VLADIMIR KAVČIČ KO NEBO ZAŽARI (Odlomek iz romana)* S Cerkljanskega so odrinili zgodaj zjutraj, takšno je bilo povelje, in Dolski Tomaž, ki je vodil skupino, je bil videti brezskrben. Brigade so že prejšnji teden odšle proti Gorici in naprej proti morju. Vsi so bili prepričani, da bo vojne kmalu konec. Svoboda je bila v zraku. V daljavi so grmeli topovi, tudi drdranje strojnic je bilo še večkrat slišati, a to niso bila več grozeča znamenja. Celo hribovski zaselki so oživeli, povsod je bilo več ljudi, postavali so po dvo riščih in se pogovarjali . . . Rečeno jim je bilo, da je glavna nevarnost tako re koč mimo in da lahko gredo kar po glavni cesti. . . Šest težko naloženih voz se je razpotegnilo v dolgo kolono in Kolarjev Ivan, ki je imel na skrbi predzadnjega, je pogosto dvigoval glavo in celo vsta jal s sedeža, da bi videl, kaj se dogaja spredaj. Kolesa težko naloženih voz so enakomerno škripala in napolnila dolino s hreščanjem, da se tudi pogovarjati ni bilo mogoče. Peljati se po beli, sprani cesti, je bilo nenavadno. Po vseh hribih, ki jih je oblezel v zadnjem času, povsod so bili kolovozi ozki in slabo vzdrževani, polni blata, da so se kolesa ugrezala do pest, klanci dolgi in strmi, da so se konji skoraj pretrgali, preden so jih zmogli. Njegovo partizanstvo je bilo eno samo merjenje moči, nepretrgano naprezanje. Skoraj vse noči in veči no dni so nekaj prevažali, nosili, tovorili, prenašali, zakopavali in odkopavali. Vedno so mudili, nikoli niso prispeli pravi čas, pogosto tudi ne na pravi kraj. Tovorov je bilo vedno preveč za toliko voz, kot so jih imeli na voljo. Konj vedno premalo.. . Slabo hranjena in od vojnih naporov izčrpana hribovska kljuseta po navadi niso zmogla, kar so od njih pričakovali. Ker pa so bili skoraj vsi v vodu kmečki fantje, so čutili in vedeli, kaj od njih smejo priča kovati. Redko se je zgodilo, da je kdo izmed njih sedel na voz in se odpočil. Hodili so zraven lojtrnic, porivali in potiskali v klance, da so bili premočeni in zasopli kot konji sami. Voziti se po beli cesti, je bilo čisto nekaj drugega. Ce so jih spustili nanjo, s šestimi vozmi streliva, svoboda res ne more biti daleč. Kdo jih je napotil prav po tej cesti, tega Ivan ni spraševal, njemu je bilo dovolj, da je tako uka zal Dolski. Odkar je prišel k njemu, ni minil dan, da ne bi bil slišal, kaj je konspiracija. Na začetku se mu je zdelo, da je to posledica nezaupanja in da vsi drugi v vodu že vedo, kaj se dogaja in kaj počenjajo. Sčasoma pa je dou mel, da se drugim ne godi nič drugače, le sprijaznili so se s svojim položajem in jih skrivnosti ne motijo več. Ivan je bil še vedno brez puške, nihče mu je ni ponudil, sam pa ni vprašal zanjo. Tudi temu ni bila več vzrok nezauplji- * Roman Ko nebo zažari je nadaljevanje avtorjevo trilogije Žrtve. 245 vost. Saj je ni potreboval. Njihova varnost ni bila nikoli odvisna od njihovega orožja. V dolini pa se občutka negotovosti le ni mogel popolnoma znebiti. Naj je še tako napenjal oči, začetka kolone ni mogel ujeti, tudi škripanje koles, pod katerimi se je drobil pesek, ga je motilo. Preglasilo je druge glasove, ki bi jim lahko naznanili, da je blizu nevarnost. Res so jih prehiteli neki terenci na kolesih, spoznal jih je po novih usnjenih torbicah in po kromovih škornjih, tudi po letih je bilo mogoče presoditi, da niso iz vojaških enot, vendar je bilo očitno, da se za tren ne menijo in da hitijo po svojih opravkih. Ivan se je pogosto oziral po strmih bregovih doline. Ce ni bila tam gori zaseda, če bi se na pravem kraju prikazal en sam sovražnik s puško, mu ne bi mogli uiti. Sredi dopoldneva se je kolona ustavila. Zvedeli so, da cesta še ni popolno ma prevozna. Nihče ni vedel, kdaj bo pripravljena, zato so čakali kar na vozo vih. Ivan se je zleknil po trdih zabojih in glavo položil na zvito odejo. Kmalu ga je premagal spanec, pozabil je na skrb in na prazni želodec, prebudili so ga, ko je v grapi bilo že čudno temačno. Spreletela ga je misel, da se pripravlja deževje, a je bilo le pozno popoldne. Sončni žarki so se bili že umaknili z viso kih obronkov, večerilo se je, zato so bile grape temačne. Jur, ki je vozil za njim, se je bil pravkar vrnil z ogledov, prinesel mu je polno naročje jabolk. Preden sta utegnila spregovoriti, sta konja že sama od sebe potegnila, naveli čana brezdelja, morda tudi z nezavedno željo, da ju čaka topel hlev in polne jasli sena. Počasi se je znočilo in pa nebu so zagorele prve zvezde. Dolina se ni spre menila, strma bregova, ki sta jo spremljala, se nista hotela znižati. Nikjer ni bilo žive duše, nikjer sledu o ljudeh. Potem pa so se v globini hribovja vendarle spočeli neki glasovi. Sprva se je Ivanu zdelo, da buči narasla voda, da se morda bližajo slapu. Ti kraji so mu bili popolnoma neznani, vse je bilo mogoče. Toda glasovi so bili vztrajni, ločili so se od struge in se preselili na pobočje. Kolona je obstala in kmalu zatem je Ivana dosegel neki glas. Razumel ga je kot opo zorilo, naj beži, a to je bilo kar neverjetno in ni bil prepričan, da je slišal prav. Do njega je pritekel Jur in ga skoraj potegnil z voza, tekla sta naprej po cesti, mimo dveh voz, a voznika sta bila že pobegnila. Nedoločni glasovi so ju vodili naprej po cesti, mimo previsne skale in takoj za njo se je prikazal izhod, na desno navzgor. Na začetku je bilo videti kot steza, vendar se je že po nekaj korakih izgubila. Suha in pusta trava je bila spolzka, vmes zaplata gladkega kamenja. Nekomu spredaj je spodrsnilo, pod čevljem se mu je ukresala iskra, a blizu je bilo tudi leskovo grmovje. Zgrabil se je za veje in potegnil navzgor. Kmalu so bili na varnem, skriti za visoko skalo, izza katere so kukali na cesto. Hrušč na cesti ni pojenjal niti za hip, celo naraščal je. Bili so blizu križišča, pred njimi se je odpirala večja dolina z reko, ki je šumela nekje v ozadju, kamor njihov pogled ni segel. Da se njihova pot križa z večjo, je na znanila svetloba, ki se je približevala in za njo ropot avtomobilskega motorja. Slišali so ga že čisto natančno, a se še vedno ni prikazal. Nazadnje je le prilezel izza ovinka. Majhen tovornjak, z visoko naloženim kasonom, v kabini pa ni bilo videti nikogar. Čez nekaj trenutkov se je izkazalo, da je bil tovornjak le predhodnica večje kolone voz, na katerih so sedeli bradati možje s kučmami, prav čudne pojave, tuje tem krajem. Nekdo je zašepetal, da so morda četniki, zanje so že slišali, 246 a videli jih niso še nikoli. Mimo je oddrdralo deset ali še več voz, glasovi so se polagoma oddaljili, za njimi je zamrla vsaka sled. Dolgo so že strmeli v grapo in potem še navzgor, kot bi hoteli uganiti, kaj se dogaja za visokimi bregovi, kjer se bo spet prikazala avtomobilska luč. Toda ni je bilo več. — Gremo naprej, je ukazal Dolski in se prvi spustil po bregu. Spet je zaškrtalo kamenje, na cesti je zahrzal konj, potem so se na cesto spustili še drugi. — Videli ste jih, jim je s pritajenim glasom pojasnil Dolski. — Most je takoj za ovinkom. Ko bomo čez, bomo na svojem . .. — Prehod ni zastražen? je vprašal Jur. — Rekli so da ne, je neprizadeto povedal Dolski. —• Morda so to bili naši. — Imeli so, brade ... — Ponoči hitro vidiš strahove. A tudi če so bili. . . Devet nas je! — Moramo prav tod? je zanimalo Ivana. — Druge poti ni. To je zadoščalo. Molče ,so se razšli, vsak k svojemu vozu, Dolski pa je ste kel naprej. Vsi so ga lahko videli, vodili so konje mimo njega, on pa je sam samcat stal na cesti, z brzostrelko v rokah. Tema je bila že gosta, tudi mudilo se je, pa mu nihče ni poskušal razbrati potez na obrazu. Most je v resnici bli zu, dolg in ozek, a na nasprotni strani se je pot pri priči obrnila v novo, še bolj tiho in še bolj zapuščeno grapo. Bili so že daleč v njej, ko se je spet pojavil Dolski. Prišel je od zadaj, dohitel jih je in se spet postavil na čelo kolone. Tema je bila črna in vonj po gnilem listju je naznanjal, da se gozd z obeh strani zgrinja nad grapo. Živali, vozniki in vozovi, vse je utonilo v temo, le ozek pas svetlejše poti jih je vodil naprej. V nasprotju s pričakovanji kla nec ni bil strm in nekaj časa so zlagoma napredovali. Potem pa se je dolina kar na lepem zaprla. Pred njimi je zrasel teman zid. Kot drugi vozniki pred njim je tudi Ivan stopil naprej, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo. Pot je bila zasekana, čeznjo je bilo podrtih na desetine težkih dreves. Zgrabili so prvo deblo, a ga niso niti premaknili, z vejami se je bilo zagozdilo med druga drevesa. Bilo je očitno, da brez žage in sekire ne bodo nič opravili. — To je dobro znamenje, je vodnik opozoril na svetlejšo plat težave, — Cepovan branijo naši. Gotovo je v bližini tudi zaseda. Slišali nas bodo in rešili iz zagate. Najprej pa bomo to poskušali narediti sami. Blizu mora biti stranska pot. Poiščimo jo. — Ne bomo je našli, se je iz teme oglasil partizan Cunder. — S posvečeno laterno jo lahko iščemo . . . Ker je ni. Poznam to grapo. Nič drugega nam ne ostane, kot da se vrnemo. — Nazaj ne gremo, je odločil Dolski. — Ne moremo ... Po dolini Idrijce tudi ne moremo. Saj ste jih videli, ne vemo, kaj se dogaja .. . — Eden naj gre naprej in poišče pomoč, je predlagal Jur. — Če so naši v bližini, jih bo kmalu našel. Drugi počakajmo. .. — Pa ne do jutra, je zaskrbelo Dolskega. — Ti boš moral, Cunder, če res poznaš te kraje. — To je zato, ker ne znam molčati .. . — Mi smo na slabšem, ga je potolažil Dolski. — Ne moremo ne naprej ne nazaj. Še dobro, da je tema ... Kar podvizaj se, je ukazal. — In ne potikaj se predolgo. V eni uri si lahko že nazaj. Ne bomo te čakali do jutra. 247 — Čeprav nikogar ne najdem? — Našel ga boš ... Vrnite se s sekirami in z žagami. .. — Upam, da so ob poti vsaj tri dobre kmetije, kjer me bodo založili s klo basami in slanino, se je za slovo potolažil Cunder in se ob zaseki začel vzpe njati v strm, poraščen breg. Njegovo lomastenje po grmovju so lahko še dolgo spremljali, potem se je tudi začelo izgubljati. Nato je Dolski poslal Jurja nazaj, da bi stražil na koncu kolone, nekateri so posedli v breg ob poti, Ivan pa je poiskal svoj voz in se zleknil na zaboje« Noč, ki se je bila komaj začela, ni obetala nič dobrega, a tudi obupavati ni kazalo. Ivan je iz izkušnje že vedel, da se izhod vedno najde. Izhod po partizansko. Če ne bodo mogli naprej s konji, bodo šli brez njih. Se najbolje bi bilo, če bi jih kdo napadel. Pustili bi vse in zbežali. Zavedal pa se je tudi, da je njihov tovor dragocen. Če je v bližini vojaška enota, ne bodo dovolili, da propade ali pa pade sovražniku v roke. Izhod se bo našel. . . Kdaj pa kdaj je zahrzal konj, se prestopil ali s podkvijo podrgnil po kam nitih tleh. V nočni tišini je bil vsak glas nenavaden in podeseterjen, komaj je malo zadremal, že se je prebudil. Pozneje ga je začel nadlegovati še mraz. Kot da se mu je obleka neopazno stanjšala, je po vsem telesu hkrati čutil mršča- vico. Tudi ko se je pokril z odejo, ni pomagalo, mraz se ga je lotil s spodnje strani. Vstal je in se sprehodil po robu poti. Postal ge nekako nemiren, zavedal se je, da bi moral nekaj storiti, a ni vedel kaj. Cunder se je vrnil pozno, njegova pot je bila zaman, našel ni nobene hiše in partizanov tudi ne. Nikjer ni bilo žive duše. .. Povedal pa je, da bi po pobočju nad poseko morda lahko obšli oviro. Raztovoriti bi morali vozove, jih razstaviti in jih po delih prenesti čez strmino, na oni strani pa spet sestaviti. Ob njegovem predlogu so vsi molčali in strmeli v tla. To, kar jim je ponujal, bi zahtevalo strahovit napor, garanje vso noč in najbrž še del dopoldneva. Dolski je nekajkrat preklel vse svetnike, potem pa je sklenil počakati dne, ob svetlobi bodo vsaj videli, ali je prehod čez pobočje mogoč. Ob prvem jutranjem svitu se je izkazalo, da je njihov položaj slabši, kakor so mislili. Prehoda čez pobočje ni bilo. Listje po tleh je bilo mokro in pod njim gladka skala. Grmovje je bilo redko in večja drevesa so rasla šele više na po bočju. S podrtimi debli bi imeli dela za ves dan, seveda če bi imeli orodje. Po tem so se nekje na cerkljanski strani oglasile še strojnice. To je pomenilo, da je sovražnik tam, kjer ga niso več pričakovali, za njihovimi hrbti, morda jim celo sledi. Če prodira na čepovansko stran, bo kmalu za njimi, torej so v pasti. Po kratkem posvetu so se odločili, da morajo rešiti vsaj strelivo, to ne sme priti v roke sovražniku. Višje na pobočju so našli nekaj previsnih skal, pod ka tere bi lahko skrili zaboje, in celo manjšo vrtačo, kjer je bilo dovolj prostora za ves tovor. Praznili so voz za vozom, neštetokrat je bilo treba z bremenom po strmini navzgor in se spet vrniti v grapo. Delali so molče in s skrajnim napo rom. Vmes je iz sivega neba začelo še pršiti. Ko so delo končali, so bili mokri od znoja in dežja, potem pa je bilo treba zabrisati še sledove. Na Cerkljanskem so se še vedno oglašali streli, zato je Dolski poslal Jurja in Ivana nazaj k mostu. Razgledala naj bi se po dolini Idrijce, kje je najbližji prehod, Cunder pa naj se prepriča, če bi se lahko vrnili po poti, po kateri so prišli. Seveda s konji in s praznimi vozmi. Čeprav so bili utrujeni, so nalogo sprejeli z olajšanjem. V grapi so prebili vso noč in še pol dopoldneva, brez hrane in brez spanja. Zdaj tudi konji niso bili več njihova skrb. 248 Do mosta so kar pohiteli, gnala jih je radovednost, ko pa so onkraj reke za gledali belo cesto, ki je prihajala iz njim neznanih krajev in se v neznano spet izgubljala, je začetni zagon uplahnil. Ivan je začel zaostajati, ker je bil brez orožja, Jur in Cunder pa sta se začela spogledovati, kateri od njiju bo prvi stopil čez most. Pred mostom ni bilo nobenega pravega razgleda, tudi z mosta ni bilo videti drugega kot gozd, ob strugi razmetano kamenje in peščene na nose ob tolmunih. Stekli so čez most in čez cesto. Zdaj jim ni kazalo drugega, kot da se za- ženo še v nasprotni breg, vsaj toliko, da bi bili na varnem, če bi se na cesti spet prikazalo kako vojaško vozilo. Znašli so se na kozji stezi, ki jih je vodila na prej po pobočju nad cesto in proti rečnemu toku. Pričakovali so, da se bo do lina nazadnje le odprla, da se bo ponudil razgled in bodo vedeli, pri čem so . . . Dolina se je res vse bolj širila, toda megla se je že spustila z okoliških vrhov, prekrila pobočja, da na večjo daljavo podrobnosti niso bile več razpoznavne. V daljavi, nekje proti Idriji, je votlo potrkavala partizanska breda, bolj proti Cerkljanskemu so se oglašale puške. Potem se je ulil dež . . . Po cesti se je s težkim ropotom premikalo nekaj okornega. Niso vedeli, kaj bi to bilo, morda oklepnik, morda celo tank . . . Spodaj, po vsej verjetnosti pri mostu, sta zašu- mela dva šarca, tako blizu, da so rafali ostali brez odmeva. Iz mirne noči je na stal peklenski dan. Dogajalo se je nekaj nepričakovanega. Odpovedale so zveze, tisti, ki mu je bilo namenjeno strelivo, ni mogel poskrbeti za zaščito. Vodstvo so prepustili Cundru, od njih treh je bil najstarejši partizan. Zdaj tudi razpravljati ni bilo o čem. Bilo bi v nasprotju z vsakršno pametjo, če bi rinili nazaj v dolino ali iskali cesto, saj so v dolini bila mogoča vsakršna pre senečenja. Po tem, kar so slišali, tudi ni bilo več verjetno, da bi jih Dolski čakal. Po rafalih blizu mosta, če niso bili namenjeni naravnost njim, so gotovo pustili konje in zbežali, še najbolj verjetno po pobočju, na katerem so skrili strelivo. Potemtakem bodo tudi naprej našli pot, ki jo iščejo, in poskrbeli za dragoceni tovor. Dež je padal na gosto in enakomerno, megla je negibno zdela vsepovsod, medtem je tudi že napolnila dolino. Razgled se je vse bolj ožil. Nihče ni več vi del, kje so in kam bodo prišli. Koliba, na katero so naleteli, je bila na prvi pogled odrešilna. Nekoč je bil to gotovo senik, tu bi se ogreli in osušili. Od blizu je bila stvar drugačna. To, kar so našli, so bili le.še ostanki nekdanjega senika. Ena od sten je biLa že čisto preperela, skozi streho je bilo videti meglo, tla so bila skoraj popolnoma premo čena in od sena ni bilo sledu. Komaj so našli toliko suhega prostora, da so po sedli. Ko so si otrli mokre obraze, so se vprašujoče spogledali. — Prav v hajko smo padli, je presodil Jur. — As katere strani se je začela, da naši niso nič vedeli. Mislita, da so udarili s Poljanskega? — Če bi imeli zemljevid, bi vedeli, kje smo ... Brigade so že prejšnji te den odšle proti Gorici, ta stran, kamor smo bili namenjeni, je prazna, ali pa so tam naši. Tisto, kar smo videli sinoči, so le bili četniki. Zadrževali so se okrog Postojne in Ilirske Bistrice. Morda se ostanki Nemcev umikajo iz Istre. V to smer ... Proti meji. Bežijo, ali pa varujejo umik drugim ... , je razlagal Cun der. — Jaz ne vem, kje smo, je priznal Ivan: — Tudi teh krajev, ki si jih ime- jioval, ne poznam. Slišal sem zanje, to že... 249 — Na Cerkljanskem in na Tolminskem so same grape, je zagodrnjal Jur. — Nikoli ne veš, kje je kaj. Še domačini se ne znajdejo. V četi smo imeli Tolminca, ki je pripovedoval, da se je izgubil, ko je šel od soseda proti domu. Do jutra je taval po hosti in po senožetih, zjutraj pa je le prišel do neke hiše in vprašal. Sam ni vedel, da je prišel domov . . . — Gotovo je prej dobro pogledal v steklenico .. . No, tudi nam bi se pri- legel požirek žganja. — Kar misli si ga, je oživel Jur. — Do ljudi pa vseeno moramo. Dolski nam je že sinoči obljubil večerjo. Se strinjata, da moramo do hiše? je vztrajal. Cunder in Ivan sta prikimala, strinjala sta se, a kljub temu se nikomur ni mudilo. Bili so utrujeni, mokrota se jim je že bila zalezla v kožo, začenjalo jih je mraziti. To zavetje pa je še vedno bilo boljše od tistega, kar jih je čakalo zunaj. — Ce bi zakurili ogenj, bi se pogreli in osušili, je ne preveč odločno pred lagal Ivan. — Morda bo medtem prenehalo deževati, se mu je pridružil Jur. Cundra pa je že začela gristi skrb. — Če ne bo nehalo, bomo čez nekaj ur na istem. Če bomo hodili, se bomo kmalu tudi ogreli. Sta pa dva, kakor bosta odločila ... — Ne, vodil boš ti. Ti se razumeš na to.. . Skupaj bomo, kjer bomo .. . — Jaz se ne vem kam obrniti, se je strinjal tudi Ivan. Cunder je medtem že začel pobirati s tal drobne iveri in ostanke vej ter jih skladati v komaj vidno piramido. Ivan, kot da je uganil njegovo namero. ga je začel posnemati. Treba je bilo le še podtakniti vžigalnik. Sprva ;"