ZGODOVINSKI 
ČASOPIS 
HISTORICAL REVIEW 
K%SÄ-.i 
leto 1996 1 letnik 50 
ZČ, Ljubljana, 50, 1996, številka 1(102), strani 1-160 in I—IV 
ISSN 0350-5774 une 9 4 9 - 7 1 2 ( 0 5 ) 
ZGODOVINSKI 
ČASOPIS 
HISTORICAL REVIEW 
LETNIK 50 
LETO 1996 
IZDAJA 
ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE 
LJUBLJANA 
ZGODOVINSKI 
ČASOPIS 
HISTORICAL REVIEW 
UDK 
UDC 949.712(05) 
ISSN 0350-5774 
GLASILO ZVEZE ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE 
Uredniški odbor: dr. Vasilij Melik (glavni in odgovorni urednik) 
Janez Stergar (namestnik glavnega urednika) 
Nataša Stergar (tehnični urednik) 
dr. Miro Stiplovšek 
dr. Peter Štih 
Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem 
uredništva in navedbo vira. 
Redakcija tega zvezka je bila zaključena 31. 5. 1996. 
Izdajateljski svet: dr. Milica Kacin-Wohinz, Zdravko Klanjšček, dr. Jože Koropec, Samo Kristen, 
dr. Vasilij Melik, dr. Darja Mihelič, dr. Janko Pleterski, Janez Stergar, Prvenka Turk 
Prevodi: Niko Hudelja, dr. Vlado Valenčič in Peter Ribnikar (nemščina), Lidija Berden, dr. 
Janez Stanonik in Irena Šumi (angleščina), dr. Irene Mislej (španščina) in dr. Boris 
Gombač (italijanščina) 
Zunanja oprema: Neta Zwitter 
Sedež uredništva in uprave: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, SI-1000 Ljubljana, 
Aškerčeva 2/1, tel.: (061) 1769-210 
Letna naročnina: za nečlane in ustanove 4500 SIT, za društvene člane 3200 SIT, za društvene člane-
upokojence 2400 SIT, za društvene člane-študente 1600 SIT (vse za leto 1996). 
Cena tega zvezka v prosti prodaji je 1160 SIT. 
Naročnina za tujino znaša za ustanove 75 DEM (50 USD), za posameznike 55 DEM (37 USD) in za študente 
35 DEM (24 USD) oziroma ekvivalent v nacionalni valuti. Plačuje se na račun Zveze 
zgodovinskih društev Slovenije pri Novi Ljubljanski banki: 50100-620-133-27620-
10295/4. 
Tekoči račun: 
Sofinancirajo: 
Tisk: 
Naklada: 
Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 50101-678-49040 
Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije 
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije 
Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije 
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani 
Znanstveno-raziskovalni center SAZU 
Littera pietà, d.o.o., Ljubljana, september 1996 
2000 izvodov 
Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-348/92 mb. z dne 24. 4. 1992 šteje Zgodovinski 
časopis za proizvod, od katerega se plačuje 5-odstotni promemi davek. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS - LETNIK 50, LETO 1996, ŠTEVILKA 1 (102) 
KAZALO - CONTENTS 
JUBILEJI - ANNIVERSARIES 
Prof. dr. Ignacij Voje praznuje sedemdesetletnico (Vaško S i m o n i t i) 5-10 
Prof. Dr. Ignacij Voje Is Celebrating His Seventieth Anniversary 
RAZPRAVE - STUDIES 
Ferdo Gest r in, Suženjstvo - prisilna migracija Slovanov v Italijo 11-20 
Slavery - Forced Migration of Slavs to Italy 
Dušan Kos, V primežu pobožnosti, karierizma in (samo)preskrbe (od konca 13. do začetka 15. 
stoletja) 21-46 
In Ties of Cereerism and Taking Care (of oneself by oneself) (From the End of the 13th Century 
till the Beginning of the 15th Century) 
Branko Re i s p, Karteli turnirja leta 1652 v Ljubljani iz Knjižnice Narodnega muzeja 47-52 
Cartels of Tournament 1652 in Ljubljana (from the National Museum Library) 
Vlado Valenčič, Prebivalstvo po župnijah na Kranjskem v letih 1778 in okrog 1780 53-63 
Population in Carniolan Parishes in the Year 1778 and about 1780 
Janez S t a n o n i k, Očipve in Ottawa 65-69 
Ojibway and Ottawa Indians 
Peter R i b n i k a r, Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi 71-93 
Benevolent Society for Slovene University Students in Prague 
Irene M i s 1 e j , Primorska slovenska skupnost v Južni Ameriki. Pregled antifašističnega tiska 
1929-1943 95-116 
The Community of Slovenian Emigrants from the Julian March in South America. A Survey of 
Antifascist Press 1929-1943 
France Martin D o 1 i n ar, Sodni proces proti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rozmanu od 21. do 
30. avgusta 1946 (1. del) 117-144 
The Trial Against the Bishop of Ljubljana, Dr. Gregorij Rozman, August 21.-30., 1946 (Part 1) 
JUBILEJI - ANNIVERSARIES 
Anka Vidovič-Miklavčič - šestdesetletnica (Miroslav St ip lovšek) 145-146 
Anka Vidovič - Miklavčič - Sexagenerian 
IN MEMORIAM 
Prof. dr. Bogdan Krizman (1913-1994) (Zvezdan Markovič) 147-148 
Prof. Dr. Bogdan Krizman (1913-1994) 
Janko Jarc (1905-1995) (Stane Granda) 148 
KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE - CONGRESSES, SYMPOSIA, SOCIETY EVENTS 
Slovene Studies Day v Londonu (Irena G a n t a r Godina) 149 
Slovene Studies Day in London 
OCENE IN POROČILA - REVIEWS AND REPORTS 
Duro Basler (+), Spätantike und frühchristliche Architektur in Bosnien und Herzegowina (Rajko 
Bratož) 150 
Luciano Spangher, Gorizia e il Convento e la Chiesa di San Francisco dei fratti minori conventuali 
(Branko Marušič) 151 
Branko Korošec, Gozdovi Slovenije skozi čas (Jože Maček) 151-153 
Jože Maček, Statistika kmetijske rastlinske pridelave v Sloveniji v obdobju 1869-1939 (Stane 
Granda) 153-154 
Slovenci in država (Ferdo Gestr in) 154-155 
Janko Pleterski, Senca Ajdovskega Gradca (Jože Pirjevec) 155-157 
Miha Brejc, Vmesni čas (Martin Steiner) 157-158 
Annales 4 in 5/'94 (Avgust Lešnik) 158-160 
OBVESTILA - INFORMATIONS 
Obvestilo o letošnjem zborovanju slovenskih zgodovinarjev (Franc Rozman) 64 
Information on this year's Convention of Slovenian Historians 
IZVLEČKI - ABSTRACTS 
Izvlečki razprav in člankov v Zgodovinskem časopisu 50, 1996, 1(102) I-IV 
Abstracts from Papers and Articles in Zgodovinski časopis - Historical Review, 50, 1996, 1(102) 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) • 5-10 
JUBILEJI 
Prof. dr. Ignacij Voje praznuje sedemdesetletnico 
Čas, ujet v enakomerno, brezbarvno, mehanično gibanje urnih kazalcev, je kot abstrakten 
pojem vsebinsko prazen kozmični ritem. Čeprav pravimo, da "čas teče" - in pri tem običajno ne 
mislimo na peščeno uro, kjer to lahko tudi vidimo - dejansko, kot so ugotovili modreci že pred 
stoletji, "tečemo" skozi čas ljudje. Brezoblični nadvse natančni enakomerni ritmi, ki jih danes 
odmerjajo uram, dnevom, mesecem in letom hladni kristali ali pa nihala že nekaj stoletij starih 
urnih mehanizmov, se zdijo vedno krajši. Vsebina, ki jo polnimo ljudje, je namreč vse gostejša. Še 
posebej je bilo vsebinsko polno zadnje desetletje, ko so si naglo sledili zgodovinski dogodki: 
Slovenci smo dobili državo, tam "nekje daleč na Balkanu", v nekdanji skupni državi, pa se morda 
končuje dolgotrajna vojna. Deset let burnih, manifestativnih, pogostokrat ekstatičnih trenutkov, ki 
jih le redkokdaj dojamemo v celoti tako na družbeni kot osebni ravni, je zgoščalo ritem našega 
vsakdana in dalo občutek, da je sicer tako različno doživljeni čas posameznika vsem "tekel" 
hitreje. 
V tem časovnem okviru mi je še povsem jasno pred očmi praznovanje šestdesetletnice dr. 
Ignacija Vojeta, profesorja za zgodovino jugoslovanskih narodov do konca 18. stoletja na 
Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki "že" spet praznuje. Osemindvajsetega februarja 1996 je imel 
profesor Voje sedemdeset let, zdi pa se, da jih je imel šestdeset pred dvema, morda tremi leti. 
Enako vitalnega kot pred desetimi leti ga namreč redno srečujemo na Oddelku za zgodovino, ko v 
kabinetu nekaj bere in izpisuje ali ko v knjižnici kaj išče. Največkrat se v širšem krogu zapletemo 
V. SIMONITI: PROF. DR. I. VOJE PRAZNUJE SEDEMDESETLETNICO 
v pogovor in šele pogled na uro, na to neusmiljeno priganjalko, me opozori, da bo potrebno začeti 
s predavanji. Takrat se zavem, da profesor Voje ne predava več, da je v pokoju. Do leta 1993 je 
predaval celoten pregled in specialna poglavja zapletene zgodovine srednjega in zgodnjega novega 
veka južnoslovanskih narodov, po njegovi upokojitvi pa je bil predmet, že prej tudi nekoliko 
razširjen na zgodovino jugovzhodne Evrope, smiselno razdeljen na dva predmeta. Za univerzitetne 
učitelje, ki se ukvarjajo s starejšimi obdobji, je sicer povsem samoumevno, da obravnavajo v 
svojih predavanjih več stoletij ali celo, kot je to počel več desetletij profesor Voje, okoli 
tisočdvesto let (!) zgodovine. Vendar pa ta samoumevnost pri prezentaciji tako dolgega obdobja 
starejše zgodovine, kot ga je predaval profesor Voje, vendarle ni bila zgolj sad spoznanja o 
dolgotrajnem - nezgoščenem oblikovanju najrazličnejših političnih, družbenih, gospodarskih in 
kulturnih procesov, ampak je bila tudi posledica značilnega vrednotenja in razumevanja zgodovine 
ter gledanja nanjo v naši še neizživeti polpreteklosti. 
Pri študiju zgodovine je med drugim moč spoznavati dele njene vsebine, razmišljati o 
objektivnosti in subjektivnosti doslej znanega ter odkriti tudi zmožnost človekovega zgolj 
relativnega spoznanja preteklosti. Tako kot nudijo danes, domnevam, "resnico" o zgodovini ne 
samo knjige in vsebine predavanj, ampak jo ustvarja tudi različen odnos univerzitetnih učiteljev do 
vprašanja, kaj početi z zgodovino, pa smo tudi študentje moje generacije, ki se je začela srečevati 
na univerzi z odkrivanjem "novih svetov" v preteklosti v začetku sedemdesetih let, lahko deloma 
spoznavali zgodovino skozi odnos naših učiteljev do nje. Bil je čas uradnega enostranskega 
razumevanja zgodovine in vendar, čeprav paradoksalno, veliko znanje naših profesorjev nam je 
dalo slutiti njihovo notranjo svobodo. Z velikim znanjem, ki so nam ga dajali, je v nas raslo 
spoznanje o njihovih individualnih duhovnih značilnostih in različnosti, o tem, kako daje znanje 
človeku, če ga je le-ta pripravljen pregnesti s svojo individualnostjo, duhovno prostost. Profesor 
Voje je bil v tem zboru precej različno mislečih zgodovinarjev - zato pa tudi ne enoznačne 
zgodovine - med najmlajšimi. Zanj kot učitelja niso bili študentje nikoli nevedna množica, ki jo je 
bilo potrebno razsvetliti, ampak je stal pred njim vedno posameznik-študent, ki mu je profesor 
želel prebuditi radovednost in odgovornost do preteklosti. V svojih predavanjih je skušal 
predstaviti predvsem tiste ključne probleme v zgodovini posameznih jugoslovanskih narodov, ki 
so imeli (in imajo še danes) svoje odmeve v sodobnem svetu. Na številnih ekskurzijah, ki jih je 
profesor Voje skrbno pripravil po različnih delih nekdanje Jugoslavije, pa se ni pokazal le kot 
imeniten poznavalec zgodovine in umetnosti, ampak tudi kot človek, ki preteklost vseskozi 
spoštuje. V svetu tako očitnih kontrastov in le težko premostljivih civilizacijskih zavezanosti se je 
Vojetov odnos do zgodovine izražal (in se izraža še danes) predvsem v tem, da ga zanima v njej 
Lepo in da v njej vidi Dobro. 
Profesorja Vojeta odlikuje nekakšna apriorna naklonjenost do ljudi v zgodovini in do ljudi, 
ki jih srečuje v svojem času. Kaj je vpisano v genski kod, kako vpliva na človekovo podobo 
vzgoja, širše okolje v katerem prebiva, šola, študij in niz drugih stvari, ostajajo ne do kraja 
raziskane skrivnosti, vendar je Vojetovo blago naravo in nadvse strpno življenjsko držo verjetno 
sooblikoval tudi študij in z njim spoznavanje zgodovine balkanskega vrtiljaka nasprotujočih si 
strasti. Prav v zmanjševanju in s tem izrivanju zgodovinskih vsebin iz šol, še posebej starejših 
obdobij, je namreč videl profesor Voje eno od velikih nevarnosti za oblikovanje izkrivljene, 
invalidne in netolerantne zgodovinske zavesti pri šolajoči se mladini. Toda vsa prizadevanja 
društev zgodovinarjev za izboljšanje položaja zgodovine v oblastnokatastrofalnem usmerjenem 
izobraževanju, o katerih je Voje tudi pisal,1 so bila praktično brez pravega odmeva. Kot je 
ugotavljal v intervjuju za Naše razglede pred dobrimi desetimi leti, pa "zoževanje učenčevega 
zgodovinskega obzorja na novejše in najnovejše obdobje pomeni, da v času, v katerem toliko 
poudarjamo našo kulturno dediščino, režemo svoje korenine, korenine svoje zavesti, korenine 
kulture, ki nas vežejo z začetki našega nastajanja in razvoja. Potencirana usmerjenost k novejši 
1 Uloga stručnih ištorijskih društava u oblikovanju programa sadašnjeg usmjerenog obrazovanja i u reformu 
"usmjerenog" obrazovanja istoričara na univerzitetima. Istoriografija, marksizam i obrazovanje, Nedelja marksističnih 
rasprava 85, Beograd 1986, 206-219. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 
zgodovini je prav tako nevarna in nesprejemljiva kot rešitve, ki jih za vso državo ponujajo 'skupna 
programska jedra' za zgodovino."2 Ugotovitev in opozorilo sta bila aktualna. Močno omejen in s 
tem usmerjeno oblikovan zgodovinski spomin, ki se je naslanjal na pomanjkljivo predstavljeno 
zgodovino starejših obdobij, se je izrazil skozi obrazce mitologije; pretirano in selekcionirano 
poudarjanje najnovejših obdobij med šolajočo mladino (in tudi sicer med ljudmi, vsepovsod in 
brez vsake mere) pa naj bi načrtno ustvarilo novo mitologijo o neločljivi povezanosti med seboj 
težko povezljivih narodov. Državni interes, ki se je na tak izključujoč in pravzaprav nestvaren 
način skliceval na zgodovino, je bil od nje same šibkejši. Vojetova misel v Sloveniji tudi danes, 
sicer v spremenjenih razmerah in okvirih, ni izgubila aktualnega naboja, saj imajo med ljudmi 
pogosto veljavo s čustvi prežeta tolmačenja samo določenih obdobij slovenske zgodovine. Kljub 
temu pa se v osnovnem in srednjem šolstvu odnos do zgodovinskih vsebin počasi kakovostno 
spreminja in popravlja, začuda pa ostaja državni odnos mačehovski do nujnega razvoja in 
razširitve študija zgodovine na univerzi. 
Glede na svoje delo in predmet poučevanja je profesor Voje dobro poznan v strokovnih 
krogih tudi zunaj slovenskih meja. S tem v zvezi je zanimiv in zgovoren naslednji del pogovora o 
zgodovini med kustosom mestnega muzeja v Zenici in slovenskim novinarjem, ki je poročal o 
žalostni bosenski stvarnosti: 
"Prav. Kaj veš o bogomilih?" 
"Bili so heretična krščanska sekta, ki so jih v srednjem veku papeži izobčili in so potem 
privzeli islamsko vero." 
"Sramota. Največji poznavalec tega področja je Slovenec, Ignacij Voje, ki je prebrskal 
pravoslavne, turške in krščanske arhive. Kako lahko rečeš, da so bili bogomili heretiki?"3 
Sporočilo povsem pogovorne ravni tega dela dialoga, ki je zadeval eno izmed najbolj 
zapletenih historiografskih tem - bogomile ter v bistvu vprašanje in vlogo Bosanske cerkve, ni 
bilo v laskanju slovenskemu novinarju in Slovencem, ampak je bilo opozorilo, da imamo Slovenci 
sami kompetentne poznavalce, ki nas lahko seznanijo o nadvse pomembnih vprašanjih bosanske 
zgodovine. Na strokovno in znanstveno raven profesorja Vojeta pa seveda kaže njegova 
bibliografija, iz katere je razvidno, da je strokovnjak za določeno problematiko balkanskih 
narodov. Prof. dr. Vasilij Melik, ki je predstavil Vojetovo pot univerzitetnega učitelja in 
znanstvenika ob njegovi šestdesetletnici, je zapisal, da je jubilant vtisnil poseben pečat svojemu 
znanstvenemu delu tudi "s posrečenim povezovanjem slovenske zgodovine in slovenskih 
problemov s problematiko bosanske, dubrovniške, turške zgodovine."4 Tej usmeritvi profesorja 
Vojeta lahko do določene mere sledimo tudi v zadnjem desetletju v njegovih razpravah in člankih, 
predavanjih in nastopih na različnih znanstvenih srečanjih. Skoraj dvestotim bibliografskim 
enotams je Voje v zadnjih desetih letih dodal preko sto novih, ki zajemajo poročila,6 ocene,7 
diskusijske in polemične prispevke,8 enciklopedijska gesla,9 nekrologe,10 jubilejne zapise,11 strokov-
2 Naši razgledi, 8. marca 1985. 
3 Ervin Hladnik-Milharčič, Država brez meja. Delo, Sobotna priloga, 29. julija 1995. 
4 Vasilij Melik, Ignacij Voje - šestdesetletnik. ZČ, 40/1-2, 1986, 5-7. 
5 Nataša Stergar, Bibliografija prof. dr. Ignacija Vojeta. ZČ, 40/1-2, 1986, 8-13. 
6 Z Č , 40/3, 1986, 336-338; Glasnik Slovenske matice, XII/1, Ljubljana 1987/88, 13-14; Zbornik Filozofske 
fakultete, Ljubljana 1989, 69-73; Glasnik Slovenske matice, XVIII/1-2, Ljubljana 1994, 87-90. 
7 Josip Lučić, Obrti i usluge u Dubrovniku do početka XIV stoljeća. ZČ, 34/4, 1980, 391-402; Nada Klaič, 
Crtice o Vukovaru u srednjem veku. ZČ 40/3, 1986, 342-345; Branislav M. Nedeljkovič, Liber Viridis. ZČ, 40/3, 1986, 
345-346; Pavo Živkovič, Bibliografija objavljenih izvora i literature o srednjevjekovnoj Bosni. ZČ, 41/1, 1987, 
189-193; Darja Mihelič, Piranska notarska knjiga (1284-1288). ZČ, 41/2, 1987, 365-366; Pavo Živkovič, Ekonomsko 
socialne promjene u bosanskom društvu u 14 i 15 stoljeću. ZČ, 41/2, 1987, 367-369; Dušanka Dinič-Kneževič, 
Dubrovnik i Ugarska u srednjem veku. ZČ, 41/4, 1987, 734-736; Prilozi za istoriju Bosne i Hercegovine, I. ZČ, 41/4, 
1987, 736-740; Radomir P. Guberinič, Stari trg i rudnik Brskovo. ZČ, 42/1, 1988, 141-142; Ob knjigi Srbske akademije 
znanosti in umetnosti Iliri in Albanci - Znanstveni prispevek - možnost za politično pomiritev. Naši razgledi, 26. 
avgusta 1988, 501-502; Ruža Čuk, Srbija i Venecija u XIII i XIV veku. ZČ, 43/1, 1989, 137-139; Spisi dubrovačke 
kancelarije (Monumenta historica Ragusina), 2. ZČ, 43/3, 1989, 457-459; Miroslav Pahor - Janez Šumrada, Statut 
V. SIMONITI: PROF. DR. I. VOJE PRAZNUJE SEDEMDESETLETNICO 
ne članke12 ter razprave, objavljene doma13 in v tujini.14 Svoja študijska in raziskovalna dognanja 
je posredoval tudi v več knjigah. Z monografijo o kreditni trgovini v srednjeveškem Dubrovniku15 
piranskega komuna od 13. do 17. stoletja. ZČ, 44/1, 1990, 135-136; Knjiga odredaba dubrovačke carinarnice 1277. ZČ, 
44/1, 1990, 136-138; Beno Kotruljević (Benedetto Cornigli), O trgovini i savršenom trgovcu. ZČ, 44/3, 1990, 472^174; 
Džuro Tosić, Trg Drijeva u srednjem vijeku. ZČ, 44/4, 1990, 639-641; Dubrovački horizonti, I-XXII. ZČ, 45/2, 1991, 
335-339; Vaško Simoniti, Turki so v deželi že. Turški vpadi na slovensko ozemlje. ZČ, 45/2, 1991, 339-342; Vaško 
Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. ZČ, 45/3, 1991, 499-502; Branko Korošec, Ljubljana skozi 
stoletja. Mesto na načrtih, projektih in stvarnosti. Kronika, 39/3, 1991, 105-106; Josip Lučić, Iz prošlosti dubrovačkog 
kraja u doba republike. ZČ, 46/2, 1992, 274-275; Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu. ZČ, 47/1, 1993, 152-154; 
Bitka pri Sisku (1593-1993). ZČ, 47/3, 1993, 476-478; Paul Meinhard Strässle, Der internationale Schwarzmeerhandel 
und Konstantinopel 1261-1484 im Spiegel der sowjetischen Forschungen. ZČ, 47/3, 1993, 475; Erna Umek, Erbergi in 
dolski arhiv. ZČ, 47/4, 1993, 597-598; Igor Grdina, Celjski knezi v Evropi. ZČ, 48/3, 1994, 428^29; Spisi dubrovačke 
kancelarije (Monumenta historica Ragusina, 4). ZČ, 48/4, 1994, 579-580; Begegung zwischen Orient und Okzident, 
Österreichische Osthefte, 35/2, Wien 1993, 345-349; Zum 400. Jahrestag der Schlacht bei Sisak (1593-1993), 
Österreichische Osthefte, 36/2, 1992, 339-341. 
8 Jugoslovenski naučni skup o problemima orientalistike sa posebnim osvrtom na izdavanje izvora. Prilozi za 
orijentalnu filologiju, 37, Sarajevo 1987, 272-274; Ali res znanstvene "zmede"? Še enkrat o knjigi Iliri in Albanci. Naši 
razgledi, 7. oktobra 1988, 587; Pisatelju Petru Božiču v razmislek. Naši razgledi, 11. avgusta 1989, 443. 
9 Enciklopedija Slovenije. 1, 1987: Avstrijsko-turške vojne, 151-152; Balkanologija, 179-180; Balkanski 
polotok, 279-280; Beograd, 242-243; Bizanc, 278-279, Bizantologija, 279-280; Bogomili, 286-297; Bosna in 
Hercegovina, 337-338. Enciklopedija Jugoslavije. 3, 1987: Gregor Čremošnik, 89. Enciklopedija Slovenije. 2, 1988: 
Črna gora, 148-149; Gregor Čremošnik, 145. Enciklopedija Jugoslavije. 4, 1989: Jadran Ferluga, 115. Enciklopedija 
Slovenije. 3, 1989: Jadran Ferluga, 98. Enciklopedija Slovenije. 4, 1990: Hrvatska, 57-60; Dubrovniška republika, 60. 
Enciklopedija Slovenije. 5, 1991: Kosovo, 319-320; Kovač Karel, 337. Enciklopedija Slovenije. 6, 1992: Kuripečič 
Benedikt, 79; Makedonija, 372-373. 
•o Ljuben Lape. ZČ, 40/1-2, 1986, 153-154; Vinko Foretič. ZČ, 41/1, 1987, 173-174; Spominska slovesnost ob 
80-letnici rojstva prof. dr. Metoda Mikuža. ZČ, 44/1, 1990, 125-127; Dr. Irma Čremošnik. ZČ, 44/3, 1990, 464; 
Povodom stogodišnjice rođenja dra G. Čremošnika. Dubrovački horizonti, XXII/30, 1990, 37-38; Nada Klaič. Celjski 
zbornik 1990, Celje 1990, 301-302; Akademik prof. dr. Branislav Durdev. ZČ, 49/2, 1995, 303-304; Prof. dr. Josip 
Lučič. ZČ, 49/2, 1995, 304-306; Bogo Grafenauer. Zgodovina v šoli, IV/3, Ljubljana 1995, 3-5. 
1 1 Prof. Ferdo Gestrin - sedemdesetletnica. Naši razgledi, 7. novembra 1986, 608-609; Ferdo Gestrin -
sedemdesetletnik. ZČ, 40/4, 1986, 479-485 (z bibliografijo); Branko Reisp - šestdesetletnik. Kronika, 36/3, 1988, 
266-267; Delo dr. Karla Kovača v dubrovniškem arhivu. Arhivi, XI/1-2, Ljubljana 1988, 27-29; Vasilij Melik -
sedemdesetletnik. ZČ, 45/1, 1991, 5-13 (z bibliografijo), Jadran Ferluga - petinsedemdesetletnik. ZČ, 49/1, 1995, 
127-128. 
1 2 Prvo srečanje s srbskim samostanom Studenico (ob praznovanju osemstoletnice obstoja). Obzornik, 12, 
Ljubljana 1986, 854-862; Nastava istorije i jugoslovenski patriotizam. Godine potiskivanja, Četvrti jul, XXVI/1345, 15. 
mart 1988, 11 ; Najstarejši znani načrt mesta Ljubljane. Obzornik, 3, Ljubljana 1988, 221-225; Poseganje celjskih grofov 
v jugoslovanski in evropski prostor. Obzornik, 7/8, Ljubljana 1988, 555-561; Sedem tančic kosovske bitke. Nedeljski 
dnevnik 23. aprila 1989, 30. aprila 1989, 7. maja 1989, 14. maja 1989; Zgodovinski pomen kosovske bitke. Neodločena 
bitka za Balkan. Delo, Sobotna priloga, 24. junija 1989; Pomniki kosovskega boja. Večer, 24. junija 1989; Kreditno 
poslovanje u srednjovjekovnom Dubrovniku. Dubrovački horizonti, XXI/29, Zagreb 1989, 60-66; Skrb za rudarje na 
Kosovu v srednjem veku - "Kraj srebrni in zares še zlati". Dnevnik, 31. oktobra 1989; Prepletanje legende in resničnosti. 
Borec, XLI/19-11, 1988, 1220-1226; Ob ponatisu Zgodovinskega časopisa, 8/1954. Ljubljana 1990 (hrbtna stran); 
Dubrovnik tretjič na smrtni postelji - slovenske vezi z jadranskim biserom so že stare. Nedeljski dnevnik, 20. oktobra 
1991; Walko-War. Opustošeni Vukovar v projekciji srednjega veka. Naši razgledi, 6. decembra 1991; Slovenske veze 
sa jadranskim biserom jako su stare. Dubrovački horizonti, ХХШ/32, Zagreb 1992, 137-138; Pod zlatim soncem Filipa 
II. Makedonskega. Novi makedonski državni simboli. Delo, Sobotna priloga, 22. avgusta 1992; "Turški strah" je blodil 
po Evropi. Razstava turkerij na Ptujskem gradu. Delo, Sobotna priloga, 5. novembra 1992; Ime Ljubljana v zapisih 
dubrovniških notarjev. Delo, Književni listi, 7. aprila 1994; Romanja Celjskih grofov. Mohorjev koledar 1996, Celje 
1995; Neuklonljivi Dubrovnik. Mohorjev koledar 1996, Celje 1995. 
1 3 Katarina Celjska-Kotromanička in njen pečat. Celjski zbornik 1977/78, Celje 1991, 287-292; Odkupovanje 
Furlanov iz turškega ujetništva. ZČ, 41/2, 1987, 257-264; Turški vpadi na Kras in njihove posledice. Lokev skozi čas 
(Zbornik), Ljubljana 1987, 34-48; Utrjevanje slovenskih mest za obrambo pred turškimi napadi. ZČ, 41/2, 1987, 
473-492; Regesti pisem Mihaela Šuttaka, upravitelja posesti knezov Batthyanyjev v Prekmurju. Arhivi, X/1-2, Ljubljana 
1987, 79-82; Poskusi kvantifikacije trgovskega prometa in proizvodnje v srednjeveškem Dubrovniku. ZČ, 42/3, 1988, 
373-387; Zasliševanje ujetnikov iz Bosne v času turških vpadov v slovenske dežele. Prilozi instituta za istoriju, 
ХХШ/24, Sarajevo 1988, 33-44; Neki novi rezultati jugoslovenske historiografije o narodima Jugoslavije u srednjem 
vijeku do kraja 15. stoljeća. Pouk zgodovine, 1-2, Zagreb 1989, 29-39; Dubrovniški arhiv kot vir za slovensko glasbeno 
zgodovino. ZČ, 43/2, 1989, 193-199; Nepoznati plan Zadra iz 1571. godine. Zadarska revija, 4, Zadar 1989, 359-364; 
Utvrđivanje slovenačkih gradova za odbranu pred turskim provalama. Zbornik: Vojne krajine u jugoslovenskim zemlja-
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 
je napisal vrhunsko razpravo (nagrajeno z nagrado Sklada Borisa Kidriča), ki je, kot jo je ocenil 
prof. dr. Ferdo Gestrin, "izredno pomemben prispevek slovenskega avtorja k poznavanju srednje­
veške gospodarske zgodovine Dubrovnika in njegovih povezav z balkanskim in italijanskim 
prostorom."16 V knjigi Svetovna dediščina v Jugoslaviji pa je med drugim predstavil celovit 
sintetični prikaz dubrovniške zgodovine, ki je namenjena širšemu krogu bralcev.17 Skupaj z 
Ivanom Grobelnikom je znova pripravil učbenik za srednješolce,18 s predelavo študijskih skript pa 
je bralni publiki ponudil knjigo, ki omogoča vpogled v zapleteno zgodovinsko podobo Balkana v 
srednjem in zgodnjem novem veku.19 Dober mesec potem, ko je profesor Voje praznoval 
sedemdeseti rojstni dan, je izšla njegova nova knjiga. V njej so združene tiste že objavljene (in tudi 
povsem nove) avtorjeve razprave, ki med seboj smiselno povezane, obravnavajo "turško obdobje" 
in njegove posledice v slovenski zgodovini. Zbrane v eni knjigi ponujajo celovit vpogled v 
določeno problematiko 15. in 16. stoletja ter "izmerijo" njen značilen vpliv na naslednja stoletja, 
nenazadnje vse do danes.20 
Sprehod skozi znanstveno in strokovno delo profesorja Vojeta kaže, daje sprejel pravzaprav 
vse izzive, ki jih je predenj postavil poklic zgodovinarja - bil je univerzitetni učitelj in pisec 
zgodovinskih del, ki so namenjena šolski mladini, študentom, strogim znanstvenikom in vsemu 
tistemu občinstvu, ki ga zanima zgodovina kot nepogrešljiva duhovna hrana; vrhu tega so se med 
njegovo delo vrivale tudi številne administrativne dolžnosti, ki jih je opravljal v združbah 
zgodovinarjev ali pa na službenem mestu na fakulteti.21 
ma u novom veku do karlovačkog mira 1699, SANU, Odeljenje istorijskih nauka, knjiga 12, Beograd 1989, 257-273; 
Delež Gregorja Čremošnika pri proučevanju ekonomske zgodovine srednjeveškega Dubrovnika in balkanskih držav. ZČ, 
44/2, 1990, 279-284; Migracioni procesi iz Bosne u slovenačkim zemljama za vrijeme turskih provala u 16. stoljeću. 
Zbornik: Migracije i Bosna i Hercegovina, Institut za istoriju, Sarajevo 1990, 89-99; Ob sedemdesetletnici oddelka za 
zgodovino FF v Ljubljani. ZČ, 44/4, 1990, 603-611; Celjski grofi in Dubrovnik. Celjski zbornik, Celje 1990, 27^11; 
Odnos med Kozmom Ravbarjem in vaško skupnostjo Domžale v 16. stoletju. ZČ, 45/1, 1991, 33-40; Pomen 
Miklošičevih študij in izdaj virov za preučevanje zgodovine južnoslovanskih narodov. Miklošičev zbornik, Maribor 
1991, 185-205; Anton Melik - zgodovinopisec in avtor zgodovinskih učbenikov. Geografski vestnik, LXII, Ljubljana 
1991, 51-60; Domžalsko območje v gradivu o prostorskih predstavah 18. stoletja. Kronika, 39/3, 1991, 45-50; Turški 
vpadi na ptujsko območje in njihove posledice. Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu (zbornik in katalog), Ptuj 1992, 
21-29; Fran Miklošič in Dubrovniški arhiv. Miklošičev zbornik, Obdobja 13, Ljubljana 1992, 565-576; Migracijski 
procesi v slovenskem prostoru v turškem obdobju (16.-18. stoletje). ZČ, 46/3, 1992, 323-333; Fragmenti spominov dr. 
Gregorja Čremošnika na sarajevsko življensko obdobje. Celjski zbornik 1992, Celje 1992, 209-216; Prikaz Celjskih 
grofov v Kosovih delih. ZČ, 48/1, 1994, 47-53; Odnos fevdalnih rodbin na Kranjskem do reformacije. ZČ, 49/1, 1995, 
67-74. 
1 4 II riscatto dei Friulani dalla prigionia turca. Memorie storiche Forogiuliesi, LXVI, Udine 1987, 141-154; La 
guerra tra Venezia e l'impero Ottomano e gli echi politici di queste nelle terre Slovene. Congressi sulle relazioni tra le 
due sponde Adriatiche, 5 (I raporti politici e diplomatici), Roma 1988, 107-120; Il credito nella Ragusa medievale. 
Ragusa e il Mediteraneo: Ruolo e funzioni di una Republica marinara tra medioevo e età moderne, Bari 1990, 45-60; 
Die Entwicklung des Kosovo im Lichte der ethnischen Prozesse bis zur Mitte des 18. Jahrhunderts. Österreichische 
Osthefte, 22, Wien 1991, 258-283; Die Auswirkungen der Türkeneinfälle in Krain und der Steiermark und die 
Verbreitung des Protestantismus im 16. Jahrhundert. Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen. Primus Traber und 
seine Zeit, München 1995, 160-173. 
15 Kreditna trgovina u srednjovjekovnom Dubrovniku. Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Djela, 
Knjiga XLIX, odjeljenje društvenih nauka, knjiga 19. Sarajevo 1976. 
16 ZČ, 31/1-2,1977, 229-230. 
17 Svetovna dediščina v Jugoslaviji. Unesco - Naravne in kulturne znamenitosti. Ljubljana 1990 (skupaj z 
Janezom Höflerjem in Matjažem Pucom). 
1 8 Zgodovina 2. Ljubljana 1990. 
1 9 Oris zgodovine jugovzhodne Evrope - srednji vek. Ljubljana 1992; Oris zgodovine jugovzhodne Evrope - novi 
vek. Ljubljana 1992; Nemirni Balkan. Zgodovinski pregled od 6. do 18. stoletja. Ljubljana 1994. 
2 0 Slovenci pod pritiskom turškega nasilja, Ljubljana 1996. 
2 1 Naštejmo le nekatere: 
- član Jugoslovanskega nacionalnega komiteja za balkanologijo (1975-1989, podpredsednik od 1981 do 1989); 
- član Jugoslovanskega komiteja za bizantologijo (1982-1987); 
- član Jugoslovanske komisije UNESCO pri pripravi 2. izdaje Kulturne zgodovine človeštva v organizaciji Leksiko-
grafskega zavoda v Zagrebu - vodja skupine za V. knjigo (1982-1986); 
K> V. SIMONITI: PROF. DR. I. VOJE PRAZNUJE SEDEMDESETLETNICO 
"Zelenca", ki bijeta uro v mestnem stolpu prelepega Dubrovnika, ne opozarjata z udarci po 
zvonu le na to, da je minila še ena ura, ampak nas tudi spomnita, da se je začela nova. 
Dubrovniška "zelenca" tako napovedujeta tudi čas, ki prihaja. V njem želim profesorju dr. Ignaciju 
Vojetu, da bi uresničil vse svoje želje, da bi užival, da bi bil zadovoljen in vesel ter da bi skupaj 
obiskala "njegov" Dubrovnik in trajno ujela trenutek časa v skupni sliki pred izvirnikom 
"zelencev", tistih, ki danes časa ne odmerjata več, ampak ga, tako kot samo mesto, predstavljata. 
Se na mnoga leta in vse najboljše, dragi Nace! 
Vaško S i m o n i t i 
- predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo (1976-1980, podpredsednik od 1980 do 1982 ter od 1986 do 1990); 
- predstojnik Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti (1980-1982, 1985-1990). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102)« 11-20 11 
F e r d o G e s t r i n 
Suženjstvo - prisilna migracija Slovanov v Italijo 
Suženjstvo v Sredozemlju po propadu antike ni izginilo, čeprav ni imelo več poprejšnje 
vloge. Antični poljedelski sužnji, ki so tvorili večino, so izginjali, povečevalo pa se je število 
nesvobodne hišne delovne sile, ki se je obnavljala v vedno večjem obsegu z nakupom. Sužnji so 
postali trgovsko blago. Poglavitni kupci sužnjev, med katerimi so v zvezi z značajem dela močno 
prevladovale sužnje (ok. 90%), so postajali višji sloji mest, ki so od 9. stoletja dalje v velikem delu 
Sredozemlja in še posebej v Italiji doživljala gospodarski vzpon po recesiji v času propadanja 
antike in preseljevanja ljudstev. Rastoče meščanstvo je oživljalo tovrstno suženjstvo.1 Po drugi 
strani pa se je ob razkroju rodovno-plemenske družbe med ljudstvi, ki jih je čas preseljevanja 
ljudstev pripeljal na območje Sredozemlja, kakor npr. Slovane na Balkan, suženjstvo šele 
utrjevalo.2 Prav tod pa je bil od začetka visokega srednjega veka dalje več stoletij eden izmed 
poglavitnih virov suženjske delovne sile, ki se je prisilno zlivala zlasti v Italijo, gospodarsko 
najbolj razvito območje Sredozemlja. Ta izvoz sužnjev, zlasti suženj, je označiti za eno izmed 
oblik migracij slovanskega prebivalstva z vzhodne jadranske obale v Italijo.3 
Trgovina s sužnji z vzhodne jadranske obale je posredovala človeško blago v vsa večja 
italijanska jadranska mesta od severa do juga polotoka pa tudi na Siciliji, a prav tako globoko v 
notranjosti Italije (Emilia-Romagna, Toskana, Apulija, Kalabrija, Ligurija). Znana italijanska trga 
s sužnji sta bila Benetke in Genova. Benetke so bile pomemben kupec tudi slovanskih sužnjev. 
Mnogi podatki dokazujejo, da so Benečani pokupili na vzhodni jadranski obali mnogo več 
sužnjev, kakor drugi italijanski trgovci iz posameznih obalnih mest. O vlogi Benetk v trgovini s 
sužnji nasploh govori hvalisanje doza Moceniga I. 1421, torej v času, koje trgovina s sužnji bila 
že v upadanju, da so v mestu letno prodali sužnjev za vrednost 30.000 dukatov samo trgovcem v 
Milanu.4 
Poglavitni posredniki v trgovini s sužnji z vzhodno jadranske obale proti Italiji so bila 
dalmatinska mesta. Suženjstvo seje namreč tudi v njih oživljalo vsaj od 11. stoletja dalje; presežki 
tovrstne delovne sile pa so se kot trgovsko blago prodajali naprej. S trgovino s sužnji so se v 
obravnavanem obdobju ukvarjali trgovci iz Kotora, Dubrovnika, Korčule, trga Drijeva, Splita, 
Šibenika, Skradina, Trogira, Hvara, Zadra, Korčule, Stona in Trebinja. Seveda je v vseh teh 
dalmatinskih komunah suženjstvo obstajalo ves srednji vek in v marsikakšnem statutu zasledimo 
določbe o sužnjih, ki so bili zlasti do 14. stoletja kar sorazmerno številna delovna sila.5 
1 A. d'Amia, Schiavitù romana e servitù medievale, Milano 1931, str. 149 in 177. 
2 B. Grafenauer, Zgodnjefevdalna družbena struktura jugoslovanskih narodov in njen postanek, ZČ 14, 1960, str. 
35-95; N. Budak, Servi ranog srednjeg veka u Hrvatskoj i Dalmaciji. Starohrvatska prosvjeta, 3. serija, 15, 1985, str. 
255-268. 
3 M. Spremić, Dubrovnik (Raguse) et la Sicile postbyzantine, v Byzantinische Forschungen, Internazionale 
Zeitschrift für Byzantinistik 5, 1977, str. 390. 
4 Ch. Verlinden, Le relazioni economiche fra le due sponde adriatiche nel basso Medio Evo alla luce della tratta 
degli schiavi, v Momenti e problemi della storia delle due sponde adriatiche, ed. P.F. Palumbo, Roma 1973, str. 
103-139; V. Čurčić, Trgovina robljem u srednjem veku u Bosni i Hercegovini, Sarajevski novi list 25. dec. 1941; A. 
Silajdžić, O slučajevima ropstva zabelježenim u sudskom protokolu sarajevskog kadije iz godine 1556/57 godine, 
Glasnik vrhovnog islamskog starješinstva u FNRJ HI/8-12, 1952, str. 243 op. 5; P. Živković, Mletačka trgovina 
bosanskim robljem v srednjem vijeku, Godišnjak društva istoričara Bosne i Hercegovine 21-27, 1976, str. 52. 
5 N. Budak, Pregled literature i objavljenih izvora o problemu servov i famula u srednjovjekovnim društvima na 
istočnom Jadranu, Radovi Instituta za hrvatsku povijest 17, 1984, str. 5-34; isti, Oslobadžanje serva i ancila i napuštanje 
12 F. GESTRIN: SUŽENJSTVO - PRISILNA MIGRACUA SLOVANOV V ITALIJO 
Zaledne dežele, zlasti Bosna, so bile poglavitni vir tako za kritje potreb po sužnjih v obalnih 
mestih samih kakor tudi za trgovsko poslovanje z njimi. V Bosni so v tem obdobju poznali 
institucijo suženjstva. Toda v suženjstvo so iz različnih, tedaj celo legalnih vzrokov, padali tudi 
svobodni ljudje. Sužnji so postajali vojni ujetniki. Lakota in beda sta po drugi strani pognali 
mnogo ljudi v suženjstvo. V stiski so ljudje sami sebe, mož ženo, starši otroke prodajali v 
suženjstvo. Niso pa bili redki tudi primeri, ko so lovci na ljudi ujetnike spreminjali v sužnje. 
Lastniki so z njimi svobodno razpolagali in jih tudi prodajali, še posebej, če je šlo za bosanske 
patarene. Seveda so tudi kristjane prodajali kot patarenske sužnje. V primorskih mestih so jih 
prodajali lastniki oz. trgovci iz zaledja pa tudi trgovci teh mest, zlasti Dubrovčani, ki so hodili 
sami v nakup ali pa so ustvarjali v notranjosti postojanke in celo trgovske mreže za nakup sužnjev. 
Sužnji z Balkanskega polotoka in zlasti iz Bosne (npr. s področja rek Bosne, Usore, Sane in 
Vrbasa) ter tudi Hrvaške (Požega, Srem) in Ogrske (de Ungaria) so bili v trgovini s sužnji na 
vzhodni jadranski obali poleg sužnjev iz crnomorskih območij najštevilnejši. Večina sužnjev, ki je 
tako prišla v dalmatinska mesta, pa je z nakupi italijanskih trgovcev šla predvsem naprej v Italijo.6 
Sužnje so na vzhodni jadranski obali kupovali italijanski trgovci obalnih mest (Gradeža, 
Benetk, Ancone, Ferma, Orione, Barlette, Tranija, Malfette, Barija, Monopolija itd., na Siciliji 
Messine, Catanije in Sirakuz, na zahodni obali Italije pa Salerna, Ravella ob amalfijski obali in 
nato zlasti Genove) in tudi mest v notranjosti (npr. Padove, Mantove, Crémone, Bologne, 
Peruggie, Ascolija, Prata, Firenz in Siene). Toda slovanske, zlasti bosanske sužnje so prodajah tudi 
v Levante, na Kreto, v Akro (Akon) in Tripoli, a v zahodnem Sredozemlju v Marseille, na Maiorco 
in katalonski trgovci iz Sicilije ter Barcelone so bosanske sužnje posredovali tudi v mnoge kraje 
Katalonije, npr. v Barcelono, Perpignan, Tortoso, Valencio in drugam. Po ohranjenih dokumentih 
in po oceni avtorjev sta Benetke in Apulija absorbirala največ sužnjev. Benetke, tedaj že 
srednjeveško velemesto, so same za svoje potrebe potrebovale veliko sužnjev, po drugi strani pa so 
bili Benečani največji trgovci s človeškim blagom. Prodajali so sužnje daleč izven ozemlja 
Republike v Milano in Padsko nižino, kjer so jim bili konkurenti Genovežani, dalje v Toskano, 
kjer sta Firence in Siena pokupili veliko sužnjev in jih prodajali tudi naprej na zahod, za Apulijo 
pa je bila dalmatinska obala najbližji rezervoar za sužnje (tja so prihajali sužnji tudi iz Afrike, 
Levante in Črnomorja). Bari je bil poglavitno tržišče zanje. Že od normanskih časov je bila 
povezava z Dubrovnikom in Kotorom zelo tesna. Na veliko tržišče s sužnji v Apuliji pa so vplivali 
bizantinska in arabska tradicija, nato pa celotni gospodarski, družbeni in politični razvoj v južni 
Italiji in Siciliji. Že od ok. srede 11. stoletja je bilo število slovanskih sužnjev v Apuliji tolikšno, 
da ne gre dvomiti o tem, da so bili v večini. V letih 1050-1130 se zelo pogosto omenjajo "ancilae 
ex genere Sclavorum". Tudi v Bariju, središču teme so bili tedaj že slovanski sužnji.7 
upotrebe njihove radne snage na istočnom Jadranu, Historijski zbornik 38/4, 1985, str. 115-130; Isti, Servi i 
famuli-primjer izključivanja i marginalizacija u našim komunalnim društvima, Radovi Instituta za hrvatsku povijest 16, 
1983, str. 249-255; J. Le Goff, Gli emarginati nell'Occidente medievale, v II meraviglioso e il quotidiano nell'Occidente 
medievale, Roma-Bari 1983; Ch. Verlinden, L'eslavage sur la côte dalmate au bas moyen age, Bulletin de l'Institut 
Historique Belge de Rome 41, 1970, str. 57 si. 
6 K. Jireček - J. Radonić, Istorija Srba 2, Beograd 1923, str. 24, 122; G. Čremošnik, Pravni položaj našeg robija 
u srednjem veku, Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu, n.s. 2, 1947, str. 69 si. (npr. "... confiteor quod mea propria 
voluntate dedi et vendidi me pro servo"); M. Spremić, Dubrovnik, o.e., str. 191; Isti, Osmosi di popolazione tra le due 
Sponde adriatiche, Aspetti religiosi e chiesastici (sec. XIII-XV), v Le relazioni religiose e chiesasticogiurisdizionali, 
Roma 1979, str. 147 si., 151 si.; J.M. Martin, L'esclavage en Pouille (fin du Xe siècle-milieu du XIIIe siede), v I rapporti 
demografici e popolativi, Roma 1981, str. 53 si.; Ch. Verlinden, L'esclavage o.e., str. 91 si.; Isti, L'esclavage dans le 
centre et le nord de l'Italie continentale au bas moyen age, v Bulletin de l'Institut Historique Belge de Rome 40, 1969, 
str. 95; D. Dinić-Knežević, Prilog proučavanja migracija našeg stanovništva u Italiju tokom XIII i XIV veka, Godišnjak 
Filozofskog fakulteta u Novom Sadu 16/1, 1973, str. 42; F. Carabellese, La Puglia nel secolo XV, 1. 1901, str. 36; G. 
Luzzattto, Storia del commercio 1, Firenze 1914, str. 297; J. Lucie, Pomorsko-trgovački dometi Dubrovnika u XIII 
stoljeću, Spomenica J. Matasoviča, Zagreb 1972, str. 152 si. 
7 G. Čremošnik, Kancelariski i notarski spisi 1, Beograd 1932; Isti, Izvori za istoriju robija i servialnih odnosa 
u našim zemljama srednjeg veka, Istorijsko-pravni zbornik 1, 1948; Isti, Spisi Dubrovačke kancelarije 1, Zagreb (JAZU) 
1951; M. Dinić, Iz dubrovačkog arhiva 3, Beograd (SANU) 1967; J. Lučič, Pomorsko-trgovačke veze Dubrovnika na 
Mediteranu u XIII stoljeću, Rad (JAZU) 357, 1971, str. 152 si.; Isti, Pomorsko-trgovački dometi Dubrovnika u XIII 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 13 
Večji del na vzhodni jadranski obali prodanih sužnjev v Italijo so bile sužnje, moških 
sužnjev pa po dosedaj znanih dokumentih ni bilo več kakor za desetino. V 14. stoletju pa je 
njihovo število še padlo. Večji del teh suženj so bile patarenke iz Bosne, vendar so bile med njimi 
tudi kristjanke: iz hrvaških ozemelj katoličanke, a iz srbskih pravoslavne. V Italiji so vse "neverne" 
sužnje pokatoličanili. Večina suženj so bile mlade žene, dekleta in celo še otroci ("in populari 
aetate"), starejše žene so bile dobrodošle predvvsem, če so imele otroke. Sužnje so bile največkrat 
hišna služinčad, dojilje, uporabljali pa so jih tudi kot priležnice (amica). Sužnji so bili predmet 
zastave, z njimi so plačevali dolgove in kot lastnino so jih tudi dedovali. Prodajo, tudi zamenjavo 
ali osvoboditev sužnja so opravili pred notarjem. Gospodar je praviloma moral imeti za sužnja 
posebno listino kot dokaz, daje suženj. Če je ni imel, je moral ob takih dejanjih sužnja pripeljati 
na urad, daje potrdil svoje suženjstvo. Ob takih prilikah, pa tudi sicer, je suženj, kije dokazal, da 
je katolik, mogel postati svoboden. V Dubrovniku in tudi v drugih prodajnih mestih se že od 
začetka 14. stoletja pojavljajo primeri osvobajanja sužnjev, ker so bili katoliki ali ker lastniki niso 
imeli listin o sužnju. Sicer pa pri poslovanju s sužnjem njegova prisotnost na notariatu ni bila 
potrebna.8 
Dobički pri trgovcih s sužnji niso bili majhni, čeprav lahko zelo različni. Leta 1389 je bila, 
na primer, kupna cena neke sužnje v Dubrovniku 18 dukatov, a v Barceloni sojo prodali za več 
kakor dvakrat višjo ceno. Cene suženj so bile povsod praviloma nekoliko višje kakor cene sužnjev. 
Zavisele so od starosti, fizičnih lastnosti in sposobnosti sužnjev ter seveda od ponudbe in 
povpraševanja na tržišču. Na splošno pa so cene rasle s časom, sprva so bile nižje, nato pa so 
naraščale. Prodajne cene v Dubrovniku so v zadnjih dveh desetletjih 13. stoletja porasle od 5-19 
v letu 1281/2 na 16-27 perperov v letu 1300/1. V letih 1388/98 so bile najnižje cene za bosanske 
sužnje v Dubrovniku 18-27,4 dukata; razlikovale so se glede na starost sužnje. Toda povprečna 
cena za 16 do 25-letno bosansko sužnjo je znašala 33 dukatov, a za bosanskega sužnja 30 dukatov. 
Na trgu v Drijevu so bile cene za bosansko sužnjo v 14. stoletju od 15 do 35 dukatov, a za sužnja 
od 10 do 30 dukatov. Največkrat so trgovci za sužnje plačali 25-30 dukatov.9 
Izvoz balkanskih, zlasti bosanskih sužnjev proti Italiji je šel v veliki, če ne v največji meri 
prek Dubrovnika, kamor je gospodarsko gravitiral velik del balkanskega prostora. Vsekakor je bil 
Dubrovnik najvažnejše tržišče s človeškim blagom na vzhodno jadranski obali v srednjem veku. 
Sem so hodili kupovat sužnje trgovci iz Levante, Italije in tudi Katalonije. Zlasti Benečani so že 
proti koncu 13. stoletja pokupili v Dubrovniku več sužnjev kakor vsi drugi trgovci iz Italije. V 14. 
stoletju pa so v njem kupovali sužnje v največjem obsegu trgovci iz Apulije, Ancone, Firenc, 
stoljeću, Spomenica J. Matasoviču (1892-1962), Zagreb 1972, str. 159 si.; A. Solovjev, Trgovanje bosanskom robljem 
do godine 1661, Glasnik Zemaljskog muzeja 1, 1946, str. 139-163; V. Vinaver, Trgovina bosanskim robljem tokom XIV 
veka u Dubrovniku, Anali Historiskog instituta JAZU u Dubrovniku 2, 1953, str. 135; P. Živkovic, Mletačka trgovina 
bosanskim robljem o.e., str. 52; D. Dinic'-Knežević, Prilog proučavanja migracija, o.e., str. 39 si.; N. Fejić, Trgovina 
bosanskim robljem u Barceloni krajem XIV i početkom XV veka, Istorijski časopis 28, 1981, str. 28 si.; Isti, Dokumenti 
o prodaji i oslobadžanju robija iz Bosne i Dubrovnika u Kataloniji, Miscellanea 10, 1982 (Beograd), str. 7-32; Dž. Tošič, 
Trg Drijeva u srednjem vijeku, Sarajevo 1987, str. 98-101 in 116-118; A. Teja, Aspetti della vita economica di Zara 
dal 1289 al 1409, v Rivista Dalmatica, 21. aprii 1941; B. Krekić, Contributo allo studio degli schiavi levantini e 
balacanici a Venezia (1388-1398), v Studi in memoria di Federigo Melis 2, 1978, str. 390 si.; Ch. Verlinden, Patarins 
ou Bogomiles réduits en esclavage, v Studi e materiali di storia delle regioni, 1967, str. 683-700; Isti, L'esclavage dans 
le Centre, o.e., str. 93 si.; Isti, L'esclavage sur la côte dalmate, o.e., str. 91 si.; Isti, Le relazioni, o.e.; str. 103 si..; Isti, 
Venezia e il commercio degli schiavi provenienti dalle coste orientali del Mediterraneo, v Venezia e il Levante fino al 
secolo XV, Firenze 1973, str. 911 si.; I. Origo, The domestic enemy: The eastern Slaves in Tuscany in the fourteenth 
and fifteenth centuries, Speculum 30, 1955, str. 336; M. Gaudioso, La schiavitù domestica in Sicilia dopo i Normani, 
Catania 1926, str. 23; G. Prunaj, Notizie e documenti sulla servitù domestica nel territorio senese (sec. VIII-XVI). 
Bolletino Senese di Storia Patria, n.s. 7, 1936, str. 82. 
8 G. Čremošnik, Pravni položaj robija, o.e., str. 69-74; V. Vinaver, Trgovina bosanskim robljem, o.e., str. 137 
si., ; A. Solovjev, Trgovina bosanskim robljem, o.e., str. 142 si.; Ch. Verlinden, Patarins, o.e., str. 683 si.; Isti, 
L'esclavage o.e., str. 57 si..; Isti, Le relazioni, o.e., str. 103 si.; M. Spremič, Osmosi, o.e. str. 153 si. 
9 N. Fejic', Trgovina bosanskim robljem, o.e., str. 35 si.; J. Lučič, Pomorsko-trgovačke veze, o.e., str. 152 si.; D. 
Dinič-Kneževič, Prilog proučavanja migracija, o.e., str. 43, B. Krekič, Contributo, o.e., str. 392 si.; Dž. Tosič, Trg 
Drijeva, o.e., str. 101, M. Spremič, Osmosi, o.e., str. 149 si. 
1_4 F. GESTRIN: SUŽENJSTVO - PRISILNA MIGRACIJA SLOVANOV V ITALIJO 
Benetk in Barcelone. O tem imamo za čas od 13. do 15. stoletja veliko podatkov, čeprav je 
tozadevna problematika le deloma in neenakomerno preučena. Najstarejša vest o prodaji sužnjev 
v Dubrovniku je iz leta 1252. Tedaj seje konaveljski knez pritožil pri dubrovniških oblasteh, ker 
so njihovi trgovci zajeli in nato prodali kot sužnje nekaj njegovih ljudi. To je hkrati tudi najstarejši 
podatek o lovu na ljudi in njihovi prodaji za sužnje. Trgovina s sužnji je bila v Dubrovniku pravno 
zelo urejena. Dubrovniški statut je 1372 določil carino za vsakega izvoženega sužnja, ki je 
pripadala knezu (sprva v višini tretjine nato celega perpera). Knezu je šla tudi taksa za prevoz 
sužnjev po morju. Statuti so tudi določali ukrepe proti pobleglim sužnjem. Trgovec je za izvoz 
sužnja moral imeti posebno potrdilo dubrovniškega kneza o sužnju. Leta 1279 je Dubrovnik 
sklenil s Kotorom trgovsko pogodbo, ki je vsebovala tudi člen o enakih carinah za sužnje v obeh 
mestih. Prav tako so Dubrovčani dajali bosanskim trgovcem s sužnji, da bi jih pritegnili na svoj 
trg, razne ugodnosti. Bili so npr. oproščeni uvoznih in izvoznih carin, ki so se plačevale za sužnje. 
Prvi vrhunec je dosegla dubrovniška trgovina s sužnji v zadnjih dveh desetletjih 13. stoletja. Po 
letih 1300/1 je izvoz suženj postopoma upadal. Za leta 1320-1352 iz dubrovniških aktov ne 
poznamo podatkov za trgovino s sužnji. V drugi polovici 14. stoletja, zlasti proti koncu tega 
stoletja pa je trgovina s človeškim blagom zopet naraščala. V tem času so v Dubrovniku kupovali 
sužnje zlasti trgovci iz Benetk, Ancone, Barlette, Peruggie, Firenc, Pavije, Padove in Milana.10 
Veliko tržišče za bosanske patarenske sužnje in verjetno drugo najpomembnejše za 
Dubrovnikom v srednjem veku je bilo ob izlivu reke Neretve, kjer je bil v tistem času trg Drijeva 
(forum Narenti, Narento). Kraj je bil vsekakor eden izmed najbolj znanih središč trgovine s 
človeškim blagom, še posebej iz Bosne. Po mnenju vrste zgodovinarjev je šel največji del 
bosanskih sužnjev v Italijo prav prek trga Drijeva, čeprav je ohranjenih malo konkretnih podatkov. 
Že leta 1080 so tod kot sužnja prodali Marka, Radoslavovega sina, iz Narenta (Marcus de 
Radoslavus de Narento). V Drijevu, v katerem so poslovali domači, bosanski trgovci s sužnji, so 
kupovali sužnje zelo pogosto tudi Dubrovčani in jih prodajali italijanskim trgovcem. V zvezi s to 
trgovino so Dubrovčani nekje v ustju Neretve - morda blizu Drijeva - kot sedež svoje trgovske 
kolonije ustanovili trg Brštanik, ki je deloval v letih 1383-1395. Mnogo več kakor v Dubrovnik je 
šlo sužnjev iz Drijeva oz. ustja Neretve neposredno v Italijo in morda tudi v Katalonijo. Sem so 
namreč prihajali po sužnje tudi trgovci iz Firenc, Ancone, drugih italijanskih mest in tudi 
Katalonci (npr. znani trgovec Peter Doj), še posebej trgovci iz Apulije. Tudi v tem času - do prve 
polovice 15. stoletja - so bili v Apuliji številno zastopani sužnji iz vzhodno jadranske obale od 
Kvarnera do Valone, čeprav so sužnji sem prihajali tudi iz Afrike in Orienta. To so ugotovili že 
starejši italijanski avtorji." V trgovino s sužnji iz zaledja, kakor že rečeno, so posegali tudi mnogi 
trgovci iz drugih dalmatinskih mest. Pomembno središče je vsekakor bil Zadar, kjer je od 13. do 
začetka 15. stoletja cvetela trgovina s človeškim blagom in kjer ohranjeni dokumenti v letih 1361 
do 1405 izkazujejo 95 prodanih sužnjev, med njimi 84 suženj in le 11 sužnjev (10,45%). Ankonska 
družba Petrella de Masello je npr. v maju 1377 od florentinskega trgovca kupila 20 miliarijev 
bosenskega svinca in 12 sužnjev (10 suženj v starosti od 10 do 20 let). Za sužnje so plačali 144 
dukatov. Svinec in sužnje je družba dobila pred koncem junija v Zadru. Istega leta je Masello kupil 
še 5 sužnjev za 60 dukatov (dva brata, 2 sestri in žensko). Tudi še v letu 1381 je kupil 4 sužnje. O 
tem glej naslednjo tabelo.12 
1 0 G. Čremošnik, glej op. 7; M. Dinic', glej op. 7; D. Dinic'-Knežević, Prilog proučavanja migracija, o.e., str. 40, 
42; A. Solovjev, o.e., str. 143; A. Silajdžic', o.e., str. 143; D. Kovačevic', Trgovina u srednjovjekovnoj Bosni, Sarajevo 
1961, str. 11 si.; V. Vinaver, Ropstvo u starom Dubrovniku (1250-1650), Istorijski pregled 1, 1954, str. 37 si.; Isti, 
Trgovina bosanskim robljem, o.e., str. 134; N. Fejic', Trgovina bosanskim robljem, o.e., str. 31, 34; P. Živkovic', 
Mletačka trgovina, o.e., str. 52; J. Lucie', Pomorsko-trgovačke veze Dubrovnika i Venecije u XIII stoljeću, Pomorski 
zbornik 8, 1970, str. 584 si., 593. 
11 F. Rački, Documenta 7, št. 111, str. 134; M. Dinic', Trg Drijeva i okolina u srednjem veku, GNČ 47, 1938 
(Beograd), str. 143, Dž. Tosic', o.e., str. 98, 101; V. Vinaver, Trgovina bosanskim robljem, o.e., str. 125 si.; Isti, Ropstvo, 
o.e., str. 40; M. Spremic', Dubrovnik i Aragonci, o.e., str. 191; F. Caraballese, La puglia, o.e., str. 36; G. Luzzatto, Storia 
di commercio, o.e., str. 297. 
1 2 Glej A. Teja, Aspetti, o.e.; Ch. Verlinden, L'esclavage, o.e., str. 76/7, 79, 114, M. Dinić, Iz dubrovačkog arhiva 
3, o.e., str. 213. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 15 
Leto 
1361 
1367 
1375 
1376 
1377 
1378 
1379 
1380 
1381 
1383 
1384 
1385 
1387 
1391 
1405 
Suženj 
m ž 
3 
3 
1 
1 
1 
1 
1 
11 
Skupaj: 95, sužnjev 
1 
2 
1 
4 
11 
19 
1 
4 
27 
11 
1 
1 
1 
84 
Cena v dukatih 
21 
80 lib. obe 
28 
15 
8-10 
3,5-24 
25 
16-25 
11,5-25 
15-20 
10 
21 
12 
35 
30 
Kupec iz 
Genova 
? 
Zadar 
Ancona, Firence (3) 
Firence, 11 suženj iz Bosne, Zadar (4), 
Siena (2), Firence (7), Benetke (3) 
Ancona (6) 
Ancona (2) 
Firence (4), ? (1), Ancona (15), Zadar (4) 
Firence (5), Genova (1), Levanta (1), Split 
(2) 
Firence (3), ? (8) 
Ancona 
Firence 
Firence 
Sicilija 
? 
le 10,45% (eden iz Raške blizu Novega Pazarja) 
Določbe o sužnjih v statutih ali druge določbe, zlasti pa prepovedi trgovanja z njimi 
nakazujejo živahno trgovino s sužnji tudi v naslednjih mestih in krajih. V Kotoru je statut med 
drugim določal stroge kazni za sužnja, ki bi dvignil roko na gospodarja. Z že znano trgovsko 
pogodbo z Dubrovnikom pa so v Kotoru izenačili carino na sužnje z dubrovniško.V Skradinu je 
statut predpisal honorar za notarske usluge pri prodaji in preprodaji sužnjev, a v Trogiru so po 
statutu gospodarji morali imeti pri prodaji sužnja akt o suženjstvu, sicer so sužnju vrnili svobodo. 
V Korčuli in Splitu, kjer so že 1281 prodajali sužnje, so konec 14. stoletja prepovedali trgovino s 
sužnji. Sužnje so prodajali tudi v Šibeniku in posameznih drugih krajih. V Stonu in Trebinju so 
leta 1310 prodali trgovcem iz Barlette tri bosanske sužnje in enega sužnja iz Dubrovnika.13 
Bosanski patarenski sužnji in sužnji iz hrvatskih ter srbskih območij so v obliki prisilne 
migracije polnili mnoge kraje v raznih delih Italije. Letno je ta tok migracij pripeljal v Italijo od 
nekaj sto do okoli 1000 slovanskih sužnjev, a v vsem obravnavanem obdobju jih je tja prišlo 
mnogo desettisoč.14 Zavoljo tako številnega pritoka slovanskih sužnjev v Italijo je postopoma 
prišlo do spreminjanja termina za pojem sužnja. Prvotne, še iz antične dobe trajajoče oznake za 
sužnje v Italiji in povsod drugje, kamor so prodali velik del slovanskih, zlasti bosanskih sužnjev z 
vzhodne obale jadranskega morja, so bile mancipia, servus oziroma serva, tudi ancilla in le redko 
minores. Pod vplivom številnih slovanskih sužnjev je prišlo do semantične preobrazbe etničnega 
pojma v socialni termin za tedaj najnižjo družbeno plast, sužnje. Sclavus in sclava se od konca 13. 
stoletja v Italiji na splošno uporabljata kot sinonima za termina servus in serva. Iz tega je sledilo 
italijansko poimenovanje schiavo in schiava ter nato kot sciavo postal pejorativni pomen za 
Slovana oziroma za Slovenca. Dokaz za ta razvoj bi nedvomno bilo dejstvo, da se je v nasprotju z 
Italijo v Kataloniji, tudi v Barceloni, čeprav so tja prihajali kar številni slovanski sužnji, zanje še v 
15. stoletju praviloma uporabljal termin servus in serva ter le redkokdaj sclavus in sclava. Tudi v 
dubrovniških aktih je uporaba pojmov sclavus in sclava bolj pogost šele v 15. stoletju.15 
1 3 D. Alacevich, Mercato di schiavi a Spalato nel 1540, Cronaca Dalmatica 15, Zara 1888; A. Teja, Aspetti, o.e.; 
Ch. Verlinden, L'esclavage, o.e., str. 57 si., 65 si., 70 si., 76 si., 86; D. Dinić-Knežević, Prilog proučavanja migracija, 
o.e., str. 43. 
1 4 Prim. M. Spremic', Osmosi, o.e., str. 147; Isti, La migrazione degli Slavi nell'Italia meridionale e in Sicilia alla 
fine del Medio Evo, v Migracije Slovanov v Italijo (7. zasedanje jugoslovansko-italijanske komisije za zgodovino), 
tipkopis, Ljubljana 1978, 3. referat, str. 3 si.; Dž. Tosić, Trg Drijeva, o.e.; str. 98 si. 
16 F. GESTRIN: SUŽENJSTVO - PRISILNA MIGRACIJA SLOVANOV V ITALIJO 
Toda že od 14. stoletja, zlasti pa na prehodu v 15. stoletje je srednjeveško suženjstvo in z 
njim trgovina s sužnji iz vzhodno jadranskih mest v Italijo upadala iz različnih vzrokov. Na to je 
nedvomno močno vplivala Cerkev oziroma duhovščina. Čeprav je Cerkev na splošno tolerirala 
suženjstvo nevernikov, kar je veljalo tudi za bosanske patarene, je suženjstvo kristjanov oz. 
katolikov prepovedovala, ni dovoljevala. Tako na vzhodno jadranski obali kakor tudi v Italiji, npr. 
v Apuliji, katoličan ni mogel biti suženj, razen če ni bil na suženjstvo obsojen. Vendar so v 
dalmatinskih mestih tudi katolike prodajah v Italijo kot patarenske sužnje. Čim bolj se bližamo 
koncu 14. stoletja, bolj so se pod vplivom Cerkve in duhovščine množili primeri, da so sužnji 
kristjani pred mestnimi oblastmi pridobivali svobodo. Pod istim vplivom so v tem času tudi 
gospodarji sužnje osvobajali v dobro svoje duše ("pro anima sua") v večjem številu kakor 
popreje.16 
V Dubrovniku, kjer je bilo eno največjih tržišč za sužnje na vzhodno jadranski obali, je 
Mali svet leta 1312 sprejel sklep, da ne sme nihče izvoziti sužnja prek morja brez knezovega 
potrdila. Prekršek so kaznovali z globo 5 perperov. Čeprav je akt služil nadzoru nad trgovino s 
sužnji (kristjani), je morda imel tudi fiskalni namen, saj je bilo treba knezovo potrdilo plačati. Toda 
dejstvo je, da so s tem ukrepom začeli preverjati identiteto sužnjev in mnogi krščeni sužnji so se 
poslej osvobodili. K sklepu sta leta 1320 sledili še dve dopolnili. Lastnikom ladij so prepovedali 
prek morja prevažati sužnje, za katere lastniki niso imeli javne listine in knezovega potrdila za 
izvoz. Prav tako lastniki ladij niso smeli sprejeti sužnja na ladjo po zvonenju Ave Marie ("cum 
carta vel sine carta"). Za prekršek je bila določena kazen 10 perperov. Leta 1323 pa so v 
Dubrovniku objavili še zakon, da ne sme nihče na ladjo vkrcati sužnja, ki bi bil brez javnega 
dokumenta. Z njim so nastopili proti lovcem na ljudi zaradi suženjstva. Leto pozneje je sledil tudi 
ukrep, po katerem je moral lastnik ali kapitan ladje, ki je prevažala svobodno služinčad, predložiti 
knezu njihov spisek, predno je ladja izplula iz pristanišča. Po kontroli ladje niso smeli več 
vkrcavati ljudi.17 
V dalmatinskih mestih so namreč že od prvih desetletij 14. stoletja sužnje vse bolj 
zamenjavali s svobodno delovno silo z enako močnim deležem žensk kakor pri sužnjih - s 
služinčadjo. V virih so se označevali kot servi, famuli, famulae, ancillae in so prihajali iz istega 
zaledja kakor popreje sužnji. Beda je tudi nje gnala v dalmatinska mesta in nato dalje v Italijo. S 
pogodbo, ki so jo sklenili sami ali so za mladoletne to storili starši, sorodniki in skrbniki, so se 
zavezali gospodarjem na dolgoletno in celo dosmrtno služabništvo. Kot plačilo so dobivali hrano, 
oblačila in prenočišče ter sprva še redko nato pa vse pogosteje tudi skromno denarno nagrado 
vnaprej ali ob koncu služenja. Čeprav so bili osebno svobodni, so gospodarji z njimi ravnali kakor 
s sužnji, oziroma njihov položaj ni bil mnogo boljši od sužnjev. Pogodbene listine ("cartae 
servitutis", "cartae servitii") so gospodarji lahko prodali in je s tem aktom tudi služinčad prešla k 
novemu gospodarju. Vsi posredniki služinčadi na poti proti Italiji so imeli precejšnje koristi. Nova 
delovna sila, svobodno služabništvo, je bila cenejša od suženjske, kar je vsekakor vplivalo, daje 
število sužnjev začelo upadati. Poleg tega je pojav služinčadi znak novega, prihajajočega, najbolj 
množičnega obdobja slovanskih migracij v Italijo, ki je zajemalo čas od poznega srednjega veka 
daleč v prva stoletja novega veka.18 
O razmerju med sužnji in služinčadjo v dalmatinskih mestih govore podatki iz Dubrovnika 
v nekoliko daljšem prehodu iz 13. v 14. stoletje in ga prikazuje naslednja tabela.19 
1 5 Ch. Verlinden, L'origine de sclavus = esclave, v Archivium Latinitatis Medii Aevi 17, 1942, str. 97-128; Isti, 
Le relazioni, o.e., str. 25, 39; Isti, L'esclavage, o.e., str. 61; J.M. Martin, L'esclavage en Pouille, o.e., str. 57 si.; N. Fejić, 
Dokumenti o prodaji, o.e., str. 7-32; Isti, Trgovina bosanskim robljem, o.e., str. 27—48. 
1 6 J.M. Martin, o.e., str. 53 si.; N. Budak, Servi i famuli, o.e. str. 249 si.; Isti, Oslobadjanje serva i ancila, o.e., 
str. 115 si.; N. Fejić, Trgovina bosenskim robljem, o.e., str. 29 op. 2. 
1 7 Ch. Verlinden, L'esclavage, o.e., str. 65 si.; V. Vinaver, Trgovina bosanskim robljem, o.e., str. 132 si.; D. 
Dinić-Kneževic', Prilog proučavanju migracija o.e., str. 44. 
1 8 K. Jireček - J. Radonic, o.e., str. 122; G. Čremošnik, Izvori za istoriju robija, o.e., str. 148 sl„; V. Vinaver, 
Ropstvo u starom Dubrovniku, o.e., str. 41; M. Spremić, Dubrovnik i Aragonci, o.e. str. 191, 193. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 17 
Leto 
1280, XI-XII 
1281 
1290 
1299, VII-XII 
1300 
1301,1-V 
1310 
1311 
1312 
1313,1-II 
Sužnji 
19 
74 
32 
10 
32 
14 
10 
9 
6 
-
Služabniki 
1 
11 
3 
3 
10 
27 
128 
198 
203 
5 
Izmed 529 služabnic in služabnikov, za katere poznamo pogodbe v letih 1310/12, jih je iz 
Dubrovnika odšlo najprej v Italijo kar 323 ali 61%. Kam so šli in za koliko let so sklenili delovno 
pogodbo (vrnili so se le redki), kaže naslednja tabela.20 
Kraj 
Barletta 
Trani 
Vasto 
Benetke 
Cassandra 
L ecelle 
Bologna 
Bari 
Monopoli 
Milano 
Genova 
Fermo 
Riuo (?) 
Število 
237 
48 
9 
6 
4 
4 
4 
3 
3 
2 
1 
1 
1 
323 
Leta služenja 
30 
29 
25 
20 
18 
16 
15 
14 
12 
10 
9 
8 
7 
6 
5 
4 
3 
2 
1 
(nepopolno) 
Število služečih 
1 
1 
7 
67 
5 
4 
50 
2 
33 
78 
2 
21 
2 
19 
7 
5 
7 
2 
2 
315 
V naslednjih letih je šlo iz Dubrovnika v Italijo manj služinčadi: leta 1318 - 18, 1. 1324 -
14,1. 1326 - 6,1. 1328 - 10,1. 1330 - 20 itd. 
Vpliv Cerkve in klera, pojav in naraščanje služinčadi v odnosu na sužnje, spremenjene 
splošne razmere na obeh straneh Jadranskega morja pa tudi odpor ljudi proti suženjstvu, zlasti v 
Bosni sami, kjer so končno proti njemu nastopali tudi fevdalci in vladar, so v dalmatinskih mestih 
začeli od zadnje četrtine 14. stoletja dalje sprejemati odloke in prepovedi o trgovini s sužnji ter jih 
postopoma celo uveljavljati. Leta 1373 so splitske mestne oblasti sprejele odredbo, da ne sme na 
ozemlju Splita nihče niti kupiti niti prodati sužnja. Za prekršek so določili denarno kazen v višini 
100 malih liber denaričev. Lastniku barke, ki bi prevažal sužnja in bi ga oblasti izsledile, bi 
1 9 G. Čremošmk, o.e., str. 148 si.; V. Vinaver, o.e., str. 41. 
2 0 V. Vinaver, o.e., str. 41; D. Dinic'-Knežević, o.e., str. 51 si., 59 si. 
18 F. GESTRIN: SUŽENJSTVO - PRISILNA MIGRACIJA SLOVANOV V ITALIJO 
zaplenili ladjo. Za svoje potrebe pa so meščani še vedno lahko kupovali sužnje. Podobno prepoved 
so leta 1397 sprejeli tudi v Trogiru ("... extrahere nec extrahi facere de civitate et districtu Tragurii 
per mare nec per terram aliquam mulierem."). Istega leta so tudi v Korčuli prepovedali kupovati 
sužnje na neretljanskem trgu ali kjerkoli drugje ter jih nato prodajati. Kazen za kršitelja je bila zelo 
visoka (50 dukatov). Toda prepoved naj bi veljala predvsem za krščanske sužnje, ne pa za 
patarene. Mali svet v Dubrovniku pa je že leta 1390 prepovedal meščanom, da bi na svojih ali na 
tujih ladjah tovorih' krščanske sužnje ("... aliquem Slavum totius regni Sclavonie ..."). Kazen za 
prekršek je bila 25 perperov. Zdi se, da so Dubrovčani na pritožbe bosanskih veljakov (vojvoda 
Hrvoje Vukšič, kralj Ostoja) leta 1400 ponovno prepovedali trgovino s sužnji. Leta 1416 je sledila 
nova prepoved trgovine s sužnji in prepoved prevoza sužnjev z dubrovniškimi ladjami. Ukaz naj 
bi veljal za vso vzhodno jadransko obalo od Budve do Splita. Tri leta pozneje je tudi Korčula 
sprejela podobne sklepe proti trgovini s sužnji.21 
Po prepovedih suženjske trgovine se je med v Italijo prodanimi sužnji res vse bolj 
zmanjševalo število bosanskih in drugih slovanskih sužnjev. Prepovedi so kmalu vsaj deloma 
učinkovale, še posebej glede ugotavljanja krščanskih sužnjev, ki so jih v takem primeru 
osvobodili. Ko so se npr. leta 1393 tri sužnje, ki so bile prodane kot patarenke v Dubrovniku, 
pritožile, češ da so kristjanke ("... Christiane baptizate et nate de Christianis ..."), jih je senat 
osvobodil. Leta 1395 pa sta po dubrovniški prepovedi sodnika v trgu Drijeva zaplenila dvema 
florentinskima trgovcema barko z blagom in desetimi sužnjami, ki sta jih osvobodila. Tožba se je 
naslednje leto vlekla na dubrovniškem sodišču, ki je razsodilo v korist obema sodnikoma. 
Zagovarjala sta svoj ukrep z odredbo dubrovniških oblasti in bosanskega kralja Dabiše ("... nulla 
persona debeat facere mercemonium de carne humana..."). Sodišče je svetovalo trgovcema, naj za 
škodo tožita prodajalca sužnjev. 
Se vedno pa so iz vzhodno jadranskih mest v Italijo prodali precej sužnjev iz crnomorskih 
dežel in Orienta. S turškim prodiranjem in gospostvom na Balkanu se je delež sužnjev - tudi 
muslimanskega in turškega izvora - zopet povečal. Turški družbeni in državni sistem je obdržal 
sužnje, oziroma, islam ni odpravil suženjstva in se je v islamskih državah ohranilo do konca 19. 
stoletja (in še dalj). Kljub prepovedim in omejevanju trgovine s sužnji in pojavom svobodnega 
služabništva na trgu delovne sile se je v vzhodno jadranskih mestih ohranjalo suženjstvo za 
domače potrebe (pro uso sua). Obstajala pa je prav tako še stoletja dolgo - sicer v zmanjšanem 
obsegu - tudi trgovina s sužnji iz neposrednega zaledja iz teh mest proti Italiji in v sredozemske 
dežele. V zvezi s tem so si ponekod daleč v 15. stoletje sledili temu nasprotni ukrepi. V 
Dubrovniku je npr. leta 1419 senat poskušal preprečiti katalonskim trgovcem, da bi zajete ljudi iz 
zaledja, običajno ženske, prodajali kot sužnje ("... qui animas capiunt et servos faciunt..."). Leta 
1445 so dubrovniške oblasti še posebej prepovedale svojim pomorščakom, da bi prevažali sužnje 
v Apulijo, Abruzze in Marke. Še enajst let pozneje so pod smrtno kaznijo prepovedale prodajo 
krščanskih ljudi za sužnje.22 
V Italiji sta bila kljub vsemu še v novem veku pomembna trga za sužnje v Benetkah in 
Genovi, obsežna tržišča pa v Markah, Abrazzih, Apuliji in tudi na Siciliji. V Palermu se sužnji 
omenjajo še leta 1812. Benečani so se še vse 15. stoletje ukvarjali s trgovino s sužnji, ki so 
prihajali iz Istre, Dalmacije, a tudi iz Bosne in drugih pokrajin. To so bila prvenstveno mlada 
dekleta, "animae", po beneški zakonodaji stare do 14 let. Beneški trgovci so jih praviloma 
prodajali izven svojega ozemlja, zlasti v Firence, Sieno in Bologne V Genovi je bilo še v 16. 
stoletju tržišče za sužnje iz Balkana. V 15. stoletju se v njej omenjajo "schiavi bosniaci e serbi" 
2 1 Ch. Verlinden, Le relazioni, o.e., izšlo tudi v Recenti e antichi rapporti fra le due Sponde, Fasano de Puglia, 
1972, str. 29; Isti, L'esclavage, o.e., str. 62, 65 si.; V. Vinaver, o.e., str. 41; Isti, Trgovina bosanskim robljem, o.e., str. 
132 si.; D. Dinic'-Knežević, o.e., str. 44, 47 si.; Isti, Ekonomske veze, o.e., str. 100 si.; A. Solovjev, o.e., str. 149 si.; M. 
Spremić, Dubrovnik i Aragonci, o.e., str. 191; Dž. Tosić, o.e., str. 100 si.; N. Fejić, Trgovina bosanskim robljem, o.e., 
str. 34, op. 11. 
2 2 M. Dinić, IH, o.e., str. 64 si., 67-69, 80 si.; Dž. Tosić, o.e., str. 110; M. Spremic', o.e., str. 198 si.; Isti, Osmosi, 
o.e., str. 151; P. Živković, o.e., str. 57 si. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 19 
oziroma "schiavi Schiavoni", ki so tja prihajali morda tudi iz Zadra. Prevladovale so mlade žene 
do 30 let, sužnjev je med njimi bilo malo. Še proti koncu 16. stoletja so v Genovi prodali z velikim 
dobičkom (45,4%) več suženj, ki so jih leta 1588 kupili v Senju.23 
V Markah se v arhivskih dokumentih pogosto omenjajo sužnji še daleč v 17. stoletje. V 
Anconi se v 15. stoletju še vedno omenjajo kar številne bosanske sužnje ("... ancillam seu servam 
... bossinensem, infedelem et non hristianam ...", "sclave et famule emptitie") in tudi še v 16. 
stoletju je bilo suženjstvo v mestu na široko v veljavi. V Senigalliji, na znamenitih papeških 
sejmih, pa so še v 17. stoletju prodajali bosanske sužnje.24 
Bolj kakor v Markah je bilo v tem času suženjstvo razširjeno v Apuliji. V Lanciami v 
Abruzzih so npr. v 16. stoletju na tamkajšnjih znanih sejmih še vedno trgovali s sužnji, tudi s 
slovanskimi. V letih 1686/94 so mnoge patricijske in bogate meščanske družine v Brindisiju (npr. 
Montenegro, Ripa, Samblasi, Stea, Vavotico, Vitale in druge) kupovale "turške" sužnje ("schiava 
turca"). Mnoge sužnje so zajeli, kakor pravijo viri, kristjani ("... a cristianis captos ..."), med 
drugimi tudi Uskoki. Seveda med "turškimi" sužnji niso bili samo neverniki, muslimani, ki so jih 
v suženjstvu katoličanih, ampak tudi mnogi slovanski katoliški in pravoslavni martolozi ter ženske 
in otroci, zajeti v vojnih pohodih. Dolgo se je suženjstvo ohranjalo v Neapeljskem kraljestvu, 
posebej v Bariju in Neaplju, kjer mu moremo slediti še v 18. stoletje oziroma celo do nastopa 
avstrijske oblasti.25 
V trgovino s sužnji v tem obdobju se še vedno vključujejo tudi trgovci mest na vzhodni 
jadranski obali. Tudi Dubrovčani so še v 16. in 17. stoletju prodajali sužnje. O tem moremo 
sklepati iz posameznih podatkov, ki so nam na razpolago. Leta 1540 so v Splitu prodali, predvsem 
v Italijo, 66 sužnjev, ki so bili v večjem delu iz Bosne. Sredi istega stoletja so tudi na Reki 
prodajali "turške" in slovanske sužnje v Italijo (npr. v Ortono in Bari). Leta 1545 so na Reki 
prodali sužnjo, ki sojo verjetno Uskoki zajeli na otoku Hvaru ("... una sclava, captivata ad insulam 
Lesine"). Prodali so jo, čeprav je mestni svet že pred tem časom prepovedal kupovati sužnje, ki so 
jih Uskoki pripeljali na Reko. Prek Reke so prodajali kot sužnje tudi turške ujetnike, ki jih je bilo 
od srede 16. stoletja vedno več tudi v slovenskih deželah, zlasti na Kranjskem. Fevdalci, poveljniki 
v Vojni krajini, so mnoge uporabljali za delo na svojih gospostvih. Del teh ujetnikov, ki so bili 
predvsem bosanski martolozi, pa je postal predmet trgovine. Celo večje skupine so pošiljali na 
tržišče sužnjev v Italijo. Leta 1684 so npr. s potnim dovoljenjem kranjskega deželnega glavarja 
poslali na Reko 21 "turških" ujetnikov in od tam v Neapelj. Toda še v 17. stoletju je šla trgovina s 
sužnji tudi proti Španiji. Predmet prodaje so bili zlasti "turški" sužnji iz Bosne, kar so postajali 
ljudje, ki so jih polovili v času beneško-turških bojev. Prodajali so jih tudi v Boki Kotorski. 
Beneški previdur v Kotoru je namreč poročal, da so od 9. maja do 16. junija 1661 trgovci iz 
Perasta in Genove pokupili 92 sužnjev (57 žensk in 35 otrok) po izvoru iz Bosne in Črne gore. 
Prodajali so jih Uskoki in Morlaki.26 
2 3 A. Solovjev, o.e., str. 153 si.; Ch. Verlinden, Le relazioni, o.e., str. 50; D. Gioffrè, Il mercato degli Schiavi e 
Genova nel secolo XV, v Collana storica di fonti e studi 2, Genova 1971, str. 48 si., 60, 123, 185 si. 
24 Archivio di Stato - Ancona, notarske knjige, npr. št. 664 f 127'—1536 avg. 29; E. Insabato, La donna slava 
negli strumenti dotali delle Marche, v Italia felix, Quaderni di "Proposte e richerche" 3, Ancona 1988, str. 176 si.; S. 
Anselmi, Adriatico, Studi di storia secoli XIV-XIX, Ancona 1991, str. 136 in 199 si.; isti, Slavi e Albanesi nell'Italia 
centro-orientale, o.e., str. 92. 
25 M. Marciani, Il commercio degli schiavi alle fiere di Lanciano nel secolo XVI, v Archivio storico per le 
province Napoletane 80, 1962, str. 269-282; R. Jurlaro, Gli Slavi a Brindisi fino al XVIII secolo, v Das östliche 
Mitteleuropa in Geschichte und Gegenwart, Wiesbaden 1966, Str. 149 sl.; C. Massa, La schiavitù in Terra di Bari dal 
XV al XVIII secolo, v Rassegna Pugliese 23, 1907, str. 265 si.; G.M. Monti, Sulla schiavitù domestica nel Regno di 
Napoli dagli Aragonesi agli Austriaci, Archivio scientifico 6, 1931/2 Bari, 1932 str. 127-153. 
26 G. Alacevich, Mercato di schiavi a Spalato nel 1540, v Cronaca Dalmatica 15, Zara 1888; Ch. Verlinden, 
L'esclavage, o.e., str. 65 si.; DAR, Liber civ. III (1545), f 80 si., 97', 152, 291, 340, 350'; I. Voje, O usodi turških 
ujetnikov v slovenskih deželah v XVI. in XVII. stoletju, ČZN 8 (43), 1972, str. 257 sl.; V. Vinaver, Trgovina bosanskim 
robljem, o.e., str. 127; A. Solovjev, Trgovanje bosanskim robljem o.e., str. 154; R. Samardžic, Veliki vek Dubrovnika, 
Beograd 1962, str. 419 sl. in 430 sl.; D. Klen, Pokrštavanje "turske djece" u Rijeci u XVI i XVII stoljeću, Historijski 
zbornik 29/30, 1976/77, str. 203 sl. 
2 0 F. GESTRIN: SUŽENJSTVO - PRISILNA MIGRACIJA SLOVANOV V ITALIJO 
Število sužnjev iz vzhodno jadranskega zaledja v 15.-17. stoletju je bilo v primerjavi z 
viškom trgovine s sužnji v 13. in 14. stoletju neprimerno manjše. Še posebej je pomenilo zgolj 
drobec v odnosu na množični migracijski tok Slovanov v Italijo, kije začenjal v poznem srednjem 
veku in trajal še par stoletij novega veka (14.-17. stoletje). 
R i a s s u n t o 
LA SCHIAVITÙ - LE MIGRAZIONI FORZATE DEGLI SLAVI IN ITALIA 
Ferdo Gestrin 
La schiavitù fu in molte parti d'Europa e soprattutto nel Mediterraneo una realtà e una categoria sociale 
che si protrasse a lungo nel tardo medio evo. Coinvolse molte volte principalmente le donne (il 90 %) che 
vennero usate come forza lavoro per uso domestico. Il fenomeno interesso pure gli uomini che venivano 
aquistati come merce di scambio in mercati al di qua e al di la dell'Adriatico per poi essere venduti nelle 
regioni italiane. Fu una migrazione forzata di queste genti che raggiunse l'apice nel tre e quattrocento, quando 
nel commercio entrarono pure bande di cacciatori di schiavi che raziavano soprattutto la Bosnia Patarena. 
Questi schiavi venivano reclutati grazie alla miseria e alla fame che erano la conseguenza di guerre tra i signori 
locali e più tardi dell'avanzata Turca nei Balcani. Molti entravano liberamente in questo stato di cose e tra loro 
molti cristiani liberi. Divennero schiavi pure i prigionieri di guerra e molti bambini, che venivano venduti per 
miseria. 
Nelle cittadine dalmate più grandi Dubrovnik (Ragusa), Split (Spalato), Zadar (Zara) e Drijevo alle foci 
della Neretva, si trovavano i mercati più importanti di schiavi ed era li che i mercanti italiani e catalani 
trovavano la loro merce che poi (dalle cento alle migliaia unità all'anno) venivano spediti in Italia e fu questo 
uno dei momenti quando le migrazioni divennero più numerose e il termine sclavus, sclava si interpose al 
termine servus, serva. 
Nel quattrocento questo fenomeno incomincio a scemare anche a causa dell'opposizione della Chiesa. 
Le cittadine dalmate bandirono questo commercio, perseguendo i trasgressori. Il commercio suddetto perse 
ogni senso nel cinque e seicento quando a causa degli attacchi turchi moltissima gente cerco scampo nella 
penisola apenninica, ma in verità il fenomeno della schiavitù rimase in vigore ancora per moltissimo tempo. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) • 21^16 21 
D u š a n Kos 
V primežu pobožnosti, karierizma in (samo)preskrbe 
(od konca 13. do začetka 15. stoletja) 
Večina kultur in civilizacij je od nekdaj poznala najrazličnejše poti karierizma in možnosti 
življenjske preskrbe prav v območju duhovnega življenja; natančneje - predvsem v družbah z 
dobro hierarhično organizacijo duhovnega, kjer sta določena religija oz. kult postala ekskluzivna, 
državna in obvezna. Dobra organizacija je potrebovala zanesljive ljudi, ti pa materialno 
preskrbljenost in privilegiranost glede na široke mase, pa tudi državno oblast. Trajna in trdna 
organizacija, ki so jo omogočale dogme, je uspela predvsem krščanski Cerkvi. Pri tem je 
zanimivo, kako je ta institucija funkcionirala v obdobju, ko je bila tesno povezana z oblastjo, 
kulturo, seveda pa tudi veljala za enega od stebrov ekonomije. Gre za srednji vek, natančneje 
obdobje med koncem 13. in začetkom 15. stoletja. To je čas razpada fevdalizma, začetka konca 
nedotakljivosti Cerkve, pojava dvomečih humanistov in odpiranja cerkvene organizacije, kamor so 
začeli prihajati tudi posamezniki nižjih družbenih slojev. Glede na edino primerno zaznaven sloj 
prebivalstva v virih - plemstvo - ki je do 15. stoletja prevladoval v srednjih in višjih cerkvenih 
službah, je omejitev mojega prikaza na plemstvo, natančneje kranjsko in slovenještajersko, 
razumljivo. Pa še pri njem je za raziskovanje v tej smeri nujno poimenovanje v virih z izvornim 
imenom, ki je tedaj navadno pomenilo plemiški stan. 
Nedvomno je ekonomska baza Cerkve in možnost okoriščanja z njo vedno privabljala 
najrazličnejše koristolovce. Seveda je bil vstop v kleriški stan v določeni meri tudi posledica 
pobožnosti, vendar pa sta se prvotna skromnost in pobožnost med posvetnimi kleriki že v 
zgodnjem srednjem veku zmanjševala. K temu je posebej vplivalo vmešavanje posvetne oblasti v 
cerkvene zadeve, ki je po eni strani Cerkvi dajalo močno oporo za vmešavanje v posvetne zadeve 
in obvladovanje družbe. Po drugi strani sta laiciziranje Cerkve in gospodarski imperativ laikom 
omogočala delovanje v cerkveni organizaciji na posvetni način. To je cerkvene ustanove 
približevalo delovanju lastnih gospodarskih podjetij, ki jih je občasno omejevala le bolj ali manj 
močna papeževa oblast. Do poznega srednjega veka se je vodenje Cerkve skoraj povsem 
podjetiziralo. Posvečenost, izobrazba in verska gorečnost so se obdržale v nekaterih strogih 
redovih, v posvetnem delu Cerkve pa bistveno manj. Tudi poročeni laiki so lahko posegali po 
donosnih prebendah in funkcijah in bili posvečeni šele po investituri, pač glede na novo službo. 
Nižji cerkveni redovi niso bili več ovira za privatno pridobitniško udejstvovanje klerikov, medtem 
Okrajšave: 
Objavljeni viri: GZL in GZM (gl. zgoraj). Komatar - F. Komatar, Das Schlossarchiv in Auersperg. MMK XVIII/ 
1905, XIX/1906, XX/1907. MDC - Monumenta historica ducatus Carinthiae (izd. A. v Jaksch, I-IV in H. Wiessner, V-XI). 
Pettenegg - E.G. Pettenegg, Die Urkunden des Deutsch-Ordens-Centralarchives zu Wien, 1. Bd., Leipzig 1887. UBRKr - F. 
Schumi, Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthums Krain, I. Bd. 777-1200, Laibach 1882/3; II. Bd. 1200-1269, 
Laibach 1884 u. 1887. 
Neobjavljeni viri: A Stična - Arhiv samostana Stična, prepisi listin iz 17. in 18. stoletja. ANVR, Arhiv nemškega 
viteškega reda na Dunaju (Deutsch-Ordens-Centralarchives). ARS - Arhiv Republike Slovenije, kronološka vrsta listin. ARS 
CE - ARS, listine grofov Celjskih (prej v HHStA). ARS W - ARS, listine, vrnjene iz HHStA iz nekdanjih repertorijev I, II, 
П1, XrV (brez listin grofov Celjskih). ARS HKA - ARS, listine, vrnjene iz HKA. HHStA - Državni arhiv na Dunaju (Haus-, 
Hof- und Staatsarchiv), kronološka zbirka listin. HKA - Arhiv dvome komore na Dunaju (Hofkammerarchiv), listine. KA 
Čedad, Pergamena Bojani - Kapiteljski arhiv v Čedadu (v čedajskem muzeju), Pergamene Bojani II. KANM - Kapiteljski 
arhiv Novo mesto, listine (sedaj v NŠAL). KLA - Koroški deželni arhiv v Celovcu (Kärtner Landesarchiv), serija listin. 
NŠAL - Nadškofijski arhiv Ljubljana, listine. NŠAL G - listine gornjegrajskega samostana (vrnjene iz Štajerskega deželnega 
arhiva v Gradcu). 
22 D. KOS: V PRIMEŽU POBOŽNOSTI, KARIER1ZMA IN (SAMO)PRESKRBE 
ko je bila cerkvena služba prepuščana skromnejšim namestnikom. Ker se je cerkvena organizacija 
v bistvu laicizzala in postala podobna fevdnemu sistemu (investitura je bila dolgo eno najpo­
membnejših in spornih vprašanj!), je postala enako korumpirana, nezanesljiva in plen najmoč­
nejših posameznikov in rodbin kot fevdi in deželni/državni uradi. Na kakšen način je plemstvo 
delovalo in se udejstvovalo v cerkvenih službah, kakšen vpliv so imele te na njihov položaj in 
družine, ali je pri tem imela vlogo družinska politika, želja po materialni preskrbi družinskih 
članov, osebna ambicioznost itd., in kako pomembno vlogo v gospodarski družinski politiki je 
imelo vstopanje plemstva v samostane, bom poskušal ugotoviti v naslednjih vrsticah. 
Posvetne službe in karierizem 
Nedvomno so bile najbolj donosne in perspektivne posvetne cerkvene službe, neločljivo 
povezane z najrazličnejšimi dohodki, prebendami in večjimi možnostmi napredovanja, česar 
načelno vsaj do 13. stoletja strožje kontemplativno redovništvo ni omogočalo. Vendar je tudi pri 
redovništvu igral pomembno vlogo vložni kapital, višino katerega pa je v resnici težko ugotoviti. 
V srednjeveških virih seje posvetni kler navadno imenoval po svojih funkcijah, vložni kapital pa 
je moral biti izplačan še pred imenovanjem in seveda skrit očem javnosti. Službe so zagotavljale 
eksistenco in jih moramo imeti tudi za enega od preskrbovalnih načinov, ne le za karierizem.1 
Plemstvo iz Kranjske, slovenske Štajerske in slovenske Koroške, ki predstavlja preiskovani 
vzorec, je imelo največ možnosti v srednjih in nižjih cerkvenih službah (kaplan, vikar, župnik, 
kanonik), tako zaradi neobstoja najvišjih uradov (škofij) na svojem območju, kot tudî  (pre)hude 
konkurence glede na njihove statusne, politične in finančne zmožnosti za to čast. Škof je bil 
namreč vedno tudi politična oseba v najširšem smislu, pri njegovi izbiri so igrala pomembnejšo 
vlogo politična sprejemljivost in sposobnost, gospodarsko-upravne veščine, nekonfliktnost s 
posvetno oblastjo ipd., kot globoka osebna pobožnost in izobrazba. Večina posvetnega klera, celo 
višji dostojanstveniki, se je v virih imenovalo brez izvornega imena. Ne gre za pomanjkanje 
samozavesti o pripadnosti rodbini (to so plemiški sinovi s plemiškim načinom življenja ohranjali 
tudi kot kleriki2), marveč tudi za formalno identifikacijo z zaupanim uradom. Zato se moremo 
posvetiti le tistemu (manjšemu) delu klera, ki mu lahko zanesljivo določimo (plemiški) izvor. 
Najprej nas zanima, iz katerih rodbin (družin) so prihajali kleriki, ali je pri posameznih 
družinah (rodbinah) morebiti opazna izrazitejša povezava z delovanjem v posvetnih (deželnih, 
dinastičnih) službah, ali se položaj plemstva odraža v cerkvenih službah, kateri družinski člani so 
bili določeni za vstop v kler, ter primerjanje kranjskega in spodnještajerskega plemstva. Obe 
skupini plemstva sta bili namreč enako številni in sta živeli na sosednjih, pravno in kulturno skoraj 
enakih območjih. Zato so kvantifikacijske primerjave razmerno zanesljive. 
Osnovna primerjava razkriva nekaj razlik med štajerskim in kranjskim plemstvom na vseh 
cerkvenih funkcijah: v celotnem obdobju je bilo razmerje med osebami, ki so dosegle vsaj 
funkcijo župnika zelo izenačeno: 84% klerikov izmed kranjskih plemičev-klerikov in 83% izmed 
spodnještajerskih je prišlo najmanj do te funkcije. Zato pa je bila situacija pri opatih, priorjih in 
škofih precej ugodnejša pri štajerskem plemstvu (37%), manj pri kranjskem (25%). V razliki med 
župnikom in opatom (itd.) se v bistvu skriva strukturalna razlika med plemstvom obeh dežel: nižji 
in srednji sloji so povsod lahko posegali po župnijah, kanonikatih in arhidiakonatih.3 Višji sloj, ki 
1 D. Rübsamen, Kleine Herrschaftsträger im Pleissenland (Studien zur Geschichte des mitteldeutschen Adels im 
13. Jahrhundert (Mitteldeutsche Forschungen 95) Köln-Wien 1987, 427^47. 
2 O tem več primerov pri A. Schulte, Der Adel und die deutsche Kirche im Mittelalter (Studien zur Sozial-, 
Rechts - und Kirchengeschichte, Kirchenrechtliche Abhandlungen 63 in 64) Stuttgart 1910, 285-287. 
3 Kranjski in spodnještajerski župniki iz vrst kranjskega plemstva v 14. stoletju: Leopold Apfater ok. leta 1376, 
Jakob Beutel leta 1399, Otokar iz Blagovice med letoma 1330 in 1342, Hans iz Blagovice leta 1383, Hans iz Brega leta 
1385, Friderik s Čreteža med letoma 1335-1339, Nikolaj s Čreteža leta 1319, Pirš iz Črnelega med letoma 1345 in 1357, 
Ulrik iz Črnomlja pred letom 1295, Ulrik Dinger leta 1377, Herman iz Dupelj leta 1375, Merchel Gali od leta 1343, 
Hans Gall leta 1405, Jurij Gall med letoma 1388 in 1405, Wulfing iz Glogovice leta 1408, Jurij iz Gorij leta 1319, 
Gotfrid iz Grabelj leta 1335, Gerloh s Hmeljnikapo letu 1295, Bertold s Kamna med letoma 1381 in 1397, Oton Stuppel 
ZGODOVINSKI ČASOPIS . 50 » 1996 • 1(102) 23 
bi posegal po škofovskemu ali opatskemu dostojanstvu, pa je bil na Kranjskem šibkejši kot na 
Spodnjem Štajerskem. Po obdobjih so odstotki oseb z višjimi funkcijami od župnika še zgovor-
nejši: 
RAZMERJE MED VIŠJIMI IN NIŽJIMI CERKVENIMI FUNKCIJAMI 
MED LETOMA 1280 IN 1409 
Plemstvo 
spodnještajersko 
kranjsko 
abs. 
5 
8 
1280-1329 
vseh 
17 
30 
% 
29 
26 
abs. 
8 
4 
1330-1369 
vseh 
18 
17 
% 
44 
23 
abs. 
7 
6 
1370-1409 
vseh 
17 
34 
% 
41 
17 
Viri: Centralni katalog srednjeveških listin za Slovenijo (tipkopis B. Otorepca na Inštitutu za 
zgodovino, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana); Gradivo za zgodovino Ljubljane v 
srednjem veku I-X (odslej GZL; izd. B. Otorepec med letoma 1956 in 1968); Gradivo za 
zgodovino Maribora II-VI (odslej GZM; izd. J. Mlinaric med letoma 1976 in 1980); A. Koblar, 
Drobtinice iz furlanskih arhivov I, II, III (Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, odslej IMK, 
I—III/1890-1893); J.M. Grebene, Gospodarska ustanovitev Stične ali njena dotacija leta 1135 
(Stična 1973); F.S. Pokorn, Besnica pri Kranju. Prispevek k zgodovini župnij ljubljanske škofije 
(Zgodovinski zbornik, priloga Ljubljanskemu Škofijskemu listu) Ljubljana 1909; I. Orožen, Das 
Bisthum und die Diözese Lavant I-VI (Marburg 1875-1887); A. Stegenšek, Konjiška dekanija 
(Umetniški spomeniki lavantinske škofije, dragi zvezek) Maribor 1909; J. Mlinaric, Župnija sv. 
Janeza Krstnika v Maribora do jožefinske dobe (Maribor skozi stoletja, razprave I) Maribor 
1991; J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja (Ljubljana 1939); B. Otorepec, Gradivo za slovensko 
zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) (SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 14, 
Ljubljana 1995); G. Bianchi, Documenti per la storia del Friuli: I (1317-1325) in II (1326-1332) 
(Udine 1844, 1845). Isto gradivo mi je služilo tudi pri obširnejših kumulativnih navedbah v 
opombah, kjer izrecno ni naveden vir. 
Poglavitni razlog za razlike je ta, da kranjsko plemstvo v celoti očitno ni bilo dovolj 
ugledno za najvišje funkcije, ki so bile odvisne od najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov, oz. so 
imele za njih pravico prezentacije nekatere dinastične rodbine (več spodaj). Še bolj moteče dejstvo 
pa je bilo, da je ogromen kleriški zbor iz celotnega oglejskega patriarhata nabiral prebende in 
predvsem župnije brez izjeme tudi na Kranjskem in tako zoževal možnosti domačemu 
plemiškemu kleru. Število sufraganskih škofij, kanonikatov, arhidiakonatov in drugih mest, ki so 
dajala dobro izhodišče za kumuliranje prebend na kateremkoli koncu metropolije, je bilo v 
patriarhatu daleč večje kot v salzburški nadškofiji, kjer so se kleriki bolj držali širše domače regije 
oz. upravne enote. 
Kranjsko plemstvo je lahko posegalo po vodilnih funkcijah v samostanih na svojem 
ozemlju, kjer je imelo določen gospodarski in politični vpliv. Ne smemo pozabiti, da so bile 
iz Kamnika med letoma 1403 in 1407, Hans s Kolovca med letoma 1394 in 1397, Friderik Kolenc s Kolovrata od leta 
1369, Viljem s Kozjaka leta 1404, Pilgrim z Limberka od leta 1336, Witig z Limberka med letoma 1283 in 1302, Urban 
z Loža leta 1389, Ortolf z Mengša leta 1354, Rupreht Mindorfer leta 1398, grof Ulrik Ortenburški ok. leta 1345, Lovrenc 
iz Otoka leta 1400, Friderik iz Pšate od leta 1349, Ulrik iz Seničnega med letoma 1386 in 1403, Jakob iz Strinola med 
letoma 1380 in 1384, Majnhard iz Strmola med letoma 1364 in 1381, Jakob iz Sušjega med letoma 1398 in 1404, Bertold 
s Svibnega leta 1282, Štefan s Svibnega leta 1364, Bernhard iz Škofje Loke med letoma 1327 in 1328, Henrik iz Škofje 
Loke leta 1319, Viljem iz Škofje Loke med letoma 1280 in 1293, Volker s Turjaka med letoma 1368 in 1384, Seifrid 
z Vranje peči do leta 1335, Konrad Geschlechte z Waldenberga leta 1312. 
Iz štajerskih rodbin: Nikolaj Asanch leta 1378, Ortolf Hebenštrajt leta 1348 in 1349, Aloh s Helfenberga leta 
1398, Štefan s Helfenberga med letoma 1386 in 1406, Hans z Lemberga med letoma 1324 in 1342, Uzman z Lemberga 
leta 1319, Alber z Maribora leta 1292, Gerloh iz Radehove leta 1325, Hans z Lemberga (Rifniško-Rogaški) med letoma 
1340 in 1348, Hans iz Širja med letoma 1342 in po 1356, Henrik iz Širja med letoma 1361 in 1398, Jakob iz Širja pred 
letom 1356 in do vsaj 1383, Nikolaj Vaist leta 1369, Seifrid z Vrbovca med letoma 1307 in 1332, Viljem z Vrbovca 
leta 1353, Jurij, Ortolf in Henrik z Wernburga leta 1407, Rajnpreht z Žusma leta 1394, Nikolaj Seydlin iz Mute od leta 
1346, Markvard z Zbelovega do leta 1369. 
24 D. KOS: V PRIMEŽU POBOŽNOSTI, KARIERIZMA IN (SAMO)PRESKRBE 
določene rodbine tudi ustanoviteljice samostanov, še več pa jih je imelo odvetništvo nad njimi. V 
samostanih so veljali pri izboru za opata še vedno ugled, premoženje, sorodstvene vezi in 
prijateljstvo, pri posvetnih cerkvenih službah pa sta morala biti izpolnjena predvsem prva dva 
pogoja, pa tudi politične konstelacije, ki bi škofu ali lastniku patronata lahko koristile. Pripomniti 
velja, da bi bilo razmerje med plemstvom obeh dežel še veliko neugodnejše za kranjsko plemstvo, 
če bi upoštevali le posvetne cerkvene službe: le pet oseb s Kranjskega je doseglo večji ugled: Witig 
z Limberka, Ulrik iz Seničnega, Jakob iz Sušjega, Otokar iz Blagovice in Bernhard iz Škofje Loke. 
Razen zadnjega so bili vsi arhidiakoni in župniki obenem. Iz Spodnje Štajerske pa je bilo takih 
oseb v celem 14. stoletju kar deset (ok. 21 %).4 Bežen pogled na spodnjo preglednico potrjuje 
dominacijo članov domačega plemstva v nekaterih samostanih na Kranjskem in Štajerskem (prim, 
tudi poglavje Vstop v samostan). 
NOSILCI OPATSKE IN PRIORSKE SLUŽBE 
V NEKATERIH KRANJSKIH IN SPODNJE- ŠTAJERSKIH SAMOSTANIH V14. STOLETJU5 
Mekinje Velesovo Gornji Grad Stična 
Gallenberg Klara 
(po 1300) 
Kamnik, Stoppel Agnes 
(1341) 
Hebenštrajt Elizabeta 
(1341-1344) 
Vranja peč Margareta 
(1344-1368) 
Vitanje-Lindek Kunigunda 
(1370-1374) 
Pšata Ana 
(1380-1388) 
Paradeiser Elizabeta 
(1391-1406) 
Mirna Margareta 
(1330-1342) 
Jeterbenk Alhajda 
(1344) 
Svibno Izolda 
(1346-1358) 
Gorje Alhajda 
(1359-1366) 
Kamnik, Stappel Katarina 
(1355-1369) 
Kellerberg Meyl 
(1363-1364) 
Strettwegg Ana 
(1371-1381) 
Lemberg-Rifnik Hans 
(1342-1352) 
Vaist Nikolaj 
(1350?) 
Planina Ulrik 
(1353-1365) 
Hmeljnik Nikolaj 
(1322-1326) 
Planina Eberhard 
(1326-1331) 
Čretež Andrej 
(1382-1387) 
Lindek Albreht 
(1388-1405) 
4 Kranjski in savinjski arhidiakoni iz kranjskih plemiških rodbin v 14. stoletju: Otokar iz Blagovice v 30. in 40. 
letih, VVitig z Limberka v letih 1290-1304, Ulrik iz Seničnega leta 1403, Jakob iz Sušjega med letoma 1398 in 1400, 
Albreht s Svibnega leta 1319. Iz štajerskih rodbin: Hans z Lemberga (Rifniško-Rogaški) leta 1328, Hans iz Širja 
1351-1356, Ulrik iz Širja med letoma 1374 in 1377, Jakob iz Širja med letoma 1381 in 1385, Seifrid z Vrbovca leta 
1332, Hans z Zbelovega leta 1332 in Ulrik z Vrbovca kot koroški arhidiakon oglejskega patriarhata med letoma 1307 
in 1309. 
5 V preglednici so upoštevane le identificirane osebe. J. Barle v svojem pregledu za Velesovo (Kronologična 
vrsta velesovskih prednic, IMK IV/1894) navaja kot prioriso tudi Katarino Ortenburško (1349, 1361). Nato jo celo enači 
s Katarino »s Kamna (Stein)«. Ker naj bi bila teta Erharda s Kamna, naj bi imela obojni naslov (Velesovo, 238). V 
resnici je bila Katarina navadna nuna. Tudi enačba Ortenburg = Kamen v našem primeru ne more držati, saj je šlo v 
resnici za Katarino Stuppel iz Kamnika, ki je bila v sorodu z Erhardom s Kamnika in ne Kamna. V mekinjski župni in 
samostanski cerkvi so v kapeli Sv. Kolomana freske iz začetka 18. stoletja, katerih del so tudi grbi mekinjskih opatinj, 
toda brez navedenih letnic. Nekatere izmed njih so izpričane v virih za 14. stoletje, zato imajo grbi veliko historiograf-
sko, vendar zaradi nekronološke razvrstitve nezanesljivo vrednost. Po teh grbih naj bi bile opatinje do nastanka fresk 
Klara z Gallenberga, Katarina Schenk z Ostrovice, Agnes z Weissenegga, Margareta Mindorfer, Margareta z Vranje 
peči, Elizabeta Hebenštrajt, Agnes s Ptuja, Margareta s Kolovca, Ana z Moßheima, Kunigunda iz Vitanja (Lindeka), 
Elizabeta Paradeiser, Barbara Pölz, Agnes z Welsberga, Kunigunda s Svibnega, Katarina s Kraiga, Marija s Turjaka, 
Agnes iz Kamnika (Stuppel), Agnes iz Celja (?), Ana iz Pšate, Ana Femeck (Pernegg, Wemegg ali celo Fernig = 
Brnik?), Elizabeta s Herbersteina, Gertruda Jobst, Ana s Hertenfelsa, Ana Lamberger, Kunigunda in Katarina s Sauraua, 
Suzana iz Gornjega Grada, Gertruda Radevič, Laura Cornetina, Ana Crònnin, Klara (Gallian)iczin, Tereza Haller, Kata-
rina Attems, Doroteja in Leopoldina z Gallenberga, Bernardina Batthyani (opis v F. Stele, Politični okraj Kamnik. 
Topografski opis, Umetnostni spomeniki Slovenije - priloga v Zborniku za umetnostno zgodovino od 1922-1929, Ljub­
ljana 1929, 290-292). Nekaj opatic lahko zanesljivo postavimo v novi vek, druge pa so bile lahko v Mekinjah tudi še v 
15. ali 16. stoletju. Zato seznama za 14. stoletje in njegove popolne vljučitve v grafikone ne moremo napraviti. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 « 1996 « 1(102) 25 
Mekinje Velesovo Gornji Grad Stična 
Zaprice Katarina 
(1382-1388, 1394) 
Kolovec Elizabeta 
(1389, 1391) 
Lindek Trauta 
(1402-1408) 
Razporeditev najvišjih funkcij med deželno plemstvo daje naslednjo sliko: na Kranjskem so 
jih imeli le štirje predstavniki uglednejšega plemstva, in še ti kot redovniki (Andrej s Čreteža, 
Nikolaj s Hmeljnika, Izolda s Svibnega in Klara z Gallenberga).6 Najuglednejše plemstvo (npr. 
Turjaški in Galli) niso veliko dali na cerkveno kariero, saj so bili redki člani teh rodbin kvečjemu 
župniki ali celo samo »duhovniki«.7 V višjih posvetnih cerkvenih službah je bil očitno dejaven 
predvsem srednji sloj kranjskega plemstva, nižji (npr. tisti z Bleda, Glogovice, Homca) pa so 
posegali po stanu primernih službah kaplana, vikarja ali »navadnega« (nenatančno definiranega) 
duhovnika.8 Izjema je bil Otokar iz Blagovice, ki je do srede 14. stoletja nakopičil v svoji roki več 
župnij in arhidiakonsko funkcijo: pred letom 1330 je bil župnik v Dobrniču, leta 1341 pa še v 
Mengšu in Kamniku ter kranjski arhidiakon.9 Kot samostanske predstojnice so nastopale plem-
kinje iz srednjega sloja. 
Na Slovenskem Štajerskem so nekoliko zgodnejša diferenciacija, začasna ustalitev 
plemstva in družbeni procesi med plemstvom pripomogli k ustrezni delitvi funkcij. Uglednejše 
plemstvo (npr. Planinski, Viltuški) je posegalo po sebi primernih funkcijah, izjema je bila statusna 
konica, ki tako kot na Kranjskem, ni kazala večjega interesa za cerkvene kariere. Tako v celoti ni 
bilo med kleriki nobenega Ptujskega, samo po en Kunšperški, Mariborski, Vuzeniški in Žovneško-
Celjski ter po dva Planinska in Viltuška. Takšna nezainteresiranost (sodeč po ohranjenih virih) se 
je kompenzirala z večjim udejstvovanjem v posvetnih funkcijah, medtem ko preskrbovalni načini 
s prebendami in drugimi cerkvenimi dohodki pri njih niti niso bili potrebni. Izogibanje višjega 
plemstva (vsaj formalnemu) celibatu je imelo še druge vzroke: strah pred nepričakovanim 
izpadom moških potomcev pri poročenih, saj številni višji kleriki ob smrti laikov brez potomcev 
ne bi mogli nadaljevati dinastije. Priljubljenost celibata je bila praviloma obratno sorazmerna s 
socialnim položajem. A. Schulte navaja za Nemčijo v srednjem veku zanimiva razmerja med 
poročenimi in kleriki v plemiških rodovih: moški - 69:31 (knezi), 64:36 (grofje), 50:50 (baroni), 
ženske - 74:26 (knezi), 68:32 (grofje), 65:35 (baroni). Če že ne odstotki, pa vsaj principi ustrezajo 
našim razmeram.10 Seveda pa seje celibat dalo deloma zaobiti s prevzemom zgolj nižjih kleriških 
redov, ki so dovoljevala tako legitimne ženitve, kot tudi prevzem višjih posvetnokleriških služb. 
Grof Ulrik Ortenburški je prejel potrebne redove že kot radovljiški župnik šele leta 1351, kar 
pomeni, daje bil lahko (teoretično) župnik in še vedno tudi poročen." 
Na Spodnještajerskem je staro plemstvo posegalo po škofovski časti (Ulrik s Planine in 
Ulrik z Viltuša) in tako povečevalo ugled rodbin, pa tudi v najboljši možni meri uredilo preskrbo 
posameznikov. Najvišje funkcije so bile dostopne tudi ne tako uglednemu plemstvu, če je le prišlo 
do ugodnega spleta okoliščin ali pa so prevladale karierne kvalitete posameznika. Predvsem tako 
si lahko razložimo kot škofe Werntha z Rifnika - Lemberško-Rogaškega (prva polovica 14. 
« Grebene, n. d., 241; ARS W, 1346 junij 15. in ARS W, 1358 april 25. 
7 NŠAL G, 1388 julij 30. Stična in ARS, 1405 maj 4. Ribnica; GZL 1X/34 in Komatar XIX, št. 229 (str. 
120-122). 
8 Nekaj primerov: leta 1337 je bil vikar v Cerknici Wernher z Iga (ARS W, 1337. Bistra); leta 1383 je bil kaplan 
v Kostelu Nikolaj iz Brega (ARS W, 1383 november 25. Lož); leta 1312 je bil Majnhard iz Homca »navaden« duhovnik 
(ARS W, 1312 maj 16.). 
9 Koblar I, 3. 
'0 MDC V, št. 513 (str. 326-327); GZM 11/73. Schulte, n. d., 275-279. 
11 Koblar I, 22. 
26 D. KOS: V PRIMEŽU POBOŽNOSTI, KARIER1ZMA IN (SAMO)PRESKRBE 
stoletja) v Bambergu, Konrada Hebenštrajta v Krki (1402-1411, med 1410-1412 tudi v Freisingu) 
in Henrika s Helfenberga v Lavantu (1291-1299, kasneje v Krki 1299-1326). Med letoma 1280 
in 1409 so bili iz Spodnje Štajerske škofje v Krki na Koroškem: Henrik s Helfenberga 
(1299-1326), Ulrik z Viltuša (1344-1351), Konrad Hebenštrajt (1402-1411); v Chiemsee-ju Ulrik 
s Planine (1322-1330); v Lavantu Henrik s Helfenberga (1291-1299); v Freisingu Konrad 
Hebenštrajt (1400-1412). Stvarni položaj koroških sufraganov salzburške nadškofije je bil v 
srednjem veku bližje oglejskim arhidiakonom kot samostojnim diocezanskim škofom. Pa vendar 
jih je ločevala od arhidiakonov škofovska čast, predvsem pa upravljanje z ogromno sufragansko 
posestjo, mogočen sedež škofije in subordinirana posvetna uprava. 
Pražupnije na obravnavanem ozemlju, ki so dokaj neokrnjene obstajale še v 13./14. stoletju, 
so se izoblikovale do 11. stoletja. Višjo cerkveno organizacijo je v salzburški nadškofiji tvorila 
mreža škofij (sufraganov), ki pa so bile zelo odvisne od nadškofa. Oglejski patriarhat vzhodno od 
Soče in Istre je bil razdeljen na arhidiakonate, ki v primerjavi s škofi niso vsebovali pravic glede 
posvečevanja duhovnikov in cerkva. Pomen arhidiakonov je dosegel višek v 13. stoletju, ko so bili 
to v bistvu prelati s skoraj škofovsko močjo in pomembnimi sodnoupravnimi funkcijami (večina 
arhidiakonov je bila zanesljivo univerzitetno šolanih). Padec v kasnejšem obdobju je šel na račun 
papeških rezervacijskih pravic, krepitve kapitljev, intenziviranja direktnega škofovskega sodstva 
na račun arhidiakonskega, pojava generalnih vikarjev kot škofovskih namestnikov, ponovnega 
razcveta škofovske moči konec 13. stoletja itd. Naše ozemlje v okviru patriarhata (ozemlje južno 
od Drave) je bilo razdeljeno med koroški (južno od Drave s slovenjgraškim območjem), savinjski 
(Spodnja Štajerska južno od Drave) in kranjski (Kranjska in nekdanja Savinjska krajina). Ta seje 
v 13. stoletju razdelil na gorenjskega (z delom Notranjske) in Dolenjskega.12 
Relativno malo plemiških družin je hkrati skrbelo za uravnoteženo in kontinuirano 
posvetno in cerkveno kariero, kar po govori tudi o nenačrtnem političnem življenju večine 
plemstva. Maloštevilne skrbnejše družine so načrtno pošiljale svoje člane v obe smeri, kar jim je 
zagotavljalo stalno (samo)preskrbovanje dela družine (kler), zmanjševanje nevarnosti delitev 
posesti zaradi dediščin13 in poročnih izdatkov,14 politični ugled in določen zaslužek (nekatere 
cerkvene, predvsem pa deželne in dinastične službe15). Družine, ki so imele svoje predstavnike 
zaposlene v obeh smereh, so se posluževale različnih načinov. Najbolj pragmatično je bilo 
istočasno in kontinuirano udejstvovanje večih članov rodbine (še bolje - družine) v kleru, drugih 
pa v deželnih uradih. Na Kranjskem so imeli ta način najbolje utečen vitezi s Čreteža in Stuppli iz 
Kamnika, medtem ko pri družinah s Kamna, Mengša, iz Blagovice in Škofje Loke obojestransko 
delovanje ni bilo daljšega veka. Za to so gotovo imeli objektivne razloge; Škofjeloški so dosegli 
višek okoli leta 1300, sredi 14. stoletja pa so že izumirali, Mengeški so izginili nekaj kasneje, 
plemiči s Kamna in Blagovice pa so v drugi polovici stoletja šele začenjali vzpon na kranjski 
politični sceni. Na Spodnjem Štajerskem je bilo podobno: v daljšem obdobju so bili na oba načina 
aktivni le plemiči iz večih rodov iz Slovenj gradca (npr. Muttli), vitezi Sirski in Vaisti. Zadnji so 
posegali po obeh karierah šele v drugi polovici 14. stoletja. V obdobju 1370-1409 je usklajeno 
delovala družina Lindekerjev iz Vitanj, po katerih so se večinoma imenovali. Kljub vsemu je bilo 
veliko večje število onih, ki niso imeli izgrajene preskrbovalne in karierne kleriške politike. Ti so 
v nekaterih obdobjih posegali po visokih deželnih službah, istočasno pa niso imeli omembe 
vrednega klerika v svojih vrstah oz. sta bili obe obliki časovno ločeni. Na Kranjskem velja omeniti 
številno rodbino Gall (nizka stopnja posvetne in cerkvene kariere) ter viteške rodbine Hmeljnik-
1 2 B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, II (Ljubljana 19652), 253-256; W.M. Plöchl, Geschichte des 
Kirchenrecht (2: Das Kirchenrecht der abendländischen Christenheit 1055-1517), Wien-München 1955, 131-134. 
Vendar iz virov iz 14. stoletja ta (znotrajkranjska) delitev ni razvidna. 
1 3 D. Kos, Dediščine, dedno pravo in plemstvo na Kranjskem in Slovenskem Štajerskem v 13. in 14. stoletju 
(Celjski Zbornik 1994) 35-55. 
1 4 D. Kos, Življenje, kot ga je pisala dota (Zgodovina za vse I, 2) 58-69. 
1 5 D. Kos, Pamet pod šlemom, zvestoba denarju. (Časopis za zgodovino in narodopisje, 66 (=31)/1995, str 
207-235). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 » 1996 » 1(102) 27 
Ћпјак, Limberk, Mima, Polhov Gradec, Blagovica in Pšata, na Štajerskem pa Lemberg (Rifnik-
Rogatec), Vrbovec in Žovnek (po 1341 grofje Celjski). 
Ponuja se naslednji sklep: obravnavano plemstvo je bilo v grobem razdeljeno na one, ki so 
iskali zaslužek in kariero v deželnih in dinastičnih (posvetnih) ali pa v cerkvenih službah. Manjši 
del plemstva je gradil prihodnost družine ali rodbine na oba načina: šlo je za srednji razred, 
sestavljen iz starih in izumirajočih (Čretež, Škofja Loka, Blagovica, Hmeljnik-Turjak), zelo 
številnih (Širje) ali novih povzpetniških (Kamen, Vaist) rodbin, ki so se na vse pretege želele 
socialno in gmotno dvigniti. Uglednejše staro, a že skoraj propadlo nekdanje ministerialno 
plemstvo (Svibno, Planina, Maribor, Lemberg-Rifnik-Rogatec, Viltuš, Vrbovec) ni bilo več 
sposobno nositi dodatnih stroškov, potrebnih za posvetne kariere. V njihovi izključni in pogostejši 
prisotnosti zgolj med klerom vidim predvsem željo po preskrbi družinskih članov, zato jih med 
izrazitimi karieristi (škofje) skorajda ni bilo. Oklepali so se donosnih kanonikatov (rodbine 
Vrbovec, Svibno)16 in župnij (rodbine Vrbovec, Maribor, Lemberg-Rifnik-Rogatec, Čretež, Gall, 
Stuppel, Kolovec, Kostanjevica, Limberk itd.). Dinastom iz samega družbenega vrha (Ptujski, 
grofje Celjski, Ortenburški, Goriški) cerkvena kariera kot preskrbovalna funkcija seveda ni bila 
potrebna. Nižji sloji plemstva (Bled, Homec, Ig, Otok, Sušje, Brestanica-Rajhenburg, Žusem ipd.) 
pa so svoje otroke pošiljali v kler sporadično, tako kot v virih brezimeni najnižji sloji plemstva.17 
Oboji v cerkvenih službah niso videli le kariere, marveč tudi večjo preživetveno možnost za 
posameznika in družino. 
Ekskurz: Patronat in prezentacija na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem v 14. stoletju v 
luči karierizma: Zmaga cerkvene nad laično oblastjo v 11. in 12. stoletju je bila glede reformiranja 
lastniškega cerkvenega sistema še dolgo nepopolna. Začasno je preprečila in zavrla razpolaganje 
nekdanjih lastnikov s cerkvenim premoženjem, vendar je institut patronata, ki je izpodrival 
»odvetništvo«, kot preostanek lastništva z drugimi za Cerkev neugodnimi družbenimi procesi še 
vedno ogrožal njeno avtoriteto. 
Vse važnejše posvetne funkcije sta v 13. in 14. stoletju formalno potrjevala, oz. podeljevala 
(investirala) salzburški nadškof in oglejski patriarh (južno od Drave). Nista pa več zmogla 
nadzorovati podeljevanja tistih beneficijev in upravnih enot, ki so bili pod patronatom laikov. 
Deželni knezi, dinastične in grofovske rodbine so si prizadevale pridobiti patronat in odvetništvo 
nad župnijami in vikariati, čeprav niso bili ne oni, ne njihovi predniki ustanovitelji zadevnih 
ustanov. Še posebej nemočni so bili oglejski patriarhi, saj je npr. leta 1362 odstopil patriarh Ludvik 
della Torre grofom Celjskim večino pomembnejših cerkvenih fevdov na Kranjskem in Štajerskem, 
od tedaj pa so v roke Celjanov začeli prehajali tudi patronati nad oglejskimi župnijami. Nekaj dlje 
je trajala ortenburška prevedba starih odvetniških pravic, lastnih ali podedovanih, v patronate, ki 
so konec 14. stoletja praktično prepolovili cerkveno oblast oglejskih patriarhov na Kranjskem. Vse 
to je vodilo do izoblikovanja nadzorovanega cerkvenodržavnega sistema, ki so ga Habsburžani 
uspešno razvijali od srede 14. stoletja in v 15. stoletju okronali z neposrednim vmešavanjem v 
ustanavljanje škofij in kapitljev: leta 1392 je podelil patriarh Janez grofu Hermanu П. Celjskemu 
patronat nad župnijami v Rogaški Slatini, Vodicah, Krškem, Laškem, Ponikvi in Šentrupertu. 
Zadnji dve župniji sta zato leta 1456 prišli skupaj z ostalo celjsko zapuščino na Habsburžane, ki 
soju leta 1493 kot jedro preskrbe namenili novoustanovljenemu novomeškemu kapitlju.18 Patronat 
1 6 Kanoniki iz Kranjske: Jakob iz Strmola v Trientu in Brixnu leta 1384 (1384 avgust 24. Velesovo, transumpt 
v: NŠAL, 1505 september 17. Novo mesto), Hans s Svibnega leta 1368 (ARS CE, 1368 april 14. Celje) in Ulrik s 
Svibnega v Passau leta 1337 (ARS HKA, 1337 april 15. Lanšprež). 
Kanoniki iz Spodnje Štajerske: Hans iz Širja leta 1356 v Čedadu (KLA, 1356 april 6. Beljak), Seifrid z Vrbov­
ca med letoma 1323 in 1335 v Čedadu (KA Čedad, Pergamena Bojani, št. 35: 1327 oktober 7. Čedad; ARS CE, 1335 
april 1. Udine). 
" ARS W, 1312 maj 16.; ARS W, 1337. Bistra; ARS, 1398 september 15. Lož in ARS, 1404 december 13.; ARS 
W, 1400 junij 13. Mila; GZM 11/92; NŠAL G, 1394 aprii 24. 
1 8 Iz 14. stoletja je znano precej listin, ki govore o velikih izgubah patronatov s strani patriarha v korist visokega 
plemstva (prim. F. Pichler, Repertorium der steirischen Münzkunde III: die mittelalterligen und neuen Münzen und 
Medaillen der Steiermark, Graetz 1875, 89). Za novomeški kapitelj in patronate gl. ARS CE, 1392 december 28. Čedad 
(A); ARS CE, 1392 december 28. Čedad (B); ARS CE, 1393 februar 5. Čedad (A, B). D. Kos, Gospostvo novomeškega 
kapitlja do srede 17. stoletja: Dolenjski zbornik 1990, Novo mesto 1990, 87 si. 
28 D. KOS: V PRIMEŽU POBOŽNOSTI, KARIER1ZMA IN (SAMO)PRESKRBE 
je postajal povsem stvarna zadeva, povezana s premičninami, posestvi itd. Možno ga je bilo 
zastaviti in deliti - kot nekakšen »cerkveni fevd«: leta 1393 je grof Herman П. Celjski začasno 
podelil patronat nad župnijo v Šentrupertu Frideriku s Čušperka. Samo leto zatem je patriarh Janez 
predal grofu Frideriku Ortenburškemu patronat nad župnijami v Radovljici, Gorjah, Ložu in 
Naklem. Leta 1418 so jih dedovali Celjski, leta 1456 pa Habsburžani, ki so iz njih (in še nekaterih) 
formirali novo ljubljansko škofijo. Pomen posedovanja patronata je torej bistveno večji od 
osnovne pravice podeljevanja župnije svoji osebi inje prehajal v državnopolitično sfero.19 
S tem so imetniki patronatov dobili možnost prezentacije svojih ljudi na izpraznjena mesta, 
ki jih je pristojni škof le še potrdil, investitura pa večinoma prepuščal nižjim cerkvenim organom. 
Škofje, zlasti patriarhi so redkeje zmogli prezentirati lastne kandidate, kar govori o razvejanosti 
patronatov v oglejskem patriarhatu. Za ilustracijo zadostuje en, naključno izbrani primer: leta 1361 
je patriarh Ludvik podelil Viljemu iz Strmola po poprejšnji prezentaciji priorise samostana 
Velesovo mesto vikarja v župniji Šenčur.20 Zaradi stalnih sprememb v posedovanju, nepriznavanja 
dedičev o nekdanji predaji patronata, dvojnih prezentacij itd., so bili spori pri nastavitvah novih 
župnikov in vikarjev zelo pogosti. Imetniki prezentacije so imeli de facto nadzor nad dohodki, 
čeprav je patronat teoretično omejeval pravico do njih, še posebej ker je bil imetnik obvezan 
vzdrževati in ščititi cerkveno stavbo. Vstop v povprečno cerkveno službo, ki je bila v nekem 
smislu za njih zaradi propagandnega izenačevanja s srednjim slojem tudi nesprejemljiva, zaradi teh 
momentov za dinaste ni bil več bistven pri razpolaganju z dohodki. 
Tii tiči še en razlog za nezainteresiranost višjega plemstva (Žovneško-Celjski, Ortenburški 
itd.), pa tudi nekaterih manj uglednih (Gallenbergi, Čušperški), za vstop v posvetni kler. Zato pa 
jim je pomenil vstop med redovništvo, kjer kariera in zaslužek nista bila visoka, predvsem spravo 
z Bogom na jesen življenja. Pri boju za patronat so imele te rodbine velike konkurente v 
samostanih, ki sicer niso radi sodelovali z »nelojalnim« posvetnim klerom. Nekaterim od njih, npr. 
benediktincem v Gornjem gradu, je to uspelo, kar pa je bila slaba tolažba, če so odvetništvo nad 
njimi samimi dobili konkurenti (v primeru Gornjega Grada so bili odvetniki v 14. stoletju 
Žovneški-Celjski). Najlepše je prikazan prehod patronata v last samostana na primeru samostana 
klaris v Mekinjah: leta 1287 je kamniški župnik Manfred della Torre prepustil Seifridu z 
Gallenberga patronat nad lastniško cerkvijo v Mekinjah, kar je oglejski patriarh Rajmund leta 
1288 potrdil. Leta 1300 sta Seifrid in žena Elizabeta ustanovila samostan v Mekinjah in mu leto 
pozneje prepustila patronat nad cerkvijo prav tam. Prenos je nekaj mesecev kasneje potrdil papež 
Bonifacij VHI.21 
Nadaljevanje: Številnost družinskih članov v kleriških službah je bila zelo različna. Čeprav 
so viri redkobesedni, smemo trditi, da je zaradi vloženega kapitala večina družin (ne rodbin!) 
lahko poslala v kler v eni generaciji le enega, morda dva člana. Najpremožnejše dinastične družine 
so v tem sledile nižjemu plemstvu, vendar iz povsem drugih razlogov (gl. zgoraj). Bile pa so tudi 
izjeme: propadajoče družine so v želji po dokončni preskrbi določale za klerike čim več moških 
otrok in pri tem pozabljale ali zavestno zanemarjale nevarnost izumrtja. Zato ni presenetljivo, da 
so bili v eni generaciji propadajočih Svibenjskih kar štirje člani rodbine v kleriškem stanu: Izolda 
je bila vsaj med letoma 1346 in 1358 v samostanu Velesovo, Hans je bil v 60. letih 14. stoletja 
kanonik v Passau, brat Štefan je bil župnik v Bračku na Muri, Ulrik pa že v 30. letih 14. stoletja 
kanonik v Passau. V prejšnji generaciji je bil Albreht savinjski arhidiakon (ok. leta 1319), Bertold 
pa župnik v Svibnem (ok. leta 1282).22 
1 9 ARS CE, 1393 marec 19.; HHStA, 1394 junij 10. Čedad. Plöchl, n. d., 370-371. 
2 0 ARS W, 1361 april 30. Udine. Tako se glasijo formalne (nad)škofovske podelitve cerkvenih služb. Prim tudi 
Plöchl, n. d., 150. 
2 1 ARS W, 1287 oktober 3. Čedad; ARS W, 1288 december 22. Oglej; ARS W, 1300 oktober 9. Gallenberg 
prepis; ARS W, 1301 avgust 20. Mekinje; ARS W, 1301 december 13. Lateran. 
2 2 GZL VH/5; ARS HKA, 1337 april 15. Lanšprež; ARS W, 1346 junij 15. in ARS W, 1358 april 25.; ARS CE, 
1368 april 14. Celje; Bianchi I, 209, št. 106. Prim. Schulte, n. d., 278-281. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 • 1996 » 1(102) 2 9 
Po več članov so imele istočasno med klerom tudi številčno močne družine: sredi 14. 
stoletja je bilo kar pet ali celo šest bratov iz Širja župnikov ali kaplanov (Hans župnik v Ponikvi 
oz. Mengšu, Šmarju oz. Žalcu, še prej vikar v Laškem; Henrik župnik v Laškem; Jakob župnik v 
Mengšu in nato Ponikvi ter istočasno savinjski arhidiakon; Friderik vikar v Šmarjah; Herman 
duhovnik v Laškem; Simon duhovnik, najbrž v Širjem; Ulrik, morda šesti brat, pa je bil v 70. letih 
savinjski arhidiakon).23 Trije bratje z Wernburga so bili ok. leta 1407 župniki: Henrik in Jurij v 
Skalah, Ortolf pa v Rogatcu.24 V drugi polovici 14. stoletja je na Kranjskem po številu klerikov 
posebej izstopala družina Strmolskih: Jurij je bil leta 1353 župnik v Paternionu na Koroškem, 
Majnhard med letoma 1364 in 1381 župnik v Cerkljah, v 80. letih 14. stoletja je bil Jakob župnik 
v Lanišču in kanonik v Trientu, Viljem pa leta 1361 vikar v Šenčurju (sorodstvena stopnja med 
njimi ni povsem jasna).25 Takim rodbinam/družinam smemo pripisati določeno stopnjo zavestnega 
karierizma v cerkvenih službah, najbrž predvsem zaradi finančnih ugodnosti. 
Izjemen vpliv na solidnejše kranjske cerkvene urade in posledično na morebitni karierizem 
in možnosti domačega prebivalstva, ne le plemstva, so imeli tujci s celotnega področja oglejskega 
patriarhata in salzburške nadškofije (gl. preglednico o tujcih v cerkvenih službah). Tu se termin 
»tujec« pojavi v širšem pomenu kot pri laičnem plemstvu. Cerkev je bila in je še vedno (vsaj 
idejno) univerzalna. Njeni predstavniki se niso imeli za pripadnike dežel in zemeljskih kraljestev, 
marveč so bili podrejeni le Kristusu in papežu. Toda ta univerzalnost, tako kot mnogo kasneje 
internacionalizem komunizma, vendarle ni mogla zanikati pripadnosti naciji v srednjeveškem 
smislu, predvsem pa ne rodbini, ki je bila tesno vpeta v deželno strukturo, pa četudi samo kot 
deželno plemstvo brez posebnih funkcij. Vraščenost dela klera v rodbinsko plemiško zavest seje 
pogosto odražala v uporabi plemiškega izvornega imena, pa tudi v iskanju krajevno najbližje, a še 
vedno ugledne in donosne cerkvene službe - največkrat v svoji župniji ali vsaj regiji (o tem več 
spodaj). Če pri kleriku za trenutek zanemarimo njegovo pripadnost univerzalni Cerkvi, potem se 
tujec-klerik navidezno približa svojemu laiškemu sorodniku in postane objekt te, na posvetno 
kariero prilagojene raziskave. 
Tako definirani tujci so naravnost hlepeli po najdonosnejših župnijah, arhidiakonatih in 
kanonikatih. Na ozemlju južno od Drave so bili vseskozi prisotni kleriki iz Furlanije in severne 
Italije, predvsem pa do približno srede 14. stoletja. Nato je njihovo število drastično upadlo. Zlasti 
kanoniki iz Čedada in Vidma, pa tudi kleriki iz zahodnih patriarhovih škofij (npr. Milana in 
Concordie) so bili glavni prejemniki dodatnih prebend v obliki kranjskih, nekaj manj 
spodnještajerskih in južnokoroških župnij. Zadostuje le nekaj primerov bolj oddaljenih oseb: Tadej 
de Palude (cerkniški župnik) je bil prej že župnik v Meseru in kanonik v Mesaliji v milanski 
škofiji. Kamniški in kasneje dobrniški župnik Janez de Garisendis je bil po izvoru bolonjski 
meščan. Mengeški župnik Lombardin della Torre je bil najprej nadduhovnik v milanski škofiji. 
Nakelski župnik Nikolaj Seydlin iz Mute je živel kot akolut v praški škofiji.26 Iz spodnještajerskih 
plemiških družin so prihajali na kranjske župnije in druge urade predvsem tisti, ki so že sicer imeli 
višje funkcije, npr. arhidiakonstvo (Hans z Rifnika - Lemberško-Rogaški, Seifrid iz Vrbovca).27 
Od srede 14. stoletja je prihajalo do večjega dotoka z Spodnje Štajerske, konec stoletja pa 
tudi iz oddaljenejših severnih dežel. Poseben režim nastavljanja župnikov in vikarjev je seveda 
veljal za škofjeloško župnijo, kjer je freisinški škof trdo uveljavljal svojo prezentacijsko pravico s 
kleriki iz domače viteške (ministerialne) rodbine Škofjeloških, kasneje pa s tujci z Bavarske in 
drugih območij, kjer je imel posestva: po letu 1311 je bil loški župnik neki Chuner, sicer kaplan 
и ARS, 1342 december 13. Celje; ARS W, 1346 junij 14. Celje; ARS, 1349 april 24.; KLA, 1356 april 6. Beljak; 
ARS, 1361 februar 13.; ARS CE, 1378 marec 25. Celje; ARS W, 1381 april 8. Celje itd. Prim. Orožen IV, 116-117; 
Koblar I, 17. 
2 4 ARS, 1407 maj 21. 
" ARS W, 1352 julij 1.; ARS W, 1361 april 30. Udine; ARS W, 1364 julij 22.; ARS W, 1381 april 24.; HHStA, 
1384 junij 1. Čedad itd. 
26 Koblar I, 4, 8, 16, 19,43. 
2 7 NŠAL G, 1332 april 5. Gornji Grad; ARS CE, 1335 april 1. Udine in HHStA, 1343 marec 25. 
30 D. KOS: V PRIMEŽU POBOŽNOSTI, KARIERIZMA IN (SAMO)PRESKRBE 
freisinškega škofa in kanonik v Freisingu. Vsaj med letoma 1336 in 1345 je bil župnik Emcho iz 
Alzeija, leta 1357 pa Hilbrand de Hak. Po njegovi resignaciji leta 1358 je župnijo prevzel klerik 
mainške nadškofije Henrik iz Miihlhausna.28 Podobno je bilo s salzburškim nadškofom in župnijo 
v Šentrupertu: vsaj med letoma 1336 in 1338 je bil šentraperški župnik Konrad iz srednješta-
jerskega Gleisdorfa. Infiltracija salzburških klerikov je od srede 14. stoletja zajela tudi okoliške 
patriarhove dolenjske župnije: leta 1343 je dobil šmihelsko župnijo salzburški duhovnik Albert z 
Moosberga (na Koroškem); leta 1351 je bil župnik v Ložu Konrad s Friedberga, duhovnik 
salzburške nadškofije.29 Podobno je bilo v spodnještajerskih župnijah, ki so pripadale salzburški 
nadškofiji: na njih so tujci vedno prihajali s Salzburškega, Koroške in Zgornje Štajerske.30 Kot 
primer si velja ogledati tabelo prisotnosti tujcev na Kranjskem (za Spodnjo Štajersko razpolagam 
z razmeroma malo podatkov, ki ne omogočajo tako plastične slike). V preglednici so upoštevane 
le zanesljivo identificirane osebe. 
TUJCI V KRANJSKIH POSVETNIH CERKVENIH SLUŽBAH V14. STOLETJU 
kraj 
Bled 
Radovljica 
Naklo 
Kranj 
Šmartin 
arhidiakon 
Šmartin (in Pilštanj) 
Škofja Loka 
župnik vikar 
Ranshpfen Teodorik 
(1309) 
Ortemburški Ulrik 
(do 1345) 
Cucanea Gurney Viljem 
(1348) 
Seydlin Nikolaj 
(po 1346) 
Portis de Nikolaj 
(1311-1318) 
Portis de Tramontan 
(1318) 
Mannswörth Koloman 
(1394-1434) 
Chuner 
(od 1311) 
Gorje Henrik 
(1342) 
Paysan Oton 
(1351) 
Zusem Rajnpreht 
(1394-1399) 
Bojan Ulrik 
(1319/1329-1333) 
Seefeld NN. 
(pred 1319) 
Glojach Friderik 
(1319-1320) 
Alzei Emcho 
(1336-1345) 
prost duhovnik 
Ruxingen Emcho 
(1286-1293) 
Nusperger Krištofor 
(1401) 
2 8 Koblar III, 24, 25, 185, 249. 
2 9 Koblar I, 26, 28; Isti III, 248. 
3 0 V mariborski župniji so bili med letoma 1325 in 1339 župniki Gerloh s Stattegga, med 1339 in 1344 Nikolaj 
z Eggenburga pri Kremsu, med 1345 in 1361 pa Hans Ebernant, sicer poslanec vojvode Rudolfa IV. na papeškem dvora, 
predavatelj na Sorboni in kanonik v Kostanci (Mlinaric, Župnija, 454). Okrog leta 1292 je bil konjiški župnik Askulin 
della Torre (Stegenšek, n. d., 42). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 31 
kraj arhidiakon župnik vikar prost duhovnik 
Kamnik 
Cerklje 
Mengeš 
Vodice 
»Kranjska« in 
Vodice/Laško 
Šentvid pri 
Ljubljani 
Milje Janez 
(1388) 
Ljubljana in 
»Kranjska« 
»Kranjska« 
»Savinjsko« 
in Ljubljana 
in Šmarje 
Ljubljana -
Sv. Peter 
Ferentino Janez 
(1300) 
Vrbovec Seifrid 
(1332) 
Lemberg-Rifnik 
(1335-1343) 
Hak Hilbrand 
(1355-1358) 
Mühlhausen Henrik 
(od 1358) 
Budrio Herman 
(do 1275) 
della Torre Manfred 
(1287-1292) 
Garisendis Janez 
(1330-1341) 
Gvidoto 
(1291-1292) 
SI. Bistrica Neidhard 
(do 1339) 
Bernata Peter 
(pred 1339) 
Vicomercato Lavrencij 
(do 1327) 
della Torre Lombardin 
(od 1327) 
della Torre Ludvik 
(pred 1335) 
Catheneto Berengar 
(1335-1337) 
Montepesulano Peter 
(1337) 
Širje Jakob 
(do 1356) 
Širje Hans 
(po 1356) 
Helfenberg Štefan 
(1398-1399) 
Celje Elija 
(po 1356) 
Milje Janez 
(1390-1399/1407) 
Cucanea Leonard 
(do 1275) 
Vipava Hans 
(do 1332) 
Pšata Friderik 
(1349) 
Ferentino Janez 
(1300) 
H. Lemberg-Rifnik Hans 
(1340-1343/1348) 
della Torre Konradin 
(od 1327) 
Beheim Hans 
(1386) 
Kostanjevica Jurij 
(1398-1399) 
Motiš Matej 
(1349-1356) 
Seeham Hans 
(1385-1403) 
32 D. KOS: V PRIMEŽU POBOŽNOSTI, KARIERIZMA IN (SAMO)PRESKRBE 
kraj arhidiakon župnik vikar prost duhovnik 
Šentvid pri Stični 
Dobrnič 
Svibno 
Videm in Šentrupert 
Šentrupert 
Bela Cerkev 
Mirna peč 
Šmihel 
Preserje 
Cerknica 
Stari trg - Lož 
Cumanus Ulrik 
(1336-1339) 
Schweinwart Ulrik 
(1388) 
Garisendis Janez 
(1341) 
SI. Bistrica Neidhard 
(po 1339-1358) 
Helfenberg Aloh 
(1398) 
Gleisdorf Konrad 
(1336-1338) 
Montenari 
(1287) 
Muttel Bertold 
(1374) 
Neuhauser Hans 
(1399) 
Steindorfer Viljem 
(1404) 
Helfenberg Štefan 
(1386-1406) 
Reypach Hans 
(1336-1339) 
Moosburg Albert 
(1343) 
Palude Tadej 
(1318-1339) 
Reate Janez 
(1339-1351) 
Reate Ludvik 
(1375) 
Ronza Frančišek 
(pred 1351) 
Friedberg Konrad 
(1351) 
Helfenberg Aloh 
(1397-1401) 
Gornji Grad Konrad 
(1351) 
Pri izboru ustanove oz. mesta službovanja klerika plemiškega porekla je igrala precejšnjo 
vlogo bližina družinskega sedeža. Bistveno večjo kot pri klerikih-neplemičih, ki niso imeli takšne 
rodbinske tradicije in jih na domačo skromnost ni nič vezalo, sploh pa ne skrb za rodbino. 
Predvsem župniki in kanoniki v kraju službovanja pogosto sploh niso stalno prebivali, saj so vsaj 
začasno živeli v bližnjih mestih, domačih krajih, kanoniki pa na sedežih kapitljev.31 Stalni 
3 1 Plöchl, n. d., 150-151. »Doma« je uspelo ostati npr. Otonu Stupplu iz Kamnika (ARS, 1403 september 10.; 
ARS, 1409 maj 14.); Bengert Vuzeniški je bil leta 1314 župnik v domači Vuzenici (J. Mravljak, Nadžupnijain dekanija 
Vuzenica. Maribor 1928, 13); Bertold s Kamna se je rad zadrževal v Kranju in Kamniku, služboval pa je v bližnjem 
Naklem (ARS W, 1397 maj 13.; ARS W, 1391 november 5.); Hans s Kolovca je bil župnik v Cerkljah (ARS W, 1394 
januar 11.; ARS W, 1397 januar 11.); Herman iz Dupelj je »ostal« ok. leta 1375 v bližnjem Kovorju (Koblar I, 7); 
Merchel Gall z Lebeka od leta 1343 župnik v najbljižji župniji Moravče (Koblar II, 71); Witig z Limberka prav tako v 
Moravčah (ARS W, 1297 maj 16. Velesovo itd.); Nikolaj s Čreteža je bil pred letom 1319 župnik v bližnjem Podbočju 
(sv. Križ) pri Kostanjevici (Bianchi I, št. 106, str. 210); Viljem in Ulrik iz Škofje Loke sta bila župnika v Šmartinu pri 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 33 
namestniki (vikarji, kaplani) so namesto njih opravljali redne dolžnosti in jim pošiljali večino 
dohodkov. Seveda so morali župniki dobiti izrecna dovoljenja za daljšo odsotnost in nastavitev 
vikarja: leta 1337 je bilo dovoljeno mengeškemu župniku Petru de Montepesulano dvoletno 
bivanje izven fare, če bi uspel dobiti namestnika. Leta 1341 je dobil dobrniški župnik Janez de 
Garisendis dovoljenje, da sme dve leti bivati izven fare pod enakimi pogoji. Isti je med letoma 
1330 in 1341, ko je bil kamniški župnik, smel dve leti študirati, sodeč po njegovem bolonjskem 
meščanstvu, verjetno kar na slavni univerzi v Bologni. Leta 1341 je bila odobrena Otokarju z 
Blagovice enoletna odsotnost izven Kamnika. Leta 1346 je dobil nakelski župnik Nikolaj Seydlin 
iz Mute, sicer akolit praške župnije, patriarhovo dovoljenje, da mu ni treba stalno bivati v Naklem. 
Namestnik je bil celo lahko župnikov sorodnik!32 Leta 1327 je bil Konradin della Torre prokurator 
v Mengšu, medtem ko je bil tamkajšnji odsotni župnik njegov sorodnik Lombardin.33 Po drugi 
strani pa je moral dobiti vikar župnikovo dovoljenje, če je želel ostati za stalno v kraju namest-
niške službe: vodiški župnik Gregorje dovolil vikarju cerkve sv. Ulrika pod smledniškim gradom 
Ulriku iz Kamnika stalno bivanje pri podružniški cerkvi.34 
Po povedanem je bila torej najbolj iskana donosna služba tista, ki je bila čim bližje domu. 
Še posebej pri plemstvu in, kot smo se lahko prepričali, tudi pri italijanskemu meščanstvu. 
Nekateri plemiški kleriki so takšno nastavitev upravičeno pričakovali, ker so njihove rodbine 
posedovale patronat nad nekaterimi cerkvami.35 Tudi kleriki, ki niso službovali v bližini doma, so 
se tam pogosto mudili. Upravičeno smemo domnevati, da so tam daljši čas tudi prebivah. Zelo 
ugodno je bilo daljše zadrževanje v Čedadu, Vidmu ali Ogleju, glavnih upravnih središčih 
oglejskih patriarhov. Tam je bilo mogoče tako ali drugače doseči boljšo službo, prebendo, 
predvsem pa biti v središču političnega in cerkvenega odločanja. Zato so čedajski kanoniki stalno 
živeli v Čedadu ali Vidmu, čeprav so bili (dodatno še) župniki na Kranjskem. Pridobitev službe v 
bližini domovanja družine je imela še eno važno prednost: družini je omogočala manipuliranje z 
cerkveno posestjo, saj je bilo samoumevno, da jim je šel njihov bližnji sorodnik in klerik poslovno 
na roko. Nekateri plemiči pa so dajali prednost pri izbiri službe višini prebende, zato jih lahko 
najdemo precej daleč od doma.36 Dolgotrajno službovanje na enem mestu in politični vpliv na 
predstojnike je lahko izjemoma pripeljalo naslednika iz vrst iste rodbine: Seifridu z Vrbovca, ki je 
bil leta 1332-1337 župnik v Laškem, je sledil v isti službi nečak Viljem (ok. let 1353-1357).37 
Kranju - prvi leta 1286, drugi do leta 1311. Tudi Henrik iz Gorij je bil leta 1342 župnik v kranjskem Šmartinu (Pokora, 
n. d., 214-215). Otokar iz Blagovice je bil po letu 1342 župnik v Kamniku, pa tudi v Dobrniču in Mengšu (Koblar I, 
3); Pilgrim z Limberka in Seifrid z Vranje peči sta bila v 30. in 40. letih župnika v vzhodnogorenjskih Cerkljah (Koblar 
I, 4); Henrik z Vranje peči pa leta 1342 kaplan v Mekinjah (Koblar I, 16); Friderik iz Pšate je postal leta 1349 župnik 
v Šentvidu pri Ljubljani (Koblar III, 199). 
Na Spodnjem Štajerskem sta bila Ulrik z Zbelovega med 1323-1328 in Ulrik z Viltuša med 1328-1335 
župnika v Slovenskih Konjicah (Stegenšek, n. d., 42^13), Nikolaj Vaist je bil med 1350-1367 župnik v Skalah (Orožen 
V, 71); Hans z Lemberga (Rifniško-Rogaški) je bil župnik v Braslovčah (ARS W, 1324 avgust 19. Rogatec itd.); Brata 
Jakob in Hans iz Širja sta si sledila kot župnika v Ponikvi (Koblar I, 17). Oddaljenost od rojstnega dvora ali gradu pri 
večini naštetih ni presegala 10-20 km. 
32 Koblar II, 43, 47, 67; isti I, 8, 19. 
33 Koblar I, 16. 
34 Koblar II, 92. 
35 Schulte, n. d., 284. 
3 6 To velja za Štefana in Aloha s Helfenberga, ki sta bila župnika v Mirni peči in Mengšu oz. Šentrupertu in 
Vidmu (KANM, fase. I, št. 6; 1386 junij 17. in fase. I, št. 8: 1394 junij 23.; ARS, 1398 december 11. Rim); Bertold s 
Kamna je bil župnik tudi v Trebnjem na Dolenjskem (ARS W, 1381 april 24.; ARS W, 1386 marec 20.); Bertold Muttel 
(iz Slovenj Gradca) v dolenjski Beli Cerkvi (ARS, 1374 oktober 16.); Jakob iz Strinola v dolenjskem Lanišču oz. v 
Trientu (HHStA, 1384 junij 1. Čedad itd.); Volker s Turjaka na Tirolskem (Komatar XIX, št. 229, str. 120-122); 
Rajnpreht z Žusma v Šmartinu pri Kranju (NŠAL G, 1394 april 24.); Konrad s Friedberga od leta 1351 župnik v Ložu 
(Koblar I, 26); Konrad iz Gleisdorfa župnik v Šentrupertu med leti 1336-1338 (Koblar I, 28); Friderik s Čreteža v letih 
1335-1339 župnik v Šentvidu pri Stični (Koblar I, 28); Neidhard iz Slovenske Bistrice je bil v letih 1339-1358 župnik 
v Svibnem, pred tem pa v Cerkljah na Gorenjskem (Koblar III, 195); šmihelski župnik je postal leta 1343 Albert z 
Moosberga (Koblar III, 248). 
37 NŠAL G, 1332 junij 28. Gradec; NŠAL G, 1353 marec 3. Prim. Orožen, IV, 115-117. 
34 D. KOS: V PRIMEŽU POBOŽNOSTI, KARIERIZMA IN (SAMO)PRESKRBE 
Večinoma so plemiški kleriki ostajali vsaj v domači regiji, če že ne v kraju, praviloma pa v 
svoji deželi, čeprav je oglejski patriarhat obsegal mnogo večje področje, kot ga obravnavam. To 
govori tudi o premišljenem vstopu v kler, pa tudi o pomanjkanju večjih ambicij. Le odhod v svet, 
pa če je bila to »samo« Furlanija, je omogočal boljšo kariero in dohodek. Koliko tega elementa je 
bilo pri kranjskih in štajerskih plemičih neupoštevajoč vpliv šolanja na italijanskih univerzah, ni 
mogoče ovrednotiti. Jasno razvidno je namreč, da so le redki kranjski plemiški kleriki službovali 
npr. na Koroškem in obratno.38 
Nasploh, in ne le med plemiškim klerom, je bilo priljubljeno kopičenje večih služb v eni 
roki. To je uspevalo predvsem kanonikom, ki niso bili nujno podvrženi celibatu in so imeli kleriške 
redove nižje od subdiakona (t.i. minoristi). Najbližji in najvplivnejši blizu našega prostora je bil 
kapitelj v Čedadu, možno pa je bilo doseči kanonikat tudi na Tirolskem. K čedajskemu kanonikatu 
je avtomatično pripadala župnija v patriarhatu.39 Tudi služba arhidiakona je bila večinoma 
povezana z župnikovanjem. Nekateri kleriki so si dohodke popravljali z opravljanjem pastirske 
službe in upravništvom v ženskih samostanih, s kaplanovanjem na dinastičnih dvorih ipd. 
Primerov je precej, omenjam pa le tri značilne: Witig z Limberka je bil leta 1302 že savinjski 
arhidiakon, župnik v Moravčah, upravnik in kaplan ženskega samostana v Velesovem. Otokar iz 
Blagovice je bil v 30. in 40. letih 14. stoletja župnik v Dobrniču, Mengšu, Kamniku in obenem 
kranjski arhidiakon. Janez iz Milj je bil vsaj med letoma 1404 in 1407 župnik v Laškem, prost v 
Erfurtu, kanonik v Tinjah na Koroškem (pravzaprav v kolegiatnem kapitlju v Velikovcu, ki mu je 
bila inkorporirana župnija v Tinjah) ter osebni kaplan in kancler grofov Celjskih.40 Nekateri 
domači plemiški kleriki in tuji, pri nas delujoči kleriki, so dosegli velik ugled in vpliv. Tako je 
kranjski župnik Koloman iz plemiškega rodu z Mannswörtha pri Schwechatu pri Dunaju, kije leta 
1394 postal častni kaplan rimske kurije, dobil kanonikat v Straßburgu, proštijo v Brezah, župnijo 
v Steinu (vse na Koroškem) in postal generalni vikar oglejskega patriarha. Leta 1429 je bil 
predstavnik celotnega kranjskega klera. Tudi njegov predhodnik v Kranju Leopold Apfalter je leta 
1393 postal kaplan rimske kurije, skoraj istočasno pa še dvorni kaplan grofa Hermana П. 
Celjskega. Henrik iz Škofje Loke je zelo podobno kariero napravil stoletje poprej: bil je kaplan 
kralja Otokarja, freisinški kanonik, notar freisinške kurije in prost v Vrbi na Koroškem.41 
Dvig kariere je najlepše viden v menjavanju službe. V principu sije vsakdo prizadeval priti 
na boljše mesto, za katerega pa je bila seveda huda konkurenca. Logično je, da sta oglejski patriarh 
in salzburški nadškof imenovala na izpraznjeno mesto tistega, ki je največ »ponujal«, ki je bil 
manj samostojen oz. bolj pokoren metropolitu in uglednejšega porekla, ki je zagotavljalo metro­
politu politično zavezništvo klerikove družine. Kot primer navajam Bertolda s Kamna, ki je bil 
med letoma 1381 in 1386 župnik v Trebnjem, najkasneje leta 1388 pa je bil župnik na uglednejši 
in bogatejši fari Naklo. Taje bila (ne slučajno) precej bližje njegovemu domu. Iz istih razlogov se 
je preselil iz zgornjegorenjskih Mošenj v uglednejše Moravče arhidiakon Witig z Limberka, enkrat 
med letoma 1283 jn 1297.42 Navedem lahko vsaj še dva primera: leta 1356 sta menjala fari brata 
Jakob in Hans iz Šina. Prvi seje v korist drugega odpovedal fari Mengeš, drugi pa Ponikvi. Hans 
iz Vipave, ki je verjetno bil koroškega plemiškega porekla (Šenk z Ostrovice), je bil do leta 1332 
župnik v Šentvidu pri Ljubljani, nato pa odšel na domačo Koroško oz. faro Brdo (Ekg).43 
3 8 Jurij iz Strinola je bil leta 1352 župnik v Paternionu (ARS W, 1352 julij 1.), Ulrik iz Goric pa leta 1341 v 
Baldramsdorfu na Koroškem (ARS W, 1341 julij 4.). 
3 9 Ulrik Bojan iz Čedada je bil v 20. letih 14. stoletja kanonik v Čedadu in župnik v Šmartinu pri Kranju (KA 
Čedad, Pergamena Bojani, št. 35: 1327 oktober 7. Čedad; št. 50: 1330 maj 4. Avignon). Jakob iz Strmola je bil v 80 
letih kanonik v Tnentu in župnik v Lanišču (HHStA, 1384 junij 1. Čedad itd.) itd. Glede kopičenja uradov prim. Schulte 
n. d., 282-285. ' 
4 0 ARS W, 1302 oktober 11. Velesovo; Koblar I, 3; Pettenegg, št. 1651, str. 434; ARS W, 1407 januar 26. Celje. 
4 1 Žontar, n. d., 68-69; P. Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo 973-1803 (Škofja Loka 1973). 
4 2 ARS W, 1381 april 24. in ARS W, 1397 maj 13.; MDC V, št. 567 (str. 364-365); ARS W, 1297 mai 16 
Velesovo. 
4 3 Koblar I, 17, 28. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 35 
Vstop v samostan in dosmrtna preskrba 
Družinske posesti ni bilo mogoče med potomce v nedogled deliti, še posebej v številnejših 
družinah, čeprav se je s tem preprečevalo popolno izumrtje rodu.44 Trajno preskrbo sinov in hčera 
je bilo mogoče reševati tako s porokami in s tem povezanimi poročnimi izdatki,45 enako kvali­
tetno, vendar manj pogosto pa tudi z vstopom nekaterih članov, ki niso mogli poseči po viteški 
časti v kler, kar je vsaj manj premožnim družinam omogočalo dejansko preživetje. Medtem ko je 
posvetni kler omogočal tudi aktivno gospodarsko življenje njegovim članom, je redovništvo, o 
katerem bo govor na tem mestu, pomenil popolno starostno preskrbo in večinoma ponehanje 
posvetnih kontaktov. 
Vstop v določeni samostan je pogojevalo več faktorjev: tradicionalne zveze, osebni 
kontakti, dedovanje posebnega privatnega premoženja v obliki dosmrtnega užitka po umrli 
redovnici-sorodnici, pa tudi finančna sposobnost, celo želja po izobrazbi. Za preskrbo plemičev 
(plemkinj) je bil potreben finančni prispevek, ki pa so si ga najnižji sloji plemstva le težko 
privoščili. Vendar pa še vedno lažje kot so mogli poskrbeti za premoženjsko solidno stoječega 
ženina in primerno doto. Resda so imeli vsaj nekateri slovenski samostani, npr. Stična, Kosta­
njevica, Bistra, Gornji Grad, Žice, Jurklošter že v 13. stoletju precejšnjo posest, ki pa sploh ni 
omogočala nekontrolirano visokega dotoka plemstva (in meščanstva). Poleg tega je bila večina teh 
samostanov naseljenih z meniškim redom, ki je vendarle predvideval predvsem kontemplativnost 
(cistercijani, kartuzijani, benediktinci), ne pa predvsem preskrbovalnega momenta. Za »odvečne« 
moške plemiče je bilo moč poskrbeti z vstopom v posvetni kler, pomeščanjenjem, najrazličnejšimi 
uradniškimi službami in udinjanjem v najemniških vojskah, kjer so lahko tudi našli bridko smrt in 
bili v hipu osvobojeni skrbi po materialni preskrbi na stara leta. Bolj kritično je bilo pri mladih in 
manj mladih plemkinjah, ki jim razen poroke ni ostajalo nič posebno uglednega in častnega, pač 
pa zgolj vstop v samostan in prepustitev usode Bogu in sposobnemu gospodarskemu samostan­
skemu upravniku. Tretja možnost, ki se je pokazala kasneje kot zadnja, t.j. prostituiranje, tedaj pač 
še ni bila sprejemljiva in verjetno tudi ne pogosta. 
Za vstop v samostan je bil, tako kot pri posvetnem kleru, potreben finančni prispevek, ki pa 
ga je v tem primeru moč dokaj zanesljivo določiti. Pomenil ni le vstopnine, pač pa predvsem 
individualno namenjeno življenjsko rento, različno glede na položaj, številčnost in premoženje 
družine ter ugled ustanove. Znotraj samostanske skupnosti je bil upravljan skupno. Obenem je za 
samostan pomenil finančno stabilnost, saj je po smrti redovnika (-ce) lahko samostojno razpolagal 
z temi sredstvi, če jih ta ni volil npr. sorodniku, ki naj bi ga nasledil v samostanu. Cerkvene 
ustanove so pogosto omogočale tudi oskrbo ostarelim družinskim članom, ki se sicer niso 
vključevali v konvent. Tako so samostani dobivali (tudi) značaj socialnih ustanov.46 Za proučitev 
stanja v našem času in prostoru, je potrebno določiti ključne točke: katere in kakšne družine so 
pošiljale svoje člane v samostan, izbor ustanove, ustanovitelje in njihov vpliv, tradicijo in višino 
»pristopnih« prispevkov. 
Pri večini redovnic in redovnikov po listinskem materialu ni mogoče določiti izvora, ker se 
omenjajo le z osebnimi imeni. To pa je možno ugotoviti, kadar je nek laik podaril cerkveni 
ustanovi določeno premoženje za izrecno imenovanega sorodnika v njej, oziroma pri tistih 
ustanovah, ki so bile prvenstveno namenjeni plemiškim hčeram in sinovom, pa tudi pri plemiških 
redovih (pri nas Nemški viteški red, Ivanova). V njih so člani nastopali pogosteje z izvornimi 
imeni. Na Kranjskem je šlo za ženske samostane v Velesovem (ustanovljenem leta 1238), Meki­
njah (ustanovljenem leta 1300) in Škofji Loki (ustanovljenem leta 1358). Vsi so bili na Gorenj-
4 4 Schulte, n. d., 280 (s primeri odnosa izumrtje - delitev posesti in ustvarjanje linij knežjem plemstvu). Za 
dediščine gl. Kos, Dediščine, 35 si. 
« Kos, Dota, 58. 
4 6 Rübsamen, n. d., 225-230; H. Ebner, Die soziale Stellung der Frau im spätmittelalterlichen Österreich (Frau 
und spätmittelalterlicher Alltag. Internationaler Kongress, Krems an der Donau 1984. Veröffentlichungen des Instituts 
für mittelalterliche Realienkunde Österreichs, 9) Wien 1986, 524; J. Mlinaric, Kostanjeviška opatija 1234-1786 (Kosta­
njevica na Krki 1987), 160. 
36 D. KOS: V PRIMEŽU POBOŽNOSTI, KARIERIZMA IN (SAMO)PRESKRBF. 
skem kjer je bila koncentracija srednjega in nižjega sloja plemstva najvišja. Na Slovenskem 
Koroškem je slovel kot ženska preskrbovalna ustanova samostan v Marenberku (ustanovljen leta 
1231), na Spodnjem Štajerskem pa oni v Studenicah (ustanovljen pred letom 1245) Značilno za 
vse je da niso nastali pred letom 1200, pač pa predvsem do leta 1300, koje kriza plemstva v tem 
delu Evrope izbruhnila v nezaslišanem obsegu: število plemstva seje prav v 13. stoletju izjemno 
povečalo križarskih vojn, ki bi kanalizirale odvečne plemiške sinove ni bilo več, dedno pravo pa 
se je razširilo tudi na ministerialiteto, ki je v slovenskih deželah predstavljala večino znotraj 
plemstva, in celo na ženske. Vsesplošno dedovanje je bilo potrebno preprečevati, kar je omogočalo 
sicer tudi pretanjeno izdajanje poročnih daril - toda, če v prihodnosti ni bilo na vidiku dovoli 
premoženja za deljenje in darila, je bilo potrebno poseči po radikalnejšem razdedovanju -
pošiljanju odvečnih otrok v samostan in prepuščanje božji preskrbi. Danes se zdi to trdo 
materialistično m neusmiljeno početje, a je bilo daleč od tega. Gotovo je trda patriarhalna vzgoja 
otrok preprečevala večjo čustvenost in upiranje takim življenjskim odločitvam, poleg tega pa e 
deloma se vedno globoka religioznost vseh družbenih slojev do 14. stoletja dajala vstopu v 
samostan še vedno občutek »izbranstva« ali »poklicanosti«, večje bližine Boga in zanesljivejše 
V takšnih darovnicah torej nastopajo redovnice z izvornimi imeni, tudi če ne gre za posle s 
sorodniki kar dokazuje določeno prednost plemiško-rodbinske zavesti pred skromnostjo redovne 
enakosti. Za redovnike pa takšne »preskrbovalne listine« niso znane ali vsaj niso številne Tudi 
to potrjuje dejstvo, da so bili moški samostani na obravnavanem območju, pretežno ustanovljeni v 
12. in začetku 13. stoletja, dejansko namenjeni predvsem kontemplativnemu, duhovnemu in ust­
varjalnemu življenju m imeli v skladu s cerkveno nadnacionalnostjo in univerzalnostjo cerkvenih 
redov ustrezno socialno m mednarodno mešano sestavo. Tudi domače plemstvo je v njih živelo 
pravo redovnisko življenje. Manj zanimanja pri plemstvu je vzbujal uboštveni frančiškanski red 
Pri analizi konkretnih plemiških redovnikov so pomembne letnice in ustanovitelji dotičnih 
samostanov. Samostan dominikank v Velesovem so ustanovili in zgradili kmalu po letu 1238 
najuglednejši nekdanji andeških ministeriali, imenovani po Kamniku, pri ustanovni dotaciji pa so 
sodelovali tudi nekdanji andeški ministeriali z Limberka, Vranje peči in iz Brnika (tačas solastniki 
osnovne dotacije m sorodniki Kamniških). Ustanovitev se je imenitno ujela z dovoljenjem 
S Z r e p H' a m 0 r S° S°file d o m i n i k a n k e - d a s o W 4 D Prejemali tudi posest in rente 
(1245/1246 . Prve redovnice so pnšle iz samostana Ziegelhofen pri Dunaju.48 V 14. stoletju so bile 
»oskrbovanke« večinoma iz gorenjskih plemiških družin: Apfalter, Črnelo, Gall, Gorje, Jeterbenk 
Kamnik, Kolovec, Pozenik Radnik, Strmol, Zaprice in Zasip; pa tudi iz širšega območja Kranjske' 
k n ^ f m \ f m z f ' Svibno, Sumberk in Turjak. Vsaj od 14. stoletja so se jim pridružile tudi 
c T f Л ? T r S k e 4 9
P l e m k m j e : K e l l e r b e r g ' L i b e n š t a J ' n ' 0 r t e n b u r g ' R e ^berg, Lindek, Slovenj 
Gradec in Strettweg.«* Zanimivo je, da plemkinje z Vranje peči, Limberka in iz Brnika tedaj niso 
« Rübsamen, n. d., 427-447. Listin samostana Studenice nisem imel priložnosti pregledati. 
V V P I « ™ ™ " ' "'• d'v2t'^\ P i v e c - S t e l e ' S , a r e J š i ž e n s k i samostani v Sloveniji. Kronika Slovenskih mest 7/1940 151 
L ™ n « fn,° P 0 S e S t Ìn dVOr a n d e Š k i m i n i s t e r i a l i i m e n o v a n i P° ""»i« že sredi 12. stole.aSe pred 
letom 1163 je na njej nastala kapela, ki jo je postavil Gerloh iz Velesovega (URBKr I, št. 128, str 120 šlo ie za 
predstavmka rodu ki seje kasneje zasidral v Kamniku kot gradiščanski (Kamniški). Za to govorita tako tipično osebno 
.me ko, posest zahodno od Kamnika, ki sojo imeli Kamniški še v 14. stoletju. Posedovanj večjega abdLlnega kom 
pleksa v Velesovem m v širši okolici pojasnjuje, zakaj so navedeni vzhodnogorenjski ministeriali ravno Tefesovem 
osnovali samostan, ne pa v bližjem Kamniku (URBKr II, št. 102, str. 74; št. 103, str. 75). Velesovem 
„ • T«1*0 a b e c e d n e m r e d u (P"» in zadnja omemba ločena z »in«): ARS W, 1373 julij li (19'VARSW 13R3 inlii 
ARS",* n s T ' • ? 9 , Г Ј 2 £ A R S W ' 1 3 6 ° f e b r U a r 2 3 ' i n A R S W ' 1 3 8 5 ^ 24,JHHS,A, I 82'avgUst^4 „306." 
П55 w ÎP A L , n , A R S W> 1 3 6 6 o k t o b e r 2 8 - ; A R S W, 1344 december 14, ARS W, 1335 oktober 27 ARS W 
1355 oktober * in ARS W, 1369 marec 21 , ARS W, 1344 december 14. in GZL H/30; ARS W, 1389 maj 27 А И 
^ 1 3 8 9 maj 27 ,n Peuenegg, št. 1558 (str. 407); ARS W, 1363 junij 14, ARS W, 1402 oktober (13 ?) in ARS W 
» и Т Г , ^ 1 L; A R S ' 1 3 9 3 m a j 2 0 ' ; A R S W > 1 3 4 2 m a J 2 5 ' H H S t A ' m i °k'°"er 28, ARS W, 1349 december Z' 
'."Z ' ' f f a V g U S t 2 4 - ; A R S W ' 1 3 8 4 a p r i l 2 4 - ; A R S W - 1 3 7 6 member 4. in ARS W, 1377 јишГгг ARS W 
404 januar 14, ARS W, 1357 december 13, ARS W, 1394 avgust 5, Komatar XVIII, št. 80 (str. 169-170): ARS W 
1348 maj 1. m ARS W, 1385 apri. 24, ARS W, 1356 april 23., ARS W, 1346 junij 15. in ARS W, 1358 apri 125 A^S 
M J I T . V ' W ' 1 3 4 9 JUnÜ 7-; H H S t A ' , 3 8 2 a v « u s t 2 4 - i n A R S W 1 3^4 - g " s t 5-: ARS W 1344 december 14. in ARS W, 1363 april 27. Prim, še Pivec-Stele, n. d„ 151. aecemoer 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 » 1(102) 37 
bile v Velesovem, temveč v bližnjih in »konkurenčnih« Mekinjah. To namiguje na določeno 
odsotnost tradicije ustanoviteljstva, pa tudi o drugačnem ugledu ustanove in spremembi socialnega 
položaja. 
Samostan klaris v Mekinjah so leta 1300 ustanovili Gallenbergi, nekdanji andeški 
ministeriali iz bližnjih Mekinj. Ustanovitelji so se odpovedali patronatu nad cerkvijo, obdržali pa 
dedno odvetništvo, kar je kasneje povzročalo dolgotrajne spore s samostanom.50 Struktura članic 
je bila podobna kot v Velesovem - večinoma so v ustanovo vstopale vzhodnogorenjske plemkinje: 
Blagovica, Brnik, Črnelo, Gallenberg (ustanovitelji, a le ena oseba!), kamniški Stuppel, Kolovec, 
Kukenberk, Limberk, Mengeš, Polhov Gradec, Pšata, Vranja peč; s Spodnje Štajerske in Koroške 
pa grofice Celjske, plemkinje s Hanaua, Hebenštrajta, Lindek-Vitanja, Mooßheima, Mozirja, 
Paradeiser, Turna (pri Velenju). V nasprotju z Velesovim je bilo v Mekinjah tudi nekaj predstavnic 
mestnega plemstva oziroma najvišjega sloja meščanstva, ki pa so statusno, ne pa finančno 
zmanjševale ugled ustanove: Harrer, Kolenc in Ig (Ljubljana), Kamnik (Osterman) in Zaendel 
(Kamnik) ter iz Gradca, Škofje Loke, Ljubljane, s Ptuja, iz Wolfsberga in Beljaka.51 Prisotnost 
koroških plemkinj v obeh samostanih zaradi bližine in starih sorodstvenih, političnih in gospo­
darskih vezi s kranjskim plemstvom, ni presenetljiva.52 Pri prišlekinjah s Štajerske gre za družine, 
ki so se predvsem kot sorodnice nekaterih kranjskih družin integrirale v družabno življenje na 
Kranjskem. Kasneje so nekatere dobile stik s Kranjsko tudi s preselitvijo na Kranjsko (npr. ena od 
vej Lindeških). Nekoliko kasnejši po nastanku je škofjeloški samostan klaris. Ustanovil ga je 
kamniški župnik Otokar iz plemiške družine Blagoviških53 (med letoma 1352 in 1358). Samostan 
je bil bolj priljubljen pri meščanstvu, saj sta mi do začetka 15. stoletja znani le dve nuni 
plemiškega porekla - prva opatica je bila ustanoviteljeva sestra Gizela, istočasno je v samostan 
vstopila tudi njena hči Elizabeta.54 Zdi se, da je bil ta samostan sploh bolj namenjen meščankam. 
Podoben značaj kot Velesovo in Mekinje, torej primarno oskrbovanje in izobraževanje 
plemiških hčera, sta imela samostana dominikank v Marenberku in Studenicah. Marenberškega sta 
leta 1251 ustanovila Gizela, vdova pomembnega Albrehta z Marenberka in njen še znamenitejši 
5 0 ARS W, 1300 oktober 9. Gallenberg, prepis. Pivec-Stele, n. d„ 152-153. 
5 1 Po abecednem redu (prva in zadnja omemba ločena z »in«): ARS W, 1327 januar 26.; ARS W, 1340 december 
6. in ARS W, 1372 julij 8.; ARS W, 1350 november 23.; ARS, 1406 junij 26.; ARS W, 1380 maj 19. in ARS W, 1409 
maj 4.; ARS W, 1346 januar 21., ARS, 1330 julij 4. Mekinje; ARS W, 1331 november 13. Mekinje, ARS W, 1331 
november 13. Mekinje; ARS W, 1353 julij 21.; ARS W, 1351 maj 26.; ARS W, 1333 maj 4. in ARS W, 1350 junij 14.; 
GZL 1/23; HHStA, 1341 september 29. in ARS W, 1370 avgust 10. (A); ARS W, 1348 februar 22.; ARS W, 1362 marec 
25.; ARS W, 1364 april 24.; ARS W, 1344 julij 21. in ARS CE, 1345 julij 6. Slovenske Konjice; ARS W, 1326 marec 
27.; ARS W, 1388 november U. in ARS W, 1396 januar 12., ARS W, 1404 april 15.; ARS W, 1344 julij 13. (20.?) in 
ARS W, 1350 Januar 15.; ARS W, 1311 september 8.; ARS W, 1385 februar 2.; ARS W, 1318 maj 5. Mozirje; ARS 
W, 1335 april 24. in ARS W, 1363 september 29., ARS W, 1367 oktober 24. in ARS, 1406 junij 26.; ARS CE, 1349 
Oktober 13. in 1686; ARS W, 1363 september 29. in ARS W, 1388 november 11.; ARS W, 1378 februar 16. in ARS 
W, 1380 maj 19.; ARS W, 1332 december 6. in ARS W, 1375 november 11.; ARS W, 1338 december 6. in GZL VII/26; 
ARS W, 1362 marec 25.; ARS W, 1381 april 8. Celje in ARS W, 1407 avgust 13.; Pettenegg, št. 1625 (str. 427) in ARS 
W, 1374 maj 9.; ARS W, 1332 december 6.; ARS W, 1320 maj 18. in ARS W, 1368 maj 24.; ARS W, 1364 avgust 18. 
in GZL II/24;ARS W, 1350 januar 13.; ARS W, 1 ARS W, 1350 januar 13.; ARS W, 1 ARS W, 1350 januar 13.; ARS 
W, 1 ARS W. 
5 2 Paradeiserji so bili ok. leta 1367 v sorodstvu s Kolovškimi in Čreteškimi (ARS W, 1367 oktober 24.); 
Kellerbergi ok. leta 1380 s Seničnarji in Ramenskimi (ARS W, 1380 maj 16.), ok. leta 1363 s Kokrškimi (ARS W, 1363 
april 27.), Poschi in Gorjani ok. leta 1357 (ARS W, 1357 marec 12.) in leta 1364 v spremstvu grofov Ortenburških 
(Komatar XIX, št. 152, str. 47^18). Libenštajni so bili ok. leta 1357 v sorodstvu s Črnelskimi (ARS W, 1357 november 
1.) in ok. leta 1389 z Galli (ARS W, 1389 maj 27.). 
5 3 Hebenštrajti so bili v prvi polovici 14. stoletja v sorodstvu z Gallenbergi (ARS W, 1340 april 9.). Turnerji so 
bili v drugi polovici 14. stoletja deželni upravitelji Kranjske, npr. Ulrik leta 1363 (ARS, 1363 januar 11.) in v spremstvu 
grofov Celjskih - Nikolaj, oče nun Andel in Margarete, je bil med letoma 1381 in 1390 kletar Celjskih (ARS W, 1381 
marec 21.; ARS CE, 1390 april 11. Celje). Lindekerji so bili konec 14. stoletja v sorodstvu s Turjaškimi, Šumberškimi, 
Polhograjskimi (Komatar XX, št. 281, str. 164-165) in Kolovškimi (ARS W, 1363 junij 14.). Strettwegi so bili že vsaj 
že leta 1360 v sorodstvu s Kamenskimi (ARS W, 1360 september 5.) in posredno z večino gorenjskega plemstva. 
5 4 HHStA, 1358 november 8. Ljubljana; HHStA, 1383 december 21. Blaznik, n. d., 106-107; Pivec-Stele, n. d., 
153. 
2*L P. KOS: V PRIMEŽU POBOŽNOSTI, KARIER1ZMA IN (SAMO)PRESKRBE 
sin Seifrid, previsokoleteči politik in zato kasnejši podravski mučenik.55 Do prvih let 15. stoletja 
poznamo izvor številnih marenberških redovnic, ki so prihajale iz rodbin Glanegg, Purcheimer, 
Finkenstein, Valdek, Vuzenica, Schweighofer (iz Vuzenice) in Celovec (pri zadnjih dveh gre najbrž 
za meščanski oz. patricijski družini), Pukštajn, Homburg, Harschendorf, Marenberk (ustanovi­
telji), Klamm, Viltuš, Wildon, Dietrichstein, Schlayer, Haller, Waldstein, Eberstein, Castell, 
Slovenj Gradec, Lipnica, Schwanberg, Liebenberg, Ptuj, Schauerbach, Hekenberk, Hallegg! 
Wolfsau, Auerhamer, Phuntan, Trušnje, Wackerzil (iz Gradca), Eisdorf.56 Opazna je izključna' 
prisotnost koroškega in štajerskega plemstva. Sodeč po izvoru plemkinj, je bil Marenberk elitna 
ustanova na obravnavanem področju. Nižje plemstvo, tudi pomebnejše kranjsko, skorajda ni imelo 
dostopa vanj. Resnici na ljubo ga kranjsko niti ni zahtevalo. 
Tudi Studenice so bile namenjene preskrbi lokalnega plemstva. Ustanoviteljica je bila 
Sofija z Rogatca s sorodniki leta 1237. V obdobju do začetka 15. stoletja poznam poimensko le 
sedem nun, dve Kunšperški, po eno Zbelovsko, Konjiško, Freudenberško, Rajhenburško in 
Reštanjsko.57 Vsekakor pa Studenice niso dosegale ugleda Marenberka. Razlika med njima je bila 
bistveno večja kot med Mekinjami in Velesovim. Statusna diferenciacija plemstva se je torej 
močno odražala tudi v izbiri samostana, vendar bolj na socialno bolj diferenciranem Štajerskem in 
Koroškem, kot na Kranjskem. Nekaj plemiških hčera in sinov je bilo tudi v samostanih izven 
Kranjske in Štajerske: neka Slovenjegraška je bila leta 1322 pri klarisah v Judenburgu; neki 
Kranichberški s Cmureka je bil leta 1370 pri graških dominikancih; Gertruda s Čreteža je bila leta 
1378 v samostanu Sv. Jurija na Koroškem, ki je bil ustanovljen že leta 1010 in namenjen 
plemkinjam; Jurij z Maribora leta 1316 v Sv. Pavlu na Koroškem.58 
Plemiški sinovi so imeli več možnosti v posvetnem kleru. Kot škofje, kanoniki, prosti in 
župniki so izvajali določene funkcije svojih uradov in prejemali prebende, ne da bi bili resnično 
vezani na stalno mesto službovanja in redovno disciplino (več o tem v prvem poglavju). Vstop v 
samostan je bil za plemiče povezan z višjimi redovnimi častmi, ki so jih najmočnejše deželne ali 
lokalne rodbine kupile ali izsilile za svoje člane. Navadno so se kot pogoste donatorke počutile 
privilegirane. 
V cistercijanskem samostanu Stična, ustanovljenem leta 1136, je bilo od druge polovice 13. 
in v 14. stoletju pet opatov kranjskega ali štajerskega plemiškega porekla: Hans Gall (1252-1261) 
Nikolaj s Hmeljnika (1322-1326), Eberhard s Planine (1326-1331), Andrej s Čreteža (1382-
1387) in Albreht z Lindeka (1388-1405). Iz neke listine poznamo še brata Ulrika z Rake leta 
1290.59 V prvih štirih primerih gre za predstavnike najuglednejših rodbin Kranjske oziroma 
Štajerske. O plemiškem poreklu drugih menihov, z izjemo Ulrika, ne vemo nič, kakor tudi ne o 
plemičih v drugi kranjski cisterci Kostanjevici (ustanovljeni leta 1234). Po nekaterih raziskavah, ki 
pa ne temeljijo na konkretnih podatkih, pač pa po analogijah iz drugih evropskih cisterc, naj bi'do 
15. stoletja v Stični in Kostanjevici prevladovalo kranjsko in štajersko plemstvo. Kasneje so 
njihovo mesto prevzeli meščanski sinovi. Poleg njih je bil v konventu še del bratov iz drugih 
(predvsem severnejših dežel), saj je bilo izmenjavanje bratov pri cistercijanih običajno.60 
Benediktinci v Gornjem Gradu (ustanovljen leta 1140) se glede porekla najbrž niso 
razlikovali od cistercijanov. Med 1342 in 1352 je bil opat Hans z Lemberga, med 1353 in 1365 
5 5 Orožen I, 93-94; H. Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten Städte 
und Märkte (Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission 10) München 1962, 158; Pivec-Stele, n. d., 152. 
' 6 Po abecednem redu: MDC VIII, št. 385 (str. 117); MDC IX, št. 231 (str. 67); GZM V/65; MDC VIII št 607 
(str. 177); MDC IX, št. 487 (str. 152); Za Schweighofer in Pukštanj J. Mravljak, Vuzenica II. Daljši okoliš v srednjem 
veku. Trg in grad 1457-1663 (Maribor 1929) 14, 17; Od Hornburga dalje pa Orožen I, 96, 99-101. 
5 7 Za Kunšperk GZM HI/49; za Zbelovo, Freudenberg in Konjice Stegenšek, n. d., 156, 92 in H Schuller Dos -
Praebenda - Peculium (Festschrift Friedrich Hausmann, izd. H. Ebner) Graz 1977, 470; za Rajhenburg in Reštani Dos 
470. Pnm. še Pirchegger, n. d., 137; Pivec-Stele, n. d., 151-152. 
5 8 Schuller, Dos, 469, 472; Komatar XIX, št. 211 (str. 113); GZM HI/41. 
5 9 A Stična, 1290., prepis. 
6 0 Mlinaric, Kostanjevica, 86-89. Nikolaj z Obrarna leta 1406 (ARS, 1406 avgust 5.). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS« 50« 1996 • 1(102) 39 
Ulrik s Planine, poleg njiju pa se imenujejo kot opatje še Leopold iz Neuenburga (1308-1341), 
neki Oberdorf (?) in Nikolaj Vaist.61 
Drugače je bilo v kartuzijah Bistra, Pleterje, Žice in Jurklošter. Tam so kartuzijanska pravila 
terjala večjo kontemplativnost, trše življenje, »stabilitas loci« ni bila forsirana, kar je odbijalo in 
preprečevalo plemiške sinove za pristop h kartuzijanom. Kartuzijanska askeza je bila v nasprotju 
s plemiško samozavestjo in tradicijo, kar se je nenazadnje odražalo tudi v pretežnem neuporab-
ljanju plemiških izvornih imen. Tudi zato ni čudno, da izvor srednjeveških kartuzijanov večinoma 
ni jasen, če pa že je, je šlo za prišleke iz drugih kartuzij, ki so se imenovali po domačem mestu ali 
deželi.62 
Za plemstvo nezanimivi so bili ljubljanski minoriti in avguštinci, ki so bili zaradi 
propagirane revnosti čislani pri meščanstvu in kmetih. Podobno je bilo z avguštinci v Muti, 
katerim so naselitev omogočili najbrž vitezi Viltuški konec 13. stoletja, in mariborskimi minoriti, 
naseljenimi leta 1284.63 Med dominikanci na Ptuju seje leta 1277 omenjal tedaj umrli Herrand s 
Kamnika, leta 1357 pa član plemiške rodbine s Konjic.64 
Izključno plemiško sestavo sta zaradi ostrih pravil imela Nemški viteški red in in red 
Ivanovcev. Viteški redovi so zagotavljali lažje in pestrejše, t.j. viteško življenje, obenem pa 
zadrževali visoko stopnjo ekskluzivnosti. V kranjskih in štajerskih komendah je bil delež tujih 
redovnih vitezov večji od domačih. Tu je šlo za delegiranje višjih dostojanstvenikov na tuje 
komende, manjše zanimanje domačinov zaradi strogih zahtev glede porekla pri vstopu, drage 
opreme itd. V ljubljanski komendi Nemškega viteškega reda (ustanovljena pred letom 1228) so se 
v dobrih sto letih omenjali plemiči Cvetel, Donner, Grasohil, Murtzer, Narrenberg, Ramung (vsaj 
ta zanesljivo iz Štajerske), Schrofenstein (iz Tirolske), Schwab, Steinbach, Opava (Moravska), 
Weissenbèck in Wîmpfen;65 V komendi Črnomelj je bil neki Schwanberg,66 v Veliki Nedelji pa 
Buessinberg, Miirringer, Nordlingen, Peugen, Svibno, Trosilus, Unger in Wenher.67 Večina 
omenjenih je bila iz severnih dežel. Nekoliko ugodnejšo sestavo z ozirom na domače plemstvo, so 
imeli Ivanova v Melju pri Mariboru: Breitenbuch, Schenk (?) in trije štajerski vitezi (Chelbel, 
Frajštajn in Radgona).68 
Preden poskušam določiti ugled ženskih »oskrbovalnih« ustanov, in s tem preizkusim 
rezultate izbora cerkvenih ustanov, moram opozoriti na pomemben faktor sorodstvenih vezi, ki je 
lahko nastopil proti ugledu. Že pri koroških in štajerskih plemkinjah sem opozoril na vezi, ki so 
najbrž pripomogle pri izboru. Kako je bilo s tem pri lokalnem plemstvu?69 Večinoma so bile nune 
v tesnih sorodstvenih vezeh - kot mati in hči, sestre, sestrične, teta in nečakinja, ali pa posredno z 
nekaterimi skupnimi sorodniki.70 Nekatere rodbine so imele svoje članice tako v Velesovem kot 
6 ' Orožen I, 124-132 in ARS W, 1343 november 25. in ARS CE, 1352 november 21. (Lemberg), Orožen V, 540 
(Planina), Orožen II/l, 85-124 (Neuenburg); NŠAL G, 1341 avgust 7. Čedad (Obersdorf) in ARS W, 1369 januar 10. 
Celje (Vaist). 
6 2 Za Jurklošter in Žice gl. J. Mlinaric, Kartuziji Žice in Jurklošter. Žička kartuzija ok. 1160-1782, Jurklošterska 
kartuzija ok. 1170-1595 (Maribor 1991), 511 si. 
«Orožen I, 11, 122. 
6 4 ARS, 1277 april 26. Kamnik; ARS CE, 1357 november 30. Ptuj. 
6 5 Riibsamen, n. d., 427-447; H. Schuller, Zwei steirische Deutschordensritter. Zur Personengeschichte der Bailei 
Österreich im 15. Jahrhundert. Blätter für Heimatkunde 51/1977, 7-10. Po abecednem redu: GZL IX/10, GZL 1/53, GZL 
11/39, ARS, 1374 julij 7. Ljubljana; GZL XI/37, GZL IX/26, GZL II/7, GZL 1/49, GZL X/19, GZL IX/52, GZL VII/58. 
6 6 Pettenegg, št. 1498 (str. 391). 
6 7 Po abecednem redu: Pettenegg, št. 534 (str. 137); Pettenegg, št. 928 (str. 243); ANVR, 1288 junij 30. Štrigova; 
ANVR, 1288 junij 30. Štrigova; Pettenegg, št. 534 (str. 137); ANVR, 1288 junij 30. Štrigova; GZL IX/52; Pettenegg, 
št. 534 (str. 137). 
6 8 Po abecednem redu: MDC IX, št. 240 (str. 69); GZM V/102; ARS W, 1375 julij 25. Maribor; GZM V/9, GZM 
V/47. 
6 9 Zaradi skromnih podatkov o moških samostanih, pridejo v poštev le ženski samostani Velesovo, Mekinje in 
Marenberk. 
™ Kot mati - hči: Elizabeta (1340-1372) in mati Gizela iz Blagovice (1350) v Mekinjah (ARS W, 1340 december 
£2 D. KOS: V PRIMEŽU POBOŽNOSTI, KAR1ERIZMA IN (SAMO)PRESKRBE 
Mekinjah: Črnelo, Gorje (enako ime!?), Kolovec, Lindek (enako ime!?), Kamnik (enako ime!?).71 
Usmeritev v več ustanovah je bila lahko tudi meddeželna. Tako so imeli ena od slovenjegraških 
viteških družin in gospodje Ptujski svoje hčere tako v Velesovem oz. Mekinjah, kot tudi 
Marenberku. Opazne so tudi ožjesosedske vezi, ki so vplivale na odhod v isto ustanovo: v 
Mekinjah so bile približno istočasno nune z bližnjih si Lindeka (družina imenovana tudi po 
Vitanju) in Vodriža (Hebenštrajt), v Marenberku pa venomer hčerke slovenjegraških plemičev. V 
takih primerih smemo domnevati vsaj na zgledovanje po najbližjih sosedih, če ne kar dogovorjen 
odhod v isto ustanovo oz. posnemanje življenjskih vzorcev. 
Na Kranjskem se je v 14. stoletju pokazala tendenca preusmeritve iz Mekinj v Velesovo, 
medtem ko je Marenberk obdržal vodilno vlogo na Štajerskem oz. vzhodnem Koroškem. Ni 
naključje, daje bilo zlasti od druge polovice 14. stoletja v Velesovem več redovnic iz uglednejšega 
plemstva, npr. Ortenburg, Gall, Turjak in Šumberk, katerih prisotnost je privabljala tudi manj 
pomembne plemkinje, bolje - njihove očete in brate, ki so pričakovali določenih ugodnosti iz 
statusnega enačenja in prijateljevanja sorodnic med seboj. Glavni vpliv navzkrižnega sorodstva 
med velesovskimi in mekinjskimi redovnicami niti ni mogel imeti prevelikega vpliva na izbor, saj 
so bile v 14. stoletju skoraj vse plemiške rodbine na Kranjskem, predvsem pa na Gorenjskem v 
sorodstvu vsaj v tretjem ali četrtem kolenu. Bolj pomemben dejavnik sta bila status in moč družine 
v trenutku, koje bilo potrebno poslati hči v samostan. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, 
da so družine dedovale rento, ki sojo nekoč darovali njihovi predniki za oskrbo svojih sorodnic,' 
in so že plačano »članarino« pač morali uporabiti, saj je drugače postala absolutna last ustanove' 
Tradicija in moč velikih ustanovnih darovnic, ki so jih dedovale potomke prvih darovalcev, je bila 
seveda prisotna pri ustanoviteljih Mekinj, Gallenbergih, ne pa pri plemičih z Vranje peči in Brnika, 
ki so bih v procesu popolne marginalizacije in denobiliranja prisotni le še v Mekinjah, bolj ugledni 
in premožni Stuppli pa istočasno v obeh ustanovah. Na izbor je vsaj v prvi polovici 14 stoletja 
vplivala družbena bližina do Gallenbergov, ko so imele Mekinje še značaj »zbirališča sosed« z 
vzhodne Gorenjske. Na nižji ugled Mekinj kaže tudi prisotnost meščank, česar si Velesovo tedaj 
še ni dovoljevalo. 
Preko izbora preskrbovalnih ustanov je moč določiti ugled in položaj plemstva zgolj 
zasilno. V dragi polovici 14. stoletja je v pomembnejše Velesovo vstopalo uglednejše plemstvo 
(Gall, Kammk, Ortenburg, Strettweg, Šumberk, Turjak). Sem si je še vedno prizadevalo priti tudi 
pomembnejše plemstvo iz časa do ok. leta 1300 (Črnelo, Gorje, Jeterbenk, Kolovec, Strmol 
Svibno, Zapnce in Zasip). Plemstvo iz širokega srednjega sloja je večinoma ostalo v Mekinjah 
(Blagovica, Brnik, Hebenštrajt, Limberk, Polhov Gradec, Pšata, in Vranja peč), kamor so konec 
14. stoletja prihajali tudi povzpetniki in priseljenci (Turn, Lindek, Paradeiser, Harrer) Na 
spodnještajersko-koroškem območju je imel absoluten primat med ženskimi preskrbovalnimi 
ustanovami samostan Marenberk, kamor so prihajale najuglednejše plemkinje, od druge polovice 
14. stoletja pa tudi plemenite meščanke in plemkinje iz nižjih slojev. To pa ustanovi realno ni 
zmanjševalo ugleda, saj je bila razlika v strukturi bolj odraz družbenih gibanj, kot pa izgube 
6.; ARS W, 1372 julij 8. in ARS W, 1350 november 23.). Kot sestri: Ana (1351) in Elizabeta (1305-1350) Hebenštrajt 
v Mekinjah (ARS W, 1351 maj 26. in HHStA, 1301 december 14. Virgen; ARS W, 1350 junij 14 )• Katarina (1349) in 
Luneta (1350) s Polhovega Gradca v Mekinjah (ARS W, 1349 december 13. in ARS W, 1350 marec 16 )• Mareareta 
(1381-1407) in Andel (1381-1407) s Turna v Mekinjah (ARS W, 1381 marec 21. in ARS W, 1407 avgust' 13 ) Galli 
so imeh v Velesovem kar tri nune: Wendel (1360-1385), Andel (1382) in Dorotejo (1382-1389) (ARS W 1360 februar 
23.; ARS W, 1385 april 24. in ARS W, 1382 julij 25. in HHStA, 1382 avgust 24.; ARS W, 1389 maj 27 ) V Studenicah 
sta bih leta 1318 sestri Agnes in Sofija s Kunšperka (GZM Ш/49). V Marenberku sta bili leta 1321 sestri Kunigunda in 
Geisel z Viltuša ter Elizabeta in Margareta z Wildona leta 1324 (Orožen I, 100-101). Teta - nečakinja- Agnes 
(1341-1370) in teta Katarina (1348-1355) Stuppel iz Kamnika v Mekinjah in Velesovovem (HHStA 1341 september 
29.; ARS W, 1370 avgust 10. (B) in ARS W, 1348 februar 22.; ARS W, 1355 oktober 4.). Kot sorodnice so bile v 
Marenberku plemkinje z Wildona (1324), kot tudi Ptuja (Orožen I, 100-101). 
71 ARS W, 1346 januar 21.; ARS W, 1383 julij 12. in ARS W, 1389 maj 27.; ARS, 1361 november 19 in ARS 
W, 1364 marec 17.; ARS W, 1344 julij 21. in ARS W, 1372 julij 17., ARS W, 1389 maj 27.; ARS W, 1404 april 15 
in ARS W, 1363 junij 14.; HHStA, 1341 september 29.; ARS W, 1370 avgust 10. (B) in ARS W, 1348 februar 22 • 
ARS W, 1355 Oktober 4. " 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 41 
ugleda samostana. Z izjemo Ortenburžanov in Celjanov se dinasti oz. grofovske hiše niso odločale 
za pošiljanje svojih članov v samostane, marveč so jih raje poročale in s tem krepile svoje pozicije. 
S tem so se tudi izogibale izumrtju - do druge polovice 14. stoletja npr. grofje Celjski niso nikogar 
poslali med kler. Po drugi strani so izostajali nižji sloji, vendar ti predvsem zaradi ekonomskih 
razlogov. 
Ali je na izbor ustanove, položaj plemstva, čas vstopa in spol vplivala tudi višina preskrbo-
valnega dodatka ter kdò in kako ga je dal? 
Dar je bil neposreden ah posreden. V prvem primeru ga je darovalec namenil sorodnici 
sami; dar (»peculium«) je postal privatna posest nune, ki je z njim sama upravljala. Čeprav je bila 
taka posest nezdružljiva z redovnimi pravili, je v 14. stoletju prišlo do premika in pojava privatne 
posesti med redovniki(-cami). Odveč je dodati, da je to najmočneje vplivalo prav na socialne 
razlike znotraj konventov, postavljanje kapitalskih mej za vstop v posamezen samostan in 
selekcijo. Privatna posest je najmočneje vplivala na razpad redovne discipline. V nekaterih 
samostanih se je dalo celo kupiti boljšo celico »s pogledom na ...« Razpolaganje s »peculium« je 
bilo v 14. stoletju praktično neomejeno in lahko prešlo kot zapuščina v roke posvetnih oseb. 
Velikokrat je bila posest predvidena za sorodnice, ki bi prišle v isti samostan, kar spet dopolnjuje 
odgovor na vprašanje, zakaj so posamezne rodbine in njihovi neposredni sorodniki pošiljali hčerke 
le v en samostan (gl. zgoraj).72 
V drugem primeru je donator poklonil dar samostanu vendar s pristavkom, da je posest 
namenjena sorodnici nuni. Samostan je obdržal lastništvo, upravo pa nuna. Tedaj se je darovano 
označevalo tudi kot »dos« (dota), ki jo je novinka tako kot nevesta ženinu, simbolno prinesla 
Kristusu. Prvotno (še v visokem srednjem veku) je bil samostan glavni prejemnik in lastnik, saj je 
dar služil za skupno »gospodinjstvo«. Samostan je namreč prevzel skrb za preživljanje, tako kot 
mož za ženo. Vendar po kanonskem pravu samostanska dota ni bila obvezna. Ta oblika je 
eksplicitno omenjena v nekaj primerih v listinah za samostana v Studenicah in Marenberku. 
Spodnja meja višine dote je bila v 13. stoletju za srednje in nižje plemstvo pri eni ali dveh hubah. 
V 14. stoletju seje meja nekoliko zvišala (največkrat izražena v adekvatni denarni vsoti, renti). Pri 
dominikancih je bila npr. predpisana na najmanj tri marke srebra letnih dohodkov, kar pa vsaj za 
kranjske in spodnještajerske dominikanke ni bilo vedno mogoče zagotoviti. Denarna renta je v 
Marenberku prvič izpričana leta 1296.73 
V tretjem primeru se je izrecno omenjal važen element daru - dosmrtno izboljšanje oskrbe 
(priboljšek) sorodnice, ki je bil pravzaprav začetek privatne posesti. Ta oblika je zelo opazna npr. 
v Marenberku. V kranjskih ženskih samostanih je bila v 14. stoletju zelo popularna pravna oblika 
priboljška prebenda z dosmrtno pravico užitka, ki je zagotavljala preskrbo v vedno prenapolnjenih 
ženskih samostanih. Prebende so bile lahko določene le za obleko, pijačo in hrano. Predvsem pa 
so se dohodki v poznem srednjem veku omejevali na denarno rento iz zemljiške posesti, ki so jo 
večinoma darovali sorodniki. Prebenda je morala biti višja, če je bil bil samostan ugleden in 
konvent maloštevilen. Nasploh je prebenda veljala le za dodatek - novinka je morala prinesti vsaj 
še približno enako doto. 
" Prim. MDC VI, št. 8 (str. 3^t) (Alpe); MDC VIII, št. 385 (str. 117) (Celovec); Komatar XIX, št. 211 (str. 113) 
(Čretež); ARS W, 1346 januar 21. (Črnelo), MDC VI, št. 344 (str. 235-236) (Finkenstein); ARS, 1330 julij 4. Mekinje 
(Gallenberg); MDC IX, št. 231 (str. 67) (Glanegg); ARS W, 1305. in ARS W, 1351 maj 26. (Hebenštrajt); ARS W, 1335 
oktober 27. (Jeterbenk); ARS W, 1364 april 24. (Kolenc), ARS W, 1396 januar 12. (Limberk); ARS, 1393 maj 20. (Lož), 
ARS, 1406 junij 26. (Otok); ARS W, 1367 oktober 24. (Paradeiser); GZL 1/23 (Porger), ARS W, 1375 november 11. 
(Pšata); ARS W, 1384 april 24. (Strmol); MDC VIII, št. 607 (str. 177) (Valdek). Schuller, Dos, 460-465 (gl. navedeno 
literaturo). 
" Prim. ARS W, 1340 december 6. (Blagovica); ARS W, 1346 januar 21. (Črnelo); ARS W, 1344 julij 21. 
(Kolovec); GZM 111/49 (Kunšperk); ARS W, 1388 november 11. (Limberk); ARS W, 1318 maj 5. Mozirje (Mozirje); 
ARS W, 1349 december 13. (Polhov Gradec); ARS W, 1338 december 6„ GZL VII/26; ARS W, 1380 april 8. (Pšata); 
ARS W, 1381 marec 21. (Turn); ARS W, 1352 avgust 14. (Zaendel); Stegenšek, n. d., 92 (Freudenberg), 156 (Zbelovo, 
Konjice), Mravljak II, 14 (Schweighofer). Schuller, Dos, 453-458 (gl. navedeno literaturo in tabelo na str. 468-470). 
1 2 D. KOS: V PRIMEŽU POB0ŽNOST1, KARIER1ZMA IN (SAMO)PRESKRBE 
V prenapolnjenih samostanih seje šele s smrtjo ene od nun sprostila prebenda, ki je novinki 
(največkrat sorodnici) omogočila vstop v samostan.74 Zato je bilo število nun vedno približno 
enako. Formalno so se v poznem srednjem veku vse omenjene oblike ločile, dejansko pa bistveno 
manj. Redovnik/redovnica je užival(a) dar do smrti, nato pa je vse skupaj ali vsaj osnova (dohodki 
= obresti po volilu redovnice komurkoli), a) pripadlo samostanu v skupno premoženje kot zapuš­
čina ali nekdanja prebenda,75 ali b) je bilo vrnjeno sorodnikom (predvsem dosmrtni priboljški) oz. 
podeljeno sorodnici umrle, ko je vstopila v isti samostan.76 Pri tem ni bilo trdnega pravila, ki bi 
izhajalo iz že omenjenih variant. Če dodatnih določb v pogodbi ni bilo, je posest po smrti 
avtomatično pripadla samostanu. Redko je bilo določeno, naj samostan tedaj uporabi dohodek za 
pobožen namen, npr. za večno luč, aniverzarij ali zadušnico. To je pri ženskih konventih postalo 
običajno predvsem šele v 14. stoletju, pri moških pa že znatno prej.77 Če je bila darovalcu 
darovana posest še posebej pri srcu, si je lahko zagotovil morebiten odkup z denarjem.78 Za 
zavarovanje daru je bila semtertja predvidena zastavna posest.79 Ugled ustanove na prebendo ni 
V p l ! I a l . _ p o o h r a n J e n i h v i r i h n i m e d vsemi ustanovami (samostani, beneficiati itd.) nobenih razlik 
v višini, ki bi potrjevale razlikovanje v ugledu z materialnimi merili. 
Sorodniki so svojim družinskim članom dajali predvsem dodatke v obliki zemljiške posesti: 
kmetije, včasih tudi vinograde, njive, mline in drago drobno posest, redko kot fevde. S posestjo so 
oskrbovanci relativno svobodno razpolagali - lahko sojo zamenjavali, prodajali in kupovali novo 
- seveda z dovoljenjem samostana. Semtertja je bila določena skupna uporaba daru - polovico 
dohodkov naj bi prejemal konvent, polovico sorodnik, po njegovi smrti pa vse samostan. Precej 
preskrbovalnih darov seje skrivalo v običajnih poklonih ali prodajah redovnicam in redovnikom.80 
Darovalci so bili največkrat sorodniki do tretjega kolena, včasih pa celo sami (bodoči) redovniki 
in redovnice, ki so obdržali dohodke za čas svojega življenja.81 
Po večinskem mnenju naj bi samostan konec 13. stoletja potreboval ok. 12 mark na osebo 
ali 1-2 marki dohodkov letno (za ženske celo manj).82 Naši viri glede višine poklonov, katerih 
pravne oblike je navadno težje opredeliti, ne razlikujejo med moškimi in ženskami, kakor tudi ne 
po obdobjih. Je pa več (razumljivih) razlik v položaju (in premoženju) plemstva. Večji prispevek 
je omogočal redovniku boljšo oskrbo in ugled znotraj konventa. Največji prispevek sta si leta 1381 
ГАЖ w 7™J"erPeZZ^rTg}AJi? Г 1 3 6 4 " P ' " 2 4 ) ' CZU ier S m d r m g ( A R S W ' 1 3 7 1 ° k t o b e r 7 ) . * <> besünderung (ARS W, 1396 januar 12.) itd. Schuller, Dos, 458^61 (gl. navedeno literaturo in tabelo na str. 481). 
o, л Г е Р ^ т ; ^ б W ' 1 3 1 8 m a j 5- M 0 Z i r j e ; A R S W ' 1 3 6 4 a P r i l 2 4 - ; A R S W ' 1 3 8 1 m a r < * 21.; ARS W, 1384 april 24.; ARS W, 1396 januar 12.; ARS, 1406 junij 26. Prim. Schuller, Dos, 463-464. 
7 6 Prim. ARS, 1330 julij 4. Mekinje; Komatar XIX, št. 211 (str. 113). 
2 ARS W, 1371 oktober 7.; Komatar XIX, št. 211 (str. 113); ARS W, 1384 april 24.; GZM HI/49. Prim Schuller 
Dos, 462. ' 
™ To si je zagotovil npr. Bertold s Freudenberga, ki je leta 1305 daroval 5 hub Studenicam za sestro nuno (Ste-
genšek, n. d., 92). 
" T a k o je leta 1407 Seibot Schweighofer iz Vuzenice kot garancijo za eno marko dohodkov, podarjenih Maren-
berku za hčer nuno, zastavil en mlin (Mravljak II, 14). 
^ л о о Т ^Л°а'^P'emiškadar°vanJa cerkvenim ustanovam (s posebnim ozirom na 14. stoletje). Zgodovinski časopis 
4//1УУЈ, 40-4». bbner, n. d., 525. Za »dvojne pomene« listin nekaj primerov: Heinzel z Lindeka je leta 1363 prodal 
samostanu Velesovo 2 hubi, z določilom, naj jih dosmrtno uživa hči Ana, nuna v istem samostanu (ARS W 1363 junij 
14.). Brez določila: Hans in Diemut iz Blagovice sta leta 1383 prodala dve hubi velesovskima nunama Gizeli iz Črnelesa 
in Greti z Libenštajna (ARS W, 1383 julij 12.) - očitno sta jih kupili za lastno uporabo in z lastnim denarjem Primer 
zamenjave: Diemut iz Zasipa in Meyl s Kellerberga sta zamenjali leta 1360 s privoljenjem priorise in konventa v 
Velesovem s stncom Nikolajem Sommereckerjem dve oddaljenejši hubi za dve bližji (ARS W 1360 februar 23 ) Za 
delitev dohodkov listina iz leta 1406, ko sta Herman in žena Gundel iz Otoka podarila vnukinji, nuni v Mekinjah eno 
hubo. Dohodki od hübe so se delili na pol (ARS, 1406 junij 26.). 
8 1 ARS, 1406 avgust 5.; HHStA, 1381 oktober 28.; ARS W, 1381 oktober 28.; ARS W, 1394 avgust 5 • ARS W 
1311 september 8. 
8 2 Rübsamen, n. d., 225-231. H. Bilowitzky navaja razpon dotacij med 1 marko in 7 funti denaričev dohodkov 
povprečno pa 3 marke, kar je ob upoštevanju nam neznanih daril v okviru ugotovljenega (Die Heiratsgaben in der 
Steiermark während des späten Mittelalters unter stände- und wirtschaftsgeschichtlichen Aspekt. Disertacija na univem 
v Gradcu, 1977, tekst v op. 151). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 43 
sami namenili grofici Ana in Katarina Ortenburški - po 9 oziroma 8 hub in 147 mark beneških 
šilingov (= vrednost ok. 22 hub). Iz povprečja 1-3 hub izstopajo še prejemniki Diemut iz Mozirja 
leta 1318 (4 hübe), Margareta z Iga leta 1326 (6 hub), Elizabeta iz Blagovice leta 1340 (7 hub), 
Katarina iz Črnelega leta 1346 (1 huba in desetina od 9 hub), Margareta Harrer leta 1353 (1 huba, 
desetina od 13 hub in 10 mark oglejskih denaričev), Gertrada s Čreteža leta 1378 (7 hub), Kiburga 
iz Celovca leta 1321 (4 hübe), Nikolaj iz Obrarna leta 1406 (4 hübe), dve neimenovani nuni v 
Marenbergu (= 20 mark srebra).83 Seveda je potrebno računati na razlike v kvaliteti hub. V 
nekaterih listinah so navedeni letni dohodki od darovane posesti: 3 marke oglejskih denaričev od 
dveh hub = ok. 1,8 marke srebra (Ana Hebenštrajt), 2 marki beneških šilingov in 7 kokoši, 25 jajc 
od ene hübe, mlina, njive in vrta = več kot 3 marke srebra (Uršula z Limberka), 1 marka beneških 
šilingov od ene hübe = ok. 1,5 marke srebra (Elizabeta s Snežnika), 3 marke dunajskih denaričev 
in 40 sirov od dveh hub in švajge = več kot 3 marke srebra (Elza s Kolovca in Sofija s Šumberka), 
7 mark oglejskih denaričev in 6 guldnov od 7 hub = ok. 7 mark srebra (Gertrada s Čreteža), 2 
marki dohodkov = ok. 10 mark srebra (dve sestri s Finkensteina), 4 marke dohodkov od dveh hub 
= ok. 20 mark srebra (Kunigunda z Valdeka), 8 mark dohodkov od vinograda in več hiš v 
Mariboru = ok. 40 mark srebra (duhovnik Nikolaj iz Maribora), 4 mark dohodkov = ok. 20 mark 
srebra za eno nuno v Marenberku.84 Če približno ocenimo še vrednost 147 mark beneških šilingov 
Katarine Ortenburške - ok. 220 mark srebra (in letni dohodki od hub), ugotovimo, da si je 
razkošno preživnino zagotovila lahko le manjšina plemstva (grofje in podobni). Na Kranjskem so 
se preživnine gibale med 2 in 4 mark srebra letno, kar je nekaj manj kot 1 marka dohodkov. Zato 
pa so bile vsaj v Marenberku in Sv. Juriju na Koroškem bistveno višje (6 do 20 mark srebra). 
Tamkajšnje plemstvo je bilo očitno nekoliko bolje stoječe kot kranjsko. Izračuni so tudi za 
Kranjsko približno v okvirih ugotovitev D. Riibsamna in H. Schullerjeve. Slednja za večino 
nižjega plemstva v 14. stoletju ugotavlja največ 2 funta.85 Ugotavljanje položaja plemstva po višini 
preživnin ima zaradi nepopolnih podatkov relativno manjšo težo kot bi to lahko pričakovali. 
Ugotavljanje položaja plemstva po višini preživnin zaradi nepopolnih podatkov, ki za 
posameznice ne prikazujejo vseh (obveznih oz. potrebnih) prispevkov, ni zanesljivo. Poleg tega je 
šlo tudi pri nekaterih drugih poslih s samostanskimi ustanovami (npr. pri namenskih prodajah) za 
obliko preskrbe sorodnikov. Višino sta določala ugled samostana in številnost sorodnikov v 
cerkvenih ustanovah, kar je realno zmanjševalo tisti delež za posameznika, ki si gaje družina še 
lahko privoščila. Preživnina je torej lahko bila pri pomembnejših plemiških družinah s številnimi 
sorodniki-kleriki v absolutnem manjša kot pri po položaju nižjih. Zato ne preseneča, če je dobila 
Margareta z Iga od matere Irmgarde Porger (iz najbogatejše ljubljanske patricijske družine) 6 hub, 
medtem ko sta Greta in Agnes Gallenberški od matere Elizabete dobili le po 2 oziroma 1 hubo.86 
Ali, če je Uršula iz Blagovice dobila od matere kar 7 hub, plemiči iz Pšate pa so za svoje tri 
sorodnice v Mekinjah dajali vedno le po eno hubo.87 Odhod hčere ali sina v samostan je pomenil 
zmanjšanje gospodarskega potenciala družine in je zato narekoval skromnost, ki so se ji mogle 
odreči le naj premožnejše plemiške rodbine. 
Obliko oskrbe je bilo potrebno natančneje določiti, zlasti pri eksplicitno navedenih vstopih 
v samostan zaradi starostne oskrbe. V takšnih primerih ni šlo za resnično pomenišenje. Skrb je 
obsegala sprejem, oskrbo, prebendo ali skupno mizo z brati, pogreb in spominske obrede po smrti. 
Darovana posest je ostala samostanu tudi, če je oskrbovanec izstopil iz samostana. S seboj je brat 
M HHStA, 1381 oktober 28. in ARS W, 1381 oktober 28.; ARS W, 1318 maj 5. Mozirje; GZL 1/23, GZL 11/19 
in ARS W, 1340 december 6.; ARS W, 1346 januar 21., ARS W, 1353 julij 21.; Komatar XIX, št. 211 (str. 113); MDC 
VIII, št. 385 (str. 117); ARS, 1406 avgust 5., Pichler, n. d., 75. Gl. Ebner, n. d„ 525. 
S4 ARS W, 1351 maj 26.; ARS W, 1388 november 11. in ARS W, 1396 januar 12., ARS W, 1394 avgust 5., 1396 
april 11. Oglej, v: ARS W, 1399 julij 1. Rim; Komatar XIX, št. 211 (str. 113); MDC VI, št. 344 (str. 235-236), Pichler, 
n. d., 76. 
8 5 Gl. tabelarični prikaz vseh oblik darov (tudi za samostane na slovenskem ozemlju) pri Schuller, Dos, 468-486. 
8<* GZL 1/23; ARS W, 1320 maj 18. in ARS, 1330 julij 4. Mekinje. 
«7 GZL 11/19 in ARS W, 1340 december 6.; ARS W, 1338 december 6.; ARS W, 1375 november 11. in ARS W, 
1380 april 8. 
44 
D. KOS: V PRIMEŽU POBOŽNOST1, KARIERKMA IN (SAMO)PRESKRBE 
- buk lahko pripeljal tudi zvestega hlapca in konja, z natančno navedeno oskrbo za oba Stano­
vanje m bila nujno meniška celica, temveč npr. hišica pri vratih samostana.88 Darovalci so si 
izgovarjali oskrbo le pri občasnih prihodih v samostan.8» Premožnejše redovnice so z večimi 
deklami, posebnimi stanovanji in oskrbo lahko živele pravo plemiško življenje in celo posojale 
denar svojemu konventu. To pa je pomenilo že vrnitev v pravo plemiško življenje, ki sta mu 
manjkala le moški m lastna družina. Ali pa ne, kdo ve? 
Z u s s a m e n f a s s u n g 
Ш DEN ZWINGEN DER FRÖMMIGKEIT, KARRIERE UND (SELBST)VERßORGUNG 
(SEIT DEM ENDE DES 13. BIS ZUM BEGINN DES 15. JAHRHUNDERTS) 
Dušan Kos 
*„•• ,• ™emche A m t e r md d a s Karrierismus: Besonders gewinnbringende und chancenreiche waren die 
Moghchkeiten des Adels im Weltklerus, untrennbar mit den verschiedensten B i n m Z ^ ^ ^ S 
größeren Möglichkeiten des Aufstiegs verbunden, die das Ordenswesen nicht so leicht ermö^chte Der Adel 
aus betrachteten Geb.et fand die meisten Möglichkeiten der Betätigung in den m i Z ä u S niJdten 
5Ï Ï Ï Ï Ï S E S 1 " ' VÌkar' ИШЧ VOn Der Adel k0nnte naCh den k r e n d e n SwTtoÏÏ Ktòs auf seinem Gebiet greifen, wo er einen bestimmten wirtschaftlichen und politischen Einfluß hatte In den 
W Ï Г в Т Abt« H ' d a S K V e n g e n ; d Ì e V™*schaftsverbindungen und die Freundschtft bei de 
Wahl z.B. des Abtes ausschlaggebend. Bei den weltgeistlichen Ämtern aber mußte man vor allem die beiden 
* * ! " * * " erfÌJ1,e". *** - < * "le politische Konstellation, die dem Bischof oder d l Inhaber des 
^ Д £ b 5 m f n k o n " t e n ' w a r e n v o " Bet tung. In den weltgeistlichen Ämtern waren überXend 
mittlere Schichten des kraimschen Adels tätig, der niedere Adel aber begnügte sich mit den ihm a n ^ s e n e n 
Funktonen des Kaplans Vikars oder des einfachen Priesters. In der Untemeiermark abe v^haTf d e T Z Z 
DüTerenz.erung des Adels zur entsprechenden Aufteilung der Funktionen. Der angesehenere Ade "riff nach 
?ntër Ï 1 a T T r T " ùMetn' e Ì n e A u S n a h m e j e d 0 c h w a r d i e SP i t 2 e * * Adds, der wie in foam k e t 
Interesse an kirchlichen Raineren zeigte. Die Desinteresse für geistliche Ämtern be m höheren Adel w S 
B-Ifhn
e;negrnßere TätlgR
keit Ìn d e n W d t l i c h e n Ä m t e m k<™Pensiert. Dort bewarb sich derSte"Adel u m t e 
Bischofswürde, vergrößerte damit das Ansehen der Geschlechter und ordnete auch aus^ezekhneT d e 
S S S î S S S ï ï ^ " ^ °е*:ТШГ SOrgten SÌCh Um eÌne aUSgegHchene ̂ YomitSct 
Г : л H , - T T ? ™fre' W a S a n S l c h ^ e i n e "geplante politische Lebensweise eines °roßen Teiles 
des Adels spricht. Die sorgfältigeren Adelsgeschlechter schickten ihre Mitglieder in beide RfcSmSn was 
ihnen eine ständige Selbstversorgung eines Teiles der Familie (Klerus) bzw. politische AnSenu^ddne^ 
bestimmten Lohn (Landesämter und dynastische Ämter) sicherte. De pragmatischs e Methode war die 
S t S f J Ï k0nH
tinUierliC,hefefâtigUng m a n d l e r Ш * Ш " d e s Geschlechtes (no be ŝ de Fami, 
im Klerus und der anderen ,n landesverwaltenden Amtern. Die Zahl derer, die keine Karrierepolitik ausgebaut 
hatten, war viel größer. In ihrer ausschließlichen Tätigkeit als Klerus sehen wir vor » a t o Z Ä Ä S 
SS^H•B**™^***> s i n d s i e ««er den ausgesprochenen K - r i e r i J S S ä S S 
zu Anden Sie klammerten sich an die ertragreichen Kanonikate und an die Pfarren. Die Dynasten und andeTI 
aus der Adelsspitze selbst hatten eine kirchliche Karriere und ihre Versorgungskraf nkht поГепшГо e 
niedrigsten Schichten des Adels schickten nur sporadisch ihre Kinder unter den Klerus, so w e au7h dfefn Jen 
Quellen namenlosen niedrigsten Schichten des Adels. 
hPtr^L
Znh\tCr f l r d e n P 6 ™ b e s t i m m t e n Familienmitglieder war sehr verschieden. Obwohl die 
S S ? P T11 W O r t l ^ g S Ìnd ' d Ü r f e n W i r b e h a u P t c n ' d a ß a n S e s i c h t s d e s eingelegten K a S de 
^ l CT™ ' " t" 1" G e n e r a t i 0 n nUr e i n e s- v i e l l e i c h t zwei ihrer Mitglieder in den Klerus seh cken 
S * аЛеГ a " c b A u s n a h m e n : absteigende Geschlechter bestimmten soviele Kinder wie nTr S S 
um dem Wunsch der definifven Versorgung gerecht zu werden. Mehrere Mitglieder hatten g l e i c h ™ auch 
Kariert e l C h e J a m ' I l e n i ;
 D i e S e n GeschlechtenVFamihen dürfen wir einen bestimmten Grad aTbewußten 
Karnerismus in den Kirchenämtern zusprechen, wahrscheinlich vor allem wegen der finanziellen V o S e 
« MDC VII, Š«. 261 (str. 102); ARS, 1406 avgus« 5. (ain W pey äerponen); GZM .11/41 {auz dem orden fuer) 
89 Pettenegg, št. 982 (str. 257). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 45 
Einen starken Einfluß auf die bedeutenderen krainischen Geistlichenämter hatten fremde Adelige aus 
dem gesamten Gebiet des Patriarchats von Aquileia (vgl. die Tabelle). Zweifellos trachteten sie nach den 
ertragreichsten Pfarren, Archidiakonaten und Kanonikaten. Durchgehend waren auch Kleriker aus Friaul 
ansässig. Aus den untersteirischen Adelsfamilien kamen vor allem jene, die schon andere höhere Ämter inne 
hatten, z.B. waren sie Archidiakone. In der zweiten Hälfte des 14. Jahrhunderts kam es zu einem verstärkten 
Zufluß aus der Untersteiermark, Ende des 14. Jahrhunderts aber auch aus entfernteren Gebieten. 
Bei der Wahl des Amtsortes spielte die Nähe des Familienssitzes eine wesentliche Rolle. Vor allem die 
Pfarrer waren nicht ständig im Ort, wo sie ihr Amt verrichteten, ansässig, da sie wenigstens zeitweise in den 
nahegelegenen Städten oder Heimatorten lebten. Die Kanoniker wiederum wohnten in den Kapitelsitzen. Ihre 
ständigen Vertreter (Vikar, Kaplan) verrichteten an ihrer Stelle die regelmäßigen Verpflichtungen und schickten 
ihnen den Großteil der Einnahmen. Deshalb waren Ämter, die in nächster Nähe zum Heimatsitz ausgeübt 
werden konnten, am beliebtesten. Einige haben überhaupt ein Recht auf die Ämter beansprucht, weil ihre 
Geschlechter die Besitzer des Patronats über die betreffenden Kirchen waren. Sehr günstig war auch ein 
längerer Aufenthalt in Cividale, Udine oder Aquileia - in den Hauptstützpunkten der Patriarchen, wo es 
möglich war ein besseres Amt oder eine bessere Präbende zu erringen, vor allem aber war man im Mittelpunkt 
der politischen und kirchlichen Entscheidungsgewalt. Die Erwerbung eines Amtes in der Nähe des 
Familiensitzes hatte noch einen wesentlichen Vorteil: dem Geschlecht wurde das Manipulieren mit dem 
betreffenden Kirchenbesitz ermöglicht, war es doch selbstverständlich, daß ihnen ihr näherer Verwandter zur 
Hand ging. Einige Adelige gaben bei der Auswahl des Amtes der Höhe der Präbende den Vorzug, deshalb 
können wir sie ziemlich weit entfernt vom Heimatsitz finden. Die adeligen Kleriker blieben mehrheitlich, falls 
nicht im Heimatort selbst, so wenigstens in der Heimatregion, in der Regel aber in ihrem Land, obwohl das 
Patriarchat von Aquileia ein wesentlich größeres Gebiet als das in dieser Arbeit behandelte umfaßte. Besonders 
beliebt war die Anhäufung von mehreren Ämtern in einer Hand. Das gelang vor allem den Kanonikern. Das 
einflußreichste Kapitel in der Nähe unseres Gebietes war das in Cividale. Dem Kanonikat in Cividale war auch 
eine Pfarre im Patriarchat angeschlossen. Auch das Amt des Archidiakon war großteils mit einer Pfarre 
verbunden. Einige besserten sich ihre Einnahmen nebenbei noch dadurch auf, daß sie als Seelsorger und 
Verwalter in Frauenklöstern, als Kapläne auf Höfen usw. tätig waren. Der Karriereaufstieg ist am schönsten am 
Wechsel des Amtes sichtbar. Im Prinzip versuchte jeder eine bessere Position zu erreichen, für die sich jedoch 
des öfteren viele Konkurrenten bewarben. 
Eintritt im Kloster: Der Familienbesitz konnte in zahlenstärkeren Familien nicht unendlich oft unter 
der Nachkommenschaft aufgeteilt werden. Eine dauerhafte Versorgung der Tochter und Söhne konnte durch 
Heiraten oder durch den Eintritt einiger Mitglieder, die die Ritterwürde nicht erlangen konnten, in den Klerus 
erreicht werden. Ein Beitritt setzte mehrere Faktoren voraus: traditionelle Verbindungen, persönliche Kontakte, 
vor allem aber die Finanzkraft. Für den Eintritt in ein bestimmtes Kloster war ein finanzieller Beitrag für die 
Unterhaltskosten notwendig, welchen sich jedoch die niedrigsten Schichten praktisch nicht leisten konnten. 
Der finanzielle Beitrag stellte demnach eine gewisse Lebensrente dar, welche unter Berücksichtigung des 
Ranges, der Zahl und des Vermögens der Familie sowie des Ansehens der Einrichtung unterschiedlich war. Die 
geistlichen Einrichtungen ermöglichten häufig auch die Versorgung der alten Familienmitglieder und bekamen 
somit (auch) den Charakter sozialer Einrichtungen. Für die Mehrheit der Ordensmitglieder kann dem 
Urkundenmaterial nach die Herkunft nicht bestimmt werden, weil sie nur mit dem Vornamen genannt werden. 
Dies ist jedoch anhand von Schenkungen eines bestimmten Vermögens an ein Stift fur den namhaft gemachten 
Verwandten feststellbar. In Krain sind das die Frauenklöster Velesovo/Michelstätten (gegründet 1238), 
Mekinje/Minkendorf (1300) und Škofja Loka/Bischofslack(1358) - alle in Oberkrain, wo die Konzentration 
der mittleren Schicht des Adels am höchsten war; das Kloster in Marenberk/Mahrenberg in der 
Untersteiermark (1251) und das in Studenice/Studenitz (vor 1245). Im Kloster der Dominikanerinnen in 
Velesovo kamen im 14. Jahrhundert die zu versorgenden Frauen mehrheitlich aus den oberkrainischen 
Adelsfamilien. Mindestens seit dem 14. Jahrhundert schlossen sich ihnen auch adelige Frauen aus Kärnten und 
der Steiermark an. Die Struktur des Konvents des Klosters der Klarissen in Mekinje war ähnlich wie in 
Velesovo - mehrheitlich aus dem ostoberkrainischen Adel. Im Gegensatz zu Velesovo waren in diesem Kloster 
auch einige Vertreterinnen des Stadtadels bzw. der höchsten Schichte des Bürgertums. Die Anwesenheit der 
Kärntner Adelsfrauen in beiden Klöstern ist wegen der Nähe und alter verwandtschaftlicher, politischer und 
wirtschaftlicher Verbindungen mit dem Krainer Adel nicht verwunderlich. Die Zuwanderinnen aus der 
Steiermark stammten aus Familien, die sich auf irgendeine Weise in das Leben in Krain integriert hatten, 
großteils durch Verwandtschaftsbeziehungen, Übersiedlungen nach Krain oder durch Klientelbindungen an die 
führenden Adeligen in diesem Gebiet. Einen ähnlichen Charakter wie Velesovo und Mekinje hatten die 
Domikanerinnenklöster in Marenberk und Studenice. Die Affinität zwischen dem Kärntner und dem 
benachbarten steirischen Adel sowie dem Kloster ist klar spürbar, das Ansehen kann anhand solch geringer 
Angaben nicht beurteilt werden. Auch das Kloster von Studenice diente der Versorgung des lokalen Adels. 
4 6 D. KOS: V PRIMEŽU POBOŽNOSTI, KARIERIZMA IN (SAMO)PRESKRBE 
Einige adelige Tochter und Söhne traten auch in Klöstern außerhalb Krains und der Steiermark ein. Die 
Adelssöhne fanden mehr Möglichkeiten im weltlichen Klerus vor. Als Bischöfe, Kanoniker, Pröpste, und 
Pfarrer führten sie bestimmte Funktionen in ihren Ämtern aus und empfingen Präbenden, ohne in Wirklichkeit 
an einen ständigen Ort des Amtierens oder an die Ordensdisziplin gebunden zu sein. Der Eintritt in das Kloster 
war für die Adeligen häufig mit höheren Ordenswürden verbunden, die von den stärksten Landes- oder 
Lokalgeschlechtern für ihre Mitglieder gekauft oder erzwungen wurden. Im Zisterzienserkloster von 
Stična/Sittich waren seit der zweiten Hälfte des 13. Jahrhunderts und im 14. Jahrhundert fünf Äbte krainischer 
oder untersteirischer adeliger Herkunft. Es handelt sich um Vertreter der angesehensten Geschlechter in Krain 
bzw. der Steiermark. Über die Herkunft der anderen Ordensbrüder wissen wir nichts, webenso wenig auch 
über Adelige im zweiten Krainer Zisterzienserkloster in Kostanjevica/Landstrass. Neben diesen war im 
Konvent noch ein Anteil von Ordensbrüdern aus anderen (vor allem nördlicheren) Ländern. Die Benediktiner 
in Gornji Grad/Oberburg unterschieden sich in Hinsicht auf ihre Abstammung wahrscheinlich nicht von den 
Zisterziensern. Gleiches gilt für die Karthausen Bistra/Freudenthal, Žiče/Seitz und Jurklošter/Geirach und die 
Ordensbrüder in Marenberk (Kapläne im Frauenkloster), obwohl in diesen Zeitraum nicht ein einziger von 
ihnen namentlich bekannt ist. Die Ritterorden konnten dem Adel ein leichteres - ritterliches - Leben zusichern 
und zugleich auch die Exklusivität gewährleisten. In den krainischen und untersteirischen Ritterkommenden 
war der Anteil an fremden Ordensrittern höher als der der einheimischen. 
Großteils waren die Nonnen untereinander in engen Verwandtschaftsverhältnissen - entweder als 
Mutter und Tochter, als Schwestern, Basen, als Tante und Nichte, oder aber indirekt mit einigen gemeinsamen 
Verwandten. Einige Geschlechter hatten ihre Vertreterinnen in mehreren Klöstern gleichzeitig. Es sind auch 
engnachbarliche Verbindungen bemerkbar, die den Eintritt in das gleiche Kloster beeinflußten. Ein 
bedeutenderer Faktor bei der Wahl waren der Status und die Macht der Familien im Augenblick, als es an der 
Zeit war, eine Tochter ins Kloster zu schicken. Die Tradition war selbstverständlich bei den Gründern des 
Klosters ausschlaggebend. Die Einstufung des Adels anhand der Auswahl der Versorgungseinrichtungen ist 
nach dem bereits Gesagten nur schematisch: in der zweiten Hälfte des 14. Jahrhunderts treten in das 
bedeutendere Kloster in Velesovo angesehenere Adelige ein. In dieses Kloster versuchte noch immer auch der 
Adel einzutreten, dessen Bedeutung in der Zeit um 1300 am höchsten gewesen war. Der Adel aus der breiteren 
mittleren Schicht blieb mehrheitlich in Mekinje, wohin Ende des 14. Jahrhunderts auch Emporkömmlinge oder 
Zuwanderer gingen. 
Das Ansehen des Klosters beeinflußte sie nicht - den erhaltenen Quellen nach gibt es zwischen allen 
Stiftungen (Klöster, Benefiziat) keine Unterschiede in einem Ausmaß, welches ihre Einstufung bestätigen 
würde. Die Verwandten gaben ihren Familienmitgliedern vor allem Zuschüsse in Form von Grundbesitz 
(Hüben, manchmal auch Weingärten, Äcker, Mühlen und andere kleine Besitzungen), von welchen die 
Einzelnen lebenslänglich Einnahmen zur »Verbesserung« erhielten. Die Stifter waren meist Verwandte bis zum 
dritten Grad, manchmal aber waren sie sogar selbst Ordensmitglieder, die die Einnahmen auf Lebenszeit 
behielten. Die Quellen unterscheiden hinsichtlich der Schenkungen nicht zwischen Männern und Frauen, als 
auch nicht nach Epochen. Es gibt aber einige verständliche Unterschiede dem Rang (und dem Vermögen) des 
Adels nach. In Krain bewegte sich der Unterhaltsbeitrag zwischen 2 und 4 Mark Silber jährlich. Die 
Einstufung des Adels nach der Höhe des Unterhaltsbeitrags ist nicht zuverlässig, da es sich auch bei anderen 
Geschäften mit Klöstern (z.B. gebundene Verkäufe) um eine Form der Versorgung der Verwandten handelt. Die 
Höhe bestimmte auch die Zahl der Verwandten einer Familie in den kirchlichen Einrichtungen, welche den 
Anteil für den Einzelnen real verkleinerte. 
Die Form der Versorgung mußte genauer bestimmt werden, besonders bei den explizit angeführten 
Eintritten in das Kloster zum alleinigen Zweck der Versorgung im Alter. In diesem Fall ging es nicht um ein 
wirkliches Mönchtum. Die Verpflichtung umfaßte die Aufnahme, die Versorgung, die Präbende oder den 
gemeinsamen Tisch der Ordensbrüder, das Begräbnis. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) • 47-52 47 
B r a n k o R e i s p 
Karteli turnirja leta 1652 v Ljubljani 
iz Knjižnice Narodnega muzeja 
Med različnimi starimi neknjižnimi tiski, ki se hranijo v Knjižnici Narodnega muzeja v 
Ljubljani, tretji najstarejši javni znanstveni knjižnici v Sloveniji, so tudi v zgodovinopisju 
neevidentirani izvirni karteli1 ali pozivi na turnir leta 1652 v Ljubljani. Natisnjeni so v nemščini 
na štirih listih velikega formata. Čeprav v izvirniku doslej niso bili v evidenci, je bila njihova 
vsebina predhodno znana. Objavil jo je namreč v svojem epohalnem delu Die Ehre deß 
Hertzogthums Crain že Janez Vajkard Valvasor leta 1689. Zato bi v naslednjem o tem in ob tem o 
drugih turnirjih najprej povzeli Valvasorjevo poročanje. 
O turnirjih in podobnih tekmovanjih poroča Janez Vajkard Valvasor v Die Ehre deß 
Hertzogthums Crain nekajkrat. Jako beremo v X. knjigi tega dela, ki prinaša zgodovino vojvod in 
deželnih knezov na Kranjskem, da se je nadvojvoda Leopold z nekaterimi deželnimi gospodi iz 
Koroške in brez dvoma tudi z nekaj kranjskimi vitezi, kakor je bila že od nekdaj navada, udeležil 
z velikim sijajem turnirja oziroma viteških iger leta 1080 v Augsburgu.2 V XI. knjigi, znameniti 
»knjigi gradov«, kjer opisuje in ilustrira gradove, mesta, trge in samostane, določneje navaja 
turnirje v zvezi z domačimi kraji in domačini. Najprej tistega, ki je bil leta 1311 v Kranju in kjer 
je gospod Boltežar z Lanšpreža, zadnji svojega rodu, izgubil življenje v boju z Diepoldom s 
Kamna. Podatek je povzel po delu Martina Baučerja o zgodovini Norika in Furlanije in ga še 
ponovil pri popisu gradov Lanšpreža in Kamna.3 
Tako kakor je bil Valvasor kot zgodovinar tematski vir za številna dela zlasti slovenske 
klasične književnosti, najbolj seveda epske, zlasti v obdobju romantike in realizma, in so se zanj 
zanimali celo nekateri predstavniki slovenske moderne, pa je bil opisani dogodek motiv za eno od 
idil z naslovom »Žalostna ekloga« pisatelja Ivana Preglja.4 
Nadalje omenja Valvasor, da je na Kamnu v neki sobi slika na steni, ki predstavlja 
konjeniški boj na življenje in smrt gospoda Lamberga s Kranjskega in češkega velikana. Zgodba 
mu sicer ni znana iz poročil zgodovinskih piscev, ampak iz kranjske (slovenske) pesmi, ki jo 
pojejo tamkajšnji kmetje, zato je ne prodaja kot nezmotljivo resnico, res pa je, da je grad Kamen 
dedovina slavne rodbine, ki se je izkazala na mnogih turnirjih, kakor izhaja iz številnih pisanih 
poročil.5 Na koncu XI. knjige, v zelo obsežnem popisu Ljubljane, ki ga lahko imamo za prvo 
kompleksno zgodovino tega mesta, mu je iz ljubljanskega arhiva znan imeniten turnir v 
tukajšnjem mestu leta 1143, ki ga je priredil brat mejnega grofa iz Kranja in kamor so prišli 
številni plemiči iz Avstrije, Koroške in Furlanije.6 
1 Franc, cartel, od carte, popisan papir oziroma spis, prvotno v srednjem veku turnirski red, nato pisan poziv na 
dvoboj, kasneje pogodben dogovor, zlasti med državami, danes najpogosteje v pomenu sporazuma ali združevanja 
enakih ali sorodnih podjetij za dosego določenih ciljev na tržišču. 
2 Johann Weichard Valvasor, Die Ehre deß Hertzogthums Crain, Laybach-Nürnberg 1689, X, str. 206 (v 
nadaljevanju Ehre). 
3 Ehre, XI, str. 113, 328,550. 
4 Ivan Pregelj, Izbrani spisi, zv. 6, Ljubljana 1931, str. 89 si. 
5 Ehre, XI, str. 548. - Omenjena kranjska pesem je znana ljudska: Lambergar in Pegam, ki jo je zapisal Valentin 
Vodnik. Po tem zapisu in v nemškem prevodu jo je objavil leta 1807 v Ljubljani Janez Anton Suppantschitsch 
(Zupančič) v knjižici Der Turnier zwischen den beyden Rittern Lamberg und Pegam. Prim, tudi: Karol Štrekelj, 
Slovenske narodne pesmi, Ljubljana 1895-1898, zv. I, str. 34 si. 49. 
4 8 В. REISP: KARTELI TURNIRJA LETA 1652 V LJUBLJANI 
Prav tako je v tem podrobnem popisu Ljubljane in njene zgodovine na kratko omenjen 
turnir, ki nas v zvezi z izvirnimi karteli, ki se hranijo v Knjižnici Narodnega muzeja, posebej 
zanima. Valvasor poroča, da se je sijajnega turnirja 17. februarja leta 1652 pred Deželno hišo v 
Ljubljani udeležilo petintrideset (!) vitezov. Nadaljuje, da bo o imenih teh vitezov in kartelih 
vsaktere od štirih nastopajočih strank poročal med letopisi, namreč v XV. knjigi Die Ehre deß 
Hertzogthums Crain.7 
O udeležbi kranjskega plemstva na nekaterih turnirjih zunaj dežele piše še v XTV. knjigi. 
Tako o prav verjetni udeležbi na prvem nemškem viteškem turnirju v Magdeburgu leta 935 in v 
Ziirichu v Svici leta 1165, kamor je šel z vojvodo Henrikom Bavarskim od Kranjcev Sigmund 
Gallenberg, več drugih Kranjcev pa z mejnim grofom Liutpoldom Avstrijskim in z vojvodo 
Henrikom Koroškim.8 
Iz dragih zgodovinskih virov je znan veliki turnir v aprilu in maju leta 1224 v Brezah na 
Koroškem. Avstrijski vojvoda Leopold VI. Babenberški je namreč sem sklical zbor knezov, grofov, 
svobodnikov in ministerialov, da bi zgladil spor med koroškim vojvodo Bernardom Spanheimskim 
in istrskim mejnim grofom Henrikom IV Andeškim. Igre in turnir, ki se jih je udeležilo več kot 10 
cerkvenih knezov in skoraj 600 vitezov, je vodil znameniti štajerski vitez in pesnik Ulrik iz 
Liechtensteina in jih opeval v svoji pesmi »Frauendienst«, kjer omenja poleg drugih plemičev iz 
naših krajev tudi (Engelberta?) Auersperga.9 Prav Ulrik Liechtensteinski pa nam je ohranil nekaj 
dokazov, da je bil takrat tudi v plemiških krogih slovenski jezik še znan in v rabi. Ko je namreč 
prišel leta 1227 s svojim spremstvom, preoblečen v Venero, vnovič na Koroško, gaje pri Vratih v 
Ziljski dolini pozdravil vojvoda Bernard s slovenskim pozdravom »Buge waz primi, gralva 
Venus«. 
V XV knjigi nadaljuje Valvasor obširno o mnogih turnirjih Gašperja Lamberga, popisanih 
in naslikanih v turnirski knjigi, ki nosi letnico 1463, hranijo pa jo grofje Lambergi na gradu 
Kamen. Poimensko navaja tiste, ki jih je Gašper Lamberg premagal, jim bil enak ali jim prepustil 
nagrado, to je zmago. Med imenovanimi so tudi kranjski vitezi. Vsega je Gašper Lamberg 
tekmoval petinosemdesetkrat in na koncu življenja oziroma življenjske tekme, kakor pravi 
Valvasor, zadel prstan ali tekmovalni obroč večnosti in pokoja pri oltarju sv. Andreja v ljubljanski 
stolnici.10 
Ob sklepu Valvasorjevega poročila si Erazem Francisci, urednik in sodelavec glavnega 
avtorja, ki je rad dodajal opombe in širil besedilo z dodatnimi razlagami, tudi tu ni mogel kaj, da 
ne bi dodal še nekaj opomb in misli o turnirjih splošno. Stari turnirji so bili preizkus bojnih 
sposobnosti in dejanja slovesa, ugleda in kreposti plemstva (seveda tudi izraz vojaške moči velikih 
fevdalcev in priprava na vojno) in jih ni zamenjavati ali vzporejati z novejšimi viteškimi igrami ob 
raznih slovesnostih in praznovanjih predvsem na vladarskih dvorih. Sčasoma so namreč turnirji 
skrenili s poti. Zaradi visokih stroškov so mnoge viteze, če že ne iz sedla, gotovo vrgli v velike 
dolgove in revščino, dalje so prelomili turnirski red s pripustitvijo mnogih, ki so ravnali zoper 
viteško čast, dodatno (in dokončno) je potemnel blišč viteških sulic v dimu in čadu pušk in pištol, 
s katerimi vsakršen zanikrnež lahko premaga junaškega viteza." 
Še o enem turnirju je govor v XV. knjigi in sicer o tistem leta 1521 na Dunaju pri 
slovesnostih ob dvojni poroki vnukov cesarja Maksimilijana z otrokoma ogrskega kralja 
Vladislava in s čimer je bil položen temelj habsburške oblasti v jugovzhodni Nemčiji in na 
Ogrskem.12 
6 Ehre, XI, str. 710. 
7 Ehre, XI, str. 723. 
8 Ehre, XIV, str. 268 sl„ 291. 
9 Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, knj. V, Ljubljana 1928, str. 202 si. 
1 0 Ehre, XV, str. 366 si. 
1 1 Ehre, XV, str. 367 si. 
1 2 Ehre, XV, str. 412. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 49 
тг,чш-
<ШхШ№тШШт toc wftiMnm MrfgatMCM 
P A T R I H Änt«!W»paiBf<$*!J|* 
Haram»Cocfcf ^ ж З г р к ^ а Л ^ г И ^ е с в в ф « ' 
stew. . • . * 
SopwAftiam» ђтса^№Ч9»ЦХааИт^ши- . 
WftpHœn. 
F.i>:\inìtmn *tr*eç$tnf l*me«w/%?&p. 
Mamu Mulm Jjm»a«»lS<«afe*»*SKÇ*m« 
7™mW/Mr)i(r6lSffikr»«fftfr|tat*Kf|ai№[t^^ 
! MM K T Ä I W / и*»«чв«1*с» tc^fiimavahtctThnitoi TOMor «W Afa. Afe« w* Aewio, (Шх aвгаЗђак ju МжпЗДш 
Krteffta/Nrtiœt i № »fît (Çi»e»auiAB«» ИИЛМЛЛГАКИШ»; 6 * «at *»*» irtemrftii lùit»|»*nnmhm »л*г.Амм Krtttgœ V«Jon» 
«nCrtlwCtn. 
I 
*-***«-** 
v~ 
Kartei za turnir leta 1652 v Ljubljani - poziv Evrope Aziji, Afriki in Ameriki 
V enem zadnjih poglavij Die Ehre deß Hertzogthums Crain je Valvasor v popisu Ljubljane 
v XI. knjigi dano obljubo izpolnil in spet poročal o turnirju ali viteški igri, ki so jo uprizorili 17. 
februarja 1652 pred Deželno hišo v Ljubljani. V kratkem poročilu izvemo, da so nastopili v 
dragocenih kostumih predstavniki štirih kontinentov: Evrope, ki je bila izzivalec, Azije, Afrike in 
Amerike. Temu kratkemu uvodu sledi celotna dobesedna objava obširnih tiskanih kartelov ali 
pozivov na turnir. Z objavo kartelov Valvasor poročilo o tem dogodku končuje brez komentarja in 
brez navedbe hranilišča tiskov, iz katerih je črpal.13 
S tiskanim pozivom, kartelom (Charteil) v nabreklem, gostobesednem baročnem slogu vabi 
Evropa tri druge kontinente na viteške igre. Hvali svojo odličnost in ji po besedah poziva ni 
mogoče ugovarjati, da je po tolikih imenitnih zmagah in s tem doseženi slavi najuglednejši del 
sveta, posestnica kreposti in mati vse popolnosti, posebej poudarja tudi svoj odpor dednemu 
sovražniku, nasprotnike pa imenuje predrzne in slavohlepne barbare. Obsežno besedilo z malo 
vsebine postane na koncu bolj stvarno. Vsi na začetku imenovani in znani vitezi upajo v Ljubljani, 
uglednem glavnem mestu vojvodine Kranjske, 17. tekočega meseca februarja (leto ni navedeno) 
na trgu pri Deželni hiši v prisotnosti k temu povabljenih gospodov vitezov in visoko uglednih 
plemenitih dam ob 1 uri popoldne v treh tekih (Carrere)14 na obroč najplemeniteje zmagati. 
'3 Ehre, XV, str. 593 si. 
1 4 Carrere, pravilneje frane, carriere je najhitrejši korak, dir konja, pri katerem se z obema prednjima in zadnjima 
nogama hkrati odganja. 
50 В. REISP: KARTELI TURNIRJA LETA 1652 V LJUBLJANI 
Na začetku kartela imenovani vitezi pod vodstvom patrina15 Leopolda Ramschiissla so bili 
naslednji: grof Janez Boltežar Schrottenbach (nastopal je kot Horatius Cocles), vitez Nemškega 
viteškega reda baron Gotfrid Lamberg (Cn. Pompeius), baron Oto Krištof Teuffel (Scipio 
Affricanus), baron Janez Herbard Katziainer (Furius Camillus), Viljem Janez Antoni Thaun 
(Mutius Scaevola), baron Franc Ernest Sauraw (Fab. Maximus), baron Janez Jurij Schwab (Marcus 
Manlius) in osmi vitez Janez Jožef Taller (Q. Curtius). 
Kot odgovor so nastali prav taki in prav tako gostobesedni karteli ostalih treh kontinentov 
oziroma nastopajočih strank. Tudi pri kartelih Azije, Afrike in Amerike so kot pri evropskem 
najprej navedeni patrini, nato pa po osem za vsak kontinent nastopajočih vitezov. V nadaljnjem 
besedilu izzvani kontinenti v enakem tonu in slogu poudarjajo svoje prednosti in odličnosti. Aziji, 
materi zemeljskega in paradižu prvih ljudi, je Evropa neznan, s trnjem in osatom poraščen in v 
temnem kotu ležeči del sveta, spopad z njo pa razume kot boj žabe z levom ali miši s slonom, kar 
*и:-г.:-гт-Г 
ME 
j a d r a m $m«$Ns«i 
iAddm AH*™ " ' 
JMt *.5tÙKt. HxwtnsM« Ami" 
* . и ) Ј ' " | * ч ~ " " г — r r-ii j in i r ' ^ г lllntmwirlmriii IPRIIHMIII ' ü TUM mm nI Гт 
*а\Ј>.-.г« 
Karte/ z« /wra/r teta 7652 v Ljubljani - odgovor Amerike 
1 5 Patrinus je sponzor, pokrovitelj, porok. Prim, tudi Du Cange (Charles Du Fresne), Glossarium mediae et 
infimae Latinitatis, t. 6, Niort 1886, str. 219 (Patrini appelati, qui duello privato testes aderant). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 51 
bi bilo po njihovem še pred leti nepojmljivo. Afričani se sklicujejo na Hanibala in Kartagino, na 
veličastne, vsemu svetu poznane zgradbe, svoj sloves pa skušajo uveljaviti, kot pravijo zaničljivo, 
posebej proti »Alamodischen durch den Fraß- und allerhand gewohnte Üppigkeiten abgezehrten 
Europaeern«. Američani se bahajo s svojimi neizčrpnimi zakladi, v lasti slavne in nesmrtne 
avstrijske nadvojvodske hiše, ki je zato nepremagljiva. Prihajajo po dragi, dolgi in nevarni plovbi 
odločno na bojišče, da izkažejo svojo veljavo. Toda tu navedeno je seveda samo vzorec zapisanega 
oziroma natisnjenega besedila. 
Za Azijo so nastopili patrin vitez Nemškega viteškega reda baron Janez Jakob Pranck in 
vitezi Janez Jakob Raunoch (Vsuncassan), Lenart Mercharitsch, imenovan Fabianitsch (Baiazeth), 
Hanibal Isenhaussen (Hormisda), Franc Bernard Schwab (Artaxerxes Longinus), Janez Jurij Rasp 
(Tamerlanes), Janez Krstnik de Leo (Artabanus), Herbard Posorell (Calipha), Janez Gregor Busett 
(Sarbara). Predstavniki Afrike so bili patrin polkovnik pešcev Rimsko-cesarskega veličanstva 
Janez Krištof Ranfft Wisenthai, vitezi pa baron Daniel Egg (Argentae), baron Janez Krištof Barbo 
(Altamoro), baron Bernardin Barbo (Sarmacante), baron Valerij Barbo (Emireno), Karel Valvasor 
(Tisaferno), Sigmund Ramschüssel (Tarffo), Janez Sigmund Gussitsch (Rapoldo) in Andrej 
Bernardin Oberburg (Marlabusto). Američani so bili patrin Janez Viljem Neuhauß in vitezi grof 
Gregor Spada (Hiovacan), baron Gothard Egg (Adelan), baron Lovrenc Paradeiser (Atabalippa), 
baron Janez Karel Juritsch (Haccanam), baron Karel Barbo (Monotappe), Jurij de Leo (Timogua), 
Ferdinand Hitzing (Maccacan), Janez Petschacher (Holata Utina). 
Našteti so v veliki večini predstavniki kranjskih plemiških rodbin. Vendar so imena 
nekaterih pisali kasneje malenkost drugače, namesto Katziainer je bila v rabi oblika Kazianer, 
namesto Raunoch bolj Ravnach, namesto Posorel običajno Posarel. V oklepaju so imena 
zgodovinskih oseb, ki so jih vitezi predstavljali. Navedena so v obliki, kot je zapisana v kartelih. 
Kažejo pa stopnjo prevzema historičnih podatkov v kranjskem plemiškem sloju. Posebej je 
zanimivo, da se v Sloveniji ime Amerika najverjetneje sploh prvič pojavi prav v tem literarnem 
kontekstu. Imena Američanov zvene avtentično, vendar jih je mogoče le delno identificirati, o 
čemer je bilo že pisano.16 
Letnica turnirja iz kartelov ni razvidna. Znana je iz citiranih mest v Valvasorjevi Die Ehre 
deß Hertzogthums Crain. Morda je Valvasor sam ta turnir tudi videl, saj se je nekako v tem času 
začel šolati na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Tudi kraj natisa in tiskar na kartelih nista navedena. 
Ljubljana je dobila svojo tiskarno po odhodu prvega tiskarja Janeza Mandelca leta 1582 spet šele 
leta 1678. Najbližji kraj, kjer bi bil natis mogoč bi bil Celovec, kjer so tiskarji delovali od leta 
1640 naprej, vendar so tiskali le drobne uradne tiske. Prvi znani celovški knjižni tisk je sicer iz leta 
1647 in je delo Avguština Burgerja, pravo tiskarsko podjetje pa se razvije šele z Matijem 
Kleinmayrjem od leta 1688 dalje. Drugi in bolj verjetni kraj natisa bi bil Gradec, kjer je v tem času 
delovala renomirana tiskarska rodbina Widmanstetter, takrat konkretno dva njena predstavnika, 
Ferdinand in Franc.17 
Tiskani karteli so velikega formata 42,5 cm v višino in 59-61 cm v širino. Besedilo je 
natisnjeno na sprednji strani, hrbtna je prazna. Obravnavani, v Knjižnici Narodnega muzeja 
shranjeni primerki so brez kakršnekoli označbe prejšnjega in sedanjega lastnika in brez označbe o 
načinu prihoda v muzej. Torej nimajo nobenih žigov ali drugih vpisov te vrste. Pač pa imajo s 
črnilom popravljene nekatere tiskarske napake in že take popravljene je ponatisnil Valvasor. 
Popravki so v glavnem nebistveni z izjemo navedbe imena patrina ameriških vitezov, ki je v 
izvirnem dokumentu sploh izpadlo. Zato morda napačna številka udeležencev, ki jih ni bilo 35, 
kakor je zapisal Valvasor pri omembi turnirja v podrobnem popisu Ljubljane, ampak 36. Pri 
evropejskem kartelu je spodaj pod besedilom s črnilom zelo vidno pripisan datum: 1652 den 17. 
February. Samo letnica je vpisana tudi na hrbtnih, nepotiskanih straneh ostalih kartelov, z izjemo 
'« Janez Stanonik, Slovenci in odkritje Amerike, Delo 34, 20. X. 1992, št. 243, str. 5; 21. X. 1992, št. 244, str. 
6. 
1 7 Anton Durstmüller, 500 Jahre Druck in Österreich, Bd I, Wien 1982, str. 161, 164. 
5 2 B. REISP: KARTELI TURNIRJA LETA 1652 V LJUBLJANI 
azijskega, kjer je nekaj dragih beležk. Izvirniki so razmeroma slabo ohranjeni, saj so deloma 
strgani in papir je močno porjavel. 
V kasnejši historiografiji je vzbudilo poročilo o turnirju malo odmeva. Po Valvasorju gaje 
povzel August Dimitz v delu Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Na 
kratko ga omenja v novejšem času tudi Josip Mal v kulturnozgodovinskem orisu Stara Ljubljana 
in njeni ljudje.18 
Na koncu lahko zapišemo, da so obravnavani karteli tega zapoznelega turnirja, bolje 
viteških iger leta 1652 v Ljubljani, zaenkrat edini znani izvirni primerki te vrste in vsebine pri nas 
in poleg tega še, da so to dokumenti enega redkih tovrstnih dogodkov pri nas nasploh. 
Z u s a m m e n f a s s u n g 
DIE KARTELLE DES TURNIERS VOM JAHRE 1652 IN LJUBLJANA AUS DER BIBLIOTHEK 
DES NATIONALMUSEUMS 
Branko Reisp 
Unter den alten Drucken der Bibliothek des Nationalmuseums (Narodni muzej) in Ljubljana befinden 
sich auch die in der Historiographie nicht erfaßten Kartelle (Aufforderungen) zum Turnier im Jahre 1652 in 
Ljubljana. Sie sind in deutscher Sprache auf vier großformatigen Blättern abgedruckt. Obwohl sie über das 
Original bisher nicht erfaßt wurden, ist uns ihr Inhalt im Werk J.W. Valvasors »Die Ehre deß Hertzo^thums 
Crain« aus dem Jahre 1689 überliefert. Durch das gedruckte Kartell fordert Europa die drei anderen Kominente 
Asien, Afrika und Amerika in einem wortreichen Barockstil zu Ritterspielen auf, die am 17 Februar (die 
Jahreszahl ist nicht angeführt) auf dem Platz bei dem Landhaus um ein Uhr nachmittags abgehalten werden 
Am Anfang des Kartells werden der Patrinus und die acht für Europa auftretenden Ritter genannt Als Antwort 
entstanden gleichartige Kartelle der anderen drei Kontinente, wo ebenso Pattini und in der Folge je acht für 
jeden Kontinent auftretende Ritter genannt, die in ihren Kostümen verschiedene historische Persönlichkeiten 
darstellten. Dm auftretenden Ritter waren zum Großteil Vertreter der Krainer Adelsfamilien. Von besonderem 
Interesse ist, daß der Name Amerika in den slowenischen Ländern höchstwahrscheinlich zum ersten Mal 
gerade m diesem literarischen Kontext auftritt. Die behandelten Kartelle dieser späten Ritterspiele stellen 
vorerst die einzig bekannten Originalexemplare dieser Art und dieses Inhalts bei uns dar und sind überdies 
Dokumente eines der seltenen derartigen Ereignisse in den slowenischen Ländern überhaupt. 
1 8 August Dimitz, Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, III. Th., Laibach 1875, str 479 
si. - Josip Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje, Ljubljana 1957, str. 114. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 19% • 1(102) • 53-63 53 
Vlado Valenč ič 
Prebivalstvo po župnijah na Kranjskem v letih 1778 in 
okrog 1780 
Na podlagi ohranjenega gradiva prvega popisa prebivalstva v slovenskih deželah, ki je 
bilo izvedeno leta 1754, sem objavil podatke po župnijah in vikariatih ljubljanske škofije. Ško­
fija je tedaj obsegala le manjši del kranjskih duhovnij, imela pa jih je precej na Spodnjem 
Štajerskem in nekaj tudi na Koroškem. Obenem sem objavil razpoložljive podatke za duhov-
nije stiškega arhidiakonata goriške nadškofije, ki ji je pripadla večina kranjskih župnij in vika-
riatov.1 V razpravi je bilo upoštevanih 69 kranjskih duhovnij, okrog 1780 je bilo v deželi 159 
župnij in 39 vikariatov. 
Štetje leta 1754 je v avstrijskem cesarstvu pomenilo začetek statistike prebivalstva. 
Zaradi sedemletne vojne je bilo naslednje štetje šele leta 1761, nakar so se popisi ponavljali, 
spreminjal pa se je način popisovanja. V zvezi z reformo avstrijske armade leta 1769 in z 
uvedbo obveznega novačenja vojaštva je bil predpisan splošen popis prebivalstva pod pred­
vsem vojaškimi vidiki. Kot posebne ozemeljske enote za popise so bili izoblikovani naborni 
okraji, ki jih je sestavljalo ozemlje ene ali več tedanjih župnij. Leta 1770 je bil izveden prvi 
tak popis prebivalstva (vojaška konskripcija). Izvedle so ga komisije častnikov in civilnih 
komisarjev. Častnik je popisal moško prebivalstvo in tudi izbral sposobne za vojaško službo, 
civilni komisar pa je popisal ženske.2 Kot je Zwitter mogel dognati, so v začetku vojaških 
konskripcij bili res pravi popisi prebivalstva. Pozneje so župniki morali občasno poročati o pri-
rodnem gibanju (rojstva, smrti), gospostva pa o preseljevanju. Na osnovi teh podatkov so 
izpopolnili knjige o prebivalstvu, ki so jih vodili vojaški uradi, prava štetja pa naj bi bila vsa­
kih pet let. Vendar to vprašanje še ni bilo popolnoma pojasnjeno.3 
Za objavo rezultatov štetja leta 1754 je bilo na razpolago osnovno gradivo, izvirni-popisi 
prebivalstva posameznih župnij in vikariatov ter pregledi, ki jih je na podlagi teh popisov 
sestavil škofijski urad oziroma stiski arhidiakonat za svoje področje. Podobno izvirno gradivo 
vojaških popisovanj ni ohranjeno, na delne rezultate teh štetij naletimo več ali manj slučajno 
pri pregledovanju spisov najvišjih deželnih ali državnih uradov. Več podatkov popisov prebi­
valstva so nam ohranili avtorji rokopisnih knjig, ki so verjetno sodelovali v državni upravi in 
so občutili potrebo, da tudi druge seznanijo s podatki, zadevajočimi razna področja družbe­
nega življenja. Tako sta ohranjeni dve rokopisni knjigi, ki vsebujeta rezultate dveh vojaških 
konskripcij. Nekaj podatkov za celo deželo popisa iz leta 1771 in v glavnem podatke iz leta 
1778 po okrožjih in župnijah vsebuje rokopisna knjiga Notaten oder eigentlich Materialien zu 
weiterer Ausarbeitung das Herzogthum Krain betreffend. Knjiga ima štiri poglavja, zemljepis 
in zgodovina, naravni in obrtni proizvodi, iz tujine uvoženo blago ter prebivalstvo, število hiš 
in živine.4 Druga rokopisna knjiga je Ganz kurz gefasste Beschreibung von dem Herzogtum 
Krain, ki vsebuje tudi podatke o prebivalstvu po župnijah, toda letnica štetja ni znana, bilo 
1 V. Valenčič, Štetje prebivalstva leta 1754 v predjožefinski ljubljanski škofiji in njegovi rezultati. Zgo­
dovinski časopis XVI/1962, str. 27, si. 
2 F. Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni, Ljubljana 1936, str. 24 si. 
in 28 si. 
1 Zwitter, n.o.m. str. 32. 
4 Arhiv Slovenije, Rokopis 11/22 r. 
54 V. VALENČIČ: PREBIVALSTVO PO ŽUPNIJAH NA KRANJSKEM 
je okrog 1780. Na osnovi podatkov v tej knjigi sem objavil prikaz o zemljiških gospostvih na 
Kranjskem, tedaj sem navedel tudi njeno vsebino.5 
Pri tedanjih popisih prebivalstva so v primeri s sedanjimi ljudskimi štetji ugotavljali le 
malo osebnih podatkov. -Ti so bili: spol, starost, stan (samski, poročen), družbeni položaj 
(Condition, poklic). Na osnovi teh podatkov je bilo moško prebivalstvo razdeljeno na posa­
mezne skupine po vojaških vidikih. Moške so uvrstili v več skupin oproščenih vojaške službe, 
v posebno skupino pa so bili uvrščeni za vojaško službo sposobni. Žensko prebivalstvo je bilo 
ugotovljeno le v skupnem številu. Oproščeni vojaške službe so bili duhovniki, plemstvo, urad-
ništvo in imetniki, meščani v mestih in obrtniki na podeželju, kmetje, dediči oziroma nasled­
niki meščanov, obrtnikov in kmetov ter zaposleni, ki niso bili zajeti v prejšnjih skupinah. Sle­
dila je skupina moškega prebivalstva, uporabnega za druge državne potrebe (zu anderen 
Staatsnotdürften Anwendbare). To je bila skupina tistih, ki so bili izbrani, da bodo opravljali 
vojaško službo. Popis prebivalstva naj bi dal tudi evidenco o številu za vojaško službo potreb­
nega naraščaja, zato je bil posebej izkazan v dveh skupinah in sicer v starosti od 1-12 in od 
13-17 let. Žensko prebivalstvo pa je bilo navedeno le z eno postavko v skupnem številu.6 
Rokopisna knjiga s podatki popisa iz leta 1778 jih vsebuje za navedene skupine po 
okrožjih in za vso deželo. Za župnije in vikariate po okrožjih navaja podatke o številu nase­
ljenih hiš, družin, oseb ločeno po spolu ter skupno število. Duhovnije so razvrščene po abe­
cednem redu nemškega krajevnega naziva. V rokopisni knjigi okrog 1780 so podatki o številu 
prebivalstva za vso deželo po skupinah glede na vojaško obveznost ter le skupno število po 
duhovnijah, ki so razporejene po škofijah in arhidiakonatih ter po okrožjih. Tako nam ta se­
znam kaže tudi tedanjo organizacijo cerkvene uprave, ko so bile duhovnije v deželi podrejene 
šestim škofijam. Kranjski je tedaj pripadal tudi avstrijski del Istre, bil je vključen v notranjsko 
okrožje, tam so kar štiri škofije imele svoje duhovnije. 
Prikaz prebivalstva pred več kot 200 leti po manjših določenih ozemeljskih enotah za celo 
deželo, to so bile župnije in vikariati, je zelo redek zgodovinski vir, zato mislim, da zasluži 
objavo. Pri tem se je treba zavedati, da imajo številke za te ozemeljske enote, zlasti pri pri­
merjavi s podatki različnih dob, svoj smisel šele, če je znano ozemlje, za katerega veljajo. 
Ozemlja župnij pa so se spreminjala že pred časom, ko sta naša popisa bila izvedena, še bolj 
pa pozneje. Toda ozemlja kranjskih župnij v tistem času so znana po zaslugi M. Miklavčiča. 
V razpravi »Predjožefinske župnije na Kranjskem v odnosu do politične uprave« je opisal nji­
hov obseg z navedbo davčnih občin in posameznih krajev v posameznih župnijah in vikaria-
tih.7 Tako je mogoče brez večjih težav dognati, na katero ozemlje se nanašajo podatki popisa 
iz leta 1778 in okrog 1780. Velja pa to le za župnije na Kranjskem v poznejšem manjšem 
obsegu, to je brez Istre in okoliša Devina. Predjožefinskega obsega istrskih goriških župnij 
Miklavčič ni navedel. 
II. 
V naslednjem seznamu so župnije in vikariati navedeni po okrožjih in po abecednem redu 
krajev. Vikariati so izrecno omenjeni; kjer te omembe ni, gre za župnije. Za leto 1778 je za posa­
mezne duhovnije navedeno število hiš, število družin, število moškega in ženskega prebi­
valstva ter skupno število, za okrog 1780 pa le skupno število vsega prebivalstva. 
5 AS, Rkp II/24r; V. Valenčič, Statistični prikaz zemljiških gospostev na Kranjskem, ZČ 1995 str. 399-409. 
ft AS, Rkp 11/24, fol. 5 si.; Zwitter, n.o.m. str. 29 si. 
7 M. Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem v odnosu do politične uprave, Ljubljana 1945, 
Poseben odtis iz Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo XXV/XXV1 - 1944-1945, str. 48 si. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 55 
Gorenjsko okrožje 
Župnije in vikariati 
Bela peč, vikariat 
Bled 
Bohinjska Bistrica 
Brezovica, vikariat 
Cerklje 
Čemšenik 
Dob 
Dobrova, vikariat 
Dol 
Dovje 
Gorje 
Ig 
Ihan 
Jesenice, vikariat 
Jezersko, župnija na Koroškem 
Kanina Gorica, vikariat 
Kamnik 
Kolovrat, vikariat 
Komenda 
Kovor 
Kranj 
Kranjska gora 
Krašnja 
Križe 
Kropa 
Lipoglav, vikariat 
Ljubljana, stolna župnija 
Ljubljana, Sv. Petra župnija 
Mengeš 
Moravče 
Mošnje 
Motnik, župnija na Štajerskem 
Naklo 
Nevlje, vikariat 
Nova Oselica, vikariat 
Hiš 
81 
484 
627 
157 
745 
191 
520 
190 
298 
134 
196 
582 
111 
341 
32 
54 
747 
135 
532 
87 
245 
279 
364 
300 
88 
145 
633 
1.086 
996 
665 
251 
28 
306 
173 
100 
Družin 
100 
550 
701 
184 
765 
216 
590 
208 
311 
252 
236 
627 
114 
459 
39 
163 
876 
137 
562 
106 
420 
358 
393 
359 
336 
147 
1.733 
1.772 
1.050 
699 
268 
28 
356 
185 
158 
Popis 
Moških 
309 
1.446 
1.780 
502 
2.018 
538 
1.505 
625 
913 
620 
629 
1.632 
316 
1.210 
100 
299 
2.168 
412 
1.462 
268 
786 
1.103 
1.079 
899 
541 
494 
2.949 
3.752 
2.674 
1.907 
751 
93 
866 
560 
337 
leta 1778 
Žensk 
263 
1.463 
1.760 
475 
1.924 
563 
1.403 
627 
868 
506 
567 
1.580 
287 
1.171 
90 
294 
2.386 
363 
1.501 
273 
923 
956 
946 
948 
557 
405 
3.825 
4.013 
2.743 
1.772 
735 
76 
924 
525 
340 
Okr. 1780 
Skupaj 
572 
2.909 
3.540 
977 
3.942 
1.101 
2.908 
1.252 
1.781 
1.126 
1.196 
3.212 
603 
2.381 
190 
593 
4.554 
775 
2.963 
541 
1.709 
2.059 
2.025 
1.847 
1.098 
899 
6.774 
7.765 
5.417 
3.679 
1.486 
169 
1.790 
1.085 
677 
Vseh 
551 
2.995 
3.746 
974 
4.049 
1.134 
3.209 
1.361 
1.860 
1.142 
1.305 
3.323 
604 
2.381 
190 
661 
4.755 
Š30 
3.045 
631 
1.744 
2.124 
2.291 
1.621 
1.194 
945 
9.594 
5.565 
5.523 
4.022 
1.577 
176 
1.930 
1.136 
709 
Župnije in vikariati 
Ovsiše, vikariat 
Peče, vikariat 
Podbrezje 
Poljane 
Preddvor 
Radovljica 
Selca 
Smlednik 
Sora 
Sorica, vikariat 
Spodnji Tuhinj, vikariat 
Sencur 
Šent Gotard, vikariat 
Sent Lambert, vikariat 
Šent Vid nad Ljubljano 
Škofja Loka 
v J 
Smartin pri Kranju 
Hiš 
63 
51 
251 
905 
775 
805 
618 
485 
337 
129 
241 
509 
135 
89 
465 
1.018 
633 
Družin 
75 
51 
327 
1.311 
847 
921 
842 
507 
436 
223 
252 
536 
144 
89 
545 
1.807 
805 
Popis 
Moških 
201 
155 
740 
3.108 
2.292 
2.213 
2.188 
1.242 
992 
571 
768 
1.344 
412 
247 
1.461 
3.527 
2.037 
leta 1778 
Žensk 
218 
148 
795 
2.911 
2.212 
2.386 
2.043 
1.170 
1.054 
527 
676 
1.188 
372 
224 
1.426 
3.721 
1.933 
Skupaj 
419 
303 
1.535 
6.019 
4.504 
4.599 
4.231 
2.412 
2.046 
1.098 
1.444 
2.532 
784 
471 
2.887 
7.248 
3.970 
Okr. 1780 
Vseh 
436 
363 
1.644 
6.185 
4.640 
4.839 
4.405 
2.611 
2.221 
2.095 
1.552 
2.839 
834 
493 
3.044 
7.337 
4.085 
56 V. VALENĆIĆ: PREBIVALSTVO PO ŽUPNIJAH NA KRANJSKEM 
Župnije in vikariati 
Šmartin pod Šmarno goro 
Špitalič, vikariat 
Tržič 
Vače 
Velesovo 
Vodice 
Zagorje 
Zali log. vikariat 
Zasip 
Zgornji Tuhinj, vikariat 
Železniki 
Žiri 
Gorenjsko okrožje 
Hiš 
128 
90 
296 
519 
119 
400 
254 
43 
49 
107 
128 
482 
22.027 
Družin 
143 
93 
550 
523 
119 
413 
269 
76 
56 
111 
358 
716 
28.603 
Popis leta 1778 
Moških Žensk 
338 342 
279 236 
1.158 1.419 
1.449 1.361 
319 355 
1.063 1.069 
764 717 
184 144 
174 155 
341 261 
669 591 
1.684 1.464 
69.463 69.170 
Skupaj 
680 
515 
2.577 
2.810 
674 
2.132 
1.481 
328 
329 
602 
1.260 
3.148 
138.633 
Okr. 1780 
Vseh 
780 
587 
2.527 
3.055 
685 
2.227 
1.542 
345 
349 
610 
1.339 
3.177 
144.743 
Dolenjsko okrožje 
Župnije in vikariati 
Bela cerkev 
Bloke 
Boštanj 
Cerklje, vikariat 
Čatež ob Savi 
Črmošnjice 
Črnomelj 
Dobrnič 
Dobropolje 
Dole, vikariat 
Fara pri Kostelu 
Hinje, vikariat 
Kočevje 
Kočevska reka 
Kopri vnik 
Kostanjevica 
Kresnice, vikariat 
Krka 
Krško, viakriat 
Leskovec 
Loški potok, vikariat 
Metlika 
Mirna, vikariat 
Mirna peč 
Mokronog 
Može 1 j 
Novo mesto 
Osilnica 
Podzemelj 
Polšnik 
Prečna, vikariat 
Prežganje 
Primskovo, vikariat 
Radeče 
Raka 
Ribnica 
Semič 
Sinji vrh, vikariat 
Sodražica, vikariat 
Popis leta 1778 Okr. 1780 
Hiš Družin Moških Žensk Skupaj Vseh 
77 
237 
196 
180 
324 
372 
618 
461 
360 
160 
321 
267 
618 
413 
262 
77 
130 
528 
168 
623 
212 
717 
329 
449 
107 
202 
242 
341 
396 
84 
319 
179 
68 
299 
739 
769 
541 
101 
293 
80 
250 
198 
186 
327 
377 
618 
480 
387 
161 
325 
275 
623 
413 
262 
92 
140 
574 
186 
648 
230 
719 
355 
455 
127 
203 
270 
341 
397 
86 
330 
207 
70 
318 
767 
822 
541 
101 
305 
182 
790 
505 
599 
1.268 
1.004 
1.989 
1.258 
934 
470 
1.110 
859 
1.874 
1.270 
787 
226 
368 
1.521 
482 
1.816 
700 
2.232 
818 
1.140 
267 
638 
628 
1.052 
1.430 
257 
766 
601 
189 
772 
2.070 
2.267 
1.504 
384 
905 
194 
760 
456 
557 
1.205 
933 
1.980 
1.177 
908 
411 
1.071 
753 
1.758 
1.199 
748 
212 
349 
1.433 
499 
1.729 
704 
2.312 
869 
1.093 
304 
643 
627 
967 
1.480 
228 
738 
555 
181 
811 
1.964 
2.198 
1.495 
363 
871 
376 
1.550 
961 
1.156 
2.473 
1.937 
3.969 
2.435 
1.842 
881 
2.181 
1.612 
3.632 
2.469 
1.535 
438 
717 
2.954 
981 
3.545 
1.404 
4.544 
1.687 
2.233 
571 
1.281 
1.255 
2.019 
2.910 
485 
1.504 
1.156 
370 
1.583 
4.034 
4.465 
2.999 
747 
1.776 
384 
1.158 
1.317 
2.604 
2.144 
4.042 
2.540 
1.920 
976 
2.225 
. 1.667 
3.829 
2.384 
1.649 
536 
752 
3.075 
985 
3.979 
1.292 
4.665 
1.671 
2.383 
612 
1.333 
1.274 
2.160 
3.085 
558 
1.534 
1.141 
373 
1.708 
4.488 
4.738 
3.220 
699 
1.606 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 57 
Župnije in vikariati 
Sostro, vikariat 
Soteska 
Stari log 
Stari trg (Poljane) 
Stopiče 
Struge, vikariat 
Župnije in vikariati 
Sv. Križ pri Kostanjevici 
Sv. Križ pri Litiji, vikariat 
Sv. Vid nad Cerknico, vikariat 
Svibno 
Šempeter pri Novem mestu, 
vikariat 
Šent Janž, vikariat 
Šent Jernej 
v J 
Sent Rupert 
Šent Vid pri Stični 
Škocjan pri Mokronogu 
Škocjan pri Turjaku 
Šmarje 
Šmarjeta 
Šmartno pri Litiji 
Šmihel 
Toplice 
Trebelno (Gornji Mokronog) 
Trebnje 
Tržišče (Sv. Trojica), vikariat 
Vavta vas 
Velike Lašče, vikariat 
Vinica 
Višnja gora 
Žužemberk 
Dolenjsko okrožje 
Notranjsko okrožje 
Župnije in vikariati 
Beram 
Bloke 
Boljun 
Borut 
Brdo 
Brezovica 
Brseč 
Cerknica 
Cerovlje 
Cepič 
Devin 
Dolina 
Golagorica 
Gradišče 
Grdo selo 
Hiš 
87 
41 
294 
534 
426 
83 
Hiš 
323 
397 
166 
360 
218 
286 
985 
560 
1.067 
553 
325 
954 
406 
550 
453 
63 
361 
645 
92 
293 
438 
548 
243 
484 
25.014 
Hiš 
84 
157 
123 
37 
82 
348 
151 
970 
48 
69 
734 
789 
87 
237 
63 
Družin 
91 
42 
296 
534 
434 
92 
Družin 
327 
415 
169 
364 
225 
297 
1.009 
588 
1.146 
573 
338 
998 
408 
597 
474 
66 
381 
688 
97 
303 
467 
550 
269 
496 
25.980 
Družin 
87 
164 
124 
37 
83 
349 
155 
1.114 
48 
69 
741 
801 
87 
241 
64 
Popis 
Moških 
261 
112 
844 
1.727 
1.134 
266 
Popis 
Moških 
1.031 
981 
572 
1.135 
575 
737 
2.772 
1.514 
3.118 
1.524 
1.008 
2.905 
1.083 
1.536 
1.212 
137 
1.070 
1.581 
246 
743 
1.392 
2.022 
736 
1.332 
73.238 
Popis 
Moških 
252 
473 
357 
107 
253 
1.134 
365 
2.966 
116 
169 
2.000 
2.052 
236 
641 
211 
leta 1778 
Žensk 
216 
94 
840 
1.700 
1.130 
239 
leta 1778 
Žensk 
987 
977 
520 
1.017 
572 
744 
2.763 
1.649 
3.060 
1.507 
924 
2.725 
1.022 
1.491 
1.226 
152 
986 
1.704 
240 
732 
1.305 
1.974 
720 
1.304 
71.255 
, leta 1778 
Žensk 
226 
440 
322 
89 
258 
1.046 
403 
2.837 
138 
190 
1.972 
1.876 
259 
679 
201 
Okr. 1780 
Skupaj 
477 
206 
1.684 
3.427 
2.264 
505 
Vseh 
516 
214 
1.842 
3.484 
2.361 
551 
Okr. 1780 
Skupaj 
2.018 
1.958 
1.092 
2.152 
1.147 
1.481 
5.535 
3.163 
6.178 
3.031 
1.932 
5.630 
2.105 
3.027 
2.438 
289 
2.056 
3.285 
486 
1.475 
2.697 
3.996 
1.456 
2.636 
144.493 
Skupaj 
478 
913 
679 
196 
511 
2.180 
768 
5.803 
254 
359 
3.972 
3.928 
495 
1.320 
412 
Vseh 
2.218 
2.055 
2.431 
1.249 
1.598 
5.797 
3.353 
6.320 
3.331 
1.993 
5.812 
2.298 
3.307 
2.557 
312 
2.161 
3.363 
513 
1.481 
2.855 
3.841 
1.545 
2.700 
148.772 
Okr. 1780 
Vseh 
521 
2.455 
732 
206 
536 
2.315 
794 
5.784 
268 
383 
4.018 
4.168 
505 
1.432 
432 
58 V. VALENČIČ: PREBIVALSTVO PO ŽUPNIJAH NA KRANJSKEM 
Župnije in vikariati 
Hrenovke 
Hrušica 
Idrija 
Jelšane 
Kastav 
Kaščerga 
Klana 
Komen 
Košana 
Kožljak 
Krbune 
Kringa 
Kršan 
Kršikla 
Laniše 
Lindar 
Lovran 
Lonke 
Lož (Stari trg pri Ložu) 
Lupoglav 
Miren 
Moše 
Moščenice 
Novaki 
Nova vas 
Paz 
Pazin, Stari 
Pazin 
Hiš 
574 
467 
305 
625 
1.170 
52 
129 
192 
587 
42 
91 
117 
118 
16 
63 
166 
377 
46 
574 
107 
10 
51 
297 
104 
54 
101 
72 
256 
Družin 
620 
470 
702 
632 
1.173 
52 
129 
192 
589 
42 
99 
117 
118 
16 
63 
166 
390 
46 
586 
113 
10 
51 
299 
108 
55 
102 
72 
267 
Popis leta 1778 
Moških 
1.805 
1.501 
1.210 
1.782 
3.111 
176 
312 
501 
1.773 
122 
329 
304 
316 
89 
211 
473 
845 
130 
1.609 
379 
29 
166 
727 
318 
116 
316 
196 
769 
Žensk 
1.736 
1.416 
1.298 
1.775 
3.317 
144 
311 
509 
1.651 
113 
294 
292 
332 
67 
187 
424 
803 
126 
1.548 
372 
29 
143 
774 
338 
133 
303 
192 
727 
Skupaj 
3.541 
2.917 
2.508 
3.557 
6.428 
320 
623 
1.010 
3.424 
235 
623 
596 
648 
156 
398 
897 
1.648 
256 
3.157 
751 
58 
309 
1.501 
656 
249 
619 
388 
1.496 
Okr. 1780 
Vseh 
3.504 
2.871 
2.452 
3.601 
6.891 
340 
618 
1.063 
3.345 
267 
536 
650 
648 
169 
441 
959 
1.799 
247 
3.248 
751 
67 
309 
1.555 
678 
259 
655 
421 
1.651 
Župnije in vikariati 
Pičen 
Polhov Gradec 
Povir 
Preserje 
Senožeče 
Slavina 
Spodnja Idrija 
Sušnjevica 
Sv. Ivanac 
Sv. Vid nad Cerknico 
Sv. Petar u Šumi 
Šumbrek 
Tinjan 
Tomaj 
Trnovo 
Trviš 
Veprinac 
Vipava 
Vranja 
Vreme 
Vrhnika 
Zamask 
Žminj 
Semič, župnija Roč 
Notranjsko okrožje 
Popis leta 1778 Okr. 1780 
Hiš Družin Moških Žensk Skupaj Vseh 
245 
665 
158 
353 
229 
554 
277 
68 
45 
101 
73 
187 
269 
1.026 
91 
262 
1.814 
75 
157 
1.210 
42 
501 
— 
9.144 
246 
886 
158 
385 
238 
718 
557 
68 
45 
113 
74 
188 
269 
1.043 
95 
262 
1.894 
75 
163 
1.724 
42 
519 
-
21.205 
762 
2.343 
483 
1.154 
693 
1.879 
1.284 
197 
112 
330 
232 
552 
771 
2.942 
260 
627 
5.108 
233 
533 
3.975 
133 
1.333 
-
56.883 
716 
2.235 
414 
1.151 
635 
1.830 
1.240 
163 
97 
294 
206 
528 
737 
2.863 
284 
677 
4.824 
244 
448 
3.840 
116 
1.236 
-
55.068 
1.478 
4.578 
897 
2.305 
1.328 
3.709 
2.524 
360 
209 
624 
438 
1.080 
1.508 
5.805 
544 
1.304 
9.932 
477 
981 
7.815 
249 
2.569 
-
111.951 
1.612 
4.905 
979 
2.339 
1.310 
3.788 
2.510 
399 
230 
1.593 
714 
463 
1.182 
1.504 
5.826 
574 
1.362 
9.862 
514 
1.008 
7.593 
291 
2.821 
960 
118.783 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 59 
Župnije in vikariati 
Kranjsko 
Popis leta 1778 
Hiš Družin Moških Žensk 
66.185 75.788 199.584 195.493 
Okr. 1780 
Skupaj Vseh 
395.077 412.298 
III. 
V rokopisni knjigi s podatki za leto 1778 je navedenih 198 župnij in vikariatov, poznejši 
popis jih ima 200. Leto 1778 je bila župnija Bloke navedena dvakrat, delno v dolenjskem in 
delno v notranjskem okrožju, okrog 1780 je bila izkazana cela na Notranjskem. Župniji 
Bloke podrejeni vikariat Sv. Vid na Cerknico je bil 1778 tudi med dolenjskimi duhovnijami, 
okrog 1780 pa med notranjskimi. V seznamu okrog 1780 je bil v notranjskem okrožju tudi 
vikariat Semič, ki je pripadal župniji Roč, v seznamu leta 1778 ni bil naveden. 
Ob prvem popisu prebivalstva leta 1754 so ugotavljali tudi število hiš. Tedaj so jih našteli 
v vsej deželi 57.787. Na zahtevo deželnih stanov so bile kajže izločene in je nato ostalo 56.190 
hiš. Toda leta 1768 jih je bilo navedenih le 51.395. Razlike med števili so prevelike, da bi jim 
mogli verjeti. Ker je bilo ugotavljanje števila hiš v zvezi z obdavčitvami, so jih po možnosti 
tudi zatajili. Z uvedbo vojaških konskripcij in oštevilčenjem hiš leta 1771 je prišlo do popol­
nejših ugotovitev. Pri popisu omenjenega leta so našteli 65.880 naseljenih hiš, po popisu leta 
1778 pa jih je bilo 66.185 in sicer 22.027 v gorenjskem, 25.014 v dolenjskem in 19.144 v 
notranjskem okrožju. 
V drugem stolpcu seznama je navedeno število družin (Familien). Pod besedo družina je 
mogoče razumeti različne družbene skupnosti, zato se mi zdi potrebno postaviti vprašanje, 
kakšne naj bi bile pri tem popisu ugotovljene družine. Družina v najožjem smislu je to pač 
skupnost staršev z otroki. Kot družino bomo označili tudi skupnost, v kateri živijo še stari 
starši in strici ter tete. K družini pa ne štejemo poslov, hlapcev in dekel, ki so tedaj tvorili pre­
cejšen odstotek prebivalstva. Pri popisu pa so bili z družino zajeti tudi posli, zato bi jo bilo 
primerneje označiti kot gospodinjstvo, označba, ki je bila za take skupnosti uporabljena pri 
poznejših ljudskih štetjih. 
Primerjava števil družin s številom hiš po župnijah in vikariatih kaže, da so močno pre­
vladovale duhovnije, kjer je bilo le malo več hiš kot družin, povečini je v hiši živela le ena 
družina. Redke so bile duhovnije v katerih sta v povprečju živeli dve ali več družin. Med 
takimi so bile Kamna Gorica, Kropa, stolna župnija v Ljubljani, Železniki, Idrija in Spodnja 
Idrija. Razen Ljubljane so bile hiše naseljene z več družinami v krajih, kjer je bila razvita 
železarska obrt in v mestu z rudnikom živega srebra. Sorazmeroma več družin na hišone bilo 
tudi v duhovnijah Dovje, Jesenice, župnija sv. Petra v Ljubljani, Nova Oselica, Poljane, 
Škofja Loka, Tržič, Žiri, Polhov Gradec, Slavina in Vrhnika. Gostejša naseljenost hiš je bila 
zlasti v krajih z močnejšo obrtno dejavnostjo, kot je to bilo v mestih, ponekod tudi na pode­
želju, kjer so živeli številnejši gostači. Na škofjeloškem območju je k temu pripomogla razšir­
jena obrt platnarstva. Gostejša nastanjenost hiš v notranjskih župnijah Vrhnika in Slavina pa 
je verjetno v zvezi z močno prometno dejavnostjo na tem področju. 
Podobne so bile razlike po posameznih področjih pri številu oseb v družinah oziroma 
gospodinjstvih. Deželno povprečje je bilo 5 oseb v družini. Na Notranjskem je veljalo isto 
povprečje, na Gorenjskem ni bilo doseženo, na Dolenjskem pa je bilo delno preseženo. V 
tistih duhovnijah, kjer smo ugotovili najgostejšo hišno nastanjenost, so bile najmanjše dru­
žine. V Kamni Gorici, Kropi, Železnikih in Idriji je splošno povprečje znašalo 3 člane na dru­
žino, povprečno po 4 člane v družini so imele družine v župnijah Sv. Peter v Ljubljani, Po­
ljane, Škofja Loka in Žiri. 
Na Dolenjskem, kjer je bilo povprečje števila družinskih članov delno nad deželnim, so 
štele povprečno 6 članov družine v župnijah Čatež ob Savi, Črnomelj, Fara pri Kostelu, Met­
lika, Mozelj, Stari trg (Poljane) in Sv. Križ pri Kostanjevici. V župnijah Podzemelj in Vinica 
je bilo v družinah celo 7 članov v povprečju. Večina župnij z večjim številom družinskih čla­
nov je bila v Beli Krajini in na Kočevskem. Ti področji sta bili tedaj verjetno v deželi gospo­
darsko najmanj razviti in sta sto let pozneje dale največji delež slovenskemu izseljevanju. Na 
nekdanjem Notranjskem je deželno povprečje presegla župnija Hrušica v severni Istri s 
6 0 V. VALENĆIČ: PREBIVALSTVO PO ŽUPNIJAH NA KRANJSKEM 
šestimi člani na družino. Pripominjam, da sem nadpovprečnost števila družinskih članov ugo­
tavljal le za župnije z več kot 2000 prebivalci.8 
Od vsega prebivalstva v deželi je bilo 50,5% moškega. Po okrožjih so bile malenkostne 
razlike, na Gorenjskem je bilo moških 50,1% na Dolenjskem 50,7%, na Notranjskem 50,8%. 
Večje so bile razlike po posameznih župnijah. Navajam župnije z več kot 2000 prebivalci, v 
katerih je delež moškega prebivalstva znatneje odstopal od navedenih odstotkov. Višji odsto­
tek moškega prebivalstva so izkazovale župnije: Dob 51,7%, Kranjska gora 53,5%, Moravče 
51,5% Šenčur 53%, Žiri 53,4% Vipava 51,4%. Manj moškega kot ženskega prebivalstva je 
bilo v župnijah: Kamnik 46%, Ljubljana stolna župnija 43,5%, Ljubljana župnija Sv. Peter 
48,3%, Mengeš 49,3%, Škofja Loka 48,6% Tržič 44,9%, Metlika 49,1%, Trebnje 48,2%, 
Sent Rupert 47,8% in Kastav 48,3%. 
Najmanjši delež moškega prebivalstva je bil v ljubljanski stolni župniji. Glavni vzrok, da 
so tu ženske toliko prevladovale, je bilo doseljevanje ženske hišne služinčadi iz podeželskih 
župnij. Sicer nimamo podatkov o številu služinčadi v Ljubljani za leto 1778, imamo pa te 
podatke za leto 1754, ko je bil izveden prvi popis prebivalstva. Tedaj je bilo v stolni župniji 
6638 prebivalcev, 2955 moških in 3683 žensk, delež moškega prebivalstva je bil 44,3%. Hišne 
služinčadi je bilo 1368 oseb, to je 20,7% vsega prebivalstva. Žensk je bilo med služinčadjo 
1049, to je bilo 15,8% od vsega prebivalstva v župniji.9 Deloma velja isto za šentpetersko žup­
nijo, ki je bila le v manjšem delu mestna. Ni dvoma, da je prišlo največ služinčadi iz okolice 
mesta, kjer so skoraj vse župnije imele manj ženskega kot moškega prebivalstva. Za druge 
župnije, v katerih je bilo več moških kot žensk, nam družbene razmere niso toliko znane kot 
za Ljubljano, zato ne poznamo vzrokov za tako številno razmerje med obema spoloma. Je pa 
gotovo povezano z odseljevanjem in preseljevanjem prebivalstva. 
IV. 
Ni znano, koliko let je preteklo od popisa prebivalstva leta 1778 do naslednjega popisa, 
ki ga označujemo kot okrog 1780. Kot sem že omenil, so tedaj popisovali verjetno vsakih pet 
let, torej je bil drugi popis izveden morda leta 1783. Kasneje gotovo ni bil, ker je moral biti 
izveden še po predjožefinskih župnijah, te pa so bile v letih 1782-1785 povečini preosnovane, 
stare velike župnije so bile razdeljene v manjše ali vikariate. Primerjava med izidi obeh popi­
sov odkriva, kako je potekal razvoj prebivalstva v tem petletnem obdobju, opozarja pa tudi 
na morebitne napake, ki so jih pri popisih zagrešili. 
Po popisih sta stanje prebivalstva in vmesni prirastek znašala: 
Gorenjsko 
Dolenjsko 
Notranjsko 
Kranjsko 
1778 
138.633 
141.851 
114.593 
395.077 
Okr. 1780 
144.743 
148.772 
118.783 
412.298 
Prirastek 
6.110 
6.921 
4.190 
17.221 
Odstotkov 
4,4% 
4,9% 
3,6% 
4,3% 
K temu pregledu pripominjam, da sta župnija Bloke in vikariat Sv. Vid nad Cerknico 
upoštevani pri obeh popisih v podatkih za notranjsko okrožje, pri popisu leta 1778 je bila 
namreč župnija Bloke le z manjšim delom prebivalstva izkazana v notranjskem okrožju, sicer 
pa sta bili obe duhovniji vsebovani v podatkih dolenjskega okrožja. 
Prirastek prebivalstva med obema popisoma je predvsem izid naravnega prirastka, to je 
razlike med številom rojenih in številom umrlih. Manjši del prirastka je mogel nastati iz raz­
like med številom priseljencev in številom izseljencev. Toda tako visok prirastek, kot je izka­
zan v tem pregledu, ni bil mogoč, stanje enega popisa je moralo biti napačno, ali leta 1778 
prenizko, ali okrog 1780 previsoko. V tistih dobi je prebivalstvo na Kranjskem moglo naraš­
čati le z naravnim prirastkom, kajti priseljevanja v večjem obsegu ni bilo. Pri naravnem pri­
rastku bi se število prebivalstva moglo povečati v petih letih morda za dva odstotka ne pa za 
* AS, Rkp H/22 r, pag. 7. 
' V. Valenčič, Prebivalstvo v Ljubljani pred dvesto leti, Kronika 11/1954, str. 197. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 61 
štiri. Tako moramo sklepati po podatkih o rodnosti in umrljivosti. Povprečno je bilo v letih 
1787-1792 na 1000 prebivalcev letno 35,7 rojstev in 32,3 smrti, torej letni naravni prirastek 
3,4 to bi bilo 1,7% za pet let. Ker podatki za stanje prebivalstva v 18. stoletju niso točni, tudi 
izračunana rodnost in umrljivost nista bili v vsakem pogledu pravilni. Naravni prirastek niti 
v 19. stoletju ni dosegel višine, kot naj bi bila v petletju 1778-1783. V razdobju 1830-1845 
je letni naravni prirastek znašal na 1000 prebivalcev 5 oseb pri rodnosti 31,5 in umrljivosti 26,5 
v razdobju 1846-1850 je bil 4,3 pri rodnosti 32,2 in umrljivosti 27,9, potem je stalno naraščal 
zaradi nazadovanja umrljivosti. Šele v desetletju 1901-1910 je pri povprečni letni rodnosti 
34,4 in umrljivosti 24,4 dosegel 10,0 promile, to je 1% letno, kar je bilo nekaj več, kot naj 
bi znašal med 1778-1783."' Iz navedenih podatkov vidimo, da se rodnost ni dosti spreminjala, 
ostajala je več ali manj na isti višini, pač pa je nazadovala umrljivost. 
Med obema popisoma izračunani prirastek prebivalstva je po okrožjih precej enakome­
ren, po župnijah pa se v mnogih primerih znatno razlikuje od deželnega povprečja. Pri večini 
je drugi popis izkazal precej večji prirastek prebivalstva, bilo je 24 župnij, ki naj bi imele celo 
več kot 10% prirastka. Skoraj 50% prirastka naj bi bilo v vikariatu Sv. Vid nad Cerknico, ki 
je bil v prvem popisu upoštevan v dolenjskem, v drugem pa v notranjskem okrožju. Morda 
je v tem primeru vzrok tolikega prirastka v povečanju obsega vikariata ob dodelitvi drugemu 
okrožju. Pri tedanjem naravnem prirastku bi se moglo prebivalstvo pomnožiti povprečno za 
dva odstotka v petih letih, v župnijah, ki so izkazovale večji prirastek, brez dvoma ni bilo ugo­
tovljeno pravo število prebivalstva. 
Bilo je 19 župnij, v katerih je prebivalstvo nazadovalo, večinoma le za nekaj odstotkov. 
Večjega obsega je bilo nazadovanje v župnijah Sodražica, skoraj 10%, Loški potok 8%, Sinji 
vrh 6,5%, Križe 12,3%, na Notranjskem se je število prebivalcev zmanjšalo v desetih duhov-
nijah, na Dolenjskem v sedmih. Največkrat so si take duhovnije bile v sosedstvu. Splošni 
vzrok zmanjšanja je bila najbrž večja umrljivost kot posledica kakšnih nalezljivih bolezni, ki 
so jih huje prizadele. Pri župniji Sv. Peter v Ljubljani pa je vzrok za nižje izkazano stanje pre­
bivalstva gotovo v drugačni določitvi njenega obsega, leta 1778 naj bi imela 7765 prebivalcev, 
okrog 1780 pa 5565, torej 2200 manj. To je mogoče pojasniti le tako, da so del ozemlja pri 
prvem popisu upoštevali v šentpeterski, pri drugem pa v stolni župniji, ki je zato imela neso­
razmerno velik prirastek. 
Ni pa seveda izključeno, da so v kakšnem primeru tudi netočne ugotovitve števila pre­
bivalstva vzrok, da podatki izkazujejo nazadovanje. ^_ 
Župnije in vikariati so bili zelo različnega obsega. Precej jih je imelo le nekaj stotin pre­
bivalstva, veliko pa jih je imelo po nekaj tisoč. Verjetno je tudi število prebivalstva vplivalo 
na več ali manj točno ugotavljanje njihovega števila, v manjših je duhovščina mogla imeti 
boljši pregled nad prebivalci in je mogel popis zagotoviti boljši izid. 
Naslednji pregled kaže, koliko duhovnij je bilo ob popisu leta 1778 v posameznih veli­
kostnih skupinah glede na število prebivalstva. 
Število prebivalcev 
Gorenjsko 
Dolenjsko 
Notranjsko 
do 500 
7 
8 
20 
35 
501-1000 
13 
6 
16 
35 
do 2000 
20 
22 
10 
52 
do 5000 
19 
30 
14 
63 
nad 5000 
5 
3 
5 
13 
Skupaj 
64 
69 
65 
198 
Za oba popisa so v rokopisnih knjigah ohranjeni tudi podatki o stanovski pripadnosti ali 
pa o poklicih moškega prebivalstva. Razporejeno je bilo po določenih skupinah za vojaške 
namene. Za leto 1778 so znani podatki tudi za posamezna okrožja, za okrog 1780 pa le za vso 
deželo. Po skupinah razvrščeno moško prebivalstvo daje delni številčni prikaz tedanje druž­
bene sestave. Žensko prebivalstvo je bilo zajeto le v skupnem številu. 
'" Podatke o rodnosti in umrljivosti gl. Zwitter, n.o.m. str. 43 in 91-94. 
6 2 V. VALENČIČ: PREBIVALSTVO PO ŽUPNIJAH NA KRANJSKEM 
Razvrstitev prebivalstva po konskripdjskih skupinah 
Duhovščina 
Plemstvo 
Uradništvo, imenitniki 
Meščani, obrtniki 
na podeželju 
Kmetje 
Dediči ali nasledniki 
kmetov, meščanov 
in obrtnikov 
Kaj zarji, gorniki, 
vinogradniki in drugi 
pridobitno zaposleni 
Za druge državne potrebe 
uporabni 
Naraščaj 1-12 let 
Naraščaj 13-17 let 
Ženski spol 
Skupaj 
Gorenjsko 
640 
171 
330 
1.207 
13.908 
11.717 
14.537 
5.593 
16.834 
4.526 
69.170 
138.633 
Popis leta 1778 
Dolenjsko 
442 
120 
163 
627 
19.458 
16.502 
8.701 
4.763 
18.133 
4.329 
71.255 
144.493 
Notranjsko 
442 
110 
108 
235 
15.225 
12.567 
7.268 
3.750 
13.456 
3.742 
55.068 
111.951 
Kranjsko 
1.504 
401 
601 
2.069 
48.591 
40.786 
30.506 
14.106 
48.423 
12.597 
195.493 
395.077 
Okr. 1780 
Kranjsko 
1.398 
427 
427 
2.013 
47.941 
42.474 
31.505 
11.965 
52.713 
13.261 
206.940 
411.064 
V sedmih skupinah je bilo zajeto moško prebivalstvo, ki ni bilo podvrženo dolžnosti 
vojaškega službovanja. Osma skupina, ki je imela nekoliko skrivnostno označbo »uporabni za 
državne potrebe« (zu Staats Notdürften anwendbar), pa je vsebovala moške, med katerimi so 
izbirali bodoče vojake. Dve starostni skupini moškega naraščaja sta služili tudi vojaškim 
namenom, število naraščaja je pokazalo, koliko nabornikov je mogoče pričakovati v bodoč­
nosti. Pregled zaključuje skupno število ženskega prebivalstva. 
Prve tri skupine najvišjih družbenih slojev so bile maloštevilne. Sorazmeroma visoko je 
bilo število duhovščine v primeru s poznejšo dobo. Leta 1915 je bilo v ljubljanski škofiji, ki 
je obsegala tedanjo kranjsko deželo, 760 duhovnikov." V skupini uradništva in imenitnikov 
(Honoratiores) jih je bilo ob drugem popisu 186 manj kot leta 1778. Toliko zmanjšanje pri 
že itak majhni skupini ni verjetno, najbrž je pri tem kakšna napaka. Tudi ni znano, katere 
osebe so šteli med imenitnike. Uvrščanje v skupino meščanov, obrtnikov, kmetov in njihovih 
dedičev oziroma naslednikov najbrž ni povzročalo težav in podatki niso vprašljivi. Ni pa jasno 
vse, kar vsebuje skupina kajžarjev, gornikov, vinogradnikov in drugih pridobitno zaposlenih, 
okrog 1780 je bila ta skupina označena le kot kajžarji in vrtnarji. Najbrž so bili v tej skupini 
zajeti tudi tisti, ki so se ukvarjali z različnimi dejavnostmi, ki niso upoštevane v drugih sku­
pinah. V tej skupini so bili verjetno izkazani tudi zaposleni v rudarstvu, suknarstvu in plat-
narstvu, ki so bili pri popisu leta 1771 posebej omenjeni. Tedaj seje na Kranjskem 3954 moških 
ukvarjalo s suknarstvom in platnarstvom, od teh je bilo 2259 na Gorenjskem, 3717 se jih je 
ukvarjalo z rudarstvom, od teh 2351 na Gorenjskem in 1120 na Notranjskem.12 Tako nam tudi 
popis prebivalstva daje številčne podatke o razširjenosti suknarstva, platnarstva in rudarstva 
na Gorenjskem, podatki o zaposlenih v rudarstvu na Notranjskem se nanašajo najbrž v celoti 
na idrijski rudnik živega srebra. 
Število v skupini za državne potrebe uporabnih moških, izmed katerih so nabirali vojaške 
novince, se je med obema popisoma precej zmanjšalo. Verjetno so število usmerjali glede na 
potrebe po vojaštvu. Ker gotovo niso vsi izkazani v tej skupini postali vojaki, se mi zdi, da 
dežela z vojaškim službovanjem ni bila preobremenjena. 
Popisa, katerih izidi so bili prikazani, sicer nista bila brez pomanjkljivosti in napak. Toda 
iz tiste dobe imamo le malo statističnih podatkov o takratni sestavi prebivalstva, zato naj 
objava izidov obeh popisov iz konca 18. stoletja vsaj nekoliko pripomore k poznavanju te­
danjih družbenih razmer. 
" Catalogue cleri... Dioecesis Labacensis MDCCCCXV, Ljubljana 1915. 
12 AS, Rkp II/22 r, pag. 6. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 » 1996 « 1(102) 63 
Zusammenfassung 
DIE BEVÖLKERUNG IN DEN PFARREN KRAINS IN DEN JAHREN 1778 UND UM 1780 
Vlado Valenčič 
Für das Land Krain haben wir die Resultate der Bevölkerungskonskriptionen des Jahres 1778 
und um 1780 auch für die einzelnen Pfarren zur Verfügung. Im Jahre 1778 wurden in 198 Pfarren 
und Vikariaten im ganzen Lande 395.077 Einwohner gezählt, um 1780 waren es in 200. Kirchen-
gemeiden 412.298. Im Jahre 1778 wurde auch die Zahl der bewohnten Häuser und die Zahl der 
Familien, eigentlich der Haushaltungen, festgestellt. In Krain waren 66.185 Häuser und 75.788 
Familien. Es überwogen die Kirchengemeinden, wo in den Häusern meistens nur eine Familie 
lebte, mehrere Familien wohnten in einem Hause in den Städten und in den Ortschaften mit Eise­
nindustrie und stärkerer Gewerbstätigkeit. 
Im ganzen Lande hatte eine Familie durchschnittlich 5 Personen. Nur 3 Personen bildeten die 
Familie in den Kirdchengemeinden mit überwiegender Eisenindustrie und in der Pfarr Idria mit 
dem Quecksilberbergwerk. Durchschnittlich 4 Personen hatten die Familien in einigen Städten und 
Kirchengemeinden mit stärker verbreiteter Gewerbstätigkeit. In Unterkrain, wo die Bevölkerung 
fast nur in der Landwirtschaft ihren Unterhalt hatt, waren Kirchengemeinden mit 6 und 7 Personen 
in einer Familie. Solche Kirchengemeinden haben 100 Jahre später den größten Anteil zu der Aus­
wanderung aus dem Lande gegeben. 
Es ist nicht bekannt, in welchem Jahre die Konskription um 1780 stattgefunden hat, wahr­
scheinlich geschah das im Jahre 1783. Nach den Resultaten hat sich die Bevölkerung in der Zeit 
zwischen den beiden Konskriptionen um 17.221 Personen, das ist 4,3% vermehrt. Die Bevölke­
rungsvermehrung konnte in jener Zeit vor allem durch einen natürlichen Bevölkerungszuwachs 
entstehen, also durch den Überschuß der Geburten über die Todesfälle. In mehreren Kirchenge­
meinden war der ausgewiesene Bevölkerungszuwas noch viel großer als der Landesdurchschnitt, in 
einigen Pfarren betrug sogar über 10%. Doch eine so hoher Bevölkerungszuvachs, wie es die 
Resultate der Konskription ausweisen, war nicht möglich, die Resultate einer der beiden Konskrip­
tionen sind falsch, entweder wurde der Bevölkerungsstand des Jahres 1778 zu niedrig ausgewiesen 
oder bei der nächsten Konskription zu hoch. Bei der damaligen Natalität un Mortalität wäre nur 
ein natürlicher Bevölkerungszuwachs von etwa 3,4 jährlich auf 1000 Einwohner möglich, also 
dürfte für 5 Jahre höchenstens 2% betragen. 
Die männlichen Einwohner wurden bei der Konskripiton um 1780 in Hinsicht/auf die Militär­
dienstpflicht in folgende Gruppen eingeteilt: Geistliche 1398, Adelige 427, Beamte un Honoratio-
res 427, Bürger in den Städten und Professionisten auf dem Lande 2013, Bauern 47.941, nächste 
Erben oder Nachfolger der Bürger, Bauern und der Gewerbetreibenden 42.474, Keuschler, Berg­
holden, Weingärtner und sonstige Nährstandfbeschäftigungen 31.505. Diese 7 Gruppen waren 
nicht zum Militärdienst verpflictet. Dann kam die Gruppe mit etwas geheimnisvoller Bezeichnung 
»zu anderen Staatsnotdürften anwendbare« mit 14.106 Personen, das war die Gruppe der Stellungs­
pflichtigen, sie enthielt die künftigen Soldaten. Teilweise im Zusammenhang mit der Militärdienst­
pflicht waren zwei folgende Gruppen, männlicher Nachwuchs im Alter von 1 bis 12 Jahren mit 
48.423 und von 13 bis 17 Jahren mit 12.597 Personen. Das weibliche Geschlecht wurde insgesammt 
in einer Gruppen mit 195.493 Personen ausgewiesen. 
64 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 
OBVESTILA 
Obvestilo o letošnjem zborovanju slovenskih zgodovinarjev 
Letošnje že 28. zborovanje slovenskih zgodovinarjev bo potekalo na Bledu od 26. do 
vključno 28. septembra. Tako kot je bilo običajno na dosedanjih zborovanjih, sta prva dneva 
posvečena referatom, okrogli mizi in občnemu zboru, tretji dan pa je prihranjen za strokovno 
ekskurzijo. 
Na strokovnem delu zasedanja bo na sporedu 16 referatov. Poleg tega je predvidena tudi 
delavnica o metodoloških prijemih pri poučevanju zgodovine. Osrednji temi zborovanja bosta dve 
in sicer 150 let slovenske zgodovinarske publicistike ter razvoj slovenskega turizma. 150 let 
razvoja neke znanstvene discipline je gotovo pomembna obletnica, ki zasluži posebno pozornost. 
Trije referenti naj bi s svojimi prispevki osvetlili to področje s treh plati: z razvojne, tematske in 
metodološke. 
Pri drugi temi 28. zborovanja slovenskih zgodovinarjev lahko ugotovimo, da gre za predsta­
vitev dosedaj zapostavljenega vidika slovenske preteklosti. Namen organizatorja je predstaviti 
raziskave, ki potekajo v okvira tega tematskega sklopa in s tem spodbuditi nadaljnje proučevanje, 
da bi že v bližnji prihodnosti lahko prišli do nekega celovitega pregleda razvoja te dejavnosti, ki 
dandanes pridobiva na pomenu v slovenskem narodnem gospodarstvu. 
Nenazadnje velja opozoriti, daje zborovanje prijavljeno pri Zavodu RS za šolstvo v okviru 
financiranja stalnega strokovnega izpopolnjevanja učiteljev in profesorjev. Zato se nadejamo, da 
bomo udeležencem iz osnovnih in srednjih šol lahko podelili točko za napredovanje. 
Člani ZZDS oziroma naročniki ZČ so po pošti že prejeli prijavnice in podrobnejši program 
zborovanja. 
predsednik ZZDS 
prof. dr. F r a n c R o z m a n 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) • 65-69 65 
J a n e z S t a n o n i k 
Očipve in Ottawa 
V slovenski kulturni ustvarjalnosti v Združenih državah Severne Amerike imajo vse do 
srede druge polovice XIX. stoletja prevladujočo vlogo misijonarji, ki so delali med Očipve in 
Ottawa Indijanci na ozemlju današnjih držav Michigan, Minnesota in Wisconsin. Dali so ne le 
pomemben prispevek k proučevanju jezika in kulture teh dveh rodov, temveč so objavljali tudi 
verske tekste v njihovem jeziku in na ta način ustvarili svojevrstno tradicijo, ki zasluži posebno 
pozornost v zgodovini kulturne dejavnosti slovenskih izseljencev v ZDA. Za osvetlitev te tradicije 
pa se moramo seznaniti vsaj deloma tudi v Sloveniji z zgodovino in sedanjim položajem teh dveh 
rodov v Severni Ameriki. 
0 delu slovenskih misijonarjev - začenši s Friderikom Barago - v XIX. stoletju v 
Michiganu in Minnesoti obstoji v slovenščini precejšnja literatura, v kateri je tudi mnogo 
napisanega o Očipve in Ottawa Indijancih, vendar so podatki kot jih najdemo v teh tekstih, zlasti 
o zgodovini in sedanjem stanju teh rodov, skromni in nejasni, često napačni in zavajajoči.1 Namen 
sedanje študije je, da poda osnovna dejstva iz zgodovine teh dveh rodov, o njihovi pretekli in 
sedanji razširjenosti ter o preteklem in sedanjem raziskovanju njihovega jezika in kulture. 
Očipve Indijance štejemo med danes največja indijanska plemena na ozemlju ZDA in 
Kanade. Njihovo ime se javlja v angleščini v raznih oblikah: Chippewa predvsem za tiste, ki žive 
v ZDA in južnem Ontariju, sicer pa prevladujeta zlasti v Kanadi obliki Ojibway ali Ojibwa. V 
slovenščini bomo uporabljali že uveljavljeno obliko Očipve, adjektiv očipvejski, saj je oblika 
Ojibway nerodna za slovensko rabo. Sami sebe'nazivajo Ochipwe, njihov jezik pa se imenuje 
Ojibwa. Ime domnevno izvira iz oznake za posebno obliko njihovih mokasinov s konico značilno 
zavihano navzgor. Očipve so v tesnem sorodstvu z rodom Ottawa, katerih jezik je le dialektična 
varianta Ojibwa. Malo bolj oddaljeno je jezikovno sorodstvo z rodom Algonquin (danes v Ontariju 
in Quebecu), katerih ime služi tudi kot oznaka širše jezikovne skupine, kateri še pripadajo rodovi 
Potowatomi, Menominee, Fox, Shawnee, Illinois ter Crée. 
Prvotna domovina Očipvejev je bila severno od Gornjega in Huronskega jezera. Prvi belci, 
ki so z njimi vzpostavili stike v dvajsetih letih XVII. stoletja so bili kanadski Francozi. Domneva 
se, daje bilo okoli leta 1650 vseh Očipvejev kakih 65.000. V zgodovinski dobi, to je od prvega 
stika z belci dalje, so svoje ozemlje zelo razširili: proti severu v današnji Saskatchewan in 
Manitobo ter ob severni in vzhodni obali Huronskega jezera ob koncu XVII. stoletja dosegli 
Ontario. V začetku XVHI. stoletja so zavzeli severni del spodnjega Michigana2 in okoli 1740 
zasedli Baragov Arbre Croche. 
1 To se začne že pri Baragi. Baraga je v svoji knjigi Geschichte, Charakter, Sitten und Gebräuche dernord-ame-
rikanischen Indier (Laibach 1837), ki je dvakrat (1837, 1970) izšla tudi v slovenskem prevodu, dodal daljši uvod, v 
katerem prikaže zgodovino bojev z Indijanci na ozemlju današnjih Združenih držav, vse od prvih belih naseljencev pa 
do zime 1675/76, ko so se uprli indijanski rodovi v Novi Angliji, ki jih je vodil "kralj Filip". O zgodovini bojev z 
Indijanci v XVIII. in v začetku XIX. stoletja, torej v ključnem obdobju zgodovine Združenih držav, v katerem so Očipve 
in Ottawa Indijanci igrali zelo pomembno vlogo, Baraga molči, kratko trdeč, da so iz te dobe bojev z Indijanci znane le 
še "zgodovinske anekdote", kar seveda ni res. Vprašanje je, ali je možno, da Baraga o vseh bojih Očipve in Ottawa 
Indijancev z ameriškimi kolonisti tik pred svojim prihodom v Ameriko v resnici ni nič vedel? In če je vedel, zakaj ni o 
tem pisal? Isto velja za avtorje, ki so kasneje pisali o Baragi. - Bolj razumljivo je, če Baraga v svojem uvodu pravi, da 
indijansko ime "kralja Filipa" ni znano: v resnici se je "kralj Filip" po indijansko imenoval Mecanomet in je bil poglavar 
plemena Wampanoag. 
2 Državo Michigan sestavljata dva polotoka: Spodnji Michigan med jezeroma Michigan in Huron, ter Gornji 
Michigan med jezeroma Michigan in Superior. 
6 6 J. STANONIK: OČIPVE IN OTTAWA 
Očipve niso nikdar ustvarili trdnejše politične zveze celega rodu, temveč so živeli razpršeni 
v malih lovskih grupah na večjem delu ogromnega ozmelja, ki obkroža Velika jezera. Vezal jih je 
le skupni jezik. Po dialektu in načinu življenja se delijo v štiri skupine: Severni Očipve na goratem 
ozemlju severno od Gornjega jezera, Ravninski Očipve (the Plains Ojibway) v Saskatchewanu in 
Manitobi, Jugovzhodni Očipve v Spodnjem Michiganu in Ontariju ter (Baragovi) Jugozapadni 
Očipve v severni Minnesoti in Wisconsinu. Medtem ko so bili Severni in Ravninski Očipve 
izključno lovci in ribiči, so se južnejši Očipve preživljali tudi z zbiranjem gozdnih sadežev in 
javorovega sirupa in še dalje na jug tudi z vrtničarstvom. V večje enote so se združili, kadar je to 
zahtevala borba proti močnejšim sovražnikom. 
Očipve so igrali izredno pomembno vlogo v zgodovini ZDA. Za kolonizacijo severno­
ameriškega kontinenta sta značilna dva različna ekonomska koncepta, ki sta se razvila pod 
vplivom velikih razlik v klimi med severnejšimi in južnejšimi predeli severnoameriškega 
kontinenta, francoski v Novi Franciji, ki so ga kasneje v Kanadi prevzeli tudi Angleži (Hudson 
Bay Company): temeljil je na trgovini s krznom, katerega so indijanski lovci prodajali belcem v 
zameno za industrijsko blago (železno orodje in opremo, orožje, municija, tekstil). Ta sistem ni 
bistveno ogrožal tradicionalnega načina življenja prvotnih prebivalcev, temveč je celo podpiral 
Indijance kot lovce na krzno; - ter agrarne ekonomije s poljedelstvom v ZDA, ki so ga ogromne 
množice vedno novih priseljencev iz Evrope kot nezadržen val širile iz Nove Anglije preko 
kontinenta ter pri tem uničevale pogoje za preživljanje indjanskih nomadskih lovcev. Zato so se 
Indijanci v svojih bojih povezovali z gospodarji Kanade proti kolonistom iz ZDA. 
Očipve in Ottawani so bili v drugi polovici XVHI. in začetku XIX. stoletja voditelji odpora 
Indijancev proti širjenju belcev v področje med Velikimi jezeri in reko Ohio. V sedemletni vojni 
(1756-1763), ki je bila v Severni Ameriki borba med Francijo in Anglijo za nadoblast nad 
kontinentom, so kot zavezniki Francozov dajali okrepitve v moštvu francoskim posadkam pri 
obrambi kanadskih mest Quebec, Montreal, Duquesne in Detroit. Po porazu Francije so Angleži 
zasedli Kanado ter tisti del francoske Louisiane, ki seje razprostiral vzhodno od Mississippija ob 
reki Ohio do gorovja Allegheny. To področje, ki ga tvorijo današnje države Ohio, Michigan, 
Indiana, Illinois in Wisconsin je dobilo ime Severozapadni teritorij (North-west Territory). 
Indijanci tu niso hoteli priznati nove angleške nadoblasti in so se uprli pod slavnim indijanskim 
voditeljem Pontiacom, katerega mati je bila Očipve, oče pa Ottawan. Uničili so skoraj vse 
angleške postojanke na tem ozemlju, niso pa mogli zavzeti Detroita in so zato po dveh letih 
brezuspešnega vojskovanja sklenili z Angleži mir. Angleži so odslej ovirali priseljevanje belcev v 
Severozahodni teritorij. 
Ko sije leta 1783 trinajst priatlantskih držav Nove Anglije priborilo neodvisnost, je Anglija 
priznala novo nastalim Združenim državam tudi suverenost nad Severozahodnim teritorijem, 
skušala pa je obdržati tamkajšnjo trgovino s krznom. Zato je podpirala Indijance v njihovem 
odporu proti Američanom. Toda v bitki pri Podrtem drevju (1794, Battle of Fallen Timbers, 
severno od Cincinnatija) so Amerikanci porazili Indijance, med katerimi so bili tudi Očipve in 
Ottawani, ter s tem odprli pot za poseljevanje Ohia, ki je bil leta 1803 vključen kot 17 država v 
ZDA. 
Zadnji veliki odpor proti Američanom v Severozahodnem teritoriju je organiziral v Indiani 
prav tako slavni Tecumseh, iz rodu Shawnee, ki so v sorodu z Očipve. Hotel je zaustaviti napre­
dovanje Američanov z miroljubnimi sredstvi. Združil je indijanska plemena na še nekoloniziranem 
ozemlju Severozahodnega teritorija v konfederacijo, ki se je zavezala, da ne bo več prodajala 
zemlje belcem. Toda njegov brat seje brez soglasja Tecumseha spustil v bitko z Američani pri reki 
Tippecanoe (november 1811, zahodna Indiana) in bil poražen, konfederacija pa je razpadla. 
Tecumseh seje nato s svojo vojsko stavil na voljo Angležem, ki so se sami leta 1812 znova zapletli 
v vojno z ZDA zaradi kontinentalne zapore, s katero so želeli Združenim državam preprečiti 
trgovanje s kontinentalno Evropo, ki je bila pod oblastjo Napoleona. V tej vojni z ZDA so bili 
sprva Angleži uspešni, zasedli so Detroit in s tem dobili oblast nad Spodnjim Michiganom. Tu so 
pustili svojim indijanskim zaveznikom (Očipve in Ottawa), da so pobijali takrat sicer še redke bele 
priseljence. Po zmagi Američanov v pomorski bitki naježeni Erie pa so bili Angleži prisiljeni, da 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 67 
zapustijo Detroit in se umaknejo v notranjost Kanade. Njihov umik so ščitile indijanske čete pod 
vodstvom Tecumseha, toda v bitki pri reki Thames (1813, severno od jezera Erie) so bili Indijanci 
poraženi in Tecumseh ubit. V Tecumsehovi vojski so se bojevali tudi Očipve in Ottawani pod 
svojimi poglavarji Shinguacouse (od Sault Sainte Marie), Okemos (iz Michigana, za Tecumsehom 
najvišji poveljnik Indijancev) ter Oskawana. V miru sklenjenem v Ghentu (1814, v Belgiji) so 
Angleži skušali doseči za Indijance priznanje samostojne indijanske tamponske države, a ponovni 
porazi so jih končno prisilili, da so priznali mejo iz leta 1783. 
Po porazu pri reki Thames Očipve in Ottawa Indijanci niso več mogli zbrati sil, ki bi se 
lahko zoperstavile Američanom. Angleži, ki bi jih nekatera še vedno nerešena vprašanja kanadske 
meje mogla znova zaplesti v vojno v ZDA - odprto je bilo vprašanje meje od Montane do 
Pacifika, tako imenovani teritorij Oregon - so želeli ohraniti dobre stike in zavezništvo z obema 
rodovoma. Vabili so jih, da pridejo enkrat na leto, v juliju ali avgustu, v Kanado, kjer so dobivali 
darove. Po te darove so hodili tudi Baragovi Ottawani.3 Ko je bil sredi štiridesetih let rešen tudi 
problem te meje, so Angleži leta 1843 prenehali z darovi za svoje nekdanje zaveznike. 
Očipve ob Gornjem jezeru in v današnji Minnesoti so v celi prvi polovici XIX. stoletja 
vodili neprestane borbe s Siouxi, da bi si prilastili njihova lovišča ob gornjem Mississippiju. V 
majhnih grapah so vpadali v sovražno ozemlje in pobijali nasprotnike. Ti boji so zahtevali mnogo 
človeških žrtev. Da bi preprečili morijo so Američani v petdesetih letih postavili več rezervatov za 
Očipve, kjer so dajali Indijancem letno podporo. Nekaj teh rezervatov je bilo na ozemlju, kjer je 
delal Baraga: Grand Portage (ob severni obali Gornjega jezera), Fond du Lac (zahodno od 
Dulutha). Red Cliff (polotok zahodno od La Pointa), Mclntyre Bay (zaliv južno od La Pointa, 
Chequamegon Bay). Rezervati so bili majhni in revni ter so zabredli proti koncu stoletja v 
ekonomsko krizo. Indijanci so se preživljali kot gozdni delavci, kasneje so sami prodajali les iz 
rezervatov. Za časa prve in druge svetovne vojne so mnogi vstopili kot prostovoljci v ameriško 
vojsko ter so si s tem pridobili polno ameriško državljanstvo. Po obeh vojnah so se mnogi izselili 
iz rezervatov v večja mesta: Minneapolis, Milwaukee, Chicago, Duluth, tudi Toronto. V teh mestih 
živi danes skoraj polovica vseh Očipvejcev. Mnogi so ohranili svoje običaje, celo svojo pogansko 
vero, ter vzdržujejo stike z rezervati. Delajo kot slabše plačani težki delavci. Sedaj je njihova 
glavna koncentracija v Ontariju. Danes je v ZDA kakih 42.000 Očipve Indijancev (ljudsko štetje 
ZDA 1970), in v Kanadi 64.000, od tega 43.975 v Ontariju, 14.187 v Manitobi, in 5.687 v 
Saskatchewanu (podatki Kanadske ustanove za indijanske zadeve - Canadian Institute of Indian 
Affairs). Verjetno pa so te številke nekoliko prenizke, in daje celokupno število Očipve Indijancev 
v ZDA in Kanadi danes okoli 160.000. Od teh jih kakih 41.000 do 52.000 še govori svoj jezik. 
In še nekaj podatkov o rodu Ottawa. Ottawa vstopijo v zgodovino istočasno kot Očipve, 
njihov jezik je dialektična varianta Očipve. Rod Ottawa je neprimerno manjši od Očipve. Ko 
Ottawani vstopijo v zgodovino v prvi polovici XVII. stoletja, so živeli ob vzhodni obali Huron-
skega jezera, njihovo število je bilo morda 4.000 do 6.000. To število je že v francoski dobi zelo 
upadlo zaradi nalezljivih bolezni in zaradi bojev z rodom Iroquois na vzhodu in Siouxi na zahodu. 
Zaradi teh bojev so se v začetku XVII. stoletja preselili od Huronskega jezera k zahodnim obalam 
Gornjega jezera, in ob koncu stoletja zopet nazaj. V začetku XVHI. stoletja so skupaj z Očipve 
Indijanci zasedli dele Spodnjega Michigana, kjer so bili njihovi glavni centri Arbre Croche na 
severu in Velika reka na jugu. V zgodovini bojev proti belim priseljencem iz Nove Anglije so se 
pod vodstvom Pontiaca in Tecumseha borili skupaj z rodom Očipve za ohranitev ozemlja od 
gorovja Allegheny do Mississippija. Skupaj z Očipveji so se udeležili bitk za Detroit (1763), bitke 
pri Podrtem drevju (1784), ter pri rekah Tippecanoe (1811) in Thames (1813), v katerih so bili 
poraženi. Ko so v tridesetih letih belci prevzeli njihovo zemljo na Spodnjem Michiganu so 
deloma, kolikor so prenehali z lovom in postali poljedelci, še ostali na polotoku, deloma pa so se 
naselili na otoku Manitoulin ob vzhodni obali Huronskega jezera, ki jim je bil dodeljen kot 
3 Pismo Barage iz Arbre Crochea 10. marca 1832; cf.: Jože Gregorčič: Baragova misijonska pisma, Ljubljana, 
Založba Družina, 1983, str. 62. 
68 J. STANONIK: OČIPVE IN OTTAWA 
rezervat (spada k Ontariju). Po drugi svetovni vojni živi na tem otoku kakih 3.000 Ottawanov, ter 
na Spodnjem Michiganu 4.000. Približno ena tretjina jih še govori svoj jezik. 
Literatura o rodovih Očipve in Ottawa je dokaj obširna, tako da bi jo lahko bilo za malo 
knjižnico. Za najstarejšo (francosko kolonialno) dobo so važna poročila in drugi teksti jezuitskih 
misijonarjev,4 kot tudi drugih francoskih raziskovalcev, trgovcev ter predstavnikov kolonialnih 
oblasti. Teh, večkrat zelo slavnih, imen je že v XVII. stoletju veliko, omenimo le nekaj najpo­
membnejših: Samuel de Champlain (1615),5 Etienne Brulé (1610-1626), Pierre E. Radisson 
(1652-1684), Nicolas Perrot (1665-1670), Robert Cavelier de la Salle (1679-1681), Antoine de la 
Mothe Cadillac (1692, poveljnik v Sault Sainte Marie), Louis Armand de Lom d'Arie de Lahontan 
(1703). V XVHL stoletju se k imenom kasnejših francoskih raziskovalcev pridružijo še imena 
angleških potnikov kot tudi posameznikov, ki so kot ujetniki Očipve in Ottawa Indijancev tudi po 
več let preživeli med njimi. Iz kasnejše dobe sta v zvezi z Barago pomembna raziskovalca 
Jonathan Carver (1766-1768) ter Nemec Johann Kohl (1857), še zlasti pa Henry Rowe 
Schoolcraft, ki je v XIX. stoletju trideset let preživel v območju Velikih jezer in bil nekaj časa 
ameriški vladni predstavnik za indijanske zadeve v Sault Sainte Marie ter Mackinacu. Osebno se 
je poznal z Barago, a je bil do Barage rezerviran. Bil je poročen z Očipvanko ter je postal slaven 
kot zbiratelj ljudskih povesti Očipve Indijancev ter proučevalec njihove mitologije. Njegova zbirka 
je služila kot vir ameriškemu pesniku Henryju Wadsworthu Longfellowu za njegov spev 
Hiawatha, s katerim je očipvejska ljudska tradicija prodrla v svetovno književnost. Iz XIX. 
stoletja izvirajo tudi prve pomembne avtobiografije članov rodu Očipve in Ottawa ter njihovi 
poskusi, da napišejo zgodovino svojih rodov: George Copway (1847, 1850), Francis Assikinack 
(1858), Peter Jones (1860, 1861), Andrew J. Blackbird (1887) ter William W. Warren (1885). 
Prve raziskave Očipve in Ottawa jezika izvirajo že iz XVn in XVHI. stoletja.6 Baragov 
slovar Očipve jezika ter slovnica (1850) imajo ugledno mesto v zgodovini proučevanja tega jezika. 
Poleg Barage so v ХГХ. stoletju proučevali jezik Očipva še Edvard E. Wilson (1879, 3 knjige), 
Albert S. Gatchet (1878-1893), ter Jean André Cuoq (1886). V XX. stoletju so najvažnejši 
znanstveniki za Ocipva-Ottawa Leonard Bloomfîeld, Ives Goddard, Jonathan Kaye, Glyne L. 
Piggott, Jean A. Rogers, Richard Rhodes, Evelyn M. Todd ter J. Peter Denny. Moderna filologija 
se ne ukvarja le s slovnico in leksiko sodobnega Očipva jezika, temveč tudi z dialektologijo in 
zgodovinskim razvojem jezika (historično slovnico). 
V XX. stoletju se je veda o rodovih Očipve in Ottawa razvejala in poglobila. Novejše 
študije proučujejo oba rodova z vidika antropologije, etnologije, sociologije, mitologije, zgodo­
vine, arheologije, glasbe. Že v XIX. stoletju so se v te raziskave vključile osrednje znanstvene 
ustanove ZDA in Kanade, tako Smithsonian Institution v Washingtonu, Philosophical Society of 
America (Philadelphia), American Antiquarian Society (Worcester, Mass), ter American 
Ethnological Society. Važni znanstveni centri za proučevanje Očipvejev in Ottawanov so univerze 
v Milwaukeeju (Wisconsin Native American Language Project), Ann Arbor (pri Detroitu: 
University of Michigan Museum of Anthropology), University of Saskatchewan v Regini 
(Department of Anthropology), Toronto (Royal Ontario Museum, Department of Anthropology), 
Ottawa (Canadian Ethnology Service, National Museum of Man), ter drugod. 
Glavne muzejske zbirke za Očipve in Ottawa Indijance so danes v NewYorku (American 
Museum of Natural History; - ter Museum of the American Indian, Heye Foundation), Saint Paulu 
(Science Museum of Minnesota) - v Bloomfîeld Hillsu v Michiganu (Cranbrook Institute of 
Science), - v Chicagu (Field Museum of Natural History) ter Milwaukee Public Museum. Nekaj 
očipvejskega etnografskega gradiva hrani - zlasti po zaslugi Barage in Pirca - tudi slovenski 
4 Thwaites, Reuben S. (urednik): The Jesuit Relations and Allied Documents: Travel and Explorations of the 
Jesuit Missionaries in New France, 1610-1791. The Original French, Latin and Italian Texts with English Translations 
and Notes. 73 knjig. Cleveland, Burrows Brothers 1896-1901. - Ponatis: New York, Pageant, 1959. 
5 V oklepaju so letnice, ko so bili ti Francozi v stikih z Očipve. 
6 Victor E. Hanzeli: Missionary Linguistics in New France. A Study of Seventeenth and Eighteenth Century 
Descriptions of American Indian Languages, Janua Linguarum, Series Maior 29, The Hague, Mouton, 1969. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 69 
etnografski muzej.7 Mnogo bogatejše je to gradivo na Dunaju (Museum für Volkerkunde). Na 
Dunaju posvečajo tem rodovom tudi znanstveno pozornost (Christian F. Feest ter Johanna E. 
Feest). 
Summary 
OJIBWAY AND OTTAWA INDIANS 
Janez Stanonik 
During the XlXth century a number of Slovenes worked as Catholic missionaries in Michigan and 
upper Minnesota among Ojibway and Ottawa Indians. The first among them, Frederick Baraga, came to 
America in 1830 and worked in the area of Lake Superior till his death in 1868. Towards the end of his life he 
was bishop of Sault Ste Marie and Marquette. He was followed by Franc Pire (in America: Francis Pierce) and 
by many others. These missionaries learned Ojibway and Ottawa languages, several even wrote books and 
published them in these languages, Baraga among them. In Slovenia there is considerable literature on the life 
and work of these missionaries in which considerable attention is paid to the tribes of Ojibway and Ottawa. 
Still in this Slovene literature the data on these two tribes are unreliable, often misleading, and the history of 
these two tribes almost completely ignored. The purpose of the present study is to correct these shortcomings. 
It gives a state of these two tribes at the time of their first contacts with the white man in the XVIIth century 
and at the present time, after World War Two. The study calls attention to the role these two tribes have had in 
the struggle of Indians to prevent the American colonization of the Middle West (the revolt of Pontiac in 1763, 
the struggle for the Northwest Territory after the Peace of Paris in 1783 and the Battle of Fallen Timbers, the 
revolt of Tecumseh in 1812-1813), and the creation of reservations in the middle of the XlXth century in the 
area of the Great Lakes. Finally the study gives a brief survey of literature on these two tribes, from the time 
of the earliest French explorers and Jesuits in the XVIIth century down to the present time, it enumerates the 
most important authors on the Ojibway and Ottawa philology, it surveys the main research centres in the USA 
and Canada on the Ojibway and Ottawa tribes and the main scholarly collections with the Ojibway and Ottawa 
material. 
7 Pavla Štrukelj: Etnološka zbirka severnoameriških Indijancev Ojibwa iz 19. stoletja v Slovenskem etnograf­
skem muzeju (Zbiralci Friderik Baraga, Franc Pire, Ivan Čebul), Slovenski etnograf XXV-XXVI (1974), 109-142. 
7 0 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 
O CEM SMO PISALI... 
. . . pred štirimi desetletji? 
Pred osem sto leti, leta 1144 je v znanih virih ime Ljubljane prvikrat zapisano. Od 
takrat dalje se imenujejo in omenjajo ljudje po Ljubljani, taki, ki so v Ljubljani prebivali, 
pa taki, ki so bili z Ljubljano v kakršnikoli zvezi. Pred osem sto leti pa Ljubljana še ni bila 
mesto, to je naselje s takim in tistim družbenim in gospodarskim značajem in ureditvijo, ki 
velja za mesto v srednjem veku vobče. Je pa onihdob na griču nad krajem z imenom 
Ljubljana že stal fevdalni sedež, grad, ki ima v virih isto ime kot naselje pod njim. 
(Milko Kos, O izvoru prebivalcev Ljubljane v srednjem veku, ZČ 10—11/1956— 
1957, str. 7) 
. . . pred tremi desetleji? 
Zanimanje dr. Frana Zwittra kot zgodovinarja in kot človeka se je v vsem širokem 
časovnem in vsebinskem razponu problemov, ki jih je proučeval, vedno znova in s posebno 
zavzetostjo obračalo k preteklim in sodobnim vprašanjem slovenske eksistence, pri čemer 
sta obe plasti zanj pomenili nerazdružno razvojno in vzročno celoto, brez znanstvene 
analize in sintetičnega razumevanja prve, ni mogoča razrešitev druge. 
(Janko Pleterski, Delo dr. Frana Zwittra za rešitev mejnih vprašanj, ZČ 19-20/1965-
1966, str. 23) 
. . . pred dvema desetletjema? 
Nekdanja tisočletna pripadnost Prekmurja k Ogrski je zapustila na njem svojstvene 
socialne in kulturne posledice. Samorodni pojavi slovenskega narodnega organizma so se 
v nesvobodnem sožitju in nenehni odvisnosti prilagajali in mešali z vplivi v fevdalni državi 
organiziranega madžarskega ljudstva. Življenjska sila tega organizma pa je bila hkrati 
dovolj odporna, da v medsebojnem oblikovanju le ni povsem podlegla močnejšemu, 
marveč v dobršni meri ohranila znake svoje individualnosti, predvsem svoj ljudski jezik. 
Prav ohranitev jezika v tujem vladajočem okolju pa je odločilno pomenila pri uvajanju 
otroka v svet odraslih - v šolstvu. 
(Miroslav Kokolj, Razvoj osnovnega šolstva v Prekmurju do 19. stoletja, ZČ 
30/1976, št. 1-2, str. 37) 
. . . pred desetletjem? 
Nacistični begunci iz Avstrije so (kot kažejo uporabljeni dokumanti) začeli prehajati 
avstrijsko-jugoslovansko mejo dva dni po začetku puča - 27. julija 1934. V začetku so se 
množično zadrževali v malih obmejnih krajih in v okolici Celja in Ptuja, še posebej v 
Mariboru, kjer so mnogi imeli sorodnike in znance. Prav v Mariboru je še v začetku 
avgusta 1934 svobodno t.j. pri sorodnikih oziroma znancih živelo kakih 10 vodilnih 
udeležencev julijskega puča, pa čeprav v stalnem - po mnenju zagrebškega nemškega 
konzulata neupravičenem - strahu, da jih bodo jugoslovanske oblasti izročile Avstriji. Zato 
so si želeli čim prej oditi v Nemčijo, kar je nekaterim bojda tudi uspelo.. 
(Dušan Nečak, Prispevek k problematiki nacističnih beguncev v Jugoslaviji (1934), 
ZČ 40/1986, št. 1-2, str. 105) 
To in še mnogo dragega zanimivega branja poiščite v starejših zvezkih Zgodovin­
skega časopisa, ki jih vse dobite na upravi ZČ! 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) • 71-93 71 
P e t e r R i b n i k a r 
Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi1 
Pred ustanovitvijo slovenske univerze v Ljubljani so se slovenski visokošolci v pretežni 
meri odločali za študij na univerzah na Dunaju in v Gradcu. Za Slovence sta bili najbližji, tako v 
pogledu zemljepisne oddaljenosti, kot tudi v pogledu znanja nemškega jezika. Interes slovenskih 
abiturientov za študij na Karlovi univerzi v Pragi je postal opaznejši šele v obdobju narodne 
prebuje, ko so se narodno bolj osveščeni Slovenci začeli zanimati za študij na tej češki univerzi. 
Pražani so slovenskim študentom izkazovali veliko naklonjenost in prijateljstvo in so tudi s tem po 
svoje pripomogli, da se je stalno povečeval vpis slovenskih študentov na češke visoke šole v Pragi. 
K preusmerjanju slovenskih študentov v Prago so veliko pripomogli tudi številni češki strokov­
njaki in narodnjaki, ki so službovali na Slovenskem, med njimi je bil še posebej opazen Jan Lego, 
ki je v času svojega službovanja v Kamniku, Ljubljani in Trstu opravljal pri nas tudi pomembno 
narodno buditeljsko dejavnost. Po vrnitvi v Prago je delal na tem, da bi se čimveč slovenskih 
študento^ odločalo za študij v Pragi. Njegov dom v Pragi je bil zbirališče slovenskih študentov, pri 
njem so slovenski študenti našli zavetje in pomoč.2 Marsikateremu je pomagal pri pridobitvi 
podpore pri premožnejših Čehih, pomagal jim je tudi pri pridobivanju občasnih zaposlitev. K 
povečanju interesa za študij v Pragi so veliko pripomogli tudi slovenski izobraženci, ki so 
službovali na Češkem in so tam vzdrževali tesne stike s češko inteligenco, predvsem iz vrst 
univerzitetnih profesorjev. 
Socialni položaj slovenskih študentov je bil prej slab kot poprečen. To potrjuje tudi dejstvo, 
da so Pražani organizirali dobrodelne akcije in kulturno-zabavne prireditve, katerih čisti dobiček 
je bil namenjen podpiranju revnih študentov. V letih 1882-1887 je v Pragi delovalo Društvo 
siromašna mladina,3 ustanovljeno z namenom podpiranja siromašne slovenske mladine v Pragi. 
Podpornega značaja je bilo tudi leta 1888 ustanovljeno Češko-slovensko društvo, kateremu je več 
let predsedoval Jan Lego.4 Leta 1900 je bilo v Pragi ustanovljeno Društvo za podporo srbskim 
študentom.5 Po vsej verjetnosti je obstoj tega društva vzpodbudil akademskega slikarja Josipa 
1 Sestavek je pripravljen na osnovi arhivskega gradiva, ki ga hranijo Arhiv Republike Slovenije, arhivski fond 
št. 1283 Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi 1901-1950, Narodna univerzitetna knjižnica v Ljubljani 
oddelek PKG/3 Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi in rokopisni oddelek NUK ter arhiv Odvetniške 
zbornice Slovenije v Ljubljani. Med arhivskim gradivom, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, so najpomembnejši 
sejni zapisniki društva za leta 1902-1909, 1930-1943, letna poročila društva za obdobje 1930-1938, seznami članov in 
dobrotnikov društva 1902-1907, v oddelku PKG/3 Narodne in univerzitetne knjižnice pa letna poročila 1902-1914, 
1918-1920, 1935-1936. Kljub dejstvu, da za več let ni na razpolago arhivskega gradiva, sem skušal podati sicer 
nepopolni prikaz delovanja majhnega, a zelo pomembnega društva, ki je delovalo skoraj 50 let v Pragi in so pri 
njegovem delovanju imeli pomembno vlogo slovenski rojaki, ki so bivali na Češkem in so predstavljali pomemben člen 
v zgodovini češko-slovenskih odnosov. Zahvaljujem se vsem, ki so kakorkoli svetovali in pomagali pri zbiranju gradiva 
za ta sestavek, predvsem g. dr. Borisu Urbančiču, g. dr. Leonu Staretu, ge. Ani Benedetič, bibliotekarjem v NUK v 
rokopisnem oddelku in oddelku PKG, Odvetniški zbornici Slovenije za vpogled v njihovo arhivsko gradivo, Arhivu 
Republike Slovenije za uporabo arhivskega fonda št. 1283 in ge. dr. Zlati Hribar za nekatere informacije v zvezi z 
gradivom Podpornega društva za slovenske visokošolce v Pragi, ki ga je posredovala Arhivu Republike Slovenije. Za 
celovit zgodovinski prikaz delovanja tega društva bo potrebno raziskati še arhive v Pragi, kjer morda hranijo manjkajoče 
dokumente o delovanju tega društva. 
2 Ivan Lah, Jan Lego, življenjepis. Zbornik Slovenske Matice, 1907, str. 154, 164. 
3 Peter Ribnikar, Vodnik po arhivskem gradivu o Jugoslaviji v Državnem osrednjem arhivu ČSR v Pragi, 
Ljubljana, 1989, str. 64. 
4 Po izjavi dr. B. Urbančiča in dr. L. Stareta. 
5 P. Ribnikar, navedeno delo str. 67. 
72 P. RIBNIKAR: PODPORNO DRUŠTVO ZA SLOVENSKE VISOKOŠOLCE V PRAGI 
Germa in nadinženirja Franca Tomšiča k odločitvi, da skupaj s češkimi prijatelji in s skupino 
Slovencev, ki so službovali na Češkem, ustanovijo Podporno društvo za slovenske visokošolce v 
Pragi.6 To društvo naj bi z dajanjem podpor privabilo čimveč slovenskih študentov na študij v 
Prago, kjer se bodo vzgajali v narodno zavedno inteligenco, ki je bila slovenskemu narodu v tem 
času izredno potrebna. 
Ustanovitev Podpornega društva za slovenske visokošolce v Pragi je bila potrebna tudi 
zaradi dejstva, da za Slovence ni bilo na razpolago nobenih štipendij za študij na Karlovi univerzi, 
socialne razmere slovenskih študentov pa so bile precej slabe. Te razmere sta dobro poznala 
pobudnika za ustanovitev podpornega društva Josip Germ in Franc Tomšič, ki sta tudi končala 
svoje študije v Pragi. Razmere za ustanovitev društva so bile ugodne, tako da pridobitev uglednih 
čeških javnih in kulturnih delavcev ter na Češkem živečih Slovencev za izvedbo načrta ni bila 
vprašljiva, posebej še zavoljo dejstva, ker so ta načrt podpirali tudi ugledni češki univerzitetni 
profesorji in pravniki. Skupaj so pripravili društvena pravila in tiskano povabilo slovenski in češki 
javnosti, v katerem so obrazložili potrebo po ustanovitvi Podpornega društva za slovenske 
visokošolce v Pragi. Povabilo so pripravili: Adolf Cerny, redaktor "Slov. Prehledu", Ju.dr. Josef 
Ettel, odvetnik, Ju.dr. Bohuslav Franta, deželni svetnik, Josip Germ, akademski slikar, J.VI. 
Hrasky, redni profesor na češki tehniki, M&Ch.dr. Karel Chodounsky, univerzitetni profesor in 
predsednik češke podružnice Slovenskega planinskega društva, Gregor Sporn, revident državnih 
železnic, Ju.dr. Josef Scheiner, odvetnik, predsednik Slovenskega kluba, Franc Tomšič, nadinženir, 
Radoslav Vidic, nadkomisar, Ph.dr. Ivan Zmavc, asistent univerzitetne knjižnice.7 V povabilu so se 
obrnili na slovensko in češko javnost, naj z darovi in prispevki podpreta delovanje društva, revnim 
in marljivim slovenskim študentom pa omogočijo, da se v čimvečjem številu odločijo za študij v 
Pragi, v naravnem središču zapadnega slovanstva. Društvena pravila je potrdilo Češko namest-
ništvo 21.12.1901,8 Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi pa je bilo ustanovljeno na 
ustanovnem občnem zboru 30.12.1901.9 
Društvena pravila 
Pravila Podpornega društva za slovenske visokošolce v Pragi10 so bila napisana v češčini. 
Obsegala so 35 členov, ki so imela naslednja poglavja: Ime in sedež društva (1. člen), namen 
društva (2. člen), sredstva (3., 4. člen), članstvo (5. člen), pravice in dolžnosti (6.-14. člen), uprav­
ljanje društva (15. člen, A. občni zbor 17.-22. člen, B. odbor 23.-28. člen, C. revizorji 29. člen, 
predsednik društva 30. člen, blagajnik 31. člen, tajnik 32. člen), mirovno sodišče (33., 34. člen), 
razpust društva (35. člen). 
Od pomembnejših določil društvenih pravil je poudariti, daje imelo društvo sedež v Pragi, 
da sta uradna jezika društvenega poslovanja češčina in slovenščina, da je namen društvenega 
delovanja izključno dobrodelen, da se sredstva za izvajanje dobrodelnosti in delovanje društva 
pridobivajo s članarino, ustanovnino, prirejanjem predavanj, prirejanjem kulturnih in zabavnih 
prireditev, z zbiranjem prispevkov od dobrotnikov, nečlanov društva, kot tudi z darovi rednih in 
ustanovnih članov. Društvo je imelo redne, ustanovne in častne člane. Občni zbor društva je bil 
pristojen za: volitve predsednika društva, za izvolitev društvenih odbornikov in revizorjev, za 
sprejem letnega poročila o delovanju društva, za izvolitev častnih članov društva, za sklepanje o 
predlogih odbora in posameznih članov društva, za sklepanje o spremembi društvenih pravil ter za 
6 ARS, arh. fond št. 1283, letno poročilo 1902. 
7 NUK, PKG/3 Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi, Povabilo, tisk, december 1901. 
8 ARS, arh. fond št.1283, Pravila društva. 
9 ARS, arh. fond št.1283, letno poročilo 1902. 
1 0 ARS, arh. fond št. 1283, Pravila društva. Naslov potrjenih in dopolnjenih društvenih pravil se glasi: Stanovy 
Podpurneho spolku pro slovinske posluchače vysokych škol v Praze. Pravila so bila sprejeta 10.12.1905, objavljena pa 
leta 1906. Tisk J. Rokyta v Pragi. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 73 
sklepanje o razpustu društva. Za sklepanje o spremembi društvenih pravil in za razpust društva je 
moralo biti prisotnih najmanj polovico članov društva, stanujočih v Pragi in njenih predmestjih. 
Odbor društva so sprva sestavljali predsednik in štirje člani: podpredsednik, blagajnik, 
tajnik in odbornik. Odbornik je imel dva namestnika. Seje odbora je vodil predsednik. Za 
sklepčnost seje odbora je morala biti prisotna vsaj četrtina članov, stanujočih v Pragi in njenih 
predmestjih. Seje odbora so morale biti enkrat na mesec, razen v poletnih mesecih (julij, avgust, 
september). Društvo je zastopal predsednik, v primeru njegove odsotnosti pa podpredsednik. 
Blagajnik društva je skrbel za društveno blagajno, za dokazila o dohodkih in izdatkih društva ter 
za sestavo poročil o finančnem poslovanju društva. Tajnik je vodil društveno korespondenco, 
zapisnik sej odbora in občnega zbora, seznam društvenih članov, spominsko knjigo društva. Bilje 
tudi varuh društvenega žiga. Društvo je imelo dva revizorja, ki sta bila izvoljena na občnem zboru 
društva za obdobje treh let. Vsako leto sta morala na občnem zboru podati poročilo o poslovanju 
društva. Revizorja sta imela svoja namestnika, ki sta bila tudi izvoljena na občnem zboru društva. 
Mirovno sodišče je razsojalo in reševalo spore med društvenimi člani. Sestavljalo gaje pet članov 
in je razsojalo z večino glasov. Posebej je poudariti, da je bilo v društvu prepovedano prepiranje 
in politično razpravljanje. 
Za primer razpusta društva so pravila določala, da društveno premoženje pripada tistemu 
slovenskemu društvu, ki ima prav take humanitarne namene in ima sedež v Pragi. V kolikor 
podobnega društva v Pragi ni, se preda društveno premoženje v oskrbo praški občini za toliko 
časa, dokler se ne ustanovi podobno društvo. 
Društvena pravila so bila po doslej znanih podatkih dopolnjena in popravljena v letih 1905 
in 1919." Dopolnitve in popravki društvenih pravil so se nanašali na člene 2, 8, 9, 14, 20 in 23. 
Člen 2 je bil dopolnjen v smislu razširitve visokošolskih institucij s Karlove univerze in čeških 
tehniških visokih šol še na vse druge češke visoke šole in umetniške akademije v Pragi, tako da so 
za podporo lahko zaprosili tudi študenti glasbenih in drugih akademij v Pragi. V letu 1919/1920 je 
bila dopolnitev še v tem, da bi za podporo lahko zaprosili tudi pripadniki drugih slovanskih 
narodov, ki so študirali v Pragi, kar pa se ni izvajalo. Dopolnitev člena 8 društvenih pravil se je 
nanašala na včlanjevanje v društvo, saj so bili člani društva lahko le Čehi in Slovenci, po letu 1905 
pa so se lahko včlanili v društvo tudi pripadniki drugih slovanskih narodov. Popravek člena 8 v 
letu 1919 seje nanašal na spremembo valute; v pravilih so nekdanje avstrijske krone zamenjali s 
češkimi kronami. V istem smislu je bil narejen popravek člena 9, ki se nanaša na plačevanje 
ustanovnine. Sprememba v členu 14 je zadevala prenehanje članstva v društvu s tem, da je bil 
določen 4-mesečni rok za poravnavo društvene članarine; v kolikor v tem roku društvena članarina 
ni bila poravnana, je sledil izbris iz članstva. Leta 1905 je prišlo do spremembe v 2. odstavku 20. 
člena, ki je bil dopolnjen v tem smislu, daje sejo odbora možno opraviti po preteku ene ure ob 
vsaki navzočnosti članov odbora; poprej je moralo biti prisotnih na seji najmanj četrtina članov 
odbora. Istega leta je bila izvršena sprememba 23. člena društvenih pravil v tem, da so volili 
5-članski odbor, v katerem sta bila po novih pravilih dva tajnika; prvi tajnik je bil pristojen za 
slovenske, drugi pa za češke agende. 
Odbor društva 
Prvi odbor Podpornega društva za slovenske visokošolce v Pragi je bil izvoljen na 
ustanovnem občnem zboru 30.12.1901.12 Sestavljali so ga: nadinženir Franc Tomšič, predsednik, 
dr. Bohuslav Franta, podpredsednik, dr. Josef Ettel z Hvozdomila, odvetnik, blagajnik, Josip 
Germ, akademski slikar, tajnik, dr. Ivan Žmavc, asistent univerzitetne knjižnice, odbornik; 
namestnika odbornika sta bila Radoslav Vidic, rudniški nadkomisar in Josef Kuffner, redaktor 
Narodnih listov. Za revizorja sta bila izvoljena dr. Karel Šebesta, odvetnik in Gregor Sporn, 
1 1 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1919/1920. 
1 2 ARS, arti, fond št. 1283, letno poročilo 1902. 
Zi P. RIBNIKAR: PODPORNO DRUŠTVO ZA SLOVENSKE VISOKOŠOLCE V PRAGI 
revident državnih železnic. Odbor društva so volili vsako leto na občnem zboru, člani odbora pa 
so bili lahko izvoljeni večkrat zapored. 
Prva sprememba v društvenem odboru je bila leta 1903,13 koje blagajnika dr. Josefa Ettla 
zamenjal dr. Karel Šebesta, ki je bil zet predsednika društva Franceta Tomšiča in je posle 
blagajnika opravljal do svoje smrti leta 1933. Draga zamenjava je bila na mestu tajnika leta 
1905,14 ko je Josip Germ zaradi vrnitve v Novo mesto, kjer je prevzel profesorsko mesto na 
gimnaziji, odložil tajniško mesto, nasledil pa gaje akademski slikar Ivan Vavpotič ter v skladu s 
spremembo pravil kot drugi tajnik dr. Franc Heric, asistent univerzitetne knjižnice v Pragi. Tajnika 
Ivana Vavpotiča je leta 190615 zamenjal dr. Egon Zeis, njega pa leta 190716 dr. Mihajlo Rostohar, 
dr. Egon Zeis pa je prevzel mesto revizorja. Leta 191317 je tajnika dr. Mihajla Rostoharja po 
odhodu v Brno zamenjal Jaroslav Houdek, ki je opravljal tajniške posle le eno leto, nakar ga je 
nasledil profesor Jožef Skrbinšek.18 
Leta 1908 je Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi prizadela dvojna nesreča. 
28.2.190819 je nenadoma umrl predsednik društva Franc Tomšič, 11.3.190820 pa še namestnik 
revizorja Radoslav Vidic. Za novega predsednika je bil izvoljen ing. Ivan Arh,21 vladni svetnik in 
ravnatelj veleposestev v Pragi, ki je doslej opravljal funkcijo revizorja. Zaradi odhoda Gašperja 
Sporna v domovino, je prišlo še do druge zamenjave v vrsti revizorjev; tako sta bila za nova 
revizorja izvoljena odvetnik dr. Peter Nesy in ing. Josef Valenta.22 Ing. Ivan Arh je ostal predsednik 
društva do leta 1919,23 ko gaje nasledil dr. Andrej Volkar, namestniški svetnik, ki je vodil društvo 
do svoje smrti leta 1930,24 nakar gaje ponovno nasledil ing. Ivan Arh, ki je bil predsednik društva 
do svoje smrti 22.11.1932.25 
Za obdobje od leta 1930 dalje je značilno, da je pogosto prihajalo do sprememb v odboru 
društva. Vzrok temu je bila starost posameznih odbornikov ter potreba po pomlajevanju odbora z 
najboljšimi in najuglednejšimi Slovenci, ki so službovali v Pragi. Leta 1932 je pokojnega 
predsednika ing. Ivana Arha nasledil podpredsednik društva profesor Jožef Skrbinšek, ki je 
predsedoval društvu do leta 1936,26 nakar gaje nasledil Ferdinand L. Turna, generalni ravnatelj 
Zajistovacy banky v Pragi. Ferdinand Turna je vodil društvo dve leti in leta 193827 gaje nasledil 
Lavoslav Cvetnič, dotedanji tajnik društva, ki je vodil društvo v najtežjih letih nemške okupacije 
do zadnjega občnega zbora 30.11.1943.28 Lavoslav Cvetnič je bil zadnji Slovenec, ki je 
predsedoval Podpornemu društvu za slovenske visokošolce v Pragi. Nasledil ga je dr! Karel 
1 3 ARS, arh. fond št. 1283, sejni zapisnik občnega zbora 11.11.1903; NUK. PKG/3, Podporno društvo letno 
poročilo 1903/1904. 
1 4 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1905/1906; ARS, arh. fond 1283, sejni zapisnik občnega zbora 
7.10.1905. 
•5 ARS, arh. fond št. 1283, sejni zapisnik občnega zbora 10.11.1907; NUK, PKG/3, Podporno društvo letno 
poročilo 1906/1907. 
1 6 ARS, arh. fond št. 1283, sejni zapisnik občnega zbora 11.11.1907; NUK, PKG/3, Podporno društvo letno 
poročilo 1907/1908. 
1 7 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1913/1914. 
i» O. Berkopec, Obiski pri praških Slovencih. Prof. Jožef Skrbinšek, Jutro, 24.3.1936, št. 70; V letnem poročilu 
1936/1937 je navedeno, da je 22 let nepretrgoma deloval v Podpornem društvu za slovenske visokošolce v Pragi. 
•9 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 11.3.1908; NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1907/1908. 
2 0 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1907/1908. 
2 1 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje 11.4. 1908. 
2 2 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1908/1909. 
2 3 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1919/1920. 
2 4 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik občnega zbora 6.11.1930. 
2 5 ARS, arh. fond št. 1283, letno poročilo 1932/1933. 
2 6 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 13.11.1936. 
2 7 ARS, arh. fond št. 1283, letno poročilo 1937/1938; Zapisnik seje 14.11.1938. 
2 8 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 14.11.1938 in zapisnik občnega zbora 30.11.1943. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 » 1996 « 1(102) 75 
Šebesta,29 odvetnik v Pragi, ki je bil vnuk Franceta Tomšiča; društvu je predsedoval kot prvi Čeh 
in kot zadnji predsednik Podpornega društva za slovenske visokošolce v Pragi. Spremembe so bile 
tudi na mestu podpredsednika društva. Podpredsedniško mesto je bilo v začetku delovanja društva 
namenjeno Čehom. Po smrti predsednika dr. Andreja Volkarja je podpredsedniško mesto dobil 
profesor Jožef Skrbinšek,30 ki ga je opravljal do izvolitve za predsednika društva leta 1932. 
Profesorja Skrbinška je na podpredsedniškem mestu nasledil dr. Janko Pretnar, ki je bil sicer 
ravnatelj Aleksandrovega doma v Pragi.31 Dr. Janko Pretnar se je leta 1936 vrnil v domovino. Za 
njim je bil izvoljen za podpredsednika Lavoslav Cvetnič,32 sicer ravnatelj zavarovalnice v Pragi. 
Cvetnič je ostal na tem mestu do leta 1938,33 to je do izvolitve za predsednika društva, podpred­
sednik pa je postal Ferdinand Turna,34 dotedanji predsednik društva, ki je ostal podpredsednik do 
razpusta društva. 
Še najmanj zamenjav v društvenem odboru je bilo na mestu blagajnika, ki je bilo pridržano 
dr. Karlu Šebesti starejšemu od leta 1903-1933, nato pa njegovemu sinu dr. Karlu Šebesti 
mlajšemu od leta 1933-1943,35 zatem pa Lavoslavu Cvetniču, ki je bil blagajnik do razpusta 
društva.36 
Tajniški mesti sta bili v glavnem pridržani Slovencem. Od leta 1914 dalje sta bila tajnika 
profesor Jožef Skrbinšek in dr. Franc Heric. Profesor Skrbinšek je bil tajnik do leta 1930,37 za dr. 
Herica pa zaenkrat še ni točnih podatkov o njegovem prehodu za namestnika odbornika, kjer je bil 
do leta 1932.38 V letih 1930 do 193639 sta tajniško funkcijo opravljala Lavoslav Cvetnič in Valerija 
Lorencova, soproga tovarnarja iz Prage, ki je s Stankom Jegličem opravljala tajniško funkcijo do 
leta 1943.40 Od leta 1943 dalje sta bila tajnika društva ing. Jaroslav Turna in Stanko Jeglič.41 
Na mestu odbornika brez funkcije je bil skoraj tri desetletja dr. Ivan Žmavc,42 sprva asistent, 
na koncu pa nadsvetnik univerzitetne knjižnice v Pragi. Od leta 1930 do 1936 je bil odbornik 
društva Ferdinand L. Turna,43 za njim pa v letih 1936-1943 dr. Valentin Sodja, zobozdravnik v 
Radotinu.44 Po letu 1943 je bila odbornik brez funkcije Valerija Lorencova.45 
Na začetku delovanja društva sta bila revizorja dr. Karel Šebesta, odvetnik v Pragi in 
Gregor Sporn.46 V letih 1903-1904 sta bila revizorja Filip Gasparin in Gregor Sporn,47 v letih 
1905-1907 ing. Ivan Arh in Gregor Sporn,48 leta 1907-1908 Gregor Sporn in dr. Egon Zeis,49 leta 
2 9 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 30.11.1943. 
30 ARS, arh. fond št. 1283, letno poročilo 1930/1931. 
3 1 ARS, arh. fond št. 1283, letno poročilo 1933/1934; sejni zapisnik občnega zbora 6.11.1933. 
и ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje 21.6.1936. 
33 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 14.11.1938. 
* ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 14.11.1938 in 30.11.1943. 
3 5 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje 30.6.1933 in zapisnik seje občnega zbora 30.11.1943. 
3 6 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 30.11.1943; pismo predsednika dr. Šebeste ing. Turni z 
dne 8.4.1950. 
3 7 Jožef Skrbinšek se zadnjič omenja kot tajnik v pismu Ivanu Hribarju 31.5.1927, po vsej verjetnosti je ostal 
tajnik do leta 1930 do izvolitve za podpredsednika društva. 
38 ARS, arh. fond št. 1283, letno poročilo 1931/1932. 
3 9 ARS, arh. fond št. 1283, letno poročilo 1930/1931; NUK PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1935/1936. 
4 0 ARS, arh. fond št. 1283, letno poročilo 1936/1937; zapisnik seje občnega zbora 30.11.1943. 
4 1 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 30.11.1943. 
4 2 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letna poročila 1902-1920. 
4 3 ARS, arh. fond št. 1283, letna poročila 1930-1936. 
4 4 ARS, arh. fond št. 1283, letna poročila 1936-1938; zapisnik sej občnih zborov 13.11.1936 in 30.11.1943. 
4 5 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 30.11.1943. 
4 6 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1901/1902, 1902/1903. 
4 7 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1903/1904. 
4 8 NUK, PKG/3, letno poročilo 1905/1906, 1906/1907. 
4 9 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1907/1908. 
7 6 P. RIBNIKAR: PODPORNO DRUŠTVO ZA SLOVENSKE VISOKOŠOLCE V PRAGI 
1908-1911 dr. Peter Nesy in ing. Josef Valenta,50 leta 1911-1912 dr. Peter Nesy in Alojz 
Hrovatin,51 v letih 1913-1914 sta bila revizorja dr. Peter Nesy in ing. Josef Valenta,52 v letih 
1930-1938 pa dr. Peter Nesy in Ciril Globočnik,53 nato pa dr. Peter Nesy in Vilma Nygrinova,54 od 
leta 1943 dalje pa Nygrinova in Poršova.55 
V društveni odbor so bili kot namestniki odbornika izvoljeni tudi dr. Matija Murko,56 dr. 
Franc Heric57 in dr. Karel Pagan,58 za namestnika revizorja pa Alojz Gangl,59 dr. Ivan Žmavc,60 po 
Ganglovi smrti pa Vilma Brethova,61 od leta 1943 dalje pa dr. Jurij Korent in ing. Alois Pučnik.62 
Člani društva 
Po številu rednih članov je Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi spadalo med 
manjša društva. Število rednih članov je precej nihalo. Najmanj rednih članov je imelo društvo v 
prvem letu svojega obstoja, ko jih je bilo le 23, največ rednih članov je imelo društvo v poslovnem 
letu 1905/1906, koje društvo štelo 55 rednih članov. Redni član društva je bil lahko vsak Slovenec 
ali Čeh, ki je prebival na Češkem ter vsak Slovenec, ki je prebival v ostalih predelih avstroogrske 
monarhije inje plačal 6 kron letne članarine. Po prevratu leta 1918 so bili redni člani društva Čehi 
in Slovenci, ki so prebivali v Češkoslovaški republiki. Število rednih članov je nihalo tudi po 1. 
svetovni vojni, in sicer med 30 in 50 člani. 
V prvem letu delovanja društva so bili vpisani v knjigo rednih članov naslednji člani:63 
Pavlina Tomšičeva, soproga predsednika društva, dr. Josef Ettel z Hvozdomila, odvetnik iz 
Kralovih Vinohradov, ing. Josef Valenta iz Prage, dr. Frančišek Jurtela, odvetnik iz Ptuja, prof. dr. 
Jindrich Metelka iz Kralovih Vinohradov, Gabrijela Preissova, pisateljica iz Prage, Pavel 
Bukovsky, računovodja iz Prage, Josip Germ, akademski slikar iz Prage, Gregor Sporn, revident 
državnih železnic iz Žižkova, Josef Maršalik, revident državnih železnic iz Kralovih Vinohradov, 
Jan Rehorovsky, rudarski blagajnik iz Kladna, profesor Maks Pleteršnik iz Ljubljane, Karel 
Schweiger, uradnik Deželnega odbora iz Ljubljane, dr. Anton Žižek, zdravnik iz Vojnika, Karel 
Bureš, nadzornik državne blagajne iz Prage, Josef Vrbanek, uradnik iz Prage, Anton Aškerc, 
pesnik in urednik Ljubljanskega Zvona iz Ljubljane, dr. Franc Horvat, notar iz Idrije, profesor dr. 
František Prusik iz Kralovih Vinohradov, profesor Rajko Perušek iz Ljubljane, Dragotin Dolenc, 
adjunkt iz Dunaja, dr. Ivan Žmavc, asistent univerzitetne knjižnice v Pragi iz Kralovih Vinohradov, 
dr. Bohuslav Franta, deželni svetnik iz Prage. V tem letuje bilo torej od rednih članov društva 12 
Čehov in 11 Slovencev, od slednjih so bili 3 Slovenci iz Prage, 4 iz Ljubljane ter po eden iz Ptuja, 
Idrije, Vojnika in Dunaja. V drugem letu društvenega delovanja se številčno stanje rednih članov 
ne spremeni, spremeni pa se nacionalni sestav, saj so v društvu številčno prevladovali Slovenci. 
Sestav rednega članstva je bil naslednji: profesor dr. Gregorij Pečjak, katehet iz Ljubljane, Josip 
5 0 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1909/1910, 1910/1911. 
5 1 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1911/1912. 
5 2 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1913/1914. 
5 3 ARS, arh. fond št. 1283, letna poročila 1930-1938. 
5 4 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 14.11.1938. 
5 5 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 30.11.1943. 
5 6 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 14.11.1938. 
5 7 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 30.11.1943. 
5 8 ARS, arh. fond št. 1283, letna poročila 1930-1938. 
5 9 ARS, arh. fond št. 1283, letna poročila 1930-1935. 
6 0 NUK, PKG/3, letno poročilo 1935/1936; ARS, arh. fond št. 1283, letno poročilo 1937/1938; zapisnik seje 
občnega zbora 14.11.1938. 
6 1 NUK, PKG, Podporno društvo, letno poročilo 1935/1936; ARS, arh, fond št. 1283, zapisnik seje občneea zbora 
5.11.1935. 
6 2 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 30.11.1943. 
6 3 ARS, arh. fond št. 1283, seznam članov društva 1901/1902. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 77 
Germ, akademski slikar iz Ljubljane, profesor Maks Pleteršnik iz Ljubljane, Andrej Gabršček, 
tiskarnar iz Gorice, dr. Anton Žižek, zdravnik iz Vojnika, Dragotin Puppo, trgovec iz Kranja, 
Gregor Sporn, revident državnih železnic iz Žižkova, Karel Šavnik, župan in lekarnar iz Kranja, 
Karel Schweiger, uradnik Deželnega odbora iz Ljubljane, Avgust Bukovec, deželni uradnik iz 
Ljubljane, Dragotin Dolenc, adjunkt iz Dunaja, dr. Frančišek Jurtela, odvetnik iz Ptuja, dr. Ivan 
Žmavc, asistent univerzitetne knjižnice v Pragi. S češke strani pa so bili redni člani: ing. František 
Nohač iz Prage, Karel Bureš, nadzornik državne blagajne iz Prage, Vilem Tobiš, deželni svetnik iz 
Prage, Gabrijela Preissova, pisateljica iz Prage, profesor dr. Jindrich Metelka iz Prage, dr. Josef 
Ettel z Hvozdomila, odvetnik iz Prage, dr. Bohuslav Franta, deželni svetnik iz Prage in profesor 
František Prusik iz Kralovih Vinohradov.64 f 
V poslovnem letu 1905/1906, ko je društvo imelo največ rednih članov, je bil sestav 
članstva naslednji:65 dr. Frančišek Jurtela, odvetnik iz Ptuja, Karel Bureš, nadzornik državne 
blagajne iz Prage, .dr. Franc Heric, asistent univerzitetne knjižnice v Pragi, Ivan Vavpotič, 
akademski slikar iz Prage, dr. Ivan Žmavc, asistent univerzitetne knjižnice v Pragi, dr. Franjo 
Rozina, odvetnik iz Maribora, Anton Svetina, notar iz Pliberka, ing. František Nohač iz Prage, dr. 
Zdenek Strobach, odvetnik iz Prage, dr. Gregory Pečjak, katehet iz Ljubljane, univ.prof.dr. Matija 
Murko iz Gradca, dr. Karel Grossmann, odvetnik iz Ljutomera, Franc Matejčič, šolski nadzornik 
iz Trsta, ing. Josef Valenta iz Sobotke, dr. Ivan Dečko, odvetnik iz Celja, Vilem Tobiš, deželni 
svetnik iz Prage, Matija Sila, župnik iz Tomaja, dr. Franc Horvat, notar iz Brežic, dr. Radoslav 
Pipuš, odvetnik iz Maribora, dr. Vit Červinka, zdravnik iz Braslovč, Antonin Koštal, deželni 
inženir iz Prage, Jernej Voh, kanonik iz Maribora, Franc Zmrzlikar, tovarnar iz Deutsch Wagrama, 
dr. Anton Žižek, zdravnik iz Vojnika, profesor Leopold Koprivšek iz Maribora, dr. Fran Tekavčič, 
odvetnik iz Ljubljane, dr. Bohuslav Franta, deželni svetnik iz Prage, Filip Gasparin, profesor 
realke na Dunaju, Ivan Murnik, cesarski svetnik iz Ljubljane, Gregor Sporn, višji nadzornik 
državnih železnic iz Prage, dr. Josip Tičar, zdravnik iz Kranjske Gore, dr. Andrej Volkar, okrajni 
glavar v Novem Bydzovu, František Prochaska, uradnik Zemske banke v Pragi, Vaclav Prochaska, 
trgovec iz Slanega, prof. dr. Jindrich Metelka iz Kralovih Vinohradov, Prachensky & Barth, 
lekarnar iz Prage, dr. Anton Capek, odvetnik iz Chotebora, V.K. Čihak, trgovec iz Podjebradov, 
Edmund Kaizl, bančni uradnik iz Prage, dr. V. Kohout, zdravnik v Zlebech, prof. Jaroslav Goli iz 
Smichova, dr. Brumlik iz Rokycanov, I.F. Langhaus, dvorni fotograf iz Prage, prof.dr. Karel 
Kuffner iz Prage, Josef Webr vitez Pravomil, deželni svetnik iz Prage, dr. Šimša, zdravnik iz Prage, 
dr. Miroslav Stieber, odvetnik iz Slanega, prof.dr. Jiri Polivka iz Kralovih Vinohradov, Antonin 
Soustružnik, nadzornik deželne blagajne iz Prage, profesor Rajko Perušek iz Ljubljane, prof. Maks 
Pleteršnik iz Ljubljane, Karel Šavnik, lekarnar iz Kranja, Karel Schweiger, uradnik Deželnega 
odbora iz Ljubljane, Anton Dermota, odvetniški kandidat iz Ljubljane, profesor Josip Germ iz 
Novega mesta. V posameznih letih so bili v redno članstvo društva vpisani še drugi Slovenci z 
območja Slovenije, ki pa razen plačevanja članarine niso posegali v društveno delovanje. 
Med obema vojnama so bili v članstvo društva vpisani le tisti Slovenci, ki so prebivali na 
Češkem. Zaradi tega se je število rednih članov s slovenske strani bistveno znižalo. S slovenske 
strani so v društvo pristopili nekateri Slovenci, ki so po koncu 1. svetovne vojne začeli službovati 
na Češkem, bodisi na poslaništvu Kraljevine SHS v Pragi, v Aleksandrovem domu (Aleksandrov 
kolej), na Karlovi univerzi in v svobodnih poklicih. Nekateri med njimi so bili tudi izvoljeni v 
organe društva kot npr. univ.prof.dr. Matija Murko,66 pri katerem so imeli slovenski študenti 
iskrenega prijatelja, svetovalca in dobrotnika, dr. Janko Pretnar, dr. Jurij Korent, dr. Valentin Sodja 
in Alojz Gangl. 
Med obema vojnama je število rednih članov nihalo med 30 in 50. Kot je razvidno iz letnih 
poročil, višina članarine ni bila enotna, v poročilih se jo omenja kot prispevek članov. Od leta 
6 4 ARS, arh. fond št. 1283, seznam članov društva 1902/1903. 
6 5 ARS, arh. fond št. 1283, seznam članov društva 1905/1906. 
6 6 ARS, arh. fond št. 1283, letna poročila 1930-1930; O. Berkopec, Obiski pri praških Slovencih. Dvojni jubilej 
univ. prof. dr. Matije Murka. Jutro, 11.2.1936, št. 34. 
78 P. RIBNIKAR: PODPORNO DRUŠTVO ZA SLOVENSKE VISOKOŠOLCE V PRAGI 
1930 dalje so bili redni člani društva naslednji Slovenci: ing. Ivan Arn, ki je bil predsednik društva, 
Lavoslav Cvetnič, ravnatelj zavarovalnice, soproga Lavoslava Cvetniča Vida Cvetnič, ing. Fran 
Erjavec, Alojz Gangl, akademski kipar, njegova soproga Marija Gangl in njegova hčerka 
Vekoslava Gangl, Ciril Globočnik, disponent, dr. Franc Heric, svetnik univerzitetne knjižnice v 
Pragi, Stanko Jeglič, uradnik in tajnik društva, ing. Miljutin Jenko, sekcijski nadsvetnik in 
namestnik odbornika, dr. Jurij Korent, odvetnik, namestnik revizorja, Jožef Val. Majce, uradnik, 
univ.prof.dr. Matija Murko, namestnik odbornika, prof. Jožef Skrbinšek, predsednik društva, dr. 
Janko Pretnar, ravnatelj Aleksandrovega doma, podpredsednik društva, Ferdinand L. Turna, 
ravnatelj Zajistovacy banky, predsednik društva, ing. Jaroslav Turna, prokurist, tajnik društva, dr. 
Valentin Sodja, zdravnik, odbornik društva, dr. Ivan Žmavc, nadsvetnik univerzitetne knjižnice, 
namestnik revizorja.67 S češke strani je članstvo bolj nihalo v primerjavi s Slovenci. Omeniti je 
bolj stalne redne člane društva: dr. V. Bradač, Vilka Brethova, Josef Dugulin, Gustav Domin, 
Rudolf Habersberger, dr. Karel Chodounsky, ing. Anton Junek, Ljubica Janatkova, ing. V. 
Kamenik, Jindrich Klazar, dr. Karel Kuffner, Valerija Lorencova, dr. Peter Nesy, Vilma Nygrinova, 
dr. Karel Pagan, Josef Peters, dr. Jin Polivka, Fani Poršova, ing. A. Pučnik, dr. Anton Schauer, dr. 
Karel Šebesta, Pavlina Tomšičeva, ing. Josef Valenta, Karel Vendulak.68 
Ustanovni člani društva so bile fizične in pravne osebe, ki so plačale ustanovnino v 
enkratnem znesku, 50 kron za fizične osebe in 100 kron za pravne osebe. Po doslej znanih 
podatkih je plačalo ustanovnino v letih 1901-1920 113 ustanovnih članov, od tega 89 fizičnih oseb 
in 24 pravnih oseb. Ustanovnih članov je bilo največ iz Prage z okolico (34), Liptovskega Svetega 
Mikulaša (27) in Dvora Kralove (2). S slovenskega ozemlja so bili ustanovni člani iz: Ajdovščine 
(1), Bizela (1), Brda (1), Brežic (2), Celja (2), Celovca (1), Gorice (5), Gornje Radgone (2), Idrije 
(1), Krmelja (1), Litije (1), Ljubljane (12), Maribora (8), Ormoža (1), Ptuja (1), Sv. Trojice v 
Slovenskih goricah (1), Šmartna pri Litiji (1), Štebna pri Pliberku (1), Tolmina (1), Trsta (1), Žalne 
(1) ter iz Berlina (1) in Dunaja (3). Največ ustanovnih članov je postalo leta 1920, in sicer 43, od 
tega po zaslugi Ivana Žabote, ki je pridobil 26 Slovakov iz Liptovskega Svetega Mikulaša, da so 
v kritičnem letu obstoja društva leta 1920 z ustanovnino pripomogli k finančni sanaciji društva. 
Ivan Žabota je bil prejemnik podpore v letih 1903-1907 inje leta 1920 tudi postal ustanovni član 
društva. Ustanovni člani so imeli enake pravice in dolžnosti kot redni člani društva, nekateri med 
njimi so imeli najvišje položaje v odboru društva. Seznam ustanovnih članov je društvo vodilo 
posebej. Ustanovni člani so bili:69 dr. Karel Šebesta st., odvetnik v Pragi (1901), nadinženir Franc 
Tomšič iz Prage (1901), dr. Karel Chodounsky, univerzitetni profesor v Pragi (1902), dr. Henrik 
lAima, odvetnik v Gorici (1902), Radoslav Vidic, rudarski nadkomisar v Pragi (1902), ing. O. 
Zivotsky, podjetnik v Ledcu (1902), občina Tolmin (1902), dr. Vaclav grof Kounic, veleposestnik 
v Pragi (1902), dr. Gregor Krek, univ. profesor v pokoju v Ljubljani (1902), Pavlina Tomšičeva iz 
Prage (1902), Kornelij Gorup vitez Slavinski, veletrgovec v Trstu (1902), dr. Fran Simonie, kustos 
univerzitetne knjižnice na Dunaju (1902), dr. Dragotin Treo, odvetnik v Gorici (1902), Fran Naval, 
komorni operni pevec v Berlinu (1903), dr. Josip Stare, adjunkt Finančne prokurature v Ljubljani 
(1903), Kmetska posojilnica ljubljanske okolice v Ljubljani (1903), Anton Susič, polkovnik v 
pokoju v Celju (1903), dr. Ivan Milan Hribar, odvetnik v Ljubljani (1904), Janko Rahne, notar na 
Brdu (1904), Viljem Prechlik, lekarnar v Litiji (1905), Jakob Pukl, sodni tolmač na Dunaju (1905), 
ing. Rudolf Fanta, tovarnar v Pragi (1905), dr. Jaroslav Hlava v Pragi (1906), Ljubica Šebestova v 
Pragi (1906), Mestni svet kraljevega mesta Praga (1906), dr. Antonin Schauer, odvetnik v Pragi 
(1906), Kristijan Petrlik, profesor visoke tehnične šole v Pragi (1906), dr. Ivan Žmavc, 
podravnatelj univerzitetne knjižnice v Pragi (1906), Emilij Gutman, pravni administrativni svetnik 
v Gorici (1907), dr. Jan Deyl, profesor Karlove univerze v Pragi (1908), Ivan Nabernik, 
deželnosodni svetnik v Pragi (1909), František Wohanka iz Prage (1909), Apolo Ružička, direktor 
6 7 ARS, arh. fond št. 1283, letna poročila 1930-1938. 
6 8 ARS, arh. fond št. 1283, letna poročila 1930-1938. 
6 9 ARS, arh. fond št. 1283, seznam ustanovnih članov 1901-1906; NUK. PKG/3, Podporno društvo letno 
poročilo 1919/1920. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 79 
Živnostenske banke v Pragi (1909), Berta Rostohar, soproga docenta iz Prage (1909), neimenovani 
iz Ljubljane pod geslom "Vžgi gospod v njih srca ogenj prave ljubezni do naroda" (1909), ing. 
Mihael Vošnjak iz Gorice (1910), Cyrill Bartou, tovarnar v Nachode (1910), Josef Sochor, tovarnar 
v Dvoru Kralovem (1910), Jindrich Klazer, tovarnar v Dvoru Kralovem (1910), dr. František 
Malinsky, tovarnar v Prybislave (1910), Akciona společnost strojirni drive Breitfeld (1910), Josef 
Janatka, direktor Dankove strojirni v Karlinu (1910), Prvni českomoravska tovarna na stroje v 
Pragi (1911), Spolkovy cukrovar v Uhrineves (1912), Polkovy roln. cukrovar v Vinoni (1912), V. 
Jirina, direktor tovarne v Vinoni (1912), Mestna občina Idrija (1913), dr. Ivo Šubelj, sekcijski 
svetnik na Dunaju (1916), dr. Peter Nesy, odvetnik v Pragi (1917), Hranilno in posojilno društvo 
na Ptuju (1917), Karel Schweiger, računski svetnik v Ljubljani (1918), dr. Fran Lipoid, odvetnik v 
Mariboru (1918), Ivanka Lipoid iz Bizela (1918), Ljuba Lipej, soproga trgovca iz^režic (1918), 
Ignacij Supan, učitelj v Brežicah (1918), Ljubljanska kreditna banka (1918), dr. Gregorij Pečjak, 
profesor v Ljubljani (1918), Generalno zastopstvo banke Slavije v Ljubljani (1918), Posojilnica in 
hranilnica v Ajdovščini (1918), dr. Brunon Weixl, zdravnik pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah 
(1918), dr. Anton Žižek, zdravnik v Ormožu (1918), dr. Karel Kuffner, univ. profesor v Pragi 
(1918), Knjigarna I. Schwentner v Ljubljani (1919), Ivan Hribar, minister in poslanik Kraljevine 
SHS v Pragi (1919), Pozemkova banka v Pragi (1919), Živnostenska banka v Pragi (1919), 
Posojilnica v Gornji Radgoni (1919), Češka prumyslova banka v Pragi (1919), Posojilnica v 
Mariboru (1919), Mariborska eskomptna banka v Mariboru (1920), N. Toman, ravnatelj banke v 
Mariboru (1920), Podružnica Ljubljanske kreditne banke v Mariboru (1920), Podružnica 
Jadranske banke v Mariboru (1920), dr. Franc Irgolič, odvetnik v Mariboru (1920), Srečko 
Brezigar, tajnik Poslaništva Kraljevine SHS v Pragi (1920), Profesorski zbor Državne gimnazije 
na Ptuju (1920), Ivan Huter, profesor v Celovcu (1920), Josip Javornik iz Žalne (1920), Franc 
Knaflič iz Šmartnega pri Litiji (1920), Aliska Droppa (1920), dr. Jan Droppa (1920), Ladislav 
Droppa (1920), Marienka Droppa (1920), Peter Droppa sen. (1920), Peter Droppa jun. (1920), 
Vlado Droppa (1920), Peter Holecy (1920), Ivan Hubka (1920), dr. Josip in Marta Kallay (1920), 
ing. Zeno Krivoš (1920), Branko Lacko (1920), Miloš Lacko (1920), dr. Ludevit Medvecky, vladni 
referent (1920), ing. Juraj Orazag (1920), Jan in Darinka Palka (1920), Dušan Porubsky, glavni 
redaktor Uredn. novin (1920), Ivan Schavernoch (1920), Maria Schavernoch (1920), N. Stein 
(1920), N. Šenšel, evang. župnik in profesor (1920), Aleksander Skarvan (1920), Ivan Žabota, 
akademski slikar (1920), J. Začek (1920), dr. Milan Žuffa (1920), Ondrej Žuffa (1920), Palo Zuffa 
(1920), vsi iz Liptovskega Svetega Mikulaša, Andrej Jakil, podjetnik iz Krmelja (1920), 
profesorski zbor Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (1920), Emica Lilek, učiteljica v Celju 
(1920), Posojilnica v Maribora (1920), dr. Emil Ott iz Prage (1920) in Anton Kapelan iz Štebna 
pri Pliberku (1920). 
Častni član Podpornega društva za slovenske visokošolce v Pragi je lahko postal tisti član 
društva, ki je imel izredne zasluge za ustanovitev in delovanje društva ter za podpiranje 
študirajočih Slovencev v Pragi. Predlog za izvolitev za častnega člana je lahko dal vsak član 
društva društvenemu odboru, le-ta pa je moral o predlogu razpravljati in ga potrditi. Odbor je nato 
predlog za izvolitev za častnega člana predložil občnemu zboru za izvolitev. Član odbora je na 
občnem zboru podal utemeljitev za izvolitev za častnega člana. Volitve častnega člana so bile tajne 
z volilnimi listki; za izvolitev pa je bila potrebna dvotretjinska večina glasov. Prvi častni član 
društva je postal dr. Karel Chodounsky,70 univerzitetni profesor v Pragi, ustanovni član društva, v 
organih društva je bil namestnik revizorja in je imel tudi veliko zaslug za povečanje števila 
slovenskih študentov v Pragi. Za častnega člana je bil izvoljen na občnem zboru 10.11.1906. 
Nadalje sta bila za častna člana društva izvoljena tudi pobudnika za ustanovitev društva nadinženir 
Franc Tomšič,71 prvi predsednik društva, in akademski slikar Josip Germ,72 prvi tajnik društva. 
7 0 ARS, arh. fond št.,1283, sejni zapisnik občnega zbora 10.11.1906. 
7 1 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 11.11.1907. 
7 2 ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje občnega zbora 11.11.1907. 
80 P. RIBNIKAR: PODPORNO DRUŠTVO ZA SLOVENSKE VISOKOŠOLCE V PRAGI 
Izvoljena sta bila na občnem zboru 11.11.1907. Utemeljitve za izvolitev za častne člane je podal 
dr. Ivan Žmavc. Diplome za častne člane pa je izdelal akademski slikar Ivan Žabota. 
Med obema vojnama sta bila za častna člana izvoljena še ing. Ivan Arn,73 dolgoletni 
predsednik društva, ki je bil izvoljen na občnem zboru društva leta 1919, ter dr. Karel Šebesta,74 
prvi ustanovni član društva in dolgoletni blagajnik društva. 
Ob smrti Alojza Gangla, akademskega slikarja in dolgoletnega namestnika revizorja in 
profesorja Jožefa Skrbinška, dolgoletnega tajnika in predsednika društva, je Podporno društvo za 
slovenske visokošolce v Pragi izreklo posebno zahvalo za njuno dolgoletno delovanje v društvu. 
Poverjeniki in dobrotniki društva 
K uspešnemu delovanju društva so v prvem desetletju njegovega obstoja veliko prispevali 
poverjeniki oziroma zaupniki društva v domovini ter številni dobrotniki, ki so prispevali darove in 
denarne prispevke za društvo. Poverjeniki so zbirali prispevke za društvo v vseh pomembnejših 
krajih na Slovenskem. Večina poverjenikov je bila iz vrst uglednih osebnosti slovenske kulturne 
javnosti tega časa. Poverjeniki so zbirali denarne prispevke v okolju svojega delovnega območja z 
nabiralnimi polarni. Poverjeniki so bili:75 dr. Jakob Žmavc, profesor v Kranju, dr. Gregor Krek, 
univerzitetni profesor v pokoju v Ljubljani, dr. Josip Tominšek, profesor v Kranju, dr. Dragotiri 
Lončar, profesor v Ljubljani, dr. Fran Ilešič, profesor v Ljubljani, ing. Jaroslav Förster, profesor v 
Ljubljani, Drago Schweiger, uradnik Deželnega odbora v Ljubljani, dr. Gvidon Sernec, odvetniški 
kandidat v Celju, Jakob Kogej, notarski namestnik v Mariboru, Rado Marzidovšek, vojaški kurat 
v Mariboru, dr. Edvard Volčič, tajnik sodišča v Novem mestu, Janko Globočnik, notar v Metliki, 
dr. I. Karfik, zdravnik v Idriji, Josip Sirca, župan in posestnik v Žalcu, Alojz Bajec iz Sežane, dr. 
Josip Malerič, zdravnik v Črnomlju, Vilko Rozina, živinozdravnik v Metliki, Ferdinand Seidl, 
profesor v Gorici, Ivan Gregorčič, notar v Žužemberku, Viktor Bežek, ravnatelj učiteljišča v 
Kopru, Josip Germ, profesor v Novem mestu, Fran Benčič, visokošolec iz Idrije, Fran Lipoid, 
pravnik v Žalcu, Svetko Martelanc, študent iz Trsta, Alfonz Hrovatin, študent iz Vipave, dr. Pavel 
Pestotnik, suplent v Ljubljani. Poverjeniki so zbrane prispevke z nabiralnimi polarni nakazovali 
blagajniku društva v Prago. 
Številni dobrotniki-posamezniki ter večje število pravnih oseb iz območja Slovenije, 
avstrijskih dežel in Češke so občasno prispevali manjše in večje prispevke, ki so jih nakazovali 
društvu v Prago. Te denarne prispevke je društvo objavljalo javnosti v svojih letnih poročilih. 
Dobrotniki so bili iz najrazličnejših krajev iz Slovenije ter najrazličnejših poklicev in socialnih 
slojev. Med dobrotniki so bili: odvetniki, pravniki, notarji, profesorji, učitelji, duhovniki, 
zdravniki, trgovci, uradniki, posestniki, študentje in gospodinje. Med dobrotniki so bili tudi 
nekdanji študenti - doktorji Karlove univerze in diplomanti drugih čeških visokih šol v Pragi. 
V prvem letu delovanja društva so bili naslednji slovenski dobrotniki: Ivan Hribar, župan v 
Ljubljani, Ivan Plantan, notar in deželni poslanec v Ljubljani, dr. Valentin Krisper, odvetnik v 
Ljubljani, Alojz Vodnik, kamnosek v Ljubljani, Fran Demšar, posestnik iz Češnjice pri Železnikih, 
Ivan Vrhovnik, župnik v Trnovem v Ljubljani, Božidar Šiftar, profesor v Kalugi v Rusiji, dr. Franc 
Hrašovec, sodnik v pokoju v Gradcu, Simon Rutar, profesor v Ljubljani, dr. Ivan Lennoch, 
odvetnik na Dunaju, Jože Agrež, uradnik v Brežicah, dr. Janko Babnik, ministrski tajnik na 
Dunaju, Anton Šlamberger, notar v Kranju, dr. Frančišek Perne, profesor v Kranju, dr. Josip 
Kolšek, odvetnik v Laškem, Anton Šantel, profesor v Gorici, dr. Jernej Glančnik, odvetnik v 
Mariboru, dr. Jurij Hrašovec, odvetnik v Celju, dr. Ivan Dečko, odvetnik v Celju, dr. Valentin 
Štempihar, odvetnik v Kranju, Fran Kolman, veletrgovec v Ljubljani, Kazimir Bratkovič, notar v 
Gornjem gradu, Fran Lekše, župnik v Lučah, dr. Ivan Svetina, profesor v Ljubljani, Fran Svetlič, 
7 3 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1919/1920. 
7 4 ARS, arh. fond št. 1283, Letno poročilo 1932/1933, v poročilu navaja, daje bil pred mnogimi leti izvoljen za 
častnega člana. 
7 5 ARS, arh. fond št. 1283, seznam naprošenih poverjenikov. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 « 1(102) 81_ 
vzgojitelj v Hanensteinu, Dragotin Žagar, deželni blagajnik v Ljubljani, Ivan Hochmüller iz 
Beljaka, Oskar Gabršček, župan v Tolminu, Artur Lokar, notar v Kranju, Viktor Rezek, profesor v 
Gorici, dr. Josip Tominšek, profesor v Kranju in Franc Tomšič iz Prage. Izmed pravnih oseb so bili 
dobrotniki: Goriška ljudska posojilnica, Hranilno in posojilno društvo na Ptuju, Posojilnica v 
Ribnici, Hranilnica in posojilnica v Šmarju, Posojilnica v Logatcu, Družba sv. Cirila in Metoda v 
Ljubljani, Posojilnica v Celju, Okrajna posojilnica v Ljutomeru, Kmetska posojilnica na Vrhniki 
in Posojilnica v Brežicah.76 
Število dobrotnikov je v nadaljnjih letih naraščalo in upadalo. Med nove dobrotnike je 
društvo vpisalo več pomembnih osebnosti slovenskega kulturnega in javnega udejstvovanja: Anton 
Štritof, profesor v Ljubljani, Ivan Vavpotič, profesor v Novem mestu, Ivan Knez, veletrgovec v 
Ljubljani, dr. Ivan Klasinc, odvetnik v Gradcu, dr. Konrad Janežič, odvetnik v Voloski, Jan Vavro, 
profesor v Ljubljani, Luka Svetec, notar v Idriji, Franjo Rozina, odvetnik v Mariboru, dr. Matija 
Murko, univerzitetni profesor v Gradcu, H. Angerer, dekan v Celovcu, dr. Janko Ponebšek, državni 
nadzornik v Novem mestu, R. Šebar, tiskarnar v Postojni, Matija Ljubša, kurat v Gradcu, Fran 
Žužek, nadinženir v Ljubljani, Matija Kenda, nadučitelj v Volčah pri Gorici, drNPavel Turner, 
vzgojitelj na Dunaju, dr. Milan Škerlj, sodni pristav v Mokronogu, dr. Mihael Napotnik, škof v 
Mariboru, Tomaž Kajdiš, stolni kanonik v Ljubljani, grof Kristalnigg, graščak v Gorici, Jernej Vok, 
stolni kanonik v Mariboru, I. Giontini, trgovec v Ljubljani, Ivan Murnik, cesarski svetnik v 
Ljubljani, V. Furlan, računski svetnik v Trstu, Matija Ražun, župnik v Št. Jakobu v Rožu in dr. Ivan 
Šušteršič, odvetnik v Ljubljani. Denarne podpore so dajale naslednje pravne osebe: Ministrstvo za 
uk in bogočastje na Dunaju, Posojilnica Maribor, Okrajni odbor v Gornjem gradu, Posojilnica v 
Konjicah, Posojilnica v Žužemberku, Posojilnica v Celju, Vzajemno podporno društvo v Ljubljani, 
Posojilnica v Slovenski Bistrici, Hranilno in posojilno društvo Nabrežina, upravni svet Banke 
Slavija, Trgovska in obrtna zadruga v Gorici, Hranilnica in posojilnica v Šmarju pri Jelšah, 
Društvo Narodni sklad v Gorici, Posojilnica v Brežicah, Posojilnica v Logatcu, Notranjska 
posojilnica v Postojni, Okrajni odbor Celje in občina Idrija.77 
V poslovnem letu 1912/1913 seje prihodek društva s strani dobrotnikov zelo znižal, zaradi 
česar je prišlo društvo v finančne težave. Zato se je odločilo, da bo pozvalo vse nekdanje 
prejemnike podpor, naj podeljene podpore vrnejo in tako rešijo usodo Podpornega društva za 
slovenske visokošolce v Pragi.78 Poziv društva je dosegel svoj namen in že naslednje leto je število 
dobrotnikov spet poraslo. Zaradi izboljšanja finančnega položaja je društvo lahko spet zvišalo 
število podpirancev za 12. 
Po prvi svetovni vojni se je mreža dobrotnikov precej spremenila. V letu 1919 je društvo 
imelo še toliko finančnih sredstev, da je uspešno premostilo finančno stisko. Društvo se je leta 
1919 odločilo za spremembo načina zbiranja denarnih prispevkov za podeljevanje podpor. 
Ustanovilo je Slovensko dijaško zadrugo79 (pravilno bi bilo Slovenska študentska zadruga), ki naj 
bi v domovini zbirala denarne prispevke, namenjene za dajanje podpor slovenski akademski 
mladini v Pragi. V domovini naj bi zbrali toliko denarja, da bi pokrili potrebe za podeljevanje 
podpor študentom v Pragi, na Češkem zbrano pomoč pa bi društvo dalo kot prispevek 
češko-slovenski vzajemnosti in bi ta denarna sredstva uporabili kot prispevek za izpitne 
pristojbine. Slovenska dijaška zadruga je bila v začetku pri zbiranju prispevkov zelo uspešna. 
Vsako leto je s posebno okrožnico, ki jo je razposlala vsem institucijam v domovini, od katerih so 
pričakovali pomoč, prosila slovensko javnost za denarne prispevke, namenjene podpori 
slovenskim študentom v Pragi. Na težke razmere, v katerih so živeli slovenski študenti v Pragi, je 
opozarjal tudi Slovenec v članku Stradajoče dijaštvo v Pragi80 in je s tem podprlo akcijo za 
7 6 ARS, arh. fond št. 1283, seznam dobrotnikov in podpornikov 1901/1902. 
7 7 ARS, arh. fond št. 1283, seznam dobrotnikov 1903-1908, izbor. 
7 8 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1912/1913. 
7 9 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1919/1920. 
«o Slovenec, XLIX (1921), št. 273, 30.11.1921. 
82 P. RIBNIKAR: PODPORNO DRUŠTVO ZA SLOVENSKE VISOKOŠOLCE V PRAGI 
zbiranje denarja za podpore slovenskim študentom v Pragi. Ob 5. obletnici delovanja Slovenske 
dijaške zadruge v Pragi je le-ta poslala dobrotnikom v zahvalo poseben Spominski list,81 v katerem 
je navedla, daje s pomočjo slovenske javnosti od podpirancev zadruge v dobi 1919-1924 končalo 
svoj študij v Pragi 51 inženirjev vseh strok, 37 zdravnikov, 14 umetnikov, 6 filozofov in 6 
pravnikov. V naslednjih letih je Slovenska dijaška zadruga pri zbiranju prispevkov zašla v težave, 
kar je razvidno iz njihovih okrožnic naslovljenim dobrotnikom v Sloveniji, v katerih prosi za 
pomoč. V okrožnici z dne 31.3.1928 navaja, da so ukinjene vse državne podpore in daje zadruga 
revnim dijakom v Pragi edina zaščita in podpora ter zato prosi za pomoč,82 v okrožnici iz leta 
1929, to je ob 10-letnici delovanja zadruge, pa le-ta omenja, daje poslanstvo zadruge tudi v tem, 
da zbira okoli sebe mlade ljudi, ki bi se drugače v velikem mestu izgubili, da je ves čas svojega 
obstoja delovala brezhibno in seje izkazala vredno zaupanja slovenske javnosti in prosi za gmotno 
podporo.83 Da so bile razmere zares težke, priča tudi pismo predsednika in tajnika Podpornega 
društva za slovenske visokošolce v Pragi dr. Andreja Volkarja in prof. Jožefa Skrbinška Ivanu 
Hribarju z dne 31.5.1927,84 v katerem navajata, daje Slovenska dijaška zadruga kakih 5 let dosti 
uspešno pomagaja s prispevki, ki so jih v počitnicah zbirali v domovini in daje Podporno društvo 
le izjemoma podpiralo študente in zadrugo, zdaj pa niti zadruga ne dobiva zadostnih prejemkov iz 
domovine. V pismu še omenjata, da se nanj obračata na posebno priporočilo prof.dr. Murka in ing. 
Arha, da bi posredoval pri dobrotnikih v domovini za darovanje novih prispevkov za slovenske 
študente v Pragi. Koliko je bil Ivan Hribar uspešen, ni podatkov. Zaenkrat tudi ne razpolagamo s 
podatki o delovanju društva v obdobju 1920-1930. 
Zbiranje prispevkov od dobrotnikov v domovini je zopet steklo v tridesetih letih, vendar je 
bila v domovini zbrana pomoč dosti nižja v primerjavi s pomočjo, zbrano na Češkem. Med 
dobrotniki v domovini so tudi nekdanji študenti, doktorji Karlove univerze in prejemniki podpor 
iz prvih dveh desetletij delovanja društva:85 dr. Lenart Boetio, odvetnik iz Gornje Radgone, dr. 
Joža Bohinjec, pravnik iz Ljubljane, dr. Janko Berce, pravnik iz Ljubljane, dr. Jože de Gleria, 
zdravnik iz Bleda, dr. Anton Farčnik, pravnik iz Ljutomera, dr. Jože Flajs, zdravnik iz Celja, dr. 
Fran Hojnik, pravnik iz Maribora, dr. Albert Kramer, pravnik iz Ljubljane, dr. Rudolf Krivic, 
odvetnik iz Ljubljane, dr. Ivan Lah, profesor iz Ljubljane, dr. Franjo Lipoid, odvetnik iz Maribora, 
dr. Franc Marinič, zdravnik iz Maribora, dr. Drago Marušič, odvetnik iz Ljubljane, dr. Ivan 
Merslavič, pravnik iz Ljubljane, dr. Josip Pučnik, odvetnik iz Slovenske Bistrice, dr. Stanko 
Pušenjak, zdravnik iz Cerknice, dr. Joahim Ražem, odvetnik iz Ljubljane, dr. Avgust Reisman, 
odvetnik iz Maribora, ing. Ernest Rekar iz Jesenic, dr. Egon Stare, odvetnik iz Ljubljane, dr. Franc 
Stegenšek, finančni tajnik iz Ljubljane, dr. Brunon Weixl, zdravnik iz Sv. Trojice v Slovenskih 
goricah. 
Iz Slovenije so bile med dobrotniki društva naslednje pravne osebe:86 Jugoslovansko-češka 
liga iz Ljubljane, Maribora in Kranja, Mestna občina Ljubljana, Odvetniška zbornica v Ljubljani, 
Prva dolenjska posojilnica v Metliki in kamnosek Alojzij Vodnik iz Ljubljane. 
Izdatna finančna sredstva so za delovanje društva prispevali dobrotniki iz Češke, zlasti 
posamezniki iz Prage. S prispevki so se skoraj vsako leto izkazali številni ustanovni člani, nekateri 
trgovci in podjetniki ter številni okrajni odbori. Po prvi svetovni vojni so glavnino finančnih 
sredstev dali društvu:87 Češkoslovaško ministrstvo za šolstvo in narodno prosveto, Ministrstvo za 
zunanje zadeve ter praške banke: Zemska banka, Živnostenska banka, Prvni češka vzajemna 
8 1 Arhiv Odvetniške zbornice Slovenije, spis št. 13/1925. 
8 2 Arhiv Odvetniške zbornice Slovenije, spis št. 28/1928. 
8 3 Arhiv Odvetniške zbornice Slovenije, spis št.1315/1929. 
8 4 NUK Ms 1411, Ivan Hribar zapuščina, dr. Volkar in Jožef Skrbinšek. 
8 5 ARS, arh. fond št.1283, letna poročila 1930-1938. 
8 6 ARS, arh. fond št.1283, letna poročila 1930-1938. 
8 7 ARS, arh. fond št.1283, letna poročila 1930-1938. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50« 1996« 1(102) 83 
pojištovna, Vinohradska Založna, Hypotecni banka češka, Slavia vzajemne pojištovaci banka in 
podjetje Prvni prazsky mestansky pivovar. 
Delovanje društva 
Vse važnejše odločitve o svojem deluje Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi 
sprejemalo na sestankih društvenega odbora in na občnih zborih. Sestanki društvenega odbora so 
se praviloma vršili vsak mesec, občni zbori pa so bili vsako leto v mesecu novembru. Društvo je 
začelo poslovno leto s 1. oktobrom. Ker društvo ni imelo svojih uradnih prostorov, so se sestanki 
vršili v glavnem kar v gostinskih lokalih; v začetni dobi delovanja društva v restavraciji "Malina" 
v Spalerà 9, kasneje v vinarni "Pipan" ter v restavraciji "Husenskeho". V letih, koje bil predsednik 
društva Ferdinand Turna, pa je bil sestanek največkrat v "Zajištovaci banki", kjer je bil on 
ravnatelj. Občni zbori društva so bili sprva v restavraciji "Malina", nato pa v restavraciji 
"Husenskeho". 
Že v povabilu, ki ga je izdalo društvo kot društvo v nastajanju, je bilo javnosti sporočeno, 
da se darovi in prispevki društvu pošiljajo na naslov dr. Josefa Ettla z Hvozdomila Praha-Vino-
hrady, Palackeho trh št. 8, dopise in ostale zadeve pa na naslov nadinženirja Franca Tomšiča, 
Praha, Spalena 24.88 Po ustanovitvi je društvo po vsej verjetnosti uradno poslovalo v stanovanju 
predsednika društva Franca Tomšiča, le finančni del uradnega poslovanja je bil na naslovu 
blagajnika dr. Josefa Ettla. Ko je prevzel blagajniške posle dr. Karel Šebesta, se je tudi finančno 
poslovanje preneslo v pisarno dr. Karla Šebeste na naslov Praha П, Spalena 9.89 Na tem naslovu je 
delovalo društvo do leta 1938, v letih 1939 -1946 pa na naslovu Spalena 87;90 zadnji naslov 
predsednika društva dr. Karla Šebeste, koje že potekal postopek za razpust društva, pa je bil sedež 
v Spalerà ll.91 
Najvišji organ društva, občni zbor, je moral biti sklican 14 dni pred občnim zborom. Po 
sklepu 8. seje odbora je moral biti sklic objavljen v naslednjih slovenskih in čeških časnikih: 
Slovenski Narod, Slovenec, Soča, Edinost, Klas Naroda, Narodni list, Narodni politika in Politik.92 
Občni zbor je bil sklepčen, če je bilo navzočih več kot polovico članov društva, ki so prebivali v 
Pragi in njenih predmestjih. Sklepi občnega zbora so bili veljavni, če je zanje glasovalo več kot 
polovica navzočih članov. 
Društveni odbor je na sestankih reševal vse tekoče zadeve, zlasti pa vsak mesec prejete 
vloge za podelitev podpore oziroma posojila. V začetku svojega delovanja seje društvo soočalo z 
velikimi težavami, saj ni imelo drugih finančnih sredstev kot sredstva, zbrana od članarine in 
ustanovnine. Zato je bila glavna skrb društva zagotoviti toliko finančnih sredstev, da je lahko 
začelo izvajati zastavljeni program, to je podeljevanje skromnih podpor za revne in marljive 
slovenske študente, ki študirajo na čeških visokih šolah v Pragi. Druga skrb je bila pridobitev 
čimveč slovenskih študentov za študij v Pragi. Tretja naloga društva pa je bila gojitev narodno 
buditeljskih smotrov, pri čemer je bilo društvo precej uspešno, kar izpričuje letno poročilo, ki ga 
je društvo izdalo ob desetletnici svojega delovanja. V poročilu je društvo s ponosom zapisalo, da 
je v domovino poslalo okrog 130 narodnih delavcev in večina med njimi stoji v prvi vrsti narodnih 
kulturnih delavcev.93 Društvo je pridobivalo finančna sredstva od članarine, ustanovnine, s 
prispevki dobrotnikov, darovi pravnih oseb in državnih upravnih organov, s prirejanjem predavanj 
in kulturno zabavnih prireditev, s prodajo kolkovnih značk in nabiralnimi akcijami. 
V prvem obdobju svojega delovanja je društvo sprejelo naslednje pomembnejše odločitve: 
leta 1902 je priredilo na Bledu, v Ljubljani in Trstu kulturno zabavne prireditve, čisti dobiček s teh 
8 8 NUK, PKG/3, Podporno društvo, Povabilo, tisk, december 1901. 
8 9 Slovenski narod, 1911, št. 261, 13.11.1911 ad Društvena naznanila; in 1913 št. 259, 11.11.1913. 
9 0 ARS, arh. fond 1283, Prihlaska majetku I. 
9 1 ARS, arh. fond št.1283, Pismo predsednika dr. Šebeste tajniku ing. Tumi 8.4.1950. 
w ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje 3.11.1902. 
9 3 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1910/1911. 
84 P. RIBNIKAR: PODPORNO DRUŠTVO ZA SLOVENSKE VISOKOŠOLCE V PRAGI 
prireditev je bil namenjen izboljšanju finančnega stanja društva,94 6. junija 1904 je v Pragi 
priredilo spominsko proslavo ob 40-letnici Akademskega društva Slovenija na Dunaju,95 odbor 
društva je sodeloval z nastajajočimi slovenskimi akademskimi društvi v Pragi, najprej z Ilirijo, 
kasneje pa še z Adrio in Slovenskim tehniškim klubom,96 leta 1905 je bil predsednik društva Franc 
Tomšič na posvetovanju slovenskih akademskih podpornih društev na Dunaju, na katerem so 
sprejeli sklep o medsebojnem sodelovanju,97 leta 1905 začne društvo sodelovati z Zvezo 
češkoslovaških študentov in v odbor te zveze voli svojega delegata,98 leta 1906 je društvo sprejeto 
v kuratorij študentske menze, v kuratorij izvoli svojega predstavnika dr. Karla Šebesto," za 
pravičnejše podeljevanje podpor je društvo pripravilo posebne obrazce o imovinskem stanju 
prosilcev podpor,100 pod vodstvom prof.dr. Chodounskega je društvo med Čehi izvedlo akcijo za 
zbiranje prispevkov za podpore; društveni odbor je ugotavljal, da brez pomoči Čehov društvo ne 
bi moglo opravljati svojih nalog,101 ob slovenskem prazniku 6. februarja 1906 je društvo pripravilo 
proslavo v zgradbi stare univerze, na kateri je govoril dr. Pestotnik,102 pripravilo je tudi Božićnico 
v Akademski menzi, na kateri je društvo obdarilo 11 slovenskih študentov,103 na seji odbora 7. 
decembra 1906 je odbor sklenil, da akademski društvi Ilirija in Adrija sodelujeta z mnenji pri 
podeljevanju podpor,104 13. februarja 1907 prosi Slovenski tehniški klub, da se mu omogoči 
sodelovanje v društvu,105 9. maja 1908 je pripravilo prireditev "Z Prahy do Slovinsko",106 na 
občnem zboru društva 10. novembra 1908 sodelujejo tudi: predstavnik študentov Jurečko, kije bil 
delegat prosilcev, Kramar kot delegat Adrie, Brelih kot delegat Ilirije, Celestin kot delegat 
Slovenskega tehniškega kluba in Brunčko kot delegat odbora prosilcev podpore,107 9. januarja 
1909 je priredilo društvo komorni koncert v Mestnem gledališču Vinohrady, na katerem sta 
nastopila pianist Pogačnik in pevec Naval,108 na seji odbora 2. februarja 1909 so študenti predložili 
memorandum, v katerem prosijo za ureditev razmer v študentskem domu in študentski menzi ter 
predlagajo zvišanje podpor, ker je življenski minimum za preživetje v Pragi 45 do 55 kron; nadalje 
prosijo, da se vlagajo prošnje za podpore le na začetku šolskega leta,109 v letnem poročilu za leto 
1909 društvo izraža kritiko Kranjski, od koder je največ prejemnikov podpor, Kranjska pa prispeva 
najmanj sredstev za podpore; nadalje pravi društvo, da je pridobivalo študente za študij z geslom 
"vsi v Prago", društvo pa kliče v domovino z geslom "vsak Slovenec podpiraj Podporno društvo 
za slovenske visokošolce v Pragi",110 leta 1909 je društvo tudi sklenilo, da opusti zbiranje 
prispevkov z nabiralno polo in da se ukine prodaja kolkovnih značk v korist podpornega 
društva,111 ob 10-letnici delovanja je društvo ostro reagiralo na politična strankarska podtikanja v 
domovini, da društvo zastruplja mladino v Pragi, društvo zagotavlja, daje le dobrodelno društvo 
in da pošteno opravlja svoje naloge in daje v domovino že poslalo okrog 130 narodno buditeljskih 
9 4 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1901/1902. 
9 5 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 6.6.1904. 
9 6 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 2.5.1905; zapisnik seje 7.12.1906. 
9 7 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 4.4.1905. 
9 8 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 11.12.1905. 
9 9 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 8.1.1906. 
1 0 0 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1905. 
101 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1905/1906. 
102 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 3.3.1906. 
1 0 3 ARS. arh. fond št.1283, zapisnik seje 8.1.1906. 
1 0 4 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 7.12.1906. 
105 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 13.4.1906. 
1 0 6 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 9.5.1908. 
1 0 7 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje občnega zbora 10.11.1908. 
1 0 8 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 9.1.1909. 
109 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 13.3.1909; zapisnik seje 9.4.1909. 
1 0 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1908/1909. 
11 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1908/1909. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 85 
strokovnjakov, odgovor na podtikanja v domovini pa je vedno večji vpis slovenskih študentov na 
univerzo v Pragi,112 leta 1912 je društvo ustanovilo Dijaški odbor (pravilno študentski odbor), ki 
je pretresal vse prošnje za podporo inje dajal predloge za podelitev podpore, odbor so sestavljali 
zastopnik društva, zastopniki študentskih društev in poverjenik podpirancev-prejemnikov 
podpore,113 zaradi težkega finančnega položaja je leta 1912 društvo poslalo poziv vsem nekdanjim 
prejemnikom podpor, da jih vrnejo in s tem pomagajo popraviti finančno stanje društva, apel za 
podporo društvu je naslovilo vsem dobrotnikom, da bi podprli društvo pri opravljanju zvišene 
naloge.114 
Prevrat leta 1918 in razpad Avstroogrske monarhije je napravil veliko zarezo v delovanju 
Podpornega društva za slovenske visokošolce v Pragi. Čehi in Slovenci so se znašli v dveh novih 
državah, vmes pa je bila republika Avstrija kot preostanek nekdanje velike skupne države. Velike 
težave v delovanju društva so povzročile prekinjene poštne zveze, zastal je dotok zbiranja denarja, 
spremembe valutnega sistema, velik dotok slovenskih in drugih južnoslovanskih študentov v Prago 
pa je povzročil veliko povpraševanje po podporah. Društvo seje znašlo pred finančnim zlomom in 
likvidacijo. Rešitev je našlo le v tem, da se je po pomoč obrnilo na Ministrstvo za prosveto v 
Beogradu, na bivši Deželni odbor v Ljubljani in na Poverjeništvo za uk in bogočastje Deželne 
vlade za Slovenijo v Ljubljani ter na širšo slovensko javnost. Na vse prošnje je društvo prejelo 
tolikšno pomoč, da je uspešno premostilo vse glavne težave pri zagotavljanju podpor za leto 
1919.115 
O delovanju Podpornega društva za slovenske visokošolce v Pragi v desetletju 1921-1930, 
kakor tudi o delovanju Slovenske dijaške zveze kot soudeleženca za zbiranje pomoči v domovini, 
ni na razpolago toliko podatkov, da bi omogočilo podati kratek prikaz delovanja obeh društev. V 
letnem poročilu podpornega društva za leto 1920 je društvo zapisalo, da ne bo podeljevalo podpor 
slovenskim študentom v Pragi, ker je to nalogo leta 1919 poverilo Slovenski dijaški zadrugi v 
Pragi, ki je v počitnicah zbirala v domovini prispevke za podeljevanje podpor. Kakšni so bili 
medsebojni odnosi med podpornim društvom in Slovensko dijaško zadrugo ni znano. Po vsej 
verjetnosti niso bili popolnoma razčiščeni, kar je moč sklepati iz podatka, ki ga hrani Odvetniška 
zbornica v Ljubljani, ki je bila med najboljšimi dobrotniki in je leta 1927116 odklonila prispevek 
Slovenski dijaški zadrugi z utemeljitvijo, da podpira slovensko dijaško podporno društvo v Pragi, 
pri čemer je smatrati, da gre za Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi in da do leta 
1931 ni dala prispevka za podpore slovenskim študentom v Pragi. Nedvomo je društvo podeljevalo 
podpore v letih 1921-1930, kar je razvidno iz primerjave izdatkov o podeljenih podporah v letu 
1920 in 1931, iz katere je možno izračunati, da gre za približno enako visok znesek, kot je bil 
deset let poprej. Omeniti je še, daje Slovenska dijaška zadruga imela za zbiranje prispevkov odprt 
žiro račun pri Jadranski banki, Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi pa pri 
Ljubljanski kreditni banki. 
V četrtem desetletju obstoja Podpornega društva za slovenske visokošolce v Pragi se je 
delovanje društva v finančnem pogledu stabiliziralo, kar je razvidno iz ohranjenih letnih poročil in 
sejnih zapisnikov društva. V tem času so bili člani društva le Čehi in tisti Slovenci, ki so prebivali 
na Češkem. Število dobrotnikov, ki so dajali prispevke za podporo slovenskim študentom, se je v 
glavnem ustalilo, tako da je društvo brez posebnih ovir podeljevalo podpore revnim in marljivim 
študentom, ki so študirali v Pragi in tudi tistim, ki so bili v Pragi na podiplomskem študiju. 
Omeniti je še, da je gospa Vera Pagan iz Prage v času svojih počitnic na Bledu priredila med 
svojimi znanci posebno nabiralno akcijo za društvo, ki je prinesla 1.540.- din. Prispevke so dali: 
dr. T. Černy, odvetnik v Pragi, Vladimir Cerych, tovarnar v Josefovu, dr. Robert Flieder, 
1 1 2 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1910/1911; Slovenski narod 1911, št. 292, 20.12.1911. K 
10-letnici Podpornega društva za slovenske visokošolce v Pragi. 
1 1 3 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1911/1912. 
1 1 4 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1911/1912. 
1 1 5 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1918/1919. 
1 1 6 Arhiv Odvetniške zbornice Slovenije, spis št. 1055/1927 in spis št. 1077/1927. 
86 P. RIBNIKAR: PODPORNO DRUŠTVO ZA SLOVENSKE VISOKOŠOLCE V PRAGI 
češkoslovaški poslanik v Beogradu, dr. Jože de Glerija, zdravnik na Bledu, Jožica Hočevar, vdova 
po zdravniku, dr. Zvonimir Janežič, zdravnik, Josip Jekler, hotelir na Bledu, dr. Jan Jesensky, 
univ.prof. v Pragi, Aleksander Molnâr, hotelir na Bledu, uprava Park hotela, H. Netscher, uradnik 
zavarovalnice v Pragi, dr. Egon Stare, odvetnik iz Ljubljane, F. Urban, načelnik, dr. Jan Ot. Webr, 
sekcijski načelnik iz Prage.117 Leta 1937118 je na seji odbora potekala razprava glede štipendij 
kralja Aleksandra, ki so jih dobili štirje slovenski študenti, o vlogi Jugoslovansko-češke lige v 
Ljubljani, ki naj odloča o tem, kdo naj gre na študij v Prago, ter o predlogu, da se študenti na 
nemški tehniki izenačijo s prosilci podpor s čeških visokih šol. Sprejeto je bilo mnenje, da morajo 
vložiti prošnjo za podporo na Ministrstvo za šolstvo. 
V tem razdobju je društvo podeljevalo podpore v razponu med 40 in 200 češkimi kronami. 
Prosilcem ni bilo treba vlagati prošnje za podporo vsak mesec posebej, saj so prejemali podpore 
za več mesecev skupaj. Število podpirancev se je v zadnjem desetletju pred 2. svetovno vojno 
gibalo od 13 do 23 na leto. Na zadnjem občnem zboru pred 2. svetovno vojno je društvo poročalo, 
daje od začetka svojega delovanja za podpore slovenskim visokošolcem izplačalo 178.042 čeških 
kron.119 
Z okupacijo Češkoslovaške društvo ni bilo prepovedano, temveč je delovalo naprej v 
omejenih razmerah. Odbor društva se je soočal z vsemi težavami, ki jih je prinesla okupacija. 
Sestanki odbora so se vršili zelo poredko. Od občnega zbora 14.11.1938 do zadnjega občnega 
zbora dne 30.11.1943 je bilo le sedem sestankov odbora, od tega dva v letu 1938, eden v letu 
1939, dva v letu 1941, eden v letu 1942 in eden v letu 1943. Na sestankih je odbor sklepal o 
podelitvah podpor in o finančnih sredstvih ter o grožnji za prenehanje delovanja društva leta 
1940.ш Društvo je vzelo na znanje stanje finančnih sredstev pri Ljubljanski kreditni banki z dne 
30.6.1941, ko so dinarska sredstva bila zamenjana v italijanske lire;121 na odlok Policijske uprave 
v Pragi z dne 18.12.1942,122 da mora društvo prenehati s svojim delovanjem 14.1.1943, pa je 
društvo odgovorilo, da namerava še naprej delovati. V zvezi z zavarovanjem denarnih sredstev na 
štirih skladih je na sestanku odbora 3.11.1943 predlagal predsednik društva, da se ta sredstva vodi 
pod geslom "Pametne vež".123 Na zadnjem občnem zboru 30.11.1943 je društvo ugotovilo, da ima 
še 40 rednih članov, da jih je od leta 1938 sedem umrlo, da so štirje člani izstopili iz društva in da 
je 1 član pristopil v društvo, da 31 članov živi v Pragi, 9 pa izven Prage. Nadalje so na zadnjem 
občnem zboru potrdili delovanje društva za leta 1938-1943. Društvo je za podpore izplačalo 
24.140 kron, društveno premoženje pa je znašalo še 14.898,90 čeških kron. Na zadnjem občnem 
zboruje bil prvič v zgodovini društva izvoljen za predsednika društva Čeh dr. Karel Šebesta, sicer 
dolgoletni blagajnik društva, ter nov odbor društva,124 ki pa v nastalih političnih razmerah ni več 
deloval. 
Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi po osvoboditvi leta 1945 ni več 
zaživelo. Odbor je sicer še ohranjal društvo, vendar brez opravljanja vsakršnih društvenih 
aktivnosti. Na razpolago ni nobenih podatkov o delu društva, razen tistih, ki se nanašajo na prijave 
društvenega premoženja. Predsednik društva dr. Karel Šebesta in blagajnik Lavoslav Cvetnič sta 
leta 1945 in 1946 pošiljala prijave o premoženju društva pristojnim organom, iz katerih je 
razvidno, daje 30.6.1946 imelo društvo 15.534 čeških kron premoženja.125 Z ozirom na dejstvo, 
da društvo ni več opravljalo svojih aktivnosti, je v tedanjih političnih razmerah Okrajno poveljstvo 
1 1 7 ARS, arh. fond št.1283, letno poročilo 1931/1932. 
1 1 8 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 23.3.1937. 
1 1 9 ARS, arh. fond št.1283, letno poročilo 1937/1938. 
1 2 0 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 23.6.1940, tajnik društva sporoča, da seje vlada zanimala, če bo društvo 
še naprej delovalo. Društvo je odgovorilo, da bo še naprej opravljalo svojo dolžnost. 
1 2 1 ARS. arh. fond št.1283, zapisnik seje 15.3.1942. 
1 2 2 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 3.11.1943. 
1 2 3 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 3.11.1943. 
1 2 4 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 30.11.1943. 
1 2 5 ARS, arh. fond št.1283, Prihlaska majetku I. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 87 
narodne varnosti v Pragi izdalo 24.3.1950 odlok št. Spol. ПУ2574/1950-V/4 o razpustu društva.126 
Ta odlok je prejel predsednik društva dr. Karel Šebesta, ki je nato obvestil vse odbornike, daje po 
omenjenem odloku treba opraviti likvidacijo društva do 30.4.1950, tajniku društva ing. Jaroslavu 
Turni pa je naročil, da najkasneje do 20.4.1950 skliče sestanek odbora, da se odloči o razpustu 
društva. Kako je potekel razpust društva in kdo je prevzel društveno premoženje, zaenkrat še ni 
bilo raziskano. 
Pri Podpornem društvu za slovenske visokošolce so bili ustanovljeni štirje skladi. Denarna 
sredstva teh skladov so se oblikovala ob smrti najpomembnejših članov društva, prispevali pa so 
jih svojci in njihovi prijatelji, predvsem z namenom ohranjati spomin na njihovo delo v 
podpornem društvu. Leta 1905 je bil ustanovljen sklad Terezije Kontecke z glavnico 1000 kron.127 
Ob smrti predsednika društva Franca Tomšiča leta 1908 je bil ustanovljen Tomšičev sklad z 
glavnico 1536,77 krone.128 Ob smrti dr. Andreja Volkarja leta 1930 je bil ustanovljen Volkarjev 
sklad z glavnico 1.500 čeških kron129 in leta 1935 ob smrti Alojza Gangla je bil ustanovljen 
Ganglov sklad.130 Leta 1933 se je Tomšičev sklad ob smrti dr. Karla Šebeste, dolgoletnega 
blagajnika društva in zeta Franca Tomšiča, preimenoval v Tomšič-Šebestov sklad.131 Denarna 
sredstva Tomšičevega sklada in Ganglovega sklada so se s prispevki darovalcev povečevala, 
medtem ko sta sklada Tereze Kontecke in dr. Volkarja ostala pri osnovni glavnici. Leta 1906 je bila 
na seji odbora razprava o uporabi sredstev sklada Terezije Kontecke, ker pa ni prišlo do odločitve 
glede koriščenja teh sredstev, so razpravo za nedoločen čas odložili.132 Zaradi tega se denarnih 
sredstev na skladih načelno ni uporabljalo. 
Stanje skladov 1938133 1943134 
Sklad Terezije Kontecke 1.000,00 Kč 800,00 Kč 
Tomšič-Šebestov sklad 5.644,06 Kč 6.033,10 Kč 
sklad dr. Volkarja 1.500,00 Kč 560,00 Kč 
sklad Alojza Gangla 2.068,30 Kč 2.333,90 Kč 
Leta 1943 so bila sredstva skladov vključena v premoženje Podpornega društva za 
slovenske visokošolce v Pragi, ki je znašalo 14.898,90 Kč.1 3 5 Društvo je uradno poslovalo v 
češčini. Sejne zapisnike sestankov odbora in občnih zborov ter sezname članov so vodili v češčini, 
letna poročila o delu društva pa so objavljali deloma dvojezično, deloma pa ločeno v češčini in 
slovenščini. Letna poročila in druge tiske, ki jih je društvo pripravilo za obveščanje javnosti, so 
tiskale tiskarne v Pragi: Politika, A. Purkrabek, J. Rokyta, Binka a Zika, Knihtiskarna Alberta 
Malira v Kralovih Vinohradih, Pražska akciona tiskarna in Tiskarna Gregr. 
Prejemniki podpor 
Zaenkrat še ni dognano, koliko slovenskih študentov je študiralo v Pragi. Obstajajo sicer 
različne in nepopolne ocene o številu Slovencev, ki so študirali v Pragi na začetku 20. stoletja. Po 
čeških podatkih iz zadnjih let pred 1. svetovno vojno je bilo v Pragi več kot 100 slovenskih 
študentov.136 Po podatkih Podpornega društva za slovenske visokošolce v Pragi za leto 1907 je bilo 
1 2 6 ARS, arh. fond št.1283, pismo predsednika dr. Šebeste ing. Turni z dne 8.4.1950. 
1 2 7 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1918/1919. 
1 2 8 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1918/1919. 
>» ARS, arh. fond št.1283, letno poročilo 1930/1931. 
1 3 0 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1935/1936; glavnica Ganglovega sklada je 1.430 Kč. 
13' ARS, arh. fond št.1283, letno poročilo 1932/1933. 
" 2 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 4.4.1906. 
«33 ARS, arh. fond št.1283, letno poročilo 1937/1938. 
I M ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje občnega zbora 30.11.1943. 
•35 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje občnega zbora 30.11.1943. 
P. RIBNIKAR: PODPORNO DRUŠTVO ZA SLOVENSKE VISOKOŠOLCE V PRAGI 
v Pragi 79 slovenskih študentov,137 leta 1909 pa okoli 200 slovenskih študentov.138 V letnem 
poročilu za leto 1911 pa društvo navaja, daje število slovenskih študentov zopet poraslo. Največji 
porast slovenskih študentov na čeških visokih šolah je bil v letih 1918-1919, ko se je zaradi 
političnih razmer na dunajski in graški univerzi večina slovenskih študentov prepisala na Karlovo 
univerzo in na druge češke visoke šole v Pragi. V poročilih društva je navedeno, da je bilo v tem 
letu na študiju v Pragi 1800 Jugoslovanov139 in daje bilo od tega 300 Slovencev. Po ustanovitvi 
slovenske univerze v Ljubljani se je število slovenskih študentov v Pragi občutno znižalo, in sicer 
na nekaj desetin študentov. V okrožnici Slovenske dijaške zadruge z dne 12. decembra 1923140 je 
navedeno, da v tem šolskem letu študira v Pragi 80 slovenskih študentov, ki so organizirani v 
akademski podporni organizaciji Slovenska dijaška zadruga, da so vsi razen osmih, ki imajo 
štipendije, vezani na podporo zadruge. Ravnatelj Aleksandrovega doma v Pragi dr. Janko Pretnar 
poroča na občnem zboru društva leta 1935, daje v tem letu iz Slovenije v domu 31 študentov.141 
Zagotovo pa je bilo na študiju v Pragi več slovenskih študentov, ker jih je več prebivalo privatno 
izven študentskih domov. Točno število slovenskih študentov v Pragi bo mogoče ugotoviti, ko se 
bo sistematično pristopilo k pregledu knjig o vpisu študentov na Karlovo univerzo ter na druge 
visoke šole in akademije v Pragi. 
Brez pregleda celotnega arhivskega gradiva Podpornega društva za slovenske visokošolce v 
Pragi ne bo mogoče ugotoviti števila slovenskih študentov, ki so prejemali podporo društva v času 
njihovega študija v Pragi. Iz danes dosegljivega arhivskega gradiva moremo dati le podatek o 
skupni vsoti, ki jo je društvo izplačalo za podpore v letih 1902-1943. Ker je društvo delovalo v 
politično zelo razgibanem obdobju in v času, ko sta bila v veljavi dva valutna sistema, je društvo 
podeljevalo podpore najprej v avstrijskih kronah, po prevratu leta 1918 pa v čeških kronah. Po 
prevratu leta 1918 je društvo izplačano vsoto podpor v avstrijskih kronah preračunalo v češke 
krone, tako daje končni podatek o vsoti izplačanih podpor naveden v čeških kronah. Društvo je v 
letih 1902-1943 izplačalo 202.182142 čeških kron podpor. Prikaz izplačanih podpor po desetletjih 
je naslednji: 
1902-1911 44.092 kron 
1912-1920 40.302 kron 
1921-1930 33.068 kron 
1931-1938 60.580 kron 
1939-1943 24.140 kron 
skupaj: 202.182 Kč 
Poleg podpor je društvo v začetnem obdobju svojega delovanja dajalo študentom tudi 
brezobrestna posojila. Študenti so taka posojila najemali za nakup učnih pripomočkov, nakup 
obleke in za potovanja v domovino. Za najem posojila je društvo od posojilojemalca zahtevalo 
žiranta. Posojila so bila kratkoročna. O odobritvi posojila je sklepal društveni odbor. Leta 1908 je 
blagajnik društva dr. Karel Šebesta predlagal, naj društvo preneha z dajanjem posojil z utemeljit­
vijo, da društvo ni kreditno ampak le podporno društvo.143 
Sorazmerno majhna ohranjenost arhivskega gradiva in nedoslednost pri zapisih o prejemkih 
podpor onemogočata podati točne podatke o vseh prosilcih podpor kot tudi o vsoti, ki jo je 
1 3 6 Jan Havranek, Josef Petran, Anna Skybova, Universitas Carolina 1348-1948. Praha, 1986, str. 55, 56. 
1 3 7 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1906/1907. 
1 3 8 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1908/1909. 
1 3 9 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letno poročilo 1918/1919. 
1 4 0 Arhiv Odvetniške zbornice Slovenije, spis št. 10/1924, okrožnica Slovenske dijaške zadruge z dne 12.12.1923. 
1 4 1 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje občnega zbora 5.11.1935. 
1 4 2 ARS, arh. fond št.1283, letno poročilo 1937/1938; zapisnik občnega zbora 30.11.1943. 
1 4 3 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 11.4.1908. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 89 
posamezen prosilec prejel. V začetni dobi delovanja društva je društvo podeljevalo podpore v 
višini 20 avstrijskih kron na mesec. Prejemniki podpore so jo dobili ali v denarju ali v 
prehrambenih bonih, največkrat pa deloma v denarju, deloma pa v prehrambenih bonih. Bon za 
obrok hrane v akademski menzi je bil vreden 52 helerjev, kasneje pa 58 helerjev, večerja pa 40 
helerjev. V gostilni pri gospe Loučkovi pa je bil obrok hrane vreden 60 helerjev. Neuporabljene 
bone je bilo treba vrniti oziroma povrniti denarno protivrednost za neizkoriščeni bon. V zvezi s 
porastom življenskih. stroškov in po vložitvi memoranduma, je društvo zvišalo višino podpore na 
30 kron, pri tem je še poudariti, da višina podpore ni bila enotno odmerjena. O višini podpore je 
sklepal društveni odbor na svoji seji, kasneje pa je društvo k razpravi o odmerjanju podpor 
pritegnilo tudi predstavnike študentov-prosilcev za podporo in predstavnike slovenskih akadem­
skih društev v Pragi, takoimenovani dijaški odbor. Kako je opravljala podeljevanje podpor 
Slovenska dijaška zadruga, ni podatkov. V zadnjem desetletju društvenega delovanja je društvo 
podeljevalo podpore za več mesecev skupaj, višina podpore pa se je gibala od 40 do 200 čeških 
kron, pri čemer je poudariti, da je bila najvišja vsota podpore bolj izjema kot pravilo, v največ 
primerih so bile podeljene podpore v najnižjih zneskih. Do podpore so bili upravičeni slovenski 
študenti, ki so študirali na čeških visokih šolah, tisti študenti, ki so študirali na nemških visokih 
šolah v Pragi, pa do podpore niso bili upravičeni in je njihove vloge društveni odbor dosledno 
zavračal. Slovenskim študentom, ki so študirali na nemški univerzi v Pragi, se je odprla možnost 
za pridobitev podpore šele leta 1937,144 ko je odbor našel rešitev tudi zanje, saj je z okupacijo 
Češkoslovaške bila Karlova univerza zaprta, društvo pa je podeljevalo podpore slovenskim 
študentom vse do leta 1943, torej študentom, ki so študirali na nemški univerzi v Pragi. 
Statistična tabela za obdobje 1901 - 1914 nam prikaže razvid podeljevanja podpor.145 
Leto 
1901/1902 
1902/1903 
1903/1904 
1904/1905 
1905/1906 
1906/1907 
1907/1908 
1908/1909 
1909/1910 
1910/1911 
1911/1912 
1912/1913 
1913/1914 
število podpirancev 
12 
19 
20 
16 
21 
26 
28 
37 
53 
64 
72 
36 
48 
število prošenj 
49 
127 
115 
123 
148 
186 
153 
261 
270 
288 
346 
272 
347 
znesek podpor 
883,00 kron 
2.288,40 " 
1.691,80 " 
2.100,16" 
2.988,00 " 
3.399,16 " 
2.810,14 " 
4.619,36 " 
6.186,98" 
9.737,34 " 
7.388,60 " 
6.709,40 " 
6.149,50 " 
Tabela nam pokaže porast števila prejemnikov podpor, oziroma nihanje števila prejemnikov 
podpor v obravnavanem razdobju. Število prošenj narašča predvsem zaradi tega, ker je moral 
prosilec podpore vsak mesec vložiti prošnjo za podporo. Letni znesek o izplačanih podporah je 
odsev finančnega stanja društva in njegove finančne zmogljivosti, ki je predvsem odvisna od 
zbranih prispevkov dobrotnikov Slovencev in Čehov, ki so omogočili uspešno delovanje društva 
pred 1. svetovno vojno. 
1 4 4 ARS, arh. fond št.1283, zapisnik seje 13.3.1937. 
1 4 5 NUK, PKG/3, Podporno društvo, letna poročila 1902-1914. 
90 P. RIBNIKAR: PODPORNO DRUŠTVO ZA SLOVENSKE VISOKOŠOLCE 
Statistična tabela 
Leto 
1930/1931 
1931/1932 
1932/1933 
1933/1934 
1934/1935 
1935/1936 
1936/1937 
1937/1938 
1938/1939 
1939/1940 
1940/1941 
1941/1942 
1942/1943 
za obdobje 1930-1943 
število 
13 
14 
23 
13 
18 
16 
19 
21 
25 
12 
10 
8 
3 
podpirancev 
pa nam 
V PRAGI 
podaja naslednje stanje:146 
število prošenj 
30 
35 
58 
42 
39 
20 
24 
33 
34 
15 
18 
9 
5 
znesek podpor 
7.150 Kč 
9.300 " 
9.190 " 
5.530 " 
7.940 " 
5.930 " 
5.040 " 
9.500 " 
8.320 " 
5.430 " 
5.400 " 
3.390 " 
1.600 " 
Primerjava števila prosilcev s številom prošenj za podporo pokaže v primerjavi s tabelo za 
obdobje 1901-1914, da seje število vloženih prošenj občutno znižalo, razlog za to pa je, da so 
prosilci dobili podpore za več mesecev skupaj, zlasti to velja za obdobje po letu 1938, koje odbor 
društva le poredko skliceval svoje sestanke. Poudariti je treba tudi, daje odbor za podelitev podpor 
marsikatero vlogo zavrnil zlasti še, če prosilec za podporo ni izpolnjeval pogojev za pridobitev 
podpore, ali pa če vloga ni vsebovala vseh potrebnih prilog. Iz ohranjenega arhivskega gradiva je 
razvidno, kateri slovenski študenti so bili prosilci oziroma prejemniki podpor: J. Adlešič (1904), 
R. Badjura (1905), J. Balani (1902), A. Bernot (1902), Z. Bernot (1905), Brunčko (1909), F. Cernè 
(1905), A. Cigoj (1902), J. Ferfolja (1902), Goljevšček (1905), Gosak (1905), R. Hlača (1902), A. 
Ipavec (1903), C. Jekovec (1902), Jerman (1905), Kadunc (1906), Kezele (1905), M. Kovšič 
(1902), P. Lah (1904), Lotrič (1909), J. Marn (1903), M. Meša (1903), Novačan (1909), J. Pavliček 
(1902), J. Pavlin (1905), P. Pestotnik (1902), J. Pretnar (1902), Prijatelj (1908), E. Rekar (1904) 
Rus (1905), Smole (1902), Šega (1904), Tašner (1908), Toplak (1905), A. Turek (1902), Volčič 
(1908), F. Vrabič (1902), J. Waland (1903), J. Zabukovšek (1902), V. Zalar (1902), Zaplotnik 
(1909), V. Zupan (1902), I. Žabota (1903). V obdobju 1930-1943 so bili prosilci podpor: Bantan 
(1935), O. Berkopec (1931), F. Bezlaj (1935), J. Bezlaj (1930), Bitenc (1939), Bizovičar (1933), I. 
Bonča (1931), J. Borko (1932), Boštjančič (1936), F. Brenčič (1932), L. Brenčič (1930), Brenk 
(1938), Briifach (1932), D. Cejan (1932), D. Cijan (1932), A. Debeljak (1930), Dernovšek (1938), 
Dobršek (1935), Dolhar (1936), S. Dornik (1938), Franke (1935), Gale (1938), J. Germ (1930), 
Gerželj (1933), J. Gorup (1932), Grgič (1933), Grum (1939), M. Gržinič (1930), Gučič (1935)! 
Hajnšek (1936), Hiršman (1933), Humek (1933), Jakopič (1937), Jenček (1939), J. Jež (1932), 
Kac (1933), Kladnik (1938), Klemenčič (1938), Klopčič (1938), F. Kocjančič (1930), Kolar 
(1939), G. Kolbič (1932), J. Korošec (1939), Kovač (1937), Kukec (1936), Lavrenčič (1938), 
Lebar (1937), Leo (1941), Luthar (1941), M. Majhen (1936), Marinšek (1939), Marion (1933)! 
Martinec (1939), A. Mastnak (1932), M. Mastnak (1932), Mihelčič (1932), Oražem (1937)' 
Ozmec (1933), Pance (1939), D. Petrič (1938), A. Pilz (1935), Pinterič (1933), B. Pipan (1932)' 
Melita Pire (1930), S. Pire (1932), Rau (1941), Rebec (1937), Reja (1939), V. Schmidt (1935), Z 
Sintič (1935), F. Skalar (1932), Smodej (1932), Smrečnik (1938), D. Šijanec (1930), Šoštarič 
(1935), F. Sturm (1935), Tavčar (1936), Tratnik (1933), Travnar (1941), R. Turk (1930), Vahtar 
(1935), M. Vari (1936),yelkar (1933), J. Zapušek (1938), Zupan (1939), Žakelj (1938), Žigante 
(1936), Žižek (1936), Žnidaršič (1932). Prošnjo Jakuba Sabatha je moralo društvo črtati iz 
seznama prosilcev zaradi arijskega zakona (1939).147 
1 4 6 ARS, arh. fond št.1283, letna poročila 1930-1938; sejni zapisniki od 1930 do 1943. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 91 
Do začetka 1. svetovne vojne je bilo največ prosilcev za podporo iz Kranjske, nekoliko 
manj iz Štajerske in Primorske, s Koroške pa so bili le posamezni prosilci. 
Zgodovino Podpornega društva za slovenske visokošolce v Pragi moremo razdeliti na tri 
obdobja, in sicer na obdobje od ustanovitve društva leta 1901 do leta 1918, na obdobje od leta 
1918 do 1939 in na obdobje od leta 1939 do leta 1950, to je do razpusta društva. 
V prvem obdobju je glavna značilnost delovanja društva v prizadevanju preusmeritve 
slovenskih študentov z nemških univerz na Dunaju in Gradcu na Karlovo univerzo in druge češke 
visoke šole v Pragi, ter vključitev zelo široke slovenske in češke javnosti v zbiranje prispevkov za 
slovenske študente v Pragi. Mnogi prejemniki podpor so po končanem študiju postali člani društva 
in darovalci prispevkov za podeljevanje podpor naslednjim generacijam slovenskih študentov v 
Pragi. V delovanju društva se je manifestiralo sodelovanje in povezovanje slovenskih in čeških 
kulturnih in javnih delavcev, ki se je odražalo na vseh področjih kulturnega in javnega življenja, 
tako na Češkem kot v Sloveniji. Na Češkem živeči Slovenci so uživali velik ugled in so bili 
najboljši porok za uspešno medsebojno sodelovanje. 
Drugo razdobje je čas, ko je že delovala slovenska Univerza v Ljubljani in se je vpis 
slovenskih študentov na Karlovo univerzo in na druge češke visoke šole v Pragi precej zmanjšal. 
V Pragi so se slovenski študenti vpisovali predvsem v tiste študijske smeri, ki jih v Ljubljani ni 
bilo ali pa so bili tam kvalitetnejši programi. Nekateri slovenski študenti so šli na študij v Prago 
tudi iz osebnih razlogov in v skladu s programi Jugoslovansko-češkoslovaške lige, ter s pridobit­
vijo jugoslovanske štipendije. Za to obdobje je značilno, daje bil sprva zelo velik priliv slovenskih 
in južnoslovanskih študentov in to v letih 1918 do 1921, ki so v Pragi zaključili na Dunaju in v 
Gradcu začete študije, nato pa se je vpis slovenskih študentov na univerzo v Pragi znatno 
zmanjšal. V tem razdobju prihaja do izraza pri delovanju društva že druga, mlajša generacija 
Slovencev, delujočih na Češkem, ki ni več obremenjena z narodno-buditeljsko vzgojo slovenskih 
študentov, temveč jim je osnova za društveno delo gojitev češko-slovenske vzajemnosti. Zaradi 
tega je tudi Češkoslovaška republika bila največji finančni podpornik društva. Društvo je bilo tudi 
pomemben dejavnik povezovanja Slovencev, ki so službovali na Češkem. Pri tem je treba omeniti 
dve izjemi, in sicer dr. Mihajla Rostoharja, nekdanjega tajnika društva, ki seje po 1. svetovni vojni 
povsem odtegnil od društva, in dr. Otona Berkopca, ki je bil prejemnik društvene podpore v letih 
1931-1932148 in ni bil nikoli član društva. 
Zadnje obdobje je čas vojnih in nenormalnih političnih razmer, ki so društvu onemogočile 
delovanje, ker je bila tudi ukinjena finančna baza za njegovo delovanje. Društvo je bilo obsojeno 
na nazadovanje in životarjenje, iz katerega tudi v povojnih letih ni našlo izhoda. Po nekaj letih 
popolne stagnacije je zaradi političnih razmer prišlo do izdaje odloka praških oblasti za razpust 
društva. V tem razdobju je tudi prišlo do zadnjih zamenjav v vodstvu društva. Naključje je bilo, da 
je razpust društva opravil predsednik društva dr. Karel Šebesta, vnuk soustanovitelja in prvega 
predsednika društva Franca Tomšiča. V tem času so tudi nekateri Slovenci, odborniki društva, 
zaradi takratnih političnih razmer zapustili Češko. 
Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi so vodili ugledni slovenski kulturni in 
javni delavci, narodni zanesenjaki, ki so Češko izbrali za svojo drugo domovino in so skupaj z 
uglednimi češkimi kulturnimi in javnimi delavci veliko prispevali k poglabljanju stikov z 
domovino, z dajanjem prispevkov so tvorili steber vseh društvenih dobrotnikov in so dali 
neprecenljiv delež k dvigu kulturnega nivoja slovenske inteligence, ki se je šolala v Pragi. 
V slovenskem zgodovinopisju, razen nekaj omemb, Podporno društvo za slovenske 
visokošolce v Pragi še ni bilo deležno večje obravnave.149 Bilo je eno izmed pomembnejših 
društev, ki je delovalo izven slovenskega nacionalnega prostora ter spada med najpomembnejša 
1 4 7 ARS, arh. fond št.1283, sejni zapisniki od 1902-1909 in 1930-1943. Letnica v oklepaju je leto, v katerem je 
prosilec zaprosil za podporo. 
i« ARS, arh. fond št. 1283, zapisnik seje 30.4.1931; 13.6.1932. 
1 4 9 Strnjeno informacijo o društvu je prav pred kratkim objavila Marjeta Keršič-Svetel v razpravi Češko-slovenski 
stiki med svetovnima vojnama, ZČ 49/1995, št. 1-3, posebej str. 445-448. 
£ 2 P. RIBNIKAR: PODPORNO DRUŠTVO ZA SLOVENSKE VISOKOŠOLCE V PRAGI 
društva za zgodovino dvostranskih češko-slovenskih stikov. Društvo, ki je bilo ustanovljeno še v 
letih aktivnosti narodne prebuje, neposredno pred prizadevanjem Slovencev za ustanovitev 
slovenske univerze v Ljubljani, je dalo pomemben prispevek k zgodovini izobraževanja slovenske 
inteligence; pri tem je mobiliziralo vse sloje slovenskega naroda, da so s svojimi prispevki 
pomagali k izvajanju dobrodelnosti, ki jo je društvo opravljalo z vsem svojim žarom. Društvo je 
uspelo pritegniti k zbiranju prispevkov slovenske in češke kulturne in javne delavce vseh vrst 
svetovno nazorskih prepričanj, od konzervativcev, liberalcev, socialnih demokratov ter prebival­
stvo vseh vrst socialnega porekla, od gospodinj, dijakov, študentov, uradnikov, posestnikov, 
obrtnikov, industrialcev, učiteljev, profesorjev, zdravnikov, pravnikov, duhovnikov vseh stopenj, 
politikov, poslancev in diplomatov. Mnogi med njimi so bili zaslužne osebnosti za zgodovino 
slovenskega in češkega naroda in imajo svoje mesto tudi v nacionalnih enciklopedijah in 
leksikonih. 
Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi je obstajalo in delovalo skoraj 49 let. Ta 
zgodovinski prikaz društva zaradi pomanjkanja arhivskega gradiva tega društva ni popoln. 
Zagotovo pa nam daje vpogled v delovanje društva, njegov pomen za kulturno zgodovino 
slovenskega naroda in za zgodovino češko-slovenskih odnosov za prvih 50 let tega stoletja. Ta 
zgodovinski prikaz bo treba dopolniti s pritegnitvijo preostalega arhivskega gradiva, ki ga verjetno 
hranijo številni arhivi v Pragi. 
Z u s a m m e n f a s s u n g 
DER UNTERSTÜTZUNGSVEREIN FÜR DIE SLOWENISCHEN STUDENTEN IN PRAG 
Peter Ribnikar 
Die Bemühungen in Böhmen bediensteten Slowenen und der Tschechen um die Unterstützung der 
slowenischen Studenten in Prag waren schon vor dem Jahre 1901 ausdrucksvoll. Am 21. Dezember 1901 ist 
zur Bestätigung des Statutes des Unterstützungsvereines für die slowenische Studenten in Prag gelungen und 
am 30. Dezember 1901 wurde die Generalversammlung des Unterstützungsvereines für die slowenische 
Studenten in Prag zusammengerufen; dabei wurde der erste Vereinsausschuss ausgewählt. Der Vereinausschuss 
hatte aus Slowenen und Tschechen bestanden; der Präsident war der Slowene Oberingenieur Franc Tomšič, der 
Stellvertreter war der Tscheche Dr. Bohuslav Franta, der Kassier war der Tscheche Dr. Josef Ettelvon 
Hvozdomil, der Sekretär war der Slowene ein akademischer Maler Josef Germ und der Ausschussmitglied war 
wieder der Slowene Dr. Ivan Žmavc, Assistent der Universitätbibliotek in Prag. Das Statut wurde in den Jahren 
1905 und 1919 ergänzt. Die bedeutendsten Regelungen des Statutes waren: Sitz des Vereines ist in Prag; 
slowenische und tschechische Sprache sind gleichberechtigt im Amtierung des Vereines; Zweck der 
Vereinstätigkeit ist die Ausübung der Wohltätigkeit; die Einkommen des Vereines sind die Mitgliedsbeiträge, 
Gründungsbeträge, Beiträge der Wohltätern und deren Sammlungen, Reinertag von der kulturellen und 
Unterhaltungsveranstaltungen und Ertrag vom Verkauf der Vereinskennzeichen. Die Mitglieder des Vereines 
waren die Slowenen und die Tschechen, später auch die anderen Slawen, die einen Mitgliedsbeitrag 6 Kronen 
bezahlt hatten. Der Verein hatte auch 113 Gründungsmitglieder. Diese waren einzelne Personen welche 50 
Kronen und die rechtliche Personen die aber 100 Kronen Gründungsbeitrages bezahlen sollten. Der Verein 
hatte auch Ehrenmitglieder, welche wurden auf der Generalversammlung gewählt. Unterstützungsverein für 
die slowenischen Studenten in Prag hatte 5 Ehrenmitglieder: Univ.Prof.Dr. Karel Chodounsky, Oberingenieur 
Franc Tomšič, akademischer Maler Josef Germ, Ing. Ivan Arh und Dr. Karel Šebesta. 
Die Tätigkeit des Unterstützungsvereines für die slowenischen Studenten in Prag hatte aus der 
Verleihungen der Unterstützungen den armen und fleissigen Studenten bestanden; wobei auch die Erziehung 
des nationalen Erwachsene nicht zu übersehen ist. Die Unterstüzung war zimlich gering und zwar beträgt im 
Anfang 20 Kronen pro Monat, vom Jahre 1909 aber 30 Kronen. Die Unterstützung wurde teils im Geldbetrag 
teils in den Scheinen für das Essen im Studentenheim, oder nur im Geldbetrag verliehen worden. Jeder 
Bittsteller sollte jeden Monat eine Bittschrift mit den verlangten Unterlagen bei dem Vereinsausschuss 
einlegen. Über jede Bittschrift wird auf der Ausschusssitzung verhandelt, sie wird erlösst oder abgelehnt. 
Besonders ist zu unterstreichen, dass für eine Unterstützung nur die slowenischen Studenten, welche°an den 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 93 
tschechischen Hochschulen inskribiert wurden berechtigt waren. In den Jahren 1902 bis 1943 hatte der Verein, 
den slowenischen Studenten in Prag für die monatlichen Aushilfen 202.182 tschechischen Kronen ausgezahlt. 
Die Tätigkeit des Vereines kann man in drei Zeitperioden einteilen. Die erste Periode zählt vom Jahre 
1901 bis 1918, das ist die Zeit von der Vereinsgründung bis zum Zerfall der österreichisch-ungarischen 
Monarchie. Für diese Zeit ist karakteristisch ein ständiges Zuwachs der slowenischen Studenten an die 
tschechischen Hochschulen in Prag, der unter dem Stichwort "alle nach Prag" vollzogen hatte und ist im Jahre 
1918/1919 auf die Zahl 300 gestiegen. Die zweite Periode umfasste die Zeit vom 1918-1938, das ist die Zeit 
der Republik Tschechoslowakei und auch die Zeit der Tätigkeit der slowenischen Universität in Ljubljana, die 
im Jahre 1919 gegründet wurde. In dieser Zeit senkte die Inskription der slowenischen Studenten in Prag 
deutlich ab und zwar bis auf 80 Studenten. Die Aushilfegelder betragen in dieser Zeit von 40 bis 200 
tschechischen Kronen. Es ist auch zu unterzeichnen, dass in dieser Zeit der Verein seine Tätigkeit auf die Basis 
der tschechisch-slowenischen Gegenseitigkeit ausgeübt hatte. Die dritte Zeitperiode der Vereinstätigkeit wird 
im Zeichen der besonderen politischen Auswirkungen, welche von der Okupation der Tschechoslowakei und 
von dem ausserordentlichen politischen Ursachen in der Nachkriegszeit in Tschechoslowakei eingeprägt hatte. 
Die Tätigkeit des Vereines geht ständig bergab und am 24. März 1950 folgte der Erlass der Kreisbehörde für 
Nationalsicherheit in Prag für Auflösung des Unterstützungsvereines für die slowenischen Studenten in Prag. 
Beim Verein waren auch vier Stiftungen und zwar: vom Jahre 1905 die Stiftung der Teresa Kontecka, ab 1908 
die Tomšič Stiftung, die im Jahre 1933 Tomšič - Šebesta Stiftung genannt wurde, Dr. Volkar Stiftung vom 
Jahre 1930 und ab 1935 noch die Gangl Stiftung. 
In den 49. jährigen Vereinstätigkeit hatte der Verein durch seine Aushilfe mehreren slowenischen 
politischen und kulturellen Persönlichkeiten ermöglicht seine Ausbildung in Prag zu erringen. Einige davon 
können wir zu den wichtigsten slowenischen kulturellen Persönlichkeiten der slowenischen Geschichte 
zuzählen. Der Verein hatte auch viele Verdienste für gute tschechisch-slowenische Beziehungen beigebracht. 
PONATISI ZGODOVINSKEGA ČASOPISA 
V seriji ponatisov starejših številk ZČ sta spomladi 1995 izšla dva zvezka in sicer št. 3-4 
letnika 29/1975 in št. 3 letnika 31/1977. To sta že 32. in 33. ponatisnjeni zvezek. 
ZČ 3-4 letnika 29/1975 predstavlja razpravo Toneta Ferenca o nemških ozemeljskih zahtevah 
v Sloveniji 1940. Tone Zorn je raziskal narodno, podobo dela kočevskega območja po itali­
janskem popisu iz 1941. O problemu slovenske univerze v Trstu piše Jože Pirjevec, Janko 
Pleterski pa objavlja referat z zborovanja slovenskih zgodovinarjev leta 1974 o jugoslo­
vanski misli pri Slovencih v dobi Taaffejeve vlade. Zadnja razprava je prispevek Antona 
Svetine o zgodovini Šmihela pri Pliberku. Cena zvezka je 960 SIT. 
ZČ 3 letnika 31/1977 objavlja razprave Mirka Stiplovška o raziskovanju delavskega gibanja 
in partije med vojnama na Slovenskem, Ferda Gestrina o verskem življenju in institucijah 
Slovanov v Markah v času od 15. do 17. stoletja, Darje Mihelič o pogledu zgodovinarjev od 
konca 15. do 18. stoletja na Karantanijo, Vlada Valenčiča o slovenskem jeziku v uradih in 
uradni publicistiki od srede 18. do srede 19. stoletja in Toneta Zorna o delovanju Družbe 
sv. Cirila in Metoda v času pred prvo svetovno vojno na Koroškem. Cena zvezka je 1040 
SIT. 
Vse številke ZČ lahko dobite na sedežu Zgodovinskega društva za Slovenijo v Ljubljani, 
Aškerčeva 2, tel. 061/16-97-210. Cenik dostopnih zvezkov iz zaloge je objavljen v vsaki 
številki ZČ. Člani zgodovinskih in muzejskih društev imajo 25 odstotkov, študenti pa 
50 odstotni popust. 
94 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • !(102) 
ZBIRKA ZGODOVINSKEGA ĆASOPISA 
Na upravi Zgodovinskega časopisa (SI-61000 Ljubljana, Aškerčeva 2, telefon 
061/17-69-210) lahko naročite naslednje zvezke knjižne zbirke ZČ: 
1. Edvard Kardelj-Sperans in slovensko zgodovinopisje. Ljubljana 1980, 44 strani. - 180 SIT 
Zbornik ob štiridesetletnici izida knjige »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«. 
2. Franc Sebjanič: Šolnik in domoljub Adam Farkaš (1730-1786). Ljubljana 1982, 24 strani. 
O zaslužnem prekmurskem protestantskem učenjaku in rektorju šopronskega liceja. 
3. Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem. Posvetovanje ob štiridesetletnici Denar­
nega zavoda Slovenije, Ljubljana, 11. in 12. decembra 1984. Ljubljana 1987, 134 strani. -
4UÜ M l 
Denarstvo, bančništvo, zaslužki, cene in življenjski stroški na Slovenskem od antike dalje. 
4. Dušan Kos: Bela krajina v poznem srednjem veku. Ljubljana 1987, 76 strani. - 280 SIT 
Politične, upravne, cerkvene razmere, plemstvo, gospostva, mesta, agrarna kolonizacija. 
5. Janez Cvirn: Boj za Celje. Politična orientacija celjskega nemštva 1861-1907. Ljubljana 1988 
88 strani. - 300 SIT 
Postopni prehod od liberalne, v nacionalnem oziru manj napadalne politike, do narodnostnega 
radikalizma, vsenemštva, antisemitizma in poudarjanja superiornosti arijske rase. 
6. Predrag Belk: Prva tri desetletja jezuitov in Slovenci (1546-1569). Ljubljana 1989 
40 strani. - 180 SIT 
Korespondenca škofa Textorja z Ignacijem Lojolskim o cerkvenih razmerah v Sloveniji, prikaz 
filoprotestantskega razpoloženja slovenskih študentov teologije v Rimu. 
- i ^ " ^ r
V e r g m e l , a : D r u ž m a v D o B n i P" T r s t u v 19-stoletju. Ljubljana - Trst 1990, 36 strani. 
Večplasten vpogled v družinsko življenje vaške skupnosti, tipologija družin in poročnih zvez ter 
spremembe zaradi bližine mesta Trsta. 
8. Rajko Bratož: Vpliv oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor od 4. do 8. sto­
letja. Ljubljana 1990, 72 strani + pril. - 280 SIT 
Zgodovinska sinteza razvoja krščanstva v nekdanjem slovenskem prostoru od nastopa verske 
svobode do pokristjanjenja Slovencev. 
- 240 t'srrVOl''Šak: S l 0 V e n s k i b e 8 n n c i v I t a K J' m e d P"1» svetovno vojno. Ljubljana 1991, 56 strani. 
Leta 1915 so italijanske oblasti po zasedbi področij na desnem bregu Soče izselile civilno 
prebivalstvo; iz različnih krajev Italije so se vrnili na domove spomladi 1919. 
10. Bogo Grafenauer: Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje. Ljubljana 1994 
44 strani. - 320 SIT J J J 
Narodnostna meja se je do srede 19. stoletja pomikala na jug zlasti z agrarno kolonizacijo, 
v naslednjem obdobju pa z nasilno asimilacijo slovenskega prebivalstva. 
\hs7e}:?l Š t m : G o r i š k i Srofle t e r njihovi ministeriali in mili« v Istri in na Kranjskem. Ljubljana 
1994, 266 strani. - 1400 SIT 
Na arhivskih virih utemeljen podroben pregled dela posesti ene najpomembnejših plemiških 
rodbin na Slovenskem med začetkom 12. in koncem 15. stoletja. 
12. Rajko Bratož: Bitka pri Frigidu v izročim antičnih in srednjeveških avtorjev. Ljubljana 1994 
48 strani. - 400 SIT 
5. in 6. septembra 394 je v Vipavski dolini v največji antični bitki na naših tleh krščanski cesar 
Teodozij premagal zadnjega poganskega cesarja Evgenija. 
13. Miha Kosi: Templarji na Slovenskem. Prispevek k reševanju nekaterih vprašanj srednjeveške 
zgodovine Prekmurja, Bele krajine in Ljubljane. Ljubljana 1995, 48 strani. - 480 SIT 
Cena celotne zbirke je 3600 SIT. Za člane ZZDS priznavamo 25%, za študente 
50% popusta. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) • 95-116 95 
I r e n e M i s l e j 
Primorska slovenska skupnost v Južni Ameriki 
Pregled antifašističnega tiska 1929-1943 
Uvod 
Slovenski izseljenci so začeli odhajati v Južno Ameriko že v zadnji četrtini 19. stoletja, toda 
o pravi skupnosti lahko govorimo šele po okupaciji Primorske ter uvedbi fašistične raznarodovalne 
politike v Italiji. Po ocenah raziskovalcev je v države južne celine odšlo med obema vojnama ok. 
30.000 Slovencev, od teh jih je čez 22.000 izbralo Argentino za svoj novi dom. Izredno aktivni 
skupinici izobražencev, ki je prispela pred prvo svetovno vojno,1 se je po letu 1924 pridružila 
druga, povsem različna, tako z izobrazbenega kot s svetovnonazorskega vidika. Prva je v okviru 
Jugoslovanske narodne odbrane v letu 1919 osnovala svoj samostojni odsek Slovenija kot protest 
proti italijanski okupaciji slovenskega ozemlja. Druga, sestavljena iz angažiranih mladih 
levičarjev, je leta 1925 ustanovila v Buenos Airesu delavsko kulturno društvo Ljudski oder. 1926 
je inž. Ciril Jekovec, predsednik odseka Slovenije, začel izdajati časopis Gospodarstvo,2 najprej v 
hrvaščini, pozneje tudi v slovenščini in češčini. Slovenski del je urejeval učitelj Rudolf Leban. 
Politična linija časopisa je bila lojalna novi Kraljevini SHS, Jekovec sam je bil prvi vodja 
konzularne pisarne do leta 1925. Časopis ni imel veliko slovenskih naročnikov. Rasti števila le-teh 
smo lahko priča v slovenskem oddelku, kjer so večkrat objavili seznam imen vseh podpornikov, 
toda kljub naporom niso mogli zaobjeti številčno rastočih skupin rojakov, ki so množično 
prihajali. Po letu 1924 se je večina prispelih Primorcev že naselila v mestnem okraju La Paternal, 
ob velikem mestnem pokopališču Chacarita in v neposredni bližini železniško-tramvajskega 
vozlišča Lacroze. Prav v tem podjetju angleškega kapitala, ki je takrat gradil podzemsko 
železnico, je našlo službo veliko Slovencev, predvsem kot zidarji in tesarji; lepo število jih je 
delalo na tramvajski progi, nekateri so se priučili novih poklicev, npr. voznik in kontrolor tramvaja. 
Kraj ob pokopališču je zaradi neprivlačnosti ponujal poceni bivališče v t.i. conventillos, starih 
hišah postkolonialnega tlorisa z veliko sobami v ravni črti (vhode so imele z dvorišča), s skupnimi 
kuhinjami in sanitarijami na koncu dolgega zemljišča. 
La Paternal, v zahodnem delu mesta, je postal središče primorske skupnosti, v južnem 
predelu ter v sosednji občini Avellaneda pa so živeli predvsem Prekmurci in Kranjci, ki so našli 
delo v veliki mesni industriji. Primorci, vajeni zidarskega poklica, so se v glavnem naselili ob 
takrat razvijajočih se javnih delih, saj je Buenos Aires v tem času doživljal pravo gradbeno 
mrzlico, nastajali so nebotičniki, javne zgradbe, nove linije podzemske železnice itd. Med 
osveščenimi in sindikalno organiziranimi gradbenimi delavci se je hitro razvil Ljudski oder, zvest 
tradiciji social-demokratskih organizacij na Tržaškem in Goriškem. V tem društvu je delovala tudi 
komunistična skupina, ki je bila nekaj časa uradno pridružena argentinski partiji. Ljudski oder je 
začel kmalu izdajati svoje glasilo Delavski list, ki pa je naletelo na ovire in na koncu doživelo 
nasilno prekinitev. Paternalski Slovenci niso z veliko simpatijo gledali na uradno politiko 
Kraljevine Jugoslavije. Iz tega izhaja, da je bilo med njimi tudi malo podpore Jekovčevemu 
Gospodarstvu. Leta 1928 se je skupinsko priseljevanje spremenilo v množično, mnogi so si morali 
poiskati službo v notranjosti dežele, toda kljub temu je skupnost na Paternalu doživela izredno 
1 Irene Mislej, Prva slovenska organizacija v južni Ameriki. Primorska srečanja št. 162, 1994, str. 636-638. 
2 Jože Bajec, Slovensko izseljensko časopisje 1891-1945. Slovenska izseljenska matica, Ljubljana 1980. 
£ 6 I. MISLEJ: PRIMORSKA SLOVENSKA SKUPNOST V JUŽNI AMERIKI 
rast. Med ravnokar prispelimi je bilo nekaj ljudi s srednješolsko in celo visokošolsko izobrazbo, 
medtem ko je kmečka mladina tvorila ogromno večino izseljencev. Ta večina je gojila predvsem 
narodne občutke in se ni povsem identificirala z določeno strankarsko linijo. Njihovo stališče 
lahko opredelimo kot antifašistično, kritično do uradne italijanske raznarodovalne politike in tudi 
do jugoslovanske uradne linije, v kolikor ni podpirala manjšine v okupiranem teritoriju. Od doma 
so prinašali tudi bogato tradicijo prosvetnih organizacij, kulturnih krožkov, pozitivno so ocenjevali 
vlogo narodnozavedne duhovščine na Primorskem. 
Pričujoča razprava temelji na pregledu tiska,3 ki je nastal v slovenski skupnosti in ki ga 
lahko definiramo kot antifašističnega. Gre za vrsto periodičnih publikacij,4 ki zrcalijo stališča treh 
profiliranih političnih taborov. Časovno pokriva obdobje od 1929, ko se pojavi prvi samostojni 
slovenski tednik, do 1943, ko izgine revija, ki nadaljuje predvojno tradicijo delavskega tiska. 
Članek pa podrobno ne analizira medvojnega delovanja v skupnosti,5 kot tudi ne versko-kulturne 
revije Duhovno življenje,6 ki sta predmet drugih že objavljenih razprav. 
Slovenski tednik 
Za veliko sredino, ki je gojila nacionalna čustva, je Goričan Peter Čebokli7 osnoval 
Slovenski tednik; prva številka, ki je izšla 6. aprila 1929, je jasno izpovedala: »Ta listje rodila 
potreba. Okrog 20.000 nas je že danes v Argentini Slovencev. Brez najmanjše zaslombe smo 
prepuščeni samim sebi in usodi. Nimamo nikogar, ki bi nam pomagal, ki bi nas tolažil, branil, 
vzgajal, učil in bodril. Kakor čreda brez pastirja životarimo razstreseni med tujci in ne vemo eden 
za drugega.« Časopis je nastal iz privatne iniciative, v veliki meri ga je pisal sam Čebokli, ki je 
tudi opredelil to svojo pobudo: Naš listje popolnoma neodvisno, informativno glasilo, posvečen 
poduku in zabavi, Slovenski tednik ne bo nikdar pisal za liberalce, klerikalce, socijaliste ali 
komuniste. Vsi Slovenci ste nam bratje, zato je in bo naš list posvečen vsem pametnim in treznim 
rojakom, ne oziraje se na njih politično in strankarsko prepričanje.«* 
Zvest temu je list posvečal največ prostora novicam s Primorskega, emigrantskim 
organizacijam v Jugoslaviji ter vsemu, kar je krojilo usodo primorskih Slovencev, kjerkoli so že 
živeli. V že omenjeni prvi številki so objavili izčrpen pregled sporazuma med Vatikanom in Italijo, 
iz časopisa Giornale d'Italia so prevzeli besede dr. Alojzija Fogarja o pričakovanih dobrih učinkih 
konkordata na obmejnih krajih in jih tako komentirali: »Mi radi verujemo, da so bile te njegove 
besede odkritosrčne in da ima on najboljšo voljo in željo pripomoči k zboljševanju našega 
položaja v Italiji, toda, ker nas še vedno močno skelijo nezaceljene rane, ki so nam neizbrisljiv 
pečat in dokaz fašistovske strahovlade, nam nihče ne sme zameriti, če smo skeptični, in če si ne 
delamo posebnih upanj.« V tem duhu so ugotavljali ob ukinitvi lista Edinost, da »danes nimamo 
v Italiji nobenega slovanskega lista več in tako je uničen zadnji znak narodnega življenja naših 
bratov pod Italijo.«9 Uničenje slovenskega tiska v Italiji je bilo zanimivo tudi za argentinsko 
časopisje, tako so citirali komentar v najuglednejšem dnevniku La Prensa: »Spomniti seje tudi, da 
v Italiji, bolje rečeno v Trstu in Gorici, provincah, kjer živi večinsko slovansko prebivalstvo, je do 
pred kratkim izhajalo 14 slovenskih časopisov in to kljub nenaklonjenim razmeram italijanske 
3 Sintetičen pregled slovenskega tiska v Argentini v dveh člankih: Aleš Brecelj, Slovenski etnični tisk v 
Argentini do 2. s. v., Irene Mislej, Slovenski tisk v Argentini po 2. s. v., oba v Dve domovini št. 2-3, Ljubljana 1992. 
4 Časopisni oddelek NUK hrani najpopolnejšo zbirko, nekaj tudi Slovanska knjižnica v Ljubljani. 
5 Snov je široko zajeta v Irene Mislej, Primorski odbor. Politično delovanje primorskih Slovencev med drugo 
svetovno vojno v Argentini. Dve domovini št. 5, Ljubljana 1994, str. 85-113, in Irene Mislej, Simon Gregorčič v 
slovenski skupnosti v Argentini. Meddobje XXVIII, št. 1-2, Buenos Aires 1994, str. 148-156. 
6 Rozina Švent, Bibliografsko kazalo Duhovnega življenja I-LX, 1933-1992, Ljubljana 1993, podaja natančen 
pregled revije. Glej tudi zbornik Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki, ZIFF, Ljubljana 1995. 
7 Veronika Kremžar Rožanc, Slovenski tednik. Zapiski o slovenskem časnikarstvu v Argentini Svobodna 
Slovenija 40, št. 28, 23.7.1987. 
8 Ta listje rodila potreba. Slovenski tednik I, št. 1, 6.4.1929. 
9 Sporazum med Vatikanom in Italijo. Slovenski tednik I, št. 1, 6.4.1929. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 97 
prevlade.«10 O »pravi smeri«, t.j. nestrankarski, pa so velikokrat pisali: »smo pa toliko potrpeli 
zaradi vojne in, kar je še hujše, večina nas tudi radi fašizma, da moramo biti zadovoljni in srečni, 
če se lahko v tej svobodni zemlji otresemo politike. Vsak za sebe naj se le izobražuje v vprašanjih, 
ki ga zanimajo; skupno pa posvečujmo večjo pozornost vprašanjem lastnega in nato skupnega 
blagostanja.«^ 
Čebokli si je pridobil sodelavce, med njimi jih je bilo nekaj, ki so postali protagonisti 
slovenske publicistike v južnoameriški skupnosti: Jan Kacin,12 Srečko Ferfolja, Andrej Škrbec.13 
Ta se je kmalu po prihodu že oglasil z vznesenim člankom Kaj dolgujemo domovini,u kjer 
napoveduje, da se »bomo brez obotavljenja in navdušeno odzvali«, ko jih bo domovina 
potrebovala. V naslednjih številkah je Škrbec poudarjal potrebo po močni organizaciji, saj je 
Ljudski oder izbral ekskluzivistično smer: »Po znani metodi komunistov, je ta skupina spremenila 
polagoma društvo Ljudski oder v pripravljalnico za komunistično stranko.«15 15. junija 1929 so 
ustanovili Slovensko prosvetno društvo in Škrbec je postal prvi predsednik. Društvo pa »naj bo 
narodno in prežeto s slovenskim, odnosno z jugoslovanskim duhom.«[6 Prosveta, kot so ga na 
kratko imenovali, je postalo društvo z najširšim profilom članstva, kulturna dejavnost pa je bila, 
tako kot tudi pri Ljudskem odru, osredotočena na petje in gledališko besedo, temeljni sredstvi za 
ohranitev slovenščine. Novice iz domovine so prihajale in bile posredovane skupnosti; npr. iz 
podružnice Organizacije jugoslovanskih emigrantov iz Trbovelj so prejeli posebne pozdrave.17 
Sklepom konference o manjšinski problematiki v Madridu so dodali komentar: »Mimogrede 
omenjamo, da pri tej celi zadevi naša narodna manjšina v Primorju ne pride v poštev, ker Italija 
ni podpisala konvencije o manjšinah.«™ Ko je prišel glavni tajnik fašistične stranke Turatti v Trst, 
so prepisali njegove izvirne besede poveličevanja Duceja: »Prinašamo odlomek brez komentarja, 
ker je preveč tega, kar jim lahko stavimo proti. Sami smo občutili in tisoči naših občutijo dnevno 
razdivjani pritisk, ki nima primera v zgodovini.«19 Veselili so se serije člankov bivšega 
italijanskega ministrskega predsednika Francesca Nittija v argentinskem dnevniku Critica.20 
Napovedali so »dneve primorske kulture« 5. in 6. oktobra v Ljubljani, v organizaciji Orjem.21 Ko 
pa je prispela novica o procesu in usmrtitvi Vladimirja Gortana, se je skupnost odzvala v celoti s 
protestnim zborovanjem, na njem sta spregovorila Peter Čebokli in Rudolf Leban. Prvi je omenil 
slovensko miroljubnost ter poudaril, da »ne sovražimo nobenega naroda, niti Italijanov, kadar 
spoštujejo naše pravice. Sovražiti pa moramo fašizem, ker nas je oropal vsega in ker je kriv 
strašnega gorja naših zasužnjenih bratov, kriv našega trpljenja, naše bede in žalosti.« Leban pa je 
fašizem opozarjal, »da jim je mrtvi Vladimir Gortan mnogo bolj nevaren, kot jim je bil živ.« Z 
zborovanja so tudi poslali brzojavko Društvu narodov v Ženevo »v imenu 30.000 jugoslovanskih 
emigrantov iz Trsta, Gorice, Pule, pribežanih v svobodno in gostoljubno Argentino izpod fašistov-
1 0 Dnevnik La Prensa govori o nas. Slovenski tednik I, št. 2, 13.4.1929. 
11 Prava smer. Slovenski tednik I, št. 3, 20.4.1929. 
1 2 Primorski slovenski biografski leksikon. 8. snopič. Gorica, 1982. Irene Mislej, Primorsko slovensko časopisje 
v Argentini. Trije protagonisti. Goriška srečanja št. 126, 1991, str. 865-869. 
•3 Jože Bajec, Razvoj slovenskega izseljenskega časnikarstva v Evropi, Južni Ameriki in Kanadi. Slovenski 
izseljenski koledar 1969, str. 297-336. Jože Ciuha, Pogovori z Andrejem Škrbcem. Slovenski izseljenski koledar 1966, 
str. 192-194. 
1 4 Andrej Škrbec, Kaj dolgujemo domovini. Slovenski tednik I, št. 3, 20.4.1929. 
i5 Naše društveno življenje. Slovenski tednik I, št. 4, 27.4.1929. 
1 6 Andrej Škrbec, Potreba slovenske organizacije. Slovenski tednik I, št. 4, 27.4.1929. Bodrilne besede 
Slovenskemu prosvetnemu društvu. Slovenski tednik I, št. 12, 22.6.1929. 
1 7 Primorcem v Južni Ameriki. Slovenski tednik 1, št. 15, 13.7.1929. 
i8 Madridski sklepi o manjšinski problematiki. Slovenski tednik I, št. 16, 20.7.1929. 
1 9 Turatti obiskal naše kraje. Slovenski tednik I, št. 19, 10.8.1929. 
2 0 Fašizem v pravi luči. Slovenski tednik I, št. 25, 21.9.1929. 
2 ' Slovenski tednik I, št. 27, 5.10.1929. 
21 I. MISLEJ: PRIMORSKA SLOVENSKA SKUPNOST V JUŽNI AMERIKI 
skega terorja,« v protest proti »barbarstvu« ter jih rotili »radi ugleda svetovne demokracije,«22 naj 
preprečijo teror nad nezaščitenim ljudstvom. 
Urednikova beseda se je še zaostrila po tem žalostnem dogodku. Ob obletnici Rapallske 
pogodbe je zapisal: »odtrgali so od naše države preko pol milijona najzavednejših sinov našega 
naroda /.../pod pritiskom močnejših povojnih in političnih prilik smo doživeli Jugoslovani 
omenjenega dne težak diplomatski poraz, ki še danes polni našo dušo z grenko bolestijo.« 
Priznaval je obstoj mednarodnih dogovorov, toda pripisal jim je samo začasno moč, saj »obstojajo 
paludi zakoni, nezapisani od človeške roke, ki so večni spričo prilik in časa, vkoreninjeni v 
najglobokejših temeljih naše duše. To je naravni zakon samozavesti in samoobrambe, zakon, po 
katerem vsak del, četudi je s silo odtrgan, teži k svoji matici in celini, zakon, po katerem vsaka 
krivica vpije po svoji pravici in vsako nasilje po svoji obrambi.« Ob žalostni obletnici pa poziva 
sorojake k ljubezni in enotnosti, z vero v »zmago resnice in pravice.« Naštel je še dolg seznam 
kršitev individualnih in kolektivnih pravic ter brez dlak na jeziku omenil: »Namen fašistovske 
Italije je, da popolnoma uniči onih 600.000 Jugoslovanov, njenih državljanov «P V rubriki Vesti iz 
zasužnjega Primorja so se množile novice o nasilju, hkrati pa iz jugoslovanske države ni prihajalo 
nič spodbudnega. Posebno boleče je odjeknil odlok o razpustitvi Jugoslovanske matice, Orjem-a 
in Slovenske straže: »V naših vrstah je završalo; mogočen val ogorčenja seje vzdignil proti krivič­
nemu dekretu in močno smo se morali zadrževati, da nismo dali duška našemu razburjenju s kakim 
nepremišljenim dejanjem«.24 V isti številki je novica o aretacijah na Tržaškem, med njimi Bidovec, 
Marušič, Valenčič, Rupel. Žal pa ne moremo slediti odmevom prvega tržaškega procesa, ker v 
sicer najpopolnejši časopisni zbirki manjkajo številke od 23.8.1930 do 20.6.1931 ter od tega 
datuma do 23.4.1932. Vzrok temu je treba iskati v posebnih argentinskih razmerah; 6. septembra 
1930 je v Buenos Airesu namreč izbruhnil vojaški udar, ki ga je vodil general Uriburu in ki je 
kazal jasne znake fašizma in ultranacionalizma po italijanskem vzoru. Vojaški režim je uvedel 
izredne razmere, ki so ohromile ali onemogočile razpošiljanje časopisov v tujino, toliko bolj, če je 
šlo za »tuja« glasila. V teh izrednih razmerah je bil Ljudski oder izredno prizadet: najprej je prišlo 
do aretacij (tako množičnih npr. pri občnem zboru, kot posameznih), potem pa še do policijske 
zaplembe in prepovedi delovanja in celo do izgona nekaj slovenskih komunistov, med njimi 
Franca Stoke in Albina Kralja. Društvo je dobilo dovoljenje za nemoteno delovanje šele po 
ponovni uvedbi demokracije leta 1932. Nismo pa povsem brez novic o reakciji slovenske 
skupnosti ob Bazovici. V Jekovčevem časopisu Gospodarstvu najdemo naslednji komentar 
»Nepremišljen nastop. V nedeljo 19. t.m. je bil sklican v dvorano Colonia Italiana protestni shod 
radi streljanja naših fantov v Bazovici«, ki gaje organiziralo šest tujih skupin. Shod, kjer je bilo 
prisotnih ok. 200 Slovencev, je onemogočila policija. »Za argentinsko vlado je sedanja fašistična 
vlada službeni predstavnik Italije, tu ima na stotisoče italijanskih priseljencev, a nikakega interesa, 
da bi se na njenem teritoriju razvijale borbe med posameznimi italijanskimi frakcijami. Zato pač 
je veliko vprašanje, če je oportuno za slovensko stvar mešati se tukaj z antifašisti ali celo s 
komunisti, ko more italijanski državni zastopnik s tem očrniti Slovence in jim otežkočiti stališče, da 
izrabi takšno mešanje, od katerega nismo imeli prav nobene koristi.«25 Komentar dobi pravo 
razsežnost, če upoštevamo, daje general Uriburu 6. septembra izdal posebni Odlok za ohranitev 
javnega reda, kjer je predvideval za kakršnikoli resni prestopek proti varnosti države resno tudi 
smrtno kazen. 
V času vojaškega režima je časopis izhajal okrnjen in neredno, po normalizaciji je Peter 
Cebokli spet prevzel uredništvo v svojstvu lastnika. Toda finančne in siceršnje odgovornosti je 
zdržal samo še šest mesecev. Končno je oddal časopis Slovenskemu prosvetnemu društvu kjer je 
tudi sam aktivno deloval. S prenosom lastništva je uredništvo prevzel Jan Kacin. Linija časopisa 
22 Poročilo iz nedeljskega protestnega shoda proti fašizmu radi ustrelitve V. Gortana in obsodbe njegovih 
tovarišev. Slovenski tednik I, št. 31, 2.11.1929. "jcguvm 
2 3 Peter Čebokli, Obletnica suženjstva našega Primorja. Slovenski tednik I, št. 32, 9.11.1929. 
2 4 Razpustitev Jugoslovanske matice v Ljubljani. Slovenski tednik II, št. 61, 31.5.1930. 
2 5 Nepremišljen nastop. Gospodarstvo V, št. 64, 30.10.1930. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 99 
se ni spremenila, še naprej so prinašali novice iz okupirane Primorske. V tistem času so pozorno 
sledili delovanju msgr. Sirottija, ki je upravljal goriško nadškofijo po odstopu dr. F. B. Sedeja. 
Avgusta 1932 so objavili dolgo razpravo Italijansko protifašistično gibanje in narodne manjšine, 
kjer so citirali Emilia Lussa, voditelja sardinskih avtonomistov, pisali tudi o knjigi grofa Sforze 
Diktatorji in diktatura v povojnem času, kjer je kritiziral fašistično politiko do narodnih manjših 
predvsem zato, ker so s tem ovirali njihovo mirno asimilacijo. Sprašujejo po pomenu stališč 
bivšega zunanjega ministra: »Mar g. Sforza ne ve, da so npr, Jugoslovani v Primorju že zdavnaj 
prekoračili dobo analfabetizma in nacionalne brezbrižnosti, da tvorijo narodnostno skupino, ki se 
je bila sicer uklonila sili razmer ter hotela lojalno izvrševati dolžnosti, katere ji je nalagala njena 
državljanska pripadnost (dasi je bila proti svoji volji ločena od naroda, čigar živ in sestavljen del 
je), a ki se jeziku in običajem svojih prednikov nikakor noče odpovedati? Mar tudi zagovorniki 
liberalne in demokratične Italije pričakujejo in hočejo, da se drugorodci raznarodijo?« Pisec 
odločno trdi, da »čas bi že bil, da bi voditelji protifašističnega gibanja odkritosrčno in nedvoumno 
določili svoje stališče v manjšinskem vprašanju.«26 Malo pozneje pa se spominjajo bazoviških 
žrtev, ki »so padli zato, ker je fašistična vlada hotela z njihovo smrtjo ustrahovati primorske 
Slovence. Mislila je, da bo požigov in atentatov konec, če bo na altaru svoje maščevalnosti 
žrtvovala življenje štirih mladih Jugoslovanov, ne oziraje se pri tem ali so krivi ali nedolžni.«21 V 
isti številki je posebno pismo Andreja Gabrščka s pozivom, naj naročijo Zgodovino Goriških 
Slovencev: »Jako zanimivo bi bilo tudi vaše življenje, vaše delovanje in vaša borba za obstanek v 
novi prekomorski domovini. Napišite vse to, vsak po svoje in pošljite na uredništvo tega lista, ki mi 
potem vse skupaj pošlje na Dunaj ali v Ljubljano!« 
Vrnitev požigalca Narodnega doma Francesca Giunta v Trst je zaposlovalo uredništvo več 
številk; ob tem so še naprej podrobno poročali o življenju internirancev v Italiji. Ob naraščajočem 
govorjenju o vojni nevarnosti postaja časopis vedno bolj zagovornik miru. V polemiko se je 
dejavno vključil Čebokli, ki je tudi izčrpno pojasnil, Zakaj se ne bomo odzvali, ko nas bo ta ali 
ona domovina klicala pod orožje.2i Dosledna kritičnost tudi do uradne jugoslovanske politike 
glede primorskih emigrantov in do Italije je že prej povzročala težave v odnosih z jugoslovanskim 
poslaništvom; 3. junija 1933 pa je časopis objavil: »Po odloku notranjega ministrstva je 
prepovedano uvažanje in širjenje Slovenskega tednika za Jugoslavijo. Mi nimamo temu ničesar 
pripomniti. Primorci pač vemo, da smo od vseh zapuščeni in preganjani. Kot smo doslej branili 
pravice primorskega izseljenca tu in naših v zasužnjeni domovini, branili jih bomo dosledno tudi 
v bodoče. V nas živi trdo upanje, da bo tudi za nas prišel enkrat tisti dan, ko bomo smeli svobodno 
dihati.«29 Malo pozneje so poročali o ovadbi, ki jo je pred argentinskimi oblastmi podalo 
jugoslovansko poslaništvo in ki je pripeljala do policijske intervencije v Prosveti. Kacin sam je 
pozneje obrazložil, da so jih obtožili, da so »komunisti in nasprotni današnjemu družabnemu 
redu.«30 Ne glede na trenutno vladajočo demokratično ureditev je etiketa komunizma ohranila vso 
nevarnost kot v časih diktature, pravzaprav se je to nadaljevalo prav do naslednjega vojaškega 
udara 1943 ter se celo intenziviralo pod Peronovo vladavino in še pozneje. 
Leto 1933 je v več ozirih pomembno za slovensko skupnost v Argentini. Marca je prispel 
prvi izseljenski duhovnik, Jože Kastelic, ki je komaj nekaj dni po prihodu začel objavljati v 
Slovenskem tedniku, leto pozneje se je rodila versko-kulturna revija Duhovno življenje. 
Septembra pa je začel izhajati drugi slovenski tednik, Novi list, v lasti konzorcija pod vodstvom 
arh. Viktorja Sulčiča in v uredništvu dr. Viktorja Kjudra. Odslej se vse tri pomembne politične 
skupine, vsaka s svojim glasilom, povsem jasno profilirajo: narodno osveščena sredina, ki je 
izrecno odklanjala strankarstvo, je delovala v Prosveti in izdajala Slovenski tednik, levičarji v 
Ljudskem odru so bili sicer v tem času po prepovedi Delavskega glasa (naslednik Delavskega 
2 6 Italijansko protifašistično gibanje in narodne manjšine. Slovenski tednik IV, št. 171, 6.8.1932. 
2 7 Slava našim mučenikom! Slovenski tednik IV, 3.9.1932. 
2» Slovenski tednik V, št. 203, 22.4.1933. 
2 9 Slovenski tednik prepovedan ra Jugoslavijo. Slovenski tednik V, št. 209, 3.9.1933. 
3 0 Jan Kacin, V pojasnilo. Slovenski tednik V, št. 214, 8.7.1933. 
1 0 0 I. MISLEJ: PRIMORSKA SLOVENSKA SKUPNOST V JUŽNI AMERIKI 
lista) še brez glasila, a 1936 osnujejo mesečno revijo Njiva. Iz sicer majhnega kroga slovenskega 
Sokola je nastalo društvo Tabor, v glavnem iz vrst bralcev Novega lista. G. Kastelic je svojo revijo 
osnoval kot široko kulturno-versko, a ne strankarsko. Sam je bil precej kritično razpoložen do SLS 
doma, večjo naklonjenost stranki pa je opaziti v poznejših letih, ko je uredništvo prevzel Janez 
Hladnik. Razlika med obema tednikoma, Slovenskim tednikom in Novim listom je temeljila na 
stališču do uradne jugoslovanske politike. Medtem ko je bil prvi dosledno kritičen, je Kjuder 
zagovarjal vladno linijo, čeprav se ni nikoli zavzel za strogi centralizem. O vlogi jugoslovanskega 
poslaništva v zvezi z aretacijami in ovadbami pa je prišlo do zanimive polemike med Kjudrom in 
duhovnikom Kastelicem. Ta je brezkompromisno obsodil ravnanje diplomatskih predstavnikov, 
medtem ko Kjuder pravzaprav ni mogel verjeti, da so res odigrali takšno vlogo.31 Kljub vsem 
razlikam se v tem letu začenjajo skupne velike spominske manifestacije ob obletnicah Bazovice, 
praviloma celo z mašo. 
Slovenski tednik, ki ga je s spretno roko vodil Jan Kacin, je redno objavljal novice o 
delovanju Kongresa narodnih manjšin pod vodstvom dr. Josipa Wilfana,32 sledil je tudi delovanju 
Zveze emigrantskih organizacij v Jugoslaviji in večkrat citiral govore in razprave dr. Ivana M. 
Čoka.33 Konec 1934 je objavil razgovor z Andrejem Gabrščkom.34 Ostro je komentiral delovanje 
goriškega nadškofa Margottija in reškega škofa Santina.35 Ponatisnili so tudi zanimivo razpravo o 
Trstu iz argentinskega dnevnika La Prensa.36 Kacin je poudarjal slovanstvo kot širši okvir 
narodnega boja, zagovarjal pa je tudi jugoslovanstvo kot garant za nadaljnji obstoj Slovencev, 
»vkljub temu, da Jugoslavija ni taka, kot bi morala biti in smo jo upravičeno pričakovali in mnogi 
tudi za to delali in se žrtvovali«}1 V tem času se je na pobudo levičarskega kroga ustanovil 
Jugoslovanski patronat v pomoč žrtvam evropskega fašizma,™ ki je k sodelovanju privabil širši 
krog Primorcev. Ti, ki »se borijo odločno in neizprosno za svobodo primorskega ljudstva, žalibog 
so v tej borbi tako osamljeni, da ne dobijo razumevanja niti tam, kjer bi ga v prvi vrsti mogli, in 
bi v boju že zdavnaj podlegli, če bi jih ne držala kvišku samozavest, da so veja ponosnega in 
kulturnega naroda.«39 V tem duhu so leta 1936 začeli z organizacijo velike skupne antifašistične 
manifestacije. V času, ko se je Mussolini pripravljal na napad na Abesinijo, je bil klic k skupni 
borbi vsekakor na mestu. Prizadevanja so doživela vrhunec ob obletnicah Bazovice. 
Z rastjo kritičnih spremljanj cerkvene politike na Primorskem seje tudi pogosteje pojavljala 
polemika o tem, ali je primerno, da Slovenski tednik redno objavlja cerkveni vestnik. Kljub 
prepričanju uredništva (ter predvsem samega urednika), daje »preveč v nas hlapčevskega duha ter 
vsakovrstnega in tako tudi verskega malikovalstva, katerega je v prvi vrsti krivo pomanjkanje 
izobrazbe,«™ priznava, da časopis ni merodajen v tem vprašanju. Ob prihajajočih novicah glede 
vatikanske politike ob napadu na Abesinijo (blagoslov fašistične armade in orožja ipd.) je Kacin 
poudaril, da »menda vendar nismo udarjeni s slepoto, da bi verovali, da nas bo fašizem s pomočjo 
cerkve rešil brezposelnosti, stradanja, socialnega in narodnega zatiranja, ko pa na lastni grbi 
3 1 Kako ščiti Primorce jugoslovansko poslaništvo. Slovenski tednik V, št. 213, 1.7.1933 Pismo J Kastelica dr 
V. Kjudru, Slovenski tednik V, št. 234, 9.12.1933. V. Kjuder, polemika, Novi list I, št. 13, 16.12.1933. 
3 2 8. kongres narodnih manjšin. Slovenski tednik IV, št. 168, 9.7.1932. Po manjšinskem kongresu na Dunaju 
Slovenski tednik IV, št. 172, 13.8.1932. Manjšinsko vprašanje v društvu narodov, Slovenski tednik VI, št 270 
22.9.1934. 
3 3 Referat dr. Čoka o položaju naše narodne manjšine v Italiji, Slovenski tednik VI, št. 272, 6 10 1934 
Zborovanje Primorcev v Zagrebu, Slovenski tednik VIII, št. 371, 7.11.1936. 
3 4 Ob 70. letnici Andreja Gabrščka. Slovenski tednik VI, št. 282, 22.12.1934. 
_ " Novi goriški nadškof proti Slovencem. Slovenski tednik VI, št. 282, 22.12.1934. Reški škof Santin v službi 
fašizma. Slovenski tednik VI, št. 287, 26.1.1935. 
3o0o
aQÌ-1
Udad d e T r i e S t e ~ 0 r i g e n ' h i s t o r i a ' etn°graf>'a- V seriji Ciudades italianas del Adriatico. Slovenski tednik 
vi, st. Zoy, 9.2.1935. 
37 Slovanska zveza je naše načelo. Slovenski tednik VII, št. 310, 20.7.1935. 
3 8 cj (Jan Kacin), Patronat v pomoč žrtvam fašizma (pravila). Slovenski tednik VII, št. 313, 17.8.1935. 
3 9 Klic v tujini. Slovenski tednik VIII, št. 349, 16.5.1936. 
4 0 Nekoliko v pojasnilo. Slovenski tednik VIII, št. 350, 23.5.1936. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 101 
občutimo ravno nasprotno. Nad Evropo se zbirajo temni oblaki! Zato bodimo pripravljeni in 
složni, brez ozira (na) politične ali verske pripadnosti, da bomo sodeleini zmage skupnega 
kulturnega, gospodarskega, socialnega in narodnega boja.«*1 O papežu in vatikanski politiki pa je 
v tem času veliko pisanja: »Papežpoziva na križarsko vojsko proti komunizmu in proti sovijetom, 
ki da je zibel vsega zla. To je tisto, kar nas posredno zadene, kajti gnezdo izkoriščevalcev je 
fašizem, proti kateremu naj bi papež obrnil kopja, ampak tega ne bo napravil, ker je kapitalizem v 
svoji brezmejni nesramnosti dosegel, da je podredil sebi domoljubni in verski čut preprostega 
človeka s pomočjo narodnih in verskih voditeljev, ki jim je blaginja ljudstva deveta briga, samo da 
se z njih lahkovernostjo okoristijo.«0'2 18. julija 1936, to je na dan, ko je izbruhnila španska 
državljanska vojna, je Anton Brišar komentiral cerkveni blagoslov orožja: » V imenu Boga jemljejo 
narodu svobodo ter ga tlačijo v suženjstvo. Vsaj mi, ki lahko kritično motrimo položaj v Evropi, 
odprimo oči in bodimo složni ter ne pustimo se zavajati od raznih lažipatriotov in krivega 
tolmačenja Kristusovih naukov.«*2. Pozneje je uredništvo opisalo lastno stališče do vatikanske 
politike: »... kot zagovorniki slovenskega ljudstva pod fašistično Italijo, ki se ga sistematično 
zasužnuje potom fašizma in katoliške cerkve.«** Slovenci so enako kot Abesinci podrejeno pleme 
brez vsakih pravic. »Fašizmu se je uklonila tudi katoliška cerkev, česar pravi kristjan ne more 
verjeti, zato opravičeno vzbuja dvom v njeno pravičnost.« Ves čas je časopis objavljal cerkveni 
vestnik ter ohranjal dobre odnose z duhovnikoma, tudi slovenske maše so bile dobro obiskane, 
uspešno so delovali cerkveni pevski zbori. Toda posamezne pozicije so se zaostrovale, mnogi so 
očitali Slovenskemu tedniku, da »je kot dvorezni nož, ki da ne veš, če piše za narodnjake, 
socijaliste ali komuniste, ali za verne ljudi.« Urednik je bil prisiljen poudariti, da časopis »ne 
zastopa nobene stranke, ker sovraži strankarske strasti, ki prinašajo samo neslogo in brezplodnih 
tratenj moči za tuje koristi. Pač pa je zagovornik vseh poštenih ljudi, ki jim je resnično na srcu 
kulturni, gospodarski in socialni napredek naše kolonije v Južni Ameriki.«*5 
Na proslavi ob jugoslovanskem državnem prazniku leta 1936 je prišlo do resnega incidenta 
zaradi nastopa skupine hrvaških separatistov. Nekaj kritik je bilo izraženih tudi na račun govora 
Jana Kacina, ki daje »priznal Jugoslavijo za svojo domovino.«*^ Urednik je tako komentiral: »Iz 
tega se vidi, kako slabo pojmujejo nekateri jugoslovanstvo in da še danes ne znajo ločiti naroda 
od režima.« V svojem govoru je prikazal preganjanje Slovencev pod Italijo ter pozival »Srbe, 
Slovence in Hrvate, naj bodo složni in ponosni na svojo domovino, ki si jo lahko napravijo takšno, 
kakršno si jo sami hočejo, v kateri naj bi našel vsak pošten delavec eksistenco in blagostanje.« 
Pozival je tudi Jugoslovane, »naj ne bodo brezbrižni glede usode primorskih Slovencev.« S 
koncem leta 1936 je prišlo na pobudo novega jugoslovanskega poslanika dr. Izidorja Cankarja do 
združitve obeh tednikov. 
Novi list 
Viktor Kjuder47 je prispel v Argentino leta 1929; v domovini je bil aktiven član dijaških 
organizacij, nekaj časa pa urednik Edinosti. Diplomiral je na Trgovski akademiji v Trstu, po 
prihodu se je pridružil Slovenskemu Sokolu ter bil malo kasneje pobudnik preimenovanja v 
Izseljensko društvo Tabor; osrednja dejavnosti društva je bila osnovna šola v La Paternalu, druga 
v Južni Ameriki. Kjuder, ki je najprej sodeloval pri Slovenskem tedniku, je skupaj z drugimi 
maloštevilnimi izobraženci želel osnovati tednik, ki bi nadomestil argentinske časopise v življenju 
slovenskih priseljencev. Časopis je oblikoval tako, da je prinašal vse pomembne svetovne in 
4 1 Temni oblaki se zbirajo (ob 79. letni rojstni dan papeža), Slovenski tednik VIII, št. 351, 30.5.1936. 
4 2 Katoliška cerkev je pričela z agitacijo. Slovenski tednik VIII, št. 353, 6.6.1936. 
4 3 Anton Brišar, Klerikalizem in fašizem. Slovenski tednik VIII, št. 358, 18.7.1936. 
4 4 Slovenski tednik VIII, št. 360, 1.8.1936. 
45 Strankarstvo. Slovenski tednik VIII, št. 369, 17.10.1936. 
4 6 Iz sobotne prireditve v proslavitev ujedinjenja Jugoslavije. Slovenski tednik VIII, št. 376, 12.12.1936. 
4 7 Slovenski primorski biografski leksikon, 8. snopič, Gorica 1982. 
102 I. MISLEJ: PRIMORSKA SLOVENSKA SKUPNOST V JUŽNI AMERIKI 
argentinske novice, poleg poročanja iz Primorskega in osrednje Slovenije in Jugoslavije. V prvih 
letih je bil tednik tudi bogato ilustriran in sodobno oblikovan. Poznala se je profesionalnost in 
razgledanost glavnega pisca in urednika, ki je znal ohranjati stike tudi s pomembnimi osebnostmi 
doma. Tednik je bil last konzorcija, ki ga je vodil arhitekt Viktor Sulčič,48 takrat in še pozneje 
gotovo med finančno uspešnejšimi rojaki, sodelovali so tudi drugi, npr. dr. Košta Veljanovic, 
izseljenski komisar, poročen s Čeboklijevo sestro, veleposestnik Ivo Wider, tiskar Vigor Domicelj. 
V časopisu sta tudi redno pisali najboljši peresi v skupnosti, pisatelj Gvidon Jug in publicist 
France Krašovec. 
V prvi številki je Kjuder posvetil veliko prostora otvoritvi IX. kongresa evropskih narodnih 
manjšin, ki mu je predsedoval dr. Josip Wilfan,49 hkrati pa je zasnoval dve stalni rubriki: Vesti iz 
domovine (t.j. iz jugoslovanske Slovenije) in Vestì iz Primorskega, kamor je uvrščal novice in 
komentarje. Kjuder je imel lažji dostop do tuje literature, tako je v članku O odnošajih med Italijo 
in Jugoslavijo komentiral izjave grofa Sforze iz francoske revije L' Europe nouvelle, da je 
»podpisal v Rapallu pogodbo z Jugoslavijo, kije dala Italiji popolnejšo alpsko mejo, kakor jo je 
Italija kdaj imela v rimskem imperiju, poleg tega še celo Istro, otoka Lužin in Cres, mesto Zadar 
ter posebne privilegije Italijanov v Dalmaciji, slednjič še neodvisnost Reke, ki bi postala italijan­
sko mesto, obdržala bi svojo tradicionalno avtonomijo.«50 Ob obširnem pregledu »načelnih« debat 
na kongresu manjšin je poročal o zasedanju primorskih emigrantov, kjer je bil dr. Čok potrjen za 
predsednika.51 Ob jugoslovanskem državnem prazniku je Kjuder zapisal: »Vsakomur, tudi če ne 
misli zgolj jugoslovansko, marveč je bolj ozkosrčen in vidi predvsem ono, kar je slovenskega oz. 
hrvaškega, a zna dvigniti svoj pogled tudi preko tistega, kar se dogaja npr. v Šiški, se mora zdeti 
misel o razkosanju Jugoslavije na tri samostojne državice nad vse nesrečna. Kakšna bi bila takšna 
samostojnost in koliko časa bi trajala v bližini soseda, ki vedno govori, kako je njegovemu 43 
milijonskemu prebivalstvu pretesno na polotoku? V bližini zemlje lačnega soseda, ki nam je že 
odtrgal del slovenskega ozemlja, a gleda tudi preko Nanosa, ki o Dalmaciji razlaga, da je to 
njegova zemlja, za katero so ga druge države opeharile? In ta sosedje doslej tudi že bridko 
dokazal na koži naših bratov v Julijski krajini, kakšno je njegovo razpoloženje napram Slovencem 
in Hrvatom. Ali menite, da bi se to njegovo razpoloženje izpremenilo, če bi jutri na mestu močne 
Jugoslavije imel dva šibka sosediča?«52 V tem uvodniku je Kjuder uporabil krilatico »troedinega 
naroda«, id je pozneje ne ponovi več, komentar pa je bil namenjen agresivni propa- gandi hrvaških 
separatistov v Argentini, ki so nadvse hvalili Paveliča. 
V Argentini je v veliki italijanski skupnosti izhajalo več časopisov, ki so zastopali različna 
stališča; ob aktivni antifašistični skupini jih je bilo nekaj, ki so sledili fašističnemu vzoru. Z enim 
teh, Mattino d'Italia, je Kjuder vztrajno polemiziral: »Kar se pa tiče računov in terjatev, naj bo 
Mattino le brez skrbi! Slovani so pošteni ljudje. In ko pride dan scadenze, bodo fašističnim 
Italijanom plačali vse, kar imajo dobiti. Tudi obresti.«53 Hkrati pa je Kjuder branil jugoslovansko 
poslaništvo pred upravičeno kritiko duhovnika Kastelica o domnevnih ovadbah argentinskim 
oblastem. Dr. Ivan Marija Čok, predsednik zveze emigrantskih društev, je »na dan ujedinjenja« 1. 
decembra 1933 napisal pozdravno pismo Novemu listu, v katerem govori o 100.000 Primorcih v 
emigraciji: »... skoro eno petino domačega prebivalstva ... Naj znajo fašisti, da mi emigranti, ki so 
nas oni oropali naših domov, nismo postali obupani brezdomci, brezbarvna masa, ki je končno 
likvidirana in postavljena izven vsake borbe, nego, da mi baš vsled tega, ker so nam z izgnanstvom 
dali svobodo, smatramo za svojo največjo in najsvetejšo dolžnost, da se borimo proti krivici in za 
4 8 Irene Mislej, Viktor Sulčič. Trst 1895 - Buenos Aires 1973. Ajdovščina-Ljubljana 1988. 
4 9 Otvoritev IX. kongresa evropskih narodnih manjšin. Novi list I, št. 1, 23.9.1933. 
5 0 Novi list I, št. 2, 30.9.1933. 
5 1 Kongres primorskih emigrantov v Ljubljani. Novi list I, št. 5, 21.10.1933. 
5 2 Nekaj misli o izseljencih in domovini povodom 15. obletnice proglasitve našega osvobojenja in narodnega 
ujedinjenja. Novi list I, št. 11, 2.12.1933. 
» »Mattino« in ujedinjenje. Novi list I, št. 12, 9.12.1933. Še nekaj besed »Mattimi « Novi list I št 14 
23.12.1933. Beležke. Novi list I, št. 18, 20.1.1934. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 « 1996 « 1(102) 103 
pravico, proti nasilju in za svobodo.«54 Prav ta borbeni duh je opazen v slovenskem časopisju v 
Argentini, ne glede na razlike v političnih stališčih. Novi list pa je obtoževal konkurenčni tednik, 
češ da zagovarja protijugoslovansko smer, v resnici pa je potekala mala osebna vojna med uredni­
koma, v kateri si je Kjuder privoščil tudi neokusno opazko: »Slovenski tednik je glasilo male 
skupine oseb, ki so se strnile radi svojih prijateljskih odnošajev do človeka, ki je svojo zidarsko 
žlico zamenjal z uredniškimi škarjami ...,«55 namenjeno Janu Kacinu, res samouku, a brilijantnemu 
piscu v ljudskem nagovoru sorojakom. Kjuder se je tudi motil v oceni, da so predstavljali 
manjšinsko mnenje med rojaki, dogodki naslednjih let so potrdili, da je Kacin natančneje znal 
zrcaliti občutja večine. Ves čas obstoja Novega lista so se pojavljale pobude za združitev moči, 
tako med društvi kot med glasili. To je realiziral šele jugoslovanski poslanik dr. Izidor Cankar v 
letu 1937. 
Na Primorskem je v tem času nastala Lega per l'autonomia della Venezia Giulia. Kjuder je 
opozoril, da so pobudniki »svoj čas pozdravili - vsaj v pretežni večini - italijansko okupacijo kot 
odrešenje, a so jim šele poznejši dogodki, zatiranje najbolj elementarnih svoboščin, favoriziranje 
privandravcev v škodo domačega italijanskega prebivalstva ter stalno gospodarsko propadanje 
prinesli razočaranje ter jim odprli oči.« Toda to je za manjšino v Julijski krajini premalo, saj »se 
še živo spominja razočaranj, ki jih je doživela tudi že pred nastopom fašizma«, skupnost si je že 
»priborila s svojim trpljenjem in krvjo svojih mučenikov pravico, da sama odloči o svoji usodi, ko 
napoči prava ura.«56 Podobno napoved je urednik ponovil v spominskem članku ob bazoviški 
obletnici: »streli, pod katerimi so se 6. septembra zgrudili naši mučeniki, še vedno odmevajo v 
naših dušah, dasi smo v tujini, daleč proč od rodnih krajev: krogle, ki so jih zadele, še vedno rijejo 
in bodo še rile tudi v naših srcih, dokler ne napoči dan, ko se bo krivica stria in bo naš rod spet 
zagospodoval na svoji zemlji. Ena sama vroča želja je v nas, ko obhajamo novo obletnico 
Bazovice, da bi ta dan ne bil več daleč!«51 Kjuder je zagovarjal zaščito narodnih manjšin s 
splošnim mednarodnim dogovorom. Ob zasedanju Društva narodov je posebej poudaril predlog 
poljskega zunanjega ministra o tej problematiki, saj kot je sam zaključil: »na mirovni konferenci 
in v parlamentu so odgovorni predstavniki italijanskega naroda, med njimi celo italijanski kralj, 
svečano naglasili, da je Italija dežela demokracije, ki hoče širokogrudno postopati s svojimi 
državljani drugega plemena in drugega jezika. Tem besedam je svet verjel, nanje se je zanašalo 
tudi jugoslovansko ljudstvo v Italiji. Kako bridko je bilo razočaranje! «5i Kmalu za tem je poročal 
o 3. kongresu emigrantov iz Julijske krajine v Mariboru, kjer je dr. I. M. Čok analiziral stanje v 
okupiranih krajih in poudaril, da so fašisti uničili srednji sloj, spravili delavce ob kruh ter tako 
dosegli, daje ostal samo kmečki sloj. Posvetna inteligenca je bila primorana oditi, tako da so na 
svojih mestih ostali samo duhovniki. Toda kljub vsemu, »v narodnem pogledu nismo izgubili v 
Julijski krajini niti ene vasi«, še več, »borba s fašisti je napravila naše ljudi nekompromisne in 
neučakane.«59 Odločno zahtevo dr. Čoka, naj vrnejo teritorij, ki je bil z Rapallom odvzet, so v 
Jugoslaviji označili za iredentistično, neprijetno je bilo predvsem tistim, ki so zagovarjali dobre 
sosedske odnose z Italijo. Kjuder pa je zaključil v istem duhu kot dr. Čok: »pravica naših bratov, 
da se osvobodijo in ujedinijo z ostalimi brati v svobodi je nedotakljiva in večna.« 
Atentat in nasilna smrt kralja Aleksandra sta bila na straneh Novega lista zelo poudarjena. 
Kjuder je poročal o dveh mašah, pravoslavni in katoliški, o sožalju argentinskega zunanjega 
ministra in Nobelovega nagrajenca za mir dr. Carlosa Saavedra Lamasa in o reakcijah v 
skupnosti.60 V uvodnik ob državnem prazniku pa je Kjuder vključil tudi tekst telegrama, ki ga je 
5 4 Dr. Ivan Marija Čok, Pozdrav predsednika emigrantskih udruženj iz Julijske krajine v Jugoslaviji bratom v 
Južni Ameriki. Novi list I, št. 16, 6.1.1934. 
5 5 »Slovenski tednik« v pravi luči. Novi list I, št. 21, 10.2.1934. 
56 Novi list I, št. 42, 21.7.1934. 
" Novi l ist i, št. 48, 8.9.1934. 
5 8 Narodne manjšine naj se zaščitijo s splošnim mednarodnim dogovorom. Novi list I, št. 49, 15.9.1934. 
s» Novi list II, št. 52, 6.10.1934. 
60 Maši zadušnici za pok. kralja. Novi list II, št. 54, 20.10.1934. 
104 I. MISLEJ: PRIMORSKA SLOVENSKA SKUPNOST V JUŽNI AMERIKI 
kralj Aleksander poslal Slovencem ob nastanku skupne države, kjer je obžaloval izgubo lepega 
dela slovenskega ozemlja.61 Ob sestanku ministrov Male antante v Ljubljani je opozoril na zaščito 
narodnih manjšin, ki pa »ne more na noben način postati notranje vprašanje kake države in torej 
nikakor ne pade pod pojem nevmešavanja.«62 V neobičajnem neposrednem nagovoru rojakom je 
na začetku leta 1935 napisal uvodnik Kaj smo?a: »Kaj boš izgubil, če mu (Argentincu) lepo 
dopoveš, da si Slovenec oziroma (da te bo bolje razumel) Jugoslovan iz Italije?« Tudi v argen­
tinskem okolju se je vedno pogosteje govorilo in pisalo o italijansko-jugoslovanskih odnosih, ki 
naj bi se izboljšali v kratkem, toda ne na račun pozabe: »koliko je naših primorskih mater in 
očetov, ki nikoli več ne bodo videli svojih hčera in sinov, ki sta jih politični in gospodarski pritisk 
fašističnega režima pognala v daljne tuje zemlje.'«64 V času, ko se je zaostrovala kriza v Abesiniji, 
je Kjuder napisal oster uvodnik s pomenljivim naslovom V klavnico,65 kjer je omenjal govorice, da 
bodo primorski Slovenci v prvih bojnih vrstah. To je povzročilo hudo reakcijo fašističnega 
časopisa II Mattino, ki je Kjuder ni spregledal. V odgovoru je ponovil že znano zahtevo: 
»Slovencem in Hrvatom, vključenim v italijanske meje, mora rimska vlada zagotoviti nemoteno 
uživanje pravic, ki jim gredo po zakonih najbolj elementarne pravičnosti.«66 Razumljivo je, daje 
o poteku napada in vojne v Afriki časopis veliko poročal, posebej o vlogi cerkve kot npr. o blago­
slovu nadškofa Margottija »vedno pripravljenim italijanskim vojakom.«61 
V tem času je v Ženevi zasedal manjšinski kongres, kjer je bilo govora o Wilfanovem 
konceptu »naddržavne narodne skupnosti.« Dr. Besednjak pa je sprožil vprašanje o položaju 
narodnih manjšin v avtoritarnih državah. Iz resolucije, ki so jo sprejeli, je Kjuder poudaril 
»pravico do svobodnega kulturnega razvoja svoje narodne bitnosti«, ki jo ima vsaka manjšina. 
Vsakokratnemu zasedanju kongresa narodnih manjšin je Kjuder namenil veliko pozornosti, prav 
posebej v teh letih hudih zaostrovanj in vojn, ko je nedvoumno opozarjal na hude posledice 
nespoštovanja kolektivnih pravic in »nevarnosti, ki izvirajo iz politike raznarodovanja manjšin.«6i 
Ob ustanovitvi Jugoslovanske radikalne zajednice je Kjuder trdil, »da gre za resnično fuzijo 
vseh treh strank«, ki zavrača »sleherno plemensko in versko opredelitev.« Poudaril je Natlačenove 
besede: »Mi Slovenci mislimo, daje taka zajedniška stranka, v kateri so zbrani Slovenci, Hrvati in 
Srbi, potrebna kot nositeljica skupne edinstvene državne misli. Za nas Slovence ni življenja razen 
v naši današnji državi: v kraljevini Jugoslaviji.«69 Urednik pa seje kljub tem besedam popolnoma 
zavedal narodne pripadnosti, saj je po drugi strani, ko je ostro kritiziral k internacionalizmu 
usmerjeno levico, zapisal: »Nekateri, ki mislijo, da je za dosego socialnih ciljev neobhodno 
potrebno, da v vsakem človeku najprej ubijejo narodno čustvovanje, stopajo po zgrešeni poti, ki so 
jo že hodili razni delavski voditelji na Primorskem, posebno v Trstu, ki so povzročili, da je na 
tisoče naših delavcev utonilo v valovih italijanskega potujčevanja ter so s tem pripravljali tla za 
poznejše podjarmljenje. Kdo je imel od tega koristi? Slovenski delavci prav gotovo ne!«10 Rešitev 
težkih dilem okrog narodnega vprašanja je Kjuder videl v združevanju v močni, skupni jugoslo­
vanski državi: »Kaj bi bilo na primer z nami Slovenci, če bi bili prepuščeni sami sebi? Postali bi 
žrtev zemlje lačnega tujca in v naših primorskih bratih se zrcali usoda, ki bije bil deležen ves naš 
narod: oropan vseh pravic, preganjan in tlačen bi bil neizogibno zapisan - če že ne smrti-pa vsaj 
bridkemu trpljenju in hudemu zastoju. Močna Jugoslavija pa brzda apetite pohlepnih sosedov in 
6 1 Novi list II, št. 60, 1.12.1934. 
6 2 Mala antanta in rimski dogovori. Novi list II, št. 66, 19.1.1935. 
6 3 Novi list II, št. 71, 23.2.1935. 
6 4 Italija in Jugoslavija. Novi list II, št. 74, 23.3.1935. 
« Novi list II, št. 77, 13.4.1935. 
6 6 »Mattino« je hud. Novi list II, št. 79, 27.4.1935. 
6 7 Novi list II, št. 90, 20.7.1935. 
6 8 Novi list III, št. 103, 26.10.1935. 
6 9 prav tam. 
7 0 Izgubljeni sinovi. Novi list III, št. 105, 16.11.1935. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 105 
močna Jugoslavija je tudi še edino upanje bratov v robstvu.«11 V naslednjih mesecih se ob novicah 
o vojni v Abesiniji začne pojavljati vedno močnejše upanje, da po neizogibnem spopadu svetovnih 
razsežnosti, ki so ga predvidevali, lahko pride do pričakovane narodne osvoboditve. Italijanska 
vojna v Afriki je povzročila neko novo zbližanje z določenimi krogi italijanskih antifašistov. Tako 
citirajo mnenje časopisa Unità, ki v pozivu k skupnemu boju proti Mussoliniju zatrjuje, da so »za 
samoodločevanje narodov«, »za nacionalno osvoboditev in zedinjenje vseh Slovencev.« Idea Popo­
lare pa celo poudarja »pravice potlačene manjšine v Julijski krajini, /.../njihovo samoodločevanje 
glede odcepljenja od italijanske države.« Kjuder zaključuje uvodnik z veselim spoznanjem, da »so 
začeli vsaj levičarski italijanski antifašisti sedaj misliti in pisati na način, ki omogoča sodelovanje 
emigracije iz Julijske krajine z njimi.«12 Razumljivo se Kjuder tudi veseli uradne argentinske 
zahteve po sklicu generalnega zbora Zveze narodov zaradi vojne v Abesiniji, zunanjega ministra 
pa pravilno imenuje »oče mednarodne pogodbe, ki odreka državam pravico, da bi si s silo 
prilastile tuja ozemlja,«13 saj je bil tvorec miru med Paragvajem in Bolivijo. Prav v tem je 
temeljila Nobelova nagrada za mir, ki jo je prejel kmalu za tem. 
Španska državljanska vojna je v naslednjih mesecih osrednja mednarodna novica. Upornike 
opredeljuje kot »protilevičarsko vojaško fašistično vstajo,«14 usodno razdelitev na levico in 
desnico vidi tudi drugje po Evropi, v tem duhu komentira ustanovitev ljudske fronte v Sloveniji. 
Za Španijo pa predvideva »naj zmagajo levi ali desni, diktaturo - in sicer po vsej priliki strogo in 
okrutno diktaturo - neizogibno.«15 Fašizem pa ostaja glavna tarča upravičenih protestov; ob 
obletnici Bazovice so se leta 1936 domala vsa društva združila v priprave velike manifestacije. 
Pobudo je dal Jugoslovanski patronat za pomoč žrtvam evropskega fašizma, ki so ga sestavljali 
sami primorski odločni antifašisti. Ne glede na velike razlike v gledanju na jugoslovansko državo 
in na strategijo boja proti Mussoliniju napiše Kjuder jasen uvodnik Izseljenci za primorske brate: 
»Živimo v dobi, ko seje nestrpnost med posamezniki ter med malimi in velikimi občestvi mogočno 
razpasla. Prav gotovo pa je narodna nestrpnost, ki je izmed vseh najhujša, ker povzroča največ 
žrtev, dosegla najvišje meje pretiranosti baš na Primorskem, kjer žive ljudje naše krvi in našega 
jezika. Na stotine žrtev fašistične narodne nestrpnosti je po italijanskih ječah in v konfinacijskih 
taboriščih in na stotine je družin, ki radi tega životarijo v največji bedi in pomanjkanju.«16 
Nedeljsko prireditev je doživel pisatelj Pavel Golia, ki se je takrat udeleževal mednarodnega 
kongresa Pen kluba v Buenos Airesu. Na tem srečanju je bilo slišati tudi veliko ostrih besed na 
račun italijanskega fašizma: »italijanski delegati z Marinettijem na čelu so obljubili, da bodo v 
Rimu posredovali pri pristojnih oblasteh za to, da se slovenskim leposlovnim knjigam dovoli 
cirkulacije v Julijski krajini.«11 Pred leti je sam Marinelli nastopil proti zagroženi konfinaciji 
Franceta Bevka. Ko sta Kjuder in njegov časopis vstopala že v četrto leto, je urednik upravičeno 
opredelil dotedanje delovanje: »V boju za teptane pravice našega naroda na Primorskem smo 
vselej dvigali svoj glas, imeli smo zadoščenje, daje ta naš glas nekaj krat odmeval tudi izven mej 
naše naselbine.«14 Ko je prispela novica o sklenitvi trgovinskega sporazuma med Italijo in 
Jugoslavijo, je časopis ugotovil možnost sodelovanja, toda hkrati je poudaril, »pogoje političnega 
in moralnega značaja mora ustvariti Italija. Prvo, s preusmeritvijo svoje zunanje politike, v kolikor 
si je prizadevala škodovati interesom Jugoslavije, in pa z ukinitvijo dalmatinske iredentistične 
propagande, drugo pa z revizijo svojega postopanja napram jugoslovanski narodni manjšini, 
vključeni v njene meje.« Samo na ta način bi omogočila »iskreno sodelovanje, ki bi koristilo toliko 
Jugoslaviji, kolikor Italiji,«19 pa tudi ohranitvi miru v Evropi. O slovenski samostojnosti, ideji, ki 
7 1 17. obletnica ujedinjenja. Novi list III, št. 107, 30.11.1935. 
7 2 Italijanski antifašisti in Julijska krajina. Novi list III, št. 124, 4.4.1936. 
n Novi list III, št. 132, 6.6.1936. 
•M Novi list III, št. 139, 25.7.1936. 
75 Dva tabora. Novi list III, št. 141, 15.8.1936. 
7 6 Novi list III, št. 142, 22.8.1936. 
7 7 Mednarodni kongres književnikov in naša manjšina pod Italijo. Novi list III, št. 146, 19.9.1936. 
7« Novi list IV, št. 147, 26.9.1936. 
106 1. MISLEJ: PRIMORSKA SLOVENSKA SKUPNOST V JUŽNI AMERIKI 
jo je precejšnja skupina zagovarjala tudi med izseljenci, je bil neomajen: »Nas je Slovencev 
prepičlo število, da bi mogli tvoriti samostojno državo, ko imamo na zapadu zemlje lačnega 
soseda, kije itak ugrabil že četrtino slovenskega naroda in bi se mu gotovo še večji pohlep vzbudil 
po lepši in rodovitnejši Kranjski in Štajerski, če biju branilo samo prebivalstvo, ki bi štelo vsega 
komaj poldrug milijon duš.«m To njegovo stališče najdemo v uvodniku prve številke novega 
časopisa, ki mu je botroval dr. Izidor Cankar, sklicujoč se na potrebo po združevanju moči v sicer 
nepreveliki priseljenski skupnosti.81 
Slovenski list 
9. januarja 1937 so javnosti oznanili nastanek novega tednika, ki »bo stal na stališču, daje 
jugoslovanska država domovina vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev, in vztrajno se bo boril proti 
kulturnemu, gospodarskemu in političnemu zatiranju bratov onstran meje.«*2 Uredništvo sta si 
nekaj časa delila Kacin in Kjuder. Njuno dotedanje polemično soočenje sicer ni obetalo veliko, 
toda za tem projektom je stala močna volja in tudi sredstva, ki jih je prispeval dr. Izidor Cankar, 
tako da je časopis zagovarjal uradno državno linijo: »Jugoslovanska državna skupnost mora biti 
osnova vsega našega političnega mišljenja in udejstvovanja, zakaj samo v tej državni skupnosti 
morejo Srbi, Hrvati in Slovenci živeti polno vredno življenje med ostalimi narodi. Če kdo drugače 
misli, je nepolitična glava, je sanjač. Če bi Jugoslavije ne bilo, bi Slovenci zopet gledali tuje 
napise na Zidanem mostu, tuje ljudske šole ob Savi, tuje najvišje politične in sodne uradnike...« 
Hkrati pa »le nespameten človek/.../ mora zahtevati, naj Slovenci nehajo govoriti tisti jezik, ki ga 
je pred štiristotimi leti pisal in tiskal Primož Trubar, toda tujina gleda v nas vendar nekaj drugega: 
jugoslovansko nacijo.«** Kritikam, ki so se pojavljale, pa so morali odgovarjati, da sta združena 
Slovenski tednik in Novi list »nacionalna fronta,«*4 a ne nacionalistična. Na vedno jasnejše 
zbliževanje med Italijo in Jugoslavijo so gledali »ne le z začudenjem, ampak tudi z odporom in 
nejevoljo«, saj so vsi bili zapustili Italijo »zaradi neznosnega narodnostnega pritiska.«*5 
Razmišljanje ob španski tragični narodni razdelitvi je strnil Jan Kacin: »V boju proti fašizmu se 
moremo združiti vsi Slovenci, bodisi narodnjaki, katoličani, komunisti in kdorkoli, ki mu je za 
narodno in delavsko svobodo.«*6 Uredniška politika pa je kot že nekoč pri Slovenskem tedniku 
temeljila na tem, da »nimamo nikakega namena zastopati v izseljenstvu kakšne nacionalistične, 
klerikalne ali ne vemo še kakšne tendence.«*1 Toda vztrajno seje pojavljala dilema dveh različnih 
stališč napram skupni državi; v uvodnikih slišimo sedaj Kacinove, drugič pa Kjudrove intonacije: 
»Razpoloženje slovenskih izseljencev v Argentini (pa tudi v drugih deželah) napram naši narodni 
državi ni bilo vedno najboljše: s pisanjem in govorjenjem so nekateri agitatorji prepričevali 
slovenske izseljence, da je Jugoslavija dežela, na katero jih nič ne veže. Ti, ki so tako pisali in 
govorili, so - ali pa so bili - najbrž mnenja, da bi morali Slovenci tvoriti samostojno državo, ki 
naj bi se potem notranje uredila, kakor bi bilo večini najbolj prav in po volji.« Toda, ta samostojna 
država bi še vedno imela »na zapadu požrešnega imperialističnega soseda.« Iz tega pa izhaja 
podpora k skupni jugoslovanski državi, ki »Slovencem kot narodu zagotavlja obstoj in razvoj.« 
Avtor pa žalostno priznava nemoč pri vplivu na notranje jugoslovanske razmere.88 Hkrati s 
7 9 Odnošaji z Italijo. Novi list IV, št. 151, 7.11.1936. 
8 0 1918 1. decembra 1936. Novi list IV, št. 154, 28.11.1936. 
8 1 Združevanje je zajelo tudi društva, Slovensko prosvetno društvo (ali samo Prosveta) se je združilo s Taborom 
v Slovenski dom. O društvih glej Irene Mislej, Kronologija Slovencev v Argentini. Slovenski izseljenski koledar 1983 
str. 144-148. 
8 2 Naši javnosti. Slovenski list VIII, št. 1, 9.1.1937. Časopis je ohranil štetje Slovenskega tednika. 
8 3 Poslanik dr. Cankar o nekaterih izseljenskih problemih. Slovenski list VIII, št. 1, 9.1.1937. 
8 4 J.K. (Jan Kacin), Naša fronta. Slovenski list VIII, št. 3, 23.1.1937. 
8 5 Jugoslavija in Italija. Slovenski list VIII, št. 5, 5.2.1937. 
8 6 Jan Kacin, Par besed za razumne ljudi. Slovenski list VIII, št. 7, 20.2.1937. 
8 7 Politika in izseljenci. Slovenski list VIII, št. 10, 13.3.1937. 
8 8 Slovenski izseljenci in Jugoslavija. Slovenski list VIII, št. 12, 27.3.1937. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 107 
podrobnim pregledom sporazuma med Italijo in Jugoslavijo časopis izčrpno obeleži nasilje nad 
Lojzetom Bratužem.89 Oblaki grozeče zatemnijo obzorja, toda Kacin vzklikne »Nič malodušja! 
Prazna je bojazen, da je usoda Slovencev za vedno zapečatena in da se nam Primorcem v tujini 
ne izplača boriti se za slovensko stvar, če smo doma obsojeni na smrt, ker Jugoslavija ni obrnila 
svojih topov proti Italiji, marveč segla v roko, katero ji je Italija ponujala. Usoda narodov se ne 
piše v enem dnevu in v eni pogodbi. Usoda narodov je v njih samih, v njihovih srcih, v njihovih 
dušah, v njihovem zaupanju v bodočnost.«40 
Kocbekovo Premišljevanje o Španiji je Kacinu, takrat že edinemu uredniku Slovenskega 
lista, vzbudilo zanimiv članek, kjer ugotavlja deljenost katoliških mnenj o fašizmu: Slovencu in 
drugim katoliškim listom »je fašizem manjše zlo kot komunizem.« Pred tem dejstvom podčrta 
potrebo »potegniti z ljudstvom, ali pa bodo ostali sami, obsojeni in pozabljeni.«91 Pozorno pa 
uredništvo spremlja tudi glasove v Argentini živečih Italijanov, tako komentira serijo člankov 
Maria Mariana, ki v dnevniku Critica opisuje položaj Slovencev v Julijski krajini. Italijanski 
publicist, sicer antifašist, ugotavlja, da je »sovraštvo med Slovenci in Italijani zgodovinsko in 
tradicionalno, skoraj tako vkoreninjeno, kakor sovraštvo med Nemci in Francozi,«92 toda se ne 
sprašuje po vzrokih. Kacin vedno znova pojasnjuje, da »vidi Slovenski list v Jugoslaviji narodno 
državo vseh Jugoslovanov ter prišteva k njeni celoti Primorje in Koroško.«93 Citirajo furlanski 
časopis II Popolo del Friuli, ki piše o Kanalski dolini in ugotavlja, daje nova generacija vzgojena 
v »italijanskem duhu.«94 Ko pa prispe novica o medsebojnem odlikovanju visokih italijanskih in 
jugoslovanskih funkcionarjev, je uredništvo globoko prizadeto: Stojadinovič odlikuje ravnatelja 
tržaškega II Piccola in fašističnega generalnega tajnika za zasedeno ozemlje Graziolija, italijanski 
kralj pa glavnega urednika Slovenca. Kljub obljubam, »fašistična asimilacijska politika« uničuje 
kulturno in gospodarsko življenje na Primorskem. »Brez obzira na odlikovanje pa med našo 
manjšino in Italijo ne bo sprave, dokler ji ne bo povrnjena popolna svoboda, do katere ima sveto 
pravico, ki seji ne bo nikoli odpovedala.«95 
Kacin se ne odpoveduje slovanski ideji: »Do zveze s Rusijo bo preko vseh ovir prej ali slej 
prišlo in slovanska vzajemnost ni prazna beseda.«96 V tej veliki družini narodov vidi trdno 
zagotovilo preživetja ob rastočem fašizmu; posebno grenko sovpada bazoviška obletnica leta 1938 
s prostostjo obsojencev iz Gortanovega procesa.97 Hkrati pa se nadaljuje spreminjanje priimkov in 
drugi nasilni ukrepi fašističnih oblasti. Ko pa Hitler odpre vprašanje nemških Sudetov, se urednik 
izjasni: »Tudi mi zahtevamo samoodločbo! ... plebiscit za vse narodnosti, ki ga zahtevajo. ... Če 
pride do take konference, kakor jo je predlagal Roosevelt v svojem drugem apelu naslovljenem 
Hitlerju, potem bo vsekakor potrebno, da se na taki konferenci čuje tudi naš glas, glas primorskih 
izseljencev - ali bolje rečeno, pregnancev - v Južni Ameriki.«91 O težki, a zavajajoči dilemi med 
fašizmom in komunizmom, ter o »manjšem zlu« se uredništvo zgraža ob morebitnem popuščanju 
demokratičnih držav, ki naj bi »šli na roko fašizmu.«99 Pri obravnavi repatriacije Italijanov in 
odnosov z našo manjšino pa zapišejo označbo »rasno čiščenje.«100 Vatikanski pozdrav zmagovalcu 
v španskem konfliktu jih zaposluje v člankih in komentarjih. Priprave na vojno v Evropi se 
8 9 Nova žrtev fašističnega nasilja na Primorskem. Slovenski list VIII, št. 12, 27.3.1937. 
90 Jan Kacin, Nič malodušja! Slovenski list VIII, št. 19, 15.5.1937. 
9 1 Jan Kacin, Tudi mišljenje katoličanov je deljeno. Slovenski list VIII, št. 22, 5.6.1937. 
9 2 Italijanski glas o odnošajih med Jugoslavijo in Italijo. Slovenski list VIII, št. 49, 11.12.1937. 
9 3 Jan Kacin, Nekatera naša vprašanja. Slovenski list IX, št. 52, 1.1.1938. 
9 4 Slovenski list IX, št. 55, 22.1.1938. 
« Odlikovanje. Slovenski list IX, št. 64, 26.3.1938. 
9 6 Jan Kacin, Nekoliko razmišljanj o državi in ljudstvu. Slovenski list IX, št. 72, 27.3.1938. 
9? Slovenski list IX, št. 86, 2.9.1938. 
M Tudi mi zahtevamo samoodločbo! Slovenski list IX, št. 89, 30.9.1938. 
9 9 Za »fašizem« ali »komunizem.« Slovenski list IX, št. 91, 14.10.1938. 
it» Slovenski list IX, št. 97, 25.11.1938. 
108 I. MISLEJ: PRIMORSKA SLOVENSKA SKUPNOST V JUŽNI AMERIKI 
stopnjujejo, v Argentini pa odkrivajo načrte nacističnega prodora. Kmalu za tem predsednik objavi 
dekret (30. maja 1939) o delovanju tujih organizacij, med katerimi so tudi vse priseljenske, ki jim 
prepovedo politično delovanje. Hkrati pa zahtevajo poslovanje v španščini, prevod statutov in 
prijavo seznama članov notranjemu ministrstvu. 
Sredi leta 1939 je pozornost usmerjena k dogodkom v Evropi ter tekmovanju Nemčije in 
Italije za vpliv na Balkanu; tednik zagovarja »dobro sosedstvo, a ne prej dokler ne da naši narodni 
manjšini na Primorskem popolno enakopravnost ter kulturno, narodno in gospodarsko svobo­
do.«101 O vedno vprašljivem jugoslovanstvu pa se jasno izrečejo: »Slovenci smo najprej Slovenci, 
kot so Hrvati Hrvati, Srbi Srbi, a naš skupen in najvišji narodnostni ideal je jugoslovanstvo.«102 
Nemško-sovjetska pogodba pa je v skupnosti vzbudila veliko odmevov in v levičarskih krogih 
precejšnjo zmedo. Slovenski listje poskušal analizirati, kaj je privedlo do takšnega »zbližanja.« 
Odgovorijo si z »neiskrenostjo Francije in Anglije.« »Ne samo Rusija, temveč tudi vse ostale 
manjše države so pripravljene ostati neutralne v slučaju konflikta med demokracijami in totalitar­
nimi režimi, kar pomeni z drugimi besedami, da so jih pripravljene gospodarsko celo podpirati. Ne 
bodo jih morda podpirale iz simpatije, marveč iz prepričanja, da je bolje imeti opravka s pristnim 
volkom kot pa z ovco v volčjem kožuku.«l0i 8. septembra je tednik prinesel velik naslov Začetek 
vojne v Evropi, uvodnik je pojasnjeval stališče predvsem iz vidika interesa majhne države: »Vojna, 
ki so jo sprožili sedaj nemški nacisti proti Poljski, je torej uvod v nadaljnje borbe proti Franciji in 
predvsem proti Angliji. Od tega ne bodo imeli niti nemški in italijanski, niti angleški in francoski 
narodi nikakega interesa, pa naj zmaga kdorkoli, marveč bodo morali doprinesti zgolj velikanskih 
žrtev za kapitalistične interese.«104 Ruska zasedba Poljske jih je presenetila, spraševali so se o 
»slovanski bodočnosti« ter morali pojasniti, da »kadar pišemo o narodih, nimamo v mislih 
režimov.«105 Tako govorijo o ruskem narodu, »ne pa o komunistih ali Stalinu.« Zavedali so se, da 
je to vojna »za nadoblast sveta. A ta vojna ne bo prinesla blagostanja delovnemu ljudstvu, marveč 
bo samo trpelo in doprineslo ogromnih žrtev, ne za svoje interese.«106 Poudarjali pa so namen 
Francije in Anglije, ki nočeta slišati ničesar o miru - dokler ne izvojujejo svobode Čehom in 
Poljakom.«101 
Ob zadnji obletnici »zedinjenja« pred napadom na Jugoslavijo so zatrjevali, da je jugoslo­
vanska armada ena najboljših v Evropi. »Imamo trdno zaupanje v Jugoslavijo in v sposobnost 
onih, ki so odgovorni za njeno usodo in razvoj, da bodo znali kot doslej, tudi v bodoče, posebno v 
teh kritičnih časih, ki divjajo sedaj v Evropi, varno voziti državno ladjo in naš narod voditi še v 
boljšo bodočnost. Živela zedinjena Jugoslavija! «wi Konec leta je približal vojno tudi argentinski 
obali, v bližini Montevidea je bila potopljena nemška vojaška ladja Graf von Spee, po samomoru 
kapitana so oblasti internirali posadko. Glede njihovih občutkov pa je najbolj zgovorna poslanica 
Mir ljudem na zemlji: »Ljudje torej nočejo vojne. Niti Hitler niti Mussolini, tako sta že neštetokrat 
zatrdila sama, nočeta vojne. Katoliška cerkev tudi noče vojne, tako vsak papež zatrjuje in poziva 
vernike к molitvi za mir. V tz. demokratičnih državah nočejo vojne, a se morajo braniti. Nihče noče 
vojne, a jo vkljub temu imamo. Ljudstvo noče vojne, a se fanatično kolje in pobija med sabo. 
Diktatorji nočejo vojne, a vseeno navdušujejo narod zanjo. Papež noče vojne in moli za mir, a 
vkljub temu cerkev blagoslavlja topove in orožje ter vojake, ki gredo na morišče. Demokratične 
države nočejo vojne, a so še bolje pripravljene nanjo kakor druge.« Pisec ne verjame, da 
ideologija prevzame popolnoma celega naroda, »vojno ustvarja egoizem in pohlep.«109 
1 0 1 Tekma Nemčije in Italije na Balkanu. Slovenski list X, št. 131, 4.8.1939. 
102 Jugoslovanstvo. Slovenski list X, št. 133, 18.8.1939. 
K» Pogodba med Rusijo in Nemčijo. Slovenski list X, št. 134, 25.8.1939. 
1 M Naše stališče. Slovenski list X, št. 135, 8.9.1939. 
1 0 5 Svetovna pozornost obrnjena v Moskvo. Slovenski list X, št. 138, 29.9.1939. 
1 0 6 Rusija in evropski dogodki. Slovenski list X, št. 140, 13.10.1939. 
1 0 7 Italija in Balkan. Slovenski list X, št. 144, 10.11.1939. 
los prvi december. Slovenski list X, št. 147, 1.12.1939. 
"» Slovenski list. X, št. 149, 22.12.1939. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 109 
Leto 1940 se začenja v znamenju »borbe pesti in duhov«,"0 novice z bojišč so na prvih 
straneh, tako kot komentarji, ki nakazujejo temno prihodnost za rojake v zasužnjeni primorski ali 
jugoslovanski domovini. Množijo se ugibanja o morebitnem napadu italijanske vojske na 
Jugoslavijo, poročajo o zmagovalnem pohodu nacističnih armad v stari celini. Ob vdora in 
podreditvi Francije pa ponavljajo svojo vero v mednarodno ureditev. Pretresa jih usoda tovornih 
ladij v nemilosti nemških podmornic. Ob francoski kapitulaciji izjavijo, da »nikakor ne 
verjamemo, da bo francoski narod resnično podlegel nacističnemu nasilju.«111 Zaskrbljeni so ob 
rastočem vplivu nacizma v Južni Ameriki in svarijo pred delovanjem domače pete kolone. 
Sodelujejo v argentinskih protifašističnih manifestacijah. Nekaj mesecev pozneje je argentinski 
predsednik Ortiz odstopil zaradi slabega zdravstvenega stanja. Skrajno nacionalistični vojaški 
krogi so se javno zgledovali po fašističnih vzorih v Evropi. Z italijanskim napadom na Grčijo se 
je vojna razširila na Balkan. Novico o obisku Mussolinija v Gorici in na Vipavskem pa ironično 
komentirajo: »Upamo, daje vodja Italije iz naših lepih zasužnjenih krajev odnesel najlepši vtis, 
zlasti ker je bilo vreme še dokaj lepo.«112 V začetku leta 1941 se veselijo uspehov Angležev v 
severni Afriki. V tem duhu omenjajo novico iz New York Times-a o slovenskih in hrvaških 
vojakih, vključenih v italijansko armado, kijih Britanci ujamejo v severni Afriki, zato opozarjajo 
Britance, naj jemljejo »tamošnje Jugoslovane (iz Julijske krajine) za sovražnike osovine, t.j. za 
sovražnike fašizma in nacionalnega socializma.« Ob tem ponovijo že znano pričakovanje: »Trdno 
smo prepričani, da bo konec sedanje vojne pomenil tudi konec nasilja in da bodo tudi za naše 
primorske rojake zasijali boljši dnevi, ki so sijih zaslužili s svojim trpljenjem.«m Osmega marca 
poročajo o mobilizaciji v Jugoslaviji ob nemški okupaciji Bolgarije. 29. marca ob novici, da je 
kralj Peter П. prevzel oblast, napovedujejo sestanek domoljubnih izseljencev kot pripravo na 
pričakovane dogodke. Vedno pogosteje se je v teh letih oglašal sodelavec Ivan Pahor, tako s 
komentarji kot poročili, kjer potrjuje urednikovo linijo, lojalno Jugoslaviji. Jan Kacin pa je 
nasprotno moral velikokrat zamolčati svoja osebna stališča. Potem ko so sredi leta 1940 ukinili 
plačano mesto glavnega urednika, si je moral poiskati službo drugje. Uredništvo je prevzela 
skupina, kjer je izstopal Pahor. Tako je že 5. aprila opredelil »novi red«, ki je grozil domovini, v 
naslednji številki pa so naslovi sami po sebi povedni: Vojna z Nemci in Italijani, Totalitarci 
zahrbtno navalili na našo državo, Le vkup! le vkup! Omenjajo tudi komentarje iz argentinskih 
časopisov.114 19. aprila poročajo o odpora jugoslovanske vojske, pa tudi o umiku iz severnih krajev 
in o tem, da »prodanci so proglasili neodvisnost Hrvaške.«"5 Njihova vera pa »ostaja trdna«, saj 
je »proti roparskemu nacizmu danes ves civilizirani svet /.. J ogromne moralne sile civiliziranega 
sveta /.../ in velika sila ZDA.«"6 Tednik objavi tudi proglas kralja Petra ob odhodu iz Jugoslavije 
in novice iz poslaništva. 
27. aprila 1941 je potekalo veliko zborovanje jugoslovanskih izseljencev v Buenos Airesu, 
kjer je nastopil tudi M. Keber ter predstavil Resolucijo slovenskih in hrvaških izseljencev iz 
Italije, ki je bila soglasno sprejeta in objavljena. V njej izjavljajo: »1) da odločno obsojamo 
barbarsko uničenje, ki so ga proti civilizirani Evropi sprožile totalitarne države, 2) da trdno 
verujemo v končno zmago svobode nad zatiranjem, pravice nad krivico in demokratičnega reda 
nad totalitarnim neredom, 3) da smo pripravljeni po svojih najboljših močeh podpirati gigantsko 
borbo civiliziranega sveta proti nacizmu in fašizmu, 4) da že sedaj zahtevamo, da se po zlomu 
totalitarnih držav vsi primorski in beneški Slovenci ter istrski Hrvati vključijo v meje obnovljene 
kraljevine Jugoslavije, ki je edino jamstvo za miren in srečen kulturni, gospodarski in socialni 
razvoj vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev.«"1 
»o Slovenski list XI, št. 151, 5.1.1940. 
1 1 1 Zmaga sile in ideje. Slovenski list XI, št. 170, 21.6.1940. 
"2 Slovenski list XI, št. 185, 9.11.1940. 
1 1 3 Sedanja vojna in naša narodna manjšina. Slovenski list XII, št. 4, 15.2.1941. 
•M Slovenski list XII, št. 12, 12.4.1941. 
"5 Slovenski list XII, št. 13, 19.4.1941. 
1 1 6 Naša vera je trdna. Slovenski list XII, št. 14, 26.4.1941. 
1 1 0 I. MISLEJ: PRIMORSKA SLOVENSKA SKUPNOST V JUŽNI AMERIKI 
Novice iz okupirane Slovenije polnijo strani v naslednjih mesecih: »V Slovenijo so že 
poslali razne Graziolije, ki so se že proslavili s preganjanjem slovenskega prebivalstva na 
Goriškem in Tržaškem.«11* Prav iz teh grenkih izkušenj izhaja nekompromisno stališče proti 
vsakem sodelovanju z okupatorskimi silami v domovini. Ne glede na lastno politično prepričanje 
ne sprejemajo razlag o taktičnih ali drugih motivacijah za ravnanje slovenskih predvojnih politi­
kov: »Slovenski narod je po svojih sinovih v Primorju na lastni koži preizkusil, kaj je italijanski 
fašizem in kaj sme od fašistične Italije pričakovati: v začetku nekoliko hinavskih obljub, pozneje 
pa fašističen manganello, konfinacijska taborišča, ječe in puške črnega tribunala. « Veliko 
presenečenje izražajo ob novici, da je »Natlačen in konzulta, skupaj z Graziolijem obiskal Rim in 
se tam poklonil Mussoliniju«; korak označujejo za »oportunističen in prav nič junaški sklep«, 
»sramota, da se fašisti hvalijo z banovim obiskom. A končno tudi iz oportunističnega stališča ni 
bilo treba nikomur hoditi v Rim za Slovenijo. Taka pot je bila popolnoma nepotrebna, če se vojna 
konča z zmago Nemčije, ker v takšnem slučaju v Sloveniji ne bo ukazoval Italijan, marveč Nemec. 
Če se pa vojna konča - kakor se tudi bo-z zmago zavezniškega orožja, je bila Natlačenova pot v 
Rim vse prej nego umestna in slovenskim interesom koristna.«119 Ko je Nemčija napadla Rusijo, si 
je list privoščil ironično šalo na račun »paternalske in devotovske diplomacije« levičarjev okrog 
Ljudskega odra; »toliko, da jih ni zadela kap: Churchill je z ostrimi besedami obsodil nov, 
nesramni napad Nemčije in ponudil Rusiji angleško pomoč!«120 V naslednjih mesecih, predvsem 
po ustanovitvi Primorskega odbora, se razlika med levico in večino še poveča, prvi drugim očitajo 
»egoizem« ali »regionalni interes«, toda potek vojne jih je v letu 1944 združil v enotno zahtevo po 
priključitvi okupiranih krajev k Sloveniji. Delovanje omenjenega odbora je opisano v že objavljeni 
razpravi, zato naš sedanji pregled antifašističnega tiska zaključujemo tukaj. Slovenski listje pod 
vodstvom skupine, kjer je prevladal Ivan Pahor, še naprej zagovarjal nacionalne pravice Primorcev 
ter dosledno s svojo lojalno jugoslovansko linijo pozitivno poročal o upora Mihajlovića v svojstvu 
vojaškega ministra londonske vlade. Vedno pogostejše novice o partizanih so povzročile zmedo. 
Žal pa zbirka časopisnega oddelka v NUK hrani Slovenski list do št. 38 z dne 9. oktobra 1942. 
Vojna je zarezala pregloboko in onemogočala pošiljanje časopisa v domovino. Prve številke 
tednika po končani vojni zrcalijo popolno podporo novi ureditvi v Sloveniji in Jugoslaviji. 
Njiva 
Levo usmerjeni tisk je nastal kmalu po ustanovitvi Ljudskega odra, toda je trpel številne 
ovire in prekinitve, ki so jih povzročale argentinske notranje politične razmere. Najhuje je bilo pod 
vojaškim režimom 1930-1932, toda tudi pozneje seje večkrat zgodilo, da so oblasti intervenirale, 
nekajkrat tudi na poziv jugoslovanskega poslaništva, ki je zelo nerado trpelo ostro in dosledno 
kritiko notranjih razmer v Jugoslaviji. Tisk, najprej Delavski list (1928-1930), potem Delavski 
glas (1931-33), pa še Borba (1931-35), ki jo je izdajala »slovenska komunistična skupina,« ter 
tudi Naš glas (1932-33) iz Montevidea, je živel v skromnih razmerah. Glasila so obsegala komaj 
nekaj strani, tiskana so bila na slabem papirju, včasih celo brez ustreznih slovenskih črk. Leta 
1937 se je pojavila mesečna revija, ki pa vsebinsko in oblikovno pomeni preobrat, Njiva. Kot 
izdajatelj je bilo navedeno delavsko kulturno društvo Ljudski oder v Buenos Airesu, iz kroga 
stalnih sodelavcev in urednikov sta izstopala Albert Drašček in Franc Birsa. Skupina, ki je pisala 
in podpirala revijo, pa je bila večinoma komunističnega prepričanja oz. vsaj izrazito socialno 
levega izvora. 
Od začetka izhajanja je opazna uredniška linija v podporo »delovnemu ljudstvu« v konfliktu 
s fašizmom: »danes režim spoznava, da mu zmanjkujejo tla pod nogami; vzporedno s po­
puščanjem pasivnosti delavskih množic, ki vsak dan bolj se oprijemajo edinega sredstva: borbe. 
i " Slovenski list XII, št. 15, 4.5.1941. 
1 1 8 Slovenija pod italijanskim manganelom. Slovenski list XII, št. 16, 10.5.1941. 
1 1 9 Nesrečna pot. Slovenski list XII, št. 20, 13.6.1941. 
1 2 0 Slovenski list XII, št. 22, 27.6.1941. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) Ш 
Zategadelj režim poostruje svoje metode terorja. To je dejstvo, katero nam je pokazala usmrtitev 
teh štirih mladeničev. Fašizem ni zmožen se stabilizirati, ampak nasprotno, ker vedno bolj občuti, 
da se obroč odpora stiska. Da se vzdrži na vladi, je primoran zatreti vsak še tako majhen pojav 
nezadovoljstva, ki izhaja iz najbolj zatiranih slojev naroda in se širi tudi že v same fašistične 
vrste.«121 Znotraj slovenske skupnosti je revija naletela na ostre kritike predvsem zaradi jasnih 
levih pozicij, najpogosteje se je konflikt pojavil v razmerju do versko-kulturne revije Duhovno 
življenje in njenega urednika, izseljenskega duhovnika Janeza Hladnika. Ko se je Njiva lotila 
perečega šolskega problema, ki je v tistem času zaposloval domala vse rojake, so poudarili: 
»Priporočali pa bi v tem oziru, da bi se kaj bolj nanašali na naše izjave in ne na izjave 
kateregakoli pocestneža, ki zablodi marsikako nespametno in se potem radi takega podobnega 
obdolži nič manj kakor Delavsko Kulturno (zapišemo KULTURNO, da bo vedel g. Janez, da 
pomeni K. - kulturno in ne komunistično) Društvo Ljudski oder in tega voditelje.«122 Razlog 
prizadetosti je v odsotnosti tega dela slovenske skupnosti v osrednjem šolskem odboru, ki je bil 
ustanovljen na pobudo poslanika dr. Izidorja Cankarja. Ta ni v vsem mandatu nikoli povabil 
predstavnikov levice k sodelovanju. 
Krog somišljenikov je bil sorazmerno velik, oglašali so se tudi Slovenci iz notranjosti 
dežele, iz Urugvaja in Brazilije. Tako se je Josip Cotič pod psevdonimom Jekleni lotil vprašanja 
Smo Slovenci narod, ali nismo?: »... sleherni priprosti kmet si je bil nekoč na jasnem, kaj je 
slovenizem, jugoslovanizem in Slovanizem in sije to tako enostavno tolmačil: vsi slovanski narodi, 
ki živijo na južnem delu Evrope so Jugoslovani, kakor so oni na severu severni Slovani in vsi 
skupaj od Urala do Triglava vse Slovani. /.../Toda danes, po 20. letnem narodnem osvobojenju, 
se hoče s tako silo kot nikdar dopovedovati, da Slovenci nismo narod, kakor tudi Hrvati, pač 
samo pleme.« Izvor tega članka je bila izjava jugoslovanskega ministra za socialno politiko 
Dragiša Cvetkovica, ki je označil »za čisto komunistično načelo in nazor, da so Srbi, Hrvati in 
Slovenci trije različni narodi.«123 V Njivi je najti tudi več neposrednih komentarjev o argentinski 
notranje-politični situaciji kot v drugih glasilih skupnosti. Očitku, da so klicali k političnemu 
delovanju, so odgovarjali: »Kdor je tako zaprt, da vidi samo sebe in svojo najbližjo okolico, ta se 
ne more šteti izobražencem, še manj zavednim: je samo hlapec in oportunist. In politične borbe v 
domovini? Zanimati nas morajo prav tako kot naših doma. Tudi mi v izseljeništvu smo del, 
dasiravno majhen, delovnega naroda, ki tam trpi in z upanjem zre v boljšo bodočnost.«m 
Priznavajo pa pluralnost političnih drž ter zaključujejo, da četudi bi vsi podprli enako stališče, 
zaradi majhnega števila ne bi mogli res vplivati na razmere doma. Kljub temu so sledili razmeram 
tako na Primorskem kot v Jugoslaviji, in v teh letih tudi delovanju prostovoljcev v mednarodnih 
brigadah v Španiji. Ljudski oder je tudi v kulturnem delovanju dokazoval svojo svetovnonazorsko 
opredelitev, npr. z uprizoritvijo zahtevnih dramskih del kot Kreftove Velike puntanje in 
Cankarjevega Hlapca Jerneja v režiji Ferda Delaka. Ko so ob 15. obletnici ustanovitve uprizorili 
Veliko puntarijo, so to tudi opremili z razpravo Bratka Krefta o vsebini drame. Društvo je podpi­
ralo nastanek drugih, po opredelitvi sorodnih organizacij, npr. društva Ivan Cankar v Saavedri 
(nekaj časa sta bili obe izdajatelja revije), ali D.K.D. Iskra v Córdobi. Hkrati pa je zagovarjalo 
meddruštveno povezavo s ciljem ene same skupne organizacije. 
Veliko sodelavcev je pisalo o delavski problematiki v širšem okviru, tako npr. A. Mozetič: 
»... današnja demokracija za delavno ljudstvo /je/ premnogokrat brez usmiljenja. Če katera 
strokovna organizacija napove stavko, stokrat upravičeno, je že ogenj v strehi; če delavstvo 
zahteva malo večjo skorjo kruha, jih že imenujejo komuniste in da so nevarni obstoječemu 
državnemu redu.« Komentar je glede na argentinske razmere točen. Uredništvo pa je dopolnilo 
piščevo mnenje s trditvijo, da »vse zavedno delavstvo seje zmeraj in tako tudi danes navduševalo 
za demokracijo, ker vidi v demokraciji možnost splošnega napredka, kjer delavstvo mora biti 
1 2 1 1930-Bazovica-1937, Njiva I, št. 4, sept. 1937. 
1 2 2 O naših organizacijah in šolah. Njiva I, št. 9, feb. 1938. 
1 2 3 Smo Slovenci narod, ali nismo? Njiva I, št. 9. feb. 1938. 
1 2 4 Jekleni, Naše vmešavanje v politiko. Njiva II, št. 3, avg. 1938. 
П2 I. MISLEJ: PRIMORSKA SLOVENSKA SKUPNOST V JUŽNI AMERIKI 
deležno svojega deleža in ne biti iskoriščeno, kakor je zgoraj opisano. /.../Danes, ko pišemo leto 
1940, moramo povedati na ves glas raznim izkoriščevalcim, da smo tudi delavci ljudje. V 
Argentini, kjer živimo in delamo, nam je to dovoljeno, medtem ko mora nemško in italijansko 
delavstvo, kakor tudi delavstvo v mnogi drugih državah Evrope, molčati in slediti svojim tiranom 
pod pritiskom biča.«125 Delavstvo in nacionalni patriotizem sta bila tudi pogosta dilema: »edini 
pravi patriotizem, in katerega tudi podpiramo in ga bomo podpirali z vsemi našimi silami, je 
borba za napredek in kulturo, združena s socialno borbo z bojem za narodne pravice. Za enotnost 
vseh ponižanih in razžaljenih. To je naš patriotizem in drugo je le puhlo čvekanje.«126 V podporo 
svojega prepričanja so objavili Idejne osnove delavskega kulturnega gibanja dr. Henrika Turne: 
»Kultura je last vsega delovnega ljudstva, ne pa eksploatacijski objekt bogatega zakupnika 
človeške sile in vseh njenih stvaritev!«121 V tem duhu je razumeti sodelovanje skupine v številnih 
levičarskih, delavskih in antifašističnih krogih, kot npr. v FOARE, odboru prijateljev Sovjetske 
zveze, v slovanskem kongresu ipd. O stališču do vojne v Evropi pa so priznavali: »Mi se 
zavedamo, da države novega reda ne doprinesejo nobene konkretne izpremembe ne na 
gospodarskem polju, še manj pa na socialnem, ker v tej panogi fašistični režim direktno ubija 
svobodno misel. Njihovo geslo je: molči in ubogaj.« Toda nasprotna stran jih tudi ni zadovoljila: 
»Anglija kriči v svet, da se bojuje proti fašizmu, med tem ko v svoji lastni državi in kolonijah 
uporablja fašistični sistem zatiranja delavskih mas. Z vladnim dekretom je ukinila proletarski tisk, 
potom katerega so delavske mase spoznale prave namene angleško-ameriškega imperializma, 
kateri egoistično hrepeni premagati države novega reda in s tem si pridobiti spet nove trge na 
ekonomičnem polju. Zmaga Anglije in ZDA bi pomenila zmago kapitala, ki bi ambiciozno diktiral 
zakone delavskim masam.«m Na samem začetku druge svetovne vojne, je Albert Drašček 
opredelil: »Fašizem pomeni suženjstvo, zato je v vseh demokratičnih državah in svobodomiselnim 
ljudstvom osovražen, in ne s prihodom fašizma - kakor mislijo fašisti - temveč s propadom istega, 
se bo pričela za človeštvo in posebno za majhne in zasužnjene narode nova in boljša doba.«129 
Toda, »vojna, ki se bliža, je denarna,^ egoistična, kapitalistična vojna.« Kljub temu pa ponuja 
možnost »vstajenja proletariata.«m »Čemu te nove vojne? Po celi vrsti napadov in bojev, ki so jih 
napravile najbolj agresivne in brutalne sile kapitalizma, imamo danes splošno vojno med dvemi 
imperialističnimi silami, ki se borijo za vlado sveta. /.../Naša simpatija in solidarnost je z vsemi 
narodi sveta, z nemškim, francoskim in angleškim narodom.« Obsojali so vojno, ker se jim je 
zdelo, da podpora tej ali drugi struji pomeni »izdajati ljudske mase.« »Zmaga imperialistične 
demokracije bi bila za nas in za človeštvo pravcati polom, kakor tudi triumf nacifašističnega 
imperializma. «m 
Ob poglabljanju politične krize v Jugoslaviji pa so napovedali Usodno uro P2 Ko je že 
prispela novica o napadu in razkosanju Jugoslavije so še vztrajali v sicer jasnem sozvočju s 
komunističnim stališčem o vojni. Junijska številka leta 1941 je prinesla uvodnik »Demokracija« 
in »Novi Red«: »Da je vojna med Britanskim imperijem in Tretjim rajhom boj dveh imperia­
lističnih taborjev, je to vsakemu človeku znano; dobijo se pa ljudje, ki to iz interesov ali 
sentimentalnih ozirov zanikajo. /.../ Kar nas zanima in interesira narode, je njih lastna 
osvoboditev. Zato bomo tudi delali in podprli z vsemi našimi močmi vsako antifašistično in 
antiimperialistično gibanje.« Očitkom so pa odgovarjali: »Lahko se nas dolži radi tega, da smo 
brezbrižni napram vojni. Toda, brezbrižni so oni, ki jim je usoda narodov deveta briga, oni, ki so 
stali brezbrižni ob priliki španske tragedije.« Hitlerjev napad na Sovjetsko zvezo je »mahoma 
1 2 5 A. Mozetič, Demokracija in delavstvo. Njiva III, št. 11, april 1940. 
1 2 6 Naš patrijotizem. Njiva IV, št. 5, okt. 1940. 
1 2 7 Njiva IV, št. 5, okt. 1940. 
1 2 8 Podlaga za novi red. Njiva IV, št. 9, feb. 1941. 
1 2 9 Radovan (Albert Drašček), Vojna ali mir. Njiva III, št. 3, avg. 1939. 
»o Vojna v Evropi. Njiva III, št. 4, sept. 1939. 
1 3 1 Naše stališče. Njiva IV, št. 6, nov. 1940. 
1 3 2 Njiva IV, št. 10, marec 1941. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) И З 
spremenil svetovni položaj, od dneva, ko Rusija vodi boj proti najbolj agresivni in barbarski 
reakciji, se je ta boj spremenil v pravo borbo vseh podjarmljenih narodov po nacifašizmu, v boj 
vsega človeštva: za demokracijo, za svobodo vseh narodov.«m Kmalu so ostre protibritanske 
besede izgubile agresivnost ter so Anglijo uvrstili »na stran civilizacije.«134 »In nikakor ni ideolo-
gična vojna med fašizmom in komunizmom, kakor to trde fašisti.«135 
Ob drugem tržaškem procesu pa so komentirali: »Zločinski naval nad Jugoslavijo in 
podjarmljenje iste doprinosa fašizmu marsikatero presenečenje. Zaman so do danes vsa 
prizadevanja, da bi ustrahoval narod. Streljanje talcev, preganjanje itd., kakor tudi izdajalsko delo 
raznih Quislingov, ne more ublažiti odpor ali vsaj sprijazniti narod z invazorjem.«136 Njiva se je 
opredelila za upor: »Slovenec noče biti suženj ne domačemu ne tujemu gospodu, da zna ceniti 
svobodo, je razvidno iz tega, daje pripravljen boriti se in umreti rajši ko suženj garati v nemških 
tovarnah. /.../ Jugoslavija ni kapitulirala, njeni hrabri sinovi se borijo proti barbarstvu skupno z 
ostalimi zavezniki za boljšo bodočnost človeštva.«137 V na začetku vojne oživljeno skupno 
organizacijo, Jugoslovansko narodno odbrano so se tudi levičarji vključili ne glede na vse besede 
o vojni dveh imperializmov. Za upor so se opredelili takoj ko so začeli prihajati novice o 
Mihajloviču, šele avgusta leta 1942 je postalo jasno, da obstoja druga, partizanska uporna stran. 
Novice, ki so se že pojavljale tudi v argentinskem tisku, so dobivali iz radijskih oddaj Svobodne 
Jugoslavije. Tako so lahko v avgustovski številki 1942 objavili Klic slovenske osvoboditvene 
fronte civiliziranemu svetu, »naj upošteva položaj našega naroda in naj se zdrami iz aktualne 
pasivnosti. /.../Eden najmanjših narodov Evrope, ki stoji krepko združen, kakor še nikoli poprej, in 
ki umira in preliva kri, braneč svoj obstoj.«m Upor v širšem okviru slovanstva in jugoslovanstva 
je pomenil tudi upanje za narod v celoti: »Razumljivo je, da nas Primorce je Jugoslavija silno 
zanimala, ker smo znali, da ako od tam ne bo pomoči, za nas ni druge rešitve. Zato smo se tudi 
zanimali za vse, kar se je v Jugoslaviji dogajalo«, toda po sklenitvi Rapallske pogodbe in hkratni 
potrditvi brezizhodnega položaja manjšine »se je začelo izseljevanje na vse strani, posebno v 
Argentino, kjer smo si s trudom služili kruh, a pa vsaj nismo bili toliko prezirani, kakor smo bili 
na lastni zemlji.« Iz izseljenstva so se še naprej zanimali za Jugoslavijo, toda »neprestrani prepiri, 
menjanje vlad ene za drugo, druga slabša od prve«, neupoštevanje ljudskih zahtev, vse to je 
pokopalo upanje v kraljevino. Sedaj se pa pojavijo graditelji »nove Jugoslavije«, od katerih 
pričakujejo boljšo prihodnjo ureditev.139 
V eni zadnjih številk Njive najdemo opis padca Mussolinija. »Vsi, ki smo videli porod 
fašizma, čeravno mnogi smo bili še otroci, nismo verjeli v njegovo moč in zato smo tudi videli, da 
ne bo zdržal resnega udarca. Kdo so bili prvi škvadristi? Sodrga postopačev; pustolovci, kijih 
ima v izobilju vsaka revna in pregosto naseljena dežela, - kakor je pozneje označil socialist 
Pietro Nenni. Pustolovci, ki so šli na Primorskem za liter vina zažigati in ropati delavska in 
slovenska društva, razganjati delavske shode in streljati na neoboroženo maso, brisati šolske in 
druge slovenske napise, rušiti spomenike slovenskih mož in slične junaške čine.« Toda, kljub »vsej 
mogočnosti in sijajnosti, fašizem ni nehal biti to, kar se je zadnja leta pred svetom pokazal, da je, 
to je puhlost: Na zunaj bahaštvo, v notranjosti puhlost in praznota.« Argentinskega komentatorja 
citirajo: »Ne bi bilo večje komedije, kakor je fašizem, če bi ne pustil zadaj toliko trpljenja, solz in 
krvi«, in sklenejo, da: »za nobeno deželo niso te besede v tolikšni meri resnične, kakor za 
Primorsko.«140 Zal pa je mesec pozneje revija izginila v podobnem vrtincu totalitarnega režima -
tokrat argentinskega - ki pa si je za vzor postavil evropski fašizem. Vojaški udar iz 4. junija 1943 
i 3 3 Njiva V, št. 1, juni j 1941. 
1 3 4 Vojna je sprem(en)ila svetovni položaj. Njiva V, št. 2, julij 1941. 
135 N a š a naloga. Njiva V, št. 4, sept. 1941. 
'36 N o v zločin. 14 .XII .1941. Njiva V, št. 8, j a n . 1942. 
1 3 7 Iz nepokor jene Jugoslavi je. Njiva VI, št. 3, avg. 1942. 
138 p r a v t am. 
'39 T o m a ž Kodel ja, Jugoslavi ja in Slovani. Njiva VII, št. 1, junij 1943. 
140 K o n e c b r e z s lave. Njiva VII, št. 3. 1943. 
1 1 4 I. MISLEJ: PRIMORSKA SLOVENSKA SKUPNOST V JUŽNI AMERIKI 
je Peronu omogočil prihod na oblast. Med represivnimi ukrepi je bila prepoved levo usmerjenega 
delavskega tiska, ki je doletel tudi Njivo. Leta 1945, ko je v pričakovanju volitev Peron ublažil 
takšne ukrepe, se je pojavil časopis Pravica sredi istega svetovnonazorskega kroga. Naslednje leto 
pa sta se obe obstoječi glasili, Pravica in Slovenski list, združili v Slovenski glas. Toda to spada 
že v drugo zgodovinsko obdobje. 
Zaključek 
Slovenski tisk je nastal sredi najmočnejše izseljenske skupnosti v Južni Ameriki, v Buenos 
Airesu. Velika večina primorskih Slovencev, od fašizma prisiljenih (zaradi političnih in 
gospodarskih vzrokov) k odhodu z domaje narekovala jasen in borben ton časopisja. Tudi drugi 
priseljenci iz ostale Slovenije so se jim pridružili v pričakovanju po »zedinjeni Sloveniji.« 
Primorski odbor, ki je deloval od leta 1941 se je po končani vojni okrepil z domala vsemi 
slovenskimi društvi v južni Ameriki in nastopil v podporo združitve vseh slovenskih ozemelj v 
skupno državo. Pisci praviloma niso bili profesionalci, ogromna večina v skupnosti je imela samo 
staro, sicer solidno, avstrijsko osnovno šolo. Gojili pa so pisano in govorjeno, péto in odrsko 
slovensko besedo. Kar nekaj vidnih publicistov, pesnikov in prozaistov je nastalo v teh letih, med 
njimi zavzema vidnejšo mesto Tolminec Jan Kacin. Stališča, ki so jih izpovedovali skozi celotno 
predvojno in medvojno obdobje, pa pojasnijo odločitev skupnosti o lojalnosti do novega jugo­
slovanskega sistema, kije vsaj delno uresničil pričakovano »zedinjeno Slovenijo.«141 
Resumen 
LA COMUNEDAD ESLOVENA DEL LITORAL EN AMERICA DEL SUR 
UNA REVISION DE LA PRENSA ESCRITA ANTI-FASCISTA 1929-1943 
Irene Mislej 
El artîculo analiza la prensa surgida en la comunidad de los emigrantes eslovenos residentes en 
Argentina, la cual en virtud de su origen, puede ser calificada de anti-fascista. Si bien ya en el s. 19 y en los 
alios anteriores a la primera guerra mundial, diversos grupos de emigrantes eslovenos llegaron a varios paîses 
de Sud America, radicândose en ellos definitivamente; la comunidad mas numerosa se formò recién a raîz de 
la emigración masiva proveniente del Literal esloveno en los afios de la ocupación italiana de la region. El 
desmembramiento del Imperio Austro-hüngaro al finalizar la primera guerra mundial y la ocupación militar 
italiana de una buena parte del territorio esloveno (en virtud del tratado secreto de Londres entre Italia y las 
fuerzas aliadas) fueron los factures déterminantes de una transformación que afectó en todo sentido la 
estructura de la población. Con la llegada al poder de Mussolini en Italia (1922), comienza a dominar la 
politica oficial fascista de des-nacionalización de las zonas de frontera, la cual provocò la emigración masiva 
de la población eslava, eslovenos y croatas, reemplazândola con una fuerte colonización italiana. A partir de 
1924 llegaron a los pafses sudamericanos entre 25 y 30.000 emigrantes, la gran mayoria eslovenos. La 
comunidad mas numerosa se formò en la ciudad de Buenos Aires, Argentina, donde los inmigrantes crearon 
toda una serie de instituciones (asociaciones civiles, culturales, escuelas, etc.) y de medios de prensa, los que 
cubrian las necesidades de toda la comunidad dispersa en diversos lugares del interior argentino y de los pafses 
vecinos, el Brasil y el Uruguay. El trabajo analiza los periódicos, los que, en virtud de su posición politica, 
pueden considerarse corno anti-fascistas. El primer semanario integramente esloveno es el Slovenski tednik 
(lit. El semanario esloveno), fundado por P. Čebokli en 1929. Mas tarde el periodico paso a ser el vocerò 
oficial de la asociación cultural que nucleaba la gran mayoria de los inmigrantes eslovenos. La linea del 
semanario enfatiza las reinvindicaciones nacionales de la comunidad, rechazando cualquier tipo de partidismo 
politico. En este sentido es portador de sérias criticas con respecte a la politica oficial yugoslava (en 1933 las 
141 To velja za odgovor pogostim očitkom, ki jih v zadnjih letih ponavlja argentinska povojna skupnost o slepem 
sprejemanju navodil s strani jugoslovanskega veleposlaništva. Primerjalnemu soočanju obeh političnih skupnosti je 
posvečen članek Irene Mislej, Državna misel v dveh političnih emigracijah v Argentini, v zborniku Slovenci in država, 
SAZU, Ljubljana 1995, str. 307-315. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 115 
autoridades yugoslavas prohibieron el ingreso del semanario al pais), la cual no tomaba en cuenta las reales 
expectativas de la minoria nacional residente en Italia. Se detallan las opiniones fundamentales de la redacción 
con respecte al fascismo italiano, a la politica de la Iglesia y de Yugoslavia. Se presta una especial atención a 
la labor del redactor Jan Kacin, un emigrante autodidacta, pero, a la vez, uno de los publicistas mâs relevantes 
de la historia de la prensa eslovena en Argentina. 
En 1933 surge un segundo semanario, Novi list (EI nuevo diario), dirigido por el dr. Victor Kjuder, 
periodista de experiencia en su ciudad natal, Trieste. Ambos semanarios inician una relation polémica en 
muchos sentidos. Kjuder da a su periodico una forma claramente moderna, tratando de cubrir con el mismo 
todas las necesidades de sus compatriotas en materia de información. Es asî que incluye regularmente noticias 
argentinas y mundiales, ademâs de las eslovenas y yugoslavas. El periodico sigue fielmente la linea politica 
oficial del Reino de Yugoslavia, causa de numerosos enfrentamientos con el semanario antes mencionado. A 
pesar de elio, sin embargo, Kjuder no apoya las tendencies unificantes extremas existentes en Yugoslavia en 
aquella època (»la triple nación«, compuesta por »tribus«: la eslovena, la croata y la Serbia). Ante la aparición 
de posiciones poh'ticas estrictamente eslovenas, enfatiza la necesidad de apoyarse en un pai's fuerte, tal corno 
se presentaba el Estado Yugoslavo comün a los ojos de los emigrantes. Kjuder polemizaba a menudo con 
diversos periódicos italianos pro-fascistas que aparecîan en Argentina. El estilo periodistico de Kjuder es 
mucho mas refinado que el de su antagonista Kacin; los sentimientos nacionales de ambos eran claramente 
evidentes, si bien diferfan acerca de los medios para alcanzar la solución definitiva de la cuestión nacional 
eslovena. El grupo alrededor de Novi list era reducido, pero nucleaba a la parte de mayor nivel intelectual de 
la comunidad. Los editoriales de Kjuder merecen una atención especial, asî corno las amplias noticias sobre la 
labor de diversas organizaciones de emigrantes en Yugoslavia y la del Congreso Mundial de Minorfas 
Nacionales, dependiente de la Sociedad de las Naciones, el cual era presidido por un eminente jurista esloveno, 
el dr. J. Wilfan. 
En 1937 el recién llegado Embajador del Reino de Yugoslavia, el esloveno dr. Izidor Cankar inicia una 
serie de medidas tendientes a afianzar la comunidad eslovena. Es en este sentido que apoya la fusión de los dos 
semanarios, hasta ese momento antagonistas, con la finalidad de formar un periodico fuerte y bien informado. 
Asi nace a comienzos de 1937 el Slovenski list (El periodico esloveno) bajo la redacción conjunta de Jan 
Kacin y el dr. Victor Kjuder. La linea crìtica respecte a la politica oficial yugoslava que Kacin impusiera al 
Semanario esloveno, se atenüa. El dr. Kjuder déjà al cabo de unos meses el periodico, pasando a ocupar el 
cargo de secretano del embajador. El periodico adopta una lìnea independiente, basada en las expectativas de 
la gran mayorfa de los eslovenos en cuanto a la solución de la cuestión nacional. Con la agudización de la crisis 
europea y el estallido de la segunda guerra mundial, el tono del periodico se hace aün mâs claro en materia 
politica. En diversas ocasiones se acentüa que, en pos de lograr la unidad nacional, es posible superar todo tipo 
de diferencias poh'ticas y partidistas. Kacin expresa sus convicciones cada vez mâs abiertamente, sosteniendo 
los derechos de los trabajadores y afirmando que es el mundo eslavo en toda su amplitud el marco dentro del 
cual se podrâ lograr la reunion del Literal, bajo dominio fascista, con el resto de la Nación eslovena. El 
periodico informa regularmente sobre las actividades de diversas organizaciones anti-fascistas, dedicando una 
gran importancia a las conmemoraciones anuales en homenaje a las vîctimas de Bazovica (el fusilamiento de 
un grupo patriótico, decretado por el Tribunal Especial Fascista en 1930). La posición polìtica de Kacin 
provoca el aumento de criticas basadas en una lìnea mas leal a la polìtica oficial yugoslava, hasta que, a 
mediados de 1940, con el prétexte de la falta de medios financières, eliminan el empieo de redactor en jefe y 
Kacin se ve obligado a dejar el periodico. A partir de este momento, el periodico sigue la linea oficial. En 
ocasión de la invasion a Yugoslavia por las fuerzas del Eje en abril de 1941, el periodico comienza una labor 
de agitation en todo el ambito de la comunidad a favor de la rebelión ante los ocupantes. A mediados de 1942 
se interrompe la llegada del periodico a la Biblioteca Nacional de Ljubljana, de modo que, lamentablemente, 
carecemos de los medios necesarios para seguir la polìtica del periodico durante todo el transcurso de la guerra. 
Los primeros numéros que se conservan del ano 1945, nos ofrecen el panorama de una lìnea leal al nuevo 
sistema polìtico yugoslavo. 
El grupo de izquierda que funcionaba sobre todo dentro de la Asociación Cultural Obrera Escenario 
Popular (Ljudski oder), edito diversos periódicos a lo largo de los afios. La mayorìa de los mismos fueron 
suspendidos o prohibidos en razón de su contenido polìtico por las autoridades argentinas. La revista mensual 
Njiva (El Surco), la cual apareció entre los aiios 1936 y 1943, fue prohibida por el régimen militar del cual 
surgió el general Perón. La revista constituye un caso especial por su continuidad y coherencia. El tono social 
y comprometido ideològicamente demuestra el origen obrero de sus autores y editores. En sus paginas 
podemos seguir la labor de diversos grupos de izquierda, socialistas y comunistas. Resulta lògico, entonces, 
que dedicaran un gran espacio a la guerra civil espanola y a la segunda guerra mundial, la cual es denominada 
»imperialista« hasta el ataque de Hitler a la Union Soviètica. A partir de ese momento, las opiniones se unen 
a la linea preponderante en la comunidad, propicia a la resistencia ante las fuerzas de ocupación. En esta revista 
1 1 6 I. MISLEJ: PRIMORSKA SLOVENSKA SKUPNOST V JUŽNI AMERIKI 
hallamos las primeras noticias acerca del movimiento partisane» y de su conductor, el mariscal Tito. En el 
ultimo numero antes de la prohibición, hallamos la reaction eufòrica ante la cafda de Mussolini, seguramente 
compartida por todos los eslovenos sin diferencias de position polìtica. Para el periodo entre 1943 y la 
reanudación de la prensa eslovena en 1945, carecemos de material. La època investigada, 1929-1943, sin 
embargo nos muestra una comunidad madura, pluralista y conciente de sus reinvindicaciones nationales. Los 
autores y colaboradores de los periódicos analizados ofrecen un material rico tanto desde el punto de vista 
publicîstico corno politico. A partir de 1945, comienza una epoca diferente, merecedora de una atención 
especial. 
SLOVENSKA MATICA, SI-1001 Ljubljana, Kongresni trg 8, 
pp.458, tel.: (061) 12-63-190 
je tudi v letu 1995 izdala več za zgodovinarje posebej zanimivih knjig, ki jih člani Zveze zgo­
dovinskih društev Slovenije lahko kupijo po članskih cenah SM: 
Тч1сгд tllT*lciïl3 
RUSKO-SLOVENSKI KULTURNI STIKI 
OD KONCA 18. STOLETJA DO LETA 1914 
Temeljno delo, nastalo v dolgih letih iskanja novega gradiva v ruskih in slovenskih arhivih 
in knjižnicah, posveča posebno pozornost delovnim stikom jezikoslovcev (mdr. Kopitarja, de 
Courtenaya), slovenskemu odnosu do rusko-turške vojne 1877-1878 in slovenskim emigran­
tom v Rusiji. 
Albert Rejec — Tone Černač - Jože Vadnjal 
PRIČEVANJA O TIGRU 
Dr. Tatjana Rejec je uredila in z informativnimi opombami opremila tri spominska besedila 
o slovenski primorski protifašistični organizaciji TIGR, katere pomen je bil v času povojne 
komunistične prevlade načrtno zamolčevan. Rejčevo pričevanje je prišlo naravnost iz policij­
skih arhivov, saj je nastalo med zasliševanji »u kancelariji Ozne za Jugoslaviju« v Beogradu 
marca in aprila 1945 ter marca 1946. 
Dragotin Cvetko 
V PROSTORU IN ČASU: SPOMINI 
Spomini muzikologa akademika prof. dr. Dragotina Cvetka (1911-1993) so zanimiv prispe­
vek k poznavanju slovenske glasbene zgodovine in kultumo-političnih dogajanj od tridesetih 
let našega stoletja. Za zgodovinarje je posebej pomembno pričevanje o času druge svetovne 
vojne in o delu na »Zwittrovem« partizanskem Znanstvenem institutu. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) • 117-144 117 
F r a n c e M a r t i n D o l i n a r 
Sodni proces proti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju 
Rozmanu od 21. do 30. avgusta 1946 
(1. del) 
UVOD 
0.1 Vojaško sodišče v Ljubljani obsodi škofa Rozmana 
Dne 30. avgusta 1946 je vojaško sodišče IV. Jugoslovanske armade v Ljubljani obsodilo 
ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rozmana v odsotnosti1 »na odvzem prostosti s prisilnim delom 
za dobo 18 (osemnajst) let, izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 10 (deset) let po 
prestani kazni ter zaplembo celotne imovine.«2 Proti navedeni obsodbi so se obtoženci po svojih 
branilcih pritožili na Vrhovno sodišče Jugoslovanske armade v Beogradu. Ljubljanskega škofa dr. 
Gregorija Rozmana je po službeni dolžnosti branil advokat dr. Alojzij Vrtačnik iz Ljubljane. 
Pritožba je datirana 30. avgusta 1946.3 Vrhovno sodišče Jugoslovanske armade v Beogradu je 
obsodbo prvostopenjskega sodišča v Ljubljani »v celoti potrdilo«, vendar za škofa Rozmana z 
naslednjim dopolnilom: Obtoženi škof Rozman se obsodi tudi na izgubo državljanstva, izguba 
političnih in državljanskih pravic pa se mu zniža na pet let.4 Pri tem vrhovno sodišče ni pojasnilo 
vprašanja, kakšne državljanske pravice naj bi škofu Rozmanu po odvzemu državljanstva še ostale. 
Proces proti škofu Rozmanu je bil vključen v sodni »Proces proti vojnim zločincem in 
izdajalcem: Leonu Rupniku, Erwinu Rösenerju, Gregoriju Rozmanu, Mihi Kreku, Milku Vizjaku 
in Lovni Hacinu.« Vojaško tožilstvo »IV. Armije« je Vojaškemu sodišču »IV. Armije« v Ljubljani 
vložilo obtožnico št. VT, 825/46 dne 10. avgusta 1946 na podlagi čl. 13. odst. 1 Zakona o kaznivih 
dejanjih proti ljudstvu in državi5 ter v smislu čl. 7 in čl. 30 Zakona o ureditvi in pristojnosti 
vojaških sodišč v Jugoslovanski armadi.6 Stodve strani dolgo obtožnico je v tipkopisu podpisal 
kapetan Marjan Vivoda kot zastopnik Vojnega tožilca IV. armade. Dokumentacijo o sodnem 
procesu hrani danes Arhiv Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani. Večji del sodnega spisa je 
takoj po procesu objavil Ivan Bratko,7 uporabljal pa ga je tudi Dušan Željeznov v svoji knjigi 
Rupnikov proces.* 
Obtožnica govori o obtoženih »kot o notoričnih zločincih«, katerih kaznivih dejanj ni 
potrebno več dokazovati. Sodišče naj bi imelo pravzaprav »lahko nalogo.« Obramba bi morala le 
1 Škof Rozman se je namreč 5. maja 1945 umaknil na Koroško. Prim. Jakob KOLARIC, Škof Rozman. Duhovna 
podoba velike osebnosti na prelomnici časov, III. del, Celovec 1977, 117. (Citirano: KOLARIČ III.) 
2 Javno tožilstvo, I. Sod. 117/46-10, A 338814. Danes hrani celotno dokumentacijo o procesu proti škofu Roz­
manu Arhiv Ministrstva za notranje zadeve (AMNZ), Proces Rozman, 80/6. 
3 Javno tožilstvo, I. Sod 117/46, 368-369. 
4 Proces 1946,201. 
5 Zakon je bil razglašen z ukazom Prezidija Ljudske skupščine FLRJ dne 16. julija 1946 in objavljen v Uradnem 
listu FLRJ, št. 58/46. 
6 Zakon je bil objavljen v Uradnem listu DFJ, št. 65/45. 
7 Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rösenerju, Rozmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu, Ljub­
ljana 1946. Uvod v knjigo je napisal Ivan BRATKO, 3-13. 
8 Dušan ŽELJEZNOV, Rupnikov proces, Ljubljana 1980. 
118 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 
pritrditi »evidentnim dokazom« vojaškega tožilstva in sodišču ne bo preostalo drugega, kot da 
izreče za storjena kazniva dejanja najstrožjo kazen.9 
Sojenje je spremljala močna medijska propaganda, ki je spretno vzpodbujala ljudsko 
domišljijo in načrtno usmerjala »ljudski bes proti vojnim zločincem.« To propagando je pobudil in 
načrtno vzpodbujal CK KPS.10 Tako je mogel škof Rozman v Celovcu dokaj natančno slediti 
poteku procesa po oddajah ljubljanskega radia in iz časopisa Slovenski poročevalec. Po obsodbi 
(posamezne točke obsodbe si je škof skrbno pisal že na podlagi radijskih in časopisnih poročil, del 
gradiva pa je 17. septembra 1946 škofu Rozmanu poslal dr. Miha Krek iz Rima11), je škof Rozman 
napisal daljši zagovor, v katerem je zavrnil vse točke obtožnice in ga poslal papežu Piju ХП. v 
Rim. Koncept njegovega zagovora v nemškem jeziku, datiran 30. septembra 1946, se nam je 
ohranil v Rozmanovi zapuščini.12 Rozmanov nekdanji kancler, dr. Jože Jagodic, je po Rozmanovi 
smrti tekst našel v škofovi zapuščini, ga prevedel v slovenščino in objavil v Zborniku Svobodna 
Slovenija.13 Že naslednje leto je Rozmanov zagovor izšel v samostojni publikaciji kot priloga 
revije Naša luč.u 
Vojni dogodki in proces proti škofu Rozmanu so slovensko javnost globoko razdelili. Za 
precejšen del slovenske javnosti je Rozman nesporno eden največjih vojnih zločincev druge 
svetovne vojne na Slovenskem. »Strokovno« gradivo tej vrsti publicistike nudita poleg že 
omenjene brošure Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rösenerju, Rozmanu, 
Kreku, Vizjaku in Hacinu, Ljubljana 1946, predvsem Franček Saje s svojo knjigo o belogardizmu15 
in Metod Mikuž. Svojo sodbo je Metod Mikuž strnil v svojem prispevku v Slovenskem biograf­
skem leksikonu, v katerem povzema oceno obtožnice proti Rozmanu in zapiše, »da je škof 
Rozman vodil izdajalsko dejavnost in služil okupatorju pri prizadevanju njegovega načrtnega 
iztrebljanja in raznarodovanja slovenskega naroda in dušenja osvobodilne borbe.« In nekoliko 
dalje, daje »Rozmanova krivda ... v tem, da se je ob veliki revolucionarni prelomnici v zgodovini 
slovenskega naroda obrnil k reakciji in kontrarevoluciji in ne na stran velikanske večine Slovencev, 
kar bi bil za časa in pod pogoji okupacije in NOB kot Slovenec dolžan storiti.«16 
Svojo obsodbo škofa Rozmana je Mikuž podrobneje razvil v prispevku Ljubljanski škof dr. 
Gregorij Rozman in njegova okolica med NOB, ki ga je objavil v zborniku Ljubljana v ilegali. V 
tem prispevku je v uvodu med drugim zapisal pomenljive besede: »Ko je vojaško sodišče IV. 
jugoslovanske armade konec avgusta 1946 v Ljubljani med drugimi obtoženimi obsodilo tudi 
ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rozmana, ki je bil na begu, na hudo zaporno kazen 18 let zaradi 
dokazanega narodnega izdajstva, je bila s tem končana več let trajajoča pravda slovenskega naroda 
proti izdajalskemu ljubljanskemu škofu. Tako je bila enkrat za vselej 'zadeva škof Rozman' za 
slovenski narod končana.«17 Neprestano oživljanje »zadeve škof Rozman« v sredstvih javnega 
9 Javni tožilec je svoj govor zaključil z besedami: »Javna razprava bo končno po vsestranskem in izčrpnem 
zaslišanju obtožencev in obravnavanju dokaznega gradiva končala s sodbo, ki naj bo neusmiljena in nepopustljiva, kakor 
so bili neusmiljeni in nepopustljivi zločini obtožencev in njih sovraštvo do lastnega ljudstva.« Prim. Obtožnica, str. 102; 
Proces 1946, str. 85. 
•o Prim. Zapisnik CK KPS z dne 2.6.1945, v: ARS, CK KPS, mapa 1/1945-1. 
1 1 Dr. Krek navaja v svojem pismu, da pošilja škofu Rozmanu »izvode Ljudske pravice, ki opisujejo proces; 
prepis sodbe, kot jo je objavila Ljudska pravica; zapiske po radijskem prenosu procesa; izvleček očitkov iz procesa, ki 
se nanašajo na Vas.« Krek škofa prosi, naj mu čim prej pošlje svoje pripombe k procesu, da jih bodo lahko upoštevali 
v posebnem »obrambnem referatu«, ki ga bodo v zagovor Rozmana poslali zaveznikom. Prim. NŠAL, Rozmanov arhiv, 
mapa 5. 
1 2 Del Rozmanove zapuščine hrani od decembra 1994 Nadškofijski arhiv v Ljubljani. Navedeni dokument se 
nahaja v mapi št. 5. (Citirano: NŠAL, Zapuščina Rozman). 
1 3 Zbornik Svobodna Slovenija za leto 1965, 57-72. 
1 4 Škofa Rozmana odgovor. Priloga Naši Luči 6/1966, 17. str. 
1 5 Franček SAJE, Belogardizem, Ljubljana, 1. izdaja 1951, 2. izdaja 1952 (642 str. + XXXII. prilog). 
1 6 Slovenski biografski leksikon, 3. zvezek, Ljubljana 1960-71, 152. 
1 7 Metod MIKUŽ, Ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman in njegova okolica med NOB, v: Ljubljana v ilegali, IV. 
zvezek: Do zloma okupatorjev, Ljubljana 1970, 320 (celoten članek: 320-360). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 • 1996 • 1(102) 119 
obveščanja18 pa je to Mikuževo trditev ovrglo. »Zadeva škof Rozman« za slovenski narod očitno 
še ni končana. Res pa je, da se škofu Rozmanu v prid v domačem tisku oglašajo le redki in boječi 
glasovi. 
Številno, pretežno emigrantsko literaturo o škofu Rozmanu, je zbral dr. Jakob Kolarič v 
svoji knjigi o škofu Rozmanu.19 Kolarič je pri tem zapadel v drugo skrajnost. V nasprotju z 
Rozmanovimi napadalci, ki sleherno škofovo dejanje ocenjujejo izključno negativno in pod 
vidikom »škofovega izdajstva«, ocenjuje Jakob Kolarič sleherno Rozmanovo dejanje izrazito 
pozitivno. Za vsako škofovo dejanje najde opravičilo: sleherno njegovo dejanje je naravnano k 
nekemu višjemu cilju za narodov blagor in za ohranitev največjih vrednot, kijih povzame v geslo 
»narod, domovina, Bog.« Za Kolariča dileme ni. Škof Rozman je po njegovi oceni »prerok, 
vodnik, zaščitnik in trpin - velikan med najboljšimi sinovi slovenske matere.«20 Kolarič se 
popolnoma strinja z oceno župnika pri sv. Vidu v Clevelandu, Alojza Blaznika, ki jo je izrekel na 
poslovilni slovesnosti od pokojnega škofa v Clevelandu 21. novembra 1959: »Ko bodo minula leta 
in se bodo strasti druge svetovne vojne ohladile, bodo tega škofa častili kot enega velikih mož v 
jugoslovanski zgodovini.«21 Prav zaradi svoje preveč prozorne apologije škofovega ravnanja med 
drugo svetovno vojno, ki meji že na hagiografijo, pa ostajajo tudi Kolaričeva izvajanja kljub 
izredno bogatemu »kritičnemu aparatu« neprepričljiva. Pristal je na istem nivoju kot njegovi 
nasprotniki. 
0.2 Kratek Rozmanov življenjepis 
Kdo je pravzaprav bil ljubljanski škof Gregory Rozman? Med škofovo zapuščino se nahaja 
med drugim tudi kratek življenjepis, ki gaje očitno leta 1949 poslal clevelandskemu pomožnemu 
škofu in poznejšemu clevelandskemu kardinalu Johnu Krolu. Tekst je zanimiv zaradi poudarkov, 
ki jih je škof Rozman dal poleg osnovnih podatkov o svoji škofovski službi.22 
»1. Datum rojstva: 9. marec 1883. Kraj rojstva: Šmihel, krška škofija, Celovec, Avstrija.23 
2. Starši: Franc Rozman in Terezija Glinik. 
3. Šole: osnovna šola v Šmihelu 1889-1896; gimnazija 1896-1904 in bogoslovje (filozofija in 
teologija) v Celovcu 1904-1907. 
4. Za duhovnika gaje 21. julija 1907 v celovški stolnici posvetil škof Joseph Kahn. 
5. Službe: kaplan v Borovljah 8. julij 1908. Podiplomski študij na Dunaju od 1. oktobra 1909 do 
21. junija 1912. Doktorat iz teologije 29. junija 1912.24 Prefekt v malem semenišču 1912-1914. 
Predavatelj kanonskega prava na celovškem bogoslovju 1913, profesor moralne teologije in kanonskega 
prava in istočasno spiritual v celovškem bogoslovju 1914-1919. Profesor kanonskega prava na Teološki 
fakulteti Univerze v Ljubljani, 25. novembra 1919. 
6. Škof: 17. marca 1929 imenovan za koadjutorja ljubljanskega škofa s pravico nasledstva. Za 
škofa gaje 14. julija 1929 posvetil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Soposvečevalca sta bila: 
mariborski škof Andrej Karlin in krški škof (otok Krk) Josip Srebrnič. 1. avgusta 1930 je Rozman postal 
ljubljanski škof. 
1 8 Od članka »Ob poskusu rehabilitacije pobudnikov belogardizma. Gregorij Rozman in narodno izdajstvo. 
Neobjavljeni dokumenti iz domačih in tujih virov«, ki ga je za Sobotno prilogo Dela 24. aprila 1976, str. 20-21 napisal 
Dušan Biber, se v slovenskem dnevnem in revijalnem tisku vse do danes bolj ali manj načrtno vrstijo napadi na škofa 
Rozmana in na njegovo vlogo med drugo svetovno vojno. 
1 9 Škof Rozman. Duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časov, 1. del, Celovec 1967; 2. del, Celovec 
1979; 3. del, Celovec 1977. V opombi 196 na str. 866-874 tretjega dela svoje knjige je Kolarič navedel časopisne članke, 
ki so poročali o smrti škofa Rozmana. 
20 Jakob Kolarič, Škof Rozman, III. del, Celovec 1977, 591. 
2 1 Jakob Kolarič, Škof Rozman, III. del, Celovec 1977, 684. 
2 2 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), Rozmanov arhiv, mapa 6: Personal Data of Gregory Rozman S.T.D. 
Bishop of Ljubljana. 
2 3 Pravilno Dolinčice, župnija Šmihel pri Pliberku. 
2 4 Gojenec Avguštineja na Dunaju. 
120 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 
7. Curriculum Vitae: 1935 Evharistični kongres za Jugoslavijo v Ljubljani; 1935 Udeležil seje 
evharističnega kongresa v Clevelandu in obiskal slovenske izseljence in duhovnike v ZDA; 1938 
predsednik stalnega odbora za kongrese Kristusa kralja; 1939 sedmi mednarodni kongres Kristusa kralja 
v Ljubljani; 1940 škofijska sinoda v Ljubljani. Izšel Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne instrukcije 
ljubljanske škofije. Po nasvetu in navodilih stolnega kapitlja se je 5. maja 1945 zatekel v Avstrijo. 
1945-1948 bival v Avstriji; v Švici od 7. marca do 1. julija 1948. 2. julija 1948 prišel v Združene države 
Amerike in se naselil v župniji sv. Lovrenca v Clevelandu, Ohio, kot gost tamkajšnjega župnika Janeza 
J. Omana. 1949 je obiskal duhovnike ljubljanske škofije, ki kot begunci žive v Argentini, Ekvadorju in 
Čilu.« 
V tem kratkem življenjepisu pade v oči predvsem to, da Rozman nikjer ne omenja razlogov 
za svoj prihod v Ljubljano (nemški nacionalizem) in predvsem ne omenja svojega protikomu-
nističnega boja, ki je vendar bilo glavno gibalo vsega njegovega škofovskega delovanja in ki je po 
letu 1941 tudi usodno zaznamovalo njegovo življenje. Življenjepisu je dodan kasnejši pripis, daje 
leta 1951 uredil slovensko semenišče in »apostolsko šolo« v Argentini. 
Pač pa je Rozmanovo protikomunistično zadržanje posebej poudarjeno v kratkem življe­
njepisu, kije bil 19. februarja 1946 predložen zavezniški upravi v Celovcu.25 Dokument se v celoti 
glasi: 
»1. Dr. Gregory Rozman je rojen 3. marca 1883 v Šmihelu pri Pliberku (Koroška). Od leta 1913 
do 1920 profesor prava na bogoslovju v Celovcu. 
Po plebiscitu na Koroškem leta 1920 moral bežati v Ljubljano in je postal profesor cerkvenega 
prava na univerzi do leta 1929. V letu 1929 postal škof - koadjutor - in nasledil 1. avgusta 1930 
ljubljanskega škofa dr. Antona Bonaventura Jegliča. Bil je vedno zaveden Slovenec in Jugoslovan.26 
2. Bilje nasprotnik nemškega nacizma in italijanskega fašizma. Te zmote je tudi javno v pridigah 
pobijal.27 
3. Ob pričetku okupacije aprila 1941 so Nemci oropali vse škofijsko imetje na Štajerskem in iz 
tega dela škofije zaprli, mučili in končno izgnali slovensko duhovščino, ca. 150 po številu. Pod 
italijansko okupacijo v Ljubljani je kljub temu Gestapo imela svoj vpliv in so nemški krogi na 
Gorenjskem grozili, da bo Gestapo škofa dr. Rozmana zaprla in odstranila.28 
4. Ideološko borbo proti komunizmu je vodil škof dr. Gregorij Rozman po svoji dolžnosti kot 
katoliški škof in po navodilih sv. Stolice. O njegovem delovanju je bil sproti obveščen papež Pij XII., ki 
je njegovo delovanje odobril.29 
5. V letih okupacije 1941, 42, 43, je obveščal papeža in Vatikansko državno tajništvo o vseh 
grozodejstvih, ki so jih Nemci in Italijani vršili nad slovenskim narodom. 
Na podlagi originalnih aktov, ki jih je dr. Rozman v letu 1942 dobil od pravoslavne patrijaršije v 
Beogradu, je izdelal obširno poročilo v latinščini, o grozodejstvih nad srbskim narodom in ga poslal 
Vatikanskemu državnemu tajniku, originalne akte pa v London.30 
6. Na prošnje vseh slovenskih demokratičnih in političnih strank je škof s svojo avtoriteto 
interveniral tako pri italijanskih kakor nemških oblastnikih za nedolžne žrtve, za intervencijo pa tudi 
neštetokrat naprosil papeža in Vatikansko državno tajništvo, vlagal proteste pri italijanski vladi proti 
2 5 NŠAL, Zapuščina Jagodic. Življenjepisu v slovenskem in angleškem jeziku sta priloženi še pisni izjavi dr. 
Franceta Blatnika in dr. Alojzija Odarja. Zlasti izjava prelata Odarja pojasnjuje zadržanje škofa Rozmana med drugo 
svetovno vojno. 
2 6 Pri vsaki točki so navedeni »dokazi.« Pri prvi točki so navedeni: »splošna notoriteta; msgr. dr. Jože Jagodic, 
Lienz; msgr. Matija Škrbec, dekan, Lienz«. 
2 7 Dokaz kot pri št. 1. 
2 8 Dokaz kot zgoraj. 
2 9 Dokaz: priče kot pod št. 1 in dr. Alojzij Odar, prelat in rektor teološke fakultete v Praglii, Italija ter dr. Franc 
Blatnik, Lienz. Po potrebi tudi drugi. 
3 0 Dokaz: dr. Franc Blatnik, salezijanec, Lienz; kardinal Maglione, Vatikan; msgr. Moscatelli Nikolo, Vatikan; 
dr. Alojzij Odar, prelat, Praglia; dr. Jože Jagodic, Lienz. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 121 
pobijanju talcev, požiganju vasi, odvažanju Slovencev v internacijo in zapore, proti poitalijančevanju 
slovenske mladine po organizacijah GILL in smrtnim obsodbam.31 
7. Za časa okupacije je bil v stalnih stikih s slovenskimi člani jugoslovanske begunske vlade v 
Londonu. Do avgusta 1943 je tozadevno pošto prenašal v Rim na Vatikan dr. Franc Blatnik, ki je bil od 
italijanskih oblasti skozi tri mesece zaprt radi vohunstva v rimski ječi Regina Coeli.32 
8. Glede domobranstva je škof dr. Rozman stal na stališču, da ni to škofova zadeva in tudi ne 
zadeva duhovščine. Slovensko domobranstvo je bilo ustanovljeno od generala Rupnika kot oborožena 
policijska formacija v smislu mednarodnih določil in kot samoobramba proti komunističnemu nasilju. 
Tem formacijam je škof Rozman na prošnjo dodelil kaplane kot dušne pastirje, kurate, ki so smeli vršiti 
le dušno pastirstvo in se po njegovih navodilih kurati niso smeli vmešavati v vojaško - policijske 
zadeve.33 
V Lienzu, dne 19. februarja 1946.« 
Pričujoča spomenica je očitno odgovor na obtožbe jugoslovanskih vojaških oblasti, ki so od 
zaveznikov zahtevale izročitev vojnih zločincev. Domobrance in ostale vojaške formacije je osma 
zavezniška armada izročila jugoslovanskim oblastem že konec maja 1945 (od 27. do 31. maja). 
Med civilnimi begunci pa je Jugoslavija zahtevala tudi izročitev ljubljanskega škofa Gregorija 
Rozmana. 
0.3 Rozmanova osebnost 
Da bi pravilno razumeli Rozmanov odnos do OF in do partizanstva na eni ter do 
italijanskega in nemškega okupatorja na drugi strani, bi bilo potrebno podrobneje analizirati 
okolje, v katerem je odraščal Gregory Rozman, potrebno bi bilo analizirati njegov značaj, njegovo 
duhovno in teološko formacijo in predvsem njegov pastoralni program, ki si ga je zastavil, ko je 
leta 1930 za škofom Antonom Bonaventura Jegličem prevzel vodstvo ljubljanske škofije. Zelo 
podobno sta ocenjevala probleme takratne slovenske dražbe, istočasno pa sta si bili diametralno 
nasprotni osebnosti pri iskanju rešitev in oblikovanju pastoralnega programa v škofiji. Jeglič je bil 
»vladika« že v svojem nastopu, z jasnim pastoralnim programom, ki je tam, kjer ni bilo zato 
primernih laikov, vključeval tudi aktivno politično dejavnost duhovščine v strankarskem življenju 
na Slovenskem. Obenem je bil Jeglič mož pisane besede, ki se je s svojimi spisi dotaknil praktično 
vseh ključnih verskih problemov tedanjega časa.34 
Škof Rozman je bil pastoralist drugačnega kova. Rozman je bil človek govorjene besede. 
Njegovi poslušalci ga ocenjujejo kot briljantnega, sugestivnega govornika, ki je znal s svojo 
besedo pritegniti ljudi in omečiti njihova srca. Prenovo svoje škofije je - podobno kot škof Jeglič 
- gradil na mladini. Zato se je tako angažiral za prenovo in uveljavitev Katoliške akcije v Sloveniji 
in se z mariborskim škofom Ivanom Jožefom Tomažičem (1933-1949) tudi dogovoril za enotno 
organizacijo in koordinirano delovanje Katoliške akcije v obeh škofijah. Nadaljeval in še okrepil 
je evharistično čaščenje in marijansko pobožnost v škofiji.33 Ton njegovi marijanski usmerjenosti 
so dajali predvsem fatimski dogodki.36 
3 1 Dokaz kot pod št. 5. 
3 2 Dokaz kot pod št. 5. 
3 3 Dokaz: dr. Franc Blatnik, salezijanec, Lienz; msgr. Jože Jagodic; prelat dr. Alojzij Oadr, Praglia in drugi. 
3 4 Jože JAGODIC, Nadškof Jeglič, majhen oris velikega življenja, Celovec 1952; Knezoškof dr. Anton Bona­
ventura Jeglič. Spomenica ob dvajsetletnem škofovskem jubileju; Jegličev simpozij v Rimu (Simpoziji v Rimu, 8), Celje 
1991. 
3 5 Veliki javni manifestaciji sta bili predvsem evharistični kongres 1935 in kongres Kristusa kralja 1939. Marijino 
čaščenje pa je škof Rozman pospeševal zlasti v vojnem času z uvedbo pobožnosti prvih petih sobot decembra 1942 in 
posvetitvijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu, najprej po stanovih, nato pa še skupna posvetitev slovenskega naroda 30. 
maja 1943. 
3 6 Škof Rozman je tudi kasneje zelo pozorno spremljal posamezna Marijina »sporočila« in njihovo duhovno 
vsebino priporočal svojim duhovnikom. Prim. Rozmanovo zapuščino v: NŠAL. 
122 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 
Rozman ni podcenjeval pomembnosti vpliva Cerkve na politično področje, le daje imel do 
politike drugačen pristop kot njegov predhodnik. Ne duhovnik, ampak prepričan in globoko veren 
katoliški laik naj zastopa verske in moralne norme ter interese Cerkve v političnem in 
strankarskem življenju v domovini. Svoje desetletne pastoralne izkušnje je strnil v pastoralni 
program, ki ga je leta 1940 uzakonila škofijska sinoda v Ljubljani.37 Odloki te sinode, ki jih je 
podrobneje razčlenil v Pastoralnih inštrukcijah za ljubljansko škofijo?* so začrtali jasne pastoralne 
smernice za naslednje desetletje - pod normalnimi pogoji seveda. 
Tako, kot je Rozman znal biti prepričljiv v svojih nastopih in si znal pridobiti srca svojih 
poslušalcev, pa je bil tudi sam presenetljivo sprejemljiv za pobude svoje okolice. Osebno se je 
očitno težko odločal. Za vse svoje odločitve je potreboval potrditev, ali se je prav odločil. Zato se 
je tako rekoč po črki držal nauka papeževih okrožnic. Vsaka papeževa beseda mu je bila ukaz. 
Papeževe okrožnice je sprejemal skoraj tako, kot da so povedane »ex cathedra.« Ni preverjal 
njihove vsebine in ne iskal v njih morebitnih pomanjkljivosti zaradi njihove časovne pogojenosti 
ali drugačnih okoliščin, v katerih so te okrožnice nastale. Pri tem je bil v veliki meri odvisen tudi 
od prepričanja nekaterih močnih osebnosti v profesorskem zboru Teološke fakultete v Ljubljani39 
in v njegovem stolnem kapitlju.40 
Poleg evharistične in marijanske pobožnosti je bila stalnica Rozmanovega pastoralnega dela 
kot škofa predvsem »borba« proti brezbožnemu komunizmu. Poudarek je bil predvsem na 
brezbožnosti komunizma, o katerem je škof Rozman prejemal alarmantne vesti iz Španije in 
Sovjetske zveze. Ideološka borba proti komunizmu je postala neke vrste prednostna naloga 
celotnega Rozmanovega škofovskega delovanja in je dosegla svoj višek ravno v času druge 
svetovne vojne. Proti brezbožnemu komunizmu je nastopal v pridigi in s pisano besedo,41 navodili 
za pastoralne konference duhovnikov in formacijo mladine v posameznih skupinah Katoliške 
akcije. Idejni boj proti komunizmu seje stopnjeval zlasti po okupaciji Slovenije 6. aprila 1941. 
Z izbruhom revolucije so se odnosi med Komunistično partijo in Cerkvijo v Sloveniji še 
bolj zaostrili in šli v smer, ki jo škof Rozman v svojem pastoralnem programu leta 1940 ni 
predvideval in nanjo ni bil pripravljen. Revolucijo na Slovenskem so izvali poboji uglednih 
osebnosti katoliškega tabora na Slovenskem. Smer, za katero se je med vojno odločil del 
slovenskih katoličanov, pa je bila na nek način posledica predvojne idejne delitve duhov v 
katoliškem taboru. Ta delitev duhov je dobila svojstven izraz v potencirani aktivnosti katoličanov 
navzven v obrambo vere in Cerkve. Vsaj del te aktivnosti pa ni bil zakoreninjen v temeljnih 
vrednotah krščanstva, tistih vrednotah, ki jih je izrazil Jezus z besedami: »Ljubi Gospoda svojega 
Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor 
samega sebe« (Lk 10,27). Zato morda niti ni presenetljivo, da je taka delitev duhov boleče 
razdelila tudi sam katoliški tabor, ki ni zmogel več nastopati enotno. 
0.4 Vprašljivost sodnega postopka proti škofu Rozmanu 
Ko analiziramo Rozmanov odgovor na obtožnico, seveda ne moremo spregledati dejstva, da 
je imelo vojaško tožilstvo v Ljubljani na voljo obsežno dokumentacijo, ki pa je deloma dvomljive 
vrednosti. V teku procesa pa je uporabilo le tisto gradivo, ki je bilo po mnenju tožilstva za škofa 
obremenilno. Dokumentov, ki so govorili škofu v prid, sodišče dosledno ni upoštevalo. V tem 
pogledu je zelo zgovoren že primer Ivanke Tomšič, matere narodnega heroja Toneta Tomšiča, ki ji 
sodišče na procesu ni dovolilo pričati v Rozmanovo korist. Zaradi teže, ki ga ima to pismo pri 
3 7 Zakonik ljubljanske škofije, Ljubljana 1940. 
3 8 Pastoralne instrukcije za ljubljansko škofijo, Ljubljana 1940, 288 strani. 
3 9 Velik vpliv na Rozmana so nedvomno imeli profesorji dr. Alojzij Odar in oba brata Ušeničnika. 
4 0 Vodilna osebnost v kapitlju je bil prost Ignacij Nadrah. Na Rozmana pa sta poleg drugih imela vpliv zlasti še 
stolni župnik Tomaž Klinar in dr. Janez Kraljic. 
4 1 Njegovi protikomunistični govori so bili večinoma objavljeni v Ljubljanskem škofijskem listu. Je pa Rozman 
pobudil tudi prevod in izdajo tozadevnih papeških okrožnic v slovenščini. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 19% • 1(102) 123 
ocenjevanju dela sodišča, in ker pisma Tomšičeve matere Rozmanovi kritiki tudi še danes ne 
upoštevajo, ga na tem mestu navajamo v celoti: 
»Izjava. Podpisana Tomšič Ivanka, mati pokojnega narodnega heroja Toneta Tomšiča, podajam o 
g. knezoškofu ljubljanskem dr. Rozmanu Gregoriju sledečo izjavo: 
Kot mati komunista, ki je za svojo idejo na podlagi sodbe presedel v Sremski Mitrovici 4 leta 
robije, poleg tega pa bil še neštetokrat aretiran in bil v raznih sodniških preiskovalnih zaporih in ki je 
nazadnje tudi padel pod okupatorskimi streli, sem imela že od 1. 1929 polnih 13 let priliko opazovati 
borbo komunistov in njih trpljenje in neštetokrat mi je bilo usojeno, kot morda malokateri ženi v 
Jugoslaviji, da sem jih pomagala reševati iz njih težkih položajev, saj sem ob vsaki gladovni stavki 
prejela brzojavke iz Sremske Mitrovice, naj pridem tja in pomagam intervenirati, ker je pomoč nujna. 
Pri teh opravilih sem imela mnogo priložnosti, spoznati ljudi, ki so nam šli radi na roko, kakor tudi take, 
ki bi nam lahko pomagali, pa so nas brutalno napadli. Pri dr. Rozmanu sem opazila, da ga je šteti med 
ljudi prve vrste, da ima, dasi kot duhovnik oznanja in razširja verske ideje, srce tudi do komunistov in 
da vidi tudi v njih ljudi, dasi so mu idejno nasprotni. Ko je 1. 1932 izbruhnila v Sremski Mitrovici 
gladovna stavka, nas je policija obvestila, da grozi mojemu sinu + Antonu smrt od gladu. Inozemski 
časopisi so že prinesli vest o njegovi smrti. Takoj sem odhitela v Sremsko Mitrovico, kjer sem našla sina 
skrajno izčrpanega. Vse prigovarjanje jetniškemu upravniku, naj vrne gladujočim njih pravice, je bilo 
zaman. Z grozo sem čakala z nekim mariborskim juristom, kaj bo. Ko sem drugi dan šla v zapor, je 
stavka še trajala, nek paznik pa mi je rekel, da so vsi zelo oslabeli. Pred vrati so bili zbrani svojci iz vse 
Jugoslavije in težko čakali izida. Jetniški zdravnik mi je izrazil bojazen, da umre vseh 140 stavkujočih, 
če ne končajo s stavko. On je sicer zato nastavljen, da jim pomaga, pa nečejo začeti jesti, dokler ne 
dosežejo svojih pravic. Imel je res težek položaj. Nasvetoval mi je, da bi bilo najuspešnejše sredstvo 
intervencija vplivnih oseb iz domačih krajev, zato naj grem k škofu in drugim vidnejšim osebam, naj 
pomagajo z brzojavi v Beograd in slično. Ker so me tudi ostali svojci sojetnikov prosili, naj 
interveniram, smo (!) se takoj odpeljala v Ljubljano, kjer sem bila že drugo jutro sprejeta pri škofu dr. 
Rozmanu, ki mi je takoj prijazno obljubil, da bo poslal brzojav na kralja, ministrstvo in na zavodsko 
upravo, poleg tega mi je pa tudi nasvetoval, naj grem takoj k pesniku Otonu Župančiču, k županu, na 
razne zbornice in k raznim ustanovam in vplivnim osebam, da se takoj reši 140 ljudi iz objema smrti. 
Če se ne bi takrat škof zavzel za to zadevo, bi bili gotovo pomrli in bi tako mnogim organizatorjem 
osvobodil/nega/ boja, ki danes zavzemajo visoke položaje v ljudski oblasti, kot. npr. tov. Boris Ziherl, 
dva Krajgerja, ing. Tepina, prerana smrt preprečila njihovo delovanje. Prav tako mi je 1. 1935, ko je v 
Mitrovici spet izbruhnila stavka, potem ko so bile naše intervencije na ministrstvu zaman, omogočil dr. 
Rozman s svojim priporočilom sprejem pri dr. Mihi Kreku, ki je nato z intervencijo pri ministru za 
pravosodje dosegel ugoden zaključek stavke, s čemer je bilo rešenih ca 150 ljudi. Ko so tov. Vido 
Tomšič, sedaj člana (!) Narodne vlade Slovenije, 1. 1941 okupatorji zaprli in mučili, mije sporočila ven, 
naj obvestim tudi škofa, kako se jim godi v zaporih. Po mojem obvestilu je šel osebno k Grazioliju 
protestirat proti slabemu ravnanju. Ko so mojega sina + Toneta Italijani izročili Nemcem, je tudi 
posredoval, da so ga vrnili v Ljubljansko pokrajino. Zvedela sem tudi, daje pred sodbo poslal svojega 
namestnika na sodišče intervenirat. Po smrtni obsodbi mojega sina pa je poslal pismo v Vatikan, naj 
posredujejo za njegovo pomilostitev, kar pa žal ni uspelo. Tej izjavi prilagam tudi pismo, ki sem ga 
prejela od škofa po sinovi tragični smrti. Slišala sem tudi, da je osebno posvaril urednike časopisja, naj 
nikar tako ne blatijo partizanov, češ, da to ni katoliško, pa tudi tu ni nič dosegel. 
Ponavljam, da sem skozi dolgo vrsto let imela priliko opazovati škofovo dobro srce za vse, ne 
glede na njih prepričanje. Pri njem sem vedno našla razumevanje. Zato čutim dolžnost, podati to izjavo, 
zlasti z ozirom na njegovo posredovanje v zadevi gladovne stavke v Srem/ski/ Mitrovici, kar bi lahko 
potrdili tudi mnogi Beograjčani, Zemunčani, kakor tudi dr. Bela Kuhn iz Osijeka. 
Smrt fašizmu - svoboda narodu! 
Ivanka Tomšič, sv. Petra c. 38, trgovka. 
V Ljubljani 22. Avg/usta/1946.«42 
« AMNZ, Proces Rozman 80/6, A 339284 - 339285. 
1 2 4 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 
Sodišče je izjavo Ivanke Tomšič zavrnilo z naslednjim sklepom: 
»Predlog obtoženega Rozmana po zastopniku dr. Vrtačnik Alojziju na vabilo priče Tomšič 
Ivanke sodišče zavrača iz sledečih razlogov: 
Ker je vse delovanje obtoženega Rozmana v popolnem nasprotju z nameravano in pismeno že 
podano izjavo priče in ker sodišče smatra, da je že sam predlog zaslišanja priče, ki bi se sklicevala na 
slavno ime padlega narodnega heroja Toneta Tomšiča, neumesten, zato, ker žali najglobja čustva 
slovenskega naroda, zlasti ker so ga v smrt pognali prav isti ljudje, ki sedaj sede na zatožni klopi. 
Predlog istega obtoženca o izpremembi teksta lojalnostne izjave Duceju je sicer umesten, vendar 
brezpredmeten, ker je sodišče na pismo, ki ga je prejelo od škofijskega ordinariata dne 24. t.m. že 
upoštevalo tekst z novimi obtežilnimi (!) okornostmi na predlog tožilca. 
Smrt fašizmu svobodo narodu!« 
Sklep sodišča ni podpisan in ne datiran.43 
Sodišče torej ni bilo pripravljeno upoštevati kakršnekoli olajševalne okoliščine v procesu 
proti škofu Rozmanu. Komunistična partija je namreč škofa pred tem politično že obsodila in je 
potrebovala zaradi domače in tuje javnosti le še formalnopravni akt, ki bi njihovo obsodbo potrdil 
in ji tako dal videz legalnosti. 
Škof Rozman pri pisanju svojega odgovora na obtožnico in sodbo ljubljanskega vojaškega 
sodišča ni imel pri sebi nobene dokumentacije. Bil je popolnoma odvisen od svojega spomina. 
Posameznih dogodkov in datumov ni mogel preverjati na podlagi dokumentov škofijskega 
ordinariata. Zato nas ne smejo motiti drobne nedoslednosti v datiranju ali nekatere pomanjkljivosti 
pri opisovanju posameznih dogodkov. Ohranjena dokumentacija, ki jo počasi odkrivamo v 
posameznih arhivih, pa v glavnih linijah za večino dogodkov potrjuje njegov opis, kot gaje podal 
v svojem zagovoru. Škoda le, da nam ni uspelo dobiti dovoljenja za vpogled v dokumentacijo, ki 
jo hrani Vatikanski tajni arhiv. S tem nam je ostal nedostopen ključni del dokumentacije, ki bi 
lahko pojasnila mnoga odprta vprašanja glede vloge in ravnanja škofa Rozmana med drugo 
svetovno vojno. Tako bo tudi ta rekonstrukcija nujno ostala nepopolna. 
Veliko zavajanje javnosti je seveda že samo dejstvo, da so proces proti škofu Rozmanu upri­
zorili skupaj s predstavnikom okupatorske vojske, generalom Erwinom Ròsenerjem, poveljnikoma 
slovenskih domobrancev, generalom Leonom Rupnikom in polkovnikom Milkom Vizjakom, 
upravnikom ljubljanske policije dr. Lovrom Hacinom in ministrom jugoslovanske vlade v begun-
stvu dr. Mihom Krekom. Že to skupno sojenje naj bi dokazovalo, daje škof Rozman v času druge 
svetovne vojne tesno sodeloval z okupatorjem, oziroma s »protiljudskimi elementi in vojnimi 
zločinci.« V svoji obtožnici vojaški tožilec to obtožbo neprestano ponavlja in škofa Rozmana ves 
čas imenoma dela soodgovornega za »zločine« soobtoženih, čeprav kasneje večine svojih trditev 
niti ne poskuša dokazati. 
OBTOŽNICA PROTI ŠKOFU ROZMANU IN NJEGOV »ZAGOVOR« 
1. ROZMANOVE POLITIČNE OPREDELITVE PRED OKUPACIJO IN »PRIPRAVE« NANJO 
1.1 »Razdelitev vlog« 
V prvi točki obtožnice je med drugim rečeno, da so »imeli protiljudski elementi iz vrhov 
SLS v pričakovanju neposrednega oboroženega napada Hitlerjeve Nemčije in fašistične Italije na 
Jugoslavijo ter okupacije in razkosanja naše zemlje ... med 27. marcem in 6. aprilom 1941 v Ljub­
ljani sestanek, na katerem so sklenili, da si podele vloge tako, da en del vidnejših predstavnikov 
SLS na čelu z obtoženim Rozmanom, Avsenekom in Natlačenom ostane doma in stopi v odkrito 
politično in vojaško sodelovanje z okupatorji ...<<44 Za to trditev obtožnica ne navaja nobenega 
4 3 AMNZ, Proces Rozman 80/6, A 339286. O vdanostni izjavi Duceju nekoliko kasneje. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 » 1996 » 1(102) 125 
konkretnega dokaza, v nadaljevanju obtožnice pa s tem sestankom, oziroma z Rozmanovim 
sodelovanjem na njem računa kot z dokazanim dejstvom.45 Škof Rozman vedenje o takem 
sestanku in kakršnokoli sodelovanje na njem, v svojem odgovora odločno zanika.46 Tudi v tem 
primeru gre za zlonamerno in z ničemer dokazano podtikanje s strani vojaškega tožilca. 
Tridesetega marca 1941 so se v Ljubljani res sestali prvaki SLS in se dogovorili o trojni delitvi 
nalog v slučaju vojne. Rozman na tem sestanku ni sodeloval, nanj ni bil vabljen in tudi ni prejel s 
strani udeležencev nikakršnih političnih nalog. Škofovi interesi v času neposredno pred drugo 
svetovno vojno so bili popolnoma drugačne narave. 
Kaj seje pravzaprav dogajalo v Ljubljani na škofovo iniciativo leta 1941 neposredno pred 
napadom okupatorja na Slovenijo? 
1.2 Rozmanova idejna naravnanost pred vojno 
Program pastoralnega dela v škofiji, kot si ga je začrtal ljubljanski škof Gregorij 
Rozman, je uzakonila ljubljanska škofijska sinoda leta 1940. Temeljne smernice pastoralnega dela, 
ki jih je začrtala ljubljanska sinoda, so bile podane v Zakoniku ljubljanske škofije41 in v 
Pastoralnih inštrukcijah za ljubljansko škofijo.** Oba dokumenta sta ključna za razumevanje 
osnovne duhovne, idejne in praktično-pastoralne naravnanosti škofa Rozmana neposredno pred 
drugo svetovno vojno in na nek način tudi ključ za razumevanje njegovega ravnanja med vojno. V 
tem pogledu je pomembno predvsem VU poglavje Pastoralnih inštrukcij z naslovom »Dušni 
pastir in Katoliška akcija, verska ter katoliška društva« (117-135). Preden škof spregovori 
Katoliški akciji, njeni vlogi in njenih nalogah v življenju Cerkve na Slovenskem, ter duhov­
nikovem odnosu do nje, škof Rozman kratko predstavi društva, pri katerih katoličanom ni dovo­
ljeno sodelovati. V tej zvezi spregovori tudi o komunizmu in boljševizmu in zelo jasno razmeji 
med obsodbo ideologije in skrbjo za posameznika. Ker gre za uradne smernice sinode in škofa, ki 
je te smernice podpisal, jih na tem mestu navajamo v celoti. V šesti točki tega poglavja je 
zapisano: 
»V našem času ustanavljajo boljševiki po državah, kjer še niso na oblasti, različna na videz 
nevtralna društva za vse mogoče namene. Prav tako se radi vtihotapljajo v že ustanovljena društva, da v 
njih opravljajo svoje razdiralno delo in potem po njih med širšimi množicami. 
Katoličani se morajo skrbno varovati teh volkov v ovčji koži, ki so bolj nevarni kot pa odkriti 
nasprotniki. Dušni pastirji naj sami pomnijo in opozarjajo svoje vernike, da ni pripadnikom komunizma 
nobena stvar sveta. Vsako priložnost izrabijo za svojo propagando. Pod krinko strokovnosti, narodnosti, 
narodne skupnosti, boja za demokracijo in za pravice človeške osebnosti, humanega ravnanja v vojski, 
dela za mir, socialnega dela in celo del krščanske ljubezni skušajo komunisti vbrizgati strup razkrajanja. 
Maske so različne, namen pa je eden. 
Katoličani večkrat te komunistične taktike niso prepoznali; velikokrat so se dali pripadnikom 
komunizma izrabljati. Papež Pij XI. opominja zato škofe v okrožnici 'Divini Redemtoris': 'Dajte torej, 
častiti bratje, prizadevajte si kar najbolj, da se bodo verniki varovali teh zank. Komunizem je nekaj 
bistveno slabega, zato prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture. Če bi 
se dali nekateri v zmoto zavesti in bi v svojem kraju komunizmu pomagali, da bi se utrdil, jih bo za to 
zmoto prve zadela kazen, in čim starejša in višja je v tistih deželah, ki bi na ta način vanje prodrl 
komunizem, krščanska kultura, tem huje bo v njih divjala jeza brezbožnikov.' In kardinali, člani sv. 
oficija, govore v dekretu, ki so z njim obsodili 8. julija 1936 časopis Terre Nouvelle (glasilo krščanskih 
revolucionarjev) takole: 'Ob tej priliki sami kardinali opominjajo vernike, da se varujejo kakršnih koli 
4 4 Proces 1946, 33. 
4 5 Proces 1946, 33. 
4 6 Rozmanov odgovor, str. 3/1. 
4 7 Zakonik ljubljanske škofije. Izdal in razglasil dr. Gregorij Rozman, škof ljubljanski na škofijski sinodi 1. 1940, 
Ljubljana 1940, 235 str. 
4 8 Pastoralne instrukcije za ljubljansko škofijo. Izdal dr. Gregorij Rozman, škof ljubljanski po sklepih škofijske 
sinode 1940, Ljubljana 1940, 288 str. 
126 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 
knjig, dnevnikov, revij in ostalih spisov, ki priporočajo - zlasti pod pretvezo sodelovanja pri karitativ-
nem delu - sodelovanje katoličanov s pripadniki komunizma.' 
Komunistična in filokomunistična društva, kakor tudi nešteta strokovna, literarna, humanitarna in 
druga društva, ki jih vodijo ali v njih delujejo komunisti in njih agitatorji, so Cerkvi sovražna in 
katoličanom zelo nevarna, zato odvraćajmo vernike na vso moč od njih. Predvsem pa pazimo, da bomo 
sami imeli prave nazore o teh društvih in da se ne bomo dali zapeljati, pa naj bi bila pretveza kakršna 
koli. Tudi v takih stvareh nam že sama potrebna previdnost, vrh tega pa še izrecna določba sv. stolice, 
prepoveduje sodelovati s komunisti, kjer bi s pripadniki kakega drugega nam nasprotnega svetovnega 
naziranja sodelovanje ne bilo prepovedano. 
Od sodelovanja s komunisti pa moramo seveda dobro razlikovati dušnopastirsko skrb za vernike, 
ki so postali komunisti. Tudi njim moramo oznanjevati evangelij, tudi nje moramo ljubiti z nadnaravno 
ljubeznijo; vse moramo storiti, da jih rešimo. Toda ta skrb in ljubezen nas ne smeta zaslepiti, da bi se 
dali prevarati ali da bi pustili, da se komunisti vtihotapijo med naše vernike in zlasti katoliška ali celo 
cerkvena društva.«49 
V začetku leta 1941 je škofu Rozmanu že postalo jasno, da Jugoslaviji in s tem tudi 
Sloveniji z vojno ne bo prizanešeno. Vendar jo je poskušal še odvrniti z duhovnimi sredstvi. V 
pastirskem pismu duhovnikom v začetku leta (1941) je škof Rozman razodel zaobljubo, da bodo 
Mariji kraljici zgradili cerkev, če jih bo obvarovala vojne.50 Duhovno in versko življenje seje kljub 
neposredni nevarnosti vojne, odvijalo po začrtanih smernicah. Škof Rozman se je 26. februarja 
1941 udeležil evharističnega kongresa v Zagrebu. Pred tem je napovedal ljudski misijon po 
ljubljanskih župnijah in prosil politične stranke v Ljubljani, da v času misijona v mesecu marcu ne 
bi prirejali političnih shodov in drugih manifestacij, ki bi motile duhovno zbranost vernikov." 
Neposredno bližino vojne so dali slutiti množični vpoklici vojnih obveznikov na orožne 
vaje, med katerimi je bilo tudi veliko duhovnikov. Vpoklicani duhovniki, rezervni vojni kurati, so 
prosili škofa za navodila, kako naj ravnajo v vojski in kakšne so njihove pristojnosti v slučaju 
vojne.52 
O nastalem problemu so očitno govorili tudi na Jugoslovanski škofovski konferenci. 
Tretjega aprila 1941 je predsednik škofovske konference, zagrebški nadškof dr. Alojzij Stepinac, 
podelil vsem vojaškim duhovnikom splošno pravico binacije (maševati dvakrat na dan) in izredno 
spovedno jurisdikcijo za ves čas služenja vojaškega roka.53 
1.3 Okupacija Slovenije 
Vojaška okupacija je najbolj prizadela prav ljubljansko škofijo, ki sta si jo razdelili nemška 
in italijanska okupacijska oblast. Na ozemlje ljubljanske škofije, ki so ga 1941 zasedli Nemci 
(Gorenjska in Zasavje), škof Rozman ni imel dostopa. Nemška okupacijska oblast se ni bila 
pripravljena pogovarjati z ljubljanskim škofom glede pregnanih duhovnikov, glede nezasedenih 
župnij in glede posesti, ki sojo nemški okupatorji zasegli ljubljanski škofiji. Štajerski Gauleiter dr. 
Siegfried Überreiter je mariborskega škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča na škofovo izrecno željo 
sprejel 19. aprila 1941. Škof Tomažič je Gauleiterja prosil za zaprte in pregnane duhovnike. Prosil 
je, da bi vsaj tisti duhovniki, ki niso bili pregnani, smeli po župnijah mariborske škofije opravljati 
redno dušnopastirsko delo. Vendar je bil Gauleiter do škofa izredno nesramen in mu je celo grozil 
z aretacijo. Arogantno mu je zabrusil v obraz: »Morali boste izbirati med Hitlerjem in papežem.«54 
4 9 Pastoralne instrukcije za ljubljansko škofijo, Ljubljana 1940, 135-137. 
5° AMNZ, Rozmanov proces 80/6, A 3381-3423. 
5 1 NŠAL, Ljudski misijoni. 
5 2 NŠAL, Vojaške zadeve. 
5 3 NŠAL, Vojaške zadeve. 
5 4 Sestanek škofa Tomažiča z Gauleiterjem Übereiterjem je 31. maja 1950 popisal dr. Ivan Žagar, ki je škofa 
spremljal na ta pogovor. Prim. ŠAM F 113/5. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 • 1996 • 1(102) 127 
Škofu Tomažiču torej ni preostalo dragega, kot da se je umaknil v samoto svojega škofijskega 
dvorca. 
Le dan za Tomažičevim obiskom pri Gauleiterju v Mariboru, je ljubljanski škof Rozman v 
podobni vlogi obiskal visokega komisarja Emilija Graziolija v Ljubljani. Med obema obiskoma pa 
je bila vidna razlika. Rozmana so na nek način pestili še hujši problemi kot mariborskega škofa. 
Ljubljanska škofija je bila razdeljena. Na Gorenjskem in v Zasavju so Nemci izvajali enako 
politiko nasilja kot na Štajerskem, medtem ko so Italijani cerkvenoupravno strukturo pustili 
nedotaknjeno in se nad duhovniki niso znašali. Nastali položaj je škof Rozman opisal v posebni 
spomenici, ki jo je očitno poslal Svetemu sedežu v Vatikan. Ker so v spomenici navedeni temeljni 
problemi, ki jih je škof Rozman moral nemudoma reševati in zaradi njih tudi stopiti v kontakt z 
okupacijsko oblastjo v Ljubljani, jo na tem mestu navajamo v celoti: 
»Pregled sedanjega stanja ljubljanske škofije 
Ozemlje ljubljanske škofije je razdeljeno v dva dela. En del pripada ljubljanski provinci -
kraljevini Italiji in obsega: mesto Ljubljano, del dekanije ljubljanske okolice (11 župnij in del Št. Vida), 
del dekanije Litija (Primskovo), večji del dekanije Trebnje (9 župnij), del dekanije Leskovec (4 župnije), 
ter dekanije: Vrhnika, Cerknica, Kočevje, Ribnica, Višnja gora, Žužemberk, Novo mesto in Črnomelj. 
Drugi del pripada Nemčiji in obsega: del dekanije ljubljanske okolice (10 župnij), večji del dekanije 
Litija (12 župnij), del dekanije Trebnje (2 župniji), večji del dekanije Leskovec (9 župnij) ter dekanije: 
Radovljica, Kranj, Škofja Loka, Moravče, Kamnik in Zagorje. Na ozemlju Italije je 134 župnij, na 
ozemlju Nemčije 142. V Ljubljanski pokrajini so vsi duhovniki na svojih mestih. Na vsem od 
Nemcev zasedenem ozemlju ljubljanske škofije seje nahajalo pred zasedbo 275 svetnih duhovnikov. Od 
teh jih je bilo po zasedbi zaprtih v Begunjah na Gor., v Št. Vidu nad Ljubljano, v Krškem, v Mengšu, 
v Komendi, v Celju in v Rajhenburgu skupno 152, od katerih je eden (Anton Jemenc) v Mengšu umrl. 
Pregnanih je bilo iz zasedenega ozemlja 33 duhovnikov Zavoda sv. Stanislava in 33 dušnih pastirjev (6 
duhovnikov iz zapora v Št. Vidu), skupno 66 duhovnikov. Na ozemlju je ostalo skupno še 24 
duhovnikov, od katerih jih je 14 aktivnih, drugi so upokojenci. Brez dušnih pastirjev je 133 župnij, ki 
štejejo okrog 200.000 duš. Po preselitvi zaprtih duhovnikov na Hrvatsko je ostalo (po stanju 31. julija 
1941) interniranih v Sremskih Karlovcih 66, v Slavonski Požegi 5, v Djakovem 37, v Zagrebu 6, v 
Mengšu 5 in v Begunjah na Gor. 4 duhovniki. Nameščenih pa je bilo v djakovski škofiji 37 duhovnikov, 
v zagrebški škofiji 6 in v Srbiji (Niš) 1 duhovnik, 20 duhovnikov se je vrnilo v Ljubljansko pokrajino. 
- Z omenjenega ozemlja so bili pregnani sledeči redovniki: frančiškani v Kamniku, na Brezjah in na 
Ročnem; kapucini v Škofji Loki in (deloma) v Krškem; lazaristi v Grobljah in Radečah. Pregnane so 
bile uršulinke v Škofji Loki in v Mekinjah, sestre de Notre Dame z Bleda, Žirov in Jesenic, usmiljenke 
zagrebške materine hiše iz Zavoda sv. Stanislava in iz Kamnika ter usmiljene pariške materine hiše 
(deloma) iz Begunj na Gor. - Zaseženo je bilo vse premoženje ljubljanske škofije in škofijske menze: 
Verski zaklad (razen Kostanjevice), Gornji grad in Gorice. 
Zavod sv. Stanislava: Dne 28. aprila 1941 je bil zaseden Zavod sv. Stanislava v Št. Vidu nad 
Ljubljano. Z odlokom visokega komisariata za Ljubljansko pokrajino z dne 8. julija 1941, št. IV 1915/2, 
je bil odobren prenos škofijske klasične gimnazije iz Št. Vida v Ljubljano.«55 
Dne 17. januarja 1942 je dobil škofijski Ordinariat v Ljubljani uradni dopis šefa civilne 
uprave na Spodnjem Štajerskem, s katerim ga obvešča, daje nemška okupacijska oblast razlastila 
ljubljansko škofijo njene posesti v Gornjem Gradu. V tej zvezi je vsekakor zanimiv pripis na 
dokumentu: »Se ne more vzeti na znanje.« To pa je bilo tudi vse, kar je škofijski Ordinariat v 
Ljubljani ta trenutek mogel narediti v zadevi »Škofijstvo Gornji Grad.«56 
5 5 NŠAL, Spisi, Kler 1889-1940. »Spomenica« ni datirana. Napisana pa je bila med 8. julijem (datum prenosa 
Škofijske gimnazije v dokumentu) in 25. avgustom 1941, ko je škof Rozman pooblastil celovškega kapitularnega vikarja 
Andreja Rohracherja (salzburški škof) za opravljanje dušnega pastirstva na Gorenjskem. Prim. NŠAL, Spisi, Ordinariat. 
Dragoceno pa je tudi pričevanje Franca S. Finžgarja v: Leta mojega popotovanja, Izbrana dela, 7. knjiga, Celje 1962, 
336-337. 
' 6 NŠAL, Škofijstvo Gornji Grad, 182. 
128 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 
Po okupaciji Slovenije in razdelitvi ljubljanske škofije med Italijo in Nemčijo, je moral škof 
Rozman skrbeti za usodo zaprtih in pregnanih duhovnikov, urejati vprašanje nezasedenih župnij v 
nemški zasedbeni coni, reševati problem škofijske klasične gimnazije in usodo zavoda v Št. Vidu 
nad Ljubljano, reševati probleme pregnanih duhovnikov iz Gorenjske in Štajerske, ki so se, 
večinoma brez dokumentov, pred Nemci zatekli v Ljubljansko pokrajino in reševati pereč 
gospodarski položaj, saj je škofija ostala brez dohodkov za vzdrževanje Škofovih zavodov, 
semenišča in brez sredstev za pomoč beguncem. Ker škof na »nemško ozemlje« ni imel dostopa, 
je probleme tega dela svoje škofije moral reševati preko Svetega sedeža v Vatikanu.57 Stiki z 
Vatikanom pa brez dovoljenja italijanskih okupacijskih oblasti v Ljubljani niso bili možni. 
So se pa tudi Italijani v času zasedbe obnašali drugače kot Nemci. Vsi duhovniki so ostali 
na svojih službenih mestih. Dovoljevali so naselitev beguncev iz »nemškega ozemlja« v Ljub­
ljanski pokrajini. Slovencem so obljubljali politično in kulturno avtonomijo. Za ljudi in tudi za 
škofa Rozmana so bili dejansko »manjše zlo.« So pa kljub temu bili okupator, kije imel o svoji 
navzočnosti na Slovenskem jasen načrt in ki je za vsako svojo »naklonjenost« zahteval 
protiuslugo. Tega so se zavedali vsi, tudi škof Rozman. Medsebojni stiki med škofom in 
predstavniki italijanskih okupacijskih oblasti so bili del diplomatske igre. Vsaka stran je hotela 
zase iztržiti čim več, vprašanje pa je, če se je škof Rozman vedno jasno zavedal nevarnosti takšne 
igre. Vprašanje je, če se je zavedal, do katere točke mu določila mednarodnega prava dovoljujejo 
sodelovanje z okupacijskimi oblastniki, da življenje na zasedenem ozemlju v danih pogojih 
kolikor toliko normalno poteka. 
Poleg stikov z okupacijskimi oblastmi, bremeni obtožnica škofa Rozmana tudi stikov z 
jugoslovansko vlado v begunstvu in konkretno s soobtoženim ministrom Krekom v Londonu. 
Vojaški tožilec se seveda tudi tokrat ni potrudil, da bi svoje trditve dokazal. 
V svojem odgovoru škof Rozman zanika kakršnekoli stike z ministrom Krekom preko 
Vatikana. In teh mu res tudi ni mogoče dokazati. Vendar škof Rozman očitno ni vedel, da je 
salezijanski duhovnik in ravnatelj salezijanskega zavoda na Rakovniku, France Blatnik, ki ga je 
večkrat poslal s svojo pošto v Vatikan, istočasno prenašal tudi pošto za Slovensko zavezo in 
konkretno za ing. Janka Mačkovška, ki je bila namenjena ministru Kreku v London.58 
Izjava soobtoženega domobranskega oficirja Milka Vizjaka, češ »da so iz Vatikana verjetno 
prihajala na škofijski Ordinariat in od tam dalje na duhovščino in klerikalno stranko navodila, kako 
naj se zadržujejo do italijanskega okupatorja«, je pravzaprav tožilčevo vprašanje obtoženemu 
Vizjaku.59 Tožilec je Vizjaku spremo položil v usta besedo DA. Očitno tožilec za svojo trditev ni 
imel nobenega dokaza v rokah, če je za svoj »najbrž« iskal potrditve pri domobranskem oficirju, 
ki s škofom Rozmanom dokazano ni imel nobene zveze. 
Tudi Slovenska zaveza ni bila ustanovljena na pobudo škofa Rozmana,60 so si pa njeni 
organizatorji prizadevali dobiti na svojo stran tudi škofa, kot trenutno najvidnejšo in najvplivnejšo 
osebnost v Ljubljanski pokrajini. Slovenska zaveza se tudi ni »udejstvovala kot del okupacijskega 
aparata«, ampak si je prizadevala za lojalnost legalni vladi v Londonu in je bila ves čas svojega 
delovanja izrazito nastrojena proti okupatorju.61 
5 7 Dokumentacija vatikanskega arhiva je raziskovalcem trenutno žal dostopna samo do leta 1922. O Rozmanovih 
stikih s Svetim sedežem pa imamo vendarle veliko podatkov v zbirki Actes et Documents du Saint Siège relativs à la 
seconde guerre mondiale, 11. zvezkov, Città del Vaticano 1965-1981, izdali: Pierre Blet, Robert A. Graham, Angelo 
Martini, Burkhard Schneider; Prim, tudi NŠAL, Spisi, Ordinariat, O 12. 
58 Prim. Јега Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek (Viri 7), Ljubljana 1994, 32,72,74. /Citirano: »Dosje« 
Mačkovšek/. 
5 9 Vprašanje tožilca se namreč glasi: »Preko Vatikana so najbrž prihajale instrukcije na škofijski Ordinariat in od 
tod dalje na duhovništvo in na klerikalno vodstvo, kako naj se zadrži nasproti Italijanom. Vsekakor so odnosi med 
klerom in Italijani bili za časa okupacije zelo dobri in se je klerikalna stranka počutila gospodarja nad ljudstvom.« Na 
to vprašanje je Vizjak preprosto odgovoril: »Da.« Vsem, tudi tožilcu pa je bilo jasno, da polkovnik Vizjak kot vojak ni 
imel nobenih stikov s škofijskim ordinariatom in tudi ni mogel vedeti za kakršnekoli stike škofa Rozmana z Vatikanom. 
Prim. Proces 1946, 125. 
6 0 Proces 1946, 44-45. 
6 1 O tem podrobneje »Dosje« Mačkovšek, Ljubljana 1994. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 129 
2. ROZMANOVO »SOLIDARIZIRANJE« Z OKUPATORJEM? 
2.1 Rozmanov obisk pri visokem komisarju Grazioliju 
Obtožnica dalje bremeni škofa Rozmana, »daje dne 22. aprila 1941 (pravilno 20. aprila !) 
obiskal fašističnega 'Visokega komisarja' Emilija Graziolija in mu izročil svoje pozdrave ter 
pozdrave vse duhovščine iz ozemlja, zasedenega po italijanskih četah, zagotavljajoč mu popolno 
sodelovanje s fašistično Italijo. 
Mussoliniju pa je dne 3. maja 1941 poslal posebno spomenico, v kateri izraža veliko veselje 
zaradi zasedbe slovenskega ozemlja po italijanski vojski in vključitvi slovenskega ozemlja v 
italijansko kraljestvo. V spomenici izraža brezpogojno vdanost in obljublja Duceju neomajno 
sodelovanje.«62 
O škofovem obisku pri Grazioliju in Graziolijevem obisku pri škofu Rozmanu je poročal 
ves takratni tisk. Italijani so seveda oba obiska v dnevnem tisku skušali ustrezno izrabiti v 
propagandne namene.63 
Glede škofovega obiska pri Grazioliju imamo škofovo uradno izjavo, ki je bila objavljena 
v Ljubljanskem škofijskem listu, čeprav je po izjavi prič tudi tu moral nekoliko spremeniti svojo 
prvotno formulacijo. »Inkriminiran tekst« se v celoti glasi: 
»Pomembni zgodovinski dogodki. Odkar je izšla zadnja številka Škofijskega lista, je 
ljubljanska škofija doživela več sprememb kot prej v vsem stoletju. 
Na cvetno nedeljo, 6. aprila, seje vnela vojska med Italijo in Nemčijo na eni strani in Jugoslavijo 
na drugi strani. Na veliki petek, 11. aprila, so italijanske čete mirno zasedle del škofije in mesto 
Ljubljano, dočim so vso Gorenjsko in del Dolenjske ob Savi zasedle nemške oborožene sile. 
V nedeljo, 20. aprila, sem v spremstvu generalnega vikarja prelata Ignacija Nadraha in stolnega 
dekana dr. Frančiška Kimovca obiskal novoimenovanega kraljevega komisarja Emilija Graziolija. V 
razgovoru z ekselenco komisarjem sem poudaril hvaležnost duhovščine in vernikov, da je vojaštvo 
mirno zasedlo pokrajino, ohranilo red in pustilo svobodo ljudstvu zlasti v verskem ozira. Kar pa 
se tiče sodelovanja predstavnikov Cerkve z novo oblastjo fašistične Italije, je za nas katoličane 
merodajna božja beseda, ki pravi: 'Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti, 
razen od Boga, in te, ki so, so od Boga postavljene' (Rim, 13,1). S tega stališča priznavamo oblast, ki 
je nad nami, in bomo po svoji vesti radi sodelovali v časno in večno korist ljudstva, med katero nas 
je božja Previdnost za duhovnike postavila. - V ponedeljek, 21. aprila, je Ekscelenca Emilio Grazioli 
vrnil obisk v škofijskem dvorcu.«64 
Če izjavo preberemo brez predsodkov, postanemo pozorni predvsem na naslednja 
poudarka: 
1. jasno izraženo kritiko na račun Nemcev: Italijani so del njegove škofije zasedli mirno, 
dočim so vso Gorenjsko in Zasavje zasedli Nemci. Med vrsticami je jasno povedano da nasilno. 
Nasilje Nemcev nad njegovimi duhovniki in verniki je škof Rozman opisal na drugem mestu. 
2. Z ozirom na stanje v tistem delu škofije, ki so ga zasedli Nemci, je škof hvaležen, da so 
Italijani pri zasedbi ohranili red in pustili ljudem določeno svobodo. Ne hvali torej okupacije. V 
danih okoliščinah, v katerih seje znašla njegova, med dva okupatorja razdeljena škofija, ugotavlja, 
da so Italijani pač »manjše zlo« in jim to tudi priznava. In v tej točki in samo v tej točki škof 
priznava lojalnost Cerkve trenutni okupacijski oblasti »v časno in večno korist ljudstva.« Samo to 
in nič dragega! 
Glede obiska pri Visokem komisarju, škof Rozman izrecno poudarja, da je bil le 
vljudnostne narave in ne politični akt. »Trditev, da sem pri tej priložnosti obljubil popolno 
sodelovanje duhovščine s fašistično Italijo, je neresnična.« Škofovo poudarjanje hvaležnosti 
6 2 Proces 1946, 35; Prim. Tone Ferenc, Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941-1942, Maribor 1987, 110-112; 
Jakob Kolarič, Škof Rozman, III., 322. 
6 3 Primerjaj ustrezna poročila v dnevnikih Slovenec in Jutro 22. aprila 1941. 
6 4 Ljubljanski škofijski list, 31. julija, letnik 78/1941, št. 4-6, str. 1. Tekste v izjavi podčrtal avtor. 
130 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 
duhovnikov in vernikov, ker je italijanska vojska mimo zasedla ljubljansko pokrajino, je 
nedvomno kritika nemškega ravnanja v preostalem delu škofije. Škof se seveda kot najvišji 
predstavnik Cerkve ni mogel delati, kot da okupatorske oblasti v njegovi škofiji ni. Gospodarske, 
personalne in socialne zadeve škofije ni mogel reševati brez njih. Zato je bil dolžan »priznati 
oblast in sodelovati z njo v časno in večno korist ljudstva« v vseh tistih zadevah, ki zadevajo 
sodelovanje med cerkveno in svetno oblastjo ne glede na njen ideološki predznak. 
Priče trdijo, da škof Rozman do Italijanov ni kazal nikakršnih simpatij. Njegov takratni 
tajnik in poznejši ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič je v svojem življenjepisu, ki ga je 
moral napisati v zaporu, zatrdil, da je bil Rozman dobro seznanjen s preganjanjem primorskih 
Slovencev in daje zaradi italijanskega nasilja nad Slovenci celo osebno protestiral pri papežu Piju 
XI. v Rimu.65 Ko pa je italijanska vojska zasedla Ljubljano in polovico njegove škofije, je moral 
seveda hitro urejati najnujnejše administrativne zadeve za normalno delovanje svojih duhovnikov. 
Tako je 17. aprila 1941 prosil Komando XI. armadnega zbora v Ljubljani, da bi se v času 
policijske ure od 21. do 5. ure, smeli poleg zdravnikov in babic (njim je bilo dano dovoljenje 16. 
aprila) prosto gibati tudi duhovniki in sicer zaradi previdevanja bolnikov. Dovoljenje naj bi veljalo 
za vso škofijo.66 Na svojo vlogo škof Rozman ni prejel odgovora, pač pa so začeli nanj pritiskati, 
naj najprej uradno pozdravi italijanske okupacijske oblasti, ker si bodo »sicer njegov molk 
razlagali kot sovražno dejanje.«67 
Vendar škof Rozman tudi po svojem obisku 20. aprila 1941 pri Visokem komisarju ni prejel 
odgovora na svojo vlogo. Italijani so očitno hoteli več. Drugega maja 1941 je vrhniški dekan Janez 
Burnik (+28. marca 1943) prosil škofijski Ordinariat v Ljubljani, naj posreduje pri zasedbenih 
oblasteh za »generalno dovoljenje za vse duhovnike, da smejo tudi v času zatemnitve hoditi 
neovirano previdevat nevarno bolne. Tozadevno dovoljenje izda vojaško poveljstvo - to je general 
pri vojaški komandi. Krajevni poveljniki menda niso kompetentni za izdajanje takih dovoljenj. 
Tudi v Italiji imajo taka generalna dovoljenja, kot mi je pravil danes tukajšnji tenente-
cappellanus.« Na njegovo vlogo je škof 6. maja pripisal: »V zvezi s tuk(ajšnjim) dopisom z dne 
17. aprila 1941, št. 1805 ponovno naproša (Komando XI. armadnega zbora v Ljubljani), da izda 
dovoljenje za vse duhovnike ljubljanske škofije v zasedenem ozemlju za previdevanje bolnikov 
tudi v nočnem času ,..«68 Tudi na to vlogo pismenega odgovora vojaškega poveljstva ni najti. 
Italijanske okupacijske oblasti so reševanje nujnih pastoralnih zadev izkoriščale za pritisk na 
škofa. Očitno pa Italijani vsem duhovnikom tudi niso zaupali, saj so jim očitali simpatiziranje s 
partizani.69 Prošnjo za neovirano gibanje duhovnikov v Ljubljanski pokrajini je škof Rozman 
ponovil še 5. avgusta 1942. O kakšnem tesnem sodelovanju škofa in duhovnikov z Italijani v 
Ljubljanski pokrajini v tem času še ne more biti govora.70 
2.2 Rozmanova »vdanostna izjava« Duceju 
Podobno se je razpisal dnevni tisk o škofovi izjavi ob ustanovitvi Ljubljanske pokrajine 
in njeni priključitvi Kraljevini Italiji 3. maja 1941. Zdi se, da se škof Rozman proslave tega 
dogodka ni udeležil iz protesta proti propagandistični zlorabi škofovega vljudnostnega obiska pri 
Visokem komisarju 20. aprila 1941. Na slovesnost je poslal svojega generalnega vikarja msgr. 
Ignacija Nadraha, ki je Grazioliju izročil kratko škofovo izjavo. Ta se glasi: 
»Ekscelenca! Danes je bil objavljen dekret, s katerim se po italijanski armadi zasedena 
slovenska zemlja pridružuje Italiji. Ko jemljem to na znanje, se zahvaljujem vaši Ekscelenci, da 
nam je tako vsaj na tem teritoriju škofije omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru, 
6 5 Škof Lenič, Življenjepis, napisan v zaporu, 103. Prim. Dokumentacija SOVE. 
66 NŠAL, Škofijski Ordinariat, Vojaške zadeve, št. 1805. 
6 7 Prim. Življenjepis škofa Leniča, str. 103. Dokumentacija SOVE. 
6 8 NŠAL, Škofijski Ordinariat, Vojaške zadeve, št. 1985. 
6 9 AMNZ, Proces Rozman, 80/6, 3158-3159. 
7 0 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3182. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 131 
pričakujoč, da se v smislu dekreta avtonomija narodnega življenja tudi v korist vere in morale 
skoraj izgradi. 
Izražam popolno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za 
dobrobit našega ljudstva.« 
Izjava sama ne vsebuje nobenih čestitk in nobenega škofovega opravičila za izostanek. Škof 
Rozman dejstvo »jemlje na znanje« in istočasno opozori Italijane na njihovo obljubo, da bodo za 
razliko od Nemcev, spoštovali kulturno in versko avtonomijo Slovencev. Svoje duhovnike je škof 
o tem dogodku prav tako obvestil v Škofijskem listu. Takole pravi: 
»Dne 3. maja je izšel kraljevi ukaz o ustanovitvi Ljubljanske pokrajine! S tem dekretom je 
postalo slovensko ozemlje, zasedeno od italijanske oborožene sile, 'sestavni del kraljevine Italije in tvori 
Ljubljansko pokrajino' (člen 1). Nova pokrajina 'bo imela glede na svoje strnjeno slovensko prebi­
valstvo avtonomen ustroj, upoštevajoč etnične značilnosti prebivalstva, zemljepisno lego ozemlja in po­
sebne krajevne potrebe' (člen 2). 
Ta kraljevi dekret, izdan na predlog Duceja fašizma, predsednika vlade, nam zagotavlja nemoten 
kulturni razvoj in svobodo verskega življenja na ozemlju ljubljanske province, ki vsa pripada ljubljanski 
škofiji. 
Hvaležni smo Bogu, ki je Voditelju Velike Italije navdihnil misli velikodušne pravičnosti in 
uvidevne modrosti, s katero je Nj. Veličanstvu Kralju in Cesarju predlagal ustanovitev Ljubljanske 
pokrajine. 
Iskreno hvaležni smo pa tudi Kralju in Cesarju ter Duceju, ki sta dalekovidno omogočila, da je 
ostalo jedro slovenskega naroda svobodno v veri in jeziku. 
Gregory Rozman, škof.«71 
Še bolj kot v prvem primeru, je Visoki komisar Grazioli škofovo »lojalnost« zlorabil v 
primeru t.im. škofove »vdanostne izjave Mussoliniju« ob priključitvi Ljubljanske pokrajine 
Italiji 3. maja 1941.72 Zgoraj navedeno izjavo je Grazioli kratko malo »prepesnil« in jo v znanem 
fašističnem slogu naslovil direktno na Duceja. Poskrbel pa je tudi, daje to - Graziolijevo verzijo 
že naslednji dan objavil dnevni tisk v Ljubljani. Na to zlorabo je 23. avgusta 1946 vojaškega 
tožilca opozoril takratni ljubljanski generalni vikar Anton Vovk in Tožilstvu iz škofijskega arhiva 
poslal avtentičen tekst Rozmanove izjave. 
V izvirni Rozmanovi izjavi ni nobene klečeplaznosti, o kateri govori ponarejeni italijanski 
tekst, ki se glasi: 
»Duce, nell'apprendere con vivo giubilo l'incorporamento dei territori Sloveni occupati 
dall'Esercito italiano nel Regno d'Italia, anche a nome del clero della Diocesi dei territori stessi, Vi 
prego accogliere le espressioni della più viva riconoscenza per i generosi provvedimenti adottati per la 
popolazione slovena. 
Accogliete ancora, Duce, i sensi della nostra sicura lealtà, e collaborazione, mentre invoco la 
benedizione di Dio sull'opera vostra, su tutta la grande Nazione Italiana e sulla popolazione slovena, 
che nell'ambito dell'Impero di Roma potrà vivere e prosperare.73 
Slovenski prevod ponarejene Rozmanove »vdanostne izjave« Mussoliniju, ki jo povzema 
obtožnica, je bil 6. maja 1941 objavljen v Slovencu.74 
71 Ljubljanski škofijski list, 31. julija, letnik 78/1941, št. 4-6, str. 1. Tekste v izjavi podčrtal FD. 
7 2 Kraljevi ukaz o priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji 3. maja 1941 je objavljen: Tone Ferenc, Fašisti brez 
krinke. Dokumenti 1941-1942, Maribor 1987, Dok. 5, 117-119; Kraljevi ukaz o veljavnosti odredb v Ljubljanski 
pokrajini z dne 7. junija 1941, n.d., Dok. 6, 120. 
7 3 AMNZ, Proces Rozman 80/6, A339287 (3116). Stavke, ki jih je dodal Garzioli, je podčrtal ža generalni vikar 
Vovk. 
7 4 Prevod, ki ga do danes navaja vsa Rozmanu nenaklonjena literatura, se glasi: »Duce! Zvedeli smo z velikim 
veseljem, da je slovensko ozemlje, zasedeno po italijanski vojski, vključeno v italijansko kraljestvo. Prosim Vas, da 
sprejmete najglobjo zahvalo vse duhovščine tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili 
slovenskemu prebivalstvu. Sprejmite tudi, Duce, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja. Hkrati prosim, naj 
132 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 
Sodišče je sicer Vovkov protest vzelo na znanje, vendar je menilo, da je »predlog istega 
obtoženca o izpremembi teksta lojalnostne izjave Duceju sicer umesten, vendar je brezpredmeten, 
ker je sodišče na pismo, ki gaje prejelo od škofijskega ordinariata dne 24. t.m. že upoštevalo tekst 
z novimi obtežilnimi okolnostmi na predlog tožilstva.«75 Tožilstvo se torej ni bilo pripravljeno 
soočiti s problemom verodostojnosti dokumentov italijanskih okupacijskih oblasti, ki so svojim 
nadrejenim kazale svojo verzijo dogodkov na okupiranem ozemlju. To velja tudi za vse ostale 
italijanske dokumente, ki so bili predloženi sodišču in naj bi bremenili škofa Rozmana sodelovanja 
z okupacijskimi oblastmi med vojno. Ti dokumenti so v veliki meri izraz njihovih želja na 
okupiranem ozemlju in ne dejanskega stanja. Predvsem pa so dokumenti italijanskih vojaških 
oblasti izraz njihove nemoči in nesposobnosti, da bi se dokopali do trdnih informacij, kaj seje na 
okupiranem ozemlju dejansko dogajalo. To nepoznavanje razmer pa je tudi povzročilo, da so jim 
politične in vojaške stvari v ljubljanski pokrajini ušle popolnoma iz rok. 
Dejstvo, da sta vojaški tožilec in vojaško sodišče v Ljubljani zavestno uporabljala nevero-
dostojne dokumente, ki naj bi bremenili škofa Rozmana in dejstvo, da je z njim sodišče zavestno 
zavajalo tudi javnost in manipuliralo z njo, je jasen dokaz, da je šlo v primera Rozman za 
skonstruiran politični proces. Ker je bilo nujno potrebno tudi sodno potrditi že obstoječo politično 
obsodbo škofa Rozmana, so sistematično eliminirali vse dokaze, ki bi kakorkoli govorili v prid 
obtoženemu. Kako odlično je sodišču ta taktika uspela, dokazuje celotna, Rozmanu nenaklonjena 
literatura, ki vse do danes navaja le neresnične in potvorjene Rozmanove izjave, in sicer vedno kot 
gotova in izpričana dejstva. 
Že ta dva primera seveda jasno dokazujeta, da je potrebno italijanske dokumente brati z 
veliko previdnostjo. Vse, kar je bilo namenjeno nadrejenim vojaškim oblastem in javnosti, je bilo 
skrbno oblikovano v propagandističnem duhu vojaškega lobija, ki se je vedno rad hvalil s svojimi 
uspehi. Pod tem vidikom je potrebno brati tudi Poročilo civilnega komisarja za Ljubljansko 
pokrajino z dne 22. aprila 1941 o opravljenem delu, ki ga je brez ustreznega komentarja v svoji 
knjigi Fašisti brez krinke objavil Tone Ferenc.76 V tem poročilu je visoki komisar Grazioli v duhu 
ponarejene Rozmanove »vdanostne izjave« Mussoliniju med drugim omenil tudi Rozmanov obisk 
pri njem ob nastopu komisarjeve službe v Ljubljani in nato Graziolijev pri Rozmanu. 
Stvari pa vendarle niso potekale brez zapletov in italijanske oblasti niso bile brezpogojno 
naklonjene slovenskim duhovnikom, kot bi bilo razumeti iz zgoraj navedenega poročila visokega 
komisarja Emilija Graziolija poveljniku druge italijanske armade generalu V. Ambrosiju. O 
nasilnih dejanjih italijanske vojske so poročali iz Radovljice77 in Babnega polja.78 
2.3 Obisk goriškega nadškofa Karla Margottija v Ljubljani 
Neposredno po italijanski okupaciji Ljubljane je škofa Rozmana 15. aprila 1941 nepri­
čakovano obiskal goriški nadškof Karel Margotti. O svojem obisku je goriški nadškof že naslednji 
dan poročal Državnemu tajništvu v Rim.79 Njegovo pismo je izjemno zanimivo. Pravega namena 
svojega obiska v Ljubljani v pismu sicer ni navedel, lahko pa nanj sklepamo iz protesta 
božji blagoslov pride na Vaše delo, nad ves italijanski narod ter nad slovensko ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega 
imperija lahko živelo in se razvijalo.« Slovenec, 6. maja 1941, št. 106a. Prim, tudi Proces, str. 60. Komentar o 
verodostojnosti italijanskih »uradnih dokumentov« ni potreben! 
75 AMNZ, Proces Rozman, 80/6, A 339286 (3115). 
7 6 Tone Ferenc, Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941-1942, Maribor 1987, dok. 3, 109-115. Leta 1995 je knjiga 
izšla tudi v italijanskem jeziku. 
7 7 Župnijski arhiv Radovljica, Kronika župnije Radovljica za leto 1941 poroča, da so v noči od velikonočne 
sobote na nedeljo prišli v Radovljico Italijani in zasedli tamkajšnjo šolo. V Radovljici so ostali teden dni, ob svojem 
odhodu pa so šolo izropali in odnesli s seboj celo ročna dela učenk. 
7 8 Župni upravitelj Anton Črnugelj je poročal na škofijo, da so mu Italijani na samo veliko noč v župnišču ukradli 
za 900 dinarjev sveč, 60 1. vina, 4 kokoši, 10 1. malinovca, 2 1. kislih kumaric, 2 1. kompota in večjo količino sena. Iz 
župnikovega poročila je jasno, da italijanskega »obiska« ni bil nič kaj vesel in da je Italijanom to tudi zelo jasno pokazal. 
Prim. NŠAL, Vojaške zadeve. 
7 9 Actes et Documents, vol. 4, Dok. 320, 461-462. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 133 
jugoslovanskega poslaništva v Rimu 26. aprila 1941.80 Nadškof Margotti seznanja Državno 
tajništvo, da italijanska okupacijska vojska81 škofa Rozmana in duhovnikov ni nadlegovala. Obredi 
velikega tedna so po vsej škofiji potekali mirno. Škof Rozman je nadškofa posebej prosil, naj v 
tem pogledu pomiri Sveti sedež. V mestu vlada skorajda praznično vzdušje. Cerkve so polne. Med 
verniki so pomešani italijanski vojaki. Komandant okupacijske vojske je general divizije Isonzo s 
sedežem v Gorici, Federico Romero, ki ga dobro pozna kot poštenega, prepričanega in praktičnega 
katoličana. Zato je prepričan, da bo general vzljubil tudi Slovence v Ljubljani. Stara italijansko-
jugoslovanska meja je odpravljena, pravi dalje nadškof Margotti. Ker so Italijani zasedli celotno 
ljubljansko škofijo (ta informacija je seveda napačna!), ljubljanski škof lahko svobodno obiskuje 
vse župnije in ni nobenega razloga za vznemirjenje glede duhovne oskrbe vernikov. Nadškof 
Margotti ne pozabi poudariti, daje ljubljanska škofija njegova soseda. 
Drugih podrobnejših poročil o Margottijevem obisku v Ljubljani in njegovih pogovorih s 
škofom Rozmanom nimamo. Ob podrobnejši analizi njegovega pisanja (meja odpravljena, 
ljubljanska škofija meji na goriško nadškofijo) in predvsem iz protesta jugoslovanskega 
poslaništva v Rimu pa lahko sklepamo, daje prišel nadškof Margotti v Ljubljano z namenom, da 
bi škofa Rozmana pridobil, naj se ljubljanska škofija vključi v goriško metropolijo. Škof Rozman 
je očitno tako ponudbo zavrnil in o tem obvestil jugoslovansko vlado, ki je preko svojega 
poslaništva v Rimu protestirala pri Državnem tajništvu. V protestu je izrecno rečeno, daje nadškof 
Margotti škofu Rozmanu poročal, da bodo italijanski konkordat z Vatikanom raztegnili tudi na 
Slovenijo in da je potrebno kalijanizirati vodstvo redovnih hiš. Predstavnik državnega tajništva 
msgr. Tardini je tako informacijo odločno zanikal.82 
2.4 Podelitev italijanskega odlikovanja škofu Rozmanu 
Iz zgoraj povedanega je mogoče sklepati, da podelitev komturskega odlikovanja reda 
italijanske krone 4. oktobra 1941 na izrecen Mussolinijev predlog, ni bila nagrada za »škofovo 
izdajalsko sodelovanje« z okupatorjem, kot to trdi obtožnica.83 Ker vsa dotedanja prizadevanja 
Visokega komisarja pridobiti škofa Rozmana popolnoma na svojo stran očitno niso uspela, so 
fašistični oblastniki skušali še z neke vrste podkupovanjem. Svoj odnos do italijanskega 
odlikovanja pa je škof Rozman zelo jasno izrazil z besedami svojemu tedanjemu tajniku dr. 
Stanislavu Leniču: »Hujše klofute mi (Italijani) niso mogli dati.«84 
2.5 Razmere v »nemškem delu« ljubljanske škofije 
Istočasno z razmerami v »italijanskem«, je moral škof Rozman urejati razmere tudi v 
»nemškem delu« svoje škofije. Nemci so ljubljanskega škofa kratko malo ignorirali. Slovenske 
duhovnike so izgnali. Delu izgnanih duhovnikov se je posrečilo priti v Ljubljansko pokrajino. V 
Ljubljano je pribežal tudi del izgnanih štajerskih duhovnikov. Njihov zastopnik v Ljubljani, ki je 
s škofom Rozmanom urejal njihov status v ljubljanski škofiji, je bil dr. Stanko Cajnkar.85 
O nemškem nasilju je škof Rozman nemudoma obvestil Sveti sedež v Rimu. Vatikanski 
nuncij v Italiji Borgongini Duca je že 5. maja 1941 poročal kardinalu Maglioneju na Državnem 
tajništvu v Vatikanu o svojem pogovoru z italijanskim zunanjim ministrom Cianom. Nuncij je 
ministra obvestil o grdem ravnanju Nemcev s slovenskimi duhovniki in ga prosil, naj se italijanska 
vlada za njih zavzame pri nemški vladi.86 Iz ministrovega odgovora je bilo čutiti, da razmere 
«o Actes et Documents, vol. 4, Dok. 329, 469. 
8 1 Urednikom se je v opombi »zapisala« velika nerodnost: »Les troupes italiennes ocupaient presque toute la 
Slovénie.« Actes et Documents, vol. 4, 4612, op. 1. 
8 2 Actes et Documents, vol. 4, Dok, 329, 469. 
8 3 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3438; Proces, str. 35. 
8 4 Škof Lenič, Življenjepis napisan v zaporu. Dokumentacija SOVE, str. 43 (45). 
8 5 Prim, pismo duhovnika Alojzija Juranoviča mariborskemu škofu Tomažiču 19. maja 1941. ŠAM, F 113/2a. 
8 6 Actes et Documents, vol. 4, Dok. 337, 480-481. 
134 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 
pozna. Zanimivo pa je, da je čutil potrebo nunciju poudariti, da pa oni (Italijani) z duhovniki na 
okupiranem ozemlju odlično ravnajo. Šestnajstega maja je Državno tajništvo v Vatikanu z 
diplomatsko noto tudi uradno zaprosilo italijansko vlado, da bi pri nemški vladi posredovala za 
zaprte slovenske duhovnike. To pismo na nek način odraža odnos ljubljanskega škofa do položaja 
v njegovi škofiji in predvsem njegov odnos do obeh okupatorjev, ki sta zasedla njegovo škofijo. 
Ne smemo pozabiti, da se je v italijanskem delu svoje škofije škof vendarle lahko svobodno gibal 
in komuniciral s svojimi duhovniki, v nemškem delu pa mu je bilo to onemogočeno. Pismo 
Državnega tajništva italijanskemu veleposlaništvu se glasi: 
»Zaradi nedavnih vojaških posegov v Jugoslaviji so čete nemškega rajha, kakor je znano, zasedle 
skoraj vse ozemlje mariborske škofije in del ljubljanske. 
Po poročilih, ki so prišla na državno tajništvo Njegove Svetosti, so nemške oblasti že prve dni 
zasedbe na ozemlju, ki so ga zasedle, zaprle semenišča in ukinile vse samostane moških redovnih družb 
in tudi nekatere ženskih redovnih družb. Med težkimi ukrepi, ki so jih te oblasti izdale, je vrh tega treba 
obžalovati zapor (aretacijo) okrog 350 duhovnikov (približno 60%) iz mariborske škofije in kakih 
dvajset iz ljubljanske. Od duhovnikov ljubljanske škofije so od početka tega meseca bili zaprti sledeči 
(imena 23 duhovnikov v objavi niso navedena). 
Prevzvišeni monsignor Gregorij Rozman, ljubljanski škof, ki ga skrbi usoda teh duhovnikov, zelo 
želi, da bi se italijanske oblasti zavzele pri nemških in dosegle osvoboditev zgoraj omenjenih 
duhovnikov njegove škofije ter jim oskrbele dovoljenje, da pridejo na ozemlje, ki so ga zasedle 
italijanske čete, in se dajo na razpolago svojemu škofu. Isto želi, če je mogoče, doseči tudi za duhovnike 
iz mariborske škofije; mnogi med njimi bi potem mogli oditi v zagrebško nadškofijo ali v dalmatinske 
škofije. 
Gospod škof misli tudi na možnost, da bi se kje v Italiji ali tudi v Dalmaciji ustanovilo zavetišče 
za bolne in ostarele duhovnike ljubljanske in mariborske škofije in mogoče tudi za bogoslovce višjih 
letnikov, ki so morali bežati z ozemlja, ki so ga zasedle nemške čete. Gospod škof bi bil zelo hvaležen 
italijanski vladi, če bi v ta namen dovolila Slovencem, da bi kupili ali vzeli v najem kako poslopje, v 
katerem bi se imenovani duhovniki in bogoslovci mogli nastaniti do konca vojne.«87 
Podatke, ki jih navaja diplomatska nota, je Svetemu sedežu posredoval ljubljanski škof 
Gregorij Rozman. 
Na diplomatsko noto Državnega tajništva je italijanska vlada 22. maja 1941 kratko odgo­
vorila, da skrbno proučuje položaj klera v mariborski in ljubljanski škofiji, da bi ga lahko kar se 
da ugodno rešili.88 
O slabem ravnanju Nemcev z duhovniki v Sloveniji je bil obveščen tudi svetovalec 
nemškega veleposlaništva v Rimu Fritz Menshausen, ki je pri Svetem sedežu protestiral proti »do 
Nemčije sovražnim oddajam« na Vatikanskem radiu.89 
2.6 Duhovna oskrba župnij na zasedenih ozemljih 
Stara jugoslovansko-italijanska meja očitno ni bila tako odprta kot je 16. aprila 1941 
poročal goriški nadškof v Rim. Nova administrativna meja med Ljubljansko pokrajino in Benečijo 
Julijsko krajino je ponovno zarezala na ozemlje ljubljanske škofije. Zato je 19. junija 1941 goriški 
nadškof Margotti prosil škofa Rozmana, naj mu podeli jurisdikcijo v zasedenem delu ljubljanske 
škofije, da bodo njegovi duhovniki lahko neovirano hodili čez mejo.90 
Priliv duhovnikov z okupiranega ozemlja pod nadzorom Nemcev v Ljubljansko pokrajino 
je bil seveda tesno povezan s problemom njihovega vzdrževanja in zaposlitve. Duhovnike begunce 
je škof Rozman skušal zaposliti v premožnejših župnijah. S posebnim pastirskim pismom 
8 7 Actes et Documents, vol. 4, Dok. 349, 492-493. Prevod dokumenta v: Kolarič, škof Rozman, III. del, priloge 
Dok. št. 16. 
8 8 Actes et Documents, vol. 4, Dok. 371, 509. 
8 9 Actes et Documents, vol. 4, Dok. 374, 514-515. 
9 0 NŠAL, Ordinariat, O 12 (1901-1956). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 « 1996 » 1(102) 135 
priporoča duhovnike begunce duhovnikom, ki so lahko ostali na svojih mestih. Nekaj »presežnih 
duhovnikov« pa je ponudil tudi sosednjim škofom. Tako je nastala obsežna korespondenca med 
škofom Rozmanom, vatikanskim državnim tajnikom kardinalom Luigi(jem) Maglione(jem), 
tržaškim škofom Antonio(m) Santin(om), goriškim nadškofom Karlom Margotti(jem) in reškim 
škofom Ugo(m) Camozzo(m), da bi del slovenskih duhovnikov iz ljubljanske pokrajine prevzeli v 
svoje škofije.91 Kardinal Maglione je 2. julija 1942 škofa Rozmana obvestil, da so po njegovem 
posredovanju pripravljeni sprejeti goriški nadškof tri, tržaški škof deset in reški škof dva slovenska 
duhovnika. Škof Rozman je 14. julija 1942 kardinalu sporočil imena duhovnikov, ki so bili 
pripravljeni oditi v goriško (Alojz Duhovnik in Anton Mušič), tržaško (Stanko Debevc, Janez 
Markič, Maks Ocepek, Jože Ogrinec, Jože Pelan, Martin Tavčar, Lado Tomazin in Franc Vrolih) 
ter reško škofijo (Danijel Perkan). Devetindvajsetega avgusta 1942 je nato škof Rozman uradno 
zaprosil tudi ljubljansko kvesturo, naj navedenim duhovnikom izda potrebno dovoljenje 
(»lasciapassare«), da smejo iz Ljubljanske pokrajine oditi na novo službeno mesto.92 
Težje je bilo urediti vprašanje duhovne oskrbe na ozemlju ljubljanske škofije, ki so ga 
zasedli Nemci. Ti škofu Rozmanu niso dovolili vstopa na ta del njegove škofije. Prav tako mu tudi 
niso dovolili direktnega stika s celovškim škofom. Celotna korespondenca med škofom 
Rozmanom in celovškim kapitularnim vikarjem, naslovnim škofom Andrejem Rohracherjem, je 
zato potekala preko Vatikana. Pri ureditvi dušnega pastirstva na delu ljubljanske škofije, zasede­
nem od Nemcev, pa je v imenu državnega tajništva posredoval msgr. Antonio Samore. Z njegovim 
posredovanjem je škof Rozman 25. avgusta 1941 celovškemu kapitularnemu vikarju podelil vse 
pristojnosti, ki so bile potrebne za normalno opravljanje dušnopastirskega dela.93 
Škof Rohracher je na zasedeno ozemlje poslal nekaj svojih duhovnikov, ki so prevzeli 
dušnopastirsko delo. Po dolgotrajnih pogajanjih s šefom civilne uprave v Celovcu se je škofu 
Rohracherju 13. junija 1942 posrečilo dobiti dovoljenje za devet slovenskih duhovnikov, ki niso 
bili pregnani s škofije, da so smeli opravljati svoje pastoralno delo na Gorenjskem. Dovoljenje so 
dobili: Franc Čemažar za župnije Smlednik, Mavčiče in Trboje; Jožef Grašič za župnijo Cerklje; 
Ignacij Zupane za župnije Predvor (imenoma navedena še podružnica Tupaliče), Predoslje, Kokra 
in Jezersko; Franc Bleiweis za župnijo Mošnje; Fran Avsec za župnije Lesce, Ribno in Dobrava pri 
Kropi;94 Jožef Seigerschmied za župnije Jesenice, Blejska Dobrava,95 Gorje, Koroška Bela,96 
Javornik in Sveti Križ nad Jesenicami; Jakob Černe za župnijo Bled in vse župnije Bohinjske 
doline; Jožef Lavtižar za župnijo Rateče in vse župnije v savski dolini do župnije Dovje. Dekan 
Matija Škerbec97 pa je dobil dovoljenje za maševanje v Kranju. 
Šef civilne uprave je škofu Rohracherju ustno dovolil, da smejo v domači župniji maševati 
še nekateri duhovniki, vendar so jim lokalne okupacijske oblasti to preprečile. So pa Nemci na 
zasedenem ozemlju dosledno zahtevali spremembo krajevnih in osebnih imen, ki so morala biti v 
uradnih dokumentih pisana v nemški obliki. Škof Rohracher je ljubljanskega škofa obvestil tudi o 
novi razmejitvi tistih župnij ljubljanske in mariborske škofije, ki so prišle pod upravo celovške 
škofije. Te so bile razdeljene na pet distriktov in sicer je imel distrikt Kranj 46 župnij, distrikt Loka 
31 župnij, distrikt Litija 15 župnij, distrikt Prevalje 13 župnij in distrikt Kamnik 26 župnij.98 
9 1 Korespondenca je deloma ohranjena v NŠAL, Spisi, Kler 1889-1940. 
92 NŠAL, Spisi, Kler 1889-1940. 
M NŠAL, Ordinariat, O 12 (1901-1956). 
9 4 V viru je rečeno Dobrawa bei Krainburg. 
9 5 V viru je rečeno Dobrawa bei Assling. 
9 6 V viru je rečeno samo Vellach. 
9 7 V viru pomotoma imenovan kanonik. 
9 8 Primerjaj Rohracherjev dopis Rozmanu z dne 13. junija 1942 in priloženo zahtevo šefa civilne uprave na 
zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske z dne 10. februarja 1942. NŠAL, Ordinariat, O 12. 
136 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 
3. ROZMANOVI POZIVI H KOLABORACIJI? 
3.1 Rozmanova pisma duhovnikom 
Ena od hudih obtožb v sodnem procesu proti škofu Rozmanu je bila, daje »poslal v službo 
okupatorja protiljudski del slovenske duhovščine, mu dajal direktive in preko njega izvajal 
protinarodne načrte in akcije v korist okupatorja.«99 
Tudi v tem primeru gre za zlonamerno in z ničemer dokazano podtikanje. Od leta 1941 do 
svojega odhoda iz škofije 5. maja 1945, je škof Rozman v Ljubljanskem škofijskem listu, torej v 
uradnem listu ljubljanske škofije, objavil naslednja pastirska pisma in navodila svojim duhov­
nikom: 
Škofova pastirska pisma 
1941 O verski samovzgoji (5.2.).100 
1941 Duhovnikom: Poziv duhovnikom, da bi Marija Slovenijo obvarovala vojne (8.3.).101 
1941 Pomembni zgodovinski dogodki. Izjavi ob okupaciji ljubljanske škofije in priključitvi 
Ljubljanske pokrajine Italiji (31.7.).102 
1942 O ljubezni presvetega Srca Jezusovega.103 
1942 Pismo je brez posebnega naslova. Razdeljeno pa je na tri poglavja. V prvem govori 
škof o pobožnosti prvih petkov, v drugem razloži, kaj je to brezbožni komunizem, v tretjem pa 
povabi vernike, naj se komunizmu postavijo po robu z molitvijo in pokoro.104 
1942 Posvetitev Brezmadežnemu srcu Marijinemu (20.5.).105 
1943 Zakaj Bog dopušča trpljenje in zakaj Cerkev po svojih zastopnikih ne poseže bolj 
odločno vmes, da bi omilila trpljenje (10.2.).106 
1943 Navodila za posvetitev Brezmadežnemu srcu Marijinemu (14.4.).107 
1943 Po posvetitvi (10.6.).108 
1943 O nevarnosti brezbožnega komunizma (30.11).109 
1944 Razlaga papeževega radijskega govora trpečim narodom (5.2.).u0 
1945 »Pridite, poslušajte me: strah Gospodov vas bom učil« (Ps 33,12)(25.1.).lu 
Duhovnike je poleg tega vabil še na pastoralne konference,"2 rekolekcije,113 k devetdnev-
nici na čast Marijinemu vnebovzetju,114 k roženvenski pobožnosti za mir,115 k pobožnosti prvih 
petkov v zadoščenje za grehe in k molitvi za mir,116 k praznovanju papeževega dne,117 k posvetitvi 
9 9 AMNZ, Proces Rozman, fond 80/6, 22; Proces proti vojnim zločincem, 33. 
K» Ljubljanski škofijski list 1/1941, 1-9 (slovensko), 11-15 (nemško). Citirano LŠL. 
1 0 1 LŠL 2-3/1941, 19-21. 
K» LŠL 4-6/1941, 35. 
1 0 3 LŠL 1/1942, 1-8. 
•o* LŠL 9-10/1942, 43^18. 
l°5 LŠL 11/1942,54. 
m LŠL 1/1943, 1-12. 
1 0 7 LŠL 4/1943, 21-22, ter posebej o posvetitvi duhovnikov 22-23. 
1 0 8 LŠL 5/1943, 27-28. 
109 LŠL 11/1943,89-96. 
no LŠL 1-2/1944, 1-8. 
ш LŠL 1-2/1945, 1-8. 
112 LŠL 2-3/1941, 23; 2-3/1942, 12-13; 11/1942, 56-58. 
U3 LŠL 2-3/1941, 24-25. 
" i LŠL 4-6/1941, 44. 
»s LŠL 7/1941, 53. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 137 
družin Srcu Jezusovemu,118 k širjenju bratovščine sv. Družine,119 k zbiranju dokazov muče-
ništva,120 k molitveni osmini v čast sv. Jožefu,121 k spravni osmini na praznik presvetega Srca 
Jezusovega122 in k molitveni akciji za mir in pravilne odločitve v mesecu oktobra in novembru leta 
1944.123 
V nobenem od pastirskih pisem ali navodil duhovnikom ni zaslediti nobenih »direktiv za 
službo okupatorju ter nobenih protinarodnih načrtov in akcij v korist okupatorja«, kot škofu 
Rozmanu očita obtožnica. Razen seveda, če je »protinarodno delo in služba okupatorju« to, da je 
škof Rozman v vojnem času dvakrat ljudi poučil, kaj je to brezbožni komunizem in daje odločno 
odsvetoval vsako sodelovanje s komunisti. »Protikomunistično borbo« škof Rozman odločno in 
nedvoumno omeji na področje »molitve in pokore.« 
Tudi v času vojne je Rozman redno objavljal papeževe dokumente in njegove radijske 
govore. Vse tri papeževe okrožnice so bile izrazito teološke,124 v svojih radijskih govorih pa je Pij 
ХП. skušal tolažiti trpeče zaradi vojne, vedno znova je pozival odgovorne k miru, vendar ni 
obsojal nobene od v vojno vpletenih strani.125 
Obtožnica se je spotaknila predvsem ob dve škofovi pastirski pismi. Prvo je škof Rozman 
napisal 24. oktobra 1941 in ga naslovil »vsem svojim duhovnikom in dragim gostom v ljubljanski 
škofiji.«126 Pismo ni bilo objavljeno v Ljubljanskem škofijskem listu, ampak tiskano posebej »kot 
rokopis«, kot je navedeno na tiskovini.127 To pismo je nedvomno ključnega pomena za škofov 
odnos do OF, do komunizma in do vojnih dogodkov v domovini. Je analiza dejanskega stanja 
po okupaciji Slovenije, na podlagi katere je škof Rozman dal svojim duhovnikom jasna navodila 
za njihovo ravnanje v času okupacije. 
V prvem delu svojega pastirskega pisma škof Rozman analizira dejansko stanje v škofiji. 
Celoten opis razmer je jasna obsodba nemškega ravnanja na zasedenih ozemljih. Takole pravi: 
»Škofija je v materialnem in duhovnem ozira izgubila toliko, da se za enkrat škoda niti preceniti 
ne da. Vse cerkveno in nadarbinsko premoženje, premično in nepremično v 142 župnijah, vsa menzalna 
in verskozakladna posestva so razglašena za državi in narodu sovražno imetje in kot taka zaplenjena v 
korist utrditve nemštva. Svetni duhovniki, aktivni in upokojeni dušni pastirji, so bili šiloma izgnani iz 
148 župnij in duhovnij, vseh 193 po številu, zgubili so skoraj vso svojo imovino. 
Redovniki in redovnice so iztirani iz 14 samostanov in zavodov, vsa njihova imovina je z izjemo 
malenkostne osebne prtljage zaplenjena. 
Škofijski zavod sv. Stanislava je zaseden, profesorji in prefekti izgnani, pustiti so morali svoje 
pohištvo in večino knjig. Velika in dragocena zavodska knjižnica je deloma uničena, deloma raznesena 
v neznane kraje, naučne zbirke škofijske gimnazije razbite in deloma požgane, ves inventar deloma 
odpeljan, deloma služi čisto dragim namenom. 
Materialna škoda je ogromna, ki se morda nikdar več nadomestiti ne bo mogla, saj so uničene 
dragocene knjige, ki jih sploh več dobiti ni. 
"6 LŠL 8/1941, 57; 7-8/1942, 37-38. 
•" LŠL 2-3/1942, 11. 
i>8 LŠL 4-6/1942, 31. 
" 9 LŠL 11/1942,55. 
'20 LŠL 12/1942, 73-74. 
1 2 1 LŠL 3-4/1944, 35-36. 
1 2 2 LŠL 6/1944, 42-43. 
123 LŠL 9/1944, 57-58. 
1 2 4 O Kristusovem mističnem telesu leta 1943, o svetem pismu leta 1944 in o vzhodnih Cerkvah prav tako leta 
1944. Vse tri okrožnice so bile prevedene v slovenščino in objavljene v LŠL. 
1 2 5 Papeževi govori so bili v slovenskem prevodu objavljeni tudi v LŠL. 
1 2 6 «Dragi gostje« so bili duhovniki lavantinske škofije, ki so se pred Nemci zatekli v Ljubljansko pokrajino k 
škofu Rozmanu. 
™ AMNZ, fond 80/6, Proces Rozman, 3440-3450. 
138 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 
Še večja je duhovna škoda, ki vsak dan nevarnejša postaja. Okroglo 200.000 vernikov je brez 
duhovne oskrbe, brez sv. daritve, brez zakramentov. Umirajoči nimajo pomoči in tolažbe svetih 
zakramentov. Redko je mogoče dobiti dovoljenje, da sme duhovnik umrlega pokopati po cerkvenih 
obredih. Verniki se še zbirajo po cerkvah, opravljajo skupne molitve, a so brez verskega pouka, kar je 
posebno usodno za mladino. Morda so iste nevarnosti še večje za one, ki so bili iz rodne zemlje izgnani 
v obupno revščino in zapuščenost. 
Morje bridkosti in trpljenja pa se je razlilo nad naš narod z nasilnim preseljevanjem. Ni zmožno 
človeško pero opisati obupne strahote, bridkosti solza in velikosti srčnih muk, ki jih vsebuje neznatna, 
doslej nam nepoznana beseda: preseljevanje. Nedolžno prelita kri vpije do neba, nič manj ne vpije k 
Bogu trpljenje nasilnega preseljevanja.«128 
Torej ponovno zelo jasna obsodba nemškega nasilja v njegovi škofiji. Nato škof Rozman 
opozori na sokrivdo duhovnikov, da se je med ljudmi začelo širiti materialistično mišljenje, ker 
so »preveč časa in energije porabili za razna kulturna društva, za gospodarske institucije in zgolj 
politične zadeve«, premalo pa se potrudili za temeljito pripravo na spovednico, pridigo, katehezo, 
oskrbo bolnikov in obiske družin. Duhovniki smo v prvi vrsti, pravi škof Rozman v pastirskem 
pismu »dolžni po mišljenju in delovanju iskati najprej božje kraljestvo - vse drugo, če je še tako 
važno za kulturo in napredek človeštva, ne sme nikdar stopiti na prvo mesto naših namenov in 
naših trudov.«129 Najvažnejše v duhovnikovem življenju je dejanska krščanska ljubezen. In nato 
sledi tekst, v katerem je škof jasno opredelil duhovnikov in vernikov odnos tudi do okupacij­
skih oblasti. Takole pravi: 
»Če je ob vsem učenju, pridiganju, misijonih in duhovnih vajah, ki se vrše leto za letom 
med našim ljudstvom toliko nevoščljivosti, škodoželjnosti, sovraštva, pravdarstva, najgršega 
ovaduštva, obrekovanja, sporov in prepirov, potem je to znamenje, da ljubezni do Boga in do 
bližnjega nismo vzeli za jedro pouka in verske vzgoje ...«13° 
Nato duhovnike vzpodbuja, naj ne čakajo brezdelno »na končno zmago, marveč moramo z 
molitvijo in žrtvijo vse svoje osebnosti sodelovati, da med našim narodom Cerkev zmaga. Moliti 
in se vsega postaviti v borbo zoper sovražnike Kristusove z vsemi žrtvami pokore, študija in dela 
- to je v tej dobi naša sveta dolžnost. Težka je sicer, a lepa.«131 Duhovnikova dolžnost je torej 
molitev (nenehoma molite, str. 9), post (»satansko zagrizenost bomo premagali 'in oratione et 
jejunio' /Mt 17,21/, drugače ne«, str. 10), s češčenjem svetega Rešnjega telesa in premišljevanjem 
Gospodovega trpljenja (str. 11), s pobožnostjo prvih petkov (str. 12). Nato jih ponovno roti: »moli­
te, molite, molite! Na čelu vernikov, ki jih z oznanili vabite k molitvi, molite, kakor sta Mojzes in 
Aron molila za ljudstvo, da se gaje Bog usmilil« (str. 12). Ponovno se vrača k molitvi in postu v 
21. točki pastirskega pisma. »S pokoro in ne drugače se izžene ta vrsta zlih duhov, ki je po božji 
volji dobila v svetu oblast v spreobrnenje ljudi. Molitev nam mora spremljati pokora.«132 
V 24. točki pastirskega pisma, je škof Rozman jasno opredelil svoj odnos do okupatorja 
in do osvobodilnega gibanja na Slovenskem. Ker je ta tekst ključen za razumevanje celotnega 
Rozmanovega delovanja med vojno, ga na tem mestu navajamo v celoti: 
»V obstoječih razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da se drže reda in disci­
pline, da ne store ničesar, kar bi oblastnike prisililo, da nastopajo strožje in ostreje, kar bi le oteževalo 
življenje, ki je itak težko dovolj. 
Podvigi raznih osvobodilnih gibanj nerazsodnih ljudi v sedanjih razmerah narodu ne koristijo 
nič, pač pa mu hudo škodujejo. Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar narodu dejansko 
škoduje. Naša duhovniška dolžnost je, da po svojih močeh narodu prihranimo večje zlo. Zanesljivi 
podatki dokazujejo, da so bili mnogi mladi ljudje, dijaki in vajenci od 15 do 18 let, z vabljeni pod 
128 Pastirsko pismo, str. 1-2. 
1 2 9 Pastirsko pismo, str. 7. 
1 3 0 Pastirsko pismo, str. 8. 
1 3 1 Pastirsko pismo, str. 9. 
1 3 2 Pastirsko pismo, str. 13-14. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 139 
lažnivimi pretvezami v 'hribe', odkoder se niso smeli vrniti, dasi bi se bili radi, ko so spoznali, kam so 
zašli. Nekaj od teh je bilo že ujetih, nekaj pa jih je bilo v bojih z redno vojsko ubitih. In čemu? Ali ni 
škoda za ta mlada življenja? Slovenski narod bi jih v bodoče zelo potreboval. Tudi ženske so pregovorili, 
da so šle med 'partizane' v hribe, zlasti akademičarke, izmed katerih je bila vsaj ena ujeta. Njihovo 
življenje je nepopisno mučno, telesno in nravno se uničujejo. Ali je za 'osvobojenje' naroda vse to 
potrebno? Niti koristno ni, še manj potrebno. Škoda za tolikšne žrtve. Če pa presodimo, koliko škodo 
delajo ljudstvu po deželi, se prepričamo, da povzročajo pod geslom osvobojenja svojemu narodu le 
večje zlo! Koliko je bilo hiš in gospodarskih poslopij zaradi tega zažganih. Škoda gre v milijone. Cui 
bono? Iz nekaterih vasi so bili odpeljani v zapor vsi moški. Kdaj se bodo vrnili in ali se sploh bodo? 
Čemu trpljenje teh mož, čemu žalost žena in otrok? Kdo bo opravljal težja dela? Ali vse to kaj koristi 
'osvobojenju'? Ali vse to kaj vpliva na potek in konec vojske? Vsak otrok ve, da nič. Če bi zadeva ne 
bila tako žalostna in škodljiva za narod, bi to početje imenoval otročje. 
Naša verska in narodna dolžnost je, da proti tolikšni zaslepljenosti in kratkovidnosti ljudstvo 
pravilno poučimo, mu odpremo oči, da bo spoznalo, v kakšno zlo taki podvigi vodijo, da zavarujemo 
navdušeno, a nerazsodno mladino, da ne bo nasedala varljivim in neresničnim geslom, temveč se bo s 
pridnim delom in učenjem usposabljala ustvariti svojemu narodu boljšo bodočnost. Učimo sebe in 
vernike potrpeti in čakati. Tudi tu velja: 'In patientia vestra possidebitis animas vestras' (Lk 21,19).«133 
Škof Rozman priporoča torej pasivni odpor proti okupatorju, da bi človeška življenja 
prihranil za obnovo domovine po vojni. V 25. točki ponovno opozarja duhovnike, naj ne nasedajo 
komunistični propagandi. Papež Pij XI. je v svoji okrožnici Divini Redemptoris jasno zapisal, da 
je komunizem nekaj bistveno slabega in prepovedal vsako sodelovanje z njim. »Od komunizma 
pričakovati kulturni napredek ali celo narodno svobodo, je prazno, je usodna zmota, ki bi narod 
vklenila v najhujšo sužnost in ga ugonobila.«134 Nato vzpodbuja duhovnike k trdnosti v Gospodovi 
službi in konča z besedami iz 2. Petrovega pisma: »Vi torej, preljubi... se varujte, da vas zmota 
brezbožnosti ne potegne s seboj in ne izgubite lastne trdnosti; rastite pa v milosti in spoznanju 
našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa.«135 
Škofovo pastirsko pismo je nedvomno jasna obsodba komunizma, je obsodba »nepre­
mišljenosti in nerazsodnosti osvobodilnega« gibanja, ki s svojimi akcijami povzroča vedno hujše 
okupatorjevo nasilje. Nikjer v tem pastirskem pismu ni mogoče prebrati nikakršnega namiga na 
sodelovanje z okupatorjem. Vendar je res, da okupatorjevo nasilje v pastirskem pismu ni nikjer 
izrecno obsojeno. Odločno zavrača le sleherni poskus, da bi na nasilje odgovorili z nasiljem. 
Drugo »sporno« Rozmanovo pastirsko pismo je datirano 30. novembra 1943.136 Pismo je 
v celoti namenjeno pouku o nevarnosti brezbožnega komunizma. Nastalo je iz škofove notranje 
stiske zaradi trpljenja domovine. V pastirskem pismu z dne 24. oktobra 1941 je škof rotil 
duhovnike in vernike, naj ne nasedajo lažni propagandi komunizma in raznih osvobodilnih gibanj 
in naj ne izzivajo z nepremišljenimi dejanji okupatorja. Za provokacije niso nikoli kaznovani 
povzročitelji, ampak se okupator vedno znese nad nedolžnim civilnim prebivalstvom. Vendar ta 
škofov poziv ni zalegel. Zato je dobri dve leti za prvim pastirskim pismom o komunizmu škof 
zapisal: »Kar pa moram gledati in z vami doživljati zadnje mesece, presega vse, kar smo groznega 
in hudega med vojno že preživeli in pretrpeli.«137 Krivdo za nastale razmere škof Rozman pripiše 
brezbožnemu komunizmu, »ki je pri nas z narodnimi gesli mnoge prevaral in se pod krinko 
osvobodilne fronte in narodne osvobodilne vojske skuša polastiti oblasti, da bi do konca dovršil 
svojo krvavo revolucijo in družbo po brezbožnih načelih uredil, kakor je to storil povsod, kjer je 
mogel priti vsaj začasno do oblasti. On je glavni krivec vsega gorja, ki ga je povzročil ali sam 
naravnost, ali pa ga je posredno izzval.«138 Presenetljivo je, da Rozman v tej zvezi vsaj kot 
1 3 3 Pastirsko pismo, str. 17-18. 
1 3 4 Pastirsko pismo, str. 18. 
1 3 5 Pastirsko pismo, str. 20. 
1 3 6 Pastirsko pismo je bilo objavljeno v novembrski številki Ljubljanskega škofijskega lista, 11/1943, 89-96. 
i "LŠL 11/1941, 1. 
i« LŠL 11/1941, 1. 
140 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 
sokrivca narodne nesreče ne navaja fašizma in nacizma, ki sta bila orodje nasilja v okupatorjevih 
rokah! Očitek, da se s tem pastirskim pismom vmešava v politiko, zavrne škof Rozman z 
ugotovitvijo, da »boj proti brezbožnemu komunizmu ni politika, ampak verska zadeva, saj se 
vendar tiče vere v Boga, torej najbolj osnovne resnice vsake vere, posebno še naše krščanske vere. 
Zavračati brezbožne nauke, braniti resnice naše svete vere je verska zadeva in verska dolžnost, to 
pač spozna vsak, ki ima zdravo pamet.«139 »Zaradi tega sem«, nadaljuje škof Rozman, »po svoji 
službi dolžan, da brezbožni komunizem znova in še enkrat na ves glas obsodim in na njegovo 
strašno nevarnost slovenski narod v svoji škofiji opozorim.«140 Nato škof Rozman analizira idejno 
osnovo komunizma (materializem) in njegove cilje (zanikanje in zavračanje vsega, kar je človeku 
svetega). Nihče ne more biti obenem katoličan in komunist. Zato je prva dolžnost vsakega 
katoličana, ki hoče ostati član Cerkve, da se odločno postavi zoper komunizem in ga na noben 
način v nobeni stvari ne podpira.141 Naša dolžnost je, da moramo zoper komunizem govoriti, 
zavračati zmote in poučevati zaslepljene.142 Za zaslepljene moramo moliti. Predvsem pa moramo 
biti vsi katoličani v borbi proti komunizmu složni in edini. »Tisti, ki netijo prepire med katoličani, 
si nalagajo strašno odgovornost pred Bogom in Cerkvijo«, zaključi svoje pastirsko pismo škof 
Rozman.143 
Škof Rozman je idejno zasnovo komunizma očitno dobro poznal. Seznanjen je bil z 
dejavnostjo komunistov v Rusiji in v Španiji. Ni pa poznal taktike slovenskih komunistov, ki so se 
v svoji propagandi spretno izogibali vsake protiverske in celo proticerkvene propagande. Ljudje, 
ki so se v partizanih srečevali s komunisti, navadno niso opazili stvari, na katere je opozarjal škof 
Rozman v svojih pastirskih pismih. Pomenljivo je tudi, da - zlasti na Primorskem - v vojnem času 
vera sploh ni bila zadržek za sprejem v partijo.144 In to je nedvomno eden od vzrokov nezaupanja 
mnogih v pravilnost Rozmanovih ocen položaja med vojno. 
3.2. Rozmanovi govori 
Nekaj Rozmanovih govorov ima nedvomno v sebi močan politični naboj. To so govori, v 
katerih je, podobno kot v svojih pastirskih pismih, jasno in nedvoumno obsodil »brezbožni 
komunizem«, v katerih je obsodil nasilje in poboje nad »nedolžnimi Slovenci, katerih edina krivda 
je bila, da so bili globoko verni in dejavni kristjani.« V svoji adventni pridigi v nedeljo 21. 
decembra 1941, je škof Rozman jasno in nedvoumno obsodil vsako nasilje, ne glede na to, kdo 
ga povzroča. Takole pravi: 
»Danes čujem govoriti tudi sicer resne ljudi, da umor ni več zločin, ampak junaško dejanje, ko 
so dandanes nekatere naravne vrednote politične narave višje ko verske. Nespremenljivo veljavna 
resnica je: Edini Bog je gospodar nad človeškim življenjem - od vsakega pa, ki nima od Boga poverjene 
oblasti nad življenjem bližnjega, se bo nedolžno prelita kri terjala ob svojem času neusmiljeno. 
Rop tuje lastnine in njeno uničevanje, pravi škof dalje, je in ostane greh zoper sedmo božjo 
zapoved, pa naj to vrši kdor koli in kakor koli, pod kakršno koli pretvezo, s katero skuša opravičiti svojo 
nasilnost. Bog je z neizbrisnimi črkami zapisal: Ne ubijaj! Ne kradi! za vse večne čase in za vse ljudi. 
Nikdar ni in nikdar ne bo preklical in razveljavil teh svojih zapovedi za nikogar in za noben čas. Le on 
' «LŠL 11/1941,1. 
1 4 0 LŠL 11/1941,2. 
1 4 1 LŠL 11/1941,3. 
1 4 2 LŠL 11/1941,4. 
1 4 3 LŠL 11/1941,6. 
1 4 4 Prim. npr. prošnje za sprejem v partijo v partizanski bolnici Franja še 20. septembra 1944, v: ARS (prej IZDG), 
CK KPS za Severno Primorsko, fase. 568/IV.; Mestni muzej Idrija, Oddelek NOB Cerkno, Bolnica Franja. V teh 
prošnjah se vedno znova ponavljajo izjave, kot so: »Verujem in sem prepričana, da komunist lahko veruje« (Pavla 
Leban), »O verskih rečeh pa nisem preveč vnet, vem, da mi verstvo nič ne pomaga in mi brezverstvo tudi KP ne brani« 
(Vinko Bertoncelj), »Sem pa tudi vernik in sem v tem mišljenju, da mi tega KP ne bo branila« (Anton Pogačnik), »Sem 
rim. kat. vere, toda ne verujem. Upam pa, da mi tega ne bo nihče branil, česar pa tudi drugim ne vsiljujem« (Olga Obid), 
»Sem verna, saj vem, da mi tega KP ne brani« (Franca Stankovič) in podobno. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 1 4 1 
sam, gospodar nebes in zemlje, je tudi gospodar človeškega življenja in človeškega imetja. On sme 
razpolagati z njim, noben človek tega storiti ne more brez greha, ki vpije z zemlje do neba po 
maščevanju.«145 
V tej pridigi je škof Rozman obsodil tudi okupatorjevo nasilje, čeprav ga izrecno ni 
imenoval. 
Škofov govor na pogrebu ubitega Jaroslava Kikelja (doma iz Studencev pri Maribora, v 
Ljubljani pa je študiral medicino in filozofijo) na ljubljanskih Žalah 22. marca 1942 ni bil 
političen. Tokrat ne obsoja, ampak se zahvaljuje Bogu »za prvega mučenca« in za »prelepo dušo 
našega Jaroslava.« Kliče sicer po maščevanju »nad neznanimi s samozvanimi krivičnimi sodniki, 
nad brezvestnimi morilci in nad vsemi, ki od strasti zaslepljeni njihove zločine podpirajo in 
odobravajo in po smrti lažnjive klevete v opravičilo zločinov širijo, maščuj se tako, da jim snameš 
mrežo zablode raz zaslepljene oči, da zagledajo svetlobo Tvoje resnice in ljubezni in se iz 
preganjalcev Tvojega kraljestva spreobrnejo v Tvoje zveste služabnike. To bo prvi sad mučeniške 
krvi.«146 Nobenega maščevanja v duhu zob za zob torej. Nobenih pozivov k nasilju, pa četudi za 
obrambo svojega lastnega življenja. 
Ob grobu dr. Marka Natlačena 16. oktobra 1942 (Natlačen je bil ubit 13. 10. 1942) škof 
Rozman v svojem govora ponovno odklanja nasilje. Ve, kdo so morilci. Njihovo dejanje obsodi v 
obliki pokojnikovega sporočila narodu, »za katerega je radodarno trosil duševne in telesne moči 
svoje mladosti in zrele moške dobe.« Takole pravi Rozman: 
»1. Narod, zavrni, odkloni od sebe brezboštvo, to največjo nevarnost, ki te tira v časno in večno 
pogubo. Nobenega sodelovanja, nobene zveze z brezboštvom in tistimi, ki jim je brezboštvo vodilni 
nazor. Trdno stoj v veri v Boga, zidaj prihodnjost svojo na božje zapovedi, ki so edini trdni temelj 
zdravega razvoja vsakemu narodu, velikemu in malemu. 
2. Ostani živ - narod moj - ne ubijaj samega sebe in ne izzivaj ukrepov, ki te morajo zadeti v 
tvoji življenski sili. Združite se vsi, ki verujete v Boga ter sebi in potomcem želite življenje, lepše in 
boljše, kakor ga ponuja brezbožni komunizem - združite se in preprečite, da tisti, ki so z vami sicer iste 
krvi, a s tujo miselnostjo zaslepljeni, ne bodo mogli več pokončavati najboljših in najplemenitejših 
bratov in sester, ki bi bili najbolj sposobni graditi pravično bodočnost.«147 
Tudi tokrat gre za ideološko nasprotovanje komunizmu kot brezbožni ideologiji in odločno 
zavračanje nasilja. Zato tega govora, ki je bil objavljen v Slovenskem domu pod pomenljivim 
naslovom »Združite se vsi, ki verujete v Boga ter sebi in potomcem želite življenje!,«148 ni mogoče 
razumeti kot poziv na nasilen obračun z nasprotniki. Tako ga namreč skuša interpretirati obtožnica. 
Svoj znameniti govor na Miklavževo nedeljo (12. decembra 1943) v ljubljanski stolnici, je 
škof Rozman naslovil s citatom iz pisma Hebrejcem (13,17) »Bodite poslušni svojim predstoj­
nikom; zakaj oni čuvajo nad vašimi dušami kot taki, ki bodo odgovor dajali.«149 Božja previdnost 
je Rozmana postavila za škofa v najtežjih časih, kar jih je naš narod doživel, pravi uvodoma škof 
Rozman in »verjemite mi, da me teža škofovskega križa silno tare in me v duši žge zavest težke, 
pretežke odgovornosti.« 
Nato škof Rozman zavrne vse klevete in obrekovanja, da je »največji izdajalec in da 
pomaga tujcem uničevati lastni narod ... Nič od tega, kar mi očitate, nimam na vesti ... Z mirno 
vestjo, ne da bi se bal vsevednega Sodnika, si upam trditi, da po moji krivdi, po mojem 
sodelovanju in stikih z raznimi oblastmi ni bila nikomur hiša požgana, nikomur imetje izropano, 
nihče zaprt ali poslan v taborišče, nihče umorjen, pač pa sem - hvala Bogu - mogel marsikoga 
rešiti iz ujetništva, tudi smrti in po posredovanju sv. očeta so bile mnoge notranjske vasi ohranjene, 
ki so bile že določene za požig. Žal da nisem mogel v vseh sto- in stoterih slučajih uspeti, v katerih 
' « A M N Z , Proces Rozman 80/6m 3451. 
' 4 6 A M N Z , Proces Rozman 80/6, 3453. 
M? A M N Z , Proces Rozman, 80/6, 3482. 
1 4 8 Slovenski dom, 17. oktobra 1942, str. 2. 
1 4 9 Zlatomašnik Dr. Gregorij Rozman, škof ljubljanski 1907-1957, Cleveland 1957, 2 0 - 2 3 . 
142 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 
so me za pomoč prosili ljudje vseh slojev in vseh naziranj. Trdno upam, da mi večni Sodnik, ko 
bo na meni gotovo našel marsikaj graje vrednega, ne bo očital izdajstva nad lastnim narodom.«150 
Klevetanje škofa je del premišljenega načrta, pravi škof Rozman, da bi povzročitelji tega 
klevetanja odvrnili pozornost ljudi od pravega vzroka nesreč, ki so zadele slovenski narod - od 
brezbožnega komunizma. Škofje kot najvišji pastir tudi za ceno svojega življenja dolžan svoje 
vernike opozoriti, da je »brezbožni komunizem največje zlo in najhujša nesreča za slovenski 
narod.« 
Škof Rozman je končal svoj govor z gorečo prošnjo, »ki jo za svoj narod vsak dan 
ponavljam: Razsvetli, Gospod, zaslepljene, da spoznajo časno in večno nesrečo, v katero jih peha 
brezbožni komunizem, da se obrnejo in spreobrnejo. Privedi jih, Gospod, nazaj k resnici in v božje 
kraljestvo!«"1 Nobenih pozivov k orožju torej in nobenega maščevanja, kot mu to očita 
obtožnica.152 
3.3 Karitativna dejavnost 
Karitativna dejavnost v ljubljanski škofiji je bila že pred vojno izredno razvejana. Po 
podatkih Letopisa ljubljanske škofije za leto 1944 je v ljubljanski škofiji delovalo 42 različnih 
družb in društev.153 Izrecno so se karitativni dejavnosti posvečale predvsem Apostolstvo bolnikov 
(vodja msgr. Janez Kalan od 1936), Družba sv. Rafaela (od 1937 predsednik škof), Družba 
treznosti (predsednik msgr. Janez Kalan od 1932), Karitativna zveza (predsednik p. Valerian Učak, 
O. Teut. od 1931), Vmcencijeve konference (predsednik dr. Leonid Pitamic od 1937), Elizabetine 
konference (predsednik Franc Koretič od 1942), Škofijsko društvo za varstvo sirot (predsednik 
msgr. Ignacij Nadrah od 1918), Društvo »Dobrodelnost« (predsednik Valentin Tome od 1925), 
Duhovsko podporno društvo (predsednik msgr. Alojzij Stroj od 1931), Katoliško društvo 
rokodelskih pomočnikov (predsednik msgr. Alojzij Stroj od 1905), Društvo za varstvo vajencev 
(predsednik msgr. Alojzij Stroj od 1905), Poselska zveza (vodja Jožef Košir od 1936), Društvo sv. 
Marte (vodja Anton Orehar od 1941) in Kolodvorski misijon (vodja dr. Janez Kraljic od 1936). 
Vojna je pereče socialne razmere še zaostrila. Na pobudo škofa Rozmana, je bil takoj po 
okupaciji ustanovljen Škofijski odbor za pomoč duhovnikom beguncem, ki ga je vodil kanonik 
Anton Vovk. Odbor je skrbel za namestitev in vzdrževanje duhovnikov, ki so pribežali v Ljubljan­
sko pokrajino iz ozemelj, ki so jih zasedli Nemci. Tem duhovnikom je bilo potrebno seveda 
preskrbeti tudi dovoljenje za bivanje in potrebne osebne dokumente. Vsega tega brez stikov z 
okupacijskimi oblastmi seveda ni bilo mogoče dobiti. Za tiste duhovnike, ki so jih zaprli Nemci, 
pa je škof Rozman interveniral v Vatikan.154 
Nemci so z zasedenega ozemlja na meji takoj začeli sistematično izseljevati slovensko 
prebivalstvo v Srbijo in na Hrvaško, veliko Slovencev pa je bilo interniranih v nemška in 
italijanska taborišča. Škof Rozman je že prve dni sovražne okupacije zaprosil slovenske duhovnike 
v Združenih državah Amerike in še posebej ameriške škofe za gmotno pomoč ljudem v stiski. 
Oboji so se Rozmanovi prošnji odzvali in do velike noči zbrali 85.000 dolarjev pomoči. Pomoč je 
v Slovenijo pritekala preko Vatikana.155 
Celotna organizacija zbiranja in razdeljevanja pomoči, pa je očitno presegla zmožnosti 
ljubiteljskih karitativnih društev. Potrebna je bila profesionalna osrednja ustanova, ki bi 
koordinirala delo na karitativnem področju. Zato je škof Rozman na podlagi sklepa seje 
socialno-karitativnega sveta z dne 30. julija 1942 ustanovil v okviru škofijskega ordinariata v 
"50 Zlatomašnik Dr. Gregorij Rozman škof ljubljanski 1907-1957, Cleveland 1957, 2 1 . 
" ' Zlatomašnik Dr. Gregorij Rozman škof Ljubljanski 1907-1957, Cleveland 1957, 2 3 . 
152 A M N Z , Proces Rozman 80/6, 24-25 . 
1 5 3 Letopis ljubljanske škofije za leto 1944, Ljubljana 1944, 15-17. 
1 5 4 Actes et Documents , 4. zvezek, št. 349, str. 4 9 2 - 4 9 3 ; prim. Jakob Kolarič, Škof Rozman, III., Dokument 16, 
str. 349. 
155 Jakob Kolarič, Škof Rozman, III., 150. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 143 
Ljubljani škofijsko karitativno tajništvo, ki naj odslej organizira in vodi škofijsko dobrodelno 
pisarno. Za voditelja karitativnega tajništva je bil imenovan kranjski dekan msgr. Matija Škerbec, 
ki se je pred Nemci umaknil v Ljubljano.156 Dekan Škerbec je delo dobrodelne pisarne organiziral 
po odsekih. Najprej je ustanovil odsek za internirance in njihove družine, v septembru pa sta 
začela delovati tudi odseka za begunce ter za pogorelce in izropance.157 
Delo dobrodelne pisarne pa je bilo očitno še vedno vezano na že obstoječe cerkvene 
karitativne strukture, ki so bile preveč lokalno pogojene in niso mogle zadovoljiti vseh potreb od 
vojne prizadetih ljudi. Za razširitev in poenotenje karitativne dejavnosti so se v posebni spomenici 
12. septembra 1942 zavzeli dr. Celestin Jelene, dr. Otmar Pirkmajer, inž. Janko Mačkovšek in 
Rudolf Žitnik. V spomenici škofu predlagajo, naj »kot vrhovni predstavnik Cerkve v Ljubljanski 
pokrajini« združi Slovence v enotno karitativno organizacijo in ustanovi dobrodelno društvo 
»Krščanska dobrodelnost«, ki bi kot laična ustanova (unio pia) pod njegovim nadzorom prevzela, 
vodila in k skladnosti usmerjala karitativno službo. Ta je, poudarjajo podpisniki, danes 
dezorganizirana, deloma onemogočena.158 Zdi se, da do formalne ustanovitve društva zaradi 
nasprotovanja Italijanov ni prišlo, škofijska dobrodelna pisarna pa je uspešno delovala vse do 
konca druge svetovne vojne.159 Velik del podpirancev so nedvomno bili begunci, ki so pred 
partizani pobegnili v Ljubljano, vendar to ne more razvrednotiti humanitarnega poslanstva 
škofijske dobrodelne pisarne, ki je bila človekoljubna in ne politična organizacija. Pri zbiranju 
humanitarne pomoči ni šlo za nikakršno kolaboracijo z okupacijskimi oblastmi in še manj za 
podpiranje njihovega režima. Skrb za človeka v stiski ne rešuje ideoloških in političnih vprašanj, 
ampak jih s pomočjo potrebnemu presega. 
Summary 
THE TRIAL AGAINST THE BISHOP OF LJUBLJANA, DR. GREGORU ROZMAN, 
AUGUST 21.-30., 1946 
(PART 1) 
France M. Dolinar 
On August 30, 1946 the court-martial of the IV. Yugoslav Army sentenced the then bishop of Ljubljana 
dr. Gregorij Rozman in absentia, to »suppression of personal liberty and penal servitude in duration of 18 
years, suppression of political and civil rights in duration of 10 years following the imprisonment term, and 
confiscation of all property.« The appeal filed by Rožman's attorney, dr. Alojz Vrtačnik, the Supreme 
court-martial of the Yugoslav Army in Belgrade dismissed, confirming in full the sentence pronounced at the 
trial, and adding that the »accused bishop Rozman is additionally sentenced to loss of citizenship, whereas 
suppression of political and civil rights is reduced to five years«. 
The action against bishop Rozman was a part of the »Trial of war criminals and traitors« Leon Rupnik, 
Erwin Rösener, Miha Krek, Milko Vizjak and Lovro Hacin. The court proceedings were strongly backed by the 
media propaganda that made use of, among other, falsified evidence (e.g. the statement of loyalty of Rozman 
to Mussolini), generalisations (Rozman was always spoken about together with other accused thus implying 
his co-operation in their crimes), and purposeful misleading of the public (no distinction was made between 
permissible and prohibited collaboration with the occupation forces). The media have been very skilful in 
stirring public imagination, and channelling »public outrage against war criminals«. 
The analysis of the trial of bishop Rozman shows that the prosecution used only the evidence they saw 
as incriminating, while evidence to his benefit was consistently ignored. The article analyses the evidence used 
156 LŠL, št. 7-8/1942, 40. 
'57 Jakob Kolarič, Škof Rozman, III., 155-159. 
158 ARS, JT f. 15; Jera Vodušek-Starič, »Dosje« Mačkovšek (Viri 7), Ljubljana 1994, 157-158. 
159 Prim. Poročilo o delovanju škofijske dobrodelne pisarne v Ljubljani za leto 1943, v: LŠL, Priloga k št. 
11-12/1944, 10. strani. 
1 4 4 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 
by the court in comparison to the defence the bishop had written for the Pope on basis of radio news and 
newspaper reports. For purposes of a full analysis, the evidence assembled by the court was supplemented with 
those the court either was not aware of, did not consider, or had deliberately dismissed (e.g. the statement of 
the mother of Tone Tomšič, the national hero), because they did not conform to the cliché of the pre-prepared 
sentence. 
The author begins with a summary evaluation of existent literature on bishop Rozman. Based on 
various testimonies of the bishop's contemporaries, his own writings and speeches, the author attempts to 
evaluate the bishop's personality and political views he had held at the start of W. W. II. Following is an 
analysis of the state of the Ljubljana diocese after the Italian, and the German occupation. The author points 
out the different behaviour of respective occupation forces which compelled bishop Rozman to attempt to 
protect his clergy and believers by seeking help from Italian occupation authorities. 
The second chapter is dedicated to the analysis of bishop Rožman's actual contacts with Italian 
occupation authorities. Special attention is given the »statement of loyalty« Rozman allegedly offered 
Mussolini. The author argues that in its published form, the statement clearly was not Rožman's work, but 
Grazioli's. 
S L O V E N S K A MATICA, SI-1000 Ljubljana, Kongresni trg 8, 
p p . 4 5 8 , tel . : (061) 12-63-190 
je jeseni 1994 med svojimi publikacijami izdala tudi tri za zgodovinarje posebej 
zanimive knjige, ki jih člani Zveze zgodovinskih društev Slovenije lahko kupijo po 
članskih cenah SM: 
Andrej Vovko 
MAL POLOŽI DAR . . . DOMU NA ALTAR 
»Portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 
1885-1918«, torej od ustanovitve CMD do razpada Avstro-Ogrske, je berljivo napisan pri­
kaz slovenskih prizadevanj, da bi z vztrajno in domiselno nabiranimi prostovoljnimi pri­
spevki vzdrževali slovenske šolske zavode, posebej še v narodno najbolj ogroženih obrobnih 
pokrajinah. 
Lojze Ude 
MOJE MNENJE O POLOŽAJU 
»Članki in pisma 1941-1994« (v uredništvu in s spremno besedo Borisa Mlakarja) kažejo 
znanega narodnega delavca kot »kritičnega spremljevalca Osvobodilne fronte«, saj si je 
Lojze Ude upal odkrito nasprotovati vrsti potez (partijskega) vodstva OF, sprožil je tudi 
akcijo za premirje med obema taboroma državljanske vojne - in ostal živ, a od petdesetih 
let odrinjen na rob družbe. 
Vladimir Ribarič 
POTRESI V SLOVENIJI 
»Ob stoti obletnici velikega ljubljanskega potresa« je podnaslov pregledno in poljudno napi­
sane knjige našega uglednega naravoslovca, ki poleg uvodnih poglavij o mitih in realnosti 
potresov predstavlja pomembnejše potrese v Sloveniji in njenem sosedstvu od leta 792 dalje, 
posebej pa prikaže tudi stoletni razvoj slovenske seizmologije. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 145 
JUBILEJI 
Anka Vidovič-Miklavčič - šestdesetletnica 
Prijetno je pisati jubilejni članek o kolegici ali 
kolegu, ki kaže deset let po srečanju z Abrahamom ' 
tolikšen ustvarjalni zagon kot višja znanstvena sode- r 
lavka dr. Anka Vidovič - Miklavčič. Ob obisku v 
njenem delovnem kabinetu na Inštitutu za novejšo 
zgodovino lahko vidimo, s kakšno mladostno priza­
devnostjo in vnemo se je lotila zbiranja in preučevanja 
gradiva za novo raziskovalno nalogo o socialističnem 
taboru na Slovenskem med vojnama, hkrati pa 
pripravlja za objavo več razprav, za katere opravlja z 
njej lastno natančnostjo po temeljitem hevrističnem 
delu še zadnje korekture. Prav v zadnjem desetletju je ( 
jubilantka z doktorsko disertacijo, s številnimi raz­
pravami in članki v kakovostnem in količinskem 
pogledu najbolj obogatila svoj znanstveni opus ter se 
uveljavila kot pomembna raziskovalka slovenske < 
zgodovine med vojnama. 
Rodila seje 21. marca 1936 v Gornji Radgoni. 
Po končanem učiteljišču leta 1954 se je posvetila 
pedagoškemu delu, ob delni zaposlitvi pa je leta 1961 
diplomirala iz zgodovine na Filozofski fakulteti. Tudi 
po diplomi je še tri leta poučevala v šoli, leta 1964 pa se je zaposlila kot strokovna sodelavka na Inštitutu za 
zgodovino delavskega gibanja, sedanjem Inštitutu za novejšo zgodovino. V tej osrednji slovenski raziskovalni 
ustanovi za sodobno zgodovino je najprej opravljala dokumentacijske naloge. Vodila je strokovno skupino za 
izdelavo bibliografije člankov o delavskem gibanju, dejansko širše o novejši slovenski zgodovini za čas od 
konca 19. stoletja do leta 1941. S sodelavkami je objavila štiri bibliografije, sama pa je sestavila bibliografski 
kazali za predvojno Kroniko slovenskih mest in za dvajset povojnih letnikov Kronike, s čimer je razisko­
valcem olajšala uporabo teh dveh osrednjih glasil za slovensko krajevno zgodovino. 
Že vzporedno s prizadevnim bibliografskim delom se je v vedno večji meri posvečala raziskovanju 
novejše slovenske zgodovine, od leta 1975 kot višja strokovna sodelavka, od leta 1990 kot strokovna 
svetnica. Po uspešnem zagovoru doktorske disertacije Mladinske organizacije in gibanja v meščanskem 
taboru na Slovenskem 1935 - 1941 je bila 12. maja 1992 promovirana za doktorico zgodovinskih znanosti, 
svet Filozofske fakultete pa jo je januarja 1993 izvolil v naziv višje znanstvene sodelavke. Postopna 
preusmeritev v raziskovalno delo, ki se mu v zadnjih dveh desetletjih posveča v celoti, in veliki raziskovalni 
dosežki v zadnjih letih se vidijo iz njene bibliografije, ki obsega za čas od leta 1968 do 1988. leta 69 
samostojnih publikacij, razprav, strokovnih člankov, recenzij, poročil in biografij,1 samo v letih od 1989 do 
1996 je objavila 52 različnih del, več kot deset prispevkov pa ima že v tisku. 
Jubilantka seje najprej posvetila preučevanju organiziranosti in dejavnosti slovenskih železničarjev v 
narodnoosvobodilnem boju, v katerem so imeli zaradi narave svojega dela pomembno vlogo. Posamezne 
vidike te problematike je osvetlila v več razpravah in člankih, v monografski obliki pa je obdelala nastanek 
in razvoj organizacij Osvobodilne fronte ter oblike narodnoosvobodilnega boja na železnici 1941 - 1943 v 
knjigi Slovenski železničarji pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini (1980, 471 str.). Že pri tem 
delu je pokazala odliko, značilno tudi za vse druge znanstvene in strokovne prispevke, da je z izjemno 
1 Bibliografija za navedenih dvajset let je objavljena v Prispevkih za novejšo zgodovino XXIX, (Ljubljana) 1989, 
št. 1, str. 157 - 161, za nadaljnja leta pa je njena bibliografija objavljena v isti reviji v okviru letnih poročil Inštituta za 
novejšo zgodovino. 
146 ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 « 1996 • 1(102) 
prizadevnostjo zbirala vse dostopno dokumentarno gradivo. Iz obdobja NOB je proučevala tudi organizi­
ranost in delovanje mladinskih organizacij, že vzporedno pa je v nekaj razpravah in člankih osvetlila tudi 
razvoj komunističnih in drugih levičarskih mladinskih organizacij med vojnama. Te raziskave so ji bile 
izhodišče za načrtno preučevanje organiziranosti in delovanja mladinskih organizacij v meščanskem taboru. 
Rezultat njenega desetletnega raziskovanja arhivskih, časopisnih in memoarskih virov, literature o navedeni 
temi skoraj ni bilo, je obsežna doktorska disertacija (649 strani) o mladinskih organizacijah, društvih in 
gibanjih v meščanskem taboru v letih 1935 - 1941 v jugoslovanskem delu Slovenije, pri čemer je v uvodnem 
delu podrobno osvetlila to problematiko tudi za čas od začetka kraljeve diktature 1929 do srede tridesetih let. 
Tako smo z njeno doktorsko disertacijo dobili vsestransko podobo razvoja in delovanja katoliških in 
liberalnih mladinskih političnih organizacij, kmečko-stanovskih, kulturno-prosvetnih in telesnovzgojnih 
društev, posebnih dijaških združenj in organizacij delavske mladine v sindikatih ter gibanj okoli mladinskih 
listov v tridesetih letih v ustreznih okvirih. Pri tem je posvetila posebno pozornost orisu njihovih 
idejno-programskih temeljev oziroma osvetlitvi odnosov do družbenopolitične in socialnoekonomske 
problematike, ki so zrcalili njihovo različno usmeritev od levičarske do desničarske. V pripravah doktorske 
disertacije za tisk jo je mestoma občutno skrčila, delno pa tudi dopolnila. O monografiji Mladina med 
nacionalizmom in katolicizmom (Ljubljana 1994, XXVI+265 strani) so recenzenti posebej poudarili, da sodi 
med temeljna dela o politiki in ideologiji na Slovenskem med vojnama. Dodamo naj še, daje orise nekaterih 
mladinskih organizacij, ki jih je morala zaradi omejenega obsega knjige skrajšati ali celo izpustiti, nato 
objavila v razširjeni obliki v posebnih razpravah. V Prispevkih za novejšo zgodovino je podrobno prikazala 
organiziranost srednješolske mladine ter mladinske organizacije v okviru Jugoslovanske radikalne zajednice 
in Narodne odbrane. V zadnjem času je največ pozornosti posvetila preučevanju kmečko stanovskega gibanja 
na Slovenskem, ki ga je osvetlila v osmih razpravah. Največ pozornosti je posvetila podrobnemu opisu 
kmečko stanovskega gibanja v slovenskem katoliškem taboru, v posebni razpravi pa je osvetlila tudi 
organiziranost liberalne Zveze slovenskih kmetov 1932 - 1935 in njen odnos do perečih problemov 
kmečkega podeželja. Obdelala je tudi Krekove poglede na zadružništvo in rezultate zadružnega gibanja na 
Slovenskem od konca 19. stoletja do prve svetovne vojne, osvetlila pa je tudi vlogo Krekovega izročila pri 
oblikovanju programa kmečko stanovskega gibanja absolventov kmetijskih šol. Svoje izsledke iz zgodovine 
mladinskega in kmečko stanovskega gibanja je uporabila tudi za pisanje nad trideset stvarnih in biografskih 
gesel za Enciklopedijo Slovenije. Kot dobra poznavalka predvojne politične problematike je sodelovala pri 
delu Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929 - 1955 (Ljubljana 1995). Rezultate svojih 
znanstvenih raziskav je v obdobju 1977 - 1995 posredovala tudi na osmih znanstvenih posvetih v Ljubljani, 
Krškem, Zagrebu, Linzu in Rimu. Z navedenimi raziskovalnimi dosežki je jubilantka prispevala dragocen 
delež k obogatitvi slovenskega zgodovinopisja obdobja od prve do vključno druge svetovne vojne. 
Ob sklepu naj kolegici dr. Anki Vidovič-Miklavčič iz lastnih še svežih izkušenj, takšne ima tudi njen 
institutski sodelavec dr. France Kresal, zaupam, da je prag do nadaljnjega življenjskega desetletja lahko 
prestopiti, če te pri takem koraku spremljajo iskrene čestitke in najboljše želje številnih sodelavcev, s 
katerimi te je povezalo skupno delo. Tak širok krog prijateljskih sodelavcev si je ustvarila tudi naša 
jubilantka. Vsi ji iskreno želimo izpolnitev njenih strokovnih načrtov in osebnih želja. 
Miros lav S t i p l o v š e k 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 147 
IN MEMORIAM 
Prof. dr. Bogdan Krizman 
(1913 - 1994) 
Profesor dr. Bogdan Krizman seje rodil 28.7.1913 v Varaždinu. Osnovno in srednjo šolo je končal v 
rojstnem kraju, pravno fakulteto pa 1937 v Zagrebu. Dve leti pozneje je diplomiral s področje mednarodnega 
prava in zgodovine diplomacije v diplomacijski sekciji ugledne pariške Ecole libre des sciences politiques. 
Doktorski naziv si je pridobil leta 1952 na Pravni fakulteti v Zagrebu z disertacijo »Diplomacija Dubrovniške 
republike v XVIII. stoletju«. 
Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo je bil v Beogradu, kjer je krajši čas delal kot uslužbenec 
Ministrstva za zunanje zadeve. Obdobje med leti 1941-1945 je preživel v ustaškem taborišču Lepoglava in v 
konfinaciji v Gradcu. Ko se je vrnil v domovino, se je najprej zaposlil v varaždinski banki. Kmalu je 
prestopil v Ministrstvo za zunanje zadeve v Beogradu in nato v jugoslovansko diplomatsko predstavništvo na 
Dunaju. Z Dunaja se je vrnil v Zagreb. Tu je najprej delal v Komiteju za visoke šole, nato pa določen čas v 
hrvaškem Državnem arhivu ter v Jadranskem inštitutu JAZU (današnji HAZU). Nazadnje je prestopil na 
Pravno fakulteto in na njej leta do upokojitve deloval kot profesor na katedri za Splošno zgodovino države in 
prava. 
Kot velik strokovnjak na področju mednarodnega prava je prof. dr. Bogdan Krizman svojčas dejavno 
sodeloval pri reševanju mnogih aktualnih meddržavnih vprašanj. Bil je član delegacije, ki se je z Avstrijo 
pogajala o restituciji kulturnih dobrin, in član delegacije, ki je z italijanskimi zgodovinarji delala na tekstu 
izjave o italijansko-južnoslovanskih razmerjih od leta 1848 do leta 1920, bil pa je tudi v komisiji, ki je 
preučevala dokumente Mednarodnega sodišča za vojne zločine v Knjižnici evropskega sedeža Združenih 
narodov v Ženevi. 
Profesor dr. Bogdan Krizman je bil eden izmed pobudnikov za ustanovitev Inštituta za hrvaško 
zgodovino Univerze v Zagrebu (danes Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveučitelišta u 
Zagrebu). Sodeloval je pri vseh dejavnostih za njegovo utemeljitev, ko pa je februarja 1971 Svet Univerze v 
Zagrebu sprejel sklep o njegovi ustanovitvi, je sprejel odgovorni položaj predsednika Znanstvenega sveta. Na 
tem položaju je bil do leta 1975. Kot predsednik Znanstvenega sveta Inštituta je prof. dr. Bogdan Krizman s 
svojimi idejami, nasveti in spodbudami v marsičem pripomogel, da je novoustanovljena ustanova, navkljub 
številnim neugodnimi okoliščinam, v zelo kratkem času uspela postati eno najpomembnejših središč hrvaške 
zgodovinske znanosti. 
Od začetka petdesetih do konca osemdesetih let se je intenzivno ukvarjal z raziskovanjem hrvaške in 
jugoslovanske zgodovine 20. stoletja. Poleg tega je proučeval zgodovino diplomacije Dubrovniške republike. 
Rezultate svojih dolgoletnih raziskovanj v vseh večjih arhivih na Hrvaškem, v novonastalih državah nekdanje 
Jugoslavije, v Avstriji, na Češkem, v Švici, v Nemčiji in v ZDA, je objavil v skupno petnajstih knjigah in več 
kot dvestotih, v glavnem zelo obsežnih, razpravah v hrvaških in drugih časopisih. Ob njegovi zgodovinopisni 
dejavnosti je treba omeniti tudi njegove nastope na svetovnih kongresih zgodovinarjev v Stockholmu in na 
Dunaju, na številnih jugoslovanskih, hrvaških in mednarodnih simpozijih ter seminarjih za profesorje 
zgodovine. Omeniti je treba, da je objavljal tudi članke v časopisih in da je sodeloval v večjem številu 
televizijskih oddaj z zgodovinsko tematiko. 
Iz bogatega zgodovinopisnega opusa profesorja Krizmana, o čemer bo moralo zgodovinopisje še dati 
celovito oceno, je težko izločiti tista dela, za katera lahko že sedaj rečemo, da so njegov največji prispevek k 
poznavanju zgodovine. Med ta dela bodo zagotovo spadala tista, ki obravnavajo diplomacijo Dubrovniške 
republike (»O dubrovačkoj diplomaciji«, Zagreb 1951; »Diplomati i konzuli u starom Dubrovniku«, Zagreb 
1957), nekaj večjih del o Stjepanu Radiću oziroma o Hrvatskoj pučkoj seljačkoj stranci, prispevki o državi 
Slovencev, Hrvatov in Srbov ter Kraljevini SHS, ustvarjanju prve jugoslovanske države ter njeni zunanji 
politiki (»Vanjska politika jugoslavenske države«, Zagreb 1977), velika tetralogija o Ante Paveliću in 
ustaškem gibanju (»Ante Pavelić i ustaše«, Zagreb 1978; »Pavelić izmedju Hitlera i Mussolinija«, Zagreb 
1980; »Ustaše i terci Reich«, I—II, Zagreb 1983; »Pavelić u bjekstvu«, Zagreb 1986) kot tudi njegovo zadnje 
objavljeno delo »Hrvatska u prvom svjetskom ratu. Hrvatsko-srpski politički odnosi« (Zagreb 1989), v 
katerem dobimo prvi izčrpni prikaz delovanja hrvaškega Sabora v času 1. svetovne vojne in v usodnem 
obdobju zloma Habsburške monarhije. Poleg tega so zanimive tudi kakovostne zbirke arhivskega gradiva, 
med katerim bi posebej omenil »Zapisci delegacije Kraljevine SHS na Pariškoj mirovnoj konferenciji« 
(1960) in »Korespondencija Stjepana Radića« (zv. I, Zagreb 1971; zv. II, Zagreb 1973). S to zbirko, v kateri 
148 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 « 1(102) 
so objavljena dotedaj še zvečine neznana Radićeva pisma iz obdobja 1885-1928, je ustvaril podlago za 
začetek sistematičnega znanstvenega pristopa k eni najbolj izpostavljenih osebnosti hrvaške zgodovine 20. 
stoletja. 
Profesorja dr. Bogdana Krizmana lahko uvrstimo v vrsto tistih raziskovalcev, ki so se dosledno držali 
načela, da viri predstavljajo za zgodovinarja največjo vrednost, oziroma da samo vir omogoča spoznavanje 
resničnosti. Verjel je, da viri niso samo sledi preteklosti, ampak njena polna podoba. Zato je v vseh svojih 
delih vedno dajal prednost izčrpnemu prikazovanju vsebine dokumentov, ne pa njihovi interpretaciji. S tega 
stališča je bil njegov pristop, še posebno v novejšem času, v razkoraku z mnenjem, daje pomen zgodovinske 
znanosti v razlagi virov in ne samo v objavi njihove vsebine. Kljub temu so in bodo v bodoče imela dela 
profesorja Krizmana svoje mesto v zgodovinopisju 20. stoletja kot impresivna zbirka gradiva o številnih 
vprašanjih politične in diplomatske zgodovine. 
Zvezdan M a r k o v i c 
Janko Jarc 
(25.12.1903 - 24.10.1995) 
Pred približno tridesetimi leti sva se peljala s profesorjem Jankom Jarcem mimo šmihelskega 
pokopališča. Dvignil je roko proti njemu in zamrmral: »Ave, pater!« Nisem ga takoj razumel. Počasi sem 
dojel, da človek, ki mi je bil v mnogih pogledih nedosegljiv vzor, ne živi le za Dolenjski muzej in 
raziskovanje ter populariziranje preteklosti Novega mesta in širše Dolenjske, kot je to veljalo v novomeški 
javnosti, ampak ima tudi bogat intimen, čustven svet. Iz tega je izšla potreba, da glasno pozdravi očeta. 
Njegov glas je izdajal njuno globoko povezanost in sinovsko predanost očetu. 
Ko se danes v imenu slovenskih zgodovinarjev pridružujem tukajšnjim dolžnikom za premalokrat 
izrečeno zahvalo za delo, ki gaje opravil za nas, mi pred oči hodi njegov zasanjani obraz, ko seje izza mize 
vrta breške gostilne zazrl na Gorjance in Rog. Najin molk je prekinilo pisanje na serviet in čez nekaj 
trenutkov mi je prebral nekaj svojih lepih, pravkar napisanih verzov. Predno sem si uspel karkoli zapomniti, 
je bil papir z lepo vsebino uničen. Sprašujem se, ali smo tega moža pravzaprav sploh dojeli. Ali ni bil 
zgodovinar po sili in pesnik po duši? 
V torek, 24. oktobra, smo se v Ljubljani slovenski zgodovinarji spominjali 90-letnice rojstva 
profesorja Frana Zwittra, Jarčevega prijatelja. V dokumentarnem filmu je tudi on povedal nekaj iz življenja 
našega velikega novomeškega rojaka. Po koncu smo se skoraj soglasno spraševali, kako je z Jarcem. Vedeli 
smo, da ni najbolje, toda enotni smo bili, da mu bomo ob božiču znova voščili. Spominjam se, kako me je 
vsak ponedeljek, ko sem prišel v službo prof. Zwitter vprašal, če sem kaj videl Janeza in kaj dela. Po njegovi 
smrti sva se ga z Jarcem redno spominjala. Najin pogovor o njem se je končal z besedami Janka Jarca: 
»Ubogi Cvit!« Sedaj se lahko znova pogovarjata neposredno. Prepričan sem, da neskončno uživata. Kakšno 
nenavadno naključje, da rojstni dan svojega najboljšega pokojnega prijatelja obdariš s svojo smrtjo. 
Življenje slovenskega zgodovinarja Janka Jarca je neizpeta pesem. Skoraj šest desetletij je bil s 
svojim aktivnim delom navzoč med nami: knjige, razprave, članki, uredniško delo, mentorstvo... Po 
upokojitvi seje trudil, da bi vsaj del svojih načrtov izpolnil. Skrivnost, koliko mu je to uspelo, si je pridržal. 
Namesto ocene opravljenega dela lahko ugotovimo, da mu ga ni bilo treba nikoli preklicevati in obžalovati, 
da so njegovemu mnenju o posameznih vprašanjih radi prisluhnili tudi naši znanstveni velikani, kot so bili 
Zwitter, Stele in številni drugi. Delo Janka Jarca dokazuje, da se moramo vsakega strokovnega vprašanja 
lotiti skrajno resno, da v bistvu ni velikih in malih tem, da obstaja predvsem dobro ali slabo opravljeno delo. 
Edvard Kocbek je v svoj dnevnik 5. decembra 1951 zapisal: »Tisti večer sem spoznal tudi Janka Jarca 
kot zelo razgledanega in bistrega človeka. Ostrmel sem nekega hipa, ko sem zaslišal njegove sodbe in ga 
poslušal, kako je čutil mistike, Wassermanna, Rilkeja, Platona, razne letnice in razne sodbe o slovenstvu.« Če 
seje tako o njem izrazil človek, ki je čutil potrebo, da nam v slovenskem prevodu posreduje enega največjih 
evropskih mislecev, patra Teillharda de Chardina, ki je čudovito združeval vero in znanost in znova potrdil, 
da duh vodi materijo in ne obratno, se vprašajmo, kakšno samožrtvovanje je bilo življenje prof. Janka Jarca, 
ko se je moral v Novem mestu ukvarjati z nujno potrebnimi, vendar za kraljestvo njegovega duha v bistvu 
banalnimi zadevami. 
Tu se nismo zbrali zato, da bi se poslovili od Janka Jarca. Ljudje kot je bil on, nimajo konca. Bogata 
bibliografija, muzejski prostori, v katerih se nahajamo, naše Novo mesto, naša Dolenjska in Bela krajina, 
prekmurska ravnina in starodavni Ptuj, zoprna meglena Ljubljana, starodavna Praga in bahavi cesarski 
Dunaj, njegovi dijaki, prijatelji in občudovalci njegovega dela, njegova Slovenija kot del kulturne Evrope, vse 
to pozna ob takih trenutkih le eno hvaležno misel: Ave, Janko Jarc. 
S t a n e G r a n d a 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 149 
KONGRESI, SIMPOZUI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE 
Slovene Studies Day v Londonu 
Na tradicionalnih študijskih dnevih na School of Slavonic and East European Studies Univerze v 
Londonu (pred slovenskim so bili med drugim že bolgarski, estonski in romunski) so dobili možnost 
predstaviti delček poznavanja slovenske kulture in znanosti tudi angleški slovenisti in trije Slovenci (s 
finančno pomočjo slovenskega veleposlaništva v Londonu). 
18. novembra 1995 je bil na SSEES najprej predstavljen del slovenske zgodovine; prva je imela 
predavanje dr. Catherine Carmichel z Univerze v Middlesexu z naslovom The Native's Return : 
Johannes Vaikhard von Valvasor as Ethnographer. Imela je zanimivo in duhovito predavanje, katerega 
osrednji del je bil oris lova na polhe in običajev, povezanih s polharstvom. Mag. Marko Stuhec z ljubljanske 
univerze je imel vsekakor enega najbolj odmevnih predavanj Some Aspects of the Everyday Life of the 
Nobility in Slovene Lands in the Seventeenth Century; angleškim študentom in drugim poslušalcem je 
predstavil vsakdanje življenje plemstva v slovenskih deželah v 17. stoletju. Podpisana je imela predavanje o 
Slovencih in njihovem razumevanju slovanske vzajemnosti v 19. stoletju (The Slovenes and Slavonic 
Reciprocity in the Nineteenth Century), ki je morda vzbudil pozornost tudi zaradi predstavitve A.T. 
Linharta in njegovega razumevanja avstroslavizma. 
Drug sklop predavanj je bil osredotočen na slovensko slavistiko, žal sta pri tem sodelovala sicer samo 
dva, zato pa najboljša angleška poznavalca slovenistike prof. Harry Leeming in prof. Gerald Stone. Prvi 
je predstavil Marka Pohlina in Žiga Popoviča kot etimologa v predavanju z naslovom Early Slovene 
Contributors to Comparative Slavonic Philology, drugi pa Languages in Contact in the Slovene Lands. 
Tretji del - vodil gaje zgodovinar dr. Martyn Rady -je bil za slovenske udeležence najbolj zanimiv, 
saj smo lahko slišali kako angleški sociologi, zgodovinarji in politologi presojajo geostrateški in politični 
položaj Slovenije. Prof. Frank Carter, geograf, je imel sicer najbolj dinamično predavanje z naslovom 
Slovenia, the Geographical Balance Sheet, toda slovenske udeležence je z njim kar malo razočaral. S sliko 
in raznimi tabelami je pokazal, da se je njegov čas poznavanja ustavil nekje ob koncu 60. in morda začetku 
70. let, saj je bila Slovenija prikazana kot dokaj zaostala agrarna država, pri tabelah pa je Slovenijo 
obravnaval še kot del Jugoslavije, razen v primeru prikaza bruto dohodka, kjer je našo državo primerjal z 
ostalimi vzhodnimi postkomunističnimi državami. Veliko poznavanje slovenske zgodovine in problemov 
slovenske manjšine na Koroškem je v svojem referatu The Politics of Assimilation: Slovenes in Austria 
1945-60 pokazal zgodovinar Robert G. Knight, ki ga nekateri poznamo še iz časa, ko je zbiral gradivo tudi 
v Ljubljani. Slovenska sociologinja mag. Marina Lukšič-Hacin z Inštituta za izseljenstvo ZRC SAZU je, 
kljub tremi, odlično opisala problem resocializacije med slovenskimi emigranti (Resocialization 
(acculturation) of Slovene Emigrants) in s svojim referatom izzvala veliko vprašanj tako med poslušalci 
kot med strokovnjaki. Zadnji je nastopil dr."James Gow z referatom Slovene Politics and Security, ki je 
prav tako kot Robert Knight, pokazal izjemno poznavanje geostrateškega položaja slovenske države in 
aktualnih dilem slovenske politike. Svoj prispevek je zaokrožil z razprtjem političnih alternativ in z drznim 
poskusom napovedi o uspehu trenutne politične usmeritve. 
Slovenski študijski dan na univerzi v Londonu naj ocenim kot enega pomembnih prispevkov pri 
seznanjanju angleške strokovne javnosti s slovensko kulturo, znanostjo in politiko. Samo srečanje je še 
pomembneje zaradi trenutnih prizadevanj akademskih krogov in slovenskega veleposlaništva v Londonu, da 
bi na SSEES ustanovili katedro za slovenistiko. 
I rena G a n t a r G o d i n a 
150 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 
OCENE IN POROČILA 
Đ u r o B a s l e r (+), Spätantike und frühchristliche Architektur in Bosnien und der Herzegowina. 
Redigiert von Renate Pillinger - Andreas Pülz - Hermann Vetters. Wien : Verlag der Österreichischen Akademie der 
Wissenschaften, 1993. 104 strani, 126 slikovnih prilog in 1 karta. (Schriften der Balkan-Kommission. Antiquarische 
Abteilung ; Nr. 19) 
Postumno izdana študija hrvaškega arheologa Dura Baslerja (1917-1990) je nekoliko predelana in dopolnjena 
izdaja njegove monografije iz leta 1972 (Arhitektura kasnoantičkog doba u Bosni i Hercegovini, Sarajevo 1972). Avtor 
po kratkem historičnem uvodu o poznoantični dobi (str. 9-19) predstavi poselitveno podobo dežele (21-30), ki je z 
izjemo Posavine (le-ta je spadala k panonskima provincama Saviji in Dragi Panoniji) bila v okviru poznoantične 
province Dalmacije. Posebno poglavje je posvečeno utrjenim naseljem iz dobe od 4. do 6. stol. (str. 30-40), ki jih avtor 
z ozirom na funkcijo in velikost razvršča v večje utrdbe (castra, castella), zatočišča v ožjem pomenu besede (réfugia) in 
majhne utrdbe (burgi). Ozemlje Bosne in Hercegovine je v tem oziru dokaj dobro raziskano, saj je bilo odkritih več kot 
40 utrjenih naselbin (kastelov) in še večjega števila refugijev in burgov. 
Osrednji del monografije je posvečen prikazu zgodnjekrščanskih cerkva (42-89; avtor se drži abecednega 
zaporedja najdišč), v celoti okrog petinštirideset, ki kažejo v arhitekturi na zunanje vplive ob mnogih lokalnih 
posebnostih. Bosna in Hercegovina je v zgodnjekrščanski dobi spadala v širše vplivno območje in nato 
cerkvenoupravno območje salonitanske cerkve, zato naletimo pri cerkvah na številne značilnosti salonitanske cerkvene 
arhitekture. Ponuja se analogija z območjem današnje Slovenije in avstrijske Koroške, ki sta spadali v širše vplivno 
zaledje oglejske cerkve. V obeh primerih moremo ugotoviti - ob skoraj popolni odsotnosti pisanih virov, ki bi 
osvetljevali proces pokristjanjevanja - vplive cerkvenega središča ob ohranjanju lokalnih posebnosti. Od glavnih 
vprašanj s področja cerkvene arhitekture, ki so sorodna onim na oglejskem vplivnem območju, naj omenim dve: 
vprašanje baptisterijev (njihova oblika in način arhitektonske včlenitve v cerkveni kompleks, str. 88 si.) in zlasti 
vprašanje tako imenovanih dvojnih cerkva (v celoti štirje primeri: Jabuka, Mogorjelo, Zenica, Žitomislići). Po 
avtorjevem mnenju (str. 86) naj bi le-te pripadale večinoma samostanskim skupnostim, v dveh primerih večje 
oddaljenosti med cerkvama (Skelani in Založje; v obeh primerih v medsebojni razdalji kakih 100 metrov) pa naj bi šlo 
za sakralna objekta ločenih verskih skupnosti, katoliške (romanske) in arijanske (gotske). Za analogne primere v našem 
prostoru (npr. Rifhik) in v sosedstvu (Sv. Hema) so bila izražena podobna mnenja (za Rifhik gl. S. Ciglenečki, Gea 3 
(Avgust 1993), 38-40 in D. Pirkmajer, Rifhik, Celje 1994, 48, za Sv. Hemo F. Glaser, Carinthia I 183, 1993, 165-186). 
Vprašanje samo je zaradi maloštevilnih pisanih virov težko rešljivo. Zadnje poglavje osrednjega dela prinaša prikaz 
nagrobnih spomenikov (89-92; ostanki mavzolejev, sarkofagi, nagrobne plošče), ki kažejo tudi mnoge lokalne 
posebnosti. V sklepnem tekstovnem delu knjige (93-100) pojasnjuje avtor posebnosti zgodnjekrščanske umetnosti na 
tleh Bosne in Hercegovine od 4. do 6. stol. kot sintezo avtohtonih (»ilirskih«) elementov in kasnejših stilnih in duhovnih 
tokov, ki naj bi jih prineslo orientalsko duhovno življenje (vzhodni kulti in v pozni antiki specifično vzhodne krščanske 
predstave), ob istočasnem vplivu Zahoda in germanski (gotski) kulturni dediščini. 
Izdajo monografije moramo vsekakor pozdraviti iz dveh razlogov. Objava monografije v nemškem jeziku, 
skoraj točno dvajset let po prvi hrvaški izdaji, odkriva evropski strokovni javnosti sorazmeroma bogate arheološke 
ostanke iz pozne antike (s poudarkom na ostankih zgodnjega krščanstva) na ozemlju, ki je v evropskem okviru 
sorazmeroma slabo poznano. Čeprav bodo nekatere avtorjeve interpretacije doživele dopolnitve in korekcije (tik pred 
objavo je za začetek 1996 napovedana monografija o cerkveni arhitekturi rimske province Dalmacije, ki jo je pripravila 
francoska arheologinja Pascale Chevalier), je Baslerjeva knjiga korak velikega pomena k bolj uravnoteženemu znanju o 
posameznih delih antičnega (posebej zgodnjekrščanskega) sveta. Izdajatelj je v tem primeru (tako kot že s predstavitvijo 
arheoloških raziskav vzhodnega Balkana in obal Črnega morja v poznoantični in zgodnjesrednjeveški dobi; gl. ZČ 40, 
1986, 515-517; 48, 1994, 414-415) opravil pomembno delo. 
Delo je izšlo v letu 1993, ko je dežela, ki jo knjiga predstavlja, doživljala enega najtežjih obdobij v svoji 
zgodovini. Ker tudi v bližnji prihodnosti arheološke raziskave verjetno še precej časa ne bodo mogoče, je izid knjige 
tudi pomembno kulturno dejanje in posredna podpora tistim prizadevanjem, ki vodijo v mir in toleranco. Ponovna 
vzpostavitev teh civilizacijskih vrednot pa je pogoj za kakršnokoli znanstveno delo. 
Raj ko B r a t o ž 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 151 
L u c i a n o S p a n g h e r , Gorizia e il Convento e la Chiesa di San Francisco dei fratti minori conventuali. 
Gorizia : Fondazione »Società per la Conservazione della Basilica di Aquileia«, 1994. 245 strani. 
Goričan Luciano Spangher (1923) se je poklicno ukvarjal predvsem s turizmom. Ker pa od turizma do 
domoznanstva ni prav dolga pot, ga že leta 1956 srečamo kot pisca kratkega vodnika po Gorici in goriški pokrajini. Kot 
pisec krajevne goriške zgodovine pa seje prvič poskusil v obširni monografiji ob stoletnici italijanskega telovadnega 
društva v Gorici (Cenanni della Ginnastica Goriziana, 1968). S publikacijo L'ospitalità a Gorizia - breve storia 
delle locamde e degli alberghi cittadini (1972) se je lotil zgodovine krajevnega turizma, kot soavtor je sodeloval pri 
domoznanskem priročniku Conosciamo Gorizia - la storia, lo sviluppo, te tradizioni (1986, 1988 ), napisal je manjši 
monografiji o cerkvi sv. Antona v Gorici (1984) ter o cerkvi sv. Vida in Modesta na goriški Placuti (1991). V furlanščini 
je objavil zgodbe iz mestnih predelov Gorice v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Di cà e di là da la Grapa, Di 
câ e di la dal Pomeri - Blecs Gurizans (1898, 19902), separatno je izdal članek (objavljen v reviji Sot la Nape, 1989) 
o tolminskem punta (1713). Več člankov je objavil v revijah Sot la Nape, Bore San Roc in v dnevnem tisku. 
V zajetni, elegantni in z mnogimi ilustracijami opremljeni knjigi Gorizia e il Convento e la Chiesa di San 
Francisco dei fratti minori conventuali obravnava Luciano Spangher pomembno poglavje iz cerkvene zgodovine 
Gorice in Goriške, govori o samostanu in cerkvi manjših bratov Frančiška Asiškega (minoritih oz. konventaalcih). 
Zgodovino minoritskega samostana v Gorici začenja v prvi polovici 13. stoletja, ko naj bi prišel v Gorico kasnejši sv. 
Anton Padovanski in v mestu okoli 1230 postavil zametek samostana in cerkve. Martin Bavčer, ki o tem dogodku 
poroča v svoji Zgodovini Norika in Furlanije, je podatek povzel po pripovedovanju; dragih bolj natančnih pisanih virov 
o prihodu minoritov v Gorico ni. Pisec knjige je analiziral vsa pisana pričevanja (viri, literatura) o prihodu minoritov v 
Gorico, pomagal pa si je tudi s slikovnim gradivom kot zelo koristnim virom. Tudi za kasnejši čas ni prav veliko pisanih 
virov; očitno se je veliko gradiva porazgubilo v času, tudi v prvi svetovni vojni. Pisec je vendar uspel ustvariti temelje 
za sestavo svojega spisa, ki pa se seveda ne spušča toliko v duhovno podobo delovanja reda pač pa raziskuje njegovo 
organiziranost, sodelovanje med ostalimi cerkvenimi redovi v mestu in bližnji okolici (frančiškani na Sveti Gori, 
kapucini v Vipavskem Križu itd.) ter navsezadnje namenja pozornost tudi cerkvam oziroma kapelam, ki so služile 
minoritskim redovnikom. Minoriti so se porazgubili iz Gorice z letom 1784, ko so jih prizadele jožefinske reforme. S 
tem tudi končuje njihova goriška zgodovina, nekakšen odmev je imela kasneje zgrajena cerkev sv. Antona 
Padovanskega v Gorici; nastala je na ruševinah mnogo starejše predhodnice. Potrebno je še omeniti, da ima knjiga 
dodatek, v katerem bomo poleg registra imen, seznama literature, seznama tistih goriških minoritov, ki so podpisovali 
dokumente, našli še seznam ljudi, ki so bili pokopani v stari goriški minoritski cerkvi; prav tako pomemben je tudi popis 
nagrobnih plošč iz iste cerkve. Dasiravno je uvodničar (G. Bergamini) označeval navzočnost minoritov v Gorici kot »la 
presenza dei Francescani in Friuli«, so vendar delovali v okviru avstrijske države in zelo internacionalno, saj najdemo 
med zadnjimi goriškimi minoriti (po priimkih sodeč) še največ Nemcev (Kiker, Haller, Winter, Zirer, Harfner), manj je 
Slovencev (Hraster, Sedmak, Sussig) in le eden bi bil lahko Italijan (Casarsa). 
Spangherjevo delo mora zaslužiti pozornost med Slovenci tudi zato, ker v pregledih zgodovine cerkvenih redov 
na Slovenskem, zahodna Slovenija še nima pravega mesta. 
B r a n k o M a r u š i č 
B r a n k o K o r o š e c , Gozdovi Slovenije skozi čas. Prostorske registrature in mapiranja gozdov do leta 1828. 
Kartografske predstavitve gozda pred uveljavitvijo franciscejskega katastra. Ljubljana : Kmečki glas, 1993. 154 strani. 
Sad povečanega zanimanja za kartografsko podobo naših dežel v preteklosti, na posebnem področju gozdov, je 
tudi obravnavana knjiga. Hkrati se zgledno vključuje v prizadevanja gozdarstva za svojo strokovno zgodovino, je pa 
pomembna tudi za zgodovino geodezije in kartografije ter seveda interdisciplinarno. 
Delo ima poleg spremne besede in uvoda šest krajših poglavij (str. 9-68), ki sicer številčno niso označena, nato 
najpomembnejši del Priloge s komentarji (str. 69-143), povzetke v slovenščini, hrvaščini, nemščini, italijanščini in 
angleščini ter prikaz virov in literature. V tem prikazu seveda ne bom obravnaval ožje strogo strokovne tematike, ki bi 
bila za bralce Zgodovinskega časopisa preveč specialistična, temveč tiste stvari, ki so bolj splošno zgodovinsko 
zanimive. 
V 1. poglavju Gozd na kartografskih zemljevidih in kartah slovenskega narodnostnega ozemlja v 16. in 17. 
stoletju opozarja pisec na majhno natančnost, nedoslednost in zelo približno lociranje geografsko pomembnih objektov 
(mest, trgov, gradov, graščin) in uveljavljanje grafičnih simbolov, npr. drevesce za gozd. Ker tedanji kartografi resnične 
razširjenosti gozdov niso mogli poznati, so jih upodabljali le simbolično. Naše kraje so upodabljali baselski kozmograf 
in kartograf Sebastian Münster (1489-1552), leta 1552, Wolfgang Lazius (1514-1565) leta 1561, Bolognino Zaltieri 
1566, Nicolo Valeggio 1594, 1598, v Ljubljano priseljen Niimberžan Avguštin Hirschvogel (1503-1553), 1572 in 
seveda prvi opisovalec in kartograf dežele Kranjske Janez Vajkard Valvasor, ki pa kljub dobremu poznavanju dežele, 
kartografsko ni prispeval nič novega in naj bi bil le epigon ali vsaj posnemovalec pomembnih kartografov tedanje dobe 
Gerarda Kremerja-Mercatorja (1512-1594) in Matthäusa Meriana (1593-1650). Valvasorjeva karta CARNIOLA, 
152 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 « 1996 « 1(102) 
KARSIA, HISTRIA ET WINDORUM MARCHIA je »izdelana v tedaj še povsem prevladujoči maniri neprecizne in 
topografsko precej siromašne kartografske regionalne karte.« (Korošec). Zanimivo je, da so kartografi namenjali 
nesorazmerno pozornost Cerkniškemu jezeru in gozdu Hrušici, ki naj bi segal od Soče do Like. 
Šele leta 1720 je tedanji deželni cestni in gozdni nadzornik na Notranjskem Franc Anton Steinberg izdelal 
topografsko karto cest na Notranjskem, ki je izdelek šolanega zemljemerca in odličnega poznavalca tega dela kranjske 
dežele. Prvi je upošteval relief in razprostranjenost notranjskih gozdov. 
V 2. poglavju Gozd na zemljiških mapah fevdalnih gospoščin in deželnoknežjih posesti do reform v 18. stoletju 
je prikazano prizadevanje gospoščin, da bi dobile natančnejši pregled nad svojo gozdno posestjo, zlasti pa da bi se 
določile in utrdile meje gozdov v razmerju do drugih zemljišč. Les je postajal sčasoma pomembna surovina in je zato 
intenziviranje gospodarjenja z gozdovi bila zahteva časa. Zlasti pri večjih kompleksih pa je seveda nujno poznavanje 
površin. Omenjeni so gozdni redi, ki so urejali gozdno problematiko in opisno merjenje z merilno polico. 
3. poglavje Zasnova geodetske grafične interpretacije zemljiške posesti-nastajanje zemljiškega katastra je bolj 
tehnično zasnovano in opisuje prehod na natančnejše geodetske postopke po načelih trigonometrije, razdelitev zemljišč 
v trikotnike, osnove poznejše triangulacije. Tedaj so gozdove razdelili tudi v tri bonitetne razrede in začeli z 
ugotavljanjem donosa Gozdnih zemljišč. 
V 4. poglavju Razmere na Slovenskem v prvih desetletjih 18. stoletja je opisano kako se je les čedalje bolj 
vključeval v tržno dogajanje (npr. trgovina z rezanim in tesanim lesom za ladjedelnice), kako so bile čedalje večje 
potrebe po dobrih cestnih povezavah in plovnih poteh. V letih 1720-1721 je cistercijanec Janez Dizma Florjančič pi. 
Grienfeld izdelal prvo znano mapo zemljiške posesti pri nas, posesti saškega samostana. Florjančič je bil prvi uspešni 
zemljemerski samouk pri nas. Njegova horografska karta Vojvodine Kranjske DUCATUS CARNIOLIAE TABULA 
CHOROGRAPHICA iz leta 1744 je najpomembnejše delo slovenske kartografije 18. stol. Zelo dobro se mu je 
posrečilo predstaviti že tedaj popularni Krakovski Gozd. 
Najstarejša karta natančnejše in baročno slikovite skupine kart je karta graškega (najbrž reinskega) cistercijanca 
sicer znanega risarja štajerskih topografskih znamenitosti Georga Matthäusa Vischerja STIRIAE DUCATUS 
FERTILISSIMI NOVA GEOGRAPHICA DESCRIPTIO iz leta 1678. Pri vključevanju sklenjenih gozdnih območij je 
bil precej dosleden. 
V 5. poglavju Terezijanski gozdni red in fiskalno evidentiranje gozdov je obravnavana terezijanska rektifikacija, 
na podlagi katere je nastal terezijanski kataster. Vendar ni bila nikjer predpisana geodetska izmera zemljišč. Ta kataster 
ima le ime skupno s poznejšim franciscejskim, ker je pri njem šlo le za opis zemljišč in za podatke o njih za davčne 
namene ne pa za natančne površine. Tudi terezijanski gozdni red ni predpisal geodetske izmere gozdov. 
6. poglavje obravnava Obdobje nastajanja jožefinskega katastra in geodetske izmere dežel. To je obdobja 
reformnih ukrepov Jožefa II. za osvoboditev kmetov, z državnega stališča pa čas priprav na davčno in urbarialno 
regulacijo. Če naj bi bila obdavčitev tako urbarialnih kot dominikanih zemljišč pravična, kar je cesar nedvomno želel, 
je bilo treba dajatve državi in dajatve gospoščinam postaviti na trdno osnovo, na površine in kakovost zemljišč, kar pri 
terezijanskem katastru še ni bilo zajeto. Z geodetskimi merjenji so nastale mape zemljišč kot osnova za obdavčitev. 
Jožefmski kataster se ni uveljavil, ker je moral Jožef II. še sam tik pred smrtjo zaradi izrednega nasprotovanja plemstva 
davčno in urbarialno regulacijo preklicati. Tudi v tem poglavju je veliko tehničnih opisov, kijih ne kaže obravnavati. 
V prilogah so poleg del že omenjenih kartografov še karta Rusije diplomata in potopisca Sigmunda 
Herbersteina iz leta 1549, več risb idrijskega zemljemerca Jožefa Mraka za potrebe idrijskega rudnika, karte armadnih 
in civilnih zemljemercev, karte zemljemerca in kartografa Mihaela Bonna, zemljemerca in maperja Antona Wohlganga, 
Ivana B. Stratyla, geometra Michaela Schmidta in še nekaj drugih, ter karte neznanih avtorjev. Karte, med njimi je nekaj 
prav lepih, s skrbnimi opisi in komentarji, nedvomno pomenijo vrh knjige. 
Ker pa v času, ko se znanstvene discipline in stroke tako specializirajo in ožijo, komaj kdo še obvlada širša 
področja, se je piscu, ki obravnava sicer ozko pa vendar sorazmerno heterogeno tematiko, zapisalo nekaj stvari, 
predvsem iz zgodovine oz. agrarne zgodovine, ki kvarijo vrednost dela in nanje opozarjam, da bi jih pred morebitnim 
ponatisom lahko izboljšal oz. popravil. 
Str. 24: Franc I. (oz. II. kakor pač upoštevamo) ni bil sin Marije Terezije, temveč njen vnuk, sin Leopolda II. 
Str. 35, 45: napačno je Goriška z Gradiščem, pravilno Goriška z Gradiško. Str. 38: zelo malo verjetno je, da bi lahko 
graška (tedaj še bolj seckausko-graška) dieceza (škofija) okoli leta 1720 karkoli naročala ali zahtevala od stiškega 
samostana in pozneje (str. 47) še od samostanov v Bistri in Pleterjih, saj ni mogla imeti do teh samostanov nobenih 
pristojnosti, upoštevajoč seveda, da bi tedaj povsem eksemptni samostani kakršnokoli vmešavanje (četudi le za merjenje 
gozdov) povsem tuje škofije, odločno odklonili. Tu mora biti nek nesporazum v zapisih ali pri branju virov. 
Str. 37: »Jezuitska gimnazija v Ljubljani je vzgajala bodoče doktorande in inženirje graške in dunajske 
univerze«. Za doktorande obeh univerz trditev velja, je pa popolnoma napačna za inženirje. Univerze do začetka 20. 
stol. niso vključevale inženirskih disciplin, te so bile tedaj kot aplikativne discipline pod častjo univerze, bile so domena 
tehničnih visokih šol, ki so jih začeli ustanavljati večinoma v 2. polovici 19. stol. popolnoma ločeno od univerz. Prej so 
višjo in visoko tehnično izobrazbo pridobivali v okviru raznih šol z nazivom npr. akademije. 
Str. 39: na Menini so bili do srede 15. stol. gozdovi benediktinskega samostana, po njegovi ukinitvi pa od 1461 
menzalna posest ljubljanske škofije do agrarne reforme po koncu 2. svetovne vojne (s kratkim intermezzom državne 
uprave). Kakšnih znanih večjih deželnoknežjih gozdov na Menini ni bilo. To trdi avtor sam na naslednji strani. Str. 41: 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 153 
»... reglementacij zemljiške posesti in zemljišč...« Od leta 1980, ko imamo kapitalno delo Gospodarska in družbena 
zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, II. zvezek, Družbena razmerja in gibanja, kjer je agrarna zgodovina 
odlično obdelana, je treba biti previden pri uporabi nenavadnih izrazov, čeprav se morebiti kje najdejo. Izraza 
reglementacija v omenjenem delu ni, sta pa seveda regulacija in rektifikacija. Str. 45: »... deželnoknežjih gozdov ...« 
Našteti štajerski (večji) gozdovi gospostev Gornji Grad, Slovenske Konjice, Marenberg, Studenice in Žice niso bili 
nikoli deželnoknežji. Gornji grad kot gospostvo ljubljanske škofije je bilo leta 1786 zaradi razmejitve škofij, ko je bila 
ljubljanska škofija omejena le na Kranjsko, prevzeto v državno upravo in korismik je bil ljubljanski škof, kot je razvidno 
iz pomembnejših pogodb, ki jih je podpisoval. Leta 1807 je posestvo prešlo nazaj v roke ljubljanske škofije. Zdi se, da 
je omenjeno gospostvo ponovno prešlo v državno upravo 1809-1814 zato, ker so hoteli izvesti zamenjavo z gospostvom 
ukinjenega samostana v Stični. Ko se je zamenjava izjalovila, je gornjegrajsko gospostvo zopet prešlo popolnoma v roke 
ljubljanske škofije. Gospostvi Žice in Slovenske Konjice sta bili od 12.-13. stol. do ukinitve last žičkega samostana, 
nato sta bili v državni upravi (večinoma v zakupu), leta 1826 ju je kupil knez Weriand Windischgraetz. Marenberg je 
bila od 1435 do 1669 res majhna deželnoknežja gospoščina (večji gozdovi niso bili zabeleženi), ki sojo deželni knezi 
dajali v zastavo različnim plemičem, po leta 1669 so jo prodali samostanu dominikank prav tam, ki so jo imele do 
ukinitve, nato je bila v državni upravi do leta 1828, ko jo je kupil dunajski veletrgovec Johann Maggi. Gospostvo 
Studenice je bilo od 1245-1782 v lasti dominikank, nato v državni upravi do 1827, ko gaje kupil zasebnik, nato sta se 
zvrstili še dve družini, od teh pa so ga 1886 kupile redovnice magdalenke. Gozdov na Gorenjskem in v Idriji ne 
obravnavam, ker bo sicer ta spis preobsežen. Str. 47: trditev, da reforme Jožefa II. »... niso bile namenjene zaščiti 
kmetov, temveč so jih še tesneje podrejale obremenitvam fevdalnih gospostev« je lahko zasebno mnenje pisca knjige, 
resnično pa ni. Kako bi le plemstvo delalo sebi v škodo in preprečilo izvedbo davčne in urbarialne regulacije, če bi bila 
ta zanjo v prid. Tudi ne bi bilo razumljivo zakaj so se kmetje upirali preklicu omenjene regulacije. Str. 47: menim, da 
v resen zgodovinski spis »pravljica« o »... neizmernih dohodkih ...« ne sodi. V slovenskih deželah pač ni bilo nobenih 
tako bogatih samostanov (morda z izjemo Stične), kot jih je bilo v npr. Dolnji Avstriji in na Bavarskem kar precej. To 
je bilo lahko le fama tedanjega časa, ki ji je podlegel očitno tudi Jožef II. in z ukinitvijo samostanov kot odličnih 
gospodarskih enot ter prevedbo v državno upravo tako zmanjšal resnično vrednost teh gospostev, da so jih po nekaj 
desetletjih prodajali daleč pod realno ceno. Str. 56: »... vsa cerkvena, samostanska in fevdalna gospostva ...« v 18. stol. 
so bila pač še vsa gospostva fevdalna, kar pisec misli s fevdalna so pač svetna ali zasebna plemiška gospostva. Str. 57: 
nenatančno navajanje statusa oz. kategorij posestev, gospostvo (gospoščina), posestvo, dvor, imenje (ki ga pisec ne 
omenja), kar je bilo tedaj tudi sila pomembno. Str. 59: Trditev, da si je država obdržala nekdanje deželnoknežje 
premoženje na Pohorju in obeh Kozjakih kot fidejkomisno, je seveda nesmiselna. Fidejkomise so lahko z državnim 
dovoljenjem, ki ga pa proti koncu fevdalne dobi ni bilo lahko dobiti, ustanavljali le zasebniki, predvsem plemiči, ne pa 
država. O lastništvu gozdov vsaj na Pohorju glej zapis zgoraj. Pisec uporablja za obravnavani namen še nenavadna oz. 
neustrezna izraza užitnina in koristninski (erarni). 
Te pripombe oz. popravki naj ne zmanjšajo vrednosti obravnavane knjige. 
J o ž e M a č e k 
J o ž e M a č e k , Statistika kmetijske rastlinske pridelave v Sloveniji v obdobju 1869 - 1939. Zbornik 
Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1993. 73 strani. (Suplement 18 - Agronomija) 
Gospodarska zgodovina, eno najbolj nehvaležnih področij pri proučevanju preteklosti, običajno »boleha« prav 
pri številčnih podatkih. Tudi če do njih pridemo, smo pogosto v težavah v zvezi z njihovo verodostojnostjo. Previdnost 
pri interpretiranju ni potrebna, ker je ta čednost mati modrosti, ampak ker je temeljni postulat pri gospodarski zgodovini. 
V zvezi s statistiko je bilo v našem zgodovinopisju že razmeroma veliko napisanega. Velja si priklicati v spomin trditev, 
daje ravno kmetijska med najmanj zanesljivimi, da podaja bolj ocene in ilustrira gibanja, kot pa nam eksaktno poroča 
o konkretnih razmerah. 
Jože Maček, nedvomno naš najodličnejši agrarni zgodovinar, se je seveda vseh teh težav zavedal. Problemi pri 
spremljanju gibanja površin pod konkretnimi posevki in pridelkov: pšenice, ječmena, ovsa, prosa, pire, ajde, koruze, 
soržice, krompirja, zelja, stročnic za zrnje, sena, slame, detelje, lucerne, krmne pese, korenja, strniščne repe, buč, 
hmelja, lanu, konoplje, oljne repice, maka, vina, pečkastega in koščičastega sadja, so bili večplastni. Največ težav ni 
bilo zaradi zanesljivosti podatkov, njihova natančnost ima v času Avstro-Ogrske 5-10% napako, v stari Jugoslaviji pa 
naj bi njihova zanesljivost nihala med 10 - 20%, ampak v želji, da zbere oziroma priredi podatke za ozemlje današnje 
Slovenije. Slednje je sicer v nasprotju z načelom, da moramo obravnavati vselej naše etnično ozemlje, ima pa številne 
praktične prednosti, ki jih ne gre zametovati. Doslej poznamo v tem smislu predvsem metodo Lojzeta Zumra, ki jo je 
uporabil v svoji izvrstni knjigi Delež gozdov v slovenskem prostoru.1 Jože Maček je moral uporabiti drug pristop. Ni 
se moral spopasti le z nekdanjo znano politično in upravno razdeljenostjo slovenskega ozemlja, ampak še dodatno z 
Glej moje poročilo v Zgodovinskem časopisu 32, 1978, str. 510 - 512. 
154 ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 » 1996 » 1(102) 
naravnimi območji, za katera je avstrijska statistika po letu 1869 objavljala podatke. Ta naravna območja so bila manjša 
od dežel. V celoti so le štiri prešla v Slovenijo: Dolenjska, Notranjska, Alpsko in Predalpsko območje Goriške in 
Gradiške; Spodnja Štajerska z 99,70% območij in Gorenjska z 98,58% območij. Od ostalih je upošteval alikvoten del 
pridelka glede na delež neke nekdanje avstrijske statistične enote, kije prišla v Slovenijo. Sreča v nesreči je bila torej v 
tem, da je kar 84,57% območij našega današnjega ozemlja bilo v 6 naravnih območjih. Za ogrski del slovenskega 
ozemlja, kjer so objavljali podatke po županijah, je enak postopek izvedel glede na njihovo nekdanje ozemlje, ki je 
danes v Sloveniji. Glede na ozemlje, ki je po I. svetovni vojni pripadlo Italiji, pa te metode zaradi velikih italijanskih 
statističnih enot in značilnosti slovenskega obmejnega ozemlja ni mogel uporabiti, ampak seje oprl na podatke Catastro 
agrario za 1929. leto, ki ima podatke po upravnih občinah, in nato izvedel kartografsko metodo sinhronega snemanja 
kart različnih meril, »naše« dele naravnih območij in občin pa ugotovil z ročnim planimetriranjem. Nato je izvedel 
ustrezna preračunavanja. Dosegel je neverjetno natančnost. Razlika površine Slovenije med stanjem 31. 12. 1969 in 
Mačkovim izračunom za isto ozemlje Avstro-Ogrske je namreč 0,01%. Podatkom za posamezna leta so dodana še 
povprečja za večinoma petletna obdobja Stare merske enote je prevedel v nove oziroma preračunal v metrske stote. 
Tabele so opremljene še z grafikoni in zelo kratkimi komentarji. 
Tabele so izredno zgovorne. Za primer vzemimo najprej pšenico. V obdobju 1869-1939 je bilo z njo posajeno 
največ ha v letu 1927, absolutno so je pridelali največ leta 1925, glede na ha 1913, najbolje pa je rodila v letih 1911 -
1913. S krompirjem je bilo zasajenih največ površin 1938. leta, absolutno največ so ga pridelali 1929., na ha 1907, 
najbolj je obrodil v letih 1906-1910. Z vinsko trto je bilo zasajenih največ površin 1906. leta, absolutno največ vina so 
pridelali 1908., največ pridelka na haje bilo istega leta, količinsko najboljše vinske letine pa so bile v letih 1921 - 1925. 
Na previdnost pri prebiranju statističnih podatkov najbolj opozarja avtorjeva pogojna ugotovitev, da trma uš, ki so jo 
ugotovili pri nas po letu 1880 »ni povzročila takega opustošenja vinogradov kot kažejo drugi viri«. Za primer samo 
navedimo, da je to v nasprotju s konkretnimi podatki, ki jih navaja Andrej Dular za Adlešiče.2 Strinjati se moramo z 
Jožetom Mačkom, da so za popolnejše razumevanje zbranih statističnih podatkov potrebne še dodatne študije. 
Običajno poročila o tovrstnih knjigah zaključimo s trditvijo, da pomenijo velik prispevek k naši gospodarski 
zgodovini. Tega ni mogoče zanikati. Opozoriti pa vseeno moramo, da ima pridelovanje hrane še številne druge 
implikacije. Spomnimo se samo posledic krompirjeve bolezni na izbruh, potek in oblike revolucije 1848 v Evropi! 
Vsekakor se velja zavedati, da so dejstva, ki jih ponuja knjiga Jožeta Mačka o kmetijski rastlinski pridelavi v Sloveniji 
v letih 1869-1939, vplivala na celokupno življenje naših prednikov v tem obdobju. 
S t a n e G r a n d a 
Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). 
Ljubljana : SAZU, razred za zgodovinske in družbene vede, 1995. 382 strani. (Razprave; 17) 
Slovenci in država, zbornik prispevkov z znanstvenega posveta v novembru 1994. leta, je izšel več kakor leto 
dni pozneje. Še dalj pa so trajale priprave za posvet. Pobuda zanj je zrasla v razredu za zgodovinske in družbene vede, 
sprožil jo je akademik Pleterski. Že od vsega začetka seje pokazalo, daje k projektu nujno pritegniti še druge ustanove, 
posebej zavoljo tega, da bi se zagotovila vsebinska plat posveta. Pripravljalni odbor so nato sestavljali predstavniki I. 
razreda SAZU, Slovenske matice, Filozofske fakultete in Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, ki so nato dale 
večino referentov. Z delom tako sestavljenega pripravljalnega odbora se je zamisel »obravnavati realne pojave v 
zgodovini državnosti pri Slovencih« vse bolj bogatila, konceptualno dopolnjevala in dobila vsebino, kakor jo je v 
uvodni besedi nakazal predsednik odbora pokojni akad. prof. dr. Bogo Grafenauer. Program posveta je vseboval široko 
zgodovinsko in pravnosociološko problematiko, ki je pokrivala zastavljeno temo Slovenci in država. Zajel je obdobje 
od najstarejše slovanske državne tvorbe na slovenskem naselitvenem prostoru v zgodnjem srednjem veku, t.i. 
Karantanije, pa do plebiscita 23. decembra 1990. leta ki gaje akad. Grafenauer kratko, a vsebinsko vseobsegajoče 
označil za sintezo slovenske politične volje za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Zakaj sta se posvet in z 
njim tudi zbornik zaključila s tem dogodkom, je stvar, ki je tu ne gre posebej osvetliti; poudariti je le, da je obravnava 
poplebiscitnega obdobja nastajanja samostojne Slovenije dolg že več ali manj predvidenega novega posveta. 
Poleg nagovora predsednika SAZU akademika dr. Franca Bernika in uvodne besede predsednika 
pripravljalnega odbora akad. Grafenauerja, v kateri je prikazal konceptualno linijo posveta, je v zborniku objavljenih 39 
od 43 prispevkov. Štirje na posvetu prebrani referati (P. Vodopivec, Dežela, narod, domovina in Slovenci v 19. stoletju; 
J. Šumrada, Ilirske province; F. Kralj, Oblikovanje meja škofij na Slovenskem in J. Stergar, Položaj zamejskih 
Slovencev po določitvi državnih meja 1947 oz. 1955 v dejavnosti republike Slovenije in jugoslovanske federacije) v 
zbornik niso vključeni, ker jih avtorji zavoljo preobremenjenosti niso pripravili za tisk. Poleg 21 referatov iz ustanov, 
zastopanih v pripravljalnem odboru, 18 prispevkov avtorjev iz drugih institucij oz. različnih znanstvenih strok, sta dve 
razpravi prispevala tudi ameriška rojaka Carole Rogel (Problem slovenske nacionalnosti v evropskem okviru pred letom 
2 Andrej Dular, Pij kume moj dragi! Novo mesto, 1994, str. 168. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 155 
1914: evropska in ameriška perspektiva) in prof. dr. Bogdan Novak (Geneza slovenske državne ideje med emigracijo). 
S tem je bil v precejšnji meri dosežen multidisciplinarni pristop k obravnavani problematiki. 
Knjiga v celoti sledi trem temeljnim vsebinskim sklopom na zgodovinski razvojni poti k državni samostojnosti 
in naciji: nastajanju ljudske skupnosti, ozemeljske povezanosti in etnične zavesti; nastajanju in dozorevanju slovenskega 
naroda s temeljnim političnim in narodnim programom Zedinjene Slovenije od revolucionarnega leta 1848 do razpada 
dualistične habsburške monarhije; ter končno uveljavljanju slovenske državnosti in preraščanju v nacijo med obema 
vojnama in nato po 1945. letu. 
Težišče posveta in s tem zbornika je prav na tem tretjem sklopu, t j . obdobju, koje slovenska narodna volja po 
samoodločbi prihajala do izraza v novih državah, ki so nastajale po 29. oktobru 1918 in v katerih so Slovenci večinsko 
živeli (Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Kraljevina Jugoslavija, v 
nastajajoči slovenski državnosti med NOB in nato kot federalni enoti v socialistični Jugoslaviji), pa vse do skoraj 
enodušno izražene državno-politične volje na plebiscitu v decembru 1990. leta. Tej problematiki je posvečeno kar 29 
referatov oz. prispevkov, ki so, če ne vsestransko pa v vseh poglavitnih razvojnih linijah in komponentah, osvetlili 
realno nastajanje samostojne slovenske države in prehajanje v nacijo. Temu odgovarja tudi več kakor dvetretjinski obseg 
zbornika. 
Pri tem seveda ni bilo zanemarjeno starejše obdobje zgodovine držav, ki so vključevale slovensko ozemlje. 
Poudarjena je bila vloga Karantanije, najstarejše slovanske države, ki je s svojo zgodovinsko mitologijo poleg drugih 
pojavov vplivala na izoblikovanje slovenskega naroda. Nič manj ni bil poudarjen tudi pomen formiranja dežel, njihovo 
povezovanje pod Habsburžani in večinsko vključevanje v tvorbo Notranje Avstrije ter v nastajajočo habsburško 
monarhijo. V zvezi s tem in oceno državne tvorbe Svetega rimskega cesarstva, ki je Slovence stoletja dolgo vključevala 
v svojem okviru, je značilna ugotovitev referenta: »Na Slovenskem še danes prevladujejo predstave, ki so nastale iz 
projekcije pojmov 19. stoletja na tisočletje pred njim.« (Gre predvsem za mišljenje, da smo živeli pod »tujimi« 
državami.) »Taka projekcija je zmotna. Kakor hitro smo se ji skušali vsaj delno odreči, sta se država in dežela na 
Slovenskem začeli kazati v drugačni luči, ki se je bo treba šele privaditi«. 
Narodno politično gibanje po letu 1848 pa je kljub različnim nihanjem ohranjalo program Zedinjene Slovenije 
in iskalo razne državnostne rešitve znotraj habsburške monarhije. Na prehodu v 20. stoletje je porasla in se uveljavljala 
jugoslovanska ideja, zlasti v deklaracijskem gibanju, kar je vplivalo na nastanek Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 
ter nato, tudi kot posledica zunanjih vojaških pritiskov, na njeno vključitev 1. decembra 1918 v Kraljevino Srbov, 
Hrvatov in Slovencev. 
V knjigi so sicer posamezne vrzeli, ne samo, da v njej niso objavljeni že omenjeni na posvetu prebrani referati 
in da organizatorjem ni uspelo pridobiti predvidenega referenta za oris revolucionarnega režima po letu 1945 in 
problematike slovenske republike v sklopu federacije. Tako npr. je izpadla reformacija kot element rasti slovenske 
etnične zavesti pa tudi kot faktor hkrati s sočasnim gospodarstvom pri povezovanju dežel, s čemer bi prišla vloga in 
pomen Notranje Avstrije še bolj do izraza. Vendar sta posvet in zbornik uresničila cilje projekta. Knjiga je zajela vse 
bistvene realne pojave v zgodovini državnosti na Slovenskem, prinaša mnogo novega, daje nove poudarke in bolj 
izčiščene poglede na obravnavano problematiko ter prikazuje, glede na prejšnje stanje v zgodovinopisju, njeno 
resničnejšo podobo. Odgovarja na problem boja malega »nezgodovinskega« naroda za samostojno državo v času, ko 
starim, zgodovinskim in velikim evropskim nacijam ta proces, kljub temeljnemu načelu o samoodločbi in pravici 
vsakega naroda do lastne države, ni več po godu. Poleg pravice je bila v tem procesu potrebna še politična moč, kije 
Slovenija sama seveda ni imela. Toda v osamosvojitvenih prizadevanjih si je znala pridobiti dejavnike politične moči 
izven sebe in ti so ji pripomogli k uresniičitvi nacionalnih teženj. 
Knjiga vsebuje pravzaprav zgodbo malega naroda na njegovi poti od ljudstva prek naroda do nacije, zgodbo o 
njegovem boju za suverene pravice, za osamosvojitev in državno samostojnost. 
F e r d o G e s t r i n 
J a n k o P l e t e r s k i , Senca Ajdovskega Gradca. O slovenskih izbirah v razklani Evropi. Ljubljana : 
Samozaložba, 1993. 
Pred tremi leti je v samozaložbi in nakladi komaj 800 izvodov izšla ena najbolj vznemirljivih knjig, kar jih je 
v zadnjem času produciralo naše zgodovinopisje. Pod naslovom »Senca Ajdovskega Gradca«, ki se očitno navezuje na 
spopad med poganskimi in krščanskimi Slovenci, o katerem govori Prešeren v Uvodu h Krstu pri Savici, je Janko 
Pleterski zbral trinajst člankov, predavanj in intervjujev, v katerih seje v letih osvoboditve in osamosvojitve soočal z 
najbolj perečim problemom naše sodobne zgodovine, s problemom razkola med slovenskim odporništvom in 
kolaboracionizmom v času druge svetovne vojne. Na začetku svojega razmišljanja Pleterski odklanja za to dogajanje 
oznako državljanska vojna, češ da je za ta pojem bistven »konflikt med državljani iste države v sporu za isto pravico do 
suverenosti«. Za tiste meščanske in katoliške sile, ki so se od leta 1941 dalje povezale v boju proti OF z italijanskimi 
in nemškimi okupatorji, pa ni mogoče reči, da so se borile za suverenost slovenskega naroda, saj niso mogle ignorirati, 
kakšna bi bila njegova usoda, ko bi zmagale sile Osi. V teh letih sicer nihče ni poznal dnevnika italijanskega zunanjega 
156 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 » 19% • 1(102) 
ministra Ciana, v katerem je omenjen pogovor s tajnikom fašistične stranke, ki je Ducejevemu zetu odkrito dejal, da bo 
treba vse Slovence pobiti. Kljub temu pa ni bila potrebna posebna politična jasnovidnost za spoznanje, kakšna usoda 
čaka Slovence v fašistično-nacističnem »novem redu«. Te jasnovidnosti pa vodilni ljudje SLS in katoliške Cerkve v 
Ljubljanski pokrajini niso imeli. Zato so se zapletli v bratomorno vojno in usodno kolaboracijo, ki jo avtor odkrito 
ožigosa kot narodno izdajstvo. Zanjo ne najde opravičila niti v anuboljševizmu, na katerega so se dosledno sklicevali 
vsi tisti, ki so se v zasedenih evropskih deželah odločili stopiti na stran Nemcev ali Italijanov. Tudi drugje - tako 
opozarja - takih izgovorov nihče ni upošteval, kajti očitno ni mogoče pritrjevati pogubni in za ves narod usodni 
odločitvi s strahom pred še neznano prihodnostjo. 
Kljub temu da Pleterski že na začetku svojega pisanja odkrito pove svoje mnenje, njegova knjiga ni politični 
pamflet, temveč tehten in nadvse dobro dokumentiran razmislek o vzrokih tragičnega razkola, ki je zaznamoval 
slovenski narod v času druge svetovne vojne. Pri tem ga zanima predvsem ideološki substrat, iz katerega je zrastel 
slovenski kolaboracionizem, substrat, ki ga je treba iskati v odnosu katoliške Cerkve do sodobnega sveta in njegovih 
izzivov. Kot Pleterski pravilno ugotavlja, je najti prve klice poznejšega razvoja v dejstvu, da Cerkev ni znala 
interpretirati pojava politične demokracije proti koncu 19. stoletja kot nov in odločilen razvojni trenutek v zgodovini 
človeštva, temveč da gaje uvrščala med druge politične sisteme kot eno od možnih »človeških slučajnosti« (da rečemo 
s papežem Leonom XII.). To pomeni, da si Cerkev po prvi svetovni vojni ni pomišljala sodelovati tudi s fašističnim 
režimom, ko se je ta uveljavil v Italiji, saj zanjo ni bila odločujoča večja ali manjša posameznikova svoboda znotraj 
države, temveč le odnos, ki ga je ta zavzela do katoliške vere in njenih ideoloških vrednot. K takemu mišljenju je 
prispevala tudi avtoritarna osebnost Pija XI., ki je, izhajajoč iz svoje naravnanosti, kot pravi znani avstrijski zgodovinar 
F. Engel-Janosi, znal ceniti tudi pri drugih avtoritarne poteze: »To ni bil zadnji med vzroki za to, daje Pij XI. videl v 
političnem delovanju Mussolinija pozitivne vrednote in da je zato izrazil naklonjenost njegovi osebi«. Pritrjevanje 
vatikanskega vrha fašističnemu režimu, ki se je uveljavil v Italiji, pozneje pa tudi v Avstriji, seveda ni moglo ostati brez 
posledic tudi v SLS; v njej so se v začetku tridesetih let močno okrepile desničarske struje z izrazito radikalnimi 
značilnostmi, pogojenimi tudi od intelektualne in politične zatohlosti takratnega slovenskega prostora. V takih razmerah 
je bila sprejeta papeževa protisocialistična enciklika »Divini redemptoris« (19. marca 1937) na skrajno dogmatičen 
način, brez tiste prozornosti, ki jo je v interpretaciji svojega teksta izražal sam Pij XI. Medtem ko je sveti oče v dialogu 
s francoskimi katoličani, ki niso bili pripravljeni odbiti »ponujene roke« levičarskih krogov pri oblikovanju skupne 
anti-hitlerjanske ljudske fronte, že napovedoval ločitev med »zablodo« in »tistimi, ki so v zablodi«, do katere se je 
dokopala Cerkev šele pod Pavlom VI., in dopuščal možnost sodelovanja z njimi, tega subtilnega, a bistvenega razločka 
vodilni slovenski katoliški krogi niso bili zmožni zaznati. V trdnem prepričanju, daje papežev nauk obvezno politično 
napotilo za vse čase, so trmasto vztrajali na svojih reakcionarnih stališčih, ki jih je v bistvu pogojevala bolj 
oblastiželjnost, doktrinama oholost in politična nezrelost kot resnična privrženost politiki sv. stolice. Če ne prej, je to 
postalo jasno poleti 1941, ko je papež Pij XII. po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo oprezno pa vendar dokaj 
odkrito blagoslovil zavezništvo Združenih držav Amerike z Rusijo v prepričanju, da je v tistem trenutku nacizem 
najhujše in najbolj nevarno zlo. Temu dogajanju, ki bi ga bilo mogoče podpreti še z opisom vatikanskih poskusov proti 
koncu 2. svetovne vojne, da bi prišlo do navezave diplomatskih odnosov med sv. sedežem in Moskvo, posveča Pleterski 
veliko pozornost in ga na podlagi nove literature osvetljuje na prepričljiv način, saj je znotraj njegovega razmišljanja 
ključnega pomena. Skratka, povsem očitno je bilo, da Vatikan ne namerava napovedati križarske vojne proti 
boljševizmu skupaj z nacistično Nemčijo in fašistično Italijo. To pa narekuje Pleterskemu nadvse umestno vprašanje: 
»Ali je bilo to neznano edinemu dejansko poslovno sposobnemu in zato toliko bolj odgovornemu škofu na zasužnjenem 
Slovenskem, ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rozmanu, ki je v tistem času vendar bil v stikih z Vatikanom?« 
Kot olajševalno okolnost msg. Rozmanu je mogoče seveda navesti več elementov: ne glede na miselno ozki 
ambient, v katerem se je oblikoval in zrasel, gre omeniti vsaj dejstvo, daje sv. sedež v nasprotju s svojo bistveno tezo, 
po kateri naj bi vsak narod imel pravico do samoobrambe, v letih italijanske zasedbe gledal blagohotno na priključitev 
Ljubljanske province k savojskemu kraljestvu, pa tudi, daje odporniško gibanje v Sloveniji s komunisti na čelu dobilo 
močno »sektaško« noto. Tega nagnjenja k ekstremizmu - značilnega za vso KPJ - so se dobro zavedali v Moskvi in se 
ga upravičeno tudi bali. Ni naključje, da je Kominterna poslala Komunistični partiji Jugoslavije v trenutku poziva k 
odpora poduk, da ne gre sprožati revolucije takoj, ampak da je treba računati z razvojem v dveh etapah, od katerih je 
bila tedaj pomembna samo tista, ki je bila posvečena boju proti okupatorju. KPJ in z njo tudi slovenska KPS oziroma 
OF v prvih mesecih po začetku NOB pa ni upoštevala tega navodila, temveč se je že sredi septembra odločila izdati 
odlok, s katerim je uzakonila pobijanje tistih Slovencev, ki naj bi bili tudi samo potencialni sodelavci okupatorja. Šlo je 
za nepotrebni in celo kontraproducentni ekstremizem, toliko bolj, če drži teza Pleterskega, da »niti v času ustanavljanja 
frontne odporniške organizacije, aprila 1941, niti po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo slovenska komunistična 
stranka dejansko in konceptualno ne računa, da bi s svojo akcijo mogla doseči kaj več kot okrepitev svoje pozicije - v 
prvi vrsti seveda izničenje prepovedi KPS - na sicer obstoječem slovenskem pluralnem političnem prizorišču in to po 
poti uresničevanja slovenske narodnorevolucionarne levodemokratične osvoboditve izpod sovražne okupacije.« Če je 
tako, ni povsem razumljivo, zakaj so bili torej potrebni tako imenovani »levi odkloni«, ki so se pojavili že jeseni leta 
1941, v prvih mesecih naslednjega leta pa so se tako zaostrili, da je sam Kardelj moral nastopiti proti njim (a to šele, 
ko jih je Moskva ostro kritizirala). Če spomnimo tudi na dejstvo, daje proti koncu decembra 1941 skrajna desnica v 
SLS zagrozila OF z denunciacijo pri okupatorskih oblasteh, se samo po sebi ponuja misel, da se je od druge polovice 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 157 
leta 1941 dalje Slovenija znašla v primežu dvojnega ekstremizma, pri čemer bo povsem držalo, da so »nasprotniki OF 
levičarsko kaznovalno politiko dočakali z olajšanjem«, saj jim je služila kot dokaz, kako upravičeno je njihovo 
antikomunistično stališče. Cerkveni in posvetni nomenklaturi v Ljubljanski provinci »levi odkloni« gotovo niso bili 
potrebni za njihovo apriorno odklanjanje sodelovanja z »ofarji«, služili pa so ji kot imeniten alibi pri organiziranju tiste 
»križarske vojne«, ki sojo sprožili paralelno z velikim svetovnim spopadom v naivnem prepričanju, da bodo v svoj prid 
izrabili sile Osi. 
V tej ideološki pijanosti, tako značilni za komuniste kot za njihove nasprotnike, je še najbolj trezen ostal tisti 
del slovenskega naroda, ki se je v nagonski potrebi po samoobrambi odločil za boj proti okupatorji. Ta odpor, ki mu je 
komunistična vizija bodoče nacionalne in socialne palingeneze dajala močan odrešiteljski naboj, pa je naletel na prvo 
negacijo z Dolomitsko izjavo marca 1943. Temu ključnemu problemu naše zgodovine v drugi svetovni vojni posveča 
Pleterski malo prostora, kajti razume ga bolj kot etapo k mirnemu prehodu k socialnodemokratski družbeni povojni 
ureditvi (»česa podobnega v Rusiji ni bilo«) kot pa prvi udarec izvirnemu pluralizmu OF. Vprašujem se, ali njegova teza 
drži, saj menim, da ni preveč tvegano primerjati Dolomitsko izjavo z državnim udarom, za katerega so se odločili ruski 
boljševiki po zanje neugodnih volitvah, ko so 18. januarja 1918 zaprli ustavodajno skupščino in preprečili zbranim 
poslancem začeti s svojim delom. V nasprotju s Pleterskim Dolomitske izjave tudi ne razumem samo kot vprašanje 
odnosov KPS z njenimi partnerji znotraj OF, temveč kot posledico strateških razmer spomladi 1943, ko so se 
jugoslovanski komunisti resno bali izkrcanja zahodnih Zaveznikov na dalmatinski obali. To bi seveda povsem 
spremenilo ravnotežje sil v jugoslovanskem prostora, saj bi v Bosni, Srbiji, Črni Gori, Dalmaciji koristilo četnikom, v 
Sloveniji pa dalo močnega zagona katoliški in liberalni komponenti OF, kakor tudi tisti izven nje. V določenem smislu 
je mogoče Dolomitsko izjavo primerjati s Titovim »mračnim pogovorom« z Nemci, saj obe potezi težita h krepitvi KP 
kot hegemonične sile med jugoslovanskimi narodi. Da strahovi pred naklepi zaveznikov (v tem času pravzaprav 
Britancev) niso bili povsem iz trte zviti, potrjuje med drugim tudi podatek iz pravkar odprtih arhivov agencije za 
sabotažo v zasedeni Evropi »Special Operation Executive«. V dokumentu z dne 5. junija 1943, v katerem je govor o 
angleški politiki na Balkanu, je v trenutku, ko se je London z misijo Typical vsaj na vojaški ravni že odločil priznati 
Titovo gibanje, izrecno zapisano: »V Sloveniji, ki je v povsem neodvisni situaciji, ne bomo podpirali partizanov, ki so 
znani kot komunisti, temveč bomo navezali stike s proti-komunističnim slovenskim gibanjem, s katermi je »C« že v 
kontaktu in ki ga podpira jugoslovanska vlada v Londonu.« (HS3/191/10390.) 
Še usodnejši udarec je osvobodilni boj slovenskega naroda doživel leta 1945, ko je prišlo do pokola 
domobrancev. Za ta masaker Pleterski ne najde nobenih opravičevalnih okoliščin: »Z vrha vsiljeni, dejansko izvršeni 
vsejugoslovanki povojni pomor vojaških kolaborantov vseh vrst, vključno slovenskih, kateremu je glavno prizorišče bila 
na koncu koncev prav Slovenija, pomeni za slovensko KP prvi in najusodnejši polom njene lastne osvobodilne zamisli 
in prelom besede, dane v dolomitski zavezi, o mirnem prehodu k socialistični revoluciji po osvoboditvi slovenskega 
naroda. Pomeni prvo hudo kršenje dejanske veljavnosti avnojske federacije, temelječe na samoodločanju vsakega 
naroda posebej o vseh zanj usodnih vprašanjih. Znanje in spoznanje o tem je politično udarilo šele naslednji rod in 
njegova prizadevanja.« Gre za krepke besede, verjetno najkrepkejše, kar sem jih bral o povojnem klanju, besede, ki 
zgovorno izražajo status Pleterskega v slovenskem zgodovinopisju danes. Zgodovinarja, ki ne obrača plašča po vetru, a 
zna obenem postaviti stvari na pravo mesto brez vnaprej začrtanih odgovorov. Brez dvoma bo »Senca Ajdovskega 
Gradca« knjiga, kije ne bo mogel prezreti, kdor se bo hotel soočati s slovensko zgodovino 20. stoletja. 
J o ž e P i r j e v e c 
M i h a B re j c, Vmesni čas. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1994, 397 str. 
Miha Brejc, bivši šef zdaj že prav tako bivše Varnostno-informativne službe je napisal knjigo o VIS-u in o 
nastajanju slovenske države v letih 1990-1993 in jo posvetil poštenim pripadnikom službe ter jim prepustil, da se sami 
prepoznajo. S tem je storil napako, saj se kot pošteni lahko prepoznajo vsi (poštenost je že tako ali tako zelo relativen 
in pogosto vprašljiv pojem) tisti, ki so bili za Brejca in njegovo opcijo oz. organiziranost VIS-a (to pa je opcija nove 
slovenske države, ki se je rojevala) ter tisti, ki so predstavljali službo znotraj službe (ta podatek je danes splošno znan, 
potrdi pa ga tudi Brejčeva knjiga), se pravi notranji krog, ki je bil še vedno močno vezan na svojega prejšnjega 
gospodarja (partijo, ki je v letu 1990 že zavzela svojo reformirano držo). Ko se je vključila v boj za samostojno 
slovensko državo (to je bilo relativno pozno, Brejc kot dokaz temu navaja članke - danes lahko dostopen vir za vsakega 
- časopisov in revij, predvsem Evrope, v katerih so se nekateri pomembnejši partijski funkcionarji, ki sedaj opravljajo 
zelo visoke državne funkcije spraševali, s kakšno pravico Slovenci sploh ustanavljamo svojo državo), je to istočasno 
postal tudi boj za ohranitev sicer reformirane vendar še vedno partijske oblasti in tisti notranji krog v VIS-u je še naprej 
delal za partijo in šele kasneje tudi še za slovensko državo. Te ločnice pa Miha Brejc v svoji knjigi (iz obveščevalnih in 
morda osebnih razlogov mogoče celo upravičeno) ni zadosti jasno začrtal, jo pa pazljivi bralec lahko rekonstruira iz 
podtonov in nenazadnje tudi iz fotografij, ki so objavljene v knjigi. 
Sicer pa bralci vedno nekoliko preveč pričakujemo od spominskih zapisov oz. takšnih in drugačnih refleksij 
šefov obveščevalnih služb in smo po tistem ko knjigo preberemo nekoliko razočarani, vedno pa se tudi sprašujemo kaj 
158 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 » 1996 » 1(102) 
je tisto, kar je avtor zamolčal in katere informacije, ki jih podaja so sfrizirane tako, da njemu najbolj ustrezajo. To velja 
tudi za Brejčevo knjigo, je pa avtor v predgovoru že sam opozoril, da »... če bi napisal tisto kar vem, bi verjetno večino 
naslednjega leta preživel na sodiščih, ogrožena bi bila dejavnost službe, v nezavidljivem položaju pa bi se znašli tudi 
posamezniki«, zapisal pa je tudi, da v knjigi ni državnih skrivnosti in, da nekaterih oseb ni smel »ne omeniti ne opisati«. 
Bralca tako opozori naj bere knjigo kot realist, realne situacije v katerih nastopajo obveščevalci pa so dosti manj napete 
kot je to prikazano v vohunskih romanih. 
Knjiga je razdeljena na dva sklopa. Na začetku prvega zvemo kako je avtor univerzitetni profesor sploh prišel 
do tega, daje malo pred plebiscitom postal šef obveščevalne službe, kije bila naslednica nekdanje razvpite SDV (taje 
bila v veliki meri orientirana na iskanje »notranjih« sovražnikov). V nadaljevanju poda avtor nekakšen historiat 
nastajanja in funkcioniranja Vamostno-informativne službe, ki je vpet v širši tok dogodkov (plebiscit, volitve, agresija 
na Slovenijo, vojna itd.). V kasnejšem času, ko je Slovenija postala samostojna država, pa je po avtorjevem mnenju 
ponovno prišla na piano stara, v času osamosvajanja potuhnjena in do neke mere tudi lojalna (ker so pač tudi partijski 
šefi pristali na to, da dobimo Slovenci svojo državo in odigrali v tej igri celo neko vlogo - tukaj bo za zgodovinarje še 
veliko dela) struktura, ki pa je morala zdaj pomagati bivšim oblastnikom do ponovnega vzpona na oblast. V tistem 
trenutku je začel krog znotraj službe funkcionirati mimo profesionalnih pravil, določenemu krogu politike je to 
ustrezalo in je takšno delovanje podpiral. 
V Brejčevi knjigi res ni nobenih tajnih podatkov in 99% vseh informacij, ki jih navaja, je splošno znanih 
(najdejo se zanimivosti, kot je tista, zakaj niso pravi čas vedeli, da so šli tanki iz vrhniške vojašnice, dežurni operativec 
je pač odšel spat, namesto da bi nadziral vojašnico), zanimiva pa je opcija presojanja, saj je pogled in pregled na in nad 
situacijo drugačen z vidika navadnega državljana in z vidika šefa obveščevalne službe, v tem kontekstu pa velja pazljivo 
prisluhniti tistemu, o čemer (in o kom) govori Brejc med vrsticami, kajti temu sledi današnja situacija, danes pa SOVA 
vse prej kot zadovoljivo opravlja svoje dolžnosti (o tem nam priča popolna neseznanjenost slovenske politike o 
dogajanjih v soseščini in tudi dejavnost raznoraznih kriminalnih združb in tudi tujih obveščevalnih služb na 
Slovenskem, naša politika pa se obnaša, kot da tega sploh ni). Nobena država se ne odloči popolnoma »razsuti« svoje 
obveščevalne službe (čeprav so hitre upokojitve včasih priljubljene tudi drugod), ker na njeno mesto takoj vskoči druga 
(tuja) služba in tudi zato, ker imajo obveščevalci (tudi bivši) informacije, informacije pa so moč in vpliv, ki nudi 
možnost za izsiljevanje politikov (to se tako ali tako dogaja povsod po svetu, vendar so takšna zakulisja dosti bolj 
usodna v majhnih državah, sploh pa, če so te določen čas preživele v totalitaristični obliki). Za Brejca osebno pa ima 
grenak priokus tudi njegova zamenjava, ker gaje politika tudi osebno oblatila in ga prikazala skoraj kot zločinca, čeprav 
je bil na sodišču popolnoma oproščen vsake krivde, vendar je že tako, da so obveščevalne službe in njihovi šefi povsod 
po svetu najpogostejši krivec za napake politikov in s tem morajo pač ob prevzemu funkcije računati. 
O takšnih zakulisjih in vpletenosti politike v nečedne posle govori drugi del knjige, ki v obliki petih zgodb in 
z nekaterimi objavljenimi dokumenti prikazuje uničenje projekta VIS, pa razvpito afero HIT o kateri še ni epiloga in na 
koncu koncev (tega avtorju ne smemo zameriti) skuša tudi oprati ime Mihe Brejca. Dosti pogledov o katerih piše Brejc 
je seveda subjektivnih, saj gre za neke vrste memoarje, pozicija, ki jo je kratek čas imel pa mu daje kredibilnost, da s 
svojega stališča spregovori o nekaterih vprašanjih. Za zgodovinarje, ki se ukvarjajo s časom, o katerem govori knjiga, 
bi bil še bolj od knjige zanimiv razgovor z Brejcem, najbolj pa seveda arhiv bivše SDV (po Brejčevih besedah močno 
prečiščen, najbolj za obdobje od 1970 do 1989) oz. VIS-a, SOVE... 
M a r t i n Š t e i n e r 
Annales 4 in 5/'94. Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin - Annali del Litorale capodistriano e 
delle regioni vidne. Koper : Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 1994. 246 + 334 strani. 
Annales nas je s četrtim letnikom prijetno presenetil. Če so dosedanji trije letniki prezentirali študije in 
prispevke tako s področja naravoslovja in naravovarstva kot tudi družboslovja in humanistike v skupni letni številki 
(vsebine prvih treh številk so bile predstavljene v Zgodovinskem časopisu: 1992, str. 410; 1993, str. 473; 1994, str. 577), 
je novost četrtega letnika Analov ta, da je izšel v dveh številkah: series historia naturalis (4. št.) in series historia et 
sociologia (5. št.). Uredništvo je razloge za smelo odločitev opredelilo v predgovora: »Z veliko mero prožnosti in 
interdisciplinarnega pristopa smo uspeli pritegniti k sodelovanju obalne in druge slovenske ter tuje strokovnjake, ki 
delujejo na mediteranskem prostoru oziroma se z njim znanstveno in strokovno ubadajo. Tako zastavljena poletnost 
nastopanja na tem koščku slovenskega Mediterana, v osrčju nekdanjih istrskih Aten, nam bo na dovolj angažiran način 
omogočila vključevanje v območje primerjalnih raziskav po Jadranu navzdol, v sfero uveljavljanja mediteranskih študij. 
S tem bomo presegli dosedanji okvir mednarodnega delovanja na območju srednjeveškega obsega Istre do Postojne ter 
po Soči navzgor, ki pa še vedno ostaja v ospredju ne le raziskovalne vneme, temveč tudi znanstvene prezentacije v 
širšem slovenskem in mednarodnem okviru. Hkrati se ta koncept Analov ujema s horizonti, ki jih je v okviru svojih 
dejavnosti definiralo novoustanovljeno Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije v Kopru.« 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 • 19% » 1(102) 159 
Četrta številka Analov, kot že rečeno, vsebuje izvirne znanstvene in strokovne študije s področja naravoslovja 
in naravovarstva. Poleg ustaljenih rubrik prinaša tokratna številka tudi poseben tematski sklop - »krasoslovje« - študije 
o Krasu. 
V družboslovno in humanistično peto številko Analov nas popelje slovenski in italijanski prevod Vergerijevega 
teksta De urbe Justinopolis. Z objavo za nas zelo pomembnega domoznanskega dela o mitološkem nastanku mesta 
Koper, so se Anali spomnili 550-letnice smrti koprskega humanista Petra Pavla Vergerija starejšega (1370-1444), 
ključne osebnosti zgodnjega evropskega humanizma. 
Osrednjo rubriko revije »članki in razprave« tvori 24 novih študij avtorjev, različnih strok znotraj družboslovja 
in humanistike (arheologije, toponomastike, slikarstva, kiparstva, konzervatorstva, arhitekture, varovanja kulturne 
dediščine, zgodovine, politologije, visokošolskega izobraževanja, muzikologije). Naj omenimo le nekatere. 
Milan Bufon v razpravi Regionalizem in nacionalizem poskuša odgovoriti na nekatera aktualna vprašanja, ki so 
temeljnega pomena za razumevanje sodobnega fenomena regionalizma (tudi istrskega!), kot so npr. razlike med 
nacionalizmom in regionalizmom, odnosi med državo in regijami, vloga lokalnih skupnosti pri gradnji konkretnih 
temeljev bodočega evropskega skupnega »doma«. 
Lovorka Čoralić v študiji, na podlagi gradiva iz beneškega državnega arhiva, dokazuje prisotnost in delovanje 
koprskih priseljencev v Benetkah od 15. do 17. stoletja. Obravnava intenziteto njihove prisotnosti, njihovo poklicno 
strukturo, kraj bivanja, njihove ekonomske zmožnosti, družinske in prijateljske vezi ter duhovno in religiozno življenje. 
Zanimiva je tudi obravnava sodnih procesov, ki jih je proti nekaterim koprskim meščanom vodilo tedanje sodišče 
cerkvene inkvizicije. 
Marta Verginella v razpravi obravnava versko življenje v breških vaseh v tržaškem zaledju med 17. in začetkom 
20. stoletja. Na temelju cerkvenih in oporočnih virov ugotavlja, da je na prehodu iz 19. v 20. stoletje - z razkrojem 
družbe starega režima in z uveljavljanjem novih vedenjskih modelov - breški kler izgubil svojo osrednjo socialno in 
politično vlogo, saj je navzočnost transcendentnega v vsakdanjem življenju breškega prebivalstva dobila značaj 
dodatnega in nenujnega. 
Avtorji France Mihelič, Jasna Pocajt in Darja Mihelič prezentiraju svojo interdisciplinarno zastavljeno 
raziskavo (zasnovana je na sodelovanju treh strok: matematike, družboslovne informatike in zgodovine) o piranskem 
prebivalstvu pred sto leti. Študija prinaša statistično analizo podatkov, ki jih za razdobje od 7. januarja 1889 do 8. 
decembra 1892 beležijo poročni formularji piranskega kapiteljskega arhiva. 
Peter Štih v razpravi Institucija vicecomesa v upravni strukturi Pazinske grofije v času goriških grofov - na 
podlagi arhivskih listin - ugotavlja, daje potrebno popraviti dosedanje uveljavljeno mnenje v literaturi, ki je vicecomesa 
po njegovem položaju v upravni strukturi Pazinske grofije enačilo z glavarjem. Ne gre namreč prezreti, da je obstajala 
velika razlika v družbenem statusu in položaju, ki sta ga imela vicecomes in glavar: medtem ko so bili glavarji goriških 
grofov v Istri zmeraj izbirani iz vrst ministerialnega plemstva, pa so vicecomesi zelo verjetno izhajali iz neplemiških 
vrst. 
Rolan Marino v prispevku analizira neposredne posledice, do katerih je prišlo avgusta 1584, potem ko je bilo v 
Kopru ustanovljeno t.i. »Sodno glavarstvo«, ki so mu bile dodeljene široke pristojnosti. Šlo je za prizivno sodno 
ustanovo za celotno območje Istre, ki je nastala po volji Benetk, z očitnim namenom zatreti zlorabe upravnih oblasti, za 
kar so bili neredko krivi manjši oblastniki, ki so vladali polotoku, hkrati pa tudi v želji, da bi reorganizirala lokalno 
oblast. Na podlagi odlokov Mestnega plemiškega sveta avtor nakazuje, v kolikšni meri je ta reforma vplivala na 
socialno in upravno strukturo na Koprskem, saj so se občutno povečali finančni stroški, ki jih je skupnost morala nositi 
zaradi plač novih sodnikov. 
Božo Jakovljević - na podlagi zapisnikov sej občinskega predstavniškega telesa občine Buzet (1894-1911), ki 
jih hrani Povijesni arhiv v Pazinu - ugotavlja, da je mestna občina Buzet, ki je obsegala tudi slovenske davčne občine: 
Sočerga, Pregara, Movraž in Rakitovec, pripadala okraju Koper. Zapisniki, po mnenju avtorja, predstavljajo dragocen 
vir za zgodovino severnega in severozahodnega dela Istre, še posebno za razumevanje strukture organov oblasti in 
njihovega delovanja. 
Zgodovinske razprave zaključuje študija Miroslava Stiplovška o pomenu ustanovitve socialnodemokratskega 
sindikalnega tajništva leta 1905 v Trstu za razvoj slovenskega socialnodemokratskega sindikalnega gibanja pred prvo 
svetovno vojno. Avtor poudarja, da tedanja ustanovitev jugoslovanskega oziroma slovenskega sindikalnega tajništva v 
Trstu ni pomembna le za naglo rast sindikalne organiziranosti slovenskega delavstva na Primorskem, temveč je bistveno 
vplivala na okrepitev socialnodemokratskih strokovnih organizacij na vseh območjih delovanja JSDS, saj je veliko 
osredotočenje slovenskega delavstva v Trstu in okolici imelo pomembno vlogo v razvoju slovenske socialne 
demokracije na političnem in sindikalnem področju. Avtor poudarja, da je imelo strokovno gibanje na Primorskem in v 
Istri z organizacijskim središčem v Trstu pred prvo svetovno vojno nekaj pomembnih posebnosti, na katere je vplivala 
zlasti mešana narodnostna, pa tudi posebna politična sestava delavstva. Dejstvo, da je slovensko članstvo strokovnih 
organizacij v Trstu na državnozborskih volitvah leta 1907 veliko prispevalo k zmagi italijanskih socialnodemokratskih 
kandidatov, je sprožilo akcijo liberalnega političnega društva Edinost za ustanovitev narodnih strokovnih organizacij, 
prek katerih naj bi glasove slovenskega delavstva pridobilo zase. Tako se je prav v Trstu ter širše na Primorskem in v 
Istri sklenil proces temeljne pluralizacije strokovnega gibanja na Slovenskem na tri idejne smeri, ko so se 
socialnodemokratskim in krščanskosocialnim organizacijam pridružile še narodne strokovne organizacije v okviru 
160 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 » 1996 « 1(102) 
liberalnega tabora. Ta pluralizacija je presegla regionalni pomen, saj se je postopoma širila tudi na Kranjsko in 
Štajersko. 
Rubrika »šolske naloge« prinaša dve mladinski raziskovalni nalogi iz t.i. zgodovine vsakdanjega življenja: 
Mesarska obrt in njen pomen v severozahodnih istrskih mestih od 13. do 17. stoletja (Amanda Saksida) ter Opis 
ledeničarske dejavnosti v okolici Hrpelj in Kozine (Boštjan Bugarič & Katja Hrobat). Prva naloga obravnava delovanje, 
organizacijo in nadzor mesarske obrti v mestih Piran, Izola, Koper in Milje v času Beneške republike; v raziskavo je 
avtorica vključila tudi Trst, ki je bil v tem času pod oblastjo Habsburžanov. Druga naloga vsebuje popis vseh znanih 
ledenic na območju Hrpelj in Kozine z okolico; mlada raziskovalca opisujeta tipe ledenic, način predelave in 
shranjevanje ledu ter prevoz le-tega v Trst. 
Peto številko Analov zaključujeta dve ustaljeni rubriki: »ocene in poročila« ter »obletnice«. V okviru slednje ne 
gre prezreti 120-letnice smrti velikega književnika in humanista N. Tommasea (Slavko Gaberc), 90-letnice odprtja 
Narodnega doma v Trstu (Milan Pahor), 40-letnice podpisa Londonskega memoranduma (Andrej Jerman) ter 550-let-
nice smrti že omenjenega koprskega humanista Petra Pavla Vergerija starejšega. 
Lično opremljeni številki četrtega letnika Analov (krasi ju bogato slikovno gradivo: barvne in črno-bele 
fotografije, zemljevidi, risbe, grafikoni) vsebujeta - tako kot predhodne - obilo zanimivega branja izvirnih znanstvenih 
in strokovnih del, ki posegajo na področja od paleontologije do današnjih dni, od obravnave posameznikov in skupin do 
živega in neživega. Skratka, pričujoči številki pomenita razkritje še enega novega kamenčka na poti razumevanja 
istrskega mozaika. 
A v g u s t L e š n i k 
т г тг za s? тз 
2 £ O §L »> 
l - s ü s l 
i E " 
3 < 
; S S в 5 
i S. f i l 
i. 1 1 S" 
3 J " Ï ' 
< N „ O 
—< Q. ^ trt 
g. EL ' rx 
f 1°? 
*a £ S S* 
< P. —OQ 
i Q N 2 
I < < p 
• a a и 
G S. 
, r 
CO 
S' 
s 
1 
O 
8 
H 
? 
I "8 
£ 
8" S 
£ И f t , » 
. l isi- 1 
< o 
N S 
fi o o. 
rg. % g- F 
5 ' a ï . 3 
s s 3 rt 
> И 
I? i fi 
» H 
o S. 
O. W 
3 er 
S ,2 
s = : 
!. < = P !° 
_ č , з и — 
T O 0Q «— • K 
a o t» ф ÜTS-'O < S sr o r-P а o.>g-
SS 3,2 
2S.3 g' 
O M F" 
T3 ° O P 
g. & 3 — 
JF.Ì.-5 S 
5' 1 §.̂ -
s 3. r̂  n 
_ м Л 9 
rt o У P p *55* rt C^ rt 0Q c 
e ELS'S 
• i- 5" f 3. 
X I , r 
3 ö S . 
EL <* ÊL 
i . C 
IM ^О 
"H- vo 
•o -o » q £ ' ? 
a- s > S' 3 -
O 52 H- 2 3 
û. < Г 09 7Г P 
" S 3 -
s s o n g. 
s ? fi s. 
Q &> 
ill!!! 
• g-" S . | K 
S. z S § 3. 
3 p g S. 2. 
rr ~ rt "T -y 
„ -a 00 S P 
* tä 
a 
s: 
И 
m 
сл 
"0 
09 
3 
§-§:§ S a â f 
a 1 S- S N.Ä-S 
g a p B- P • g 
•• a ' N 
Q S-
<: 
•e 
a 3 
2, « 
° 0 F-vi 
on O 
ï l o 
СТ^ CK 
1 
0 
SI 
e. 
N ' 
rt 
a m
uzeja 
aijal652v 
t odgovor 
vitezi, po 
K
arteli te v Ljub 
Ljubij 
evrops 
8 za v 
1 pozri 
< *" 3 £ ~ = • 7Г C И 
2 = 0 » " 
zgod 
anim
 
nasta! 
nent, 
h ige vinopis 
arteloni 
podobr 
0 v us 
so 
zae 
3 S | S = 
~ 2 . Д . •;• 0 
rt 3- rt S 2 a. _ s -. S. 
а f ?. 21 « 
C 
2- Ж 
C r t p - g c - B N 3 ïï. c O 
s g r t а o . - I , ^ w e N< а 
S o 1 3 3 c S. H-i Ä 3 
Z 
o 1; 3 
§ I I 
s ? а 
f 
k 
3 
C 
D 
rt 3 y 
P frî»Ï3.» 
1-3 < E» џџ 
I ï & 1 S g a 
c; 3 a. o — 3-
o 3 s = = 3 . 3 
s-I-S §§§ . - . 
a ? • P S.^3 N a 
n"s < & гг 3 's 
elgll.<8. 
I"! l E f g f 
E-tjq &> P" (3 S _ 
a. | - - S » ä 5 . s -"' 3 p ! 
S 5" ? ° ° ïïî » 
i SS-Uli 
-• a. S 2 S* ЗГ 3 p » -1 3 g 
# 1 1 B S ? : siili? 
S o o o ' g» -• 
3 . rt 
3. 
N 
3 
» 3 
g i" 
£2 f 
II. 
№ O . 
z 8 
o -
S . N 
s 
a 
e 
? 
3 
TT 
r 
O 
* u 
CN 
КЛ 
8" 
7Г 
£ . 0 o 'S' £ g-
^ ~' SL 3 o _ S 0 3 0 0 0 K r* O* P O. B» ?* 
>> ü -o С Т З 
> J . 
u 
Q 
3 
S-S 
o S 3 
e •5 * & 
u. 
ed 
§ 
•a 
D 
n 
E 
" S u — 
J= -o -S e 
—• CD ч _ « 
л ÏÏOl) 
^ 3 ^. w> 
"* ö £"S 
S ' ï s 
g. « y 5 
J-5-.S 'S 
^ « u H .t- R - ° 
•S • - g 
2 « u 
д ж сл 
\D < в 
m ïï " 
2-f i t : 
S J* 
r 
Û 
II 
z 1 
O-â 
co Л 1 
C) 
tft 
¥ 
a 
Q 
s 
0. 
fi 
5. 
en 
f 
« 
e 
0 
•3 
N co o . 
3 S 
' » a s , 
r i l l 
* " Krt trt . 
- s" I s ' 
; > p x : 
: ? £ < £ « 
1 a o . • 
•âl s 
з о = 
"5* e e 
« E . t : 
fi,a £ s - o 
, u g u 
rt S e 
C/3 3 o 
•a ^ « 
" t- u 
e S « O 
t>0"*3 u Rt 
•a § s i 
1Л CO д o 
"S "S 8 « 
•o S u g 
.S3 -2 ^ I 
•e -^3 t? . o 
1- D o a 
£-S EQ 
11 -d 
o g 
S o 
^o S 
g 
H 
••s 
fi 
OD 
S 
•2 
« 
1 
fr 
> 
И 
•è 
s 
'5. 
S 
>(J 
.* 
g 
> 
"8 
N 
: « o ' 
H a 
•в I ° « 
=" i :f I 
§g€J 
sili-
> cd u u 
00 Г 
g . S S 
ì _C C K 
šffH 
'•S & i 
O. C g 
g đ a 
œ 'S e 
• S i l 
S f Ì 
. ' S t 
^-s .i 
• = S 
U S « 
4 G ö «s 
1 8 S | 
з ^ ° *• 
2 § 8 iS 
г ^ g i s 
d "~ o w» J a | « 
ï - â .S & 
•§•3.8. 3 
•a-i S 1 
^ * BO i« rt 
O , S C DQ 
g- g .S C° 
M g rt s« 
u « S 
J ? <u Q..G 
rt C 3 > 
S-a и ? 
s e 
1 l 2 
S E 
3 O 
•3 B 
и s 2 
8!2 o. 
•Iga 
o — *-
.2 s = 
SJäü 
SÄ i 
S s Ü 
•s ° «3 
=3 s-s 
c B o 
ti| 
fli 
' ^ S 
l a i 
< i?-s 
*. B.JS 
ž ïï. s 
*K K .S 
I s u 
i S * 
p O o 
•S c 5* 
^ & îa 
£ ^ и 
« „ cd 
Š -S on 
» • o " 
g 8 | 
3 8 > 
" • 8 2 
S 
< 
S 
cd en rt 
S O 3 • 
• S S 6 0 . 
; is » 
hn 
O. u 
D rt S , 
« h . л 
! u rt 
! C — 
1 -д U 
o 9-1 § -̂  & s 
S 
.a 
a 
j g o 
S ò L S2 
« ^ i * - 7: 
» S c i 
š I « U 
2 i o l i 
ш а и « g 
« и u 
j = o iS 
• S o f i 
S 8 3 
8.SŠ 
'•S s 
S „-o 
c w 
3 2 - 3 
i i cd t i 
S = S 
O 4) Ç trt 
u c c а 
io U o H 
4) u - o и 
I S O Ü — 
i ï II 
I.S l o 
«a 
H 
CL 
d 
u 
VO 
S 
—• 
fn 
2 
aa 
a. 
iS 
et 
•g 
N 
i'S 
Cd — U 
Z -o -a 
•s fe = 
S g E 
c" S. I , 
g.s s 
0 , 5 >, 
- 8 ° E « S Ä 3 S- w o o 
S J? Ç u 
3 •*" cd t . 
S -s «î 'S 
t . s «u . 5 
fe M -s J2 
5, fi в - Д 
c -ö S -S 
« u S 4-
e o . î2 O 
1 | 8 . ј Ј 
< U d a 
» , ' . S E 
S ä o S 
e ' C . Š = 
où y -c ï 
0 E - 0 
•i-S l-a 
i-set 
U đT3 o 
: e-S 
f 4 oo 
( 4 
\ D 
O 
Û 
D 
Ф 
— 
W 
1) 
« 
* 
з (£3 
o 
Л 
5 
** 
.s 
« 
'S 
*-S 
K 
0. 
2 
V 
в <
"E 
3 
> IS 
o 
C 
и 
O 
~ *-
o m 
rt 
S3 
rt . - J . 
3 | 
co jž 1 » 
« 1̂  
s-3 
z: J 1 o ? 
z g <: — 
co co 
S 
O 
e 
> 
O t
 s 
. S S « £ -g 
3 S o 3 ^ 
g M o.-a i 
a S..S . L s 
I .S .grS 1 ä 
1 5 » § 2 iS 
> s i ' l o § 
•3 § ^ .s .s < 
ä-3-.n-s 
a1 a > -a S 
Ћ S -a H .S-
Д c и Ë >3 
g j5 g J Ì O 
g 'c u O- o 
o l i s i 
lili! 
situ 
a a S S » 
2 C 4) M C 
5 Ö P ._ <u 
.g, S J 2 > 
•1 3 ä 0 -1 
J« o3 « e 
> 1 i U N 
•o •» > c o 
б-а.|-8 8 
| I - °-
и a . - •> 
M s > CXMÖ N 
t2 rt rt S 
> 'S > Z Г? 
i s §•:§,¥ 
s -J os > -g 
siđi! 
2 I 1 I . I 
^ 00 rt > « 
.a > 
<U trt 
3 
>3 Г" СЧ 
•s « —. 
— a 
S 2 
•s i 
=> J 
? 8. 
•g 
Ш 
N1 
u r- *2 rt хл rt 
o-o" o rt a- S o oo s ,i: ^ г ~ t4- « g *g > > ~- Ä o* 2 s а е о = с . - о w o S ,5 C BO 
•s = = I a N £'«! g f = 
S " * T C " w) 
i.i I « •§ -a, 
S Ji 1 e •§ s 
CK > Û- N -O J * 
.2 •=! 
u 
0. 
« 
<; * 
z 
ca 
a: 
(rt 
N 
£ 
3 
•o 
o 
g. 
•s 
C 
J 
a 
bi 
>u 
J : 
o 
"g 
60 N 
o . ^ ._: ii « 
? л « II?"? 
•ž > o M « 
tt o C e .=? 
•S8.1 1 > § 
2 .10 s I а 
-5b £ S c ë 
£rt . а 3? « w figu» 
^ « 2 &• 
* S .= ~ 3 
u c 3 c 
U g S = 4 
-£ а = s S . l a l l -
> 3 O « O 
c -o .£ -a -c 
u rt u o S 
« S , « ? ' " 
N o = > S : 
g S S -S, g J 
"3 7 «- | .s , ] 
» S g rt^ ! 
60— > N нл < 
<U r; U ^ U I SjJ g 5 e ! a." л >.5 i 
•o > O 0) o - a o. 
o-C*-C 
3> ОЧ o a . c -
f - «us g ; 
3 | | l = l 
o — S.« « o 
rt-= 3 o. S - 3 
u •> > c o »u 
's .8ä,-S, °- è 
Ss o S o-ä 
C « > k. > c 
a l i S «I g 
>-8QN-S-a 
3 
• s i 
8,з-?§ o o 
'Iff 
.g-s-3 
S g з. з . 5 з 
11! 
> 5 s* o i o. з o 
Ì 3 ? . c 
9 Is? 
T O 
S Z 
= §' o ç t r 
3 oe ES rt - , 
rt - , — 
= • % 
— ° ? 
re g . «a 
o s. § 
^ — o-
î g S , 
«'S " 
o . n n 
S a. I 
* § • £ ' 
a» s 
3 = ST 
o o . д 
0 " • - i 
a c o 
S "O "*• 
3 2 g 
•o a •> 
3 S * 
K o o 
(Ђ ü "1 
3 » f 
» » a 
. a. з : ^ •v; - O 
•<n ÏÏB 
' <'°Ž 
rt < 2. 
» g s 
3 
a 
c 
I s 
2 W - 3 
S 3 
n (I 3. 
~ o £ 
3 9 
H g 
rt Б*- § 
s s § 
iS 
c 
B. 
C 
c 
S 
:%? •? S 
3 = 3 И N I S > 2 
ST g o. *< g- V 
§ i š r § £ = 
• 3' S i. m O.0Q 
ö' § 
•< з 
Ö-3 g - f S 
g i - S 
7 Ss-
i w o 
§•' 5 ' 22 
§ S š 
3 * 3 - > B . 
rt Ei "09 
3 § I 
00 S £L 
l'i I 
- а 5 
e i e 
з 5 o 
Ë.n Ë-T? ST 
v- s =• 3 S 
S s ë S 
S - Ë . S 
s.S-3 s, 
*̂ > rt S —. 
СЛ 3 0Q S? 
IB.8.-8 
•< 
(Л 
je-
ss* 
X 
ft 
o 
в 
» 
? o 
> s = 3 
S3 
S. 5-
En ^ 
"*8> 
i » 
N0 K 
i- = 
"£ M 
w 3 
Ä f5 
s 
•i0 
"0 
s* 
b -
IS 
s 
rt 
3 s 
? S" 
If 
rt o 
p, rt 
£ 3 o 
3 s* 
z. s 
s 
2. 
5 
3 
8, C 
> 
a* 
i'g 8 2 
L Û . 3 g 
3* 3* H 
° - S. n 
S" n 3- S - = 
D. K S" 3 
S =• 3 =• 
и C " {l л o-« a o. 3t o =; 
"8 S J i 
a „ 3 
3 сл 
3* n „ 
И g v< 
°°« 5 S? 
43. j r g ? 
S » » и 
- 3 o. 3 
! ^ a - tu 
S S g -
g S" 5 
rt rt 
s S3 
S. z 
— ?e 
5 
i if s n i 
••• S ' S * g ! 
r 
M 
z 
n-
3 rt G 
— E. rt 
rt n 2 
:SS, 
S 
ft 
S 
rt 
Vi 
rt 
5. 
J, I 
3 n 43 TO 
•O 3* C 3 
» o | q 
o o o g? 
3 g P t» 
•g S HS, 
I&S.S 
o o s s 
g g Ej » g и 
S s ° wS s 
— o . d 3 - " < ч и o n 2 . 2 — 3 
S- 3 3 E 
g. R- g- S 
•S n = i 
1 3 S. 
O B U Ì 
EG 3 < 
ÏH! 
3 S o ? 
? * S 
n s 3 • 
S ="" 
g-S-o-
^ o o 
E n 
3 § 
c 
s. 
S Д s 
« <g 
- S & s, 
S 1 ^ &'S 
a 3---S 
Z" 3- = 
fill 
° a« s 
D. **> X -• 
rt 3 *0 ^ 
3 £L rt » 
rt rt 
č e 3 i"-8" S-sžS 
-ÎÏ 
3 a- E 
H 8-S 
22 C 
S O 
g n 
B- ш 
.-o « S
i = 5-
S" -J H. 
»s s-
g-5- S 
« n p 
3,31. 
- i 
g1 S n 
i 3 
ав g 
I •« 
I I 
"r- # 3 
»=• » 2 . 
3 n TI 
? ч £*. 
« O =. sr 
3 г o. o 
g - p £ 3 
C 
a 
o 
Q 3 ö >g 
l ц 
§ S š 
a s i 
p ' su l 
_. 9 a < 
o o 
2 » . 2 s-
S- 3 
o* S M S ! 
» i-i rt s •"+, 
o « o 
= 1 = 
en 3 B* 
o s- n f ££• 
s a S-
ZGODOVINSKI ČASOPIS (ZC) 
— osrednja slovenska historična revija 
— glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije 
Na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije, v Ljubljani, Aškerčeva 2/1, telefon 
061/17-69-210, lahko dobite naslednje zvezke »Zgodovinskega časopisa« (ZČ): 
1/1947 (ponatis 1977) - 480 SIT 
2-3/1948-49 (1988) - 620 SIT 
4/1950 (1987) - 580 SIT 
5/1951 (1987) - 740 SIT 
6-7/1952-53 (1986) - 960 SIT 
8/1954 (1990) - 680 SIT 
9/1955 (1989) - 620 SIT 
10-11/1956-57 (1990) - 680 SIT 
12-13/1958-59 (1991) - 680 SIT 
14/1960 - (1993) - 840 SIT 
15/1961 (1989) - 500 SIT 
16/1962 (1991) - 560 SIT 
17/1963 (1978) - 620 SIT 
18/1964 (1980) - 600 SIT 
19-20/1965-66 (1985) - 680 SIT 
21/1967 (1992) - 600 SIT 
22/1968, št. 1-2 (1983) - 380 SIT 
22/1968, št. 3-4 (1994) - 840 SIT 
23/1969, št. 1-2 (1989) - 440 SIT 
23/1969, št. 3-4 (1989) - 360 SIT 
24/1970, št. 1-2 (1981) - 360 SIT 
24/1970, št. 3-4 (1988) - 400 SIT 
25/1971, št. 
25/1971, št. 
26/1972, št. 
26/1972, št. 
27/1973, št. 
27/1973, št. 
28/1974, št. 
28/1974, št. 
29/1975, št. 
29/1975, št. 
30/1976, št. 
30/1976, št. 
31/1977, št. 
31/1977, št. 
31/1977, št. 
32/1978, št. 
32/1978, št. 
32/1978, št. 
33/1979, št. 
33/1979, št. 
33/1979, št. 
33/1979, št. 
34/1980, št 
34/1980, št 
34/1980, št 
35/1981, št 
35/1981, št 
35/1981, št 
1-2 (1985) - 440 SIT 
3-4 (1986) - 400 SIT 
1-2 (1980) - 500 SIT 
3-4 (1984) - 460 SIT 
1-2 (1989) - 440 SIT 
3-4 (1988) - 460 SIT 
1-2 (1988) - 460 SIT 
3-4 (1993) - 720 SIT 
1-2 (1994) - 960 SIT 
3-4 (1995) - 960 SIT 
1-2 - 560 SIT 
3-4 - 400 SIT 
1 - 2 - 8 8 0 SIT (kmalu razprodan) 
3 (1995) - 1040 SIT 
4 - 340 SIT 
1-2 - 460 SIT 
3 - 360 SIT 
4 - 360 SIT 
1 - 440 SIT 
2 - 3 8 0 SIT 
3 - 360 SIT 
4 - 3 2 0 SIT 
1-2 - 520 SIT 
3 - 260 SIT 
4 - 260 SIT 
1-2 - 440 SIT 
3 - 280 SIT 
4 - 240 SIT 
36/1982, 
36/1982, 
36/1982, 
37/1983, 
37/1983, 
37/1983, 
38/1984, 
38/1984, 
38/1984, 
39/1985, 
39/1985, 
39/1985, 
40/1986, 
40/1986, 
40/1986, 
41/1987, 
41/1987, 
41/1987, 
41/1987, 
42/1988, 
42/1988, 
42/1988, 
42/1988, 
43/1989, 
43/1989, 
43/1989, 
43/1989, 
44/1990, 
44/1990, 
44/1990, 
44/1990, 
45/1991, 
45/1991, 
45/1991, 
45/1991, 
46/1992 
46/1992 
46/1992 
46/1992 
47/1993 
47/1993 
47/1993 
47/1993 
48/1994 
48/1994 
48/1994 
48/1994 
49/1995 
49/1995 
49/1995 
49/1995 
50/1996 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št. 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št. 
1-2 
3 -
4 -
1-2 
3 -
4 -
1-2 
3 -
4 -
1-2 
3 -
4 -
1-2 
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
- 400 SIT 
260 SIT 
240 SIT 
- 360 SIT 
240 SIT 
260 SIT 
- 360 SIT 
240 SIT 
260 SIT 
- 380 SIT 
340 SIT 
260 SIT 
- 460 SIT 
360 SIT 
400 SIT 
460 SIT 
440 SIT 
400 SIT 
400 SIT 
360 SIT 
360 SIT 
380 SIT 
360 SIT 
360 SIT 
360 SIT 
380 SIT 
380 SIT 
360 SIT 
380 SIT 
380 SIT 
400 SIT 
400 SIT 
400 SIT 
380 SIT 
400 SIT 
360 SIT 
360 SIT 
360 SIT 
440 SIT 
600 SIT 
600 SIT 
600 SIT 
600 SIT 
680 SIT 
800 SIT 
880 SIT 
960 SIT 
960 SIT 
1080 SIT 
1080 SIT 
1080 SIT 
1160 SIT 
Člani zgodovinskih in muzejskih društev s poravnanimi tekočimi društvenimi obvez­
nostmi imajo na navedene cene 25-odstotni popust, študentje pa 50-odstotni popust. 
Za nakup kompleta ZČ odobravamo poseben popust. Za naročila, večja od 3000 SIT, 
je možno brezobrestno obročno odplačevanje. Ob takojšnjem plačilu pri nakupih 
v vrednosti nad 3000 SIT dajemo dodatni 10-odstotni popust. Za naročila iz tujine 
zaračunamo 60-odstotni pribitek na cene knjižne zaloge. Pri poštnini nad 50 SIT 
zaračunamo dejanske poštne stroške. 
Publikacije lahko naročite in prejmete osebno na sedežu Zveze zgodovinskih društev 
Slovenije, prav tako pa tudi po pošti. 
INSTITUT Zfi NOVEJŠO ZGODOVINO 
R dp k 
ZGODOVINSKI Cas . A 
1996 
941/949 
120030121,1 COBISS • 
ZČ, Ljubljana, 50, 1996, številka 1(102), strani 1-160 in I—IV