavec. Prvo znanje je dobil od učitelja 
Sattlerja, pomembno zanj je bilo znanstvo z D. Fajgljem, skladateljem, organistom in učiteljem v Tolminu. Po osnovni šoli je 
moral prevzeti skrb za mater, brata in teto. Z 18. leti je nastopil službo pri tržnem notarju. Z učenjem glasbe je nadaljeval kot 
samouk in se naučil igranja na orgle, violino, čelo, pikolo in brač. Ko je bil po praksi in delu v notarski pisarni imenovan za pisarja 
pri občinskem sodišču, je začel sodelovati v RBD, kjer je bil najprej pevovodja, dirigent, nato še predsednik. Kot pevovodja je vodil 
mešani pevski zbor, tamburaški zbor in orkeste. Med prvo svetovno vojno je bil leto dni vojak v Brucku ob Muri in Ljutomeru pri 
avstr. vojaški cenzuri. Nato se je vrnil k sodniji, ki se je zaradi vojnih razmer preselila v Cerkno in 1918 postal njen nameščenec. Po 
vojni je kot predsednik obnovil RBD, v okviru katerega je deloval pevski in tamburaški zbor, čitalnica in knjižnica, ki ju je vodil Filip 
Tuta. Ob večanju fašističnega nasilja je imel več hišnih preiskav, zaslišanj in pritiskov za sodelovanje na italijanskih prireditvah, kar 
pa so v društvu zavrnili. Od leta 1923 je bil prisilno upokojen. Po razpustitvi društva leta 1927 se je njegova dejavnost prenesla v 
okvir cerkvenega pevskega zbora, ki ga je potem vodil ves čas pod fašizmom.
185 Filip Tuta. Priimek Tuta se pojavlja v Zatolminu, pri h. št. 31, 34 in 39, vendar ne s tem imenom. V Tolminu, h. št. 50, pa je vpisan 
Tuta Filip Jakob, rojen 1. 5. 1880, poročen 2. 7. 1906 s Hauser Mariano, rojeno 8. 12. 1870. Imela sta sina Venčeslava Filipa, rojene-
ga 27. 9. 1908. Prim. ŽA, Status animarum: Zatolmin in Tolmin.
186 Alfonz Štrukelj (Tolmin, 2. 7. 1894–Tolmin, 15. 4. 1984), učitelj, prosvetni delavec, tigrovec. Po osnovni šoli in učit. pripravnici v 
Tolminu je študiral na učiteljišču v Gorici. Leta 1914 je bil poklican v avstro-ogrsko vojsko. Po vojni je leta 1919 naredil učiteljsko 
maturo in poučeval v Jagrščah. Skrivaj je vodil pevski zbor, režiral igre in ustanovil prosvetno društvo. V Šebreljah je uredil knjižnico 
društva. Febr. 1926 se je zaposlil pri kmetski zadrugi na Reki pri Cerknem. Skupaj z Dominikom Kacinom in Andrejem Podreko, 
gostilničarjem iz Volč, so razdeljevali knjige, abecednike in budili odpor proti fašizmu. Fašisti so zadrugo kmalu zaprli, zato se je 
julija 1926 zaposlil pri Kmet. zadrugi v Hudajužni, kjer je skrivaj učil slovensko petje, sodeloval v ilegalni organizaciji TIGR kot 
vezni člen v Baški grapi. S somišljeniki so se shajali v gostilni Panjtar, kjer so bili tudi njihovi podporniki. Bil je glavni osumljenec, 
zato je 28. novembra 1928 zbežal čez mejo v Jugoslavijo. Po enem letu se je zaposlil pri upravi mestne policije v Mariboru, kjer 
je sodeloval s primorskimi ubežniki proti fašizmu. Po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 se je umaknil v Ljubljano, nato pa v 
Tolmin, kjer je delal v uradu za prehrano pri občini Tolmin. Sodeloval je z OF, zato so ga Nemci 19. februarja 1944 zaprli, a so ga 
po posredovanju vplivne osebe izpustili in izgnali iz Tolmina. Nato je bival nekaj časa v Trentu, potem blizu Vidma. Od 1945 do 
upokojitve je poučeval v Volčah, obnovil tamburaški zbor, ki ga je vodil že od 1920 do 1927, ko je bil delaven v RBD. Prim. T. Rutar, 
394 Boštjan Guček
[o43] Rajni, ti so bili pokopani pri farni cerkvi in v bližini cerkvene hiše, so 
bili izkopani in prenešeni na pokopališče pri sv. Urhu.187 
[t30]188 [Mirovna pogodba] V Rapallu so bila pogajanja med Italijo in Ju-
goslavijo. Mirovna pogodba med Italijo in Jugoslavijo je bila podpisana v Ra-
pallu dne 12. oktobra 1920. Italija je dobila celotno Primorsko, Istro in še del 
Kranjskega. Slovenski narod težko prenaša to krivico.
Po rapalski pogodbi niso več Italijani prijazni Slovencem. Tolmin je to ta-
koj občutil. Italijani se čutijo gospodarje in ni jim več potrebna priliznjenost in 
hinavščina.
[Cerkvene klopi] Naznanilo o cerkvenih klopeh: Radi cerkvenih klopi 
so vam naznanja: Da se cerkvi zagotovi stalen dohodek, s katerim bo mogoče 
vzdrževati cerkev, se bodo pripravile klopi, ki so lastnina cerkve ter se bodo 
dajale vsako leto v najem. En delež stane 50 Lir, ki si ga lako razdelite več oseb 
za I., II. ali III. mašo. Zato se oglasite vsi, ki hočete imeti sedež, kajti pripravilo 
se bo le toliko sedežev, kolikor se vas bo oglasilo; oglasite se pa do danes 14 dni, 
in sicer moški za moško stran, ženske za žensko stran.189
[Tridnevnica] Bila je tridnevnica v čast sv. Jeronima, cerkvenemu (učite-
lju) učeniku, ki je umrl pred 1500 leti.
[Škof Anton Mahnič umrl] Dne 14. decembra je umrl v Zagrebu kot pre-
gnanec, veliki škof, učenjak in prvoboritelj za pravice sv. cerkve in slovenskega 
naroda, znani škof dr. Anton Mahnič, škof na Krku v Istri, vzgojitelj vse naše 
duhovščine. Priporoča se vam, [o44] da molimo za njega. Ko bo mogoče, bomo 
Štrukelj Alfonz, v: PSBL, zv. 3, str. 597–598.
187 ŽA, m. neurejen del, Vojno grobišče, hrani mapo z načrtom vojaškega pokopališča v Tolminu pri cerkveni hiši. Na njem je označenih 
458 grobov. Priložen je seznam, iz Münstra, z dne 27. januarja 1926, ki ga je sestavil dr. Meinardus. Seznam šteje 27 nemških 
vojakov in korespondenco med župnikom Rojcem in Nemško zvezo za oskrbo vojaških grobišč (Volksbund deutsche Kriegsgräber-
fürsorge), kjer med drugim omenjajo, da seznam ni popoln, ampak se še dopolnjuje. Seznam je razdeljen na pokopane pri cerkvi 
in cerkveni hiši ter na pokopališču pri sv. Urhu. Zanimivo, da v seznamu ni stotnika Emila Czanta.
188 Na vrhu strani je nad besedilom zapisano Leto 1920.
189 V Pravilih za oddajanje cerkvenih sedežev med drugim beremo: »1. Klopi v cerkvi, čeravno župnikovim dovoljenjem napravljene 
morda po kakem duhovnjnanu, so in ostanejo cerkvena last, del cerkvenega premoženja. Praviloma se torej napravljajo in po-
pravljajo na cerkvene stroške. 2. Kjer cerkev ni toliko premožna, da bi se shajalo brez dohodkov iz oddaje sedežev, naj se potom 
javne dražbe, ki je prejšnjo nedeljo z lece napovedati vernikom, oddajajo sedeži onemu, ki največ ponudi, za eno ali več let, morda 
celo dosmrtno za osebno porabo. V zadnjem slučaju pripade sedež po smrti upravičenca zopet cerkvi in se vnovič odda. 3. Sedeži 
se ne oddajajo hišam, ampak le osebam, zlasti hišnim gospodarjem in gospodinjam. 4. Moškim se smejo klopi oddajati samo na 
moški, ženskam le na ženski strani. 7. Vsak sme v isti cerkvi imeti za svojo osebo le jeden sedež. 9. Pri oddajanji sedežev potom 
dražbe je napraviti in prečitati zapisnik, v katerega je vpisati tudi vsakoletna miloščina, ki bo za sedež odrajtovati cerkvi, sploh 
dolžnosti, ki jih je dotičnik prevzel z dobljenim sedežem. 12. Pravica do sedeža mine: a) Ako se najemnik odpove pravici. b) Če 
upravičenec tako živi, da je v smislu kanoničnega prava prištevati očitnim grešnikom. c) Če za stalno zapusti faro. d) Ako baranta 
s sedežem in ga drugim oddaja za denar. e) Kadar trikrat opominjan za sedež obljubljenega zneska ne plača v enem letu.« A. B. 
Jeglič, Pravila za oddajanje cerkvenih sedežev, v: LŠL 23 (1898), št. X, str. 175. Račun za cerkvene klopi je bil izdan 23. junija 1921, 
v višini 21.290 lir s pristavkom: »V našem računu ni vpoštevan les, ki ste nam ga doposlali v vrednosti Lit. 2850.-/ Lit dvatisoč 
osmesto petdeset/, zato je vrednost v našem računu navedenih predmetov, za imenovani znesek večja.« ŽA, m. neurejeni del, 
Račun za cerkvene klopi. Klopi in tudi spovednico po ceni 500 lir, je izdelalo podjetje C. Butkovič&L. Bostjančič iz Mirna pri Gorici. 
Isto podjetje je izdelalo tudi drugo opremo. Dne 21. decembra 1923 je izdalo račun št. 120 na Ivana Rojca za 14 oken, kuhinjsko 
omaro in stojalo za rože, v višini 3707,40 L. 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 395
iemli vsi duhovniki po vseh slovenskih škofijah sv. mašo za pokoj njegove duše, 
da na ta način proslavimo spomin velikega moža.
[Adventno spovedovanje] Opomba[:] Za božič se mora blagosloviti orno190 
vode! V adventu se spoveduje vsak dan in sicer I. teden vse šolske otroke, II. te-
den se razdelijo ženske, dekleta in žene iz raznih vasi, III. teden mladeniči in 
možje razdeljeni po vaseh, IV. teden kdor pride. V adventnem času se previde-
vajo vsi bolniki in bolehni po vaseh. Vsak dan bo 60 spovedancev. [Božič] –Sv. 
večer se recitirajo psalmi pri matutinu – lekcijo se poje. –Na sv. dan naj bodo sv. 
maše takole: dve zjutraj ob 6[.] v župni cerkvi – vsak kaplan eno zaporedoma 
na glavnem oltarju; potem ob 8 ½ dve sv. maši na Ljubinju, dve na Volarjih; ob 
8 ½ v župni cerkvi sv. maša, ob 11. slovesna.
[t31] V letu so se vršile vse običajne pobožnosti. Marijina družba in III. sta 
imela mesečne shode. Sv. rožni venec je bil vsak dan v oktobru.
[Konference Sodal. S. J.]191 V tem letu je bilo 5 konferenc Sodal. SS. Cord. 
J. Vse so bile pri Sv. Luciji[,?] razen ene, ki je bila 18. XI. v Hudajužni. Na kon-
ferenco so prihajali duhovniki tolminske in kanalske dekanije. Na vsaki je bila 
ekshortacija192 in so se obravnavala razna pereča vprašanja. Predsednik je bil 
Ivan Rojec, tajnik Alojzij Kodermac.
Rojenih v letu 95, umrlih 129, oklicev 69, porok 51. Nezakonskih otrok je 
bilo 10.
G. Kandus je 85. krat previdengal, previdel 179 bolnikov.
G. Kodermac je 70. krat ”  ” 150  ” 
Sv. obhajil je bilo v župnijski cerkvi nad 18 tisoč.
Ivan Rojec župnik–dekan.
[o45/t32] Nekaj pripomb in računov v letih 1915 – 1920
Dne 18. aprila 1915 je bil g. župnik–dekan Ivan Rojec instaliran v Tolminu, 
a že 18. maja 1915 je odšel zaradi napovedi vojske od strani Italije. Vrnil se je 
190 Orna ali ornica pomeni zahodno pogovorno čeber, kjer volumen ni opredeljen.
191 Dekan Rojec je še v času vojne sklical konferenco. 12. aprila 1917, št. 80 je pisal duhovnikom tolminske dekanije: »Sedanja vojska 
in posledice vojske, ki se vže kažejo in katere bomo najbolj občutili v dušnem pastirstvu nas silijo, da se mi dušni pastirji vže sedaj 
posvetujemo in potrebno okrenemo, da nas najde konec vojske vže pripravljene za uspešno delovanje v dušnem pastirstvu, da 
bomo mogli izposlovati one naloge, katere bodo tirjale novo nastale razmere od dušnih pastirjev. Zato vabim vse častite gospode 
tolminske dekanije h I. sestanku, ki bode dne 26. t. m. t. j. zadnji četrtek tak. meseca ob 1. uri popoldne v zakristiji v Podmelcu. 
Izbral sem pa Podmelec, ker je vsem čč. gg. najlažje dostopen ter se vsi po 5. uri pop. vže lahko vrnejo domov. Oziraje se na sedanje 
razmere naj čč. gg. vže doma pokosijo ter naj prineso s seboj kaj kruha in kak prigrižljaj. Prosim tudi, da gospodje sami pripravijo 
kake predloge in dajo kake nasvete.« ŽA, m. Dekanijski akti. Konferenca je bila zaradi protesta duhovnikov, predvsem župnika iz 
Podmelca Janeza Kovačiča odpovedana in prestavljena v Hudajužno. Prim. ŽA, m. Dekanijski akti, Pismo o odpovedi, št. 82, 15. 
april 1917 in predlog župnika Kovačiča dekanu Rojcu, št. 154, 14. april 1917. 
192 Exhortatio, pomeni spodbuda, opogumljanje. Gre za duhovni nagovor in pogovor, ki naj spodbudi razmislek in zvestobo karizmi 
škofijskega duhovnika. Zapisnike teh konferenc je Kodermac zapisoval v poseben zvezek, ki ga hrani ŽA. V njem so dodane še 
konference za l. 1921, ena za l. 1922 in 1929.
396 Boštjan Guček
24. 6. 1915. ter je stanoval v Zadlaz Čadrgu h. št. 14 (pri Tomajšču) in opravljal 
službo božjo tam.
V Tolminu je opravljal službo božjo in dušno pastirstvo č. g. Alojzij Makuz 
I. kaplan.
Blagajniško stanje je bilo:
Prejemkov K 1.932,29
izdatkov K 1.917,62
   ostnaek: K 14,67
Ivan Rojec
L. 1916
Dne 5. 9. 1915 odšel je g. dekan iz Tolmina ter je bil imenovan za nadškof. 
komisarja za begunce na Dunaju – vrnil se je v maju 1916.
Č. g. Alojzij Makuz je izvrševal dušno pastirstvo v Tolminu.
 Blagajniško stanje cerkve je bilo: 
  Dohodkov K 1721,68
  Izdatkov K 1646,98
   ostanek K 74,70 Ivan Rojec
župnik
1917
L. 1917 je stanoval podpisani na Ljubinju h. št. 25 radi vojske.
Služba božja se je vršila; v Zadlaz Čadrgu so napravili že l. 1916 kapelico 
(barako), kjer je [o46] stanoval č. g. kaplan Štefan Podberšček.
 Prejemki cerkveni so znašali: K 2.149,45
 izdatki    K 2.120,89
   ostaja gotovina K 19,56
Ivan Rojec
  je posodil 800 K (osemsto kron)
[t33]193 Od 18. decembra 1916 do 18. avgusta 1917 je bil g. dekan na Ljubinju 
– 18. 8. 1917 je med ognjem bežal na Bled, vrnil se je po kobariškem umiku 25. 
10. 1917, ter je bil 3. 11. v Tolminu. Za stalno se je vrnil v Tolmin 14. 12. 1917.
Naravno je, da je bilo v tem času veliko stroškov s preseljevanjem in z ra-
znimi pripravami.
Ivan Rojec
193 Seznam v pretipkani verziji je z zaporednimi številkami označen tudi od 10 naprej do 17, kar v originalnem seznamu manjka. V 
pretipkani verziji tudi manjka del stroškov, od »64 litrov petroleja« naprej. Na naslednji, 34. strani se seznam nadaljuje samo z 
dohodki. Tukaj je seznam povzet po originalu. Finančni izkazi so povzeti po knjigi Cerkveni računi župnijske cerkve in podružnic od l. 
1915 do, ki jo hrani ŽA.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 397
L 1918
Po uradnem dnevniku so znašali doh. 4.292,37–stroški 5.963,14
    izposojilo g. Rojec 1.700
Poleg tega je imela cerkev še:
 miloščine v letu 1918  200
 darovi ” 1918  400
 mrtvije194, obletnice 1918 410
 in iz leta 1917 miloščine 90
Stroški:
1. Poprava cerkve, srehe, okna, šipe, oltar, tabernakel 2000
2. priprave za veliki teden, božji grob, cvetlice in razno 500
3. Velikonočna spoved 100
4. Stroški za mesec maj 100
5. Pevcem južina 500
6. Stroški za sv. R. Telo 300
7. Stroški ob birmi: 1. sept. 1918 2000
Tridnevnica za Mar. družbo–g. Zdešar, podobe, itd. 500
Tri tapeti za cerkev po 200 Kr. 600
1910.- 6.600
[o47] Prenos doh. stroš.
Stroški: 1910.- 6600.-
27 m Lauftipiha po 25 K 675.-
pregrinjala za božji grob, spovedn. 35x20 K
3 omare za cerkev–opravo po 300 K
miza v zakristiji 100
klečalnik in obešala 130
peč v zakristiji 500
32 m platna po 15 K 480
64 litrov petroleja 952
1910.- 11.073.–
Cerkveno perilo 700.-
Hostije 100.-
Preselitev iz Bleda 600.-
Vzdrževanje cerkovnika (plača 240, obleka 300,
hrana 1800, čevlji 80 1600.-
vzdrževan po 5 K dnevno 8 mesecev 1200.-
Kaplan Kandus 15 mesecev 1500.-
8 petrolejk v cerkvi in na kom po 32 K 256.-
Poprave v župnišču 2000.-
Potnine 1000.-
Razni stroški 480.-
Razno iz leta 1917 in 1918 1722,12
K 1910.- K 22.195,12
194 Mrtvije pomenijo darove ob smrtih in pogrebih.
398 Boštjan Guček
[t34] 
Dohodki po uradn. dnevniku Izdatki
4.292,37 1. po uradnem dnevniku K 3.963,14
po zasebnem 1910.- 2. po neuradnem ” K 22.195,12
vseh prejemkov 6.202,37 Skupaj K 28.158,26
Posojilo Ivan Rojec 1700.- posojilo Ivan Rojec 1.700.-
K 29.858,26
Odštejejo dohodki K 6.202,37
je primankljaj K 23.655,89
katere je založil podpisani
V Tolminu, 15. feb. 1919 Ivan Rojec
Ivan Rojec
[o48] [1919 Otroci v Slavoniji – se vrnili domov v l. 1919] Šlo je 25 otrok 
v Hrvatsko Dubico leta 1918. Begunci so se vračali na svoje porušene domove 
praznih rok. Nič čudnega, da so bili v marsikateri družini otroci lačni. Nastala je 
akcija, da bi spravili te revne lačen otroke v Slavonijo, kjer je bilo še dovolj živeža. 
Ustanovljen je bil odbor v Ljubljani in v Zagrebu, ki je imel to nalogo, da dobi 
družine, ki bi sprejel te lačne otroke. Šolski svet v Tolminu je razglasil, naj one 
družine, ki so v stiski za hrano svojim otrokem se javijo, da so pripravljeni oddati 
svoje otroke v rejo. Tako se je nabralo 25 otrok iz Tolmina, Zatolmina in Dolj. 
Ker so se tolminske učiteljice branile iti na pot s temi otroci, je sprejel to nalogo 
g. kaplan Alojzij Kodermac. Določeno je bilo, da spravi otroke v Ljubljano. Za 
nadaljnjo pot naj poskrbi ljubljanski odbor. A ljubljanski odbor je naložil Ko-
dermacu naj jih sam pelje v Zagreb, kjer bodo za te otroke poskrbeli. Kodermac 
je spravil otroke za ljubljansko postajo, kakor so mu naročili in to proti večeru, 
a vlak je odhajal proti Zagrebu šele nekoliko pred polnočjo. Otroci so pozaspali 
na postaji na mizah in klopeh. Pa pride okrog polnoči ukaz: spravite te otroke v 
zanje pripravljen vagon. Otroci so bili zaspani in so bile velike težave to izvršiti. 
Najmlajše je bilo treba nesti v spečem stanju na vlak. Komaj so bili otroci v vago-
nu, pridrvijo vojaki in izrivajo vse otroke, češ, vojska je, vojaki imajo prednost. 
Vlakovodja je hitro pomagal. Vojakom je rekel, da ta vagon ne gre naprej in je 
vagon resnično odklopil. Vojaki so se preselili v drug [t35] vagon. Čez nekaj časa 
je bil vagon z otroki spet priklopljen. In šlo je naprej prav počasi [o49] proti Za-
grebu. Vlak je prišel v Zagreb ob 1. uri popoldne. Postajenačelnik v Zagrebu ni 
bil obveščen o transportu teh otrok. K sreči so v Ljubljani Kodermacu povedali, 
da je predsednica odbora za preskrbo lačnih otrok v Zagrebu Pepca (Jožefa) 
Tavčarjeva, hči Ivana Tavčar iz Visokega pri Poljanah nad Škofjo Loko. To gospo 
je Kodermac poznal, ker je živel nekaj časa v Poljanah. V stik je prišel z njo, ko je 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 399
prišla iz Zagreba na obisk k poljanskemu župniku Jerneju Ramovšu.195 Tej gospi 
je Kodermac s postaje telefoniral in ona je takoj poslala nekega moža na postajo, 
ki pa ni znal povedati kam naj Kodermac pelje te otroke. Kaj storiti? Kodermac 
je zaprl otroke v neko sobo na postaji, da se mu ne razkropijo po mestu in se s 
tramvajem odpeljal k Pipci Tavčarjevi. Začudeno je vprašala: »Kje imate otroke, 
jaz sem poslala dekle s kosilom za otroke v zavetišče, kjer bodo otroci prenoče-
vali, dokler ne dobimo kraja, kjer bodo nastanjeni.« Gospa je Kodermaca pogo-
stila, nato pa hajdi po otroke na postajo in jih prepelji v ono zavetišče. To se je 
srečno izvršilo in lačni otroci so bili tisti dan nasičeni. Štiri dni so bili v Zagrebu. 
Dvakrat na dan jih je Kodermac vodil v javno kuhinjo na hrano, kedaj tudi kam 
na sprehod. Pomagala mu je vsak dan ena učiteljica. Četrti dan je je prišlo po-
velje odpeljati te otroke v Hrvatsko Dubico. Pomagal je na tej poti Kodermacu 
neki študent. V Dubici so bili otroci prisrčno sprejeti. Kodermac jih je razdelil 
po družinah, priporočil otroke katoliškemu župniku ter se vrnil v Tolmin.
[o50] Na povratku je Kodermac zbolel na španski gripi, da je prav s težavo 
prispel v Tolmin.
V jeseni l. 1919 je bilo treba otroke pripeljati iz Dubice v Tolmin. To nalogo je 
moral izvršiti kaplan Al. Kodermac. V pomoč mu je bila gospodična Rojčeva, ki 
je svoječasno služila v gluhonemnici v Gorici. Pripeljala sta se v Dubico in s po-
močjo dubiškega odbora zbrala v Dubici otroke za povratek domov. Otrokom se 
je v Dubici dobro godilo. Vsakemu so napravili novo obleko, bili z njimi prijazni. 
Otroci so se pohrvatili, niso več znali slovenščine, radi prepevali hrvaške pesmi …
Kodermac in Rojčeva sta srečno prispela z otroci v Ljubljano, ponoči 
okrog polnoči. Na postaji jih je čakal Kodermacev zvesti [t36] prijatelj duhovnik 
Hren.196 S postaje so spravili otroke v Alojzijevišče. Nove težave, kako spraviti 
otroke čez demarkacijsko mejo v Tolmin. Postajenačelnik v Ljubljani je obljubil 
Kodermacu, da bo poskrbel za poseben vagon[,?] ko bodo kaj peljali v Italijo, 
naj pride pogosto povprašat na postajo. Drugi dan opoldne je dobil Kodermac 
na postaji zagotovilo, da bo lahko odpeljal otroke, zato naj takoj pride z otroci 
na postajo. Otroci so še o pravem času dobili v Alojzijevišču kosilo, Kodermac 
in Rojceva sta pa morala na postajo brez kosila.
Železnica je peljala v Italijo en vagon jajc in k temu vagonu je dodala vagon 
za otroke. Tako so se srečno pripeljali proti večeru v Logatec, a naprej niso mo-
gli, ker kamnijona, ki sta hodila čakat otroke za prevoz v Tolmin, sta že odšla in 
se vrneta šele drugi dan.
[o51] Nastale so nove težave. Za hrano otrok ni bilo težav, ker so vsi imeli 
nekaj hrane, ki so jim ljudje v Dubci dali in še Italijani so jim nekaj malega dali. 
195 Jernej Ramoveš (Smlednik, 9. 8. 1842–Smlednik, 6. 3. 1921). Posvečen je bil 31. julija 1866. Prim. Letopis, str. 279.
196 Verjetno je mišljen Jože Hren (Črniče, 27. 4. 1889–Podmelec, 9. 5. 1925). Posvečen je bil leta 1915. Bil je kaplan v Hinjah in Pod-
brdu, od leta 1921 pa v Podmelcu, kjer je tudi umrl. Prim. Necrologium …, str. 151.
400 Boštjan Guček
Kako otroke prenočiti? Polegli so po tleh tleh in po klopeh na postaji. Koder-
mac in Rojčeva sta prečula noč.
Drugi dan sta prišla dva kamijona, pa nista mogla otroke takoj odpeljati. 
Vse otroke je bilo treba ostriči in okopati. Zato zamuda. Ponoči je zapadel sneg 
in mraz je nekoliko pritisnil. Končno so bili otroci naloženi in se odpeljali v 
Tolmin. En kamijon ni imel strehe, zato je bilo tu otrokom hudo in so se kislo 
držali in celo jokali. Težka je bila ta pot do Tolmina, kamor sta kamijona do-
spela v poznih popoldanskih urah. Veselo je bilo snidenje s starši. Povrnili so se 
vsi otroci[,?] razen najstarejše punčke, ki je ostala v službi pri nekem učitelju v 
oddaljenem kraju od Dubice. Po nekaj mesec[ev?] se je tudi ta vrnila.
[Shod v Tolminu 1920] Leta 1920 je bilo v Tolminu na trgu zborovanje o 
vojni odškodnini. Zbralo se je veliko ljudi. Govorniki so bili: dr. Bitežnik Jožef,197 
dr. Engelbert Besednjak,198 dr. Vilfan199 in še drugi. Povedati je bilo potrebno, da 
197 Jožef Bitežnik (Solkan, 29. 5 1891–Gorizia, 22. 12. 1960), pravnik, časnikar in politik. Prim. S. Brajša, Bitežnik Josip, http://www.
slovenska-biografija.si/oseba/sbi142669/ (pridobljeno 28. 5. 2015).
198 Engelbert Besednjak (Gorica, 14. 3. 1894–Trst, 21. 12. 1968), politik, časnikar in publicist. Po osnovni šoli in nemški gimnaziji v 
Gorici je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1920 doktoriral. Navezal je stike z novim rodom krščansko-socialnih javnih delavcev 
na Goriškem, na Dunaju je sodeloval v kat. akadem. društvu ter navezal stike s krogom okoli poslancev dr. Kreka in dr. Korošca. Kot 
visokošolec je bil 1913–1914 tajnik goriške Kršč. soc. zveze, ki je povezovala 124 kat. prosv. društev. Leta 1919 ga je Izidor Cankar 
poklical v Ljubljano h glavnemu uredništvu Slovenca, dec. 1920 pa sta ga Wilfan in Šček povabila na Primorsko za glavnega uredni-
ka Edinosti v Trstu. Njegovi odločni in strogo logični članki v slov. listih in revijah so vzbujali splošno pozornost. Iz Trsta se je preselil 
v Gorico in bil na osnovi kr. odloka 19. nov. 1921 imenovan za člana izrednega deželnega odbora za Goriško in Gradiščansko 
obenem z dr. A. Gregorčičem, H. Tumo, Ign. Križmanom in županom K. Trevnom. Pri deželni upravi je dal več gospodarskih pobud, 
zlasti za uporabo vodnih sil. Prevzel je glavno uredništvo Goriške Straže (1922–1924) in bil v vodstvu Kršč. soc. zveze. Ko je prišlo 
do razkola v polit. društvu Edinost, ki ga je v Trstu vodil Josip Wilfan, in so si Goričani osnovali samostojno polit. društvo Edinost za 
Goriško (13. jul. 1922), je bil Besednjak izvoljen za podpredsednika in kmalu nato za predsednika. Tajnik pa je bil Josip Bitežnik. 
Pri drugih državnozb. volitvah 6. apr. 1924 je bil izvoljen za poslanca v rimski parlament skupaj z J. Wilfanom in Jos. Srebrničem 
(1924–1929). Njegovi govori v parlamentu, zlasti govora dec. 1924 in 13. maja 1926, so imeli evropski pomen. Govor 3. apr. 1925 
o gospodarstvu v Julijski krajini je izšel v posebni brošuri: La questione economica della Venezia Giulia. Fašizem je konec 1928 zatrl 
še poslednji slovanski tisk v Italiji. Z osebnim nastopom pri Mussoliniju je dosegel, da so smeli pod njegovim uredništvom izhajati 
v Gorici slov. tednik Novi list, hrvaški tednik Istarski list in družinski mesečnik Družina (apr. 1929–nov. 1930). Goriški prefekt Sergio 
Dompieri je proti koncu 1930 sporočil Besednjaku, da bo zaplenjena vsaka številka teh glasil, ki bi še nadalje izšla, zato so glasila 
prenehala izhajati. Po sklepu Vrhovnega sveta gor. kat. prosv. organizacij (KTD, polit. društvo Edinost, Kmečko-delavska zveza, 
Zbor svečenikov sv. Pavla) je Besednjak skupno z J. Bitežnikom odšel na Dunaj in bil sprejet v vodstvo Kongresa evropskih narod-
nih manjšin (Kongress der organisierten nacionalen Gruppen in den Staaten Europas) ter prevzel predsedništvo Zveze manjšinskih 
časnikarjev. Kongresu evropskih manjšin (1925–1938) je ves čas predsedoval dr. Josip Wilfan. Besednjak se je udeležil že prvega 
kongresovega zborovanja v Ženevi 1925 in v odličnem govoru Za mir med narodi zahteval kulturno avtonomijo in manjšinsko 
zaščito za vse evropske narodne manjšine. Sestavil je preko 80 strani obširno Spomenico o položaju slovanske manjšine v Italiji in 
jo po kard. Hlondu dostavil vatikanskim krogom in drugim cerkvenim dostojanstvenikom. Z Dunaja se je umaknili v Beograd in tu 
kot neuradni svetovalec in posrednik za manjšinske zadeve zastopal koristi slovenske manjšine v Italiji. Leta 1950 se je vrnil v Trst 
in prevzel vodstvo pri Slov. kršč. socialni zvezi. Leta 1954 je ustanovil Novi list in zagovarjal »»manjšinsko politiko«, ki naj temelji na 
krepki narodni zavesti in dobrih odnosih z domovino. V NL je začel objavljati (7. 8. 1958) spomine na Virgilija Ščeka pod naslovom 
Voditelju in buditelju naroda, Virgiliju Ščeku v spomin. Gre za prikaz politične zgodovine primorskih Slovencev po prvi svetovni 
vojni. Smrt mu je iztrgala pero iz rok. 21. febr. 1969 so v poslanski zbornici v Rimu počastili spomin poslanca Besednjaka. Prim. R. 
Bednarik, Besednjak Engelbert, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi139964/ (pridobljeno 28. 5. 2015).
199 Josip Vilfan (Trst, 30. 8. 1878–Beograd, 8. 3. 1955), pravnik in politik. Na dunajski univerzi je promoviral iz prava leta 1901. V Trstu 
in Pulju je bil praktikant do 1908, ko je nastopil svojo kariero. Jeseni 1906 je bil izvoljen za tajnika društva Edinost, kar pomeni 
začetek njegovega javnega političnega delovanja. Njegova dejavnost traja celih trideset let. Zavzemal se je za uveljavljanje slo-
venskega naroda na Tržaškem, boril se je proti italijanskemu iredentizmu. Predsednik društva je postal 1910 in ostal do njegove 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 401
se ljudje zavedajo pravic do vojne odškodnine. Treba je bilo tudi ljudi poučiti, 
kako naj skrbno vlagajo sezname raznih škod, ki jih je povzročila vojna tudi na 
poslopjih[,?] kakor tudi na zemljiščih. Vse te škode pravilno in pravično oceni-
ti. Posebno je bil še poudarek, da se to izvrši gotovo do določenega roka.
[o52/t37] Cerkveni račun leta 1920.
a) uradni dnevnik a) uradni stroški L. 4.454,48
Miloščine L. 1.412.- b) neuradni stroški L. c.
pogrebščine L. 280.- 1. blagoslov križevega pota 300.-
darovi L. 650.- 2.Velikonočna spoved 200.-
dekleta Mar. Družbe L. 681,90 3. stroški o veliki noči, božji grob 100.-
razni dohodki L. 952,14 4. pevcem južina L. 300.-
izposojilo L. 520.- v računu 100.- 200.-
4496,04 5. Stroški obiskom Bartolomassi in vojaki 100.-
b) neuradni dohodki 6. stroški za mesec maj 100.-
a) miloščina L. 709,35 7. Colonello Bolli, Sala, magg. Girotto, 
Agazji, Martinucci
500.-
b) darovi L. 216.- 8. godba, pevci, kosilo 200.-
c) pogrebščina L. 140.- 9. posvečenje oltarja
1.065,25 confirmatio 2.000.-
4496,04 4.496,24 10. Tridnevnica za III. red 500.-
Skupni prejemki 25561,29 11. Dodatek za cerkv. perilo 100.-
12. Dodatek za hostije 100.-
Stroški: 13. Oljčje 50.-
a) uradni L. 4.484,48 14. Strežniki celo leto 100.-
b) neuradni L. 5.813.- 15. Cerkveniku do 1/8 1920
Skkupaj L. 10.297,48 hrana 221 dni po 3 L. 663.-
Ako se od izdatka L. 10.297,48 16. Peč v zakristiji 300.-
odštejejo prejemki 17. pisarna, kurjava, razsvetljava 300.-
(L. 5.561,29-520.-) L. 5041,29 5.813.-
primanjkaje L: 5.256,19
katere je založil Ivan Rojec
Tolmin[,?] 15. 3. 1921
Ivan Rojec
župnik-dekan
ukinitve sept. 1928. V tej funkciji se je med drugim zavzel za revizijo ljudskega štetja 1911, kar je močno povečalo število slov. 
govorečih. Zagovarjal je načelo enakopravnosti do vseh partnerjev političnega boja. Dvakrat, 1909 in 1913, je bil izvoljen v tržaški 
mestni svet. Sodeloval je na sestanku jan. 1915 z italijanskim diplomatom C. Gallijem, ki je v Trstu želel izvedeti, kakšna bo reakcija 
primorskih Slovencev, če Italija stopi v vojno na strani antante. Ob koncu vojne je sodeloval pri ustanavljanju in bil član Narodnega 
sveta v Ljubljani in krajevnega Narodnega sveta v Trstu. Brezkompromisno je zagovarjal načelo, da Trst spada k Jugoslaviji. Po 
italijanski zasedbi Trsta je zagovarjal ista načela in se zavzemal, da Slovencem nova oblast da njihove osnovne pravice, ter da se 
jim prizna »naša kultura«. Za državnega poslanca je bil izvoljen 1921 in 1924 kot predstavnik JNS. Zaradi nastopa fašizma njegovo 
obsežno parlamentarno delo ni rodilo velikih sadov. Zaradi svojih nazorov glede manjšinske problematike si je nakopal sovraštvo 
fašistov. Bil je dvakrat aretiran. Po prepovedi društva je emigriral v Jugoslavijo in nato na Dunaj, kjer je bival celo desetletje, preda-
val, pisal in sodeloval z E. Besednjakom na kongresih Evropske narodnosti. Zaradi svojih pogledov se je zameril tudi levo usmerjeni 
emigraciji Jugoslovanskega kluba, kasneje tudi OF. Pred nacisti se je umaknil v Beograd, kjer je ostal do smrti. Poleg političnega 
delovanja je bil tudi plodovit pravni pisec in strokovnjak. Prim. B. Marušič, Vilfan (Wilfan) Josip, v: PSBL, zv. 4, str. 214–217. 
402 Boštjan Guček
[o53/t38] 1920 – 1921200 
Konferenca Sodal. SS. Cord. J. pri Sv. Luciji 14. 7. 1920.201
Navzoči: Ivan Rojec, Jos. Godnič,202 Ivan Rojec, Jože Abram, I. Kovačič,203 
I. Kokošar,204 Ant. Berlot, Mravlje,205 M. Kragelj, Pirc, Belè, Hren, Batič, Koder-
mac, Podbršček, Pisk, Kandus, Širaj.206
Monsig. I. Rojec pozdravi č. g. goste in domače gg. ter da besedo g. Ven-
česlavu Bele. Sobrat Bele razloži v svojem dolgem referatu potrebo in pomen 
duhovniške organizacije. Prečita glavne točke pravil Konf. Sod. Ss. Cord. J. Nav-
zoči gg. so voljni pristopiti. Gospodje iz kanalske dekanijepristopijo k tolminski 
organizaciji.
Volitve: Za lokalnega rektorja Sodalitatis je izvoljen Monsig. I. Rojec, de-
kan; za vicerektorja g. Anton Berlot, kan. dekan. Določi se, da je po možno-
sti konferenca vsaki mesec. Kdor neopravičeno izostane[,?] plača kazen 10 L. 
Opravičenost ali neopravičenost razsodi konferenca. Da ne izgubi konferenca 
privlačne sile je treba, [je treba sic.!] paziti, da se ne zanemarja vnanje oblike. 
Red in resnost! V pričetku vsake konference naj ima špiritual kratko ekshorta-
cijo. Do novega leta bo spiritual sobrat župnik Ivan Kokošar.
Organizacija Zbora svečenikov sv. Pavla.207 Pristopijo vsi navzoči. Konfe-
rence Zbora so združene s konferenco Sodalitete; opozarja se, naj vsak sobrat 
200 Pretipkana verzija ima zapisano »Leto 1920 – 1 9 2 1«.
201 Zanimivo, da ni omenjene konference 10. junija 1920, na kateri je imel referat dekan Rojec. V njem se je zavzel za nacionalizacijo, 
ki ni mišljena, kakor jo predstavlja socialistično časopisje, ampak v tem, da se »našo zemljo in nje dohodki zajamčijo ljudstvu, ki 
je tu doma, da se prav tako obvaruje naša zemlja in našemu ljudstvu obrt, ki ima svojo korenino v tej zemlji in v tem ljudstvu ter 
zajemlje od tod svojo moč.« Vlada favorizira nasproten sistem, ki uničuje naše narodno telo. »Na ta način se smatra naša dežela za 
kolonijo italijanske delavske moči. Že tu rojeni Italijani v tem oziru tožijo.« ŽA, Akti 1914–1919. 
202 Obstajata dva Josipa Godniča, mlajši in starejši, rojena v Komnu in umrla v Dornberku. Starejši (14. 3. 1851–23. 2. 1929), posvečen 
leta 1874, je bil kurat v Solkanu (1877), vikar v Dornberku (1887) in Grgarju (1894), od 1917 je bil v pokoju, vendar je še naprej 
pomagal v dušnem pastirstvu svojemu soimenjaku v župniji Dornberk. Mlajši (29. 4. 1884–19. 2. 1949) je bil posvečen leta 1907. 
Bil je kaplan v Volčah in Ravnici. Od leta 1921 je bil imenovan za župnika v Dornberku, kjer je bil tudi dekan. Prim. Necrologium …, 
str. 68, 72. 
203 Ivan Kovačič (Avče, 1. 3. 1873–Vrhovlje, 14. 3. 1936). Posvečen je bil leta 1896. Služboval je na več mestih: Črniče, Stržišče in 
Šentvid pri Vipavi. Leta 1905 je bil imenovan za župnika v Podmelcu. Od leta 1933 je bil beneficijat plemičev Conti v Vrhovljah. 
Prim. Necrologium …, str. 93.
204 Ivan Kokošar (Obloke, 13. 4. 1860–Grahovo, 16. 5. 1923). Posvečen je bil leta 1883. Po kaplanski službi v Črničah je bil župnik 
v Šebreljah (1889). Od 1902 do 1915 je bil župnik pri sv. Ignaciju v Gorici. Po upokojitvi se je preselil na Grahovo, blizu njegove 
rojstne vasi. Prim. Necrologium …, str. 158. 
205 To bi bil lahko Anton Mravlje (Sv. Križ/Ajdovščina, 30. 4. 1887–Postojna, 12. 5. 1922), ki je bil posvečen leta 1913. Najprej je bil do 
leta 1915 kaplan v Bovcu, nato pa kaplan v Solkanu. Prim. Necrologium …, str. 154.
206 Franc Širaj (Gradišče pri Robu, 1. 4. 1890–Lokavec, 25. 2. 1961) je bil posvečen leta 1916. V času vojne je bil do leta 1918 kaplan 
na Šentviški Gori, nato v Libušnjah. Od 1920 je bil kurat v Gornji Trebuši do srede leta 1927, ko je bil imenovan za prvega kurata v 
Lokavcu in nato za župnika. Po letu 1947 se je inkardiniral v apostolsko administraturo za slovenski del goriške nadškofije. Prim. 
Necrologium …, str. 74.
207 Zbor svečenikov sv. Pavla je bil stanovska organizacija slovenskih in hrvaških katoliških duhovnikov na Primorskem. Ustanovljen 
je bil 1899, med prvo sv. vojno je njegovo delovanje zamrlo. Proti koncu leta 1919 so trije kraški duhovniki: Anton Požar, Virgil 
Šček in Ignacij Valentinčič dali pobudo, da se društvo ponovno ustanovi, kar se je zgodilo 8. januarja 1920. Do fašistične ukinitve 
l. 1928 so izdajali mesečnik Zbornik svečenikov sv. Pavla. Zbor je združeval vse slovenske in hrvaške duhovnike pod zasedenim 
območje Primorske po Rapallski pogodbi. V dvajsetih letih 19. stol. je postal pobudnik narodnokulturne dejavnosti katoliško 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 403
dobro pro[e?]uči pravila obeh organizacij. Vsak bodi naročnik Zbornika, a naj 
ga tudi čita. Volitve: Predsednik monsig. Ivan Rojec, podpredsednik dekan Ant. 
Berlot, tajnik Alojzij Kodermac, blagajnik in zastopnik v odseku za pravno var-
stvo in gmotne zadeve župnik Ivan Kovačič, v odsek za narodno politiko Jože 
Abram, v odsek za šolstvo Ivan Sekula, [o54] v odsek za kulturno in socijalno 
inicijativo Venc. Belé; zadeve o Cecilijanskem društvu ima Iv. Kokošar. Zasto-
pnik za cerkljansko konferenco Štefan Podberšek, za svetogorsko Anton Pisk. 
Vsak član plača pri sestanku 2 L za tajnikove in poverjenikove stroške. Kraj zbo-
rovanja se sproti določa. Prihodnja konferenca je dne 18. avgusta ob 10. uri pri 
Sv. Luciji. –Referent sobrat J. Abram: gospodarska organizacija v našem okolišu. 
–Opozarja se: Krajevne krivice od strani oblasti naj se natančno ugotavljajo in 
na pristojno mesto sporočajo.
Ivan Rojec A. Kodermac, tajnik
[t39] Konferenca pri Sv. Luciji dne 18. 8. 1920
usmerjene inteligence v Julijski krajini. Prizadeval si je za ustanovitev slovenske nadškofije v Italiji, boril se je proti asimilacijski 
politiki ital. oblasti. V obrambo slovenske manjšine je posredoval pri rimski vladi, pri Svetem sedežu in pri krajevnih cerkvenih ter 
posvetnih oblasteh. V sodelovanju z goriškim društvom Edinost je mobiliziral velik del slovenskega prebivalstva na Primorskem. 
Po prepovedi in ukinitvi slovenskih in hrvaških kulturnih, političnih in gospodarskih organizacij je v Julijski krajini ostalo samo še 
delovanje duhovnikov, od javne rabe pa samo slovenščina v cerkvah. ZSSP je avgusta 1928 sprejel sklep, da duhovniki ne bodo 
nikoli slovenskih otrok potujčevali s krščanskim naukom v tujem jeziku. Verouk so prenesli v okvir cerkvenega delovanja, kjer so 
ohranjali tudi del narodnega kulturnega delovanja. Nadškof Sedej je s pastirskim pismom 18. 1. 1929 omogočil in spodbudil 
župnijske šole, ki so delovale do druge sv. vojne. V začetku tridesetih let so se člani ZSSP in Edinosti v Gorici skupno organizirali 
v novo ilegalno Tajno krščanskosocialno organizacijo, ki jo je vodil Vrhovni svet krščanskih organizacij. ZSSP je v tem okviru ob-
držal lastno organizacijsko strukturo. Tajno delovanje ZSSP je postalo programsko odločno narodnoobrambno, protifašistično in 
protiiredentistično. Zavzemali so se za jugoslovansko narodno idejo in podpirali krščanska in demokratična načela. Tajno jih je 
podpirala Kraljevina Jugoslavija. Skrivno so tiskali in širili slovensko literaturo, obveščali evropsko javnost o položaju manjšine 
v Julijski krajini, podpirali so šolanje slovenskih dijakov, skrbeli za vzgojo duhovniškega naraščaja in načrtno učenje slovenščine 
pri verouku. Leta 1936 je v ZSSP delovalo 270 slovenskih in hrvaških duhovnikov. V Času, 1920, 119, je dr. Josip Srebrnič objavil 
novico o tem zboru in zapisal pomenljive besede: »Strme gledamo onstran demarkacijske črte, kjer delujejo s prav apostolsko 
gorečnostjo in s čudovito idealnim zanosom slovenski in hrvatski duhovniki med našim narodom. Kakor veletok se je bilo trpljenje 
razlilo nad nje; cela vrsta jih je bila kruto odvedena na vse kraje po Italiji; najhujša nasilniška samovolja počiva kakor Damoklejev 
meč nad njimi; viri dohodkov za najbolj preprosto življenje so se jim zaprli; prav mnogi sredi razrušenih vasi še primerne hišice 
nimajo, in vendar jih vidimo, kako neuklonljivo stoje pri delu za nravni in verski preporod zasužnjenega naroda, pri brambi njego-
vih pravic v šoli, v uradih, v javnosti, a tudi pri delu za lastno umsko, stanovsko in asketsko izobrazbo. V ta namen so se svečeniki 
slovanske narodnosti v Primorju ter zasedenem ozemlju sploh organizirali v ‚Zboru svečenikov sv. Pavla‘, ki ima svoj sedež v Trstu. 
Organizacija je cerkvena, stanovska ter ima namen, sedaj, ko duhovnikom v Primorju vojaška sila kruto zapira vsako vez z ostalimi 
stanovskimi tovariši v Jugoslaviji ter preprečuje vsako pobudo s te strani v njih sredo tam doli, da pripravlja in podaja sama svojim 
članom potrebne vsestranske pomoči.« Prim. E. Pelikan, Zbor svečenikov sv. Pavla, v: ES 15, str. 106–108; P. Knez, Nekateri aspekti 
idejnih in političnih dilem slovenske duhovščine na Primorskem v dvajsetih letih 20. stoletja v razmerju do socializma, v: Acta histriae 
13 (2005), str. 326.
404 Boštjan Guček
Navzoči: Iv. Rojec, Ant. Berlot, Iv. Kovačič, Iv. Kokošar, Jos. Abram, Izaija 
Božič,208 Valentin Pirec,209 V. Bele, J. Hren, Valentin Batič, Al. Kodermac, Št. 
Podberšček, Ant. Pisk, Franc Kandus, Al. Makuz, H. Trdan,210 J. Vuga.211
Sobrat Iv. Kokošar razloži v lepi ekshortaciji, zakaj izostajajo uspehi v du-
šnem pastirstvu. Krivda je na duhovniku. Ni prave gorečnosti, ni potrebnega 
poguma. Poglejmo delo apostolov. Oni v težjih razmerah, a sad njihovega de-
lovanja kako velik. Pač so bili goreči duhovniki po Srcu Jezusovemu. Učimo se 
od njih. Vzemimo za zgled tudi naše nasprotnike. Ne bodimo mrtvi mlačneži.
Monsig. Rojec čita iz knjige Sin. dioc. Labacens.212 poglavje o konf. Sod. 
Cord. J. –Sklene se, da bo po vsaki konferenci adoratia213 pred Najsvetejšim.
Na konferenci naj se vršijo diskusije o materialu za prihodnjo dioc. sinodo. 
208 Izaija Božič (Podmelec, 6. 7. 1878–Podmelec, 3. 2. 1959) je bil posvečen leta 1901. Po službi prefekta v malem semenišču in 
kaplana v Tolminu je bil leta 1904 imenovan za vikarja na Kamnem. Med vojno se je skupaj z ljudmi umaknil v eksil, ki mu je pustil 
psihofizične posledice, zato se je leta 1921 upokojil. Vrnil se je v Podmelec, kjer je bil kurat do smrti. Prim. Necrologium …, str. 51. 
209 Valentin Pir[e]c (Vojščica, 14. 2. 1876–Gorica, 23. 12. 1946) je bil posvečen leta 1900. Služil je po različnih krajih v škofiji: bil je 
kaplan v Devinju in Komnu, vikar na Oblokah, župnik v Čepovanu. Po vojni je bil upravitelj na Vogrskem, nato je prevzel župnijo 
Šentviška Gora. Leta 1926 je bil imenovan za upravitelja Idrije, od leta 1935 pa je bil tam župnik. Zaradi nasprotovanja komunizmu 
so ga partizani mučili in zadrževali pred župniščem v zimi in mrazu, kljub njegovim 70. letom starosti. Prim. Necrologium …, str. 
391.
210 Herman Trdan (Pazin, 20. 11. 1892–Zagreb, 4. 10. 1970), duhovnik, narodni delavec in slikar. Leta 1902 je kot 10-leten odšel v 
Gorico k sorodnikom, kjer je 1911 dovršil gimnazijo in licej ter nadaljeval bogoslovje. Nadškof Sedej ga je posvetil 27. julija 1915, 
novo mašo je imel v Leskovcu pri Krškem. Inkardiniral se je v goriško nadškofijo. Najprej je bil kaplan v Dornberku, spomladi 1917 
je šel za kurata v Lokovec, naslednje leto pa za vikarja v Avče. Od 1922 je bil vikar v Podgori, kjer je postavil temelje za narodno in 
posvetno življenje. Leta 1928 bi moral postati vikar v Zapotoku, vendar so ga fašisti preganjali in je na povabilo škofa Gnidovca šel 
v Skopje, kjer ga je škof inkardiniral že novembra 1927, on pa je odšel v Jugoslavijo šele v začetku leta 1929. Iz Makedonije je prišel 
v Gušac in končno v Zagreb. Bil je močnega značaja in mož lastnega mišljenja, zato so ga začeli preganjati še ustaši, da je živčno 
zbolel. Bil je upoštevan slikarski mojster (slikarstvo je študiral v Münchnu). Kot nekdanji dijak je bil med ustanovitelji Kluba starih 
goriških študentov, ki je v času delovanja postavil veliko spominskih plošč zaslužnim javnim delavcem po vsej Primorski. Prim. T. 
Pavšič, Trdan Herman, v: PSBL, zv. 4, str. 52.
211 Janez Vuga (Kanal, 7. 5. 1856–Kanal, 28. 12. 1925) je bil posvečen leta 1878. Bil je kaplan v Libušnjem, Biljah, Solkanu. Kratek 
čas je bil upravitelj na Kojskem, od 1890 naprej pa cappelano esposto na Kamnem. Od 1897 je bil vikar v Kozini, od 1910 pa na 
Gabrovici. Po vojni se je upokojil in se naselil v Kanalu, kjer je po svojih močeh pomagal v pastorali. Prim. Necrologium …, str. 398.
212 A. B. Jeglič, Synodus doecesana labacensis quam diebus 31. mensis augusti 1. 2. 3. 4. mensis septembris 1903 habuit, Labaci 1903. V 
6. poglavju de conferentiis Sodalitatis sinoda obravnava na straneh 188 do 198 v § 3 omenjeno temo: najprej zgodovinski pregled, 
cilje sodalitete, pravila, organiziranost in konference sodalitete. Škof Jeglič sam pripominja: »Društvo Sodalitas sacerdotum dioe-
ceseos Labacensis in honorem Ss. Cordis Jesus so ustanovili prevzvišeni moj prednik. Meni so prav živahno priporočili, na to društvo 
pospešujem in dovršim organizacijo, v kolikor je še pomanjkljiva.« Nato določi, kako naj se vršijo shodi: a) na določeno uro se gre 
v cerkev, kjer se izpostavi Najsvetejše in tiho adorira četrt ure, zmoli litanije presv. Srca Jezusovega s spravno molitvijo in prejme 
blagoslov; b) v župnišču se najprej bere del statuta, sledi razprava o tvarini iz askeze ali osnovnega bogoslovja ali duhovnega živl-
jenja, nato sledi pouk o sociologiji in nazadnje razno o vsakdanjih potrebah pastirskega življenja. Nato se določi dan in tvarina pri-
hodnje konference in sledi prav zmeren prijateljski obed. Prim. Sodalitas Sacerdotum, v: LŠL 25 (1900), št. I, str. 26–27. Prim. tudi 
NŠAL 222, Društva, Sodalitas ss. Cordis, šk. 1, ki omenja, da je nadškof Missia leta 1897 ustanovil zvezo duhovnikov z imenoom 
Sodalitas sacerdotum doeceseos Labacensis in honoerm SS. Cordis Jesu ad conservandum et promovendum spiritum sacerdotalem. Po 
21-letnem delovanju jo je z nekoliko spremenjenimi pravili in z imenom Sodalitas ss. Cordis vnovič potrdil in priporočil škof Jeglič 
dne 1. avgusta 1918, št. 3109. 
213 Adoracija pomeni češčenje, izkazovanje časti. Češčenje Jezusa pod podobo kruha se je razvilo v 13. stol. iz protesta proti nekaterim 
(Peter Comestor, Peter Chanter, Berengar), ki so trdili, da Jezus ni navzoč pod podobo kruha, saj se po njihovem učenju pri sv. maši 
kruh z besedami posvetitve ne posveti in spremeni v Jezusovo telo. Kristjani pa so začeli tudi izven sv. maše častiti Najsvetejše. 
Razvile so se tudi različne oblike pobožnosti: adoracija, procesije, evharistični kongresi, praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi, povzdi-
govanje pri sv. maši. Prim. M. Smolik, Liturgika, Ljubljana 1995, str. 128.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 405
Referat sobr. J. Abrama. Naša gospodarska organizacija se mora omejiti za 
sedaj samo na posojilnico. Treba je paziti, da obdržimo kar imamo; kjer [o55] 
je nered, popraviti. H Kmetijski zadrugi naj pristopijo vse posojilnice kot člani-
ce. –Samostojne gospodarske organizacije na Tolminskem ni mogoče osnovati.
Komunistične ideje v gotovem smislu se moremo tudi mi osvojiti. Dalje 
razlaga o oragnaizaciji kmečkih zvez, kako bi se popravila pravila polit. in gosp. 
društva za tolminski okraj in o konzumih. Sledi dolga debata o vojni odškodni-
ni.
Sestavi se čestitke k 70 letnici velikemu škofu Mahniču. –Pošlje se zahvala 
učiteljskemu društvu, ker se je potegnilo za obligatni pouk krščanskega nau-
ka. –Prih. konfer. dne 22. 9. pri Sv. Luciji. Predava sob. Pirec: Duhovnik in sv. 
Evharistija.
Iv. Rojec        A. Kodermac
Konferenca dne 22. 9. 1920 pri Sv. Luciji
Navzoči: monsig. Iv. Rojec, Ant. Berlot, Iv. Kovačič, Kokošar, Abram, Med-
veš, Pisk, Podberšček, Pirec, Bele, Kodermac, Kandus, Vuga, Trdan. 
1. Sobrat špiritual nas opozarja v svoji ekshortaciji na sovraž[t40]nike, ki 
nam povzročajo veliko škodo v pastirovanju. Ti sovražniki so razne naše na-
pake. V cerkvi se premalo spodobno obnašamo in vendar exampla trahunt214! 
Molitve izgovarjamo nemarno, slab zgled dajemo vernikom. Tudi peti je treba 
spodobno. Izpolnjujmo rubrike! Pokorščino smo dolžni tudi liturgičnim zapo-
vedim. –2. Čitanje zapisnika.
3. Referat sobr. Pirca: Sv. Evharistija in duhovnik. Višek duhovniške oblasti 
je ravno pripravljati sv. Evharistijo. Sv. Evharistija je duhovniku vse; mu mora 
biti gonilna sila krepostnega življenja, saj je trdna vera v sv. Evharistijo podlaga 
krščanskemu življenju. Duhovnik je varuh sv. Evharistije, tega [o56] (tega) ži-
vega, neizčrpljivega zaklada. V sv. Evharistiji dobivajo vsi in še posebno duhov-
nik moč in oporo v življenju. Evharistični Jezus je naš vzgojitelj in voditelj; je 
vzgojitelj in voditelj narodov. Potrebna je evharistična vzgoja vernikov, posebno 
otrok. Poskrbimo, da se povsod vpelje češčenje presv. Srca J. in da se izvrši po-
svečenje družin presv. Srcu Jezusovemu.
Predlog: 1. Župne in dekanijske urade naj se nazivlje: župni ali dekanijski 
urad in ne prečastiti žup… Sprejeto.
2. Zbornik naj bi prinašal tudi skice pridig. Tudi sprejeto. Sobr. Bele opo-
zarja na napako, da se v zakristiji preveč govori (duhovnik sam, cerkovnik in 
strežniki). Po cerkvah je tudi veliko nesnage: oltarji so zamazani, tabernakelj 
zanemarjen, itd. marsikateri opravlja nerodno službo božjo, mašuje nerodno in 
214 Exempla trahunt pomeni zgledi vlečejo. 
406 Boštjan Guček
smešno. Zavedajmo se svetosti sv. daritve. Dalje predlaga adoracijo v cerkvi vsaj 
½ urev tednu in priporoča naj se vernikom večkrat in večkrat govori o presv. 
Evharistiji.
Pri kosilu se bodo pobirali darovi za g. dekana solkanskega, ker je pogorel. 
–Priporočilo: potrebno je, da dobi Mladika več sodelavcev, pa tudi več naroč-
nikov. –Opozarja se, da se je vstanovila v področju Leonove družbe Bogoslovna 
akademija, ki bo izdajala bogoslovni vesn[t]nik.
Protestira se v škofijsko pisarno, ker se pošilja župnim uradom kuverte z 
laškim napisom.
Čitajo se pravila, , Kmečko-delavskih zvez – se odobrijo. –Šolski odsek. 
Sobr. Kodermac poroča o katehetskem sestanku v Gorici. Sobratje naj bodo 
dobri z učitelji, ker z dobroto se največ opravi.
[o57/t41] 1920 – 1921215
G. dekan, kot ud okrajnega šolskega sveta naj ob začetku šolskega leta opo-
zori okr. šolskega nadzornika v Tolminu na postavne pravice, ki jih imamo pri 
poučevanju krščanskega nauka.
Monsig. Ivan Rojec odstopa od rektorske Zajednice. Na njegovo mesto je 
izovljen župnik-dekan Anton Berlot, namestnikom pa župnik Ivan Kovačič.
Ivan Rojec       A. Kodermac
Konferenca dne 18. nov. 1920 v Hudajužni.
Navzoči: Ant. Berlot, Iv. Kovačič, Kokošar, Kragelj, Baič, Pirec, Grilanc, Me-
žan, Trdan, Mrevlja, Hren, Pisk, Sedej, Kodermac; gosta Vergilij Šček in Mikuž.
1. Exhortacija: Srce Jezusovo v Sv. pismu. Naš duhovni oče nam je zbral 
citate o Srcu J. iz teksta starega zakona in nam pokazal njih lepoto in veliki po-
men. Sklep: čitajmo sv. pismo, a s komentarjem.
2. Čitanje zapisnika. Odobren, naročila izvržena.
3. Referat sobr. Batiča: Delovanje sv. Cirila in Metoda. Naslikal nam je ve-
liko delo teh slovanskih apostolov. Dokazoval, da sta zaslužna in apostola tudi 
nam Slovencem. Praktični sklep: Batič in Bele naj izdata poljudno knjižico o sv. 
Cirilu in Metodu.
4. Razni predlogi in poročila v odsekih: Pobirajte vsi naročnike za Mladiko 
in Stražo! Sobr. Bele poslal sledeče predloge: 1. Zbor naj stopi v stik s tirolsko 
duhovščino. –Kakor poroča glavni tajnik sobr. Šček[,?] je ta korak že storjen. 
2. Folium ecles. naj ne prinaša spise v italijaniščini. Ali samo latinsko, ali tudi 
slovenska prestava raznih odlokov. Protest proti tej krivici vroči ordinarijatu 
rektor konference Anton Berlot. 3. Kaj storiti na dan aneksije? Abstiniramo216 
215 Pretipkana verzija ima vpisano »Leto 1920 – 1 9 2 1«.
216 Abstinenca pomeni vzdržnost, treznost ali tudi neudeležba, nesodelovanje, npr. v političnem življenju.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 407
od vsega in žalujemo. –Potrebna navodila o politiki da starešinstvo. 5. Prečita se 
poročilo o seji starešinstva. 6. Razno. V Joseverein vstajajo vsi.217 Glavni tajnik 
Vergil Šček poroča o zborovem delovanju. Razveseliti nas mora delo in program 
zbora. Veliko se je doseglo. Vodstvu zaupamo in obljubljamo pokorščino. 
Prih. konferenca pri Sv. Luciji 27. 12. 1920 Predava V. Bele.
Ant. Berlot      A. Kodermac, tajnik
[t42] Konferenca dne 27. 12. 1920. pri Sv. Luciji.
Navzoči: Monsig Rojec Iv., Ant. Berlot, Kovačič, Abram, Kokošar, Medveš, 
Pisk, Pirc, Vidmar,218 Makuz, Hren, Podberšček, Bele, Batič, Kandus, Koder-
mac=16.
1. Čitanje zapisnika. Sklep, da se spiše knjižica o sv. C. in M. odpade, ker so 
jo v Ljubljani izdali. Drugi sklepi so za uresničiti.
II. Exhortacija. Nadaljevanje o Srcu Jezusovemu. Tokrat so na vrsti citati iz 
nov. zakona. Te dve ekshortaciji o S. Jezus naj pridejo v Zbornik.
III. Referat sobr. Beleta. Duhovnik in sv. pismo. Letos praznujemo 1500. 
oblet.219 velikega sv. Hieronima. V počeščenje njegovega spomina naj bo ta refe-
rat o sv. pismu. V temeljitem svojem referatu je pokazal sobrat v kaki časti mora 
217 Josefverein ali Društvo sv. Jožefa za pomoč obolelim duhovnikom. Ustanovitelj društva je bil prelat msgr. Dominik Filip iz Merana 
na Tirolskem. Bil je vitez reda Franca Jožefa, c. in kr. pridvorni kaplan, apostolski protonotar in konzistorialni svetnik v Gorici. Že 
v prvem letu po ustanovitvi, 1876, je v Avstriji štelo 1600 članov in deset podpornikov iz cesarske družine. Po 25 letih je imelo 
društvo tri zdravilišča, kamor so lahko odšli na oddih revni in bolni duhovniki: v Gorici (1885), v Meranu (1886), in v Iki (1889). Prvi 
predsednik društva je bil grof Anton Brandis. Nato so bili predsedniki Dominik Filip, Eugen Valussi, grof Karl Coronini, dr. Anton 
Mahnič, Jožef Gabrievčič, Johann Wolf, Franz Ziach in od 1921 naprej Adrian Egger. Društvenih članov je bilo konec leta 1908 v 59 
škofijah 1793, in sicer 112 ustanovnikov, 1069 dosmrtnih in 600 letnih članov. Društveni sanatoriji niso bili bolnišnice v pravem 
pomenu besede. Niso imeli namena sprejemati neozdravljivo bolnih, ampak duhovnike, ki so zaradi napornega dela v svojem 
poklicu oslabeli ali so prebolevali kako hudo bolezen, na primer pljučnico ali vnetje oprsne mrene in so potrebovali več časa za 
okrevanje. Na vsak način naj slovenska duhovščina v večjem številu pristopi v društvo sv. Jožefa, ne samo bolniki, ampak tudi 
korenjaki. Duhovniška služba, naj bo dušnopastirska ali katehetska, je dandanes triktrat težja kakor pred leti. Nova doba s svojim 
socialnim programom od duhovnikov zahteva vedno več. Kako brž se pripeti, da duhovnika ogromno dela dan za dnem, zlasti ob 
nedeljah in praznikih zlomi in pahne v slabosti in bolezen. Kako naj si siromak pomaga? Ako bi društvo sv. Jožefa zaradi obilnega 
pristopa novih članov dobivalo več prispevkov, bi odprli še eno zdravilišče v južni Dalmaciji, ki bi skozi vse leto sprejemalo goste. 
Duhovnik mora biti vsaj pet mesecev član društva, če želi biti sprejet v zdravilišče. Najdaljša doba bivanja je tri mesece. Za hrano 
in postrežbo so skrbele sestre usmiljenke. Prim. Slovenec, 22. avgust 1901; Cerkveni letopis, l. 29, št. 191, str. 2; Slovenec, 4. junij. 
1909, Drugo pismo iz Ike, št. 125, l. 37, str. 2. NŠAL 204, Društva, šk. 4 hrani statut in zbornik ob 50-letnici društva St. Josefspriester 
Verein 1876–1926. Društvo je imelo ob začetku vojne v vrednostnih papirjih 228.000 K premoženja ter 94.000 K dolga. Društvo 
je imelo tudi generalna srečanja, med drugim izredno srečanje 14. 5. 1914 in 28. 7. 1921 v Gorici. Prim. St. Josefspriester Verein 
1876–1926, Brixen 1926, str. 71–72; 77; 78. Zanimiva je tudi statistika: v vsem času je bilo v Gorici 759 gostov, ki so bili na okre-
vanju skupaj 44.892 dni. Posebej so navedeni podatki po letih. V Gorici je leta 1914 okrevalo 39, 1535 dni, leta 1915 (do 20. 5. ) pa 
20 duhovnikov, 1197 dni. Zaradi vojne kasnejših podatkov do l. 1925 ni. Prim. St. Josefspriesterverein, str. 84–85.
218 V seznamih obstajata dva Vidmarja: Janez Nepomuk (Otlica, 13. 5. 1861–Idrija, 23. 2. 1925), ki je bil posvečen leta 1886, in Jože 
(Branik, 16. 1. 1865–Kanal, 14. 8. 1921). Glede na to, da se priimek pojavi tudi na konferenci 31. 8. 1921, torej po njegovi smrti, 
predvidevamo, da je pravi udeleženec konference Janez Nepomuk. Bil je kaplan v različnih župnijah (Štanjel, Bilje, Volče, Logje). 
Od 1896 je bil upravitelj v Breginju, od 1901 pa upravitelj v Bovcu. Po vojni je bil župnik v Idriji. Prim. Necrologium…, str. 72. 
219 V originalu dopisano s svinčnikom.
408 Boštjan Guček
imeti duhovnik Knjigo vseh knjig. Zato a) ljubimo sv. pismo, b[)] spoštujmo sv. 
pismo, c) čitajmo radi sv. pismo, d) študirajmo sv. pismo. 
Praktični sklep: 1. Skrbno čitaj vsak dan sv. pismo! 2. Čitaj Lampe-Kreko-
vo razlago sv. pisma! 3. Uporabljaj v šoli in v pridigah več sv. pisma. IV. Razna 
poročila. O Mladiki, zadržanje ob aneksiji. –Podpirajmo sv. Goro![sic.!]220 Od-
pošlje se spomenica ordinarijatu o preureditvi škofij zasedenega ozemlja. –17. 
1. 1921 bo v Štanjelu 30[.?] dan po †Antonu dr. Mahniču, [o59] škofu Krškemu. 
V šolski odsek mesto I. Sekula izvoljen Fr. Kandus. –Prihodnja konferenca dne 
19. 1. 1921. –Spored: 1. maša zadušnica ob 11h; govori cerkv. govor o +Ant. dr[.] 
Mahniču monsig. Iv. Rojec, 2. sobr. J. Abram ima referat o +Mahniču.
Ant. Berlot      A. Kodermac, tj.
Konferenca dne 19. 1. 1921 pri Sv. Luciji.
Navzoči: Iv. Rojec, Iv. Kovačič, J. Abram, Iv. Kokošar, M. Kragelj, J. Sedej, 
Vidmar, Pirc, Batič, Bele, Mrevlje, Medveš, Podberšček, Širaj, Hren, Kandus, 
Kodermac[,?] Klopčič,221 gost Ciril Munih.222
I. Ob 11. uri sv. maša zadušnica (sv. mašo daroval mons. Rojec ob veliki 
a[s?]zistenci duhovnikov – peli Svetolučani za +Antona Mahniča. Udeležba ob-
činstva precejšnja. Ganljivo govoril o prevzglednem duhovniku škofu monsig. 
Ivan Rojec.
[t43] II. Zborovanje. a) čitanje zapisnika. b) referat o +Mahniču (J. Abram). 
–Na kratko nam je predavatelj orisal veliko Mahničevo delo za zmago katoli-
ških načel v vsem našem življenju. Zgodovina bo morala dobo našega katoliške-
ga preporoda imenovati Mahnič-Krekovo dobo. Mahnič je umrl, a njegov duh 
živi med nami, na delo nas budi in drami.
K referatu o Mahniču nam je povedal sobr. Bele še nekaj zanimivosti o 
boju med Mahničem in Gregorčičem in dokazal, da ni Mahnič tisti, ki je Gre-
220 V Mladiki, št. 3, str. 1–2, je nadškof Sedej objavil Poziv, z dne 25. 5. 1920, v katerem najprej povzame zgodovino Sv. Gore in 
trenutno žalostno stanje. Poziv sklene: »Združimo torej svoje moči! Vsak naj da svoj prispevek, mal ali velik: eden v denarju, drugi 
v blagu, tretji v roboti, četrti v molitvi. Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača! Veliko dela in ogromnih stroškov bo treba, 
ako hočemo obnoviti svetogorsko svetišče, samostan in druge potrebne zgradbe za romarje. Vendar Mati božja, vsemogočna pri-
prošnjica nam bo gotovo pomagala. Hočemo ji postaviti vrh Sv. Gore še lepše svetišče, ki bo spomin na strašno vojsko in sklenjeni 
mir, spomenik naše pobožnosti, požrtvovalnosti, trpljenja in zmage, glasno kazalo proti nebesom. V ta namen smo ustanovili 
v Gorici osrednji odbor sestoječ iz zvedenih mož obeh narodnosti ter ukazujem, da se v vsaki duhovniji pod vodstvom dušnega 
pastirja ustanovi krajevni odbor (moški ali ženski), ki bo pobiral darove in jih pošiljal kn. nadškofijskemu ordinarijatu v Gorico. 
Nadalje naročamo, da se ta poziv v cerkvi prečita. Za darovalce se bodo brale sv. maše in opravljale molitve.« 
221 Morda je bil to Franc Klopčič (Železniki, 8. 12. 1876–Gabrovica, 30. 11. 1942), ki je bil posvečen leta 1892. Bil je kaplan v Bovcu, od 
1896 pa župnik na Bukovem. Leta 1913 je postal župnik v Ročah. Od 1922 je bil upravitelj v Gabrovici. Prim. Necrologium …, str. 
364.
222 Ciril Munih (Sv. Lucija/Most na Soči, 6. 9. 1893–Nova Gorica, 21. 9. 1963) je bil posvečen leta 1916. Po posvečenju je bil kaplan v 
Podmelcu in upravitelj Sv. Lucije. Od 1919 je bil upravitelj Soče, od 1925 pa župnik. Nato je bil župnik na Šentviški Gori, po vojni pa 
se je inkardiniral v apostolsko administraturo slovenskega dela goriške nadškofije. Prim. Necrologium …, str. 289.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 409
gorčiča s Kritiko ubil, temveč, da so Gregorčiču največ hudega storili tisti libe-
ralni mogočneži, ki so mu največjo udanost in prijateljstvo hlinili. 
Sledi poročilo o Mahničevi proslavi v Štanjelu. [o60] Šolske zadeve. Vero-
uk se reduje v spričevalih kot obligatni predmet in na prvem mestu, drugače se 
abstinira. –Proti vpeljavi poučevanja latinščine v šolah naj ljudstvo protestira. 
Na koncu se je govorilo še o štolnini.
Ant. Berlot      A. Kodermac, tj. 
Gospod dekan Rojec ni bil vesel svojega odlikovanja častnega kanoništva. 
Zameril je nadškofu, da je to odlikovanje prinesel v Tolmin škof Bartolomassi, 
italijanski vojaški škof, zato ni maral nositi insignije tega odlikovanja. Na pri-
govarjanje sobratov se je potolažil in pričel se podpisovati monsignor. Svetolu-
cijski župnik Jože Abram mu je dal zlato verižico s križcem, kakor je[o?] nosijo 
kanoniki.223
Oznanjeno je bilo v cerkvi, da je neka oseba izgubila denarnico s 150 L. + 
1500 L. Oseba, ki je to našla je prinesla g. dekanu. Zato je povedal v cerkvi sle-
deče: »Javno zahvalo moramo izreči, da se je našel ves izgubljeni denar 1650 L., 
o katerem smo govorili na novo leto. Me veseli, da morem reči, da so naši ljudje 
vedno pošteni ter vrnejo ako kaj najdejo.«
Opomba: Na vigilijo sv. Kraljev se mora pripraviti dve orni (4 htl) vode pri 
vratih. –Voda se slovesno blagoslovi pred mašo ob 8 ½ Astantibus RRD Coope-
ratoribus – cum cantu!224
Oznanilo: Se Vam naznanja, da bodo ta teden dekleta iz Marijine družbe 
pobirala po vaseh prostovoljne darove za novo cerkev [t44]225 in samostan na sv. 
Gori. Do sedaj se je nabralo dolga nad 60 tisoč Lir ter se je radi tega delo vstavi-
lo. Do sedaj se je oglasilo veliko duhovnij, ki so darovale veliko. Tolminska fara, 
ki je največa med Slovenci [o61] v škofiji se še ni oglasila, zato pa po vsej škofiji 
povprašujejo: »Kaj pa Tolmin?« Nadejam se, da se bo tudi naša fara oglasila ter 
svetišče na Sv. Gori dobro obdarovala. Vsak naj da po svoji vesti in moči – z 
veselim srcem! in M. Božja naj mu stotero povrne!!226
223 Jože Abram je ob Rojčevi 60-letnici v članku v Straži, 26. 3. 1926, zapisal: »Za naštete in druge zasluge je prejel Ivan Rojec leta 1921 
velezasluženo častno odlikovanje monsignorja, ko je postal častni kanonik prvostolnega goriškega kapitlja. Na to je po pravici 
ponosno vse ljudstvo in dekanijska duhovščina, pa tudi drugi njegovi mnogoštevilni častilci širom Primorske.«
224 Orna ali ornica je narečna beseda, ki pomene čeber. Na večer pred praznikom sv. treh kraljev je navada, da se blagoslavlja voda, 
sol, kadilo in kreda. Blagoslov je bil slovesen, s petjem in z asistenco častitih gospodov kaplanov.
225 Na vrhu strani je dopisano »Leto 1921«.
226 Nadškof Sedej je 12. avgusta 1922 s pismom št. 3444 sporočil: »Bliža se veseli dan, ko se bo podoba svetogorske matere Božje vrni-
la po sedmih letih pregnanstva na svoj prejšnji sedež, na vrh obnovljene Sv. Gore. Ker je sedaj začasna cerkvica tam gori dovršena 
in za sprejem milostne podobe pripravljena, smo določili, da se ta dne 2. oktobra t. l. slovesno iz naše prvostolnice prenese. Zjutraj 
ob 7. uri bo v goriški stolnici tiha sv. maša in za tem poslovilni govor; ob 8. začne procesija na Sv. Goro, pri kteri se bo podoba vozila 
do Solkana, po tem pa nosila po duhovnikih, oziroma Frančiškanih. Na Prevalu jo bodo pozdravili romarji, prišedši izza Sv. Gore 
z nalašč zato zloženo pesmijo, ki jo je spesnila Uršulinka M. Elizabeta, uglasbil pa naš duhovnik č. g. Vinko Vodopivec. Ko dospe 
procesija na vrh Sv. Gore, bode ob ugodnem vremenu ena tiha sv. maša na glavnem oltarju starega svetišča, na to govor v italijan-
410 Boštjan Guček
Velikonočna spoved je bila po ustaljeni navadi po stanovih in po vaseh, da 
so jo lahko vsi opravili v dveh tednih. 
Za Sv. Goro je dala tolm. župnija 169 L, posebejše g. dekan L 50, I. kaplan 
L 20 in II. kaplan L 20.
Konferenca 7. 4. 1921 pri Sv. Luciji.
Navzoči: monsig. I. Rojec, Ant. Berlot, Kokošar, Vidmar, Kragelj, Pirec, 
Batič, Širaj, Medveš, Klopčič, Hren, Kandus, Kodermac, Kovačič, Podberšček.
I. Ekshortacija. Tokrat nam je duhovni oče pokazal, kako lepo govori sv. 
Pavel o Srcu jezusovem in nam na srce pologal naj se veliko učimo pri sv. Pavlu.
II. Šolske zadeve. Doznava se, da višje šolske oblasti jemljejo verouk kot 
neobligativni predmet. Pri tem pa ne smemo ostati. Konferenca terja, naj vza-
mejo to zadevo v roko naši nadpastirji in to nujno vprašanje z vlado definitivno 
rešijo. Sklene se tudi: verouk kot neobligaten predmet ne redujemo. Te sklepe se 
sporoči škofijskemu ordinarijatu. Stopiti je treba v stik tudi z italijansko duho-
vščino, kakor tudi z nemško. Skupni nastop nam zagotovi zmago.
III. Sobratje poprašujejo[,?] kaj je z Zbornikom? Odgovor: izide več številk 
skupaj.
Sobrat Kovačič poroča[,?] da izdajajo koroški Slovenci pod nemško Avstri-
jo svoj list Koroški Slovenec.227 Jim čestitamo. –Sledijo pogovori o politiki.
[o62] Monsig. Rojec poroča o konferenci dekanov. 
Spomnila se je konferenca umrlega S. Kosa.228 Pomolili smo za njegovo dušo.
Prih. konferenca bo 28. aprila pri Sv. Luciji. Volitve so [t45] pred nami, 
treba delat, da zmagamo.
4. nedeljo po veliki noči229 je bilo izpostavljeno Sv. R. Telo po jutranji sv. 
maši do 2. popoldne. Ta dan je bilo naznanjeno, da bodo listke velikonočne 
spovedi pobirali gg. kaplani.
skem in slovenskem jeziku, na koncu Te Deum. (…) Z Marijinim povratkom bo zopet oživela Sv. Gora, slavna in starodavna naša 
božja pot, oživela bo naša vera in zaupanje v Marijino varstvo in pomoč ter nove milosti bodo rosile na naše družine, domovino in 
sv. Cerkev.« ŽA, f. FE 1876–1911. V pismu št. 3612, z dne 25. septembra 1922, pa je dodal natančna navodila: »Prečastitim dušnim 
pastirjem, ki se hočejo s svojimi verniki vdeležiti procesije na Sv. Goro, se naznanja, da naj pridejo vsaj ob 7 ½ v Gorico, in sicer 
Slovenci na stolni trg (Piazza Duomo, sedaj Piazza Cavour), Italijani pa na bližnji trg sv. Antona, in se tam po odredbah rediteljev za 
procesijo postavijo. Duhovniki naj nosijo talar, roket in biret ter stopajo zad za križem pred svojimi verniki, ki naj se vrstijo po štiri. 
(…) Otrok naj ne jemljejo s seboj. Verniki, ki ne dobijo prostora na vrh Sv. Gore, naj se vrnejo domov, za živež pa naj skrbe sami. 
Nekaj živeža se bo dobilo tudi po krčmah v Solkanu in Gorici.« ŽA, akti 1914–1919. 
227 Koroški Slovenec je v letih 1921–1941. Bil je glasilo Političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem. Kot tednik je 
s pomočjo dunajskih Čehov in Slovencev iz Jugoslavije izhajal na Dunaju, od 1939 pa zaradi cenzure v Celovcu. Ustanovitelj in prvi 
urednik je bil F. Aichholzer, za njim Ciril Kandut, Rado Wutej in V. Zwitter. List je po plebiscitu 1920 organiziral kulturno, politično 
in gospodarsko življenje koroških Slovencev. V ospredju poročanja je bilo zavzemanje za pravice manjšine na šolskem, jezikovnem 
in kulturnem področju. Prim. A. Malle, Koroški Slovenec, v: ES 5, str. 304.
228 Simon Kos (Nemški Rut, 21. 10. 1851– Sp. Idrija, 3. 3. 1921). Posvečen je bil leta 1880, bil je kaplan v Podbrdu in vikar v Srednjem 
in Opatjem Selu. Prim. Necrologium …, str. 81.
229 To je bilo 17. aprila 1921.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 411
Konferenca dne 28. 4. 1921 pri Sv. Luciji.
Navzoči: Monsig. I. Rojec, Kovačič, Kokošar, Vidmar, Abram, Pirec, Batič, 
Pisk, Podberšček, Kandus, Kodermac. 
Vzrok majhne udeležbe je stavka železničarjev.
Ekshortacija. Duhovni oče nam dalje govori o Srcu Jezusovem in nas se-
znanja kaj nas uči Cerkev o tim najsvetejšem Srcu.
Šolske zadeve. Še vedno ni jasno ali je verouk obligaten ali ne. Če res ni 
obligaten, ali naj potem redujemo? Držali se bomo tega, kar bo določila škofija. 
Sledi dolg razgovor in debata o pripravah na volitve v državni zbor.
Ant. Berlot     A. Kodermac, tajnik
V prvem tednu maja je imela tolmnska duhovščina po vaseh volilne sho-
de. V nedeljo 8. maja so bili glavni volilni shodi v Tolminu, pri Sv. Luciji in v 
Volčah. Župnik Abram je opozoril kaplana Kodermaca, naj gre na volilni shod 
v Volče, ker bosta tam dva šibka govornika, učitelj Rakovšček230 in advokat Ga-
beršček.231 Kodermac je ubogal in je imel na shodu v Volčah govor, ki je navdušil 
ljudi, zato je padel v nemilost pri Italijanih.
V torek, 10. maja je bil Kodermac na Ljubinju celi dan po dušnopastirsih 
opravkih. [o63] Izvrševal je kontrolo družinske knjige. Opoldne so ga Ljubinci 
prosili, naj jih zvečer po šmarnicah pouči o vseh zadevah volitev, ker so te voli-
tve prve in ljudje ne poznajo načina italijanskih volitev.
230 Jože Rakovšček (Kobarid, 18. 1. 1870–Celje, 18. 7. 1957), učitelj, kulturni in gospodarski delavec. Osnovno izobrazbo je prejel v 
Kobaridu, nadaljeval na učiteljišču v Kopru, kjer je 1889 maturiral. Najprej je učil v Kobaridu in bil vrsto let predsednik učiteljskega 
društva za tolminski okraj. Kot zaveden Slovenec je bil trn v peti glavarju De Marenziju, zato je bil čez noč razrešen učiteljske službe 
v Kobaridu, po pritožbi na Dunaj pa je dobil mesto na Šentviški gori. Kasneje je prišel kot nadučitelj v Cerkno. Pred in med prvo 
sv. vojno je služboval pri Sv. Luciji. Od 1915 do 1917 je bil kraj na frontnem območju in Rakovšček je bil tudi župan. Na njegovo 
pobudo je bila ustanovljena in je tudi uspešno delovala potujoča okrajna učiteljska knjižnica. Po preboju 1917 je bil prestavljen 
v Breginj, po vojni se je vrnil na Most na Soči. Leta 1927 so ga odpustili iz službe, ker se ni hotel vpisati v fašistično stranko. Odšel 
je v Jugoslavijo in učil v šoli v Loki pri Žusmu, v Lembergu pri Šmarju. Leta 1929 se je upokojil. Živel je najprej v Braslovčah, nato v 
Celju. Med drugo sv. vojno so ga Nemci izgnali v Srbijo. Po vojni se je vrnil v Celje. Prim. M. Jevnikar, Rakovšček Jože, v: PSBL, zv. 3, 
str. 135.
231 Andrej Gabršček (Kobarid, 26. 11. 1864–Ljubljana, 23. 6. 1938), publicist, politik, tiskar založnik in urednik. Po osnovnih študijah 
je nadaljeval šolanje v Kopru na učiteljišču. Postal je učitelj in služboval na Livku in v Kobaridu. Zaradi bolezni je službo odpovedal 
in se preselil v Gorico, kjer je živel do leta 1915. Ob vojni napovedi je bil interniran (Ptuj, Lipnica, Oberhollabrunn, Göllersdorf) in 
nato do konca vojne in po njej do 1933 na Dunaju. Po vrnitvi se je naselil v Ljubljani. A. Gregorčič ga je povabil v Gorico in mu izročil 
uredništvo Soče. Sodeloval je v društvu Sloga, nato v NNS. Z delom pri Soči je začel ravno v času, ko se je pripravljal pri goriških 
Slovencih nov politični razdor. Deloval je kot odločen zaveznik A. Gregorčiča v sporu z J. Tonklijem in A. Mahničem. Slednja sta mu 
vzela Sočo, zato je začel izdajati Novo Sočo (1889). Toda že leta 1892 je moral nazaj prevzeti Sočo in postal njen lastnik ter je vodil 
list s presledkom 1912–1914 do leta 1915. Bil je začetnik modernega časnikarstva na Goriškem. Ob Soči je izdajal še več prilog 
in drugih listov (Gospodarski list, Slovenski tednik, Adriatische Post). Soča je vse do razkola 1899 delovala slogaško. Ko sta se s H. 
Tumo ločila od A. Gregorčiča, se je list opredelil povsem liberalno. V okviru društva Sloge je deloval za osvoboditev »slovenskega 
plemena od laške nadvlade, kulturne in gospodarske«. V tem duhu je deloval na področju slovenskega šolstva, gospodarstva in 
kulture. Kot eden vodilnih politikov na Goriškem je deloval pri vseh pobudah slovenskega tabora tako v obdobju zavezništva z A. 
Gregorčičem kot kasneje v povezavi s Tumo. Kratek čas je bil tudi poslanec in vodil liberalni slovenski poslanski klub, ki se je združil 
s Furlanom Faiduttijem proti zvezi A. Gregorčič-Payer (italijanski liberalci). Mnogo je pisal v slovenski tisk, obsežen je seznam 
knjig, ki jih je izdala njegova tiskarna. Prim. B. Marušič, Gabršček Andrej, v: PSBL, zv. 1, str. 404–407.
412 Boštjan Guček
Zvečer ob koncu šmarnic je prišel fant iz Tolmina in je obvestil Koder-
maca, da so znamenja, da se proti njemu nekaj pripravlja. Kodermac je oblju-
bo Ljubincem držal in imel v neki hiši obljubljeni shod. Na shod so prišli trije 
Italijani, karabinirski maršalo, še en karabinir in civilist, ki je znal slovenski. 
Kodermacev govor je trajal eno uro. Po končanem je poprosil fante, da bi ga 
spremljali v Tolmin, a priglasili so se le štirje, ker so drugi šli na ples v gostilno.
[t46]232 V spremstvu petih fantov se je Kodermac v pozni nočni uri vračal 
v Tolmin. V Poljubinju je je štiri ljubinske fante odslovil, ker se je bal, da bi se 
jim v Tolminu kaj zgodilo ter je nadaljeval pot s tolminskim fantom, ki ga je ob-
vestil o nevarnosti. Ko sta prišla že blizu mosta čez Tolminko, sta slišala na cesti 
voz, na katerem so peli »Giovinezzo«. Zato sta se v klančku nad cesto ustavila. 
Ko je pa voz odpeljal čez most, prej se je par minut ustavil, sta nadaljevala pot 
po klančku. Pa ti pride naproti plečat možakar, zgrabi Kodermaca za suknič ter 
ga potegne na cesto. Sliši se glas: »È il giusto!233 Dva moža zgrabita Kodermaca 
in ga držita. Nekdo bije po glavi z železom, drugi udriha z bikovko po hrbtu. 
Kodermac brca in tolče z družinsko knjigo ter kriči: »Tolminci na pomoč.« Ko 
so se začela v bližini okna odpirati, so napadalci zbežali.
[o63] Kodermac je dobil še dva kamna v hrbet in kar so mu234 dopuščale 
moči pribežal ves krvav domov v kaplanijo. Kaplan Kandus je takoj poklical 
zdravnika, da je rano izčistil in obvezal. Medtem je maršalo prišel in z njim 
Rudi Modrijanov, ki je prinesel pri napadu izgubljeni klobuk in brevir. Jasno je 
bilo, da je marescialo bil v zvezi z napadalci. Drugi dan je ta prišel ranjenca obi-
skat in izpraševat. Rekel je Kodermacu tudi tole: »Če boste koga od napadalcev 
osumil in ne boste mogel tega dokazati, boste vi kaznovani.« Podlež!
Pozneje se je zvedelo, da je bilo pri napadu 12 italijanskih mož, med njimi 
en italijanski oficir. Pa še na drugem kraju je Kodermaca čakalo drugih dvanajst 
mož, če bi po drugi poti hotel v Tolmin. Tako je bil napad dobro organiziran, da 
jim Kodermac ni mogel uiti.
Italijani so tokrat že imeli v Tolminu svojo fašistično organizacijo, in to je 
bil njih prvi nočni nastop. Fašistični časopis v Trstu je drugi dan prinesel spis, 
ki je med drugim tudi to zapisal: »Tolminka je vabila, zakaj nismo kaplana vrgli 
v Tolminko.« Barabe!
Slovenski časopisi so ogorčeno objavili fašistični napad na tolminskega 
kaplana Kodermaca. Njegova razbita glava je bila več kot dobra agitacija za slo-
venske poslanske kandidate.235
232 Na tej strani je pretipkano besedilo, ki v originalu sledi na naslednji strani. Po vsebini to besedilo spada skupaj, zato se tukaj 
držimo originalnega zapisa.
233 Pravičnik je!
234 Dodano s svinčnikom.
235 Razni napadi in težave s strani fašistov so se samo še stopnjevale. Ob smrti Rojca poroča Straža, 7. septembra 1928, št. 68, v dnevni 
vesti: »Zaplemba. Zadnja številka Goriške straže je bila zaplenjena. V nadomestilo smo današnji številki dodali prilogo. Prefektura 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 413
Volitve236
Monsig. dekan je ljudem povedal: »Kakor vže veste so danes na binkoštno 
nedeljo volitve v državni zbor v Rim. Naša goriška dežela voli pet poslancev. 
Dolžnost vsakega volivca je, da gre [o65] volit, ter da odda svojo glasovnico za 
tiste poslance, ki bodo delali za blagor našega ljudstva. Zato glejte, da pridete 
volit vsi možje in mladeniči, ki ste vpisani v volilni imenik. Vsak naj prinese s 
seboj volilno izkaznico, ki jo je dobil od županstva, glasovnico; t. j. oni listek, 
ki naznani, katere poslance hoče voliti in bo dobil od zapunih mož. Kdor ne 
prinese s seboj izkaznice, ne more voliti. –Volilo se bo na dveh krajih in sicer: 
vsi volilci iz Tolmina, Zatolmina, Dolj, Gabrij, Volarjev, Selišč volijo v Občinski 
hiši (županstvo). –Volilci iz Ljubinja – Prapetno, Poljubinj, Žabče, Zatol. Žabče, 
Ravne, Zadlaz in Čadrg volijo v novem poslopju pri občinskem domu – kjer je 
otroški vrtec.
Tisti, ki imate priimek po začetnih črkah abecede: Bajti, Benedejčiči, Bre-
ženi, Četrtiči – Čufarji – Dobravci, Gaberščeki, itd., itd., bodite na volišču že 
od 7–8 ure. Pojdite iz cerkve naravnost tja. Ako niste tam, ko vas kličejo, boste 
morali čakati tuddi še do popoldne. Posebno tisti, ki ste od daleč bodite ob pri-
merni uri na volišču, da pridete še za časa domov.
Ob 5. uri pop. se zaključi glasovanje–kdor je tam navzoč še voli, drugi ne 
več. –
Kako se voli: Vsak volilec pride z glasovnico pred komisijo, jo pokaže, da 
je on tisti volilec. Predsednik mu da potem uradno pisemski zavitek ter mu 
ukaže iti v neko kabino (kakor spovednico), kjer je popolnoma sam. Tam vzame 
iz svojega žepa glasovnico, kjer je natisnjena lipova vejica ali kladvo ali zvezda 
itd. – dene v zavitek, oslini, zapečati ter nese zopet h komisiji. Pri komisiji [o66] 
odda zapečateno pismo in izkaznico, katero je imel poprej v rokah. –Tako je vo-
lil. Koga je volil ne ve nihče kot samo on. –Še enkrat vas opozarjam, da pridete 
vsi volit. Tudi potrpite ako bo treba čakati. Ne dajte se od nobenega ostrašiti. 
Mirno, odločno in moško pojdite na volišče!«
nam je poslala sledeči odlok: Št. 3835 Gab. Prefekt goriške pokrajine, glede na to, da namiguje današnja številka krajevnega 
periodičnega lista Goriška Straža v poglavju Kaj se godi po svetu? na netunske konvencije in na spremembo vladavine v Albaniji z 
besedami, ki so očividno tendencioznega značaja; upoštevaje, da je tendenciozna tudi vest o premeščanju nekaterih učiteljev, ob-
javljena pod naslovom Premeščeni učitelji; glede na to, da dopisa iz Dorenberga in Brestovice slikata sedanji gospodarski in upravni 
položaj v omenjenih občinah s pretemnimi barvami, kar lahko vzbudi neupravičeno razburjenost med prebivalstvom; glede na kr. 
zakonska odloka od 15. julija 1923, št. 3288, in od 10. julija 1924, št. 1081, odreja zaplembo 67. številke Goriške Straže z današnjim 
datumom in naroča goriškemu kvestorju, naj ta ukaz izvrši. Gorica, 5. sept. 1928. leto VI. Prefekt Cassini.« Takoj naslednja novica 
pa prinaša prepoved izhajanja Edinosti in odpoklic odgovornega urednika časopisa v Trstu. 
236 Ta del vsebine je v pretipkani verziji na strani 46. Držimo se originala. V ŽA, m. zelena mapa brez naslova, hranijo tudi tipkano 
besedilo, ki se začne z letnico 1921 in ima na vrhu pojasnilo: »Nadaljevanje spominov po državnozborskih [volitvah?] 15. 5. 1921.« 
Očitno so to Kodermacevo delo, saj piše: »Gospod dekan Rojec je zvedel, da imajo izvoljeni slovenski poslanci v Trstu sestanek. 
Spisal je poslancem pismo in me s tem pismom poslal na njih sestanek. Tako sem šel v Trst z obvezano glavo. Oddal sem pismo, 
bil s njimi na sestanku. Prijazni so bili z mano. Pripovedovati sem jim moral, kako so me napadli fašisti pri mostu čez Tolminko. 
Prenočil sem pri prijatelju poslancu Vergiliju Ščeku.«
414 Boštjan Guček
Na dan volitev je že zjutraj prišel v Tolmin en kamion črnosrajčnikov, obo-
roženih s palicami: klatili so se okoli cerkve in v [t48] gornjem koncu Tolmina. 
Ko so to videli tolminski fantje, so se tudi oni oborožili s palicami. –Zjutraj je 
karab. maršalo iskal g. dekana, da bi ga odpeljal na zaslišanje, ker je v soboto na 
Tolminu protestiral, da je v komisiji preveč Italijanov. Pred farovžem se je srečal 
s kaplanoma, ki sta mu povedala, da g. dekana ni doma. Kodermac mu je očital, 
da za par besed, ki jih je upravičeno govoril v soboto, hočete g. dekana zaslišati, 
torkove napadalce pa niste poiskali. Notiral je priimek in ime dekana ter odšel. 
G. dekana smo skrivali in varovali, da ga ne bi napadli črnosrajčniki.
Do ene popoldne je šlo še mirno na volišču. Okrog ene pridrvijo črno-
srajčniki pred volišče in vržejo bombe. Fantje in učiteljišniki gredo s kamenjem 
na te črnosrajčnike, a v zaščito jih vzamejo karabenieri in jih tako rešijo, dru-
gače bi jih fantje vrgli v Sočo. Radi bombnega napada je bilo potrebno odpeljati 
v goriško bolnišnico tri hudo ranjene, dva Slovenca in enega Italijana. Volišče 
in poti je zasedlo vojaštvo. Volitve so se nadaljevale do določene ure. Volivci iz 
okoliških vasi niso več mogli [o67] (več) na volišče, ker so bili dohodi v Tol-
min od vojaštva zastraženi. Zaradi tega Slovenci niso imeli veliko škode, ker 
so volilci iz okoliških vasi skoraj vsi volili že dopoldne. Kaplan Kodermac je šel 
popoldne na volišče z obvezano glavo.
V juniju je bilo vsaki dan po prvi sv. maši pobožnost k Srcu Jezusovemu.
Konferenca, 2. junija 1921 pri Sv. Luciji.
Navzoči: Iv. Rojec, Kovačič, Ant. Berlot, Mežan,237 Kokošar, Medveš, Pirec, 
Batič, Pisk, Kandus, Kodermac, Hren, državni poslanec Virgil Šček,238 Vidmar, 
Bele.
237 Vincenc Mežan (Veldes, 28. 3. 1868–Deskle, 2. 9. 1936) je bil posvečen leta 1893. Najprej je bil imenovan za kaplana v Kanalu, 
nato za kurata v Lokavcu. Leta 1906 je bil imenovan za vikarja v Desklah, od 1918 je upravljal tudi župnijo Gorenje polje. Prim. 
Necrologium …, str. 271.
238 Virgil Šček (Trst, 1. 1. 1889–Ljubljana, 6. 7. 1948), duhovnik, politik, narodnoobrambni delavec, poslanec, urednik in pisec. Štu-
diral je najprej v Trstu, po preselitvi v Gorico je tam nadaljeval z nemško realko, kjer je 1909 maturiral. Vključil se je v narodno-
obrambno delo in bil dejaven na več področjih. Leta 1910 je stopil v goriško bogoslovje, kjer je organiziral ilegalno »jugoslovansko 
omizje«. Posvečen je bil 7. julija 1914 v Trstu, novo mašo pa je imel na Blejskem otoku. Med vojno je bil kaplan v Trstu na več 
župnijah, kjer je organiziral socialno pomoč za vojne vdove, poživil delovanje Marijine družbe. Bil je med pobudniki obnovitve sta-
novske organizacije Zbora svečenikov sv. Pavla. V Zboru je bil zelo aktiven. Med drugim sta skupaj z ljubljanskim škofom Jegličem 
v imenu zbora papežu Benediktu XV. predložila spomenico o cerkveni avtonomiji Slovencev in Hrvatov v Italiji. Bil je tudi izvoljen 
v rimski parlament. Zavzemal se je za reševanje rekonstrukcije in izplačila vojne odškodnine, v okviru društva Edinost pa se je 
zavzemal za ustanovitev Narodnega sveta, ki naj bi usklajeval delo političnih skupin v narodnih zadevah, v ostalih zadevah pa naj 
bi prevladoval politični pluralizem. Bil je tajnik KTD, pobudnik ustanovitve GMD 1924, sestavil je več molitvenikov in veroučnih 
knjig. Na začetku leta 1927 ga je nadškof Sedej pod kaznijo suspenza odslovil iz goriške nadškofije. Vrnil se je v tržaško-koprsko, 
kjer ga je škof Fogar poslal za žup. upravitelja v Avber, kjer je zelo zavzeto delal. Med drugim je povabil slikarja Toneta Kralja, da je 
poslikal cerkev. Po zapletu je s posredovanjem arhitekta Fabijanija in A. Resa dosegel, da je Kralj še naprej smel slikati po Primor-
skem. Poživil je duhovno življenje v župniji z misijoni, vzornim petjem, predavanji, knjižnico … Med 1932–34 je bil konfiniran 
»zaradi oviranja delovanja režima«, leta 1940 pa je moral izginiti s Krasa zaradi groženj fašistične tajne službe v Sežani. Umaknil 
se je v Trst, nato v Osp, v maju 1941 pa v župnišče v Lokev pri Divači, kjer je kljub slabšemu zdravstvenemu stanju pomagal župniku 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 415
1. Ekshortacija. Nadaljevanje o Srcu Jezusovemu. Tokrat antifone oficija S. J.
2. Referat sobr. Piska: Razlika med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. Orisal 
nam je vzroke in razvoj razkola ter dokazoval, da niso dogme, ki ne dopuščajo 
toliko zaželjene sprave in združitev, temveč politika na eni in drugi strani. V 
debati se je poudarjalo, kako malo se dela za zbližanje. Zdi se, da imajo v Rimu 
strah pred Slovani.
Monsig. Rojec pozdravi navzočega državnega poslanca Virgilija [t49] Šče-
ka. Razpravlja se o političnem položaju. Odobrijo se resolucije, ki se odpošlje-
jo političnemu društvu Edinost239. Za preganjene sobrate v Istri zberó sobratje 
nekaj denarja. V znak sočustvovanja pošilja konferenca istrskim preganjanim 
duhovnikom tolažilno pismo. Prihodnja konferenca je pastoralna. 
Ant. Berlot      A. Kodermac
V juliju suša. Zato procesije za dež na Volarjih, k sv. Urhu, procesija po 
tolminskem polju, procesija proti Zatolminu okoli Petelinca.
[o68] Spet je bila pobirka za stradajoče Ruse, ki jih je zadela velika suša. 
Račun cerkvenih sedežev.
Leta 1921 naročilo se je pri tvrdki Butkovič – Boštjančič in tovarni v Mirnu 
20 cerkvenih klopi iz mecesna in Pich Poisa lesa s 100 sedeži. 
Antonu Požarju. Ob italijanski zasedbi Ljubljane je kritiziral slovenske politike, da so se poklonili Grazioliju. Bil pa je tudi kritičen do 
komunizma, čeprav je podpiral OF, ker je menil, da je to edina alternativa za boj proti narodnim zatiralcem. Obsojal je likvidacije 
in stalinistične metode, zato so mu grozili s smrtjo. Ob koncu vojne je sestavil spomenico za priključitev Primorja Jugoslaviji. Škof 
Santini ga je suspendiral »a divinis«, ker je slovenske in hrvaške duhovnike nagovarjal, naj se ne udeležijo sestanka škofijskih 
duhovnikov 2. 7. 1946. Pritožil se je v Rim, ki pa ga ni podprl, ampak ga je laiziral. Bil je že bolan in v bolnišnici v Ljubljani, kjer je 
tudi umrl kot duhovnik. Škof Nežić je bil namreč toliko obziren, da mu akta ni izročil. Prim. M. Tavčar, Šček Virgil (Virgilij), v: PSBL, 
zv. 3, str. 520–522.
239 Društvo Edinost je bilo politično društvo najprej tržaških, po 1. sv. vojni tudi goriških Slovencev. Ustanovljeno je bilo 1. 11. 1874. 
Nameni društva so bili, da budi, utrjuje in širi narodno in gospodarsko zavest, da brani narodne in vse druge pravice, da podpira in 
pospešuje materialno in duševno korist okoliškega in sploh slovenskega ljudstva v državnih, občinskih, cerkvenih in gospodarskih 
zadevah, da širi narodno omiko in razveseljuje duha. Društvo se z goriškim delom ni moglo dogovoriti za skupen časopis, zato so 
začeli 8. 1. 1876 izdajati istoimensko glasilo v Trstu. Neenotnost je ostala vse do razpada Avstro-Ogrske. Med vojno je bilo delovan-
je društva omejeno, vendar so si nekateri vodilni člani in politiki prizadevali za rešitev primorskega vprašanja v jugoslovanskem 
duhu. Podprli so majniško deklaracijo. Po italijanski zasedbi Trsta, 3. 11. 1918, so jih izločili iz tržaškega krajevnega odbora Narod-
nega sveta. Na parlamentarnih volitvah 1921 je društvo nastopilo kot Jugoslovenska nacionalna stranka in dobilo 5 mandatov. Ob 
volitvah je nastalo vprašanje enotnosti. Leta 1922 se je začel razcep na Goriškem, nato so se odcepili tudi istrski krščanski socialisti. 
Tržaška Edinost je zbrala okrog sebe liberalce in delovala na vsem Primorskem, goriška, ki je zbrala okrog sebe krščanske socialiste, 
je svoje delovanje razširila tudi na Trst. Obe društvi sta poleg časnikov (Edinost, Goriška straža) izdajati še tednika, liberalne Novice 
in krščanskosocialni Mali list, oba v Trstu. Čeprav neenotni, sta društvi v zastopanju manjšinskih nacionalnih pravic nastopali 
enotno. Na volitvah sta društvi prejeli 2 mandata, izvoljena sta bila oba predsednika, goriški E. Vilfan in tržaški E. Besednjak, ki sta 
se v parlamentu zaman trudila po zakoniti poti ščititi narodno manjšino. Fašistična oblast je 17. 9. 1928 ukinila tržaško Edinost, ves 
slovenski tisk, le goriška Edinost je smela v letih 1929–30 izdajati apolitični Novi list in dva katoliška tednika. Do druge sv. vojne 
sta tako društvi delovali v ilegali. B. Marušič, Edinost, v: ES 2, str. 415–416.
416 Boštjan Guček
Naročili smo še 8 velikih stolov in štiri manjše stole, ki so postavljeni na 
koru, na stranskem koru in pri spovednicah za 720 L – Tako znaša skupen ra-
čun L. 19720.
Plačan račun z posojilom prebendarnega240 zemljišča, ki ga je kupila obči-
na v Tolminu L. 19.720.
Te klopi so torej lastnina tuk. farne cerkve. Dajejo se v porabo po 30 L. za 
sedež.
Konferenca dne 31. 8. 1921. pri Sv. Luciji.
Navzoči: Iv. Rojec, Ant. Berlot, Kovačič, Kokošar, Mežan, Medveš, Vidmar, 
Batič, hren, Pisk, Kandus, Kodermac, pater frančiškan, Kragelj, Pirec, Podber-
šček, in gosta Peter Butkovič241 in Reščič.242
I. Ekshortacija: Nadaljevanje o Srcu Jezusov.
II. Referat Alojzija Kodermaca: Skrb za mladino in Marijine družbe. Do-
kazoval je potrebo mladinskih organizacij, posebno Marijinih družb. Premalo 
se je delalo v zadnjem času za oživljanje in reorganizacijo katoliških društev in 
Mar. družb. Kje je krivda? Velikokrat v težkem položaju našega ljudstva, pa tudi 
marsikateri duhovnik ni brez krivde. Boje se težkoč in strašijo [t50] jih razne 
ovire. Navajal je razloge za in pobijal ugovore proti Marijinim družbam. V de-
bati je sobrat monsig. Rojec grajal mlačnost duhovnikov do dela za Mar. druž-
be; poudarjal je, da je skoraj povsod možnost vstanoviti Mar. družbo[,] če le 
hoče [o69] duhovnik delati. Nekateri odgovarjajo in dokazujejo, da so tudi take 
razmere po duhovnijah, kjer ni mogoče misliti na ustanovitev M. družbe, ali pa 
je duhovnik preobložen z delom ali pa ni dobrega ozračja za družbo. Rezultat 
debate je: nobeden ni proti Mar. družbam, vsi so prepričani, da so potrebne, 
posebno za naše čase, ko je na mladino toliko nevarnosti, a večina ne kaže prave 
navdušenosti, da bi z delom začela.
III. Sobrat Medveš nam je pripovedoval svoje doživljaje v italijanskem uje-
tništvu. V zabavo je bilo vsim.
IV. Poročilo odsekov – šolski. Pouk veronauka na ljudksihšolah je vendar 
obvezen, torej smo zmagali.
Letos se obhaja po katoliškem svetu 700 letnica vstanovitve III. reda. Ker je 
v Tolminu skupščina III. reda jo obhajamo s tridnevnico, ki jo vodi p. Marijofil 
kovaček. Bilo je nad 1500 sv. obhajil v tej tridnevnici.
240 Prebenda pomeni dohodke iz premoženja ali posesti, ki so zvezani s kanoniško službo.
241 Peter Butkovič (Sovodnje, 22. 2. 1888–Sovodnje, 27. 2. 1953). Posvečen je bil leta 1913. Kot kaplan je deloval v Kamnjah in 
Lokvah. Od leta 1922 je bil župnik v Sovodnju. Prim. Necrologium …, str. 414–415.
242 Janez Reščič (Gorica, 22. 7. 1877–Gorica, 28. 7. 1955). Posvečen je bil leta 1906. Med vojno se je zaradi varnosti umaknil v Radovl-
jico. Po vojni se je vrnil in bil pastoralno aktiven v Podgori, kjer je bil 1946 imenovan za župnika. Prim. Necrologium …, str. 233.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 417
4. novembra je bila počastitev neznanega vojaka in vseh padlih, je bil tudi 
sprevod na vojaško pokopališče.
Opozorilo: Ker so bližajo občinske volitve, poskrbite[,] da bo vsak vpisan v 
imenik in sicer 1. tisti, ki ste bili pri letošnjih držav. zborskih volitvah izpuščeni, 
tisti, ki ste izpolnili 31. maja 21. leto starosti in tisti, ki ste že 6 mesecev v občini.
Vsi običajni prazniki so bili v tem letu po navadi lepo praznovalni. Mari-
jina družba in III. red so imeli redni mesečni shod. Tudi izobraževalna društva 
so dobro delovala.
[o70/t51]243 
Gibanje ljudstva v Tolmnski župniji
l. 1921
Ro
jen
i
Um
rli
Ro
jen
i
Um
rli
Ve
č r
oje
nih
Ne
za
ko
ns
ki Cela župnija šteje nad 4000 duš (domačinov), 
ki so vsi po veri katoličani, razen enega 
Tolminca, ki je lani izstopil iz katoliške Cerkve. 
Tudi je par divljih zakonov. 
m
oš
ki
že
ns
ke
m
oš
ki
že
ns
ke
Tujci 9 10 – – 19 17 2 3
Tolmin domači 10 6 9 7 16 16 – 5 Skupni pregled
Zatolmin 6 9 2 3 15 5 10 – Rojenih 117, deč. 61
Dolje 5 9 2 5 14 7 7 1 Umrlo 63, dekl. 73
Gabrje 3 3 1 2 6 3 3 – več rojenih 54
Volarje 2 3 1 – 5 1 4 – okličev 60
Selišče – 1 1 – 1 1 – 1 porok 39
Zadl. Čadrg 4 4 3 3 8 6 2 – prevideng 104 z 172 bolniki
Čadrg 2 7 1 1 9 2 7 1 sv. obhajil 19.100
Žabče 1 1 3 – 2 3 -1 +300
Zadl. Žabče 5 2 4 4 7 8 -1 1 19.400
Ravne 1 4 – 3 5 3 2
Poljubinj 10 2 3 5 12 8 4
Prapetno 2 3 2 3 5 5 –
Ljubinj 1 9 1 4 10 5 5
Skupaj rojenih domačinov  117
 umrlih   63
 več rojenih  54
243 Razpredelnica Gibanje ljudstva v tolminski župniji leta 1921 je v originalni verziji na listu, ki je prilepljen in dejansko nima številke 
strani, ker je dodan v zvezek med strani 69 in 70. Tukaj ga dodajamo pod stran originala št. 70. 
418 Boštjan Guček
V Tolminu, dne 31. decembra 1921
Ivan Rojec, 
župnik-dekan
[t52] Župnijski urad v Tolminu, 25. febr. 1921 [Prepis]244
Štev. 149
Slavnemu predsedništvu 
Kr. civilnega Komisarijata v Tolminu.245
Vže teden dohajajo k podpisanemu razne osebe, ki ga opozarjajo, da se 
plete prihodnje dni, zlasti prihodnjo nedejlo napad na njegovo stanovanje in 
osebo. Vsak večer se klati namreč po občini tolpa mladeničev, ki kalijo ponoč-
ni mir s prepevanjem raznih neslanih pesmi z refrenom: »Il decano, il decano 
bastoneremo.«246 Tem ljudem pride v nedeljo na pomoč baje 200 fašistov iz Go-
rice in Trsta, ki bodo naše ljudstvo napadali in strahovali.
Oziraje se na pretečo nevarnost za svoje in tuk. čč. gospodov kaplanov 
življenje in imetje, kakor tudi na imetje tuk. župnijske cerkve, ki je shranjeno v 
župnišču, prosi podpisani slavni civilni komisarjat za pomoč in osebno varnost. 
Iv. Rojec – župnik-dekan
0 pečat
Tolmino 25. februario 1921
Comissariato Civile247
No 361/Gab – Risposta ala nota No 149
Al molto reverendo Monsignor Giovanni Rojec – parroco-decano 
Tolmino
Apprendo con rincresciamento quante la S. V. mi comunica con la lettera 
in data d‘oggi.
244 Original hrani ŽA, mapa, neurejen del. V originalu je dodan stavek »… mladeničev, nastavljenih baje pri tuk. tehniških oddelkih 
in par častnikov«. 
245 V ŽA, Akti 1914–1919, obstaja več kopij prošenj generalnemu civilnemu komisarju v Trstu, naj obdrži za okrajnega komisarja stot-
nika Umberta Sala, ki je Tolmin vodil do junija 1920. »V tolminskem političnem okraju prebiva prebivalstvo skoz in skoz slovenske 
narodnosti, ki ima pravico zahtevati, da vodi politično upravo okraja mož, ki je zmožen slovenskega jezika, ki spoštuje narodne 
pravice ljudstva in ki se kaže pri celem svojem službovanju kot prijatelj in zaščitnik ljudstva. Teh načel se je držal blagorodni gos-
pod Umberto Sala, ki je, dasi zveden Italijan in nezmožen slovenskega jezika vendar spoštoval naš jezik in naše narodne pravice v 
uradu ter se kazal vsepovsod prijatelj našega ljudstva.« Očitno so se stvari kmalu spremenile, saj so pritiski tudi na dekana Rojca 
postali vsakdanjost.
246 Dekana, dekana bomo pretepli.
247 Tolmin, 25. februar 1921. Civilni komisariat, št. 361/Gab – Odgovor na pismo št. 149. »Prečastitemu monsignorju Janezu Rojcu 
– župniku – dekanu. Zvedel sem o Vaši žalostni zadevi v pismu, ki ste ga danes poslali. Moram vam zagotoviti, da so besede, ki 
so vam jih posredovali, vsaj pretirane, če že ne popolnoma brez vsakega temelja. Na vsak način se Vi gotovo ne smete bati, ne za 
svojo osebo, ne za svoje kaplane. Kar zadeva pesmi, ki ponoči vznemirjajo, bodite gotovi, da sem dal ukaze prepovedi le teh. Civilni 
komisar Giordano.« Dokument s pečatom hrani ŽA, neurejeni del. Napak v navedenem dokumentu v italijanskem jeziku nismo 
popravljali, ampak besedilo sledi originalu.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 419
Tengo ad assicura La che le voci che Le sono state riferite sono per lo meno 
esargerate, se non del tutto destituite di fondamento. Ad ogni modo la S. V. può 
essere certo che nulla ha da tenere, ne per la Sua persona, ne per i Suoi cappe-
llani. –Quanto ai canti che turbeno la quiete notturna assicuro la S. V che ho 
impartito gli ordini opportuni affinchè siano impediti.
Il Comisario Civile
Giordano
[o71/t53] Genesis aneksijske slovesnosti v Tolminu 27. II. 1921.248
Dne 13. febr. je bil podpisani v občinski pisarni, ko mu občinski komisar 
Martionacci pove, da se bo v Tolminu praznovala slovesno aneksija. Podpisani 
je slavnosti popolnoma odsvetoval oziraje se na mišljenje ljudstva ter rekel, da 
on ne sodeluje ter ne bo v cerkvi ne maševal ne pel Te Deum ter se rajši zameri 
vsej uradni ali neuradni Italiji kakor, da bi mu zadnji Slovenec očital izdajalstvo. 
Po tem sestanku ni več slišal in zvedel nič, kaj se misli v cerkvi storiti. –Dan 
četrtka dne 24. febr. prinesel je nekdo neko vabilo na banket za dne 27. II. ter 
je sporočil tudi program slovensoti za nedeljo, ki pa ni bil tudi od nobenega 
podpisan. Na sporedu je bilo tudi: »Messa letta con asistenza dei cappellani Te 
Deum.«249 Četrtek pride tukajšnja šolska ravnateljica Silič ter pokaže dopis tuk. 
okr. šolskega sveta, da bo šolska sv. maša v soboto dne 26. II., na kar ji je pod-
pisani odgovoril, da lahko pripelje šolske otroke ob 8 ½ v cerkev. Petek zvečer 
pride gospod z drugim dopisom okr. šol. sveta ter naznani, da v soboto ne bo 
šolske maš, pač pa, da je šolska maša določena za nedeljo ob 9 ½ ter da sta k tej 
sv. maši vabljena oba gg. kaplana, ki bosta pri tihi maši asistirala ter spremljala 
šolsko mladino k javni slavnosti na trgu in v šolske prostore. Na to sem jaz 
podpisani odgovoril: »V nedeljo se ne moreta gg. kaplana udeležiti napovedane 
slovesnosti, ker g. Kodermac mora iti vže jutri (v soboto) za spovedovanje v 
Podmelec, kamor je določen vže pred tremi tedni, a gospod Kandus ima ob 8 
½ sv. mašo; tudi nima okr. šol. svet ukazovati, da bi gg. kaplani komu asistirali, 
ampak vse to spada [o72] v področje g. župnika-dekana.« Istočasno pride ura-
dnik na tuk. civ. komisarjatu dott. Rinaldi ter terja v imenu okr. civil. Komisarja, 
248 Goriška deželna uprava je 25. februarja 1921, št. 213, izdala okrožnico vsem občinam goriške dežele in dekanijskim, župnijskim in 
kuracijskim uradom ter vikariatom, v kateri je povabila vse župane, ljudstvo in vse pomembne osebe na slovesnost s sv. mašo za-
radi priključitve Julijske Benečije h Kraljevini Italiji. »Z rapalsko pogodbo se je včvrstilo prijateljsko razmerje med Italijo in Jugosla-
vijo, ki bode za nas, ki smo ji po naravni zemljepisni legi najbližji in prvi sosedje, največjega pomena. Goriški deželani italijanskega 
in slovenskega plemena smo vsled večstoletnega sožitja, po veri, po deželni samoupravi in po gospodarskih odnošajih navezani 
eden na drugega in to tradicijonalno skupnost najlepše pokažemo v skupnem bratovskem slavju v Ogleju, kjer bodemo skupno 
prosili nebeškega blagoslova na dovršen dogodek.« ŽA, Akti 1914–1919. Vabilo je prejel tudi Rojec. Ni podatka o udeležbi, vendar 
je možno sklepati na potek slovesnosti v Tolminu, da je ostal doma.
249 Po tridentinskem obredu je mišljena »missa lecta«, torej ne slovesna, ampak »brana« sv. maša, z manj petja, asistenco kaplanov 
in na koncu s slovesno zahvalno pesmijo Te Deum laudamus-Tebe Boga hvalimo, ki je stara Ambrozijeva himna. Dokument hrani 
ŽA, neurejeni del.
420 Boštjan Guček
da se določi za nedejo časten prostor za okr. civil. Komisarja ter naj se mu iz-
kažejo vse časti kot zastopniku kralja, torej asperzes, incenzatio, pax. Podpisani 
mu je odgovoril, kako more kaj takega terjati, ko mu vendar ni znano, kaj se 
sploh namerava prpravljati v cerkvi, kjer je edini in izključni gospodar župnik 
in ne komisar. Zato terja, da se mu uradno naznani, kaj vse mislijo prirediti in 
kaj imeti. Časti pa mu ne more nobeden izkazovati dokler ne prejme od svojega 
nadškofa potrebnih navodil, [t54] tudi za Te Deum je treba dovoljenja. V soboto 
zjutraj 26. II. je šel podpisani sam osebno k civilnemu komisarju ter informira-
ti se o slavnosti. Podpisani je civilnemu komisarju razložil svoje stališče glede 
proslave aneksije, ki po nepotrebne ščuva in žali ljudstvo; aneksija je dovšeno 
dejanje ter se mora »nolens volens« sprejeti, a proslava aneksije je kaj drugega 
ter se je ne more nobeden zaveden Slovenec udeležiti z lahkim srcem, še manj 
pa peti Te Deum. G. komisar je izrazil svojo željo, da bi jaz opravil sv. mašo in Te 
Deum, vendar je podpisani izrazil svoje pomisleke ter bi le v skrajnem slučaju 
sprejel to težko nalogo. Ko je g. komisar pa le nadlegoval, sem sicer pritrdil, 
a sem rekel, da bom vse uredil z vojaškim kaplanom. Ko je pop. ob 3h prišel 
še občinski komisar me pregovarjat, terjal sem uradno povabilo, ki mi je bilo 
dostavljeno ob 5 ½ zvečer. V tem času pa sem prejel poročilo, da se ne udeleži 
jutrašnje slavnosti nobeden župan iz okraja, [o73] a domače ljudstvo se popol-
noma vzdrži ter ne pride ne v Tolmin – a Tolminci gredo vsi ven v okolico. S to 
novico je prišel podpisani v kolizijo: ali maševati in peti Te Deum ter se zame-
riti vsemu občinstvu slovenskemu ter nastopiti proti mišljenju svojega ljudstva, 
zgubiti ves ugled ter se prikupiti par Lahom250 – ali pa se vzdržati vse slovesnosti 
ter si ohraniti dobro ime med vsem Slovenci: sem se odločil, da se slovesnosti 
ne udeležim ter ne berem sv. maše ob 9 ½, zato sem pisal na civilni komisarjat:
Allo spet. Comissariato civile – Tolmino
No 150
In risposto alla pregiatissima Nota di codesto spett. Comissariato dd. 19. 
II. No 377/Gab il sottosoritto considerato le circostance della sua vita politi-
ca e considerato il pensiero politico della popolazione non può adempiere la 
preghiera per tener addi 27 la chiesa S. Messa con Te Deum essendo anche già 
impedito con due messe per questo giorno.
Giov. Rojec  parroco-decano251
Podobno pisal tudi civilnemu komisarju.
G. Kandus je imel svojo mašo bo 8 ½ in po sv. maši previdengo. Kodermac 
se je vrnil iz Podmelca v nedeljo 27. II. zvečer.
250 Lah je starinski izraz za Italijana.
251 Spoštovani civilni komisar v Tolminu. št. 150. Na prošnjo spoštovanega komisarja z dne 19. 2., št. 377, da bi 27. v cerkvi obhajali 
sv. mašo z zahvalno pesmijo ob upoštevanju političnih okoliščin in naravnanosti ljudi, žal ne bomo mogli ugoditi želji. Ivan Rojec, 
župnik-dekan. Dokument hrani ŽA, neurejeni del. 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 421
9. oktobra 1921 je bila podoba svetogorske Marije prenešena iz Ljubljane v 
goriško stolno cerkev.
[o74/t55] 1922 V nedeljo[,] 15. januarja so bile v Tolminu občinske volitve. 
Tako preneha občinski komisarjat in spet bo Tolmin imel svojega slovenskega 
župana.
Tolminski dušni pastirji252
[61 Leto 1914 g. dek. upokoj.
Že koncem meseca junija je prišel v Tolmin novi g. kaplan Makuc, ko je g. 
Tomšič odšel, ker je katehet g. Brezovšček pomagal – za enkrat drugega kaplana 
še ni bilo po odhodu g. Pasarelija, zanima se je g. Makuc za vse. Ogranist je bil 
še vedno Pepi Jakopov ta je vse skozi pomagal g. Tomšiču kadar je bil kot kaplan 
zadržan pevce in pevke so bili iz okolice, nekaj s Poljubina več pa iz Zatolmina, 
eni so peli pri prvi, drugi pri zadnji maši. peli vsi lepo. Dekan je bil splošno za-
dovoln samo, da je šlo vredu naprej imel je vedno zadnjo mašo in pridigo dasi 
je bil bolehen in eno nedeljo se mu je pripetilo, da je prečital berilo in evangeli 
ponovno iz prejšnje nedelje, vse drugo t. j. maše z oznanilne knjige je čital prav 
le glede evangelija se je zmotil po maši ga je g. kaplan opomnil – bom pa drugo 
nedeljo pogrešeno popravil je rekel nekoliko v zadregi in je res naslednjo ne-
deljo vse pomotoma popravil. A pomoto je malo kdo opazil. [62] Pogrešek g. 
dekana je nekdo na škofijo povedal, češ da ga spomin zapušča – kar pa ni bilo 
res, imel je še vedno dober spomin najbrže je vso zadevo sporočil škofu kaplan 
sam ali katehet – kdo drugi bi pisal. Kmalu na to je dobil dekret za župn. upra-
vitelja g. kaplan Makuc. G. Prelat pa odpustnico dekanata takorekoč naj gre v 
pokoj. –Ravno tiste dni ko je to prišlo je bil dekan nekaj bolan ležal je, ni mogel 
niti maševat dva dni. –Ko je kaplan svoj dekret dobil šel je takojk k g. dekanu v 
spalnico, mu dekret pokaže da je on upravitelj. Od presenečenja je dekan padel 
v nezavest da so ga komaj zopet k sebi pripravili. Me ne boli to da ste Vi upra-
vitelj ne, pač pa me to boli, da so škofiji nesli na nas, da sem se pri evangeliju 
pomotil je rekel dekan proti g. kaplanu ki je na vse molčal – Tereza in Manca sta 
se huodvale rekoč: g. Makuz ko boste tolko [63] stari kot je zdaj on boste morda 
še bolj pozabljivi – pokoj si je sam želel pa ne na podlagi radi pozabljivosi sta 
rekli. Po poteku osmih dni je dekan za silo okreval, da je zopet maševal vsaki 
dan, v nedeljo na to je imel drugo mašo ni šel več na prižnico – hipoma je zve-
dela, do kraja vsa fara, da ni več dekan, da je g. Makuc za župnega upravitelja 
imenovan – dekan bo šel v pokoj ker je bolehen so rekle stare tretjerednice – in 
kedo bo imel shod tretjega reda je bilo uprašanje nato je pa Frane odgovoril – 
252 ŽA, Tolminski dušni pastirji (prispevki za farno kroniko) od leta 1870 dalje. Ta zapis ima v originalu mnogo slovničnih napak. Besedila 
nismo popravljali, ampak besedilo sledi originalnemu zapisu. Na mestih, kjer je težje berljivo, je v oglatih oklepajih ločilo in vprašaj.
422 Boštjan Guček
češ da bo shode še držal dekan če bo zdrav, za vse drugo bo pa gosp. upr. Makuc 
skrbel naj si bo karkoli – saj bo že šlo, saj si je dekan sam želel pokoja – kar je 
mogel je Frane zagovarjal g. Makuca ga je znal prevzeti nase ker Frane že dalj 
časa je bil bolj naklonjen g. kaplanu kakor dekanu – že radi stanovanja v novi 
hiši kjer zdaj ta čas je še stanoval g. katehet. [64] Gospod Prelat je ostal še dalje 
v župnišču ker je župni upravitelj stanoval v kaplaniji. G. Makuca so Tolminci 
radi imeli – so bili zadovolni, da ni bilo več g. Tomšiča. Dekan je za tem dobro 
okreval in sta se z g. Makucam strinjala pojasnil je g. Prelat upravitelju vse kar 
je bilo mu treba. Ko se je zvedelo, da se v Lafeji umorili prestolonaslednika 
Aleksandra – je (Sarajevu Ferdinanda)253 bilo javnosti zarana neizogibna vojska. 
Klicali so že naslednji mesec po umoru k vojakom najvažnejše može in fante, 
bil je nabor tudi novih – reklutov mladost je vriskala in starost je jokala vse je 
bilo zbegano ko je Avstrija napovedala Srbiji vojno Ko so mrtvega prestolona-
slednika po Loški dolini peljali v Avstrijo je bila vsa Goriška in tudi drugod vse 
v črnih zastavah in po vseh cerkvah molitve za pok. Prestolonaslednika. [65] 
Leto 1915 vojska začela.
»Presneti verolomni Lah, mi tebe strli bomo v prah.« so peli vojaki po 
Tolminu poklicani za vojsko in Lah je strl domove v prah – da je Soča res kr-
vava tekla kot je S. Gregorčič prerokoval Z veliko naglico so se praznile vasi v 
begunstvo so odhajali, s solznimi očmi so spremljali svojci vojake na postajo k 
Sv. Luciji, ni bilo vriska tudi ne več petja ko so se poslavljali, na dan torka po beli 
nedelji 13. aprila vse je bilo zbegano posebno g. dekan ko je vedel, da bo treba 
vse pustiti in oditi kamor koli – –
Na Sv. Marka ni šla procesija k Sv. Marku je deževalo, za Št. Paul 2. maja 
prvo nedeljo je bila pa maša tam je maševal župni upravitelj gosp. Makuc, ni 
bilo plesa kakor običajno vsako leto.
Dne 23. maja za Binkostne praznike so že začeli grmet topovi čez Bačenico 
(Volčanico) proti Zalazu in Zatolminu vasi so se praznile posebno nevarno je 
bilo v Tolminu, če je kdo umrl so ga kar pri farni cerkvi pokopali. [66] G. Prelat 
zapustil Tolmin Koncu maja baje v ponedelek po Sv. Troijici poslovil se je tudi 
gospod prelat odšel je za časno Podbrdo. Pred župniščem ga je čakal voz a go-
spod je bil v cerkvi in je dalj časa klečal pred altarjem pri katerem je maševal 
nad 40 let baje 35 let dekan. – ko je do vrat prišel se je zopet proti altarju obrnil, 
prizignil naočnike in si solze obrisal tako težko se je ločil kot bi slutil, da ga 
nikoli več nazaj ne bo, in ga res ni bilo – Odpeljal se je in Terza z njim – Manca 
kuharca je pa še doma ostala do skraje sile in poskrbela je izprazniti župnišče – 
Podbrdom je gosp. Prelat stanoval 6 tednov pri župniku takrat je Valentin Kra-
gelj župnik ker pa tudi tu ni bilo varno se je preselil v Ljubljano. Vsi ostali trije 
253 Prečrtano s svinčnikom in dopisani besedi ob robu besedila. Tukaj smo jih dodali v oklepajih.
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 423
gospodi t. je g. Makuc, g. Črnigoj kaplana in Ivan Brezovšček katehet ti so ostali 
za nedoločen čas kljub vojni v Tolminu. – [67] Gosp. Makuc je šel nekoč pre-
videt nekega v Zadlaz Žabče ko so neprenehoma švigale granate krog in krog 
in gospod je rekel – Bog jaz varujem Tebe, Ti varuj mene in moža ki gre pred 
mano – in srečno sta prišla skozi, pripovedoval je mož ki je peljal Boga. Veliko 
Tolmincev se je tiščalo doma imeli so za silo pripravljena zaklonišča, tudi župan 
Oskar Gaberšček, Dr. Gruntar in več drugih uradnikov se ni takoj umaknilo, 
dekan č. kanonik je moral ker je bil bolehen se čim prej umaknit, ob enem se 
mu je zdelo, da je brezposeln ker je bil g. Makuc župni upravitelj in je odšel brez 
skrbi. Ukinjene so bile vse šole v nevarnih krajih tudi v Gorici in Gosp. profesor 
Leban ožji prijatelj g. kan. Kragelna je na Sv. Goro prišel kakor že običajno na 
počitnice razočaran ko je iz Sabotina začelo streljat Svetišče, vsi prebivalci so 
bili že pripravljeni za odhod, Marijino podobo so že odnesli za časno v Grgar – 
Profesor Leban je komaj prišel in koj odšel – Čemanova Tinco je [68] še videl 
ko se je ravno odpravljala z drugimi vsed da odide in jo je uprašal kam gre je 
rekla k Neži v Istro je pri žup. na Pregari – Kaj pa gosp. tehant Kragelj ali je še v 
Tolminu, ne več je rekla Tina ali bi mi znala povedat kako je odhajal in kam je 
šel, in kako je s zdravjem – – zelo sem ga rad imel zato me zanima je pripomnil 
g. Leban ste Tolminka Tinca Vam dam naslov mi boste kaj pisala kje je – o ja 
je rekla bo pisala Neža je bila ravno tiste dni doma je šla po šivalni stroj ga je v 
Istrijo odpeljala ker je vse zvedela, da je Tolmin in ves okraj že v nevarnosti uki-
nili so vlaki za potnike, vozili so prav počasi a samo vojaščina in Tinca je morala 
peš in nekaj se vozila do Trsta s vozom ki ga je s težavo dobila tri dni je rabila 
iz Sv. Gore do Trsta kjer jo je Neža že nestrpno čakala v skrbeh kaj je [69] Ko 
sta se pogovorili o hudotah na Goriškem je omenila: da Profesor Leban prosi, 
da bi mu pisala kako je z dekanom in kje je. Neža mu je kratko malo napisala 
sledeče: Odšel s Tolmina je gospod dekan / revež star že, pa zlo bolan – / Težko 
je bilo jemat slovo / sluteč, da ga nazaj ne bo / K Mariji upiral je oči / vso faro 
njej priporoči. / Ko šel je mimo glavnih vrat / otožen ves potrt Prelat. / K Mariji 
zopet se ozre / naočnike prizigne, obriše si solze / ko v altar pogled upira / se zdi 
mu, da že umira – / V srcu polnem bolečin / zapušča ljubljeni Tolmin / zapušča 
cerkev ljubljeno nevesto / a je val vojne vrgel ga na cesto. / Pridrvel je vojne val, 
/ je pesnik ga prerokoval. / Topovi pokajo ob Soči, / a narod bridke solze toči. / 
Gospod Gregorčič Ti z nebes gledaš silne vojne kres – / vasi gorijo krog in krog 
/ leh, prosi naj se usmili Bog. / Ozri tudi se v Ljubljano / na tolminskega dekan. 
/ Marija, ki dobro ga pozna / prosi naj mu zdravja da!
Iskreno se je g. Leban za to pesmico zahvalil in pripomnil da se misli tudi 
on preseliti v Ljubljano čim prej mu bo možno pozvedet za stanovanje in bo 
obiskal dekana čim prej mu bo sreča mila se v Ljubljano preselit. [71] Leta 1916 
v Tolminu g. Rojc
424 Boštjan Guček
Povsod se je govorilo, da je župnik Rojc že imenovan za dekana v Tolminu, 
dasi se že ni vedelo kdaj se je v Tolmin preselil. – – Kmalu na to ko je ta prišel 
v Tolmin se je tud potrudil in potoval v Ljubljano obiskat bivšega g. dek. Kra-
gelna, da sta se pomenila o marsičem – V kratekm času g. kanonika odsotnosti 
je bilo vsled vojne marsikaj spremeneno, krog farne cerkve je bilo že obširno 
pokopališče ker ni bilo mogoče k Sv. Urhu radi streljanja topov od laške strani, 
vasi okrog Tolmina so bila bolj porušena kakor Tolmin, švigalo je črez trg. – Vse 
podružne cerkve Sv. Urh, Sv. Marka, Peter in Pavel v Zatolminu tudi Sv. Mihael 
na Ljubinu vse so bile porušene – a farna cerkev je še stala. Pri Sv. Marku je bil 
ves strop porušen, gole stene da so strlele in altar je še stal s kipom Sv. Marka, 
brezverski vojaki so ga baje norčevaje zmislili kip Sv. Marka sežgati, napraviti 
da so grmado, naredili leseni podstavek za kip [72] pod njim grmado zažgali 
s posmehom ko je dobrže goreti začela je kip Sv. Marka omahnil in s padcem 
enega vojaka po nosu udaril tako da so vsi prestrašeni vojaki kar zbežali, samo 
pes Sv. Marka da je v bližini ognja nekaj pogorel nakar se je ogenj pogasil sam, 
ko so vojaki odšli proč vsi, v Poljubinu je pa en izmed vojakov ta špas povedal 
– in je cerkveni starešina cerkve Sv. Marka Nemc zvedel ter šel na lico mesta 
kjer je našel kip na gleh pri kresu ožgan in ga je odnesel v Tolmin k dekanu v 
župnišče – vse te stvari je zvedel profesor Leban pri Krajncu v Tolminu, ni pa 
vedel kol[i?]ko je na tem resnice in ne datuma kedaj se je to zgodilo, ker po 
odhodu dekana Kragelna ni šel več v župnišče ker ni poznal novih gospodov. 
V Ljubljano se pa ni preselil ker ni dobil primernega stanovanja bila je namreč 
Ljubljana polna beguncev. 
[73] Veliki Šmaren je v ponedelek sta dva praznika skupaj, peljal se je Pro-
fesor v Ljubljano – samo da obišče dekana – našel ga je zelo oslabelega potožil 
mu je, da silno trpi radi pruha – pa da če le more gre in obišče v Frančiškanski 
cerkvi Svetogorsko Kraljico (begunko) pri njenem altarju, da zdihujejo nešteti 
begunci in jaz tudi, da je pripomnil g. Kragelj – da rad gre če le more k fran-
čiškanom ker sta s P. Placidom prijatelja, pohvalil, da se je pa da ga goriški 
gospodje kljub naporni vožnji pridejo obiskat ne le g. Rojc – tudi s Podbrda in 
Kobaridski dek. Paternel ga je obiskal – Pri vsem tem, da ima silno domotožje 
to pa zato ker vsled slabega sdravja mora le doma čepeti edino družbo so mu 
knjige – Pohvalil je gosp. profesor skrbno Manco in Terezo Leban s Poljubina 
omenil je tudi to, da živijo zelo skromno. njegove misli pa, da planejo salno po 
Tolminu in da večkrat sanja, da je v farni cerkvi doma – 
[74] Dekan leta 1917 je umrl – 73 leta starosti.
Niso peli zvonovi, ker se na vojni črti zvoniti ni smelo, pač pa se je v farni 
cerkvi maševalo in molilo iz[s?]kreno. Tretjerednice, kjerkoli so bile, so mi[o?]
lile. Hitro je šla vest po Soški dolini, a je g. dekan umrl v Ljubljan[i?], begunc 
se ni vrnil. Polna težav je bila zadnja zima, dolge noči, hudi dnevi, vesel je bil, 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 425
če ga je kdo prišel obiskat – Gospa Trojerka Kastner in več drugih znancev je 
prišlo ga obiskat, ko so zvedeli, da ne bo dolgo[;?] se je zdravje dan za dnem 
slabšalo, skrbna služabnica Tereza je skrivaj se solzila, ko je videla, da ga bo 
zgubila, lepo mu je postregla, kol[i]kor je bilo le mogoče, dokler ni za vedno 
zaspal – svetniško umrl z vsa[e]m pripravljen, nekaj oprave zapustil je Tereziji, 
vse drugo razdelil je med uboge, sicer je izčrpala bolezen skoraj vse – posebno 
zadnje tedne hudotere zime. 
[75] Največja kriza za hrano l. 1917–18
Vojna je tako izčrpala jestvine, da se za drag denar ničesar ni dobilo, gor-
je je bilo družinam, kjer je bilo dosti otrok ali pa bolezen v hiši. Občutno je 
bilo to za dekanovo Terez[i]jo, ker ker[?] je bila tudi kuharca Manca bola[?]na, 
ni mogoče opisat[i] zadnjih dni pred smrtjo. Je pa p. Placit in več ljubljanskih 
duhovnikov pogostoma obiskalo hirajočega kanonika. Ko je umrl, se je kljub 
vojni vihri zvedelo povsod, prišli so k pogrebu tolminski in volčanski begunci 
od vseh krajev Slovenije[.] Bilo jih je pa na Kranjskem – Dolenjskem zelo malo, 
največ Tolmincev je bilo na Štajerskem, mnogo jih je pa vztrajalo doma in se 
skrivalo ob napadih v zaklonišče[i]h. Polbinci pod robom v Gadiči, vsaka vas je 
imela kakšno zaslombo, z naporom so prišli mnogi k pogrebu in tako pokazali 
ljubezen do pokojnega.
Slava mu. Veliko je preskrbel za Tolminsko cerkev[:] 1. nove orgle, 2. nove 
klopi, novi tlak v cerkvi in cerkev preslikal in lep novi križev pot iz T A.
Ko je bil zadnjič na prižnici je rekel: »Mojega naslednika spoštujte in ljubi-
te, za mene pa molite.«
[76] Spomenica. Pokojnemu kanoniku J. Kragelnu.
1.
Gospod kanonik naš dekan!
Slava večno v raju Ti!
Dotrpel revež si v Ljubljan[i],
kot mnogi – vojna žrtev si.
2.
Težko zapustil si Tolmin,
težko iz cerkve vzel slovo;
bolan – si velik bil trpin,
osreči naj Te zdaj nebo.
3. 
Bil si dobrosrčen mož
iz ljubezni do Marije
naj zdaj Ti Ona z rajskih rož,
venec večne Slave vije.
426 Boštjan Guček
Marijo roženco naprosi,
da pomiri vojni val –
narod je v krvavi rosi
ogromnega gorja prestal.
[77] Dekan g. Rojc v Tolminu.
Po svetu razkropljene farane je prevzel gospod Rojc z vso skrbno ljubezni-
jo – ko hitro se je vojna črta oddaljila proti Pijavi, ustanovil je Marijino družbo, 
se ve, za dekleta, ker fantov ni bilo, je v vojni vse. 
Imeli so shode v tretjeredni dvorani – v hiši, ki jo je pokojni dekan Kra-
gelj mislil urediti sebi, da bi v njej živel v pokoju, a je Bog prenaredil načrte, 
ni je užival – prav nič, imel je le sitnosti in stroške z njo in še Frane, ki mu je 
bil zadnje čase vse, cerkovnik in organist je bil nezadovoljen, ker ni bilo v njej 
stanovanja za njega. Za tretjerednike se pa g. Rojc ni posebno zanimal, skrbel je 
več za mladino, [zato] niso imeli običajnih shodov, dokler ni bilo konec vojne, 
po vojni še dolgo ni bilo nobenih sprejemov v tretji red in je tudi mnogo tretje-
rednic umrlo med vojno v begunstvu in doma. 
[78] Število Marijinih družbenic je pa sijajno naraslo po vseh vaseh in tudi 
petje marijinih družabnic je bilo odlično po zaslugi gospodov kaplanov, orglal 
je pa še vedno Franetov brat Pepi Jakopov. 
Ni bil pozabljen v molitvi dekan Kragelj, po vsakem shodu se je molilo za 
pokojnega in tretjerednice so baje imele skupno obhajilo ob prazniku sv. Jožefa 
za njega, ker je bil Jožef, da je bilo nekaj za god. Za smrtni dan pa so nabirali za 
mašo tako, da res ni bil pozabljen. 
vojna je izčrpala vse, žalostni so se iz begunstva vračali ljudje v opustošene 
domove, mnogi so imeli celo požgane hiše in so se stiskali pri drugih, ki so ime-
li še cele hiše[.] Sorodnikih[?] in prijatelji so sprejeli pod streho te, ki so imeli 
vse porušeno[;] lakote in bede je bilo povsod dovolj in podpore pa so le malo 
prejemali. 
[79] Vso to revščino je šlo dekanu I. Rojcu na živce, rad bi jim pomagal, 
pa ni imel s čim, tudi denaro[?] ni bilo, ker je bilo vse izčrpano, cerkev je imela 
skromno malo miloščine, a treba je bilo vso cerkev prekriti, je povsod noter 
teklo, tudi na zvoniku. Zvonove je država vzela – in kako lepe[o] milo srebrno 
doneče, ni jih več.254 Po nakl[j]učju je ostal sv. Brica zvon na Volarjeh in tega so 
254 V ŽA obstaja v eni od map brez naslova veliko dokumentov v zvezi s povračilom vojne škode za zvonove in korespondenco med 
župnikom Rojcem in Službo za vračilo vojne škode. Prizadevanja za ureditev razmer tudi na tem področju so se vlekla še celo dese-
tletje po koncu vojne. Za primer navajamo pismo župnika Rojca, z dne 24. junija 1928: »Za dva zvonova za podružno cerkev Urha 
na pokopališču v Tolminu, ki tehtajo 350 kg je treba nabrati 840 Lir po Tolminu; ako zamudimo nas bodo stali 4900 Lir, vsaka hiša 
naj da 10 Lir. – tudi za drugo cerkveno opremo.« Za temeljitejšo predstavitev bi bilo potrebno to vprašanje osvetliti v samostojni 
študiji. Nadškof Sedej je iz Stične pisal dekanu Rojcu 12. decembra 1917, št. 2491: »Z ozirom na tamkajšnjo poročilo z dne 28. 
Tolminska župnijska kronika 1914–1922 427
postavili v zvonik za prvo silo. Baje so komaj l. 1925 prekrili cerkev in tudi zno-
traj pobelili in popravili spovednice. G. profesor Leban je to pripovedoval in se 
še pohvali[l], da je nekaj prisostvoval, pripomnil je pa, da je največ pripomogla 
dekanu Rojcu Marijina družba, na katero je bil ponosen.
(L. 1927 je ta profesor umrl v Gorici 85 l. star ravno deset let po smrti svo-
jega sošolca in prijatelja gosp. Kragelna, v Tolminu ga je večkrat obiskal)
Že leta 26 je bil dekan Rojc Mons. imenovan in 27 leta so že premestili vse 
mrliče k Sv. Urhu, [80] ki so bili pokopani pri župni cerkvi Marije Rožence, ne-
kaj grobov je bilo tudi pri cerkvi sv. Marka v Poljubinu, polagoma so vse uredili 
in spravili v red. 
Grozno je bilo tudi v tem času v Tolminu, ker je bilo ogromno ruskih uje-
tnikov lačnih, scapanih in celo slaboumnih – in če je kateri kje kaj ukradel, da 
je oblast zvedela, so ga takoj ustrelili – v Gadiči Poljubinski pod robom ali pa 
ob bregu Gadiče pod vasjo – Tolminske ujet., kaznejne so streljali pod pokopa-
liščem sv. Urha, ujetnike so imeli po raznih vaseh, ne samo v Tolminu[.] Bil je 
slučaj, da so trije ujetniki šli po vasi v Poljubinu, da bi dobili kaj za jesti – pa lju-
dje so še sami se skromno preživljali, le večje kmetice so kak košček kruha dale 
– nekoč sta dva ujetnika prišla v Čemanovo hišo, ki prav pri poti [stoji] in sta 
videla v kokošji skledi nekaj krompirja in sta ga pojedla[.] Bila je slučajno Nam-
cova gospodinja pri Čemanovih in sta to opazile ter sočutno ubogim revežem 
jesti dale in kaj – nekdo je to opazil in ovadil na kar sta bile te dve klicane[i?] 
na Kneža, kjer je bila glavna komanda vojnih ujetniko[v] in so ju zaslišali in 
spračevali to in ono, one sta pa prav odločno odgovarjale[i?], ne vemo s katere 
vasi so ujetniki prišli, vemo samo to, da so bli izčrpano lačni in lačne nasititi je 
delo usmiljenja, je rekla Čemanka in bolne sprejemat[i?] tud[i?] je pripomnila 
Nemčaka[.?] Tem revežem se je bolezen na licih poznala, je trdila in žejnim 
dati malo kislega mleka piti tudi ni smrtni greh – no, kar pojdita, je rekel eden 
izmed uradnikov, drugače nam bosta še naglavne grehe štele – in odšle[i] sta 
brez kazni in se zadovol[j?]ne vrnile domov. Ko je mons. Rojc to zvedel, je bil 
vesel rekoč: »Sam Bog je tem ženam narekoval, da sta bile neustrašene.« Ker 
je pa Nemčuka še naprej djala kruha ujetnikom, so zvedeli in so jo pregnali iz 
Poljubina v Cirkno[sic!], ni smela biti doma. 
[82] L. 1920 begunci se vračajo. iz Štajerskega se je še le 20stega leta vse 
ljudstvo vrnilo, poznalo se je običajno pomanjkanje živeža, posebno spomladi. 
Ko so začeli obdelovati od granat izruvana polja, je bila revščina, da še nikoli 
oktobra t. l. št. 235, da je prečastiti Isti pisal deželnemu konservatorju zaradi rešenja cerkvenih zvonov v podružnici sv. Danijela v 
Volčah, se to z odobravanjem vzame na znanje. Sicer je najbolje molčati o teh zvonovih, da jih vlada ne pobere. Podpisani meni, da 
so sploh vsi doslej na Goriškem ostali zvonovi prosti vojne rekvizicije, ker je Nj. Veličanstvo zaradi patriotičnega zadržanja našega 
ljudstva za časa italijanske okupacije dovolilo, da zanaprej vsi cerkveni zvonovi ostanejo, kakor se je to že razglasilo po furlanskih 
cerkvah.« ŽA, m. Dekanijski akti.
428 Boštjan Guček
take, ljudje so umirali, da je bil skoraj vsaki teden po dva pogreba, ljudje so 
bili pa zato v božjo voljo vdani, pobožni pri vseh mašah polna cerkev, ljuds[t]
vo je hitelo s popravljanjem domov, kar se je dalo z lastno močjo, ker vojna[e] 
odškodnina[e] niso hitro dobili. Ker ljudje niso imeli, tudi cerkev ni imela, so 
bili hudi časi tudi za dekana g. Rojca. Ko je Marijino družbo ustanovil še le po-
tem je za cerkev v vseh ozirih bolje, tudi za kinčanje cerkve255 so dekleta skrbele 
in celo za rože zbirale in iz mesenkastih granat izdelale krasne vaze, da so se 
kakor zlate lasketale, ko je solnce posijalo na altar, ki je bil za veliki šmaren ves 
v cvetju. 
255 Kinčanje pomeni krašenje, okrasitev.