24 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 IZVLEČEK Škocjanske jame ležijo v skrajnem jugovzhodnem delu matičnega Krasa. Slovijo po svojem izjemnem podzemnem kanjonu, ki ga je ustvarila Reka. Njen podzemni tok med Škocjanskimi jamami in izviri Timave je bil predmet številnih raziskav že od antike dalje. Resnejše raziskave so se začele v prvi polovici 19. stoletja, prave sistematične raziskave pa po letu 1884. Odločilen je bil pristop članov primorske sekcije Nemško-avstrijskega planinskega društva, ki so s pomočjo domačinov do leta 1890 raziskali celoten podzemni kanjon do Mrtvega jezera. Sledilo je obdobje urejanja poti in elektrifikacije jame, najnovejše raziskave pa so usmerjene v sifone na koncu jame ter v stare rove pod stropom Martelove dvorane. Ključne besede: Škocjanske jame, Kras, svetovna dediščina, jamarsko raziskovanje, turizem. ABSTRACT 200 years of cave exploration, karstological research and tourism in Škocjan Caves, Slovenia Škocjan Caves are situated at the south-eastern fringe of the Classical Karst. They are famous for their exceptional underground canyon carved by the Reka River. Its underground course between Škocjan Caves and Timavo springs has been the subject of numerous researches form the Antiquity to the present. More ambitious explorations took place at the beginning of the 19th century, and later, from 1884 onwards, when developed into proper and systematic research efforts. Especially outstanding was the contribution of the littoral section of the German and Austrian Mountaineering Club whose members, with a substantial aid of the local population, managed to penetrate downstream the Reka River, as far as the Dead Lake at the end of the canyon that they reached in 1890. The endeavours were followed by laying out the paths and electricity through the cave, while recent research activities focus on the siphons at the end of the cave, under the ceiling of the Martel Hall. Key words: Škocjan Caves, Karst, World Heritage, cave exploration, tourism. Dvesto let raziskovanja in razvoja turizma v Škocjanskih jamah GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 | 25 200 LET OBISKA ŠKOCJANSKIH JAM Avtorja besedila: ROSANA CERKVENIK, dr. krasosolovja, naravovarstvena nadzornica Park Škocjanske jame, Škocjan 2, 6215 Divača E-pošta: rosana.cerkvenik@psj.gov.si BORUT PERIC, dipl. geograf, vodja strokovne službe Park Škocjanske jame, Škocjan 2, 6215 Divača E-pošta: borut.peric@psj.gov.si Avtorji fotografij: KRISTJAN REŠAVER, ROSANA CERKVENIK, ARHIV PARKA ŠKOCJANSKE JAME COBISS 1.04 strokovni članek Š kocjanske jame ležijo v skrajnem jugovzhodnem delu matičnega Krasa, v bližini Divače. Gre za stično območje neprepustnih flišnih kamnin, ki gradijo Brkine in večji del doline Reke, ter zakraselih karbonatnih kamnin matičnega Krasa, v glavnem apnenca. Skupaj z okoliškimi udornica- mi, suhimi dolinami in kanjonom pred ponorom predstavljajo šolski primer kontaktnega krasa, kjer je značilna zelo velika pestrost reliefnih oblik. Reka, ki ponira v Škocjanske jame, je največja ponikalnica v Sloveniji. Po močnem deževju v povirnem delu njen pretok naraste na več kot 300 m 3 /s. Prav razlika med najmanjšim in največjim pretokom, ki lahko preseže razmerje 1 : 3000, daje Reki izrazit hudourniški značaj. Škocjanske jame so sestavljene iz glavne ponorne jame, prekinjene z dvema globokima udornicama in vmesnim naravnim mostom, ter številnih stranskih rovov iz starejših obdobij. Reka po 50 kilometrov dolgem površinskem toku prav tu izgine v kraško podzemlje in se spet pojavi na površju v izvirih Tima- ve pri Devinu in drugih manjših izvirih med Sesljanom in Trstom. Podzemni tok Reke je na tej skrivnostni poti mogoče doseči le v redkih, več kot 300 m globokih breznih matičnega Krasa, tako na slovenski kot na italijanski strani, ki imajo na dnu velikanske podzemne dvorane, na debelo zapolnjene z rečni- mi sedimenti. Gladina podzemne vode lahko po obilnem deževju v celotnem kraškem vodonosniku naraste tudi za 100 m in več, pri čemer je lahko hitrost dvigovanja celo do 9 m/h. Škocjanske jame slovijo po svojem izjemnem podzemnem kanjonu, ki je v pov- prečju visok okrog 100 m in se zaključi z eno največjih podzemnih dvoran na svetu, Martelovo dvorano. Po zadnjih izmerah gre za 2,55 milijona m 3 velik pod- zemni prostor, ki je do 158 m visok, do 143 m širok in 314 m dolg. Kmalu za njo je odtočni sifon, kjer se izurjeni jamarski potapljači trudijo Škocjanske jame pove- zati z manj kot kilometer oddaljeno Kačno jamo (več kot 15 km jamskih rovov). Izjemnost Škocjanskih jam se kaže tudi v bogati zgodovini in pionirskih razi- skavah, predvsem kraške hidrologije in geologije. Bogato pestrost nežive narave dopolnjujejo nekatere redke, tudi endemične podzemne živalske vrste. Ob vsem naštetem je treba izpostaviti še bogato arheološko dediščino tega ob- močja. Od mlajše kamene dobe je namreč območje Škocjana poseljeno brez prekinitev. V bronasti in železni dobi je tu stalo utrjeno gradišče, izjemnega pomena pa sta tudi Mušja jama kot bronastodobno svetišče nadregionalnega pomena in Tominčeva jama s svojimi bogatimi najdbami iz prazgodovine, kot tudi iz antike in srednjega veka. Vsa ta dejstva so že zelo zgodaj vzbudila zanimanje za jamarsko raziskovanje, posledično pa tudi zanimanje širše javnosti za ogled tega kraškega fenomena. 26 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 200 LET OBISKA ŠKOCJANSKIH JAM 200 LET OBISKA ŠKOCJANSKIH JAM Prave raziskave, v smislu odkrivanja še neodkritih notranjih delov Škocjan- skih jam, so se pričele v prvi polovici 19. stoletja. Joseph Eggenhöfner naj bi leta 1815 preplaval prvi del pod- zemne Reke pod vasico Škocjan do Male doline. O tem sta pisala nemška naravoslovca David Heinrich Hoppe in Friedrich Hornschuch (Savnik 1968). Čez nekaj let, leta 1819, so se že začeli obiski Velike in Male doli- ne (Pazze 1893). Leta 1839 je Jakob Svetina skupaj z domačinom sledil podzemnemu toku Reke s čolnom, a se po 110 m vrnil (Pazze 1893; Shaw 130 stadijev, izvira ob morju«. Delo drugega je najbolj poznano iz Slave vojvodine Kranjske, v kateri opisu skrivnostne reke dodaja še dokaj na- tančen prikaz ponornega dela. Prve »znanstvene« raziskave se je lotil lekarnar iz Neaplja Ferrante Impera- to, ki je povezavo med reko, ki ponika v Škocjanske jame, in izviri Timave skušal dokazati s pomočjo plovcev in svoja zapažanja objavil leta 1599 (Kranjc 1999). Poskus mu sicer ni uspel, velja pa za enega prvih takšnih na svetu. Jamarsko raziskovanje, krasoslovne raziskave in razvoj turizma od začetkov do 20. stoletja Od antike do resnih raziskav v 19. stoletju imamo le osamljene poskuse razlage podzemnega toka Reke, kot sta prispevka Pozidonija iz Apame- je in Valvasorja. Prvi je bil starogrški filozof, astronom, geograf in učitelj. Po empirični poti je pravilno sklepal na povezavo med reko, ki »… pada v brezno …« (ponor Reke v Škocjanskih jamah) ter izviri Timave, saj pravi, da »… potem, ko preteče pod zemljo okoli Slika 1: Shematski načrt Škocjanskih jam (priredil: Borut Peric). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 | 27 200 LET OBISKA ŠKOCJANSKIH JAM Rudolfove dvorane, na začetku pod- zemnega kanjona. Ob visokih vodah so težišče raziskav usmerili v stranske rove, kot so Brichta, Czoernigova in Tominčeva jama. V slednji so kmalu našli zanimive arheološke ostanke iz različnih obdobij, vse od prazgodovi- ne dalje, kar je sprožilo temeljita izko- pavanja, ki jih je vodil arheolog in di- rektor Prirodoslovnega muzeja v T rstu Carlo Marchesetti. Vmes so raziskali tudi brezno Okroglica, Ozko špiljo in sploh skoraj vsako luknjo v stenah Ve- like in Male doline, tudi tako majhne rove, kot sta Pazzejeva luknja in Val- lejeva jama. Do njih so speljane ozke steze, ponekod prave »ferate« – zelo S tem je raba jame krenila v povsem novo smer, v podzemlju in na površ- ju je bilo v naslednjih tridesetih letih zgrajenih več kot deset kilometrov najrazličnejših poti, mostov, brvi, raz- gledišč, platojev ter klopi za organi- zacijo varnega in atraktivnega obiska. Sočasno z raziskavami v Hankejevem kanalu so domačini klesali stezo v pre- padni steni na desnem bregu, ter tako omogočili lažji dostop za nadaljevanje raziskav, hkrati pa tudi že vodili naj- bolj pogumne obiskovalce globoko v notranjost jame. Raziskave po reki navzdol so jih očitno tako prevzele, da so šele nekaj let pozneje odkrili Dvo- rano ponvic, ki se odpira pod stropom 2008). Leta 1851 je Adolf Schmidl preplezal skalno pobočje nad dnom doline, v bližini ponora in prišel v vhodno dvorano, danes imenovano Schmidlova dvorana (Shaw 2008). Odločilen za začetek sistematičnih raziskav je bil podpis pogodbe med Primorsko sekcijo Nemško-avstrijske- ga planinskega društva in gospodar- skim svetom župnije Lokev, s katero je društvo jame dobilo v zakup za naslednjih pet let. S tem je pridobilo tudi pooblastilo za gradnjo jamske in- frastrukture in izkopavanja, pri čemer se je obvezalo, da bo jamo odpiralo širši publiki (Puc 2015). Slika 2: S čolnom po Martelovem jezeru 9. septembra 1921 – Anton Meeraus, Poldi Furich, Franc Cerkvenik – Miklov (vir: album družine Oedl. Hrani arhiv Parka Škocjanske jame). 28 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 200 LET OBISKA ŠKOCJANSKIH JAM ni prišel do konca jame. Po Hankeje- vi smrti leta 1891 se je raziskovalcem pridružil artilerijski častnik Josef No- vak, ki je preplezal razgledni pomol v navpični steni Müllerjeve dvorane, pozneje poimenovan Novakov rt. Od njega vodi steza do najbolj odročne Viseče brvi, dobrih sedemdeset metrov nad Reko, ki med vsemi potmi po jami vzbuja največje strahospoštovanje. Leta 1893 so opravili še zadnje razi- skave pri Mrtvem jezeru in z bese- dami »Finis Erforschung!« napovedali konec zlate ere odkrivanja podzemne- ga kanjona Reke ter začetek obdobja urejanja poti in vodenja po jami. so tudi prvi turistični vodniki, pa tudi prvi jamski načrti, ki so se z vsakim novim poglavjem raziskav daljšali in izpopolnjevali. Višek raziskav predsta- vlja leto 1890, ko so v sušnem poletju v čolnih in z baklami v rokah po vrsti premagovali slapove ter prišli v rov iz- jemnih dimenzij, ki so ga v prvem delu poimenovali Schadeloockova dvorana, v drugem pa Martelova dvorana z je- zerom (Puc 2015). Slednja, ki velja za največjo podzemno dvorano v Slo- veniji in drugo največjo v Evropi, je ime dobila po francoskem speleologu Alfredu Martelu. Ta je jamo skupaj s Putickom in Pazzejem obiskal nekaj let pozneje, a zaradi visoke vode tisti dan zahtevne poti, kjer so v prepadne ste- ne nabili železne kline, za oprijem pa pričvrstili debelejšo žico. Sekcija je imela 27 članov, večinoma slovenskega rodu in iz ostalih dežel tedanje avstrijske monarhije (Žiberna 1981). Glavni raziskovalci tega ob- dobja so bili Anton Hanke, rudarski svetnik, doma iz Bravantic na Češkem, tržačan Joseph Marinitsch, Friedrich Müller s Saškega ter številni domači- ni, med njimi Jožef Cerkvenik – Vn- cek, Jurij Cerkvenik – Gomboč, Jože Cerkvenik – Miklov, Jože Antončič – Preluščev, njegov sin Pavel Antončič in Jednak iz Bazovice. Iz tega obdobja Slika 3: Jamarsko-potapljaške raziskave v Škocjanskih jamah leta 2017 (foto: Kristjan Rešaver). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 | 29 200 LET OBISKA ŠKOCJANSKIH JAM snaženja Reke v preteklih desetletjih (Morel 1992). V letih 1991 in 1992 so Janko Brajnik, Samo Morel, Mitja Ota in Maurizio Deschman preplava- li sifon v Marchesettijevem jezeru in odkrili 680 m novih rovov. Ponovne potapljaške raziskave so se pričele leta 2011 v organizaciji Jamarskega dru- štva Gregor Žiberna Divača, ko so se v odtočni sifon potopili Aljoša Krivec, Simon Burja in Sebastjan Žagar ter odkrili rove v stranskem rovu in pritok Reke izpod Vremščice. V Marchesetti- jevem jezeru so opazili tudi človeške ribice. Leta 2012 vremenske razmere za potop niso bile ugodne, zato pa so izmerili na novo odkrite rove v dolžini 475 m. Sledila so leta z neugodnimi vremenskimi razmerami, tako da je bil naslednji potop izveden šele leta 2017, ko se je trojici potapljačev pri- družil Damir Podnar - Dado, vendar jim povezave med obema jamama ni uspeli odkriti (medmrežje 1). Poleg iskanja povezave med Škocjan- skimi jamami in Kačno jamo so ja- marske raziskave usmerjene tudi na površje, z namenom odkrivanja novih vhodov v nepoznane dele jame. V ta namen potekajo opazovanja tako imenovanih dihalnikov na površju in plezanje kaminov v jami. Leta 2017 so Luka Biščak, Borut Lozej in Iztok Cencič preplezali steno v Martelovi dvorani in to lokacijo locirali v di- halniku nad jamo. Naslednje leto so Luka Biščak, Albert Ličen in Jaka Jakofčič pričeli s kopanjem v dihal- niku in leta 2019 dosegli Martelovo dvorano, kar je pomenilo nov vhod v Škocjanske jame. Hkrati so odkrili še 400 m novih rovov nad Martelovo dvorano, poimenovanih Skrita jama. italijanskih speleologov (Timeus, Berta- relli in Boegan), predvsem pa Avstrijcev Roberta in Friedricha Oedla, Antona Meerausa in Poldi Führich. Ti so se lo- tili podrobnega preučevanja hidroloških značilnosti podzemnega toka Reke in topografskih meritev od Marchesseti- jevega rova do Martelove dvorane. Kot rezultat teh raziskav je leta 1924 nastala prva doktorska disertacija s tematiko Škocjanskih jam z naslovom »Der un- terirdische Lauf der Reka«, avtorja Ro- berta Oedla. Zatem je odkrivanje novih rovov v Škocjanskem jamskem spletu zastalo vse do leta 1991. Do leta 1933 so bile številne poti po jami prenovljene ali na novo nadela- ne, vključno s Cerkvenikovim mo- stom čez Hankejev kanal in mostom v Mahorčičevi jami, izkopan pa je bil tudi umetni tunel (Puc 1998). Med drugo svetovno vojno so bila vsa dela prekinjena, tudi nujno potrebna dela zaradi poplav. Vzdrževanje turistične infrastrukture se je ponovno pričelo leta 1948 (Habe 1974). Leta 1965 je bila jama elektrificirana. Poplava leta 1965 je tako poškodovala poti skozi Mahorčičevo in Mariničevo jamo, da sta ostali opuščeni do leta 2011. Jamarsko raziskovanje, krasoslovne raziskave in ravoj turizma v sodobnem času V Škocjanskih jamah od leta 1904, ko je bila odkrita Tiha jama, ni bilo večjih jamarskih raziskovanj. Ta so se pričela šele leta 1991, ko so se zače- le potapljaške raziskave z namenom povezati Škocjanske jame z vsega 500 m oddaljeno Kačno jamo. Med. Pred letom 1991 potapljaške raziskave niso bile mogoče zaradi močnega one- Zanimivo, še ob koncu 19. stoletja so obiskovalce do Martelove dvorane vodili po komaj dokončani poti skozi Hankejev kanal, vendar so zaradi ne- nehnih popravil in prevelikega tvega- nja obisk v ta del jame kmalu opustili. Novo večje odkritje predstavlja leta 1904 odkrita Tiha jama, sprva poi- menovana Rov presenečenj, pozneje pa Lutterothina jama, po baronici Emmi Lutteroth, ki je za turistično ureditev novega kapniškega rova da- rovala 1000 kron. T ega odkritja so bili še posebej veseli, saj so končno našli nekaj več kapniškega okrasja, ki so ga predvsem obiskovalci pogrešali (Puc 2015). Raziskovanje tega dela jame je bilo v primerjavi s premagovanjem hrupnih brzic in slapov pravcato olaj- šanje, saj so se morali po rovu bolj ali manj le sprehoditi. Veliko zahtevneje je bilo preplezati okrog 50 metrov vi- soko južno steno v Müllerjevi dvorani proti vhodu v Tiho jamo, ki je kljub številnim nevarnostim terjala eno red- kih žrtev pri raziskovanju Škocjanskih jam. Med deli je namreč spodrsnilo takrat 17-letnemu Jožetu Cerkveni- ku, ki je omahnil 40 m globoko, med kamnite bloke v strugi reke. Pomemben prispevek k poznavanju Škocjanskih jam in njihovih značil- nosti je tudi prvi celovit načrt jam, katerega avtor je bil Anton Meeraus iz Primorske sekcije Nemško-avstrijske- ga planinskega društva. Po prvi svetovni vojni se je začelo za jamo novo obdobje v smislu upravlja- nja, urejanja poti in organizacije vode- nja. Jamo so prevzeli mladi jamarji iz »Societa Alpina delle Giulie«. Iz tega obdobja so znane raziskave nekaterih 30 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 200 LET OBISKA ŠKOCJANSKIH JAM mostov. Med letoma 2009 in 2015 je bila obnovljena celotna turistična infrastruktura. Sem sodijo predvsem poti, ograje in električne instalacije z novimi LED reflektorji. Glavni na- men teh del je bil zmanjšati porabo električne energije (ta se je zmanjšala za do 70%), zagotoviti varnost obi- skovalcev in upravljavskega osebja ter na ta način ohranjati jamsko oko- lje. Nova tehnološka oprema v jami omogoča tudi boljše spremljanje sta- nja številnih parametrov. Sklep Škocjanske jame imajo dolgo in bo- gato zgodovino jamarskega in znan- stvenega raziskovanja ter razvoja turizma. Te dejavnosti so potekale kli vodi (Tanja Pipan), temperaturi (Bogdan Opara), biološke in mikro- biološke raziskave (Janez Mulec in Samo Šturm), o vplivih obiskovanja jam na jamski inventar (Rosana Cer- kvenik), razrastu alg in mahov okrog svetil (Janez Mulec in Samo Šturm), radonu v jami (Vanja Debevec Gerje- vič) in druge. Poleg raziskav so bili v jami izvede- ni številni monitoringi, predvsem z namenom ugotavljanja morebitnih vplivov turističnega obiska na jam- sko okolje. Razvoj turistične infrastrukture je bil v zadnjih letih usmerjen pred- vsem v obnovo dotrajanih poti in Leta 2018 so jamo v celoti lasersko skenirali Richard Walters, Andy Ea- visa in skupina angleških jamarjev ob sodelovanju javnega zavoda in Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Po letu 1990 so se začele izvajati tudi številne krasoslovne raziskave, od bazičnih do ozko specializiranih, med drugimi o speleogenezi (Andrej Mihevc), vplivu lezik na razvoj jam (Martin Knez), dinamiki pretaka- nja podzemnega toka Reke (Franci Gabrovšek in Borut Peric), jamskem skalnem reliefu (Tadej Slabe), mine- ralni struktura klastičnih sedimentov (Nadja Zupan Hajna), prenikajoči vodi (Janja Kogovšek), favni v preni- Slika 4: Izvedba sledilnega poskusa ob nizkem vodostaju Reke pri Gornjih Vremah (foto: Rosana Cerkvenik). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 | 31 200 LET OBISKA ŠKOCJANSKIH JAM 200 LET OBISKA ŠKOCJANSKIH JAM delovanjem vseh pristojnih inštitucij skrbi za čim bolj kakovostno in traj- nostno ohranjanje Škocjanskih jam kot območja s seznama UNESCO-ve svetovne dediščine. skrbimo za ta občutljiv jamski sis- tem. Javni zavod Park Škocjanske jame s svojim delom in aktivnostmi ter s so- vzporedno in druga drugo podpirale, kar se kaže tudi v sodobnosti. Nove tehnologije in metode omogočajo, da lahko procese v jami bolje spre- mljamo in razumemo ter s tem bolje Viri in literatura 1. Drole, F . 2019: Izmere Škocjanskih jam do leta 2018. Jamar 1. 2. Galli, M. 2000: La ricerca del Timavo sotteraneo. T rst. 3. Habe, F . 1974: Stopetdeset let turističnega razvoja Škocjanskih jam = 150 years of T ouristic Development of Škocjanske jame. Naše jame (1973) 15. 4. Kranjc, A. (ur.) 1999: Kras – pokrajina, življenje, ljudje. Ljubljana. 5. Morel, S. 1992: Za Mrtvim jezerom. Naše jame 34. 6. Müller, F . 1890: Die Grottenwelt von St. Canzian. Dunaj. 7. Pazze, P . A. 1893: Chronik der Section Küstenland des Deutschen und Österreicischen Alpenvereins 1873-1892. T rst. 8. Puc, M. 1998: Pomembnejši datumi v raziskovanju in turistični ureditvi Škocjanskih jam, Naše jame 40. Ljubljana. 9. Puc, M. 2015: Kronika raziskovanj in turističnega obiska. Škocjan. 10. Rešaver, K. 2017: Raziskovanje – Škocjanske jame. Spletna stran Jamarskega društva Gregor Žiberna Divača. Medmrežje: http://jd-divaca.divaska-jama.info/category/jame/skocjanske-jame/ (10. 7. 2019). 11. Savnik, R. 1962: In memoriam – Jožef Cerkvenik (26. 10. 1877 – 17. 1. 1961). Naše jame 3. Ljubljana. 12. Savnik, R. 1968: Matej Tominc in Jakob Svetina, Prispevek k zgodovini raziskovanja Škocjanskih jam. Naše jame 9/1-2. Ljubljana. 13. Shaw, T. 2008: Foreign travellers in the Slovene Karst 1486–1900. Ljubljana. 14. Žiberna, J. 1981: Divaški prag. Divača. Foto: Matjaž Geršič. Območje sodobnega Sudana, predvsem dolina Nila, je skozi zgodovino veljalo za pomembno komunikacijo med kulturnimi in političnimi entitetami severne Afrike ter njenim osrednjim delom. Tod so se razvile tudi nekatere najstarejše politične tvorbe na tej celini. O tem živahnem dogajanju dandanes lahko prebiramo v zgodovinskih knjigah, številni arheološki spomeniki pa nas na to obdobje afriške zgodovine opominjajo tudi na terenu. … v naslednji številki Geografskega obzornika.