Štev. 1048.	1940.
IV.
OGLASNIK LAVANTINSKE ŠKOFIJE
Vsebina: 27. Sacra Congregatio de Propaganda Fide: Instructio. Circa quasdam caeremonias et iuramentum super ritibus sinensibus. — 28. Odredba glede delitve sv. obhajila in blagoslova z Najsvetejšim. — 29. Družba krščanskih družin v čast sv. Družine. — 30. Praznik sv. Jožefa, ženina M. D. — 31. Krstni botri — birmski botri. — 32. LXXXI. sklepni zapisnik o pastoralnih konferenčnih vprašanjih za leto 1939. — 33. Verouk in katehetska nagrada na oddelkih, ki imajo pouk v dveh skupinah. — 34. Objave. — 35. Slovstvo. — 36. Osebna naznanila.
27.
Sacra Congregatio de Propaganda Fide.
Instructio.
Circa quasdam caeremonias et iuramentum super ritibus sinensibus.1
Plane compertum est in Orientalium Regionibus nonnullas caeremonias, licet antiquitus cum ethnicis ritibus connexae essent, in praesentiarum, mutatis saeculorum fluxu moribus et animis, civilem tantum servare significationem pietatis in antenatos vel amoris in patriam vel urbanitatis in proximos.
Quapropter hoc S. Consilium Christiano Nomini Propagando, Summo Pontifice Pio XI f. r. approbante, novas super hac re annis 1935 et 1936 impertiit Ordinariis Manciuriae et Imperii Iaponici, iuxta can. 22, normas hodiernis rerum adiunctis magis congruentes.
Nuper vero Emi Patres eidem S. Consilio Christiano Nomini Propagando praepositi, in generali consessu, die 4 vertentis mensis Decembris celebrato, consideraverunt an aliis quoque in locis, ubi similes rerum adiunctorum mutationes decursu temporum advenisse constaret, similis agendi ratio admittenda esset.
Argumentis itaque hinc inde attente perpensis, prudentium atque experientium virorum sententia exquisita, iidem Emi Patres, quae sequuntur censuerunt esse declaranda:
1. Cum Sinense Gubernium pluries aperteque enuntiaverit omnibus esse liberum quam malint religionem profiteri et alienum esse a sua mente de rebus religiosis leges aut iussa edere; ideoque caeremonias, quae in honorem Confucii a publicis Auctoritatibus sive peraguntur sive iubentur, non fieri animo tribuendi religiosum cultum, sed hunc solum in finem ut foveatur et expromatur in virum clarissimum dignus honor et in traditiones patrum debitus cultus: licitum est catholicis adesse actibus honoris, qui ante Confucii imaginem vel tabellam, in monumentis confucianis vel in scholis perficiuntur.
2. Ideoque non habendum est illicitum imaginem Confucii, vel etiam tabellam eius nomine inscriptam, in scholis catholicis collocari, praesertim si Auctoritates id iusserint, aut eam capitis inclinatione salutare. Si quando timeatur scandalum, declaretur recta catholicorum intentio.
' AAS, 1940, n, 1, pag. 24.
3. Tolerandum ut catholici magistratus et alumni, si publicis caeremoniis adsistere iubeantur quae speciem praeseferant superstitionis, intersint quidem, dummodo, ad mentem can. 1258, passive se habeant signa-que illius tantum obsequii faciant, quod ut mere civile iure haberi possit; declarata, ut supra, sua intentione, si quando hoc necessarium apparuerit ad falsas interpretationes sui actus removendas.
4. Inclinationes capitis atque aliae civilis observantiae manifestationes ante defunctos vel defunctorum imagines, et etiam ante tabellam defuncti, simplici nomine inscriptam, uti licitae et honestae habendae sunt.
Considerantes praeterea iidem Emi Patres iuramentum super ritibus sinensibus a Summo Pontifice Benedicto XIV per Constitutionem E x quo singulari diei 11 Iulii 1742 omnibus sacerdotibus »in Sinarum Imperio aliisque ei conterminis sive adjacentibus Regnis ac Provinciis« imperatum, non plene congruere cum recentibus normis ab hac S. Congregatione datis, atque insuper idem iuramentum nunc temporis uti disciplinare instrumentum omnino esse superfluum, cum notum sit antiquas de ritibus sinensibus controversias esse pacatas, et, ceterum, missionarios et alios sacerdotes nulla indigere iuramenti coactione ut promptam filialem-que praestent S. Sedi obedientiam: censuerunt dispensandum esse ab obligatione illius iuramenti, ubicumque, sive in Sinis, sive alibi illud in usu esset; firmis manentibus ceteris praescriptis Summi Pontificis Benedicti XIV, quatenus recentioribus Instructionibus non sint immutata, prae primis prohibitione super ritibus sinensibus disputandi.
Quam Emorum Patrum sententiam, Ssmo Domino Nostro Pio Prov. Div. Papae XII, ab infrascripto Cardinali huius S. Congregationis de Propaganda Fide praefecto, in audientia diei 7 mensis Decembris relatam, Sanctitas Sua in omnibus dignata est approbare et ratam habere.
Datum Romae, ex Aedibus Sacrae Congregationis de Propaganda Fide, die 8 mensis Decembris A. D. 1939, in festo Conceptionis Immaculatae B. M. V.
Petrus Card. Fumasoni Biondi, Praefectus.
L.*S.
f Celsus Constantini, Archiep. tit. Theodos., Secretarius.
28.
Odredba glede delitve sv. obhajila in blagoslova z Najsvetejšim.
Cerkveni zakonik določa: »Qui in religiosam fidelium institutionem incumbunt, nihil omittant, ut pietatem erga sanctissimam Eucharistiam in eorum animis excitent, eosque praesertim hortentur, ut non modo diebus dominicis et festis de praecepto, sed etiam diebus ferialibus intra hebdomadam, frequenter, quantum fieri potest, Missae sacrificio assistant et sanctissimum Sacramentum visitent« (Can. 1273).
Predpogoj dostojnega in pravilnega češčenja presv. Rešnjega Telesa je, da ga častimo po volji in navodilih sv. Cerkve. Tudi tukaj veljajo besede: »Melior est obedientia quam victimae« (I, Kralj. 15, 22). Ako poslušamo Cerkev, poslušamo Kristusa, ki jo je ustanovil.«
V Lavantinski škofiji so nastale pri zakramentalnem blagoslovu in pri delitvi sv. obhajila po objavi novega obrednika razlike, ker se nekateri držijo starih navad, drugi pa navodil obrednika. Da se ohrani enotnost v obredih in da se češčenje presv. Rešnjega Telesa kot sad škofijskega evharističnega shoda v Mariboru leta 1934. in vsedržavnega evharističnega kongresa v Ljubljani leta 1935. še bolj poglobi, priobčujem, od več strani nujno naprošen, naslednjo, že dalje časa pripravljeno, pa zavoljo nekaterih nejasnosti zadržano odredbo:
1. Obhajilo se naj deli odslej redno med sv. mašo, ker se mašne po-obhajilne molitve ne ozirajo samo na mašnika, ampak na vse obhajance. (Rimski obrednik str. 96, točka 11.)
2. Izven maše se deli obhajilo, ako je za to zadosten razlog, na primer, da bi bilo na mašo, med katero se bo obhajalo, predolgo čakati, ali da je število obhajancev tako veliko, da bi drugi verniki pred sklepom maše začeli zapuščati cerkev.
3. Obhajati neposredno pred mašo ali po maši je dovoljeno, ako je maša tiha ali privatna. Ne sme pa mašnik v mašni obleki obhajati neposredno pred slovesno, peto ali konventno mašo, ali neposredno po taki maši.
4. Obhajilo izven maše se deli natančno po Rimskem obredniku: Red pri delitvi sv. obhajila, str. 93. Zato odpade za naprej blagoslov s cibo-rijem in se podeli blagoslov z roko.
5. Blagoslov z Najsvetejšim se da pri vsakem izpostavljanju enkrat, in sicer ob koncu svetega opravila (maše ali večernic).
6. Izpostavi se Najsvetejše ali pred svetim opravilom in se sveto opravilo vrši »coram Sanctissimo«, ali po svetem opravilu samo za blagoslov. Prvo naj bi vobče veljalo za nedelje, zapovedane praznike in slovesnosti, drugo naj bi se vsaj polagoma uvedlo v nadomestilo prepogostih, pri nas tudi ob delavnikih običajnih svetih maš pred javno izpostavljenim svetim Rešnjim Telesom, ki se ne strinjajo z rimskimi liturgičnimi predpisi, ker bi se brez Ordinarijevega dovoljenja smele služiti le v osmini Telovega.
Pred svetim opravilom se Najsvetejše izpostavi tako: Sacerdos (diaconus) totaliter explicat corporale, aperit tabernaculum, genuflectit, extrahit ostensorium cum Sanctissimo ponitque in corporali, tabernaculum claudit et Sanctissimum ascenso, si opus sit, scabello, sine nova genuflexione exponit super corporale in throno tabernaculi. Quo facto descendit de scabello, si eo usus fuerit, genuflectit, descendit in planum et super infimum gradum in genua procumbit cum mediocri corporis inclinatione. Sine mora surgens imponit incensum absque benedictione et nihil dicens. Deinde genuflexus in infimo gradu Sanctissimum tribus ductibus duplicibus incensai cum profunda capitis i. e. capitis et modica humerorum inclinatione ante et post incensationem, morula interposita inter singulos ductus. (Erker, Enchiridion liturgicum, str. 347.)
Medtem se poje pesem v čast najsvetejšemu Zakramentu (prim. toč. 8).
7. Blagoslov (ob koncu svetega opravila) se naj daje odslej enotno po rimskem običaju: Obred bo ta-le:
A.
a)	Po svetem opravilu poklekne duhovnik z asistenco, kar rimska liturgija predvideva, na spodnji stopnici oltarja in pevci zapojejo brez presledka kitici: Tantum ergo — Genitori, oziroma: V Zakramentu vse sladkosti — Tebi, Oče.
b) Pri besedah prve kitice Veneremur cernui — Počastimo Jezusa se vsi priklonijo. Ob začetku druge kitice celebrant vstane, vloži kadilo in incenzira Najsvetejše modo solito.
c) Po končani himni se kleče zapoje Panem de coelo — Kruh iz nebes z odgovorom, na kar celebrant sam vstane ter poje molitev: Deus, qui nobis — O Bog, ki si nam.
d) Celebrantu se položi na ramo velum, diakon vzame Najsvetejše s prestola ter ga da v roke med tem pristopivšemu celebrantu, ki ljudstvo na običajen način z Najsvetejšim blagoslovi.
e) Po blagoslovu se monštranca neposredno, brez novega incenza, shrani v tabernakelj.
B.
Ako je celebrant sam, nastane pri točki d) težkoča z velumom, ker bi moglo priti do neprilik, bodi da gre celebrant z velumom po Najsvetejše na prestolu, bodi da prejme velum, ko je Najsvetejše že vzel s prestola. Zato naj se v tem slučaju postavi monštranca s prestola na oltar neposredno po svetem opravilu, pred himno Tantum ergo. Tudi v slučaju A. bi ta spored ne nasprotoval rubrikam.
C.
Če Najsvetejše ni bilo izpostavljeno, se po svetem opravilu iz tabernaklja postavi na oltar, ako sledi neposredno blagoslov. Ako pa se po sveti maši, ki ni bila coram Sanctissimo, molijo litanije, katerih sklep bo zakramentalni blagoslov, se Najsvetejše pred litanijami postavi na tron, ali izpostavi šele po litanijah, kar velja tudi za popoldansko službo božjo. Obred za te primere se ravna po zgornjih določbah.
8. Doslej običajne priljubljene blagoslovile pesmi se naj pojejo, ko se izpostavi Najsvetejše pred svetim opravilom in po končanem blagoslovu.
9. Število maš pred izpostavljenim Najsvetejšim se naj omeji. Tako je določila Lavantinska sinoda leta 1911.: »Numerum missarum coram sanctissimo Sacramento non adaugeant, sed imminuere studeant, cum Ecclesia hoc potissimum mysterium fidei tractari vult summa cum verecundia et reverentia, quae nimis frequenti expositione sanctissimi Sacramenti non augeri, immo potius imminui solet.« (Operationes et Constitutiones Synodi dioecesanae Lavantinae, 1911, str. 503). Ista sinoda (str. 502) prepoveduje maše z blagoslovom na željo posameznikov (ki bi naročili tako zvano »mašo z blagoslovom«): »Sanctissima Eucharistia ne quavis causa, sed publica tantummodo eaque gravi exponatur.« »Animarum curatores in hac re non tantum caute et prudenter, sed et constanti animo procedant, ne in expositione Sanctissimi sive fidelium arbitrio sive pa-rochianorum impetu sive turpis lucri spe moveantur« (str. 503).
Odredba stopi v veljavo dne L maja 1940. S predpisi svete Cerkve bo v soglasju, ako se čimprej doseže in upostavi enotnost pri zgornjih obredih. Če bi se pa kje iz posebnih razlogov, n. pr. ker ni izvežbanih pevcev, ali zavoljo utemeljenih želj prebivalstva, dušnemu pastirju — župniku nikakor ne zdelo priporočljivo, kratko malo prelomiti s starodavno navado v naših krajih, po kateri duhovnik sam slovesno intonira Tantum ergo — Genitori in se da blagoslov pred in po svetem opravilu: dovoljujem za ta slučaj izjemoma, da se izvršitev zgornje odredbe odloži, dokler ne bodo ovire odstranjene.
Dušni pastirji naj vernike modro poučijo o tej odredbi in o razlogih za njo. Zlasti naj jih prepričajo, da nam bo poslušnost napram odredbam svete Cerkve vsem skupaj donašala več božjega blagoslova, kakor bi ga dobivali, če bi proti cerkvenim predpisom zahtevali blagoslov z Najsvetejšim večkrat kakor je dovoljen.
V Mariboru dne 4. aprila 1940.
f Ivan Jožef,
škof in apostolski administrator.
29,
Družba krščanskih družin v čast sv. Družine,
Priporočilo.
Šesti mednarodni kongres Kristusa Kralja v Ljubljani v minulem letu 1939. je poleg jasnih resolucij, objavljenih v Oglasniku 1939, X, str. 98/99, naslovil na slovensko ljudstvo tudi splošna načela in smerniceverskoobnovitvenega, družabnega in prosvetnega značaja, ki naj pomagajo »obnoviti vse človeške razmere v duhu Kristusovem, da bo zavladalo na zemlji njegovo kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravice, ljubezni in miru« (Oglasnik 1939, III, št. 6). V svojih obnovitvenih smernicah se KKK predvsem obrača na družine s sledečim naročilom: »Družina je korenina človeškega rodu. Da bo človeški rod zdrav, mora biti zdrava korenina. Za vsakega človeka je največje važnosti, v kakšni družini je rojen in vzgojen. Dobre družine so stebri krščanske družbe (župnije). Da se versko prenovimo, je treba predvsem, da so družine res krščanske. Prva zahteva je zakonska zvestoba. Druga: vršiti zakonske pravice in dolžnosti po volji božji; zloraba zakona ubija naš majhen narod. Tretja: medsebojna ljubezen in uslužnost, krotkost in potrpežljivost. Četrta: skrbna vzgoja otrok. Verski duh in strah božji naj prešinjata družino in vodita vzgojo. Vzgajajo naj se otroci ne samo za zemljo, marveč predvsem za nebesa, kar je njih pravi in končni namen. Zlasti naj se navajajo na pogosto sv. obhajilo. Peta: krščanske družine naj zvesto goje skupno molitev in naj se posvete sv. Družini in p r e s v. Srcu Jezusovemu; naj to posvečenje redno ponavljajo in stalno goje. Take družine so mala svetišča božja.«
Ni dvoma, da se bodo od KKK določene smernice za preporod slovenskih družin kmalu začele izvajati in pokazale bodo lepe sadove, če se družine s srcem oprimejo Družbe sv. Družine, posvečenje sv. Družini na-zareški redno ponavljajo in stalno gojijo.
V Oglasniku 1936, X, št. 80, so se objavila obnovljena pravila »Pobožne družbe sv. Družine« s povabilom na častite gospode dušne pastirje, naj storijo, kar morejo, da se ta svoj čas tako priljubljena bratovščina ne samo poživi, temveč si pridobi še novih družin.
Odziv tega povabila ni bil takšen, kakršen se je pričakoval. Nadejam se pa, da častiti sobratje klica in opozorila KKK za obnovo družin po Pobožni družbi sv. Družine ne bodo prezrli. »Filioli, novissima hora est.« (I. Jo. 2, 18.) Časi so preresni, da bi navzlic premnogim dušno-pastirskim poslom ne tvegali vsega, kar more razkristjanjeni svet znova pridobiti za načela Kristusova v družinskem življenju.
Kot dokaz, da Družba sv. Družine po župnijah še živi in vodi družine, naj župnijski uradi v smislu pravil Pobožne družbe sv. Družine
IV, točka c (Oglasnik 1936, X, str. 107), do praznika presv. Srca Jezusovega, t. j. do 31. majnika 1940, sestavijo poročilo o številu družin in članov Družbe sv. Družine za dobo od 1. januarja 1937 do 31. decembra 1939 ter ga pošljejo kn.-šk. ordinariatu.
Zanimanje in vnema za Družbo sv. Družine bo znova zajela krščanske družine, če bodo gospodje dušni pastirji ob danih prilikah s prikupno besedo razložili in pojasnili pomen in namen imenovane pobožne družbe ali v pridigi ali v krščanskem nauku ter pokazali na zveličavne sadove, ki jih prinaša Družba sv. Družine vsem družinam, ki se je iskreno oklenejo.
Naj bi s praznikom Vstajenja Gospodovega zaživelo tudi delo za poživitev Družbe sv. Družine širom lavantinske škofije in Apostolske administracije.
f Ivan Jožef,
škof lavantinski.
30,
Praznik sv. Jožefa, ženina M. D.
Predsedništvo škofovskih konferenc v Zagrebu je z ozirom na kan. 1247, § 1. in 3. c. z. pri Sveti Stolici zaprosilo, naj bi se praznik sv. Jožefa, ženina Marije Device, obvezno obhajal po vsej Jugoslaviji. V nekaterih jugoslovanskih škofijah je bil ta praznik odpravljen.
Na zadevno prošnjo je došla naslednja rešitev:
Prot. N. 230/39.
Sacra Congregamo Concilii.
Beatissime Pater,
Episcopi Regni Jugoslaviae, ad pedes Sanctitatis Vestrae provoluti, ea quae sequuntur exponunt:
Ad normam canonis 1247 parag. 1 inter dies festos sub praecepto in universa Ecclesia enumeratur etiam festum Sancti Joseph, Sponsi B. M. V. Attamen ad normam eiusdem canonis parag. 3, sicubi aliquod e festis ibi enumeratis legitime sit abolitum, nihil inconsulta Sancta sede innovandum est.
In pluribus Jugoslaviae dioecesibus dies Sancti Joseph uti festum sub praecepto celebratur, dum e contra in aliis dioecesibus legitime abolitum est; ita in dioecesi Zagrabien., Spalateli., Belograden., Djakoven., Ragu-sina, Catharensi, Sebenicensi (cum Administr. Apost. olim Jadrensi), Ad-ministr. Apost. Baciensi.
Episcopi Jugoslaviae, prospectis omnibus ad rem facientibus, suppliciter rogant Sanctitatem Vestram quatenus benigne disponere dignetur, ut festum Sancti Joseph, Sponsi B. M. V., qua festum sub praecepto extendatur ad omnes Jugoslaviae dioeceses.
Rationes sunt sequentes:
1. In universa Ecclesia hoc festum uti de praecepto celebratur.
2. In pluribus dioecesibus Jugoslaviae, uti dictum est, similiter sub praecepto celebratur.
3. Dispositiones nostrarum legum civilium idem festum agnoscunt pro officialibus Status et pro scholis.
4. Plures catholici, tam sacerdotes quam laici, hoc cupiunt. Et Deus, etc . ..
★
Ex audientia Sanctissimi diei 20 Novembris 1939.
Sanctissimus Dominus Noster PIUS Divina Providentia P. P. XII, audita relatione infrascripti Cardinalis Sacrae Congregationis Concilii Praefecti, benigne pro gratia iuxta preces annuere dignatus est.
F. Card. Marmaggi, Praefectus m. p.
J. Bruno, Secretarius.
31.
Krstni botri — birmski botri.
Od župnijskih uradov prihajajo prošnje prizadetih staršev, naj bi njihovi otroci, ki želijo prejeti zakrament svete birme, a iz tehtnih vzrokov ne dobijo drugega botra, smeli svoje krstne botre imeti tudi za birmske.
Z ozirom na to se gg. župniki in njihovi namestniki za tekoče leto pooblastijo, da po svoji uvidevnosti takšnim prošnjam ugodijo in dotične slučaje ob vizitaciji delivcu birme javijo.
32.
LXXXI. sklepni zapisnik o pastoralnih konferenčnih vprašanjih za leto 1939.
A, Rešitev konferenčnih vprašanj,
1. Kaj zahtevajo nove liturgične določbe o tabernaklju in shranjevanju presv. Evharistije v navodilu Sv. kongregacije de disciplina Sacramentorum, objavljenem na praznik Kristusovega Vnebohoda?
»Instructio de Sanctissima Eucharistia sedulo custodienda«1 je bila objavljena v Oglasniku lavantinske škofije 1938, VII, str. 60 do 68. Vprašanje o tabernaklju in shranjevanju presv. Evharistije je v sedanji dobi aktualno, ker se žalibog dogaja, da zločinci radi dragocenih posod bogoskrunsko vlamljajo v tabernaklje in onečaščajo presv. Zakrament.
V 27 dekanijah je na pastoralnih konferencah 32 gospodov predložilo svoje pismene elaborate in razpravljalo o gornjem vprašanju. Zapisniki pričajo, da so konferentisti s pozornostjo proučevali Instrukcijo, se posvetovali, katere tabernaklje po naših cerkvah bo treba prenoviti po novih predpisih, kako oskrbeti predpisano čuvanje Najsvetejšega in shranjevati tabernakljev ključ. V naslednjem so našteta določila Instrukcije, ki na več mestih poudarja, da njeni predpisi vežejo duhovnika sub gravi;
Največji zaklad, ki ga je Jezus izročil svoji Cerkvi, je presveta Evharistija. Sv. Cerkev je vedno imela največjo skrb za čast presv. Zakramenta in dajala potrebna in koristna navodila, kako naj bo bivališče evharističnega Jezusa zgrajeno, okrašeno in pred onečaščenjem zlobne roke zavarovano. Predmetni predpisi so dobili v kanonih 1265 do 1275 cerkvenega zakonika kratko in jedrnato obliko. V Instrukciji, potrjeni od svetega očeta Pija XI. in objavljeni na praznik Vnebohoda Kristusovega 1938, se sveta Zakramentalna kongregacija sklicuje uvodoma na predpise cerkvenega zakonika in še posebej poudarja dvojni predpogoj za shranjevanje presv. Evharistije v svetiščih v smislu kanona 1265: 1. Kjer je tabernakelj z Najsvetejšim, mora biti določena oseba, ki ga ima noč in dan na skrbi.
2. Kjer je shranjeno Najsvetejše, mora biti vsak teden sv. maša, Glede sv. maše sveta stolica radi pomanjkanja duhovnikov včasi daje spregled,
1 AAS, an. et. vol. XXX, 1938, pag. 198.
tako da je sv. maša radi obnavljanja hostij vsaj v teku 14 dni; nikdar pa ne spregleda, da bi presv. Rešnje Telo ostalo brez varuha. Nato ista sv. kongregacija ponavlja navodila, ki jih je dala dne 26. maja 1929: »Na kaj je treba paziti pri sveti maši, pri sv. obhajilu in shranjevanju presvete Evharistije«. V tej instrukciji opozarja na veljavno tvarino kruha in vina, ki se rabi pri sv. maši, na čistost in snago korporalijev, pale, prtov, purifi-katorijev, na obhajilno pateno pri obhajilu vernikov, in kako se naj hranijo sv. hostije za bolnike zadnje dni velikega tedna.
Na to navaja kot dopolnilo k kanonu 1269 v treh točkah naslednje določbe: a) Presveta Evharistija se mora hraniti v nepremičnem tabernaklju (§ 1), ki je od vseh strani trdno zaprt (§ 2); b) tabernakelj se mora tako skrbno čuvati, da ni nobene nevarnosti bogoskrunskega onečaščenja (§ 2); c) duhovnik mora tabernakljev ključ najskrbneje shranjevati (§ 4). K posameznim točkam kanona daje sv. kongregacija nova navodila in pojasnila:
a) Tabernakelj mora biti nepremakljiv in od vseh strani trdno zaprt. Od tega predpisa škof ne more dati spregleda; proti temu predpisu se ne more obveljaviti tudi stoletna nasprotna navada. Tabernakelj mora biti zgrajen iz trdne in močne snovi. Po liturgičnih predpisih se delajo tabernaklji iz lesa, marmorja ali iz kovine. Najvažnejše je, da je snov trdna, sestavni deli tabernaklja med seboj tesno sklenjeni; vratca se morajo odprtini popolnoma prilegati in varno odpirati, tečaji vratc morajo biti vdelani v tabernakelj. V škofijah, v katerih so škofje dali odlok, da se smejo rabiti le kovinasti tabernaklji, je ta zapoved obvezna. Sveta kongregacija nasvetuje prave kovinaste blagajne, tako zvane »cassa-forte«, ki jih tatovi z orodjem ne morejo navrtati. Te blagajne se izdelajo v obliki tabernaklja, pokrijejo z marmornatimi ploščami in obložijo s potrebnim okrasjem tako, da imajo prav lično obliko. Vložiti se morejo tudi v že obstoječe tabernaklje. Tabernakelj se pritrdi z močnimi okovi in vijaki na oltar ali na bližnjo steno. Sveta kongregacija ne zahteva, da bi se stari, močni tabernaklji, ki nudijo dovolj varnosti pred onečaščenjem, morali nadomestiti s kovinastimi, močno pa priporoča, da se uvedejo kovinasti tabernaklji vsaj v novozidanih cerkvah. Škofom naroča, naj budno pazijo, da so tabernaklji v cerkvah njihove škofije tako močni in trdni, da je vsaka nevarnost bogoskrunskega onečaščenja izključena, in da se odstranijo vsi tabernaklji, ki ne nudijo takšne varnosti.
Kadar koli se delajo novi ali prenavljajo stari tabernaklji, se morajo odslej zgraditi v smislu teh naročil. Primerne shrambe za shranjevanje presv. Rešnjega Telesa, imenovane »cassa-forte« in »tabernacula de securitate« izdeluje Tovarna blagajn, d. z o. z. v Mariboru, Frankopanova 17. Dušni pastirji morejo pri tej tvrdki dobiti tudi podrobna pojasnila, kako bi se dali stari tabernaklji v njih cerkvah preurediti, da bi bili varnejši pred vlomom.
b) Tabernakelj se mora tako skrbno čuvati, da ni nobene nevarnosti bogoskrunskega onečaščenja. Čuva naj ga duhovnik ali klerik, more pa biti tudi laik, le za tabernakljev ključ je vedno odgovoren duhovnik. Tabernakelj je treba neprestano stražiti, način čuvanja in straže se z ozirom na krajevne in časovne razmere prepušča župniku, oziroma rektorju cerkve. Posebno se mora paziti na Najsvetejše, ko je cerkev odprta, a ni v njej ljudi. V takšnem času se zlasti v mestne cerkve radi vtihotapijo tatinski ljudje s slabim namenom, da si
podnevi ogledajo razne naprave v cerkvi, ponoči pa v nje vlomijo. Na deželi 80 ljudje na vsako tujo osebo bolj pozorni, zato so vlomi v cerkve redkejši; kljub temu župnik ali rektor cerkve ni oproščen skrbi, da gleda na varnost Najsvetejšega. To dolžnost izvršuje tako, da večkrat čez dan sam osebno obišče cerkev ali poskrbi, da jo obiščejo drugi zanesljivi ljudje. More pa tudi navaditi vernike, da ob raznih časih zasebno obiskujejo Najsvetejše. Skrbno naj pazi na delavce in druge osebe, ki se po svojih opravkih pogosto mudijo v cerkvi ali v bližini cerkve.
Skrb za Najsvetejše tudi ponoči ne sme prenehati. Sveta kongregacija omenja za nočni čas posebne varščine. Vsa vrata cerkve naj bodo močna, zaprta od znotraj z močnimi ključavnicami in zapahi; okna morajo imeti mreče in križe. Skrbno je paziti zvečer pri zaklepanju, da se nihče v cerkvi ne potuhne. Dolžnost zaklepati cerkev naj bo poverjena zanesljivemu in resnemu človeku, ki ni vdan pijači. Priporoča se naprava zvončkov, ki so v zvezi z električnim tokom, ki pri vsakem dotiku oltarja, svečnikov ali tabernaklja takoj zazvonijo in opozorijo čuvarja cerkve na vlomilca; ali pa posebna skrita električna napeljava, da se vsa cerkev ob prvem dotiku nenadoma razsvetli, tatu prestraši, čuvarja pa na nevarnost opozori.
V smislu kanona 1269, § 3, se more na izreden način poskrbeti za varstvo Najsvetejšega tudi tako, da se iz važnega vzroka, ki ga odobri ordinarij, shrani sv. Rešnje Telo ponoči izven tabernaklja na varnejšem prostoru, bodisi v zakristiji, ali v kovinasti blagajni, ki je v ta namen vzidana v cerkveno steno, ali v skrajnem slučaju celo v zasebnem stanovanju. Duhovnik mora pri prenašanju obleči korok in štolo in svete posode postaviti na korporal; pred Najsvetejšim mora tudi v tem slučaju goreti večna luč. Dragocene zlate posode, ki vzbujajo posebno poželenje tatov, naj se takoj, ko se več ne rabijo, odnesejo iz cerkve na varno.
c)	Tabernakljev ključ se mora skrbno shranjevati. Ključ se nikdar ne sme pustiti na oltarni mizi ali v vratcih, tudi takrat ne, ko se pri drugem oltarju opravlja sveta daritev. Po končanem svetem opravilu shrani rektor cerkve ključ doma ali ga vzame s seboj, seveda tako, da ni nevarnosti, da bi ga zgubil. Ako pusti ključ v zakristiji na varnem in skrivnem kraju, se mora kraj shrambe zakleniti z drugim ključem, ki ga vzame v varstvo rektor cerkve in ga odnese domov. Ta dolžnost veže duhovnika strogo v vesti. Ako je duhovnik, ki ima ključ na skrbi, odsoten, ga mora za ta čas izročiti v varstvo drugemu duhovniku. Ako ima zaprtega v zakristiji, sme ključ od shrambe izročiti tudi cerkovniku. Tabernakljevega ključa ne smejo brez dovoljenja apostolske stolice nikdar imeti laiki. Redni čuvar tabemakljevega ključa je župnik, oziroma rektor cerkve. V stolnih in kolegiatnih cerkvah, ki so obenem župnijske, mora shranjevati en tabernakljev ključ kapitelj, drugega župnik. V ne-župnijskih cerkvah, v katerih se hrani Najsvetejše, ima na skrbi tabernakljev ključ vedno rektor cerkve ali drugi za to določeni duhovnik, nikdar pa ne kakšen laik.
Posebni predpisi veljajo glede shranjevanja tabemakljevega ključa v cerkvah in oratorijih redovnic s slovesnimi ali z navadnimi zaobljubami in v drugih ženskih zavodih, Po kanonu 1267 sme v navedenih hišah in zavodih biti sv. Rešnje Telo le v cerkvi ali v glavnem oratoriju, nikdar ne sme biti Najsvetejše pri redovnicah v kom ali znotraj klavzure. S tem se preklicujejo vsi drugi tozadevni privilegiji. Nikdar se ne sme tabernakljev ključ shraniti v klavzuri, temveč v zakristiji na posebno varnem
in skrivnem kraju, ki mora biti zaprt z dvema ključema, katerih enega ima spravljenega redovna prednica ali njena namestnica, drugega pa redovnica-zakristanka tako, da se more do tabemakljevega ključa priti vedno le z uporabo obeh navedenih ključev. Škofje morajo na ta predpis strogo paziti brez ozira na osebo, da se tako presveta Evharistija obvaruje vsake nevarnosti zlorabe in onečaščenja,
V semeniščih in cerkvenih zavodih ima tabernakljev ključ na skrbi rektor ali voditelj zavoda, če je duhovnik, drugače pa duhovni vodja ali duhovni pomočnik, ki opravlja sveta opravila na zavodu.
V zasebnih oratorijih, ki imajo od svete stolice pravico shranjevati presveto Rešnje Telo, se ključ shranjuje v zakristiji, kjer je bolj na skrbi dotične družine kakor duhovnika. Škof pa more tabernakljev ključ izročiti duhovniku, ki v oratoriju opravlja sveto mašo, ali pa župniku dotične župnije, ki ga ob času nujnosti izroči dotičnemu duhovniku.
K sklepu opozarja Sveta kongregacija škofe, duhovnike, rektorje cerkva, voditelje zavodov vseh vrst in prednice redovnic na naslednje štiri točke: 1. Škofje morajo ob kanonični vizitaciji in ob drugih prilikah osebno ali po svojih zastopnikih skrbno preiskati, ali je v posameznih cerkvah in oratorijih, ki smejo shranjevati sveto Rešnje Telo, dovolj poskrbljeno za varnost. Ako najdejo nedostatke, naj zagrozijo duhovnikom, ki jim je izročena skrb za sv, Rešnje Telo, z visokimi denarnimi kaznimi in tudi s suspenzijo a divinis, ako pomanjkljivosti v kratko odmerjenem času ne odpravijo. Izgovor, da se ni zgodilo še nobeno onečaščenje, ne zadostuje. 2. Ako se je kje zgodila bogoskrunska tatvina in se je onečastilo pri tem Najsvetejše, mora škof osebno ali po zastopniku proti odgovornemu duhovniku uvesti upravni postopek, v katerem naj ugotovi okoliščine kraja in časa in po čegavi krivdi ali nepazljivosti se je zločin zgodil. Vse spise preiskave s svojim predlogom, kakšno kazen zasluži odgovorni duhovnik, pošlje sveti Zakramentalni kongregaciji. 3. Kazni, ki po kanonu 2382 zadenejo krivega duhovnika, se naj strogo izvajajo. Opravičevanja, da je tabernakelj po krivdi katerega drugega duhovnika ostal odprt ali ključ ni bil shranjen na varnem kraju, ne veljajo. S tem odlokom se daje škofom ordinarijem splošno pooblastilo, da skupno z redovnimi predstojniki nastopijo tudi proti redovnikom in redovnicam, ki se v tej zadevi pregrešijo; upravni postopek proti redovnikom morejo tozadevno uvesti samo škofje. 4. Škofje naj skrbno preiščejo, ali imajo cerkve in oratoriji, ki jim po splošnem pravu ta pravica ne pripada, za stalno ali samo za nekaj časa dovoljenje hraniti Najsvetejše. Vsako tozadevno pravico, ki zakonito ni dovolj dokazana, naj odpravijo. Ne smejo biti preveč uslužni pri sprejemanju in priporočanju prošenj za dosego te pravice v onih krajih, ki ne odgovarjajo zahtevam prava. Pri cerkvah in oratorijih, ki ne ustrezajo veljavnim predpisom, naj prošenj ne podpirajo. Kajti bolje je, da znatni del vernikov nima priložnosti moliti Najsvetejšega, kakor bi bilo Isto izpostavljeno verjetni nevarnosti onečaščenja. S tem odlokom se daje krajevnim ordinarijem pooblastilo, da odvzamejo cerkvam in oratorijem, četudi imajo papeški privilegij, pravico shranjevati presveti Zakrament, ako se v njih godijo zlorabe, ali če ne ustrezajo gornjim predpisom.
Nič vzvišenejšega, nič svetejšega in nič čudovitejšega nima katoliška Cerkev, kakor je najsvetejši Zakrament, Jezus Kristus sam, ki je vir našega življenja. Zato je umljiva skrb svete Cerkve za vredno čuvanje presvetega Zakramenta. Spoznajmo s pomočjo božje milosti veliko odgovornost, kako velik zaklad nam je Bog zaupal v varstvo !
II.	Kakšne dolžnosti nalaga duhovnikom kanon 1397 cerkvenega zakonika z ozirom na okrožnico P i j a X. »Pascendi« z dne 8. septembra 1907 glede knjig in drugih publikacij, ki širijo zmotne nauke o verskih resnicah, o krščanski nravnosti in napadajo ali smešijo cerkveno avtoriteto?
O vprašanju je došlo 35 rešitev, ki so več ali manj dovršene, kakor so pač referenti imeli na razpolago predmetno literaturo. Pri večini referatov se pozna uporaba dr. Odar-jeve knjige: Cerkvene določbe o tisku. Glavne misli posameznih razprav so naslednje:
1. Kristus je ustanovil Cerkev, da nadaljuje njegovo delo na zemlji, to je, da oznanjuje njegov nauk, deli svete zakramente, v njegovem imenu opominja vernike k bogoljubnemu življenju in jih vodi k večnemu zveličanju. V tem delovanju Cerkev v današnji dobi ovira zlasti ona književnost, ki trosi med ljudi verske zmote in širi nemoralna načela. Cerkev, ki je vedno prva pospeševateljica človeške znanosti, umetnosti in omike sploh, presoja književnost predvsem pod verskim in nravnim vidikom in budno pazi, da ohrani verski in nravni nauk čist in nepokvarjen. Zato zahteva, da se spisi verske in nravne vsebine izdajajo na svetlo le, ako so se predhodno od cerkvene oblasti pregledali, in prepovedujejo knjige, ki so njenim udom v dušno škodo, ali bi vsaj mogle postati nevarne. Predmetni odloki, ki jih je Cerkev dala v teku stoletij na cerkvenih zborih in v papeških poslanicah, so posneti v cerkvenem zakoniku v kanonih 1384 do 1405, 2318 in 2334. V današnji dobi število knjig, spisov, brošur in časopisov močno raste, prepogosto se v njih skrivoma, a tudi sistematično napada vera, nravnost in cerkvena disciplina. Škofje, »ki jih je Sveti Duh postavil, da vodijo Cerkev božjo, da pazijo nase in svojo čredo«2, ne morejo sami pregledati vse književnosti, ki bi mogla biti Cerkvi nevarna, zato poudarja kanon 1397 cerkvenega zakonika dolžnosti, ki jih tozadevno imajo duhovniki in izobraženi laiki.
2. Po kanonu 1397 se morajo krajevnim ordinarijem naznaniti nevarne in pogubne knjige, libri perniciosi, bodisi da so heretične ali zmotne v nravnih naukih, ali napadajo cerkveno disciplino, bodisi da sicer niso protiverske in nenravne, a so drugače kristjanu iz enega ali drugega vzroka nevarne.
Kanon 1397 je vzet iz konstitucije Leona XIII. »Officiorum et munerum«, tit. I, cap. x, nr. 27 do 29. Te odločbe svojega prednika je Pij X. obnovil in razširil v svoji znameniti protimodernistični okrožnici »Pascendi dominici gregis«. V drugem delu te okrožnice sv. Oče ukazuje škofom, da zabranjujejo vse objave modernističnih spisov in prepovejo njih čitanje, če so že obelodanjeni. Nobena knjiga, razprava, časnik, ki je okužen z modernistično zmoto, se ne sme dovoliti semeniščanom in slušateljem vseučilišča, ker kvari podlago krščanskega življenja in škoduje enako ali še bolj, kakor nenravni spisi. Nevarni morejo postati celo spisi katoliških laikov, ki sicer niso slabega duha, a ne poznajo teološke znanosti in so se navzeli moderne filozofije, ki jo hočejo spraviti v soglasje z vero in jo uporabiti, kakor pravijo, veri v korist. Knjigotržci ne smejo prodajati od Cerkve prepovedanih knjig. Knjige sv. pisma in vseh teoloških ved se morajo predložiti pred natiskom Cerkvi v cenzuro. V vsaki škofiji se kot uradni cenzorji nastavijo duhovniki, ki se odlikujejo po pobožnosti, učenosti in modrosti. Cenzor izreče svoje mnenje pismeno. Če je mnenje o
2 Dej. ap, 20, 28.
knjigi ugodno, pripiše formulo: Nihil obstat, na kar škof podeli dovoljenje za natisk knjige z besedo: Imprimatur. Ako se knjiga zavrne, se ime cenzorja ne sme objaviti.
Z okrožnico »Pascendi« se je na novo ustanovil v vsaki škofiji nadzorstveni svet, »Consilium a vigilantia«, čegar udje se izberejo izmed svetnih in redovnih duhovnikov. Člani nadzorstvenega sveta morajo skrbno iskati sledove modernizma in pregledati spise, ki bi mogli biti nevarni katoliški veri, morali in cerkveni discplini. Pogosto so protiverski nauki skriti v kaki razpravi s popolnoma nesumljivim naslovom. Pozornosti je treba pri knjigah, časnikih in spisih, ki govorijo o krajevnih pobožnih izročilih ali o svetih ostankih, a iz ozadja smešijo vero, nravnost in cerkveno disciplino. Paziti se mora na spise o socialnih problemih, ali se ne skrivajo v njih nauki, ki niso v soglasju s predpisi rimskih papežev ali škofijskih cerkvenih zborov.
Cerkveni zakonik o nadzornem svetu sicer nima nobene določbe, vendar je ta ostal v veljavi, a njegov delokrog se je razširil na vse prepovedane knjige. Utemeljen je nadzorstveni svet z okrožnico Pija X. »Pascendi« in v kanonu 1397, § 4, ki pravi: Krajevni ordinariji morajo sami, ali če je potrebno, po sposobnih duhovnikih paziti na knjige, ki se v njihovem ozemlju tiskajo ali prodajajo. Odlok konzistorialne kongregacije z dne 14. junija 1938 z istimi besedami spominja škofe na to dolžnost. Dušni pastirji imajo po svoji službi dolžnost gledati na to, da se v njihovih župnijah ne razširjajo protiverski in nenravni nauki (kanon 469). Zato so še posebno poklicani, da naznanijo svojemu ordinariju ali apostolski stolici knjige, ki se v njihovi župnij tiskajo ali prodajajo in jih smatrajo za nevarne in pogubne.
3.	Za pogubne je imeti vse prepovedane knjige. Knjige so prepovedane: a) po naravnem pravu, b) po splošnem cerkvenem pravu, c) s posebnim cerkvenim odlokom, to so zlasti knjige na indeksu, d) pod cerkveno kaznijo.
ad a) Po navarnem zakonu je prepovedano branje knjige, ki utegne čitatelju škoditi. Slaba knjiga nudi čitatelju priložnost v greh. Priložnost je bližnja, ako obstoja skoro neizogibna nevarnost, da bo utrpel čitatelj veliko dušno škodo, daljnja, če je nevarnost majhna. More se zgoditi, da je čitanje kakšne knjige smrtni greh, dasiravno knjiga od Cerkve ni prepovedana. Če je knjiga komu v bližnjo dušno nevarnost, je po naravnem zakonu ne sme čitati, četudi ima od cerkvene oblasti dovoljenje za čitanje (kanon 1405, § 1).
ad b) Knjige, ki so prepovedane po splošnem cerkvenem pravu, našteva kanon 1399 v 12 točkah, in sicer so sledeče: 1. izdaje sv. pisma in njegovih prevodov, ki so jih priredili nekatoličani; 2. knjige, ki branijo versko zmoto ali rušijo temelje vere; 3. knjige, ki so sovražne veri;
4.	knjige nekatoličanov o veri; 5. knjige, ki so bile izdane brez cerkvenega dovoljenja, in sicer: knjige sv. pisma, njihove opombe in komentarji (kanon 1385, § 1, n. 1); prevodi sv. pisma, ki jih ni odobrila sv. stolica, ali niso bili izdani pod nadzorstvom škofov in z opombami (kanon 1391); knjige in knjižice, ki pripovedujejo o novih prikazovanjih, razodetjih, videnjih, prerokbah in čudežih (kanon 1385, § 1, n. 2); knjige in knjižice, ki uvajajo nove pobožnosti (kanon 1385, § 1, n, 2); 6. knjige proti dogmam, cerkveni disciplini in cerkvenim stanovom; 7. knjige, ki priporočajo ka-koršno koli praznoverje, vraže, vedeževanje, čaranje, klicanje duhov in
druge take stvari; 8. knjige, ki trdijo, da je dovoljen dvoboj ali samomor ali razporoka, ki razpravljajo o framazonskih družbah ali drugih društvih te vrste in zagotavljajo, da so koristna in ne pogubna za Cerkev in državo; 9. knjige, ki nesramne stvari namerno obravnavajo, pripovedujejo ali učijo; 10. liturgične knjige, ki se ne ujemajo z avtentičnimi izdajami;
11.	knjige o napačnih odpustkih; 12. svete podobe, ki so tuje čutu in določbam Cerkve. Po kanonu 1384, § 2, velja isto, kar veli zgornji zakon o knjigah, tudi za dnevne in periodične publikacije in za kakoršne koli izdane spise, ako ni posebej drugače določeno.
Knjige zgoraj navedenih skupin se brez posebnega cerkvenega dovoljenja ne morejo ne izdajati, ne brati, ne shranjevati, ne prodajati in ne v drug jezik prevajati. Čitanje večine teh knjig je prepovedano že po naravnem zakonu, pozitivni cerkveni zakoni sumnjo, da je knjiga nevarna, le še potrjujejo. Določbe cerkvenega zakona vežejo pod smrtnim grehom, dopuščajo pa »parvitatem materiae«. Kdor čita znaten del (kakšne štiri strani) knjige, ki je zelo nevarna veri ali nravnosti, greši smrtno. Greh se pri teh knjigah presoja ne le po obsegu, ampak še bolj po vsebini pre-čitane knjige.
ad c) Nekatere knjige prepove Cerkev imenoma s posebnim odlokom. Krajevni odrinariji in pokrajinski zbori morejo knjigo prepovedati svojim podložnikom (kanon 1395). Knjiga se objavi kot prepovedana v škofijskem listu. Sveta stolica in v njenem imenu tudi kongregacija sv. Oficija more prepovedati knjigo za vso Cerkev. Tedaj se knjiga uvrsti v seznam prepovedanih knjig, v cerkveni indeks. S cerkvenim odlokom prepovedanih knjig ne sme brez potrebnega dovoljenja nikdo čitati, izdajati in obdržati.
Razločevati je treba, ali je knjiga obsojena v papeškem pismu ali z dekretom sv. Oficija. Če je knjiga z imenom obsojena v papeškem pismu, zadene tistega, ki jo brani, ali zavestno brez dovoljenja bere ali obdrži, izobčenje, pridržano na poseben način sv. stolici (kanon 2318).
ad d) V izobčenje, na poseben način pridržano sv. stolici, zapadejo takoj, ko je delo dano v javnost, izdajatelji knjig apostatov, heretikov in shismatikov, ki branijo apostazijo, herezijo ali shizmo, prav tako tisti, ki te in druge v apostolskih pismih z imenom prepovedane knjige branijo ali zavestno brez potrebnega dovoljenja berejo ali obdržijo.
Avtorji in izdajatelji knjig sv. pisma ali njih komentarjev zapadejo, ako niso dobili v ta namen predhodnega cerkvenega dovoljenja, takoj v izobčenje, ki ni nikomur pridržano.
4.	Kanon 1397, § 1, nalaga vsem vernikom, zlasti klerikom dolžnost naznanjati knjige, ki jih imajo za kvarne. Ker imajo navadno le duhovniki dovolj globok vpogled v verske, moralne in cerkvenopravne študije, zadeva navedena dolžnost zlasti nje. Čim višjo čast in cerkveno dostojanstvo uživa duhovnik, tem večja je tozadevna njegova obveznost. Ako dušni pastirji opazijo, da se v škofiji, zlasti v njihovem službenem kraju, tiskajo, prodajajo v trgovinah ali po sumljivih osebah od hiše do hiše vsiljujejo slabe knjige in nevarni spisi, morajo knjigo ali spis takoj naznaniti svojemu ordinariju. V poročilu navedejo ime in kratko vsebino knjige in vzroke, zaradi katerih smatrajo knjigo za nevarno, oziroma za takšno, da jo je treba naznaniti. Ozirajo naj se pri naznanilu po možnosti na predpise cerkvenega zakonika, ki določa, katere knjige veljajo za nevarne in pogubne. Dobro je, če se naznanilu priloži tudi dotična knjiga ali spis. Škof knjigo pregleda sam ali po uradnih cenzorjih. Ime osebe, ki je knjigo
naznanila cerkveni oblasti, se vedno varuje v tajnosti. Ako je knjiga v resnici nevarna in pogubna, jo more škof prepovedati in jo v škofijskem listu proglasiti za prepovedano po zakonu (kanon 1395).
Krajevni ordinarij more slabo knjigo predložiti v presojo apostolski stolici. Navadno se predložijo sveti kongregaciji Oficija one knjige, ki potrebujejo globlje preiskave, ali pri katerih presoji se mnenja strokovnjakov ne vjemajo, ali kadar se zdi, da bo imela uspeh le obsodba, ki jo nad knjigo izreče najvišja cerkvena oblast (kanon 1397, § 5).
5. Okrožnica »Pascendi« obnavlja še nekatere druge dolžnosti in in-strukcije Leona XIII. »Officiorum et munerum«, ki so prešle v cerkveni zakonik. Tako n. pr.: Svetnim duhovnikom je prepovedano brez soglasnosti ordinarija, redovnikom pa brez privolitve njihovega višjega predstojnika in krajevnega ordinarija izdajati tudi knjige, ki razpravljajo o svetnih stvareh (kanon 1386, § 1). Le s škofovim dovoljenjem smejo prevzeti uredništvo lista in časopisa. Ako so se duhovniki, ki dopisujejo v liste, v svojih člankih kaj pregrešili, jih morajo škofje opomniti in jim dopisovanje tudi prepovedati. Enako naj postopajo redovni predstojniki proti svojim podložnikom, če pa redovni predstojniki to svojo dolžnost zanemarjajo, morajo nastopiti škofje. Časniki in listi, katere izdajajo ali pišejo katoličani, morajo imeti določenega cenzorja, ki mora posamezne številke časnika ali lista prebrati. Če se je kaj neprimernega objavilo, morajo cenzorji naročiti, da se hitro popravi. V dnevnike in liste ali periodične publikacije, ki navadno napadajo katoliško vero in nravnost, tudi katoliški laiki, še manj seveda duhovniki, ne smejo dopisovati (kanon 1386, § 2)
6. Krajevni ordinariji in dušni pastirji naj primerno opominjajo vernike, kako nevarno in škodljivo je branje slabih, zlasti prepovedanih knjig (kanon 1405, § 2). Protiverska ali nenravna knjiga nudi čitatelju priložnost v greh. Bližnje priložnosti v greh se moramo varovati ravno tako kakor greha samega. Dušni pastirji naj v nedeljskih pridigah, krščanskih in stanovskih naukih opozarjajo vernike na slabe knjige in spise, ki se širijo po župniji, naj svarijo pred listi, ki skoraj dosledno napadajo katoliško vero in nravnost ali vsaj zavajajo bralce v verski indiferentizem. Svariti pred listi imenoma večinoma ni primemo. Kongregacija sv. Oficija je dne 3. maj-nika 1927 izdala posebno instrukcijo, v kateri opozarja na veliko nevarnost tistega modernega leposlovja, ki hoče ustrezati počutnosti in pohotnemu misticizmu. »Premnogi pisatelji kažejo v najbolj blestečih podobah nespodobne reči; ne oziraje se na zapoved čistosti pripovedujejo najgrše nesramnosti časih prikrito, časih odkrito in drzno; s potanko analizo opisujejo najbolj nizkotno poltenost, uporabljajo ves čar in mičnost jezika, tako da skvarijo vso naravnost. Vsakemu je jasno, kako je vse to pogibelno zlasti za mlade ljudi, ki že sicer radi ognja strasti v njih dobi težje ostajajo čisti« . .. »Močno je treba obžalovati, da se s tako pogubno literaturo bavijo tudi pisatelji, ki se ponašajo s krščanskim imenom. Ali se more zgoditi, da bi se človek, ki nasprotuje načelom evangeljske etike, mogel držati Jezusa, ki je vsem ukazal, naj križajo svoje meso z napakami in svojimi poželjenji vred?« ... »Ta vrhovna kongregacija ne more s svojo obsodbo zadeti večine takih knjig, velikih in majhnih, čeprav so zelo pogubne. Zato naj si prizadevajo ordinariji pridno in marljivo opravljati posel, ki jim ga nalaga kanon 1397, § 4 cerkvenega zakonika, sami ali z nadzorstvenimi sveti, ki jih je ustanovil papež Pij X. v okrožnici ,Pascendi’. Naj ne opuščajo naznanjati v škofijskih listih takih knjig kot obsojenih in zelo škodljivih. Krajevni ordinariji naj skrbijo, da bodo zlasti župniki
in njih pomočniki na to obračali svojo pozornost in vernike primerno poučevali.«5
7. Katoličan, zlasti katoliški duhovnik pač ne more imeti o tisku druge sodbe kakor v smislu predpisov in kanonov katoliške Cerkve. Kongregacija sv. Oficija je izdala dne 15. marca 1923 posebno izjavo, ki govori o stališču katoličanov do nasprotnega tiska, kjer pravi: »Pogosto se dogaja, da pisatelji, tudi taki, ki jih imajo za dobre katoličane, po dnevnikih in revijah hvalijo, poveličujejo in odobrujejo take knjige, spise, slike, kipe in druge duhovne ter umetniške proizvode, ki nasprotujejo katoliškemu nauku, krščanskemu čutu in so včasih tudi izrecno obsojeni od sv. stolice. Lahko je razumeti, kako težko pohujšanje, združeno s škodo za vero in nravnost, more nastati pri vernikih, če bi dušni pastirji dopuščali, da bi se to nemoteno vršilo. Da se torej to ne bi godilo, sodi najvišja kongregacija sv. Oficija z odobrenjem Nj. Svetosti Pija XI., da mora opozoriti krajevne ordinarije, naj po svoji službi proti takim pisateljem takoj, ko zvedo, da so med njimi njihovi podložniki ali celo duhovniki, svetni ali redovni, podvzamejo sami ali s pomočjo svetov vse, kar smatrajo po svoji vesti za čim bolj učinkovito.«4
Katoličan ne sme hvaliti in odobravati pisateljskih del, ki so katoliškemu nauku in krščanskemu čutu nasprotna. Zmote ne moremo nikjer odobravati. S tem bi se dajalo vernikom pohujšanje, ki je tem večje, če hvali nekatoliško delo, ki nasprotuje katoliškemu nauku in čutu, duhovnik.
Za naš čas zelo primerna je izjava kongregacije sv. Oficija z dne 8. julija 1936, ki obsoja in daje na indeks francoski časopis »Tèrre Nouvelle«. Izjava opominja vernike, »da se varujejo kakoršnih koli knjig, dnevnikov, revij in ostalih spisov, ki priporočajo — zlasti pod pretvezo sodelovanja na karitativnem delu — sodelovanje katoličanov s pripadniki komunizma«.5 Do tiska, ki priporoča sodelovanje s pripadniki komunizma, ukazuje Cerkev katoličanom, da se ga varujejo podobno kakor se morajo varovati knjig, ki so jih pisali o veri nekatoličani (prim. kanon 1399, § 4). V to vrsto smemo šteti tudi vso komunistično literaturo.
8. Dušni pastir ima v smislu navedenega kanona 1397 sveto dolžnost, da pazi, kakšni spisi in publikacije se širijo po župniji, in da po svojih močeh prepreči njih razširjanje. Paziti mora na javne knjižnice raznih društev, da se ne posojujejo knjige, ki bi bile mladini in odraslim v dušno škodo. Vso pozornost je treba imeti na čtivo naših katoliških organizacij. Slabe časopise iz versko indiferentnih družin bo mogel odstraniti večinoma le z osebnim pastirskim obiskom in z modro in previdno besedo. Ob raznih prilikah naj bodri vernike, da naročujejo dobre katoliške časopise, da čitajo le v katoliškem duhu pisane knjige. Uredništva katoliških časopisov najbolje podpira z dobrimi dopisi, z oglasi, objektivnimi poročili, smrtnicami in s priporočanjem listov med župljani. Priporoča se, da se v katoliških društvih in organizacijah ustanovijo posebni tiskovni odseki, ki razširjajo dobro čtivo po župniji.
Poudarja se, da je tisk velesila; kakor v službi resnice neprestano gradi in zida, tako v službi laži in zmote neumorno ruši in podira. Dolžnost duhovnikova je torej, da stori vse, da bo med ljudstvo prihajal dober tisk, ki nudi ljudem zdravo dušno hrano in pomaga razširjati kraljestvo Kristusovo na zemlji.
3 AAS, 1927, str. 186 in sl., prim. dr. Odar, Cerkvene določbe o tisku, str. 145—150.
4 AAS, 1923, str. 152, prim. dr. Odar, o. c. str. 102, 203.
5 Dr. Odar, o. c. str. 204.
— eo-
li.	Predlogi in vprašanja na pastoralnih konferencah leta 1939.
1. Škofijski uradni list Oglasnik in duhovniška revija Vzajemnost naj bi točno vse novosti knjižnega trga ocenjevala z verskega in moralnega stališča v praktično uporabo dušnim pastirjem, ki bi vernikom po tej oceni oznanjevali, kaj smejo in česa ne smejo čitati.
Odgovor: V Oglasniku se bodo prej ko slej priporočale publikacije verske vsebine, ki se mu pošljejo v oceno, in objavljale knjige, ki jih je dala na indeks kongregacija sv. Oficija, oziroma jih je ordinarij v svoji škofiji prepovedal v smislu kanona 1395, § 1, in instrukcije kongregacije sv. Oficija z dne 3. majnika 1927. Glede drugih knjig se je predlog sporočil uredništvu Vzajemnosti.
2. Kn.-šk. ordinariat naj vpliva na svetne oblasti, da prepovejo reklamno izložbo onih knjig, ki nravno slabo vplivajo na mladino in jo mikajo, da jih kupuje.
Odgovor: Po§ 288 jug. kaz. zak. se kaznuje s strogim zaporom in v denarju, kdor ima javno predavanje nemoralne vsebine, s katerim naslavlja nečistost ali nečista dejanja, kdor izdeluje, prodaja, razširja ali vobče daje v javni promet spise, novine, slike in druge predmete, ki obsezajo težko kršitev javne morale. Isto je prepovedano tudi po čl. 49 tiskovnega zakona. Treba je zakon le izvajati.
3. Naj se izda enotna okrožnica o kvarnem vplivu dnevnega protiverskega časopisja, da se vernikom prečita s prižnice.
Odgovor: Se vzame na znanje.
4. Izda naj se priročnik in razlaga k taksni odredbi v posebni knjižici. Odgovor: Se bo zgodilo.
5. Radi večkratne nenadne nujne potrebe večjega števila kolkov naj bi imeli, kakor je v členu 8 zakona o taksah predvideno, dekanijski uradi nekaj kolkov v komisiji, da jih morejo župnijski uradi takoj pri njih dobiti.
Odgovor: Zaradi lažjega obračuna ostane pri sedanji praksi.
6. Da se župnijskim uradom olajša poslovanje, se naj dajo v tisk listine za delegacije in odpustnice k poroki v drugo župnijo.
Odgovor: Predlog se sporoči Tiskarni sv, Cirila.
7. Natisniti se naj dajo dopisnice za poročila o pozakonitvi otrok. Odgovor: Običajno se pošlje uradni krstni list pozakonjenca okrajnemu sodišču in, ako so se kopije rojstnih knjig že odposlale, ordinariatu.
8. Kateri župnijski urad mora izdati družinska pojasnila o družinah, katerih člani so bili rojeni in poročeni v raznih drugih župnijah? Odgovor: Družinska pojasnila redno izda na podlagi verodostojnih podatkov, ki jih mora prinesti stranka sama, župnijski urad one župnije, kjer stranka stanuje. Ako stranka nima verodostojnih podatkov in jih sama ne more dobiti, se družinska pola potrdi od vseh onih župnijskih uradov, kjer so se vršili matični vpisi.
9. Kn.-šk. ordinariat blagovoli pri škofijskih konferencah povzročiti predlog na vlado, da se spremeni skrajno odiozni cerkveno skladni zakon in se prilagodi pobiranje zneskov za cerkvena in nadarbinska poslopja ter cerkvene zahteve onemu načinu, ki obstoja pri krajevnih šolskih odborih, da se stavijo letni proračuni in obračuni. Odgovor: Glej Oglasnik 1936, III, str. 33, št. 10. Ker obstojajo v posameznih jugoslovanskih škofijah popolnoma različni zakoni o
vzdrieyanju nadarbin in cerkva, bi se enoten tozadeven zakon mogel le z največjo težavo doseči. Predlog se bo sporočil predsedstvu škofijskih konferenc.
10. Naj se pospeši izvršitev nadarbinskih gozdno gospodarskih načrtov, ki ležijo že več let nerešeni, in zahteva, da se nadarbinarji ne obremenjujejo z novimi tozadevnimi odškodninami.
Odgovor: Po večini srezov so načrti že rešeni. Prizadeti naj se obrnejo na pristojne politične oblasti.
11. Kn.-šk. ordinariat naj izposluje pri kr. banski upravi, da se raznim društvom, ki popivajo pozno v noč, omeji in odreče pravica prirejati veselice.
Odgovor: Glej Oglasnik 1936, III, str. 34, št. 14.
12. Naj se izda posebna državna odredba, da se morajo gostilne in javni lokali med službo božjo zapirati, in da ljudje ne smejo med sv. opravilo postajati zunaj cerkve.
Odgovor: §66 zakona o notranji upravi z dne 19. junija 1929 obsega tudi gornje predpise. Natančneje glej Oglasnik 1937, str. 39, točka 5. Odredbo je treba le izvajati.
13. Ali se kateheza pri dekanijskem nadzorovanju veronauka smatra za veroučno uro?
Odgovor: Ako se nadzorovanje vrši v smislu odloka min. prosvete z dne 24. decembra 1937, S. n. br. 48.646 (Oglasnik 1938, III, str. 24), se kateheza nedvomno šteje za učno uro.
33.
Verouk in katehetska nagrada na oddelkih, ki imajo pouk v dveh skupinah.
Kraljevska banska uprava v Ljubljani je dne 12. februarja 1940, IV. št. 2629/1, poslala semkaj sledečo odredbo:
Kraljevska banska uprava je s tuur. okrožnico IV. štev. 18.940/1 z dne 9. oktobra 1939 uredila honoriranje veroučnih ur in učni čas v oddelkih, v katerih se otroci uče v dveh skupinah. Po cit. okrožnici se je dala v vsakem primeru možnost, da ima učenec v oddelku, v katerem se poučuje v dveh skupinah, po 2 uri verouka, banovinski šolski odbor pa izjemoma na zadevno vlogo šolskega upraviteljstva honorira v oddelkih z nad 50 otroki, ki se poučujejo v dveh skupinah, tedensko po dve veroučni uri za vsako skupino. V oddelkih z manj kot 50 otroki lahko seveda poučuje veroučitelj tudi v 2 skupinah v vsaki po 2 uri tedensko, a honorirata se samo 2.
V oddelkih, v katerih se otroci uče v dveh skupinah, je uveden skrajšan pouk; ena skupina ima dopoldne, druga skupina pa popoldne — s pouka prostim četrtkom — tedensko po 15 učnih ur pouka, med temi po eno uro verouka. Pri 45minutnih učnih urah traja pouk z odmori dnevno za vsako skupino po 234 ure. Če je učni čas pravilno urejen, je tedaj vero-učitelju omogočeno, da poučuje veroučni uri, ki sta poleg normalnih še izjemno dovoljeni, pred rednim poukom ali po njem. V svrho enotne ureditve učnega časa za dan, ko imajo otroci izjemni uri verouka, odreja kraljevska banska uprava, da traja pouk na tak dan — brez ozir na reden učni čas v ostalih dneh — od 8h do llh 30' in od 12h do 15h 30'; v poletnem
času se lahko pomaknejo popoldanske učne ure na čas od 12h 30' do 16h. Pri takem učnem času ne bodo otroci prikrajšani na odmorih, ne bodo šli prezgodaj od doma, ne bodo prihajali prepozno domov in za zračenje učilnice bo preostajalo še zmeraj dovolj časa.
Gornja odredba se daje prizadetim gospodom katehetom na znanje.
34.
Objave.
Mladinska kmečka zveza. Kmečka zveza v Ljubljani, Tyrševa c. 38, je poslala dne 12. marca t. 1, semkaj vlogo, ki pravi med drugim:
»Na občnem zboru Kmečke zveze v Celju so zastopniki slovenskega kmečkega stanu soglasno sklenili dvoje:
1. da se čimprej pri vsaki krajevni edinici Kmečke zveze — kjer še ne obstojata -—- ustanovita odseka Mladinske kmečke zveze za kmečke fante in dekleta,
2. da Kmečka zveza prosi oba slovenska škofa, naj bi duhovščini priporočila, da tega pokreta ne ovira, marveč z njim po možnosti sodeluje.
Izvršujoč sklepe občnega zbora se vodstvo Kmečke zveze obrača na Vas, Prevzvišeni, z vdano prošnjo, da bi v smislu drugega sklepa ukrenili, kar je potrebno, da se stiki in sodelovanje med duhovščino in Kmečko zvezo čim tesneje navežejo in ohranijo.
Načela Kmečke zveze so znana. Na velikem taboru na Brezjah 1. 1938. smo jih iz ust ljubljanskega ordinarija jasno in javno izpovedali. Držati se jih hočemo dosledno in zvesto.
Ne moremo pa gledati, da velike množice kmečke mladine stoje ob strani, ko se kmečki stan duhovno in gospodarsko maje. Brez mladih, v kmečki miselnosti in stanovskem etosu zakoreninjenih ljudi, tudi pokret Kmečke zveze, ki je po številu največje gibanje v Sloveniji, ne more imeti onega učinka, ki je potreben, da se naš temeljni stan ohrani.«
Duhovščini se priporoča, da to delo Mladinske kmečke zveze podpira in po možnosti pri njem sodeluje!
Seznami padlih vojakov. Julija lanskega leta so župnijski uradi prejeli okrožnico z obrazci in vložki v zadevi seznamov padlih vojakov. Na prošnjo Zveze bojevnikov se tisti župnijski uradi, ki teh seznamov še niso odposlali, naprošajo, da to v kratkem storijo.
List »Zaščita otrok in mladine«. Jugoslovanska unija za zaščito dece v Ljubljani, Beethovnova 14, izdaja list »Zaščita otrok in mladine«, v katerem daje krajevnim odborom, v katerih bi naj delovali tudi duhovniki, navodila za sodelovanje pri zaščiti otrok za slučaj vojne, in obvešča o tozadevnih pripravah. List izhaja mesečno, odnosno 14 dnevno, in stane na leto 35 din.
Glas katoličke žene je naslov novemu listu, ki ga je začelo letos izdajati okrožje Hrvatskih katoliških žen v Zagrebu, ki je lastna organizacija Katoliške akcije za žene zagrebške nadškofije. Izhaja pretkrat na leto, naročnina za celo leto je 10 din. Naroča se: Nadškofijsko okrožje katoliških žen v Zagrebu, Zvonimirova ul. 78.
Varstvo gozdov in pogozdovanje. Odbor za propagando pogozdovanja v Beogradu je kakor v letu 1939 (prim. Oglasnik 1939, VI, str. 70) dne 27. marca 1940, št. 102, semkaj prosil, naj duhovniki podpirajo njegovo akcijo za varstvo in ohranitev gozdov in za pogozdovanje goličav.
O tem se v svrho ravnanja obveščajo vsi dušni pastirji lavantinske škofije in apostolske administracije.
Išče se: 1. Roj. list Giitl Marije, roj. okrog 1. 1827, — 2. Roj. list Merkuša Marjana, roj. 11. jun. 1917. — 3. Mrtv. list Thomas Karola, ki je bil 1. 1741 v mašnika posvečen, sin Antona in Marije r. Pierpambin. — 4. Krstni list Fridrih Matije, roj. okoli 1. 1760; imenovani je bil oče lav. stolnega prošta. — 5. Roj. list Martin Jurija, roj. ok. 1. 1787. — 6. Roj. list Papež Elizabete, roj. ok. 1. 1820. — 7. Por. list Jaunik Martina in Elizabete r. Papež, por. ok. 1, 1840.
Protituberkulozni teden. Protituberkulozna zveza v Ljubljani sporoča, da se vrši od 19. do 25. maja 1940 protituberkulozni teden. Kakor prejšnja leta, se tudi letos č. duhovščini naroča, da v tem tednu in sploh podpira akcijo za pobijanje jetike in po možnosti pri njej sodeluje.
35.
Slovstvo.
Dr. Matija Slavič, Sveto pismo stare zaveze, prvi del. Pet Mojzesovih knjig in Jozuetova knjiga. V Celju 1939; založila Družba sv. Mohorja v Celju. Cena: v platno vez. 72 din, v polusnje 87 din.
V priporočilu, ki ga je za uvod napisal lavantinski škof, beremo: »Kar je izšel najnovejši slovenski prevod svetega pisma nove zaveze, so se med slovenskimi verniki vedno češče ponavljali glasovi po slovenskem prevodu svetega pisma stare zaveze. Ta želja je sedaj uresničena. S tem zvezkom dobijo Slovenci za začetek Pet Mojzesovih knjig in knjigo Jozue. Je to prezanimiva zgodovina o početku sveta, prva zgodovina človeštva sploh in še posebej izvoljenega ljudstva vse dotlej, da pripelje Jozue Izraelce v obljubljeno deželo ... Iz srca želim, da bi čitali verniki knjige stare zaveze z isto vnemo, s katero prebirajo sveto pismo nove zaveze . . . Naj bi naš Gospod Jezus Kristus obilno blagoslovil z velikim trudom pripravljeni prevod .. .«
Nakup tega prvega dela Svetega pisma stare zaveze se toplo priporoča. Za župnijsko knjižnico se sme en izvod plačati iz cerkvene blagajne.
Gaetan Bernoville, Jezuiti, prevedel Andrej Duh, 1940, izdal »Glasnik presv. Srca Jezusovega«, Ljubljana, Zrinjskega c. 9. Cena: broš. 15 din, po pošti 17 din, vez. 22 din, po pošti 24 din.
Ob 400letnici jezuitskega reda smo dobili v slovenskem prevodu to lepo knjigo francoskega pisatelja laika o ustanovi sv. Ignacija Lojolskega. Vsebina: uvod, ustanovitelj, duhovne vaje, konstitucije, apostolat, skrivnost uspeha.
Tolle, lege!
Dr. Andrej Gosar, Socialni nauk Cerkve po besedilu papeških okrožnic, Celje 1939, založila Družba sv. Mohorja. Cena: broš. 54 din, vez 66 din.
Zanimanje za socialni nauk Cerkve je zadnja leta po drugod in pri nas vidno naraslo. Kdorkoli se zanima za socialna vprašanja, ne more in ne sme mimo tega, kar uči sveta Cerkev. Radi tega moramo biti hvaležni dr. Gosarju, da je v lepi knjigi zbral socialni nauk Cerkve in ga tako približal širšim slojem. Vsebina: 1. Cerkev in socialno vprašanje. 2. Nastanek, vzroki in važnost socialnega vprašanja. 3. Načelni pogledi na krščansko preosnovo družbe in njene cilje. 4. Glavni socialni problemi naše dobe
in njihova rešitev. 5. Pota krščanske družabne reforme. 6. Kritika in obsodba marksističnega socializma in komunizma.
Knjiga bo našla gotovo mnogo čitateljev; se priporoča.
Palmira Melesi-Fanti, Paulina Jaricot, osnovateljica Društva za širjenje vere (DŠV), 1799—1862. Izdaje Misijska pisarna, Zagreb, Palmoti-čeva ul. 32.
Ob 75 letnici njene smrti je izšel v hrvatskem prevodu italijanski življenjepis ustanoviteljice DŠV Pavline Žariko. Čitanje te lepe knjige naj bi pri nas poglobilo delo za misijone!
Indijska knjižnica, zvezek 17, 1940: Brat Lenart Čimer, D, J. Izdaja Bengalski misijon D. J., Ljubljana, Zrinjskega c. 9. Stane letno 10 din, posamezni zvezek 3 din.
Moj molitvenik, izdali kaplani videmske dekanije, Rakovnik 1940, založba »Knjižic«.
36.
Osebna naznanila.
Umeščena sta bila: za župnika-vikarja novoustanovljene župnije Studenci pri Mariboru p. Janez Reberc, O. F. M. Cap.; za župnika v Bučah g. Jurij Pr ib o Žič, provizor istötam (1. aprila 1940).
Postavljeni so bili:	za provizorja v	Črnečah g. Alojzij	D r v o d e 1, vikar-pomočnik
istotam (1. marca 1940); za provizorja	na Vurbergu	g. Vinko Kolman, kaplan v
Rušah (9. marca 1940);	za soprovizorja	pri Sv. Juriju	ob	Pesnici g. Franc Babšek,
provizor v Svečini (15.	marca 1940); za	provizorja pri	Sv.	Antonu na Pohor,u g. Anton
Cafuta, I. kaplan pri Sv. Magdaleni v Mariboru (16. marca 1940); za soprovizorja na Pernicah g. Franc Š m o n , provizor na Ojstrici.
Nastavljeni so bili gg.: Jurčak Martin, salezijanski duhovnik na Radni, za II. kaplana v Sevnici ob Savi; Drevenšek Franc, semeniški duhovnik, za kaplana v Starem trgu (1. marca 1940); Erjavec Franc, semeniški duhovnik, za kaplana v Rušah (8. marca 1940); p. Marko	Fišer, O. F. M. Cap., za	I. kaplana	v	Studencih pri
Mariboru; p. Jakob Vučina,	O. F. M. Cap., za II. kaplana v Studencih	pri Mariboru;
Šmirmaul Alojzij, semeniški	duhovnik, za kaplana na	Teharjih.
Prestavljni so bili sledeči	gg. kaplani: Videčnik	Viljem iz	Trbovelj (III.) v
Artiče z delokrogom III. kaplana v Rajhenburgu; V o 1 a s k o Adolf iz Rajhenburga (III.) v Trbovlje (III.); Zver Štefan iz Konjic v Črensovce; Škrab an Janez iz Murske Sobote na Ljubno; Ro us Matija iz Črensovcev v Mursko Soboto; Vogrinec Anton, II. kaplan v Žetalah, za I. kaplana istotam (1. marca 1940); P o t e k o Pankracij, III. kaplan pri Sv. Magdaleni v Mariboru, za II. kaplana istotam; Orešnik Franc iz Teharij k Sv. Magdaleni v Mariboru (III.) — (1. aprila 1940).
Upokojen je s 1. marcem 1940 g. Rozman Jožef, župnik v Černečah.
Dopust se je dovolil g. Slana Francu, provizorju na Pernicah; obenem se mu je dodelilo službeno mesto kaplana pri Sv. Marjeti ob Pesnici (1. aprila 1940).
Umrli so: 7. januarja 1940 v Mariboru g. Špari Anton, kaplan v Št. Petru pod Sv. gorami v 62. letu starosti; 2. februarja 1940 Msgr. Gašparič Jakob, kn. šk. duhovni svetnik, župnik v Trbovljah, v 68. letu starosti; 2. marca 1940 g. Kokelj Alojzij, kn. šk. duhovni svetnik, župnik na Vurbergu, v 72. letu starosti; 13. marca 1940 g. Zupanič Anton, provizor pri Sv. Jur ju ob Pesnici, v 57. letu starosti. R. I. P.!
Lavantinski knezoškofijski ordinariat
v Mariboru, dne 12. aprila 1940.
Izdaje lavantinski knezoškofijski ordinariat. — Urejuje dr. Josip Mirt. Tiska Tiskarna sv. Cirila v Mariboru.