OK - Ga&J III B 21 GE06R. OBZORNIK ?J /1977 3 1. Geogjiafskl obzc-inlk, Yu "ISSN 0016-7274 49097700447,3/4 53 ffi sr Leto XX !V Štev. 3-4 Ljubljana 1977 RAZVOJ OBDELOVALNIH POVRŠIN V SUHI KRAJINI (1947-1971) Porast 5,1 10,1 10 15 15,1 - 20 20,1 - 30 30 < Merilo 1:200.1100 Padec 11 S m 9 49097700447,3/4 OBVESTILO O XI. ZBOROVANJU SLOVENSKIH GEOGRAFOV OD 28. DO 30.JUNIJA 1978 V MARIBORU V prejšnji številki Geografskega obzornika (1977, 1-2) je bilo na str.74 objavljeno obvestilo o bližnjem zborovanju slovenskih geoarafov v Mariboru. Medtem so napredovale tudi organizacijske in strokovne priprave. Podobno kot ob dosedanjih zborovanjih poteka tudi tokrat intenzivno proučevanje širšega področja, v katerem bo zborovanje potekalo. O številnih geografskih problemih mariborske reaije je prijavljenih trinajst referatov, o problemih človekovega okolja šest, o geografiji v izobraževanju ter o metodiki in didaktiki prav tako šest, o različnih geografskih problemih pa deset metodoloških referatov. Skupno je torej pripravljenih 35 referatov. Zadnji rok za prijavo je do 15.5.1978. Priglasite se na naslov: dr.Božidar Kert, Pedagoška akademija, Maribor, Mladinska ul. 9. Vsi, ki se bodo pravočasno priglasili, bodo dobili program in podrobno obvestilo. Organizacijski odbor geografski obzornik časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo 1. Geografski obzornik, Yu ISSN 0016-7274 letoXXIV 1977 štev. 3-4 MARJAN RAVBAR NARAVNA DEDIŠČINA SLOVENIJE, PRVINA ČLOVEKOVEGA OKOLJA V sodobnem načrtovanju so naloge varstva pokrajine usmerjene zlasti v tvorno urejanje in zaščito narave, zdravljenje morebitnih poškodb in obnavljanje naravnega ravnotežja. Varovanje naravne dediščine, oziroma posebej vrednih delov narave, zajema torej le eno od sestavin širšega varstva pokrajine, oziroma urejanja pokrajinskega okolja. Varstvo pokrajine pomeni skupek prizadevanj za uravnavanje človekovega odnosa do narave, za ohranjanje naravnega ravnotežja, za smotrno izkoriščanje in obnavljanje naravnih dobrin ter za zavarovanje posameznih delov pokrajine, ki so posebnega znanstvenega, kulturnega, vzgojnega in rekreacijskega pomena. Sedanja podoba naših pokrajin je posledica dolgotrajnega razvoja. Pokrajina in njen značaj se spreminjata tudi v sedanjosti in se bosta spreminjala tudi v prihodnje. V tem razvoju je čedalje pomembnejši vpliv človeka. Glede tega razlikujemo naravno pokrajino, kjer človekovega vpliva ni ali pa je nepomemben in kulturno pokrajino s prevladujočim ali odločujočim vplivom človeka. Kjer je vpliv človeka malenkosten oziroma ne prevladuje, lahko govorimo orahlo preoblikovani naravni pokrajini. V Sloveniji o naravni pokrajini v večjem obsegu ne moremo govoriti, kvečjemu o njenih ostankih na najnedostopnejših in najodročnejših območjih, pač pa imamo pri nas še precej pokrajin, ki so le zmerno preoblikovane. Glede na stopnjo človekovega vpliva, tako po obsegu, kot po intenzivnosti moremo v slovenskih razmerah razlikovati tri osnovne tipe preoblikovane naravne in kulturne pokrajine: Gozdnata pokrajina je naravni pokrajini najbližja; v njej odločajo naravni ekološki dejavniki o obsegu in možnostih gospodarske rabe zemljišč in naselitve. Naseljena (ruralna in urbanizirana) pokrajina je po svojem značaju najbolj oddaljena od naravne pokrajine. S stanovanjskimi, kmetijskimi in industrijskimi zgradbami pretežno zazidane površine, prepletene s komunikacijami vseh vrst sestavljajo predrugačeno okolje. Sodoben gospodarski in prostorski razvoj ustvarja velike naselitvene gravitacijske aglomeracije in velike razvojne osi. Odprta pokrajina je vmesni člen med gozdnato in poseljeno pokrajino. V celotnem kompleksu ima nadvse pomembno in povezalno funkcijo. Če menimo, da sta urbanizirani del srce, gozdnati del pa pljuča celotnega prostora, potem je odprta pokrajina presnovno tkivo celotnega organizma. V njenem okviru se pridobiva osnovna hrana za vzdrževanje človekovega življenja. K odprti pokrajini lahko štejemo tudi tiste predele naseljene pokrajine, kjer prevla-<}ujejo še malo ali neurbanizirana agrarna naselja ter obsežne obdelane površine. 1 Vsako od teh zvrsti kulturne pokrajine ima glede na vzdrževanje naravnih ravnotežij svoje specifične ekološke, gospodarske in socialne probleme. Varstvo pokrajine je sestavni del negovanja življenjskega prostora. Nega tega področja je usmerjena predvsem k vzdrževanju ravnotežja med naravnimi zmogljivostmi in potrebami človeške družbe. Ta pa je pogoj za smotrni gospodarski, socialni in kulturni razvoj. Varstvo pokrajine pomeni varovanje narave - neodvisno oci človeka, vendar v njegovem interesu - pred nezaželenimi vplivi človeka. Takšno varstvo pokrajine je torej zasnovano precej na široko, zato ga navadno delimo na več sestavin ki jih obravnavajo ožja področja: - skrb za naravne dobrine kot materialna komponenta varstva narave? - skrb za smotrno izrabo prostora, ki hkrati išče najustreznejše rešitve, da bi zadovoljila vse ostale porabnike prostora. Ta prostorsko načrtovana komponenta varstva narave ima poudarjeno tudi časovno razsežnost} - skrb za ogrožene dele pokrajine kot so naravne znamenitosti, redke živalske in rastlinske vrste, območja posebnega znanstvenega, estetskega in kulturnega pomena kot nematerialna komponenta varstva narave; - skrb za človekovo okolje, za ustrezne življenjske razmere, za dobro fizično in psihično počutje kot zdravstveno-sanitarna komponenta varstva narave. To dejavnost danes pokriva pojem varstva človekovega okolja. Izhajajoč iz pomena varstva pokrajine in zgoraj navedene razčlenitve, bomo v nadaljevanju podrobneje spregovorili o materialni in prostorsko-načrtovalski komponenti varstva narave. Varovanje naravne dediščine obsega skrb ¿a ohranitev določenih, izbranih površin ali objektov ž.ive ali nežive narave, ki jih zaradi njihovih specifičnih naravnih vrednosti posebej strokovno ovrednotimo in omejimo. Pri tem sta običajno v ospredju dva osnovna nagiba. Prvi teži za. popolno ohranitvijo prvotne narave v tem smislu, da bi se tipični izseki iz naravne pokrajine ohranili v povsem prvotnem stanju kot rezervati v najožjem pomenu. V teh primerih sta iz takih rezervatov izključena naselitev in človekova gospodarska dejavnost z izjemo nekaterih dejavnosti, ki so povezane z bistvom rezervata. V drugem primeru pa gre za varovanje in urejanje območij, pri katerih so posebej poudarjeni naravovarstveni cilji, in sicer v območjih, v katerih živi človek in naj bi tudi vnaprej živel, bodisi stalno kot proizvajalec ali pa začasno kot turist. Pri tem interesi obeh niso vedno istovetni, vsaj navidez ne, zato se tu postavlja posebej zahtevna naloga ustvariti med njima tako stopnjo ravnotežja, da je mogoče hkrati realizirati smotre obeh., Pri tem gre predvsem za to, kako preudarno uskladiti zahteve po zaščiti naravne dediščine, kot dela kulturne pokrajine, s težnjami naglo napredujočih procesov in učinkov, ki jih prinaša sodobna družba s svojo civilizacijo. To so zlasti industrializacija, deagrarizacija, urbanizacija, tehnizacija prometa pa tudi razmah turizma. V tem sklopu torej ne gre le za varovanje in smotrno nadaljnje urejanje prvotne naravne pokrajine, temveč za "kulturno pokrajino", v kateri so naravni elementi običajno močno poudarjeni. Urejanje takšnih "kulturnih pokrajin" lahko temelji na uveljavljanju naravovarstvenih ukrepov, ki pa naj omogočajo tudi primarno izkoriščanje področja zlasti za kmetijstvo in gozdarstvo ter izvajanje primernih posegov za uravnoteženje naravnih procesov. Kmetijstvo in gozdarstvo sta, zlasti v SR Sloveniji potrebna za ohranitev kulturne pokrajine. Opuščanje gospodarjenj a na kmetijskih ali gozdnih površinah v večjem obsegu bi lahko prizadelo tudi njihovo naravovarstveno vrednost. Naravovarstvena območja v "kulturni pokrajini" zajemajo tudi stalno naseljene predele. Varstvo mora v takih območjih zato še posebej upoštevati neposredno človekovo prisotnost, njegov delež pri vzdrževanj u in oblikovanju pokrajine ter še posebej zahteve, da z naravovarstvenimi ukrepi v teh območjih naseljeno prebivalstvo ne bi bilo prikrajšano za sodobne življenjske potrebe. V obdobju 1947-67 je bilo v Sloveniji z republiškimi predpisi zavarovanih 18 območij in 39 objektov kot naravne znamenitosti. Po letu 1967 ni bil na podlagi republiškega predpisa zavarovan noben naravni objekt ali območje več. S posebnim predpisom na podlagi tedanjega zakona o narodnih parkih je bila leta 1961 zavarovana Dolina Triglavskih jezer kot Triglavski narodni park. 2 Skupna površina zavarovanega ozemlja na podlagi republiških predpisov znaša 86,4 km2 ali o,4 odstotka ozemlja naše republike. V letih 1971/72 je bila pripravljena metodološka osnova, na podlagi katere je bil v letu 1976 za potrebe prostorskega plana Slovenije pripravljen inventar najpomembnejše naravne dediščine. Ovrednotena so bila območja in objekti, ki imajo na podlagi današnje raziskanosti in razvoja naravovarstvene metodologije nacionalno pomembnost. Tako inventarizirana območja in objekti, ki imajo na osnovi sedanje raziskanosti slovenskega prostora naslednji pomen: -znanstveno vrednost imajo območja, ki so primerna za znanstvena raziskovanja ali kot študijski objekt naravnega stanja ali pro-česov; -kulturnovzgojno ali učno vzgojno vrednost imajo območja oziroma objekti primerni za obisk javnosti zaradi spoznavanja naravnih pojavov oziroma procesov* -ekološko vrednost imajo območja z redkejšimi ekosistemi, ki prispevajo k njihovemu ekološkemu ravnotežju ali so zatočišča ogroženih živalskih in rastlinskih vrst; -pokrajinsko oblikovno vrednost imajo posebej značilni primeri naravne ali odprte kulturne pokrajine in objekti s posebno naravno atraktivnostjo in deli "vrtno arhitektonskih stvaritev"} -rekreacijsko vrednost imajo območja, posebej primerna za rekreacijske dejavnosti na prostem, za katere je zaželena naravna ali pa kulturna pokrajina s poudarjenimi naravnimi elementi. Ugotavljanje območij naravne primernosti in varstvenih območij je bilo izvedeno po sledečem postopku: ugotovitev odvisnosti posameznih dejavnosti od naravnih lokacijskih danosti, opredelitev najpomembnejših lokacijskih dejavnikov in določitev ustreznih kriterijev, prilagoditev izbranih kriterijev razpoložljivi inventarizacij i pokrajine, določitev posameznih kategorij ustreznosti oziroma varstvenih območij, opredelitev možne namenske rabe oziroma funkcij posameznih primernostnih območij ter možnih varstvenih režimov za uresničevanje njihovih funkcij. Na osnovi opravljenega vrednotenja bi bilo naravno pokrajinsko dediščino potrebno varovati z naslednjimi načini varovanj a, ki bi zagotovili; - ohranitev lepot in prvobitnosti naravne in kulturne pokrajine; - ohranitev značilne flore, favne in nežive narave; - uživanje naravnih in kulturnih vrednot čim širšemu krogu ljudi; - usklajevanje interesov za varovanje in negovanje naravne dediščine z gospodarskim aktiviranjem območij in potrebami prebivalstva, ki prebiva v teh območjihc Skladno z ugotovitvami te analize, smo uvrstili vsa izbrana in ovrednotena območja ali objekte v naslednje ustrezne varstvene skupine, ki jih določa zakon o varstvu nerave: - narodne parke; - krajinske parke; - naravne rezervate; - naravne spomenike in - spomenike oblikovane narave. Urejanje in vzdrževanj a narodnih parkov, krajinskih parkov in večjih območij naravne in kulturne pokrajine je možno samo na osnovi ustreznega razvijanja nekaterih gospodarskih dejavnosti ter ob aktivnih posegih za ohranitev sedanjega naravnega ravnotežja. Naravovarstvenih interesov v širših območjih torej ni mogoče utemeljevati samo s konservacijo pokrajine, temveč tudi s smiselnim gospodarskim izkoriščanjem prostora. Z uveljavljanjem naravovarstvenih ukrepov se zato ne teži le k oblikovanju območja z nedotaknjeno naravo, iz katerega je izključeno sedanje in bodoče gospodarsko izkoriščanje, temveč k njegovemu smiselnemu in usklajenemu izkoriščanju predvsem za kmetijstvo, gozdarstvo, rekreacijo in turizem. Območja prvobitne in nedotaknjene narave 3 naj bi bila omejena na nekaj območij s posebnimi ekološkimi, estetskimi, učno-razvojnimi in znanstvenimi vrednostmi. To je možno doseči z ustreznim razčlenjevanjem (coniranjem) pokrajine, to je z opredelitvijo naravovarstveno bolj in manj zaščitenih področij, in sicer tistih s popolno zaščito narave (naravni rezervati), "mirnih con", v katerih se tehnični razvoj močno omejuje, ter območij s tehničnimi napravami, Ki so zaradi naravnih osnov, prometa ter različnih naprav za razvoi rekreacije posebej vabljive in smotrne. Upoštevajoč opredeljene osnovne kategorije naravovarstvenih območij in objektov s predhodno navedenimi funkcijami (posebnost, redkost, enkratnost ali ogroženost), je bilo izbranih 366 lokacij, ki so nacionalno ali več kot nacionalno pomembni. Od tega je en narodni park, enajst območij je izbrano kot krajinski park, 24 območij kot naravni rezervati, 302 lokacij kot naravni spomeniki in 28 kot spomeniki značilno oblikovane narave. Skupna površina, ki jo obsegajo predlagana območja in objekti znaša dobrih 221.371 hektarov ali 11 odstotkov republiškega ozemlja. Predlagana območja po varstvenih skupinah: ha % od vseh predlogov % S RS Narodni park 73.449 33,2 3,6 Krajinski parki 143.672 64,9 7,1 Naravni rezervati (zunaj NP in KP) 4.250 1,9 0,2 SKUPAJ 221.371 100 10,9 Predlagana območja po varstvenih stopnjah: ha % od predlogov % od SRS I. varstvena stopnja 8.504 3,8 0,4 II. varstvena stopnj a 16.557 7,5 0,8 III. varstvena stopnj a 36.288 16 ,4 1,8 IV. varstvena stopnj a 160.022 72,3 7,9 SKUPAJ 221.371 100 10,9 Kot je razvidno iz prikaza, je predlagano diferencirano varstvo in coniranje zavarovanih površin. Območja prvobitne narave, ki naj bi bila pod najstrožjim varstvom brez omembe vrednih posegov, bi obsegala le 8.504 hektarov ali 3,8 odstotkov površin predlaganih območij (0,4 odstotek ozemlja SR Slovenije) in zajemajo tipične izseke pretežno naravne pokrajine, ki naj bi se varovali v največji možni meri v naravnem stanju kot rezervati v najožjem pomenu. V .takih rezervatih naj bi bila izključena naselitev in človekova gospodarska dejavnost; 16.500 hektarov ali 7,4 odstotka predlaganih območij (0,8 odstotka SR Slovenije) odpade na površine z omiljenim rezervatnim režimom. 198.370 hektarov ali 89 odstotkov predlaganih območij (9,8 odstotkov SR Slovenije) odpade na območja, v katerem bi se odvijala gospodarska dejavnost pod posebnimi pogoji in omejitvami. To so območja stalnih, vendar redkih in manjših naselij, kjer naj bi bila v ospredju težnja po preudarni ohranitvi žive ali nežive narave in sedanje kulturne pokrajine, ter po usklajevanju z napredujočimi procesi in učinki, ki jih prinašata urbanizacija in tehnizaci-ja. Urejanje takih "kulturnih pokrajin", v kateri so naravni elementi še močno poudarjeni, naj bi vsebovalo njihovo ustrezno izkoriščanje, zlasti za kmetijstvo, gozdarstvo in rekreacijo. 4 ZAŠČITENA POKRAJINSKA OBMOČJA V SR SLOVENIJI A. NARODNI PARKI 1. Triglavski narodni park: 2000 ha; Ur.list LRS 18/61. B. NARAVNI REZERVATI 2. Mala Pišnica (gozdni rezervat); 868 ha; Ur.list LRS 21/51; 3. Mlinarica-Razor (floristični rezervat); 250 ha; Ur.list LRS 21/51; 4. Kukla v Trenti (gozdni rezervat); 70 ha; Ur.list LRS 21/51; 5. Kladjek na Pohorju (gozdni rezervat); 0,67 ha; Ur.list LRS 15/51; 6. Cigonca pri S l o v . B i s tr i c i (gozdni rezervat); 60,06 ha; Ur.list SRS 23/64; 7. Donačka gora (pragozdni rezervat); 27,78 ha; Ur.list SRS 3/65; 8. Črna vas na Ljubljanskem barju (barjanski rezervat); 5,13 ha; Ur.list LRS 24/51; 9. Krakovo pri Kostanjevici n/K (gozdni rezervat); 40,50 ha; Ur..Ust LRS 12/52; 10. Notranjski Snežnik (floristični rezervat); 195,59 ha; Ur.list SRS 4/64. C. KRAJINSKI PARKI (ALI: NARAVNI PARKI; REZERVATI POKRAJINSKIH PREDELOV) 11. Martuljkova kočna 2.146 ha; Ur.list LRS 4/49; 12. Dolina Topla; 1.345 ha; Ur.list SRS 32/66; 13. Robanov kot; 1.580 ha; Ur.list LRS 7/50; 14. Rakov Škocjan; 37 ha; Ur.list LRS 27/49; Č. NARAVNI SPOMENIKI 15. Korita Mlinarice v Trenti; o,53 ha; Ur.list LRS 21/51; 16. Bled otok; o,82 ha; Ur.list LRS 29/49; 17. Mariborski otok; 9 ha; Ur.list LRS 13/51; 18. Divje jezero; 4,44 ha; Ur.list SRS 34/67; ZA ZAŠČITO PREDLAGANA POKRAJINSKA OBMOČJA V SR SLOVENIJI A. NARODNI PARKI 1. Razširjeni Triglavski narodni park, - Radovljica, Jesenice, Tolmin, površina okoli 72.700 ha. B. KRAJINSKI PARKI 1. Dolina Davča-Škofja Loka, Idrija, površina okoli 2.290 ha; 2. Dolina Kolpe-Kočevje, Črnomelj, površina okoli 8.270 ha; 3. Dolina Iške-Ljubljana Vič, Cerknica, površina okoli 8.490 ha; 4. Kamniško-savinjski krajinski park - Kamnik, Kranj, Mozirje, Tržič, površina okoli 43.000 ha; 5. Kraški krajinski park-Sežana, Koper, Pošto j na, površina okoli 19.360 ha; 6. Notranjski krajinski park-Cerknica, Postojna, Logatec, površina okoli 21.650 ha; 7. Ratitovec-Škofja Loka, Radovljica, površina okoli 1.500 ha; 8. Rogaška (Donačka) gora-Ptuj, Šmarje pri Jelšah,površina okoli 1.300 ha; 9. Šmarna gora - Ljubljana Šiška, površina okoli 300 ha; 10. Zahodno Pohorje-Maribor, Radlje, Slovenj Gradec, Slovenjske Konjice, Slovenska Bistrica, površina okoli 2.230 ha; 11. Zgornja Idrijca - Idrija, površina okoli 7.680 ha. 5 METKA ŠPES RAZLIKE V KVALITETI BIVALNEGA OKOLJA i"ED TREMI ¿TESTNIM DELI CELJA V mestih se že stoletja koncentrirajo bazične dejavnosti družbe: delo, bivanje, oskrba, izobraževanje itd. Čeprav razvoj v Zadnjih desetletjih nakazuje, da se območ-je bivanja mestnega prebivalstva vedno bolj oddaljuje od neposrednega območja dela, je kljub temu še vedno velik del mesta namenjen bivanju, ki mora zato ustrezati ekonomskim in ekološkim potrebam mestnega prebivalstva. Gospodarska osnova je za mesto kot celoto večinoma zagotovljena. Ta pa nikakor ni statična, temveč s svojim nenehnim spreminjanjem in razvojem pogojuje vrednost bivalnega okolja in neposredno vrli ~ tadi na njegove ncjoje (kot so onesnaženje zraka in vode, hrup, kakovost hiš, sanacija ruestnih delov, komunalna opremljenost). Oba dejavnika, ekonomski in ekološki, pogojujeta socialni status oziroma standard nrebivalstva (pojem socialnega statusa oziroma standarda vključuje stoonjo razvoja družbe in s tem povezano raven življenja, socialno zadovoljstvo, socialni položaj nrebivalstva itd., s tem pa je povezano nastajanje socialnih skuoin (to so skupine ljudi, ki podobno reagirajo navzven, so nosilci osnovnih življenjskih funkcij in prostorskih nrocesov, njihove reakcije v okolju oziroma njihovo zadovoljstvo se nenehno spreminjajo, glede na potrebe in želje ljudi na določeni stopnji družbenega razvoja). Razvoj mesta in Širjenje urbanizacije ne pomenita, samo fizično rast neke aglomeracije, ampak sprožita številne družbene, ekonomske in socialne premike, ki včasih vodijo k zgoščevanju prebivalstva, na k razseljevanju, v nekaterih skrajnih nrimerih tudi k segregaciji. Posamezni mestni deli postanejo različno privlačni za bivanje. Ta privlačnost oziroma zadovoljstvo z bivalnim okoljem pa je raztegljiv nojem. Bivalno okolje, ki je za določeno skupino ljudi - socialno skunino skrajno neprivlačno in neprimerno za bivanje, je lahko za druge sprejemljivo že ob manjših spremembah ali celo brez njih. Običajno je v takem bivalnem okolju ravno cena stanovanja tista, ki privlači določeno skupino ljudi. Cena stanovanja je pravzaprav odraz vrednotenja različnih elementov: poleg stanovanja tudi hiše, nadstropja, mestnega dela, mesta kot celote. Tudi osredotočenje drugih dejavnosti, kot so industrija, promet itd., povzročajo nasnrotja z uporabniki bivalneaa okolja. Vsi ti procesi vodijo h kakovostnim razlikam nekega bivalnega okolja v mestu in k različnemu zanimanju zanj. Dobra prometna dostopnost in povezanost omogočata, da se začnejo določene socialne skunine izseljevati iz mestnega jedra v okolico, večkrat tudi v okolje, ki je postalo šele s sodobnimi tehničnimi posegi (hidromelioracije, asfaltiranje cest, razvoj prometnih sredstev) privlačno za bivanje. V mestnem jedru na ostajajo ali pa prihajajo vanj skupine ljudi, ki nimajo denarja ali zanimanja za sanacijo; zato se tam kakovost bivalnega okolja iz leta v leto še slabša. Osnovni pokazatelji kvalitete slabšega življenjskega okolja so: koncentracija nižjih socialnih skupin, koncentracija ostarelega prebivalstva ali pa mlajših družin, ki si šele ustvarjajo eksistenčno bazo, veliko priseljencev iz podeželja, v nrimeru slovenskih mest tudi priseljencev iz drugih republik. KVALITETA BIVALNEGA OKOLJA V TREH MESTNIH DELIH CELJA Pri raziskavah o kakovosti bivalnega okolja smo si nomagali z naslednjimi pokazatelji: s točkovanjem stanovanj in s površino bivalnega prostora, ki pripada posamezniku. 6 V raziskavo smo vključili tri mestne dele v Celju, to so: 1. Del krajevne skupnosti Gaber je: Cinkarniška ulica, Delavska ulica, Kidričeva, Kumerdejeva in Kosovelova ulica - to je območje znotraj industrijskega pasu, v neposredni bližini obeh največjih virov onesnaženja okolja: Cinkarne in EMO. Večina hiš je zelo starih, zgrajenih pred letom 1900, zelo slabo opremljenih z elementi, ki so za življenje nujno potrebni: vodovod, kopalnica, stranišče v stanovanju itd. 2. Del krajevne skupnosti Aljažev hrib: Cigaletova ulica, Cesta na grad, Plečnikova ulica, Celestinova in Vilhar-jeva ulica; to je območje, ki je bilo še med obema vojnama in takoj po drugi svetovni vojni privlačno bivalno okolje na prisojnem pobočju Aljaževega hriba. O tem pričajo tudi številne hiše vilskega tipa. Danes je to območje pod vplivom zaplinjevanja, naravna vegetacija je močno poškodovana, vrtovi in ostala kulturna vegetacija vztrajajo le ob stalni negi in izboljševanju rastiščnih pogojev. Zanimalo nas je, če ti negativni vplivi spreminjajo tudi zanimanje ljudi za bivalno okolje. 3. Del krajevne skupnosti Ostrožno: Ulica Milke Kerinove, Valjavčeva, Valvazorjeva, Kozakova, Meškova, Pucova, Pohlinova, Pregljeva, Sorčanova ulica, Ulica Maksima Gorkega in Menainger-jeva ulica. To je popolnoma novo naselje družinskih hiš. Glavni vzrok, da smo od obsežnejšega področja novo nastalih družinskih hiš v krajevni skupnosti izbrali prav te ulice, je v tem, da so vsi prebivalci priseljenci, zazidalne površine so kupili od skupščine občine Celje, se pravi, da bližina doma, podarjena zemlja in ostali stranski motivi niso igrali prav nobene vloge pri izbiri bivalnega okolja. Območje, kjer se danes razprostirajo nove enodružinske hiše, je bilo pred leti zaradi zamočvirjenih tal še skrajno neprivlačno. Hidromelioracijska dela, nove asfaltne poti, bližina trgovine, šole, vrtca in ne nazadnje bližina delovnega mesta, saj je do središča mesta le dva kilometra, pa je omogočilo, da se je zanimanje za to okolje izredno povečalo. V raziskavo so bile vključene le tiste družine in posamezniki, ki so lastniki stanovanj ali hiš, ker so l e -1 i bolj ustvarjalni pri oblikovanju bivalnega okolja, imajo več možnosti za izboljšave ali celo za preselitve. Naša stanovanjstepolitika in zmožnosti še vedno namreč do neke mere omejujejo posameznika pri izbiri stanovanja in s tem bivalnega okolja, kar velja posebno za tiste, ki stanujejo v družbenih stanovanjih. Lastniki hiš ali stanovanja pa se lažje preselijo, če jim sedanje bivalno okolje ne ustreza. Kot osnovne pokazatelje razmer v omenjenih treh območjih smo vzeli: poklic lastnikov stanovanj oziroma hiš, povprečno starost družin, kvaliteto stanovanja glede na število točk (po evidenci skupščine občine Celje) ter gostoto, oziroma koliko kvadratnih metrov stanovanjske površine odpade na posameznika. Poklicna struktura lastnikov stanovanj oziroma hiš območje 1. Del KS Gaberje 2. Del KS Aljažev hrib 3. Del KS Ostrožno brez kvalif. cirani 33,3 18,8 1,5 usluž- . kvalif i- obrt- benci višJa> upoko- ., . . visoka .v ------- niki + sr. ------ izobr. 33,3 15,5 10,7 13,3 18,5 izobr. jenci 9,5 24,4 46,2 5,5 21,5 4,5 14,4 1,4 gospod i n j e 18,2 7,7 7 Že prva tabela pokaže na velike razlike med tremi mestnimi d. ° i. Po pričakovanju stopa najnižja kvalifikacijska struktura v ospredje v G c~rju, kjer je poleg tega med lastniki hiš tudi visok odstotek gospodinj ir upokojencev Iz primerne starostne strukture prebivalstva vidimo, da so to v glavnem os . reli posamezniki, ki nimajo stvarnih možnosti in tudi ne interesa za prese-l i t e v . Na Aljaževem hribu je sicer med lastniki hiš največji delež uslužbencev in drugih s srednjo izobrazbo, vendar pa visok odstotek nekvalificiranih in upokojencev ter nižji delež izobražencev kaže na zmanjšanje zanimanja za ta del mesta. Najugodnejšo izobrazbeno strukturo zasledimo v tretjem območju (Ostrožno). Delež lastnikov hiš brez kvalifikacije oziroma upokojencev je na zadnjem mestu. Poklicna struktura lastnikov stanovanj oziroma hiš glede na kvaliteto stanovanj 1. območje (Gaberje) , ., . ocena poklic , stanovanja izredno slabo % slabo primerno S do%ro izredno do%ro brez kvalifikacij 14 ,2 85,7 kvalificirani obrtniki 57,1 42,9 uslužbenci + sr.izobr. 100 visoka, višja upokojenec 100 gospodinje 100 - Skupaj ¿,76 71,4 23 ,8 2. območje (Aljažev hrib) brez kvalifikacij kvalificirani obrtniki uslužbenci + sr.izobr. visoka, višja upokojenci gospodinje 35,3 28,5 8 / 3 27 ,3 40 61,5 28 ,6 35,3 35,7 8,3 13 ,6 40 23,1 42,9 29,4 35,7 83 ,3 50,0 40 15,4 28,6 9,1 Skupaj 32,2 25,6 40 2,2 3. območje (Ostrožno) brez kvalifikacij kvalificirani obrtniki uslužbenci + sr.izob-r. visoka, višja upokojenci gospodinje 100 3 ,33 100 83 ,3 96 ,6 85,7 100 16 ,6 14,2 Skupaj 3,1 90,8 6,1 8 Točkovanja (ocene) stanovanj so združene v naslednje kategorije: - izredno slaba stanovanja od 0 - 30 točk, - slaba stanovanja od 31 - 80 točk, - primerna stanovanja od 81 - 100 točk, - dobra stanovanja od 101 - 130 točk in - izredno dobra stanovanja nad 131 točk. Pri točkovanju stanovanj so upoštevali vse elemente urejenega bivalnega oko-lj a (površina in starost stanovanja, tekoča voda, kopalnica, stranišče, kvaliteta zgradbe, kvaliteta okolja). Od obravnavanih treh mestnih delov je samo ulicam v Gaberju priznano, da so v plinskem dosegu (onesnaženje zraka je prek dovoljene mere), ne pa tudi lastnikom hiš oziroma stanovanj na Aljaževem hribu, čeprav se pri pregledu predlogov za točkovanje, ki ga predloži vsak posameznik, zelo pogosto pojavi zahteva po odbitku točk zaradi močno onesnaženega zraka. Kar 71 odstotkov vseh stanovanj v prvem območju odpade v kategorijo slabih stanovanj,dobrih ali izredno dobrih stanovanj pa sploh ni. 23 odstotkov stanovanj, kolikor jih je v kategoriji primerno, je porazdeljenih med kvalificirane delavce in tiste s srednjo izobrazbo, slaba in izredno slaba stanovanja pa so v lasti nekvalificiranih delavcev, upokojencev in gospodinj . V drugem območju je kakovost stanovanj zadovoljiva, ni izrazito slabih in tudi delež izredno dobrih ni omembe vreden. S kvaliteto stanovanj naraščad tudi delež uslužbencev, obrtnikov in kvalificiranih delavcev, manjša pa se delež nekvalificiranih delavcev, upokojencev, in kar je še posebej zanimivo, delež stanovalcev z višjo oziroma visoko izobrazbo. Tretje območje je v bistvu zrcalna slika prvega. 90 odstotkov stanovanj spada v kategorijo dobrih, 6 odstotkov v kategorijo izredno dobrih. Vsa ta izredno dobra stanovanja so.v rokah obrtnikov in izobražencev. Stanovanja nekvalificiranih delavcev so v kategoriji primernih, ta kategorija je obenem tudi najslabša za to območje. Razmerje med tremi komponentami, to je med kvaliteto stanovanj, gostoto prebi- valstva in po'v prečno starostjo članov družine naj bi zaokrožilo podobo stanja v vseh treh obravnavanih mestnih delih. Za boljšo ponazoritev nam služi priloženi trostranični eko-nograf, ki je sestavljen taKO, da višina trikotnika pomeni povprečno starost gospodinjstev, desna stran kaže gostoto prebivalstva oziroma velikost stanovanjske površine, ki odpade na posameznika, leva stran pa povprečno število točk za stanovanja v obravnavanih območjih. Na ekonografu nam ozek in visok trikotnik ponazarja slaba stanovanja, visoko gostoto prebivalstva in neugodno starostno strukturo in obratno, čim nižji in širši je, tem ugodnejša je slika. 9 1 Povprečna starost gospodinjstev, kvaliteta stanovanj in gostota prebivalstva v treh mestnih delih Celja območje povprečna starost vseh gospod. povprečna gostota m2/preb. povprečno število točk Gaberje 41,6 16,08 66 Aljažev hrib 46,8 33,0 96 Ostrožno 31,9 37,0 119 Na grafikonu zopet stopata v ospredje obe skrajnosti: ozek in visok ekono-graf za Gaberje je odraz slabega bivalnega okolja, zmerne povprečne starosti vseh prebivalcev v zasebnih hišah oziroma stanovanjih ter velike gostote. Nasprotno pa je zelo širok in nizek ekonograf za Ostrožno odraz dobrih stanovanj, majhne gostote, povprečna starost vseh prebivalcev pa je komaj 32 let.Za Gaberje je potrebno še dodati, da je razmeroma ugodna povprečna starost vseh prebivalcev v tem območju zaradi zelo mladih družin, ki ekonomsko še niso dovolj močne in si šele ustvarjajo osnove za vertikalne in horizontalne premike, srednja starostna skupina (30 - 40 let), ko je prebivalstvo najbolj mobilno, je slabše zastopana, večji pa je spet delež ostarelih družin ali posameznikov. Najvišja povprečna starost prebivalcev je na Aljaževem hribu, kjer je ugodna tudi gostota prebivalstva, ki pa je po drugi strani zopet odraz zmanjšanega zanimanja določenih skupin ljudi za bivanje v tem okolju, saj je 29 odstotkov vseh stanovanj v tem območju v lasti gospodinjstev z dvema oziroma z enim članom, povprečna starost teh gospodinjstev je kar 59 let. Iz pričujočih preglednih analiz treh mestnih območij v Celju, za katera pa ne bi mogli trditi, da gre za izjemne ali za skrajne primere (verjetno bi podobne ali še bolj kontrastne slike dobili pri primerjavi starega mestnega jedra ali Ceste v Laško z naseljem novih družinskih hiš na Golovcu), lahko zaključimo, da se heterogenost kvalitete bivalnega okolja v mestu še povečuje, da razvojne težnje ne vodijo k izenačevanju bivalnih pogojev. Neenakosti območja bivanja močno vplivajo na življenje ljudi, vendar pa te neenakosti v naši družbi nimajo razrednega značaja, se pravi, da se z ustreznimi družbenimi posegi kvaliteta bivalnega okolja lahko izboljša. Vsi ostali premiki, s tem mislimo vertikalno oziroma socialno mobilnost, ki ji sledi še horizontalna, so le začaran krog. Na izpraznjeno mesto se namreč naseljujejo nižje socialne skupine in tako bivalno okolje, s socialnim dvigom določene skupine ljudi in z njihovo izselitvijo, ne pridobi na kakovosti. Nekateri sociologi se zavzemajo za preprečevanje neenakosti v kakovosti bivalnega okolja znotraj mestnih delov z mešanjem socialnih skupin. Menim, da bi bila takšna rešitev zelo kratkotrajna, saj vemo, da je bistvo razlik med socialnimi skupinami prav različno reagiranje in različen interes za bivanje v določenem okolju» Sicer pa tudi raziskave potrjujejo, da se v mestnih delih z enako kvaliteto zbirajo iste sociaxne skupine. REAGIRANJE PREBIVALSTVA TREH RAZISKANIH MESTNIH DELOV IN NJIHOVI ODNOSI DO ŽIVLJENJSKEGA OKOLJA TER OSEBNEGA IN DRUŽBENEGA STANDARDA Opredelitev socialnega statusa posameznih skupin ljudi in njihov odnos do dela, razvedrila in življenja v določenem bivalnem okolju je najprimernejša s primerjalno metodo, saj se je sicer težko dokopati do stvarnih številk oziroma pokazateljev. UNRISD (United Nations Research Institute for Social Development) je na podlagi raziskovanj pripravil seznam devetih osnovnih elementov, ki naj jih družba zagotavlja vsakemu posamezniku, da le-ta doseže normalni socialni status, oziroma standard; to pomeni, da so zadoščene trenutne potrebe in stvarne želje posameznika oziroma skupnosti. Ta socialni 11 status oziroma standard seveda ni statičen, ampak se z razvojem in spremembami v družbi nenehno spreminja. Seznam teh devetih elementov je tale: - zadoščene potrebe po prehranjevanju, - zadoščene potrebe po bivanju, - zdravstveno varstvo, - možnosti kvalitetne vzgoje in izobraževanja, - prosti čas, rekreacija, možnosti izrabe kulturnih in umetniških dobrin (izključen je čas, porabljen za pot na delo in domov, čas spanja in čas nujnih vsakodnevnih domačih opravil), - varnost (politična in ekonomska), - socialna varnost, - zdravo življenjsko okolje, - finančne možnosti za zadovoljevanje "višjih" potreb, pri tem pa so izključena finančna sredstva za preživljanje. Razumljivo je, da ta okvir, ki je izredno ohlapen, ne upošteva posebnosti posameznih družbenih ureditev in različnih stopenj razvoja. Vendar smo na njeni podlagi pripravili vprašalnik, ki smo ga poslali družinam v treh omenjenih mestnih delih. V njem smo iz zgornje sheme izpustili elemente, ki jih posameznikom zagotavlja naša ustava, anketa pa je prirejena tako, da z njo ugotovimo odnos prebivalcev v treh, po kvaliteti bivalnega okolja, po poklicni in deloma starostni strukturi prebivalstva različnih območij do bivalnega okolja, do osebnega in družbenega standarda in razlike med njimi. V anketi je vsaka družina ocenjevala vrednost posameznih prvin z ocenami od 1 do 10, s tem da ima najpomembnejši element oceno 10. Dva elementa nista mogla biti enako ocenjena. Vsaka družina je imela možnost ocenjevati vrednost naslednjih desetih elementov: 1. Pogoji za bivanja (število sob, starost stanovanja, tekoča voda v stanovanju, sanitarije, garaža, vrt). 2. Okolica oziroma sosedje (čisto okolje, opremljenost okolice, prijateljske vezi s sosedi). 3. Zdravstveno stanje (možnosti za uporabo zdravstvenih uslug, zdrava okolica brez nevarnosti obolenj ali okužbe). 4. Možnosti in pogoji za izobraževanje (možnosti obiskovanj a želenih šol, vrtcev, internatov). 5. Zadovoljstvo z zaposlitvijo (kako ste zadovoljni z delom, ki ga opravljate,ali je zanimivo ipd.). 6. Družinsko življenje (normalni odnosi in vezi v družini). 7. Pomen socialnega statusa (kaj si ostali ljudje mislijo o vas, njihovo spoštovanje, vaš položaj v skupnosti). 8. Možnosti in pogoji za oddih in rekreacijo (park, gledališče, kino, športni centri in ali imate čas, da se posvečate vsem tem dejavnostim). 9. Trdna in varna družba, v kateri živite (družba brez mnogo kriminala, zagotovljena varnost in vse pravice v združenem delu ter krajevni skupnosti). 10.. Finančno stanje (življenje brez stalnih finančnih težav). 12 Povprečna ocena vseh desetih elementov za tri raziskane mestne dele Povprečno število točk Gaberje Aljažev hrib Ostrožno 1. Pogoji za bivanje 2. Okolica oziroma sosedje 3. Zdravstveno stanje 4. Možnosti za izobr. 5. Zadovoljstvo z zaposlitvijo 6. Družinsko življenje 7. Socialni status 8. Možnosti in pogoji za rekr. 9. Trdna in varna družba 10. Finančno stanje 7,4 5,9 7.3 5.4 5,7 6,9 4,2 2,7 5,7 5,0 7,7 4,9 7.5 4.6 6,2 7,5 5,3 4,0 6,2 4,5 7,7 4,9 7,5 3,7 5,0 8,0 3,5 3,2 6,9 6,0 Pričakovanih večjih razlik pri odzivanju prebivalstva oziroma v povprečnih ocenah v treh, po kvaliteti bivalnega okolja tako različnih mestnih delov, pravzaprav ni. Skupno vsem je, da so prebivalci precej zaprti v ožje družinske okvire, največ jim pomenijo urejeno družinsko življenje in urejeni pogoji za bivanje, toda le najožje bivalno okolje, ki ga sestavlja samo stanovanje oziroma hiša, medtem ko jih širša okolica ne zanima dosti. Malo zanimanja za okolico je posebno v tretjem, najkvalitetnejšem območju (Ostrožno). Domnevamo lahko, da se v tem odraža tako dobro počutje v okolju, da ljudje element zanimanja za okolico enostavno zanemarijo. To potrjuje tudi podatek, da so prebivalci Gaberja postavili vprašanje neurejene okolice na četrto mesto, kar pomeni, da jih vsakodnevni problemi in težave prisilijo, da premišljujejo tudi o širšem bivalnem okolju. S posebno anketo, ki je bila opravljena le v Gaberju, smo še ugotovili, da jih v okolju najbolj moti slab zrak; kar 164 družin je med elementi, ki jih najbolj moti v okolju, postavilo na prvo mesti slab zrak, 60 družin neurejeno okolico, manj vzrokov za slabo počutje v okolju pripisujejo slabi komunalni opremljenosti, nekatere pa motijo tudi sosedje. Pri pregledu anket se je izkazalo, da predvsem staro avtohtono prebivalstvo ni zadovoljno s sosedi in to najpogosteje s prebivalci lesenih barak, kjer prebivajo priseljenci iz drugih republik. Prebivalcem vseh treh mestnih delov je skupno tudi nezanimanje za nekatere oblike družbenega standarda, kot sta izobraževanje in rekreacija, zelo malo jim pomeni tudi socialni status oziroma njihovo mesto v družbi. Večja razlika v skupni oceni je pri vprašanju o trdni in varni družbi. Le prebivalci tretjega območja se bolj zavedajo, da bi brez miru, trdne družbe in pravic, ki jih vsakemu posamezniku zagotavlja naša ureditev, le težko govorili tudi o drugih oblikah zadovoljstva. VIRI: 1. Be Coates, R.J. Johnston, P.L. Knox: Geography and Inequality, Oxford University Press 1977. 2. Zdravko Mlinar: Ekološke koncepcije, prostorsko-družbene spremembe in razvoj, Teorija in praksa, Ljubljana 1976/11 (str. 98-195). 3. Rudi Jakhel: Urbanistično planiranje in dealienacija, Teorija in praksa, Ljubljana 1977/4 (str. 383-400). 4. Dušica Sefaragid: Stanovanje kao pok zatelj socialne segregacije u Zagrebač-kom prostoru, Sociologija sela, Cent ir za sociologijo sela, grada i prostora, Inštitut za družbena istraživanj l Sveučilišta u Zagrebu, Zagreb 1975/ 47-48 (str. 73-81). 13 ANGELA EUS GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI SUHE KRAJINE UVOD Suha Krajina ni zaključena geografska enota. Ta naziv ima slab prizvok in zato domačin raje pokaže začetek Suhe Krajine "tam čez" (čez Krko namrečl). Po njihovem mnenju bi šteli pod Suho Krajino samo krajevno skupnost Hinje. Najustreznejša je omejitev Antona Melika (1), po kateri sega ta del Slovenije do Struške gore na zahodu, do Kočevskega Roga na jugu, na vzhodu do Temenice, na severu pa do povirja Krke. Za ves ta svet je že na prvi pogled značilna gospodarska zaostalost, katere vzrok je oddaljenost od zaposlitvenih središč,slaba prometna povezanost, odmaknjenost od železnice. Enotnost obravnavanega ozemlja se kaže tudi v gospodarskem življenju - velika in neposredna odvisnost človeka od naravnih osnov, izrazito enostranski način gospodarjenja (polikulturni sistem za dom) Prav tako se kaže splošna značilnost v demografskem pogledu - zmanjšanje števila prebivalstva zaradi izseljevanja. Upravno je pokrajina razdeljena med 4 občine: Kočevje, Novo mesto, Trebnje in Grosuplje. Demografski podatki so bili zbrani po naseljih, ta pa so zaradi boljše preglednosti zbrana v krajevne skupnosti oziroma v matične okoliše Spremembe zemljiških kategorij pa so prikazane po katastrskih občinah oziroma pri izbranih vzorcih po parcelah. Namen prispevka je osvetliti demografsko - gospodarsko problematiko tega območja. Da pa bomo stvari bolje razumeli, moramo spoznati in upoštevati njegove pokrajinske značilnosti, odročnost pokrajine, kraške poteze - drobno pestrost in razčlenjenost reliefa, pomanjkanje naravnih virov (rud, vode, gozda). Obenem naj bi osvetlili tudi to, kako se je človek tem osnovam prilagajal in v kolikšni meri je od njih še odvisen. PRIRODNO - GEOGRAFSKE OSNOVE Suho Krajino sestavljajo v glavnem skladi apnenca in dolomita jurske, trias-ne in kredne starosti. Te mezozoiske sklade pa prečkajo številni, v dinarski smeri potekajoči prelomi, od katerih je bilo običajno dvignjeno na jugozahod ni strani ležeče ozemlje. * Povzetek diplomske naloge (PZE za geografijo fil.fak.v Ljubljani -seminar za regionalno geografijo). 14 Vzporedno z epirogenetskim dviganjem se je začelo močno zakrasevanje, saj pride na vsak km2 20 - 30 vrtač. Ta reliefna poteza pa omejuje intenzivno izrabo tal in mehanizacijo obdelovanja. Večja področja sklenjenega ravnega sveta so predvsem ob aluvialni ravnici ob izviru Krke (naselja Krka, Krška vas, Gabrovčec) in na terasah na obeh straneh Krke, vse do Soteske. Zaradi pomanjkanja ugodnega zemljišča je bilo treba izkoristiti vsak košček zemlje, ki je bil primeren za obdelavo. Starejši ljudje se še spomin j a j o, da so bile najboljše njive na dnu vrtač - predvsem zeljniki. Ker poti niso bile speljane, je bilo treba gnoj in pridelke znositi v koših, še danes se dogaja, da kamenje, ki moli na dan, razbijajo in na ta mesta vozijo prst od drugod, da si tako razširijo plodno zemljišče. Povsod tam, kjer je strmina preprečila izrabo tal, pa so ugodne lege izrabili za vinograde, predvsem na Liscu, Straži, Bovleku, ali pa pustili, da jih je zarasel gozd. Glede na prevladujoče karbonatne kamnine, je razumljivo, da se je izoblikoval kraški vodni odtok. Zato je veliko pomanjkanje vode. Edina površinsko tekoča voda je Krka, ki zbira podzemeljske pritoke z zahodnega in vzhodnega dela Suhe Krajine. V kraških globelih je več bičev, mlak, ki so služile predvsem za napajanje živine. Kljub veliki vlogi, ki jo ima Krka v Suhi Krajini, pa je še večina prebivalstva odvisna od kapnice. Vodovoda do nedavnega niso imele niti vasi ob sami Krki. Le za naselja Primča vas, Kal, Višnje in Ambrus so napeljali vodovod iz Globačca že pred vojno. Po drugih vaseh pa so začeli graditi vodovod šele pred tremi leti in to s pomočjo delovne brigade in ob pomoči občanov samih. Po Gamsovi klimatski klasifikaciji Slovenije (2) spada Suha Krajina v posebno klimatsko enoto osrednje Slovenije. Srednja letna temperatura se giblje med 9 - 11°C, srednja januarska je -3°C, srednja julijska pa 18°C. Uvale in vrtače so področja velikih toplotnih inverzij, še posebno velja to za največje kraško polje Globodol. Povprečna količina padavin je od 1100 - 1300 mm. Najbolj namočeni meseci so junij, julij in avgust. Neenakomerna razporeditev padavin in temperatur se kaže tudi v rastju kulturnih rastlin, kar velja zlasti za vinsko trto in ajdo. Za oboje so namreč boljši pogoji na vzhodni strani Suhe Krajine. Kmetijski pridelek pa ogrožata skoraj vsako leto slana (možna je celo maja) ter toča. V pokrajini se javljajo štirje tipi prsti: pokarbonatna, rjava tla na trdih apnencih, pokarbonatna - rjava - degradirana tla na trdih apnencih, pokarbonatna - rjava tla na dolomitu ter obrečna rjava - glinasta tla. Značilno je, da se debelina prsti menjava na zelo kratke razdalje. To velja tudi za sorazmerno lepa, razprostranjena polja z globoko humozno zemljo okrog Dobrniča in Knežje vasi (pridelovanje krompirja). Samo dober kilometer stran od tod pa smo v raselju Vrtače, izrazito zakraselem svetu, kjer so redke zaplate zemlje, ki bi bile primerne za obdelovanje. SOCIOLEMOGRAFSKE ZNAČILNOSTI Gibanje prebivalstva v letih 1943 - 1972. Celotno področje zajema 128 naselij, kjer je živelo 1. 1948 12.880 prebivalcev, 1961.leta 10.668, 1971.leta pa 10.068 prebivalcev. Torej pride povprečno 78 ljudi na naselje oziroma se velikost naselja giblje od 1-780 prebivalcev. Prevladujejo majhna naselja, z Žužemberkom kot edinim središčem. V zadnjih 20 letih se je število prebivalcev zmanjšalo kar za 232o, oziroma 18,7 odstotkov. Tudi tukaj se kažejo posledice našega naglega povojnega eko-nonskega razvoja v intenzivnejšem odseljevanju prebivalstva. V obdobju 1948-1961 izkazuje 25 naselij nad 25 odstotno nazadovanje in le 13 naselij naraščanje števila prebivalstva. To so predvsem naselja, ki imajo določene oskrbne funkcije, kot so: Dvor, Žužemberk, Sela-Šumberk, Hrib pri Hinjah ter naselja, ki so blizu teh centrov: Cvibelj , Lipovec. Po letu 1961 se je odseljevanje ustavilo in ponovno opazimo rahel porast prebivalstva, razen pri naseljih Lisec, Stranje, Arčelca, Babna gora, Gorenji Podšumberk, Boršt pri Dvoru, kar je posledica nastajanja novih industrijskih obratov in izboljšave prometnih povezav po letu 1971. 15 Od glavnih poti oddaljena naselja še naprej nazadujejo zaradi nizkega naravnega prirastka in močnega izseljevanja prebivalstva. Taka naselja so predvsem Ravni dol, Kitni vrh, Kuželjevec, Kamni vrh, Bakrc, Ratje, Lazina, Križ, Vrhovo, Gradenc, Boršt, Podlipa, Lisec, Stranje, Lokve, Preska, Vrh, Šmaver, Orlaka, Log, Babna gora. Po Klemenčičevi klasifikaciji (3) opravljena analiza naselij za obdobje 1961-71 po treh kategorijah: a) naselja odmiranja prebivalcev b) naselja praznjenja prebivalcev c) naselja zmerne koncentracije prebivalcev, so se izluščila bolj ali manj sklenjena območja. V območju odmiranja je kar 56 naselij, s 50 - 100 odstotkov kmečkih prebivalcev. Zaradi slabe prometne povezanosti je dnevna migracija neznatna. Večina teh naselij je v krajevnih skupnostih Hlnje, Sela-Šumberk in Svetinje. V območjih praznjenja število prebivalcev nazaduje, naravni prirastek je pozitiven, odstotek kmečkega prebivalstva pa se giblje od 30 - 50 odstotkov. Večkrat se ta tip meša s tipom odmiranja oziroma stagnacije prebivalstva. Zavzema kar 53 naselij, največ v krajevnih skupnostih Ambrus, Zagradec, Dobrnič, Knežja vas, Krka. V območje zmerne koncentracije prebivalcev sodita samo naselji Žužemberk in Dvor. Vendar smo v to skupino uvrstili še 19 naselij, zaradi določenih centralnih funkcij, ki jih opravljajo, ali ker predstavljajo manjši zaposlitveni center. Na splošno je ugotovljena težnja gibanja prebivalstva zaskrbljujoča, saj je v zadnjih 20 letih kar v 109 naseljih od skupno 139 (torej 78 odstotkov) število prebivalcev nazadovalo. Gibanje prebivalstva je neposredno vezano tudi na njegovo s t a r o s t n o strukturo. Ta je razmeroma neugodna; vendar razmeroma velik delež mladine do 22 let (40,1 odstotek) daje upe na njeno izboljšanje, v kolikor se bodo izboljšale možnosti za zaposlitev. Primerjava s starostno strukturo prebivalstva po matičnih okoliših pokaže precejšnje razlike. Najslabša je starostna struktura v najbolj odmaknjenem matičnem okolišu Hinje, kjer znaša delež mladih do 15.leta samo 25 odstotkov, največ pa je starih"nad 65 let -15 odstotkov. Delež moških in žensk po petletnih starostnih skupinah za celotno Suho Krajino na prikazuje starostna piramida. STAROSTNA PIRAMIDA ZA SUHO KRAJINO jNSKE 166 2.85 267 4.31 116 510 b;S9 222222222222222222 2 122 222 222 22 2 2 2 12 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 2 S» i?:« MM 2C Hiim t?8. e„3z 1 znak pomeni 14 prebivalcev 16 Očiten je manjši delež moških med 20 in 60 letom, kar je posledica vojne. Preseneča pa večji delež moških v starosti do 20 letv Vzrok je v tem, da hčere odidejo od doma, doma pa ponavadi kot naslednik kmetije ostane najmlajši sin. Ne ostane samo zaradi kmetije, temveč tudi ostarelih staršev. Na ta problem je opozoril že I.Furlan v svoji diplomski nalogi (4). Zanimiv podatek o starostni strukturi prebivalstva je Indeks staranja prebivalstva, ki izraža razmerje med številom prebivalcev starih 65 ali več let, ter med številom otrok v starosti do 14 let. Čim nižji je indeks, tem boljša je starostna struktura prebivalstva. Pri normalni strukturi prebivalstva znaša indeks staranja 30 - 40, pri zelo stari starostni strukturi pa 100 in več (5). Štirje matični okoliši - Krka, Zagradec, Žužemberk ter Dobrnič - imajo dokaj normalno starostno strukturo, z indeksom od 4 0 - 50. Matični okoliš Veliki Gaber je po tej presoji najbolj normalen (37,7), matični okoliš Hinje pa je z indeksom 59 najslabši. Izobrazbena struktura prebivalstva je eden od pokazateljev družbenoekonomskega položaja pokrajine. Kljub politiki podpiranja manj razvitih območij v Suhi Krajini pri 10.068 prebivalceih še vedno ni nobene srednje ali poklicne šole ter samo dve popolni osemletki: Žužemberk in Pre-vole. To je eden od važnih razlogov za neugodno šolsko izobrazbo v tej pokrajini, kjer sta še dva odstotka nepismenih, 15 odstotkov oziroma 1471 pa jih je z nedokončano osnovno šolo. Več kot osnovno šolo ima le 415 prebivalcev, od tega je 294 kvalificiranih in VKV delavcev, 104 jih ima srednjo šolo in le 17 višjo oziroma visoko izobrazbo. Povprečno izobrazbo imajo v vseh krajevnih skupnostih ženske, višjo pa moški. Primerjava krajevnih skupnosti Suhe Krajine s povprečjem ostalih krajevnih skupnosti v Sloveniji pa je slaba saj ima več kot tisoč krajevnih skupnosti (od skupno 1038) boljši položaj. GIBANJE KMEČKEGA PREBIVALSTVA IN STRUKTURA GOSPODINJSTEV Leta 1971 je imel delež kmečkega prebivalstva v Suhi Krajini 52,8 odstotkov Po posameznih naseljih niha ta delež od 12 odstotkov na Dvoru in v Žužemberku (17 odstotkov) do 100 odstotkov v Zavrhu in Zaliscu. Samo šest naselij ima 20 - 30 odstotkov kmečkega prebivalstva, in sicer Krka, Fužina, Breg, Sadinja vas, Jama-in Šmaver. Z deležem 30 - 60 odstotkov je 62 naselij in kar 59 oziroma 4 5 odstotkov naselij ima delež kmečkega prebivalstva nad SO odstotkov. To so predvsem najbolj odmaknjena naselja iz KS Hinj, Sela-Šumberk, Knježje vasi. • V - Samo v devetih naseljih se je v zadnjem desetletju število kmečkih prebivalcev povečalo, povsod drugod je upadalo, in sicer: v 49 naseljih do 10 odstotkov, v dveh naseljih nad 40 odstotkov, v treh naseljih pa stagnira. Leta 1971 je bilo v Suhi Krajini 2.528 gospodinjstev oziroma 7 odstotkov manj kot 10 let prej. Največ, 40,6 odstotkov je mešanih gospodinjstev, delež kmečkih gospodinjstev znaša 29,8 odstotkov in nekmečkih 29,6 odstotkov. Največ nekmečkih gospodinjstev je v posameznih centrih: Žužemberk, Dvor, Krka, Fužina-Zagradec. Največji delež mešanih gospodinjstev pa je predvsem v naseljih z ugodno prometno povezavo. Od 5.504 aktivnih prebivalcev v Suhi Krajini je največji delež zaposlenih v primarnem sektorju (63,6 odstotkov), 18,0 odstotkov v sekundarnem ter 11,1 odstotek v terciarnem in kvartarnem sektorju. Na naslednji tabeli si lahko obledamo kakšno je bilo gibanje vsega prebivalstva (kmečkega in nekmečkega) v obdobju 1961 - 1971 po krajevnih skupnostih. 17 K. S. Gibanje vsega preb. v % Gibanje kmeč. preb. v % Gibanje nekmečkega nreb.v % Krka - 2,12 - 30,23 31,70 Zagradec - 9,10 - 17,70 2,02 Ambrus - 3,97 - 2,77 39 ,64 Knežja vas - 6,85 - 12,10 8,87 Dobrnič - 7,83 - 33,99 72,87 Svetinje - 4, 85 - 31,18 40,82 Sela-~umberk - 18,32 - 32,45 42,04 Žužemberk 0,15 - 34,07 62,11 Hinje - 7,91 - 13,93 24 ,49 Suha Krajina - b, 02 - 25,16 36,06 Zmanjšanje števila prebivalstva po letu 1943 za 14 odstotkov in po letu 1961 za 6 odstotkov kaže na depopulacijo Suhe Krajine. Zaostala agrarna strukture, in odmaknjenost od neagrarnih delovnih mest ter osrednjih naselij je sprožila vse vrste miqracij: odseljevanje, začasno zaneslovinje v razvitih deželah Evrope ali vsakodnevno potovanje v Ljubljano, Novo mesto, Trebnje itd. Podatki o dnevni migraciji v Suhi Krajini so zbrani na terenu po posameznih naseljih. Dnevne migrante bi lahko razdelili na dva dela: na tiste, ki hodijo na delo znotraj Suhe Krajine, to se pravi v zaposlitvene centre Žužemberk (Iskra), Krka (Modna oblačila) in Ambrus (Rašica). Drugi so zaposleni izven Suhe Krajine. Največ jih potuje na delo v Ljubljano (18 odstotkov), na drugem mestu je Straža nri Novem mestu z 15,3 odstotki vozačev. Ostali centri, kot so Ivančna gorica (8,5), Novo mesto (4,5), Grosuplje (3,4), Trebnje (1,6), pa zaposlujejo prebivalce v znatno manjši meri. Spolna kot izobrazbena struktura zaposlenih je nezadovoljiva. V glavnem je to nekvalificirana, priučena delovna sila, ki dobi zanoslitev tam, kjer je domačih ljudi premalo (Varnost, Litostroj, Novoles, IMP). Ti obrati zaposlujejo samo moške. Obrati znotraj Suhe Krajine pa potrebujejo v qlavnem žensko delovno moč, ki je tudi MKV ali priučena. Delavci, ki se vozijo na delo izven Suhe Krajine morajo vstajati že ob 4. uri zjutraj in se vračajo šele okrog 5. ure popoldne. Delovni dan pa zanje še ni končan, saj se morajo doma spoprijeti še z delom na polju. Kakšna je intenzivnost delovne migracije v posamezne zaposlitvene centre po krajevnih skupnostih, si lahko ogledamo iz tabele. Zaposlitveni center cd S Grosuplje rt S •p o M >3N '"tej .število dnev.mioran i > P $ >w w Krajevna skupnost D s 1 a JS 0 P Dobrnič Hinje Ivančna gorica Krka CO i-h .D U) i Prevoje § JJ V. Straža >1? Zrebnje (d ■O rt i N 0 o a 5 rt1 6 N 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 1. Ambrur, 105 2 12 71 138 190 2, v brnič 11 9 52 41 4 19 130 136 3.Hinje 4.Knežja vas 5.Krka 11 3 3 32 12 33 80 39 34 55 1 13 8 21 2 3 3 7 88 48 193 96 48 216 6.Sela-šumberk 6 21 1 7 4 6 45 46 7.Svetinje 8.Zagradec 2 16 41 20 8 128 5 1 5 19 31 20 28 266 28 268 9.Žužemberk 33 44 29 214 396 572 716 Suha Krajina 107 11 14 53 12 134 100 452 72 13 13 238 15 27 34 J48 1508 1743 Ker v Suhi Krajini ni večjih središč, je delovna minracija usmerjena pretežno izven nje. Suha Krajina tudi nima naselij s nomenbnejšimi centralnimi funkcijami,ki bi sprožila večjo gravitacijo, in bi presegla dnevno oskrbo. Edino osrednje naselje je Žužemberk. Ostali centri: Ambrus, Krka, Zagradec, Dobrnič, Dvor in Hinje so subcentr.ilne vasi, ki imajo štiri razredno osnovno žolo, trgovino z mešanim blagom, gostilno. Gravitacijska in šolska središča v Suhi Krajini ter opremljenost naselij prikazuje karta. 18 SUISA KRAJINA GRAVITACIJSKI IN ŠOLSKI CENTRI V SUHI KRAJINI TER OPREMLJENOST NASELIJ G Bf T P BC KZ «IfE TRGOVINA K I M M BENCINSKA CRP»!« KMETIJSKA ZADRUGA F fHIZE«. Ft fOTOGRAE MD !ED[2 MATIČNEGA OKOLIŠA ITT POSTA LM POSTAJA MILICE ZD ZDRAVSTVENI DOM ZP ZDRAVSTVENA POSTAJ« o*— OSKRBNI - NAKUPOVALNI CENTER K- £>- E-U'3 MEJA SUHE NNAjHI E msrsm MEM DBČINE MEJA RRAJEVNL SKUPNOSTI O SEDEŽ K S MtRILG 1 50 D00 A RS cfcmll» niis E7 POPOLNA OSEMLETKA STIRIRAZREDNA OSNOVNA SOU H vi) COSIIIM GOSPODARSTVO Za Suho Krajino je znano, da je imela kljub nagli povojni deagrarizacij i in ob razmeroma močnidepopulaciji leta 1971 še vedno 52 odstotkov kmečkega prebivalstva (Slovenija 20,4 odstotkov). Deagrarizacijske in nič manj pomembne depopulacijske težnje še posebno v manj dostopnih krajih Suhe Krajine opozarjajo na postopno oženje stalno poseljenega podeželja in s tem povezano opuščanje sprva slabše, nato pa tudi že boljše zemlje. Iz primerjave dveh povojnih katastrskih obdobij (1947 in 1971) je ugotovljeno, da so se kmetijske površine v tej pokrajini zmanjšale za več kot 4.396 hektarov, od tega 855 hektarov obdelovalnih površin, in da je v istem obdobju porastel obseg gozda za več kot 4.227 hektarov. Na splošno velja ugotovitev, da kmetijstvo Suhe Krajine po stopnji tehnološke in gospodarske učinkovitosti zaostaja za slovenskim povprečjem. Relativno zaostajanje kmetijstva ima vzroke v gospodarskem, psihološkem in naravnem značaju pokrajine. Pri tem je potrebno poudariti gospodarski razvoj (industrializacijo) , naravne posebnosti kmetijskih zemljišč in podcenjujoč odnos do kmetijstva. Razgibanost reliefa onemogoča strojno obdelovanje večjih, sklenjenih površin. Oviro pomeni tudi' neenakomerna debelina prsti in kamnltost tal. Večje površine obdelanega sveta so razen ob Krki samo ¡Se na kraških poljih, npr. okrog Dobrniča in Knežje vasi. Do druge svetovne vojne je bilo kmetijstvo najpomembnejša gospodarska pahoga. Prednjačila sta poljedeljstvo in živinoreja. Obdelovali so veliko večje površine, vendar pa je bil zaradi slabega gnojenja donos zelo nizek. Prav zaradi prevelike naseljenosti in vedno manjšega upanja, da bo domača zemlja vse preživljala, je prišlo konec tega stoletja do velikega izseljevanja ljudi v Ameriko. Po drugi svetovni vojni se delež obdelovalne zemlje vseskozi zmanjšuje. Vzrok je zaposlovanje v neagrarnih poklicih in izseljevanje v mesto ter izredno velika razdrobljenost zemljišč. Povprečno pride na lastnika več kot deset parcel. Ne smemo pa pozabiti oddaljenosti od tržišča ter neustaljene odkupne cene. Zato se kmet težko odloči za preusmeritev kmetije, pa tudi komasacija ali arondacija v teh reliefno neugodnih pogojih skoraj ne pride v poštev. Glavna kmetijska panoga je govedoreja, in sicer vzreja krav za mleko ali pa pitancev. Poljedeljstvo je še vedno samooskrbno. Kolikor je vinogradov, so v glavnem slabše kvalitete, kot so: šmarnica, amerikan, izabela. Cepljene trte ne prenesejo hladnega podnebja. Vedno več vinogradov je opuščenih ali so jih pokupili meščani (predvsem Ljubljančani), ki so si prenovili zidanice ali pa zgradili nove. Marsikje pa so obnovili tudi vinograde - stare trte zamenjujejo z novimi in sadijo v vrsti, tako da jih lahko napeljejo na žice. SPREMEMBA ZEMLJIŠKIH KATEGORIJ MED L. 1947 IN 1971 Na celotnem področju sta dve razvojni težnji, in sicer zmanjševanje deleža njiv na račun travnikov ter povečanje gozdov na račun pašnikov. Med pašnike so vštete tudi velike površine senožeti, ki so služile tukaj v glavnem za oskrbo s senom. Te senožeti so po vojni zaradi boljšega gnojenja doma ter preraščanja njiv v travnike začeli opuščati, bile pa so tudi precej daleč od naselij. Tako se je delež pašnikov zmanjšal na račun gozdov za več kot 70 odstotkov. To zmanjšanje je bilo največje / katastrskih občinah Dobrnič, Gornji Križ, Šmihel pri Žužemberku, Reber, Sušica, Zagradec. Najbolj neugoden pa je delež zmanjševanja njiv. V nobeni izmed 25 katastrskih občin se delež njiv v zadnjih 34 letih ni povečal; stagniral je edino v katastrski občini Sela pri Hinjah (9 hektarov) ter v katastrski občini Dvor (11 hektarov). Obenem pa imajo katastrske občine, ki so najbolj kraške, povprdčno le 7 odstotkov njiv od skupne površine. Te katastrske občine so predvsem na desnem bregu Krke: Ambrus, Hinje, Veliko Globoko, Veliko Lipje, Višnje, Žvirče. Najbolj gozdnata tla pa so v katastrski občini Stavča vas, kjer je 74 odstotkov površine gozdnate. 20 Spremembo strukture površin v letu 194 7 in 1971 si lahko ogledamo na priloženih risbah. Najbolj izrazite spramembe vidimo pri pašnikih, kjer je ogozdo-van~e najbolj izrazito. SPREMEMBE GOZDNIH POVRŠIN MED LETI 1947 in 1971 PORAST Merilo 1:200.000 TIPI SPREMINJANJA IZRABE ZEMLJIŠČ PO KATASTRSKIH OBČINAH V SUHI KRAJINI (1947-1971) Opomba: Ogl OGOZDOVANJE 75 % Og2 OGOZDOVANJE 50 % Og3 OGOZDOVANJE prevladuje Ox OZELENJEVANJE 75 % O OZELENJEVANJE 50 % Og OZELENJEVANJE prevladuje Merilo 1:200.000 Metoda opredelitve tipo v spreminjanja izrabe zemljišč je povzeta po študiji dr. J. Mtidveda: Spremembe v izrabi ze mljišča v Sloveniji (GV 1970) 21 Dejavniki, ki vplivajo na spreminjanje izrabe zemljišča, so predvsem: neustrez ne naravne razmere (kraški svet, slaba tla), močna posestna in parcelna razdrobljenost, socialno-ekonomski razlogi (možnost zaposlitve v drugih donos-nejših gospodarskih panogah, nezagotovljene odkupne cene, izčrpana kmečka delovna sila, medtem ko agrarne prenaseljenosti, ki je zahtevala tudi obdelavo slabših zemljišč,ni več) . RAZVOJ OBDELOVALNIH POVRŠIN V SUHI KRAJINI (1947-1971) POVZETEK Socialno-geografska problematika Suhe Krajine kaže, da se v njej socialno-demografski procesi močno odražajo tudi v spremenjeni izrabi kmetijskih površin, v značilnem stagniranju naselij s centralnimi funkcijami in zato tudi v stari fizionomiji naselij in pokrajine sploh. Deli Suhe Krajine, ki imajo glede dnevne delovne migracije v središča izven regije (Ljubljana, Novo mesto, Ivančna gorica) ugodnejšo lego, se ne praznijo, medtem ko v 109 od 139 naselij (78 odstotkov) število, prebivalcev še vedno nazaduje. Dnevno se vozi na delo izven Suhe Krajine 743 ljudi. V sami Suhi Krajini pa je zaposlenih tisoč prebivalcev, to je le 18,2 odstotka vseh aktivnih. Ker vemo, da je število prebivalcev Suhe Krajine od 1961 - 197-1 nazadovalo za 6 odstotkov, nas je zanimalo, kakšna je bila dejanska demografska izguba prebivalstva v tem obdobju. Število prebivalcev v letu 1971 glede na leto 1961 smo izračunali takole: '*61-71 61 P r? 1 + NR Statističnih podatkov o naravnem prirastku v Suhi Krajini nimamo. Vzeli smo povprečje koeficienta naravne rasti za občine Grosuplje, Trebnje in Novo mesto v obdobju 1961 - 1971, ki znaša 6,4 odstotka. V številkah smo izrazili zgornji obrazec takole: Mig = 10668 - 10068 + 680 Mig = - 1280 22 Iz navedenega se vidi, da je v tem obdobju Suha Krajina izgubila okoli 1280 (12 odstotkov)prebivalcev. Podatki matične službe za leto 1977 kažejo, da je število prebivalcev v tej pokrajini nazadovalo tudi po letu 1971, in sicer od 10068 v 1.1971 na 9917 v 1.1977 (- 151 prebivalcev). Navedeni podatek, ki se nanaša na obdobje 6 let, pa vendarle kaže na manjše odseljevanje. Glede na relativno bližino Ljubljane, Trebnjega in Novega mesta lahko trdimo, da bi v prihodnjih desetletjih lahko z ustreznimi ukrepi praznjenje Suhe Krajine ustavili. Med drugim bi bilo treba - izboljšati dostopnost najbolj oddaljenih delov Suhe Krajine, - ustanavljati no.ve industrijske obrate, - izboljšati opremljenost sedanjih centrov z ustreznimi funkcijami, posebej še pospeševati razvoj družbenih služb, - pospeševati ustrezne oblike kmetijske izrabe tal in dvigniti tehnološko raven. Seveda pa samo izboljšane možnosti za zaposlitev, brez celovitejšega razvoja Suhe Krajine, ne bodo preprečile odseljevanja prebivalstva. LITERATURAj 1. A.Melik: 2. I.Gams: 3. V.Klemenčič: 4. I.Furlan: Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem, Ljubljana, Geogr.vestnik, 1938 Klimatska regionalizacija Slovenije, Geografski obzornik, 1, 1972 - str.5 Geografija prebivalstva SR Slovenije, Geografski vestnik XLIV, 1972 Suha Krajina, Diplomsko delo, Ljubljana, FF, 1972 5. I.Gosar: 6. M.Pak: 7. P.Mihevc: Problematika razvoja ruralnih območij z vidika zaposlovanja, Ur. lis t SRS, 1974 Socialno-demografski problemi ruralnih gospodarsko zaostalih področij Slovenije (nekatera naselja Suhe Krajine). Inštitut za geografijo .univerze v Ljubljani, 1971 Pomen ruralnega prostora v prostorskem planiranju, Ur.list SRS, 1975 8. Popisi prebivalcev 1. 1948, 1953, 1961, 1971, Beograd, Zvezni zavod za statistiKo 9. Izsledki terenskega zbiranja, anketiranja in kartiranja v poletju 1976 23 VLADIMIR BRAČIČ GOSPODARSKA RAST SOVJETSKE ZVEZE OB 60. OBLETNICI PRVE SOCIALISTIČNE DEŽELE V največji državi na svetu - Zvezi sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) so 7.novembra 1977 zelo slovesno praznovali 60-letnico velike oktobrske socialistične revolucije, v kateri je maloštevilni ruski proletariat skupaj z množicami kmetov pod vodstvom boljševiške partije in njenega genialnega voditelja Vladimirja Iljiča Lenina zmagovito začel in uresničil socialistično revolucijo. Organizirana je bila država sovjetov, prva država socializma na svetu. Zrasla je na tleh fevdalno-kapitalistične in vsestransko zaostale carske Rusije. Zaradi mnogih notranjih težav in protislovij ter zunanjih pritiskov se je mlada socialistična država sprva razvijala počasi in ob velikih težavah, po drugi svetovni vojni pa je njen razvoj izredno dinamičen in tako je danes ZSSR v gospodarskem, političnem in vojaškem pogledu poleg Združenih držav Amerike (ZDA) najpomembnejša svetovna velesila ter voditeljica vzhodnoevropskega socialističnega bloka. Mlada sovjetka država si je poleg drugega zastavila nalogo pokazati z dejanji in dosežki gospodarskega razvoja prednost sovjetske ureditve pred kapitalističnim sistemom in zato je bilo že v letih industrializacije njihovo najpomembnejše geslo: "V gospodarskem razvoju doseči in prehiteti Združene države Amerike." To geslo je bilo v letih neposredno po državljanski vojni in imperialističnih intervencijah, ko je bila dežela opustošena, industrijska proizvodnja pa okrog desetkrat manjša kot pred revolucijo, videti prava utopija. Ponovno je to tekmo razglasil Hruščev in napovedal celo leto, ko bo ZSSR do-~ hitela in prehitela države Zahodne Evrope in ZDA. Ne glede na omenjena gesla nam daje 60-letnica obstoja in razvoja ZSSR priložnost, da z nekaterimi podatki pokaže na razvojno pot in dosežke v gospodarskem razvoju ZSSR in te primerjamo z ustreznimi podatki gospodarskega razvoja ZDA. Prikazani podatki naj sami govorijo o realnosti napovedanega tekmovanja. ZSSR je z 22,402.000 km2 2,4-krat večja od ZDA in celo 14,6-krat večja od držav evropske gospodarske skupnosti (EGS). Bistveno manjše so med navedenimi razlike v številu prebivalcev, saj jih imajo po stanju leta 1975 ZSSR 254 milijonov, ZDA 213 in države EGS 255 milijonov. Znano je, da spadata ozemlji ZSSR in ZDA med prirodno najbogatejše dele sveta, saj razpolagata z ogromnimi rudnimi bogastvi, velikimi površinami plodne zemlje in obsežnimi gozdovi. Države EGS so bogate le s premogom. fv • • ' Za boljši pregled gospodarskega razvoja in deleža v svetovnih gospodarskih gibanjih obeh glavnih partneric začnimo s primerjavo nekaterih podatkov iz druge polovice prejšnjega stoletja. Regionalni delež svetovne industrijske proizvodnje - tabela 1 1860 1890 1913 Evropa + Rusija 75 % 59 % 53 % Sev. Amerika 22 % 37 % 42 % Ostali svet 3 % 4 % 5 % Skupaj 100 % 100 % 100 % 24 Podatki iz razpredelnice govorijo o hitrem industrijskem razvoju Severne Amerike z odločujočim deležem ZDA. V obdobju 1860 - 1913 se je svetovna industrijska proizvodnja povečala za sedemkrat, svetovna trgovina pa za desetkrat; in je to obdobje mogoče oceniti kot najbolj dinamično obdobje rasti kapitalistične proizvodnje. Rang lista v svetovni proizvodnji .- tabela 2 1860 1870 li mesto 2. mesto 3. mesto 4. mesto 5. mesto 6. mesto 7. mesto 8. mesto Vel.Brit. Francija ZDA Nemčija Avstrija Rusija Italija Japonska Vel.Brit. ZDA Francija Nemčija Avstrija Rusija Italija Japonska 1880 1900 1913 ZDA Vel.Brit. Nemčija Francija Avstrija Rusija Japonska Italija ZDA Vel.Brit. Nemčija Francija Avstrija Japonska Rusija Italija ZDA Nemčija Vel.Brit. Francija Avstrija Japonska Rusija Italija Med naštetimi državami so se v obdobju 1860 - 1913 najhitreje razvijale ZDA, njim pa sledi Nemčija. Tako so se ZDA v letih 1860 - 1880 povzpele od tretjega na prvo mesto in to vodilno mesto zadržale vse do današnjih dni. Nemčija se je v obdobju 1860 - 1900 povzpela od četrtega na drugo mesto, ki ga je potem dolgo obdržala (danes je Zvezna republika Nemčija na tretjem mestu). Velika carska Rusija je bila šele na šestem mestu in jo je v letu 1900 prehitela Japonska, tako da je padla na sedmo mesto. To govori o njeni splošni in gospodarski zaostalosti. Leta 1880 so bile ZDA udeležene v svetovni industrijski proizvodnji z okrog 10 odstotki, Rusija z 8 odstotki in države današnje EGS z okrog 60 odstotki. Razlika med ZDA in Rusijo torej ni bila velika. Istega leta so bile udeležene ZDA v svetovni trgovini z okrog 11 odstotki, Rusija z okrog 4,3 odstotka in današnje države EGS z okrog 66 odstotki, med njimi Vel.Britanija s 30 odstotki. Po vrednosti zunanje trgovine so bile pred Rusijo Velika Britanija, Francija, ZDA, Nemčija, Nizozemska, Belgija in celo Indija. Leta 1913, torej eno leto pred začetkom prve svetovne vojne, so bile ZDA udeležene v svetovni industrijski proizvodnji že s 35,5 odstotki, Rusija samo s 4,7 odstotki, medtem ko so države današnje EGS sodelovale z blizu 50 odstotki. K svetovni trgovini so ZDA prispevale 12,4 odstotkov, Rusija 4 odstotke in sedanje države EGS okrog 75 odstotkov. ZDA so torej svoj delež v svetovani industrijski proizvodnji povečale 3,5-krat, delež Rusije se je zmanjšal za polovico. Pri tem pa je zanimivo, da se je ob izrednem povečanju industrijske proizvodnje delež v svetovni trgovini ZDA le malenkostno povečal (posledica izolacionizma in avtarkičnega gospodarstva), medtem ko je Rusija svoj uelež v svetovni trgovini ob zmanjšanem deležu proizvodnje obdržala skoraj na isti ravni. Prva svetovna vojna je zajela Rusijo in ZDA pa tudi države današnje EGS. Rusija je stopila v vojno takoj v začetku, medtem ko so se ZDA vključile leto dni kasneje. ZDA so poslale na zahodno fronto nekaj svojih vojakov in zaveznikom pošiljale vojni in drugi material. Vojne operacije so bile vodene na ozemlju Rusije. Vodstvo carske Rusije je mislilo, da bo s sodelovanjem v vojni pomirilo notranjo napetost, toda revolucionarno gibanje je seglo tudi med vojake na fronti. Oktobrska socialistična revolucija je pometla s carsko oblastjo, mlada sovjetska država je prekinila vojne operacije, toda v letih 1918-20 jo je zajela uničuj o ča državljanska vojna, podprta z zunanjimi intervencijami. Poleg ogromnih človeških žrtev je bilo skoraj povsem uničeno gospodarstvo. Glede na leto 1913 (1913 = 100) je znašala vrednost industrijske proizvodnje leta 1920 samo 12 odstotkov, vrednost zunanje trgovine pa manj kot 25 1 odstotek. (Leta 1913 je znašala vrednost uvoza in izvoza 2.894 milijonov rubljev, leta 19 20 pa samo 30,1 milijona, leta 1919 pa celo samo 3,1 milijona rubljev)„ ZSSR je bila leta 1920 gospodarsko uničena in blokirana. Drugače je bilo v ZDA. Prva svetovna voja je zanje pomenila dobo konjunkture. Če je v zahodno evropskih državah, udeleženkah vojne, industrijska proizvodnja v letih 1913 - 1920 padla za približno tretjino in v Rusiji - ZSSR na vsega 12 odstotkov, je v ZDA porasla na indeks 125. Še bolj pa se je konjunktura odrazila v zunanji trgovini ZDA, saj se je povečala na indeks 200 glede na leto 1913. Po prikazanem je bila začetna osnova nadaljnjega razvoja ZSSR in ZDA leta 1920 povsem različna. Delež ZDA v svetovni industrijski proizvodnji je znašal leta 1920 okrog 40 odstotkov, ZSSR je prispevala samo okrog 1 odstotek, v svetovni trgovini so bile udeležene ZDA z okrog 17 odstotki, delež ZSSR pa je bil ničen. ZDA so po letu 1920 izkoristile svojo prednost, s katero so izšle iz prve svetovne vojne, in do leta 1928 (začetek velike svetovne gospodarske krize) dvignile v primerjavi z letom 1913 industrijsko proizvodnjo na indeks 200, zunanjo trgovino pa na indeks 225. Zahodno evropske države so v tem času dosegle predvojno raven, torej indeks 100. Tudi ZSSR je do leta 1928 uspela dvigniti, glede na leto 1913, industrijsko proizvodnjo na indeks 100, zunanja trgovina pa je dosegla indeks 80. Pri tem pa je bila spremenjena struktura industrijske proizvodnje, saj je glavna naloga gospodarske politike pri izgradnji proizvodnih sil postala krepitev težke industrije. Prednost 2DA se je torej tudi v tem obdobju povečala. DELEŽ ZDA IN ZSSR V 5VET0W{ PROIZVODNJI Svetovna gospodarska kriza (1929-1932) je močno prizadela razvite kapitalistične države Zahodne Evrope in ZDA. Svetovna industrijska proizvodnja je v letih krize padla za 36,3 odstotkov, v ZDA celo za 46,2 odstotka (v Nemčiji 46,2, v Franciji 28,4 in v Vel.Britanij i za 16,5 odstotkov). Tako je padel indeks industrijske proizvodnje v ZDA leta 1932 glede na leto 1929 za 70 točk in je bil indeks glede na leto 1913 še vedno 130, medtem ko je v zahodno evropskih državah padel pod indeks 100. Razumljivo je, da se je v tem obdobju močno zmanjšala tudi vrednost svetovne trgovine, padla je za 60 odstotkov. Svetovna kriza pa je zajela ZSSR. Njena industrijska proizvodnja se je povečala glede na leto 1929, (ko je dosegla indeks loo glede na leto 1913) na indeks 130, vrednost zunanje trgovine pa je dosegla raven leta 1913. Delež ZDA v svetovni proizvodnji je leta 1932 znašal 34,4 odstotkov (leta 1928 je bil 44,8 odstotkov), delež ZSSR se je povzpel na 13,1 odstotek (leta 1928 je~znašal le 4,7 odstotkov). Tako je obdobje 1928 - 1932 prineslo gospodarskemu razvoju ZSSR prednost in za krajše obdobje je ZSSR postala druga industrijska država na svetu, saj je delež Vel.Britanije v svetovni proizvodnji leta 1932 znašal samo 11,3 odstotkov, delež Nemčije pa 8,9 odstotkov. Pri tem je povedati, da je takšen razvoj dosegla ZSSR brez pomoči oziroma 26 sodelovanja tujega kapitala. Žal pa se je v obdobju hitrega industrijskega razvoja ZSSR zaradi hitre in nasilne kolektivizacije vasi občutno zmanjšal pridelek krušnih žit in število živine, tako da je življenjski standard pre* bivalstva mesta in vasi močno padel, kar je zaostrovalo notranje odnose. i • Po letu 1932 začne v kapitalističnem svetu industrijska proizvodnja in zunanja trgovina počasi naraščati, vendar samo v letu 1937 prekorači stanje iz leta 1929 - indeks 103, toda že leta 1938 pade na indeks 93. Med evropskimi kapitalističnimi državami je samo hitlerjevska Nemčija v tem obdobju stalno povečevala industrijsko proizvodnjo, in sicer na račun povečevanja proizvodnje za vojsko (leta 1938 doseže indeks 126,2), in tako je ponovno prevzela drugo mesto v svetovni industrijski proizvodnji. Podobna gibanja so bila pri ; šotna tudi v ZDA, kjer so z Rooseveltovim gospodarskim načrtom reševali probleme milijonov brezposelnih in stagnacije proizvodnje. Zanimivo je, da je znašal v tem času vojni proračun ZDA manj kot odstotek narodnega dohodka. Zaradi hitrega industrijskega razvoja ZSSR (tudi tu je prisotna rast proizvodnje za potrebe vojske) pa je svetovna industrijska proizvodnja v letu 1937 dosegla glede na leto 1929 indeks 119,4 in zadržala leta 1938 indeks 111,5. Industrijska proizvodnja ZSSR je torej začela bistveno vplivati na gibanje svetovne proizvodnje. Tako je leta 1939, neposredno pred začetkom druge svetovne vojne, znašal delež industrijske proizvodnje ZDA v svetovni proizvodnji 4 0 odstotkov, njen delež v svetovni trgovini 14 odstotkov, ZSSR pa je sodelovala v svetovni proizvodnji z okrog 12 odstotki, v svetovni trgovini pa komaj z odstotkom. % Rast industrijske proizvodnje in hkratno nazadovanje zunanje trgovine ZSSR govori o krepitvi avtarkičnega gospodarskega razvoja. Sicer pa je nekaj tega prisotno tudi pri ZDA. Kljub zmanjšanemu deležu v svetovni industrijski proizvodnji so zahodne evropske države obdržale absolutno prevlado v svetovni trgovini (okrog tretjine). ZDA so bile torej kljub težavam pred drugo svetovno vojno trdno na prvem mestu v svetovni proizvodnji, povečale so svoj naskok glede na države Zahodne Evrope tako v proizvodnji kot v življenjskem standardu, postale so svetov ni center finančnega kapitala, v vojaškem pogledu pa so bile na bližajočo se svetovno vojno popolnoma nepripravljene. ZSSR je svojo vlogo v svetovni proizvodnji okrepila, pustila je za seboj Ve l. B r i tan i j o in Francijo ter se močno približala Nemčiji. (Leta 1940 je Nemčija proizvedla 25 milijonov ton jekla, 18,5 milijonov ton surovega železa in 190 milijonov ton premoga; ZSSR pa 18,3 milijonov ton jekla, i5 milijonov ton surovega železa in 166 mi lijonov ton premoga). Njena pripravljenost na vojno z Nemčijo je bila dokaj šnja. Hitrejši razvoj je hromilo zaostrovanje Stalinove diktature in s tem povezane množične čistke. S Sile fašistične osi Berlin-Rim so do poletja 1941 zasedle skoraj vso Evropo. Angleži so s skrajnimi močmi branili svoj otok. S Hitlerjevim napadom na ZSSR se je začelo odločujoče obdobje druge svetovne vojne, katere potek in končni izid so nam znani. Nas zanima, kako so iz te vojne (v gospodarskem pogledu) izšle predvsem ZDA in ZSSR. Obnovimo ugotovitev, da ZDA na vojno niso bile pripravljene, vendar so že leta 1941, še posebej pa po vojnem zapletu z Japonsko, hitro povečale izkoriščenost obstoječih industrijskih zmogljivosti (do takrat so te bile izkoriščene samo okrog tretjine) in začele z gradnjo novih. Priča smo izjemni dinamiki razvoja industrijske, predvsem vojne proizvodnje. ZDA so bile v dru gi svetovni vojni neposredno udeležene, vendar izven svojega državnega ozemlja. Njihove frontne izgube so znašale okrog 275.000 ljudi. Ce so ZDA svojo industrijsko proizvodnjo v času prve svetovne vojne povečale za 15 odstotkov, so jo v času druge svetovne vojne za 50 odstotkov. Tako je bil čas druge svetovne vojne za ZDA obdobje najbolj dinamičnega industrijske ga razvoja v njihovi zgodovini. Zaradi močnega povečanja svoje proizvodnje in zmanjšanja proizvodnje v Evropi so bile ZDA ob koncu vojne leta 194 5 udeležene v svetovni proizvodnji s 50 odstotki. Ta vzpon proizvodnje v ZDA pa je pripomogel k temu, da je bila svetovna proizvodnja, kljub opustošenjem v nekaterih delih sveta, leta 194 5 večja kot v začetnem letu druge svetovne vojne. Skladno z rastjo proizvodnje se je povečal delež ZDA v svetovni trgovini na 23 odstotkov in tako so tudi v svetovni trgovini ZDA stopile na prvo mesto. DELEŽ ZDA IN ZSSR V SVETOVNI TRGOVINI IZRAŽENO V % % ZDA —- ŽSSR ar-i iMo ms «M? vfiš «i ~ mo PR0IZV0DN3A ČRNEGA PREMOGA V MILIJONIH TON 900- -I-!-1 1 t ■ mu ¿»«a PROIZVODNJA NAFTE V MILIJONIH TON 28 PROIZVODNJA JEKLA V MILIJOMIH TON -1-1-1-r— 19»> ms »HI *9 }S ; 1 Tudi tokrat je bil, podobno kot v prvi svetovni vojni, položaj ZSSR povsem drugačen kot položaj ZDA. Glavne vojne operacije druge svetovne vojne so potekale na ozemlju ZSSR. Velik del evropskega dela ZSSR je bil začasno zaseden po nemških armadah in opustošen v vojnih operacijah pri nemškem napredovanju in umikanju. ("Nemško-fašistični okupatorji so uničili in požgali 1.710 mest in naselij mestnega tipa, več kot 70 tisoč vasi in naselij, 32 tisoč industrijskih podjetij, 98 tisoč kolhozov in 1.876 sovhozov. Približno 25 mili j o -nov sovjetskih ljudi je ostalo brez strehe. Sovjetska zveza je izgubila približno 30 odstotkov nacionalnega bogastva. Kar 30 milijonov njenih državljanov je Izgubilo življenje na bojišču, v ruševinah mest in vasi, v koncentracijskih taboriščih in gestapovskih mučilnicah". Uničeno je bilo polovico goveje živine in ovac ter 80 odstotkov svinj. - Sovjetske novosti, št.10 (528), marec 1975, Beograd). Čeprav so mnoga industrijska podjetja v evropskem delu uspeli umakniti in jih na Uralu in v Sibiriji ponovno postaviti, zgraditi nove industrijske zmogljivosti ter sproti obnavljati industrijo in kmetijstvo na osvobojenem ozemlju, je bila vendar skupna proizvodnja ZSSR leta 1945 za 40 odstotkov manjša kot leta 1940, na ozemlju, ki je bilo začasno okupirano, pa je leta 1945 (po delni obnovi) znašala proizvodnja komaj 33 odstotkov predvojne. Tako je bil delež ZSSR v svetovni proizvodnji leta 194 5 komaj 6 odstotkov, medtem ko je pri svetovni trgovini ostala pri deležu 1 odstotek. Kljub občutnemu zmanjšanju deleža v svetovni proizvodnji pa je ZSSR ob zaključku vojne zaradi opustošenja nemške industrije in delitve njenega prejšnjega državnega ozemlja na dva dela (kasneje dve državi - ZRN in NDR) ponovno prevzelo drugo mesto na svetovni lestvici. Začetna osnova ZDA in ZSSR je bila po zaključku druge svetovne vojne bistveno drugačna. Za ZDA je bila vojna kljub izgubam doba konjunkture, gigantskega razvoja in povečanja proizvodnje za 50 odstotkov, kar je ZDA s 50 odstotnim deležem v svetovni proizvodnji trdno zasidralo na prvem mestu. Za ZSSR je pomenila vojna opustošenje najbolj razvitega dela države, zmanjšanje proizvodnje za 40 odstotkov, to pa je povzročilo njen padec v deležu svetovne proizvodnje z 12 na 6 odstotkov. Gre torej za skoraj 9-kratno razliko. V ZDA je po vojni konjunktura počasi ponehavala, vojna naročila so se zmanjšala, občasno sta jih poživila korejska in vietnamska vojna, ZSSR pa se je z vsemi silami vrgla na obnovo porušenega. Pri tem obnovitvenem procesu pa je vse industrijske zmogljivosti, ki jih je v vojnem času preselila za Ural, pustila tam in jih še naprej razvijala. Po prvi svetovni vojni, revoluciji in državljanski vojni je ZSSR potrebovala osem let, da je dosegla predrevolucijsko proizvodnjo, sedaj je to dosegla že po dobrih treh letih. Tudi sedaj so v ZSSR, podobno kot po prvi svetovni vojni, opravili gospodarsko obnovo brez pomoči tujega kapitala. Gospodarski razvoj so usmerjali z močno državno centralizirano politiko po petletkah. Povprečna rast narodnega dohodka se je po vojni letno gibala med 8 in 10 odstotki. Poudarek je bil na 29 bazični industriji, proizvodnja za standard in kmetijstvo sta bila tudi v tem Dbdobju v drugem planu. Nekatere značilnosti povojnega gospodarskega razvoja obeh velesil bomo prikazali s podatki o proizvodnji nekaterih pomembnih proizvodov, imenovanih tudi "strateški proizvodi". (Vir podatkov - Statistični godišnjak Jugoslavije). ELEKTROENERGIJA (v milijardah KWh) - tabela 3 1939 1948 1962 1970 1975 ZDA 14 6 336 943 1.630 1.999 ZSSR 36 66 369 740 1.038 Črni premog - - tabela 4 lv milijon tonah) 1939 1948 1962 1970 1975* ZDA 402 580 395 541 568 ZSSR 124 200 386 432 484 * Opomba: Skupaj z lignitom je dosegla proizvodnja v ZDA 586 mio ton, v ZSSR pa 644 mio ton. Države EGS so nakopale skupaj 252 mi6 ton črnega premoga. NAFTA - tabela 5_(v milijon tonah) 1939 1948 1962 1970 1975 ZDA 171 270 361 475 412 ZSSR 30 30 186 352 491 JEKLO - tabela 6 _(v milijon tonah ) 1939 1948 1962 1970 1975* ZDA 48 80 89 119 105 ZSSR 17 19 76 115 141 * Opomba: Države EGS skupaj blizu 120 mio ton. Podatki v tabelah 3, 4, 5 in 6 kažejo na stalno količinsko povečevanje pridobivanja navedenih "strateških proizvodov" v obeh državah, vendar je rast v ZSSR stalna in hitrejša, medtem ko je doživljala v ZDA nihanja in je počasnejša. V zadnjih letih je proizvodnja nafte in jekla v ZDA celo nazadovala. Oboje pa je pripomoglo k temu, da ZSSR svojega tekmeca ZDA dohiteva ali pa ga je že prehitela (časopisna obvestila za leto 1976 in 1977 to ugotovitev še bolj potrjujejo, kar še posebej velja za nafto in jeklo). Podobno kot pri jeklu in nafti je ZSSR že pred leti v količinski proizvodnji prehitela ZDA pri železu, koksu in cementu. Delež ZSSR v svetovni proizvodnji navedenih dobrin s tem stalno raste in je leta 1975 znašal pri elektroenergij i 16,5 odstotkov, črnem premogu 22 odstotkov, nafti 19,1 odstotka, jeklu 22,9 odstotkov, železu 19,9 odstotkov in koksu 2 2,2 odstotka. Seveda narašča proizvodnja v ZSSR tudi v drugih industrijskih proizvodnih panogah, vendar so pri posameznih proizvodih razlike med ZDA in ZSSR še zelo velike v korist ZDA. Eden najbolj kričečih primerov je nedvomno proizvodnja osebnih avtomobilov, za katero nam kažejo statistični podatki naslednjo sliko 30 Leta 1958 so izdelali v ZDA 4,258.000, v ZSSR pa 122.000 osebnih avtomobilov, leta 1971 v ZDA 8,508.000 in v ZSSR 529.000, ter leta 1973 v ZDA 5,660.000 in v ZSSR 912.000. Leta 1971 so imele ZDA 88,840.000 osebnih avtomobilov in leta 1974 celo že 104,270.000, medtem ko za ZSSR ni uradnega statističnega podatka. Bistveno boljše je razmerje pri proizvodnji radijskih in televizijskih sprejemnikov, vendar so imeli v letu 1973 v ZDA 368 milijonov in v ZSSR 110 milijonov radijskih sprejemnikov, kar pomeni v prvem primeru 1,7 sprejemnika na prebivalca, v ZSSR pa o,44 aparata na prebivalca. Televizijskih sprejemnikov so imeli leta 1973 v ZDA 110 milijonov in v ZSSR 49 milijonov, kar da pri ZDA o,5 TV sprejemnika na prebivalca, v ZSSR pa o,2. Splošno znano je dejstvo, da v ZSSR proizvodnja tako imenovanega blaga široke potrošnje, kljub nekoliko hitrejši rasti v zadnjih letih, bistveno zaostaja za proizvodnjo v ZDA. Mnogo težav in problemov imajo v ZSSR v kmetijski proizvodnji, kjer zaradi prirodnih dejavnikov (muhavost klime) ter organizacijskih in tehnoloških slabosti počasi napredujejo, pa tudi letna nihanja so velika. Tako so imeli leta 1973 rekordni pridelek 109 milijonov ton pšenice, toda leta 1975 samo 64 milijonov ton, a leta 1976 ponovno dobro žetev s 95 milijoni tonami. Neverjetno malo pridelujejo koruze, ki je v razvitih živinorejskih državah ena glavnih krmnih rastlin. Tako so leta 1973 pridelali 13 milijonov ton koruze, leta 1975 samo 7 milijonov ton in leta 1976 zopet več - 14 milijonov ton. Hektarski donosi so v povprečju le 15 stotov na hektar pri pšenici in 28 sto-tov pri koruzi, kar kaže na ekstenzivnost. Ker je kruh v dnevni prehrani še vedno zelo pomemben, je ZSSR morala ob slabih letinah pšenico uvažati tudi iz ZDA, ki pridelek pšenice stalno povečujejo; leta 1973 so je naželi 58 milijonov ton. V pridelovanju koruze so ZDA daleč na prvem mestu na svetu, saj je znašal leta 1976 pridelek 148 milijonov ton, kar je bilo desetkrat več kot v ZSSR. Koruza pomeni v ZDA temelj kvalitetne govedoreje in svinje-reje. V slabo razviti živinoreji ZSSR je iskati tudi vzroke za težave z mesom in sorazmerno nizko porabo v dnevni prehrani. Za celovit prikaz splošnega razvoja in stanja v obeh državah bi seveda morali primerjati tudi stopnjo tako imenovanega družbenega standarda, ki ga običajno vrednotimo po stanju v zdravstvu, šolstvu, kulturi in socialnem varstvu. Nedvomno je v tem pogledu ZSSR daleč pred ZDA, saj sta v ZSSR zdravstvo in šolstvo brezplačna; zelo gosta je mreža raznih kulturnih ustanov, knjige so poceni; zagotovljena je polna zaposlenost (sicer ob nizki proiz-vodnostil). Vendar smo v našem prikazu želeli dati le generalni okvirni prikaz razvoja splošne in še posebej industrijske proizvodnje. V tem okviru so nedvomno zanimivi podatki, ki jih navajamo v tekstu, ter jih prikazuje tudi grafikon "Delež ZDA in ZSSR v svetovni trgovini". Delež obeh držav v svetovni trgovini ni v sorazmerju z njunim deležem v svetovni proizvodnji, je bistveno nižji, kar kaže na določeno avtarkično usmerjenost obeh gospodarstev. Še posebej velja to za ZSSR, ki pa je bila v takšno stanje deloma tudi potisnjena tako po prvi kot po drugi svetovni vojni (hladna vojna in embargo). V besedilu in s pomočjo grafikona "Delež ZDA in ZSSR v svetovni proizvodnji" je torej prikazan splošni gospodarski in industrijski razvoj obeh držav. To je nedvomno dovolj celovit in zato tudi objektiven kazalec gospodarskega razvoja in doseženega stanja. Sproti smo osvetljevali procese v posameznih obdobjih in opozarjali na posebnosti. Razlika je bila največja ob koncu druge svetovne vojne, bila je desetkratna (50:5). Po vojni delež ZDA v svetovni proizvodnji pada, kar je posledica hitrejšega gospodarskega razvoja v svetu po razpadu kolonializma na sploh, ponovnega vzpona proizvodnje v Zahodni Evropi, kjer prednjači predvsem Zvezna republika Nemčija, burnega industrijskega razvoja Japonske ter stalne rasti industrijske proizvodnje v ZSSR. Prav hiter razvoj bazične industrije v ZSSR je glavni dejavnik sicer počasne toda stalne rasti njenega deleža v svetovni industrijski proizvodnji. Tako se tudi razlika v deležu med ZDA in ZSSR stalno zmanjšuje in kaže na leto 1975 odnos 33 : 20. 31 Ker ni stvarnih osnov za predvidevanje, da bi se industrijska proizvodnja v ZSSR v bodoče razvijala bistveno počasneje kot v zadnjem desetletju, smemo glede na splošna gibanja industrijske proizvodnje pričakovati, da bo njen delež v svetovni proizvodnji še naprej naraščal. Visoka stopnja avtarkično-sti jo varuje pred večjimi pretresi, ki so v kapitalističnem svetu kljub močnemu državnemu posredovanju stalno prisotni T Prav nasprotno pa se stalna kriza kapitalističnega sveta, ki se med drugim kaže v občasno močneje izraženih recesijah, odraža v gibanju proizvodnje ZDA, ki doživlja krizo tudi zaradi vse močnejše zahteve -nerazvitega in neuvrščenega sveta za korenito spremembo sedanjega sistema svetovnega gospodarstva. Kako bodo ta in druga gibanja v svetovnem dogajanju konkretno vplivala v naslednjem desetletju na industrijsko proizvodnjo ZDA je težko točno predvideti, nedvomno pa je možno reči: kulminacija gospodarske moči ZDA je mimo in ob sedanjih razvojnih težnjah lahko realno pričakujemo, da se bo delež ZDA v svetovni proizvodnji v prihodnjem desetletju še zmanjševal. Socialistični družbeni sistem v ZSSR kaže torej kljub togemu državno monopolističnemu usmerjanju boljše dosežke kot notranje razkrajajoči se sistem kapitalizma v ZDA. Nakazani proces pa vodi k zmanjševanju razlike v deležu obeh svetovnih velesil v svetovni proizvodnji, torej k ravnovesju. Leto, ko se bosta črti na grafikonu srečali, bo določil razplet mnogih zapletenih svetovnih problemov, ki jih ni mogoče določno predvideti. GLAVNI VIRI IN LITERATURA: 1. Statistični godišnjak SFRJ, Beograd 1976. 2. Strana sovjetov za 50 let, Sbornik statističeskih materialov, Moskva 1967. 3. Sovjetskij Sojuz, Obščij obzor, Moskva 1976. 4. Sternberg Fritz: Socijalizam i kapitalizam pred sudom svetske javnosti, Beograd 1954. SVETOZm ILEŠIČ SLOVENSKA GEOGRAFIJA IN SLOVENŠČINA V tem prispevku se lotevam vprašanja, ki na prvi pogled za našo stroko ni bistveno. To je vprašanje slovenščine in njene uporabe. Dva neposredna povoda sta me napotila k temu izboru. Prvi je v tem, da sem bil preteklo jesen, ko so slovenski slavisti zborovali na Bledu, hkrati z nekaterimi drugimi neslavisti, ki pa imajo v praksi opravka s slovenščino, povabljen k sodelovanju pri t.im. okrogli mizi o slovenščini v našem javnem življenju. Tam sicer nisem utegnil sodelovati, pač pa me je vabilo hvalevredno opozorilo, da je treba tudi v geografskem strokovnem krogu razmišljati in razpravljati o vlogi in kakovosti slovenščine v njem. To še posebno, ker je treba šteti geografijo vsekakor med t.i. "nacionalne" in "kulturne" vede in v njej primerno skrbeti tudi za kulturo nacionalnega jezika. Drugi povod, ki me je opozoril na nujnost takih razmišljanj, pa je bil članek prof.dr.Darka Radinje v zadnjem "Geografskem obzorniku" (1977, 1-2) v rubriki "Imenoslovje in izrazje", pod naslovom "Prostor-pokrajinski prostor-pokrajina", eden od redkih geografskih prispevkov, ki se je v zadnjem času vsaj posredno dotaknil ne samo terminološke, temveč tudi jezikovne in stilne problematike v naši geografski publicistiki. Sam sem imel s slovenskimi geografskimi besedili dolga leta opravka, bodisi kot bralec in ocenjevalec (seminarskih, diplomskih del itd.) ali kot urednik. 32 Po teh dolgoletnih izkušnjah se na žalost ne bojim trditi, da je velik del teh besedil (vsaj pred temeljitim redigiranjem) po jezikovni in stilistični strani, če že ne slab, pa vsaj daleč od tiste dognanosti, ki bi si jo člcvek želel. Ne bom se spuščal v podrobno analizo svojih izkušenj. Opozorim naj samo na nekatere glavne pomanjkljivosti, ki se kažejo ob njih. Naj se najprej na kratko dotaknem najbolj kričečih spodrsljajev v naših tekstih: grobih slovničnih napak. Te so nedvomno nepotrebne in neopravičljive in bi se jim lahko z malo večjo pazljivostjo izognili. Na žalost jih tudi v geografskih tekstih ni ravno malo, nekatere pa se pojavljajo kar dosledno. Vedno pogosteje lahko opazimo npr. ne samo v geografskih, temveč tudi drugih besedilih, napačno zamenjavanj 3. in 5. sklona (dajalnika in mestnika) v zvezi z nekaterimi predlogi. Naj mi ne zameri uredništvo "Geografskega obzornika" (katerega član sem sam), da kljub temu, da je to uredništvo še med naj-budnejšimi čuvarji dobrega jezika in stila v naši geografski publicistiki, tak primer navedem ravno s strani našega časopisa. Številko 1-2, 1976, kazi že na prvi strani uvodnega članka spodrsljaj v samem naslovu "Težnje k policentričnem urbanem razvoju" (prav je seveda "k policentričnemu urbanemu razvoju"). Pri tem ne gre morda samo za lapsus, kajti ista napaka se ponovi v kazalu in v besedilu (na str.3). Težko je seveda tak spodrsljaj v reviji, ki je namenjena šoli, zagovarjati pred kolegi slovenisti. Napaka, ki je kar mrgoli tudi v geografskih besedilih, je nadalje napačna izbira med uporabo veznikov "iz" in "z" ali "s" v povezavi z drugim sklonom. Tako ne beremo samo napačno "z Gorenjske" (pravilno "iz Gorenjske", ker smo pač bili "v Gorenjski") in prav tako napačno "iz Gorenjskega" (prav "z Gorenjskega", ker smo pač bili "na Gorenjskem"). Prevladovati je začela tudi napačna raba "iz vidika" (prav "z vidika", ker pač nismo nikdar "v" vidiku). Še slabše naletimo, če brskamo po internih geografskih tekstih, npr. po zapisnikih sej ali zborovanj. Gre npr. za napačno uporabo pasiva. Tako sem pred kratkim bral v takšnem zapisniku, da je nekdo prosil "da se ga razreši funkcije" (prav "da ga razrešimo ali razrešijo funkcije" ali kvečjemu, da se "on razreši funkcije"). Ta napaka, ki so jo jezikoslovci ironizirali menda še pred prvo svetovno vojno s slovito "Išče se Uršo Plut") je tudi že kar v navadi. To je nepotreben drobiž, ki ga ne kaže dalje naštevati, avtorjem in urednikom pa ni v posebno čast. Še več skrbi nam lahko povzroča celoten stil številnih naših tekstov, ki je včasih skoraj nesprejemljiv. Besedila so kaj pogosto ne samo površno in nespretno napisana, brez potrebe razvlečena, gostobesedna, slabo plastična, marsikdaj z odvečnimi ponavljanji, formulacije nejasne in meglene ali brez potrebe zapletene, dispozicija snovi slaba in nepregledna. Temu ustrezen je navadno tudi sam stil v ožjem pomenu besede. Kolikokrat se stavki oziroma stavčni deli z različnim subjektom brez potrebe in brez logike vežejo med seboj z veznikom "in"; glavnemu stavku sledi včasih kar več podrejenih stavkov, ki jih uvaja "ki" ali "kateri", pri čemer bralec težko razvozla njihovo medsebojno "hierarhijo". Nadaljnjih primerov te vrste se tu ne morem lotiti, ker jih je na žalost preveč ali pa bi moral tu reproducirati cele odstavke rokopisov pa tudi objavljenih tekstov. Še veliko več je tega v neobjavljenih elaboratih; to je do neke mere opravičljivo z dejstvom, da se za take elaborate, ki jih navadno predlagamo Raziskovalni skupnosti, vedno preveč mudi, ker so roki kratki in ne dopuščajo, da bi formulacije bolj dozorele. S tem v zvezi naj omenim še, da je tak stil kaj rad obtežen ne samo s potrebnimi ali koristnimi tujkami, temveč tudi s takimi, ki dokazujejo, da se je avtor v svojem delu preveč nalezel "tujega" stila, pri nas enkrat bolj nemškega, drugič pa angleškega. Tako se v nekaterih tekstih pri nas stvari sploh več ne "rojevajo", "začenjajo" ali kaj podobnega, temveč kar "generirajo" (pri čemer seveda slovenski jezik in stil brez potrebe "degenerirata"). Naj zdaj navežem nekaj svojih pripomb še na že omenjena izvajanja prof.Radinje. Močno kritično je prof.Radinja ocenil zlasti uporabo, včasih prav zlorabo , izraza "prostor" v geografiji in izven nje. Povsem soglašam z njim, da je bil ta pojem privlečen v geografijo in v prakso čez mero potrebe. Ni obremenil samo besedil kot odvečen balast. Celo sam njegov vsebinski pojem je postal meglen. V težnji, da bi razširili ali utemeljili širino delovnega področja 33 geografije, so številni geografi zavzeli stališče, da sodi v geografijo ali jo zanima vse, "kar se dogaja v prostoru". Človek se nehote vpraša, ali se sploh kaj na svetu dogaja zunaj prostora. Zdi se mi, da se s takimi pogledi še bolj izpostavljamo očitkom površnosti in neresnosti geografije. Opozorim naj še na obilno drugo, velikokrat nepotrebno navlako, ki je preplavila in obremenila naše tekste bolj iz navade in zaradi mode kakor po potrebi. Navedem naj najprej izraz "proces", ki kar izpuhteva iz naših tekstov. Da je procesualni pogled na dogajanja v znanosti nujen, ni dvoma. Zato pa ni treba terminov, ki že po svojem bistvu sami na sebi pomenijo proces (npr. sakrasevanje, erozija, denudacija, preperevanje, deagrarizacija, urbanizacija, industrializacija, depopulacija) razen v določenih, posebno poudarka vrednih primerih, razširjati v "proces zakrasevanja", "proces erozije", "proces deagrarizacije" itd. S tem se brez potrebe še bolj zapletejo tudi stilistične povezave: ali ni enostavneje povedati, da se "pokrajina deagrarizira", kakor "da se v pokrajini odvija proces deagrarizacije" namesto formulacije "okolica mesta je podvržena (1) vplivu procesa urbanizacije" je nedvomno krajše in razumljiveje povedano, da "okolico mesta zajema urbanizacija". Tudi v teh in podobnih primerih je najbolje, če misel napišemo tako, kot bi jo po domače ustno povedali. Saj, če govorim, ne rečem, da "sem v spanju", temveč enostavno, da "spim". Zakaj bi torej moralo biti prebivalstvo "v nazadovanju", če lahko lepo povemo, da enostavno "nazaduje". Take navlake je še veliko. Med njimi so tudi "njivske", "travniške", "gozdne" in druge "površine", ki bi jih večinoma lahko krajše, čeprav morda manj "učeno" navedli kot njive, travniki in gozdovi (razen seveda v primerih, kjer gre ob statističnih primerjavah zares za obseg teh površin). Nadaljnji primer nepotrebnega podaljševanja in obremenjevanja tekstov je termin "dnevna migracija delovne sile". Ne glede na vprašanje, ali gre pri tem pojavu sploh zares aa "migracijo", bi se lahko odločili za krajšo, enostavnejšo in prožnejšo besedo (npr. "vozači" in "vozaštvo", kakor imajo Nemci "Pendelerje" in Angleži "commuterje"). Naši teksti so radi tudi preplavljeni z besedami, ki so s stilom vred najpogosteje dediščina nemških besedil. Tako so npr. v naših gozdovih "zastopane" ("vertreten") te ali drugačne drevesne vrste, v hribovju te ali drugačne kamnine, nihče pa ne pove, kdo in kako jih "zastopa". Tudi "podvrženi" ("unterworfen") smo marsičemu (npr. mestna okolica urbanizaciji, pobočja eroziji), ne vemo pa, kdo in kako je to okolico ali pobočje "vrgel pod" urbanizacijo ali erozijo. Celo v naslovih naletimo na slabo opredeljene in ne kaj primerne izraze. Zadnji čas smo npr. slišali o geografski raziskovalni temi z naslovom "Razreševanje zaostalih področij". Kdor ne ve, za kaj gre, si lahko ta zaostala področja predstavlja kot nekakšen rebus, križanko ali matematično nalogo, ki jo geograf lahko kar brž "razreši". Ali pa bomo morda zaostala področja "razrešili" njihovih dosedanjih funkcij? Kar radi tudi kapituliramo pred za naše potrebe ne vedno sprejemljivo terminologijo drugih strok. Tako so nam pedologi vsaj do neke mere že vsilili za našo in tudi za splošno rabo nesprejemljiv in vsebinsko problematičen termin "tla" za v vsakem oziru manj problematično, v dnevni rabi udomačeno "prst". Okrog talnice", "podtalnice" ali "talne vode" se lovimo z drugimi strokami in splošno rabo vred, ne da bi se utegnili odločiti za najprimernejšega med temi izrazi. Zelo smo se nalezli tudi raznih "trendov", "metropolitanskih arealov", "bazenov" itd. iz tehnično-planerske in urbanistične terminologije. Naj še omenim, da smo se z vsem našim splošnim pisanjem vred po mojem mišljenji preveč suženjsko podredili nekaterim pretiranim in enostransko puristič-nim težnjam nekaterih naših pravopiscev in jezikoslovcev. Sprejemamo npr. samo "naravo" in zavračamo "prirodo" (čeprav je Jesenkov "Prirodoznanski zemljepis" med najboljšimi knjigami iz slovenske geografske književnosti preteklega stoletja). Veliko nas je sprejelo povsem neprepričljivo utemeljeno pomensko razliko med "področjem" in "območjem". Z obema rokama smo sprejeli tudi besedo "dejavnik", ki je bila skovana pred kratkim in je še pred pol 34 generacije nihče ne bi razumel. Vsestranska uporaba "dejavnika" se je malce sramežljivo ustavila šele, ko naj bi tudi "faktorsko ali mnogofaktorsko analizo" preimenovali v "dejavniško". K vprašanju slovenščine v geografiji sodi seveda tudi krajevno imenoslovje. Človek ne utegne beležiti neštetih spodrsljajev novinar j ev in radijskih ter televizijskih napovedovalcev, pa tudi geografov v uporabi krajevnih imen. Tako slišimo na vsakem koraku o "Ratečah" namesto o "Ratečah", o "Podkoren-skem sedlu" namesto 'LKorenu" (zakaj nimamo potem tudi Podijubeljskega sedla"?), o Pavličevem sedlu namesto Pavličevem vrhu, o "Dizeldorfu" namesto o "Diisseldorfu" , o Zakopanih namesto o Zakopanah (Poljaki pravijo Zakopene, v Zakopenem, kar lahko eventualno prestavimo v slovenščino kot Zakopane, v Zakopanah, "Zakopani" z "i" na koncu pa niso z ničemer utemeljeni). Poleg napak v izgovorjavi in naglasu je posebno mnogo napak v rabi predlogov "v", "na" in "pri" pri krajevnih imenih. Večina ne ve, ali naj piše in govori "na Ravnah" ali "v Ravnah", "na Ptuju" ali "v Ptuju", "na Šentilju" ali "pri Šentilju", "v Lenartu" ali "pri Lenartu", "na Vidmu" ali "pri Vidmu", "pri Kapeli", "na Kapeli" ali celo "v Kapeli" (svojčas sem nekje bral, da bodo zgradili oziroma modernizirali cesto "skoz" Kapelo, pri čemer bi si kdo lahko predstavljal, da jo bodo zgradili skoz predor). Veliko težav imamo že od nekdaj s pisavo velikih ali malih začetnic pri krajevnih imenih, sestavljenih iz več besed. Nekateri geografi smo stalno prosili pravopisce, naj v svojih pravilih to stvar čim bolj poenostavijo. To smo storili tudi pred kratkim, ko so začeli pravopise! znova preurejati pravopisna pravila. Na žalost s svojo pobudo, kolikor mi je znano, nismo kaj prida uspeli in bo z novim pravopisom stvar ostala vsaj toliko zapletena kot doslej ali pa morda še bolj. Še naprej bomo pisali "škofja Loka" in "Novo mesto", čeprav razlogi, zakaj naj bi pisali "Loka" z veliko in "mesto" z malo začetnico, niso nikakor prepričljivi. Na vidiku je celo še ena novost, ki ni za poenostavljenje pisave prav nič razveseljiva: posebna pravila bodo veljala za imena naselij (vse z velikimi začetnicami, seveda z nekaj izjemami, posebna pa za vse druge topografske nazive). Tako bomo Limbarsko Goro in Logarsko Dolino kot naselji pisali z veliko začetnico tudi v "Gori" in "Dolini", isti imeni za goro in dolino pa z malo. Lahko bomo torej doživeli takšne pravopisno absurdne formulacije: "Naselje Limbarska Gora ima raztrese-n6 svoje domove po najvišjih straneh razgledne Limbarske gore" ali pa "Naselje Logarska Dolina zavzema predvsem slovito alpsko Logarsko dolino" (mogoče se bo morda temu izogniti s formulacijo "zavzema predvsem slovito Istoimensko alpsko dolino"). JAKOB MEDVED NEKAJ VPRAŠANJ K VSEOBSEŽNI KRITIKI "Geografi se tako radi pritožujemo, da nas zapostavljajo -t n naši stroki odrekajo znanstvenost. Žal pa je premalo zavesti, da dajemo z našim pis njem često povod za take očitke. Zato se mi zdi prizadevanje za izboljšanje kvalitete najpotrebnejše in je pogoj za uveljavljanje geografije v javnosti". (I.Gams: Stanje fizične geografije v Sloveniji, GO XII, štev.2, str.44) V zadnji številki Geografskega obzornika je bil objavljen članek dr.Ivana Gamsa: REGIONALNA GEOGRAFIJA - VRH ALI ANAHRONIZEM METODIČNE GEOGRAFIJE. Priznati moram, da me je vseobsežen članek zelo presenetil in da njegovega pravega smisla verjetno ne razumem. Ali hoče avtor z njim prispevati k razreševanju od prtih vprašanj geografije kot znanosti ali geografije kot učnega predmeta, ali mogoče kar vsega hkrati? Ali hoče s tem dati svoje pripombe k učnemu načrtu za poik geografije v skupni programski osnovi usmerjenega izobraževanja, ki je sedaf v javni razpravi? Ali pa s tem mogoče želi samo omalovaževati delo in napore posameznika (če je tako, naj jih imensko navede) ali vseh članov komisije za pripravo učnih načrtov za pouk geografije v osnovni šoli in šolah usmerjenega izobraževanja ter vseh organov,-,ki so o teh načrtih razpravljali in jih sprejeli? Upira se mi misel, da bi avtor članka kot dolgoletni član uredniškega odbora Geoarafskega obzornika v glasilu, ki ga izdajamo z znatno družbeno finančno pomočjo, pisal o stvareh, ki ne prispevajo k napredku geografije kot znanosti ali geografije kot učnega predmeta. Ker tako razlago namena članka težko sprejmem in ker tudi same vsebine članka verjetno ne morem pravilno dojeti (mogoče je med našimi geografi in drugimi bralci še kakšen primer), prosim avtorja članka, da v duhu uvodnega citata in za možnost konstruktivne razprave jasno obrazloži in utemelji svoja stališča: 1. "PO MOJEM MNENJU POSEBNOST GEOGRAFIJE NI V TEM, DA POVEZUJE NARAVNE IN DRUŽBENE POJAVE V GEOGRAFSKI KOMPLEKS, TEMVEČ V TEM, DA STA OBE KOMPONENTI ENAKOMERNO ALI VSAJ ENAKOPRAVNO ZASTOPANI. TAKA DEFINICIJA GEOGRAFIJE MORA BITI TUDI MERILO ZA NJENO OMEJITEV: NARAVNI POJAVI, KI NIMAJO VIDNEJŠEGA POMENA ZA DRUŽBO, NE SODIJO V PREDMET GEOGRAFIJE. DRUŽBENI POJAVI, KI JIH NE MOREMO RAZLAGATI TUDI Z NARAVNIMI POGOJI, NISO PREDMET GEOGRAFIJE". (I.Gams: Regionalna geografija - vrh ali ana-hronizem metodične geografije, GO XXIV, štev. 1-2, str.42). Preden bi lahko o tej definiciji geografije začeli kakršnokoli razpravo, je potrebno, da avtor definicijo nekoliko podrobneje razloži in utemelji. Avtorja prosim naj zlasti pojasni: 1.1 Ali naj ta definicija geografije velja za geografijo kot znanost ali za geografijo kot učni predmet ali pa je splošno veljavna? 1.2 Glede na veljavnost definicije (za geografijo kot znanost, geografijo kot učni predmet ali splošno veljavnost) naj skuša avtor to definicijo praktično prilagoditi in v njenem duhu spremeniti vzgojnoizobraževalne smotre geografije kot učnega predmeta (seveda če zanjo ta definicija geografije tudi velja) in nakazati nepotrebno, negeografsko snov! Priznati moram, da sem pri praktični aplikaciji nove definicije geografije brez dodatnih avtorjevih pojasnil in pomoči popolnoma nemočen in nesposoben. Prišel sem do ugotovitev, ki se celo meni (kot enemu izmed tako imenovanih "likvidatorjev geografije") zde nekoliko problematične. Ko sem skušal v duhu te definicije spremeniti "Smotre pouka zemljepisa" (Osnovna šola - vsebina vzgojnoizobraževalnega dela, Zavod za šolstvo SRS, Ljubljana 1973, str.125) sem naletel na velike težave. Tretji odstavek teh smotrov, ki se glasi "uvajajo se v razumevanje povezanosti med naravnimi in družbeno geografskimi pojavi in različnih načinov proizvodnje", sem skušal v duhu avtorjeve definicije geografije preoblikovati v "uvajajo se" v enakomerno ali vsaj enakopravno zastopanost med naravnimi in družbeno-geografskimi pojavi in naravno utemeljevanje različnih načinov proizvodnje. V tem primeru sem po mojem mnenju duh avtorjeve definicije geografije kar uspešno apliciral. Ni pa mi uspelo aplicirati duha nove definicije geografije pri naslednjih smotrih pouka zemljepisa: - usposablja jo se za razumevanje mednarodnih odnosov in se vzgajajo v duhu socialističnega humanizma in internacionalizma, - vzgajajo se v socialističnem patriotizmu in se usposabljajo za ustvarjalno življenje v samoupravni socialistični družbi. Pri svojih poskusih prilagoditve avtorjeve definicije geografije sem prišel do zelo problematičnih variant, kot je npr. "usposabljajo se za naravno razlago mednarodnih odnosov ...", s katero se verjetno tudi avtor nove definicije ne bo strinjal. Obstaja pa še druga možnost (v smislu definicije), da so ti vzgojnoizobraževalni smotri nepotrebni in ne-geografski. 36 1.3 Na podobne težave sem naletel pri praktičnem uveljavljanju avtorjeve definicije geografije,tudi pri pregledu učne snovi. Če gledamo skozi prizmo avtorjeve definicije geografije, "da družbeni pojavi, ki jih ni mogoče razlagati tudi z naravnimi pogoji, niso predmet geografije", je v geografiji kot učnem predmetu izredno veliko balasta. Ni mi namreč uspelo, da bi "tudi z naravnimi pogoji" razložil vrsto snovi, naj navedem samo nekaj primerov: stopnje rasti števila prebivalstva, starostna piramida, struktura prebivalstva, prebivalstvo po narodnosti, jeziku, veri, nacionalno mešana ozemlja, socialno-posestne razmere, učinki tehničnega razvoja, učinki fevdalne, kapitalistične, imperialistične družbene ureditve, učinki socialistične družbene ureditve, politične meje, države, rasizem, razvite dežele, dežele v razvoju itd. Zaradi tega prosim avtorja definicije geografije, da pojasni, ali so navedeni in podobni primeri negeografski balast ali pa jih je mogoče tudi naravno razložiti 1 2. Za diskusijo o regionalni geografiji kot učnem predmetu v osnovni šoli in šolah usmerjenega izobraževanja je zaželeno, da dr.I.Gams jasno formulira svoja idejna stališča, kajti iz omenjenega vseobsežnega članka in nekaterih njegovih drugih del nisem sposoben razbrati jasnih stališč. Naj navedem nekaj primerov, ki naj bi jih avtor podrobneje obrazložil: 2.1 "REGIONALNE FIZIČNE GEOGRAFIJE KOT SAMOSTOJNE GEOGRAFSKE PANOGE ŽAL NE GOJIMO, KAR DAJE NEKATERIM POVOD ZA TRDITEV, DA FIZIČNA GEOGRAFIJA NI SAMOSTOJNA GEOGRAFSKA DISCIPLINA, TEMVEČ LE SKUPNO IME ZA FIZIČNO -GEOGRAFSKE PANOGE". (I.Gams: Stanje fizične geografije v Sloveniji, GO XII,štev. 2, str. 43) Ali avtor še vztraja pri svojem stališču? Ali naj bi obstajale različne regionalne geografije: fizična regionalna geografija, družbena regionalna geografija in mogoče še tretja (če bom lahko ugotovil pravilno ime) celostna, kompleksna ali pa mogoče regionalna regionalna geografija? Ali naj se te vrste regionalnih geografi j uveljavijo pri geografiji kot učnem predmetu ali pa je to rezervirano samo za "tabu" - zasnovo znanstvene geografije? 2.2 "KOT OPRAVIČILO LIKVIDATORSKIM TEŽNJAM REGIONALNE GEOGRAFIJE V SREDNJIH šolah pa v geografskem obzorniku pripisujejo nečednosti ne pouku, temveč REGIONALNI GEOGRAFIJI KOT STROKI, KI NAJ BI OSTALA POD TEM IMENOM LE V "NOVI OBLIKI", TO JE V ISKANJU NOVE VSEBINE GEOGRAFIJE. PRI VSEH TEH KRITIKAH GRE ZA USODNO ZAMENJAVO METODIČNEGA IN ZNANSTVENO-STROKOVNEGA „VIDIKA, ČE JE POUK REGIONALNE GEOGRAFIJE PREVEČ FAKTOGRAFSKI IN PREMALO VZGAJA CELOSTNO MIŠLJENJE, JE TO KRIVDA UČITELJA IN NE REGIONALNE GEOGRAFI JE".(I.Gams, GO XXIV, štev. 1-2, str.44) Tudi o teh stališčih ni mogoča konstruktivna diskusija brez temeljitih dodatnih pojasnil avtorja. Ker njegovih idejnih konceptov o regionalni geografiji ne poznamo (odvisno od odgovora pod 2.1), bi lahko prišli do napačnih zaključkov. Zato prosim avtorja za naslednja pojasnila: - Ali avtor misli, da je regionalna geografija (žal ne vem katera - dileme pod točko 2.1 - mogoče ta, ki je bila do sedaj uveljavljena v osnovni in srednji šoli in mogoče na fakulteti pri geografiji krasa) tabu, dokončno dosežen vrh, kjer se vsak nadaljnji razvoj ustavi? - Ali je avtor članka res prepričan,da je za vse "NEČEDNOSTI" pri pouku in preskromne vzgoje celostnega mišljenja KRIV SAMO UČITELJ? - Če je tako, zakaj je potem sploh potrebna reforma šolstva, od osnovne šole do usmerjenega izobraževanja (vključno univerze)? - Ali je avtor res prepričan, da je vseh teh reformnih prizadevanj kriva samo usodna zamenjava METODIČNEGA IN ZNANSTVENO-STROKOVNEGA VIDIKA? Če je to res, potem je avtor iznašel čudežen ključ, ki bo prihranil 37 ogromno dela vsem tistim, ki vlagajo svoje napore v izboljšanja pouka geografije. Prosimo ga, naj ga čim prej patentira in objavil Osebno pa se bojim, da je zadeva nekoliko drugačna. Zdi se mi, da je odprto vprašanje, kaj pojmuje avtor pod "METODIČNIM IN ZNANSTVENO-STROKOVNIM VIDIKOM"? Ali po njegovem mnenju didaktika geografije ni znanstvena disciplina? Če je tako, potem je potrebno ukiniti katedro za didakti-ko geografije, podiplomski študij iz te discipline, ustaviti znanstvenoraziskovalno delo na tem področju itd. Mogoče bo avtorju to pri nas uspelo, nekoliko pa sem skeptičen, če bo res mogel zavreti znan-stveno-raziskovalno delo na področju didaktike geografije tudi v drugih jugoslovanskih središčih in v tujini. 2.3 "ALI JE POTREBNO REGIONALNO GEOGRAFIJO V SREDNJI IN OSNOVNI ŠOLI ČASOVNO SKRČITI V PRID POUDARJENEGA REGIONALNEGA VIDIKA PRI PODAJANJU SNOVI IZ POMOŽNIH PREDMETOV, ALI TO, KAKŠNA NAJ BO REGIONALNA GEOGRAFIJA, SISTEMSKA, PROBLEMSKA, VZROČNA IN PODOBNO, NAJ REŠUJE METODIKA. ZASNOVE ZNANSTVENE GEOGRAFIJE TO NE ZADEVA". (I.Gams, GO XXIV, štev. 1-2, str. 44) Zakaj tako nenadni obrat? Če je avtorju res popolnoma vseeno, kakšna smer regionalne geografije se bo uveljavljala pri geografiji kot splošno izobraževalnem predmetu, zakaj se potem tako zavzema za določen koncept (2.2)? Ali pa so zanj vsi koncepti enako kvalitetni in je kriv samo učitelj? Zakaj je potem potrebna tako vseobsežna in temu globinsko ustrezna kritika? Pri tem pa ostaja še druga nejasnost, kaj je po avtorjevem mnenju "zasnova znanstvene geografije", ki je tako zvišena nad vsem dogajanjem? Ali avtor s tem misli sistematiko geografije kot znanosti in da je ta izoblikovana enkrat za vselej? čudno, zakaj potem v istem članku govori o različnih reformnih prizadevanjih na tujih univerzah, ki posegajo tudi v sam sistem geografije? Ali pa mogoče misli, da je naša znanstvena geografija dosegla tako stopnjo, da je postala sama sebi namen in je družbene potrebe in družbena praksa sploh ne zanima? 3.1 "NADOMESTITI REGIONALNO GEOGRAFIJO Z UČNO SNOVJO O PROCESIH POMENI PREHAJATI NA PODROČJE DRUGIH ZNANOSTI, SAJ NI PROCESA, KI GA NE BI BOLJ TEHTNO OBRAVNAVALA KAKA DRUGA STROKA. GEOGRAFIJA SE PO MOJEM MNENJU LAHKO UKVARJA SAMO Z REGIONALNIMI UČINKI TEH PROCESOV". (I. Gams, GO XXIV,štev. 1-2, str.45) Tudi te avtorjeve trditve verjetno ne razumem tako, kot jo avtor pojmuje. Ali naj pojmujem smisel trditve po duhu, da je avtor sploh proti obravnavi procesov pri pouku geografije, ker jo bolj tehtno obravnavajo druge stroke. Pri geografiji pa bi obravnavali samo regionalne učinke teh procesov? Mogoče pa je avtor samo proti pretiranemu (tudi to mi ni jasno) obravnavanju procesov ali pa mogoče samo proti obravnavi določene skupine procesov? Če je avtor proti obravnavi proceso\ pri geografiji (zopet obstaja odprto vprašanje ali pri reografiji kot znanosti ali pri geografiji kot učnem predmetu), naj pojasni, kateri učni predmet bo učencu v osnovni šoli in šolah usmerjenega izobraževanja in končno tudi študentu geografije nudil osnovna spoznanja o procesih, npr. o mehaničnem in kemičnem preperevanju, denudaciji, eroziji, koroziji, abraziji, rečni in morski akumulaciji, deflaciji, pedogenetskih procesih, deagrarizacij i, urbanizaciji, depopulaciji, transformaciji naselij itd. Za razumevanje določenih procesov pa je pogosto potrebno tudi razumevanje določenih pojmov. Kdo bo te pojme in procese obravnaval? Ali pa mogoče avtor misli, da naj pri pouku geografije obravnavamo samo regionalne učinke procesov, ne glede na to, ali učenci te procese tudi razumejo. Pri tem sem lahko skeptičen, saj se bi verjetno vrnili v obdobje jezuitskih šol. Če je avtor sploh proti obravnavi procesov pri geografiji, naj to. jasno pove in utemelji. Kajti le na osnovi podrobne utemeljitve lahko temeljito 38 preoblikujemo vse učbenike za pouk geografije v osnovni in: srednji šoli ter učbenike ter skripte za višji in visokošolski študij geografije, še posebno pa naših predavanj. S tem je mogoča i,zredno velika "racionalizacija" pouka geografije na vseh ravneh, kajti druge stroke (te bo navedel avtor po temeljitem pregledu učnih načrtov za osnovno šolo in šole usmerjenega izobraževanja) bodo posredovale ustrezne pojme in.spo-znan j a za razumevanje procesov, mi geografi pa se bomo ukvarjali samo z obravnavo regionalnih učinkov teh procesov. Kaj pa, če druge stroke tega v celoti ne-bodo opravile? Če avtorja članka prav razumem, tudi v tem primeru ne bi bilo posebnih težav? prezreti moramo samo že itak omalovaževano "metodično geografijo" in mogoče nekaj "neznanstvenih" osnovnošolskih, srednješolskih in visokošolskih didaktik, pa je to vprašanje rešeno. 4. S tem moja vprašanja iz vseobsežnega članka še daleč niso izčrpana, zlasti ne o geografiji kot znanosti in o geografiji kot učnem predmetu na višjih in visokih šolah. Na postavljena vprašanja sem se omejil predvsem zaradi tega, ker je sedaj v razpravi učni načrt geografije za skupno programsko osnovo usmerjenega izobraževanja, medtem ko so učni načrti za geografijo kot stroJcovni predmet v različnih smereh usmerjenega izobraževanja še v izdelavi. Zaradi tega bi bilo zelo zaželeno, aa avtor članka na moja vprašanja pravočasno odgovori ter da načelne in konkretne pripombe, ki bodo resnično lahko služile napredku geografije kot učnemu predmetu. IVAN GAMS MEJE GEOGRAFIJE V SISTEMU ZNANOSTI IN V ŠOLI Da bi vprašanja, zastavljena v članku Nekaj vprašanj k vseobsežni kritiki, in te odgovore lažje razumeli brez ponavljanja argumentov, svetujem bralcem, da najprej preberejo članek J.Medveda, Načelo celostnosti ali kompleksnosti pri pouku geografije (GO XXIII, št.304). Ta članek je izzval razmišljanja o geografiji, objavljena v prispevku Regionalna geografija, vrh ali anahro-nizem metodične geografije (GO XXIV, 1977, št. 1-2, str. 41-45). Odgovori sledijo po točkah, kot so zastavljene v predhodnem članku. 1.1 Ali velja definicija o enakopravni zastopanosti naravnih in družbenih dejavnikov za geografijo kot znanost ali za geografijo kot učni predmet? V GO 1977, str.42, je v drugem odstavku povsem jasno, da velja to za geografijo v sistemu sodobnih znanosti. Iz zgodovine geografije vemo, da se je osamosvojila cela vrsta pomožnih predmetov. Proces osamosvajanja pomožnih predmetov je zadnji čas še hitrejši in mu miselno komaj sledimo. Še vedno se premalo zavedamo, da so klimatologij a, pedologija, hidrologija, geomorfologija, urbanizem, ekonomske vede, razne panoge družboslovja, demografija itd. samostojne panoge z mednarodnimi združenji, zborovanji, objavami itd. Nekatere od njih se gojijo v okviru raznih strok. Urbanizem je prav tak skupek znanja raznih znanstvenih disciplin kot naša geografija. Geografi smo torej, hočeš nočeš, primorani vedno na novo opredeljevati predmet naše stroke. To je bil cilj mojega prizadevanja v omejenem članku. Pri tem vem, da se mnenja o tem, kaj je predmet geografije pri nas in v svetu močno razhajajo (o tem glej članek Okolje-človekovo okolje-geografsko okolje- geografija, ki je izšel v Geografskem vestniku XLIX, 1977, str. 59-71). 39 1.2 Po mojem mnenju imajo tudi drugi učni predmeti nalogo vzgajati mladino v duhu socialističnega humanizma, internacionalizma, patriotizma (npr. zgodovina, slovenščina, filozofija, telesna vzgoja). Če neko deželo učencem prikažemo kot rezultanto družbenih procesov, ki so se v okviru prirodnih pogojev specifično in edinstveno razvijali, s tem že budimo spoštovanje do te zakonite tvorbe. Tako bomo tudi geografi pomagali odpravljati tu in tam še prisotno omalovaženje manj razvitih narodov. Tendenciozno postavljena vprašanja kot tisto o naravni razlagi mednarodnih odnosov, ono o čudežnem ključu, ki da ga naj patentiram, insinuacijo o jezuitski šoli, in da je geografija krasa tabu in vrh geografije itd., puščam brez odgovora, ker želim ohraniti strokovno raven diskusije. Mimogrede: o naravni pogojenosti mednarodnih odnosov govorijo geopolitične knjige. 1.3 Navedena je vrsta snovi, ki da se je ne da pojasniti z naravnimi razmerami, od stopnje rasti prebivalstva do dežel v razvoju. Svoje stališče bom poskušal pojasniti samo v prvem in zadnjem primeru navedene snovi. Stopnjo rasti števila prebivalstva ugotavlja demografija. Tudi med demografi so raziskovalci raznih profilov in nekateri se tudi pogljabljajo v vprašanja vzrokov in učinkov rasti prebivalstva. Dokler ostajajo na primer samo pri gospodarskih vzrokih in učinkih so še vedno demografi. če je podatke o stopnji prebivalstvene rasti že objavila statistika in jih skuša uporabiti geograf, ga bo predvsem zanimala razlaga različne rasti v luči regionalnih struktur in regionalnih učinkov. Če to apliciram«? na Slovenijo, bo geograf zapazil, da se koncentrira prebivalstvo na ravnini v ustrezni oddaljenosti od zaposlitve v gospodarskih središčih, ki niso nastala naključno. Dežele v razvoju so praviloma oddaljene od visoko razvitih centrov. Ponekod se k položaju in prometni legi pridruži še vrsta geografskih dejavnikov. Seveda negeografskih ne bomo prezrli. Stvar je namreč v tem, da mora geografija v šolah, kjer je učnih predmetov mnogo manj, kot je znanstvenih disciplin, za prikaz regionalnih struktur posredovati znanje številnih drugih panog. Kako široko bo učitelj pri pouku posegal na druga področja, bo odvisno od strukture ostalega pouka. Trenutno je v naši srednji šoli več družboslovnih kot narovoslov-nih predmetov, ki pridejo v poštev pri razlagi regionalnih struktur (Od prvih zlasti sociologija, filozofija, samoupravljanje s temelji marksizma, od drugih pa v večji meri predvsem biologija, fizika in kemija pa le delno). Potreba po dodatnemu znanju iz naravoslovnih predmetov je torej večja, sedanji učni načrt geografije pa je obratno orientiran. Toda pomožna učna snov ne sme zamenjati ali nadomestiti geografije. Osnova geografije v šoli mera ostati po mojem ista, kot je pri znanstveni disciplini. In pri tej menim, kot rečeno, da ima svoje mesto v sistemu znanosti samo še v enakopravnem povezovanju in iskanju zvez med naravnim in družbenim območjem, da bi glede na to ugotavljali regionalne strukture. 2.1 Fizična geografija, družbena geografija, demogeografija, pedogeografija in vse druge geografije so samo pripomoček za opredeljevanje tematike ali geografske specializacije in niso samostojne vede. Vsaka od njih mora vsaj stremeti za kompleksnostjo oziroma mora nekaj doprinesti k kompleksnemu obravnavanju delov zemeljske površine. Pojem enakopravne zastopanosti naravnih in družbenih dejavnikov za oblikovanje regionalnih struktur, za katere se v predhodnem članku zavzemam, je lepo opredelil v zadnji številki Geografskega vestnika (XLIX, 1977) prof.dr.Darko Radinja v razpravi 0 kompleksnosti v geografiji in izven nje z besedami: "V geografiji gre potemtakem za več oblik kompleksnosti: za enostavno ali delno kompleksnost (to je obravnava posameznih pojavov z več strani), za bipolarno kompleksnost /obravnava (pokrajinskih) pojavov v luči narava-družba/ in za regionalno-geografsko kompleksnost (obravnava vzročne in funkcionalne celokupnosti geografskih pojavov po pokrajinskih enotah, pri čemer so v ospredju pokrajinske posledice odnosov med naravo in družbo). Medtem ko slednje kompleksnosti pri drugih vedah ne srečujemo, pa srečamo prvi dve." (str.27). 40 2. V omenjenem članku prof.Radinje je na koncu (str.28) ponovno obrazloženo vprašanje odnosa med geografijo v znanosti in v šoli, na katerega predhodni članek zahteva odgovor pod točko 2. Če se opredelimo za že opisano omejitev predmeta znanstvene geografije, potem tudi ni več bistveno, kako se regionalne strukture lotimo pri pouku. Prof .dr. Jakob Medved je v svojem članku v GO 1976 (Načelo celostnosti ali kompleksnosti pri pouku geografije) kritiziral star način obdelave dežel po sistemu lega-položaj-velikost-zgradba-relief-vodovje-podnebje-talne razmere, rastje itd. Toda pri vsaki od teh tematik lahko navežemo celotno regionalno strukturo. "Lahko pa do nje pridemo tudi preko zastavljenega "problema" (beseda je v narekovaju, ker je njen pomen v javnosti zelo različen) oziroma preko problemske geografije, ki naj bi nadomestila staro regionalno geografsko metodo. I?hodišče za ta smoter so lahko tudi takole zastavljene tematike, kot jih je najti v učnem načrtu za 2. in 3. razred gimnazije (glej članek O konceptu geografije za 2. in 3. razred gimnazije, GO XXI, 1974, št. 2-3, str. 7-10): problemi prilagajanja različnih socialnih skupin v novem okolju, osnovni procesi in problemi itd. Toda to ne more biti smoter geografskega pouka. Vse, kar se snovno ali zaradi nesposobnosti učitelja ne povezuje z regionalno strukturo, je balast. Učitelj lahko začne regionalno geografijo Zahodne Nemčije s problemom prilagajanja naših zdomcev v novo okolje . Toda pri tem mora povedati, da okolje (raje recimo naravnogeografske in družbene razmere) ni enako v Alpah, nemškem sredogorju ali severnonemški ravnini. Katero izhodišče je metodično boljše, pa obravnava metodika geografije. Kam pa ta pot vodi, to je stvar geografije kot znanstvenega predmeta. Seveda pri njej ne bomo končali, ker ima geografija v šoli še druge vzgojne namene. 3. S prof.dr.J.Medvedom se povsem strinjam, da so za poznavanje regionalne geografije potrebna znanj a o procesih. Navedenih je cela vrsta procesov, ki so potrebni za razumevanje geografije. Svoje stališče bom prikazal samo na nekaterih primerih. Raziskovanje mehaničnih in kemičnih procesov, denudacije, erozije, korozije, abrazije, rečne in morska akumulacije, deflacije je naloga geomorfologije, ki je samostojna znanstvena disciplina. Njene ugotovitve moramo poznati in jih pri regionalni geografiji (in geografski geomorfologij i) povezovati kot skupek naravnih in družbenih dejavnikov s pogojenostjo v regionalnih okvirih in z učinki za pokrajino. Ker pa geomorfologija v šolah ni zastopana kot poseben učni predmet, njene osnove, ki so pomembne za geografijo, učimo tudi v okviru geografije, saj bi sicer težko razumeli specifične reliefne razmere, ki so eden od pokrajinotvornih dejavnikov. Tudi geografski raziskovalci se moramo lotevati preučevanja procesov, kadar nam potrebnega znanja ne nudijo druge stroke. Ponavljam: vrednost takega raziskovanja ni odvisna od tega, kam jo lahko klasificiramo v sistemu znanosti, temveč od kvalitete znanstvenega dela in je lahko družbeno bolj ali manj aktualna. Toda če ugotovitev takih raziskav ne moremo povezati v regionalno geografsko strukturo, za geografijo niso pomembne in niso geografske. Priznam pa, da je pri marsikaterem primeru težko reči, kaj ima in kaj nima vpliv na pokrajino. Vzemimo primer Ljubljanske kotline. Današnja sestava tal je plod procesov, ki jih obravnavajo paleogeografija, neotektonika, kvartarna geomorfologi-ja itd. Vse te prispevajo k pojasnitvi, zakaj je polje na gorenjskih ravninah in z njim v zvezi večina agrarnih in tudi današnjih neagrarnih razširjenih naselij v pretežni meri navezano na mladopleistocenske terase, medtem ko vlada na starejših terasah pretežno gozd. V naravi je namreč vse med seboj povezano in vsak delček vpliva na celoto in obratno. Toda vse dolgo zgodovinsko-geološko pojasnjevanje lahko skrčimo na ugotovitev, da so plitve rjavice na prodih poglavitni areal obdelovalne zemlje in naselij in da so ostala globoka sprana tla pretežno gozdnata. Vse to pa je pogojeno z geološkimi in geomorfološkimi procesi v preteklosti. Podobne okrajšave se dajo napraviti tudi pri drugih procesih. 41 IVAN OROŽEN ADAMIČ NEKAJ MISLI O FOTOGRAFIJI V GEOGRAFIJI Številne razprave, knjige in druge publikacije, ki so jih napisali geografi, so. že desetletja nazaj opremljene s fotografijami. Vzemimo za primer Meli-kovo (1958) Jugoslavijo, ki ima na 675 straneh 314 najrazličnejših ilustracij, od katerih je 262 fotografij, ostalo so tematsko kartografski ali drugačni grafični prikazi. Ni dvoma, da bi knjiga močno izgubila na izpovedno-sti, če ne bi vsebovala fotografij. Z gotovostjo lahko trdimo, da ima fotografija v geografskih študijah zelo pomembno mesto, ker lahko z njo na razmeroma enostaven in objektiven način podkrepimo besedilo, dokumentiramo, ilustriramo in dopolnimo razpravo. Številnih geografskih, še posebej regio-nalno-geografskih študij, si brez fotografij skoraj ne moremo misliti. Odvisno od obravnavanega problema v geografiji so fotografije zelo različne, v Melikovih regionalno- geografskih razpravah fotografije največkrat prikazujejo pokrajinske panorame ali ob posebnih pojavih njihove podrobnosti. Ker so osrednji smoter preučevanja geografije, pokrajine in dogajanja v njih, skušamo to prikazati tudi na fotografiji. Glede na plan, merilo in zorni kot fotografij v geografskih razpravah, bi jih lahko delili v terestične, bližinske terestične in zračne posnetke. Zračni posnetki so v geodeziji izredno koristni in jih že skoraj pol stoletja uporabljajo za izdelovanje topografskih kart. V geografskih študijah jih razmeroma redko uporabljamo, ker bi morali za naše namene mnogokrat opraviti posebna snemanja, ki pa so Še vedno draga, potrebno pa je dobiti tudi posebna dovoljenja, opremo, itd. Zato je razumljivo, da so geografske študije oprem' ljene večinoma s terestičnimi posnetki. Geografi raziskovalci skoraj izključno samd fotografirajo ob terenskem delu in se le redko poslužujejo uslug poklicnih fotografov. Le ob posebnih primerih, ko gre za enkratne fotografske dokumente uporabljajo fotografije drugih avtorjev. Ob tem velja podčrtati, da imajo avtorji geografskih razprav večinoma točno določena izhodišča in predstave, kakšne naj bodo fotografije, ki naj dopolnjujejo študijo. To velja še posebno za fizično geografske in regionalno geografske razprave, v katerih ima fotografija pomembno vlogo informacije in dokumentacije. Razumljivo je, da ne gre za umetnost, ki pa je ne moremo povsem izključiti, ker je izpovednost fotografije Izrednega pomena. Vsekakor so estetske vrednote fotografij v geografskih študijah manj pomembne od vsebinsko izpovednih vrednot, ker ima fotografija v geografiji v prvi vrsti namen, da dopolni in ilustrira vsebino. Postavimo se lahko tudi na drugo stališče, da bi bilo jedro geografske analize prikazano s fotografijo ali znano tezo, češ, kar vidim, to je. Po ustaljenih normah take študije ver.jetno ne bi imeli za geografsko in bi dobila nadimek slikanice, čeprav se vsak dan srečujemo z najrazličnejšimi turističnimi posnetki ali obsežnimi fotografskimi monografijami o Ljubljani, Sloveniji in podobno, ki so, čeprav nam to morda ne zveni simpatično, regionalno geografske študije, saj nam podajajo sliko in tako govore o izbrani pokrajini.Od zasnove, kvalitete, izbora fotografij in spremnega besedila, ki je navadno zelo kratko, pa je odvisno, v kolikšni meri presega taka publikacija zgolj informativno in bolj ali manj poljudno raven. Podobno je tudi s filmom ali televizijo, vendar je vsemu skupno besedilo-sporočilo, na kar se le da neposreden način, ki ga dopolnjuje taka ali drugačna vizualna upodobitev. Na splošno lahko trdimo, da je vizualizacija problema izredno pomembna. Za razliko od besede ali besed, ki imajo točno določen pomen, pa sliko ali fotografijo lahko zelo različno interpretiramo, ker nosi v sebi množico najrazličnejših informacij. Bodi kakorkoli, sožitje obeh oblik sporočila je najbolj komunikativno, logično in uporabno v najrazličnejše Ob razmišljanjih o fotografiji v geografiji velja omeniti nekatere tehnične možnosti, ki lahko bistveno pripomorejo k boljšim fotografijam. Prvo tako vprašanje je, ali naj geografi fotografiramo v črno-beli ali barvni tehniki. Zaradi razmeroma visoke cene barvnih fotografij v tisku je velika večina fotografskih ilustracij v našem geografskem tisku črno-bela. Informativnost črno-bele slike zaostaja za barvno fotografijo. Vendar BO črno-beli panch-romatski filmi, ki so danes v splošni uporabi, občutljivi za vse barvne odtenke vidnega dela spektra od približno 4000 A do 7000 A, Z uporabo barvnih filtrov pred objektivom pri fotografiranju v tej tehniki, lahko bistveno vplivamo na ločljivost posameznih barvnih odtenkov in tako znatno povečamo informativnost posameznih posnetkov. Na ta način lahko določene barve v naravi na črno-belih posnetkih poudarimo ali zmanjšamo, s filtri vplivamo na skalo sivih tonov na fotografiji. Zato mnogi avtorji specializiranih člankov o fotointerpretaciji trdijo, da je informativnost črno-bele fotografije v določenih primerih celo večja od barvne fotografije. V geografiji večina fotografij prikazuje pokrajino, v kateri je v Sloveniji razmeroma veliko bolj ali manj intenzivno zelene vegetacije. Na črno-belih posnetkih je brez uporabe dodatnih filtrov, razen v zgodnji pomladi ali pozni jeseni, vegetacija v razmeroma temnem sivem odtenku in je tako velik del slike razmeroma temen, ter je informacija o reliefni izoblikovanosti pokrajine znatno zmanjšana. Zato je priporočljivo, da bi bila vegetacija svetlejša, svetlo modro nebo pa temnejše, uporabljati zelen ali rumeno-zelen filter. Če uporabimo temno rumen, oranžen ali celo rdeč filter, bomo bistveno povečali kontrast slike, kar je pomembno pri fotografiranju ob slabših vremenskih pogojih. Zaključimo lahko, da je priporočljivo, če je geograf-fotograf poleg dobrega fotoaparata s svetlomerom na terenu opremljen tudi z zelenim in oranžnim filtrom. Naslednje vprašanje je, kakšen je najprimernejši fotoaparat za geografa. Glede na vrsto prednosti so se v zadnjih desetletjih močno uveljavili aparati manjšega slikovnega formata 24x36 mm. Nekateri geografi uporabljajo tudi večje aparate do slikovnega formata 60x60 mm, vendar se je kvaliteta filmov že tako izboljšala, da za naše namene povsem ustreza kamera manjšega formata, ki ima še to prednost, da je lažja in priročnejša. Fotoaparat naj bo tako imenovanega zrcalno refleksnega tipa, da lahko preko objektiva nadziramo izrez in ostrino slike. To je zelo pomembno, ker že pri fotografiranju na terenu izberemo natančen izrez slike in imamo dobro predstavo o tem, kakšna bo fotografija. Poleg tega je zelo koristno, če je v aparatu vgrajen dober elektronski CDS svetlomer, ki nam bo zagotovil pravilno osvetljenost filmov. Kar se tiče filmov so za nas geografe najbolj primerni srednje občutljivi filmi od 18 do 20 DIN, ki jih je potrebno razvijativ drobnozrnatih in tonsko čim bolj bogatih razvijalcih (na primer D-76). Če uporabljamo filtre, je potrebno upoštevati gostoto filtrov in ustrezno temu prilagoditi osvetlitev. Črnorbeli filmi so razmeroma ceneni, zato se nam nikakor ne splača varčevati s filmom, vedno je koristno napraviti več posnetkov iz različnih zornih kotov. Poleg filtrov je koristno vedno uporabljati na objektivu sončno zaslonko, ker z njo na minimum zmanjšamo vpliv stranske svetlobe in povečamo ločljivost slike. Vsemu temu, lahko bi rekli osnovnemu priboru geografove terenske kamere, lahko postopoma dodamo še številne druge pripomočke, od katerih bomo omenili nekatere, ki jih naši geografi sicer redkeje uporabljajo. Standardni objektiv fotoaparata ima navadno goriščno razdaljo 50 mm za kamere formata 24x36 mm in vidni kot slike po diagonali okrog 45°. V praksi smo velikokrat v položaju, ko želimo fotografirati celotno dolino, vendar zajamemo z normalnim objektovom le del doiine, zato je priporočljivo uporabljati širokokotni objektiv z goriščno razdaljo 28 mm in vidnim kotom slike 75°, ali vsaj 35 mm objektiv, ki da vidni kot slike 63°. Pri objektivih s krajšo goriščno razdaljo in ustrezno večjim vidnim kotom slike se rada pojavljajo najrazličnejša popačenja, oddaljene gore ali drugi objekti so premajhni in so za naše potrebe manj primerni. Prav tako nam lahko mnogokrat koristijo manjši t e l e ob j e kti vi z goriščnimi razdaljami od 135 do 200 mm in vidnim kotom slike od 18 - 20°. V zadnjih letih so se pojavili na tržišču tudi številni variofokalni zoom objektivi, ki so zelo praktični in njihova kvaliteta ne zaostaja bistveno za klasičnimi objektivi. Eden takih objektivov je na primer Cannonov zoom FD 35-70 mm z vidnim kotom slike od 63 do 34°. 43 V geografiji si mnogokrat pomagamo s panoramskimi posnetki, ki jih napravimo enega za drugim in nato zlepimo. V ta namen obstaja tudi posebna panoramska kamera Horizont, s katero je, ko jo uravnovesimo z vodno tehtnico, mogoče napraviti panoramske posnetke brez popačenja. Za bUžinske posnetke običajno zadošča 50 mm objektiv, s katerim je mogoče fotografirati do približno pol metra. Če se želimo še bolj približati, nam bo (geografom) običajno zadoščala predleča ene ali dveh dioptrij. Dodatni vmesni obročki ali posebni objektivi so za nas manj zanimivi. Posebne fotografske opreme je izredno veliko in na tem mestu smo omenili le nekaj najpomembnejših dodatkov. Prav tako je veliko tudi najrazličnejših proizvajalcev te opreme in so velike razlike v ceni, vendar se cenene fotografske opreme ne splača kupovati, ker bomo prej ali slej razočarani. Če se vrnemo na filme, geografi razmeroma veliko fotografiramo v barvah, in to večinoma uporabljamo barvne diapozitive, ki jih uporabijamo za predavanja. Izbor ustreznega barvnega filma je težaven in to prepuščamo bolj nagnjenosti posameznika. Prednost pa dajmo barvnemu dia filmu pred barvnim negativ filmom, ker je kvalitetnejši in je iz diapozitiva mogoče izdelati kvalitetno črno-belo ali barvno sliko. Ob tem bi lahko opozorili na številne probleme fotografiranja v barvah, vendar bi s tem zašli predaleč. Za nas geografe je morda najpomembneje, kakšen film bomo uporabili na potovanjih v tuje dežele. V prvi vrsti se ne splača uporabljati cenejših barvnih dia filmov, ker so večinoma manj kvalitetni. Če potujemo v vroče južne kraje, na primer v Afriko ali podobno, je priporočljivo, da damo prednost filmom, ki so manj občutljivi na višjo temperaturo (Kodackrome, Ekrachrome), ali obratno, če potujemo po zmernih geografskih širinah ali severnih krajih, bo dobro služil Agfa CT 18 ali Agfa Profesiola 50 S. Za posebne namene, ko želimo raziskovati vegetacijo, poplave in podobno, so zelo koristen pripomoček tudi infrardeči filmi. Če se ob tem vprašamo, kakšna naj bo dobra geografska fotografija, lahko ugotovimo, da na to ni mogoče preprosto odgovoriti. Pogledi na vlogo in pomen fotografije v geografiji so zelo različni. Vloga in pomen zračnih posnetkov in fotointerpretacije je vedno bolj pomembna kot pripomoček v raziskovanju. V geografskih študijah so fotografije po eni strani dokazno gradivo, hkrati pa tudi ilustrirajo pokrajinske pojave, procese in druge značilnosti in tako pripomorejo k boljšemu razumevanju raziskave. Zato je poleg drugih grafičnih pripomočkov fotografija v geografiji nepogrešljiva. LITERATURA: A.Melik: Jugoslavija. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1958. M.Orožen Adamič: Infrardeča fotografija, tehnologija in možnost uporabe. Proteus 38, 1976. FRANC MALEČKAB NEKRAŠKE JAME NA SVETU V Sloveniji je kras na karbonatnih kamninah. Manj vemo o krasu oziroma jamah, ki so izoblikovane v drugih kamninah. S tem člankom bi želel opozoriti na jame in brezna v silikatnem in vulkanskem "krasu", predvsem pa na prve izsledke venezuelsko-poljske ekspedicije v jame Venezuelske Gvajane, kjer so najstarejše nekraške jame na svetu. V magmatskih kamninah imajo jamski rovi obliko cevi, po katerih je tekla lava. Najdaljša tovrstna jama, ki je doslej znana je Leviathan Cave v Keniji. Dolga je 11 km in globoka 470 metrov. Ta večetažni sistem je aprila lani proučevala posebna raziskovalna skupina (4). U Tudi te jame so uporabljali ljudje že zelo zgodaj, kakor dokazujejo arheološke najdbe v jamah pri ruševinah Teotihuacana v Mehiki. Te jame so pravzaprav lavini mehurji v breči. Nastale so z ujetjem plinov, ki se sproščajo iz lave. Najdaljši jami dosežeta dolžino 200 oziroma 300 metrov. Najbolj znana pa je pred kratkim odkrita jama pbd Piramido Sonca. Vse te jame so zaščitene (4). Zelo uspešna je bila odprava španskih jamarjev na otočje Galápagos v Tihem oceanu. V celoti so rariskali jamo Cueva de Gallardo, ki je z 2300 metri dolžine najdaljša vulkanska jama v Južni Ameriki. Prečni prerezi rovov imajo okroglo obliko s premerom okoli 3 metrov (3). Na otoku Ploreana so raziskali več manjših jam. Cueva de Post Office je zanimiva singenetska jama podzemnega reogenetskega tipa (lavina cev) nastala v olivinskih bazaltih. V zalivu jam (Bahia de los Cuevas), pa so nastale jame z erozijo v piroklastičnih sedimentih (2). Po letu 1970 so se venezuelski jamarji začeli intenzivneje zanimati za jame in brezna v Meseta de Sarisarinama v provinci Bolivar. Odprava leta 1974 je poleg več globokih brezen odkrila v 1500 do 2000 milijon let starih (pred-kambrijskih) kvarcitih 395 m dolgo jamo La Cueva del Cerro Autana, ki je po njihovem mnenju najstarejša jama na svetu (1). Se pomembnejše uspehe je dosegla venezuelsko-poljska odprava leta 1976. S helikopterjem so geološko raziskali prostrano planoto Sarisarinama. Podrobneje so raziskali nekaj jam in brezen in opravili topografske meritve ter sedimentološke, tektonske, petrološke in mineraloške analize. Planota je zgrajena iz kamnin skupine Roraima, tj. izključno iz kvarcitov kontinentalnega izvora z nekaterimi arkozami, skrilavci in drugimi drobno zrnatimi kamninami. Veliko je železovih oksidov, ki dajo kamnini rdečo barvo. V enolični seriji kvarcitov so vzporedne in prečne žile pirofilita, kremena in drugih mineralov. Sarisarinamo delijo na dve področji, vzhodno (kjer so jame in brezna) in zahodno. Prvo je uravnano in tektonsko slabo razlomljeno. Zahodno je višje in prepredeno z gosto mrežo prelomov. Ni še jasno, zakaj so brezna na manj prelomljenem področju (7). Podrobneje so raziskali tri jame: Sima Mayor je 314 m globoko in 450 m dolgo brezno. To je enojno brezno s 350 metrov velikim premerom. V globini 150 metrov so prišli do džungle, ki se je strmo spuščala do 240 metrov globoko. Sima Menor je podobna prejšnji (brezno ima 140 metrov velik premer in 113 m globoko vertikalo), vendar je speleološko zanimivejša. Ima dva velika rova? prvi je dolg 400 m z aktivnim podzemnim vodnim tokom, drugi pa je 588 m dolg in j*e dobil ime Cueva de los Gvlacharos, po ptičih, ki živijo v njem. Sima de Luvia ima položnejše stene poraščene z gosto džunglo. Na severnem koncu se nadaljuje v Cueva de los Cristales (Kristalna jama) zaradi velike količine kremenovih kristalov. Ta presenetljiva jama je dolga 1352 m in je najdaljša doslej znana jama v kvarcitih. Ima veliko dvorano dolgo 180 m, 40 m široko in 30 m visoko (6). Z rentgensko analizo so ugotovili minerale, ki gradijo sigove tvorbe. Opal (SÍO2 + x H20) se pojavlja v barvnih odtenkih od bele do črne barve kot stalaktiti, tvorbe iz tekoče vode, skorje itd. Litioforit (Li Mn3 AI2O9 . 3HoO) so prvič našli kot jamski mineral v 10 cm dolgih stalaktitih. Železovi hidroksidi tvorijo 3 m visoke in 1 m debele stalagmite, železovi oksidi pa stalaktite, stalagmite in tvorbe iz tekoče vode. Dosedanje geološke raziskave kažejo, da so jame in brezna nastale s sledečimi procesi: a) Hidrotermalna sprememba: Hidrotermalna raztopina, verjetno alkalna, je raztopila kremenovo vezivo med delci in spremenila trd kvarcit v krhek kremenov peščenjak. Raztopina se je širila navzgor po razpokah in prečno po lezikah. 45 b) Nastajanje jam se je začelo dolgo po prvi fazi. Meteorska voda je erozijsko in korozijsko širila razpoke in odnašala slabo sprijeta kremenova zrna ter naredila velike jamske sisteme. Postopno so se porušili stropi nad jamami in tako so nastala brezna s 350 m velikim premerom. Vedno več je odprav v najbolj odročne dele sveta in vedno bolj se širi naše znanje o kraških pojavih in s tem tudi pojem"krasa" ,ki že presega zemeljske okvire. Fotografije Marsa kažejo namreč 400 km dolge lavine cevi (5), Torej ni bojazni, da bi zmanjkalo dela za bodoče generacije jamarjevl LITERATURA: 1. Insideearth, St.3, str.2. 2. Montoriol - Pous J., 1975, Contribución al conocimiento vulcano -espeleologico se la isla Floreana (Galápagos, Ecuador) Speleon, Monografía I, str. 57 - 67. 3. Montoriol - Pous J., 1977, Expedicid "Galápagos - 75", Circular per ais socis, gener - juny. 4. NSS News, vol 34, No. 10, 1976, str. 172, 173. 5. NSS News, vol 34, No. 11, 1976, str. 192. 6. Urbani F., 1976, Polish - Venezuelan Expedition Studies Sarisarinama Caves, NSS News, vol. 34, No. 11, November, 1 7. Zawidzski P., 1976, Preliminary notes on the gology of the Sarisarinama plateu, Venezuela, and the origin of its caves, Boletín de la Sociedad Venezolana de Espeleología, Vol.7, No. 12, str. 29 - 39. DRUŠTVENE VESTI IZGUBILI SMO STANKA POLAJNARJA Konec januarja 1978 je v nedopolnjenem 47.letu življenja umrl geograf Stanko Polajnar. Vedeli smo za njegovo bolezen, vendar smo upali, da jo bo premagal kot mnoge druge ovire ter ga bomo še srečevali na naših društvenih sejah in zborovanjih; Stanko Polajnar se je rodil v Mariboru leta 1931. Po diplomi na ljubljanski univerzi se je kot zagnan mlad geograf vključil med urbaniste planerje, kjer je s prav takšnim zanosom, kakršnega je imel že kot študent geografije, opravil vrsto urbanističnih nalog. Pripadal je tisti generaciji povojnih geografov, ki se je že v času študija vključila v raziskovalno delo. Pri tem ga 46 niso ovirale razsežnosti in raznoličnosti geografske in širše problematike, pa naj je šlo za dolino Kokre, Dravinjske gorice ali za Cerkljansko hribovje, za morfogenezo, agrarne procese ali za drugo geografsko aplikacijo za potrebe prostorskih ved. Značilno je bilo zanj, da je bil pripravljen prijeti za delo tam, kjer so bile potrebe največje. Bil je eden redkih geografov, ki je združeval v sebi strokovne in organizacijske sposobnosti ter karakterne lastnosti v taki meri, da mu je bilo zaupano vodstvo prvega slovenskega urbanističnega zavoda. Pomemben je njegov prispevek v okviru urbanističnega planiranja, zlasti pri urbanističnih programih, projektih, zazidalnih načrtih in ekspertizah, ki jih je Polajnar metodološko zasnoval, domislil in obdelal. Njegovo ime je zapisano v mnogih urbanističnih elaboratih, posebno tistih, ki zadevajo osrednjo Slovenijo, Gorenjsko, Dolenjsko, Belo Krajino, Notranjsko in deloma Primorsko. Deloval je tudi v vrsti strokovnih združenj v okviru SR Slovenije in Jugoslavije. Geografi se ga še posebej spominjamo kot predsednika številnih geografskih zborovanj, ki jim je s svojo tehtno besedo in iskrivimi idejami zagotavljal uspeh. Zato ga bomo še posebej pogrešali na prihodnjem ¡zborovanju v Mariboru, njegovem rojstnem kraju. Geografsko društvo pa je z njim izgubilo tudi dolgoletnega podpredsednika, odbornika in požrtvovalnega društvenega delavca. Tisto, po čemer se bomo Stanka še dolgo spominjali pa je vzor vestnega, dobrovoljnega in vedrega človeka s tankim posluhom za potrebe ljudi. Vselej je našel prijazno besedo, vedno je bil pripravljen svetovati in pomagati. Pcleg ožjih sorodnikov ga bo še zlasti porešala njegova študentska generacija. Božo Kert PROGRAM RAZSTAV ZEMLJEPISNEGA MUZEJA INŠTITUTA ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI V LETU 1978 Od ustanovitve 194 6. le ta je bila osnovna dejavnost Zemljepisnega muzeja zbiranje in razstavljanje gradiva o razvoju kartografskega prikazovanja slovenskih in sosednjih pokrajin, raznih tematskih kart slovenskega ozemlja, kartografskega in slikovnega gradiva o naseljih in pokrajinah, starejše geografske literature, izdelava in razstavljanje reliefov itd. Obsežno zbrano gradivo je bilo prikazano javnosti na številnih tematsko opredeljenih razstavah v prostorih Zemljepisnega muzeja in izven njega. Takšne so ostale stalne oblike razstav tudi po letu 1961, ko je bil Zemljepisni muzej priključen Inštitutu za geografijo Univerze v Ljubljani. Organizacijska sprememba je bila združena z delno vsebinsko preusmeritvijo. Zemljepisni muzej je začel razstavljati gradivo o novejših geografskih spre-rembah v Sloveniji in je tako z njimi sproti seznanjal slovensko javnost. Na številnih razstavah v prostorih Zemljepisnega muzeja, na Filozofski fakulteti in na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, v Rogaški Slatini, v Bovcu, v Novi Gorici, v Mariboru in v Beogradu, so bili prikazani problemi demografskih sprememb, transformacije izvenmestnega prostora, narodnostno mešanih območij v SR Sloveniji in s Slovenci poseljenih območij v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, nadalje turistične valorizacije slovenskega prostora in cela vrsta drugih prostorskih problemov, ki so poleg osnovne informacije pomenili tudi posredovanje rezultatov geografskega raziskovalnega dela naj širšemu krogu interesentov in porabnikov. Razstave so obiskovale osnovne in srednje šole iz vse Slovenije in iz drugih republik, slušatelji geografije Pedagoške akademije v Ljubljani ter Filozofske fakultete v Ljubljani. Številni so bili tudi obiski študentskih ekskurzij z drugih jugoslovanskih univerz, drugih republiških geografskih društev, študentskih ekskurzij iz zamejstva in inozemstva ter številnih posameznikov ali manjših skupin strokovnjakov itd. Ob takšni programski usmeritvi se je pred Zemljepisni muzej postavljala vedno pogosteje potreba po sprotni kartografski predstavitvi 47 posameznih aktualnih prostorskih problemov in procesov, Zato je bilo vsako leto pripravljenih okrog 15 manjših, vsebinsko ožje opredeljenih razstav. Program razstav Zemljspisnega muzeja v letu 1978 pomeni nadaljevanje dosedanje programske orientacije. V ospredju pa so didaktična predstavitev problemov, predstavitev starega kartografskega gradiva, najbolj aktualnih prostorskih problemov in predstavitev kartografskega gradiva tekočega in najnovejšega raziskovalnega dela. Postavljenih bo osem novih razstav: v 1. GEOGRAFSKI ELEMENTI DEGRADACIJE OKOLJA (marec) Prikazane bodo karte in slike z ustreznim komentarjem o degradaciji (razvrednotenju) okolja na območju Celja, Koprščine in Velenja, o onesnaženosti voda v Sloveniji in o vrednosti naravnega potenciala v Sloveniji, o prostorskem pojavu črnih gradenj, o opuščanju obdelovalnih površin in posledicah tega ter o spremembah človekovega okolja zaradi potresov. 2. GEOGRAFSKE POSLEDICE POTRESNE DEJAVNOSTI V ZG.POSOCJU (april) Prikazane bodo karte in slike geografskega proučevanja pred potresom leta 1975 in po potresu 1976. in 1977. leta s posebnim poudarkom na Breginj-skem kotu. 3e REZULTATI DELA. GEOGRAFSKIH MLADINSKIH MEDNARODNIH RAZISKOVALNIH TABOROV V PREKMURJU (maj) Razstavljeno bo kartografsko gradivo s petih mednarodnih mladinskih geografskih raziskovalnih taborov, ki jih je v okviru Republiškega koordinacijskega odbora gibanja "Znanost mladini" strokovno pripravil in vodil Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani s posebnim poudarkom na narodnostno mešano območje v občinah Lendava in Murska Sobota. Razstava je še posebej namenjena srednješolcem kot metodični prikaz uvajanja v raziskovalno dalo. 4» Ob 11. zborovanju slovenskih geografov v Mariboru koncem junija bo pripravljena razstava vsega kartografskega in drugega geografskega gradiva mariborsko regijo ter rezultatov raziskovalnega dela od zborovanja v Zg.Posočju 1975. leta. 5. GEOGRAFSKI RAZVOJ IN PROSTORSKI PROBLEMI LJUBLJANE (sept.-okt.) Dosedanje gradivo bo za to razstavo dopolnjeno in razširjeno s kartografskimi rezultati najnovejših proučevanj in didaktično Izpopolnjeno. 6. GEOGRAFSKI PROBLEMI PREEIVALSTVA NARODNOSTNO MEŠANIH OBMOČIJ V SLOVENIJI TER S SLOVENCI POSELJENIH OBMOČIJ V ITALIJI, AVSTRIJI IN NA MADŽARSKEM (november) Razstavljene bodo karte dosedanjih preučevanj demografskih problemov in procesov, s poudarkom na vprašanjih socio-ekonomskega razvoja manjšin. 7. TRANSFORMACIJA AGRARNE POKRAJINE (december) Za različne pokrajine bodo prikazane karte tipov spreminjanja izrabe zemlje in usmeritve kmetijske proizvodnje pod vplivom gospodarskih, političnih in drugih sprememb od leta 1963 naprej. 8. RAZVOJ KARTOGRAFSKE PREDSTAVE SLOVENSKIH POKRAJIN Stalna razstava bo izpopolnjena in prirejena didaktičnim potrebam. Razstave bodo v prostorih Zemljepisnega muzeja, Trg francoske revolucije 7, v Ljubljani, tel. 21-900. Čas obiska je od 7. do 14,30 ure, v sredo do 18,30. Na voljo je strokovno vodstvo. Po potrebi oziroma dogovoru je možen ogled tudi v popoldanskem času. Za razstave bodo pripravljeni vodniki, ki bodo v dostopni in razumljivi obliki podali vsebino in namen razstave, Milena Pak 48 POROČILO O DELU GEOGRAFSKEGA KROŽKA NA CELJSKI GIMNAZIJI V ŠOLSKEM LETU 1976/77 Geografski krožek se je redno sestajal vsakih 14 dni ob torkih. Sestankov se je udeleževalo 40 do 50 dijakov. Predsednica krožka je bila Jana Kremen-šek iz 4.c razreda. V šolskem letu 1976/77 se je zvrstilo več predavanj. Predavatelji so jih ilustrirali z barvnimi d i ap o z i t i v i, d i a f i l m i, s slikovnim in kartografskim gradivom. 1. Mateja Belak (4,b)s Bajkal-biser Sibirije. 2. Jana Kremenšek (4.c), Manja Šterbenc (4.b), Alenka Gorza (2.c): Pomurje 76. 3. Tamara Svetina (4.c): S poti po Danski in Norveški (1. in 2.del). 4. Dipl.ekon. Francka S t i g l i c : LR Mongolija. 5. Nino Rode (4.c): Sutjeska. 6. D ip l. inž. J an e z Ahačič: Vtisi iz Kitajske. 7. Srečko Bizjak, Duško Kos (oba iz 2.a) in Tomaž Pavlin (2.c): Potresi. 8. Ernest Rečnik: Vtisi iz Indije. 9. Igor Istenič (4.c): Samo ena zemlja (o varstvu okolja). 10. Dipl.inž. Gerald Premšak: Japonska (1., 2. in 3.del). 11. Dipl.ekon. Francka Štiglic: Planinska transverzala po Savinjskih Alpah. Za zaključek je geografski krožen priredil za vse dijake - predavatelje in stalne krožkarje nagradno ekskurzijo v Istro. Ogledali smo si srednjeveško mestece Motovun ob razlagi profesorja motovunske osemletke, Istarske toplice in Škoc.ijanske jame. Vodnik nas je seznanil s perečim onesnaževanjem Škocjanskih jam. Mentor: prof. Zvezdana Knez-Šterbenc 30 LET GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA HRVATSKE Geografsko1 društvo Hrvatske je decembra 1977.leta počastilo svojo 30-let-nico s svečano proslavo in z znanstvenim simpozijem o geografskih problemih Hrvatske. Izredno bogato in vsestransko delovanje društva, ki se s preko 1200 formalnimi in do 400 aktivnimi člani uvršča med največja geografska društva v Jugoslaviji, se je začelo že leta 1883, ko so v Vseučilišču v Zagrebu osnovali prvo katedro za geografijo na ozemlju današnje Jugoslavije. Formalno je bilo Geografsko društvo Hrvatske osnovano 1897 leta, a je bilo zaradi omejenih sredstev in malega števila članov dve leti kasneje vključeno v Hrvatsko prirodoslovno društvo, kjer je delovalo kot samostojni oddelek. Aktivnost geografov se je nadaljevala predvsem v Glasniku Hrvatskog prirodo-slovnog društva, ki je leta 1917 objavil Geografsko bibliografijo za Htvatsko in Slavonijo. Leta 1929 pa je izšla prva številka Geografskega glasnika. Povojni razvoj hrvatske geografije je temeljil na novih osnovah in boljših pogojih za delo. Skrb širše družbene skupnosti za stroko, objektivne potrebe po geografskih proučevanjih, ki so izhajale iz dinamičnega razvoja in preobrazbe domovine pa tudi večje aktivnosti širšega kroga hrvatskih geografov, je pripeljalo do ustanovitve sedanjega Geografskega društva Hrvatske. Znanstvena dejavnost društva je zajemala predavanja, znanstvene simpozije, jugoslovanske in mednarodne geografske kongrese, znanstveno raziskovalno delo financirano od Republiškega fonda za znanstveno delo in od republiških samoupravnih interesnih skupnosti ter izdajateljsko dejavnost društva in publicistično aktivnost geografskih ustanov in posameznikov. Najbolj tradicionalna oblika društvene dejavnosti so nedvomno "geografski ponedeljki". 49 To so redna predavanja, ki se vrstijo vse od ustanovitve društva in ki jih zaradi raznovrstne zanimive geografske problematike hrvatski geografi vedno številno obiskujejo. Hrvatsko geografsko društvo je organiziralo številne geografske prireditve. Med temi je treba posebej omeniti organizacijo dveh kongresov geografov Jugoslavije, prvega leta 1949 v novoosvobojeni Reki, Istri in Slovenskem primorju ter drugega leta 1964 v Zagrebu. S pomočjo republiških ustanov za financiranje znanstveno-raziskovalne dejavnosti so hrvatski geografi po letu 1960 opravili številne znanstvene naloge. Nosilec te aktivnosti je bil do leta 1975 Inštitut za geografijo Vseučilišča, sedaj pa je Geografski oddelek PMF. V tekočem obdobju 1976-80 sta v izdelavi dva obsežna projekta: "Prvi načrt osnovne geografske regionalizacij e Hrvatske" in "Sestava centralnih in mestnih naselij Hrvatske". Oba programa združujeta številne geografe, ki tudi sicer sodelujejo v podobnih akcijah, predvsem pa v revijah Radovi geografskog instituta in Geographical Papers ter v posebnih edicijah, kot je to šest zvezkov Geografije Hrvatske. Delo Geografskega društva Hrvatske pa še posebno uspešno predstavlja znanstvena revija Geografski glasnik, ki je do danes izšel v 38 številkah in ima velik pomen za razvoj geografije saj ga hrvatski geografi zamenjujejo za okoli 200 domačih in tujih geografskih revij. Če dodamo še izdajanje in širjenje časopisa Geografski horizont, ki je namenjen kot pripomoček pri izobraževanju na vseh stopnjah šol, lahko ugotovimo izredno plodno publicistično dejavnost hrvaških geografov. Zelo obsežno je tudi delo, ki ga opravljajo hrvaški geografi za potrebe geografije v šoli. Poletni in zimski geografski seminarji z nekaj sto udeleženci so postali redna oblika dela, dopolnjujejo pa jih zborovanja geografov Hrvatske. V 30-letnem obdobju je društvo organiziralo okrog 40 strokovnih ekskurzij po Jugoslaviji in 4 v inozemstvo. S predavanji, ekskurzijami, radijskimi, televizijskimi urami ter drugo publicistično dejavnostjo, opravljajo tudi obsežno delo pri popularizaciji geografije in seznanjajo ljudi z našo domovino ter s številnimi problemi in procesi v njej. Po doslej začrtanem delovnem programu bo .potekalo delo hrvaških geografov tudi v bodoče s tem, da bodo ob problemih geografije v šoli posvetili še posebno pozornost proučevanju tistih prostorskih problemov, ki se vedno bolj uveljavljajo v transformaciji in razvoju našega prostora kot so urbani -zacija, transformacija agrarnih območij, migracijska gibanja, prometni razvoj, turistična valorizacija, problemi urejanja človekovega okolja in drugo. Geografskemu društvu Hrvatske želimo tudi v bodoče tako in še bolj plodno in vsestransko organizacijsko, strokovno, znanstveno in publicistično dejavnost, kot jo je imelo v preteklih tridesetih letih. Mirko Pak DOPOLNILO V prejšnji številki objavljen spominski članek "Ob sedemdesetletnici dr. Svetozarja Ilešiča" je napisal dr.Mirko Pak. Avtorjevo ime je tam pomotoma izostalo. Bralcem in avtorju se za to pomanjkljivost opravičujemo. Uredništvo 50 LEK 502.72 (497.12) RAVBAR M. 61000 Ljubljana, Yu, Zavod za spomeniško varstvo SRS, Plečnikov trg 2 NARAVNA DEDIŠČINA SLOVENIJE, PRVINA ČLOVEKOVEGA OKOLJA Geografski obzornik"XXIV (1977), štev. 3-4, str. 1-5 Avtor spregovori najprej o različnih vrstah naravne in kulturne pokrajine z vidika njihovega varstva, nato pojasni družbena izhodišča, kakršna se o tem uveljavljajo v Sloveniji. Slednjič osvetli različne skupine in varstvene stopnje naravovarstvenih območij pri nas. UDK 711.5 "Celje" •ŠPES M„ 61000 Ljubljana, Yu, Inštitut za geografijo univerze, Aškerčeva 12 RAZLIKE V KVALITETI BIVALNEGA OKOLJA MED TREMI MESTNIMI DELI CELJA Geografski obzornik XXIV (1977), štev. 3-4, str. 6-13 Avtorica prikazuje izsledke raziskav o odzivanju ljudi v različnem bivalnem okolju. Raziskave so zajele tri različne dele Celja, ki se ne razlikujejo med seboj le po kakovosti bivalnega okolja, temveč tudi po gostoti, starosti in poklicni sestavi prebivalstva. UDK 914.971.2 "Suha Krajina" RUS A. 61000 Ljubljana, Yu, Urbanistični inštitut SRS, Jamova 18 GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI SUHE KRAJINE Geografski obzornik XXIV (1977), štev. 3-4f str. 14-23 Regionalnogeografski prikaz Suhe Krajine osvetljuje zlasti socialno-geografske procese, ki se močno odražajo v spremenjeni izrabi zemlje, značilnem stagniranju naselij s centralnimi funkcijami in tudi v stari fisiognomiji pokrajine sploh. 51 UCK 330.191.5:914.7 BRACIC V. 62000 Maribor, Yu, Pedagoška akademija, Mladinska 9 GOSPODARSKA RAST SOVJETSKE ZVEZE Geografski obzornik-XXIV (1977), štev. 3-4, str. 24-32 Clanek prikazuje gospodarsko rast SZ v 60.letih njenega obstoja. S primerjavo prikazuj e avtor razvoj SZ in ZDA ter primer j a njun delež v svetovni proizvodnji in trgovini in tako posredno odgovarja na vprašanje, ali bo SZ dohitela in prehitela ZDA v gospodarskem razvoju. UDK 910.1:806.6 TLEŠIČ S. 61000 Ljubljana, Yu, Geografski inštitut A.Melika, SAZU, Novi trg 5 SLOVENSKA GEOGRAFIJA IN SLOVENŠČINA Geografski obzornik XXIV (1977), Stev. 3-4, str. 32-35 Na izbranih primerih opozarja avtor na pomanjkljivosti geografskega pisanja in se zavzema za terminološko, jezikovno in stilistično bolj skrben in jasen geografski jezik. Dotakne se tudi pisave geografskih imen. UDK 910.1 MEDVED J. 61000 Ljubljana, Yu, PZE za geografijo fil.fak., Aškerčeva 12 NEKAJ VPRAŠANJ K VSEOBSEŽNI KRITIKI Geografski obzornik XXIV (1977), štev. 3-4, stran 35-39 Avtor postavlja več vprašanj, ki se mu odpirajo ob Gamsovem načelnem oziroma metodološkem članku iz prejšnje številke Geografskega obzornika. Ta vprašanja tudi razčlenjuje in jih med seboj sooča. 53 UDK 910.1:371.214 GAMS I. 61000 Ljubljana, Yu, PZE za geografijo fil.fak., Aškerčeva 12 MEJE GEOGRAFIJE V SISTEMU ZNANOSTI IN V ŠOLI Geografski obzornik XXIV (1977), štev. 3-4, stran 39-41 Avtor odgovarja na vprašanja, ki mu jih v tej številki postavlja Medved. S tem v zvezi spregovori o mejah in bistvu geografije v znanosti in v šoli. UDK 910.1:77.03 OROŽEN ADAMIČ M. 61000 Ljubljana, Yu, Geografski inštitut A.Melika, SAZU, Novi trg 5 NEKAJ MISLI O FOTOGRAFIJI V GEOGRAFIJI Geografski obzornik XXIV (1977), štev. 3-4, str. 42-44 Članek govori o pomenu geografske fotografije in daje o tem tudi vrsto praktičnih napotkov. UDK 5 51.44:913 MALECKAR P. 61000 Ljubljana, YU, Potrčeva 16 NEKRAŠKE JAME NA SVETU Geografski obzornik XXIV (1977), Štev. 3-4, str. 44-46 Članek spregovori o jamah v magmatskih oziroma vulkanskih kamninah, ki Jih v zadnjem času odkrili v Južni Ameriki. V S F B I Na * * Stran "M.RAVBAPj/ Naravna dediščina Slovenije, prvina človekovega okolja.......1 M.ŠPESjSj Razlike v kvaliteti bivalnega okolja med tremi mestnimi deli Celja (1 diagram)........................................6 AFUS,W/ Geografske značilnosti Suhe Krajine (3 skice, 1 karta)........14 V.BRAČIČ, / Gospodarska rast Sovjetske zveze (5 diagramov)................24 S.ILEŠIČJ Slovenska geoqrafija in slovenščina...........................32 J.MEDVFD, , Nekaj vprašanj k vseobsežni kritiki..........................35 I.GAMS, -j Meje geografije v sistemu znanosti in v šoli.................39 jM.OnOŽEN ADATj?, Nekaj misli o fotografiji v geografiji......................42 F.MALEiKAR, Nekraške jame na svetu.......................................44 DRUŠTVENE VESTI Izgubili silo Stanka Polajnarja (B.Kert)...............46 Obvestilo o XI.zborovanju slovenskih neonrafov od 28. do 30.junija 1978 v Mariboru (na druqi strani ovitka) Proaram razstav Zemljepisnega muzeja Inštituta za creoarafijo Univerze v Ljubljani v letu 1978 (Milena Pak).....................................47 Poročilo o delu geoqrafskeqa krožka na celjski qimnaziji v šol.letu 1976/77 (Z. Knez-Šterbenc)_49 30 let Geografskega društva Hrvatske (Kirko Pak) ......49 Risba na naslovni strani: Razvoj obdelovalnih površin v Suhi Krajini 1947-1971 (glej članek A.Rusove) GEOGRAFSKI OBZORNIK, časopis za geografsko vzgojo in izobrazho. Izhaja štirikrat letno. Izdaja Geoarafsko društvo Slovenije, Odsek za geografski pouk. Uredniški odbor: dr.Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Kokole, dr.Avguštin Lah, Marija Košak, Milan Vreča, dr. Jakob Medved. Glavni urednik Mara R a d i n j a, Ljubljana, Grintovška 1. Upravnik Cita M a r j e t i č Za člane GDS je letna naročnina 30 dinarje»/, za nečlane in ustanove 40 dinarjev. Naročajte in plačujte na naslov: "Georrrafski obzornik", Ljubljana, Aškerčeva 12, štev.tek.rač. 50100-678-44109 Za vsebino člankov so odqovorni avtorji sami GO izhaja s finančno pcnočjo izobraževalne skunnost.i Slovenije Tiskal: Zavod SRS za statistiko v Ljubljani