Inseratl se sprejemajo in volji tristopna vrsta: tj kr., če se tiska lkral, li *> ii u n n »i n n n n ® •• Pri večkratnem tiskanji se cena primerno iniaujia. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo Naročnino prejema opravnistv> (administracija) in ekspedicija i a Starem trgn k. »t. 16 Po poäfi prejeman velja: Folitidi lisi za slovbbski narod. AH eeio leto zh pol Uta t. h četrt let h 10 gl. V administraciji velja: • Z,a celo leto . . 8 gl. 40 kr. 7.-ta pol leta 4 „ 20 lh četrt leta . . 'i „ 10 „ V Ljubljani na dom pošiljan velja 60 kr. več na Jeto. Vredništvo je na Bregu nišna štev. 190. Izhaja po trikratna teilen in sicer v torek , četrtek in soboto. Kako bi se dalo pomagati obrtniji na noge? Nadloge sedanjega časa stiskajo vse stanove, tedaj tndi male obrtnike in rokodelce. To je pripoznal presvitli cesar sam, ko je 2. dec. 1873 deput.aciji kupčijske in obrtnijske zbornice na Dunaji rekel: „Hudi časi Vas čakajo, pomoči je treba, da dobite novega poguma". Tisti čas je bil na Dunaji shod zastopnikov male obrtnije, pri kterem so se posvetovali, kako premagati težave iu spraviti obrtnijski in rokodelski stan na boljšo stopinjo. Stavilo se je posebno troje vprašanj, namreč: 1. Kteri so vzroki propada obrtnije? 2. Ali treba, da se ta stan ohrani? 3. S kakimi sredstvi bi se to doseglo? Razprave pri tem shodu so se tisti čas po časnikih razglasile, klic po pomoči se je razlegal po vsem cesarstvu, a dasiravno ste pretekli za tem že dve leti, ni se zgodilo nič, kar bi zamoglo ustaviti obrtnijstvo in rokodelstvo na strmi poti v propad drčeče ali mu pomagati na noge. Naravno, kajti prvi, čegar naloga in dolžnost je to, namreč državni zbor, — ta zbog silnejŠih in važnejših reči, kakor n. pr. verska postava, postava o samostanih, o zakonih itd. nima časa pečati se z rečmi, ki se le drugim važne zde, n. pr. z vprašanjem, kako seči obrtnikom in rokodelcem pod roke. Še manj časa ima ministerstvo za to, ker se mora ves čas boriti za svoj lastni obstanek; o vladi sami ni govoriti. Iz teh vzrokov rokodelstvo iu obrtnijstvo zastonj čakata rešitve od te strani. Vendar je skrajni čas, da se kaj stori za nju, predno popolnoma propadeta. Zalo so se jeli drugi pečati s tem silnim vprašanjem, posebno pa „obrtnijsko društvo štajersko", čegar ud in ob enem načelnik „ljudsko gospodarskega odseka", inženir M. Simettinger, je izdelal v ta namen kratek spis in ga te dni priobčil. V tem jedrnatem članku pretresa gori navedena vprašanja in uasvetuje potem pripomočke, kteri bi obrt,-nijstvu in rokodelstvu do boljšega stanja pripomogli. Ker je to čevelj, ki žuli vse obrtnike v Avstriji, tedaj tudi one na slovenski zemlji, morda še hujši ko druge, zato se nam ta spis zdi tako važen, da nekoliko iz njega podamo našim obrtnikom v poduk, pretresanje in pa v spodbudo. Propad obrtnije v Avstriji je zakrivilo memo nesrečne centralizacije posebno veliko obrtništvo, tovarne (fabrike) in deloma rudarstvo, kolikor toliko tudi prenehanje in razru-šenje starih rokodelskih zadrug (Zünfte), za kterimi so nastopila društva, ki pa nimajo ne sence moči in veljave starih zadrug. Tudi je rokodelstvo splošno v napredku, novih iznajdbah itd. zaostalo za velikimi obrtnijskimi družbami in fabrikami, ktere so mu navadno vzele najboljše moči ter jih pridobile za-se; tako so bile fabrike v stanu svoje izdelke dajati po taki ceni, za kakoršno jih rokodelec ui mogel, in občinstvo jelo je jemati blago tam, kjer se je ceneje dobivalo. V političnih zasto-pih je bilo malo obrtnijstvo in rokodelstvo večidel v manjšini, ker jima je bilo pridruženo tudi rudarstvo, tedaj se glasovi rokodelcev niso slišali niti niso imele tožbe njihove nobenega vspeha. (V Ljubljani n. pr. so 1. 1874 rokodelci pritožili se do ministerstva zarad tega, ker se jim po kaznilnici na Gradu, v kteri se izdelujejo skoro vse rokodelske reči, velika J škoda godi, a pritožba je bila zastonj.) Zavoljo tega bo obrtnijstvo ležalo na tleh, dokler nima v parlamentaričnih zborih toliko zastopnikov, da bo njih glas kaj izdal, kaj odločil. Zdaj pa sedi veliko veliko nasprotnikov tega stanu v parlamentih, med njimi posebno vsi veliki obrtniki in deležniki večih obrtnijskih družeb. Ali je mali obrtnik in posestnik dandanes še potreben, o tem ni vprašanja; potreben je za državno blagajnico, v ktero plačuje izdaten del davka, potreben je za družbo človeško. Ne mara namreč vsak človek fabriške robe, ampak veliko več jih je, ki zahtevajo, da se jim potrebne reči narede po naročilu; tudi je splošno znano, da so izdelki rokodelcev in malih obrtnikov skrbneje, močneje in pripravneje narejeni, nego fabriški, kteri se le na debelo in naglo izdelujejo. Po rokodelcih edino se še razširja dobro blago po svetu, fabrike padajo v primeri s temi čedalje slabše blago, ker dokazuje skušnja, da čim več je fabrik, tim slabše postaja vsakovrstno blago. A ne samo zato, marveč tudi za veliko obrtnijstvo (industrijo,) so potrebni rokodelci. Malo rokodelstvo je šola, iz ktere dobivajo veliki obrtniki svoje delavce, če bi tega ne bilo, potem bi morali take šole napraviti in vzdržavati veliki obrtniki sami, in če ti ne, pa država. Ker je tedaj malo obrtnijstvo in rokodelstvo vsakako živa potreba, treba mu nagle pomoči, da se ohrani in povzdigne do stopinje, ktera se mil spodobi. (Konec prih.) Politični pregled. V Ljubljani, 26. januarija. Avstrijske dežele. Nadškof Dunajski postane tedaj gotovo dr. K u č k e r, diecezan Olomuški, kakor je „Slovenec" že povedal. V Rimu so sv. Oče to imenovanje cesarjevo, ktero se je zgodilo bilo 15. januarja, potrdili 24. t. m. in v Omnibus. (Spisal Obadovič I.) Lepo je Zvon pel na Dunaju. Lepo kakor zagorski zvonovi, pa na nagloina je omolknil iu njegovega milega glasu ni bilo nič več slišati. Dasiravno je v Ljubljani sila mežuarjev, — kakor trdi „Narodov" dopisnik -- vendar ga ni bilo v nji, ki bi bil prijel za Zvonovo vrv in zazvonil. Moral se je zopet stari — ne starikavi — zvonač obesiti na vrv in zazibati zvon. Pa kaj se zgodi? Neka pokveka se prikaže v „Slovencu" in začne s preklo mahati po Zvonu in zvonaču. Kot dobra muha moram danes braniti napadenega zvonogonca in obadati krevljastega kritikuna. Zakaj se je kritikun v zvonača zaletel kakor pes v mačko? Zato, ker je „Zvon" boje kako nespametno, neumno zapel. Kritikun si daje s tem testimonium paupertatis; zakaj? Ker njegovo kritikovanje kaže, da ne ve, da smejo vsi pesniki biti prifrknjeni. Iu zakaj imajo pesniki privilegij do prismojenosti? Ti ljudje s posebno žilo se morajo boje zagledati v kake „črne oči" ali „plave oči" — oj veselja! — sicer boje ne morejo peti in pevariti; in kadar se zagledajo v rajske oči, postanejo nespametni, kar tudi o vsakem človeku trdi francoski pisec Paul de Kock: „On fait bien des betises, quand on est amoureux — kadar je kdo zaljubljen, počenja budalosti." Ergo: V Zvonu so peli pesniki: iz tega sklepam, da so morali biti zamaknjeni v take rajske oči; in ker so bili zamaknjeni, morali so postati nespametni in neumni; in ker so obnoreli — verliebt, vernarrt, ne sme se jim za zlo vzeti kaka nespametna pesem: - torej je „Slo-venčev" kritikun hudobnež ali norec, ali oboje vkup, da kritikuje in obsojuje petje — pri-paljenih pesnikov. Kdor ima v glavi pošteno vago možjan in srce zvrhano „bonae voluntatis", ta ne more obsojevati pesnikov, če kake neumne krožijo; ko bi pametne peli in žvrgoleli, bil bi čudež. Reveži se ne morejo rešiti pri-paljenosti. ,,Heu mihi! quo d nullis amor est medicabilis herbis", poje Ovid, ki ve iz lastne izkušnje, da so rane od Amorjevih strupenih puščic neozdravljive; torej je tudi pripaljenost neozdravljivih neozdravljiva, navkljub nemškim homeopatom, ki imajo „ignatia amara" zoper Liebesgram, in ki Eifersucht zdravijo s ,,hyo-seyamus niger." Iz tega tudi vsak lahko sklepa, daje„Slo-venčev" kritikun sam pripaljen, če namerava Zvonove pesnike pripraviti k pametnemu po-pevanju. To je nemogoče! Glasno bode v prihodnjih številkah Zvon zvonil in dajal resnici pričevanje, da pesnik mora nespametne peti, tudi zoper svojo voljo, kakor je prerok Balaam nehote blagoslavljal Jude. Nauk iz te razprave je: Kritikun, ne obsojaj več Zvonovih pesmi! Oslovski glas ne pride do nebes, zato je tudi navkljub kritikunovemu riganju dunajski zvon eapel. — Ali prav slišimo? — ?— Plat- kratkem utegne biti toraj razglašeno po vrad-nih listih, in nato se prične navadni cerkveni proces. Kučker prejema že čestitanja od viših svečenikov, in kakor „Našinec" 21. t. m. poroča, imajo profesorji na bogoslovnem uči-lišču olomuškem iz peresa dr. Symerskega novemu nadškofu pripravljeno adreso, ktera se mu bode poslala koj po razglašenem imenovanji. O gospodih v visokih vradih se nahajajo sem ter tje različne sodbe, da človek časih ne ve, ktero naj bi verjel. Iz popolnoma verjetnega vira poizvedamo, da se duhovščina nadškofije dunajske Kučkerja ne boji, marveč izmed vseh tu in tam omenjenih kandidatov si njega kot najspretnejšega sploh želi za višega pastirja. Da je dr. Kučker učen in vzlasti v cerkvenem pravu izveden, da mu ga v cesarstvu ni para, to je obče znano, in resnica je, da se v prošnjah za svet ali posredovanje do njega obračajo celo škofje raznega državuopravnega mnenja. Za cerkvene pravice o zakonu se je potegoval že takrat, ko so duhovski profesorji še drugače učili in marsikteri duhovski pastirji v jožetinstvu še drugače ravnali, in si je z do-tično knjigo („Die gemischten Ehen") od prejšnjega papeža Gregorja XVI. v posebnem pismu pridobil pohvalno priznanje. Papeževo nezmotljivost je učil, kedar še ni bila verska resnica, in da je ranjki nadškof tako kmalo priobčil določila zbora vatikanskega, pripomogel je dr. Kučker. Rojen na Moravskem je že od doma raznim narodnostim bolj pravičen mimo golega Nemca. Kteri ga bolje poznajo, pravijo, da je mož veren in učen, v nebistvenih vprašanjih porazumljiv in miroljuben sploh v nebistvenih, toda v bistvenih načelih neomahljiv, in takih mož potrebuje in živo potrebovala bode katoliška cerkev v Avstriji. — Predarelski deželni odbor je v deželni šolski svet volil gospode pl. G1 i m II a m m e r e r, T h umher r, ki so vladi pismeno naznanili, da se hočejo obravnav vde-leževati in sodelovati v rečeh, ki zadevajo državo. Ko bi se pa kratile pravice, ki jih do šole imate cerkev in družina, se tega ne bodo hoteli vdeleževati. Vlada jim je pa odgovorila, da morajo sodelovati v vseh rečeh brez razločka ali pa od zborovanja izostati. Cerkev in družina po liberalnih načelih tedaj do šole nimate nobenih pravici Ogerski ministri bodo na Dunaju za zdaj obravnavali le bankine zadeve, pa nimajo ravno posebnega upanja, da bi obravnave z avstrijsko narodno banko imele zaželeni vspeh. Ogerske ljudske šole. Vsled sporočila od kr. ogersk. ministerstva nauka in bogočastja o šolskem letu 1872—73 državnemu zboru predloženega šteje Ogerska (po Beustu T r a n s 1 a) 13,455.030 duš z 11.552 srenjami, v kterih je 1542 brezverstvenih in 13.903 ver-stvenih šol. Šolo obiskovati bilo je v imenovanem letu dolžnih 2,121.420 otrok. V resnici pa jih je šolo obiskovalo le 1,443 266 otrok; po tem takem se jih je šoli utegovalo vseh skupej 678.154 otrok, izmed kterih jih je bilo dečkov 318.420 deklic pa 359.734. Ogerska šteje ljudskih učiteljev 19.598; šolskih poslopij ima Ogerska 13.516 lastnih in 1827 najetih. Brezverstvenim ali konfesionsloznim šolam se je leta 1873 državne pomoči izdajalo 636.705 gold. 24 kr. Raznu tega je bilo 467 učencem brez ozira na verstvo iz državne podpore podeljenih 19.796 gld. 45 kr. L. 1873 je Ogerska imela srenj 801 (!), v kterih ni bilo celo nobene šole. V Zaladski stolici je srenj 70, v Zempljinski 124 in v Ilunjadski 218 brez šole! Znamenit je v sporočilu dani razkaz šolskih otrok po verstvu. Po tem razkazu je biio otrok 757.305 rimsko-katoliških, 116.794 grško-kato-liških, 139.421 grško-nezedinjenih, 219.575 evangeliško-helvetiških, 146.248 evangeliško-avgsburških, 5547 unitarcev in 58.376 judovskih. Glede na jezik jih je bilo Madjarov 704.856, Nemcev 265.153, Vlahov ali Rumun-cev 171.318, Slovakov 203.007, Srbov 33.054, Hrvatov 26.286 in Rusjakov 39.592. — Vnanje države. K jugoslovanskega bojišča listi poročajo o strašnih grozovitostih, ki jih Turki počenjajo. Efendi Asan-aga je dal jab Ionskega župana, o kterem je vedel, da ima denar, s sosedom skupaj zvezati in tako dolgo ga bičati, da sta umrla. K nekemu premožnemu kristijanu so prišli Turki in so hoteli denarjev. Ker jim jih ni precej dal, umorili so najprvo vpričo njega njegovega 201etnega sina, potem pa še njega. Družina to videvši je pobegnila v hribovje. Dopisnik „Obzorov" pripoveduje, da turški vojaki ljudi do nazega slečene za nogi na drevesa obešajo in toliko časa z mrzlo vodo polivajo, dokler jim ne po vedo, kje imajo svoje denarje hranjene. Med Bolgari pa razsajajo Čerkesi, ki more in ropajo kar se da. Mesto Svisčevo je vsled tega poslalo velikemu vezirju prošnjo z 270 podpisi, da bi to ustavil. Ali bo prosilcem odgovoril ali ne, se ne ve. Prave pomoči pa se tudi od njega ne nadjajo, zato so najimenitneji kupci Svis-čevski sklenili preseliti se v druge kraje, da saj rešijo življenje in imetje svoje. To so ob-jubljene turške premembe in polajšanja! Iz Carigrada se „Pol. Corr." piše, da hočejo Hercegovino dati knezu črnogorskemu, če vstajniki z obljubljenimi premembami ne bi bili zadovoljni; Knez Nikica pa bi moral pripoznati nadvlado turško. Pa ta novica ni dosti verjetna. Ilubmajer je zarad razpora s komunisti neki razpustil svoje četo in podal se v Zagreb. Tako se telegrafuje „Politiki". Srbska škupština se je imela včeraj skleniti. Interpelacija o pokojnini Itističcvi, ki je veča kakor bi postavno smela biti, se je zavrnila, tožba ministerstva Marinovičevega pa se je izročila preiskovaleuemu odboru, ki je bivšega vojnega ministra že izpraševal. ]%a Francoskem so volitve za starešinstvo končane, le iz 13 okrajev izid še ni znan. Večina je na strari vladini, radi-ialci so popolnoma zmagali boje le v enem okraju. IVa Španjskem so se Karlisti pomaknili proti Oteizi, ki so jo Alfonsisti nemudoma zapustili. Tudi so se polastili Portuga-lette in Santurce pri Bilbau. San Sebastian še vedno oblegajo. Izvirni dopisi. Iz Kamnika. 24. jan. Da se „Slo-venčevemu" dopisniku iz Kamnika od dne 10. t. m. v štv. 7 ne zdi verjetno, da bi bil mojemu odstopu od predsedništva čitalničnega edini vzrok le preobili posel moj, ima prav; saj sem to tudi sam tistim trem gosp. odbornikom, ki so mi prigovarjat prišli, naj še ostanem, povedal in ker poročevalec tega še ne ve(!?), naj zve vse. Bil je pri nas čas, v kterem po mojih mislih odbor čitalnice kamniške ni zadostno varoval svoje časti, rekel bi skoro: gospodariti! Ko sem bil potem jaz voljen za predsednika, sem bil koj po volitvi še nazoče častite ude čitalnične opominjal in prosil, da naj vsak po svoji moči pripomore spraviti čitalnico v obče spoštovanje, tako, da bodo to morali priznavati tudi naši nasprotniki, ker to, in le to, bode čitalnico krepilo in pripomoglo ji k pravemu vspehu, in da to hoče biti tudi moja in novo voljenega odbora glavna skrb. Da sem to obljubo pošteno izvrševal in bi jo bil rad še bolj, ko bi mi bilo mogoče, da sem ceh» pri sejah povdarjal, da rajši le jedno bralno sobo, ko vsakemu odprto čitalnico, ako bi se zarad tega imeli dohodki preveč skrčiti, to vse ve odbor. Da se mi to po moji želji ni posrečilo, obžaljujem. Ko pa se je začel od nekterih odbor popolno ignorirati, da, celo zvona bije, tužno se razlega glas po široširem svetu. Zvon kliče na pomaganje — kliče rešnika, da bi rešil Slovence, kakor so rešeni drugi narodi. Drugi narodi „Knjigo narave bero bistroumnosti svoje veseli — Celo si križate vi. kadar razlega sc groui! Kako nesrečni smo Slovenci! Blisk se vžiga, grom bobni, strele švigajo — tega se drugi nič ne boje, mirno čitajo knjigo prirode, če tudi samega gromenja okna klepečejo in bliskanje vid jemlje. In Slovenci? Mi si križamo čela, usti in prsi, kader se razlega grom. Kje je učenost? Oj nesrečne vraže! Slovenci! kličimo z enim glasom, na vse grlo rešnika, naj pride hitro, da nas nauči čitati knjigo — Schiidlerjevo — prirode, da se ne bodemo več križali! Kako bodemo potlej srečni! Grom bo gromel, strele bodo bile, in mi si ne bodemo več križali čel, nmpak smelo, brez strahu bodemo čitali knjigo bistroumnosti svoje! Pa dobri Zvon ne kliče rešnika lc za to, da bi bili rešeni le nevednosti, vraž in kri- žanja, ampak da bi rešeni tudi križev in težav, dela in truda. Poslušajmo, kaj nam dunajski Zvon poje na srce: „Pesmi vesele pojo, praznujejo praznike drugi — V potu obraza trdo kruha si služite vi!" Drugi narodi veselo prepevajo pesmi, ko si moramo Slovenci kruh služiti v potu obraza. Ali ni to žalostno? ali ni to strašno? Francoz poje pesmi kakor grlica, in vsaka pesem se mu izpremeni v milijardo, ktero da lahko Prusu za „šenk." Nemec poje kakor vrabec, njive se mu same obdelavajo, žito se samo omlati, kruh se sam peče in „miza se sama rihta." Anglež poje kakor čuk, ladje se same nakladajo in vozijo, stroji se sami izmišljujejo in delajo. Italijan poje kakor slavec v seči, in palače se same zidajo in podobe se same delajo. Drugi narodi so pluge, sekire in kladiva prekovali in prelili v godbine stroje, v klenete in trombe, zdaj godejo in piskajo, frulijo in tulijo samega veselja, plešejo, da se zemeljska podlaga stresa in obnebje maje; neprenehoma imajo delopust in praznujejo „praznik." In kako je pri nas Slovencih? Pozabili smo že peti vesele pesmi, le eno še pojemo, čisto novo: „Preljubo veselje, oj kje si doma?" Ali veselje je zapustilo slovenske loke in planine. Žalostno živimo svoje dni, kakor troprsti lenivec, viseč z drevesa. Pa še ta je srečen nekoliko, delati mu ni treba; mi pa moramo trpeti kakor črna živina. Tu eden s kladivom bije, da se mu iskre delajo pod kladivom in pred očmi, in javka: „S trebuhom za kruhom!" Ondi drugi orje iu seje, mlati in nosi stokaje: „Brez dela ni jela!" Zopet tam tretji koplje in koli, brente težko nosi v breg, da mu pot curkoma lije s čela: „Čič ne da nič!" — „Kaj je to? Plat zvona bije!" prestrašijo se šekri na Angleškem. Poslušajo, vlečejo na ušesi: „Ali prav slišimo? Dunajski Zvon kliče na pomaganje — komu? — Slovencem. Revni ljudje — kaj jih tare?" Nesrečni Slovenec, morebiti še ne veš, kaj so občutljivi šekri (shaker.) Ti ljudje so nadvladati, sem svojo nevoljo z odstopom izrazil, misleč, da se bode sprevidelo in k zboljšanju pomoglo, kar pa se ni doseglo, ker, kakor zvem, še vedno velja: „Takole, ali pa ue" — kar bode, ako se ne zboljša, še marsikaj saboj prineslo, kar čitalnice ne bode ravno vtrjevalo. Toliko v vednost, da se ne bode zajec za napačnim grmom iskal, s pristavkom, da se mi še vedno za obstanek čitalnice neobhodno potrebno zdi: Odboru in njegovim sklepom veljavo iu ue vsakemu odprte čitalnice! Jan. Murnik, bivši prvosednik čitalnice kamniške. I® Vač, 20. jan. (Ali naj se odpravi duhovska bira ali ne V) Ko bi n. pr. v Ljubljani ali v kakem drugem mestu, kjer se vsak davek le v denarjih daje, kar začeli zahtevati od meščanov davek v pšenici, prosu, vinu in drugih takih pridelkih, kako bi se zavzeli meščani, kako bi godrnjali, da to vse kupovati jim je težko in čez moč sitno, da imajo mnogo več stroškov kakor do zdaj, ko so v denarjih plačevali. Nič manj, še celo več so se kmetovalci začudili, ko so zvedeli, da mislijo odpraviti biro in jo z odškodovanjem v denarji zamenjati. Do zdaj bira kmetu ni bila pretežek davek, ker se celo malo pozna, ako da duhovniku tiste zrne žita, ki mu ga zemlja vsako leto rodi; zemlja mu je prvi kapital, ki mu daje obresti. Ako mu zemlja slabo obrodi, je revež, in davke, ki se mu čedalje veči nakladajo, težko odrajtuje, velikokrat s silo; treba je tudi vedeti, da za šolo veliko več plačuje, ko prej, ko je z žitom in drugimi pridelki plačeval učitelja; zavoljo učiteljeve bire ni bil nobeden zarubljen, vsak je rad dal svoj del. Zdaj je to drugače. Ako ne odrajta davkariji, je zarubljen, in stroški rubežni za šolo so v našem litijskem okraju po 17 kr., toraj za 7 kr. veči, kakor za drug davek. Z duhovsko biro je vse kaj druzega; tisti teden je vesel za kmeta, ko ima duhoven priti v njegovo hišo, otroci se že naprej vesele lepih podobic, ki jih v dar dobe, gospodar pa se nekoliko pogovori z gospodom; včasih se malo primakne, pa se tudi odtrga, ali če je letina slaba ali revna hiša, duhoven tudi odide, ne da bi kaj odnesel od nje. Duhoven, ako dobi veliko, je hvaležen, ako dobi malo, se tudi nikjer ne pritoži, ampak je z uialim zadovoljen. So pa tudi druge take okoliščine, da je skoraj nemogoče, odkupiti se, ker bira ni si-Ijena, ampak je v več krajih prostovoljna; kjer je prostovoljna, vsak drage volje da, karkoli hoče in kar najlože more. Če mu je duhoven bolj po volji, več in redneje mu da, in tako tudi narobe; če pa duhovna ni, mu tudi bire ni treba dajati. Zato so tudi župani po naših okolicah, kar mi je znano, večidel vsi izrekli se, da najrajše odrajtujejo kmetje še za naprej navadno biro, kakor pa da bi se odkupili, ker odkupnino bi morali do zadnjega krajcarja plačati, če bi imeli duhovna ali ne, kakor morajo zdaj za šolo plačevati, če imajo učitelja ali ne. Ko sem tega ali unega kmeta vprašal: kaj daš rajše, ali biro v žitu, ali pa davkarju denar? — mi je vsak odgovoril: rajše dam tiste bokale žita, kar ga na-me pride, kakor da bi v davkarijo nosil denar, saj ji že zdaj nikoli dosti ne prinesem. F. M., posestnik. Trnovo na Notranjskem, 24. januarja. Včeraj je novo izvoljeni trnovski srenjski odbor pod novo izvoljenim gosp. županom, kteri spada k stranki nemškutarjev, imel svojo prvo sejo. Obravnavalo se je v mešanici slovenski iu nemški, zapisnik pa se je zapisoval nemški, dasiravno je večina odbornikov nemškega jezika prav malo zmožna, ali pa celo nič ne. Enoglasno so sklenili, da naj zarad plačila duhovnom pri starem ostane, iu se v tem namenu prošnja vloži. — Sklenili so tudi „pasji davek" vpeljati, ne vem, ali bi tudi radi, da bi jim kakor v sosednji županiji pripomogli k potrebnim svetilnicam, ali kaj? Voščimo novim očetom, da vspešno srenjo vladajo, nemškutarenje opuste in več katoliške barve pokažejo. Domače novice. V Ljubljani, 27. januarija. (Mil. knezu in Škofu), ki danes obhajajo svoj god, napravila je sinoči požarna godba serenado. (Gosp. Kreč in „Tagblatt. ".) V torek 25 t. m. je bila na Dunaji pri najvišji (ovržni) sodniji obravnava o pritožbi gosp. Kreča zoper razsodbo ljubljanskega porotnega sodišča, v kteri je gosp. Kreč zahteval, naj se zavrže. Dunajska sodnija je tudi res ovrgla vso sodbo iz formalnih vzrokov iu ukazala, da se ima ta reč na novo obravnavati pred porotniki. Tedaj se bo ta obravnava še enkrat pred porotniki vršila. (Za ranjim dr. Costom), ki je ravno zdaj leto umrl, bo jutri (petek) ob 10. uri dopoldne v stolni cerkvi mrtvaška obletnica, ktere se bodo prijatelji iu častilci nepozabljivega rodoljuba gotovo obilno vdeležili. (Anastasius Griln,) grof Anton Auersperg, bo ll. aprila t. 1. spolni! 70. leto svoje starosti. neka sekta na Angleškem. Trdijo o sebi, da so „najsrečnejši" ljudje na svetu, iu da imajo pravico do veselja in plesa. Prvi §. v njih zakoniku se glasi: ,,Ne delaj!" in po tem se tudi vestno ravnajo. Dela se boje, kakor mačka vode. Na ples so trdi in mrtvi. Plešejo, če je prilično ali ne; imajo — kakor pravijo — pravico plesati. Pa zakaj ne bi plesali, saj so najsrečnejši ljudje na svetu! Časih se tudi tem veseljakom in srečnikom na obnebju prikaže temna meglica, ki pa vendar le ne more kaliti veselja. Tako so minulo zimo v nekem kraju šekre vrgli iz hiš, ker niso imeli s čim poravnati dolgov. Pa možje in žene so vendar le poskakovali in plesali v snegu in mrazu kakor obsedeni. Na Zvonovo milo ječanje se smilimo šekrom. „Najsrečnejši'4 skličejo zbor in velikodušno sklenejo, poslati nam iz svoje srede rešnika. Volijo slovenskega rešnika, in koga izvolijo? Gospodičino Girlingovo. Gospodičina zboru obljubi črez tri tedne započeti v naši domovini izveličalno delo. Zrakoplav si je že kupila, da po zraku priplava k nam. In mi? Mi se pa ozirajmo v višave zjutraj, opoldne in zvečer, da se ne bi slovenski rešiteljici zgodila kaka nesreča medpotoma, da ne bi zmrznila v zračnih višavah. Če pride srečno med nas, rešeni bodemo nevednosti in vraž, križanja in križev, truda in potu. Zlata doba nam vzide. Naše geslo ne bo več: „Ora et la-bora!" Slovenski rod postane šekerski, najsrečnejši. Dunajskega zvonača, ki je že menda zdaj skrivni privrženec šekrov — postavimo za svojega glavarja, za.šekra vseh slovenskih šekrov. Zvon ne bode več tužno klical na pomaganje, veselo bo drobil in klenkal k slovenskemu delopustu, tudi nam nastopi blažena „nedelja," ko bodemo roke navskriž držali, mize se bodo rihtale, pečena piščeta nam bodo navkljub Prešinili letela v široka usta; plesali bodemo polko, da se bode zemlja tresla in da se bodo drobile šipe ua nebeških oknih.--- — Vivat klicar lešnikov! Vivat odrešitcljical Ljubljanski mestni očetje mu neki hočejo pri tej priliki poslati neko adreso, menda v zahvalo, da je pri klošterski debati tako izvrstno govoril in mlatil po samostanih! (Iz seje deželnega odbora 22. januarija.) V porazumljenji s c. kr. deželnim šolskim svetom je deželni odbor pritrdil, da se napravi v Kočevji dekliška šola ter da se plači za dve učiteljici po 400 in 500 gold. prevzamete na normalno-šolski zaklad; isto tako je tudi v razširjenje dverazredne ljudske šole v Sodražici na trirazredno z letno plačo 400 gl. iz nor-malno-šolskega zaklada za tretjega učitelja privolil. — Vpeljanju občinskih taks v občinah Krško in Kočevska Reka po sklepu občinskih odborov se je pritrdilo. — V posebni seji 23. dne t. m. je deželni odbor prevdarjal in določi[ od primarja dr. Kar. Bleiweisa po dogovoru z deželnim inženirjem Witschelnom izdelani stavbeni program, po kterem se bo na Studencu zidala nova norišnica; pozvan je bil v to sejo tudi zastopnik c. kr. zdravstvenega sveta dr. Keesbacher. („Nov.") (Slavnemu mestnemu magistratu.) Zima je in pota po mestu slaba, ker sneg ni bil povsod o pravem času pospravljen. Tedaj je za pešce iu vozove križ po ulicah, zlasti če so tako ozke in zavite, kakor „glediščne ulice" posebno ob Auer-ovi hiši, tej znani krasoti ljubljanskega mesta; tu je sredi ceste kar greben, s kterega drči ljudem in vozem. In vendar ni ob štirih popoldne skoro ceste, po kteri bi tako mrgolelo ko tu. Takrat gre namreč mladina iz šol, majhne deklice iz nunske šole, veči in manjši učenci iz realke, s temi srečuje se zopet mladina iz gimnazije in normalke, tako, da je vsa cesta živa in se komaj drug druzega ogiba. Mislite si, da v to vse, ki se po polzkih tleh lovi, pridere kak voz, kar se je te dni zgodilo, ko bi bila gotovo velika nesreča, da ni nek pogumen človek ustavil voza k sreči še o pravem času, predno so kolesa dosegla kupico otrok, ki so zagledaje konje narazen planili, pri tem pa na polzkem tlaku vsi na en kup padli. Tu je treba pomoči, ker ta kraj je za pešce v vsem mestu menda najbolj nevaren. Čuda pri vsem tem, da se ni zgodila že kaka velika nesreča. Tedaj: videant consules! (Vodnikove besede) 2. februarija program je sledeči: 1. Koncertna ouvertura, svira c.k. vojaška godba. 2. Križovskv — „Utonula", poje moški zbor. 3. Slavnostni govor, govori g. drd. Ivan Tavčar. 4. Itubinstein — iz opere „Kinder der Ilaide", dvospev za sopran in tenor, pojeta gospa Drag. Odijeva in gosp. J. Meden. 5. Lortzing — iz opere „Car und Zimmermann", šesterospev, pojo gospodje členi moškega zbora. 6. Tavačovsky — „Žene mrak se", poje moški zbor. — Po „besedi" veliki ples. Začetek ob 7. uri zvečer. Vstopnina kakor vsako leto ta večer, namreč za ude čitalnice po 50 kr., za neude, ktere vpelje kak ud, pa po 1 gld. brez razločka osebe. (Slovensko gledišče.) Neradi vtaknemo pero v črnilo, da bi ž njim pisali pod tem napisom grajo, ker radi marsikaj prezremo, kar ni po vsem dobro ali je celo slabo, kajti med igralci slovenskimi je mnogo diletantov, ki imajo boljšo voljo, ko moči. Zato bi tudi o predstavi „Lumpaci-Vagabunda", ki se je v nedeljo vršila v polni hiši, molčali, ko bi nam dvoje ne sililo peresa v roke: prvič, da pohvalimo one igralce, ki so svojo dolžnost in še več storili, drugič pa, da odločno izrečemo: tako, kakor se je v nedeljo v nekterih prizorih godilo, se ne sme počenjati glede igre iu glede občinstva, kajti tako slabo sploh, kakor se je igral ta pot „Lumpaci-Vagabund", ga na «lovenskem odru še uismo videli; Nestroy bi bil zdivjal, ko bi bil moral to gledati. Te graje pa, se ve, ne raztezamo na vse igralce, nikakor! Gospod Kajzelj v prvi vrsti je napenjal vse žile svoje neprekosljive komike, Nestroy sam bi mu bil ploskal; gospod Trnovski je bil gotovo tudi občinstvu kolikor toliko všeč. Vile in čarobniki so se vrlo sukali in vbrano peli, tudi „ljudstvo" je zadostilo; zlasti tercet konec druzega dela (Kajzelj, gospa Odijeva in gospica Namretova) je bil dobro naučen in vrlo izvršen, mnogo bolje, ko kdaj do zdaj. Gospodje Eržen, Schmidt, Rus, Š. Paternoster in nekteri drugi moški in ženski igralci so dobro umeli in izvršili Svoje naloge. Vsem tem gre hvala, ktero so tako že dobili s ploskom in zadovolj-nostjo občinstva. S tem smo pa pri kraji s pohvalo, kajti igra, ki se je do konca druzega dela splošno dobro vršila, je bila v tretjem delu neokusna, neprebavljiva. Kje tiči krivda, ne vemo, nam tudi ni preiskavati. Resnica je, da gosp. Koceljev čevljar „Kneftra" „ni bil za nič" — kakor bi Kranjec rekel. Prvič je bilo zapaziti zlasti v tretjem delu, da naloge ni znal; drugič je pri petji z godbo distoniral, tretjič je glasoviti kuplet v tretjem delu, ki je za čevljarjevo nalogo to, kar za lovčev klobuk pero, čisto izpustil, (zakaj? tega ne vemo), kar je pri občinstvu zbudilo splošno skoro glasno nevoljo. Neradi spustimo grajo čez gosp. Kocelja, ki svoje naloge navadno izvrstno izpeljuje; zato mu sami damo izgovor na jezik, namreč: da za nalogo ,,čevljarja", zlasti ker jo je pred njim igral gosp. Nolli, on nikakor ni, če bi jo tudi dobro znal. — Vrh tega, da je bila ta izdatna naloga v nesrečnih rokah, je bilo tudi skupno igranje čim bolj proti koncu, tim slabše; tudi nad odrom duhovi niso bili pri dobrem umu, ker zagri njalo konec druzega dela ni hotelo doi konec igre pa je padlo za par minut prekmalo, najbrže da bi popravilo prvo zamudo. Iz tega je sklepati, da morda tudi v koči šepetalca ni bilo vse v redu, ker znamenja za godbo večkrat ni bilo slišati. Inspiciral je res „hudobni" ali pa kak drug „duh", ki je menda sploh nagajal. Take predstave ne želimo več. Tudi občinstvo, ki je bilo dobre volje in ploskalo, dokler je količkaj dobro šlo na odru, je na koncu energično izreklo svojo opravičeno nevoljo ter milovalo one igralce in igralke, ki so pri vsem tem dobro igrali. Res je pred-pustnl čas, a na odru tega ne gre tako kazati, kakor se je to ta pot godilo, igralec mora spo štovati občinstvo, ktero za svoj denar zahtevati sme kaj druzega, ne pa kaj pristriženega in spačenega. Tedaj, če hoče vodstvo, da mu bo občinstvo prijazno in da prostori ne bodo prazni, naj skrbi, da tako nespodobne predstave ne bo več. — To naj bo tu rečeno, a brez vse zamere, ker nam gre ravno tako za slovensko gledišče, kakor vodstvu. Pero graje nam je potisnila le skrb za gledišče v roko, prav radi to pero za zmirom v pesek vtaknemo. Razne reči. — Dr. Ludovik Grbec, dosluženi rudarski zdravnik v Idriji, je dobil naslov ces. svetovalca. — Čitalnica v Bizoviku pod Ljubljano bo napravila prihodnjo nedeljo besedo v slavnostni spomin ranjcega dr. Coste, pri kteri bodo prvič peli domači pevci. — Narodna čitalnica kamniška napravi v nedeljo 30. jan. 1.1. besedo s sledečim programom: 1. Deklamacija „Slovenski junak v turškem boju", od Jurčiča. 2. „Domovina", čveterospev. 3. „Ilankin-Polka", igranje na dvoje citre in kitaro. 4. „Garibaldi", gledali-ščina igra v 1 dejanji. 5. Ples. — Začetek ob 7*8 uri zvečer. — Vljudno se vabijo k obilni vdeležbi čast. gg. udje, ki naj tudi blagovolijo sposobne neude pripeljati. Vstopnina za ude 10 kr., za neude 30 kr. — Udom bratovščine, „Večna ura za srečno smrt" v Selnici nad Mariborom naznanja „Gosp.", da vpisovanje v omenjeno bratovščino, ki se je do sedaj v šoli oskrbovalo, zanaprej prevzemejo dušni pastirji v farovžu. Vsakteri toraj, ki k tej bratovščini pristopiti želi, naj se v prihodnje oglasi v farovžu. Earno duhovenstvo v Selnici preponižno prosi vse čč. gg. duhovnike svojim vernim, zlasti udom omenjene bratovščine, to spremembo naznaniti. — Porotniki v L j u b 1 j a n i za to sesijo so bili pretekli teden izžrebani. Ti so: glavni porotniki: Vilhar Ivan iz Ljubljaue; Novak Vincenc iz Trojane; Kiler Vilhelm iz Kranja; Mali Vincenc iz Kranja; Juvan Mihael iz Želimelj; Gerber Matej iz Ljubljane; Ja-vornik Tomaž iz Hriba; Čebašek Matej iz Črnuč; Ničman Henrik iz Ljubljane; Iglič Franc iz Kamnika; Komatar Janez iz Štepanje vasi; Vičič Janez iz Ljubljane; Ahčin Karol iz Ljubljane; Müller Janez iz Ljubljane; Von-čina Franc iz Toplic; SchitTermühler Janez iz Kokre; Murnik Janez iz Ljubljane; Dolher Janez iz Ljubljane; Mazik Anton iz Šmarja; Krajner Jernej in Postojne; Gazdeg Ignacij iz Ljubljane; Valenčič Matej iz Trnovega; Dolenec Bernard iz Razdrtega; Grliczi Jozip iz Ljubljaue; Maček Ferdinand iz Ljubljane; Oranč Franc iz sv. Križa; Jalen Josip iz Krope; Pessiak Spiridion iz Ljubljane; Pirec Matej iz Krope; Gnezda Matej iz Ljubljane; Nuss-baurn Avgust iz Šturij; Fortuua Franc iz Ljubljane; Ankemius Fridrich iz Tržiča; Keršič Josip iz Trboj; Klemene Franc iz Rakitnika; Lovrenci Josip iz Krope. Namestovalni porotniki so: Kušar Josip, Lahajnar Karol, Kurnik Vojteh, Borovski Ivan, Jenko Alojz, Pavšek Franc, Maršalek Avgust, Vaidhauser Franc, Pogorele Ernst - vsi ti iz Ljubljane. — Popravek. V zadnjem podlistku naj se v opombi v tretji vrstici bere: Meliška (v. Melos) nam. me sie, Venera itd. — Bogati kupec je bil obiskal Švico iu si ogledal krasne prizore te lepe dežele. Vrnivši se domu napravil je pojedino, h kteri je povabil svoje prijatelje in znance. Med jedjo je nekdo tudi naredil napitnico na dobro zdravje kupčevo in pri tem omenjal je tudi lepo Švico, ktere čisti zrak je toliko pripomogel k zdravju; poln navdušenosti jel je slaviti visoke snež-nike, čista jezera, romantične doline švicarske. Ko je dokončal, stopil je tudi kupec k njemu ter zahvalivši se mu za napitnico rekel je: „Res, res, lepe so gore in doline in jezera, a — moji tolarčki so mi še ljubši". — Po tej ne več nenavadni poti. V nekem časniku bilo je brati sledeče naznanilo: „Mladeneč, čedne postave in dobrih dohodkov, ki se hoče oženiti, išče po tej ne več nenavadni poti starega, skušenega moža, ki bi mu te misli pregnal." — Pameten sin. „Poglej Nacek, kako ti dopada to sukno?" Sin (gleda sukno na levi strani): „Prav dobro, ljubi oče." Oče: „Tepec, saj ne gledaš sukna na pravo stran". Sin: „No ja, oče, saj jaz ne dobim prej suknje z njega, da bo že vaša obrnjena." Listnica vredni štva. G. A. C. v M. „Zadnji dnevi v Ogleji" pridejo se prihodnji teden na vrsto. Blagovoljno obljubljeno prosimo. G. J. M. v K. Delnica „Narodne tiskarne'' je še vedno pri nas hranjena. Ali bo vodstvo sklicalo še kdaj kak občni zbor ali ne, tega živa duša ne ve. „Slovenec" je plačan do 30. junija 1.1. G. Obad. I.: Čudno se Vam zdi, da pride spis Vaš še le danss na svetlo. Počakovali smo nalašč radovedni, v kterem duhu dojdo list 2. Ali ker tudi v tem vlada duh v Vašem listu opisovani, prosta bodi mu pot, vsaj treba čuti je oba zvona, da resnica se prav spozna. Nadaljujte! — Teleicrnlicne denarne cene 26. januarija. Papirna renta 66-70 — Srebrna renta 73 86 — lH601et.no državno posojilo 1l