UDK 886.3.09 Janko Kos
Filozofska fakulteta, Ljubljana
SLOVENSKA LITERATURA IN SREDNJA EVROPA
Položaj, ki pripada slovenski literaturi v širšem literarnem prostoru Srednje Evrope, je v razpravi tematiziran s pomočjo natančnejše razčlembe pojma Srednja Evropa na literarnoznanstveni ravni. Analiza srednjeevropske literarne regije, njenih historičnih in tipoloških posebnosti, potrjuje tezo, da je vrsto teh značilnosti najti tudi v razvoju in sestavi slovenske književnosti, čeprav v specifični pretvorbi temeljnega modela.
The position of Slovene literature in the broader literary zone of Central Europe is demonstrated through a detailed analysis of the concept 'Central Europe' on the level of literary science. The analysis of the Central European literary region, of its characteristic historical and typological particulars, corroborates the thesis that a number of these particulars are present also in the evolution and structure of Slovene literature, even though as a specific transformation of the basic model.
S stališča literarne zgodovine se vprašanje o razmerju med slovensko literaturo in Srednjo Evropo sprašuje o tem, ali spada ta literatura med srednjeevropske in kako se vključuje v literarni prostor, ki naj se imenuje po Srednji Evropi. V tej obliki seveda ne gre za aktualno problematiko »srednjeevropejstva«, s katerim se v zadnjih letih ukvarja s svoje strani predvsem politična, ideološka in tudi literarna esejistika, ampak za strogo znanstveno vprašanje, ki je po svojem bistvu historično in tipološko.1 Na prvi pogled je namreč videti, da meri vprašanje o pripadnosti slovenske literature Srednji Evropi na širši kontekst, znotraj katerega je potekal njen zgodovinski razvoj, obenem pa tudi na tipološke značilnosti, ki priklepajo neko literaturo - v tem primeru slovensko - na širšo literarno regijo.
V takó izoblikovanem vprašanju terja poseben premislek pojem Srednje Evrope, saj dokler ni popolnoma jasno, kaj s tem pravzaprav razumemo, tudi ni mogoče na literarnoznanstveni ravni razviti vprašanja o razmerju med Srednjo Evropo in slovensko literaturo. Na tej ravni se ni mogoče zadovoljiti s pomenom, ki ga daje Srednji Evropi aktualna publicistika; njena raba je preveč negotova, približna in poljubna, včasih tudi samovoljna. Kar pa zadeva različne znanstvene stroke, vsaka od njih določa pojmu nekoliko drugačne meje, pač v skladu s svojimi merili in posebnimi strokovnimi interesi. Zato je geografska opredelitev Srednje Evrope drugačna od zgodovinsko-politične, ta pa spet od kulturnozgodovinske. Literarna veda mora torej ugotoviti, ali se njen pojem Srednje Evrope lahko sklada z drugimi pomeni, in če ne, v čem je njegova posebnost. Oboje je mogoče ugotoviti predvsem v primerjavi z geografsko in zgodovinsko-politično določitvijo Srednje Evrope. Zemljepisno štejejo vanjo obsežna področja severno od Alp pa vse do Severnega in Baltiškega morja, zraven še celotno področje Visle s Karpati, včasih tudi s Panonsko nižino, vendar je proti jugovzhodu njena skrajna meja zemljepisno precej odprta. Na prvi pogled je videti, da takšna določitev nikakor ni nujna tudi za
1 Esejistična literatura o Srednji Evropi je v zadnjih letih tako zelo narasla, da je na tem mestu mogoče omeniti samo nekaj imen tujih in domačih avtorjev: Milan Kundera, György Konräd, Claudio Magris, Vlado Gotovac, Drago Jančar, Viki Blažič idr.
literarnoznanstveni pojem Srednje Evrope. Natančnejša «literarnozgodovinska in tipološka analiza pojma bo pokazala, da takšna skladnost ni niti nujna niti mogoča. Če bi pa bila, bi seveda postalo že v samem izhodišču vprašljivo, ali je slovensko literaturo sploh mogoče povezovati s srednjeevropskim prostorom, saj spada geografsko vanj le del Slovenije, tisti, ki je globlje odprt v severne alpske predele in Panonsko nižino. Toda ker takšni geografski vidiki ne morejo odločati o pripadnosti slovenske literature srednjeevropskemu prostoru, jih je mogoče popolnoma pustiti ob strani.
Zgodovinsko-politično pojmovanje je nedvomno bližje ravni, na kateri se zastavlja literarnoznanstveni problem Srednje Evrope, vendar se tudi tu kaj kmalu pokaže nemožnost njunega izenačenja ali celo poistovetenja. Politični pojem Srednje Evrope je prvi izdelal Friedrich Naumann 1. 1915 v knjigi Mitteleuropa.2 Tu je s tem imenom zajel tedanje območje cesarske Nemčije, ob njem pa še dežele vzhodno od nemških meja, vse tja do carske Rusije. Medtem ko se je tako določeni pomen v glavnem skladal z geografskim zarisom srednjeevropskega prostora, se je s poznejšimi nacionalno-političnimi in družbeno-ideološkimi premiki še močno spreminjal. Ko je po drugi svetovni vojni večji del dežel med Vzhodno Nemčijo in Sovjetsko zvezo, od Baltika do Črnega morja, prešel v območje sovjetskega ideološkega, političnega in vojaškega vpliva, to pa v okviru splošne delitve Evrope na »vzhodno« in »zahodno«, se je zgodovinsko-politični pojem Srednje Evrope skrčil na ta območja, tako da so bile v njegovem središču predvsem dežele nekdanje avstroogrske monarhije, kar je nato v zgodovinski retroperspektivi pripeljalo do prepričanja, da se pojem Srednje Evrope sklada z ozemlji nekdanje habsburške monarhije. To prepričanje je v zadnjih tridesetih letih vplivalo tudi na kulturnozgodovinski pojem Srednje Evrope, ki so ga v okviru opisanih zgodovin-sko-političnih okvirov izoblikovali pisatelji, esejisti in publicisti, predvsem češki, avstrijski in madžarski, kot na primer Milan Kundera, György Korjrâd in drugi. Zaradi takšnih sprememb v obsegu in pomenu zgodovinsko-političnega pojma pa ostaja ta ravno v zgodovinski stroki negotov. Posledica je ta, da poskušajo posamezni zgodovinarji problem reševati tako, da bolj ali manj jasno govorijo o »zahodni« Srednji Evropi, ki zajema predvsem nemške dežele nekdanjega rajha, morda še tudi Švico in Avstrijo, in pa o »vzhodni«, v katero vključujejo Poljsko, Češkoslovaško in Madžarsko, včasih tudi Jugoslavijo in Romunijo.3 Kot pri geografskem pojmu je tudi pri zgodovinsko-politični določitvi njen južno-vzhodni bok negotov. Poleg tega je od posameznih raziskovalcev odvisno, ali postavljajo središče »vzhodne« Srednje Evrope na Češkoslovaško ali na Madžarsko, kar seveda vpliva na omejitev njenega južnega in vzhodnega roba.4
Seveda bi bilo napačno, ko bi vnaprej tajili vsako zvezo med srednjeevropskim literarnim prostorom in zgodovinsko-politično idejo Srednje Evrope. Ker pa je ta
2	Naumannova knjiga Mitteleuropa je izSla 1915 v Berlinu. V zvezi z Naumannovo rabo pojma je potrebno upoštevati delo Arduina Agnellija La genesi deli' idea di Mitteleuropa (Milano, 1971).
3	Primer takSne rabe je knjiga Alana Palmerja The Lands Between (London, 1970), na kar kaže že njen podnaslov: A History of East-Central Europe since the Congress of Vienna.
' Leslie C. Tihany je v delu A History of Middle Europe (New Jersey, 1976) včlenil v (a pojem Poljsko, CeSko in Balkan, v njegovo srediSče pa postavil predvsem Madžarsko.
raztegljiva in spremenljiva, je skoraj nemogoče, da bi se literarna veda naslonila na tako negotov koncept. Kaj takega bi bilo neustrezno zlasti s stališča slovenske literarne problematike, saj bi bilo že vnaprej odločeno, da so slovenske dežele kot staro področje habsburške monarhije zgodovinsko sestaven del Srednje Evrope, iz česar bi moralo slediti, daje tudi slovenska literatura apriori del srednjeevropskega literarnega prostora. Vprašanje je ravno v tem, kako opredeliti njen položaj v širši srednjeevropski regiji po merilu, ki ni geografsko, zgodovinsko-politično ali kulturnozgodovinsko, ampak ustrezno literarnoznanstvenemu razumevanju tega prostora.
Izhodišče v takšno razumevanje se ponuja literarni vedi s teorijo literarnih regij ali con.5 Če je zlasti v Evropi mogoče posamezne nacionalne literature zaradi posebnih podobnosti, zvez in medsebojnih razmerij povezovati v večje regionalne enote, potem lahko ideja o srednjeevropskih literaturah pomeni predvsem to, da obstaja sredi Evrope skupina književnosti, ki sestavljajo posebno literarno regijo, drugačno od drugih. To pa pomeni, da je pojem srednjeevropskega literarnega prostora mogoče opredeliti samo v razmerju do regij, s katerimi je omejen in tudi opredeljen. Srednja Evropa je torej območje literatur, ki ne spadajo v nobeno od evropskih regij, kot so zahodnoevropska, nordijska ali vzhodnoevropska. Od teh je za določitev Srednje Evrope kot posebnega literarnega prostora nedvomno najpomembnejša zahodnoevropska regija, kajti ne samo da so ji srednjeevropske književnosti prostorsko in časovno najbližje, ampak so bile v svojem razvoju od nje ves čas najbolj odvisne. Zato je glavni problem omejitve srednjeevropskega literarnega prostora ta, kako ga razločiti od območja zahodnoevropskih literatur. Na prvi pogled se zdi njegovo razmerje do vzhodnoevropske regije manj pomembno, vendar je nedvomno, da literarnega pojma Srednje Evrope ni mogoče določiti, ne da bi ga natančneje omejili tudi v tej smeri.
Raziskava, v kakšnem razmerju je slovenska literatura do Srednje Evrope, se že v svojem izhodišču srečuje z vrsto problemov, med katerimi se zdi odločilno zlasti vprašanje, katere literature so zahodnoevropske in kje se torej začenja literarna Srednja Evropa. Po splošno sprejeti predstavi spadajo mednje vse romanske književnosti z izjemo romunske, ki bi jo po mnogih znamenjih smeli uvrstiti med vzhodnoevropske, od germanskih pa vsaj angleška, nizozemska in nemška, medtem ko islandska, danska, norveška in švedska sestavljajo t. i. nordijsko skupino s posebnimi potezami in regionalno sklenjenostjo. Za pojem Srednje Evrope je ključno vprašanje, zakaj se nemška literatura po svojih bistvenih potezah uvršča med zahodnoevropske, čeprav spadajo nemške dežele z geografskega stališča, deloma pa tudi z zgodovinsko-političnega v Srednjo Evropo. Odgovor se skriva v dejstvu, da je nemška literatura od svojih začetkov v 8. ali 9. st. podobno kot druge zahodnoevropske književnosti nastajala na istih antičnih, zgodnjekrščanskih in srednjelatinskih podlagah, ki se jim je pridružila še predkrščanska germanska tradicija; in ker je bila z drugimi književnostmi Zahodne Evrope ves čas najtesneje
5 O problemu evropskih literarnih regij ali con so na komparativističnem kolokviju v Budimpešti leta 1971 razpravljali Irina Neupokojeva, Roland Mortier, Mihai Novicov, Eva Kushner, Alexandre Dima, Aleksandar Fiaker, Jean Weisgerber in drugi, njihovi prispevki so bili objavljeni v reviji Neohelicon leta 1973.
povezana, in to kontinuirano, vsestransko, od predromantike naprej tudi sama z močnim vplivom na njihov novejši razvoj. S tem je bila neposredno udeležena v nastajanju tiste sinteze predkrščanskih, antičnih in krščanskih elementov, ki je postala podlaga razvoju zahodnoevropskih literatur že v srednjem veku in jih je določala tudi v novejših obdobjih; nato pa še s tem, da so se tudi v nemški literaturi zaporedoma, čeprav z nekaterimi posebnostmi, dogajali vsi tisti premiki, ki opredeljujejo diahronijo smeri, obdobij, gibanj v literarnem razvoju Zahodne Evrope, pa tudi sinhronijo vrst, zvrsti in oblik, značilnih za genološki sistem zahodnoevropskih književnosti. Z vsem tem se nemški literarni prostor vključuje v zahodnoevropsko literarno regijo. Ob tem mora ostati odprto vprašanje, do kakšne mere izstopa iz nje nemškojezična avstrijska literatura in ali se morda vendarle vsaj z nekaterimi posebnostmi vključuje v Srednjo Evropo, s katerimi posebnostmi in seveda od kdaj naprej, saj o tem, da je bila Avstrija v srednjem veku, pa tudi še v renesansi in baroku sestavni del nemškega literarnega prostora, ne more biti dvoma.6
Z druge strani se območje srednjeevropskih literatur z bolj ali manj ostro zarisano mejo ločuje od vzhodnoevropske literarne regije, v katero je po splošno uveljavljeni predstavi mogoče šteti predvsem rusko, ukrajinsko in belorusko literaturo, zelo verjetno pa tudi romunsko, bolgarsko, v precejšnjem delu celo novogr-ško književnost. Tudi to območje se kaže kot sklenjeno, razvojno povezano in istovrstno, sestavljeno iz posameznih nacionalnih literatur, ki nastajajo iz skupne, bizantinske in bizantoslovanske podlage, razvijajo podobno diahronijo in sinhronijo literarnih smeri, obdobij, zvrsti in oblik, preidejo okoli 18. st. - nekatere še pozneje - iz stagnacije v novo obliko literarnega razmaha s pomočjo spodbud iz Zahodne Evrope, pri tem pa kot prikrito podlago svojih historičnih in tipoloških posebnosti ohranjajo vse do danes nekatere pomembne poteze iz svoje bizantoslovanske provenience. Sâmo po sebi se razume, da so posebnosti vzhodnoevropske literarne regije - podobno kot drugačne značilnosti zahodnoevropskih literatur - nastale v tesni povezavi z etničnimi, državno-političnimi, religiozno-cerkvenimi in splošno kulturnimi usodami tega dela Evrope od srede prvega tisočletja do danes.
Brž ko je srednjeevropski literarni prostor vsaj približno zamejen tako proti zahodu kot proti vzhodu, je mogoče zaobjeti v enotno srednjeevropsko regijo vse tiste literature, ki dejansko spadajo vanjo, saj jim ni mogoče iskati mesta ne med zahodno- ne med vzhodnoevropskimi. To so - naštete v približnem zemljepisnem redu - slovenska, hrvaška, madžarska, slovaška, poljska, lužiškosrbska, morda še litovska, latvijska in estonska; ob tem še kot poseben primer novejša avstrijska in vsaj deloma srbska s tistim delom, ki se je v 18. st. začel oblikovati na področju takratne habsburške Vojvodine. S tega stališča ne more biti dvoma, da slovenska literatura vsaj po svojem splošnem položaju spada v srednjeevropsko literarno regijo, ne glede na odprtost slovenskega geografskega ali politično-državnega
* Prim. Albert Berger, Überlegungen zum Begriff der österreichischen Literatur in der Forschung; Herbert Seidler, Deutsche Sprache und österreichische Literatur; Stanislav V. Roinov-s k i j, Über das Phänomen der österreichischen Nationalliteratur. Navedene razprave so bile objavljene v zborniku Sprachkunst XIV (Wien, 1983).
položaja v različne smeri mediteranske in balkanske Evrope. Vendar pa se pripadnost Srednji Evropi lahko potrdi šele s podrobnejšo določitvijo tistih historičnih in tipoloških posebnosti, ki naj bi bile na splošno značilne za srednjeevropske literature in bi jih morala vsebovati tudi slovenska literatura tako v svojem historičnem razvoju kot v ustroju svojega genološkega sistema, če naj obvelja za srednjeevropsko v pravem, ne samo naključnem pomenu besede. Kot uvod v takšno raziskavo ji je potrebno določiti mesto po tisti strani, ki je najtesneje povezana ne samo s splošno podobnostjo srednjeevropskih literatur, ampak predvsem z njihovo različnostjo. Podobno kot zahodnoevropske in vzhodnoevropske pa tudi nordijske so posamezne nacionalne književnosti v srednjeevropskem prostoru po svojih začetkih, razvoju in sestavi močno različne, tako da jih ni mogoče obravnavati na isti ravni, po istem modelu in z istim merilom. Težišče celotne regije je v tistih literaturah, katerih razvoj in sestava se zdita regularna, za Srednjo Evropo na poseben način reprezentativna in v tem smislu najznačilnejša. Med takšne »osrednje« literature spadajo češka, poljska, madžarska in do neke mere tudi hrvaška. Čeprav so med njimi opazne precejšnje razvojno-obdobne razlike, je temeljni model pri vseh teh književnostih v splošnih potezah enak, kar pomeni predvsem, da so nastale razmeroma zgodaj in približno v istem času, tj. od 12. st. naprej, in da so se od poznega srednjega veka razvijale bolj ali manj kontinuirano vse do danes, pri tem pa izoblikovale tiste diahrone in sinhrone poteze, ki jih lahko imamo za tipološko posebnost srednjeevropske literarne regije. Nasprotno pa obstaja v tem prostoru še vrsta književnosti, ki so se razvile pozneje, z drugačnim razvojnim ritmom in sestavo, tako da so se tipološke značilnosti srednjeevropskih literatur v njih izoblikovale razmeroma pozno, v 18. ali pa šele v 19. stoletju. Med takšne bi smeli upravičeno šteti slovensko, pa tudi slovaško, lužiškosrbsko, litovsko in latvijsko, po svoje tudi avstrijsko, kolikor pač sodi v ta krog, in ne nazadnje srbsko, kolikor se je v 18. st. začela razvijati iz novih podlag, pridobljenih na tleh takratne Vojvodine. Tudi te literature kažejo v svoji končni podobi vrsto potez, ki jih je mogoče prepoznati kot tipično srednjeevropske, vendar se po svojem razvoju razlikujejo od tistih, ki jih je potrebno imenovati osrednje ali središčne; njihov posebni položaj se dâ opredeliti s pojmom »robnih« literatur, kar pomeni ne samo, da so v ozemeljskem pogledu periferne ali na robu srednjeevropske literarne regije, ampak tudi to, da so se osrednjim srednjeevropskim literaturam pridružile razmeroma pozno - tako zlasti slovaška, ki je v ta krog stopila šele v 19. stoletju. Poleg tega so nekatere med njimi - avstrijska, srbska, po svoje pa vsaj deloma tudi hrvaška - robne še v tem smislu, da jih je mogoče obravnavati v zvezi s kako sosedno literarno regijo, ker so pač na nekakšnem prehodu ali pa so v nekaterih obdobjih svojega razvoja bile regionalno drugače opredeljene in so se usmerile v srednjeevropski literarni prostor šele polagoma.
Iz te perspektive se slovenska literatura pokaže kot izrazit primer »robne« srednjeevropske literature, pa ne samo po dejanskem geografsko-teritorialnem položaju, ampak predvsem zaradi posebnega načina, kako se je vključevala v srednjeevropsko regijo, njene historično-razvojne zakonitosti in tipološke posebnosti. Vse to se izkaže v primerjavi s hrvaško ali pa litovsko književnostjo, od katerih je prva bližja modelu osrednjih literatur Srednje Evrope, čeprav ne brez izjemnih
potez, druga pa poseben primer »robne« literature. Posebnost hrvaške književnosti v primerjavi s slovensko je njen decentralizirani, pa tudi neuravnoteženi razvoj, saj je s svojimi začetki od 12. st. naprej rasla še iz bizanto-slovanske tradicije, dokler se ni z dubrovniškimi in dalmatinskimi pisatelji 16. in 17. st. najtesneje povezala z mediteransko-beneškim literarnim območjem, s čimer je postala podobna novo-grški literaturi, ki se je pod italijanskimi vplivi razvila v 17. st. na beneški Kreti.7 S svojo renesanso in barokom je stala na prehodu v zahodnoevropski literarni prostor, hkrati pa je bila vzporedna podobnim tokovom v poljski, madžarski in deloma češki literaturi. V Istri in severni Hrvaški je od reformacije naprej literarni razvoj potekal bližje slovenskemu, vendar s posebnostmi, ki so ga približevale madžarski, češki in poljski literaturi baročnega in razsvetljenskega obdobja, dokler se ni po letu 1800 hrvaška literatura ustalila na ravni, ki se je v tem času izoblikovala v večini srednjeevropskih književnosti, kar seveda pomeni, da je hrvaški literarni razvoj potekal v smeri srednjeevropskega razmeroma počasi, dolgotrajno, s številnimi odmiki in prehodi, ki se jih dâ razložiti z njegovo izpostavljenostjo bližnjim romansko-mediteranskim in bizanto-slovanskim območjem. Kljub temu je poglavitna smer tega razvoja srednjeevropska, v nekaterih pogledih celo tako izrazita, da se hrvaška literatura iz »robne« literature približuje reprezentativnemu vzorcu osrednjih literatur Srednje Evrope.
V primerjavi s takšnim modelom je seveda slovenska književnost izrazit primer srednjeevropske »robne« literature s tistimi historično-razvojnimi in genološkimi posebnostmi, ki se zdijo za ta tip posebej značilne. Na to opozarja njena homolog-nost z drugimi primeri »robnih« literatur Srednje Evrope, zlasti z litovsko.8 Podobno kot ta obstaja do 16. st. slovenska literatura samo v obliki redkih besedil t. i. pismenstva, samo da so bili v litovski takšni teksti še redkejši in tudi precej mlajši. Bistveno za obe literaturi je, da se kot prava književnost z nepretrganim razvojem oblikujeta z reformacijo in protireformacijo; pa tudi v dobi razsvetljenstva poteka njun razvoj v poglavitnih stvareh enako, tako da šele na prehodu iz 18. v 19. st. stopita v srednjeevropski literarni krog v pravem pomenu besede in dokončno, vendar slovenska literatura hitreje in uspešneje od litovske, pa tudi od lužiškosrbske, slovaške in latvijske. Ne glede na takšne razlike ni mogoče spregledati, da slovenska književnost in druge, ki so ji razvojno sorodne, odstopajo od modela osrednjih srednjeevropskih književnosti, kot ga predstavljajo madžarska, češka, poljska, pa tudi hrvaška; prav to je tisto, zaradi česar jo je mogoče šteti med »robne« literature Srednje Evrope.
Upoštevanje tega posebnega položaja lahko razloži, zakaj historičnih in tipolo-ških posebnosti slovenskega literarnega prostora ni mogoče izpeljati kar naravnost iz splošnega vzorca, ki naj bi veljal za celotno srednjeevropsko literarno regijo, a je v resnici posebnost predvsem njenih središčnih literatur. Kljub temu ali pa ravno zato je ob slovenski literaturi tem nujneje ugotoviti, kaj je v »robnih« ali perifernih literaturah Srednje Evrope, med katere spada tudi slovenska, takega, da se
7 Prim. J. Kos, Poskus tipologije južnoslovanskih književnosti. Primerjalna književnost, 1986, St. 1.
" Prim. J. Kos, Slovenska protestantska književnost v primerjalnotipolo&ki perspektivi. V: Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije, Ljubljana, 1986.
vendarle uvrščajo v regionalni okvir Srednje Evrope po vseh svojih poglavitnih značilnostih; kar bi z drugimi besedami pomenilo, da pripadajo prav temu tipu literature in njegovi posebni tipologiji. Odgovor na takó zastavljeno vprašanje je potrebno iskati v raziskavi, katere so pravzaprav tipološke značilnosti srednjeevropskih literatur, nato pa, ali jih je mogoče odkriti tudi v razvoju in sestavi slovenske književnosti. Vendar bo takšni raziskavi potrebno dodati še drugo, ki naj pokaže, ali so podlage, iz katerih nastajajo značilne poteze slovenskega književnega razvoja, iste kot v drugih srednjeevropskih literaturah, tudi najbolj osrednjih, saj se sämo od sebe razume, da šele te dajejo literarni regiji Srednje Evrope tisto globljo stalnost, iz katere skoz stoletja nastajajo njene posebnosti; in da smemo neko literaturo imeti za del tega prostora samo, če v njenih izvorih prepoznamo prav te podlage.
Kar zadeva tipološke značilnosti, ki naj bi bile za Srednjo Evropo in njen literarni prostor zares poglavitne, jih je mogoče opisati samo v sumaričnem pregledu. Ker se srednjeevropska literarna regija določa predvsem iz razmerja in s tem tudi z razlikami do zahodnoevropskih in vzhodnoevropskih literatur, se dâ nekaj njenih tipoloških posebnosti ugotoviti že kar iz teh različnosti. V primerjavi z zahodnoevropskimi je na prvi pogled mogoče ugotoviti, da Srednja Evropa ne pozna tiste medsebojne povezanosti posameznih nacionalnih literatur, ki je bila značilna za Zahodno Evropo od vsega začetka in ki je povzročala, da se je njihov razvoj dogajal v obliki sklenjenega, enotnega in kontinuiranega procesa. Takšne povezanosti in procesa v literarnem prostoru Srednje Evrope ni najti. To sicer ne pomeni, da ne bi bile te literature med sabo v pogostih, bolj ali manj intenzivnih, včasih občasnih in drugič spet dolgotrajnih stikih. Takšne povezave so v različnih obdobjih nedvomno obstajale med češko in poljsko, češko in slovaško, slovaško in madžarsko, avstrijsko in češko, avstrijsko in madžarsko, madžarsko in hrvaško, madžarsko in srbsko literaturo ali pa seveda med češko in lužiškosrbsko ali poljsko in litovsko. Kljub takšnim stikom se te literature vendarle v svojem razvoju niso povezovale v proces, ki je bil značilen za zahodnoevropske književnosti. Njihove medsebojne povezave so ostajale večidel občasne in čeprav so jim od tod prihajale pomembne spodbude, so te bile v svojih učinkih večidel omejene in kratkotrajne. To posebnost si lahko razložimo z dejstvom, da je večina srednjeevropskih literatur dobivala odločilne razvojne sunke vsaka zase iz zahodnoevropskega literarnega prostora, vendar ne tako, da bi bila sestaven del njihovih sklenjenih procesov, ampak praviloma v selektivnem prisvajanju tistih elementov, ki jih je lahko vključevala v lastno, iz predhodne tradicije sprejeto zasnovo in v njen posebni razvojni ritem.
Opisana značilnost je opazna tudi v razvoju slovenske literature morda že od njenih prvih začetkov, gotovo pa od reformacije in protireformacije naprej. Da je bila povezana občasno zlasti s hrvaško, češko in poljsko, pa tudi z avstrijsko literaturo, je nesporno dejstvo: prav tako, da so iz teh stikov prihajale v slovenski literarni razvoj pomembne spodbude ali vsaj značilna stičišča, o čemer govorijo za hrvaško imena Štefan Konzul, Fran Krsto Frankopan, Gaj, Vraz, Šenoa, Nazor, Krleža in mnogi drugi, za češko Palacky, Safârik, Celakovsky, Mâcha, Hanka, pa spet Masaryk, Wolker in Čapek, za poljsko literaturo Korytko, Mickiewicz,
Sienkiewicz itd. Čeprav so bile te spodbude še tako plodne, ni mogoče trditi, da se je slovenska literatura povezovala s temi literaturami v skupne razvojne procese: prav tako ali še bolj odločilne impulze je namreč ves čas sprejemala iz zahodnoevropskih literatur, od italijanske in nemške do angleške in španske, ne da bi se seveda s tem že tudi organsko vključevala v nepretrgan, sklenjen in vsestranski razvojni proces, ki je zahodnoevropske književnosti povezoval v enoto. Prav to je ustrezalo potrebam slovenskega literarnega razvoja in mu dajalo posebno izvirnost. Sicer pa je po tej plati značilno zlasti razmerje slovenske literature do nemškoje-zične avstrijske, kolikor jo imamo za samostojno »nacionalno« književnost vsaj od začetka 19. st. naprej, ko je v primerjavi z nemško literaturo v ožjem pomenu dejansko začela dobivati posebne poteze. O pomembnih stikih in spodbudah, ki so iz nje prihajali v slovensko literaturo, govorijo od konca 18. st. imena, kot so Denis, Sonnenfels, Richter, Blumauer, Grillparzer, Grün, Lenau, Anzengruber, Rosegger, Hofmannsthal, Schnitzler in številna druga. Po svojem učinku na nekatere tokove, avtorje in dela v slovenskem literarnem prostoru se lahko merijo s podobnimi spodbudami hrvaške, češke ali poljske književnosti. Kljub temu njihova vloga ni primerljiva s tisto, ki sojo imeli za slovenski literarni razvoj avtorji nemške literature, obrnjene k Zahodni Evropi - od Lutra prek weimarske klasike do modernih. V primerjavi s tem se slovenska literatura z avstrijsko kljub najtesnejši bližini nikoli ni povezovala v enoten literarnorazvojni proces, ampak ji je skoz 19. st., ko se je v avstrijskem literarnem prostoru počasi izoblikovala njegova posebna duhovno-moralna specifika, ostajala v mnogočem tuja. Toda ravno s tem se na primeru slovenske literature potrjuje splošna značilnost srednjeevropskega literarnega prostora, ki jo lahko razumemo kot njegovo posebno mnogovrstnost.
Druga tipološka posebnost Srednje Evrope se pokaže v primerjavi z vzhodnoevropskimi literaturami. Te so nastale iz bizantinskih izvorov, kot sta jih oblikovala Ciril in Metod, oziroma iz bizanto-slovanskih slovstev, ki so se na tej podlagi razvile po 9. st. in se nato ohranjale do razsvetljenske dobe. Srednja Evropa je bila sicer na začetku središče, iz katerega je cerkvenoslovanska tradicija segla na jug in vzhod, toda v samem srednjeevropskem literarnem prostoru je bila naglo ali počasi odrinjena, na silo prekinjena in zatrta. V 9. st. se je bežno-dotaknila tudi slovenskega ozemlja, v 10. in 11. st., je obstajala še zmeraj na Češkem in od tod morda učinkovala na začetke poljske književnosti, najdlje pa vzdržala v hrvaških predelih, kjer je iz nje poganjalo glagoljaštvo poznega srednjega veka. Tako predstavlja bizanto-slovanska tradicija v srednjeevropskem prostoru začetno, pozneje potlačeno in prezrto plast, ki prav zato ni mogla več povezovati srednjeevropske literarne regije v celoto; taje ostala izrazito razdeljena, decentralizirana ali celo sredobežna, kar vse se zdi njena tipološka posebnost tako v primerjavi z zahodnoevropskimi kot tudi vzhodnoevropskimi literaturami. Slovenska književnost v tem pogledu ni izjema, v svojih začetkih je bila prek Brižinskih spomenikov skoraj gotovo povezana tudi z bizanto-slovansko tradicijo Cirila in Metoda ali vsaj njunih učencev, a se ji je kmalu izmaknila in odslej obstajala po lastnih možnostih, naravnana večidel k srednjelatinski in nemški književnosti srednjega veka. To pa ni bila le njena posebnost, ampak spet samo splošna tipološka značilnost srednjeevropskih književnosti v tem času, tako zlasti madžarske, češke in poljske.
Za tipologijo srednjeevropskih literatur sta seveda poglavitna dva druga vidika, odločilna tudi za vprašanje, v kolikšni meri se slovenska literatura vrašča v njihovo regionalno tipičnost. Prvi vidik zajema diahronijo njihovega obdobnosmernega razvoja z zaporedjem posameznih smeri in tokov, drugi se nanaša na sinhronijo literarnih zvrsti in oblik, pa tudi na premike in pretvorbe tega genološkega sistema. V obeh smereh je za srednjeevropsko literarno regijo mogoče ugotoviti nekaj izrazitih posebnosti, ki se jih da preveriti tudi na slovenski literaturi, kar je najbližja pot k določitvi njenega položaja. Razvojno zaporedje smeri, obdobij in tokov kaže .v srednjeevropskih književnostih vrsto potez, ki se v osrednjih uveljavljajo nekoliko drugače kot v »robnih«; ob tem pa tudi takšne značilnosti, ki se zdijo splošna last srednjeevropskega prostora. Medtem ko se pozni srednji vek kot pravo literarno obdobje pojavlja samo v hrvaški, češki, madžarski in poljski literaturi, pa še tu šibko ali neenakomerno, je obseg renesanse še ožji, saj jo je mogoče najti samo v hrvaški, madžarski in poljski književnosti, vendar v zelo različnem obsegu in precej razmaknjenih časovnih fazah. Nasprotno je pomen reformacije za vse srednjeevropske literature nesporen, njena žarišča so ne samo v osrednjih območjih Srednje Evrope - na Češkem, Madžarskem in Poljskem - ampak prav tako ali še bolj odločilno v perifernih, med katera spadajo slovensko, lužiškosrbsko ali litovsko in seveda slovaško, ki pa v tem času spada še v sfero češkega jezika in književnega razvoja; v hrvaški literaturi je vpliv protestantizma razmeroma najmanj vpliven, čeprav ravno zaradi povezanosti s slovenskim nikakor ne zanemarljiv. Spričo tega je mogoče trditi, da je ravno reformacija eno tistih zgodovinsko-razvojnih dogajanj, ki so prvič povezala Srednjo Evropo v enovito, na poseben način strukturirano literarnorazvojno celoto. Toda enako vlogo imata tudi protire-formacija in barok, ki sta v vseh literaturah Srednje Evrope med sabo povezana in povsod - čeprav močna zlasti v hrvaški, madžarski in poljski literaturi - dolgotrajna, različna pa predvsem po neenakih deležih posvetnega in cerkvenega baroka, vendar v večini teh književnosti s poudarkom na drugem. Od konca 18. st. naprej se začenja v vseh srednjeevropskih literaturah bolj ali manj sočasna menjava smeri, obdobij in tokov, ki sledi razvojnim fazam v zahodnoevropskih literaturah, vendar praviloma z zamikom dveh do treh desetletij, obenem pa z drugačno selekcijo in dominantnostjo posameznih smeri. Medtem ko je skoraj v vseh razsvetljenstvo osrednje skoz več desetletij in po 1. 1800 prek razsvetljenskega sentimentalizma podaljšano v prva desetletja 19. st., je predromantika šibkejša, tako da se okoli 1. 1820 sicer pozno, vendar zato toliko močneje iz razpadajočega razsvetljenstva izvije romantika kot najmočnejša smer srednjeevropskega prostora skoz celo 19. st., saj se prek različnih postromantičnih tokov podaljšuje vse do konca stoletja. Ti tokovi v večini teh literatur zavirajo, deloma pa tudi nadomeščajo razmah realizma z naturalizmom, kar je spet ena od skupnih, v tem smislu tipoloških posebnosti srednjeevropske literarne regije. Z enakim zamikom in podobnim učinkom se v vseh srednjeevropskih književnostih okoli 1. 1900 razmahnejo smeri t. i. moderne - nova romantika, dekadenca in simbolizem - povsod s to posebnostjo, da se nobena od njih ne izoblikuje v čisti, izraziti ali preradikalni obliki, ampak se večidel stapljajo med sabo v sinkretične tvorbe, nato pa v novih kombinacijah obstajajo še skoz obdobje ekspresionizma in sežejo vse do srede 20. stoletja. Od začetka stoletja jih spremljajo različne oblike postrealizma, ki se
v večini teh literatur med vojnama oblikujejo zlasti v obliki t. i. socialnega realizma; ta se po drugi svetovni vojni preobrne v zasnovo socialističnega realizma, ki pa bi jo komajda lahko imeli za avtohtono tvorbo srednjeevropskega literarnega prostora, saj bi jo morali izvajati predvsem iz programskih zahtev, nastalih v vzhodnoevropskem literarnem prostoru iz njegovih socialnopolitičnih okvirov. Ob teh osrednjih tokovih je za vse srednjeevropske literature od prve svetovne vojne naprej bistven še počasen, sporadičen, v madžarskem in češkem prostoru sicer že v času historične avantgarde učinkovit razmah modernizma, ki je v večini teh literatur postal zares splošno veljavna smer šele po 1. 1950, vendar ne zmeraj v čisti obliki, ampak praviloma v simbiozah z obnovljeno novo romantiko, simbolizmom, postrealizmom in ne nazadnje z eksistencializmom. Tudi zdaj ostaja ena od tipoloških posebnosti srednjeevropskega literarnega razvoja ta, da smeri in tokovi, ki jih poznamo iz zahodnoevropskih literatur, prihajajo vanj z nekajletnim zamikom, obenem pa ne v svoji čisti, radikalni in enosmerni postavitvi, ampak prilagojeni posebni tradiciji, kot se je izoblikovala v vsaki teh literatur.
Slovenska književnost v svojem obdobno-smernem razvoju ustreza temu splošnemu modelu. Ker ne razvije niti poznosrednjeveške niti renesančne in tudi ne posvetne baročne književnosti, ostaja do konca 18. st. tipična »robna« književnost srednjeevropskega literarnega prostora, bližja litovski literaturi kot poljski ali madžarski. Toda od razsvetljenstva naprej se njen razvoj sklada s splošno veljavnim vzorcem, o čemer govori razmeroma močna razvitost slovenskega razsvetljenstva, šibkejša navzočnost sentimentalizma in predromantike v letih 1800-1820 in po 1. 1830 sicer ozka, v Prešernu poosebljena doba romantike, ki pa s svojo intenzivnostjo stoji enakovredno ob madžarski, hrvaški, češki in poljski romantiki. Po 1. 1850 tudi v slovenski literaturi prevladujejo močni postromantični tokovi, tako da se realizem z zgodnjim naturalizmom začne vanjo prebijati šele proti koncu stoletja, ko pa ga že preplavijo tokovi nove romantike in simftolizma, ki se ne končajo z obdobjem moderne, ampak jim je mogoče slediti skoz ekspresionistično desetletje vse do povojnega časa, ko se po 1. 1950 znova aktivirajo, kar ustreza razvoju v drugih srednjeevropskih literaturah. Podobno je s socialnim realizmom tridesetih let in z njegovim povojnim podaljškom v socialistični realizem; oboje ima na Slovenskem poseben značaj, drugačen od sorodnih tokov na Hrvaškem, Madžarskem, Češkem ali v Litvi, kaže pa enako temeljno razvojno matrico; in prav isto velja za začetke modernizma in avantgarde - oboje je na Češkem ali Poljskem sicer močnejše in razvojno odločilnejše, je pa potekalo približno v enakih fazah in v podobnem razmerju do sočasnih postrealističnih in postsimbolističnih tokov; to razmerje se je po 1. 1950 tudi v slovenski literaturi začelo spreminjati tako, da so vanj začeli prodirati močnejši elementi eksistencializma in modernizma.
Podobno vključenost slovenske literature v srednjeevropski literarni prostor je vsaj do konca 18. st. najti tudi na sinhroni ravni njenih vrstno-zvrstnih značilnosti. Sistem zvrsti, ki so se oblikovale v Srednji Evropi od srednjega veka naprej, je bil načelno enak temu, ki so ga izoblikovale zahodnoevropske literature. Njegova specifičnost je v posebni redukciji in retardaciji posameznih žanrov in oblik. Pomembnejša razlika je verjetno ta, da v srednjeevropski regiji ni prišlo do formiranja epa, tako v visokem in poznem srednjem veku kot tudi ne v renesansi.
Ep se je v teh obdobjih pojavljal samo v prevodih ali prepesnitvah; šele z barokom se pri Hrvatih, Madžarih in Poljakih pojavijo prva besedila, ki sodijo v zvrst junaških zgodovinskih epopej, vendar so enkratne izjeme, iz katerih ne nastane prava epska tradicija. Druga posebnost tega zvrstnega razvoja je pozen razmah romana. Ta se samo izjemoma - pri Hrvatih v 16. st. z rudimentarno obliko pastirskega romana - pojavi že pred 18. st., sicer pa se skoraj v vseh srednjeevropskih literaturah izoblikuje šele v 18. st., v slovaški in litovski šele v 19. stoletju. Nekoliko drugačna je razvojna podoba dramatike. Že v poznem srednjem veku so se vsaj pri Hrvatih, Čehih in Poljakih, resda v skromnem obsegu in izboru, razvile duhovne igre; komedija s pastirsko in alegorično igro se najprej zasidra v hrvaški renesančni in baročni literaturi, drugje šele s poznim barokom ali v razsvetljenstvu. Nasprotno je tragedija povsod skoraj tako pozna kot roman, saj se poskuša v nekaterih območjih formirati z razsvetljenstvom, praviloma pa šele z romantiko. Nekatera okolja - hrvaško, češko - preidejo v ustvarjanje tragedije šele sredi 19. st. ali celo v njegovi drugi polovici, kar pomeni, da v Srednji Evropi tragedija podobno kot ep ne postane pomembnejša in trajna zvrst. Zato se mora po poskusih 19. st. večidel umakniti različnim variantam historične, meščanske, socialnokritične drame v ožjem pomenu, ki poleg romana in komedije postane tretja poglavitna literarna zvrst srednjeevropskega prostora. Tudi za razmah srednjedolge in krajše pripovedne proze velja, da je bil v vseh srednjeevropskih literaturah razmeroma pozen. Novela, povest, črtica in kratka zgodba se večinoma razmahnejo sredi 19. st. ali še pozneje. Pač pa je bilo lirsko pesništvo v vseh srednjeevropskih območjih navzoče že v poznem srednjem veku z ljudsko, nabožno, cerkveno in didaktično liriko; takšno se je razvijalo skoz vse mogoče variante - od alegorične, verske in patriotične do ljubezenske, refleksivno-individualne, satirične, elegijske, epigram-ske itd. - skoz reformacijo, barok in razsvetljenstvo do romantike, ko je doseglo vrh. Od tod je mogoče sklepati, da je za srednjeevropski genološki sistem v povprečju značilna prevlada lirike nad epiko v verzih in prozi, pa tudi nad dramatiko; in da se je ta sistem v celoti dogradil in zaokrožil šele v 19. st., kar se zdi ena njegovih poglavitnih tipoloških značilnosti.
Iz shematične podobe srednjeevropske zvrstne tipologije ni pretežko razbrati, da genološki sistem, kakršen se je izoblikoval v slovenskem literarnem prostoru, po svojih poglavitnih potezah ustreza splošnemu modelu, seveda s tistimi odstopi, ki so se že izkazali zanj tipični. Kot za slovaško, litovsko, deloma hrvaško in srbsko v Vojvodini je tudi za slovensko literaturo mogoče trditi, da se je sistem njenih zvrsti v primerjavi z osrednjimi književnostmi Srednje Evrope dogradil pozneje - zato je nekaj skromnih poskusov epa spoznala šele v 19. st., roman šele po 1. 1860; nekaj malega duhovne dramatike od 17. st. naprej in prve komedije s pomočjo predelav konec 18. st., zato pa tragedijo šele po I. 1870 in po prvih poskusih v to smer različne oblike netragedijske drame na prelomu stoletja. Prav tako ali morda še bolj je v genološki sestavi slovenske literature že od razsvetljenstva naprej opazna reprezentativnost lirike, ki se v novejših obdobjih, zlasti po letu 1930, kvantitativno sicer manjša, po svojem pomenu in vrednosti pa ostaja v precejšnji meri za slovensko literaturo še zmeraj najbolj konstitutivna, verjetno še bolj kot v drugih literaturah Srednje Evrope. To ne nasprotuje njihovi splošni tipologiji, ampak iz nje izhaja in jo s svojo poudarjenostjo še potrjuje.
Po vsem tem ni mogoče tajiti, da slovenska literatura - zlasti če upoštevamo njen »robni« položaj v srednjeevropskem literarnem prostoru - s svojimi poglavitnimi historičnimi, razvojnimi in sistemskimi posebnostmi nedvomno pripada tipologiji tistega, čemur se dâ reči srednjeevropska literarna regija. Ta sklep je mogoče opreti še na pretres širših podlag, iz katerih je v Srednji Evropi nastajala posebna historično-tipološka sestava, ki jo razločuje tako od območja zahodnoevropskih kot od vzhodnoevropskih literatur. Mednje sodi prav gotovo posebna državnopoli-tična usoda področja med nemškimi deželami na zahodu in vzhodnoslovanskimi na vzhodu. Njena poglavitna posebnost je ta, da so se od zgodnjega srednjega veka v tem prostoru ustanavljale številne državne tvorbe, se širile teritorialno in se osredotočale okoli različnih oblastvenih središč, da pa so redoma razpadale, slabele, prehajale v območje političnih moči, ki so segale v Srednjo Evropo od zunaj; če je v samem srednjeevropskem prostoru vendarle prihajalo do večjih akcij za državnopolitično združevanje ozemelj, na primer v obliki personalnih unij in podobnih zvez, kakršne so nastajale med Hrvaško in Madžarsko, Češko in Madžarsko, Poljsko in Litvo, so se ta prizadevanja končala z neuspehom, to pa je imelo za posledico, da je Srednja Evropa od 14. st. naprej začela prehajati v sfero imperialnih centrov zunaj svojega historičnega in teritorialnega območja, saj so vanj druga za drugo vstopale habsburška, turška, ruska in pruska državnopolitična sila. Ta procesje bil končan konec 18. st. z zadnjo delitvijo Poljske. Tako se je zgodilo, da je bil v tem času večji del Srednje Evrope združen le prek habsburške državnopoli-tične organizacije, ki je prišla vanj sicer iz nemških dežel, a je svoj center polagoma prenesla v sémo Srednjo Evropo in se prek svojih protiturških obrambnih in osvajalnih vojn z njo poistovetila. Brž ko v opisani državnopolitični konstelaciji prepoznamo eno od podlag, iz katerih je nastajal srednjeevropski literarni prostor, je mogoče oceniti njegov pomen tudi za slovenske dežele: Karantanija je bila prva državna tvorba, ki je prešla v orbito politične moči, postavljene zvinaj območja, ki je pozneje postalo posebna srednjeevropska regija; državnopolitična dejavnost celjskih grofov je bila eden od mnogih primerov teritorialne oblasti, ki je poskušala v tem prostoru odigrati združevalno vlogo; slovenske dežele so bile med prvimi, ki jih je vase posrkala habsburška ozemeljska politika, da bi jih v sebi zadrževala več kot štiristo let. Iz tega zornega kota torej slovenska literatura nedvomno nastaja v prostoru, ki nosi na sebi tipične poteze srednjeevropskega državnopolitičnega sveta.
Druga širša podlaga dežel, ki sestavljajo srednjeevropsko literarno regijo, je povezana z njihovo versko in cerkveno zgodovino. Te dežele so bile zlasti s svojimi osrednjimi pokrajinami na začetku postavljene na križišče med rimskokatoliškimi in bizantinskimi cerkvenopolitičnimi vplivi, vendar je bila od 10. st. naprej rimskemu katolištvu v večini teh dežel že zagotovljena popolna prevlada, čeprav se je bizanto-slovanska tradicija ohranjala še nekaj desetletij na Češkem in precej dlje na primorskem Hrvaškem. Druga religiozno-cerkvena, pa tudi kulturna in moralna izkušnja, ki je zapustila svoje usedline v tem prostoru, je bila razmeroma močna reformacija, ki se je na Češkem razmahnila že s husitstvom v 15. st., nato pa z luteranstvom v avstrijskih deželah, vsaj deloma na Hrvaškem, močno pa zlasti na Madžarskem, Slovaškem, Poljskem in v Litvi. Dejstvo, da je bila reformacija
povsod zatrta s protireformacijo in da se je deloma ohranila med Madžari in Slovaki, opozarja na to, da gre za območja s potlačeno versko revolucijo, ki ostaja s svojimi usedlinami prav zato latentna, v globine premaknjena spodnja plast celotne verske, duhovne in moralne atmosfere, kljub popolni prevladi rimskega katolištva od 17. st. naprej; kar je mogoče razumeti tudi tako, da seje zaradi takšne prevlade interiorizirala v bolj sublimne oblike. Vse to je seveda veljavno tudi za območje slovenskih dežel, kjer je bila reformacija razmeroma močna, a zatrta prav tako zgodaj kot v drugih ožjih avstrijskih deželah; kljub temu je ostajala tudi po zmagovitem protireformacijskem obdobju navzoča na Slovenskem ne samo prek slovstvene tradicije, ki jo je rodila, ampak tudi z bolj ali manj prepoznavnimi elementi svojega religiozno, moralno in socialno strožjega duha; ti so prihajali pozneje na površje v formah, ki sta jih uvajala v 18. st. janzenizem in jožefinizem, v 19. st. liberalizem in v 20. st. različne smeri socializma. Z vsem tem se prostor, v katerem se je od 16. st. naprej polagoma izoblikovala slovenska literatura v pravem pomenu besede, vključuje v splošno veljavne procese srednjeevropske literarne regije, s tem pa je potrjena tudi podobna strukturiranost tega prostora v tistem smislu, ki sodi med širše podlage njegovega literarnega razvoja.
Končno se v vseh deželah, ki jih je mogoče zaobjeti v pojem srednjeevropske literarne regije, od konca 18. st. naprej uveljavlja dogajanje, ki se praviloma imenuje narodni prerod. To gibanje je s svojimi nacionalizmi vsepovsod emancipi-ralo ali pa vsaj znova povzdignilo ljudske jezike in njihove nacionalne literature, obenem pa srednjeevropsko območje močno razparceliziralo. Slovenski družbenopolitični prostor je bil od konca 18. st. dejavno vključen v ta proces, udeležen je bil neposredno tudi pri obeh posebnih oblikah srednjeevropskega nacionalizma, ki sta se na slovenskem ozemlju podobno kot na Češkem med sabo že tudi dejavno spopadali: panslovanstvo, ki se je širilo med slovanske narode Srednje Evrope, in pangermanstvo, ki je zajemalo nemške dele avstro-ogrske monarhije.
Splošni politični, verski in kulturno-nacionalni procesi, ki so od konca prvega tisočletja naprej drug za drugim stopali v prostor, ki ga smemo imeti za posebno literarno regijo, so ustvarjali podlago za tisto, kar velja za tipološko značilnost teh literatur in kar jih očitno povezuje v regionalno enoto. Dejstvo, da je vse te procese najti tudi v prostoru takratnih slovenskih dežel, je zadosten razlog za tezo, da slovenska literatura kljub svojemu poznemu vstopu v krog drugih srednjeevropskih književnosti vendarle legitimno spada v to posebno evropsko območje. V opisanih podlagah bi seveda lahko videli že kar izvir posebnega srednjeevropskega »duha«, navzočega v nekaterih posebnostih splošne kulturne atmosfere, socialne mentali-tete in celó narodne psihologije, značilne za vse narode Srednje Evrope. Vendar bi raziskava takega »duha« vodila v preveč spekulativne domneve, da bi jo lahko imeli za znanstveno legitimen pristop k vprašanju srednjeevropskih književnosti. Pač pa je iz stvarnih podlag, na katerih temeljijo dogajanja v tem literarnem prostoru, mogoče izvesti tezo, da stopajo vse srednjeevropske književnosti z 19. st. v novo razvojno fazo. Ta sledi sicer tradiciji, ki se je v nekaterih začenjala že v poznem srednjem veku, večidel pa z reformacijo, a se je v prvih desetletjih 19. st. preoblikovala po načelih nacionalne ideologije t. i. narodnega preroda. Ta je povzročil, da postanejo kot bistvena poteza njihovega razvoja v 19. in 20. st. znova
pomembne predvsem moralne, družbeno konstitutivne in socialno kritične funkcije, ki ostanejo njihov poglavitni konstituens vse do najnovejših časov, to pa v takšni povezavi nacionalnega, političnega, socialnega in moralnega elementa, da je njihova skupna vloga nekoliko drugačna od funkcij, ki jih v svojem specifičnem prostoru opravljajo zahodnoevropske literature, in tudi od teh, ki so značilne za vzhodnoevropska območja. In spet je mogoče ugotoviti, da je v procesu, ki oblikuje srednjeevropski literarni prostor v 19. st. in prehaja nato v 20. st., tudi slovenska književnost z vrsto svojih bistvenih lastnosti intenzivno udeležena in po svoji funkcionalnosti istovrstna.
Prva polovica in sreda 19. st., ko se v Srednji Evropi dokončno izoblikuje vrsta njenih posebnih regionalnih značilnosti, sta seveda čas, ko se razvije tudi specifičnost nemškojezične avstrijske književnosti, tako da šele zdaj prerašča v tisto, kar bi po nekaterih razlagah lahko imenovali posebna avstrijska literatura, različna od literature matičnih nemških dežel in morda zato bližja srednjeevropski literarni regiji. Ker je slovenska književnost neposredno povezana z avstrijskim ozemljem, pa tudi z njegovo politično, kulturno in literarno tradicijo, je za njen položaj ta specifičnost lahko še posebej zanimiva.
Po razlagah, ki se opirajo predvsem na analize Claudia Magrisa, je poglavitni izvir tipično »avstrijskih« posebnosti v tej literaturi t. i. »habsburški mit«.9 Pod tem naj bi razumeli posebno razmerje do sveta, naravnano zoper nacionalni, politični, socialni in moralni radikalizem, rastoče iz umirjene konservativnosti, razumnega »savoir-vivre« in volje do ohranitve statusa quo v življenjskem svetu, ki ga odlikujejo ravnotežje sil, ljubezniva medčloveškost in varnost, za katero je več stoletij jamčila habsburška državnost s svojo racionalno birokracijo, reformnimi težnjami in civilno-pravnim redom. Od tod se odpira vprašanje, ali ni ravno tak »habsburški mit« tudi ena od tipoloških potez srednjeevropskega prostora in torej tisto, kar avstrijsko literaturo povezuje z literaturami te literarna regije. Na prvi pogled je odgovor negativen, saj je videti, da je sicer duh »habsburškega mita« značilen za avstrijsko literaturo od Grillparzerja, Stifterja in Roseggerja do nostal-gičnih občutij pri Rothu, Musilu in Werflu, da pa nikakor ni tipičen za druge srednjeevropske književnosti, zlasti ne za slovensko; kar bi seveda pomenilo, da avstrijska literatura 19. in 20. st. ne spada med srednjeevropske in jim je s svojimi tipičnimi potezami celo nasprotna.
Natančnejšo analizo tega vprašanja je potrebno opreti na dejstvo, da je bilo slavljenje habsburških vladarjev seveda značilno skoraj za vse srednjeevropske književnosti, čeprav v različnem obsegu in na različnih ravneh. Primer za to je slavilno opevanje Habsburžanov v slovenski poeziji, ki se je v latinščini pojavilo že s slovenskimi humanisti konec 15. st., koje Bernard Perger napisal svoje heksame-
' Pojav »habsburškega mita« v avstrijski literaturi je zarisal Claudio Magris v knjigi s tem naslovom (nemSki prevod: Der habsburgische Mythos in der österreichischen Literatur, Salzburg, 1966). Ob tem je potrebno upoštevati Se vrsto razprav Zorana Konstantinovića, ki se kritično dotikajo teh tez, obenem pa vsebujejo tudi SirSe poglede na problematiko srednjeevropskih literatur, zastavljene s primerjalnozgodovinskega stališča, med drugim zlasti v razpravah: Zur Literaturtypologie des europäischen Zwischenfeldes (Die andere Welt, Bern-München, 1979), Modellbildungen als Periodisierungsgrundlage (Sprachkunst, Wien, 1983), Der auffindbare Sinn (Lenau-Forum, Stockerau, 1986) in Komparatistische Probleme einer mitteleuropäischen Koine, Lenau-Forum, 1988).
tre oziroma pentametre v čast Frideriku III. V slovenskih verzih se je takšna poezija spočela s prvimi poskusi umetnega slovenskega pesništva v Pisanicah leta 1779. V tem in naslednjih zvezkih almanaha so bile natisnjene Pohlinove, Devove in Vodnikove ode ali elegije v zvezi z Marijo Terezijo in Jožefom II., medtem koje Linhart sočasno opeval Jožefa II. v nemških verzih. Vendar pa te pesmi še ne morejo veljati za poezijo posebnega slovenskega »habsburškega mita«. Njegov pravi začetnik je bil šele zreli Vodnik, ki je leta 1816 v odi Ilirija zveličana prvi postavil Habsburžane v vlogo ljubečih, slovenskemu narodu posebej naklonjenih in bližnjih vladarjev, ki mu v zameno za državno zvestobo jamčijo jezikovne, socialne in nacionalne pravice, kar je bistven premik v primerjavi s predstavo, ki so jo o Habsburžanih ustvarjali prvi slovenski pesniki s konca 18. stoletja. V tej obliki so »habsburški mit« od Vodnika prevzeli ali pa ga samostojno razvili številni, predvsem konservativni, večidel manj pomembni pesniki 19. in še začetnega 20. st., med njimi Miha Kastelic, Vesel - Koseski, Jeran, Jeriša, Toman, Pesjakova, Josip Cimperman, Meško, Funtek, Opeka, Gangl in Sardenko.10 Vendar so se med priložnostne nosilce takšne poezije uvrščali tudi Stritar, Gregorčič in Medved. Bistveno za presojo te poezije je seveda dejstvo, da je bil »habsburški mit«, ki ga je poskušala na pesniški način soustvarjati, močno različen od tistega, kar se s tem pojmom razume v nemškojezični avstrijski književnosti, zlasti, kolikor ga poistovetimo z idejo prestabilirane družbenozgodovinske harmonije v podobi t. i. »ordo«, ki nastaja na podlagi nadhistoričnosti, zgodovinske resignacije in ravnotežja. V nasprotju s tem je slovenska poezija, ko je slavila Habsburžane, njihovo vlogo razumela predvsem kot varovanje in pospeševanje slovenske nacionalnosti, kot zagotovilo za njen obstoj, pa tudi kot podlago za slovenski nacionalni, politični, socialni in kulturni napredek, kar seveda pomeni, da je odnos do Habsburžanov postavljala na raven dinamičnega razvoja, ne pa v horizont statičnega ravnotežja. Analogije z enako vsebino bi lahko našli tudi v poeziji drugih srednjeevropskih okolij, kar seveda pomeni, daje »habsburški mit« v avstrijski literaturi 19. in 20. st. bil po svojih bistvenih potezah vendarle antiteza tistemu, kar so nacionalne ideologije izoblikovale iz Habsburžanov v drugih srednjeevropskih literaturah. Obenem se pa iz te perspektive dâ odgovoriti na vprašanje, kako naj bi spadala mednje tudi nemškojezična avstrijska književnost. Opisana različnost »habsburškega mita« je ne samo argument zoper to možnost, ampak tudi opozorilo na posebno povezanost avstrijske literature s srednjeevropskim prostorom, saj je »habsburški mit«, kot se je začel v nji oblikovati po 1. 1815 in je segel do medvojnega obdobja v 20. st., bil v nedvomni vzročni povezavi z nacionalnimi gibanji na Češkem, Madžarskem, Hrvaškem, v slovenskih deželah in na Poljskem. Bil je eden od mogočih ideoloških odgovorov na emancipacijske težnje in centrifugalne procese, ki so jih pospeševale te literature s svojo nacionalno ideologijo, pa tudi s svojo kritiko državnih, socialnih in moralnih institucij starega režima. Avstrijska ideja o »ordo« je bila v tem kontekstu reakcija na eno izmed tipoloških značilnosti na novo preoblikovanega srednjeevropskega literarnega prostora, s tem pa tudi sama odvisna od njega, oblikovana po njegovi meri in razumljiva samo iz
10 Najbolj značilne slovenske pesmi, ki slavijo habsburške vladarje, je zbral Marjan Dolgan v knjigi Slovenska muza pred prestolom (Ljubljana, 1989).
tega konteksta. Prav s to specifično odvisnostjo se je nemškojezična avstrijska literatura začela razlikovati od nemške v ožjem pomenu besede, s katero je bila sicer v Grillparzerjevem času in tudi pozneje ves čas razvojno povezana.
Za položaj slovenske književnosti ima ta specifika poseben pomen samo toliko, kolikor odpira širši pogled na splošne tipološke značilnosti srednjeevropskega literarnega prostora in dodatno pojasnjuje zapleteno vključenost slovenskih literarnih dogajanj v srednjeevropska. O tem, daje iz te perspektive slovenska literatura sestaven del Srednje Evrope, ne more biti dvoma, kot tudi ne o tem, da ohranja vrsto izjemnih posebnosti, ki prihajajo iz različnih izvirov, med drugim tudi od tod, da je postavljena na rob srednjeevropskega literarnega prostora, v neposredno bližino ne le nemške, ampak tudi italijanske literature, s tem pa na odprt prehod k drugim regijam Evrope.
SUMMARY
The problem whether Slovene literature belongs, and in what specific sense, with Central European literatures can be resolved by a thorougher analysis of the concept 'Central Europe'. Its meaning in literary science cannot be the same as in geography, political history and similar sciences. It can, however, be determined by means of the comparative-historical theory of literary regions, into which individual national literatures integrate with respect to their historical development and typological structure. Central European literatures do compose such a region; it is delimited by the zones of West European, Nordic and East European literatures. As "centrical" Central European literatures may be considered the Czech, Polish, Hungarian and partly Croatian literatures; and as "peripheral" the Slovene, Slovak and Sorbian ones, and partly also the Lithuanian, Latvian and even Serbian (in the zone of Vojvodina since the 18th century). In comparison with West and East European literatures, the Central European ones exhibit a number of common characteristics, such as a different rhythm of development, a different interconnectedness, a reduction of certain literary trends and periods, peculiarities in the signification of genres and forms (particularly with respect to the development of the epic, novel and tragedy), a specific signification of the lyric, etc. Almost all of these special features are to be found also in the evolution and typology of Slovene literature, but with idiosyncratic divagations. Its inclusion in the Central European zone is further confirmed by an analysis of the more general substrata of state politics, church/religion and national culture that have generated and shaped this zone since the end of the first millenium, involving processes, structures and tendencies that have been ceaselessly present also in the Slovene lands, so that they provide also an explanation of the connectedness of Slovene literature with the Central European literary typology. This level makes it also possible to explain the problem of Austrian literature and its belonging to the zone of Central Europe: the "Hapsburg myth," which according to some interpretations is part of its specificity, is indeed in contrast with the ideology underlying, for instance, the glorification of the Hapsburgs in Slovene poetry; but the connection between the two, within a common process of Central European emancipatory nationalisms and conservative-legitimist reactions to them, is quite evident.