o lHMl Leto V - Štev. 1 (97) UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - Via B. De Rubeis 20 Tel. (0432) 71190 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 ČEDAD, 1.-15. januarja 1978 Autorlzz. Tribun, di Trieste n. 450 H Izdaja ^ ^ ZTT Tiskarna R. Liberale - Čedad Izhaja vsakih 15 dni Posamezna številka 150 lir NAROČNINA: Letna 3000 lir Za inozemstvo: 3500 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374 Odgovorni urednik: Izidor Predan Quindicinale Za SFRJ 40 ND - 2iro račun 50101-603-45361 » ADIT « DZS, 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22-207 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini OGLASI: mm/st -f IVA 12% trgovski 100, legalni 200 finančno-upravni 150, osmrtnice in zahvale 100, mali oglasi 50 beseda TRIDESET LET USTAVE ITALIJANSKE REPUBLIKE Po hudih izkušnjah fašizma, ki je bil pripeljal našo državo v propad, kakor je bil v naprej povedal Antonio Gramsci na procesu, ki ga je imel pred posebnim fašističnim sodiščem, je Italija spet vstala z novo Ustavo, katero se upravičeno smatra za najbolj demokratično v okviru zapadnega kapitalističnega sveta. Ustavodajna skupiščina je na svoji seji 22. decembra 1947 odobrila besedilo ustave republike Italije. Besedilo je bilo obl javljeno 27. decembra 1947 v uradnem listu, v veljavo pa je stopila na dan 1. januarja 1948. Koliko upanja in pričakovanj je bila odprla v italijanskem narodu, v narodnih manjšinah, v etnično-jezikovnih skupinah, s svojimi zapovedi, ki zagotavljajo delo, svobodo izražanja in varstvo jezikov, ki so različni od italijanskega in bili prej hudo preganjani od fašizma! Kako zveni lepo prvi člen, ko pravi, da je «Italija demokratična republika, ki sloni na delu». Lepo opisuje socialne namene lastnine, metodo udeležbe, odstranjuje ovire gospodarskega in socialnega značaja, ki bi omejevale svobodo in enakopravnost, zavrača vojno kot inštrument grožnje za svobodo drugih narodov. Lepo so v ustavi opisane civilne pravice. Naj omenimo tu člen 3, ki zagotavlja vsem državljanom enakost družbenega dostojanstva in enakost pred zakonom neglede na spol, ra- so, jezik, vero in politično mišljenje in člen 6, ki ščiti s posebnimi normami jezikovne manjšine. V dvanajstem členu predhodnih norm pa izrecno prepoveduje pod katero koli obliko obnovitev razpuščene fašistične stranke. So ti členi ustave — med drugim — življenske važnosti za italijanski narod, za vse etnično - lingvistične skupnosti, ki živijo na ozemlju italijanske republike in še posebno za slovensko narodno manjšino. le minulo 30 let, od kar je bila sprejeta ustavna listina s strani predstavnikov vseh protifašističnih sil in italijanski narod — še več pa etnično — jezikovne skupnosti — 50 doživele, po upanjih in obljubah, velika razočaranja. Kar se nas tiče od blizu, smo zahtevali že f949. leta, s posebno spomenico, ki jo je pripravila Demokratična Fronta Slovencev v Italiji, uveljavitev in spoštovanje ustavnih načel, priznanje obstoja slovenske narodne manjšine v Beneški Sloveniji in popolno priznanje vseh njenih pravic. Spomenica je bila izročena takratnemu predsedniku vlade Alcidu De Gaspariju od ene naše delegacije. Nismo dosegli ničesar! Republika Italija, ki sloni na delu, je poslala najboljše sinove naše zemlje iskat delo v inozemstvo in s tem močno ošibila našo narodno skupnost. Niti en člen ustave, ki predvideva razvoj, udeležbo, ohranitev, napredek naše etnične skupnosti, ni bil uveljavljen. Je bilo omogočeno fašizmu, ki je bil premagan v narodnoosvobodilni borbi, zavržen od italijanskega naroda, prepovedan od ustave, da se je reorganiziral pod krinko oboroženega trikolo-rizma, da bi preganjal in nasilno vničil tiste sile, ki so bile nosilke demokratičnega razvoja, tiste skupine, ki so hotele ohraniti starodavne kulturne in jezikovne ured-note Beneške Slovenije. Kakšna upanja imamo za bodočnost? Bodo postali stvarnost tisti deli ustave, ki govorijo o zaščiti naših narodnostnih pravic? Mi smo narod «okužen» s prirojeno boleznijo, ki se ji pravi potrpežljivost. Smo ponižno trpeli trideset let za uresničitev tistih ustavnih načel, ki bi nas morali rešiti, smo ponižno trpeli stoletja prej in sedaj smo prepričani, da bo naša potrpežljivost prinesla dobre sadove. Nismo sami, ki se borimo. Z nami so vse napredne in demokratične italijanske sile. Nikoli kot sedaj niso bile sile obnove in napredka tako močne v naši državi. Te sile zahtevajo spoštovanje ustave, v kateri je rešitev države in vseh skupnosti, ki živijo na ozemlju italijanske republike. I. P. TRENTANNI DELLA COSTITUZIONE Dopo una dolorosa esperienza del fascismo — che aveva portato il nostro Paese alla rovina — come aveva predetto Antonio Gramsci durante il processo subito davanti al Tribunale Speciale — l’Italia è risorta con una nuova Costituzione che, giustamente, viene definita la più democratica nell’ambito delle democrazie occidentali. La Costituzione è stata varata il 22 dicembre 1947, fu promulgata cinque giorni dopo ed è andata in vigore il 1" gennaio 1948. Quante speranze aveva aperto nel popolo italiano, nelle minoranze nazionali, e in gruppi etnico-linguistici con i suoi dettati che garantiscono lavoro, libertà di espressione e tutela delle lingue diverse da quella italiana, precedentemente duramente perseguitate dal fascismo! Come suona bene l’articolo 1 : la repubblica italiana è fondata sul lavoro! Descrive bene la finalizzazio- ne sociale della proprietà, il metodo della partecipazione, la rimozione delle cause economiche e sociali che limitano la libertà e l’eguaglianza, il ripudio della guerra, i diritti civili. Ricordiamo ancora l’articolo 3 che garantisce la dignità sociale, 1’ eguaglianza dei cittadini davanti alla legge, senza distinzione di sesso, razza, lingua, religione ed opinione politica e l’articolo 6 che tutela con apposite norme le minoranze linguistiche. Nell’articolo 12 delle norme transitorie è proibita — in qualsiasi forma — la ricostituzione del disciolto partito fascista. Sono questi gli articoli della Costituzione — fra gli altri — di vitale importanza per il popolo italiano, per tutte le comunità etnico-lin-guistiche che vivono sul territorio della Repubblica italiana ed in particolare per la minoranza nazionale slovena. Sono passati trenta anni dalla approvazione della Carta Costituzionale da parte dei rappresentanti di tutte le forze politiche antifasciste e il popolo italiano — ma ancora di più le comunità etnico - linguistiche — hanno avuto, dopo le speranze e le promesse, grandi delusioni. Per quello che riguarda noi da vicino, già nel 1949 chiedevamo, con un memoriale, stilato e siglato dal Fronte Democratico degli Sloveni in Italia, l’applicazione e il rispetto dei dettati costituzionali, riconoscimento dell’esistenza della minoranza linguistica slovena nel Friuli e, di conseguenza, pieno riconoscimento dei suoi diritti. Il Memoriale è stato consegnato allora al presidente del Consiglio, Alcide De Gasperi, da una nostra delegazione. Non abbiamo ottenuto nulla! La Repubblica Italiana, fondata sul lavoro, ha mandato i migliori figli della nostra terra a cercare il lavo- ro all’estero e — in questo modo — ha disgregato seriamente la nostra comunità etnica. Nessun articolo della Costituzione che riguarda lo sviluppo, la partecipazione, la salvaguardia, il progresso della nostra comunità etnica è stato applicato! E’ stato permesso al fascismo — che è stato sconfitto dalla lotta di liberazione, ripudiato dal popolo italiano, proibito dalla Costituzione — di ricostituirsi sotto la maschera del trico-lorismo armato, per sopprimere, con brutalità e violenza, quelle forze che portavano avanti un discorso democratico, quei gruppi che volevano salvaguardare gli antichi valori linguistico-culturali della Slavia friulana. Quali speranze abbiamo per il futuro? Verrà applicata la Costituzione per la salvaguardia dei nostri diritti come comunità linguistica slovena? Noi siamo un popolo «affetto dalla congenita malattia di pazienza». Abbiamo pazientato trent’anni per la applicazione dei dettati costituzionali che dodvrebbe-ro salvarci, abbiamo pazientato centinaia di anni prima ed ora siamo convinti che la nostra pazienza ci porterà dei buoni frutti. Non siamo soli a lottare. Con noi è tutto il popolo italiano, naturalmente esclusi i fascisti. Mai come ora, le forze del rinnovamento sono state così forti nel nostro Paese. Queste forze chiedono il rispetto della Costituzione, nella quale c’è la salvezza della nazione e di tutte le comunità che vivono sul territorio della repubblica italiana. Smola ali diskriminacija ? Armando Binutti iz Subida-voditelj Zveze beneških izseljencev-na televizijskem quizu ”Scomettiamo?„ V četrtek 29. decembra se je pojavil na televizijskem «Quizu» Scomettiamo?, ki ga vodi Mike Bongiorno, naš rojak, Armando Binutti iz Subida za zgodovino Furlanije, in neglede nato, kaj je odločil razsodnik, je za nas Armando pravi «kam-oion». affiu .Me« SIMHH8 nctuftm OCRIftH Armando Binutti govori na neki konferenci emigrantov Ponosni smo nanj, ne samo zato, ker je naročnik in sodelavec Novega Matajurja, voditelj Zveze beneških izseljencev, kateri je vedno z odločnostjo zahteval in branil naše narodnostne, socialne in gospodarske pravice, pač pa tudi zato, ker je prvi beneški Slovenec, ki je nastopil na televiziji, od kar ta prireja razne «quize» in igre. Hvaležni smo mu, da je povedal širši italijanski javnosti, da ne samo v njegovi rojstni vasi, pač pa v vsem obmejnem pasu, tako znane vzhodne Furlanije, ljudje govorijo slovenski. Voščil je srečno Novo leto v slovenskem in furlanskem jeziku, žal pa so slovenski pozdrav na RAI rezali in tako napravili diskriminacijo njemu in vsem nam in zato ta nerazpoloženost voditeljev televizijskega «Qui-za» nam dopušča dvom, da je bil Armando bojkotiran, da ni prišel na prvo mesto, čeprav si ga je zaslužil. Ponosni smo nanj za njegovo temeljito pripravljenost, saj je odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu bila postavljena. V trenutku, ko smo ga gledali na TV, je zanj utripalo naše srce, pa ne samo naše, pač pa cele Furlanije. Zanj so bile in so vse naše simpatije. Na TV je bil simbol inteligence našega slovenskega prebivalstva. Tehnični «incidenti» niso zmanjšali njegove pripravljenosti in sposobnosti. Zato mislimo, da je naš dragi Armando pravi «kampion», naj mislijo drugi, kar hočejo. Zato mu rečemo hvala in bravo Armando! Articolo in italiano su Binutti in4‘pag. Dne 18. decembra 1977 je bil na Lesah pomemben kulturni dogodek. Vršil se je četrti Senjam beneške piesmi Dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička Senjam Beneške Piesmi na Lesah pomemben kulturni Na «Senjamu beneške piesmi», je bilo zapetih osem novih pesmi domačih avtorjev. Vse pesmi so bile lepe, zato je imela žirija težko izbiro. V prihodnjih številkah Novega Matajurja bomo obljavili še ostale in prav tako tudi druge slike. V nedeljo 18. decembra popoldne se je v Ljesah že četrtič zapored odvijal festival slovenske narodne pesmi Nadiških dolin «Senjam beneške pesmi». Na prireditvi, nadvse pozorno ji je sledilo število občinstvo, se je predstavilo osem novih melodij. Tako glasbo kot besedila so prispevali domači avtorji, dejavnost katerih močno podpira kulturni krožek «Rečan», zato gre tudi njegovi nenehni aktivnosti zahvala za novopredvajane pesmi. O uspešnosti delovanja krožka «Rečan» je spregovoril tudi župan Bonini, ki je prisotne pozdravil v italijanščini in slovenščini ter ob koncu tudi nagradil tri najboljše popevke. Po oceni posebne žirije so prva mesta zasedle po vrsti: «Tata ukupimi violin», glasbo in besedilo je napisala Valentina Petri-cig, zapela pa sta jo priljubljena Keko in Ana, za drugo uvrščeno «Nedeljo» je glasbo prispevala Angela Petricig, besedilo pa Marco Cernetig, izvedel pa jo je otroški pevski zbor iz Gorenjega Tarbija; besedilo za tretjo popevko «Imejmo se radi» je napisal Izidor Predan, glasbeno opremil Rino Mar-chig, zapel pa jo je oktet iz Ljes. Checco in Anna sta pela pesem «Tata ukupi mi violin», ki se je plasirala na prvo mesto. Besede in muziko je napravila Valentina Petricig Ženski pevski zbor «Rečan» je zapel pesem Antona Zdravljiča «Žalostno srce» Župan iz Grmeka, Fabio Bonini, je pozdravil Senjam Beneške italijanščini in slovenščini Lješki oktet je zapel «Sloven ci imejmo se radi». Besedilo je napisal Izidor Predan, muziko pa gospod Rino Marchig. Pesem je zasedla tretje mesto. Tata uk up! mi violin besede in muzika: Valentina Petricig Moja hiša j'bla odparta juden ki usak guod so ramonike igral’, stari in mladi so radi plesal, so težave no malo zabil’. Takuo muzika to kri m'j 'šla, sam prašala tat’: uzam' an violin. — Tebe ukupen violin, bratru kupen klarin, usien štrumente nam je običjo. Tata, ukupi me violin - te bon rada tiela, ti bon godla usako noč - kar ti trudan pri’š. Tata, ukupi me violin - bon nimar vesela, ti bon godla usako noč - kar ti trudan priš. Kar muoj tata u merkat je hodò jab’ke an hruške z barelo j’ uozò, srečo san mu želiela usak dan, pried’ ko j šu, on violin m'običjo. San ga čakala zvičer poznò, san zaspala, priet k’on je paršu, san sanjala violin, ki san godla zin zin, use štrumente - bun - bun - la la la. Kar nuioj tata du miesto j' hodò san pensala: paš kuo je lepo! Dol se ušafa use, kar se želi, use se gaja, use rata zlato. Usak zastope, de nie use zlatuo, nie zlatuo use, kar nan se lašči, san vesela, kar mislen, kuo brez. bogatije muoj tata potroštat m’j’ znò. Slovenci imejmo se radi Andreotti podpisal dekret o ustanovitvi posebne komisije za pripravo zakona za globalno zaščito slovenske manjšine -V komisiji bi moral biti tudi zastopnik beneških Slovencev! V četertek 29. decembra 1977 je predsednik vlade Andreotti podpisal dekret o ustanovitvi posebne komisije za proučitev problemov slovenske manjšine v Italiji. Komisija, ki šteje dvajset članov in v kateri so tudi predstavniki slovenske narodne skupnosti, predseduje prof. Giovanni Cassandro, bivši sodnik ustavnega sodišča, sestavljajo pa jo strokovnjaki za probleme jezikovnih manjšin, predstavniki dežele Furlanije-Julijske krajine in zastopniki državnih uprav. Komisija bo morala v krat- kem času pripraviti osnutek zakonskega dekreta, ki ga bo predložila vladi. Ta komisija je bila ustanovljena na zahtevo enotne slovenske delegacije, ki jo je bil sprejel predsednik Andreotti lanskega avgusta v Rimu in je tudi sam pristal na njeno ustanovitev. Med dvajsetimi člani komisije je pet Slovencev, med njimi pa ni predstavnika beneških Slovencev. Zakaj? Še ga je čas imenovati. K temu važnemu vprašanju se bomo povrnili v prihodnji številki. V Casarsi pri Pordenonu je zasedal odbor za etnično - jezikovne skupnosti Nedelja besede: Marco Cernetig muzika: Angela Petricig Din, dan don, din dan don, zuoni se čujejo, od vasi do vasi tičaci piejejo. Obedan ne diela, preča bo [ maša, judje se zbierajo, preča bo [ maša. Se čuje te stare na ciesti guo- f rit, se čuje otroke veselo uekat. Otroci veseli, po pot se lovjò, kier nieso šli u šuolo, po pot [se lovjò. Gor je na cierku, glih gor na [bul', u nedeljo zuoni: din don dan, [din don dan. besede: Izidor Predan muzika: Rino Marchig Slovenci, 'mejmo se radi, naj stari al mladi, u dolinah naših zelenih, kjer use lepuo rodi. Oj bratje, čujte mi željo, ki iz srca hrepeni: nam Bog obvari uso zemljo in pametne ljudi. Jest ljubim svojo rojstno vas. kjer pieli smo na glas, jest ljubim, kar je našega, use, kar je liepega. Na briegu pasu sem uce, kjer je zeleni dob, tam mame moje večni grob, tam je moje srce. Na sedežu občine Casarsa della Delizia se je 28. decembra začelo 21. zasedanje italijanskega federalnega odbora za etnično - jezikovne skupnosti in za regionalno kulturo, ki deluje v okviru mednarodno zasnovane organizacije AIDLCM. Zasedanje je pozdravil župan občine - gostiteljice, Gioacchino Franceschini, ki se je v svojem nagovoru spomnil Pasolinija, ki je izhajal iz tega kulturnega okolja, na stike, ki jih njegova občina vzdržuje s Tolmi- nom in poudaril pomen tovrstnih srečanj. Med pozdravi je bilo posebno zanimivo obvestilo, ki ga je podal krajevni predstavnik evropskega federalističnega gibanja in sicer, da se bodo v Casarsi, v januarju začeli tečaji slovenskega in nemškega jezika, ki jih bo to gibanje organiziralo v sodelovanju z videmsko univerzo. Poročilo o opravljenem delu v obdobju, ki je sledilo zadnjemu zasedanju odbora v Kruču v Moliseju je podal tajnik Samo Pahor. Opisal je najprej zgodovino in namene celotne organizacije, njeno strukturo ter prešel nato na podrobnejši opis novosti na področju manjšinske zaščite, ki so se pojavile v drugi polovici tekočega leta. Pahorjevo izčrpno poročilo je še obogatil drug aktivni član odbora Gustavo Buratti. Sledila je cela vrsta zanimivih posegov, od katerih navajamo le nekatere. Komunistični poslanec Baracet-ti je opozoril na dejstvo, da je zakon v korist Ladincev, ki je bil izglasovan v poslanski zbornici 9. junija, važen mejnik v odnosu italijanske države do manjšin, kajti prvič se je nekaj premaknilo brez zunanjepolitičnih vzvodov. Nadalje je podrobno opisal komunistični zakonski osnutek za valorizacijo furlanskega jezika in kulture, ki bo kmalu šel v obravnavo v parlament. Deželni svetovalec Slovenske skupnosti Drago Štoka je opozoril na nov zakonski osnutek za zaščito Slovencev, ki ga je predlagala njegova stranka in na pomen novejših dogodkov, zlasti obisk slovenske delegacije pri predsedniku vlade in delni bojkot volitev novih šolskih organov. Predstavnik Furlanov Ce-schia je med drugim opozoril na pomen kriterija teri-torialnosti pri določanju jezikovnih pravic, ta namreč lahko pogojuje celotni smisel zakonskih določb in jih omejuje na raven individualne izbire. Proti koncu je posegel tudi bivši poslanec KPI Lizzerò, ki je izrekel pohvalo delovanju AIDLCM in izrazil prepričanje, da gre tej organizaciji nedvomna zasluga za napredovanje manjšinske problematike v Italiji. Lizzerò je tudi izrazil prepričanje da 3., 6., in 21. člen usta- ve očitno ne zadoščajo več kot osnova za manjšinsko zaščito, ampak da je treba doseči ustavni zakon, ki bo dajal deželam s posebnim statutom ustrezne pristojnosti. Odboru je predlagal konkretne akcije v tem smislu in poleg tega izrazil prepričanje, da bi morala dežela finančno podpreti delovanje odbora. Temu stališču se je pridružil tudi Štoka. Po pozdravu in nagovoru predstavnika Okitancev, se je prvi uradni del zasedanja zaključil in za udeležence so organizirali kulturno prireditev. Delo zasedanja se je nadaljevalo v četrtek 28. decembra, na katerem so bile izglasovane resolucije in izvoljeni novi organi AIDLCM. Predsednik SRS Sergej Kraigher sprejel koordinacijski odbor beneških Slovencev V petek 30. decembra je predsednik predsedstva SR Slovenije Sergej Kraigher sprejel v Ljubljani, ob navzočnosti drugih slovenskih predstavnikov, med njimi Vida Tomšič, članice predsedstva in Andreja Marinca, predsednika izvršnega sveta Slovenije, člane koordinacijskega odbora za odpravo posledic potresa iz Beneške Slovenije. Delegacija, ki jo je spremljal predsednik SKGZ Boris Race, je bila sestavljena od predsednika koordinacijskega odbora Dina Del Medica, Viljema Černa, Pavla Petričiča, Valentina Simonittija, Izidorja Predana in Firmina Ma riniča. Delegacija se je zahvalila predsedniku Kraigherju in delovnemu ljudstvu Slovenije za pomoč pri odpravljanju posledic potresa in seznanila prisotna slovenske predstavnike o tem, kar je bilo do sedaj storjenega za obnovo Benečije. Otroci so zapeli pesem Nedelja. Besedilo je napisal mali Marco Cernetig, muziko pa Angela Petricig. Pesem se je uvrstila na drugo mesto mm CELA Sramota, ki traja že sedem Ijet En kumet, star parbližno 70 let, Marcolini Cesare iz Čel (Prapotno), išče že sedem ljet pravico. Že 1971. ljeta je kamun v Prapotnem apaltiru djela za ureditev c jeste, ki pelje iz doline skuoze vas čela in se potem poveže na brjegu s tisto, ki pelje iz Čedada na Staro Goro, gorski ekonomski skupnosti v Vidmu. Tale cjesta je zlo stisnjena blizu Marcolinjeve hiše in tu bi bila muorla biti razširjena. Zatuo, da bi lahko opravili djelo, so muorli podrjet lobjo na Marcoli-njevim dvorišču, lob j a ki mu je služila za spravjanje kumetuške posode in za svinjak. Objubili so mu bli, da ko bojo sistemiral cjesto, mu bojo lobjo spet zazidal na dvorišču, no malo buj deleč od cjeste. Da jim je pustiu posut lobjo, so mu bli celuo obečjal zazidavo majhnega hljeva. Se ne vje zakaj njeso potle cjeste raz-šeril. Ostalo je samuo «umazano» djelo: podarta lobja, ki že skoraj sedem ljet ča- ka zazidave. Po pravici po-vjedano, so bli pred vič ljeti že začeli zidat, postavli nekaj cementovih stebru, potle pa so use pustili. Buogi kumet je že tarkau na stuoj-ke vrat, zgubiu na desetke zornad, iskajoč pravico. Obarnu se je na komunalne, provincialne in regionalne oblasti; obarnu se je do političnih mož, a obedan ne more razvozlat štrjene. Usi se zvračajo med sabo svoje odgovornosti. Potemtakem par nas lahko usak djela, kar če, ne samuo pobirati kostanj, darva, smrjeke za božične drevesca u premoženjih druzih, tudi hiše se lahko poderjajo, brez plač j at škodo tistemu nesrečnemu, ki jo poderejo? Živimo u Italiji, kjer je privatna lastnina sveta in zlo opevana, al pa živimo u nje-ki ekstraevropski koloniji? Mislimo, da bi muorle predpostavljene oblasti intervenirat v ta Mareolinijev problem, ne da bi vič zgubju cajt in denar. Stvar se nam zdi lahka: tisti ki je poda-ru, naj zazida! PO NTEACCO Caduta la cupola del companile Il giorno di sabato 3 dicembre, alle ore 5 del mattino, a causa del forte vento è crollata la cupola del campanile della chiesa di S. Do-rotea, a Ponteacco. La cupola, avente forma molto caratteristica, era ca-struita in lamiera metallica sostenuta da un’intelaiatura in travi di legno; ed era danneggiata dal terremoto del 6 maggio, al precipitare al suolo dei materiali e delle lamiere, si è prodotto un gran fragore che ha svegliato alcuni abitanti del paese. Il nonzolo, sig. lussa Dario, accorso subito, non ha potuto far altro che disporre attorno al campanile dei puntelli di segnalazione di pericolo e recuperare la croce in ferro che era posta sul- la sommità del campanile. A dire il vero, la cupola di Santa Dorotea, orgoglio degli abitanti di Ponteacco, aveva bisogno di riparazione già prima del terremoto, ed il Novi Matajur se n'è occupato, pubblicando anche una foto nel n. IO (82) dal 15 al 31 maggio scorso, scrivendo che è un peccato lasciar rovinare dal tempo i nostri monumenti e opere d’arte e che, invece, dovrebbero essere salvaguardate. Purtroppo è doloroso constatare che l'incuria delle autorità preposte ed i ritardi burocratici causano ancora danni, forse irreparabili, ai monumenti che sono a simbolo dei nostri paesi. Giarcarlo Strazzolini SAN LEONARDO 5" Rassegna della canzone natalizia Lunedì 26 dicembre scorso si è svolta a San Leonardo l'ormai tradizionale Rassegna della Canzone Natalizia. La Rassegna è ormai giunta al suo quinto anno segno questo che ha preso piede e che quindi bisogna continuare sempre su questa strada e fare sempre di più e meglio. Hanno partecipato il Coro Polifonico C. Monteverdi di Ruda, il Piccolo coro di San Leonardo e il grande coro di San Leonardo. Gli ospiti di Ruda, con la loro solita bravura e maestria, diretti dal maestro Orlando Dipiazza, hanno eseguito brani polifonici che abbracciavano la musica dal 600 ai nostri giorni. Oltre a brani polifonici hanno presentato pure canti prettamente natilizi e brani folcloristici internazionali quali Večerni Zvon russo e Viva Aragon spagnolo. La loro esibizione è stata seguita con molta attenzione e sottolineata con lunghi applausi. Per il coro San Leonardo, che con questa manifestazione chiude una annata molto intensa, non servono molte parole per sottolineare la sua preparazione anche in campi che non sono solo folcloristici. Un vivo apprezzamento va al Parroco don Adolfo che ha diretto il coro con vera maestria facendo raggiun- gere una perfezione quasi assoluta nell'esecuzione dei brani, alcuni dei quali l'Exultate Deo di P.L. da Palestrina e l'Alleluia di Hendel accompagnato all'organo da Leandro Costaperarìa. Una piacevole novità era rappresentata quest’anno dal piccolo coro di San Leonardo, li coro è sorto da poco più di un mese e i piccoli cantori hanno già fatto la loro prima esibizione in pubblico. Applausi a non finire sono stati attribuiti alle canzoni interpretate Venite Fadele e Koleda; lungamente applauditi soprattutto per il brano Astro del ciel che hanno cantato con il coro grande di San 'Leonardo. La manifestazione è stata presentata dal dott. Augusto Osgnach, Presidente del Coro di San Leonardo, il quale nell'introduzione ha fatto anche un appello a tutti coloro che vogliono cantare di farsi avanti. Alla fine della manifestazione, com’è ormai consuetudine, sono state offerte targhe dal Circolo Culturale, a tutti i partecipanti, alla Rassegna. Una targa particolare, offerta da Leonardi Aldo di Scrutto, è andata al piccolo coro dei bambini che hanno voluto che la «loro» targa fosse riposta assieme a quella dei grandi del coro, nella bacheca del Circolo. Giovanni Osgnach P E T J A G Padla je kupola iz turma Sv. Dorotee CIALLA Dl PREPOTTO Una vergogna che dura da sette anni Un contadino sulla settan-ina, Marcolini Cesare di Jialla di Prepotto, cerca l'iustizia da sette anni. Nel 1971, l’Amministratone comunale aveva ap-jaltato i lavori per la siste-nazione della strada che >arte dal fondovalle attraverso la frazione di dalla jer collegarsi a monte con luella di Cividale che porta i Castelmonte, all’Ente di Hconomia Montana di Udite. Tale strada è estrema-nente stretta davanti alla 2asa di Marcolini e qui doleva essere allargata. Per realizzare l’opera, dovevano ibbattere la tettoia nel cordile di Marcolini, tettoia thè gli serviva come deposito per attrezzi agricoli e per il porcile. Naturalmente gli è stato promesso che dopo la sistemazione della strada, gli avrebbero ricostruito nello stesso cortile — più a monte — una nuova tettoia, ossia una piccola stalla. Non si sa poi perchè la strada non è stata allargata. E’ rimasto soltanto il lavoro «sporco»: la demolizione della tettoia che dopo quasi sette anni aspet- ta ancora la ricostruzione. A dire il vero, avevano incominciato la ricostruzione diversi anni fa, come dimostrano i due pilastri sulla nostra foto, poi hanno lasciato tutto. Il povero contadino avrà ormai bussato a centinaia di porte, perso decine di giornate per cercare giustizia: ha interessato le autorità comunali, provinciali e regionali, si è rivolto ai politici, ma nessuno riesce a sbrogliare la matassa. Tutti si scaricano a vicenda la responsabilità. Ma allora da noi chiunque può fare quello che gli piace e pare, non solo raccogliere castagne nelle proprietà altrui, legna, pini per gli alberi di Natale, ma si possono demolire anche le case, senza pagare danni al malcapitato? Viviamo in Italia, dove la proprietà privata è decantata e sacrosanta, oppure in una colonia extraeuropea? Noi pensiamo che le autorità preposte dovrebbero intervenire nel caso Marcolini, senza fargli perdere altro tempo ed altro denaro. La cosa ci sembra tanto facile: chi ha demolito, ricostruisca! U saboto 3. decembra, ob 5. zjutraj, je vjetar stresu kupolo s turma cerkve Sv. Dorotee. Kupola, ki je bla zlo karakteristična, je bla podpar-ta z lesenimi tramovi. Je bla huduo poškodovana od lanskega potresa. Ko je kupola padla na tla, je biu tajšan rapot, da je zbudiu vič ljudi u Petjagu. Mežnarju, Jussi Dariu, ki je parleteu hitro na lico mesta, mu ni ostalo druzega kot da je pobrau železni križ, ki je biu postavjen na varhu turma. Po pravici povjedano, je bla kupola Sv. Dorotee - ponos vjerniku iz Petjaga -potrjebna postrojitve že pred potresam in o tem je pisu Novi Matajur. U številki 10 (82) od 15. do 31. maja preteklega ljeta je publiciru tudi fotografjo. Pisu je med drugim... »da na varhu turam že vič ljet kaže svoje odkrite rebra, škoda, da čas uničuje tako umetnino an da obedan ne skarbi, da bi turam postrojih« S. PIETRO AL NATISONE Assemblea della cooperativa edilizia Val Natisone Domenica 4 dicembre 1977 si è svolta una riunione organizzata dalla Cooperativa Edilizia a proprietà indivisa «Val Natisone» con sede a San Pietro al Natisone. L’invito era stato rivolto a tutte le rappresentanze politiche delle Valli del Natisone, ai sindaci e al Presidente della Comunità Montana. Il presidente della Cooperativa, prof. Paolo Venuti, ha illustrato ai presenti l’importanza e la funzione della cooperazione anche in campo edilizio, soprattutto per la grave carenza di alloggi nell’ambito del nostro territorio che costringe molti giovani valligiani ad emigrare in Friuli alla ricerca di un tetto. Pertanto continua così quello spopolamento e depauperamento del territorio che già in passato l’emigrazione forzata, per mancanza di posti di lavoro, aveva pro- 'Koro,, iz Sv. Lenarta - Slika iz našega arhiva ČEDAD Razstava slovenskih likovnih umetnikov na društvu «I. Trinko» vocato. Nel dibattito che è seguito alla relazione del presidente, i rappresentanti delle forze politiche e gli amministratori hanno dimostrato interesse per l’iniziativa, dando tutto il loro incondizionato appoggio per la realizzazione della stessa. Sull'argomento è stata pure proposta una riunione pubblica da organizzarsi a livello di Comunità Montana e da tenersi al più presto possibile. Presenti alla riunione i sindaci di San Pietro al Natisone e di S. Leonardo, il consigliere regionale Specogna Romano per la DC e il Cons. Provinciale prof. Paolo Pe-tricig per il PCI, il prof. Ma-rinig Giuseppe per il PSI, A-dami Claudio per il PSDI. Si è lamentata l'assenza di altri amministratori, nonostante l’invito sia stato esteso a tutti indistintamente. V društvu «Ivan Trinko» v Čedadu so odprli pomembno razstavo, na kateri sodeluje s svojimi deli deset slovenskih likovnih umetnikov, in sicer Bratuš, Jelčič, Medvešček, N. Nemec, R. Nemec, Pečanac, Pergar, Pogačnik, Terpin in Volarič, ki predstavljajo svoje najnovejše in modernistične izdelke. Na odprtju razstave so bili prisotni predsednik Zveze kulturnih društev iz Nove Gorice, tajnik Zveze komunistov iz Nove Gorice, čedadski župan Del Basso in mnogi predstavniki slovenske kulture. Priložnoštni nagovor je imel pokrajinski svetovalec prof. Pavel Petricig, ki je z veseljem ugotovil, da kulturna dejavnost v Beneški Sloveniji nenehno raste tudi na čisto umetniškem polju. To predstavlja večje razumevanje in poz- navanje med različnimi narodi in narodnostmi, miroljubno sožitje in družbeni razvoj. Tudi predsednik Zveze kulturnih društev iz Nove Gorice je pohvalil pomembno pobudo, ki pomeni medsebojno poglobljeno spoznavanje, medtem ko se je prof. Črno vsem prisotnim zahvalil za prisotnost in si zaželel še več podobnih pobud. Čedadski župan Del Basso je poudaril vlogo, ki jo ima obmejno prebivalstvo pri razvijanju prijateljskih odnosov med državami. Zgodovino Slovencev označujeta dva pomembna trenutka: začetek kulturnega preporoda, ki se je začel v prejšnjem stoletju in osvobodilna borba. Na koncu je «Goriški oktet» u brano zapel nekaj slovenskfh, furlanskih in italijanskih pesmi. Špeter - Hotel Belvedere Benečanski Kulturni Dnevi 1977-78 2” Lekcija: 20. januarja 1978 - ob 20,30. uri prof. dr. DARKO BRATINA docent za sociološko ekonomijo na tržaški univerzi Družbeni vidiki jezika in kulture Dva cementna stebra kažeta, kje bi morala biti zgrajena Marcolinijeva lobja Kupola iz turma Sv. Dorotee v Petjagu na tleh SFORTUNA O DISCRIMINAZIONE? IL NOSTRO ARMANDO BINUTTI DI SU BIT DI ATTIMI S SI E’ PRESENTATO AL QUIZ TELEVISIVO "SCOMETTIAMO ?,, Giovedì 29 dicembre si è presentato al quiz televisivo «Scomettiamo» guidato da Mike Bongiorno, il nostro compaesano, lo sloveno Armando Binutti di Subit di Attimis per la storia del Friuli e, comunque siano andate le cose, il nostro Armando è un vero campione. Siamo orgogliosi di lui, non soltanto perchè è abbonato e collaboratore del Novi Matajur, dirigente deirUnione Emigranti Sloveni, il quale ha sempre difeso e rivendicato con forza e decisione i nostri diritti nazionali, economici e sociali, ma anche perchè è il primo sloveno della Slavia Friulana a partecipare alla televisione, da quando si svolgono diversi giochi e quiz. Gli siamo riconoscenti per aver detto la verità al vasto pubblico italiano e cioè che non solo nel suo paese natio, ma in tutta la fascia confinaria del Friuli orientale, la popolazione parla sloveno. Ha augurato un felice anno nuovo in sloveno e friu- lano. Purtroppo il saluto sloveno alla RAI l’hanno tagliato, discriminando così non solo lui, ma tutti noi e proprio questa indisposizione dei dirigenti del quiz televisivo ci permette di dubitare che Armando è stato boicottato per non classificarsi campione, anche se lo meritava. Siamo orgogliosi di lui per la sua profonda preparazione. Infatti ha risposto a tutte le domande che gli sono state poste. Nel momento in cui lo guardavamo alla TV, il nostro cuore batteva per lui e non soltanto il nostro, ma di tutto il Friuli. Per lui sono state e sono ancora tutte le nostre simpatie. Nella TV rappresentava il simbolo deH’intelligenza del nostro popolo sloveno. Gli «incidenti» tecnici non hanno diminuito la sua preparazione e capacità. Perciò pensiamo che il nostro caro Armando è un vero campione, la pensino gli altri come vogliono. Perciò gli diciamo grazie e bravo Armando! Jagri iz Grmeka so imeli srečo: ubili so merjasca (cinghiala) Canti, favole e danze di Resia Un nuovo disco di Arturo Longhino Un disco di canti, favole e danze della Valle di Resia, sotto il titolo «Ta rozajan-ska dùlyna» è stato recentemente edito dal resiano Arturo Longhino, il quale ha curato anche la registrazione, la trascrizione e la traduzione in italiano. 11 disco, che è a 33 giri, si compone di sette brani nella prima parte e nove nella seconda: comprende quattro canti intitolati «Won čiz te hore» (Su per i monti), «Ta bondonànica» (La disordinata), «Njivvca Karnycvna» (Gnivizza di Carnizza), (Carni kus» (Il merlo nero), tutti canti di Gozd (Njiva). Ci sono poi quattro danze, tutte di Podklanac - Bila (S. Giorgio), ed infine sette favole a cominciare dalla «Li-sica anu Riisica» (La volpe e la formica rossa) per finire con «Syn anu Oca» (Il figlio e il padre), in cui il segno della croce detta la divisione delle stanze fra padre e figlio. Il nome delle narratrici, nella versione paesana, sono Marija Usni-kawa di Podklanac, Ana Po-porocawa di Gozd, Vargina Confawa di Bila, Lybara To-zunawa di Osojane e Luiga Jurynawa di Solbica. In copertina il disco, oltre il titolo, porta un’immagine fotografica del Canyn (Ca-nin), con quattro versi re-siani «Da hòra ma Canyna-wa!» (Oh, il mio monte Canini). Su retro vi è lo specchietto dei titoli e le parole resiane dei canti. Interessante il fascicolo, illustrato con delicati disegni lineari, supplemento allegato al disco sotto il titolo «Te rozajanske pravyce» «Favole sonore resiane), in cui abbiamo la trascrizione re-siana e la traduzione italiana delle favole, una prefazione in italiano, tedesco e russo più un alfabeto ed alcune note fonetiche. L'opera si presenta dunque come un lavoro completo, che offre, oltre l’ascolto, la possibilità di seguire il testo scritto, utile anche per la velocità della narrazione. I punti di interesse mi paiono essenzialmente due. Il primo è che l’opera è realizzata completamente da un resiano, senza le mediazioni strumentali di certi ricerca- tori della Società Filologico Friulana. Il secondo, strettamente collegato al primo, è quello dell’uso di un originale alfabeto. Questo stabilisce un criterio apprezzabile perchè, utilizzando ampiamente il sistema fonetico slavo, si collega al lavoro dei ricercatori che hanno operato a Resia, oltre a Bau-douin de Courtenay da Pietroburgo, Milko Mtičetov di Lubiana e Pavle Merkù di Trieste. Così tende non ad isolare il dialetto resiano entro i suoi limiti; bensì ad integrarlo ad un’area che va, partendo dalle Valli del Torre (con cui ha evidenti affinità anche fonetiche), alle Valli del Natisone, quindi alla Slovenia ed al mondo slavo infine. La riserva può riguardare semmai la scelta del criterio strettamente fonetico, per le vocali, scarsamente sensibile ai legami etimologici, per soddisfare l’esigenza — peraltro eccessivamente meccanica — di una corrispondenza segno - suono. Longhino, che ha collabo- li «San Giusto d’oro» è l'ambito riconoscimento che i cronisti giuliani assegnano ogni anno al triestino che più ha onorato con la sua opera la propria città. E' stato conferito finora, tra gli altri, al regista Giorgio Strehler, al Trio di Trieste, a Pietro Valdoni, ecc. Nel 1977, per la prima volta, tale riconoscimento è andato ad un appartenente alla minoranza slovena, Lojze Spacai, in occasione de! suo settantesimo compleanno e dei quarantesimo anniversario dell’inizio della sua attività artistica. Spacai non ha bisogno di presentazione: senz’altro l'artista più insigne tra quanti ne annoveri la minoranza slovena in Italia, è forse il maggior grafico attualmente operante in Italia. Noto ed apprezzato in tutto il mondo. Come antifascista sloveno impegnato, sotto il fascismo è confinato per tre anni in Basilicata dove scopre in sè la vocazione dell'artista e si diploma in seguito all’Accademia di Brera e diviene professore di disegno, fa parte dei battaglioni speciali in cui i fascisti gettavano i Croati e gli Sloveni della Venezia Giulia, è deportato nell’Italia meridionale ed incarcerato ancora per motivi politici, finché nel 1945 può tornare a Trieste e riprendere la propria attività di artista e di docente, insegnando nelle scuole superiori slovene della sua città, nelle quali aveva ricevuto la prima e fondamentale formazione slovena. «Sem se zmeraj čutil Slovenec, ker so bili Slovenci moji starši in ker so me vzgojli v slovenskem duhu, in sem štel za svojo dolzinost, da zrasten v tem duhu» (mi sono sempre sentito sloveno, perchè i miei genitori erano sloveni e mi hanno dato una formazione slovena. Ho considerato un obbligo morale per me crescere da sloveno), ha dichiarato recentemente in una intervista al mensile sloveno «Dan» di Trieste. Siamo dinnanzi ad un uomo impegnato che ha sempre lottato e lotta ancora con la sua arte per un mondo più giusto, più umano e che questa lotta ha dato e dà Sabato 3 dicembre 1977 si è svolta la riunione della 1‘ commissione consultiva della Comunità Montana Valli del Natisone presso la sede della Comunità. Sotto la presidenza del prof. Marinig si è approvata all'unanimità la modifica dello statuto e del regolamento per il funzionamento degli organi comunitari. Dopo un'ampia discussione, a maggioranza, la 1a commissione ha dato parere favorevole per il contributo alla Cooperativa per l'allevamento ovino di Topolò in comune di Grimacco. La commissione ha giudicato molto positiva l’iniziativa rato anche alla trascrizione dei testi dei ragazzi resiani pubblicati nel «Vartac» edito da Centro Studi Nediža quest’anno, è alla sua seconda fatica. Infatti nel 1973 ha pubblicato il primo disco «Citirajo anu pujajo ti Ro-zajanski» (Suonano e cantano i Resiani). Il nuovo lavoro è un contributo importante per tutti, soprattutto per gli studiosi e per chi, come noi, pone in primo piano l’esigenza che gli sloveni del Friuli si propongano come operatori culturali in prima persona. Il disco va accolto dunque con molta soddisfazione, come auspicio di rinascita materiale e culturale della comunità resiana: di questo auspicio mi pare interprete il festoso coro delle campane « Te biski zwònavy » (Le campane di S. Giorgio) — ora atterrate dal terremoto — che apre il disco come uno squillante messaggio della Valle. PAOLO PETRICIG il proprio contributo come membro di una minoranza nazionale, ancora discriminata, quale quella slovena in Italia. Con la sua arte inoltre, Spacai ha arricchito due culture: la propria, cioè la cultura slovena, e quella italiana, nel cui ambito si è trovato a vivere ed operare. In tal modo, ha realizzato un modello culturale a cui ogni intellettuale appartenente ad una minoranza dovrebbe ispirarsi; arricchire la cultura della propria nazione d’origine e, al tempo stesso, quella del paese in cui vive, potendo vivere due culture, e fruire pienamente di tutto quanto queste possono esprimere. L'impegno civile è evidente nelle sue opere che non rappresentano soltanto motti di luna sul Carso o scorci della costa istriana e dalmata o l’incanto di un’icona o di un affresco dei monasteri serbi e macedoni, scoperti durante un lungo soggiorno in Macedonia, paragonabile per importanza al confino in Basilicata, perchè la sua arte ne riceve un’impronta nuova. Parlano anache e spesso di partigiani sloveni, di ostaggi uccisi o torturati, di croci sulle tombe dei caduti per la libertà della propria terra, della sofferenza e del dolore dell’uomo. Numerosi sono i riconoscimenti ricevuti durante la sua carriera artistica. Se ne potrebbero ricordare due italiani e due jugoslavi: il Premio Città di Roma alla Quadriennale nel 1954, 'il Grand Prix per la grafica e il disegno alla Biennale di Venezia nel 1958, il premio alla Biennale internazionale di arte grafica a Lubiana nel 1959, la Prešernova Nagrada (Premio Prešeren), il massimo riconoscimento culturale che la Repubblica di Slovenia conferisce agli sloveni più insigni, nel 1974. Suoi dipinti e arazzi si trovano tra l'altro, sui transatlantici italiani, «Raffaello», «Leonardo da Vinci» ed «Eugenio C.» e sul transatlantico jugoslavo «Dalmacija». Le sue opere si trovano nei musei e nelle principali gallerie di tutto il mondo. Marino Vertovec della frazione di Topolò, anche in considerazione al fatto, che questa è una delle prime iniziative in tale settore. Con l'appoggio fattivo della Comunità, si pensa che altre iniziative del genere possono sorgere nell'ambito delle Valli del Natisone per la rinascita agricola e la salvaguardia ecologica del territorio. E' stata accettata la proposta di assegnare a tale cooperativa un contributo di trenta trentacinque milioni di lire. Parere favorevole è stato pure espresso per la nomina di una particolare commissione di studio dei trattati di Osimo e dell'avvio di in- contri bilaterali, a breve termine, tra la rappresentanza della nostra comunità e quella di Tolmino (Ju). Tali incontri si rendono necessari ed urgenti soprattutto per difendere le due zone, già depresse ed emarginate, a cavallo del confine per verificare tutte le possibilità di collaborazione e di sviluppo socio-economico che il trattato prevede, Una ventina di artisti figurativi, in maggioranza autodidatti, hanno dato vita alla nuova associazione che prende il nome di Društvo Beneških likovnih umetnikov (Associazione Artisti della Benečija). Nel corso di una animatissima riunione, che si è tenuta presso l'osteria «Ai buoni amici» di Dividale, gestita da sloveni, sono stati anche eletti il presidente, Ivan Vogrig, il vicepresidente, il giovanissimo Amedeo Vuch, ed i consiglieri. Si tratterà ora di formulare uno statuto associativo ed un programma poiché le basi morali e spirituali sono state ben evidenziate dagli interventi di Vogrig, Cromaz, De Vora, Vuch, Co-ren, Zuanella e Gujon. Tutti hanno affermato la volontà di contribuire con la nuova associazione ad elevare la coscienza della comunità slovena delle Valli del Natisone e farne conoscere i valori dentro e fuori del suo territorio. Pe-tricig, che ha proposto la denominazione del circolo e del presidente, ha indicato un programma Recentemente è stato pubblicato a New York un libretto di 31 pagine dal titolo: Jan Baudouin de Courtenay on thè dialects spoken in Ve-netian Slovenia and Rezija. L’autore dell’opuscolo che tratta la problematica dialettale della Benečija e della Val Resia è il prof. Rado Lenček della Columbia University. Lo studio vuole sottolineare il carattere prettamente sloveno dei dialetti «slavi» della provivncia di Udine. E' noto che il prof. B. de Courtenay ha commesso diversi errori concernenti la esatta interpretazione e col-locazione di alcuni dialetti sloveni che aveva studiato nel corso delle sue ricerche a cavallo del secolo. Gli errori di valutazione che ci riguardano da vicino si riferiscono agli influssi serbocroati in taluni dialetti della Benečija e alla affermazione che il resiano è una lingua slava specifica contenente elementi e influssi di una lingua non indoeuropea, probabilmente turanica. Anche se queste tesi sono state confutate da successivi studi, esse vengono tuttora riprese da studiosi italiani (ad es.: Francescato e Raffo) e soprattutto da certi politici nostrani. Il prof. Lenček nel suo lavoro dimostra ampiamente con uno studio linguistico comparato la infondatezza di queste posizioni. Oltremodo interessante è anche la pubblicazione di una lettera inedita di B. de Courtenay indirizzata nel 1927 al linguista italiano Tagliavini; in esso il grande studioso polacco ammette, a due anni dalla morte, che la sua teoria dell’origine turanica del resiano è alquanto errata. Scrive inoltre che vorrebbe correggerla ma che gli manca il tempo e che non ha a disposizione tutto il materiale raccolto nel corso delle con l'estensione a tutta la fascia confinaria. Presenti alla seduta della 1a commissione, oltre al prof. Marinig, il p.i. Zuanella sindaco di Savogna, I' ing. Bonini sindaco di Grimacco, il geom. Sartelli, il dott. Osgnach sindaco di S. Leonardo e l’avv. Batto-cletti. di massima, che avrà prima realizzazione con la fondazione della Beneška Galerija a S. Pietro al Natisone, dove esiste uno spazio adeguato in un vecchio stabile del paese. Molti hanno riconosciuto l’attività promozionale del Centro Studi Nediža nel campo della cultura artistica ed hanno accolto le proposte della più ampia collaborazione, in particolare quella con le altre comunità slovene in talia e oltre confine. Nel corso dell'assemblea, che si è conclusa con un ottimo rinfresco, organizzato dal dinamico Vogrig, hanno preso la parola anche alcuni ospiti quali Zuanella, del gruppo Dom, Lukeš, dello Slovensko Stalno Geledališče di Trieste (Teatro Stabile Sloveno di Trieste), Predan, direttore del Novi Matajur, e Cerno, del circolo culturale Ivan Trinko. Presente alla riunione anche il corrispondente cividalese del «Gazzettino» e la corrispondente di Radio Capodistria. sue ricerche. E’ questa una ammissione significativa di cui non potranno non tener conto tutti coloro che si avvicineranno al problema linguistico resiano con obiettività e senza pregiudiziali. Del resto, ecco come guardava alle differenze linguistiche degli sloveni della provincia di Udine il prof. Francesco Musoni, titolare di geografia all’Università di Roma, nativo di S. Pietro al Natisone e amico, tra l’altro, del prof. B. de Courtenay. Nello studio monografico «Tedeschi e slavi in Friuli secondo l’ultimo censimento (del 1901)» — Roma 1903 — dà una classificazione empirica ma alquanto efficace dei nostri dialetti che è bene portare a conoscenza dei nostri lettori. «... Gli slavi del Friuli si possono dividere in quattro gruppi, cioè: I) Resiani - II) Slavi del Torre, nei distretti di Gemo-na e Tarcento. - III) Slavi di S. Pietro al Natisone (valli del Natisone, del Cosizza e dello Erbezzo). Come dialetti di transizione dal II al III gruppo si possono considerare quelli di Canebola e Ma-sarolis. - IV) Slavi del Judrio. Dopo aver notato a pag. 5 che «... gli slavi del Friuli non sono nient’altro che un riversamento o propaggine di quà della frontiera politica degli Slavi austriaci (gli attuali abitanti della Repubblica di Slovenia - N.d.r.)» il Musoni conclude: Quantunque tale divisione s'imponga sotto il rispetto scientifico, linguistico ed etnografico, tuttavia gli ultimi tre gruppi non differiscono tra loro se non per leggerissime sfumature; solo il resiano ne diversifica, non però più di quanto si scosta dalla lingua letteraria italiana la maggior parte dei nostri dialetti», (pag. 22). B. Z. IL «SAN GIUSTO D’ORO» AL PITTORE SLOVENO DI TRIESTE LOJZE SPACAL Riunita la V Commissione della Comunità Montana delle Valli del Natisone PROPOSTI CONTRIBUTI PER TOPOLO' C I V I D A L E Gli artisti figurativi della Benečija hanno costituito la loro associazione RADO LENČEK: JAN BAUDOUIN DE COURTENAY ON THE DIALECTS SPOKEN IN VENETIAN SLOVENIA AND REZIJA Rinaldo Luszach ljudski pesnik ČEDAD: SPOMNILI SO SE USTRELJENIH PARTIZANOV GOVOR POSLANCA BARACETTIJA Rinaldo Luszach, doma iz Hostnega, je poznan kot dober godec po celi Benečiji pa tudi v sosednjih vaseh, ki so sedaj pod Jugo-slavjio. Bil je tudi dober pevec in več let duša cerkvenega pevskega zbora na Lesah, še prej, ko se je ustanovil pevski zbor «Rečan». «Luszach ima muziko v krvi», so zmjeraj pravili tisti, ki so ga poznali. Nobeden pa ni vedel, da ima Rinaldo tudi pesniško dušo, da je mož, ki globoko pozna človeško življenje. Pravzaprav je začel skladati pesmi, ko je bil že postaran. Sedaj ima 68 let. Njegove pesmi, ki jih je sam uglasbil, so dobile dvakrat zaporedoma prvo nagrado na sejmu beneške pjesmi na Lesah. Rinaldo Luszach globoko ljubi našo slovensko pesem, jezik in kulturo. Včasih misli tudi na smrt, kot nam priča spodnja pesem. Smrt pride za vsakega, a njemu želimo, da bi živel med nami še mnogo in mnogo let, toda tudi če bo umrl, on ne bo nikdar umrl zares. Njegov duh in njegovo delo bo ostalo za večno med bodočimi rodovi. I. P. «Tu sem prišla-smrt je rekla-Za vse g lih reže moja kosa Če glih nisi vodil s tvojo glavo, te bom popravla s svojo koso. človek, glej! Cvetje za cvetjem dol odleti, listje in travnik porumeni. Pomlad spet pride, vse oživi, drevo in travnik spet zeleni, a tebi pomladi nikdar več ne bo, zate nabrusila sem že koso. Kmal te bom spravla tja v večni mjer, saj tle na zemlji, ga ni več nikjer!». V nedeljo, 18. decembra, je poteklo 33 let, odkar je padlo pod nacifašističn i streli osem partizanov, ki so bili obsojeni na smrt. Med ustreljenimi partizani so bili trije Slovenci: Franc Pahor iz Opatjega sela, Anton Marinič iz Dobrovega in Stojan Terpin iz Vipolž. Ostali so bili Furlani in eden Sicilijanec. Bili so vsi mladi fantje od 18. do 30. leta stari. V nedeljo predpoldne se je zbralo pred občinsko palačo v Čedadu veliko število demokratičnih državljanov, predstavnikov borčevskih organizacij in oblasti. Prisotni so bili tudi nekateri svojci ustreljenih borcev iz Furlanije in Slovenije. Generalni konzulat SFRJ, v Trstu je zastopal konzul Vladimir Plečaš. Od občinske palače se je razvil dolg sprevod po rnest-nih ulicah in krenil do športnega igrišča, kjer priča spominska plošča o mučeniški smrti padlih borcev za svobodo. Tu je najprej spregovoril prof. Gino Lizzerò, predsednik sekcije ANPI iz Čedada. Dejal je, da se na tem mestu zberejo vsako leto antifašistični borci, oblasti in demokratični državljani, da bi se oddolžili spominu padlih mučenikov. Če-dadski župan Giovanni Del Basso je rekel, da moramo govoriti mladim generacijam o žrtvah fašizma in o idealih odporništva, da bodo znale SLOVENSKI RAZISKOVALNI INŠTITUT (SLORI) Vošči srečno Novo leto em članom, sodelavcem prijateljem na Tržaškem, »riškem in v Beneški Slo-niji. ceniti in čuvati pridobitve demokracije in svobode. Glavni govornik je bil poslanec Arnaldo Baracetti, sekretar obrambne komisije pri poslanski zbornici. Baracetti je dejal, da je bila na teh tleh skovana skupna antifašistična borba različnih narodov: Furlanov, Slovencev in Italijanov, kar priča tudi skupno prelita kri za svobodo. Partizani se niso borili samo proti nacifašiz-mu, pač pa tudi za pravičnejšo družbo, za boljše življenje delavcev in kmetov. To so delno dosegli z demokratično ustavo, ki pa, na žalost, ni bila še popolnoma uresničena, niti kar se tiče priznanja pravic narodnostnim manjšinam. Glede slovenske manjšine je rekel, da bo kmalu sprejet v parlamentu zakon za globalno zaščito vseh pravic, kakor predvideva republiška ustava in prav tako tudi za druge manjšine, ki živijo na ozemlju italijanske republike, med katerimi je tudi furlanska. Sporazumi, čeprav parcialni, med demokratičnimi silami, so omogočili pozitivno in zadovoljivo rešitev obmejnega vprašanja med Italijo in Jugoslavijo. To nam bo še bolj omogočilo razvijati naše akcije za mir in za sodelovanje v svetu, še posebej v zapadni Evropi, je med drugim dejal govornik. di za «Križovo Pot» Alojzija Klinjona (1930). Lahko zapišemo, da se je literarno prebujenje Benečanov začelo z dramskimi teksti, kar daje tudi upanje za hiter razvoj narodne zavesti in je obenem tudi jamstvo, da se ohrani dialekt. Jezik, ki se rabi v teh komedijah odraža določeno socialno situacijo, to je agrarno strukturo, ki se je pa v zadnjih časih zelo spremenila in se kar naprej spreminja: kmečko delo se opušča, mladina se ne peča več z živinorejo ali s kmetijstvom, zato tudi besede tonejo v pozabo, medtem ko se kar naprej vključujejo v pogovorni jezik ital ijanizmi in furlanizmi. Čeparv je ta jezik leksikalno dokaj reven, je vseeno sposoben, da se uveljavi kot izrazno sredstvo za literarne pskuse predvsem ljudskem gledališču: jezik je sočen, neposreden, neizumet-ničem. Škoda bi bila, če bi se izgubil, zato je nujno, da se čimprej uvede na kak način v šolski program: drugače, v sedanjem kritičnem položaju, bi bil obsojen na gotovo izumrtje. B. Z. NOVICE OD STAREGA LETA Rodiu se je Simone Tomasetig Na dan 10. septembra se je rodiu u čedajskem špita-lu Tomasetig Simone, sinEme in Dora Tomazetiča - Koca-rjovega iz Lombaja, i živjo u Kararji, kjer imajo hišo ob starogorski cjesti. Simone je njih trečji sin, saj sta se rodila pred njim še Andrea in Sandra. Malemu Simonu želimo dosti sreče in zdravja v življenju, ki ga ima pred sabo. JAGNJED Padu je iz skednja u hljeu U torak 22. novembra se je zgodila huda nesreča našemu vasnjanu Garlu Predanu. šu je u skedin, da bi zmetu senuo kravam u hljeu. Naenkrat so se mu spodar-sknile luojtra in je padu u hljeu. Udaru se je u glavo. Odpeljali so ga u videmski špitau, kjer so ga operiral. Troštamo se, da bo preča in lepuo ozdraveu. Tudi nediške doline bojo imjele industrijsko cono. Pred kratkem so se srečali voditelji (dirigenti) skupnosti nediških dolin in gorske skupnosti. Dogovorili in sprejeli so načrt (progetto) za ustanovitev industrijske cone, ki bo nastala med špe-trom, mostom Sv. Kvirina in Ažlo. Načrt predvideva eno milijardo in 700 miljo-nov lir stroškov. Za parvi lot djela bo ponucanih 450 milijonov lir. Predvsem bojo napravli nekatere infrastrukture: ceste, napeljavo vode, elektrike in kanalizacije. Topolovo - Brjeg - Milan Dne 25. novembra se je rodiu v Milanu Stefano Ruttar. Njega mama je Filipig Ernesta iz Topolovega, tata pa Ruttar Giuliano. Živita in djelata u Milanu že puno ljet in sta naročena na Novi Matajur. Malemu Štefanu želimo use dobro u življenju. v, ,AU:, ..•.•.v-*—-- W/WM V Čedadu so se 18. decembra spomnili na športnem igrišču ustreljenih partizanov Beneški Slovenci in gledališče Beneško slovenska literatura se iz leta v leto bogati z novimi stvaritvami. Tu je mišljena predvsem tista literatura, ki je pisana v dialektu in ki ohranja pred pozabo tipične izraze, značilno barvitost narečja, določene besede, ki sicer bi se za vedno izgubile. V tem smislu je pomemben tudi natečaj «Moja vas», ki spodbuja naše otroke, naj napišejo nekaj po domače: najbolj razveseljivo pa je dejstvo, da skoraj vsako leto dobimo eno novo, izvirno narečno komedijo. Pred leti je bila vprizorjena prva Predanova igra: Modar hlapac (leta 1970), nato so sledile: Beneška ojcet (Čedad 1976), Emigrant (Čedad 1977) in Žganjarji (Čedad 1978). Pred kratkim je bila prevedena v Beneško-slovenski dialekt furlanska V O dnevu emigranta v Čedadu bomo pisali in obljavili slike v prihodnji številki PISE P ET AR MATAJURAC P as komedija Alviera Negra: Bunker. (Čedad 1977). Zgleda, da znajo benečani zares ceniti to literarno zvrst; ljubezen do teatra jim je prirojena, drugače ne moremo razumeti navala ljudi, ki sledi tem gledališkim predstavam (bodisi v Čedadu na Dnevu emigranta, bodisi v Šent Lenartu, ko so tam nastopili igralci Stalnega slov. gledališča iz Trsta s Pasijonom (leta 1968), V tem seznamu ne moremo prezreti dramskega teksta: Naš Božič (leta 1970), ki so ga napisali člani kulturnega društva «Rečan». Če pa pregledamo po naših arhivih ohranjene pridige beneških duhovnikov prejšnjega stoletja vidimo, da so zgrajene po nekem baročnem okusu in so zelo teatralične; isto velja tu- Dragi bravci! Ko sem vam pisu «Spoštujmo te stare» v Novem Matajurju od 15. do 30. novembra, sem vam obljuba, da se bom še lotu tega problema. Teu sem daržat objubo. Do-nas vam obrazložim še nekaj mojih misli o problemu te starih. Mislim, da že od kar stoji svjet pokoncu, njeso imjel te stari takuo hudega in težkega življenja. Oh, vjem že, kaj mi mar-skajšan porče. Porče mi: «Ni rjes. Nikdar njeso te stari takuo lepuo živjeli, brez mize-rje. Sada imajo usi penzione!» Rjes je, da imajo skor usi penzione, a nikdar njeso še takuo sami umjeral po pa-stjejah, ker ni obednega, da bi jim zmoču usta z vodo. Obednega ujemajo, da bi se brigu zanje in kadar va-snjani ne vidijo starca par dni na dan, pokličejo mjedi-ha, karabinierje in gospoda nunca. Vičkrat se zgodi, da kadar pridejo ti, je starac že mar-zu. tard. Moderni svjet, moderna, konsumma družba (società) ie spremenila use naše življenje, zavojo tega pa posebno tarpijo te stari. Dost jih je starih samih doma in o-pravjajo djelo te mladih, ker so njihovi sinovi po svetu? Puno, previč! Dost jih je taj-šnih, ki ležijo buni na posteljah in nimajo obednega, da bi jih g ledu in pomagu? Puno, previč! Vičkrat vidim, da se po desetih Ijetih zberejo sinovi usi skupaj samo na pogrebu mame, tata al pa brata! Se no malo pojočejo, potle gredo spet usak po svoji. Al so krivi oni? Al so krivi sinovi? Ne, kriva je družba, oblasti, ki jim njeso ustvarili djela blizu svojih vasi, blizu svojih staršev! So tudi tajšni te stari, ki imajo mlade doma. Te stari opravjajo djelo te mladih, te mladi hodijo djelat pa u fabrike. Ustanejo ob petih, ob šestih zjutraj in se var-nejo damu, kadar je že tarna. Tudi telim se vičkrat zgodi, da ušafajo doma zvečer mamo ali tata martvega. Narvikrat pa se pelje starega - ko zboli - u špitau, ma potle ni cajta ga hodit gledat. Tudi u špitalu mu ujemajo cajta močit ust. te ne more sam jest, mu zmar-zne mineštra na komodinu, blizu glave. Kadar se vičkrat takuo zgodi, bunik rata še buj šibak, potle gre gledat pomuoč gor k Sv. Petru. Mladi, dajte se cajt za gle- dat in pomagat vašim te starim. Ne spravjajte jih po ne-potrjebnem u rikovero. Kadar spraviš te starega od doma, je glih takuo, ku da bi ga ubu. Pomislite, če ne u-marjete mladi, ratate stari tudi vi ... Te stari so potrjebni vaše pomoči, vaše pažnje (atten-ziona) ku otroc in glih ku otroc so radi hnucu, radi pomagajo, kar morejo. Ne dajte jim zastopit, da njeso vič urjedni življenja. Pustite jim djelat, kar se čujejo. Ne jih klast zjutra na sonce in jih zvečer potegnit u hišo, kakor djela gospodinja, kadar nosi sušit o-prani gvant. Starac se muo-ra gibat in kadar se ne čuje vič hnucu (util), zboli in umarje. Se en nasvet bi rad dau tistim mladim, ki živijo po svetu: Obiskajte buj pogostil vaše starše. Kadar vas vidijo, oživijo, kadar vas vidijo jim vič povede, ku če jim pošljete deset kilu cu-kerja. Naj vam gre dobro al slavo, pomislite te mladi, da brez te starih vas bi ne bluo na svjete in da če bote te stare spoštoval, bo svjet še dobar. Vas pozdravja vaš Petar Matajurac • •. . '• , ' • . • KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH • ■ ; ^ . . ;; -v- • ' » • DREKA OBRANKE Umaru je Damiano Floreaneig Usi smo se troštal an že-ljel, da bi ozdraveu, kadar smo zvjedli, da je imen incident z automobilam na cjesti pod Dolenjim Bardom, na žalost pa mu ni pomagala obedna zdravniška pomuoč. Po več dni tar-pljenja, nas je zapustu.Umaru je u videmskem špitalu u sr jedo 21. decembra, njega veliki pogreb pa je biu par Sv. štoblanku u petak 23. decembra. Zivljenska pot ranjkega Damiana je bla posuta s tarnjam. Rodiu se je u Obrankih, u Blažicjovi družini pred 56 leti. Njih družina je bila rjes številna in težkuo je bluo priti do kruha. Damiano ni še imeu pu-nih 20 ljet, ko so ga poklicali k sudatom. Pošjali so ga kot alpinca na greško fronto, potle pa na rusko. Na Donu je biu teškuo ranjen. Po končani uejski je dobiu službo kot cjestar. Potle se je oženu in imeu lepo družinco. Zazidu je tudi lepo hišo in pred par ljeti šu u penzion. Sada, ki bi biu lahko lepuo živeu u mjeru, ga je pobrala zahrbtna smart. Damiano je biu veselega karakterja in kot tak puno poznan po usjeh naših dolinah, kar je pokazu tudi njega velik pogreb. Tako hudo prizadeti družini izrekamo naše globoko sožalje (condoglianze). 74 ljet, Crisetig Luigi - Lenih iz Srednjega, star 72 ljet in Crisetig Emilia iz Srednjega, ki je umarla u Genovi, stara 56 ljet. Naj gre družinam useh dragih rajnkih naša iskrena tolažba. SREDNJE Preveč smarti u kratkem cajtu Zgleda, da je u zadnjem cajtu smart previč nabrusila svojo koso. Neusmiljeno seka po naših vaseh. U zadnjem Novem Matajurju smo pisali, da je umaru u Nemčiji Giuseppe Clinaz iz Klinca (35 let). Na drugem mestu pišemo danes o smarti moža iz Oblice. Pred kratkem je umaru Bruno Bordon iz Polic zavojo pljučnice (broncopolmonite). Imeu je samuo 36 ljet. Biu je pošten človek in pridan kumet. U torak 3. januarja pa smo imjeli par Sv. Pavlu kar tri pogrebe. Pokopani so bili: Durjava Luigi iz Dolenjega Tarbja, star Rajnik Giuseppe Clinaz GORENJI TARBI Božič z otroci Med številne aktivnosti Kulturnega Društva «Ivan Trinko» spada tudi pošolski pouk, ki se vrši u Gorenjem Tarbju u dvorani (sali) fa-ruža. šuolarji, ki se hodijo učit, in jih je puno, so organizirali z ljudmi iz vasi «Božični Praznik». Za praznični večer, ki je biu u petak 23. decembra, so se navadli vič naših starih božičnih pesmi. Po projekciji filma, so parpravli nekaj dobrega za pod zob: štrukje in gubanco. Lepo večer so zaključili z umetnimi ognji (fuochi d’artificio), ki so jih parpravli sami otroc. Oblica Na Božič je umaru naš vasnjan Borgu Giovanni (Neto) Naplanj tih. Imeu je 72 ljet. Njega pogreb je biu u pan-djejak 26. decembra. Rajnik Neto je biu dobar in poštem mož. Puno je pre-tarpeu tudi zavojo tega, ker je biu zgubiu že vič ljet od tega vid. Ohranili ga bomo u ljepem spominu. Podbonesec Božič u Landarski jami Na sveto noč je pjeu o pu-noči, u maši, koro «Pod lipo» iz Barnasa, naše ljepe božične pjesmi, furlanske in italijanske in s tem svojim «internacionalizmom» pokazu, da se je Buoh rodiu za use. Pred mašo je Giorgio Banchig govoriu o zgodovini (štorji) Landarske jame, o umetniku Andreju iz Škofje Loke, ki je napravu cerkvico, o zlatem lesenem utarju in o drugih rečeh. Prav letos praznuje cerkvica Sv. Ivana u Čele petstoletnico svojega obstoja. Banchiča so usi poslušali z veliko radovednostjo, še posebno pa pevski zbor «Pod lipo», ki je drugi dan pjeu tudi u Dolenjem Barnasu. Črni Vrh še brez koriere Pred kratkem smo pisali, da so na komunu u Podbo-nescu rešili problem prevoza, da bo Črni Vrh dobiu autobusno linijo. Takuo je bluo obečjano, a Črni Vrh, naša narbuj velika gorska vas, je šele brez koriere. Zavojo tega ljudje živijo u težavah. Pomislite: če gredo par nogah po cjesti, imajo malomanj 15 kilometru, do doline, do Loga, tuo se pravi do provincialne cjeste, ki jih pelje potle u Čedad, u Videm, ali u fabrike, kjer djelajo djeluc. Ni pošteno, da je ta vas pridnih in delovnih ljudi takuo zapuščena in pozabljena. Na nje se ne pozabijo samuo takrat, kadar jih imajo za terjat davke in kadar jim imajo pošjat «kartolino» za h su-datam. Troštamo se, da jim začne koriera kmalu vozit in da jim asfaltirajo še tisti kratek kos cjeste, ki pelje do vasi. SOVODNJE 11. decembra je umarla v Čedajskem špitalu Petricig Maria iz Tarčmuna (V Šten-gah). Imiela je 72 liet. Pogreb je bil na Tarčmunu 12. decembra. V Zvičeri 17.12 je umarla Gosgnach Erminia, doma iz Matajurja (Urbanova). Stara je bla samuo 45 ljet. Die-lala je po sviete že vič liet an je bla poročena z itali j a-nam, zatuo sojo pokopali blizu Sondria. Naši ljudje pomierajo tudi po sviete. Pred kratkem smo zvjedli da sta umarla dva naša stara emigranta: prvi v Belgiji, Trinko Antonio (Matiju iz Tarčmuna), drugi pa v Frančiji, Marco Cendou (Kočjanu iz Mašer). Oba dva niesta bla poročena: domov pa sta zlo po riedko pogledala. SV. LENART Dve zlate medalje za pridna delavca Pred kratkem je predsednik Čedajskega špitala, dr. Pascolini, izročiu dvje zlate medalje našim pridnim delavcem. Medalje sta dobila Salamant Luigi iz Dolenjega in Golia Antonio iz Sv. Lenarta. Parvi je šu u pezion mjesca julija in je vič ljet djelu u pralnici čedajskega špitala, drugi pa je šu u penzion mjesca novembra in je djelu pomagač u repartih špitala. ^Medalje sta dobila, ker sta vjestno in pošteno opravjala svoje djelo. GRMEK decembra na Ljesah. Ohranili ga bomo u ljepem spominu, ženi Nadaliji in sinu Eliu pa izražamo naše globoko sožalje. PODLAK Le u četartak 22. decembra smo spremljali k zadnjemu počitku Bergnach Felicito, Bunelovo iz Podlak. Imjela je 70 ljet, in je dva dni prej umarla u čedajskem špitalu. Bla je poštena žena in pridna mati. Kot tako je bomo ohranili u večnem spominu. Sinovam in hčerkam pa naj gre naša iskrena tolažba. Ustanovljeno društvo umetnikov (artistov) Benečije Dva pogreba u enem dnevu U sr jedo 21. decembra nas je po kratki boljezni zapustu Antonio Ghiabai, Na-konc tih iz Velikega Grmeka. Imeu je samuo 60 ljet. Zapušča ženo in sina. Njega pogreb je biu u četartak 22. U petak 30. decembra zvi-čer se je zbralo u gostilni «Ai buoni amici» u Čedadu nad dvajset umetnikov iz nediških dolin in so sklenili, da ustanovijo svoje društvo, ki se bo imenovalo: Društvo beneških likovnih umetnikov (Associazione degli artisti figurativi della Benečija). Za predsednika je biu imenovan dinamičen Ivan (Giovanni) Vogrig iz Oblice, ki živi u Čedadu, za podpredsednika pa mladi Amedeo Vuch. Društvu umetnikov Benečije, ki se vključuje v okvir delovanja drugih kulturnih društev naših dolin, želimo dobro delo. Matajur brez telefona Rajnka Felicita Bergnach - Bunelova Senjam beneške piesmi Kot pišemo na drugi strani, je bluo na Ljesah u nedejo 18. decembra puno veseja in razvedrila. Ljudje so parhitjel iz usjeh dolin poslušat «Senjam Beneške Piesmi» ki ga je že četarti-krat organiziralo domače kulturno društvo «Rečan». Za lepe nove domače pjesmi ni manjkalo aplavzu pa tudi pohvale za organizatorje. Gospuod šindak Bonini je use lepuo pozdraveu u italijanskem in slovenskem jeziku. Vesela novica iz Rukina Na zadnji dan starega ljeta se je rodil Roberto Rucchin. Njega mama je mlada egipčanka Michela, tata pa Ettore iz Rukina. Ettore je spoznu Michelo, ko je biu na djelu u Egiptu in ker ljubezen ne pozna kon-finu, sta se poročila. Sada bo njih skupno življenje ve-seliu sinček Roberto, kateremu želimo puno zdravja in sreče u življenju. ČEDAD Naco san poslušu duhuo-ria. Duhuor, al barbažuan, je tist tič, ki miši po noč straše. San mislu, de zna pie-ti samuo: «Uuuuu», pa nie takuo: an krat dija: «Uuuu», in ankrat: «U-u-uuuu». In takuo do jutrince. Podobno ku naše žene po gorah, ki klicejšo od adne vasi do druge: «Beeepič», «ooo Beepič», «Beepič» «Ooo Beepič, puj damuuu». Tele je domači telefon. Pru za pru, je že pet mie-scu, ki u Matajurje meniamo druzega telefona, ku telega starinskega, za katerega nie trieba «getonu», am-pà samuo dobre pljuča. Subit po uiski, deputat Caron je zadobiu, da smo Matajurci te parvi u Bene- čiji imieli telefon. Sada so ga pač speiali not do planinske koče za turiste, ki se hodijo puzat po naših senožetih in ki nam ne par-našajo obednega dobička, nasprotno, ki poderiajo ko-pè in ki odnašajo usè, kar jim pride pod parkie, takuo de marsikateri jim popro-se: «Deb vas hudič ustrie-lu!», ampà nam so ga odrie-zali. In tuole je lepuo: de TEL-VE je po senožetih zasadila pale za niti gor do «rifugio-na», brez uprašat gospoda-rie, kakor de bi biu vàs Matajur njih! če ne loži j o preča nazaj telefona u vas, pale bojo muorli verit. Mi niesmo duhuori! Mlada življenja Ob tolikih smrti, ki jih moramo beležiti v vsaki številki Novega Matajurja, ki prinašajo žalost v naše vasi, kako nas razveseli rojstvo in slika otroka, ki nam zagotavlja (garantira), da življenje se bo še nadaljevalo po naših dolinah! Na sliki vidimo Dušana in Vojka Babiča iz Ažle. Njih srečna Mati je učiteljica Iris Battaino, oče pa Boris Babič. Na sliki spodaj je Andrea Primosig, ki se je rodil v Švici. Mama je Suzi, oče pa Mario Primosig iz Ješičjega. Zadnja na desni je Mara Floreaneig iz Hostnega. Njena mati je Maria Trusgnach iz Malega Grmeka, oče pa Gianni (Janez) Floreaneig - Kokocu. Vsem našim malim želimo dosti sreče v življenju. U sr jedo 21. decembra se je rodila Alessandra Moran-dini, nje mama je Lucia Ipnotico iz Černetič j a, tata pa Morandini Carlo iz Čedada. Alessandra je njih parva hči, saj sta se poročila februarja 1977. Mali Alessandri želimo puno sreče in zdravja.