Za poduk in kratek oas. Vurberg. (Krajepisno-zgodovinska črtica; spisal M. Slekovec.) (Dalje.) II. Zgodovina gradu. Zgodovina starega Vurberga je, kakor sploh zgodovina srednjeveških gradov naše domovine, temna in polna pravljic. Zlasti o vurbei.Jkem Krstniku ali Kresniku, ki se je z velikansko kačo bojeval in jo premagal, ve slovensko ljudstvo še dandanes mnogo pripovedovati. Po ljudski govorici1) je vurberški grad zelo star, kajti zidali so ga okoli 111. leta pred Kristusovim rojstvom. Najprej so hoteli grad postaviti na Grmadi, visokem bregu proti zaliodu, pa kolikor kamenja so po ') Dr. J. Pajek, Črtice iz duševnega žitka štaj. Slovencev, str. 77—82. dnevu na Grmado spravili, toliko so ga drugo jutro našli na drugem, nižjem bregu; kajti hudi duh je po noči vse kamenje tje znosil. In tako so morali grad poslaviti na tem bregu, kjer še sedaj stoji. V vurberškem gradu se je rodil Krstnik ali Kresnik. Spoznali so ga po konjskih kopitih in morali so ga desetkrat krstiti. Znal se je v vse stvari spremeniti. Kedar se je tepel z drugimi Krstniki, imel je kamnato obleko, da mu ni mogel nikdo do živega. Krstnik je bil malokedaj doma, kajti zahajal je v druge dežele na boj. Največkrat so ga kmetje videli, da je v podobi svinje s konjskimi kopiti po polju letel. Ako je vurberški Krstnik zniagal, bilo je v naši deželi vsega dovolj; — polja so lepo obcoilla, v goricah je bila obilna trgatev in Ijudje so bili zdravi in v vsem srečni. Če je pa bil zmagan, nastala je nevolja za nevoljo; polja in vinogradi so bili nerodovitni in med tem, ko so drugod kruh svinjum metali, vladala je v naši deželi grozna lakota in ljudje so bolehali in umirali za kužnimi boleznimi. Ko je nekdaj slaba letina bila, se je govorilo: Naš Krstnik in tuji sta se posku sila za žito. Vzela sta snop žita in se začela zanj trgati. Našerau je ostalo samo vezilo v rokah, vse drugo pa je tuji odnesel. Ko je prišla žetev, so delali pri nas debela vezila, ker le v vezilih je bilo kaj žita, v snopu pa celo malo, ker je naš Krstnik snop zgubil in le vezilo dobil. Ako se kedaj na jasnem nebu bliska, pravijo, da se Krstniki med seboj sekajo. Krstnik ali Kresnik se je enkrat zaljubil v lepo hčer kačje kraljice. Ker ni drugače mogel priti v kraIjičino palaeo, spremenil se je v palčnika. Ko je na dvorišče prišel, so se mu vsi smejali in ga za norca imeli. Po noči pa se je spremenil v lepega junaka in je kraljičino s seboj vzel. Se maščevati nad njim, poslal je kadji kralj zmaja, — sasa ali sesa v Vurberg. Zmaj je lezel prek Drave, pravi Ijudstvo, in je bil tako grozovito velik, da je tok Drave zadrževal. Drava je prestopila svoj breg in je poplavila vse Ptujsko polje. Kača se je vlekla skoz gorice, kjer se še sedaj vijugast jarek vidi, proti silnemu gradu ter je oklenila s svojim truplom gradu močno zidovje, rep v gobec potegnivša. V gradu je živela zaprta lepa kraljičina z imenom Vesina. Šest mesecev je zmaj na Vesino pred gradom prežal. Na Jurijevo je pa prišel lepi grof Krsnik s svetlim mečem in se je postavil nad kačo. Kača pa je imela peroti in je v zrak zletela. Pa tudi Krsnik je vedel leteti; — zrastla so mu krila in v zraku se ses in Krsnik hudo vojskujeta. Krsnik premaga kačo, vrže jo v globoki grajski studenec, in jo tam priklene s silnim lancem na pečino, kjer še dandanašnji leži. Ko je Krsnik sesa premagal, padala je sama zlata pšeničika na zemljo. Krsnik si je Vesino vzel za ženo in je ž njo srečno živel. Vurberškega Krstnika je pa zelo mikalo, dobiti tudi še krono kačje kraljice. Ta krona je bila jako čudovita. Kdor bi jo dobil, imel bi zmiraj dosti denarja. Vendar je bilo prav težko dobiti krono, ker jo je kačja kraljica jako skrbljivo čuvala. Tat bi pa bil tudi ukradeno krono težko unesel, ker bi ga truma kač, od kraJjice poslanih, kmalu došla. Vsekako pa sklene vurberški Krstnik iti po krono. Oskrbi si torej od svojega do kačjega grada mladih, čv;jtih konj, sam pa se poda v kačji grad. Ko tje pride, najde kraljico velikokrat okoli mize zasukano. Krstnik se je zgrozil, ko je strašno kačo ugledal. Sčasom se je ohrabril in začel s kačo kvartati; - igrala sta pa za krono kačje kraljice. Krstnik je imel psa, ki mu je karte vzdigoval, ee mu je katera na tla padla; kača pa si je morala sama karte vzdigovati. Pri taki priložnosti vtakne Krstnik na mizi ležečo krono v žep, — česar krajjica niti zapazila ni. Krstnik je premišljeval, kako bi ušel. Skonča igro, kraljici se priporoči in hiti, kar more, od ene konjske postaje do druge. Ko kraljica tatvino zapazi, zažene strašen krik po deželi in brzo privrši od vseh stranij grozna množica velikanskih kač. Vsa truma hiti za Krstnikom, ki pa jim je le ušel v grad. Vse kače so opešale, le ena sama je do Vurberga prilezla. Ko vrata zaprta najde, tresne z repom po njih, da se je celi grad stresel. Potem se je vlegla in je ležala vedno pred gradom. Vsak dan morali so jej dati vedrico mleka. Ko je pa grof, vurberški Krstnik, umrl, čul se je pri gradu strašen vrisk, in kača je hitela proti Dravi. Kjer je lezla, bilo je videti, kakor bi s plugom brazdo rezal. (Dalje prih.) List za našo mladino. Dovolite, gosp. urednik, da cenjenim Vašim čitateljem priporočim ob novem letu list, ki je meni močno pri srcu. »Vrtec», časopis s podobami za slovensko mladino, izpolnjuje že 25. leto izborno vzvišeni svoj namen, podučujoč, vedrčč in blažčč našo ljubo slovensko mladino. Zal, da je pri nas še primeroma premalo razširjen. Gudom sem se moral čuditi, da se še učitelji in katehetje nahajajo, ki tega mladinskega lista nimajo. In vendar bi se zlasti ti iz njega mnogo učili za svoj poklic, učili posebno: z otroki po otroško govoriti — kar tako malokdo zna — v onem priprostem, srčnem, Ijubkera jeziku, kakoršnega mlada glavica umč in ti prodira v drobno srce. Pri otrocih se treba — v tem obziru — pootročiti. Tega se ne naučiš iz suhoparnih knjig, več iz izkušnje, opazovanja, občevanja z otroki. In v to svrho ti bode izvrstno služil izborno uredovani »časopis s podobami za slovensko mladino«. Prejšnji slovenski mladini in domovini nam prerano umrli urednik, J. Tomšič, je bil povsod znan kot eden najboljših, najspretnejših pisateljev za mladino. C. g. Ant. Kržič mu je gotovo najpoklicanejši, najvrednejši naslednik. Ime vzornega mladinoljuba ne poznamo in ne čislamo le mi, poznajo ga po izvrstnih njegovih inladinskih spisih, >Angeljčku«, prilogah h »krščanskemu detoljubu« i. dr. otroci v bornih gorskih kočah. »Vrtec« bode ludi v novem letu izhajal prvi dan vsakega meseca na celi poli sedanje oblike; a donašal bode še vsak mesec po jedno polo »Angeljčka« kot stalno prilogo. Cena listu s prilogo vred ostane dosedanja: 2 gld. 60 kr. za celo leto. Gitatelj dragi, vzlasti ti, kojemu je božja previdnost ljubljence svoje, nedolžne otroke izročila v odgojo, utrpi teh 2 gld. 60 kr. in pošlji jih g. uredniku z naslovom: Ant. Kržič, c. kr. profesor v Ljubljani, Sv. Petra cesta, št. 76. In ko bodeš 1. številko prebral, potem mi povej, ali nisi zadovoljen ž njo. Veruj nii, da ti ne bode žal. 0. K. Smešnica. A: »Iz srca vas omilujem, da ste tako dobrega in vrlega moža izgubili«. — Udova: «Oh, sila sem nesrečna. Znala sem, koga sera imela ; ali Bog zna, kakšnega bodem zdaj dobila!«