Železne niti 8
▼
Franc Vidmar, ljudski pesnik
Franc Vidmar,
ljudski pesnik
v
Nikolaj Stibelj
V knjigi V zavetju sv. Tilna, kroniki Župnije Javorje, izdani leta 2010, je tudi članek o ljudskem pesniku Francu Vidmarju - Pustotniku. Avtorica dr. Milena Alič navaja, daje gradiva oz. zapisov njegovih pesmi zelo malo. Nadalje pravi, da je nekaj pesmi zapisala Kamnarjeva Angela, Martinj Vrh 12, in navaja, da se je sled za temi zapisi izgubila. Po naključju so se ti zapiski znašli pri meni. In to je tudi vzrok, da sem se lotil pisanja tega prispevka, da del teh pesmi oz. zapiskov objavimo. Zapiske mi je dal že pokojni Miz-nikarjev Vencelj iz Martinj Vrha. Zbirka obsega tudi štiri originalne fotografije ljudskega pesnika.
Sedaj so ljudje, ki so Franca Vidmarja - Pustotnika poznali in se zapomnili katero od njegovih pesmi, že redki. Skoraj pol stoletja pa ga je poznala Selška in Poljanska dolina. Pa tudi Ločani so poznali tega nenavadnega moža. Bilje brez šolske izobrazbe in nepismen, v sebi je čutil pesniški dar in v napevu domačih ljudskih pesmi še mlad začel opevati vse, kar seje okrog njega zanimivega dogajalo. Kolikor mi je znano, so do sedaj o pesniku Pustotniku napisani trije prispevki. Prvi je o njem pisal dr. Jože Rant v članku Lov in lovci na škofjeloškem ozemlju v Loških razgledih leta 1966. Večje o njem napisal Janez Dolenc ob 40-letnici njegove smrti prav tako v Loških razgledih leta 1991. Tretji zapis pa prinaša že prej omenjena kronika V zavetju sv. Tilna avtorice dr. Milene Alič, ki delno navaja tudi gradivo Janeza Dolenca.
411
Železne niti 8
▼
Franc Vidmar, ljudski pesnik
Franc Vidmar - Pustotnik se je rodil 6. 4. 1867 v zaselku Pustote v dolini Pustotnice, ki je del vasi Zgornja Luša in na robu Selške doline v območju selškega narečja, vendar s prvinami bližnje poljan-ščine. V domačem narečju sam takole opeva svoj rojstni kraj:
Take vasi ni nikir, ket so Pstote, k sa hiše štir; u vas je sedemnajst ludi, zato pa bogatije ni!
O njegovi mladosti je malo znanega, vojsko je služil le dva meseca v času ljubljanskega potresa leta 1895. Že mladega je mikal lov, ki je bil sprva le krivolov - "ravbšic". Poročil se je 19. 5. 1890 s Terezijo Potočnik, ki je bila doma na veliki Potočnikovi kmetiji v Rovtu. Bila je pet let starejša od njega. Z njo je imel še pred poroko sina Vrbana, ki je umrl še kot otrok, novih naslednikov pa ni bilo več. Umrl je v hudi zimi leta 1952, 19. februarja. Pokopan je na pokopališču pri Sv. Lenartu.
S Francem Vidmarjem - Pustotnikom sem se večkrat srečal v otroških letih med šestim in devetim letom. Pesnik se je večkrat na leto oglasil na našem domu v Golici št. 11, pri Lajbonu. Če se prav spominjam, je občasno tudi prespal. Moj oče je bil doma v Spodnji Luši, pesnik Pustotnik pa v Zgornji Luši. Zato sta se dobro poznala že iz očetove mladosti. V hišo je prihajal kot znanec, rad je zvrnil kakšen kozarec, a nikoli preveč. Njegovo finančno stanje je bilo po drugi svetovni vojni bolj skromno. Pred vojno pa je bilo drugače. Dolga leta je bil zapriseženi lovski čuvaj pri znanem lesnem trgovcu Francu Dolencu iz Stare Loke, ki je bil njegov bratranec. Po drugi svetovni vojni pa tega mecena ni bilo več. Prizadeval se je, da bi si z objavo svojih pesmi izboljšal finančni položaj, in je naivno pričakoval velik honorar. Jam-nikov profesor Janez Dolenc iz Sopotnice mu je celo dvakrat omogočil nastop na Radiu Ljubljana. Ko se
je oglasil pri nas doma, je običajno iz notranjega žepa suknjiča izvlekel papirje in zagotavljal, da bo glede na vsebino zapisov kmalu bogat. Stopil je k očetu in dejal:
''Korl, dobil bom maljone in tudi tebi bom precej dal.'' Kljub večkratnim zagotovilom z ''maljoni'' ni bilo nič. Očitno se je nekdo z njim igral in ga zavajal.
V	pričakovanju denarja oz. honorarja je zložil naslednjo pesem:
V Lublan v tej tiskarn
študiran so mužje, dali bodo meni dnarce za pesmice nove, da se bom laži živu pa hodil bom po svet, veselo bom prepevu. Bogdaj dolgo nem živet.
Častita komesija jih bodo potrdil, men je pomagala Marija, da jih dobro sem zložil.
Pustotnika se spominjam kot postavnega, starejšega možakarja z dolgo suknjo in z nekoliko zanemarjenimi sivimi lasmi. Imel je tudi velike košate brke. Običajno je povedal oz. zapel v svojem značilnem melodičnem stilu in v narečju takratne ljudske govorice katero od svojih pesmi. Pesnitev se je običajno nanašala na tematiko pogovora, ki sta ga imela z očetom. Včasih je vmes zaigral tudi na orglice, na koncu pa zavriskal. Za nas otroke so bili ti dogodki zelo zanimivi. Pesmi se nisem zapomnil, ker se mi to takrat ni zdelo pomembno.
V	tistem času je bilo precej obiskov različnih ljudi, od krošnarjev, Dalmatincev z blagom, prosjakov, takrat smo jih imenovali berači, do raznih drugih rokodelcev in podobnih. Vsi so bili zanimivi, vsak s svojo značilnostjo. Večinoma smo jih poznali po imenih. Delno se spomnim le ene pesmi. V času volitev po drugi svetovni vojni je Pustotnik pel naslednjo pesem:
412
Železne niti 8
▼
Franc Vidmar, ljudski pesnik
Gremo na voliše, može, žene od vsake hiše, da se bomo tam zmenil, kerga bomo izvolil.
Petrčku bomo kpil en mejhen grent, da bo sadu fežu pa kromper, da ga v jedu zjutrej pa zvečer.
(Op. p.: Petrček - prestolonaslednik stare Jugoslavije)
Kot navajajo že predhodni avtorji, je bil Pustot-nik neke vrste kronist tistega časa, ki je dogodke ohranjal v pesniški obliki, npr. v pesmi Goliškim in dolenjskim fantom, kjer obravnava spor med goli-škimi in dolenjevaškimi fanti, kdo bo nosil bandero v procesiji na praznik svetega rešnjega telesa.
Pesmi je pel le, kadar je imel družbo, to je v gostilnah, na veselicah in ob večerih pri znancih.
Pesnil pa je tudi ljubezenske pesmi. Precej teh
pesmi je v zapiskih Kamnarjeve Angele.
Kot navaja Janez Dolenc po pripovedi Franca Potočnika, Jernaja s Krivega Brda, ki je bil Pustotnikov sorodnik, je Pustotnik zložil in nosil v glavi okrog 150 pesmi. Tako je ohranjal brez zapiskov vse pomembnejše dogodke v kraju za pol stoletja nazaj.
Kogar zanima več o Pustotniku, naj prebere oba prispevka v Loških razgledih in prispevek v knjigi V zavetju sv. Tilna. V teh prispevkih je navedenih tudi več njegovih pesmi, ki so jih znali in povedali različni Pustotnikovi poslušalci, ki so danes večinoma že pokojni.
V nadaljevanju sledi nekaj pesmi iz zapiskov Kamnarjeve Angele, roj. Benedičič, poročene Jelov-čan iz Martinj Vrha 12. Zapiski obsegajo 168 strani formata 8 x 13 cm. Zapiski so ohranjeni v rokopisu. Po ženini smrti je Pustotnik začel zahajati h Kam-narjevi Angeli v Martinj Vrh. Po pripovedi nekaterih pa že tudi prej, kar je razvidno v zapiskih.
413
Železne niti 8
▼
Franc Vidmar, ljudski pesnik
Pesmi Franca Vidmarja iz zapiskov Kamnarjeve Angele iz Martinj vrha
Izbrala: Ladi Trojar. Prepisala: Neža Rejc.
ŠOLA MARTINVRH
Koprivnik častiti prelepa planina poljanska častite in Selška dolina V poljansko steguješ dolino kolena obrnjen v selško ti hrpta je stena Otroško te ljubijo brhki poljanci in selčani so ti prijatelji znanci Posebno Martinvrh obširna soseska brez strmih robov je in krhkega peska Ti plašč naredila da hrbet ti pokriva gozdiči ga lepšajo travnik in njiva čezglatke bregove široko prostrane So hiše in koče lepo posejane V njih biva pa narod ki priden je zložen pošten in pravičen Vesel in pobožen.
Koprivnik ozri se poglej šolo novo Martinvrha lepo na prednost gotovo
Tu se vežbala dalje mladina da bode v mladosti ljubezni edina ki skrbno čuvala dela vseh delov poštena do bratov vseh in do sosedov Pa šola koprivnik bo vedno skrbela da z lepim ti plaščem hrbtiček bo grela Koprivnik še en krat Martinvrh predrami povej na kateri želiš da ti rami postavijo cerkvico božje svetišče
ki bode imena vasi oporišče Martina mu svetiga dajte patrona ki tu varuh b v raju pa krona.
414
Železne niti 8
▼
Franc Vidmar, ljudski pesnik
PISMO ZA SLOVO
Ker je danes prijazno vreme Ti želi moje Srce par besedi Solnce je začelo nizko sijati Skoraj bo za goro šlo Pa vidim mile ptice ki prepevajo meni se pa tako dozdeva kot jemali bi slovo
nama so že časi stekli le podajva si roke Mila luna Se že skriva kmal se na bo vidla več
Jaz pa tega nisem kriv kar jeziki govore Nisem lep in ne bogat pa tud ne mislim več nate ko bi bilo Tvoje srce zlato ne pogledal bi te več Meni so perjatli te branili pa so mi Srce ranili zdaj je moje Srce ozdravljeno in na Tebe čist pozabljeno če se napoti Srečava Najine oči lahko v drugo stran pogledajo Saj to se vse lahko zgodi... zdaj bodi pa od druzih pozdravljena od mene pa čist pozabljena... Pozim Polj. za vedno mi ostane Spomin nate nikdar pozableni. Adijo z Bogom
415
Železne niti 8
Franc Vidmar, ljudski pesnik
Stara pesem, iz zapiskov Kamnarjeve Angele





/7VÍ

9a - ^ /i

Cfy^t,	JzsénÁ&L.

JLoúirJri
(T


X.
7

dldo /iru /$-0' sÁ>t

bt
^ Jrtr Ádr


.-m-t- ,-7"i-t sWÜ A ¡7 sk.

¿fnrvoéir si-A s $¿¿9^
416
Železne niti 8
Franc Vidmar, ljudski pesnik
^C /VCL ¿k fantom
O'föifttXl.diwvt c/f.jvltfpw / Xfriwft stfi ji,^ryt-^tA.'vU^Lf
.n<- /ryd-Ordtr	d^vrntvt.
GOLIŠKA IN DOLENSKA FANTOM
Goličan so se troštal kak luštno bo to Bander bomo nosil na svet Rešni Telo Pa hiteti bomo mogli da nas ne prehiti Ta Jerina garda iz Dolenje vasi Ko v Selca bomo prišli prijel ga bomo takoj Če bo le sila ga bomo pustil pa poj Bander je že zunaj na cesti stoji Ko prišla je garda iz Dolenje vasi Takrat pa šlo za božjo je čast Tako so se gledal kakor Pošast Dolenčan so rekli Bander bomo nosil Če ga ne boste dal zlepa ga vzel mo prosil
Gregorjev profesor je stopu šerok Zdaj boste mene poslušal jaz nisem otrok Jaz sem pri čukah ta velka glavina Mene posluša vsa Selška dolina
417
Železne niti 8
▼
Franc Vidmar, ljudski pesnik
Tudi Janez pepelov je zraven biv koj Je petje popustiv pa šov je na boj Ti Janez če si moj boš ja nesuv Bander Gaje šuntala ljubca v soboto zvečer Še Štefan pepelov takoj se oglasi Smo krancl napravli nosil ga bomo mi Ta drugi so rekli bit mora tako Tudi Jera je dala en dinar zato No čejpa tako pa Golčan bomo odstopil Ne moremo da bi vas sramotil Bander bote nosil to mora tako bit Če ne boste zgubili pri Jeri kredit Ko eden zmed fantov tud zraven je biv Ko včasih pri Jeri Lovričkov sej pomudiv
Goličan so mu rekli a nič te ni sram Bander boš prijemov pa s takim rokam
Kako se Dolenčan zdaj nobel derže Bander ma nov krancl oj zdaj bo pa že
Pa krancl ta nov bi lep nabiv tako Ko bi Jeriniga cvetja nič zraven ne blo Pa pustimo zdaj Jero pa pojdimo naprej Kako se ta vas ima od znotraj že kaj
Pa kakor se sliši nič prida nabo Preveč so namarni to je zanje gerdo Pa res so namarni to sliš se povsod Stranišče imajo kar na Benetkovmu pod Pa nova postava odredila tako je Stranišče prestavli de kazni nabo Za bander so se kregal to znano je povsod Po Sevcih in Češnic pa tud še drugod Še v Ševlje smo zvedli za tisto vojsko Boga smo prosili da bi hujšega ne blo
418
Železne niti 8
▼
Franc Vidmar, ljudski pesnik
Ta novica je zveduv tud Svet Miklavž
Ni moguv verjeti je misluv dej laž Zdelo se mu je čudno kak mora to bit Z oltarja biv paduv ko bi nabiv pribit Ko natank je vse zveduv se zdel mu je velik Grdo je pogledov ta velik Svetnik Spalco je zažugov zdaj je pa preč Dolenskim fantinam na bom nosiv nič več Nisem verjev da imam take ljudi Zares so hudobni še bolj pa gerdi Zares so namarni pa nič jih ni sram Bander so nosil pa s takim rokam Če mežnarjov očka tako so zvolil Do Dolenski fantini Bander so nosil Mu bom kar en nareduv ki bo prišu zvonit Fest ga bom natepu s palico po rit Šestindvajstega leta se to je godil K Dolenčan Bander vzel soposil Pa stem se ne morejo posebno postovt Tud Jera jih ne more zato nič pohvalit Ta pesmica kratka bo spomin za naprej Če je pa premajhna lahko zveste še kej
Prišla iz Pariza Štemflana je tud Zato pa ne sme biti nobeden nič hud
V Martin Vrh spisoua Dne 1. februarja 1927
Prepisana tukaj Dne 4. Januarja 1931 Andžolina Benedick
419
Železne niti 8	Franc Vidmar, ljudski pesnik
OŽENIL BI SE RAD...
Še fantič sem odfare oženil bo se rad kako pa Naj izberem, predražestni Zaklad... Iem deklet sam dosti, na slednji prst deset ni moč se odločiti bi hotel ktero vzet...
Je bila prva črna a črne so hudič ubogati jo moraš ukazati pa nič... Pa druga je blondinka ne maram takih las preveč vodeno gleda prenežen njen je glas .
Je tretja bila majhna, ta zame tudi ni kot pišče pod nogami se vedno mi vali... Četrta je velika visoka kakor hrast, ne maram take dokler ne grem na luno krast .
O peta pa visoke nosila je pete telo je bilo kratko predolge pa noge... In šesta je frizuro od glave metra pol jaz rad bi le ženico ne maram takle kol...
A sedma pa se pači in čudno govori ne maram za strašilo ki vrane naj plaši... Deveta barva lica po pudru vsa smrdi... le takrat ljubim moka če v kruh se zamesi .
Deseta je pokrila, celo lep bel klobuk. pa tisoč stokrat ljubši mi je na palci čuk... Res fantič sem odfare rad šel bi pred oltar katero naj si vzamem, da bova srečen par
Viri:
dr. Milena Alič: V zavetju Sv. Tilna Loški razgledi leta 1991 - Janez Dolenc
Foto: arhiv Nikolaja Štiblja
420