Izid revije so omogočili: SGP Zidgrad Idrija d.d. in njegovi partnerji Muzejsko društvo Idrija repu bi SiOvenii.j ministrstvo za kulturo ISSN 0019-1523 IDRIJSKI RAZGLEDI LIII • 1-2/2008 MESTNI MUZEJ IDRIJA MUZEJ ZA IDRIJSKO IN CERKLJANSKO of a IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Izdajatelj iti založnik Uredniški odbor Odgovorna urednica Glavni urednik Literarni urednik Lektoriranje Oblikovalec in tehnični urednik Tisk Naklada MESTNI MUZEJ IDRIJA Muzej za Idrijsko in Cerkljansko Idrijski razgledi, Prelovčeva 9,5280 Idrija www.muzej-idrija-cerkno.si tajnistvo@muzej-idrija-cerkno.si JOŽF. BAVCON SAMO BEVK JOŽE ČAR JOŽE JANEŽ ROBERT JEREB JANEZ KAVČIČ IVANA LESKOVEC KARMEN SIMONIČ MERVIC KLEMEN PUST KSENIJA ŠABEC ANTON ZELENC IVANA LESKOVEC JOŽF, JANEŽ JOŽE JANEŽ MILANKA TRUŠNOVEC NANI ANDREJ JENKO, STUDIO NAf TISKARNA DTP d.o.o. 471) IZVODOV Idrija, december 2008 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 V tej številki sodelujejo Ana Balantič, pesnica iz Idrije Marijan Beričič, inž. org. dela, predsednik društva upokojencev Idrija dr. Jože Čar, univ. dipl. inž. geologije, upokojeni profesor Oddelka za geologijo Naravoslovno tehnične fakultete Univerze v Ljubljani dr. Saša Aleksij Glažar, izr. prof., Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, prodekan za znanstveno raziskovalno in umetniško dejavnost prof. dr. Matija Gogala, univ. dipl. biol., glavni tajnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana Borut Hvaleč, univ. dipl. psiholog, ravnatelj Gimnazije Jurija Vege Idrija Maja Justin Jerman, prof. slovenskega jezika in zgodovine umetnosti, Gimnazija Jurija Vege Idrija Goran Kacin, univ. dipl. zgodovinar in sociolog kulture iz Spodnje Idrije Ivica Kavčič, univ. dipl. inž. kemije, upokojenka, nekdanja predsednica skupščine občine Idrija Janez Kavčič, prof. zgodovine in umetnostne zgodovine, Idrija prof. dr. Boštjan Kiauta, univ. dipl. biol, izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ljubljana prim. dr. sci. Alfred Bogomir Kobal, dr. med. specialist medicine dela iz Idrije izr. prof. dr. sci. Darja Kobal Grum, dipl. psihol., Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Silvij Kovač, mojstrski kandidat in inštruktor FIDE, upokojenec iz Idrije Alenka Lipič, študentka pedagoške smeri Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani Miha Mlinar, višji kustos arheolog, Tolminski muzej, Tolmin Stojan Petrič, predsednik koncema Kolektor Janez Rupnik, študent, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za arheologijo Bojan Sever, župan občine Idrija Karmen Simonič Mervic, prof. zgodovine in geografije, Osnovna šola Črni Vrh Ksenija Slavec, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani Smiljan Slukan, študent pedagoške smeri Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani dr. Ksenija Šabec, univ. dipl. nov., Fakulteta za družbene vede v Ljubljani Karin Šrimpf, študentka pedagoške smeri Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani 6 V TEJ ŠTEVILKI SODELUJEJO IDRIJSKI RAZGLEDI Milan Trušnovec, t likovni umetnik iz Idrije, do upokojitve leta 1991 likovni pedagog na Osnovni šoli Idrija dr. Danilo Turk, predsednik Republike Slovenije prof. dr. Marjan Veber, univ. dipl. inž. kem. in kem. tehn., Katedra za analizno kemijo Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani Anka Vončina, ekonomski tehnik, ljubiteljska botaničarka iz Idrije dr. Tone VVraber, upokojeni profesor Oddelka za biologijo Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Milan Zver, minister za šolstvo in šport Republike Slovenije Za vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Uredništvo naproša avtorje, naj oddajajo članke v dveh izvodih, na papirju in v digitalnem zapisu na disketi. Članki naj ne bodo daljši od 10 tipkanih strani. Obvezno naj bo priložen avtorjev stalni in e-poštni naslov ter telefonska številka. 7 Vsebina IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Maja Justin Jerman: Jože Čar: Ivica Kavčič: Jože Čar: Zvonka Zupanič Slavec, Ksenija Slavec: Alfred Bogomir Kobal, Darja Kobal Grum: Saša Aleksij Glažar, Marjan Veber, Alenka Lipič, Smiljan Slukan, Karin Šrimpf: Matija Gogala: Boštjan Kiauta: ToneVVraber: Janez Kavčič: GIMNAZIJA JURIJA VEGE IDRIJA Novih 100 let, Otvoritev prenovljene Gimnazije Jurija Vege 10 SCOPOLI Posvet o delu in pomenu Joannesa Antoniusa Scopolija (1723 -1788) 18 Idrija in J. A. Scopoli 20 Joannes Antonius Scopoli in začetki slovenske geologije 26 J. A. Scopoli - zdravnik idrijskih rudarjev 31 Scopolijevi simptomi in znaki merkurializma v luči današnjih spoznanj 35 Prispevek Joannesa Antoniusa Scopolija k razvoju kemije v Sloveniji 47 Scopolijeva "Cicada montana" je do danes dobila več kot deset sestrskih vrst škržadov 53 Kačji pastirji (Odonata) v Scopolijevih delih 59 Scopolijeva razprava »Dubia botanica« (1770) 63 LIKOVNA PRILOGA Likovni ustvarjalec Milan Trušnovec 68 Ana Balantič: LITERATURA Rada imam poezijo 84 VSEBINA IDRIJSKI RAZGLEDI ZNAMENITE OSEBNOSTI Silvij Kovač: 100 - letnica rojstva šahovskega velemojstra in idrijskega rojaka Vasje Pirca 88 ZGODOVINA Miha Mlinar, Janez Rupnik: Arheološke raziskave z območja cerkve sv. Barbare v Idriji 96 Goran Kacin: Idrijska župa po urbarju iz leta 1598 118 KULTURNA DEDIŠČINA Marijan Beričič: Ponovno rojstvo Čipkarskega festivala v Idriji v letu 1986 125 NARAVNA DEDIŠČINA AnkaVončina: 170. obletnica prvega kraljevega obiska v Idriji 129 Ksenija Šabec: Karmen Simonič Mervic: PREDSTAVITVE Kari Marx, del rešitve ali problema? Od kod si pa ti doma? S prelepega Črnovškega (2. del) 140 144 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Maja Justin Jerman Novih sto let otvoritev prenovljene gimnazije jurija vege H> - f V4. TO NOVIH ^ STO LET m«u(f<(je 2)enfnitutiflfn i t t' @ t t i n t,' ■ ■•lila In t(u Bruhn nt«t g,funt«, on, Mu, funl Ittu e>i»uii»iE. 5««»« fflenatt. t. rnrna eitrfn «■ »rtu« eAtffrr I e«cHl«IMMiH euui. ta etn<4> e««>. ta Mua J>». Ij. Ml« 14. BWuif IT DMI| II. ei*t M. BalitfM to. Vffjaiirf ta Untatmlten. i« e«a*i. fiurt ta Mtfra fftRln. ta taainaaaalftoi. rti« knu«. ta ZmalUn. ii. Srrtfn (itllltDIfaJlaaA) »r» Wm irbkmra eip. etiut CUIW. k <1M a«*. M Itn Ji. f unllilil t*. otiiK e»K IJ. CCrtiTr «iK 17. riapOTfaitf trii 11 - — 11. — — >« Mwwa fKaIMk IS Ji |iuw MMt- 3> danil« g««*. 3a MM«««. @etfcg ffcaarim etlrfft. 3a graam CaMT. . 3a itom fanM. . 3a Harnia $ar«Ma. 3unaftaufiI6«t. . d. . 38 mam e«Kf«. . *3a Bhaafim CMFir. . 3« Wt»KM • MkM. 3a l(ait|ia j*Ha4ib. t 3a |mm $aia«\TS'UX NATVKAI. HISTORV SOCIE'rY Naslovnica knjige Darinke Soban »Joannes A. Scopoli - Carl Linneaus, Dopisovanje / Correspondence, 1760-1775« mineralogije in geologije na splošno. Le štiri leta za Scopolijevo razpravo in šest let za tem, ko je bila v Evropi izrisana prva geološka karta (1759) in izdelan prvi geološki profil (Fuchtel in Lemann), je nastala v Idriji preprosta geološka karta. Idrijčan Jožef Mrak, jamomerec, kartograf, šolnik in slikar, učenec Steinbergove idrijske kartografske šole, je na prostorski topografski karti širše okolice Idrije - na njej je tlorisni prikaz rovov idrijske jame-s posebnimi rdečimi črkami označil nekatere pomembnejše kontakte, izdanke skrilavca in nekaj drugih zanimivih kamnin (Mrak, 1765). Tudi na priloženem profilu in v legendi h karti najdemo več zanimivih podatkov o kamninah in njihovem pojavljanju v jami. Kot kaže gre za prvo, sicer preprosto'geološko karto'z ozemlja tedanje Kranjske. Scopolijevi razpravi o'zemeljskih produktih'idrijskega rudnika (1761) sta nesporno najstarejši 'geološki' razpravi, Mrakova karta (1765) pa prva'geološka'karta z območja takratne Kranjske in kot kaže slovenskega ozemlja sploh. Scopoli, ki so ga slovenski botaniki že zdavnaj'vzeli za svojega' in Idrijčan Jožef Mrak sta torej naša prva 'geologa'. Z delom obeh smo se, po mojem prepričanju, sredi 18. stoletja enakovredno vključili v porajajočo evropsko geološko strokovno družbo. Pomembnejša literatura - Čar, Jože, 2003, Hacquetova ocena nekaterih starejših del o idrijskem rudniku - Hacquet's opinion on some older treatises about the Idrija mercury mine. Hacquetia 2/2, Ljubljana. - Faninger, Ernest, 1983, Baron Žiga Zois in njegova zbirka mineralov. Baron Sigmund Zois and His Mineralogical Collectlon. Scopolia 6, Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana. - Faninger, Ernest, 1996, Sodelovanje barona Žige Zoisa in Valentina Vodnika na področju geoloških znanosti - Zusammenarbeit zvvischen Freicherr Sigmund Zois und Valentin Vodnik auf dem Gebietder geologischen Wissenschaften. Geologija 37,38, 561-564 (1994/95), Ljubljana. - Ferber, Johann, Jacob, 1774, Beschreibung des Quecksilber-Bergwerks zu Idria in Mittel-Krayn. Berlin. (Prevod: Jože Pfeifer - 29 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 - Johann Jacob Ferber: Opis živosrebrovega rudnika v Idriji na srednjem Kranjskem. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, Slovenska matica Ljubljana, 1991). - Gottschalk Louis, MacKinney, Loren C. & Pritchard Earl H., 1974, Naravoslovne vede v Evropi. Znanost 1530-1775. Temelji sodobnega sveta 1300-1775, drugi zvezek. Zgodovina človeštva, Razvoj kulture in znanosti, četrta knjiga. Državna založba Slovenije, Ljubljana. - Hacquet, Balthasar, 1778-1789, Oryctographia Carniolica, oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien undzum Theil der benachbarten Lander. /, II, III in IV. del, Bretkopf, Leipzig.. - Holder, Helmut, 1989, Kurze Geschichte der Geologie und Palaontologie: ein Lesebuch. Springer-Verlag, Berlin, Heidelberg. - Lipold, Marko, Vincenc, 1874, Erlauterungen zur geologischen Karte der Umgebung von Idria in Krain. Jahrbuch der k.k. Geol. R.A., 24,4,425-456, Wien. - Mrak, Jožef, 1765, Plan und Profil Mappa von den K.K. Quecksilberbergwerk Idria. Arhiv Mestnega muzeja Idrija. - Rossi, Paolo, 2004, Rojstvo modeme znanosti v Evropi. Založba *cf., Ljubljana - Scopoli, Joannes, Antonius, 1761, De Hydrargyro Idriensi. Tentamina Physico-Chimico-Medica. Venetiis,1761. (Slovenski prevod prvih dveh razprav iz tega Scopolijevega dela je leta 1989 pripravil Jože Pfeifer na podlagi nemškega prevoda iz leta 1786) - Soban, Darinka, 2004, Joannes A. Scopoli - Car! Linnaeus.Dopisovanje/Correspondence 1760-1775. Prirodoslovno društvo Slovenije, Ljubljana. - StampferJ.F., 1715: Kurzliche und grunliche Information der neu-verbesserte Ouecksilber-Brenung, 1-30, Wien. - Sumrada, Janez, 2000, Hacquet, Žiga Zois in francoski naravoslovec Picot de La Peyrouse. Scopolia 44, Ljubljana. - Sumrada, Janez, 2001, Žiga Zois in Deodet de Dolomieu. Kronika 1-2,65-72, Ljubljana. Valvasor, Janez, Valvasor: Die Ehre des Herzogtums Krain. Laibach, 1689. (Prvi del, tretja knjiga). - Voss, VVilhelm,. 1895, Die Mineralien des Herzogtums Krain. Mittheilungen des Musealverein fur Krain, Laibach. - VVikipedia Enzyklopadie (2006): Geschichte der Geologie. http://de.wikipedia.org/wiki/ Abstract Joannes Antonius Scopoli and the Beginnings ofSlovenian Oeology The first professional data on minerals, ores and rocks in Carniola appeared in 1761 in the work ofJ. A. Scopoli, entitled De Hydrargyro Idriensi. Tentamina Physico-Chimico-Medica, which was publishedin 1761 in Venice. Thebookcontains three treatises written in Latin. The first two are devoted to ldrija's 'earthly products'- mercury ores and mercury, the second to the mineral epsomite (vitriol), and the third to mercurialism, i.e. poisonings of Idrija miners with mercury vapours. In the first treatise dealing with mercury ores, Scopoli discusses the ročk structure above the ore deposit, then describes the course of the 'ore vein'. This is followed by a detailed description ofores, including data on where and how they appear in the Idrija mine. Individual types ofores (10 types) are then identified and defined. Scopoli continues with a description of experiments made with the ores and presents their composition. This is followed by an explanation ofthe origin ofmercury ores and conclusions. At the end, he adds a description of 'nonmineralised' rocks found in the Idrija ore deposit. The mineralogical treatise on epsomite (vitriol) has a similar, conceptually logical and systematic structure. Only fouryears after the publication of ScopolTs book(l 765) and six years after the first European geological map was drawn and the first geological cross-section (Fiichtel in Lemann, 1759) was made, a simple »geological« map was completed in Idrija by a native ofthis town, mine surveyor and cartographer Jožef Mrak. The enclosed cross-section and legend to the map provide some interesting Information on rocks and their locations in the mine. Evidently, this is the first simple »geological map« from the territory of Carniola in that period. Scopoli's treatises on the 'earthly products'of the Idrija mine (1761) are indisputably the oldest 'geological' treatises, while Mrak's map (1765) is the first 'geological' map from the territoryof Carniola in that period and, as revealed by Zois' letters, from the territory ofSlovenia in general. Hence, Scopoli, whom Slovenian botanists had long considered to be 'one of their own', and Jožef Mrak, a native of Idrija, were therefore Slovenia's first 'geologists'. In my opinion it is thanks to their contributions that Slovenia was able to enter the emerging European society of geological experts in the mid 18th century as an egual partner. 30 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Zvonka Zupanič Slavec, Ksenija Slavec J. A. scopoli - zdravnik idrijskih rudarjev Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788) je bil izšolan za zdravnika. V Idrijo so ga leta 1754 poslali kot prvega obratnega zdravnika v tedanji Avstriji, da bi skrbel za zdravstveno stanje tamkajšnjih rudarjev.1 Že iz antičnega časa, odkar poznamo opise dela v španskem Almadenu, največjem rudniku živega srebra na svetu, so znani njegovi toksični učinki. Popisala sta jih rimski naravoslovni pisec Plinij in veliki poznavalec zdravil Dioskurides. Izkopavanja rude niso opustili kljub zastrupitvam rudarjev pri delu, ker je bilo živo srebro nepogrešljivo za amalgiranje srebra in zlata. Veljal je pregovor, da je živo srebro tako dragoceno kot zlato. V srednjem veku so o zastrupitvi z živim srebrom - hidrargirozi ali merkurializmu - malo pisali. Renesančna doba je v medicino vnesla večje spoštovanje človekovega življenja in zdravja. Na delovnih področjih, ki so vplivala na človekovo zdravje, so zdravniki ugotovili vzroke zbolevanja delavcev in skušali delavce zaščititi. Med začetnike novega področja medicine - medicine dela -sodi Ulrich Ellenbog (1440-1499), kije v letu 1473 napisal prvo razpravo s področja industrijske higiene na svetu l/on dengiftigen besen Tempffen und Reuchen. Natisnjeno je bilo v Augsburgu šele leta 1524. Knjižica je bila namenjena obrtnikom, v prvi vrsti zlatarjem, kot zdravstveno-prosvetno navodilo, kako se naj zaščitijo pred škodljivimi izparinami.2 Idrijo je obiskal tudi renesančni reformator splošne medicine Theophrastus Paracelsus (1493-1541). Kot sin rudniškega zdravnika, ki je delal v rudniku svinca v Beljaku, se je že zgodaj seznanil z različnimi rudarskimi boleznimi. O njih je med leti 1530-1535 napisal razpravo 1/on der Bergsucht und anderen Bergkrankheiten. Natisnjena je bila v Udeleženci posvetovanja o delu in pomenu J. A. Scopolija v Idriji, foto Anton Zelene, fototeka MMI. 31 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Dilingenu leta 1567. Velja za prvo znanstveno monografijo o rudarskih boleznih, torej eni sami vrsti poklicnih bolezni. Paracelsus jo je posvetil rudarjem, delavcem iz talilnic, vlivalcem kovancev, zlatarjem, alkimistom in vsem, ki se ukvarjajo s kovinami in minerali. V tretjem delu knjige popisuje kronični merkurializem. Posebej dobro je zapisan del o »rudarski ftizi«, to je pnevmokoniozi s tuberkuloznimi zapleti. Popisal je tudi možnosti zaščite.3 Njegovemu delu je sledila razprava o rudarstvu De re metallica4, ki je bila leta 1556 natisnjena v Baslu. Njen avtor Georg Bauer z latinskim priimkom Agricola (1495-1555) je bil rudniški zdravnik v mestih Chemnitz in Jachymov v današnji Nemčiji in Češki. Tudi on je popisal metode izkopavanja rude in predelave kovin, vendar je napisal še poglavje o boleznih pljuč, sklepov, kože in o poškodbah rudarjev ter o možnostih njihove zaščite. Poudaril je pomen dobrega zračenja prostorov, da bi se zmanjšala količina prašnih in plinskih delcev, ki škodijo rudarjem. Predlagal je uporabo mokre krpe pred usti in nosovi rudarjev. Zapisal je celo, da nekatere z rudarji poročene žene zaradi njihove velike smrtnosti preživijo celo sedem mož. Takrat še niso vedeli, zakaj rudarji pogosto mladi umirajo. Danes vemo, da so bili v številnih rudnikih delavci izpostavljeni radonu, radioaktivnemu plinu, ki nastaja pri razpadu uranove in sorodnih rud. Povzročal je predvsem raka na pljučih.5 Omeniti moramo še enega od zdravnikov, ki so pisali o idrijskih rudarjih: Pietro Andrea Mattioli (1500-1577) je v svojih Komentarjih kDioskuridesu, ki so izšli v Benetkah leta 1554, napisal, da so si idrijski rudarji mašili nosnice in usta s platnenimi krpami, da bi preprečili gangreno dlesni, izpadanje zob in tremor. Kljub temu pa so tudi tisti, ki so bili najbolj čvrste telesne gradnje, zboleli najkasneje v štirih letih. Leta 1665 so z zakonsko uredbo v Idriji skrajšali delovni dan na šest ur zaradi kronične zastrupitve z živim srebrom in slabega zdravstvenega stanja s tremorjem rok pri večini rudarjev. To je bil eden prvih zakonov v industrijski higieni.6 Vseeno je ob koncu 17. stoletja zapisal slovenski polihistor Valvasor, da idrijski rudarji kot sklonjeni in drhteči invalidi hodijo po svetu in prosjačijo za milost. Oblasti so jim za odobritev beračenja izdale celo posebne odločbe o njihovem okvarjenem zdravju in nesposobnosti za delo.7 Scopoli je bil razgledan človek razsvetljenske dobe in prikaz razvoja medicine dela v rudarstvu govori o tem, da ni prišel nepoučen med idrijske rudarje. O njihovih boleznih je poznal študije zdravnikov, ki so se s tem že prej ukvarjali. Res je tudi, da je prišel v silno skromne razmere, v geografsko popolnoma izoliran kraj, kjer sta med prebivalci vladali beda in nezavidljivo socialno stanje.8 V Idrijo je prišel kot mlad zdravnik, brez izkušenj in poln mladostne zagnanosti. Želel je izboljšati zdravstveno stanje tamkajšnjih rudarjev. Z lastno izkušnjo je pri delu kmalu spoznal, da je živo srebro tako toksično, da bi morali delavci iz jaškov večkrat prihajati na svež zrak, da bi dejansko morali imeti šesturni delovnik, ki so ga kljub že sprejetemu zakonu v njegovem času iz ekonomskih razlogov očitno opustili in tudi bolniški stalež bi jim moral pripadati. 32 Priporočal je vsakodnevno kopanje po vrnitvi iz jaška. Te ukrepe je v pisni obliki velikokrat predlagal na dunajski dvor, vendar z njimi skoraj v nobenem pogledu ni uspel. To je predstavila dunajska zgodovinarka medicine Erna Lesky v svojem delu Arbeitsmedizin i m 18. Jahrhundert VVerksarzt undArbeiter im Quecksilberbergwerkldria, potem ko je obdelala ves idrijski arhiv na Dunaju. Leta 1761, v šestem letu svojega dela v Idriji, je Scopoli popisal svoja spoznanja o bolezni idrijskih rudarjev v tretjem delu knjige De Hydrargyro Idriensi. Tentamina physico-chemico-medica. Zapis natančno predstavlja zdravstvene težave tamkajšnjih rudarjev. Kot najpogostejše simptome opisuje tremor, slinjenje, kašelj, dušenje, driske, intermitentne vročice in črevesno parazitozo. Popis simptomov izvira iz osebnega opazovanja, kar je v uvodu tudi neposredno zapisal. Potrdil je tudi Jussieuovo ugotovitev, da alkoholizem znatno poslabša znake zastrupitve z živim srebrom in zapisal, da je alkoholizem poklicna bolezen rudarjev.9 Z imenom rudarska astma je opisal pnevmokoniozo s tuberkulozo. Njeno klinično sliko je dopolnil z etiološkim raziskovanjem in z obdukcijskimi izvidi. Za zmanjšanje škodljivih učinkov živega srebra so v Idriji vlažili zrak in nosili mokre lanene krpe pred usti in nosovi. Najhujše zastrupitve pa so bile med talilci rude. Ko so v Idriji uvedli španski postopek taljenja v zaprtih cevnih (aludelskih)10 pečeh (1751), so živosrebrne pare krožile v zaprtem sistemu, vendar so cevi pogosto počile. Med simptomi akutnih zastrupitev je Scopoli opisal sladek okus v ustih, slinjenje, izpadanje zob, rane v ustih, glavobole, tremor in močno psihično vznemirjenost." J. A. SCOPOLI - ZDRAVNIK IDRIJSKIH RUDARJEV SCOPOLI Slovenski zgodovinar medicine doc. dr. Ivan Pintarje leta 1954 objavil analizo medicinskega dela Scopolijeve razprave.12 S Scopolijevim delom je nadaljeval Balthasar Hacquet (1739-1815), ki mu je uspelo doseči, da so se rudarji skopali takoj po delu. Zaradi ekonomskih razlogov pa nikakor ni uspel pridobiti podpore dvora za dodelitev dnevne pollitrske merice mleka rudarjem, kot je predlagal.13 Scopoli in tudi njegov naslednik Hacquet sta bila pri oblasteh nepriljubljena zdravnika, ker sta nenehno zahtevala od oblasti, da upoštevajo naravo rudarskega dela v Idriji in zagotovijo rudarjem ustrezen delovnikter možnost prihajanja na svež zrak iz jaškov ali od talilnih peči. Vzrok je tičal v zvestobi stroki in odgovornosti do svojih bolnikov. Zahteva po bolniški odsotnosti prav tako ni bila uslišana. Dvor je dajal rudarjem tako mizerno plačilo, da z njim niso mogli preživeti in so morali zato še dodatno delati. Kljub temu, da je Scopoli dvor prepričeval o možnostih večje eksploatacije rudnika ob boljšem zdravstvenem stanju rudarjev, to ni našlo odmeva. Scopolijevi poskusi, da bi kot začetnik medicine dela v Idriji vpeljal temeljne preventivne ukrepe, so bili zatrti. Četudi je deloval v duhu higiene in socialne medicine ter čutil potrebo, da jo začne prav tukaj, kjer je dodatno kot socialna bolezen vladal še alkoholizem, je bil v tem bednem rudarskem mestu v svojem bistvu nemočen. Scopoli je kot začetnik medicine dela, socialne medicine in preventive v Idriji sredi 18. stoletja iz dneva vdan doživljal razočaranja in zato obupal nad ignoranco oblasti.14 Samo za idrijske delovne invalide je prevzela skrb takratna država in zanje odprla cesarski špital v Ljubljani pri cerkvi sv. Jakoba, kjer so kronični bolniki preživljali jesen svojega življenja. Rudarji pa so si sami uredili »zdravstveno zavarovanje« z bratovsko skladnico, v katero so odvajali del plačila za zdravljenje ali invalidsko pomoč. Scopoli je v sebi nosil izjemne sposobnosti in ga je gnala še ustvarjalna sla, tako da se je začel zatekati k drugemu delu. Duhovno so ga izčrpavali še družinski dogodki: smrt žene, s katero je prišel iz rodnega Cavaleseja, poroka z drugo, ki mu je prav tako umrla, in še tretjo ženo ter rojstvo sedmih otrok, ki so vsi umrli. Zatekel seje k nedotaknjeni idrijski in kranjski naravi in jo postopoma raziskoval. Njegova ostroumnost in tenkočutnost sta omogočili kopico novih spoznanj in odkritij. Popisal jih je v knjigah Flora Carniolica (1760) in Entomologia carniolica (1763). Pri njihovem spoznavanju seje ob nejasnosti pisno obračal na takratno evropsko naravoslovno avtoriteto Carla von Linneja, katerega je prav tako obogatil z lastnimi odkritji, npr. polha in človeške ribice. Dragocen je prispevek zdravnice anestezistke Darinke Soban, ki je prevedla korespondenco med obema znanstvenikoma. Scopolijevo medicinsko delo, četudi je bil poslan v rudarsko Idrijo kot zdravnik, predstavlja manjši del njegovega opusa. Etično je ostal zavezan svoji stroki in po svojih najboljših močeh simptomatsko zdravil bolnike. Iskal je tudi možnosti za psihofizično izboljšanje zdravja rudarjev in za preprečevanje kroničnega merkurializma. Na drugih področjih naravoslovja je našel možnost za plodno izživetje svojega duha in se zapisal med velike naravoslovce 18. stoletja. Slovenci, ki smo v poltisočletnem času delili skupno usodo z drugimi narodi takratne habsburške monarhije, smo imeli raziskovalca, ki je del naše skupne zgodovine. Zato je potrebna celostna predstavitev ustvarjalnega opusa tega naravoslovnega polihistorja. Medicina kot univerzalna znanost takratne dobe je Scopoliju dala temeljno znanje še za spoznavanje botanike, zoologije, mineralogije, metalurgije, kemije, medicine dela in tudi splošne geologije. Tri četrt stoletja za njim je zdravnik ljubljanskih mestnih revežev Fran Viljem Lipič (1799-1845), na začetku svoje kariere doživljal podobno usodo sposobnega, a zatiranega zdravnika, ki je ob socialni patologiji in v borbi s homeopatskimi šarlatani ter z veliko družino 13 otrok, ki so mu prav tako kot Scopoliju skoraj vsi drug za drugim umrli, poiskal pot v znanost. Podobnosti med Scopolijem in Lipičem je veliko. Oba sta prišla med Slovence kot zdravnika začetnika in svoje prve izkušnje nabirala med socialno najbolj ogroženim prebivalstvom. Eden in drugi sta videla možnosti za izboljšanje zdravja svojih varovancev in pri tem uveljavljala socialnomedi-cinsko razmišljanje, ki sije pravo mesto v družbi pridobilo šele v 20. stoletju. Bila sta zgodnja znanilca boljšega zdravja ljudi z obrobja družbe. Pri teh poskusih sta se duhovno in čustveno izčrpala in sta našla uteho v znanstvenem delu. Iz svoje bolečine sta porodila našo dragoceno naravoslovno in znanstveno dediščino in prizadevati si moramo, da ju bodo prepoznali doma in na tujem. 33 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Abstract Giovanni Antonio Scopoli's contribution to the development ofhygiene, social medicine and occupational medicine Main mission ofmedical historians is to preserve medical tradition, to revival its main personaiities, who infiuenced medicine through history, to analyse their mrk and compare it on the international level. In the curriculum of Faculty of Medicine in Ljubljana we carry on this tradition to ourstudents. Scopoli 's work is closely connected with the history ofMercury Mine in Idria, which played an important role in development ofnatural sciences, especiallyin the fieldof occupational medicine. His description ofclinicalsymptoms ofchronic mercuralism and its treatment is an early and valuable one. It shows his long lasting and unsuccessful efforts with Viennese court and its medical authorities to improve working conditions and to protect vvorkers from exposure to mercury. Scopoli published his observations and experiences with occupational diseases of Idria miners in the book De Hydrargyro Idriensi in 1761. Toxicity ofmercury has already been knovvn by Roman physicians. The first description ofchronic mercurialism in Idria mine was published by Mattioli in 1554 who also first suggested preventive measures against it. Mattioli was a provincial physician in Gorizia and was well acguainted with work at the mercury mine. Scopoli continued his work. As a first occupational physician in Austria Scopoli is considered as one ofthe pioneers in the field ofhygiene, social medicine and occupational medicine. Although Scopoli is worldwide known as a botanist, it is also important to promote his less knovvn contribution to social medicine and occupational medicine. At medical field ofvvork Scopoli based on his own experiences and on pioneers in occupational medicine, such as Georg Bauer-Agricola, Paracelsus and Mattioli. ScopolTs work is bySlovene naturalscientists and botanists also connected with Baltazar Hacquet, who succeeded him as a physician in Idria mercury mine. In the mid 15'h Century the concern for Idria mine invalids was taken by the state, which established special charitable foundation in Ljubljana for them and for patients with chronic mercurialism. Opombe 1 VVraberT. Scopoli, Giovanni Antonio. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 11. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997:20-21. 2 Angleški prevod Ellenbogove razprave o industrijski higieni je izšel leta 1932 v reviji Lancet: ELLENBOG, Ulrich. Treatise On Industrial Hygiene. Lancet, 1932, Vol. 1, p. 270-71. 3 G. Rosen. The History ofMiner's Diseases. New York, 1943; 64-87. 4 Agricola G. De re metallica. Basel, 1561, lib. IX, p. 343. 5 VVitschi H. A ShortHistroy ofLung Cancer. Toxicological Sciences 64,4-6 (2001) 6 Grmek M. D. Povijest medicine rada. Arh. hig. rada, 8 (1957), 128-165. 7 J. V. Valvasor. Die Ehre des Herzogthums Krain. Laybach, 1689. 8 Glej tudi Arko M. Zgodovina Idrije. Gorica, 1931. Gelj tudi: Lesky E. Arbeitsmedizin im 18. Jahrhundert Werksarzt und Arbeiter im Quecksilberbergwerk Idria. Wien, 1956. 9 Petkovšek V. J. A. Scopol i, njegovo življenje in delo v slovenskem prostoru. SAZU. Ljubljana, 1977. 10 Zupanič-Slavec Z. Slovenski začetki medicine dela v Idriji v 18. stoletju. Med Razgl 1996,35. 581-591. " Aludel je arabsko-mavrsko ime za cev, šp. el caiio. Glej: http://www.dealmaden. com/historia/ 12 Pfeifer J. Zgodovina idrijskega zdravstva. Zdravstvo in socialno varstvo idrijskih rudarjev v preteklih stoletjih. Mestni muzej Idrija, 1989. 13 Pintar I. Johannes Antonius Scopoli in njegovo prizadevanje za obrtno higieno. Arh. hig. rada, 5 (1954): 3-4; 309-320. 14 Grmek M. D. Povijest medicine rada. Arh. hig. rada, 8 (1957), 141. 15 Zupanič Slavec Z. Occupational medicine in Idria mercurymine in 18th century. Vesalius, December 1998, letn. 4, št. 2, str. 51-59. 34 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Alfred Bogomir Kobal, Darja Kobal Grum scopolijevi simptomi in znaki merkurializma v luči današnjih spoznanj Uvod Stoletja je v Idriji delavce v jami in žgalnici najbolj ogrožalo elementarno živo srebro (Hg°). Prvi opisi delovanja Hg° segajo v 16. stoletje. Najbolj znani zdravniki, ki so v 18. in 19. stoletju delovali v Idriji in proučevali vplive Hg° so bili J. A. Scopoli, B. Hacquet in L. Gerbec. Joannes Antonius Scopoli je bil prvi zdravnik, ki seje letal 754 zaposlil v rudniku živega srebra v Idriji. Poglobljeno je proučeval vplive živega srebra na zdravje rudarjev in delavcev v žgalnici. O njegovem delu na tem področju so obširno poročali zlasti I. Pintar (1954), E. Lesky (1956) in J. Pfeifervsvoji knjigi Zgodovina idrijskega zdravstva (1989) in deloma tudi drugi (Kobal, 1994; Slavec, 1998). Scpolijev opis simptomov in kliničnih znakov zastrupitve z Hg° - hydrargyrismus ali mercurialismus ali kar merkurialzem po naše, je realen in tudi kritičen, saj opisuje to kar vidi. Zaradi raziskovalnega duha in širokega znanja na področju naravoslovnih znanosti, vedno išče tudi vzroke bolezenskih stanj, ki pa jih glede na tedanja spoznanja, zlasti o presnovi -toksikokinetiki Hg, vedno ne more najti ■ < v• ■ ;v 'j —-' v" . . " ""'S'6% N NI S^ANTO^ff '* ' s c o p o l i:,..; PhilolW\ .& Med.Do&or. S.R.I. e & C. M. Montan.-r Civitatis Idrix Phyfici DE HYDRARGYRO I D K I E N S I T E NT A M 1 No4 PbyjKt - Chjmita - Mtiit* I. D" M»weRA HvDKAn«yitt. Ii. D« V1TRIOLO lDRIENii. III. Dt MOR»<» FojfoltUM HrORAKCVR!« {■'».. i, . OasjiruJ ' V f. N B T II si , E" TVPOGRAPHIA R./IDICIANA. M D C C L X I. SVTEHIOKUM P£HMII!1/. rt S Jlll «'/ - 1 h:•■()> / Naslova stran prve izdaje Scopolijeve knjige DE HYDRARGYROIDRIENSITENTAMINA (1761). V prvi polovici prejšnjega stoletja je bilo opravljenih mnogo raziskav, ki so poglobila spoznanja o vplivu Hg° na človeka in živali. Leta 1976 in 1991 je Svetovna Zdravstvena Organizacija objavila rezultate teh raziskav (WHO, 1976,1991). V teh monografijah sicer ne omenjajo Scopolija, vendar pa so opisi simptomov in znakov poklicnega merkurializma vsebinsko povsem enaki, kot jih pred 200 leti že opisal Scopoli. Menimo, da današnja spoznanja o presnovi in mehanizmih delovanja Hg° omogočajo bolj poglobljeno razumevanje določenih simptomov in kliničnih znakov merkurializma, ki jih je Scopoli tako mojstrsko opisal. Da bi lažje osvetlil današnji pomen Scopolijevih opažanj na področju merkurializma pri rudarjih v Idriji, bomo na kratko predstavil novejša spoznanja o delovanju Hg° ter povzeli nekatere opise simptomov in znakov merkurializma, ki jih je Scopoli predstavil leta 1761 v tretjem delu svoje knjige De Hydrargyro Idriensi Tentamina Phisico -Chimico - Medica, III. De Morbis Fossorum Hydrargyri. 35 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Scopolijev opis simptomov in znakov merkurializma Scopoli je v svoji knjigi, tretjem delu »De Morbis Fossorvm Hydrargyri« podrobno in poglobljeno opisal simptome in znake merkurializma pri rudarjih in delavcih v žgalnici. Bolezenska stanja povezana z izpostavljenostjo Hg° razvršča po simptomih in znakih, ki so najbolj izraženi v bolezenski sliki. Scopoli opaža, da se subakutne ali pa tudi akutne zastrupitve pojavljajo pri delu v žgalnici, zlasti pri popravilu ali menjavi dimnih cevi iz aludlov, kjer so delavci vdihavali segrete dimne pline, ki so med žganjem rude izhajali iz peči in pri gnetenju štupe, mešanice gline in saj bogatih z Hg°, ki sojo pripravljali za ponovno žganje v pečeh. Subakutne oblike merkurializma so se pojavljale tudi pri delu v jami, na slabo prezračenih deloviščih s samorodno rudo, kjer so bile, glede na sedanja spoznanja (Kavčič, 1975; Kobal, 1975a), koncentracije hlapov Hg° izredno visoke. Kronične oblike zastrupitev pa so se pojavljale pri dolgotrajni izpostavljenosti nižjim koncentracijam bodisi pri delu v žgalnici ali v jami v območjih kjer samorodno orudenje ni bilo tako izrazito. V klinični sliki subakutne in akutne zastrupitve se po opisu Scopolija pojavi najprej slinjenje (salivatio) z vnetnimi spremembami v ustni votlini in žrelu, otekanjem dlesni, majavostjo zob (stomatitis mercurialis) z otekanjem regionalnih bezgavk in nekateri drugi simptomi in znaki orofaringealnega sindroma ter večkrat tudi driska-griža, končno pa se pojavi še tresenje udov (tremor mercurialis) ali tremor artuum kot ga imenuje Scopoli, ki se lahko razširi tudi na jezik in obrazne mišice. Pri delavcih, ki delajo v žgalnici pri pečeh pa se poleg omenjenih simptomov pojavi tudi suh, zadušljiv kašelj in težko dihanje (asthma),oslabelost in utrujenost (lassitudo). To stanje prizadetosti dihal Scopoli pripisuje žveplu, ki se sprošča pri žganju rude. V klinični sliki kronične zastrupitve pa Scopoli opisuje predvsem tresenje udov za katerega je značilno, da je bolj izrazit pri hotnih gibih, zato imajo taki bolniki težave pri hranjenju in pitju. Med subjektivnimi težavami-simptomi, ki spremljajo kronično zastrupitev Scopoli navaja spremembe nekaterih osebnostnih lastnosti kot so; jezljivost, razburljivost in žalost, pojavljajo pa se tudi motnje spanja s težkimi sanjami in nočne bolečinami v udih. Tega stanja povečane občutljivosti in razdražljivosti Scopoli ni posebej opredeljeval, temveč je ta njegova spoznanja posebej predstavil kot »erethismus mercurialis« šele A. Kussmaul v svoji knjigi leta 1861 (Lesky, 1956). Izredno slikovit in zgovoren je opis delavca v žgalnici, ki je trpel zaradi merkurializma. »Moža štiridesetih let, jezljivega značaja, vdanega vinu in tobaku, sta potem, ko je nekaj let delal pri pečeh, slednjič zgrabila hud kašelj in izredno težko dihanje; temu so sledile zbadajoče bolečine in ga mučile v tem ali onem delu prsi, utrujenost, šibkost in drugi zgoraj omenjeni simptomi. Tako je živel nekaj mesecev, dokler mu ni zaprlo težke sape in ga zadušilo med kašljanjem, potem ko je zaman rabil vse pripomočke«. Drugi omenjeni simptomi v tem opisu se nanašajo na slinjenje in tresenje udov, ki so opisani v ostalih poglavjih tretjega dela njegove knjige. Opis razkriva osebnostne lastnosti 40-letnega moža in njegove zdravstvene težave, ki so se pojavile po relativno kratkem obdobju dela v žgalnici in kažejo na veliko zdravstveno ogroženost zaradi izredno visoke izpostavljenosti Hg° in drugim škodljivostim iz dimnih plinov pri žganju rude. Spoznanja o presnovi in delovanju Hg° Danes vemo, da hlapi Hg° prehajajo v naše telo v glavnem z vdihavanjem. Kar okrog 80 % vdihane količine Hg° se zadrži v pljučih, ki nato prek alveolarne membrane zelo hitro - v trenutku, prehaja v plazmo in s krvnim obtokom v druge organe. Po privzemu v pljučih in alveolarnem prehodu v krvni obtok se del Hg° v eritrocitih oksidira v jonsko dvovalentno obliko (Slika 2.). Absorpcija iz prebavil in prek kože pa je zelo nizka (od o.ol % do 1 %). Hg° je topno v maščobah, zato je prehod prek alveolarne membrane in nato prek možganske pregrade zelo hiter (Magos in sod., 1978; WHO, 1991). Največ Hg° se zadrži in kopiči v ledvicah, osrednjem živčevju, nekaterih žlezah z notranjim izločanjem, zlasti v epifizi-češariki, hipofizi in ščitnici ter drugih tkivih (Kosta in sod., 1975, Falnoga in sod., 2000). Hg se v največji meri izloči z blatom in urinom, deloma pa tudi z izdihanim zrakom, slino in z znojem (WHO, 1991). V telesu se Hg (anorgansko in organsko) ne-selektivno veže na SH skupine beljakovin in peptidov, poveča tvorbo prostih radikalov, SCOPOLIJEVI SIMPTOMI IN ZNAKI MERKURIALIZMA c/^/^n/^T T V LUČI DANAŠNJIH SPOZNANJ O C O P O LI OKSIDACIJA Hg° V KRVI IN DRUGIH ORGANIH Fe OOH + Fe OH+HgO (Magos et.al 1978) PLJUČA KRI eritrociti MOŽGANI LEDVICE, drugi organi zrak vdihavanje It Hg° + Hg" catalaza t s-x \ /++ Hg catalaza t s-x V- catalaza t —► Hg° Biološka pretvorba-oksidacija H g" v telesu (Magos in sod.,1978; Aschner and Aschner, 1990). povzroča motnje v prepustnosti celične membrane, v homeostazi kalcija v celici, motnje v delovanju živčnih prenašalcev in druge učinke (Clarkson, 1997; Lund in sod.,1993; Dave in sod., 1994; Shara in sod., 2001). Osrednje živčevje je še zlasti občutljivo na oksidativni stres zaradi velike porabe kisika in velike vsebnosti večkrat nenasičenih maščobnih kislin, ki so posebej podvržene oksidacijskim učinkom prostih radikalov (Yee in Choi, 1996). Za zmanjšanje učinkov Hg je zlasti pomembna vezava Hg na SH skupine reduciranega glutationa (GSH), na beljakovine nizke molekularne teže, tako imenovane metalotioneine in selen. Prav vezava in ločitev-disociacija Hg s tiolnimi skupinami je odgovorna za transport in strupene učinke Hg. Pomembno je tudi delovanje antioksidantnih encimov (superoksid dismutaze, katalaze, glutation peroksidaze) ter antioksidativno delovanje hormona melatonina. (Kosta in sod.,1975; Bjorkman in sod.1993; Byrne in sod., 1995; Dringen in sod., 2000; Falnoga s sod., 2002; Clarkson, 1997;Tan in sod., 2000; Kim in sod., 2000; Sener in sod., 2003; Kobal in sod., 2004,2007). Pri poklicni izpostavljenosti se za oceno prejete »notranje doze« Hg° najpogosteje uporablja določanje vsebnosti Hg v urinu, deloma v krvi, redko pa tudi v izdihanem zraku (Hursh in sod.,1976; Kobal 1991). Razpravljanje Na osnovi omenjenih spoznaj o toksikokinetiki in mehanizmih delovanja Hg° ter lastnih izkušenj in raziskav, na področju varovanja zdravja delavcev izpostavljenih Hg° bomo poskušali posebej osvetliti Scopolijeve ugotovitve o vplivu alkohola na merkurializem ter nekatere simptome in klinične znake, ki v kasnejšem obdobju niso bili tako pogosto opisovani; med te sodijo zlasti: »tussis sicca, & difficili respiratione corripitur, somnius inquietus, animus praeter morem tristis«. ...«Vino deditus«... Scopoli opaža in potrjuje, med rudarji že znano resnico, da so hudi pivci alkohola bolj prizadeti zaradi delovanja škodljivih učinkov Hg°kot tisti, ki ne pijejo. Meni, da se s pitjem vina neposredno po delu splakuje in požira tudi tiste delce Hg, ki so ostali prilepljeni na sluz v žrelu in ustni votlini. Kljub temu, da Scopoli svoje bolnike na to nevarnost pogosto opozarja, pa nekateri raje pijejo, kot da bi se temu odrekli (Lesky, 1956). Vpliv alkohola na povečanje škodljivih učinkov Hg° je glede na novejša spoznanja povezano z biološko pretvorbo-oksidacijo Hg° v jonsko dvovalento obliko ter ponovno redukcijo Hg++ v Hg° v tkivih kjer se živo srebro zadržuje. Pri tej biotransformaciji - oksidaciji Hg° igra ključno vlogo antioksidantni encim katalaza, ki sicer razgrajuje-oksidira tudi etanol v acetaldehid in vodo (Magos in sod, 1978; Halbach in Clarkson, 1978). Pri prostovoljcih, ki so bili izpostavljeni radioaktivnemu Hg°je Hursh s sodelavci (1976) ugotovil, da pitje alkohola tudi po prenehanju izpostavljenosti znižuje aktivnost encima katalaze in s tem tudi 37 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 oksidacijo Hg°, zlasti v pljučih, ledvicah, manj pa v možganih, še manj pa v jetrih, kjer je katalaze v izobilju. Zaradi prekomernega pitja alkohola po opravljenem delu se tako v osrednjem živčevju zadrži več Hg° kot pri zmernih pivcih. Domnevamo, daje pri hudih pivcih, zaradi spremenjene razgradnje alkohola v jetrih (Marks s sod.,1996), znižana tudi oksidacija Hg° v jetrnih celicah, kar povečuje delež Hg°, ki prehaja v druge organe, zlasti v osrednje živčevje. Naša opažanja pri rudarjih potrjujejo zgoraj omenjene ugotovitve (Hursha in sod., 1976), da pitje alkohola tudi več ur po prenehanju izpostavljenosti še omogoča prerazporeditev Hg° v telesu, saj se njegova vsebnost poveča tudi v izdihanem zraku (Kobal, 1991). Povečanje škodljivih učinkov Hg° zaradi pitja alkohola, potrjujejo tudi nekateri drugi mehanizmi, zlasti vpliv alkohola na znižanje reduciranega glutationa - GSH, ki je eden naj pomembnejših antioksidantov, kateri hkrati tudi veže Hg in prepreči njegove učinke. Znižana vsebnost GSH dodatno povečuje škodljive učinke Hg° zlasti v osrednjem živčevju, ki je posebej občutljivo na oksidativni stres (Clarkson, 1997; Lee in sod.,2001; Das in Vosudevan, 2005). V raziskavah pri bivših rudarjih (Kobal in sod., 2007), nismo potrdili možnih učinkov alkohola na znižanje GSH v eritrocitih. Pri tem je potrebno upoštevati, da smo opazovali rudarje v obdobju po prenehanju izpostavljenosti, ki so bili zmerni pivci alkohola, z relativno zelo nizko vsebnostjo Hg v biološkem materialu. To seveda ni primerljivo s stanjem, ki ga opisuje Scopoli pri delavcih v jami na samorodnih deloviščih in pri delavcih v žgalnici, pri katerih je sočasno povečano delovanje Hg° in alkohola prav gotovo vplivalo na znižanje vsebnost GSH v osrednjem živčevju, saj že povečan privzem Hg° v telo povzroči znižanje GSH (Oueiroz in sod., 1998). Omenjeni biokemični mehanizmi, ki povečujejo škodljive učinke Hg° zaradi delovanja alkohola, potrjujejo opažanja Scopolija in podpirajo njegova stališča ter prizadevanja za zmanjšanje porabe alkohola med rudarji in delavci v žgalnici. ... «tussis sicca, & diffrcili respiratione corripitur«... Poleg simptomov, kijih Scopoli omenja v poglavju o slinjenju, opisuje, da se zaradi vdihavanja metaličnega dima pri delavcih, ki delajo v žgalnici pri pečeh, pogosto pojavlja zadušljiv kašelj, krčevito stiskanje v prsih in izredno težko dihanje. Sicer pa je Scopoli mnenja, da kašelj povzroča tudi vdihavanje prahu, ki nastaja pri delu v jami. Glede na stopnjo in trajanje izpostavljenosti »metaličnim dimom« je bil razvoj in potek opisane prizadetosti dihal akuten, subakuten ali pa kroničen. Delavci, ki jih opisuje Scopoli so zlasti pri popravilu dimnih cevi iz aludlov vdihavali segrete pare Hg° in žveplovega diokisida (S02). Pri teh opravilih so bile koncentracije Hg° v vdihanem zraku prav gotovo izredno povišane. Znano je namreč, da zrak zasičen s hlapi Hg° že pri 20 °C doseže koncentracije 15 mg/ m3, kar 300-krat presega priporočene mejne vrednosti pri poklicni izpostavljenost (WHO, 1991). S02 in žveplasta kislina, ki se tvori iz S02 v stiku z vlago v zraku in na sluznicah, je močan oksidant, ki draži očesno veznico in sluznico zgornjih dihalnih poti ter povzroča zadušljiv kašelj in težko dihanje, lahko pa tudi krč grla (laringospazem). Vdihavanje zelo visokih koncentracij hlapov Hg° deluje dražeče na sluznico bronhijev in povzroča erozivni bronhitis ter difuzno intersticijsko pljučnico (pnevmonitis interstitialis), kar spremlja hud kašelj, težko dihanje, krvav izpljunek in bolečine v prsih. Akutna prizadetost dihal, ki jo opisuje Scopoli je verjetno nastala zaradi sočasnega delovanja izredno povišanih koncentraciji Hg° in S02, kar potrjujejo tudi strokovna poročila SZO (WH0,1991), ki opisano prizadetost dihal uvrščajo med akutne oblike zastrupitve s hlapi Hg°. V kronični sliki prizadetosti dihal, ki jo Scopoli opisuje pri delavcih v žgalnici, so v ospredju simptomi in znaki kroničnega bronhitisa in prizadetost pljučnega tkiva, ki se prepleta s simptomi in znaki pretežno kroničnega merkurializma. V obdobju po drugi svetovni vojni (Hribernik,1950; Kobal,1991), so se pri delavcih v topilnici, ki so bili izpostavljeni zelo visokim koncentracijam Hg° (nad 1.0 mg/m3), večkrat pojavljale subakutne merkurialne zastrupitve z vnetnimi spremembami v ustni votlini in žrelu, s pogostim odvajanjem blata, motnjami spanja in nekaterimi drugimi simptomi in znaki, vendar brez prizadetosti dihal, ki jo je opisoval Scopoli. Z modernejšo tehnologijo žganja rude je očitno uspelo znižati koncentracije Hg° in S02 v delovnem okolju tako, da vsebnost Hg° pri kondenzacijskih ceveh in dimnih komorah 38 SCOPOLIJEVI SIMPTOMI IN ZNAKI MERKURIALIZMA V LUČI DANAŠNJIH SPOZNANJ Scopoli ni presegala 3,0 mg/m3, sicer pa so delavci pri teh opravilih od leta 1950 dalje uporabljali osebno zaščito dihal. Glede na znane mehanizme delovanja Hg° domnevamo, da prizadetost dihal, ki jo je opisal Scopoli pri vdihavanju izredno povišane vsebnosti Hg° v zraku, nastane zaradi povečanega oksidativnega stresa (Lund in sod, 1993; Kehrer, 1993) v celicah bronhialnega in alveolarnega epitela, z vsemi posledicami kot so peroksidacija lipidov, motnje v permeabilnosti celične stene, povečanje koncentracije kalcija v celici, vnetnimi spremembami, ki lahko končno vodijo v propad-apoptozo prizadetih celic dihal; potek teh sprememb pa je lahko bodisi akuten ali pa subakuten, kar je odvisno od stopnje izpostavljenosti in odzivnosti posameznega človeka. Kljub vsemu pa spremembe, ki se dogajajo v antioksidantnem sistemu (antioksidantni encimi in GSH) v celicah pljučnega parenhima, pri človeku niso še povsem pojasnjene. Znano pa je, da je aktivnost superoksid dismutaze in katalaze v alveolarni regiji zelo pomembna v patogenezi intersticijskih pljučnih obolenjih in da je zunajcelična koncentracija GSH v območju pljučnega epitela celo do 300 krat višja kot v plazmi (Nemery in sod., 2001). Dosedanje raziskave pri rudarjih v rudniku Idrija nakazujejo povezanost med vsebnostjo Hg v biološkem materialu (kri,urin, izdihan zrak) in aktivnostjo posameznih antioksidantnih encimov in GSH v eritrocitih (Kobal, 1991; Kobal in sod., 2004,2007). To pa bi hipotetično lahko predstavljalo periferne kazalnike, ki do neke mere odsevajo tudi aktivnosti antioksidantnih encimov in vsebnost GSH v celicah bronhialnega in alveolarnega epitela. Scopolijev opis 40 letnega moža in njegovih razvad, ki sta ga mučila težka sapa in kašelj, potem ko je več let pri pečeh vdihaval žgalniške dimne pline, danes lažje razumemo tudi zaradi spoznanj nekaterih biokemični celičnih obrambnih mehanizmov, ki se pri vdihavanju povečane vsebnosti Hg° in žveplovega dioksida dodatno aktivirajo. ...« Somnius inquietus, somnia terrifica«... Scopoli ugotavlja, da merkurialne zastrupitve spremljajo motnje spanja in težke sanje. Tudi naša opazovanja rudarjev in delavcev v topilnici rudnika živega srebra v Idriji (Hribernik, 1950; Kobal, 1975b, 1991) potrjujejo ugotovitve Scopolija. Motnje spanja s pogostim prebujanjem in periodičnimi, kloničnimi zgibi spodnjih udov, so se običajno pojavljale že kot zgodnji simptomi preteče zastrupitve z Hg°. V obdobju, ko seje pri izpostavljenih delavcih pričelo izvajati biološki nadzor, seje ugotavljalo, da motnje spanja spremlja tudi povišano izločanje Hg v urinu. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) v svojih monografijah o anorganskem živem srebru iz leta 1976 in 1991 prav tako omenja motnje spanja in jih uvršča med simptome prizadetosti osrednjega živčevja. Pri tem pa niso opisane motnje strukture spanja, niti morebitne biokemične spremembe, ki bi lahko spremljale motnje spanja pri izpostavljenosti Hg°. Struktura spanja ni enovita, sestavljena je iz 4 do 5 ciklusov tako imenovanega ne-REM in REM spanja. V ne-REM fazi spanja imamo štiri stopnje, začetno plitvo spanje, ki se postopoma poglablja, z znižano mišično aktivnostjo. V REM fazi spanja se pojavi hitro gibanjem očesnih zrkel in popolna ohlapnost mišic. Obe fazi spanja se razlikujeta po značilnih valovih elektroencefalogramu. Spanje REM ureja aktivnost treh vrst nevronov, ki se razlikujejo po živčnih prenašalcih: holinergični nevroni so aktivni v budnem stanju in REM spanju, glutaminergični in peptidegični nevroni so aktivni le v spanju REM in noradrenegični in serotonergični nevroni, ki so aktivni v budnem stanju in deloma v spanju ne-REM, neaktivni pa v spanju REM. Centri za spanje ne-REM so v talamičnem jedru, odgovorni nevroni za spanje REM pa so v možganskem deblu (Stare 1998; Vasquez in Baghdoyan, 2001). Biokemične preiskave so pokazale, da vrsta snovi lahko vpliva na spanje, med katere sodi tudi hormon melatonin, ki ga selektivno sprejemajo določene možganske regije, zlasti talamus in možgansko deblo (Ebadi in sod., 1993; Cajochen in sod., 1997; Stare, 1998; Dubocovich, 2007). Analize autoptičnih vzorcev bivših rudarjev in delavcev v topilnici so pokazale povišano vsebnost Hg v osrednjem živčevju in tudi v epifizi - gl. pienalis ali po naše češariki (Kosta in sod., 1975; Falnoga in sod, 2000). Ob tem je zanimivo, da prav češarika ureja ritem spanja in budnosti, ki ga sproži svetloba na mrežnici. Živčni dražljaji 39 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Melatonin kot kazalnik cirkadiane-notranje ure v suprakiazemskem jedru-SKJ (Geoffrian in sod., 1998) iz mrežnice prek suprakiazemskega jedra (SKJ) v hipotalamusu, tako imenovane notranje ure, delujejo na češariko, ki usklajuje tvorbo in izločanje živčnega prenašalca serotonina in hormona melatonina. Svetloba sproži izločanje serotonina, melatonin pa se tvori ponoči neposredno iz serotonina z acetilacijo. Ključni encim za acetilacijo serotonina je N-acetiltransferaza, ki jo neposredno stimulira adrenalin. Povečano izločanje melatonina spremljajo tudi drugi, tako imenovani cirkadiani-24 umi ritmi pri človeku, kateri urejajo telesno temperaturo, izločanje rastnega hormona, cortisola, ščitnico spodbujajočega hormona in nekatera druga fiziološka dogajanja v telesu (Blask, 1993; Pavlin, 1997; Stare, 1997,1998; Murphy in Delanty, 2000). Nekatere raziskave ne potrjujejo vpliva melatonina na trajanje spanja, druge pa poudarjajo vpliv melatonina na trajanje in kvaliteto spanja REM. (Cajochen in sod., 1997; Hughes in sod.,1998; Kune s sod., 2004). Zelo zanimiva pa je ugotovitev, da znižana vrednost melatonina med spanjem, lahko vpliva na ostale funkcije cirkadianega ritma, ki se odvijajo med spanjem (Rodenbeck, Hajak, 2001). Glede na omenjena dejstva bomo nekoliko podrobneje osvetlili določene medsebojne učinke Hg, melatonina in nekaterih živčnih prenašalcev, ki bi utegnili povzročiti na motnje spanja pri povečanem privzemu Hg v osrednjem živčevju. Raziskave na tkivnih kulturah in pri živalih so pokazale, da Hg zaradi povišane tvorbe prostih radikalov zavira privzem nekaterih živčnih prenašalcev, zlasti glutamata in serotonina v astrocite (zvezdaste oporne, prehrambene in obrambne celice v možganih), to pa zveča njihovo koncentracijo izven celic-ekstracelularno in s tem poveča občutljivost sosednih nevronov (živčnih celic) za vzburjevalne- ekscitotoksične učinke, ki lahko vodijo v okvaro živčnih celic (Dave in sod., 1994; Qu in sod., 2003). Pri tem je potrebno, zlasti v nočnih urah, upoštevati tudi možen vpliv Hg na povečano tvorbo živčnega prenašalca dušikovega monoksida (NO) (Ikeda in sod.,1999), kije posredno vključen v ekscitotoksične učinke glutamata (Davson in sod.,1991), hkrati pa lahko vpliva na povišanje NO v SKJ, kjer ta deluje podobno kot svetlobni signal (Ding in sod.,1994). Na drugi strani pa v osrednjem živčevju melatonin deluje kot antioksidant (Tan in sod., 2000) tudi v medsebojnem delovanju z Hg (Sener in sod., 2003), hkrati 40 pa umirja določene procese v možganskem tkivu (Acuha-Castroviejo in sod., 1995). Melatonin vstopa v reakcijo s prostimi radikali terminalno in z njimi tvori stabilne sekundarne ter terciarne produkte, ki nadalje vstopajo v reakcijo s prostimi radikali (Tan in sod., 2000). Melatonin in njegovi endogeni produkti zavirajo prekomerno tvorbo NO in njegove proste radikale peroksinitrite ter tako zmanjšujejo ekscitotoksične učinke glutamata (Leon in sod.,1998). Domnevamo, da povečan privzem Hg° v osrednje živčevje, prek omenjenih medsebojnih učinkov lahko vpliva na spanje (a) zaradi vzburjevalnih-ekscitotoksičnih učinkov, ki se dogajajo tudi med spanjem in vplivajo na neuravnoteženo aktivnost nevronov, kateri urejajo omenjene faze in cikluse spanja in (b) zaradi znižanja SCOPOLIJEVI SIMPTOMI IN ZNAKI MERKURIALIZMA V LUČI DANAŠNJIH SPOZNANJ Scopoli melatonina in zvišanja NO v SKJ v nočnih urah, kar lahko sproži motnje cirkadianega ritma, ki ureja spanje in druge spremljajoče funkcije. Na osnovi predstavljenih spoznanj predvidevamo, da so bili omenjeni mehanizmi neposredni vzrok za motnje v strukturi ne-REM in REM spanja, ki ga je Scopoli opisal pri rudarjih in delavcih v žgalnici zastrupljenih z Hg°. Periodično pojavljanje zgibov spodnjih udov je verjetno nastajalo proti koncu REM spanja, zaradi zmanjšanja zaviralnih učinkov - desinhibicije supraspinalnih nevronov v povezavi z moteno dopaminergično aktivnostjo (Entezari-Taher in sod.,1999), ki jo lahko sproži tudi povišana vsebnost Hg (Durezok in sod., 2002). Pogosto prebujanje med posameznimi ciklusi spanja je sledilo zgibom spodnjih udov in skrajševalo REM faze spanja. Težke sanje so se kot običajno pojavljajo v REM spanju, v katerem je prisotna blokada perifernih nevronov ob aktivnih centralnih nevronih. Ne glede na omenjene hipotetične domneve o možnih mehanizmih delovanja Hg° na ne-REM in REM spanje pri človeku, so bile ugotovitve Scopolija o vplivu Hg° na spanje zelo dragocene, zlasti pri izvajanju preventivnega zdravstvenega varstva rudarjev in delavcev v topilnici izpostavljenih Hg°. V obdobju ko se pri zdravstvenem nadzoru izpostavljenih rudarjev in delavcev v topilnici še ni izvajal biološki nadzor (ocena sprejete notranje doze z določanjem Hg v urinu), temveč le usmerjeni zdravniški pregledi, so bile prav motnje spanja eden od pomembnejših zgodnjih simptomov, ki so naznanjale kritično absorpcijo Hg°. Opisane motenje spanja, so bile prav zato pogosto uporabljene kot dokaj zanesljiv diagnostični kriteriji na osnovi katerega seje prekinjalo nadaljnjo izpostavljenost delavcev Hg° in na ta način preprečevalo nastanek zastrupitev (Kobal, 1975b, 1991). ...Animuspraeter morem tristis... Scopoli opaža, da merkurializem spremljata nenavadno žalostno duševno stanje in preganjavica. V rudniku živega srebra v Idriji so bile zastrupitve z Hg° tudi po drugi svetovni vojni zelo pogoste, zlasti leta 1950 in 1964 ko je število zastrupljenih delavcev poraslo kar na 145 in 1o4 (Hribernik, 1950; Kobal 1974,1991). Pri kronični obliki zastrupitve so izstopali simptomi eretizma, zlasti razdražljivost, nanašalnost in introvertiranost, občasno pa je bilo pri zastrupljenih delavcih opaziti tudi neko prikrito depresivno razpoloženje in brezvoljnost. Nekateri tuji avtorji (Pikivi in sod., 1984; Soleo in sod., 1990; Kishi in sod.,1994) so opisovali spremembe v čustvenem stanju delavcev tudi pri nižji poklicni izpostavljenosti Hg°. V retrospektivno multicentrično raziskavo o vzrokih umrljivosti med rudarji v štirih evropskih rudnikih živega srebra, so bili vključeni tudi bivši rudarji rudnika v Idriji. V raziskavo so bili zajeti vsi rudarji in delavci iz topilnice, ki so umrli v obdobju od leta 1950 do leta 1995. (Boffetta in sod.,1998). Rezultati raziskave nakazujejo, daje bila umrljivost med rudarji v Idriji zaradi samomorov za okrog 23% večja v primerjavi s pričakovano pri prebivalcih v Sloveniji (SMR 123,95% Interval zaupanja 88 - 168). Pri delavcih v ostalih rudnikih teh opažanj ni bilo mogoče potrditi. Pri tem je potrebno upoštevati določene napake in druge vzroke, ki so na tem občutljivem področju vplivale na klasifikacijo vzrokov smrti v ostalih državah (Španiji, Italiji, Ukrajini). Opazovanja Scopolija, omenjene autoptične študije (Kosta in sod.,1974; Falnoga in sod., 2000) in raziskave o vzrokih smrti pri rudarjih so nas spodbudile k nadaljnjemu raziskovanju vpliva Hg° na osebnostne značilnosti, čustveno razpoloženje in vsebnost melatonina v plazmi in urinu pri bivših rudarjih v obdobju po prenehanju izpostavljenosti. Psihološka in klinična obdelava bivših rudarjev je v primerjavi s kontrolno skupino pokazala, da je pri rudarjih, poleg subkliničnih nevroloških sprememb značilnih za pozne učinke Hg° (Letz in sod., 2000), bolj pomembno izražena tudi introvertiranost, nizka samopodoba in povečano depresivno razpoloženje. Regresijska analiza opravljena z linearnim regresijskim modelom drevesa (Wang in VViten, 1997) je pokazala, da je depresivno razpoloženje najbolj izraženo pri podskupini rudarjev z višjo vsebnostjo Hg v urinu ( povprečje Hg v urinu iz vseh obdobji pretekle izpostavljenosti), ki so hkrati stalno uživali tudi alkohol (Kobal-Grum in sod., 2006). Vsebnost melatonina v jutranjih vzorcih krvi je bila pri bivših rudarjih pomembno višja kot pri delavcih v kontrolni skupini, pri tem pa ni bilo pomembne razlike v vsebnosti melatonin sulfata v urinu (encimski presnovni produkt melatonina v jetrih); slednje pa podpira že omenjeno hipotezo, da se del melatonina 41 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 zlasti v osrednjem živčevju razgradi tudi ne-encimsko v reakciji s prostimi radikali (Tan in sod., 2000). Domnevamo, da je povečana sinteza melatonina, podobno kot zvišana indukcija nekaterih antioksidantnih encimov in GSH adaptacijski odgovor na v preteklosti zelo pogosto povečano absorpcijo Hg°, ki je sprožala oksidativni stres, pri tem pa je potrebno upoštevati tudi dolgotrajno zadrževanje in metabolne procese Hg v možganskem tkivu v obdobju po izpostavljenosti (Kobal 1991, Crauford, DaviesJ 994; Kobal in sod., 2004,2007). Glede na naša opazovanja in rezultate drugih raziskav (Uchida in sod., 1999) domnevamo, da povečana sinteza in poraba melatonina v interakciji s prostimi radikali lahko zniža tudi vsebnost serotonina v možganskem tkivu. Pri povečanem privzemu Hg v osrednje živčevje pa na znižanje serotonina lahko vpliva tudi povečana tvorba NO (Ikeda in sod., 1999), ki neposredno ali pa v medsebojnem delovanju s melatoninom znižuje aktivno obliko serotonina (Fossier in sod., 1999; Kopczak i sod., 2007). Prav znižanje serotonina ter porušeno ravnotežje med melatoninom in serotoninom, pa je po mnenju nekaterih opazovanj lahko povezano s pojavljanjem depresivnega razpoloženja (Kasper in sod.1996; Shaffi in sod, 1996; Ressler KJ, Nemeroff, 2000; van Heeringen 2001; Rabe-Jablonska in Szymanska, 2001; Maurer-Spurej in sod 2007). Vsekakor pa ocenjujemo, da bodo za potrditev omenjenega modela možnih mehanizmov delovanja Hg° na serotonergično aktivnost v osrednjem živčevju, potrebne še nadaljnje klinične raziskave. Kljub vsemu pa lahko povzemamo, da »nenavadno žalostno stanje«, ki ga opaža Scopoli pri zastrupljenih delavcih v Idriji, ne podpirajo le omenjena klinična opazovanja, temveč tudi kasnejše raziskave pri rudarjih in delavcih v topilnici Rudnika Živega Srebra Idrija ter nekatera novejša spoznanja o možnih mehanizmih delovanja Hg na ravnotežje med melatoninom in serotoninom v osrednjem živčevju. Vino deditus - vdanost vinu, ki jo opaža Scopoli med delavci pa je prav gotovo pomemben dodaten dejavnik, ki je vplival na depresivno razpoloženje pri zastrupitvi in povečani izpostavljenosti Hg°. Zaključek Pronicljiv in vedoželjen Scopoli je tako opisal nekatere pomembne podrobnosti v sliki merkurializma pri rudarjih in delavcih v žgalnici, ki še danes veljajo, saj so bile potrjene v mnogih opazovanjih in različnih raziskavah pri raznih skupinah delavcev, ki so bili poklicno izpostavljenih Hg° v zadnjih dveh stoletjih. Na osnovi rezultatov novejših raziskav, ki so bile opravljene na tkivnih kulturah, pri živalih in deloma pri človeku, tudi na celičnem in molekularnem nivoju, zlasti v interakciji z alkoholom, omogočajo boljše razumevanje vpliva Hg° na pojavljanje posameznih skupin simptomov in znakov, ki jih je Scopoli opisal v bolezenski sliki merkurializma. Nova spoznanja na genetskem področju, zlasti odkritje prvega cirkardianega gena (Zee in Grujic, 1999) in polimorfizem genov za presnovo serotonina (Boolj in sod., 2003), pa bodo lahko v prihodnjih raziskavah še bolj osvetlili nekatere medsebojne vplive Hg, hormona melatonina,serotonina in nekaterih drugih živčnih prenašalcev na motnje spanja in depresivno razpoloženje, ki ga je Scopoli opisal pri rudarjih in delavcih v žgalnici zastrupljenih z Hg°. Ne glede na to pa danes lahko trdimo, da so bili mnogi njegovi opisi simptomov in kliničnih znakov merkurializma v veliko pomoč tudi kasnejšim rodovom zdravnikov, ki so delovali na področju varovanja zdravja delavcev izpostavljenih Hg° v Rudniku Idrija.Tudi njegova priporočila o skrajšanem delovnem času in o pogosti menjavi delovnih mest pri povišanih koncentracijah Hg°, zlasti 42 SCOPOLIJEVI SIMPTOMI IN ZNAKI MERKURIALIZMA C/^/^n/^T T V LUČI DANAŠNJIH SPOZNANJ O C O P O LI na samorodnih odkopih (Slika 4.) so se uspešno uporabljala kot osnovni model programa varovanja zdravja delavcev, vse do zaprtja Rudnika Živega Srebra Idrija v letu 1995. Biološki nadzor izpostavljenosti, ki seje pričel redno uvajati po letu 1967 je le olajšal izpeljavo varovalnih ukrepov, kijih je predlagal J. A. Scopoli. Vsekakor menimo, da so Scopolijeve ugotovitve in predlogi na področju merkurializma prav gotovo tisti del strokovne in kulturne dediščine, ki je bila doslej premalo cenjena, tako doma, kot tudi v tujini. Samorodno živo srebro-Hg' na odkopih v jami rudnika v Idriji. Foto Bogdan Kladnik, Arhiv Rudnika živega srebra Idrija. 43 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Literatura 1. Acuna-Castroviejo D,Escames G, Macias M.Munoz Hoyos A,Molina Carabllo A, Arauzo M, Montes R, Vives F. 1995. Celi protective role ofmelatonin in the brain. J Pineal Res 19:57-63. 2. Blask DE. 1993. Integration ofneuroendo crine-circadian, pineal, adrenocortical and immune function in homeokinesis: implica tions for host-cancer interaction. Neuroendo crinol. Lett 15:117-133. 3. Boolj, I/an der Does A, Riedel \N. Monoamine depletionin psychiatric and healthy popula tions: revievv. Mol Psychiatry 2003,8:951 -73. 4. Cajochen C, KrauchiK, Mori D,GraW P and Wirz-JusticeA. 1997. Melatonin and 5-20098 icrease REM sleep and wake-up propensity WithautModifying NREM sleep homeostasis. AJP-Regul Integr Comp Pysiol 272:1189-1196. 5. Clarkson, T.W„ 1997. The toxicology of mercury. Crit Rev Clin Lab Sci 34,369-403. 6. Dave M, Mullaney K, Goderie S, Kimelberg H, Aschner M. 1994. Astrocytes as media tors ofmethylmercury neurotoxiticy: Effects on D-asperate and serotonin uptake. De v Neurosc 16:222-231 7. Davvson VL, Dawson TM, London ED, Bredt DS and Snyder SH. 1991. Nitric oxide mediates glutamate neurotoxicity in primary cortical cultures. Proč Nat Acad Sci USA 88:6368-6371. 8. Ding JM, Chen D, Weber ET, Faiman LE, Rea MA,andGillette M. 1994. Resetting The Biological clock: mediation ofnocturnal circadian Shift by glutamate and No. Science 266:1713-1717. 9. Dringen R, Gutterer JM, and HerrlingerJ. 2000. Glutathione metabolism in brain, Metabolic interaction between asrtocytes and neurons in the defense against reactive oxygen species. Eur. J. Biochem. 267:4912-4916 10. Dubocovich ML. 2007. Melatonin receptors: Role on sleep and circardian Rhithm regulation. Sleep Medicine 8:34-42 (Sciece Direct). 11. Durczok A, Szkilnik R, Brus R, Novvak P, Labus L, Koneski J, Drabek K, Kuballa G, Rycerski ]N, Mengel K. 2002. Effect of Organic Mercury Exposure During Early Stage ofOntogenetic Develpment on the Central Dopaminergic System in adult Rats. Polish Journal of Environmental Studies 11: 307-314. 12. EbadiM. 1992. Multiple pineal receptors in regulating melatonin synthesis. In Melatonin: 13. Biosyn thesis, physiologica effects and clinical applications (Yu HS, ReiterRJ, eds), CRC Press, Boca Raton, Florida, pp: 39-71 14. Entezari-taher M, Singleton JR, Jones CR, Meekins G, Petajan JH andSmith AG. 1999. Changes in excitability of motor cortical circuitry in primary restles legs syndrome Neurology53:1201-1207. 15. Fossier P, Blanchard B, Ducrocq C, Leprince C,Tauc L and Baux G. 1999. Nitric oxide transforms serotonin into an inactive form and this affects neuromodulation. Neuroscience 93:597-603. 16. Geoffriau M, Brun J, Chazot G, Claustrat B. 1998. The Phisiology and Pharmacology of Melatonin in Human. Horm Res 49:136-141. 17. Heeringen van K. 2001. Suicide, serotonin and the brain. Criss 22:66-70. 18. Hribernik 1.1950. Naša opazovanja o profesionalnem zastrupljanju z živim srebrom v Idriji (1946-1950). Arh Hig Rada 1:291-99. 19. Hughes RJ, Sack RL, Lewy AJ. 1998. The role of melatonin and Circardian Phase in Age-related Sleep-maintenance Insomnia: Assesmentin a Clinical TriaI of Melatonin replasement. SLEEP 21:52-68. 20. Ikeda M, Komachi H, Sato I, Himi T, Yuasa T, Murota S. 1999. Induction ofneuronal nitric oxide Synthase by methylmercury in the cerbellum. J. Neurosci. Res. 55:352-356. 21. Kavčič 1.1975. Raziskave vplivov fizikalnih in kemiskih parametrov na intenziteto izhlapevanja živega srebra. Separat, Sigurnost u rudnicama, zvezek 3, Beograd. 22. KehrerJP. 1993.Freeradicalsasmediatorsof tssue injury and disease. Crit. Rev.Toxicol 23: 21-48. 23. Kobal AB. 1975a. Ocena delovnih pogojev ekspozicije ter predlog spremembe navodila o dovoljenem času ekspozicije Hg hlapom delavcev, ki delajo na OP Karbon z dobivalnim strojem AM 50. NZD, Obratna ambulanta RŽS, neobjavljeni podatki - delovno poročilo. 24. Kobal AB. 1975b. Profesionalna ekspozicija anorganskemu živemu srebru in spremembe v serumskih proteinih; magistersko delo. Medicinski fakultet Sveučilišta u Zagrebu. 25. Kobal AB. 1991. Poklicna izpostavljenost elementarnemu živemu srebru in vsebnost živega srebra v krvi, eritrocitih, plazmi, izdihanemu zraku in urinu ter aktivnost katalaze v eritrocitih. Doktorska disertacija, Medicinska Fakulteta, Univerza v Ljubljani. 26. Kobal AB, Horvat M, Prezelj M, Kobal Grum D, OsredkarJ. etal. 2004. Theimpactoflong-term past exposure to elemental mercury on antioxidative capacity and lipid pemidation in mercury miners. J. Trace Elem. Med. Biol. 17:261-274 27. Kobal-Grum D, Kobal A B, Arnerič N, Horvat M, Ženko B, Džeroski S. and Osredkar J. 2006. Personality Traits in Miners with Past Occupational Elemental Mercury Exposure. Environmental Health Perspectives 114,2:290-96 28. Kobal AB, Prezelj M, Horvat M, KrsnikM, Gibičar D, Osredkar J. 2007. Glutathione level after long-term occupational elemental 44 SCOPOLIJEVI SIMPTOMI IN ZNAKI MERKURIALIZMA V LUČI DANAŠNJIH SPOZNANJ Scopoli mercury exposure. Environm. Res.; Science Direct (v tisku). 29. Kopczak A, Korth HG, Grot de H andKirsch M. 2007. N-nitroso-melatonin release nitricoxide in th presence ofserotonin and derivates. J. Pineai Res. 43:343-350. 30. Kunz D, Mahlberg R, Muller C, Tilmann A and Bes F.2004. Meiatonin in Patients with reduced REM sleep Duration: Two Randomized Controiied Trials. J Clin Endocrinoi Metab 89:128-134. 31. Lee, W Ha MS, Kim, YK,2001. Roie ofreactive oxygen species and giutathione in inorganic mercury induced injury in human giioma cells. Neurochem Res 26,1187-11 32. Leon J, Vi ves F, Gomes I, Camacho E, Gaiio MA, Espinza A, Escames Gand Acuna-Castoviejo. Moduiation of Rat Striatal Giutamatergic Response in Search for New Neuroprotective Agens: Evaluation of Meiatonin and some Kynurenine Derivates. Brain Research Buiietin 45:525-530. 33. LeskyE. 1956.Arbeitsmedizinim 18. Jahrhundert, Werksarzt und Arbeiter i m Quecksilberbergwerk idria, Wien. 34. Magos L, Halbach S & Clarkson TW. 1978. Role ofcatalase in the oxidation ofmercury vapor. Biochemical Pharmacoiogy, 27,1373-1377. 35. Maurer-Spurej E, Pittedreigh Cand Misri S. 2007. Piateied serotonin ievels support depression scores for vvomen with postpartum depression. Jpsychiatry Neurosci 32:23-29. 36. Murphy K, Delanty N. 2007. Sleep deprivation. Aclinicalperspective. Sleep and Bioiogicai Rhytms5:2-14. 37. Nemery b et al. 2001. Interstitial lung disease induced by exognous agents: factors governing susceptibility. EurRespirJ 18:30-42. 38. Nemeroff, C.B., 1998. The neurobioiogyof depression. SciAm, 278:42-49. 39. Ressier Kj, Nemeroff CB. 2000. Role of serotonergic and noradrenergic Systems in The pathophysiology of depression and anxiety disorders. Depress Anxiety 12:2-19.40. Pavlin R. 1997. Meiatonin.Zdrav vestn 66:313-320 41. PfeiferJ. 1989. Zgodovina idrijiskega zdravstva. Mestni muzej Idrija. 42. Pintarl. 1954.JohannesAntonius Scopoli in njegovo prizadevanje za obratno higijeno. Arhiv za higijenu rada, 309-320. 43. Qu H, Syversen T, Aschner M, Sonnevaid U. 2003. Effect of methylmercury on glutamate metabolism in cerebellar astrocytes in culture. Neurochemistry International 43:411-416. 44. Rabe-JablonskaJ, SzymanskaA.2001. Diurnal profile of meiatonin secretion in the acute Phase of major depression and remission. Med SciMonit 7:946-952. 45. RodenbeckA, Hajak G. 2001. Neuroendocrine dysregulation in primary insomnia.Rev Neurol (Pariš) 157:5S57-5S6 7. 46. Schara M, Nemec M, Falnoga I, Kobal AB, Kveder M in SvetekJ. 2001. The action of mercuryon celi membranes. Cellular& Molecu/ar Biiogy Letters. 6:299-304. 47. Scopoli J A. 1771. De hydrorgyro Idriensi Tentamina Physico-Chymico-Medica Janae et lepsiae Secand Edition. 48. Sener G, SehirliAO, Ayanog-lu-Durler G. 2003. Meiatonin Protects Against Mercury (II)-Induced Oxidative Tissue Damage in Rats. Basic & Clinical Pharmacology & Toxicology 93(6): 290-296 49. Shafii M, McMilan DR, Key M P, Derrick AM, KaufmanN andNahimsky ID. 1996. Nocturnal serummelatonin profile in major depression in child and adolescents. Arch Gen Psychiatry; Abstract. 50. Stare V. 1997. Cirkadiani ritmi in pripravljenost za delol. Biološki ritmi. Zdrav Vestn 66:645-658. 51. Stare V. 1998. Cirkadiani ritmi in pripravljenost za deloll. Vpliv spanja na cirkadiane ritme. Zdrav Vestn 67:733-743. 52. Tan D-X, Manchester LC, Reiter RJ, Qi W-B, KarbovnikM, CalvoJR. 2000:Significance of Meiatonin in Antioxidative Defense System: Reactions and Products. Bioiogicai Signals and Receptors 9:137-159. 53. Uchida K, Aoki T, Ishizuka B. 1998. Postoperative delirium and plasma meiatonin. Medical Hypotheses 53:103-106. 54. Vazgues J, Baghdoyan HA. 2001. Basa I forebrain aeetylcholine release during REM sleep is signif\eant!y greater then during waking. AJP-Regul Integr Comp Physol 280: 598-601. 55. WH0.1976. Task Group on Environmental Health. Environmental health eriteria 1-mercury, Geneva 56. WHO. 1991. Inorganic Mercury. Environmental Health Criteria 118, World Health Organization, Geneva. 57. Yee S and Choi BH. 1996. Oxidative Stress in Neurotoxic Effects ofMethylmercury Poisoning. NeuroToxicology 17(1): 17-26. 58. ZeePC,GrujicZM. 1999.Neurological disorders associated with disturbed sleep and circadian rhytms. In: Turek FW, Zee PC eds. Regulation of Sleep and Circadian Rhytms. New York, NY: Marcel Dekker Inc; 557-596. 45 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Opomba V besedilu citirani avtorji, ki niso v poglavju »Literatura« so na razpolago v navedenih publikacijah: Kobal,199l (zap. št. 25.); Kobal-Grum in sod., 2006 (zap. št 27.); Kobal in sod., 2004,2007 (zap. št. 26., 28.). Abstract Scopoli's symptoms and signs of mercurialism in the light of present-day findings For centuries, elementary mercury (Hg°)posed the greatest threat to workers in ldrija's mine and smelting plant. Joannes Antonius Scopoli was the first physician to be employed by the Idrija Mercury Mine in 1754. He studied at great length the effects ofmercury on the health ofminers and vvorkers in the smelting plant. Scopoli's description ofsymptoms and clinical signs of Hg°poisoning - mercurialism is realistic and even critical, as it describes whathe sees. Many ofhis descriptions ofthe symptoms and clinical signs of mercurialism are stili relevant today, and proved to be of great assistance to later generations ofphysicians who devoted their work to protecting the health of vvorkers exposed to Hg°in the Idrija mine. It is known today that Hg° vapours enter the human body mostly through inhalation; approximately 80% ofHg"is retained in the lungs, from where it enters the blood and then travels to various parts ofthe body. The largest concentrations ofHg accumulate in the central nervous system, kidneys, and in some endocrine glands. Its harmful activity occurs through various mechanisms, one ofthe most important being oxidative stress, which arises due to the intensified formation offree radicals and causes oxidative damage to fats and proteins in cells. Present-day findings on metabolism and the mechanisms of Hg°activity have thrown light on the appearance ofspecific symptoms and clinical signs of mercurialism in miners and smelters as described by Scopoli in his book entitled DE HYDRARGYROIDRIENSI TENTAMINA. On the basis ofnew findings and our own experience, vve shall above ali attempt to illuminate Scopoliš findings on the impact ofalcohol on mercurialism, as well as certain symptoms and clinical signs that were less frequently described in subsequent periods. These include in particular: tussis - asthma, somnius inquietus, animus praeter morem tristis. Penetrative and inquisitive, Scopoli thus described certain significant details in the picture of mercurialism in Idrija miners and smelters, which continue to hold true today and have been proven in various observations conducted in the past two centuries. More recent studies have throvvn light on some other possible mechanisms ofthe mutual influences ofHg, alcohol, glutathione, the hormone melatonin, and certain neurotransmitters on the symptoms and signs of mercurialism in miners and smelters described by Scopoli. These findings are that part ofScopoliš and our cultural heritage which deserves greater recognition both in Slovenia and abroad. Key words: mercurialism, oxidative stress, catalasis, reduced glutathione, pinealgland, melatonin, neurotransmitters, alcohol, heavy breathing, nonREM sleep, REM sleep, sadness. 46 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Saša Aleksij Glažar, Marjan Veber, Alenka Lipič, Smiljan Slukan, Karin Šrimpf Prispevek joannesa antoniusa scopolija k razvoju kemije v sloveniji Razvoj kemije v času Scopolija Za razvoj kemije v sedemnajstem stoletju je ključno delo Roberta Boyla (1627 -1691), kije ovrgel takratno splošno prepričanje, da so vse spojine sestavljene iz štirih Aristotelovih elementov zemlje, zraka, ognja in vode ob upoštevanju Paracelzovih treh principov - soli, žvepla in živega srebra, kot neutemeljeno in napačno. Za temelj nove kemije je predlagal izhodišče, da so snovi zgrajene iz primarnih delcev, ki so v stalnem gibanju in se združujejo in ločujejo (1661). Tako naj bi nastale različne snovi z različnimi lastnostmi. Razlikoval ježe med kislinami, bazami in solmi. V začetku 18. stol. so kemijo že poučevali na mnogih nemških univerzah, vendar v sklopu medicine. Tako je na področju kemije deloval tudi zdravnik George Ernest Stahl (1659 - 1734), kije uveljavil napačno teorijo o kemijski reakciji - flogistonsko teorijo. Teorija je skušala razložiti pojav, ki ga danes imenujemo oksidacija kovin oziroma redukcija oksidov (rud). Trdil je, da sta gorenje in rjavenje ista procesa, le da potekata različno hitro. Oksidacijo in redukcijo so razlagali s pomočjo porabe in nastanka flogistona* Kemija je postala znanost z uvajanjem kvantitativnih pristopov. Že leta 1748 -znatno pred Lavoisierjem - je ruski polihistor Mihael Vasiljevič Lomonosov (1711 - 1765) ugotovil, da se celotna masa snovi pri kemijski reakciji ne spremeni. O odkritju zakona o ohranitvi mase je v pisni obliki poročal ruski akademiji znanosti. Zapiski so ostali v arhivih akademije, odkrili so jih šele leta 1904. Lomonosov ima prvenstvo v odkritju zakona, znanost tistega časa pa je imela nesporno korist le od dela Antoina Laurenta Lavoisierja (1743 -1794), ki je odkril isti zakon v letih 1772- 1780. Angleški raziskovalec Henry Cavendish (1731 - 1810) je ugotovil, da nastane pri gorenju vodika voda. Lavoisier je leta 1777 ponovil njegove poskuse in uspel razgraditi vodno paro s pomočjo žarečih železnih opilkov, pri čemer sta nastala vodik in železov oksid in tako dokazal, da voda ni element. Nemški lekarnar Carl VVilhelm Scheele (1742 -1786) spada poleg Caven-disha in Josepha Priestleya (1733 - 1804) k utemeljiteljem pnevmatične kemije. Scheele je segreval živosrebrov oksid in dobil plin, ki gaje označil kot"ognjeni zrak". Danes vemo, da je to kisik. Trdil je, da zrak sestavljata dva plina, eden pospešuje gorenje, drugi pa ga zavira. Kisik je odkril tudi Priestley. Odkritje kisika bi moralo pomeniti konec teorije flogistona, vendar se je te teorije Scheele oklepal do konca življenja. Podobno velja tudi za Cavendisha in Priestleya, kljub dokazom Lavoisiera o neobstoju flogistona. Francoski znanstvenik Joseph Proust (1754 - 1826) ima zasluge za nadaljnji razvoj kemije zaradi kvantitativne obravnave kemijskih eksperimentov. Reforme cesarice Marije Terezije, ki je vladala v obdobju od 1740 do 1780, so vplivale tudi na razvoj gospodarstva in s tem tudi naravoslovja. Mlada cesarica seje obdala s skupino večinoma nizozemskih strokovnjakov, med katerimi je bil tudi naravoslovec iz Leydena baron Gerard Van Svvieten. Bilje učenec Hermanna Boerhavea, zdravnika in naravoslovca, ki se je zanimal predvsem za kemijo in botaniko. Povezoval je medicino in kemijo in leta 1724 izdal pomembno delo"Elementa Chemiae". 47 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Boerhave je leta 1745 poslal barona Van Svvietena na Dunaj, kjer je najprej organiziral poučevanje naravoslovja in medicine na Dunajski univerzi, nato pa postal osebni zdravnik cesarice, dvorni bibliotekar in cenzor vseh knjig ter reformator celotnega šolstva v Avstro-Ogrski monarhiji. Med mladimi raziskovalci po Evropi je poiskal svoje sodelavce, med katerimi je bil tudi mladi italijanski zdravnik Giovani Antonio Scopoli, rojen leta 1723 v kraju Cavalese na južnem Tirolskem. Njegov oče je bil doktor prava in visok uradnik pri knezoškofu vTridentu. Medicino je študiral v Innsbrucku in po treh letih študija, leta 1743 dosegel doktorat. Medicinsko prakso je izvrševal v svojem rojstnem kraju in Tridentu ter tudi v Benetkah. Leta 1753 je odšel na Dunaj, da opravi izpit za opravljanje vsega splošnega zdravstva v deželah monarhije. Izpitni komisiji je predsedoval G. Van Svvieten in po šesturnem izpraševanju je bil Scopoli visoko ocenjen. G. Van Svviten mu je ob tej priložnosti obljubil mesto kameralnega zdravnika v Linzu. Tega mesta ni dobil, ponudili pa so mu leta 1754 mesto kameralnega zdravnika v Idriji, ki je bila za monarhijo gospodarsko pomembna zaradi rudnika živega srebra. V Idriji je bil Scopoli sprejet kot prvi zdravnik, nadzirati pa je moral tudi lekarno. Kot rudniški zdravnik službuje 15 let. Rudniška uprava ga ni sprejela s posebnim veseljem, ker je zahteval ustrezne pogoje za delo in novega pomočnika v lekarni, ki jo je želel posodobiti. Vse to pa je bilo povezano z dodatnimi stroški. Mladi Scopoli je drugače pojmoval svoje poslanstvo in izpolnjevanje obljub, ki jih je bil deležen na Dunaju, kot so jih omogočili pogoji v Idriji. Bivanje v Idriji, ki jo je imenoval"prevmjen kotel s stalnim zamakanjem" ni bilo dobro za zdravje, poleg tega je v hiši, kjer je živel, dvakrat izbruhnil požar, umrla sta mu dva otroka in tudi žena. Leta 1758 se je drugič poročil v Ljubljani s Katarino von Franchenfeldt. G. A. Scopoli za rutinsko delo rudniškega zdravnika ni bil dovolj motiviran in seje začel vedno bolj posvečati naravoslovju. Leta 1763 je cesarica Marija Terezija po nasvetu G. Van Svvitena v Idriji odprla višji šolski zavod "Eine Lehrkanzel fur den che-misch metallurgischen Unterricht" - "Katedra za kemijske in metalurške vede", G. A. Scopolija pa imenovala za profesorja kemije in metalurgije. Tako je bil v Avstro-Ogrski monarhiji ustanovljen prvi zavod, kjer so mladi lahko dobili strokovno kemično in metalurško izobrazbo. G. A. Scopoli je poučeval glavna dva predmeta kemijo in metalurgijo, predmete jamarstvo, geometrijo in risanje je poučeval jamomerec Josip Novak in njegov adjunkt Bernard Schriber. Praktični pouk, kije potekal v rudniških jamah je vodil J. Mrak. Med vsebino so kasneje vključili še predmeta hidravliko in mehaniko. Pouk je potekal v nemščini v prostorih idrijskega gradu Gevverkenegg. Ob vrsti težav in trenj z upravo rudnika je idrijska šola živela predvsem zaradi predavanj G. A. Scopolija in prenehala delovati leta 1769, ko je G. A. Scopoli zapustil Idrijo. Postal je profesor za kemijo, mineralogijo in metalurgijo v Schemnitzu - Banski Stiavnici. Naravoslovne raziskave Scopolija v Idriji V Benetkah je leta 1761 natisnjena prva izdaja Scopolijeve knjige o idrijskem živem srebru "De Hydrargyro Idriensi", pisana v latinščini. Leta 1771 je v Jeni in Leipzigu izšla razprava "De Hydrargyro Idriensi Tentamina Physico-Chymico-Medico"s tremi poglavji, De Minera Hydrargyri; De Vitriolo Idriensi; De Morbis Fossorym Hydrargyri. Delo je napisano v latinščini, jeziku, v katerem so se sporazumevali znanstveniki tistega časa. Leta 1786 je izšel v Munchnu nemški prevod tega dela, ki gaje pripravil Kari baron Meidinger, leta 1989 pa je ta prevod poslovenil Jože Pfeifer. Razprava v prvem delu govori o živosrebrovi rudi v Idriji, v drugem del pa o "idrijskem vitriolu". V izhodišču prvega dela razprave je opisan geografski položaj Idrije z geološkim opisom zgradbe tal ter nahajališči samorodnega živega srebra in živosrebrove rude. Sledijo opisi idrijskega rudnika in rovov v njem ter opis rud in njihove sestave. Poudaril je, da iz vseh rud dobijo le "eno vrsto živega srebra", kar dokaže z merjenjem specifične teže živega srebra. Glede na način pridobivanje razlikuje Scopoli "izvirajoče živo srebro", ki se nabira v jami med skalnimi razpokami in kaplja,"izločeno živo srebro", ki se dobi iz rude, ki vsebuje manjše količine živega srebra, ko rudo zdrobijo in nato izperejo ter"izdestilirano živo srebro", ki ga iz rude pridobivajo z "destilacijo" v posebnih pečeh pri močnem segrevanju. Pri tem omenja, da na podoben način pridobivajo živo srebro tudi v Almadenu v Španiji, kjer je bilo takrat poleg Idrije drugo pomembno PRISPEVEK JOANNESA ANTONIUSA SCOPOLIJA T K RAZVOJU KEMIJE V SLOVENIJI jlur (jll nahajališče živega srebra. Podal je podatke o postopku pridobivanja in o tem, koliko živega srebra so pri tem dobili. Opisuje, da je živo srebro v notranjosti zemlje tudi v obliki "zraščenega zemljastega in solnega mineraličnega telesa", ki ga sestavljata"vitriolna kislina in gorljiva zemlja". Pri tem je mislil na žveplo. Ob tem zapiše: "Pri spojitvi žvepla z živim srebrom nastane tista rdeče, težka metalična mešanica, ki jo imenujemo pristen ali čist cinober." Sledi opis oblik cinobra, ki so ga našli v Idriji. Odsvetuje njegovo uporabo kot zdravila in ob tem poudarja, da je za zdravila dvomljivo, nevarno in nevestno uporabljati snovi, kijih premalo poznamo. Navaja tudi, kako se pripravi "umetni cinober" in pri tem poudari, da je povsem neznano ali v naravi nastane cinober na enak način. Med primesmi v rudi omenja "škodljivi arzenik". Priporoča, da naj zdravniki, če že uporabljajo cinober kot zdravilo, tega "preiščejo", ali pa naj uporabljajo "umetno izdelanega". Omeni tudi uporabo cinobra za barvanje v času Rimljanov ter meni, da sta minij in cinober isti snovi. Navaja, da so idrijski rudarji mislili, da iz peči, v katerih segrevajo živosrebrovo rudo, izhaja "arzenik skupaj z žveplom". Opisuje, da je z vrsto poskusov ugotovil, da "žgana ruda ne daje vonja po česnu in belega dima, če rudo vržemo na žareče oglje in tudi ne oblikuje na železni pločevini belih cvetastih tvorb", kar naj bi bil dokaz za prisotnost arzenika. Podrobnih podatkov o načinu pridobivanja živega srebra v Idriji v razpravi ne navaja, saj je ta postopek veljal za tajnost. Analiziral je tudi vodo in v njej ni dokazal živega srebra in žvepla, kot so takrat tedaj menili. Zgodbo o škafarju, ki naj bi odkril rudišče v Idriji, ko je čez noč postavil škaf pod vodni izvir in ga naslednji dan našel polnega čistega živega srebra, je ocenil kot neverjetno, saj je lahko v Idriji "pritekla iz globin lahko le majhna količina živega srebra". Navaja tudi uporabo arzenika kot slikarske barve. Sledi opis "treh sestavin" v rudi; živega srebra, žvepla in gline ter ostalih kamnin. Posebno pozornost namenja apnencu in kapnikom. Prvi del razprave se zaključi z obsežnim zapisom o kristalih. Navaja izgled in kristalografske opise mineralov in kamnin ter prvi del razprave zaključi s seznamom nemških imen kamnin z omembo najdišč v idrijskem rudniku. Uvod v drugi del razprave je opis "nenavadnega produkta idrijske jame, to je vitriola, ki ga zelo pogosto najdemo v starih in opuščenih rudniških jamah". Podal je opise različnih oblik in lastnosti te snovi. Opisuje potek in rezultate reakcij vitriola z drugimi snovmi, ki jih je sam izvedel. Tako opisuje poskus z vitriolom, ko je leta 1757 pustil večjo količino te snovi stati v vlažni jami. Opazil je, da je vitrol čez čas izginil. Pri poskusu segrevanja vodne prozorne zelenkaste raztopine vitriola je opazil, da je raztopina čez čas postala motna zaradi "kosmičaste, rumene in razpršene meglice". V nadaljevanju je podan potek raziskav s to snovjo. Ker je bil Scopoli hkrati naravoslovec in zdravnik, je svoje eksperimentalne ugotovitve pogosto povezoval z ugotavljanjem in zdravljenjem bolezni. Tako je zapisal: "Iz povedanega spoznamo, da različne težke in od življenjskih moči nepredelane snovi lahko plavajo v naših tekočinah in da je zato ob težkih boleznih opazovanje urina neizogibno potrebno, saj ta pogosto nakazuje spremembe bolezni v smeri ozdravitve ali smrti." Barvo urina povezuje z zlatenico. Piše tudi, da postane urin pri težkih boleznih rdečkast, zaradi velike količine soli in pomanjkanja "razredčujoče tekočine". To povezuje z navado, da od vročine izsušene bolnike v soparnem zraku zavijajo v odeje in jih tako do smrti izmučijo zaradi neprimernega odtegovanja zadostne količine pijače. Ugotovil je, da vitriola ni mogoče razdeliti glede na njegovo barvo. Opisuje, da je vitridv Idriji lahko bel ali zelen in da ni čistega . S tem v zvezi se sprašuje, kako sta Linne1 in Wallerius2 dobila v naravi čisti vitriol - vitriolum nativum simplex, ki je drugačen od vitriola, sestavljenega iz dveh spojin - hermaphrodito diversum. Omenja, da VVallerius ni navedel rudnika, kjer so našli opisani vitriol in da Linne navaja, da je čisti vitriol po poreklu iz Cipra. Za tako imenovani "ciprski vitriol", kot so ga imenovali trgovci, meni G. A. Scopoli, da je lahko čist, ni pa samoroden. Na osnovi eksperimentalnega dela je ugotovil, da je za razlikovanje različnih vrst vitriola pomembno, katero kovino vsebuje. Navedel je tri oblike vitriola - vitriolum Martis, Veneris, &Zinci. V nemškem prevodu je Kari baron Meidinger označil te oblike vitriola glede na kovino, ki jo vsebuje kot"železov vitriol, bakrov vitriol in cinkov vitriol". G. A. Scopoli navaja, da je "vitriol Martis koristen za človeško zdravje, vitriol Veneris je manj koristen, cinkov pa nekoristen". Omenja, da je "umetno pripravljen vitriol Martis" koristen IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 za uničevanje glist, pri izločanju strupov iz človeškega telesa in odstranjevanju "sluzaste nesnage" iz oči. Razprava odraža delo G. A. Scopolija kot naravoslovca in zdravnika. Iz opisa poskusov lahko sklepamo, da je bil v danih pogojih odličen eksperimentator in da je poznal delo svojih sodobnikov. O njihovih ugotovitvah, ki so se navezovale na njegovo delo in jih citira v svoji razpravi, seje sam eksperimentalno prepričal in se do njih kritično opredelil. Iz razprave je razviden njegov odnos do dela alkimistov - adeptov. Iz misli: "Pomilujmo s takimi muhami obsedene adepte, ki trošijo moči in delovni čas za nekoristne reči" lahko sklepamo, da njihovega dela ni cenil.To misel je zapisal v delu razprave, v katerem je primerjal živo srebro dobljeno iz rude in samorodno živo srebro, ki so ga rudarji zbirali v jamah v usnjene vrečke. Nekateri so mislili, da je to živo srebro več vredno od pridobljenega na druge načine. S tem v zvezi je zapisal, da se lahko postavi vprašanje, zakaj tudi studenčnice ne prestrezajo že pod zemljo, še preden je prišla na dan. G. A. Scopoli je zapisal, da ima dobro očiščeno živo srebro vedno enako specifično težo, ne glede na način pridobivanja. Pri tem navaja meritve znanstvenika VValleriusa, ki se sicer razlikujejo od njegovih in meritve Nikolausa Poda3, ki so enake njegovim. Sprašuje se tudi, kakšen je "merkurij", ki po Helmontu4 nastaja "iz vode in se v zemlji ne najde" in kakšno živo srebro je dobil Basilius5 iz vitriola. Pomiluje tiste, ki raziskujejo lastnosti snovi le iz knjig in pišejo o tem česar niso videli ali naredili in so jih "v sanjah imeli za resnico". Sprašuje se, ali je razlika med žveplom, ki ga najdemo v različnih oblikah. Pravi:"Nikakor ne. Kajti v naravi imamo le eno samo vitriolno kislino in en sam gorljiv element ali flogiston. Imamo tudi le eno vrsto cinobra - Cinnaberis nativa in eno vrsto žvepla." Iz tega zapisa je razvidno, da je bil pristaš flogistonske teorije. Zapiše še, da je živo srebro v cinobru vezano in ni nevarno za človeka. Ob tem navaja delo Ramazina, ki je dokazoval, da seje slikar Farneliano zastrupil s čopičem pri uporabi cinobra kot barvila in menil, da se"cinober dela iz živega srebra in jedkega žvepla". Navaja, daje ta znanstvenik v svoji knjigi pokazal več medicinskega kot kemijskega znanja. Zgradbo kristalov in ugotovitve pri eksperimentih pogosto opisuje s primeri npr. kristal je prozoren, brez stebriča, neredko obložen kakor s strešnimi korci z drugimi majhnimi kristali; pri raztapljanju se obarva kot voda, v kateri smo oprali meso. Snovi so v času Scopolija pokušali. Tako piše, da žvečenje vlaken laskastega vitriola pospešuje slinjenje. Navaja, da ima preostanek pri segrevanju vitriola v retorti žveplast okus, pri drugem poskusu pa da je nastala snov podobna milu, ki ima gnusen in grenak okus. Povezovanje naravoslovja in medicine je razviden iz pogostih opisov uporabe snovi, ki jih v razpravi omenja, pri zdravljenju. Pri tem je tudi kritičen in navaja nekoristno in celo škodljivo uporabo nekaterih snovi. Tako opisuje uporabo"rubinastih kristalov" vzdravilstvu kot neumnost. Piše:"Huda norost je, če v medicini kičasto predpisujemo te barvne kristale in dragulje, ker iz njih pridobljen neokusen in od telesnih sokov neprebavljiv prašek le oškoduje bolnikovo mošnjo." Kritičen je tudi do uporabe zlatega in srebrovega amalgama, saj ni dokazov, da se kovine, ki jih zaužijemo, v telesu spremenijo. Lahko zaključimo z mislijo, ki jo je G. A. Scopoli zapisal v tej študiji ob razpravi s pristaši "Corpuscularis Philosophie ":"Le s srečo povezana prizadevnost kemijskih strokovnjakov, ki sklepajo s čistim razumom na podlagi natančnih poskusov, je lahko razjasnila razne skrivnosti in odkrila mnogo neznanih snovi." 50 PRISPEVEKJOANNESAANTONIUSASCOPOLIJA Crnnr,T T K RAZVOJU KEMIJE V SLOVENIJI olupoli ' Carl von Linne (1707-1778) slaven švedski botanik, zoolog in zdravnik je v svojem delu "Systema Naturae", kije prvič izšlo leta 1735 med njegovim bivanjem na Nizozemskem, postavil osnove taksonomije živega sveta. V njegovem času do leta 1758je to delo, v katerem je klasificiral 7.700 vrst rastlin in 4.400 vrst živali, doživelo kar deset ponatisov. 2 Johan Gottschalk Wallerius (1709-1785), švedski kemik, mineralog in zdravnik. Poznan je predvsem po svojem delu "Agriculturae fundamenta chemica", kije v švedščini izšlo leta 1761 in bilo prevedeno v vrsto jezikov. Je utemeljitelj proučevanja pomena kemije v kmetijstvu. 3 Nikolaus Poda von Neuhaus (1723-1798) je bil avstrijski entomologist. Njegovo delo "Insecta Musei Graecensis", kije izšlo leta 1761, predstavlja prvo entomološko delo, narejeno po binominalni nomenklaturi Carla Linneja. 4 Jan Baptista van Helmut (1579-1644), rojen v Bruslju, Belgija je pod vplivom Paracelsusa študiral medicino, misticizem in kemijo. Proučeval je predvsem pline in s svojim eksperimentalnim delom prispeval pri prehodu alkimije v kemijo. 5 Basilius Valentinus, rojen 1394 v Mainzu, Nemčija je bil alkimist. Med drugim je ugotovil, da nastane amonijak pri reakciji alkalijskih kovin in amonijevega klorida. * Flogiston naj bi bil neka negorljiva snov oziroma "princip" v alkimističnem smislu. ** Vitriole uvrščamo med galice, kar je trivialno ime za sulfate nekaterih kovin. Poznamo modro galico - bakrov sulfat z vezano vodo (modri vitriol); zeleno galico - železov sulfat z vezano vodo (zelen vitriol); belo galico - cinkov sulfat z vezano vodo (bel vitriol). Z besedo vitriol - oil of vitriol so označevali tudi koncentrirano žveplovo(VI) kislino. V idrijskem rudniku je med vrsto mineralov tudi siderotil-železov(ll) sulfat hepta hidrat, FeSO^HjO, epsomit magnezijev sulfat hepta hidrat, MgS04.7H20.......... hepta hidrat, MgS04.7H20.......... Literatura Arko, Mihael. Zgodovina Idrije. Gorica: Katoliška knjigarna v Gorici, 1931. Pfeifer, Jože. Zgodovina idrijskega zdravstva. Idrija: Mestni muzej Idrija, 1989. Scopoli, loann. Ant.. De Hydrargyro Idriensi Tentamina Physico-Chymico-Medico. Jena Leipzig, 1771.. Scopoli, loann. Ant. (prevod Kari von Meidinger). Physikalisch chemische Abhandlung vom Idrianischen Ouecksilber und Vitriol. Munchen: Josef Lindauer, 1786. (prevod Jože Pfeifer). Fizikalno-kemijska razprava o idrijskem živem srebru in vitriolu. Idrija, rokopis, 1989. Pet stoletij rudnika in mesta, Idrijska obzorja. Idrija: Mestni muzej Idrija, 1993. 51 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Abstract The first part ofthe article presents the milestones in the historical development of chemistry science from the end of17th until the beginning ofthe I9th century. This period is characterised also by the work of Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788), who ms vvorking in Idrija as a physician in the mercury mine during 1754 to 1769. He was also a teacher ofmetallurgy and chemistry at the School of metallurgy and chemistry which was founded at that tirne. During the period ofthe Austrian - Hungarian Monarchy, Idrija ms quite imporatant: being the second largest mercury mine next to Almendo mine in Spain. In 1771 G. A. Scopoli published his scientific treatise in Latin, entitled »De Hydrargyro Iridensi Tentamina Physico-Chymico-Medico« which appeared in Jena Lepizig. The work comprised three volumes: De Minera Hydragyri, De Vitriolo Iridensi, and De Morbis Fossorym Hydrargyri. The first two volumes ofthe treatise were translated into German in 1787, foliovved by a translation into Slovenian in 1989. The first part (Volume 1) ofthe treatise describes the geography of Idrija with geological composition ofthe site and the deposits ofnative mercury and mercury ore. The author describes the Idrija mine in full detail and presents the extraction procedure ofmercury by calcination ofthe ore. He also describes the geology ofrocks around Idrija and at the end of Volume 1 a list ofthe rocks is given, furnished with German translations ofthe terms. In the second part (Volume 2) various forms of vitriol* which he himselffound in the Idrija mine are described. He describes experimentation with vitriol and othersubstances, which was his original work, and compares his results with the results of other scientists ofthat tirne, cited in the treatise. He measured the specific weight ofmercury to frnd out that it does not change with the method of extraction. He deduced that mercury appears in one form only. G. A. Scopoli was not only a scientist but a physician as well: in his work he also describes various applications ofsubstances in medicine. What is important is that his dndings are original and based on his own experimental work. He was critical towards alchemy, while supporting the flogiston theory. vitriol* = a sulphate ofsome metals, e.g. blue vitriol (flower ofcopper) which is copper sulphate bonded to water molecules), green vitriol = iron sulphate with mter; white vitriol = zine sulphate with water. 52 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Matija Gogala Scopolijeva "cicada montana" je do danes dobila več kot deset sestrskih vrst škržadov Teseni leta 2007 sem se udeležil nekega znanstvenega sestanka v Paviji, kjer je prebil svoja zadnja leta Janez Anton Scopoli, avtor Kranjske flore I in Kranjske entomologije. Ko smo z ženo in kolegom iskali sledi za njim, nismo imeli večjih težav. Na poti iz hotela na univerzo smo hodili po njegovi ulici (Via Giov. Antonio Scopoli), ki nas je vodila do starega botaničnega vrta, ki gaje on urejal in je delno še tak, kot na starih slikah, na univerzi pa smo si ogledali njemu posvečeno spominsko ploščo. Napis na spominski plošči se v prevodu akademika Kajetana Gantarja glasi: r--—--— IOANNI ■ ANTONIO • SCOPOLI QV1 NATVRAE ■ M1RABILIA ■ SCRVTATVS MONTIBVS • VNDECVMOVE • 1VSTKATIS ROTANICAM INNVMER1S • DITAVIT PLANTIS CHIMICAM ■ FERME PROSCRIPTAM SVAE DIGNITATI RESTITVIT TANTVMOVE ■ IN • HOC • ATHENAEO ■ DOCENDO PROFECIT VT ■ EXTER (S ■ GENTIBVS • VTR1VSOVE • SCIENTIAE pOCTORES ■ HALI A- NON ■ AMPUVS • INV1DERET ALOYSIVS ■ BRVGNATELLI • SYRVS • BORDA |i P.ANC1SCVS • MARABEIU ■ DOMINICVS ■ NOC.CA PRAECEPTOR1 ■ OPT1MO G A- M P- .....—..... i Spominska plošča Janezu Antonu Scopoliju na univerzi v Pavii - glej prevod besedila. Janezu Antonu Scopoliju, ki je potem, ko je raziskoval čuda narave in si od vseh strani ogledoval gore, obogatil botaniko z neštetimi rastlinami, kemijo, kije bila že popolnoma odpisana, pa obnovil v njenem dostojanstvu. S poučevanjem na tem ateneju je toliko dosegel, da Italija tujim narodom ni več zavidala njihovih učenjakov v obeh znanostih. Alojzij Brugnatelli. Syrus Borda, Frančišek Marabelli. Dominik Nocca So s hvaležnim srcem položili to spominsko obeležje. VIA GIOV. ANTOHIO SCOPOLli Scopolijeva ulica v Pavii. 53 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 v» obsefcvatlokfis 20 o logic a. icg. CICAD A Montana,, d i a g n. Mannijtra, dupld minor C. On//. Ab domini s fegmenta mdrgine rubelta. Ia Montanis CamioHae circa Idri&rn. Napisi v Pavii ga slavijo predvsem kot botanika, toda Scopolijeve"naturae mirabilia" so bile tudi žuželke, kar najlepše dokazuje njegova knjiga Entomologia carniolica (1763) in druga dela, med katerimi je tudi serija Annus historico naturalis (1769 - 1772). V petem delu petega zvezka z letnico 1772 je Scopoli med drugim opisal gorskega škržada Cicada montana, danes Cicadetta montana. Majhne razlike v obliki in barvi teh žuželk so ugotavljali že stari mojstri entomologije in opisali več taksonov (vrst, podvrst, form ali varietet), ki pa jih novejši avtorji v dvajsetem stoletju večinoma niso priznavali. Toda šele akustični pristop je pokazal vso raznolikost gorskih škržadov! Za škržade je namreč značilno oglašanje s posebnim parnim organom timbalom na prvem obročku zadka. Samci skoraj vseh vrst se oglašajo in to vsaka vrsta s svojim značilnim napevom.Tudi gorski škržadi pri tem niso izjema, ker pa je njihovo frekvenčno območje zelo visoko, blizu zgornje slušne meje človeka, moramo vsaj starejši ljudje uporabljati za prisluškovanje njihovim napevom občutljive mikrofone in posebne naprave - ultrazvočne detektorje. K obvezni opremi spada še dobra snemalna naprava, npr. digitalni magnetofon ali pa snemalnik na spominsko kartico ter računalnik z ustreznim programom za analizo zvoka. V starejši literaturi je bilo sicer objavljeno več preprostih opisov zvokov, kijih oddajajo gorski škržadi, vendar je prvi sodoben opis napeva kateregakoli gorskega škržada objavil šele M. Boulard (1995). Pod imenom Cicadetta montana Scopoli 1772 je z oscilogrami in spektrogrami opisal napev primerkov iz Začetek Scopolijevega opisa gorskega škržada v publikaciji Annus V. Historico Naturalis V. Observationes zoologicae. Prepariran primerek Scopolijevega gorskega škržada (Cicadetta montana s.str.). SCOPOLIJEVA"CICADAMONTANA" t JE DO DANES DOBILA VEČ KOT DESET SESTRSKIH VRST ŠKRŽADOV OLUr ULl Francije. Kasneje seje izkazalo, da ta vrsta ni bila prava C. montana temveč sorodna C. brevipennis (glej dalje). Štiri leta kasneje sva sTomijemTrilarjem (Gogala in Trilar 1999; Gogala in Trilar 2004 opisala zelo drugačen napev pri vrsti, ki smo jo odkrili v Makedoniji in jo je W. Schedl v isti reviji (Schedl 1999) predvsem na podlagi naših primerkov opisal kot novo podvrsto C. montana macedonica. V istem članku sva opozorila na to, da poleg vrste, katere dvodelni napev je predhodno opisal Boulard, obstaja še vrsta z drugačnim, preprostim napevom, ki ga predstavljajo le zelo dolge fraze enakomerno naraščajočega in na koncu hitro zamrlega zvoka, ki lahko brez prekinitve trajajo tudi več kot minuto. Leto zatem sta spet drugačen napev pri populaciji gorskih škržadov iz Pirenejev odkrila francoska strokovnjaka S. Puissant in M. Boulard (Puissant in Boulard 2000) ter to vrsto poimenovala C. cerdaniensis. Značilnosti napevov so bile pri posameznih populacijah stalne in očitno je postalo, da je po napevu najlažje razlikovati in prepoznavati vrste gorskih škržadov. Da postavimo stvari na svoje mesto, sva s kolego Trilarjem po primerjavi majhnih razlik v morfologiji teh vrst in študiju starejše literature imenovala vrsto, kateri je dvodelni napev prvi opisal Boulard (1995), po starem imenu ene od "variacij" (Fieber 1876) C. brevipennis. Scopolijevo ime iz leta 1772 C. montana pa sva pripisala vrsti z dolgim enakomernim napevom (Gogala in Trilar 2004). Le to vrsto sva namreč našla v okolici Idrije, od koder so izvirali Scopolijevi primerki za opis te vrste (glej besedilo na sliki na prejšnji strani). Tako smo prišli do štirih vrst zelo sorodnih in podobnih gorskih škržadov, namreč Cicadetta montana, C. brevipennis, C. macedonica in C. cerdaniensis. Že skoraj 30 let prej je Boulard (1976) opisal še eno vrsto gorskih škržadov C. fangoana po primerkih iz Korzike, katerih napev je spet drugačen toda vendar podoben napevu vrste C. brevipennis (Boulard 1995). Skupaj jih je bilo torej že pet. Medtem sva s kolego Trilarjem v več državah Evrope in tudi v Sloveniji ugotavljala prisotnost vrste s podobnim napevom, kot ga ima Pirenejski škržad in domnevala, da gre za isto vrsto Cicadetta cerdaniensis. Našla sva jo še v Avstriji (Trilar in Holzinger 2004), na Poljskem (Trilar et al. 2006), v Makedoniji (Gogala et al. 2005) in Grčiji (Gogala et al. 2008). Švicarski kolega T. Hertach je to vrsto našel tudi v Švici poleg vrst C. montana in C. brevipennis (Hertach 2007). Medtem so Francozi ugotovili, da lahko tudi pri njih poleg C. brevipennis najdemo pravo C. montana (Sueur in Puissant 2007) in na severu Francije vrsto s podobnim napevom kot ga ima C. cerdaniensis, vendar sta jo J. Sueur in S. Puissant (Sueur in Puissant 2007) opisala kot ločeno vrsto C. cantilatrix. Čeprav obstoji o upravičenosti tega poimenovanja nekaj dvoma, moramo za sedaj veljavnost te vrste upoštevati. Tudi na vzhodu Evrope smo začeli odkrivati še nove vrste. V Grčiji smo skupaj z grškim entomologom S. Drosopoulosom ugotovili, da je po gorah od Peloponeza in proti severu do 40. vzporednika razširjena vrsta gorskega škržada s svojskim napevom, ki smo ga poimenovali C. hannekeae (Gogala et al. 2008) in je še najbolj soroden z makedonskim gorskim škržadom C. macedonica, ki je tudi dobra vrsta (ne samo podvrsta - Gogala in Trilar 2004) in nastopa v Grčiji le na severu skupno s Scopolijevo vrsto C. montana. Ko pa smo v letu 2007 raziskovali še gore na vzhodni obali celinske Grčije, nas je presenetila biotska raznovrstnost teh krajev, saj smo našli novo vrsto na Olimpu, drugo na sosednji gori Ossa, kar dve pa na otoku Evbeja na pobočju gore Dirfis. Napev ene vrste z Evbeje je prikazan na zadnji sliki. Opisi teh vrst so še v pripravi. Naj ob koncu povemo, da je gorskim škržadom zelo sorodna vrsta še Cicadetta concinna Germar 1821, v nekaterih virih imenovana C. podolica Eichvvald 1830, ki je po značilni obarvanosti kril lahko prepoznavna, napev pa je sicer vrstno značilen pa vendarle podoben makedonski in grški vrsti (Trilar in Gogala 2007. Tudi vrsta "C. montana" iz Koreje ima svoje edinstvene značilnosti v napevu, kar smo ugotovili iz posnetka, ki nam ga je od tam poslal Young June Lee. Kljub podobnosti z ostalimi gorskimi škržadi (C. montana sensu lato) je to že po napevu sodeč vsekakor samostojna vrsta. Torej je za sedaj opisanih in uradno poimenovanih že lepo število sestrskih vrst: Cicadetta montana Scopoli 1772, C. brevipennis Fieber 1876, C. fangoana Boulard 1976, C. macedonica Schedl 1999, C. cerdaniensis Puissant & Boulard 2000, C. cantilatrix Sueur & Puissant 2007 in C. hannekeae Gogala et al. 2008. In k temu lahko prištejemo še nove neopisane vrste iz Grčije in vrsto iz Koreje. Po značilnostih in strukturi napevov IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 lahko dosedaj znane vrste gorskih škržadov združimo v več skupin. - Skupina C. montana (Cicadetta montana s. str., C. brevipennis in nova vrsta z Olimpa v Grčiji), - Skupina C. cerdaniensis (C. cerdaniensis, C. cantilatrix in morda še ena neopisana vrsta iz Švice in Italije), - Skupina C. macedonica (C. macedonica, C. hannekeae sp.nova, in dve še neopisani vrsti iz Grčije). Sem lahko priključimo še po barvi prepoznavno C. concinna. Zgoraj omenjena korejska vrsta ima v napevu podobnosti po eni strani z vrsto C. brevipennis in po drugi s skupino C. cerdaniensis. Ena od novih vrst z Evbeje v Grčiji ima napev drugačen od vseh drugih vrst, zato še čakamo na dodatne morfološke in molekularno genetske raziskave, da bi lažje presodili, če ta vrsta kljub podobnosti sploh spada v kompleks gorskih škržadov (C. montana sensu lato). Za bralce, ki morda dvomijo, da je napev dovolj pomemben znak za ločevanje in določanje vrst škržadov naj povem, da že več let pošiljamo akustično preverjene primerke gorskih škržadov ali njihovo tkivo na molekularno genetske preiskave sodelavcem v laboratorij profesorice C. Simon na univerzo v Storrs, ZDA. Dosedanji, sicer še neobjavljeni rezultati, se večinoma skladajo z rezultati naših bioakustičnih raziskav in vsekakor podpirajo naša stališča o prikazanih vrstah in sorodnosti gorskih škržadov. Edina večja razlika v sorodnosti se kaže pri vrsti C. brevipennis, ki jo molekularne raziskave postavljajo bližje akustično določeni skupini C. cerdaniensis. Molekularna analiza novih neopisanih vrst iz Grčije še ni narejena. Kljub temu je jasno, da seje Scopolijevi vrsti "Cicada montana", ki je še danes veljavna vrsta, do danes pridružilo že več kot 10 vrst gorskih škržadov. Le kakšna presenečenja nas še čakajo? Primerjava napevov ozko sorodnih vrst gorskih škržadov v širokem smislu besede tCicadetta montana sensu lato). Oscilogrami vrst C. montana (a - začetek in b - zaključek fraze), C. brevipennis (c) in nove še neimenovane vrste z Olimpa (d). 56 SCOPOLIJEVA "CICADA MONTANA" P D ,, . JE DO DANES DOBILA VEČ KOT DESET SESTRSKIH VRST ŠKRŽADOV OCOF OLl Primerjava napevov vrst Cicadetta macedonica (a), C. hannekeae (b), nove vrste z gore Ossa (c) in ene od novih dveh vrst z gore Dirfis v Grčiji (d). Za primerjavo je prikazan še napev sorodne toda lahko prepoznavne vrste C. concinna. 57 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Literatura Boulard M., 1976. Cicadetta fangoana, une Cigale nouvelle pour la faune de France et la Science. LEntomologiste 32 4-5): 153-158. Boulard M., 1995. Posturesdecymbalisation, cymbalisations et cartes dldentite acoustique des cigales. 1 - Generalites et especes mediterraneenes (Homoptera, Cicadoidea). EPHE Biol Evol Insectes 7/8:1-72. Fieber, F.X„ 1876. Les Cicadines d'Europe d'apres les originaux et les publications les plus recentes. Deuxieme partie. Revue et Magasin de Zoologie (3)4:11-268. Gogala, M., Trilar T., 1999. The song structure of Cicadetta montana macedonica Schedl with remarks on songs ofrelated singing cicadas (Hemiptera: Auchenorrhyncha: Cicadomorpha: Tibicinidae). Reichenbachia, Dresden 33:91-97. Gogala, M., Trilar T. 2004. Bioacoustic investigations and taxonomic considerations on the Cicadetta montana species complex Homoptera: Cicadoidea: Tibicinidae). Anais da Academia Brasileira de Ciencias.(2): 316-324. Gogala, M., Trilar T., Krpač, K, 2005. Fauna of singing cicadas (Auchenorrhyncha: Cicadoidea) ofMacedonia - a bioacoustic survey. Acta entomologica slovenica (2): 103-126. Gogala, M., Drosopoulos S., Trilar T., 2008. Cicadetta montana complex Hemiptera, Cicadidae) in Greece - a new species and newrecords basedon bioacoustics. Deutsche entomologische Zeitschrift 55 (1) 91-100. Hertach, T. 2007. Three species instead ofoniy one: Distribution and ecology ofthe Cicadetta montana species complex (Hemiptera: Cicadoidea) in Svvitzerland. Mitteilungen der Schvveizerischen Entomologischen Gesellschaft_ 80:37-61. Puissant, S., Boulard M. 2000. Cicadetta cerdaniensis espece jumelle de Cicadetta montana decryptee par l'acoustique (Auchenorrhyncha, Cicadidae, Tibicinidae). EPHE, BiologieetEvolution des Insectes: 111-117. Schedl, W. 1999. Eineneue Unterartder Bergzikade im Balkan, Cicadetta montana ssp. macedonica (Hemiptera: Auchenorrhyncha: Cicadomorpha: Tibicinidae). Reichenbachia, Dresden 33:87-90. Scopoli J. A., 1763. Entomologia Carniolica. Trattner, Vindobonae. Scopoli J.A., 1772.Annus V. Historico Naturalis V. Observationes zoologicae. Lipsiae, p. 109-110. SueurJ., Puissant S. 2007. Biodiversity eavesdropping: bioacoustics confirms the presence of Cicadetta montana (Insecta: Hemiptera: Cicadidae) in France. Annales de la Societe Entomoiogique de France 43(1): 126-128. SueurJ., Puissant S. 2007. Similar look but different song: a new Cicadetta species in the montana complex (Insecta, Hemiptera, Cicadidae). Zootaxa 1442:55-68. Trilar, T., Gogala M. 2007. The song structure of Cicadetta podolica (Eichvvald 1830) Hemiptera: Cicadidae). Acta entomologica slovenica_15(l): 5-20. Trilar, T., Gogala M., Szwedo J., 2006. Pyrenean mountain cicada Cicadetta cerdaniensis Puissant et Boulard (Hemiptera: Cicadomorpha: Cicadidae) found in Poland. Polish Journal of Entomology 75:313-320. Trilar, T., Holzinger IV. 2004. Bioakustische Nachweise von dreiArten des Cicadetta montana Komplexes aus Osterreich (Insecta: Hemiptera: Cicadoidea). Linzerbiologische Beitrage36 (2): 1383-1386. 58 Abstract Scopoli's "Cicada montana" got till nov/a t least ten sister species of cicadas J. A. Scopoli described in Annus historico naturalis (1772) the mountain cicada Cicada montana, now Cicadetta montana. With the use of bioacoustic methods during the last ten years it turned out that in addition ofthis one there is a complex ofdose related and morphologicallyvery similar species, which can be best recognized by their song patterns or by molecular DNA analyses. Till now seven species of this complex are already described and 4 European species stili wait for a description. IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Kačji pastirji (odonata) v scopolijevih delih Boštjan Kiauta Ioannes Antonius Scopoli (1723-1788) je obravnaval kačje pastirje (Odonata) v treh od svojih knjižnih del: obdelal je znano mu favno takratne Kranjske (1763), opisal "novo vrsto" iz Madžarske (1772) in izrazil mnenje o naravni skupini ("genus naturale"), ki jo tvorijo med žuželkami takrat znani rodovi Aeshna, Agrion in Libellula (1777). Kačje pastirje je uvrščal v red mrežokrilcev (Neuroptera) in uporabljal Linnejevo nomenklaturo. Morfološko različne oblike, ki pripadajo različnim, takrat še neopisanim vrstam, je opisal kot "variacije" znanih Linnejevih taksonov in jih taksonomsko ni poimenoval. Iz opisov in/ali njegovih bakrorezov je mogoče večino t.im. "variacij" sinonimizirati s kasneje opisanimi in poimenovanimi vrstami, pri nekaterih pa je določitev identitete negotova ali nemogoča. Pod raznimi latinskimi imeni so številne vrste kačjih pastirjev opisane že v slovstvu 17. stoletja, ki pa v sistematski zoologiji ni upoštevano. Mednarodna komisija za zoološko nomenklaturo (International Commission on Zoological Nomendature) je na četrtem svetovnem zoološkem kongresu v Cambridge-u (1898) določila datum izida desete izdaje Linnejeve Systema naturae (Linnaeus, 1758) kot začetek veljavnega zoološkega imenoslovja in sistematike; imena živali, ki so bila predlagana pred letom 1758, se v sistematski zooloogiji ne upoštevajo in so neveljavna. V omenjenem deluje podal Linne imena in opise 13 evropskih in 5 azijskih in ameriških vrst kačjih pastirjev, ki jih je uvrstil v red Neuroptera in v edini rod Libellula. Njegovi evropski taksoni (sledeč zapovrstnemu redu opisov) so: L quadrimaculata, L. flaveola, L. vulgata, L. rubicunda, L. depressa, L. vulgatissima, L. cancellata, L. aenea, L. grandis, L.juncea, L. forcipata, L. virgo in L puella. Pet let po izidu Linnejeve knjige in dve leti po obdelavi zbirk Prirodoslovnega muzeja v Grazu (Poda, 1761), je bila Scopolijeva Entomologlacarniolica (Scopoli, 1763) eno prvih del, ki je obravnavalo tudi nekatere evropske kačje pastirje. Sledeč Linnejevemu sistemu in nomenklaturi jih je Scopoli opisal pod imeni: Libellula grandis, L. depressa, L. quadrimaculata, L. vulgata, L. virgo in L. puella in opisom dodal tudi diagnoze nekaterih "variacij", katerih identiteto sta skušala dognati že Hagen (1840,1854) in Kiauta (1963). Leto po objavi Scopolijeve monografije je podal Miiller (1764) opise dodatnih srednjeevropskih vrst: Libellula cyanea, L. pratensis, L. fulva in L sanguinea. Eno od teh je razpoznati že iz Scopolijevega dela. Edino lastno "novo vrsto"je Scopoli (1772) opisal pod imenom Libellula aurea iz Madžarske, ki pa je identična z Linnejevo vrsto L flaveola. Iz analize Scopolijevih opisov in bakrorezov je razvidno, daje imel v rokah vsaj kakih 14 vrst (slovenskih) kačjih pastirjev. Pri njih determinaciji pa je napravil več napak in veljavne lastne vrste med kačjimi pastirji nima. Fabricius (1775) je revidiral Linnejev monogenerični sistem kačjih pastirjev in poleg rodu Libellula uvedel še rodova Aeshna in Agrion. Scopoli je to delo poznal in v svojem Introductio ad historiam naturalem (1777) izrazil mnenje, da predstavljajo kačji pastirji posebno "naravno skupino": "Metamorphosis, habitus, copula, victus, 59 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 proprietates, coniungunt Libellulam, Aeschnam, Agrionem Fabricii in unum genus naturale". Prav lahko, daje tudi ta Scopolijeva izjava utrdila Fabricijevo kasnejšo odločitev za združenje kačjih pastirjev v ločeno sistematsko skupino, Odonata (Fabricius, 1793). V navedenem delu je definiral Scopoli le rod Libellula, pri čemer je pa (napačno) naštel značilnosti vsaj dveh rodov. Skoro gotovo je Scopoli (1777) tudi prvi avtor, ki je zagrešil ortografsko napako v pisavi Fabricijevega rodu Aeshna, ki ga piše kot "Aeschna", kar povzroča pisno neenotnost vse do danes. Za slednjo Bridges (1994) pomotoma krivi nekega anonimnega avtorja v Magazin furlnsektenkunde 1:125-155, iz leta 1801. POSKUS PRIKAZA SCOPOLIJU ZNANIH VRST KAČJIH PASTIRJEV Scopoli je opisal in deloma ilustriral znane mu kačje pastirje pod imeni sedmih vrst, ki jih spodaj navajamo po abecednem redu. Opisi so kratki, nekatere ilustracije slabe in se ne ujemajo s tekstom ustreznega opisa. Določitev danes veljavnih taksonov, ki naj bi jih imel Scopoli pred sabo, je zato v nekaterih primerih težka, negotova ali nemogoča. Libellula aurea Scopoli 1772:120 Vrsta je opisana iz spodnje Madžarske kot nova. Dejansko gre za opis vrste Sympetrum flaveolum (Linnaeus, 1758), s katero sta jo sinonimizirala že Selys & Hagen (1850). Presenetljivo je, da ta, v Sloveniji dosti pogostna vrsta v Scopolijevi Entomologia carniolica (1763) ni omenjena. Libellula depressa Scopoli, 1763:260-261, tab. 43 Scopolijeva determinacija je nedvomno pravilna. Opis in bakrorez se ujemata z L. depressa Linnaeus, 1758. "Variacije" 1 -3 so različni starostni stadiji,"variacija"4 pa bi mogla predstavljati samca vrste L. fulva Muller, 1764, po kopulaciji. Libellula grandis Scopoli, 1763:259-260, tab. 42 Niti opis, niti bakrorez ne ustrezata vrsti Aeshna grandis (Linnaeus, 1758), z njo se ujema le podatek o "habitat in aquis stagnantibus". Navedbe opisov te vrste v starejšem slovstvu zato tu niso na mestu, čeprav se opis N. Poda (1761) verjetno nanaša na primerke s Štajerske. Bakrorez je sicer slab in ne kaže rumenih peg na zadku, vendar nedvomno predstavlja nekega predstavnika iz rodu Cordulegaster, kije na Slovenskem zastopan s tremi vrstami. V kombinaciji z nekaterimi podatki iz opisa, predvsem "nucha flava"("nucha" pomeni v srednjeveški latinščini "zadnji del vratu", "tilnik"), bi šlo za neko vrsto iz C. boltonii-skupine. Ker je C. boltonii na Slovenskem južno od Karavank skrajno redka, je imel Scopoli skoro gotovo pred seboj vrsto C. heros Theischinger, 1979, ki je v Sloveniji splošno razširjena in nastopa lokalno v močnih populacijah. Vse Cordulegaster-vrste so reofilne, C. heros je vezan na manjše vodotoke v gozdni pokrajini. Libellula puella Scopoli, 1763:263, tab 36 &43 Scopolijeva obdelava tega taksona je nezadovoljiva. Z osmimi "variacijami" in obema slabima ilustracijama podaja fragmentarne opise večinoma nezanesljivo določljivih vrst iz kakih sedmih(?) rodov družin Coenagrionidae, Lestidae in morda(?) Platycnemididae. - tab.36: Mišljena (pa slabo prikazana) je vrsta Coenagrion puella (Linnaeus, 1758). - tab.43: Verjetno nek zastopnik družine Lestidae, vendar dolžina zadka ni v pravem razmerju z velikostjo kril. - var.1: Pod "abdomine ferruginaeo, dorso et capite maculis flavis" bi bilo razumeti vrsto Sympecma fusca (Vander Linden, 1820). - var. 2:"Abdomen coeruleomaculisque coeruleis" velja za samce večine vrst iz rodu Coenagrion, kot tudi za Enallagma cyathigerum (Charpentier, 1840), Erythromma lindenii (Selys, 1840) in Platycnemis pennipes (Pallas, 1771), čeprav je modra barva pri slednji vrsti svetlejša. - var.3:"Abdomine nigro"bi lahko kazalo na vrsto Ischnura elegans (Vander Linden, 1820), "maculae albae" pa v tej kombinaciji niso jasne. - var.4: Pyrrhosoma nymphula (Sulzer, 1776), vsaj približno pa tudi Ceriagrion tenellum (deVillers, 1789) fMintermedium. - var.5: P. nymphula (?) - var.6: Lestes sp.;"fusco-viridi", v kombinaciji s "subtus al bo", če je slednje razumeti kot svetlomodro-bel poprh, bi kazalo na vrsto L. sponsa (Hansemann, 1823), ki je najpogostnejša vrsta tega rodu v Sloveniji. KAČJI PASTIRJI (ODONATA) CrAr)AT V SCOPOLIJEVIH DELIH OLUrULl var.7: P. nymphula. var.8:"Alis absque puncto marginali" kaže na juvenilni osebek, pri katerem pterostigma še ni vidna. Izjava "abdomen fusco"to potrjuje. Take primerke je večkrat opaziti zlasti pri vrsti Ischnura pumilio (Charpentier, 1825). O njih je poročal že Scopolijev sodobnik Strom (1783). Libellula quadrimaculata Scopoli, 1763: 261, tab. 43 Bakrorez in opis iz"fossis circa Labacum" nedvomno predstavljata L. quadrimaculata Linnaeus, 1758; obe "variaciji" sta pa različna starostna stadija. To je edina vrsta, za katero podaja Scopoli točno nahajališče. Libellula virgo Scopoli, 1763:262, tab 36 &43 Iz obeh bakrorezov in diagnoz šestih "variacij"je z lahkoto razpoznati obe vrsti rodu Calopteryx, ki nastopata v Sloveniji: - var.1: Opis in bakrorez na tab. 43 predstavljata samca C. virgo (Linnaeus, 1758). - var.2: Juvenilni samec C. virgo. - var.3: Samec C. splendens (Harris, 1782), kije prikazan tudi v bakrorezu na tab. 36. -var.4: Samica C. virgo. - var.5: Juvenilni samec C. virgo. - var.6: Samica C. splendens. Libellula vulgata Scopoli, 1763:161-162, tab. 43 Selys & Hagen (1850) sta sinonimizirala Scopolijev opis z vrsto Orthetrum coerulescens (Fabricius, 1798), ki je v Sloveniji vsekakor najbolj razširjen predstavnik tega rodu in se mu Scopolijev bakrorez tudi močno približuje. Omemba o"thorace abdomineque caeruleis" pa kaže, da gre gotovo tudi za vrsto 0. brunneum (Fonscolombe, 1837). Obe "variaciji" predstavljata le samca in samico iste vrste. Identičnost Scopolijevega opisa z vrsto Sympetrum vulgatum (Linnaeus, 1758) podatek o modri barvi oprsja in zadka izključuje. Zaključek Analiza Scopolijevega objavljenega inventarja (Scopoli, 1763,1772) kaže, da je imel avtor v rokah vsaj 14 z gotovostjo ali veliko verjetnostjo določljivih vrst kačjih pastirjev: Calopteryxsplendens, C. virgo, Lestes sponsa, Sympecma fusca, Coenagrion puella, Ischnura elegans, Pyrrhosoma nymphula, Cordulegaster heros, Libellula depressa, L fulva, L. quadrimaculata, Orthetrum brunneum, 0. coerulescens in Sympetrum flaveolum, katerim je dodati še štiri verjetne pa ne z gotovostjo določljive vrste: Ceriagrion tenellum, Enallagma cyathigerum, Ischnura pumilio in Platycnemis pennipes. Sledeč Linnejevemu sistemu in nomenklaturi in z izjemo edine vrste, ki jo je smatral za novo, je opisal Scopoli vsa ta taksa pod imeni šestih Linnejevih vrst. Danes je znanih v Evropi preko 120 vrst kačjih pastirjev. V18. stoletju je devet avtorjev imenovalo in opisalo 28 vrst, od tega 19 vrst pred letom 1772, ko seje Scopoli verjetno nehal aktivno ukvarjati s študijem kačjih pastirjev. Vrste, opisane v 18. stoletju, danes uvrščamo v 18 rodov osmih družin. Pojem biološke vrste v Scopolijevem času še ni bil znan in raziskovalci na majhne morfološke razlike med sorodnimi vrstami niso bili pozorni. Zato Scopoliju in njegovim sodobnikom ni zameriti pomankljivih opisov. Zahvala Scopolijevo delo iz leta 1111 mi v originalu ni bilo dostopno. Profesor dr. Tone Wrabermije ljubeznivo oskrbel prepis tamkajšnjega teksta o kači h pastirjih, za kar se mu toplo zahvaljujem. 61 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Slovstvo Bridges, C.A., 1994. Catalogue ofthe family-group, genus-group and species-group names ofthe Odonata ofthe world. Bridges, Urbana/IL. Fabricius, J.C., 1775. Systema entomoiogiae. Kortii, Fiensburgi-Lipsiae. Fabricius, J.C., 1793. Entomoiogia systematica emendata etaucta. Prof t, Hafniae. Hagen, H. A., 1840. Synonymialibellularum europaearum. Dalkovvski, Regimonti Prussorum. Hagen, H.A., 1854. Die Kupferzu Scopoli's Entomoiogia carniolica. Stett. ent. Z. 15(3): 81-91. Kiauta, B., 1963. Bakrorezi k Scopoli]evi Entomoiogia carniolica. Kronika, Ljubljana 11 (11:57-60. Linnaeus, C., 1758. Systema naturae, tom 1: Regnum animale. LaurentiiSalvii, Holmiae. Muller, O.F., 1764. Fauna insectorum fridrichsdalina. Gladitsch, Hafniae-Lipsiae. Poda, N., 1761. Insecta museigraecensis. Haeredum VVidmanstadii, Graecii. Scopoli, T.A., 1763. Entomoiogia carniolica. Trattner, Vindobonae. Scopoli, T.A., 1772. Observationes zoologicae. Annus hist.-nat. 5:70-128. Scopoli, T.A., 1777.lntroductioadhistoriam naturalem. Gerle, Pragae. Selys Longchamps, E. de & H.A. Hagen, 1850. Revue des odonates ou libellules d'Europe. Muguardt, Bruxelles-Leipzig & Roret, Pariš. Strom, H., 1785. Norske insecters beskrivelse med anmoerkinger. Nye Sami. kon. danske vidensk. selsk. Skriv. 2:49-93,2 tab. Abstract DRAGONFLIES (ODONATA) IN THE WORKS OFI. A. SCOPOLIREVISITED-An attemptis made at a taxonomic identification ofthe odonateinventoryin his 1763 (Entomoiogia carniolica, Trattner, Vindobonae) and 1772 (Annus hist.-nat. 5) works. Based on an analysis ofthe text and the respective illustrations, 14 species could be identified, viz. Calopteryx splendens, C. virgo, Lestes sponsa, Sympecma fusca, Coenagrion puella, Ischnura elegans, Pyrrhosoma nymphula, Cordulegaster heros, Libellula depressa, L. fulva, L. quadrimaculata, Orthetrum brunneum, O. coerulescens and Sympetrum flaveolum. Due to theshortcomings in descriptions, a reliable identification of several other species could not be provided. In his Introductio ad historiam naturalem (1777, Gerle, Pragae), Scopoli was the first to clearly recognize the peculiar features ofdragonflies as a separate group, though the latter ms separated and named as Odonata not until 1793 byJ.C. Fabricius. In the same work, Scopoli used the spelling "Aeschna" for the Fabrician genusAeshna, introducing therewith an ortographic error into the odonatological literature. 62 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 scopolijeva razprava "dubia botanica" (1770) !". A. Scopoli je bil zvest Linnejev privrženec, ki pa se ni obotavljal, včasih tudi skoraj udomušno, zbadljivo ali kritično, ošvrkniti to ali ono Linnejevo stališče. Kot nekaj primerov naj navedemo naslednje: »Linnaeus združuje obe vrsti, čemur pa nikakor ne morem pritrditi, glede na povsem različen videz, socvetje in naravo obeh, kar se ne spremeni v nobeni gojitvi«(Scopoli v pripombi k jegličem vrst trobentice in šmigovca, Fl. Carn. 294,1760); »Zdelo se mi je prav elegantno rastlinico, ki so jo zanemarili Linnaeus in drugi, skrbno opisati in ji povrniti vrstno vrednost« (Scopoli ob opisu tevja, Astrantia epipactis, Fl. Carn. 1:186,1772); »Sicer nenadkriljivi Linnaeus je v tej nejasnosti komaj kaj osvetlil« (Scopoli otripestičnih in celovenčnih zvezdicah, Fl. Carn. 1:315,1772); »Poslal je Linneju primerek prijatelj, poslal sem mu ga tudi jaz, pa je vedno odpisal, da gre za špansko košeničico. (...) Linnejevo preročišče bi me zadovoljilo. (...) Toda potem ko sem v herbariju (...) gospoda Myginda videl primerek španske košeničice, povsem drugačnega videza in z drugačnimi znaki, sem spoznal, da gre za novo košeničico.« (Scopoli ob opisu divje košeničice /Genista sylvestris/, ki jo je odkril na Nanosu, Fl. Carn., 2:53,1772). Toda v predgovoru k 1. izdaji svoje »Kranjske flore« (1760) je vendar napisal: »Linnejeve rodove sem večinoma sprejel, ne zato, ker jih je postavil velik mož, kajti to je prazna vera, sovražnica resnice, kuga znanosti, temveč ker sem po lastnih opazovanjih spoznal, da so nadvse utemeljeni. Priznavam pa, da sem v dvomih bolj pogosto zaupal Linneju. Zakaj ne bi verjel Možu, kije ustrezneje kot kdo pred njim prepoznal prave znake rastlin, več naredil v prid botanične vede in kot nihče od smrtnikov v več stoletjih podvzel toliko kot ta Prvak Botanikov, ki mu bodo prihodnji rodovi hvaležno priznavali odlične zasluge in večno slavo, česar ne bo uničil noben madež nepravične zavisti.« Ob pregledovanju Scopolijeve bibliografije spoznavamo, kako zelo je tudi na pisnem področju Scopoli sledil Linneju. Ta je leta 1751 objavil taksonomski priročnik»Philosophia botanica« in v njem določil svoja pravila za klasifikacijo, terminologijo, opisovanje in poimenovanje rastlin, kot neke vrste nadaljevanje svojega zgodnejšega dela »Critica botanica» (1737). V predgovoru k svojemu zborniku »Annus IV. Historico-naturalis«Scopoli sicer piše, da je v razpravi »Dubia botanica«govor o dvomih ali poljubnosti/samovolji (arbitrarnosti) v botanični vedi in napakah botaničnih sistemov, kot suplement h Gisekejevi razpravi o sistematiki rastlin (Gottingen 1767). Vendar menimo, da gre v njej predvsem za Scopolijev odmev na omenjeni Linnejevi deli. Scopolijeva latinsko napisana razprava je v botaničnem svetu doslej neznana, predvsem pa, kolikor vemo, še nepredstavljena. Izšla je na straneh 48-114 omenjenega Scopolijevega zbornika v Leipzigu leta 1770. Scopoli v kratkem uvodu k razpravi ugotavlja, da botanični pisci mnogokrat odstopajo od načel, ki so jih sami postavili, kar kaže na pomanjkljivosti vede in povzroča nepremagljive težave učencem, a tudi učiteljem. Z napisanim ne želi zmanjševati zaslug svojih kolegov, temveč spodbuditi izobražene k nadaljnjemu izboljševanju vede, ki brez dvomov ne more napredovati. V dokaj obširnem poglavju je govor o nedoslednostih v rastlinskih razredih, na primerih, ki jih je našel pri Tournefortu, 63 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Rayu, Rivinu, Hermannu, Linneju, Hallerju, Gleditschu in Adansonu. Nedoslednosti ugotavlja tudi pri rodovih, spet pri Tournefortu, Rayu, Linneju. Ludvvigu in Adansonu. Pri zadnjem naravnost pove, da so mu njegova pravila pri postavljanju rodov uganka, saj naj bi mu pri tem zadoščale kakršnekoli ali od kjerkoli vzete razlike. Adansonove družine obsegajo rodove, ki jih označujejo le posamezni rastlinski organi, njihovo število in oblika, narava površja čaše in venca, čašnih rogljev, prašnikov in plodov, položaj listov in socvetja, prisotnost ali ne spate, trnov, nektarialnih lusk, ostroge, ovojka in še drugih znakov. Iz številčnega pregleda tako označenih rodov je razvidno, da je Scopoli dodobra poznal Adansonovo delo. Opominja, da bi Adansonov način razlikovanja rodov na podlagi kateregakoli bistvenega znaka lahko privedel do števila rodov, ki bi bilo enako številu vrst, zaradi česar bi nastal kaos, ki ga ne bi mogel razumeti in obvladati noben spomin, čisto v skladu z Adansonovo pripombo »Que//e memoire pouroit sufire a tant des noms«. Obravnavane so tudi vrstnodiferencialne oznake v Linnejevem smislu (nomen specificum legitimum). Zavajajoče naj bi bili tiste, ki so vsebovane že v oznaki višje taksonomske skupine, ki so narejene z nejasnimi pojmi, ki niso različne od imenske oznake, ki se ne ujemajo z oznako razreda, ki so preveč gostobesedne ali pomensko nezanesljive. V poglavju o (rodovnih) imenih Scopoli navaja primere, da se Linne ni vedno držal načela, da je treba ohraniti imena (grških in rimskih) »očetov botanike«, ko je stari imeni Caryophyllata in Alypon nadomestil z imenoma Geum in Globularia. Ne odobrava tudi rabe starih imen v novem pomenu, kar je npr. storil Linne, ko je ime Daphne (starim Grkom lovor) prenesel na volčine, ime llex (Rimljanom vrsta hrasta) pa na bodike. Nadalje Scopoli poudarja splošno sprejeto mnenje vseh botanikov, da se rodovnih imen brez pomembnega vzroka ne sme spreminjati, kar je v navedenih in še številnih drugih primerih storil Adanson, ko je rod Androsace preimenoval v Amadea, rod Athamanta v Dela, rod Lepidium pa v Kandis. Adanson je tudi uporabil številna ljudska imena iz neevropskih ali tudi evropskih jezikov in tako nadomestil ime Lobelia s cejlonskim imenom Kingheda ali ime Digitalis s španskim imenom Aralda. Isti avtorje že znana imena zamenjal s krajevnimi, npr. Agave z ameriškim imenom Pita, Boletus s francoskim imenom Morille ipd. Scopoli je mnenja, da je prav z rodovnim imenom počastiti le tiste, ki so botaniko obogatili z delom ali kakšno novostjo, zaradi česar odklanja imenovanja po mecenih (npr. Cliffortia, Svvietenia) in prijateljih (npr. Salvinia, Tozzia, Aubrieta). V tej zvezi je zanimivo, da odreka počastitev z rodovnim imenom svojemu zaščitniku arhiatru baronu van Svvietenu, čigar zasluge za zdravilstvo pa priznava ob omembi nekaterih zdravilnih rastlin (zimzeleni gornik, Fl. Carn. 275,1760; lesnika, Fl. Carn. 581,1760). Ko je Jacquin po Scopoliju poimenoval rod volčičev (Scopolia), je to Scopoli v 2. izdaji »Kranjske flore (1772, 1:159) komentiral z besedami: »Vendarpa moje zasluge v rastlinoslovju niso takšne, da bi me mogli prištevati k tistim možem, katerih priimki so bili dani novim rastlinskim rodovom. Drugi so teh časti mnogo vrednejši.« Pri tem se sklicuje na razpravo, ki jo tukaj obravnavamo. Izključijo naj se nesramne/opolzke opičarije in zlonamerne objestnosti (»protervae simiolae et petulantes satyri«). Vrstni pridevki (nomina specifica trivialia) so nadvse potrebni, ne smemo pa jih zamenjati z vrstno oznako (differentia specifica), kije namreč večinoma tudi nezanesljiva in spremenljiva. Vrstni pridevki so poučni, npr. Dentaria enneaphyllos, Orchis bifolia {=Platanthera bifolia) in Lamium maculatum, primerjalni, npr. Polygonatum latifolium in Alyssum minimum, poljubni/ samovoljni, npr. Orobus pannonicus (=Lathyruspannonicus) in 1/eronica alpina (saj je še več vrst tega rodu alpskih). Scopoli si je očitno vzel čas in pri Linneju naštel 2982 ustreznih, 1829 primerjalnih in 2601 poljubnih/samovoljnih, skopaj torej 7412 vrstnih pridevkov. Nadalje govori o sinonimih, ki se pogosto navajajo v botaničnih knjigah, in se sprašuje, kakšno korist imajo za botanično vedo. Toliko jih je, da bi se moral skozi več let v največjih knjižnicah potiti tisti, ki bi hotel vse zbrati. Hvali Linneja, ki ni ravnal tako. Rastlina naj se uvrsti v rod, predloži njena vrstna oznaka, dodata njen kratki opis in popolna slika, kar bo dovolj za njeno razlikovanje od sorodnic v rodu. Botanične vede ne ustvarjajo imena, temveč opazovanja in skrbni opisi. Dovolj je torej prepoznanim vrstam dodati maloštevilne sinonime, povzete od avtorjev, ki so nam sporočili bolj zanesljive medvrstne razlike. Še vedno je nemalo dvomov o izrazju 64 SCOPOLIJEVA RAZPRAVA "DUBIA BOTANICA" (1770) Scopoli IOANN. ANT. SCOPOLI, S C. K. Sc Apufl. Maidbtis in M»ntaniftici» & Mor tariis Confiliarii, Suprcmi Hungariz inFerioris Cam< mtiatui Officii AUefforis, Mineralogiz Rrofeflor Cziarrz Regiz Agrariz .Societttii Styriz, Carnioli Goriziz «3c Gradite*, Oeconotriicz Bemenfis, <5c Apiariz Lufatiz fuper. focii, annvs iv. HISTORICO- natvralis I. DiJJertatio de Afibus. II. Dulfia Boranica. III. Obfervationes Oeftnormca. IV. Fungi quidam rariores tn Hungari nune deteSt, [Mul),S, L I P S I i, IVMTIR. CHR 1 ST. G OTTIOB HlLJCHER MO CCL XX 48 II. D V B I \ II. DVBIA BOTANICA. Qui libera priciudirffe fnndamenia i^s con-(ideral, tjtiibuj Kei Hcfban-^ Scnpror« 5ylleinata fua insedificarunt, IfklAit ensdem a propriš legibus paflim declinanus, <% Natune viin totiei HJatam, quoties adfi-nia Genera lotil clafTlbus ftiuncla dubiis-charačteribui infignira"fueruot. Arbhria hzc crflendunt defeclus ilienliz, & diflicul-tatei creant diiccntibus infuperabi!«, duin «mbiguqs edofti charaftercs ptorlmai plaa-las, oullo modo determinare, ik ad Genera propria reducere poflunc. Nec minoribiu dimcititatiblll lntricatam hanc partein Hifto. riz Naturalfc nune vident etiam Profel^ires, qui ulu cdotfli uno orc fatentur, certitudineiii (ludii liotanicj unice penderc a revetato illo Proceffu, quo Natura per gradm infcnfibilea adfeendit ab indjviduo ad Geniti, a Gcncre ad Claffeto. Hic ergo detegendus, čtln eo in. primis defudandum, nt Genera Hantarum fibi invicem fuccedanr, fedulo caventei, ne dUTimilibut in unam Clafleni coaflis arbitra-rio tnethodi artificialil iugo Natura prematuf. Hanc viam ingrefli funt equjdem inulti & Clafles naturalea eruerc conati funt, verimi. taincn, an ca Svilemara Botanica, quz Nam-ralia 114 II. bvilA »oTAvica Pomum fruclos fticcuientus non dehi- fc£ns, Capfulai fovens. Semin rudimentum no« Plantar fleiili-bus membrani! 2 - 3. involutum. Necconfuneti debet. 1. Radix cum Eulbo. 2. /nvolacrum rum Setulil, Calyc«, fquamis &c. J. Folium cum B rs čim, 4. Cahjx cum Corolla, }. NtSarium cum Pttali«, 6. Riceptcuulnm cum apice Germinil. 7. Baua cam Dfopa. g. Poitrum cuin Bacca, g. Drupa cum Cflptula. 10. Capfula cum Scmine. 11. falva cum Opcrcr.lo. II. Štrncti cam Nuce. Inflorefcenda bene obfervand«. SOllitario. Pauciflor«, Spicata, Racemofa, fameulaM. Corvmbofa, Umbcllaia, Capitata. 6. Inplofandus Principum fwoT, qui folus Hiflonam Naturalcm pcrficerc & cmendare poteft. Zadnja stran Scopolijeve razprave »Dubia botanica« Naslovnica 4. zvezka Scopolijvega zbornika, v kateri je izšla tudi razprava »Dubia botanica« v stroki, v nadaljevanju ugotavlja Scopoli in navaja različne izraze za iste pojme, npr. pri Adansonu vagino in spato (spatha) pri Linneju za skupni ovoj socvetij pri palmah, pri Adansonu venec (corolla) in ovojek (involucrum) pri Linneju za skupni ovoj socvetij pri košarnicah, ali pa jagodo (bacca) pri Adansonu in jabolko (pomum) pri Linneju za plod pri bučevkah. In tako še precej drugih primerov za neenako rabo pri različnih avtorjih.»Toda čemu naj pripišemo to (različnost), če ne neugodnim časom, i/ katerih se vse spreminja in opušča/Sed cui haec Prva stran Scopolijeve razprave »Dubia botanica« adseribemus nisi temporum, in quibus omnia mutantur&abolentur, iniquitati), se tolaži Scopoli z izrekom I. Bauhina. Neposredno po vsem napisanem Scopoli na str. 91 povzema spoznanje o neizmerni raznovrstnosti in negotovosti mnenj ter prehaja na svoje predloge o pravilih stroke, kar uvaja s stavkom »Cum ergo methodus quaelibet inperfecta, & Ars de novo incipienda sit«. Poudarja pomen celovitih opazovanj, ki segajo od začetka kalitve do popolne zrelosti semen. Ni dovolj, spoznati čašo, venec, prašnike, vrat, plod in seme, kajti za postavitev naravnega rodu je treba marljivo raziskati katerikoli del rastline v celotnem poteku njenega življenja. Vse to pa ni delo enega posameznika ali enega obdobja. Zastavlja naslednjih 6 vprašanj in nanje odgovarja. Kako naj se razvrščajo rastline? Razporejajo naj se po tribusih, imenovanih po bolj izkušenih botanikih, z nadaljnjo delitvijo v plemena (gens), družine (familia), kohorte (cohors), rodove (genus), rede [ordo) in vrste (species). Predloženi sistem je povsem lasten Scopoliju, uveljavil pa ga je v svojem 65 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 taksonomskem priročniku »Introductio ad historiam naturalem« (Praga 1777), z Adansonovim mottom »Po novem načrtu vsa stara in nova vednost/Sur un plan nouveau, toutes connoissences anciennes & nouvelles« na naslovni strani. Scopolijev pristop k rastlinski sistematiki vtem priročniku predstavlja Stafleu (1971), ki pa verjetno ni poznal Scopolijevega zgodnejšega načrta (»Cum ergo methodus quaelibet inperfecta, 8/Ars de novo incipienda sit«), nakazanega v razpravi »Dubia botanica«. Kot primer svoje sistematike Scopoli v tej razpravi navaja tribus Tournefortii, ki ustreza Englerjevim redovom (1961) Helobiae (Alismatales), Liliiflorae (Liliales), Juncales, Bromeliales, Commelinales, Spathiflorae (Arales), Pandanales, Scitamineae (Zingiberales) in Microspermae (Orchidales). Vendar pa je obseg tribusa Tournefortii v »Introductio« čisto drugačen od istega v»Dubia botanica«, saj bolj ali manj ustreza današnjim srhkolistnicam (Boraginaceae), prvotno (1770) predlagani tribus Tournefortii pa je razdeljen na tribuse Wachendorfii,Adansonii in Govanii. Scopoli pri svojem sistemu 36 tribusov ni imel privržencev (Stafleu 1971: 197). Kako se postavljajo rodovi? Scopoli navaja Linnejev citat »Rodovi so naravni, brez tega načela ne moremo upati na dobro stroke«. Nakazujejo jih predvsem zgradba, položaj in razmerja cvetnih delov in plodov. Scopoli to ponazarja s primeri rodov Rhamnus, Alsine, Sedum, Gentiana, Capparis in Mespilus v obsegu, kot si ga je bil zanje zamislil. Ali so vrstni pridevki (nomina trivialia) potrebni? Scopoli meni, da ne in to utemeljuje. Ni pa jasno, zakaj v isti razpravi (str. 86) njihovo uporabo zagovarja. Vendar seje pozneje premislil, saj v popravkih in dodatkih k »Naravoslovnim letopisom I, II, III. in IV« (Scopoli 1772:14-15) navaja, da je treba 3. vprašanje opustiti, saj so vrstni pridevki potrebni, dodaja pa, da bi bilo vendar treba rastlinam dajati povedne, ne pa poljubne/ samovoljne vrstne pridevke. Kaj je treba opazovati pri definiciji vrst? Te naj bodo naravne in lahko opazne/umljive. Katere so naloge botanike v prihodnje? Scopoli odgovarja: opisujejo naj se nove vrste in dopolnjujejo oznake rodov; novim vrstam naj se dodajo popolne ilustracije; botanik naj ne bo preveč lahkoveren in naj se najbolj zanese na lastna opazovanja; rastline je treba gojiti in opazovati žive; botanično izrazje naj bo jasno, izogibati seje treba nejasnostim, kar Scopoli ponazarja s primeri. Izprositi si je treba naklonjenost vladarjev, saj samo ta zmore dognati in popraviti naravoslovno vedo/Inplorandus Principum favor, quisolus Historiam Naturalem perficere & emendare potest. Ta jedrnati sklep Scopolijevega razpravljanja o nejasnostih v botanični vedi ima, mutatis mutandis, polno veljavo še danes. Scopoli se je tega aksioma zavedal, ko je prvo izdajo»Kranjske flore« (1760) in pa svoj taksonomski priročnik »Introductio ad historiam naturalem« (1777) posvetil svoji preblagi gospodarici cesarici Mariji Tereziji, ilustrativne tabele v svojem krasotnem delu »Deliciae florae et faunae Insubricae« (1786-1788) pa svojim učenim kolegom, dobrotnikom in/ali vplivnim zaščitnikom. Scopoli je z obema izdajama svoje »Kranjske flore« (1760,1772) ustvaril pionirsko in zanesljivo podlago za vednost o kranjskih, s tem pa tudi slovenskih rastlinah, glivah in lišajih. Svoje znanje je pridobil z dobrim poznavanjem literature, pravzaprav presenetljivo popolnim tudi v času njegovega z mnogimi težavami povezanega idrijskega obdobja, ko mu je bila naklonjena le bogata kranjska narava, pred njim zavita v »kimerijske temine«. Scopoli je ta pojem, ki izhaja iz Homerjeve omembe Kimerijcev, ljudstva, živečega v večni temi, uporabil že v predgovoru k 2. izdaji svoje »Kranjske flore« (1772), nato pa tudi v predgovoru v »Introductio« (1777), s čimer je nedvomno hotel poudariti svoj prispevek h kranjski floristiki ter taksonomiji kamnin, rastlin in živali. Stafleu (1971:197) pravi, da je bil Scopoli raziskujoč duh, ki pa ni našel odgovora. Razprava »Dubia botanica«, ki je miselno gotovo nastajala še v času njegovega bivanja v Idriji, priča o Scopoliju kot kritično razmišljajočem raziskovalcu, kije iskal in našel lastne odgovore na mnoga zastavljena vprašanja. Zahvala Scopolijevo delo iz leta 1777 mi v originalu ni bilo dostopno. Profesor dr. Tone VVraberin dr. Tomi Trilar sta mi ljubeznivo oskrbela kopijo tamkajšnjega teksta o kačjih pastirjih, za kar se jima toplo zahvaljujem. 66 SCOPOLIJEVA RAZPRAVA "DUBIA BOTANICA" (1770) Literatura Scopoli, J. A., 1760: Flora carniolica exhibens plantas Carniolae indigenas et distributas in classes naturales cum differentiis specificis, synonymis recentiorum, locis natalibus, nominibus incolarum, observationibus selectis, viribus medicis. Viennae, sumptibus Joannis ThomaeTrattner, p. [l-XXII],[1]-607. Scopoli, I. A., 1770: II. Dubia botanica. In: I. A. Scopoli (...) Annus IV. Historico-Naturalis, p. 48-114. Lipsiae, Sumtib. Christ. Gottlob Hilscheri. Scopoli, I. A., 1772: Emendationes et Additamenta Ad Ann. Hist. Nat. I, II, III, IV. In: loannis Ant. Scopoli, Annus V. Historico-Naturalis, p. 7-15, Lipsiae. Sumt. Christ. Gottlob Hilscheri. Scopoli, I. A., 1772: Flora carniolica exhibens plantas Carnioliae indigenas et distributas in Classes, genera, species, varietates, ordine Linnaeano l-ll. Editio secunda aucta et reformata. Impensis loannis Pauli Krauss, bibliopolae vindobonensis. [I-LXXII], [1J-448 + tab. 1-22,22*, 23-32 (I), [l-ll], [1]-496, lndex generum, Addenda, Errata [lll-XVIII], tab. 33-65 (II). Scopoli, I. A., 1777. Introductio ad historiam naturalem sistens genera lapidum, plantarum et animalium hactenus detecta, caracteribus essentialibus donata, in tribus divisa, subinde adleges naturae. Pragae, apud VVolfgangum Gerle, bibliopolam. Stafleu, F. A., 1971: Linnaeus and the Linnaeans: The spreading oftheirideas in systematic Botany. 1735-1789. Utrecht. Abstract Scopoli's treatise »Dubia botanica« (T 770) Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788) is the pioneer of floristic (and natural history) research in the 18thcentury Carniola, vvhich is part of Slovenia today. A devoted follovver of Linnaeus, he produced floristic and faunistic publications, similar to those by Linnaeus, the princeps botanicorum, although he didn't hesitate to comment - waggishly, caustically or critically - on several of his standpoints. Scopoli's treatise »Dubia botanica«in Latin, published in his miscellaneous volume Annus IV. historico-naturalis (1770), overlooked by the later authors, could be considered as a fragmentary counterpart to »Philosophia botanica« of Linnaeus (1751). Scopoli deals with the inconsistencies vvithin the classes, genera and species committed by many renowned authors. Moreover, he mentions the rules set - but not follovved - by Linnaeus himself and comments upon many bad usages of Adanson. He finds that as the only legitimate generic names are those named after meritorious botanists and rejects naming genera after patrons (e. g. Svvietenia) and friends (e. g. Salvinia). He doesn't favour excessive use of synonyms and states the vague morphological terminology of many authors. In the final part of his »Botanical doubts« he makes a proposal to classify the plant kingdom in tribus, named after more experienced botanists, the tribus further in gentes, follovved by familiae, cohortes, genera, ordines and species, and illustrates his taxonomic procedure vvith a detailed division of the monocotyledoneous tribus Toumefortii. Similarly, he presents examples for taxonomic treatment of more genera 67 (e. g. Rhamnus, Gentiana).Tb\s final chapter presents a forerunner ofs Scopoli's taxonomic compendium »Introductio ad historiam naturalem« (Prague, 1777), as discussed by Stafleu (1971) in moredetail. IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 ti anez Kavčič Likovni ustvarjalec milan trušnovec Seleob 10. obletnici smrti dolgoletnega idrijskega likovnega pedagoga in kulturnega delavca Milana Trušnovca je bilo širši javnosti prvič celovito predstavljeno njegovo samostojno ustvarjalno delo. Pregledna spominska razstava je bila v jeseni 2007 na ogled v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči, spomladi 2008 pa v Galeriji Idrija. Otvoritev idrijske razstave so s priložnostnim nastopom pospremili tudi pevci nekdanjega idrijskega Komornega zbora Zorko Prelovec, s katerim je Trušnovec vsa leta zavzeto sodeloval. Na željo svojcev, pevcev in njegovih prijateljev objavljam otvoritveni nagovor v nespremenjeni obliki in delno povzemam svoj komentar Trušnovčeve razstave iz decembra 1996. 68 LIKOVNI USTVARJALEC MILAN TRUSNOVEC likovna priloga Spoštovani vsi prisotni in posebej pozdravljeni svojci avtorja današnje razstave! Pokojni slikar Milan Trušnovec se nam po dobrih desetih letih od svojega zadnjega slovesa predstavlja s svojim zajetnim in pestrim likovnim opusom. Spremni besedi ob odprtju pričujoče pregledne spominske razstave želim dati naslov »O, da je roža moje srce!« V teh trenutkih se mi namreč dozdeva, kot da mi v duši odzvanja napev tiste čustveno razvnete pesmi Zorka Prelovca, ki smo jo skupaj s pevskim prijateljem Milanom podoživljali pri nekdanjem idrijskem komornem zboru. Da, Milan Trušnovec je srčno rad prepeval, tudi baritonski solo in čisto prav je dejal naš sotrudnik in prijatelj RafkoTerpin, da je namreč »Trušnovčev bariton odločilno polnil naš skupni zven.« Nepozabno dragoceni so bili tisti časi, ko smo se pri Komornem zboru Zorko Prelovec poldrugo desetletje skupaj radostili ob poustvarjanju lepot renesančne, narodne in sodobne vokalne glasbe. Sprehodimo se zdaj poTrušnovčevi življenjski in delovni poti. Le - ta je bila zaznamovana s poštenim služenjem vsakdanjega kruha, z vztrajnim premagovanjem vsakršnih življenjskih zaprek, z mnogostranskim udejstvovanjem vjavnem (zlasti kulturnem) dogajanju ter z raziskovanjem brezbrežnega sveta lepote. Milan Trušnovec seje rodil 24. novembra 1930 v Ščuri v Gorenji Trebuši, poslovil pa seje-po neozdravljivi bolezni žal mnogo prezgodaj - 8. oktobra 1997 v ljubljanskem Kliničnem centru. Na svoj rojstni kraj, ki ga je zapustil že v rosnih letih, je ostal intimno navezan vse življenje.Trebušarske zgodbe mu je pozneje razkrivala zlasti mati, ki ji je bilo dano dočakati visoko starost. Mlada leta je večinoma preživel v Ajbi pri Kanalu, v skromnih razmerah in ob doživljanju zgodnjih travmatičnih preizkušenj, saj mu je vihra druge svetovne vojne iztrgala očeta, ki se ni vrnil iz nacističnega Dachaua. Dijaško šolanje jeTrušnovca vodilo od klasične gimnazije v Gorici, preko gimnazije v Novi Gorici do mature leta 1954 v Postojni. Študiral je likovno vzgojo in tehnični pouk na Pedagoški akademiji v Ljubljani, od koder je prinesel bogato in temeljito likovno znanje, ki ga je kasneje kreativno prenašal na dolgo vrsto generacij šolajoče se mladine. V spoštljivem spominu so mu vseskozi ostajali vzorniki, profesorji z Akademije - znani slikarji (teoretiki in praktiki), ki so odločilno vplivali nanj.To so bili zlasti slikar in grafik Drago Vidmar, odlični risar in freskant Slavko Pengov ter likovni pedagog in mislec Zoran Didek. Kar tri desetletja in pol, od 1957 do 1991, se je Milan Trušnovec razdajal kot osnovnošolski učitelj likovnega pouka, najprej v Črnem Vrhu nad Idrijo, nato v Spodnji Idriji in nazadnje najdalj (od 1967 do 1991) v Idriji. Delo v šoli se mu je prepletalo z ustvarjanjem družine, z menjavami stanovanj in slednjič z desetletno gradnjo nove hiše na mestu starega ženinega doma v idrijskih Rižah. Kot učitelj likovne vzgoje si je Trušnovec vselej prizadeval vzdrževati visoko in strokovno kakovostno raven pouka, kar so potrjevali dosežki številnih bolj ali manj nadarjenih učencev, vidni zlasti na uspelih šolskih razstavah. Njegovi najobetavnejši varovanci so pobrali precej nagrad in priznanj na mednarodnih šolskih tekmovanjih v izdelavi ekslibrisov v Komendi in na jugoslovanskih grafičnih bienalih v Kostanjevici na Dolenjskem. Razumljivo je, da mu v osnovnošolskih razmerah in okoljih ni bilo vedno lahko udejanjati zahtevno zastavljenih učnih in vzgojnih standardov. Slikar Rafko Terpin, dolgoletni Trušnovčev stanovski kolega, je bržčas upravičeno zapisal: »Bog ve, kolikokrat je bil ves zagrenjen ob grdobijah, ki jih je včasih doživljal v šoli. Prav veliko pohvalnih besed ni slišal v tem od sveta tako zapuščenem poklicu.« Poleg dela v šoli ter skrbi za družino in domovanje soTrušnovca zaposlovala še mnoga področja kreativnega javnega delovanja. V Idriji se je angažiral pri premnogih kulturnih snovanjih in dejanjih, ki so bogatila duhovni utrip v krajevnem okolju. Pa naštejmo: na gimnaziji je vodil likovni krožek, na šoli seje ukvarjal tudi z lutkarstvom in pogosto likovno (na primer s scenami in kulisami) opremljal proslave in prireditve, kot zborovski pevec je bil v Ljubljani »Vodopivec« in v Idriji »komornik« zbora Zorko Prelovec, udeleževal seje izdelave pirhov pri Želincu na Cerkljanskem, sodeloval je pri znanih idrijskih slikarskih kolonijah okrog leta 1970, bil je član uredniškega odbora Idrijskih razgledov, nekaj let je bil predsednik Muzejskega društva Idrija ter član odbora Zavoda za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica in še kaj bi se našlo. O sebi je Trušnovec povedal, da je bil vse življenje razpet med šolo in osebnim delom IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 ter da je bilo slednjega na žalost premalo. Kot raziskujočega in dejavnega likovnika so ga pritegovali slikarstvo, grafika in kiparstvo. Trušnovec je bolj malo slikal - v pravem pomenu besede - saj je bil do sebe izjemno zahteven in kritičen. Temeljito je obvladoval slikarsko problematiko, tekoče spremljal aktualna dogajanja na področjih upodabljajočih umetnosti ter se likovno samoizpraševal in izražal predvsem preko stoterih in stoterih drobnih stvaritev - skic, risb in nedokončanih študijskih podob. Na raziskovalnih poteh je odkrival in beležil našo rovtarsko pokrajino, njene prelesti in bolesti, tako da je dodobra poznal svetove od Idrije doTrebuše, preko Lokovca do Soče in še posebej enkratne kraške pejsaže. S tistih poti, pravi Rafko Terpin, je »ostalo veliko skic, hitrih, bežnih, s poznavalsko roko potegnjenih, največkrat skrčenih na nekaj uklenjenih črt, tudi po Didkovo obtesanih.« Čeprav je Trušnovec bolj velikopotezno barvno slikanje preveč oklevajoče odlagal (po lastnih izjavah na poznejši čas), je vendarle pustil za seboj dokaj zajetno likovno zapuščino, ki je bila doslej v javnosti vsekakor premalo poznana. To zapuščino sestavljajo: različni osnutki, tematsko in tehnično zelo raznotere risbe, portreti in avtoportreti, interpretacije figuralike, izčiščena tihožitja, skicozne krajine, barvno temperamentni in občuteni akvareli, nekaj olj, mehki in slikoviti pasteli, domiselni drobni ekslibrisi, prisrčne in prikupne voščilnice ter nekaj grafik - linorezov, litografij, suhih igel oz. monotipij; poseben in izrazno naglašen sklop predstavljajo še skulpture, izrezljane in izdolbene iz lesa. Razglejmo se zdaj nekoliko pobližje po raznovrstnem avtorjevem opusu Pozornost priteguje najprej množica risb v različnih variantah - s svinčnikom, tušem, čopičem, kredo, voščenko in flomastrom. Risbe starih idrijskih vedut imajo poleg likovne danes že tudi dokumentarno vrednost. Med motivi nastopajo Klavže, Lenštat, Riže, Grilc, Fabrka, Stari dom (Kokelj), Skirca (Osvvald), Kogovšek, Fara (Spodnja Idrija), Stari Poklon pri Fari in drugi. Poleg obdelave idrijskih vedut se risarska tematika širi v bližnje in tudi bolj oddaljene kraje, kot so na primer dolina Idrijce, Baška grapa, Trenta, Reka ob Idrijci, pokrajina in domačije na Cerkljanskem, Gorenja Trebuša (rojstna Ščura), pa tudi motivi iz Ajbe, Kanal, Potravno, Metlika, Kočevska, Kočevski Rog, Trška gora, Bela Krajina, Umag, Piran in še kaj. Odlično je na primer z nekaj linijami zajeta krajinska panorama Idrijskih Krnic. Prav tako je, denimo, z nekaj suverenimi potezami s flomastrom izvrstno celovito zadeta Trušnovčeva domačija z mlinom Pr'Špičku v Ajbi. Trušnovec je kot risar znal izrabiti značilen pogled, zajeti motiv kompleksno, tudi v okolju in reducirati nebistvene detajle. Poleg vedut in krajine velja omeniti risarska tihožitja, kot so Cvetlice, Telohi, Žlikrofi... Po kakovosti pa najizraziteje izstopajo številne študije figuralike. Smisel za portretiranje in tudi karikiranje izkazujejo skice posebnežev (vaških originalov) iz Črnega Vrha nad Idrijo. Med portreti so zanimive upodobitve šolskih učencev ter liki malega sina Gorazda, ostarele matere Francke (1980) ter memorialni portret očeta Janeza, kateremu sta posvečena tudi pretresljiva taboriščna (Dachau) ekslibrisa. Nadvse posrečena je karikirana podoba zborovodje Ivana Rijavca iz leta 1975 (ob glasbenikovi 70 -letnici), ko razvneti glasbeni entuziast s predimenzioniranimi prsti razbija po klavirskih tipkah. Trušnovec se z nekaj izrisanimi avtoportreti na življenjski poti spogleduje tudi sam s seboj. Končno je treba opozoriti še na rutinirane risbe na folije, izdelane za projiciranja na proslavah, ko je avtor uporabljal le nekaj karakternih potez. Sicer pa je svoje risarsko in tudi grafično znanje s pridom vnašal v miniaturne mojstrovine, v številne ekslibrise, vizitke in nekatere simbolne izpovedi; med slednjimi izstopa zlasti interpretacija presunljivega Richepinovega motiva. Vsekakor je škoda, da ni Trušnovec več časa in energije namenjal grafiki, saj mu tovrstnih kreativnih sposobnosti ni manjkalo. V zapuščini so ohranjena naslednja dela: Na Poklonu (litografija, 1968), Klekljarica (linorez, 1970), Tihožitje (monotipija, 1975), Jašek Kajzer (litografija, 1975), Osnutek za občinsko priznanje (1974) in še kak motiv. In zdaj tisto »pravo« slikanje z barvami in čopičem Že iz petdesetih let prejšnjega stoletja datirajo tri tabelne podobe (lesonitne plošče, olje):Tihožitje (1954) s simbolnim namigom, pejsaž Nad Črnim Vrhom (1957) in Avtoportret (1954); slednji je krepko modeliran v intenzivnem karakternem izrazu, v soočanju s samim seboj in z gledalcem. Pretehtano je dodelana slika Ogalce 70 LIKOVNI USTVARJALEC MILAN TRUŠNOVEC llkovna priloga -Vojsko iz leta 1970; odlikujejo jo krepko in domišljeno pastozno nanašanje barv z lopatico, celostna gradnja kompozicije s prostorskimi linijami ter harmonija zelenkastih in rjavkastih nians kolorita. Med dovršenimi pasteli naj bodo izpostavljena vsaj štiri dela: Polje (1964) s panoramskimi linijami in »močnimi« barvami, Strmec (1970) s starožitno veduto in z mehkobo stavbnih kubusov, Trenta (1970) z zraščenostjo stavbe in okolja ter Idrijska veduta (slikarska kolonija, 1970) s kopreno prosojne difuzne svetlobe. Slikarski kolorizem pa jeTrušnovec nedvomno najplodoviteje realiziral v zajetnem številu akvarelov, naslikanih največ ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let minulega stoletja. V akvarelih je bil tonsko in razpoloženjsko močan, sproščen, barvit in slikarsko suveren, saj je barve dobesedno »razlil« po pokrajini in pričaral topel, pogosto liričen izraz. Zelo so mu bili pri srcu kraški motivi, na primer jesenski kraški pejsaži in tamkajšnja razkošja barv. Subtilno je dojemal in ponazarjal kontraste med toplino in turobnostjo, med kamenjem in rastjem, med rustiko in nežnostjo ter med žarečo ekspresijo in spokojnostjo. Blizu mu je bilo upodabljanje pozne jeseni, zamiranje toplih zlatih barv in prehajanje v pusti zimski hlad. Med drevesi je posebej doživljal toplino in bližino mehkih brez in pozlačenih macesnov. Podobno kot Krasu seje uspel približati barvnemu spektru trentarske Soče, svojskemu koloritu, ki sta ga niansirala Simon Gregorčič v poeziji in Rudi Kogej v akvarelu. Trušnovec je z akvareli uspeval prepričljivo in občuteno ponazarjati še dogajanja v ozračju in na nebu: tako je na primer v motivu Pred dežjem (1970) prisotna soparna »teža« v naravi, odličen akvarel Po nevihti (1970) pa odslikava dramatično vzdušje, ki obvladuje atmosfero in pokrajino. Med posamične starejše akvarelne motive spadajo Tihožitje (1956) s poudarjenimi volumni posod, Kozolec (1965) s prelivanjem barv in Žonta - Riže (1964) z avtentično dokumentarno vrednostjo. Celostno podobo ustvarjalnosti Milana Trušnovca zaokroža in obenem dramatično stopnjuje še kiparski del njegove zapuščine. Relief Jabolko v lesu in skulptura Sožitje roke in figure dokazujeta, da jeTrušnovec znal iz naravne strukture lesa izvabiti domiselno likovno formo in globljo ali iskrivo sporočilno poanto. Svojo življenjsko in delovno pot pa je fatalno sklenil prav s kiparskim ciklusom Mrtve ptice, ki bi ga lahko upravičeno imenovali tudi Rekviem v lesu. Ob ciklusu se - in memoriam avtorju - po desetih letih poraja misel, da ptice resda umirajo, a njihova pesem ostaja. Pietetna postavitev Mrtvih ptic v Galeriji Idrija spomladi 2008 je vzbujala asociacijo na megaron antičnega svetišča. Sklop Mrtve ptice je bil prvič na ogled v idrijski galeriji v decembru leta 1996, ko je Trušnovec razstavljal skupaj s slikarjem in prijateljem Rafkom Terpinom. V komentarju takratnega koncepta razstave je bila izrečena ugotovitev, da je šlo za posrečeno prezentacijo simbioze dveh upodabljajočih zvrsti - slikarske in kiparske. Razmestitev Terpinovih slik in Trušnovčevih malih plastik je ustvarjala vtis, kot da so obnemogle in mrtve ptice našle svoj mir in pokoj sredi vitalno barvite rovtarske pokrajine. Terpin se spominja: »Takrat jeTrušnovec že dobro vedel, kako mu kaže zdravje... Ob komaj postavljeni razstavi seje usedel sredi razsvetljenega prostora in požiral svojo nenadno ganjenost. Pregretih svetlih oči je obmiroval. Vsenaokrog po stenah so plesale moje pisane slike, on pa je sedel sredi svojih mrtvih ptic... Naslednje leto seje poslovil.« Celotni zaključeni cikel Mrtve ptice sestavlja 21 reliefov oziroma primerkov male plastike, ki je v veliki meri intimna. Trušnovec je v času nastajanja reliefov zapisal, da ga radostijo toplina, mehkoba in žlahtnost lesa - lipe, jesena, češnje in hrasta, da uživa v njegovi naravni strukturi ter v grobi in nadrobni obdelavi. Naslovi reliefov, ki pripovedujejo o soočanju med življenjem in smrtjo, o transformaciji bitja v končno in neskončno, o usodnem poslednjem (večnostnem) dotiku med nebom in zemljo, so dovolj zgovorni: Agonija, Nemoč, Krč, Bolest, Naplavljena, Zatišje, Spokojnost, Spanje, Objem zemlje, Sarkofag, Gruda, Okamenitev, Fosil. Gre torej za neizbežen razplet v tragičnem epilogu življenja, za dramo, ki se odvija skozi več faz - od zadnjega krčevitega poskusa dvigniti se od tal v nebo, preko onemoglega poslavljanja od svetlobe, preko izginjanja v temo in nič, do razkroja in metamorfoze v zemljo ali v okamenelo sled. Ciklus Mrtve ptice, gledan in razumljen v celoti, spominja na antično dramo, pri kateri smo na odru priča samo tragičnemu finalu, izvori in razlogi tragedije pa so zasnovani in usojeni že v kontekstu predhodnega dogajanja, ki je - in tu je ironija usode - vse prej kot tragično. Smrt ptice je pač trenutek, ki po dialektični logiki neusmiljeno združi v 71 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 sintezo bitje in ne - bitje, trenutek, ko se soočijo največji kontrasti, ko trčijo nasprotja: prostost in ječa, brezmejna širjava in ujetost, polet in negibnost, panoramska razkošja in blato, radost porajajočega se dne in večni mrak, druženje in osamitev, petje in molk, glasnost in tišina, živahnost in odrevenelost, lahkotnost in teža, gibkost in trdota. Ptice so v prispodobi in v pesniškem jeziku simbol ali kar sinonim lepote - estetskega, blagozvočnega, so buditeljice sanj in hrepenenj, so znanilke svetlobe, juter, pomladi in kipečega življenja, obvladujejo prostranstva in gledajo od zgoraj na ta svet. O nebesnih horizontih ptičje Simon Jenko himnično zapel: Gnezdo svoje stavi orel na višine, svet s perutjo meri čez vrhe, globine. In vendar je sleherni ptici nazadnje usojen Ikarusov padec! Trušnovec je leta 1996 zapisal: »Tragika na koncu poti je toliko večja, čim bolj je bila pot bleščava. Ves lesk zbledi. Vse je treba plačati. Konec je na tleh.« Omenjeni konec ptice na tleh je Trušnovec ponazoril po etapah, od agonije do fosilizacije. Serijo 21 reliefov je ustvarjal največ od zime do pomladi, od decembra 1995 do aprila 1996. Obdeloval je hrastov, lipov, češnjev in jesenov les, dolbel z dletom, ne da bi si predhodno izdeloval pomagala -skice ali osnutke. Zamisli je direktno realiziral v lesu in sproti zasledoval želeno sporočilo. Slogovno seje gibal v širokem manevrskem prostoru med realizmom in abstrakcijo ter forme preobražal v smislu stilizacije in simbolike. Pri tem je ostajal še vedno dovolj nazoren, razumljiv in sugestiven. Poleg plastičnega (konveksnega) volumna seje posluževal tudi konkavnih prostornin. Pazil je na kompozicijo, na primer na elegantno linijo ali na simbolni križ. Površino je ponekod puščal rustikalno, grobo obdelano le z vrezi dleta, mestoma pa jo je obdelal na fino - polirano, daje prišla do izraza struktura lesa, ki presenetljivo asociira na sestav ptičjih kril. Reliefov namenoma ni lakiral, ker je želel ohraniti avtentično govorico elementarnega materiala. Kljub tragičnosti vsebine se ni nagibal v smer ekspresivne ali groteskne deformacije, temveč je ostal zvest estetiki elegance. In tu je slutiti optimistično konotacijo. Sam je dejal: »Pa še v tem poslednjem trenutku agonije, bolesti, hrepenenja po prostranosti in življenju, je drža ptice dostojanstvena, pritajeno lepa v bolečini.« Preprosto bi dejali: »Ptice umirajo, kot pač umirajo rože in ljudje - ostajata pa barvita svetloba in njihova pesem, ki porajata nova jutra in nove pomladi.« Naj mi bo ob koncu dovoljeno, da avtorju razstave po desetletju izrečem še osebno in naše skupno spominsko posvetilo. Dragi sopotnik, somišljenik, stanovski kolega in pevski prijatelj - če bi parafrazirali Nietzscheja, bi lahko zatrdili, da si bil PTICA, ki seda na robove prepadov in jih tudi preletava. 72 LIKOVNI USTVARJALEC MILAN TRUSNOVEC Likovna priloga IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Janez Truinovec fflomaster), 1985 74 LIKOVNI USTVARJALEC MILAN TRUŠNOVEC Llkovna priloga fi/ie - Stari dom (flomasterl, 197S 75 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 76 LIKOVNI USTVARJALEC MILAN TRUSNOVEC likovna priloga IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 LIKOVNI USTVARJALEC MILAN TRUSNOVEC Likovna priloga IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Glasba (flomaster), 1973 LIKOVNI USTVARJALEC MILAN TRUSNOVEC likovna priloga 82 LIKOVNI USTVARJALEC MILAN TRUŠNOVEC llkovna priloga \,ffL.lc Jo*£ 83 1-2/2008 Ana Balantič Rada imam poezijo Sladkost besed me je zasvojila do te mere, da sem stopila na pot, ki mi nudi dovolj užitka v tej sivi vsakdanjosti. V mozaik, ki ga sestavljam, bi rada ujela vso krhkost sveta in minljivost človeške biti. Poezija ima svojo dušo in oprijem na katerega se lahko naslonim. Manipulacija z besedami mi omogoča, da razkrivam svojo usodo, ne glede na posledice razgaljene intimnosti. Pripravljenost, biti prijatelj in sogovornik bralcu, me spodbuja k luščenju vedno novih plasti sedimenta, ki seje nalagal v razdelkih časa in komaj čaka, da ga povlečem na svetlobo. Z orodjem kot je poezija poizkušam oblikovati izpovedni način dovolj razumljivo, da pesmi ne bi obležale v predalih. Vem, da bo pot, ki sem jo začela vse prej kot lahka. Moj studenec, ki ga napaja razum, ne bo tako kmalu usahnil in pesem z razkošjem svojosti bo s časom zorela in ustvarjala nove tokove. RADA IMAM POEZIJO Literatura Kačji lev Moj svet ni tako velik. Je pust, nevzhajan kruh, ploščat kom is, otrobov poln in grenak. Lepljivost pušča med zobmi. Nekje tam v kotu se dušijo sanje, kar je nekoč dišalo v rjuhah, je posušeno kot herbarij, samota se reži za odrom. Če siliš se v moj svet, ne rabiš karte za parter. Utišaj le verig rožljanje, ki me tiščijo, da hlastam za zrakom! Moj svet ima le čas, kazalce in nihalo, kar vzemi nekaj si od tega, saj to je večno, vse drugo pa je kačji lev. Vonj nemoči Morala bi prav do točke nič, a me je jemalo kot južni sneg. Tema, kot bi se bala razgaliti v noč, mi je gladila drhteče roke, po žilah je tekla mlačna melodija, v očeh so se nabirale blodnjave ulice. Strah, da stopim v množico in me posrebajo neštete oči, me je puščal za vrati, čeprav me je metalo ven. Zavese niso več mogle skriti, da hočem na drugo stran, kjer ni ograje, kjer je svoboda zapisana z ustavo in sateliti zaznavajo utrip ceste. Ko bi se zavozlana notranjost gordijsko rešila, bi od tam in navzven zrasel most. Tako pa mlahost v meni razteza nove lovke, strah mrliči ude, zgoščena teža sopare, ki leze iz por, me prilepijo ob zlizane stene večnega vonja nemoči in po ekranu se premika zgodba iz pradavnine s koraki, ki niso moji. Igra duhov Nihaj. Enoličnost vrezuje črte med desno in levo. Vidim te mrvastobelo, ko lebdiš nad mano, kot vešča ujeta pod stropom in se grem tostranstvo v igri duhov. Kolobarim med ubito svetlobo zavedanja in prevrtanim žvenkljajem strasti. Požrta od moljev v zaprti skrinji nisem več opij v tvojih očeh, saj sem zastavila vstopnico za predigro. Zatohlost vetra, ki poganja misli, spominja na pladenj poln mrčesa. Nervozno ga gladim do sijaja, da zaslepi pekoče drobovje, ki me lomi na dvoje. Kot bi dež duš/7 solzne kanale, čas potiska trajanje v neskončnost. Morda je bil konec že v zametku, ki se je potuhnjeno razvil v krmežljavi tridimenzionalni izvesek nad trgovino erotičnega perila. Noč, ki traja samo do jutra, pojema. Krik, kije bil ob izbruhu zavrt, je prišel prepozno. 85 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Odsev zenice Veter pozna moje ime, prezrači nad mano kostanje, osuje po mojem spominu cvetne čase njegove zrelosti, dotakne se mojega srha na koži, pusti, da se umedim, da iz ostankov praznine ujamem prihodnost. Ležim. Ugodje poplavi notranjost, tekočina razpredena po skeletu ogreje strasti. Zabrenčim. Predana v opoj kadila se potopim v labirint današnje norosti. Pokrita z razpredki krošnje udejanjam svoj notranji pulz, slastno zagrizem v skorjo momenta. Smisel samote Nočem, da gre za menoj ves tisti balast nestrpnosti, ko sem od plimovanja noči hotela - Več, ne le prepričevanje, kije tolklo ob stene in je mlačen obdrs kože povzročal bolečino v sencih in nepotešenost je kričala izpod kopit ognjenega konja. Takrat je postan okus zdražil jezik, da so besede prevpile praskanje ohlajajočih rjuh. Včasih še zdrsnem v potlačene želje, da bi se vrgla na sveži mah, a v strahu, da se oživim, potresem grivo in preskočim veter. Ne pogrešam tistega - Več in znoja na rjuhah in zbrisljivega niča v mlinih na veter. V steklovini plava kovinasti zven ravnodušja, kot bi ob griče drsali zeleni oblaki. V ogledalu zenice sem vendar drugačna, zdaj ljubim grobost brokata in smisel samote. Naročje ran Nekdo se poigrava z molom, kovinasto se tipka zjoče v mrak, razpara gluhost osamele ulice in ti sediš v zavetju senc. Tam zgoraj polknica udari v zid, splaši se dremajoči ptič in prhne med kostanje, a ti sediš v življenju, kije notri. Čez mize zavihte se prti, ko veter hlastne izza voglov, po vroči čokoladi zadiši, a ti sediš v zrcalu in življenja lačna. Ko cviležu zavor sledi še žvenkasto sesuto steklo, posedeš se v naročje ran, ker pravkar so ti povozili dušo. 86 RADA IMAM POEZIJO Večna pot Krog je večna pot, ki se s tvojo hitrostjo odvija v eno smer z notranjim, mehko uglašenim stanjem in zunanjim prostaško razhojenim. Nič te ne zapelje vanj, kar padeš za črto, ki nima vstopanja, le večna odhajanja, spremljajoča z laježem psa čuvaja. Če si prehiter ne moreš noter, da bi preizkusil mir, le iztiriš navzven in postaneš Nova izgubljena v vesolju. Če se krog zavrti nazaj, tedaj zadihaš iztrošen zrak, vpreperelo - lilastem mraku se vzburjaš z izpljunki posušene ljubezni in v gostoti dežja plešoč poslednji tango kot utopljenec padeš na tire, kjer te povozi nestrpnost čustvenih invalidov. Ko se v krogu ustaviš, takrat pod stojalo za ledene rože priteče reka vzdihljajev in klovni obrišejo prah stoletja. Bela krizantema Pred petsto leti se je vse začelo, ko se srebrina je od lila v tisti škaf, namesto hoste neprehodne med hribe mesto se je vraslo. O njem se je po svetu govorilo, da poln življenja je studenec, ko pa dekleta so ga s čipko okrasila, postal je bele krizanteme cvet. Drugačen rod je v njem živel, ki se potil je za vsakdanji kruh, in iz trpljenja v temnih rovih, drugačen čas živeti se učil. Idila znanim je bilo slikarjem, pisateljem se v zgodbe je prel i lo, navdih za pesmi je postalo pesnikom in mojstrom glasbe se je v note zlilo. Zdaj več iz njega ni srebrine, samo tišina v zapuščenih rovih spušča se v globine. Le čipka bela bo ostala, srebra bogastvo pa v vitrini grajski in pesmi, knjige, mnogo anekdot in mojstrov glasbe zvoki rajski. 87 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Silvij Kovač 100-letnica rojstva šahovskega velemojstra in idrijskega rojaka vasje pirca Življenje Vasje Pirca Vasja Pire seje rodil 19. decembra 1907 v Idriji, v hiši na trgu št. 14, takrat Idrija št. 95). Oče Matija Pire je v letih 1903 do 1911 kot realčni učitelj in profesor poučeval na idrijski realki. Že v otroških letih seje Vasja s starši preselil v Maribor. Šahirati je začel doma, saj sta znala šahirati tako oče, kakor tudi mati. Na klasični gimnaziji je bil kmalu najboljši šahist in jo je končal kot najboljši dijak. Zmagal je na prvenstvu Maribora. Na univerzi v Ljubljani je študiral zgodovino in geografijo. Leta 1927 je postal prvak Ljubljanskega šahovskega kluba, avgusta istega leta pa je osvojil tudi naslov mojstra na 5. nacionalnem amaterskem turnirju v Karlovcu. Nekaj časa je študiral tudi na Dunaju in tam spoznal slovito »dunajsko šahovsko šolo«. V Ljubljani je opravil izpit iz geografije, potem pa seje skoraj povsem posvetil šahu. Bil je urednik številnih šahovskih rubrik in strokovni sodelavec mnogih tujih šahovskih publikacij. Od leta 1939-1941 je bil pri Jutru Vasja Pire Vir: Vasja Pire: Sto izbranih partij 1927-1967, DZS, Ljubljana 7967 stenograf za sprejemanje radijskih poročil v tujih jezikih. Po osvoboditvi je poučeval na gimnazijah v Ljubljani, bil je referent za šah na komiteju za fizkulturo, od 1950. do 1955. član uredništva Slovenskega poročevalca, nato pa od 1960. inštruktor pri Šahovski zvezi Slovenije. Na predvojnih mednarodnih turnirjih si je z odličnimi rezultati pridobil sloves velemojstra in se uvrstil med vodilne svetovne šahiste tedanje mlade generacije. Že od rane mladosti je bil rahlega zdravja in večkrat hudo bolan, sicer bi bili njegovi turnirski uspehi še veliko večji. Ko je bil na višku, ga je svetovni šahovski tisk postavljal med deset najmočnejših šahistov na svetu. Leta 1938 je bil predviden kot prva rezerva za turnir AVRO na Nizozemskem, kjer je nastopilo prvih osem igralcev na svetu. Sledila so vojna leta, ki so Pirčevo življenje obrnila na glavo. Vasja je takoj po okupaciji izgubil službo pri »Jutru«, vso vojno pa je preživel v okupirani Ljubljani. Zavil se je v kulturni molk in se javno ni udeležil 88 100-LETNICA ROJSTVA ŠAHOVSKEGA VELEMOJSTRA ry IN IDRIJSKEGA ROJAKA VASJF. PIRCA ZjIN AJVLciN 11 Ji osebnosti prav nobene dejavnosti. Seveda brez šaha nista mogla ne on in ne dr. Milan Vidmar. Verjetno je bilo še posebej težko za Pirca; bil je na višku svojih moči, tik pred vojno med najboljšimi na svetu, sedaj pa ujet v zanko, iz katere ni bilo videti izhoda. Med leti 1941 in 1945 sta z dr. Vidmarjem vsaj eno popoldne na teden posvetila šahu. Menda sta odigrala okrog 1000 prostih partij, s približno izenačenim rezultatom. Nepopisna škoda je, da te partije niso ohranjene. Pire je po vojni sam zapisal, da gre zahvala za takratne rezultate predvsem tem partijam in številnim teoretskim izsledkom, ki sta jih takrat z dr. Vidmarjem odkrila. Zanimivo je, da so se prav vse turnirske partije med dr. Milanom Vidmarjem in Vasjo Pircem končale z remijem! Seveda tone velja za njune proste partije - menda sta jih odigrala vsaj dva tisoč (tisoč le med drugo vojno). Njuni dvoboji so po vojni postali javni; v kavarni Evropa v Ljubljani sta postavila šah, okrog njiju pa se je praviloma zbral cel kup kibicev (»komarjev«, kakor je govoril dr. Vidmar). Večina med njimi je bila rednih obiskovalcev - gledalcev, ki so uživali v igri in tudi v nadvse duhovitih komentarjih, ki so menda leteli iz ust obeh velikih mojstrov. Pojavil pa se je tudi kakšen naključni gledalec, ki junakov naše zgodbe ni poznal. »Pa saj ta dva sta kot rit in srajca!« je vzkliknil nek možakar, ko ju je v dobrih desetih dnevih že tretjič zagledal, okrog njiju pa zbrano množico. »A si slišal, Vasja?« »Kaj pa, doktor?« je odvrnil v razmišljanje zatopljeni Pire. »Rit ti je rekel...« se je namuzal dr. Vidmar in Dr.Milan Vidmar(22.6.1885 - 9.10.1962), fotografija objavljena v Šahovski enciklopediji leta 1980 kolajno. Pire pa je na drugi deski dosegel drugi najboljši rezultat. Leta 1952 in 1954 je z jugoslovansko reprezentanco osvojil še dve bronasti olimpijski kolajni. V 40-letni karieri (1927-1967) je Vasja Pire nastopil na 56 mednarodnih turnirjih (19 pred vojno in 37 po njej), vtem času pa je odigral okrog 1300 turnirskih partij. Večina partij je ohranjenih, ali preko turnirskih zbornikov, ali preko ohranjenih formularjev. Leta 1929 je na mednarodnem turnirju v Rogaški Slatini izpolnil normo za mednarodnega mojstra. Kasneje je na velikih veselo povlekel naslednjo potezo. Takoj po vojni je šah v takratni novi Jugoslaviji ponovno zaživel. Postal je zelo cenjena dejavnost in ena redkih, kjer so Jugoslovani (in s pomembnim deležem med njimi tudi Slovenci) sodili med najboljše na svetu. Prvo ime tistih let je bil nedvomno Vasja Pire. V naslednjem desetletju je kar trikrat osvojil naslov državnega prvaka in je bil poleg legendarnega Svetozarja Gligoriča tudi stalni član jugoslovanske reprezentance. Vključno z znamenito dubrovniško olimpiado leta 1950, kjer je Jugoslavija osvojila zlato Karikatura velemojstra Vasje Pirca iz leta 1950 objavljena v Šahovski enciklopediji leta 1980 89 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 turnirjih po sedanjih normah kar šestkrat izpolnil velemojstrsko normo. Naslov velemojstra mu je Svetovna šahovska federacija FIDE uradno podelila leta 1953 za zmago v Lodzu (1938). Po naključju se je Pire prav takrat mudil v Idriji, kjer je odigral simultanko. Ko mu je takratni tajnik šahovskega društva Srečko Logar prinesel časopis z objavo te novice, je bil Pire zelo srečen in je ves zadovoljen sprejel tudi prvo čestitko rojaka. Z velemojstrom Pircem sem se prvič srečal leta 1959 v Kopru. Kot dijak sem bil na šolanju v Kopru in igral v ekipi šahistov Kopra na hitropoteznem šahovskem troboju Koper - Ljubljana - Trst. Kot rezervnega igralca so me v ekipo vključili prav v srečanju z Ljubljano oz. velemojstrom Pircem. S črnimi figurami sem se dobro branil, vendar sem se po dobrih 30. potezah moral sprijazniti s porazom. To je bila moja edina partija z rojakom-velemojstrom Vasjo Pircem. Najboljši rezultati velemojstra Vasje Pirca 1930 - Štubnianske Teplice: 2. mesto 1931 - Praga: najboljši rezultat na 4. deski na šahovski olimpijadi 1931 - Praga: 2. mesto 1932-Sliač: 3. mesto 1934 - Budimpešta: 2. mesto 1934-Maribor: 1. mesto 1936 - Miinchen: olimpijada (srebrna medalja na 1. šahovnici) 1938 - Lodz: 1. Pire, 2. Tartakover, 3. Eliskases 1938 -Harzburg: 1. mesto 1947-Teplice-Šanov: 1.-2. mesto 1948 - Salsjobaden, medeonski turnir, 11. mesto med 20 igralci 1949 - Bled - Ljubljana, dvoboj s svetovnim prvakom Maksom Euwejem 5:5 1950 - 1. mesto z ekipo na šahovski olimpijadi v Dubrovniku (srebrna medalja na 2. deski) 1952 - 3. mesto z ekipo na šahovski olimpijadi v Helsinkih 1954 - 3. mesto z ekipo na šahovski olimpijadi v Amsterdamu Petkratni prvak Jugoslavije (1935,1936, 1937,1948 in 1953) Od leta 1931 je bil Vasja Pire steber jugoslovanske državne reprezentance in član olimpijske ekipe. Krona ekipnih rezultatov je vsekakor zlata olimpijska medalja iz Dubrovnika (1950). Vasja Pire kot pisec in teoretik Vasja Pire je po svetu znan tudi kot odličen šahovski pisec in teoretik. Napisal je vrsto turnirskih knjig in opus z naslovom Najnovejša teorija šahovskih otvoritev - kraljeva indijka v petih zvezkih. Prispeval je teoretske preglede za številne turnirske knjige, ki so izšle doma in v tujini. Pred vojno je bil sodelavec Šahovskega glasnika, kije izhajal v Zagrebu in leta 1938 tudi njegov urednik. Leta 1949/1950 je urejal slovenski Šah. Za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti je izdelal šahovsko terminologijo z 2000 izrazi in definicijami za znanstveni slovar slovenskega jezika. Predvsem pa slovi kot raziskovalec teorije šahovskih otvoritev. V različnih otvoritvah je odkril pomembne novosti, ki so po njemu dobile ime v svetovni šahovski literaturi; tako v sprejetem daminem gambitu, meranki, Nimcovičevi indijski obrambi, katalonski otvoritvi, Collejevem sistemu, v sistemih pospešenega fianketa, indijskih napadov itd. Od leta 1948 je raziskoval obrambo, ki se je začela z 1. d4 d6 2. e4 Sf6 in je bila sicer stara že več kot sto let, vendar pa teoretično in praktično ni bila obdelana. V svetovni šahovski literaturi je sedaj splošno imenovana Pirčeva obramba (po avtorju). Svojo obrambo je izvirno izpopolnjeval in branil ne le teoretsko, pač pa tudi v turnirski praksi. Z njo je obogatil in poživil obrambne sisteme v modernih otvoritvah. V učbenikih končnic svetovnega slovesa so navedene tudi nekatere Pirčeve končnice, trdnjavske, kmečke, z lahkim figurami, za vzor in kot šolski primer. 90 100-LETNICA ROJSTVA ŠAHOVSKEGA VELEMOJSTRA IN IDRIJSKEGA ROJAKA VASJE P1RCA Znamenite osebnosti Pire Vasja Pire pošta 4/2007 • Pošta Slovenije je 24. januarja 2007 izdala poštno znamko z likom Vasje Pirca in Ovitek prvega dne z žigom pošte 5280 Idrija. Vasja Pire je deloval tudi na pedagoškem, trenerskem in organizacijskem področju. Pred vojno je bil častni član ŠK Maribor in Ljubljanskega šahovskega kluba ter Šahovske zveze Slovenije. Po osvoboditvi je bil predsednik Šahovske zveze Slovenije in član centralnega odbora Šahovske zveze Jugoslavije. Bil je kapetan olimpijskega moštva v Stockholmu 1937, v letih 1956/57 pa državne reprezentance. Za svoje delo je ob 60-letnici prejel državno odlikovanje in priznanje Šahovske zveze Slovenije. Vasja Pire je umrl 03. junija 1980 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. V spomin na velemojstra Vasjo Pirca prirejata mariborski Železničarski šahovski klub in Šahovska zveza Slovenije tradicionalni mednarodni šahovski turnir. 1. Memorial Vasje Pirca - mednarodni šahovski turnirje bil odigran decembra 1981. Od takrat je bilo odigrano že 14 memorialnih turnirjev. Poštna znamka ob 100- letnici rojstva velemojstra Vasje Pirca - Slovesnost na gradu Gevverkenneg v Idriji -14. memorial Vasje Pirca s kvalifikacijskimi turnirji 19. decembra 2007 v Mariboru, Celju, Ljubljani, Idriji in Krškem -finale 26. decembra 2007 v Mariboru, kjer je bila tudi slavnostna akademija in razstava o delu in življenju Vasje Pirca - Šahovska misel 12/2007 posvečena jubileju - Ob 60- letnici delovanja idrijskih šahistov priznanje Šahovske zveze Slovenije. Ob 100-letnici rojstva velemojstra in idrijskega rojaka Vasje Pirca (1907-1980) je Pošta Slovenije dala v promet 24. januarja 2007 priložnostno znamko z likom Vasje Pirca. Svečana promocija nove poštne znamke je bla na gradu Gevverkenegg v Idriji 26. januarja 2007. Predlog za izdajo poštne znamke je Pošti Slovenije v začetku leta 2005 posredovalo vodstvo Šahovskega kluba »Kolektor« Idrija. Predlog sta podprla tudi Šahovska zveza Slovenije in Filatelistično društvo Idrija. Znamka z likom velemojstra Vasje Pirca je izšla v okviru dolgoročne tematske serije »Znameniti ljudje« na poštnih znamkah.Tako je znameniti šahovski velikan stopil v družbo Prešernu, Cankarju, Zoisu, Lili Novy, generalu Maistru, Plečniku in ostalih slavnih Slovencev. Priložnostno poštno znamko z nominalno vrednostjo 0,48 EUR je oblikoval Grom Arch. Natisnjena je v tehniki štiribarvnega ofseta v poli po 25 znamk. Stiskala jo je tiskarna Oriental Press v Bahrainu (Perzijski zaliv) v nakladi 80.000 primerkov. Žig Prvi dan (24.01.2007) je bil uporabljen samo na pošti 5280 Idrija. Pošta Slovenije je izdala tudi Ovitek prvega dne (FDC). Ob promociji nove poštne znamke je Filatelistično društvo Idrija pripravilo Maksimum karto. To je razglednica, ki predstavlja v šahovsko igro zatopljenega velemojstra Vasjo Pirca, na njej je prilepljena poštna znamka in čez njo odtisnjen spominski poštni žig s šahistovo podobo. Maksimum karta lahko služi tudi 91 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 za dopisovanje, saj je poštnina že plačana. Razglednico je natisnila tiskarna ABC Merkur Idrija, na nesvetlečem papirju, zaradi čistejšega odtiskovanja poštnih žigov na sprednji strani. Na slovesni predstavitvi nove poštne znamke v dvorani Glasbene šole na gradu Gevverkenegg v Idriji, ki sojo pripravili Šahovski klub »Kolektor« Idrija, Filatelistično društvo Idrija v sodelovanju z Občino Idrija in Pošto Slovenije, je v kulturnem programu nastopil priznani Dekliški pevski zbor »Radost« iz Godoviča pod vodstvom zborovodkinje Damjane Vončina. Med številnim občinstvom so bili tudi gostje Miro Bandelj, podpredsednik Šahovske zveze Slovenije, Primož Kokalj, tajnik ŠZ Slovenije, poslanec Samo Bevk, Ivan Lukan, tajnik Slovenske športne zveze iz Celovca, hčerki velemojstra Pirca Jožica in Jelena ter sinova Vasilij in Raša. Ustvarjalni opus velemojstra in idrijskega rojaka Vasje Pirca je izčrpno predstavil Silvij Kovač, predsednik ŠK »Kolektor« Idrija. V okviru promocije nove poštne znamke je bila v Galeriji Nikolaja Pirnata v Mestnem muzeju Idrija na gradu Gevverkenegg tudi na ogled filatelistična razstava na temo šaha. Lastnik zbirke Kristjan Maver iz Nove Gorice je zanjo prejel številna mednarodna priznanja, na državnih razstavah pa je bila velikokrat nagrajena z zlatim priznanjem. Idrijski šahisti pa so razstavili šahovsko literaturo in slikovno gradivo, ki predstavlja življenjsko delo in rezultate velemojstra Pirca. Idrijski šahisti in filetalisti so oblikovali tudi predlog, da na rojstni hiši velemojstra Vasje Pirca, na Mestnem trgu 14 v Idriji Ob promociji nove poštne znamke je Filatelistično društvo Idrija pripravilo razglednico - Maksimum karto, ki jo je natisnila tiskarna ABC Merkur Idrija slavnemu rojaku postavijo spominsko obeležje, prav tako naj veliki slovenski šahist dobi primerno mesto tudi v idrijskem muzeju in se pridruži znanim Idrijčanom ing. Stanku Bloudku, diplomatu dr. Alešu Beblerju, slikarju Nikolaju Pirnatu, klekljarski učiteljici Ivanki Ferjančič in drugim. Nova poštna znamka ob 100-letnici rojstva Vasje Pirca pomeni tudi priznanje bogati tradiciji in kvaliteti slovenskega šaha, katerega temelje sta postavila prav velemojstra dr. Milan Vidmar in Vasja Pire ter se je na najlepši možen način manifestirala ob največjem zgodovinskem šahovskem 92 100-LETNICA ROJSTVA ŠAHOVSKEGA VELEMOJSTRA IN IDRIJSKEGA ROJAKA VASIE PIRCA Znamenite osebnosti Na demonstracijski šahovnici je Silvij Kovač zbranim na promociji poštne znamke 26. januarja 2007 v Idriji predstavil šahovsko lepotico Baretič - Pire, v kateri je Pire, v svoji obrambi, zmagal že po 19. potezah (Foto: Ivan Lukan) dogodku v Sloveniji - odlični izvedbi in množični udeležbi na 35. šahovski olimpijadi Bled 2002 in tekmovalnimi dosežki slovenskih šahistov in šahistk v zadnjih letih. Pomeni pa tudi priznanje številnim generacijam idrijskih šahistov, ki so znali in zmogli že šest desetletij ohranjati in razvijati plemenito šahovsko igro v mestu z bogato kulturno in tehnično tradicijo! Velemojster Bruno Parma je večkrat obiskal idrijske šahiste. Spominjamo se njegovih simultank v klubu mladih, hotelu Nanos, športnem centru in novi osnovni šoli v Idriji, ki so vedno privabile številne mlade in starejši ljubitelje šaha. (Foto arhiv ŠK »Rudar« Idrija) V času ko je v Cerknem delovala Elektro - gospodarska šola so bili mladi šahisti in njihovi učitelji organizirani v Šahovskem klubu »Vasja Pire« Cerkno, ki sta ga vodila učitelja Peter Falatov in Jože Petkovšek. V tej šahovski sredini se je v dobrega šah ista razvil tudi Viktor Crnobrnja, kije bil leta 1958 mladinski prvak okraja Nova Gorica in se je udeležil tudi republiškega prvenstva, na katerem se je uveljavil Bruno Parma, bodoči svetovni mladinski prvak in velemojster. V času šolanja v Ljubljani se je Viktor Crnobrnja družil z Albinom Planincem, ki se je v naslednjih letih pridružil velemojstrom z veliko začetnico »P« Pire, Puc, Parma, Planine... 14. memorial Vasje Pirca v Mariboru - praznik slovenskih šahistov Zaključni finale 14. memoriala Vasje Pirca, ki je potekal 26. decembra 2007 v prireditvenem šotoru ob hotelu Arena pod Pohorjem v Mariboru, je pomenil pravi praznik številnih generacij slovenskih 93 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 šahistov in šahistk. Na petih turnirjih v hitropoteznem šahu je sodelovalo 90 šahistov in šahistk iz petih držav. Najbolj kvalitetno je bilo finale 28 članov, na katerem je zmagal hrvaški velemojster Krunoslav Hulak pred Juretom Boriškom (Nova Gorica). Šahisti idrijskega Kolektorja so imeli na zaključnem finalnem turnirju tri predstavnike. Na veteranskem turnirju je igral Vinko Tavčar, poslanec Samo Bevk in Silvij Kovač pa sta uspešno nastopila na VIP turnirju. Praznik slovenskih šahistov v Mariboru se je nadaljeval s slavnostno akademijo in razstavo ob 100—letnici rojstva šahovskega velemojstra in rojaka Vasje Pirca. Velikanu slovenskega šaha je bila posvečena tudi celotna vsebina decembrske številke slovenske šahovske revije »Šahovska misel«. Slovenski šahisti so ob tej priložnosti tudi razglasili slovenskega šahovskega kralja in kraljico. Lovoriki sta zasluženo domov odnesla velemojster Duško Pavasovič iz Ljubljane in velemojstrica Jana Krivec iz Nove Gorice. Tako se je v spominu na Vasjo Pirca, velikega šahovskega misleca, teoretika in tekmovalca izteklo uspešno leto slovenskega šaha, prav tako pa je bilo obeleženo 60-letno delovanje šahistov v Idriji, prireditev je bil jubilejni, že 10.Trohov memorial 18. marca 2007 v Idriji, ki je potekal v spomin na Antona Troha (1914-1997), pionirja idrijskega šaha, dolgoletnega predsednika društva in dobitnika najvišjega občinskega priznanja. Na. rednem občnem zboru 24. marca 2007 v Ljubljani je Šahovska zveza Slovenije podelila bronasto priznanje ŠZS Šahovskemu klubu »Kolektor« Idrija za 60 letno in uspešno delovanja in Silviju Kovaču za 50 let aktivnega delovanja na šahovskem področju./ Viri ŠAH- glasilo Šahovske zveze Slovenije, 1950. Dr. Milan Vidmar: Pol stoletja ob šahovnici - DZS Ljubljana, 1951. Vasja Pire: Sfo izbranih partij - DZS Ljubljana, 1967. Šahovska zveza Slovenije: Slovenski šah - DZS Ljubljana, 1972, Silvo Kovač: Ob 70-letnici idrijskega rojaka velemojstra Vasje Pirca - Idrijski razgledi, 1977. Dražen Marovič: Šahovski glasnik, 7/1980. Zagreb. Janez Kavčič: Prva slovenska realka - Idrija 1901-1926. MM Idrija, 1987. Šahovska zveza Slovenije: Slovenski šah. ČZD Kmečki glas, Ljubljana, 2002. Šahovska zveza Slovenije: Bilteni 35. šahovske Olimpiade Bled, 2002. Idrijske novice, 24. januarja 2007, Idrija. Šahovska zveza Slovenije: Šahovska misel 12/2007. Osebni arhiv člankov, šahovske literature in fotografij Silvija Kovača. 94 100-LETNICA ROJSTVA ŠAHOVSKEGA VELEMOJSTRA IN IDRIJSKEGA ROJAKA VASJE PIRCA Znamenite osebnosti Šahovska partija 23. šampionat SFRJ / Čateške toplice 1968 BARETIČ-PIRC Pirčeva obramba 1 .e4d62.d4Sf63.Sc3g6 To so osnovne poteze Pirčeve obrambe, kije dobila ime po velemojstru Vasji Pircu. Obramba je sicer stara, vendar pa ni bila teoretično in praktično obdelana. Moderna turnirska praksa je bila prav po zaslugi slovenskega velemojstra obogatena s tem obrambnim sistemom. 4. f4Lg7S.Sf3 0-06.LČ3 Aktivno nadaljevanje belega. Po 6.Le2 črni nadaljuje 6...c5 7. dc5 Da5 8.0-0 Dc5:+ z aktivno igro. 6...SC6 7.Le3 eS 8.feS deS 9. dS Sd4 lO.SeS:?! Dvorezna poteza. Za belega je boljše: 10.Sd4: Sg411.Sf5gf5 12.Lc5. Velemojster Pire je odigral 10...SČS:! Samo ta žrtev skakača daje črnemu možnost za kombinirane grožnje v napadu. 11.Ld4:Sf4 12. Lfl Mojster Baretič že igra netočno. Tudi 12±c4 vodi po 12...Sg2:+ 13.Kf2Dh4+ 14.Kg2:Lh3+ 15. Kg 1 Tad8 belega v poraz. Za belega je najboljše nadaljevanje 12.Se2. 12...Se6 13.Sg6: Proti žrtev, na katero je beli polagal vse upe. Toda Pire je pripravil žrtev kvalitete, za katero je dobil močan napad na belega kralja. 13...Ld4:! Črni »zmaj« zagospodari na sredi šahovnice! I 1 # k i k m i i m a H rSSm iA ■ i ■Hi 4 [S □ |A m ■ A i ■ ■■! B m 51 JL 14.Sf8:Dh4+ 1S.M2V. Po tej napaki je beli izgubljen. Do remija je vodilo nadaljevanje: 15. g3 Lc3:+ 16.bc3 De4:+ 17.De2Dh1:18.Se6:!Le6:19.0-0-0Dc620.De5! J5...DM+ 16.Kd3De3+ 17.Kc4Lc3:18.bc3 bS+! Sedaj pripelje črni v igro še lovca in trdnjavo Beli kralj je pred matom. 19.KbS:? Ta poteza skrajša muke belemu kralju. Po 19.Kb3 Sc5+ 20.Kb4 a5+ 21.Kb5: La6 + 22. Kc6 Dh6+ 23.Kc5: (23. Kc7: Tc8 mat) Db6+ 24.Kd5 Dd6 mat. 19...Tb8+ in beli se je vdal. Sledi mat v dveh potezah! Zapisal in komentiral Silvij Kovač. Partija je dobila lepotno nagrado na šampionatu. Partija Baretič - Pire (23. šampionat SFRJ - Čateške toplice 1968) je bila predstavljena tudi na otvoritveni slovesnosti 35. šahovske olimpiade na Bledu oktobra 2002. Partija je bila predstavljena ob glasbi kot živi šah v športni dvorani na Bledu. Trajno obeležje 35. šahovski olimpiadi na Bledu 2002 je postavil tudi slovenski akademski kipar Janez Boljka, ki je v parku vile Zore ob Blejskem jezeru doniral »Šah z bronastimi figurami«. Razpored bronastih figur na šahovnici je oblikoval po Pirčevi obrambi. 95 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Miha Mlinar, Janez Rupnik Arheološke raziskave z območja cerkve sv. barbare v idriji Zaradi načrtovane popolne prenove Mestnega trga v Idriji smo poleti 2004 opravljali arheološki nadzor nad gradbenimi deli. Po dogovoru z novogoriško enoto ZVKD Slovenije sva nadzor izvajala arheolog Tolminskega muzeja Miha Mlinar in študent arheologije Janez Rupnik.1 Predvsem so nas zanimali arhitekturni ostanki, vezani na cerkev sv. Barbare, pozorni pa smo bili tudi na morebitne materialne ostaline nekdanjega pokopališča, ki seje razprostiralo na južni in vzhodni strani prej omenjene cerkve.2 Preden preidemo na pregled raziskav in najdb, odkritih na območju cerkve sv. Barbare, naj podamo nekaj osnovnih zgodovinskih dejstev o idrijskih sakralnih objektih. Najstarejša cerkev v Idriji, cerkev Sv. Duha, Blažene Device Marije in Sv. Boštjana, je bila dograjena okrog leta 1500 in je od leta 1631 posvečena Sv. Trojici. Za novo cerkev sv. Barbare je bil postavljen temeljni kamen leta 1622. Ko je leta 1752 postala župna cerkev, še ni bila povsem zgrajena. Kot poroča Valvasor, so jo leta 1686 za silo končali in je v njej že bila procesija, marsikaj pa je vseeno ostalo nedokončanega.3 Imela je še lesen cerkven Cerkev sv. Barbare po bombardiranju leta 194 S (fototeka Mestnega muzeja Idrija). % ARHEOLOŠKE RAZISKAVE Z OBMOČJA CERKVE SV. BARBARE V IDRIJI Zgodovina zvonik, saj seje gradnja zidanega zavlekla vse do leta 1740 (Arko 1931,145; Filipič 1978,62, 64). Po nekaj več kot dvestoletnem delovanju je bila cerkvena stavba močno poškodovana ob dvakratnem bombardiranju zavezniških zračnih sil leta 1945. Zgorela ji je streha in streha zvonika, v cerkveni ladji je zgorel lesen strop ter vsi oltarji in druga notranja oprema. Močno poškodovano cerkev so dokončno porušili leta 1952 (Filipič 1978,64) in na njenem mestu ter na prostoru nekdanjega pokopališča nato uredili centralni mestni park. Arhitekturni ostanki Edini danes še viden ostanek prvotne cerkve sv. Barbare je mogočna kripta, ki seje vkopana razprostirala na vzhodnem delu stavbe.4 Med arheološkim nadzorom je bilo na celotnem območju odkritih nekaj arhitekturnih ostankov, kijih prav tako lahko povezujemo s cerkvijo, predvsem s pokopališkimi zidovi, ki so jo oklepali z južne in vzhodne strani. Izmed arhitekturnih ostalin naj kot prvo omenimo ostanke južnega cerkvenega zidu, kije meril v širino 100 cm. Odkriti so bili tudi mogočni zidovi zakristije, ki je ležala južno od kripte. Zid zakristije je bil ponekod ohranjen še do višine 1 m, predvsem njegovi vogalni kamni so bili klesarsko obdelani. Zunanja fasada zakristije je bila ometana, notranja pa ne. Znotraj zakristije je bil odkrit še en, starejši zid, ki je domnevno predstavljal ostanek starejše zakristije.5 Približno 5 m južneje od cerkvenega Očiščen prostor kripte s kanalom za odvodnjavanje. Situacija leta 2004 (foto: Miha Mlinar). zidu je ležal zid, ki je verjeten ostanek najstarejšega pokopališkega zidu, ki je potekal v bližini cerkvenih zidov in nato v smeri zakristije. Zid je bil širok 75 cm. Razkrit je bil v dolžino več kot 5 m. Južno od ostankov najstarejšega pokopališkega zidu smo naleteli na ruševine mlajšega pokopališkega zidu (cvingerja), ki je bil širok prav tako 75 cm. Potekal je v smeri zahod-vzhod, nato seje zalomil in nadaljeval proti severovzhodu. Južno od mlajšega pokopališkega zidu je v smeri zahod-vzhod potekal še en zid, ki mu je bil s spodnje strani prizidan kanal, zidan v suhozidni tehniki in pokrit s ploščami iz peščenca. Kanal je bil zapolnjen s spranim Ruševine južnega cerkvenega zidu (foto: Miha Mlinar). mivkastim sedimentom in je domnevno služil za odvodnjavanje s celotnega območja. Jugovzhodno od kripte in vzhodno od zakristije je bil odkrit podzemni prostor nepravilne štirikotne oblike. Prizidan je bil k prezbiteriju cerkve in v notranjosti ometan. Njegova namembnost ni določljiva. Arhitekturno ostalino so od zunaj obdajali leseni piloti. Na skrajnem vzhodnem območju raziskav sta bila razkrita severozahodni vogal in severni zid stavbe, ki je po vsej verjetnosti predstavljal ostanek oz. temelj kapelice in jo lahko vidimo na starejših risbah, grafikah, litografijah in ostalih upodobitvah prostora okoli cerkve.6 97 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Ostanki zidov zakristije (foto: Miha Mlinar). Jugozahodno od zakristije je približno 1 m pod gradbenim zasutjem ruševine cerkve ležal dobro ohranjen tlak, napravljen iz okroglih rečnih prodnikov. Območje okoli cerkve je bilo v 1. polovici 20. stoletja zgledno urejeno. Izmed ostankov notranje sakralne arhitekture lahko prepoznamo le odlomek profiiirano obdelanega kamna, ki je del oltarne stopnice iz cerkve sv. Barbare. Pokopališče in odkriti skeletni grobovi Najstarejše idrijsko pokopališče je bilo verjetno urejeno okoli cerkve sv. Trojice že v sredini ali ob koncu 16. stoletja.7 Drugi Ostanki mlajšega pokopališkega zidu s skeletnimi grobovi (foto: Miha Mlinar). prostor za pokopavanjeseje, domnevno kmalu po pričetku gradnje cerkve sv. Barbare leta 1622, priredil okoli tega svetišča. To pokopališče je zadostovalo za okoli 150 let. Ker pa je bilo v Idriji ljudi čedalje več, tudi prostor okoli župne cerkve sv. Barbare ni več zadostoval za pokopavanje. Na selitev pokopališča sta zagotovo vplivala tudi razmočenost terena (Arko 1931,196) in razsvetljenska miselnost iz sredine 18. stoletja.Takrat so mestna pokopališča pričeli seliti zunaj obzidij, a še vedno dovolj blizu naselij, da jih je bilo mogoče obiskovati (Habinc 2000,25). Tudi vladar Jožef II. je leta 1784 oznanil, da je treba opustiti pokopališča okoli cerkev in zanje zbrati primernejša Kanal za odvodnjavanje (foto: Janez Rupnik). mesta. Pokopališča naj bi bila tudi ograjena in naj bi stala na dobrem kraju, kjer zemlja ni premokra. Ko je ta cesar leta 1787 izdal dokončen ukaz o selitvi pokopališč, je Idrija že imela urejeno novo lokacijo, saj so zadnji pokop na pokopališču pri sv. Barbari izvršili avgusta 1.1779. Že 2. septembra 1779 so na novem pokopališču pri sv. Križu ob Idrijci kot prvega pokopali dveletnega Leopolda Vidica. Kaj lahko opravljeni arheološki nadzor in odkrite materialne ostaline z območja nekdanjega pokopališča doprinesejo k že znanim, zgodovinskim dejstvom? Približno 50 cm pod nivojem novoveškega tlaka, ponekod še manj, smo naleteli na prve razpršene človeške kosti, 98 ARHEOLOŠKE RAZISKAVE Z OBMOČJA CERKVE SV. BARBARE V IDRIJI Zgodovina Kapelica pri cerkvi sv. Barbare na upodobitvi Idrije B. Hacqueta (po Hacquet 1781). ki so nakazovale možnost nepoškodovanih pokopov. Bolj ali manj ohranjenih skeletov je bilo v naslednjih dneh raziskanih dvajset.8 Usmeritev pokopanih je različna, največ skeletov je bilo usmerjenih približno od severa proti jugu. Prva in hkrati največja skupina grobov je bila raziskana na zahodnem delu izkopa, jugozahodno od novoveškega tlaka. Tam je bilo odkritih 14 različno ohranjenih skeletnih grobov, usmerjenih sever-jug (grobovi 1,2, 2b, 3,4,4b, 5,6,7,8,9,10,11,12). Grobovi so ležali južno in severno od ruševine mlajšega pokopališkega zidu, nekateri izmed njih pa kar neposredno na njem. Drugo skupino raziskanih pokopov Tlak iz mačjih glavic na južni strani cerkve (foto: Miha Mlinar). predstavljajo trije skeletni grobovi, odkriti zahodno od zakristije, tik pod južnim cerkvenim zidom. Skeleti so ležali znotraj najstarejšega pokopališkega zidu in so bili usmerjeni od vzhoda proti zahodu (grobovi 13,14,15). Trije skeletni grobovi so bili odkriti tudi na mestu nekdanje zakristije (grobovi 16,17,18). Velika zanimivost in novost tako za zgodovinarje, arheologe in ljubitelje idrijske preteklosti je zagotovo odkritje južno od ruševin cerkvenega zidu ležeče jame štirioglate oblike, v katero je bila nametana množina človeških kosti. Jama je merila približno 140 x 150 cm, plast s kostmi pa je segala v globino 40 cm. Morda gre za Odlomek oltarne stopnice (foto: Miha Mlinar). ponovno odkritje skupinskega pokopa 40 do 50 rudarjev,9 ki jih je v rudniku zaradi preslabo varovanega stropa nesrečno zasulo leta 1532. Njihove kostne ostanke in orodje so v zasutem rudniškem rovu odkrili šele čez dobrih dvesto let. Kosti zasutih rudarjev naj bi po podatku Konrada Hitzingerja pokopali šele leta 1762, in to na pokopališču pri sv. Barbari, nekje ob južni strani cerkve (Hitzinger 1860; Arko 1931,82). Dejstvo, da so bile kosti povsem razpršene in razmetane brez kakršnegakoli reda, nakazuje na skupni pokop, izvršen v nekem trenutku.Tudi številčnost kosti kaže na pokop več deset osebkov, v prid zakopu nesrečnih idrijskih rudarjev pa govori tudi lokacija jame, odkrite prav pod južnim cerkvenim zidom. Na južnem in vzhodnem delu podzemnega prostora so bile prav tako odkrite razpršene človeške kosti. Te so ležale na kolih (pilotih), ki so ležali tesno skupaj drug ob drugem in so bili zabiti v ilovico v 99 Skeletni grob 2b z območja mlajšega pokopališkega zidu (foto Miha Mlinar). več vrstah. Dolžina hrastovih klanih kolov je znašala 70 cm. Odkrite človeške kosti so bile od tanina povsem črne barve. Hrastove pilote so verjetno uporabljali, da se zemlja in s tem krsta s pokojnikom nista preveč ugrezali. Teren je bil na tem prostoru vlažen in velikokrat povsem razmočen. Na skrajnem vzhodnem robu izkopa je bilo izkopanih tudi nekaj ostankov lesenih krst. Že Arko namreč piše: »...Tožili so, da se celo les v zemlji ni razkrojil, da so včasih naleteli na še nestrohnjene krste in cela trupla...« Prav v bližini tega mesta je bil pokopališki zid najbolj uničen, kar zopet sovpada s podatkom Mihaela Arka, da so ob popravilu oz. širitvi ceste leta 1883 odstranili vzhodno območje pokopališča. Takrat so izkopali za več voz kosti, ki so jih prepeljali na novo pokopališče k sv. Križu, dvignili pa so tudi ostanke pokopanih v župni cerkvi in jih prenesli k sv. Križu (Arko 1931,196-197). Med arheoloških nadzorom vzhodnega predela izkopa so bile odkrite tudi razpršene človeške kosti, ki kažejo, da so leta 1883 odstranili večino grobov, ne pa vseh. Da so na pokopališče pri sv. Križu odnesli tudi kostne ostanke v cerkvi pokopanih povsem drži, saj znotraj cerkvene ladje nismo zasledili nobenega groba. Tudi odlomkov kamnitih nagrobnikov med arheološkimi raziskavami nismo odkrili. Po omembi Filipiča so vse do 19. stoletja na rudarske grobove v Idriji postavljali skoraj izključno lesene nagrobne križe, litoželezni in preprosti kamniti nagrobniki pa naj bi se prvič pojavili šele na pokopališču pri sv. Križu, kamor so ob koncu 18. stoletja preselili pokopališče od sv. Barbare (Filipič 1978,53). Opredelitev grobnih in posameznih najdb10 Vsi raziskani grobovi so bili skeletni. Razen že omenjenih ostankov lesenih krst, ki so bili zaznavni le na skrajnem vzhodnem robu izkopnega polja, pri grobovih nismo zasledili sledov vkopov za jamo, prav tako so Človeške kosti na klanih hrastovih kolih (foto Janez Rupnik). 100 ARHEOLOŠKE RAZISKAVE HC „ _ „ 7T\T A Z OBMOČJA CERKVE SV. BARBARE V IDRIJI zjcjudu v in a bili vsi grobovi brez grobne arhitekture. Od organskega materiala so se znotraj grobov delno ohranile le človeške kosti, na dele tekstila ali usnja od čevljev nismo naleteli. Med maloštevilnimi grobnimi pridatki je bilo največ bronastih gumbov za spenjanje oblačil, sledijo jim bronaste svetinjice ter križi. Znotraj dveh grobnih celot sta bila odkrita tudi bronast novčič in železen nož. Velik del najdb je bil odkrit zunaj grobov in te verjetno predstavljajo pridatke iz v preteklosti uničenih ali prekopanih grobov. Odkrite drobne najdbe lahko razdelimo na devocionalije (najdbe nabožnega značaja: svetinjice, križci, ampula), novce, kovinske dele noše (gumbi, odlomek bronastega prstana), odlomke železnih žebljev za krste ter keramiko. Izmed devocionalij si oglejmo najprej bronaste svetinjice, ki si zaradi raznovrstnosti in številnosti na najdišču zaslužijo bolj poglobljeno obravnavo. Pri nas se z nabožnimi svetinjicami in devocionalijami poglobljeno ukvarja zgodovinar Darko Knez. V nadaljevanju zato povzemamo že znana dejstva, zaobjeta v Knezovi sistematični objavi primerljivih svetinjic iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani (Knez 2001). Svetinjice so majhne, ploščate spominske medalje, ki so jih mojstri kovali ali ulivali iz različnih vrst kovin. Ljudje so jih in jih še Ostanek deske lesene krste Ihto Janez Rupnik). uporabljajo v različne namene, kot izraz pripadnosti veri, zaobljubo, čaščenje ali priporočilo svetniku, pripadnost bratovščini ali sestrstvu ali zgolj kot okras ali spomin na opravljeno božjo pot (Knez 2001; isti 2006, 32). Nabožne svetinjice so prodajali v romarskih krajih, na stojnicah ob cerkvenih žegnanjih in ob podobnih priložnostih. Skoraj nemogoče bi bilo, da bi se romar vrnil iz daljnih krajev brez materialnega dokaza o opravljeni zaobljubi. Romarji so bili prepričani tudi, da so te podobice čudodelne, prav tako kot svetniki, ki so na njih upodobljeni. Zato so jih doma obešali na vhode v hišo ali hlev, da bi pregnale zle duhove, dajali so jih v korita 101 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 za krmljenje živine, zakopavali v polja proti plevelu, mrčesu in mišim. Obešali so jih celo nad postelje, kar naj bi vplivalo na plodnost. Svetinjica je romarja med vračanjem domov ščitila tudi pred razbojniki, hkrati gaje označevala kot človeka, kije na religioznem potovanju in uživa imuniteto ter ima pravico do pomoči vsakega kristjana (Knez 2001,18). Največ svetinjic, odkritih z območja Slovenije, je bilo izkopanih med arheološkimi raziskavami cerkva ter pokopališč oz. grobov. Velikokrat so te medaljice spremljale pokojnega tudi v grobu. Svetinjice so pomembne tudi, ker na njihovi osnovi lahko vidimo, katere so bile najpomembnejše in najbolj priljubljene božje poti. Pomagajo pa nam tudi pri določitvi, kateri izmed svetnikov so bili na določenem območju najbolj čaščeni. Med raziskavami pokopališkega prostora okoli cerkve sv. Barbare v Idriji je bilo odkritih 18 svetinjic, izmed katerih jih je 9 ležalo znotraj grobnih celot. Med svetinjicami jih je bilo največ Marijanskih, kar kaže na močno razširjen kult čaščenja Marije tudi v Idriji 17. in 18. stoletja.'1 Izmed romarskih središč, povezanih z Marijo, izstopa svetišče Marije Celjske (Maria Zeli) v Avstriji, ki je izpričano z dvema primerkoma (kat. št. 37,41). Marijino Celje je sicer najstarejše avstrijsko Marijino svetišče in nasploh največje romarsko središče v srednji Evropi, ki ga romarji obiskujejo že od 12. stoletja dalje. O čaščenju Marije govorijo tudi svetinjica Marije iz bavarskega mesta Altotting (kat. št. 17), ki je bil tedaj močna božja pot tudi za Slovence ter svetinjici Žalostne Matere Božje (kat. št. 31,36). Zanimivo, da med odkritimi Marijinimi svetinjicami z območja sv. Barbare ni nobene svetinjice s podobo svetogorske Marije ali Marije z Višarij. Prav Sveta gora nad Gorico in sv. Višarje sta namreč še danes najpomembnejša romarska kraja za vernike z zahodne Slovenije, severovzhodne Italije in avstrijske Koroške. Kar na treh primerkih svetinjic sta upodobljena Jezus in Marija (kat. št. 9,33, 39). Na Jezusa in Marijo nas navezuje tudi svetinjica s prikazom Kristusovega trpljenja in Marijinega kronanja (kat. št. 44). Povsem v drugi tehniki od ostalih je izdelana svetinjica Srca Jezusovega (kat. št. 43), ki je napravljena iz ulitega brona, njeni zgornja in spodnja površina pa sta prevlečeni s steklenim ovojem, znotraj katerega je vstavljen papir z upodobitvijo Srca Jezusovega na prednji strani in nedefinirane podobe na zadnji strani. Izmed svetnikov je s kar tremi svetinjicami izpričan Janez Nepomuk (kat. št. 34,40,41),"dvakrat v kombinaciji z Marijo Celjsko (Maria Zeli). Z dvema svetinjicama je obeležen svetnik Anton Padovanski (kat. št. 4,42), enkrat v kombinaciji z Julijanom Hospitalcem. Prav portugalski frančiškan Anton Padovanski13 je tudi sicer eden izmed »naših« najbolj priljubljenih in priljudnih svetnikov. Pravi val njegovega čaščenja je značilen za 17. stoletje, ko so nastale tudi številne bratovščine sv. Antona. Seveda pa najdbi dveh svetinjic Antona Padovanskega s starega idrijskega pokopališča nista naključje, saj Idrijčani in rudarji dobro vedo, da je prav ta svetnik tudi rudarski zavetnik zoper nezgode (Filipič 1978,39; Schauber, Schindler 1995,290). Z dvema svetinjicama se na pokopališču pri sv. Barbari predstavlja tudi sv. Benedikt14 (kat. št. 37,38), ustanovitelj znamenitega benediktinskega reda, kije prav tako eden največkrat zastopanih in čaščenih svetnikov. Izmed svetnikov s svetinjic iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani je sv. Benedikt celo največkrat prikazan (Knez 2001,28; Knez 2006,34). Ponavadi ga upodabljajo (kat. št. 37) s košato belo brado, oblečenega v benediktinsko opravo in z opatsko palico in knjigo v roki (Knez 2006, si. 4,37). Benediktove svetinjice so v grobovih s srednjeevropskih pokopališč izpričane že v 15. stoletju (Knez 2001,37), najznačilnejše pa so od sredine 17. stoletja do 18. stoletja. Glede na primerjave (Belej 2006,275, op. 13) sodita tudi primerka s sv. Barbare (kat. št. 37,38) verjetno v konec 17. ali v začetek 18. stoletja. Od ostalih svetnikov so na svetinjicah upodobljeni še sv. Pelegrin, sv. Feliks (Srečko) Kantališki, brat Deogratis, sv. Fidelis iz Simaringena ter Frančišek Ksaverski in Alojzij Gonzaga. Podrobnejšo predstavitev si zaslužijo tudi bronasti križci. Simbolika križa je mnogo starejša od krščanstva, saj obstaja že v najstarejših civilizacijah. Krščansko izročilo je bogastvo sporočilnosti križa še obogatilo in se osredotočilo na Jezusovo križanje in odrešenje. Križci so od nekdaj imeli posebno vlogo zaščitnika, predvsem v hudih letih kuge. Bronastih križcev je bilo z območja sv. Barbare odkritih 5. Dva izvirata iz grobnih celot 9 in 14, trije pa predstavljajo posamezne najdbe. Med odkritimi križci po obliki odstopa 102 ARHEOLOŠKE RAZISKAVE Z OBMOČJA CERKVE SV. BARBARE V IDRIJI Zgodovina bronast križec z eno vertikalno in dvema horizontalnima prečkama, od katerih je gornja krajša (kat. št. 45). Njegovi kraki se zaključujejo v krožno oblikovani razširitvi. Gre za tip dvojnega križa, ki so ga uporabljali predvsem visoki dostojanstveniki v rimskokatoliški cerkvi, podobno oblikovan križ pa pozna tudi obredje vzhodne, pravoslavne cerkve.15 Na osnovi primerjav je dobro opredeljiv ulit bronast križec z reliefno upodobljenim križanim iz groba 14 (kat. št. 32). Identični primerki takih križcev so bili najdeni v grobu iz 18. stoletja v Klostermarienbergu v Avstriji (Fundort Kloster, 300-301, kat. 28.27 s sliko), Novih Banovcih, kjer ga Pavičičeva umešča v čas 17. - 18. stoletja (Pavičič 1994,79, kat. 63) ter v cerkvi sv. Martina na Prozorju (Belej 2006,278, si. 22). Glede na lego groba 14 znotraj starega pokopališkega zidu in najdbe znotraj njega bi to grobno celoto lahko umestili v sredino ali konec 17. stoletja. Na izkopnem polje je kot posamezna najdba bila odkrita tudi t. i. ampula (kat. št. 35). Gre za redke in zelo zanimive devocionalije. Ampule so romarske relikvije, ki so jih uporabljali za shranjevanje svete vode. Najbolj so bile razširjene v obdobju gotike. Po 15. stoletju so se redkeje pojavljale, vse pogosteje pa so se uporabljale tudi v druge namene. Narejene so bile predvsem iz kositra, naš primerek pa je izdelan iz svinca. Svinčene ampule so bile v veliki večini najdene v orni zemlji, kjer preostalih romarskih relikvij ni. Najverjetnejša razlaga za to je, da je bila večina svinčenih ampul narejena za vsakoletni spomladanski religiozni obred »blagoslova polj«, pri katerem so verniki prosili za dobro letino. Ko so s sveto vodo poškropili polje, ampul niso več potrebovali in so jih tam tudi odvrgli (Knez 1999,9). Primerek iz Idrije je posamezna najdba, ki jo je Knez opredelil v 15. stoletje in jo zato verjetno ne smemo neposredno povezovati s pokopališčem. Verjetneje je, da tudi ta najdba predstavlja materialni ostanek blagoslova polja nekega Idrijčana, ki je svinčeno ampulo pred več kot 500 leti prinesel iz nekega romanja in jo na mestu »bodočega« pokopališča odvrgel. Novčna najdba je bila odkrita ena (kat. št. 18). Bronast novec, kije ležal ob skeletu, so določili v Numizmatičnem kabinetu Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Skupaj z grobno celoto je uvrščen v povsem zadnjo obdobje pokopavanj pri cerkvi sv. Barbare, natančneje v leto 1765. Navado pridajanja novcev pokojnim so imeli že stari Rimljani. Gre za predkrščansko tradicijo, ki pa je, kot kažejo najdbe, preživela vse do novega veka. S pridanim denarjem si je pokojni lahko vplačal »dostojno« pot v onostranstvo. Med grobnimi pridatki in ostalimi posameznimi najdbami je bilo odkritih največ bronastih gumbov. Gumbe opredeljujemo kot del osebne noše pokojnega, a so datacijsko zelo nesiguren element. Gumbi s ploščato oblikovano glavico, kakršnih je bilo med raziskavami ob cerkvi sv. Barbare odkritih največ, ostanejo v uporabi vse do 19. stoletja. Glede na v grobovih 4b, 5,6 in 11 odkrite gumbe s ploščato okroglo glavico in zanko na notranji strani vseeno sklepamo, da gre verjetneje za del noše 18. ali poznega 17. stoletja. Na to kažejo tako najdbe kot tudi lega omenjenih grobov, ki so mlajši od grobov, odkritih bliže južnemu cerkvenemu zidu. Ob gumbih s ploščato glavico je bilo odkritih tudi nekaj gumbov z votlo kalotasto glavico in zanko na notranji strani. Ploščica na notranji strani ima ponavadi dve luknjici. Podobni primerki so bili pri nas izkopani med raziskavami Knežjega dvora v Celju (Guštin et al. 2001,286, kat. št. 459-473) in izvirajo iz kronološko slabše določljivih kontekstov. Tudi v Idriji noben izmed tako oblikovanih gumbov ni bil odkrit znotraj zaključene grobne celote, ampak gre izključno za posamezne najdbe. Zanimivost med kovinskimi najdbami predstavljajo tudi drobni bronasti obročki, okrašeni s prepletom bronastih nitk (kat. št. 56).Ti obročki so bili najdeni tesno skupaj, zato domnevamo, da gre za okras ali našitek, ki je bil z nitkami privezen na oblačilo ali na naglavno pokrivalo. Najboljšo primerjavo tem okraskom smo dobili na švicarskem gradu Zug, kjer so med arheološkimi raziskavami odkrili tudi primerka dveh »gumbov«, okrašenih z bronastimi nitkami. Ti »gumbi« so tako po velikosti kot tehniki izdelavi povsem primerljivi z okraski iz Idrije. Glede na najdiščne podatke gumba iz Žuga švicarski arheologi umeščajo v čas med 1. četrtino 18. stoletja in 2. polovico 19. stoletja (Lehrman 2003,510, kat. št. 228,230, Taf: 12: 228,230). Podobni, a še bogatejše izvedeni srebrni okraski naglavnega pokrivala, so bili odkriti tudi v temeljih oltarne mize med arheološkimi raziskavami cerkve sv. Valentina na Sabotinu nad Solkanom in so glede na lego umeščeni v 16. stoletje.16 V grobu 1 je bil ob skeletu odkrit železen nož s koščenim ročajem (kat. št. 1). Primerljive IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 nože, ki so služili kot del kuhinjskega pribora, zasledimo že v 15. stoletju, sicer pa oblika ostane bolj ali manj nespremenjena skozi več stoletij. Podoben primerek je bil odkrit npr. na razvalinah Pustega grada nad Lipnico in je umeščen v konec 15. stoletja (Stare 1995, 318,2.2.3.9). Vseeno domnevamo, da je naš primerek iz groba 1 morda kar nekaj stoletij mlajši, predvsem zaradi lege groba izven mlajšega pokopališkega zidu. V grobovih je bilo odkritih tudi nekaj odlomkov železnih žebljev, ki jih lahko opredelimo kot žeblje za spenjanje desk za krste. Po najdišču je bilo pobranih še nekaj neopredeljivih odlomkov bronaste pločevine. Izmed njih je morda bolj izpoveden le odlomek pločevine s čebuljčastim zaključkom (kat. št. 58). Ta verjetno predstavlja del spone, ki je lahko služila kot okov manjše skrinjice ali relikvarija, lahko pa tudi kot okov za platnico knjige. Med posameznimi najdbami naj omenimo še dva odlomka bronastega prstana (kat. št. 59), ki pa je zaradi fragmentiranosti kronološko povsem neopredeljiv. Kot posamezna najdba je bil odkrit tudi odlomek renesančne glazirane sklede, ki je okrašena z mrežastim slikanim okrasom rumene in zelene barve (kat. št. 60).Ta tip posodja je značilen za 15. (Guštin 2004,168; kat. št. 300) ali celo konec 14. stoletja (Buora, Tomadin 1993, kat. št. 215, str. 206-207; Borzacconi, Costantini 1999,57,60, Tav. 2:7). Košček keramike verjetno ni v neposredni povezavi z grobiščem in ga ne vidimo kot najdbo iz uničenega groba. Predvsem ga lahko navezujemo na prvi vzpon idrijskega meščanstva, saj so tako izdelane in okrašene posode značilnost premožnejšega stanu z beneškega in njemu bližnjih območij. Sklepna zapažanja Arheološke raziskave na idrijskem Mestnem trgu, opravljene v poletnih mesecih 2004, dokazujejo predvsem zgodovinsko vrednost zapisov župnika Mihaela Arka in drugih, ki so se z zgodovino Idrije ukvarjali. Že znana zgodovinska dejstva so nadgradile odkrite materialne ostaline, ki jih lahko razdelimo na ostanke arhitekture ter drobne arheološke najdbe. Arhitekturni ostanki iz 17. in 18. stoletja dopolnjujejo sliko tedanjega trga s cerkvijo in kripto v njej ter zakristijo, kapelico in pokopališčem. V prvi fazi pokopavanja je bil pokopališki prostor proti jugu ograjen z zidom, ki so ga verjetno že ob koncu 17. stoletja ali v začetku 18. stoletja porušili, da se je grobišče lahko širilo. Domnevno v začetku 18. stoletja so zgradili mlajši pokopališki zid, ki pa je bil že kmalu zatem (sredina 18. stoletja) zaradi ponovne razširitve grobišča porušen. Drobne arheološke najdbe so bile odkrite le na območju pokopališča, ki seje razprostiralo južno in vzhodno od cerkve sv. Barbare. Najdbe iz raziskanih skeletnih grobov ter druge posamezne najdbe z območja pokopališča nas navezujejo predvsem na krščansko opravljene pogrebne rituale tedanjih Idrijčanov, na kar kažejo svetinjice in bronasti križci oz. t. i. devocionalije. Iz odkritih svetinjic lahko razberemo, da je v Idriji, podobno kot drugod 104 po Sloveniji, v tem času bilo zelo močno čaščenje Marije, med svetniki pa izstopajo sv. Janez Nepomuk, sv. Anton Padovanski in sv. Benedikt. Slednja dva povezujemo tudi z rudarstvom. Pokopališče okrog cerkve sv. Barbare je glede na pisne vire in tam odkrite materialne ostaline služilo svojemu namenu od prve polovice 17. stoletja do zadnje četrtine 18. stoletja. Horizontalna stratigrafija pokopališča je pokazala, da smemo najstarejše grobove prepoznati na območju znotraj starega pokopališkega zidu, ki je ležal v neposredni bližini južnega cerkvenega zidu (grobovi 13, 14,15) ter na prostoru naknadno zgrajene zakristije (grobovi 16,17,18). Gre za grobove iz 17. stoletja. To datacijo večinoma potrjujejo tudi drobne arheološke najdbe. Zagotovo so mlajši tisti grobovi, ki so bili odkriti južno od drugega, mlajšega pokopališkega zidu ter skeleti, ki so ležali neposredno na tem zidu (grobovi 1,2,2b, 3,4,4b, 5,6,7,8,9,10, 11,12). Gre za pokope s konca 17. stoletja in iz 18. stoletja. Bronast novec iz groba 5 je opredeljen v leto 1765 in tako naznanja zaključno fazo pokopavanja na tem grobišču. Velika obrabljenost tega solda Marije Terezije pa nakazuje, da je bil pokop pokojnega iz groba 5 opravljen verjetno še kakšno desetletje pozneje. Drobni arheološki material z območja okoli cerkve sv. Barbare kaže na časovni razpon med 15. in 18. stoletjem, vseeno pa najzgodnejših razpršenih najdb, predvsem keramičnega odlomka in svinčene ampule iz 15. stoletja ne gre neposredno povezovati s pokopavanjem in pokopališčem. Če pa že, potem gre v teh primerih za stare, od ARHEOLOŠKE RAZISKAVE rj rrXT * Z OBMOČJA CERKVE SV. BARBARE V IDRIJI ZjCJUUU V IN A prednikov podedovane predmete. Ti so bili nato pridani v grobove, ki so bili v 18., 19. ali 20. stoletju uničeni ali prekopani. Prav tako v sklop podedovanih predmetov morda lahko uvrstimo nož iz groba 1 ter npr. bronasto svetinjico Antona Padovanskega in Julijana Hospitalca iz groba 2, ki je opredeljena v 16. oz. 17. stoletje, glede na lego pa bi grobno celoto prej umestili na konec 17. stoletja ali celo v 18. stoletje. Z območja pokopališča je za domačine senzacionalno odkritje velike grobne jame oglate oblike, za katero upravičeno menimo, da gre za skupinsko grobnico idrijskih rudarjev, ki so se ponesrečili v rudniku davnega leta 1532 in so bili na tem mestu pokopani po več kot dvesto letih. S prispevkom smo poskušali delno osvetliti tudi nekatera dejstva Idrije, kijih lahko razkrije le odstrta zemlja. Predvsem pa naj novi podatki o mestu, sv. Barbari in pokopavanju na njenem pokopališču veljajo za neke vrste uvodnik k bodočim arheoloških raziskavam. Mesto Idrija in njeni meščani si zaslužijo tudi prepoznanje še »nezapisane« in neznane Idrije izpred letom 1490. In to je (bo) delo arheologije in arheologa, ki si ga Mestni Muzej Idrija - Muzej za Idrijsko in Cerkljansko zasluži, predvsem pa nujno potrebuje. 1 Za pomoč se zahvaljujemo delavcem Komunale in g. Juliju Pavšiču iz KS Idrija. 2 Najbolj reprezentančne najdbe so bile predstavljene na začasni razstavi Dona eis requiem: arheološke raziskave na območju cerkve sv. Barbare v Idriji v Mestnem muzeju Idrija (Avtor: Miha Mlinar, oblikovalec: Cveto Koder). Razstava je bila na ogled od 3.12.2005 do 12.2.2006. 3 Filipič navaja, da je bila cerkev dozidana okoli leta 1695 (Filipič 1978,41). 4 Ostanek in spomin na cerkev sv. Barbare so tudi cerkveni zvonovi, ki še danes zvonijo v župnijski cerkvi sv. Jožefa Delavca (Filipič 1978,70). 5 Zakristija seje zidala leta 1769 (Arko 1931,178). 6 Povsem jasno je vidna na Hacquetovi upodobitvi Idrije leta 1781 v knjigi Oryctographia Carniolica. 7 Pokopavanje na blagoslovljeni »pokopališki« zemlji je postalo obvezno šele od tridentinskega koncila leta 1563 (Habinc 2000,24-25). Idrija je že leta 1522 imela svojega duhovnika, ki pa ni imel pravice do pokopavanja (ius sepe-liendi), ker v Idriji tedaj še ni bilo pokopališča (Arko 1931,142). 8 Odkopane kostne ostanke smo po dogovoru med ZVKD Nova Gorica, KS Idrija in Komunalo Idrija iz pietetnih razlogov shranili v zato prirejenem prostoru znotraj kripte in ne na mestnem pokopališču, kot je bilo najprej dogovorjeno. ' Nekateri viri omenjajo celo smrt 70 rudarjev (gl. Kavčič 1993,187). 10 Za strokovne nasvete, pomoč pri opredeljevanju najdb in predlagano literaturo dolgujeva zahvalo dr. Katji Predovnik z Oddelka za arheologijo Univerze v Ljubljani in mag. Darku Knezu iz Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. " Tudi izmed obravnavanih svetinjic iz Narodnega muzeja Slovenije je kar 44% marijanskih (Knez 2006,33, graf 1). n Češki svetnik, zavetnik pred obrekovanjem in poplavami, je bil za svetnika razglašen leta 1729 (Schauber, Schindler 1995,227-230). 13 Redovnik Anton Padovanski seje rodil leta 1195 v Lizboni, umrl pa je leta 1231 v Arcelli pri Padovi. Je zavetnik za izgubljene stvari, zaljubljencev, zakoncev, žensk, otrok, revežev in popotnikov... Za svetnika je bil razglašen le 11 mesecev po smrti (Schauber, Schindler 1995,290). 14 Benedikt iz Nursije seje rodil okoli leta 480 in umrl leta 547 na Montecassinu. Je tudi zavetnik rudarjev (Schauber, Schindler 1995,346). 15 Mag. Darko Knežje ta tip bronastega križa umestil v 17. ali 18. stoletje. Podobne križe so sicer uporabljali tudi v protestantskem (luteranskem) gibanju, ki je bilo v Idriji zelo močno v sredini in ob koncu 16. stoletja (Arko 1931,142-143), zaradi neustrezne časovne opredelitve obravnavan primerek ne gre povezovati s to krščansko cerkvijo. 16 Neobjavljeno, ustna informacija arheologinje Beatriče Žbona Trkman iz Goriškega muzeja. 17 Novec je določil Andrej Šemrov iz Numizmatičnega kabineta Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. 105 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Opis grobov in katalog najdb Najdbe je konzervirala mag. Jana Šubic Prislan iz Konservatorsko-restavratorskih delavnic Goriškega muzeja. Predmete je izrisal Janez Rupnik, razen noža kat. št. 1 frisba: Nataša G rum j. Fotografije predmetov (kat. št. 1,4, 16,31,32,33,34,35,36,37,38,43,44,45,46) so delo Tomaža Lauka (Narodni muzej Slovenije), ostale najdbe je skeniral Marko Grego (Tolminski muzej). Ana Hav/lina je računalniško obdelala risbe predmetov in izdelala tabele. Vse najdbe hrani Mestni muzej Idrija. Grob J: Skeletni. Okostje ohranjeno le v dolžino 75 cm. Vkop za jamo v zemlji ni bil viden. Fragmentirano so ohranjene kosti spodnjih okončin. Usmeritev skeleta približno S-J. Severovzhodno od skeleta je ležal delno ohranjen železen nož s ploščatim nastavkom za ročaj in koščenim ročajem. Najdbe: 1. Železen nož s ploščatim nastavkom za ročaj in koščenim ročajem. Ročaj je po površini okrašen z vrezi in vtisnjenim vzorcem punci ranega krožca.V: 15,8 cm; š: 2,1 cm;Teža: 45,77 g. 2. Železen odlomek krste. Vel. 6,0 x 2,0 x 0,9 cm. 3. Odlomek železa. Vel. 2,5 x 2,0 x 1,2 cm. Datacija grobne celota: 18. stoletje ? Grob 2: Skeletni. Ohranjenost skeleta dobra, manjka desni predel reber oz. prsnega koša ter desnih spodnjih okončin. Najdbe: 4. Svetinjica oglate oblike iz ulitega brona. Aver: upodobitev sv. Antona Padovanskega, rever: upodobitev Julijana Hospitalca; v: 2,7 cm; š: 1,7 cm; datacija: 16. -17. stoletje; prim. Knez 2001, kat. št. 10. 5. 5 bronastih gumbov z diskasto glavico in enojno zanko na notranji strani. Pr. glavice 1,5 -1,7 cm. 6. Odlomek gornjega dela železnega žeblja za krsto. D. 4,3 cm. 7. Odlomek trna železnega žeblja. D. 4,4 cm. Datacija grobne celote: 17. ali 18. stoletje ? Grob 2b: Skeletni. Okostje je skoraj v celoti ohranjeno in leži 15 cm pod grobom 2. Usmeritev S-J. Roke sklenjene v molitvi. Vkopa za grobno jamo ni bilo zaznati. Dolžina okostja od lobanje do spodnjih okončin 160-165 cm. Bronast gumb ležal na spodnjem delu leve stegnenice. Najdbe: 8. Bronast gumb s ploščato okroglo glavico in zanko na notranji strani. Pr. glavice 1,6 cm. Datacija grobne celote: 18. stoletje? Grob 3: Otroški skelet, cel ohranjen, kosti zelo krhke in preperele. Vel. skeleta 95 cm. Brez pridatkov, orientacija S-J. Datacija grobne celota: 18. stoletje? Grob 4: Skeletni. Gornji del skeleta dobro ohranjen razen lobanje, od katere je ohranjenih le nekaj kosti. Od spodnjih okončin je bila ohranjena le desna stegnenica, ostalo je bilo odbito z izkopom novoveškega kanala. Svetinjico je pokopani držal v sklenjenih rokah, ob njej tudi bronast gumb. Najdbe: 9. Svetinjica Jezusa Kristusa in Marije iz ulitega brona. Aver: Jezus Kristus - Odrešenik sveta, reveru: Marija - Mati odrešenika sveta. V: 2,5 cm, š: 1,8 cm; teža: 4,68 g; datacija: 17. - 18. stoletje; prim. Knez 2001, kat. št. 137. 10. Bronast gumb z notranjo zanko. Pr. 1,7 cm. Datacija grobne celote: 18. stoletje? Grob 4b: Skeletni. Leži 10 cm pod grobom 4. Ohranjen cel gornji del skeleta, spodnje okončine so odbite z izkopom recentnega jarka (razen del desne stegnenice). Kosti dobro ohranjene, ohranjen tudi spodnji del lobanje in zobje. Ohranjena velikost skeleta 85 cm. Odrasel osebek. Najdbe: 11.12 bronastih gumbov z okroglo ploščato glavico in zanka na notranji strani. Pr. glavice 1,8-1,9 cm. 12. Bronast gumb z rahlo diskasto okroglo glavico in zanko na notranji strani. Pr. glavice 1,8 cm. 13. 2 odlomka bronastih zank gumbov. Vel. 0,9 x 0,7 cm. 14. 4 manšetni bronasti gumbi elipsaste oblike z rosa prevlečeno zunanjo površino glavice in zanko z notranje strani. Na zanko enega gumba je pripeta perforirana bronasta ploščica. Vel. gumbov 1,5 x 1,2 cm. 15. 8 odlomkov železnih žebljev od krste. D. Od 1,8-4,5 cm. Datacija: 18. stoletje? Grob 5: Skeletni. Ohranjena lobanja, gornji del skeleta odbit s kanalom. Del medenice in spodnje okončine. Najdbe: 16. Ulita bronasta svetinjica sv. Feliksa (Srečka) Kantališkega (aver), Brata Deogratisa in sv. Fidelisa iz Simaringena (rever); v: 3,2 cm; š: 2,0 cm; teža: 5,57; datacija: 18. stoletje; določil: D. Knez 2005. 17. Ulita bronasta svetinjica Marije iz Altottinga (aver); v: 3,4 cm; š: 2,2 cm; teža: 5,23 g; datacija: 17. stoletje; prim. Knez 2001,48, kat. št. 29. 18. Bronast Soldo Marije Terezije (1740-1780). Pr. 2.05 cm (Sveto rimsko cesarstvo, Avstrijsko-češki krog. Avstrijska hiša, Gorica); datacija: leto 1765." 19. Bronast gumb z okroglo ploščato glavico in odlomkom zanke za spenjanje na notranji strani. Pr. 1,8 cm. Datacija grobne celote: med 1765 in 1779 106 ARHEOLOŠKE RAZISKAVE rj ^^^^ Z OBMOČJA CERKVE SV. BARBARE V IDRIJI zjcjudo v 1jn a Grob 6: Skeletni. Ohranjen del gornjega dela skeleta brez lobanje, kije bila odbita ob izkopu novoveškega kanala. Skelet je ležal 20 cm nad novejšim pokopališkim zidom. Bronasto svetinjico je imel(a) pokojni(ca) v zapestju desne roke. Najdbe: 20. Ulita bronasta svetinjica Device Marije. Aver: B(EATA) VIRGO DE COR.(ONIS) l.(ESU) M.(ATER) = blažena devica rožnega venca, Rever: FIL. ME.D; V: 2,7 cm, š: 1,8 cm; datacija: 17. stoletje; prim. Knez 2001, kat. št. 39. 21. Bronast gumb s polkrožno oblikovano votlo glavico in zanko na spodnji strani. Pr. 2 cm; viš. 1,1 cm. 22. Bronast gumb s ploščato okroglo glavico in zanko na notranji strani. Pr. glavice 1,8 cm; v. 1,0 cm. 23. Bronast gumb s ploščato okroglo glavico in nakazano zanko na notranji strani. Pr. 1,7 cm. 24. Paličast odlomek železnega okova krste. D. 6,7 cm. Datacija grobne celote: 18. stoletje G rob 7: Skeletni. Ohranjenost skeleta slaba. Lobanja odbita med izkopom novoveškega kanala. Ohranjena dolžina skeleta 130 cm. Roke je držal(a) prekrižane, svetinjico je držal(a) v zapestju. Najdbe: 25. Svetinjica iz ulitega brona. Aver: Frančišek Ksaverski, rever: sv. Alojzij Gonzaga. Vel. 3,0 x 2,0 cm; datacija: 17. -18. stoletje; prim. Knez 2001, kat. št. 67,123. Datacija grobne celote: 18. stoletje G rob 8: Skeletni. Skelet ohranjen do dolžine 135 cm. S kanalom je bil odbit gornji del trupa, ohranjenih nekaj lobanjskih kosti, kosti zmečkane in slabe ohranjenosti. Skelet je ležal približno 35 cm nad starim pokopališkim zidom. Brez pridatkov. Datacija grobne celote: 18. stoletje Grob 9: Skeletni. Okostje ohranjeno v dolžino 1 m, gornji del je bil odbil zid novejšega pokopališkega zidu. Roke je držal prekrižane, usmeritev skeleta S-J. Najdbe: 26. Ulit bronast križec (obesek) z reliefom križanega in Matere božje. Aver: Jezus Kristus Rever: Mati božja; vel. 3,5 x 2,0 cm; teža: 4,39 g; datacija: 18. stoletje (prim. Pavičič 1994, kat. št. 49). 27. Odlomek železnega žeblja krste. D. 2,9 cm. Datacija grobne celote: 18. stoletje G rob 10: Skeletni. Ohranjen v dolžino 80 cm. Manjkajo spodnje okončine, dobro ohranjena lobanja. Lega S proti J, lobanja leži 15 cm od novejšega pokopališkega zidu. Najdbe: 28. 4 odlomki železnih žebljev od krste. D. 2,4 -4,5 cm. Datacija grobne celote: 18. stoletje? Grob 11: Skeletni. Ohranjen do dolžine 75 cm. Lobanja in gornji del telesa sta ležala na pokopališkem zidu, roke prekrižane, orientiranost S-J, manjka spodnji del spodnjih okončin. Najdbe: 29. 14 bronastih gumbov z okroglo ploščato glavico in zanko na notranji strani. Pr. 1,7 cm; v. 0,9 cm. 30. Odlomek železnega žeblja od krste. D. 3,5 cm. Datacija grobne celote: 18. stoletje? Grob 12: Skeletni. Okostje ohranjeno skoraj v celoti, lobanja skoraj v celoti manjka. Roke prekrižane. Brez pridatkov. Datacija grobne celote: 18. stoletje? 107 Grob 13: Skeletni. Leži na južni strani cerkvenega zidu in znotraj najstarejšega pokopališkega zidu. Okostje delno ohranjeno. Usmeritev Z-V. Brez pridatkov. Datacija grobne celote: 17. stoletje? Grob 14: Skeletni. Leži na južni strani cerkvenega zidu in znotraj najstarejšega pokopališkega zidu. Okostje slabše ohranjeno. Najdbe: 31. Bronasta svetinjica Žalostne matere božje in Sv. Trojice iz tanke kovane pločevine. Aver: Žalostna mati božja, rever Sv.Trojica; v: 3,7 cm, š: 3,2 cm; teža: 2,84 g; datacija: 17. stoletje (določil D. Knez 2005). 32. Ulit bronast »latinski« križec z reliefno upodo bljenim križanjem. Vel. 3,4 x 1,6 cm; teža: 2,74 g; datacija: 17.-18. stoletje (prim. Pavičič 1994,79, kat. št. 63). Datacija grobne celote: 17. stoletje Grob 15: Skeletni. Okostje fragmentirano ohranjeno. Leži na južni strani cerkvenega zidu in znotraj najstarejšega pokopališkega zidu. Brez pridatkov. Datacija grobne celote: 17. stoletje? G rob 16: Skeletni. Leži znotraj zakristije. Ohranjene spodnje okončine. Gornji del skeleta uničen ob gradnji zidu zakristije. Usmeritev: noge - sever. Brez pridatkov. Datacija grobne celote: 17. stoletje? IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Grob 17: Skeletni. Ležal je znotraj zakristije. Okostje ohranjeno v celoti. Usmeritev: glava - jug, noge - sever. Najdbe: 33. Svetinjica Jezusa Kristusa in Marije iz ulitega brona. Aver: Jezus Kristus - Odrešenik sveta, rever: Marija - Mati odrešenika sveta; Vel. z zanko: 2,5 x 1,6 cm; teža: 2,93 g; datacija: 17. stoletje; določil D. Knez 2005. Datacija grobne celote: 17. stoletje Grob 18: Skeletni. Ležal je znotraj zakristije. Okostje delno ohranjeno. Usmeritev: Z-V. Najdbe: 34. Svetinjica Janeza Nepomuka in Marie Zeli iz ulitega brona, manjka zanka za spenjanje. Aver: Janez Nepomuk, rever: Maria Zeli; Vel. 3,0 x 2,7 cm; teža: 8,14 g; datacija: 17. stoletje; prim. Knez 2001. Datacija grobne celote: 17. stoletje Posamezne najdbe izven grobov: 35. Svinčena ampula. Aver: IHS, rever: MARIA; V: 3,8 cm, š: 2,1 cm; teža: 11,78 g; datacija: 15. stoletje; prim. Knez 1999, str. 9-11. 36. Svetinjica žalostne matere božje in sv. Peleg rina iz tolčenega brona. Aver: Mati božja sedem žalosti, Rever: S. Pelegrinus = Sv. Pelegrin; Vel. 2,9 cm x 1,8 cm; datacija: 16. stoletje; prim. Knez 2001,38, kat. št. 8. 37. Svetinjica sv. Benedikta iz tolčenega brona. Aver: CRUX S(ANCTI) P(ATRIS) BENEDICTI (Križ svetega očeta Benedikta), rever: V.R.S.N.S.M.V. S.M.Q.L.I.V.B.IHS/ C.S.P.B./N.D.S.M.D./C.S.S.M.L.; Vel.: 2,8 cm x 2,2 cm; datacija: 15.-17. stoletje; prim. Knez 2001, kat. št. 6; Belaj 2006, si. 13-14. 38. Svetinjica sv. Benedikta osmerokotne oblike iz kovanega brona. Aver: CRUX S.(ANCTI) P.(ATRIS) BENEDICTI, Rever: I.H.S.V.R.S.N.S.M.V. S.M.Q.L.I.V.B. / C.S.P.B. / C.S.S.M.L. / N.D.S.M.D. Vel.: 1,8 cm x 1,5 cm; teža: 0,36 g, datacija: 17. do 18. stoletje; prim. Knez 2001,46, kat. št.25. 39. Svetinjica Jezusa Kristusa in Marije iz ulitega brona. Aver: Jezus Kristus - Odrešenik sveta, rever: Marija - Mati odrešenika sveta; V: 2,8 cm, š: 2,0 cm; teža: 4,15 g; datacija: 17. stoletje; prim. Knez 2001. 40. Svetinjica Janeza Nepomuka iz ulitega brona. Aver: S.(ANCTUS) lOAN.(NES) NEPOM.(UCENUS); Rever: nečitljivo; V: 3,7 cm, š: 2,3 cm; teža: 7,03 g; datacija: 17. stoletje; prim. Knez 2001,50, kat. št. 32. 41. Svetinjica Janeza Nepomuka in Marie Zeli iz ulitega brona. Aver: S.(ANCTUS) lO.(ANNES) NEPOM.(UCENUS), Rever: MARIA ZELL; V: 2,6 cm, š: 1,6 cm; teža: 2,81 g; datacija: 17. stoletje; prim. Knez 2001,51, kat. št. 35; SchwabTrau 1993,208-210. 42. Svetinjica sv. Antona Padovanskega iz ulitega brona; Aver: Anton Padovanski, Rever: Mati božja z detetom; V: 2,7 cm, š: 1,9 cm; teža: 2,40 g; datacija: 17. stoletje; prim. Knez 2001. 43. Svetinjica oz. medaljon Srca Jezusovega iz ulitega brona, stekla in papirja; Aver: Srce Jezusovo; v: 3,5 cm, š: 2,6 cm; teža: 5,53 g; datacija: 17. do 18. stoletje. 44. Svetinjica iz ulitega brona. Aver: PAS.(SIO) CHRIS.(TI) SALV.(A)NOS (Trpljenje Kristusovo reši nas), rever: Marijino kronanje; Vel. z zanko: 4,4 cm x 3,3 cm; datacija: 18. stoletje; prim. Knez 2001,90; kat. št. 113. 45. Ulit bronast križec z dvojnim križem in čebuljčastimi zaključki. Vel. 6,3 x 3,3 cm; teža: 4,94 g; datacija: 17. do 18. stoletje. 46. Ulit bronast križec. Aver: Jezus Kristus, Rever: Žalostna mati božja; Vel. z zanko: 3,3 cm x 1,9 cm; teža: 1,86 g; datacija: 18. stoletje; prim: Pavičič 1994, kat. št. 49. 47. Križec iz ulitega brona. Aver: Jezus Kristus, Rever: Frančiškanski simboli (srce s križem, Veronikin prt, stigmatizirane roke); V: 3,8 cm, š: 2,1 cm; teža: 2,05 g; datacija: 19. stoletje; prim. Pavičič 1994, kat. št. 56. 48. 17 bronastih gumbov z okroglo ploščato glavico in zanko z notranje strani. Pr. glavice 1,75 cm. 49.2 gumba s rahlo izbočeno oblikovano ploščato glavico in zanko za spenjanje na notranji strani. Pr. 2,0 cm. 50. Bronast gumb z okroglo ploščato glavico in zanko z notranje strani. Pr. glavice 2,0 cm. 51. Bronast gumb z okroglo ploščato glavico in zanko z notranje strani. Pr. glavice 2,4 cm. 52. Odlomek bronastega gumba z votlo kalotasto glavico z eno ohranjeno luknjico in zanko za spenjanje na spodnji strani. Pr. 3,2 cm. 53. Bronast gumb z votlo kalotasto glavico in zanko za spenjanje in dvema luknjicama na spodnji strani. Pr. 2,1 cm. 54. Dva svinčena gumbka z železno zanko za spenjanje na notranji strani. Pr. 1,2 cm. 55. Dva svinčena gumba s polno kaloto ovalne oblike. Pr. 1,7 cm. 108 ARHEOLOŠKE RAZISKAVE Z OBMOČJA CERKVE SV. BARBARE V IDRIJI Zgodovina 56. 20 povsem ali delno ohranjenih bronastih okraskov (gumbov) okrogle oblike, okrašeni s prepletom drobnih bronastih vrvic; verjetno del okrasa na obleki. Pr. 1,3 cm. 57. Bronasti ploščici paličaste oblike. Vel. 3,6 x 0,6 x 0,1 cm in 4,2x0,6x0,1 cm. 58. Odlomek bronaste pločevine s čebulčastim zaključkom. Vel. 2,8x1,1 x 0,3 cm. 59. Odlomka bronastega prstana. Rek. zun. pr. 2,0 cm. 60. Odlomek ustja z ostenjem renesančne glazirane keramike - sklede. Glina fino prečiščena; notranja površina englobirana in loščena; vrezan in slikan geometrijski mrežast okras; barve: rumena, zelena. Vel. 5,9 x 5,1 cm; deb. 0,6 cm; rek. pr. ustja 22 cm. Literatura Arko, M. 1931, Zgodovina Idrije, Gorica. Belaj, J. 2003, Interpretiranje novovjekovnih nalaza iz grobova crkve sv. Martina na Prozoru. - Priloži Instituta za arheologiju u Zagrebu 23, 257-294. Borzacconi, A., Costantini, R. 1999, La produzione di ceramica graffita in Friuli. -V: Ceramica dal Bassomedioevo al Rinascimento in Italia nordorientale e nelle aree transalpine. Archeologia di frontiera 2. Buora, M., Tomadin, V. 1993 (eds.), Ceramiche rinascimentaliaUdine. - Cataloghie monografie archeologiche dei Civici musei di Udine IV, Roma. Filipič, J. J 979, Idrija in njeni spomeniki sakralne umetnosti, Idrija. Fundort Kloster 2000, Archaologie im Klosterreich, katalog razstave, Altenburg. Guštin, M. 2004 (ed.), Srednjeveška in novoveška keramika iz Pirana in Svetega Ivana. - Annales Mediterranea. Guštin, M. (ed.), Bressan, F., Komplet, B. 2001, Kovinske najdbe iz Celja. - V: Srednjeveško Celje. Archeologia Historica Slovenica 3. Habinc, M. 2000, Gresta v nedeljo popoldne na pokopališče? Hacquet, B. 1781, Oryctographia Carniolica. Hitzinger, P. 1860, Das Quecksilber-Bergwerk Idria, von seinem Beginne bis zur Gegenwart, 1-86, Ljubljana. Kavčič, J. 1993, Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije. - V: Idrijska obzorja. Pet stoletij rudnika in mesta, 15-28. Kavčič, J. 1993, Sprehod skozi čas. - V: Idrijska obzorja. Pet stoletij rudnika in mesta, 185-215. Knez, D. 1999, Ampule,-Argo42/2,9-11. Knez, D. 2001, Svetinjice iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije - Pilgrimage Badges from the Collections ofthe National Museum of Slovenia. - Viri III. Gradivo za materialno kulturo 109 Slovencev, Ljubljana. Knez, D. 2006, Čaščenje svetnikov v 17. stoletju. -Argo 49/1,32-44. Medvešček, 5.1990, Zgodovina in opis idrijskih cerkva. - V: Mohorjev koledar 1990,40-43. Pavičič, S. 1994, Križevi iz fundusa Hrvatskog povijestnog muzeja, Zagreb. Schauber, V., M. Schindler 1995, Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu, Ljubljana. Stare, V. 1995, Zasebna pobuda. - V: Gotika v Sloveniji - svet predmetov. Katalog razstave. - Ljubljana, str. 318, kat. št. 2.2.3.9 s sliko. Grobi IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Grob 2 II/ - a O - w o Grob 2 b Grob 4 o Idrija - Sv. Barbara. 1 - železo, kost, 2-3, 110 ■ 9 6-7železo, ostalo bron. M. 4,9= 1:1, ostalo = J:2. ARHEOLOŠKE RAZISKAVE Z OBMOČJA CERKVE SV. BARBARE V IDRIJI Zgodovina Grob 4 b ¥ o g r:a T" O tet n 13 Idrija -Sv. Barbara. 11-14 bron, 1S železo. M. 1:2. 111 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Grob S 21 Grob 9 23 " 26 Idrija - Sv. Barbara. 24,27 - železo, ostalo bron. M. 16-18,20,25-26 =1:1, ostalo 1:2. Grob 6 Grob 7 112 ARHEOLOŠKE RAZISKAVE rj ^^^^ Z OBMOČJA CERKVE SV. BARBARE V IDRIJI zjcjudo v 1jn a 113 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Grobi 8 Grob 17 Posamezne najdbe Idrija - Sv. Barbara. 35 - svinec, ostalo bron. M. 1:1. 114 ARHEOLOŠKE RAZISKAVE Z OBMOČJA CERKVE SV. BARBARE V IDRIJI Zgodovina Posamezne najdbe Idrija - Sv. Barbara. 43 - bron, steklo, papir, ostalo bron. M. 1:1, 115 Posamezne najdbe IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 48 49 51 52 l-O 54 o o 55 57 58 59 Idrija - Sv. Barbara. 48-53,55-59 bron, 54 svinec, 60 keramika. M. 1:2. 116 ARHEOLOŠKE RAZISKAVE Z OBMOČJA CERKVE SV. BARBARE V IDRIJI Zgodovina IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Goran Kacin Idrijska župa po urbarju iz leta 1598 Uvod Urbar ali knjiga s seznamom dohodkov zemljiškega gospoda od podložnikov je specifičen in najpomembnejši vir za proučevanje starejše agrarne zgodovine. Iz 16. stoletja sta za idrijsko župo pomembna dva urbarja. Prvi je iz leta 1524 in vsebuje nepopoln popis hub (kmetij), rovtov in košanij ter z njimi povezanih dajatev. Original hranijo v graškem Deželnem arhivu, celoten prepis ter analitično sintezo pa je v magistrskem delu strnil Drago Trpin.1 Drugi urbarialni zapis je iz leta 1598 in ga v izvirni obliki hrani Arhiv Republike Slovenije2, nam pa bo služil kot osnova za vpogled v socialno, demo-grafsko in gospodarsko stanje na idrijskih tleh ob koncu 16. stoletja. Nastanek urbarja iz leta 1598 je povezan s prihodom tolminskega gospostva v roke deželnemu knezu. 31. decembra 1597 je avstrijski nadvojvoda Ferdinand II. z običajno razsodbo proglasil vso tolminsko gospostvo za svojo last in ga izročil notranjeavstrijski komori. Pred tem so si pravico do pobiranja davkov na tolminskih tleh prilaščali čedajski konzorti3, ki so na strani Benetk, kljub Urbar gospostva Tolmin iz leta 1598, naslovna stran. (AS 1074, Zbirka urbarjev, l/64u, Urbar gospostva Tolmin/1598) izgubljeni beneško-avstrijski vojni 1.1516, obdržali ta privilegij. V zameno so morali priseči zvestobo Habsburžanom.4Tako je deželni knez 24.9.1598 dal sestaviti nov urbar tolminskega gospostva in pozval vse podložnike, da so mu prijavili služnosti in dajatve od svojih starih, naseljenih hub, kajž, njiv, travnikov in podobno, kakor tudi od rovtov, lazov in novin, ki so jih v zadnjem času napravili na tolminskih tleh.5Tako so lastniki starih, naseljenih hub vpisani v prvem delu urbarja, novinarji in rovtarji, kot predstavniki mlajše kolonizacije, pa na koncu. V seznamu novin najdemo tudi Nemško Idrijo (Teutsch Idria), z idrijsko župo (sup) vred.6 Idrijska župa je predstavljala skrajni jugovzhodni del tolminskega gospostva, njene meje so se ujemale z onimi, v okviru katere seje vršila prvotna, srednjeveška kolonizacija idrijskega ozemlja (1335).7 Leta 1598 je obsegala današnjo Idrijo (Teutsch Idria), Spodnjo Idrijo (Bey der Phar in Idria), Kanomljo v najširšem obsegu, Idrijske Krnice, Vojsko, Čekovnik, Idrijsko Belo, svet na desnem bregu Zale z Jeličnim Vrhom ter Gore.8 Na čelu župe je bil župan (supan), 118 IDRIJSKA ŽUPA PO URBARJU IZ LETA 1598 Zgodovina ki ga je zemljiški gospod po predlogu soseske vsako leto zamenjal. Kot župani so bili izvoljeni imetniki večjih gospodarskih enot, ki pa niso nujno bili zakupniki hub.9 Župani so imeli gospodarske naloge pri pobiranju dajatev in sodno funkcijo pri manjših prekrških. Kot simbol te moči so imeli župansko palico ali meč, kot je bil to primer v Nemškem Rutu.10 Skratka pomenili so most med sosesko kmetov in zemljiškim gospodom. V idrijski župi je po urbarju iz 1.1598 županski urad vodil župan Jurij Čuden (JuriTschuden Supan). Lastnik vse zemlje, ki je zajemala tolminsko zemljiško gospostvo in s tem tudi idrijsko župo, je bil zemljiški gospod. Slednji je zemljo dajal v zakup tako kmetom in rovtarjem, kot tudi rudarjem, z namenom po čim večjem dohodku, ki ga je od podložnikov dobival v obliki činža. Činžne dajatve je pobiral ob pojezdu (bereitung), v idrijski župi praviloma enkrat letno." Takrat so funkcionarji zemljiškega gospostva (glavar, upravnik, sodnik, oskrbnik, itd.) s spremstvom pojezdili po uradnih opravkih v župe in vasi. Po urbarju iz 1.1598 je bilo v tolminskem gospostvu 12 pojezdnih uradov, ki so se imenovali ali po določenih krajih (Bovec, Kamno, Dolje, Čiginj, Modrejce, Idrija pri Bači, Kneža, Bukovo, Cerkno, Šentviška Gora, Lhott) ali po določenem dnevu (na svete tri kralje).12 V kateri pojezdni urad je spadala idrijska župa iz urbarja ni razvidno. Gospodarske enote in dajatve V idrijska župi je bilo po urbarju iz 1.1598,178 podložnikov, ki so od zemljiškega gospoda imeli v zakupu različne gospodarske enote oz. kategorije.13 Osnovno gospodarsko enoto so predstavljale kmetije oz. hube (huebe), katere so bile vezane na starejšo kolonizacijo idrijskega ozemlja. Leta 1335 je bilo tako v Kanomlji (Columba) naseljenih deset hub in še ena na ozemlju ob vodi, imenovanem »Bocha«.14 Pod pojmom huba gre razumeti celoten sklop poslopij, njiv, travnikov, gozda in ostalih agrarnih kategorij, ki sestavljajo določen grunt. Po urbarju iz leta 1598 je bilo v idrijski župi štirinajst starih hub, z županom Jurijem Čudnom na čelu, ki je bil zakupnik hube na Gorah.15 Hube so bile raztresene po celotni idrijski župi od Kanomlje do Gor. Dajatev, ki so jo zakupniki hub plačevali zemljiškemu gospodu je navedena v skupnem znesku za vseh štirinajst hub in je znašala 4 renske goldinarje, 2 krajcarja in 2 feniga,16 to je 17 krc. in 1 pf. na hubo. Podobno nizek činž so plačevali samo še v Lazcu, kjer je podložnikza hubo moral odšteti 26 krc. in 2 pf.17 Za razliko od nekaterih drugih hub v tolminskem gospostvu,18 so v idrijski župi od slednjih plačevali samo v denarju in nič v naturi. Kako nizek davek so plačevali idrijski kmetje pove podatek, da je bila povprečna višina urbarialnega činža na eno hubo v tolminskem gospostvu dobra 2 goldinarja.19 Razloge za to gre iskati predvsem v geografski odmaknjenosti idrijske župe od centra gospostva. Poleg tega je idrijska župa vpisana v seznamu novin, za katere je značilno, da so bile deležne olajšav glede bremen, ki jih je na novo naseljenim rovtarjem nudil zemljiški gospod.20 Poleg štirinajstih starih hub21 se v idrijski župi omenjata še dve, ki sta bili v zakupu rudnika.22 Skupno je bilo po tolminskem urbarju iz 1.1598 v idrijski župi šestnajst hub, katerih lokalizacija predstavlja poseben izziv, vključno z analizo kronološko različnih zgodovinskih virov in jo bom zaradi preobširne tematike raje pustil za kakšno drugo priložnost. Poleg hub se v urbarju, kot sedeži agrarnih enot omenjajo še rovti (gereut) in kajže (kheishen).23 Rovti in kajže (bajte) so značilnost mlajše kolonizacije in sodijo v čas ob koncu 15., predvsem pa v obdobje 16. stoletja. V idrijski župi se leta 1524 omenja 5 rovtov in 7 kajž,24 točno 74 let kasneje pa kar 82 rovtov in 22 kajž.25 Za razliko od rovta, kajža ni bila nujno vezana na podeželje, ampak se je pojavljala tudi v mestnem okolju oz. na robu le tega. Tako je po urbarju bivši idrijski rudarski sodnik Mihael Stecher imel v zakupu dve kajži s tremi vrtovi in enim travnikom, za kar je plačeval 22 krc. in 2 pf. letne rente.26 Ustanavljaje rovtov, krčevin, košanij in lazov na celotnem idrijskem teritoriju je pospeševal zemljiški gospod, ki je v novinah videl dodaten vir dohodka. Čeprav so bili rovti na začetku oproščeni dajatev, jih je fevdalec sčasoma obdavčil. Ob koncu 16. stoletja je tako povprečna višina urbarialnega činža na rovt v idrijski župi, znašala 41 krc. in 1 pf.27 Nekateri rovti po tolminskem urbarju iz 1.1598 nastopajo kot dodatek k hiši, hubi ali kajži in predstavljajo krčevino, ki verjetno še ni bila poseljena. Tako je imel Gregor Marič v zakupu hišo, dva vrtova in rovt,28 Simon Velikonja pa kajžo in rovt.29 Takih rovtov je v urbarju 20%.30 Da vsi rovti ob koncu 16. stoletja še niso bili poseljeni, potrjuje podatek, da seje število slednjih v naslednjih desetletjih še povečevalo.31 Za rovtarsko kolonizacijo v idrijski župi je bilo lastno, da so imele na novo nastajajoče gospodarske enote po večini značaj osamljenih kmetij. Poseljeni rovti se v urbarju pojavljajo kot sedež 119 IDRIJSKI cuf! tv.) rw> flul^sk;fj^-U, OMjutl.OJfr v«, -t^l, Opis urbarialnih dajatev od rudnika in nekaterih podložnikov (Teutsch Idria), uvodna stran, folij 123.1AS 1074, Zbirka urbarjev, l/64u, Urbar gospostva Tolmin/15981 gospodarske enote z vsemi pritiklinami. Njihova velikost v nekaterih primerih ni zaostajala za velikostjo hub in jo je lahko v določenih primerih celo presegala. Matija Kavčič je tako za rovt plačeval činž v višini 1 gld. in 28 krc.32 Ena sama oseba je lahko imela v zakupu tudi pc več rovtov. Tako je Jurij Logar za dva rovta plačeval činž v višini 46 krc. in 2 pf.33 V drugi polovici 16. stol. so nastajale nove krčevine v Idrijski Beli (omenja se Pavel Čuk, ki ima rovt v Beli),34 v Čekovniku (Janž Podobnik z rovtom v Čekovniku),35 na Vojskem (Matevž Pivk z rovtom na Vojskem),36 v Kanomlji (Janž Podobnik z rovtom Na Belem Brdu)37 in v Idrijskih Krnicah (Pavel Kogej z rovtom Na krnicah v Sladkem Lomu).38 Skratka, nove krčevine so se pojavljale po vsem ozemlju idrijske župe, kar je motilo predvsem predstavnike idrijskega rudnika, saj so novine nastajale v gozdovih, iz katerih naj bi idrijski rudnik v prihodnje črpal zaloge lesa za potrebe naraščajoče rudniške proizvodnje. V ta namen je zgoraj že omenjeni idrijski rudarski sodnik Mihael Stecher, od konzortov večkrat zahteval, da rovte odpravijo, a pravega uspeha ni imel.39 Po urbarju sodeč je med podložnike, ki so zemljiškemu gos- 1-2/2008 podu plačevali letno rento, spadal tudi idrijski rudnik. Od gradu, dveh hub, dveh hiš, dveh kovačij, dveh žag, žgalnice cinobra, lope za orodje, hleva za konje, osmih travnikov, štirih vrtov in planine je rudnik zemljiškemu gospodu plačeval 2 gld., 13 krc. in 1 pf. letnega činža.40 Za rudarsko Idrijo so bile po urbarju iz leta 1598 značilne predvsem hiše (haus). Sloje za manjšo gospodarsko enoto, ki je zajemala posamezno zgradbo z majhno ohišnico41 Takih hiš je v urbarju 8942 Samo trije podložniki so plačevali rento za več kot eno hišo. Od slednjih je prednjačil Krištof Pieringer, ki je letno pravdo plačeval za tri hiše. Urbar pozna še nenaseljeno, pusto hišo (dds geheys)43 Kakšna je bila povprečna dajatev za hišo je iz urbarja nemogoče razbrati, saj so v večini primerov poleg hiš v činž všteti še vrtovi ali travniki.44 Poleg zgoraj navedenih gospodarskih enot se v urbarju kot kategorije nastanjene ali pa tudi nenastanjene zemlje, v okviru gospodarske enote ali izven nje, omenjajo še: travniki (wise), planine (alben), gmajne (gemain), pašniki (waid) in vrtovi (garten)45 Mlinov (muli) se v idrijski župi posebej ne omenja in so morali biti všteti znotraj posamezne gospodarske enote. Na idrijskem ozemlju je bilo 1.1598 26 posebej obdavčenih travnikov. Povprečna višina urbarialnega činža na travnikje bila 11 krc. in 1 pf.46 Župan Jurij Čuden je imel poleg hube še travnik za katerega je plačeval 16 krc. Peter Štih meni, da gre za poseben travnik - župnik, ki ga je užival župan,47 vendar je bolj verjetno šlo za navaden travnik, za kar govori dejstvo, da je župnik župan praviloma užival zastonj.48 Poleg tega se v zvezi z Jurijem Čudnom točno 26 let pozneje, ko slednji ni bil več župan, omenja travnik, za katerega je plačeval identični činž 16 krc49 Planine se pojavljajo v 6 primerih. Omenja se planina Vojsko (Voy(3scha), za katero je Janez Naglič plačeval 1 gld., 22 krc. in 2 pf. činža.50 Prav toliko je za njo plačeval novi zakupnik Simon Majnik 1.1624.5' Gmajna je v 16. stol. pomenila neobdelan, skupen svet vaščanov.52 Leta 1556 so se kmetje na Tolminskem pritožili zoper zemljiškega gospoda češ, da je ta vaške gmajne dajal v zakup.53 Kmet je imel pravico tako gmajno obdelovati in jo izkoriščati tri leta, nato pa jo je moral vrniti v skupno last. V nekaterih primerih seje zemlja krčila naprej in rezultirala v obliki rovta. V urbarju so navedene štiri gmajne, za katere se je povprečno plačevalo 9 krc. in 2 pf.54 V zvezi s Pavlom Čukom in Markom Kogglom se omenjata dva pašnika.55 Največje število gospodarskih kategorij po urbarju iz leta 1598 pa so pred- 120 JSESSS Zgodovina stavljali vrtovi. Teh je bilo na idrijskih tleh kar 168 (od 268 vpisanih v tolminskem urbarju) in se v 96% vežejo na podložnike, ki so plačevali tudi letni činž od hiš.56 Pri vrtovih je treba podčrtati, da spadajo v tip tako imenovanih miniaturnih parcel, ki so bile značilne za rudarska naselja, kjer sije delavstvo uredilo ob svojih stanovanjih majhne vrtičke.57 Največkrat se poleg hiše omenja en vrt, v nekaj primerih tudi po več vrtov. Tako je Hans Abnerg poleg hiše in travnika plačeval še činž za pet vrtov.58 Podeljevanje novih vrtov idrijskim rudarjem je skrbelo predvsem rudniško upravo, saj je obstajala bojazen, da bo vsa idrijska soseska kmalu ograjena in da bodo morali podjetniki za zemljo, ki bi služila za odpiranje novih jaškov in jam, plačati več denarja.59 Dajatve, ki so jih plačevali podložniki idrijske župe zemljiškemu gospodu so bile vezane izključno na denar. Kar se tiče denarnih dajatev omenjenih v urbarju, moramo predpostavljati, da gre le za računske denarne enote (goldinarji, krajcarji in fenigi). Na ta način je bilo računovodstvo v urbarju poenoteno, obvezanci pa so seveda dejansko plačevali v najrazličnejših novcih, ki so tedaj krožili po naših krajih.60 Dajatve za idrijsko župo so v urbarju podane za vsako gospodarsko enoto ali kategorijo posebej. Po urbarju sta v idrijski župi poleg denarja, v naturi plačevala samo dva rovtarja, in sicer Gregor Podobnik iz Čekovnika ter Jernej Sedej, od katerih je vsak plačeval po hlebec sira v naravi.61 Za razliko od idrijske župe je v župi imenovani Lhott, kamor so spadale vasi Plužnje, Otalež, Jazne, Lazeč, Jagršče in Mlaka, skupni davek v naravi znašal 38 kokoši, 5 hlebcev in 2 funta sira ter po 2 pi-sonala pšenice in rži. Poleg činža v naravi je omenjena župa plačevala še 96 gld., 5 krc. in 1 pf. pravdnega denarja.62 V naselju Cerkno so podložniki poleg 62 gld., 57 krc. in 2 pf. v denarju, skupno v naravi plačevali še 2 stara pšenice, 6 starov in 1 pisonal ovsa, 18 hlebcev sira, 29 kokoši, 4 koštrune, 3 kozličke, 3 prašiče, 13 pogač ter 80 funtov govedine in 2 korca vina.63 Od idrijske župe je po urbarju iz 1.1598 zemljiški gospod prejemal 85 gld., 9 krc. in 1 pf. v denarju ter že omenjena 2 hlebca sira v naravi.64To je, v primerjavi z ostalimi župami ali vasmi, pomenilo razmeroma malo agrarnega denarja. Poleg oddaljenosti od središča zemljiškega gospostva je bila višina letnega činža, ki ga je idrijska župa plačevala fevdalnemu gospodu, glavni razlog, da so bili čedajski konzorti po 1.1575 dovzetni za pobudo deželnega kneza o zamenjavi posesti na Idrijskem za tista na Tolminskem. Do zamenjave ni nikoli prišlo, saj je avstrijski nadvojvoda Ferdinand II. že prej vso tolminsko gospostvo razglasil za svojo last.65 Nadaljnji razvoj dogodkov je dobil končni epilog v 1.1607, ko je bila idrijska župa izvzeta iz tolminskega gospostva in skupaj z rudnikom proglašena za samostojno zemljiško gospostvo, podrejeno dvorni komori.66 Iz dajatev, ki so jih plačevali podložniki idrijske župe, ni razvidno kakšne so bile glavne gospodarske panoge kmečkega prebivalstva v porečjih zgornje Idrijce in Kanomljice. Dajatve drugih tolminskih vasi kažejo, da so se ljudje največ ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo. Od žitnih vrst sta bili glavni pšenica (waitz) in oves (habern). Glavne dajatve iz vrst domačih živali so bili prašiči (frischling), kozliči (kitz), kokoši (henne), kopuni (copaun) in koštruni (costraun). Redili so tudi govejo živino ter v manjši meri konje. Od mlečnih izdelkov so oddajali sir in maslo, ukvarjali pa so se tudi s čebelarstvom.67 Prebivalstvo Prebivalstvo idrijske župe je bilo vse do odkritja rudnih kopov okoli 1.1490 izrazito kmečkega stanu.68 Predstavljali so ga kmetje, rovtarji in kajžarji, ki so že več kot 150 let obdelovali zemljo v tem odmaknjenem koščku tolminskega gospostva.69 Med rovtarji in kajžarji so se pojavljali obrtniki, katerih zemlja ni bila dovolj donosna za preživetje, zato so bili dodaten vir dohodka primorani zaslužiti z raznimi obrtmi (čevljarstvo, krošnjarstvo, krovstvo, itd.) ali pa so pomagali pri kmečkih opravilih na večjih gospodarskih enotah kot dninarji. Po odkritju živosrebrne rude se je v novonastalo naselbino ob potoku Nikovi pričelo doseljevati tuje prebivalstvo. Prvi večji val doseljencev so predstavljali delavci - rudarji. Poleg čedajske rudarske družbe seje v Idriji slednji 1.1493 pridružila še nemška, obstoječa iz 200 nemško govorečih rudarjev iz Koroške, ki so v Idriji ustvarili močno rudarsko naselbino.70 Da je bil v rudarski Idriji velik delež prebivalstva tujeroden, v urbarju dokazuje ime Nemška Idrija (Teutsch Idria), ki so jo na ta način ločevali od Idrije, katera je bila starejšega izvora in se v dokumentih pojavlja z imenom Idrija pri Fari (Bey der Phar in Idria). Šele v začetku 18. stoletja so Nemško Idrijo preimenovali v Zgornjo Idrijo, slovensko Idrijo pri Fari pa v Spodnjo Idrijo. Prebivalci Zgornje Idrije z novim imenom niso bili zadovoljni, zato so sredi 19. stoletja Zgornjo Idrijo preimenovali v Idrijo, Spodnja Idrija pa je ime obdržala še naprej.71 121 IDRIJSKI RAZGLEDI Po popisu iz leta 1614 je rudarska Idrija štela 1400 duš.72 Kakšen je bil delež nemško govorečega prebivalstva? Urbar na to vprašanje odgovori le posredno, s priimki. Ob koncu 16. stoletja so bili priimki že stalni in so se prenašali s staršev na otroke. V primeru idrijske župe se brez priimka pojavlja le en podložnik, z imenom Ivan, ki ga je za dva travnika bremenil letni činž 34 krc.73 Vsi ostali delavci, rovtarji in kmetje zraven osebnih imen nosijo še družinska imena. Kar nekaj priimkov je takih, ki kažejo na nemški izvor idrijskega življa. Ti priimki so vezani izključno na rudarsko Idrijo in se danes v veliki večini ne pojavljajo več. Kot prvi se v urbarju v zvezi s hišo in vrtom javlja gospod Georg Ainkhurn, plemič in sin idrijskega upravnika Urbana Ainkhiirna, ki je malo pred letom 1580 dal zgraditi dvorec v Gorenjem Logatcu. Za Ainkhiirnovo hišo Georg zemljiškemu gospodu ni plačeval nobenega činža.74 Ostali nemški priimki po urbarju so: Abner, Abnerg, Dragman, Ebner, Geiger, Goggl, Hollenberger, Kholler, Kholperger, Koggl, Kreizperger, Maindl, Pieringer, Perner, Santner, Schmelzer, Schmidt, SchmiPperger, Spiz, Stecher, Stulz, Sumereger,Taller,Troyer, VVeizelpraun, VViser in Wolf.75 Pri priimkih, ki označujejo poklic, npr. Schmelzer (topilničar) ali Schmidt (kovač), ni nujno šlo za nemško govoreče pripadnike. Lahko, da seje nemški izraz za poklic prijel tudi slovensko govorečega prebivalca rudarske Idrije. Tako je imel Franc Naglič Schmidt poleg slovenskega imena in priimka še nemški naziv poklica, ki ga je opravljal.76 Populacijski višek in doseljevanje slovensko govorečega podeželskega življa iz okoliških kmetij in rovtov v rudarsko Idrijo, ob koncu 16. stoletja je povzročil počasno, a vztrajno asimilacijo nemško govorečega prebivalstva.77 Slovensko govoreče prebivalstvo je v rudarski Idriji do konca 17. stoletja dokončno prevladalo, kar se je odrazilo tudi v spremembi krajevnega imena iz Nemške v Zgornjo Idrijo.78 Na drugi strani je bila po urbarju iz 1.1598 večina slovenskih priimkov vezanih na kmečko prebivalstvo idrijske župe. Ne pa vsi. Z doseljevanjem kmečkega prebivalstva iz okoliškega podeželja v naselbino ob Nikovi, so se priimki teh ljudi ukoreninili tudi v rudarski Idriji. Slovenski priimki, ki se omenjajo v idrijski župi 1.1598 so: Abraham, Blažič, Brus, Čerin, Černilogar, Čuk, Čuden, Debeljak, Filipič, Florjančič, Gnezda, Gruden, Jereb, Jež, Kavčič, Kenda, Kladnik (Hladnik), Klavžar, Klemenčič, Kogej, Kokal, Kolenc, Križič, Kumer, Leb-an, Likar, Logar, Lukič, Majnik, Marič, Marolt, Medved, Mohorič, Mrak, Naglič, Novinc, Pivk, Podobnik, Poženel, Pšenica, Rejc, Rus, Sedej, 1 -2 / 2008 ... A— - ~ - - V , i..', tir JLl. U wzzrž - r^s-fe, cCr % ' , ^f— k /o a— f V— . »"i*'*' >-/~ - - -v ■ . ' **** -/! f t- '-- K 1 K } m tB/ i b -i ■ s. k fjjL, j ■ j n U . i ' k i*J*i : i O - — * - tAl. Popis podložnikov in njihovih činžev od rovtov in travnikov, folij 1 28. (AS 1074, Zbirka urbarjev, l/64u, Urbar gospostva Tolmin/1598) Služenta, Strel, Škrbina, Špeh,Terpin,Treven, Velikonja (Velikajne), Vran, Vršič, Zalog, Zaje in Žonta.79 Kot je mogoče razbrati se jih je velik del ohranil vse do danes. Osebna imena v urbarju so, tako kot velja za celotno slovensko ozemlje v 16. stoletju, krščanskega izvora, povzeta po svetnikih. Ker je urbar pisan v nemškem jeziku, je tudi večina imen podanih po nemško. Najpogostejša osebna imena so: Adam, Andrej, Blaž, Boštjan, Florijan, Franc, Gašper (Caspar), Gregor, Ivan, Jakob, Janez (Hanns), Janž, Jernej, Juri, Klemen, Lenart (Leonhardt), Lovro (Laiire), Marko, Martin, Matevž, Mihael, Ožbolt (Osvvaldt), Pavel, Peter, Sebastijan, Simon, Štefan, Tomaž, Urban in Valentin.80 Ker je bil za čas poznega 16. stoletja značilen patriarhalni ustroj družbe, se po urbarju samo v IDRIJSKA ŽUPA PO URBARJU IZ LETA 1598 Zgodovina petih primerih kot zakupnice zemlje pojavljajo tudi ženske osebe. Štiri se omenjajo kot vdove (vvittib) mož, po katerih so prevzele odgovornost plačevati činž.Tako se javljajo: Marija, vdova Jacoba Gaggnusa, ki je za hišo in tri vrtove plačevala 16 krc. letnega činža, vdova Berta Spucovisina, ki je za hišo in tri vrtove plačevala 7 krc., vdova Antona Hol-lenbergerja, ki je za dve hiši in šest vrtov plačevala 15 krc. in vdova Boštjana Gnezde, ki je za rovt plačevala 24 krc. letne rente.81 V petem primeru se Marjeta Černilogarca ne omenja kot vdova in predstavlja samostojno, verjetno neomoženo gospodarico, ki je za kajžo plačevala 8 krc. letne rente.82 Na idrijskem ozemlju je leta 1598 živelo socialno pestro prebivalstvo. Medtem ko je bilo podeželje povsem kmečko, je rudarska Idrija predstavljala mestni in delavski živelj. Ta odnos seje ostro ohranjal vse do druge polovice 20. stoletja, ko je proletarizacija in industrializacija močneje posegla tudi v življenje kmečkega človeka. Viri Tolminski urbar 1598, Arhiv Republike Slovenije, 1074 Zbirka urbarjev, l/64u. Tolminski urbar 1624, Arhiv Republike Slovenije,! 074 Zbirka urbarjev, l/67u. Literatura Milko Kos, Tolminski urbar iz leta 1377, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji slovenskega Primorja II, Ljubljana, 1948. Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana: Modrijan, 2003. Peter Stih, Tolminsko gospostvo po urbarju iz leta 1598, Goriški letnik 1984, str. 95-115. Silvo Torkar, Zgornja Baška dolina (rihtarija Nemški Rut) po tolminskem urbarju iz 1523, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 1/42(1994). Drago Trpin, Tolminska na začetku habsburške oblasti in njen urbar iz leta 1524, Magistrsko delo, Nova Gorica, 2001. Marija Verbič, Gospodarski in socialni položaj tolminskega kmeta v začetku 16. stoletja in upori tolminskih kmetov v letih 1513 do 1515, Zgodovinski časopis XXVIII (1974), str. 3-44. Marija Verbič, Idrijski rudnik do konca 16. stoletja, Inavguralna disertacija, Filozofska fakulteta, 1966. Marija Verbič, Naselbina do konca 16. stoletja, Idrijska obzorja, 1993. Sergij Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996. 123 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Opombe 1 D.Trpin,Tolminska na začetku habsburške oblasti in njen urbar iz leta 1524, Magistrsko delo, 2001. 2 Tolminski urbar 1598, Arhiv Republike Slovenije (ARS), Seznam urbarjev 1-64. 3 Skupina plemičev iz pomembnih čedajskih rodbin, ki so od druge polovice 14. stoletja naprej bili zemljiški gospodje na Tolminskem. 4 M. Verbič, Idrijski rudnik do konca 16. stoletja, Inavgu-ralna disertacija, Filozofska fakulteta, 1966, str. 173 (poslej Idrijski rudnik). s M. Verbič, Idrijski rudnik, str. 178-179. 'Tolminski urbar 1598, folij 123-130 (poslej je ta glavni vir citiran samo:fol.). 7 M. Kos,Tolminski urbar iz leta 1377, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji slovenskega Primorja II, Ljubljana, 1948, str. 17; M. Verbič, Idrijski rudnik, str. 182. 8 M. Verbič, Idrijski rudnik, str. 182; fol. 123-130. 'V urbarju iz 1.1524 se kot predstavnik soseske (župan) omenja MatijaTrapel, kije lastnik kajže, D.Trpin,Tolminska na začetku habsburške oblasti in njen urbar iz leta 1524, Magistrsko delo, 2001, str. 220. ,0 S. Torkar, Zgornja Baška dolina (rihtarija Nemški Rut) po tolminskem urbarju iz 1523, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 1/42 (1994), str. 29. " M. Verbič, Idrijski rudnik, str. 175. 12 P. Stih,Tolminsko gospostvo po urbarju izleta 1598, Goriški letnik 1984, str. 103. "fol. 123-130. " M. Kos, Tolminski urbar iz leta 1377, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji slovenskega Primorja II, Ljubljana, 1948, str. 17. 15 fol. 128;Tolminski urbar 1624, ARS, Seznam urbarjev 1-67, folij 313 (poslej 1624, fol.). " fol. 128; Renski goldinar (gld.) seje delil na 60 krajcarjev, krajcar (krc.) pa na 3 fenige (pf.). "fol. 97-98. 18 fol. 97; V vasi Plužnje je Miha Filipič od ene hube poleg denarja plačeval še 1 kokoš in po 2 pisonala pšenice (waitz) in rži (roggen) v naturi. Pisonal je pomenil prostorninsko mero in je znašal 12,5 litra. " P. Stih, Tolminsko gospostvo po urbarju iz leta 1598, Goriški letnik 1984, str. 105. 20 Prav tam, str. 101. 21 fol. 128. 22 fol. 123. 23 fol. 123-130. 24 D. Trpin, Tolminska na začetku habsburške oblasti in njen urbar iz leta 1524, Magistrsko delo, 2001, str. 77-78. "fol. 123-130. 26 fol. 126; Sodnik je bil od 1570 do 1579. 27 fol. 123-130. 28 fol. 126. 28 fol. 127. 30 fol. 123-130. 31 M. Verbič, Idrijski rudnik, str. 179. 32 fol. 127. 33 fol. 128. 34 fol. 127; 1624, fol.. 326. 35 fol. 129; 1624, fol. 317. 36 fol. 128; 1624, fol. 320. "fol. 129; 1624, fol. 318. 38 fol. 128; 1624, fol. 320; Pri rovtu Na Krnicah v Sladkem Lomu gre za domačijo, ki danes nosi hišno ime Pri Kendu. Da gre za domačijo Pri Kendu dokazuje travnik, ki je pripadal temu rovtu in je v urbarju zapisan z imenom Smovnice (Smou-nizi). To ime je živo še danes in označuje ozemlje, ki se strmo spušča proti dolini Kanomljice tik nad hišo. Bajtarija Podsmou-nice (pod Smovnicami) je ime dobila prav po tem delu ozemlja. Poleg travnika se v sklopu domačije omenja še njiva, ki leži na vrhu pri globokem robu (Verchu per Globoki Robi). Globoki rob oz. globoke robe je toponim za prepadni svet, ki se vleče od domačije Pri Kendu, nad domačijo Pr Kumru in se konča na ozemlju, ki pripada domačiji Marožice. Po urbarjih iz let 1598 in 1624 je moč razbrati, da so bili ob koncu 16. stoletja v Idrijskih Krnicah poleg rovta Pri Kendu poseljeni še rovti: Na Krnicah (Na Chernizah), Na Kalu (Na Kali) in Na Prihodu (Na Prihodi). 39 M. Verbič, Idrijski rudnik, str. 176. "fol. 123. 41 D. Trpin, Tolminska na začetku habsburške oblasti in njen urbar iz leta 1524, Magistrsko delo, 2001, str. 29. 42 fol. 123-127. 43 fol. 129. "fol. 123-127. 45 fol. 123-130. 46 fol. 123-130. 47 P. Stih, Tolminsko gospostvo po urbarju izleta 1598, Goriški letnik 1984, str. 98. 48 S.Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996, str. 196. 491624, fol. 313. 50 fol. 126. 511624, fol. 326. 52 M. Snoj, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana: Modrijan, 2003, str. 176. SJ S. Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996, str. 245. 54 fol. 127,128,130. "fol. 127,128. 56 fol. 123-128. 57 P. Stih, Tolminsko gospostvo po urbarju iz leta 1598, Goriški letnik 1984, str. 101. 124 58 fol. 124. 59 M. Verbič, Idrijski rudnik, str. 174. 60 P. Stih, Tolminsko gospostvo po urbarju izleta 1598, Goriški letnik 1984, str. 106. Glej 16. " fol. 129. Poleg hlebca sira v naravi je Gregor Podobnik za rovt plačeval še 1 gld. 24 krc. in 2 pf„ Jernej Sedej pa za dva rovta 2 gld. 3 krc. in 2 pf. letnega činža v denarju. 62 fol. 96-99,121-123. Glej 63. 63 P. Stih, Tolminsko gospostvo po urbarju iz leta 1598, Goriški letnik 1984, str. 110. Sir - v kolikor ga niso oddajali v hlebcih - in goveje meso so tehtali na funte. 1 funt je znašal 560 gramov. Glavna votla mera je bil star. 1 star je meril okoli 80 litrov in seje delil na šest pisonalov (1 pisonal = 12,5 litra). Prav tako votla mera je bil tudi korec, ki je znašal okoli 39 litrov. 64 fol 123-130. 65 M. Verbič, Idrijski rudnik, str. 178. "Prav tam, str. 180. 67 P. Stih, Tolminsko gospostvo po urbarju izleta 1598, Goriški letnik 1984, str. 104-105. 68 M. Verbič, Idrijski rudnik, str. 170. 69 M. Kos, Tolminski urbar iz leta 1377, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji slovenskega Primorja II, Ljubljana, 1948, str. 17. 70 Glej 68. 71 M. Verbič, Naselbina do konca 16. stoletja, Idrijska obzorja, 1993, str. 29. 72 M. Verbič, Idrijski rudnik, str. 179. 73 fol. 130. 74 fol. 123. "fol. 123-127. 76 fol. 126. 77 M. Verbič, Naselbina do konca 16. stoletja, Idrijska obzorja, 1993, str. 37. 78 Glej 63. "fol. 123-130. 80 Prav tam. 81 fol. 125,130. 82 fol. 127. IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Marijan Beričič Ponovno rojstvo čipkarskega festivala v idriji leta 1986 Leta 2008 praznujemo 33-letnico čipkarskih festivalov v Idriji, vendar je po prvih petih preteklo kar 20 let premora do naslednjih. Kaj je vplivalo na ponovno razgibanje festivala? Delovna organizacija Čipka seje leta 1986 pripravljala na 40-letnico svojega obstoja. Takrat je tudi Čipkarska šola praznovala 110-letnico obstoja. V osemdesetih letih se je čutila določena kriza v proizvodnji čipk, saj je Čipka v svojem programu predvsem posteljnega perila vključevala le še 3-5 % prometa s čipkami. Resno smo razmišljali o tem, da moramo dati čipki novo vlogo v proizvodnem programu, dati ji novo vrednost, nov pomen in dostojno mesto, kot si ga ta izredna umetnina zasluži. Menili smo, da ni dovolj, da prodajamo naš biser v tako imenovanem »surovem« stanju kupcem iz Italije in da ga moramo všiti v izjemne izdelke in le-te v primerni embalaži ponuditi kupcu. V povojnem času je imela čipkarska zadruga tudi do 5000 članic. Ogromne količine čipk so odhajale v izvoz, kar je pomenilo devizni priliv, kot pri živem srebru in drugih izvoznih artiklih. Odprtje 40 let Čipke Idrija leta 1986, prvi Čipkarski festival po dolgi prekinitvi, zastavo oblikoval Nande R upnik novih delovnih mest v gospodarstvu Idrije je odvrnilo žene in dekleta od klekljanja. Čipkarska šola je po drugi strani doživljala svojstveno krizo, saj je nikakor družba ni znala prav umestiti v sistem izobraževanja. Eni so se nagibali k logiki, da je to v glavnem interes delovne organizacije Čipka, ki naj jo vključi v svojo koncepcijo razvoja. Jasno je, da to nikakor ni šlo skupaj. Izvršni svet občine je zato oblikoval posebno komisijo za njeno rešitev. Končno jo je v svoje okrilje vzela gimnazija oz. šolski center, Čipka pa je šoli še zmeraj pomagala s papirci in sukancem. Zaradi te simbioze smo se skupaj odločili za organizacijo festivala, ki naj ponovno zagotovi primerno mesto čipkarski šoli in primernejšo vrednost čipki. Delovna organizacija je čipkaricam zagotovila takojšnje izplačilo za prevzete čipke in počasi povečevala ceno. Odkupne postaje so dobro delovale kljub temu, da je čipka našla na črnem trgu pot do kupca zlasti v Italiji preko prekupčevalcev, ki so delali na črno. Zavedali smo se, da se bo s kvalitetno ponudbo čipkarskih izdelkov, samostojnih ali všitih v namizne prte, prtiče, posteljno perilo 125 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Predavanje prof. Jurija Bavdaža o razvoju idrijske čipke leta J 986 v Osnovni šoli Idrija Podelitev priznanj zaslužnim članom DO Čipka leta J 986, priznanje prejema oblikovalka papircev Zorka Rupnik in drugo ponudbo, počasi razširil tudi interes za učenje v čipkarski šoli in izpopolnjevanje znanja. Pripravljalni odbor čipkarskega festivala je bil v sestavu Krajevne skupnosti Idrija. Priprave na čipkarski festival so bile temeljite. V organizacijski odbor so bili vključeni vsi tisti, ki so strokovno delovali na tem področju, ob njih pa še gospodarstveniki in turistični delavci. Velik poudarek smo dali izobraževanju, zato smo vključili v odbor tudi ravnatelja idrijskega muzeja prof. Jurija Bavdaža, kije predaval o nastanku in razvoju idrijske čipke. Želeli smo tudi preseči konkurenčne napetosti med DO Čipka in Trgovsko organizacijo Dom v Ljubljani, ki je imela v svojem programu odkup in prodajo čipk. Direktor Železnik je s svojo ekipo sodeloval v teh pripravah in zagotovil vso potrebno pomoč za skupni nastop. Za udeležbo na festivalu smo organizirali prevoz čipkaric s celotnega prostora, ki sta ga pokrivali DO Čipka in Dom Ljubljana. Organizirali smo razstavo čipk v mestni galeriji že od 1. julija dalje. V soboto, 13. septembra 1986 smo imeli v osnovni šoli svečano praznovanje 40-letnice DO Čipka, kjer smo se posvetili razvoju podjetja in podelili plakete delavcem, ki so bili čipki vseskozi zvesti. Plaketo nam je podelilo tudi Združenje drobnega gospodarstva in Združenje Magos. Prof. Jurij Bavdaž je imel v osnovni šoli izredno predavanje o razvoju idrijske čipke. Popoldne je potekalo tekmovanje na »starem placu«, kjer se je v klekljanju pomerilo 109 odraslih in 55 učencev Čipkarske šole. Pred tekmovanjem jeza vzdušje poskrbel pihalni 126 orkester rudarjev s svojim koncertom. Najboljši tekmovalci so bili nagrajeni s praktičnimi nagradami in diplomami. K sreči smo nestorju prvih čipkarskih festivalov v Idriji Srečku Logarju še uspeli podeliti plaketo za njegovo organizacijo prvih festivalov. Veliko vlogo je opravila Čipkarska šola, ki je pripravila tekmovanje, njeni učitelji pa so sodelovali v strokovni ocenjevalni komisiji. Festival je bil zelo odmeven, saj so ga spremljali novinarji in o njem pozitivno poročali. Omeniti moram, da je imel festival bogato gostinsko in turistično ponudbo, zvečer pa je bila zabava na prostem. Po uspelem čipkarskem festivalu smo bili pred dilemo, ali naj ostane festival le enkratni dogodek, ali naj ga ponovno organiziramo. Prišli smo do sklepa, da je treba čipkarski festival ponovno organizirati. PONOVNO ROJSTVO ČIPKARSKEGA FESTIVALA V IDRIJI LETA 1986 Kulturna dediščina Najprej smo se ogrevali za to, da bi bil na dve oz. štiri leta. Končno pa je obveljal koncept, da naj se organizira vsako leto, saj Idrija potrebuje takšno tradicionalno prireditev, ki bo privabila veliko gostov. Vsako leto smo izboljšali program festivala z raznimi novostmi. Pomagali smo ustanoviti Turistično društvo. Program smo premestili na konec meseca avgusta in ga podaljševali najprej na dva dneva, kasneje pa na cel teden. Skoraj celo desetletje sem vodil odbor festivala, nazadnje pa smo le uspeli vključiti tudi nove ljudi. Z veliko zagnanostjo se je v organizacijski odbor čipkarskega festivala vključil novi predsednikTurističnega društva Idrija mag. Igor Šebenik. Z njim je bilo lepo sodelovati, saj je izžareval veliko znanje. Zelo nas je prizadela njegova prerana smrt. Prav tako moram omeniti veliko zagnanost Čipkarske šole, kar je prav gotovo zasluga ravnateljic, ki so se s svojimi sodelavkami zavedale vloge čipkarske šole. Kot prva je sodelovala ravnateljica Aleksandra Pelhan. Med predsedniki organizacijskega odbora seje zvrstilo veliko število dobrih organizatorjev, naj omenim samo Boruta Hvalca, Sama Bevka in druge. Še posebej moram omeniti Andro Marinko, ki je veliko naredila na projektu Idrijska čipka. Seveda bi moral omeniti še veliko drugih sodelavcev, ki so nesebično prispevali svoje znanje za izboljšanje programa festivala, tudi župane. Zaradi povečanega obsega dela smo ugotovili, da se tako velik projekt ne da več voditi amatersko. Prevladalo je stališče, da mora občina sprejeti odlok o čipkarskem festivalu, o vsebini in njegovem financiranju, saj je v preteklih letih obstajal problem, kako zagotoviti potrebna sredstva za njegovo izvedbo. V koncept festivala smo vnesli pogumno stališče, da mora Idrija oz. Čipkarska šola postati svetovni center čipkanja, saj je to edina šola, ki nepretrgano deluje vse od njenega nastanka oz. ustanovitve. Z organizacijo predavanj o idrijski čipki se je bolj in bolj širila tudi potreba po uvajanju novosti na področju oblikovanja papircev. S tem, ko je Čipkarska šola zaposlila mlado oblikovalko Irmo Sedej, smo dosegli tudi ta cilj. Posebno na razstavah je bilo videti vedno več novih čipk, ki so zadovoljevale vse okuse in potrebe. Nepozabna je bila organizacija razstave starih čipk pod naslovom »Čipka iz babičine skrinje«, ki jo je organiziral Mestni muzej. Razširili smo tudi predstavitev drugih ročnih obrti na Mestnem trgu in porinili stojnice s splošno ponudbo na obrobje ulic. Vključili smo ogled rudnika, muzeja in rudarske hiše. Aktiv kmečkih žena iz Cerknega vsako leto sodeluje s ponudbo dobrot po starih receptih. Posebno mesto gre Filatelističnemu društvu, ki je ogromno prispevalo s priložnostnimi in posebnimi znamkami, posvečenimi Idriji in idrijski čipki ter vsakoletno stojnico, namenjeno ljubiteljem filatelije. Ustanovitev Združenja slovenskih klekljaric in vseh, ki imajo radi čipke je razmahnila sodelovanje klekljaric po vsej Sloveniji in tudi v tujini. Draga Urbas Keravica ima za to izredne zasluge, še poseej z izdajanjem čipkarskega biltena. Vse več gostov in turistov seje stekalo v Idrijo. Čipkarska šola je organizirala čipkarske delavnice, ki so pritegnile veliko zainteresiranih čipkaric. Ne gre pozabiti, da je bila še posebej pestro obeležena 500-letnica Idrije, ko je bil obisk rekorden. Na tekmovanju pa so sodelovale tudi klekljarice iz pobratenega Aumetza v lepih narodnih nošah. Helena Poljanec je v Franciji pomagala čipkaricam pri njihovem ponovnem uveljavljanju. Prav tako smo tudi v času osamosvojitvene vojne organizirali odmeven festival z lepim obiskom, saj je prišlo nekaj tisoč obiskovalcev. Za ta prispevek bi morali organizatorjem podeliti posebno priznanje, saj je tudi ta manifestacija prispevala k osamosvojitveni drži in morali ljudi. Društvo upokojencev je vseskozi pomagalo pri organizaciji festivalov, zlasti pri vključevanju sosednjih društev tako pri tekmovanju kot pri obisku in pri otvoritvenih svečanostih. V festivalsko dogajanje je bilo vključeno tudi srečanje upokojencev Primorske, pa športne igre upokojencev Primorske z revijo pevskih zborov, meddruštveno srečanje in drugo. Zlasti odmevna je bila revija pevskih zborov upokojencev Primorske na gradu, kjer je ponovno zadonela skupna pesem "Vstajenje Primorske"in postala tako himna upokojencev Primorske. Leta 2003 seje del klekljaric organiziral v posebno društvo, ki zelo aktivno deluje skozi celo leto in tudi na čipkarskem festivalu sodeluje tako z razstavo in aktivnim prikazom klekljanja po ulicah. Veseli me, da smo uspeli vključiti v naš program tudi Franca Kavčiča, izrednega ustvarjalca, ki je v svojem življenju izdelal veliko delujočih miniaturnih strojev. Prikazal jih je na gozdni upravi takrat, ko je na festival 127 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 prišla delegacija Turistične zveze Slovenije. Omeniti moram tudi obisk v Lepoglavi, kjer je imel Jurij Bavdaž izredno predavanje. Z Drago Urbas sva ugotovila, da je velika škoda, da ga nismo posneli, saj Jurija nismo uspeli prepričati, da bi svoje čudovito predavanje napisal in objavil. Posebno mesto gre tudi stojnicam z domačo obrtjo. Zakonca Žgavec iz obrobja Godoviča sta na svoji stojnici »suhe robe« razgibala vse obiskovalce s svojo duhovitostjo in pristnim humorjem. Otvoritve festivala so postajale vse bogatejše in zanimive. Pri njih so sodelovali rudarji in čipkarice z baklami, kar je dajalo prireditvi poseben ton. Po ulicah so se v vse večjem številu pojavljale starejše in mlajše klekljarice, ki so prikazovale izdelavo čipk. Zelo pohvalno je tudi veliko sodelovanje Radia Cerkno in drugih novinarjev, ki so uspešno s sliko in besedo približali dogajanje občinstvu. Radio Cerkno je enkrat celo prevzel izvedbo čipkarskega festivala. Na festival smo vabili tudi znane igralce, Silvija Kobala, Silvija Božiča, Miro Lampe Vujičič, VioletoTomič in druge, tudi TV voditeljico Mišo Molk. Pri delu organizacijskega odbora je veliko pomagal tudi tajnik Krajevne skupnosti Julij Pavšič. Za napredek in tudi drugače seje zavzel amaterski plastik Slavko Pelhan, ki je iz kovine izdelal lične skulpture. Pomembno mesto gre tudi Mirjam Gnezda, ki je proučevala in opisala zgodovino čipkarskih festivalov v Idriji. Na festivale je prihajalo veliko uglednih ljudi, med njimi tudi Štefka in Milan Kučan, pa Marijan Rožič in drugi. Vedno je bil poleg tudi naš poslanec Samo Bevk, ki je med drugimi tudi vodil organizacijski odbor. Danes seje festival razpotegnil na več kot mesec dni. Zlasti odmevna je postala otvoritvena prireditev z umetniškim programom. Čipkarska šola je dosegla svoj cilj, postala je ugledna tako doma kot v Evropi in svetu, čipka je postala tudi v sodobnem svetu iskano blago, darilo in okras. Ob tem ne smemo pozabiti, daje festival namenjen obiskovalcem in turističnemu ogledu naših zgodovinskih, socialnih in drugih posebnosti kraja in okolice ter je najlepša oddolžitev rudarjem za njihov prispevek k 500-letnici rudnika in mesta. Dilema, ki se tudi danes pojavlja pa je čas festivala, saj obstaja mnenje, da občinski praznik in festival ne gresta skupaj. Vsem, ki so pripomogli k uspešnemu organiziranju čipkarskih festivalov, se izrecno zahvaljujem za njihov trud in uspehe. 22.8.1997. Slavnostna otvoritev Čipkarskega festivala, predsednik Slovenije Milan Kučan z ženo Štefko in Marjan Beričič Otvoritev Čipkarskega festivala leta 1998 ob sodelovanju rudarjev in čipkaric. Vse fotografije so iz arhiva Marjana Beričiča 128 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Anka Vončina 170. obletnica prvega kraljevega obiska v idriji Pred 170. leti je naše kraje prvič počastil z obiskom sam kralj. To je bil saški kralj Friderik August II. Vzrok njegovega obiska pa so bile - ne boste verjeli, nič drugega kot naše botanične posebnosti. Marsikateri dvor je poznal »neko Idrijo na Kranjskem«, seveda le zaradi živosrebrnega rudnika, saj jih je zanimal le njegov finančni učinek. Poleg saškega kralja Friderika Augusta II, o katerem bo tekla beseda, je Idrijo obiskal edinole še italijanski kralj Viktor Emanuel III (1869-1947) v marcu leta 1919, kmalu po priključitvi zahodnega slovenskega ozemlja njegovi kraljevini. Polkovnik baron pl. Mandelslohe, ki je leta 1838 kralja Friderika Augusta II. spremljal na poti, je obisk Idrije opisal v svojem dnevniku: Heinrich Costa: Reiseerinnerungen aus Krain, Laibach 1848 Poglavje »Sr. Majestat, Friedrich August's von Sachsen, botanische Reisen in Krain« (Njegovega Veličanstva, Friderika Augusta Saškega, botanična potovanja po Kranjski), str. 253-266. Prevod od str. 258 (zadnji odstavek) do str. 260. Besedilo se nanaša na dogodke leta 1838. Njegovo Veličanstvo Kralj so na Vrhniki odpustili grofa Blagaya in kustosa Freyerja, ta pa sta Njihovo Prevzvišenost s svojo nepričakovano navzočnostjo presenetila v Idriji, kamor sta se vnaprej odpeljala. Freyer, rojeni Idrijčan, je tam vse pripravil za nameravano botanično ekskurzijo v tako imenovani Strug, ki naj bi se zgodila nadvse zgodaj 15. maja, kar pa je preprečilo deževno vreme. Njegovo Veličanstvo seje potemtakem najprej peljalo v živosrebrni rudnik in nato obiskalo pralnico, drobilnico, žgalnico, tovarno cinobra in pravkar postavljeni parni stroj za odvajanje v jamo vdrte vode. Njegovemu Veličanstvu še vedno neugodno vreme ni moglo preprečiti, da ne bi ob Idrijci poleg slapa Kobila in na drugi strani ob Divjem jezeru osebno poiskalo kranjski jeglič, pri čemer je imel čast Njih pospremiti le kustos Freyer. Na težavni in na nekaterih krajih celo nevarni poti tjakaj je vajeno oko Njegovega Veličanstva od daleč na skalah Pri Debeli skali opazilo bledo kukavico (Orchis pallens), ki je v idrijskem 129 okolišu niso poprej opazili niti Scopoli niti Hacquet niti kdo od drugih botanikov. Nad Rotejo pod Rakami so bili v skalnih razpokah ob reki že cvetni nastavki kranjskega jegliča, poleg skalne špajke (Valeriana saxatilis) in marjetičastolistne nebine (Bellidiastrum michelii), toda prvi popolnoma razviti cvet jegliča je bil spet pridržan očesu vzvišenega zaščitnika in podpornika scientie amabilis; na drugi strani obrežnih skal jih je bilo že več razvitih. Ko sta Njegovo Veličanstvo in Freyer ravno nameravala zlesti čez skale, da bi prišla v kotel Divjega jezera, ju je dosegel Ferjančič, c. kr. lekarniški laborant v Idriji, in prevzel nabrane rastline. Neka površina nad skalami je bila povsem prekrita z rumeno maslenico, ki jo je v času cvetenja tako lepo videti. Ob strmi skalni steni vodi steza v jezersko sotesko, kjer se očem kaže okrog 50 rastlinskih redkosti, zaradi česar je dr. Sieber to sotesko kakor tudi Strug imenoval botanični vrt.Tam, v ogleda vredni, divjeromantični soteski je Njegovo Veličanstvo Kralj izreklo željo: »Da bi le bil Reichenbach tukaj in v takšni divjini videl tako krasne stvari v tolikšni bujnosti!« IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Zdaj se je pridružil polkovnik baron pl. Mandelslohe in preplezal skale k jezeru. V polkrogu obdan od visokih skalnih sten in na drugi strani od melišča, lesovja in divje goščave, ima divji in ozki kotel mračen videz, baje iz Vipavske doline pritekajoča jezerska voda pa črnozeleno barvo, zaradi česar se jezero imenuje tudi Črno jezero. Njegovo Veličanstvo Kralj je blagovolilo Divje jezero s prevzvišeno roko narisati v svoj popotni risalni blok. Na povratku od tega jezera je mimo vodnega jezu Kobila Njegovo Veličanstvo obiskalo z rastlinami bogati Struški gozd in izjavilo: »Idrijčanom je treba zavidati ta lepi sprehod«. Nj. Velič. je prodrlo še pol ure daleč, do Kevdra, kot drugega nahajališča piramidaste zvončice, in vsepovsod je naravoljubečega monarha navduševala nadvse bogata flora v najbujnejšem zelenju in polnem življenju. Njegovo Veličanstvo se je ob pol treh popoldne nadvse zadovoljno z botanično ekskurzijo vrnilo v Idrijo. Popoldne seje nebo zjasnilo in Njegovo Veličanstvo seje po 4. uri, po opravljenem kosilu, v spremstvu polkovnika barona pl. Mandelsloha in c. kr. lekarniškega laboranta Ferjančiča, odpeljalo v Spodnjo Idrijo do Velikajneja, in se nato napotilo po stezi proti Kendovemu vrhu, botanizirajoč po Jelenku, navzgor. Neprijazno vreme tiste pomladi je vegetacijo v splošnem zakasnilo za 14 dni, v Kendovih skalah je idrijski jeglič (Primula venusta) poškodovala zmrzal, Njegovemu Veličanstvu pa seje vseeno posrečilo na neki skali primerek te zgodnje cvetice, ki jo je odkril Ferjančič leta 1822 in je razen njega in Freyerja na kraju še nihče ni nabiral, najti v najlepšem cvetenju. Ta ponovna sreča je očitno več kot le slučajna, je tisti ljubeznivi dar, ki ga božanstvo pred drugimi smrtniki nakloni posameznim izbrancem, ne glede na to, kam že usmerijo človeška hotenja. Njegovo Veličanstvo so blagovolili kustosu Freyerju v Idriji dostaviti zelo lepo izdelano modro emajlirano zlato šatuljo in z izrazi zadovoljstva nad rezultati znanstvenih raziskovanj v Idriji in okolici nadaljevati potovanje čez Trst v Dalmacijo. Opombe: Friderik Avgust 11.(1797-1854), saški kralj, ljubiteljski botanik. Na Kranjskem je bil prvič - inkognito - na povratku izToskane od 25. 7.-13.8.1837 v Ljubljani v bolniški oskrbi pri dr. J. Čubru, zatem, na svojem potovanju v Dalmacijo in Črno Goro, od 13.-15.5.1838 (Ljubljana, Polhov Gradec, Idrija), tretjič pa od 27. do 31.7.1841 (Mojstrana, Vrata, Blejski Grad, Savica, Komna, Črna prst; Podbrdo, Bovec, Trbiž). Blagay: grof Richard Ursini-Blagay (1786-1858), graščak v Polhovem Gradcu, ki je v maju 1837 Henriku Freyerju, kustosu Deželnega muzeja za Kranjsko v Ljubljani, poslal primerke rastline, ki mu jih je bil s Polhograjske Gore prinesel nek domačin. Freyer je rastlino prepoznal za še neopisano vrsto volčinov, jo 1838 znanstveno opisal in v soglasju z botanikom Reichenbachom imenoval Daphne Blagayana. Freyer: Heinrich Freyer (1802-1866), farmacevt, kustos Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani (1832-1852), konservator Zoološko-anatomskega (danes Mestnega naravoslovnega) muzeja v Trstu (1852-1866), mnogostranski naravoslovec. Scopoli: Giovanni Antonio Scopoli (1723- 1789), zdravnik in vsestranski naravoslovec, v letih 1754-1769 rudniški zdravnik v Idriji, pisec dveh izdaj Kranjske flore (Flora Carniolica, 1760,17722) in Kranjske entomologije (Entomologia Carniolica, 1763). Hacquet: Balthasar Hacquet (1739?, 1740?-1815), kirurg, pozneje tudi zdravnik, v letih 1766-1773 zaposlen v Idriji, nato 1773-1787 v Ljubljani, vsestranski naravoslovec, »prvi raziskovalec naših Alp« (J. Wester). Scientia amabilis: ljubezniva veda (= botanika) Ferjančič: Jožef Ferjančič, lekarniški pomočnik v Idriji, pod Freyerjevim vodstvom sodelavec pri Reichenbachovi herbarijski zbirki, ki pa je rastline nabiral in jih, posušene, zbiralcem herbarijev prodajal tudi sam. Sieber: Franz VVilhelm Sieber (1789-1844), praški botanik in svetovni botanični popotnik. 22.7.1812 seje povzpel na Triglav, obiskal pa je tudi Idrijo. Ni imel doktorskega naziva. Reichenbach: H. G. Ludvvig Reichenbach (1793-1879), nemški botanik, pisec dela »Flora germanica excursoria« (1830-1832) in izdajatelj herbarijske zbirke »Flora germanica exsiccata (1830-1845). Mandelslohe: polkovnik baron pl. Mandelslohe, član spremstva saškega kralja Friderika Avgusta II. in njegov adjutant na potovanju leta 1838 (Ljubljana, Polhov Gradec, Idrija, Trst, Dalmacija, Črna Gora: Cetinje). Velikajne: kmetija v dolini Kanomlje v Spodnji Idriji, na vznožju Jelenka. Prevedel in opombe napisal prof. dr. T. Wraber, 17. aprila 2007. 130 170. OBLETNICA PRVEGA KR Al JF.VF.f!A OBISKA V IDRIJI Naravna dediščina Kaj pa danes? Ne morem si kaj, da ob prebiranju prevoda in podoživljanju botaničnega potovanja Njegovega Veličanstva po Kranjski ne bi takoj pomislila: Kako pa bi bilo danes, kaj predstavlja v naravoslovju obdobje 170 let? Je to veliko v njenem razvoju? Za razliko od načina življenja, ki je danes povsem drugačno, se na srečo narava ne spreminja tako hitro. Idrija je še vedno zelo zanimiva točka v naravoslovnem raziskovanju. Še vedno jo neprekinjeno obiskujejo vsi meceni slovenskih, evropskih in svetovnih naravoslovnih ved, največ zaradi živosrebrnega rudnika, ki je tudi v preteklosti v naše grape vabil toliko raziskovanja željnih in sposobnih ljudi. Veliko takšnih izhaja kar iz samega kraja. Vsi ti so naši ambasadorji. Seveda obiskovalci v Idrijo ne prihajajo kar tako, obiskujejo jo zaradi njenih geoloških, hidroloških, botaničnih, zooloških in kulturnozgodovinskih posebnosti. V Idrijskih razgledih leta 2007 profesor VVraber podaja analizo 250-letnega raziskovanja rastlinstva na Idrijskem. V članku so navedena imena domačih in tujih raziskovalcev in njihovi raziskovalni dosežki. Idrija je pred 170. leti gotovo kazala drugačno podobo. Okolica je bila skorajda gola, mesto so obdajale senožeti, košenice in pašniki, gozd se je še vedno zaradi njegove rabe (rudnik je za svoje obratovanje potreboval velike količine lesa) umikal višje in dalje od prebivališč. Mesto je bilo manj pozidano, z betonom urbaniziranih površin ni bilo. Prebivalci so živeli z delom v 131 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 podzemlju, s svojo bulo, svojo do potankosti urejeno »lehico«, mogoče kravico, prašičkom, kakšnim zajcem in kokoško v zasilnem hlevu poleg hiške ali malo večje hiše. Kurjavo so pridobivali s čiščenjem gozda in zbiranjem naplavljenega lesa. Kraj je kazal urejen in miren videz. Družabno življenje je bilo burno, težko podzemno delo je zahtevalo duševnih razbremenitev. Živeli so z naravo in jo spoštovali, ker jim je pomagala preživeti. Pomagala jih je hraniti, zdraviti, razveseljevati. Kdaj pa kdaj jim je pokazala tudi strožji obraz. Ampak to je življenje. Tako kot danes seje le majhen del prebivalstva zanimal za botaniko - to ljubko vedo ali v njenem jeziku - scientia amabilis. Z njo so bili velikokrat povezani ljudje, ki jih je gnala farmacevtska in zdravilarska doktrina, obe vedi pa sta se v tistem času neposredno prepletali z medicino. V kolikšni meri so bile rastline ogrožene, ne moremo reči zagotovo. Ogrožalo jih ni zračno onesnaževanje. Nekoliko jih je ogrožalo le nabiranje v zdravilne namene, sečnja ter spravilo lesa. In glas o pestrosti seje preko botaničnih 132 ambasadorjev širil po Evropi. Tudi danes Idrija vabi za botaniko vnete obiskovalce na iste »limance«.Tako naš, endemični kranjski jeglič (Primula carniolica) živi z istimi sostanovalkami, le vedenje o njegovi razširjenosti je natančnejše, obširnejše. Poleg že takrat znanih nahajališč je današnji areal njegove razširjenosti od zgornje Idrijce do prevala med Mrzlim logom in Zadlogom, najdemo ga v senčnih pečinah preko Tisovca in Govcev do izliva Trebušice v Idrijco (Prvejk), pogost je ob Idrijci in njenih levih in desnih pritokih pod Želinom, veliko 170. OBLETNICA PRVEGA KR Al JF.VF.f!A OBISKA V IDRIJI Naravna dediščina ga varuje šebreljski Sv. Ivan, domnevno sega do Zakojške grape, pogost je na Vojskem, njegova južna meja je Iški Vintgar in Pekel.(R. Terpin in J. Bavcon, Idrijski razgledi, 1990). Tudi danes niso redki vzdihljaji ob še vedno enako osupljivem Divjem jezeru, kjer vsakogar prevzame divjost narave, pestrost rastlin, mahov in lišajev. Vsa ta bogastva si je natančno ogledalo Njegovo oko. Prav zelo primorska piramidasta zvončica (Campanula pyramidalis)je Njegovo Veličanstvo zvabila v Strug.Tudi danes bi si ob poti lahko ogledali zavarovano širokolistno lobodiko (Ruscus hypoglossum), žal seje njeno število okrnilo. Mogoče so prav 170. letnici njegovega obiska na čast v zimi 2008 strojno očistili in razširili nekoč edino pot v Belo in tako te poti ne bo več krasilo kakšnih 20 primerkov ene izmed zavarovanih lesnatih in zimzelenih rastlin pri nas - širokolistne lobodike. Ostale so še tisa (Taxus baccata), bodika ali božje drevce (llexaquifolium) in Blagayev volčin (Daphne blagayana), ki domujejo nedaleč od kraljeve poti. Nad Kevdercem bi njegovo oko mogoče prepoznalo, katera perunika krasi pečine. Še višje na dvignjenih in proti morju se iztezajočih apnenčastih pečinah še vedno vztraja otoček ilirskega rastja, kot ostanek iz davnih dni, ko so bili naši kraji deležni milejšega podnebja.Tu poleg piramidaste zvončice domuje navadni jesenček (Dictamnus albus), mali jesen, črni gaber in sonce, ki je nudilo krasno zavetje koloniji modrasov (žal jih je vedno manj). In če bi Kralj imel še uro časa, bi s 133 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Rumena maslenica (Hemerocallis flaval spremstvom sprehod podaljšal do Bele in do naše prekrasne in redke orhideje - lepega čeveljca (Cypripedium caleceolus). Popoldansko raziskovanje Jelenka bi bilo danes le še pestrejše. Sedaj vemo, da naš endemični križanec idrijski jeglič (Primula x venusta) obstaja v različnih kombinacijah barv cvetov in listov, da mu družbo poleg njunih staršev, kranjskega jegliča in avriklja (Primula auricula), delajo predalpski petoprstnik (Potentilla caulescens), alpski volčin (Daphnealpina) in šmarna hrušica (.Amelanchier ovalis), mediteransko-montanske vrste. Tudi zelo mediteranska, a nižje rastoča je škrlatnordeča kukavica (Orchispurpurea), prava redkost na našem območju v svetu kukavičevk. Nekaj pa bi le bilo isto. Pod vrhom Jelenka, na senožetnem svetu prevešenem na stran proti Idrijci, kjer se človek res lahko naužije razgleda, ki ga na samem vrhu ni deležen, plemenita družba takrat ni občudovala travnika polnega kranjskega jegliča, ki mu družbo dela Clusijev svišč (Gentiana clusii), tudi 134 danes ga ne bi, vmes pa ....občudovali soju mnogi izbranci. Le kaj je botrovalo njunima izginotjema? V170 letih pride in mine? A ko bi Kralj Saški vedel! Seveda bi Blagajev volčin (Daphne blagayana) občudoval v Polhovem Gradcu, saj ga je ravno ta lepotec in njegov prijatelj grof Blagay zaustavil na Kranjskem na poti na njegovo botanično popotovanje v Dalmacijo in tam je tudi njegov rojstni kraj. 170. OBLETNICA PRVEGA KR Al JF.VF.f!A OBISKA V IDRIJI Naravna dediščina Turška lilija ILilium martagon) Velecvetni naprstec (Digitalis grandiflora) Ampak, ko bi vedel, kako blizu mu je bil med občudovanjem naših posebnih jegličev. Stopil bi še malo v stran in občudoval po mnenju prof. VVraberja največje slovensko nahajališče, nedavno ponovno odkrito v naših grapah. Zakaj ponovno odkrito? Približno 20 let po njegovem odkritju na njegovem klasičnem nahajališču v Polhovem Gradcu gaje nekje na Idrijskem nabral Jurij Dolinar in poslal v herbarijsko zbirko na Dunaj. Žal o tej najdbi, razen »okolica Idrije«, česa natančnejšega ni navedel. Sprožil pa je draž njegovega iskanja, ki seje uspešno zaključilo leta 2004. Decembra 2007 sem našla še njegovo drugo nahajališče. Majhno, a je in kdo ve koliko jih je še. Kdo je bil Jurij Dolinar? Lani smo se spomnili 135. obletnice njegove smrti, zato še nekaj besed o njem. Jurij Dolinar (Georg Dolliner, 1794 - 1872) seje rodil v Radečah pri Zidanem mostu. Med leti 1846-1867 je služboval kot rudniški kirurg v Idriji. Že za časa svojega službovanja 135 na Dunaju seje pridružil tedanjemu vrhunskemu krogu srednjeevropskih znanstvenih združenj in sodelavcem znanstvenih revij. Uveljavil seje kot uspešen in priznan raziskovalec flore. Tudi med službovanjem v Idriji je prepešačil vso idrijsko okolico ter odkrival in preučeval rastlinje. Ko je, pet let po upokojitvi, leta 1872 umrl v Idriji, so dediči njegovo obsežno knjižnico in 80 fasciklov herbarijske zbirke izročili v varstvo rudniški upravi, danes pa gradivo hrani Prirodoslovni muzej v Ljubljani. IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Po Dolinarju so nekoč imenovali rod križnic Dollineria, kar je v botaniki velika čast. A te drobne rastline je že pred njim odkril Scopoli. Informacije v tistih časih niso potekale kot danes, zato se danes ena od njih imenuje Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana), ki sodi v rod repnjakov in ne v samostojen rod. Počastitveno rodovno ime Dollineria pa seje ohranilo le v zgodovini botaničnega poimenovanja. Toliko o prvem najditelju Blagajevega volčina na Idrijskem in o obisku največjega botanika med kralji. Še istega leta je grof Rihard Ursini Blagay ovekovečil njegov obisk z več kot 4 m visokim spomenikom na svojem posestvu, ki je pri nas in najbrž še daleč naokoli edinstven odraz slovenske kulturne dediščine. Letošnje obletnice smo se spomnili tako v Polhovem Gradcu kot v Idriji. V Polhovem Gradcu s simpozijem ob 150-letnici smrti grofa Blagaya 16. maja in odkritjem njegovega spomenika v polhograjski graščini v juniju 2008. V Idriji pa je Muzejsko društvo organiziralo spominsko ponovitev botanične ekskurzije po Strugu. Varovanje rastlin Kraljev obisk je botroval prvim mislim in idejam o potrebnosti zavarovanja redkih in posebnih rastlin. Vsi kdaj potrebujemo nekoga, da nas popazi, nas zaščiti in varuje. Celo vsemogočni Homo sapiens, ki ima toliko možnosti, kaj potem šele naše rastline, obsojene na en prostor, obsojene na vse prilike in neprilike, obsojene na našo milost in nemilost. Kralj Saški je bil pobudnik misli, da bi bilo smiselno o nekaterih rastlinah razmišljati na drugačen način, uvidel je grožnjo uničenja nekaterih posebnih rastlin, on in njegovi sodobniki so vžgali dim ali ogenj iz katerega seje rodila dejavnost varovanje rastlin. Tako sta bili že leta 1896 in 1898 v Sloveniji prvi zavarovani roži ravno Blagajev volčin in naša alpinka - planika (Leontopodium alpinum). V nedrih naših grap, ki uspevajo kar dobro varovati svoje zaklade tudi same s svojo neprehodnostjo, nepreglednostjo, nedostopnostjo in odmaknjenostjo, bi našli poleg že zgoraj naštetih še mnogo drugih zavarovanih rastlin, ki so na seznamu zavarovanih rastlin republike Slovenije. O njih je leta 1993 obširno pisal v Idrijskih razgledih Rafko Terpin. Varovanje rastlinje pri nas urejeno z zakonom. Prvi njegov skrbnik Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah je bila objavljena v Uradnem listu RS številka 46/2004 in dopolnjena z uredbo objavljeno v Uradnem listu številka 110/2004, katerima je priložen tudi seznam zavarovanih rastlinskih vrst, ki so domorodne na območju republike Slovenije in seznam nedomorodnih vrst. Ta uredba nadomešča Odlok o zavarovanju redkih ali ogroženih rastlinskih vrst iz leta 1976, ki je ščitil 28 rastlin. Z novo uredbo se zavarujejo ogrožene prosto živeče rastlinske vrste, predpisuje se pravila ravnanja, poseben varstven režim ter ukrepe varstva in smernice za ohranitev habitatov (rastišč) teh vrst, z namenom ohranitve ugodnega stanja teh vrst. Varstveni ukrepi pa so odvisni od vzroka ogrožanja. Prvi povod za zavarovanje rastlin (1896) je bilo 136 trganje in izkopavanje, sedaj pa redke rastline ogroža še uničevanje in spreminjanje rastišč (regulacije, intenzivno kmetovanje, gradbeni posegi, izsuševanje, zaraščanje...). Zato se je v okviru Evropske unije oblikovala celovita aktivnost, imenovana Natura 2000. To je evropsko omrežje varstvenih območij, ki skrbi ne le za rastline, tudi za živali in ohranjanje življenjskih okolij. Njen glavni cilj je ohraniti biotsko raznovrstnost ptic in habitatov za prihodnje rodove. Na varstvenih območjih želi ohraniti živalske vrste ter habitate, ki so redki ali pa so v Evropi že ogroženi. Slovenija je ob svojem pristopu določila seznam naravnih območij, ki ustrezajo merilom direktiv. Direktive podpirajo trajnostni razvoj, ki lahko zadovoljuje potrebe sedanjih rodov, hkrati pa ne škoduje potrebam prihodnjih. Na varstvenih območjih Natura 2000 direktive ne izključujejo človeške dejavnosti. Vendar pa moramo zagotoviti, da te dejavnosti ne bodo ogrozile narave, temveč bodo - kadar bo to mogoče - njeno ohranjanje podpirale. Uredba o zavarovanih rastlinah iz leta 2004 v Sloveniji sedaj varuje 215 rastlin in stopnje zavarovanja so različna. Nekaterih ne smemo nabirati, drugih izkopavati, tretjim ne smemo pobirati semen, najbolje pa je, da kar vse zaščitene pustimo kar tam kjer so in takšne kot so. Kot v vsemu, smo se tudi z zavarovanimi rastlinami morali evropeizirati. Ker Pariz in London nimata zvončkov, telohov, šmarnic in ciklam, so tudi naše, čeprav pri nas ne tako redke rastline, zavarovane in prav je tako, seveda pa je največja vrednota, da se je seznam bogato - desetero razširil. Stanje ogroženosti rastlin pa je razvidno 170. OBLETNICA PRVEGA KR Al JF.VF.f!A OBISKA V IDRIJI Naravna dediščina tudi iz Rdečega seznama praprotnic in semenk, ki je sestavni del pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, objavljenim v Uradnem listu RS št. 82/2002. Na tem seznamu je preko 342 vrst rastlin in ni dokončen. Njegov poudarek je na kategorijah ogroženosti, Kategorije ogroženosti so izumrla vrsta (Ex), domnevno izumrla vrst (Ex?), prizadeta vrsta (E), ranljiva vrsta (V), redka vrsta (R), vrsta zunaj nevarnosti (0), neopredeljena vrsta (I) in premalo znana vrsta (K). Za izboljšanje stanja ogroženih rastlinskih in živalskih vrst se izvajajo ukrepi. Ukrepi se prednostno izvajajo glede vrst, ki so domnevno izumrle, prizadete, ranljive in redke. Namen rdečega seznama je prikazati stanje favne in flore v Sloveniji glede na stopnje njene ogroženosti ter s tem seznaniti javnost. Tako kot Rafko Terpin, se tudi sama ne bi ozko regionalno omejevala; z našim območjem pojmujem širšo okolico idrijsko-cerkljanskega sveta in seveda je včasih treba stopiti tudi čez rob. Vedenje o tem, kaj vse še, poleg naštetega, nas obkroža, se vztrajno dopolnjuje. Vsak čas, vsak posameznik, ki rastlinstvo strokovno raziskuje ali pa se z njim ubada le ljubiteljsko, prinaša dopolnitve, nova vedenja, nova odkritja. Na seznamu zavarovanih rastlin sta dve rastlinski družini (lisičjakovke in kukavičevke). 1. Druži na lisičjakovk (Lycopodiaceae) so praprotnice, v katero spadajo štirje rodovi: lisičje, dvorednik, lisičjak in blateč. Iz svojih potepanj po naših gozdovih poznam brezklaso lisičje, sploščeni dvorednik ter kijasti (Jože Bavcon IR 49/1-2004) in brinolistni lisičjak. Rod blateč naše kraje obide. 2. Koliko in kje vse so kukavičevke (Orchidaceae) razširjene na našem območju, je podrobno opisal RafkoTerpinv Idrijskih razgledih leta 2005 in prispevek dopolnil leta 2006. Iz mnogih rodov, zajetih v tej družini, jih je naštel 36 vrst. Na kratko najljubkejše: trizoba kukavica ima na idrijskem rojstni kraj, seveda zahvaljujoč Scopoliju, redke in seveda pomembnejše so lepi čeveljc, bleda kukavica, mačja ušesa ali friski, zelo primorska, pri nas najbrž najredkejša škrlatnordeča kukavica, zeleni volčji jezik, zelenkasti vimenjak, bele ročice, obe murki, Loeselova grezovka, koralasti koren, purpurna močvirnica, Miillerjeva močvirnica, laponska prstasta kukavica, zavita škrbica... Zavarovani so mnogi rodovi: 1. šotni mahovi (Sphagnum). Še lani smo ga opazovali nad Slugovo dolino pod Blegošem. Najdemo ga še na Logu ob zg. Idrijci (R.Terpin), 2. narcise (Narcissus), tri vrste v Sloveniji, od teh dve gojeni in včasih podivjani. Pri nas bi bilo najverjetnejše pojavljanje gorske narcise (Narcissuspoeticus subsp. radiiflorus) ali ključavnice. Še vedno nas v velikih množinah razveseljuje na Strelicah nad Podkrajem, žal pa je »ušla« iz suhih cerkljanskih obronkov na Škofju in Lajšah, kjer rastišča že dolgo niso potrjena (R. Terpin), 3. klinčki (Dianthus), vseh 14 vrst rastočih v Sloveniji (pri nas divji, tržaški in montpellierski), 4. rosike (Drosere), tri vrste so v Sloveniji, od teh pri nas v močvirjih najpogostejša okroglolistna (poleg dolgolistne) v Gačniku, nad Slugovo dolino in na Logu ob zg. Idrijci (RT), 5. perunike (Iris) 7 vrst v Sloveniji s še petimi podvrstami, pri nas kojniška perunika (Iris sibirica subsp. erirrhiza) z res bogatim nahajališčem na Kojci (R.Terpin), najbrž sibirska perunika (Iris sibirica subsp. sibirica) v Koševniku in Predgrižah. Kako je ime tisti nad plezalnim vrtcem v Strugu ne vemo, poznamo le njen priimek (Iris s. p.)( R.Terpin), 6. mečki (Gladiolus), štiri vrste v Sloveniji. Kateri so naši na Javorniku, na Čelkovem vrhu, nad Utrami (R.Terpin) ob njihovi lepoti sploh ni najpomembnejše. Naša rastišča so vsa bolj suha, domnevno bi bili ilirski mečki (Gladiolus illyricus), do točne določitve nam bi pomagal njihov gomolj, 7. netreski (Sempervivum), dve vrsti v Sloveniji s še dvema podvrstama, pri nas najbrž navadni netresk (Sempervivum tectorum) na Kojci, podatek Rafaela Podobnika ni potrjen, 137 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 8. netreskovci (Jovibarba), od dveh vrst rastočih v Sloveniji, žal nobena pri nas, 9. mastnice (Pinguicula), dve vrsti v Sloveniji in obe tudi pri nas - redkejša navadna mastnica (Pinguicula vulgaris) z modrovijoličnimi cvetovi in mnogo pogostejša alpska mastnica (Pingucula alpina) z belimi cvetovi. 10. lilije (Lilium), v Sloveniji rastejo tri vrste in vse tri tudi pri nas: z oranžnim cvetom -kranjska lilija (Lilium carniolicum), z vijoličnim pridihom turška (cvet me res spominja na turški turban) lilija (Lilium martagon) in po obliki bolj podobna svetopisemski liliji brstična lilija (Lilium bulbiferum) z oranžnimi cvetovi, doma smo jim rekli «masnca«, 11. potonike (Paeonia), dve vrsti v Slovenji, s še dvema podvrstama, žal nobena ne uspeva v naši bližini, najbližja je na Velikem grebenu med Colom in vrhom Kovka (R.Terpin), 12. trave bodalice (Stipa), štiri vrste v Sloveniji, pojavljanje treh zelo nezanesljivo, le peresasta bodalica s tremi podvrstam, ugibam: najbrž Stipa eriocaulis subsp. carniolica kuka ob ravnokar omenjeni potoniki čez greben na Col in proti morju, 13. kosmatinci (Pulsatilla), pet vrst v Sloveniji z najžlahtnejšo velikonočnico in še tri podvrste. Žal pojavljanje gorskega kosmatinca (Pulsatilla montana) na Strmcu že nekaj let ni potrjeno (R. Terpin), se pa z njim dovolj bogato bahata Colski okoliš in Kovk, 14. telohi (Helleborus), pet domorodnih vrst v Sloveniji, od tega zelo pogosta pri nas črni (Helleborus niger), z belimi cvetovi in blagodišeči teloh (Helleborus odorus) popolnoma v zelenem. Seveda pa so zavarovane tudi posamezne rastline. Od 63 posameznic je po našem vedenju pri nas rastočih najmanj 23. Naj jih naštejem: navadni mali zvonček, pomladni veliki zvonček ali kronca, rumena maslenica, alpska možina, arnika, kratkodlakava popkoresa, šmarnica, Kochov, Clusijev, rumeni, panonski in močvirski svišč, navadni pasji zob, navadna ciklama, avrikelj, kranjski in idrijski jeglič in Bertolonijeva orlica. Da pri nas raste vseh pet zimzelenih lesnatih zavarovanih rastlin, tisa, navadna bodika, bodeča in širokolistna lobodika ter Blagayev volčin, sem že omenila. Omenila pa bi še nekaj pomembnic iz seznama, ki rastejo v naši neposredni soseščini: vTrnovskem gozdu endemična, rebrinčevolistna hladnikija, tudi endemična primorska košeničica s Čavenskega pogorja, planika z Golakov in Kudja, Scopolijev repnjaks Stanovega roba vTrnovskem gozdu, Zoisova zvončica iz Govcev, zimzeleni gornik s Kovka in Govcev (zmrzal nam ga je pobrala na Hudourniku (R.Terpin), v Zali pa so ga odstranili pri širjenju ceste (T. VVraber)), travniška modra čebulica s Planinskega polja ter dišeči volčin z Male gore. V veliko zadovoljstvo mi je, da so mnoge rastline, ki jih je za zavarovanje predlagal Rafko Terpin že leta 1993, po sedanji uredbi zaščitene. V varovanju rastlin nas že dolgo prekašata Goriška in Sežanska občina. Kar nekaj bi jih bilo še vedno nujno zavarovati v občinskem merilu. Take posebnice so alpski volčin s Hudournika in Jelenka, navadni jesenček in piramidasta zvončica s Prižnice, pomladanski in visoki jeglič, ledenodobni relikt - najmanjši alpski zvonček s Hudournika in izTisovških prepadov, dvolistna morska čebulica - sostanovalka zvončkov (in včasih pasjega zoba), nekaj malega alpske velese na Hudourniku, skalno prerast, ametistasto možino, vretenčasti in julijski ušivec, rožnati gadnjak, karnijsko zvončico, ter navadno mladomesečino s Porezna. Ravno tako bi si varovanje zaslužila zaradi izsuševanja ogrožena mala praprot, katero je na Mrlišu v Doleh našel že Scopoli - navadni kačji jezik. V slovenskem merilu mogoče res ne potrebujejo posebnega varovanja, na našem območju pa so tako redke in tako posebne, bodisi ilirske, bodisi alpske, bodisi drugače ogrožene, da res potrebujejo skrbnika. Vse pa kaže, da trije načini varovanja niso dovolj. Kako je možno, da smo v času tako visoke naravovarstvene zavesti ob nahajališče širokolistne lobodike v Strugu? Veliko zaščitenih in seveda ogromno naših, tako navadnih, a tako posebnih zaradi njihovih botrov, Scopolija, Hacqueta, Hladnika, ...oziroma kar naših vsakdanjih spremljevalk ob poteh (pa ni nujno, da se v taki pogostnosti pojavljajo tudi v drugih delih naše dežele), si lahko ogledamo v mladem, 170. OBLETNICA PRVEGA KR Al JF.VF.f!A OBISKA V IDRIJI Naravna dediščina malem, a že tako bogatem Scopolijevem spominskem botaničnem vrtičku pod »Kajzer jaškom« ob vstopu na Rake. V botaniki ne moremo pričakovati dokončnosti in trajnosti, ni pa tudi trenutnih stvari. Rastline skromno živijo z nami, ob nas, če nam ni zanje, tudi mimo nas, dajejo nam čas in čakajo na delček naše, njim naklonjene pozornosti. Ne morem drugače, kot da zaključim z besedami Henrika Coste: »Ta ponovna sreča je očitno več kot le slučajna, je tisti ljubeznivi dar, ki ga božanstvo pred drugimi smrtniki nakloni posameznim izbrancem.« Mi smo ti izbranci, zato vam še enkrat polagam na srce: od narave smo odvisni, kot doslej jo varujmo, bodimo njeni prijatelji in tisočero nam bo poplačala. Viri Costa H., 1848: Reiseerinnerungen aus Krain, poglavje »Sr. Majestat, Friedrich Augusfs von Sachsen, botanische Reisen in Krain« (Njegovega Veličanstva, Friderika Augusta Saškega, botanična potovanja po Kranjski), str. 253-266, prevod T. Wraber. Pfeifer, J., 1989: Zgodovina idrijskega zdravstva: Zdravstveno in socialno varstvo idrijskih rudarjev v preteklih stoletjih. Mestni muzej Idrija. Terpin, R„ 1993:0 zavarovanih in nekaterih drugih redkih rastlinah na Idrijsko-Cerkljanskem ozemlju. Idrijski razgledi 38:51-59. Terpin, R„ 2005:0 kukavičnicah na Idrijskem, Idrijski razgledi, 50-1 in 51-1. Wraber, T., 2007: Zakaj se Idrija ponaša z naslovom slovenskih botaničnih Aten, Idrijski razgledi, 52-1. Wraber, T., 1990: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba Ljubljana. Wraber, T., 2007:2 x sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba Ljubljana. Skobrne, P., 2007: Narava na dlani. Zavarovane rastline Slovenije. Žepni vodnik. Mladinska knjiga, Ljubljana, 116 str. Ur.l. RS, št. 82/2002. Ur.l. RS št. 46/2004,110/2004. Zahvala Iskreno se zahvaljujem Rafku Terpinu za širokogrudno in nesebično izdane mnoge njegove odkrite dragocene botanične zaklade naših grap in rovtov, ter za dopolnitev podatkov o nahajališčih v samem prispevku, ter prof. Tonetu VVraberju za strokovni pregled članka. Avtor vseh risb v članku je Rafko Terpin. 139 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Ksenija Šabec Karl marx, del rešitve ali problema Ob stoletnici prvega izida Komunističnega manifesta v slovenskem jeziku Uvod Leta 1908, torej pred natanko sto leti in šestdeset let po njegovem izvirniku, smo Slovenci in Slovenke dobili prvi izid teksta, ki je pomembno zaznamoval naslednje stoletje in pol, v slovenskem jeziku. Komunistični manifest Karla Marxa' in Friedricha Engelsa2 vsaj na simbolni ravni še danes predstavlja besedilo, ki kljub svojemu skromnemu obsegu nosi veliko simbolno vrednost. Njegova vsebina, dostikrat slabo poznana ali sploh nepoznana, po eni strani buri duhove in jim ne pusti zakopati bojne sekire, po drugi strani pa vzbuja občutke nostalgije za idejo sveta, ki je padla pod težo lastnega bremena konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Besedilo, ki sta ga Marx in Engels pisala od novembra leta 1847 do januarja leta 1848 po naročilu Zveze komunistov, tedaj tajne mednarodne delavske organizacije, je bilo objavljeno pod naslovom Komunistični manifest (čeprav je znano tudi kot Manifest komunistične stranke, to je »javnosti namenjeni teoretični in praktični strankarski program«) 21. februarja 1848, torej v simbolnem letu »pomladi narodov«. Najprej je bil objavljen v nemščini in izdan v tem jeziku v Nemčiji, Angliji in Ameriki v najmanj dvanajstih izdajah. V francoščini je prvič izšel v Parizu tik pred junijsko revolucijo leta 1848, v angleščini pa dve leti pozneje v Londonu in na začetku sedemdesetih let tudi onkraj Atlantika. Poljaki in Danci so bili prav tako med prvimi, ki so manifest dobili v svojem jeziku kmalu po nemški izdaji, medtem ko so Rusi čakali nanj do začetka šestdesetih let. Z današnjega - laičnega - vidika je prvi slovenski prevod manifesta, ki ga je kot četrti zvezek izdala založba časopisa Naprej v Idriji, natisnjen pa je bil v Lampretovi tiskarni v Kranju, skorajda obskuren dogodek, z vidika zgodovinskega političnega in kulturnega konteksta pa je bilo to skorajda samoumevno dejstvo, ki bi se veliko težje zgodilo kjerkoli drugje na tedanjem Kranjskem. Idrija je bila v tistem času za Ljubljano drugo največje kranjsko mesto, obenem pa je predstavljala zavoljo rudnika živega srebra pomembno industrijsko in s tem tudi delavsko središče ter živahno društveno, izobraževalno in kulturno stičišče. Založba Bogataj je stoletnico zaznamovala z izdajo ponatisa Komunističnega manifesta v slovenskem jeziku ob nekdanjem prazniku Osvobodilne fronte in 1. maju, prazniku dela. Komunistični manifest sto šestdeset let pozneje Branje manifesta »na prvo žogo« sto šestdeset let pozneje se zdi predvsem kot spodletela prerokba. A kot piše ameriški filozof pragmatist Richard Rorty (1998: 950), so prav spodletele prerokbe pogosto navdihujoče branje. Komunistični manifest in Nova zaveza sta skoraj šolska primera slednjega, saj sta bila oba pri svojih avtorjih mišljena kot napoved prihodnjih dogodkov in oba sta se - vsaj doslej - izkazala kot »udarca v prazno«. Kristus se ni vrnil in čeprav nihče ne more dokazati, da se nekega dne res ne bo, da bi s tem empirično dokazal učlovečenje boga, na to čakamo že malce dolgo. Prav tako ne more nihče dokazati, kot pravi Rorty, da sta se Marx in 140 KARL DEL REŠITVE ALI PRO KOTOJNISTIČNI TTlflNIFEST. NAPISALA KARL MARX in FRIDERIK ENGELS. PRELOŽIL M. J—Č. Cena 40 vin. IV. zvezek knjižnice časopisa Idrija 1906. Izdala založba časopisa „Naprej!" D D D r^mS* Tiskal Iv. Pr. Lampret v Kranju i Predstavitve Engels motila, ko sta razglasila smrt buržoazije. Nemara se bo spričo globalizacijskih procesov na področju delovne sile trenutno čedalje večje pomeščanjenje evropskega in severnoameriškega delavstva vrnilo v prvotno obliko in privedlo do razpada kapitalizma, ko bo oblast prevzel razsvetljeni proletariat, a tudi na prihod tega čakamo že kar dosti časa. Toda kljub tem »odlogom« moč navdiha obeh besedil ni zmanjšana. Kakor tudi ni zmanjšana s tem, da so milijone ljudi zasužnjevali, preganjali, mučili in ubijali tisti, ki so se za svoja dejanja sklicevali prav nanju. Spomin na križarske vojne, preganjanje v imenu vere in nasilne spreobrnitve, inkvizicijska sodišča ter na zasliševalne metode komunističnih tajnih služb, skratka »neznanska pogoltnost in aroganca krščanske duhovščine in komunistične nomenklature« nas mora brezpogojno odvračati od tega, da bi dali moč in oblast ljudem, ki trdijo, da vedo, kaj hoče bodisi bog bodisi zgodovina. Obe besedili torej moramo brati mimo prerokb in prerokov, ki si monopolno prilaščajo pravico do njunega razlaganja, ter v njiju predvsem iskati moč navdiha, da bi bil ta svet nemara enkrat v prihodnosti resnično boljši in dostojanstven za večino ljudi na njem. In kaj naj bi bilo v Komunističnem manifestu, tem poldrugo stoletje starem dokumentu tako inspirativnega za današnji čas? Če zgolj omenimo »najbližji cilj« {Marx in Engels 1848/1908: 8), ki sta si ga sicer zelo pragmatično, a zato nič manj utemeljeno zastavila tako Manifest kot splošno delavsko gibanje v drugi polovici 19. stoletja v Evropi in Ameriki, to je zakonita uvedba osemurnega delavnika, ki ga je proglasil že ženevski kongres internacionale leta 1866 in kasneje pariški delavski kongres leta 1889, potem je jasno, da je ta dolgo časa na prvi pogled tako samoumeven dosežek mednarodnega delavskega gibanja v sodobnih postindustrijskih družbah poznega kapitalizma - vsaj v menedžerskem diskurzu - vse pogosteje označen za enega izmed razlogov premajhne gospodarske rasti in prepočasi vzpenjajočih se grafov dobička podjetij, v realnosti pa vse pogosteje tudi dejansko kršen. Ko Marx in Engels pišeta o družbenih razmerah v tedanjem zahodnem svetu, vse večji razslojenosti družbe v dva »velika naravnost nasprotujoča si razreda, v buržoazijo in proletariat« ter o širitvi industrije z evropskim kolonializmom in imperializmom v preostale dele sveta in vzpostavljanju svetovnega trga (Marx in Engels 1848/1908:10), ne moremo mimo asociacije, ki se nam ob branju IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 ponuja s sodobnimi globalizacijskimi procesi, ki marsikje v tako imenovanem tretjem svetu narekujejo »vojaško delovno disciplino« v podjetjih, izkoriščanje poceni delovne sile, izogibanje ekološkim standardom, ki veljajo v Evropi, s stisnjenimi zobmi sicer, a vendarle zlorabljanje otroškega dela mimo vseh konvencij o otrokovih pravicah v številnih podružnicah evropskih in ameriških transnacionalnih gospodarskih družb in tako naprej. Ali kot pravita avtorja: »Potreba po razsežnejšem odjemalnem trgu za svoje produkte podi buržoazijo po vsej zemeljski krogli. Povsod se mora vgnezditi, povsod obdelovati, povsod stvarjati zveze. Meščanstvo s svojim izkoriščanjem svetovnega trga je organiziralo produkcijo in konzumcijo vseh dežel popolnoma kozmopolitično. [...] In kar velja o gmotni, velja tudi o duševni produkciji.« (ibid.: 11-12). Če odmislimo arhaičnost jezika in namesto izrazov »buržoazija« uporabimo »najbogatejših 20 odstotkov«, namesto »proletariat« pa »preostalih 80 odstotkov«, potem večina stavkov Manifesta še vedno zveni prepričljivo - toliko bolj za Združene države in le nekoliko manj za Evropo, kjer država blaginje ravno tako vse bolj kleca pod pritiski neoliberalnih in korporativnih vlad. Čeprav povprečne stopnje življenjske dobe, hrane, zdravja in pismenosti na globalni ravni naraščajo, se razlike med bogatimi in revnimi poglabljajo. Samo v zadnjih treh desetletjih 20. stoletja naj bi se razlike v prihodkih med 20 % najbogatejših in 20 % najrevnejših na svetu podvojile (Bok 1996: 41). Italijanski esejist, zgodovinar, kritik in eden od ustanoviteljev ter glavnih piscev časopisa La Repubblica Giorgio Bocca (2005) pravi, da so v desetih najbogatejših državah sveta dobički kapitala v zadnjih petnajstih letih zrasli za 300 %, plače delavcev pa so ostale na enaki ravni, pri čemer milijarda delavcev dnevno zasluži manj kot 0,2 evra in celo v deželah izobilja jih 160 milijonov dela za le slabih 0,8 evra na dan. A bogati se tudi fizično in simbolno vse bolj ločujejo od revnih. V Združenih državah Amerike obstaja 30.000 skupnosti, ki so ograjene z zidom in ograjo, ščitijo pa jih oboroženi zasebni varnostniki. Tudi v Evropi je tako imenovano načelo segregiranih skupnosti zlasti na relaciji predmestje - mesto vse bolj očitno. V teh skupnostih si bogatejši ljudje izoblikujejo »mala naselja« na obrobjih velemest z vso potrebno - seveda zasebno - infrastrukturo, od zasebnega zdravstva do šolstva, kulturnih, rekreacijskih in ostalih aktivnosti, pri čemer vse manj, ker si to pač lahko privoščijo, vlagajo v javne sisteme. S tega vidika je mogoče tudi zlasti dve Marxovi tako pogosto kritizirani načeli, ki ju izpostavi v Manifestu, reflektirati v drugačni luči. Obe načeli izhajata iz zgornje argumentacije. Prvo je teza, da padec avtoritarnih vladavin in vzpostavitev ustavne demokracije ne zagotavljata že a priori enakosti in dostojanstva med ljudmi in da posledično bogati postajajo vse bogatejši, revni pa vse revnejši. V tem smislu je zgodovina dejansko »zgodovina razrednih bojev«, saj v praktično sleherni kulturi in slehernem času obstajajo tisti, ki že imajo denar, moč in oblast in ki seveda delajo v smeri, da bodo monopol nad tem kapitalom prenesli tudi na svoje potomce. Drugo načelo pa je »zloglasna« težnja po odpravi zasebne lastnine, ki je »z delom pridobljena« in »temelj vse osebne svobode, delavnosti in samostojnosti«, kot pravi Marx (Marx in Engels 1848/1908:18) in nadaljuje: »Vsi izven sebe ste, ker hočemo odpraviti zasebno last. Toda v vaši obstoječi družbi je zasebna last za 9 desetink članov odpravljena; zasebna last obstoja baš v tem, da za 9 desetink ne obstoja. [...] Očitate nam skratka, da hočemo odpraviti vašo lastnino. Vsekako, to hočemo.« (ibid.: 19). Vzporednice med Marxovo definicijo delavskih mezd oziroma plač, ki so vsote življenjskih sredstev, potrebnih, da ohranijo delavcu življenje, kar pa v realnosti komaj zadošča za reprodukcijo golega življenja, z današnjimi osebnimi zgodbami, na primer, zaposlenih žensk v Muri na tem mestu seveda ni naključna. 142 KARL MARX, DEL REŠITVE ALI PROBLEMA Predstavitve Sklep Spisek idej, ki so lahko inspirativne za razmišljujočega človeka na začetku 21. stoletja, če mu njegova kritična misel to dopušča, je še dolg. Ne samo v populistične namene pogosto (zlo)rabljena Marxova izjava, da so v vsaki dobi vladajoče ideje le ideje vladajočega razreda, pač pa tudi, na primer, ena izmed desetih »odredb«, ki bi se jih »naprednejše dežele« morale držati, če naj bi se odnosi med delavci in menedžerji oziroma lastniki spremenili v smeri večjega zadovoljstva zlasti prvih, je tudi »javna in brezplačna vzgoja vseh otrok«, ki je danes pod vse večjim pritiskom tendenc po njihovem reduciranju zlasti v najbolj korporativnih državah, med katerimi Slovenija žal ne manjka. Mimo etičnosti in univerzalnosti nekaterih načel Manifesta, ki je tako kot večina bodisi svetnih bodisi posvetnih simbolnih besedil izpostavljen različnim interpretacijam in s tem tudi njihovim (zlo)rabam, branje tega teksta praktično ni mogoče, če ne podležemo redukcionističnemu imperativu, ki ga zlasti »ljudje ene knjige« pogosto prakticirajo. V tem je najbrž treba iskati smisel branja različnih »velikih knjig«. Ali kot pravi Rorty: »Svoje otroke moramo vzgajati tako, da se jim bo zdelo nevzdržno, da mi [...], ki sedimo za pisalnimi mizami in se s prsti sprehajamo po tipkovnicah, zaslužimo [...] stokrat več kot tisti, ki v tretjem svetu sestavljajo naše tipkovnice. Skrbeti moramo za to, da bi države, ki so bile industrializirane najprej, zdaj pa so stokrat bogatejše kot tiste, ki še niso industrializirane, to dejstvo skrbelo in žalostilo.« (Rorty 1998:952). In če obstaja še tako utopistična zavest, da je v prihodnosti nemara mogoče preseči človekovo surovo sebičnost in »civilizirani sadizem«, ne da bi v to morale poseči nadnaravne sile, na katere prevečkrat in s preveliko lahkoto prelagamo lastno odgovornost, potem Manifest ostaja na naših knjižnih policah tudi v 21. stoletju. Reference Bocca, Giorgio (2005): "Hudodelstva globalnega trga". http://www.rtvslo.si/ars/content. php?id=31363, obiskano 7.3.2005. Bok, Sissela (1996): »From Part to Whole«. V: Martha C. Nussbaum with Respondents, Joshua Cohen (ur.): For Love ofCountry: Debating the Limits ofPatriotism. Beacon Press, Boston, str. 38-44. Marx, Kari in Friedrich Engels (1908): Komunistični manifest. Založba časopisa Naprej, Idrija. Rorty, Richard (1998): Komunistični manifest 150 let pozneje: Spodletele prerokbe, veličastna upanja. Teorija in praksa, let. 35, št. 5, str. 950-955. 143 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Karmen Simonič Mevric Od kod si pa ti doma? s prelepega črnovškega Predstavitev zgodovinskega raziskovalnega dela na OŠ Črni Vrh v obdobju od 1987 do 2007 (2. del, 1999 - 2007) KAKO SO STANOVALI NAŠI PREDNIKI, Spremembe v bivalni kulturi, šol. leto 1999/2000 Ključne besede Žigonova kmetija v Črnem Vrhu, stanovanjska kultura Predgriž, Zajcova kmetija v Mali Gori, Rovtarjeva kmetija v Zadlogu, Guzelovi v Idrijski Beli, kamra, črna kuhinja, vodnjak, kozolec, hiša, kevdr, cimr, gorna hiša, kašča, svinjska kuhinja, štirna Kratka predstavitve vsebine V raziskovalni nalogi so predstavljene nekatere domačije in način življenja po posameznih zaselkih in naseljih na planoti. Nina Homovec je v Predgrižah popisala in s fotografijo predstavila najstarejše hiše. Svoj del je k podobi Predgriž prispevala Urška Čuk, ki je pripravila prispevek o eni bogatejših hiš (pr Zaje, Črni Vrh 1), ki ji je življenje določevalo tudi lega (križišče cest, javni vodnjak). Helena Felc je pripravila prispevek o Žigonovi domačiji v Črnem Vrhu. Veronika Rupnik je opisala domačijo Rovtarjev v Zadlogu. O domačiji Guzelovih v Idrijski Beli je podatke zbrala Petra Rupnik, hribovsko kmetijo Zajcevih iz Male Gore pa je opisal Gašper Rupnik. Vsak prispevek vsebuje kratek zgodovinski opis družine in nastanka hiše. Vse stavbe so predstavljene tudi z risbo (tlorisi, skice lege posameznih poslopij domačije, karta lege posameznih hiš v naselju). Veliko pripovedno moč imajo fotografije, ki predstavljajo posamezne detajle. Vsebino dopolnjujejo tudi slovarčki narečnih besed. Izbrani kratek odlomek »Svinjska kuhinja, kevdr in špajz Iz veže na levo je še ena veža. Iz te veže naravnost pa se je prišlo v svinjsko kuhinjo, kjer so kuhali hrano za prašiče. Iz svinjske kuhinje je bil izhod iz hiše ali pa si se po stopnicah spustil v hlev. Hrano za svinje so kuhali v kotlu. V tem prostoru so imeli tudi žehto za rjuhe. V špajzu so ponavadi hranili zabelo in svinjsko meso. V kevdru pa je bilo na hladnem spravljeno sadje. S špajzom so bile povezane tudi mnoge zgodbica, kajti v tem prostoru je bilo spravljeno tudi vino. Moški so v tistem času nosili čevlje 144 podkovane z železnimi žeblji. Ob koncu dneva, ko so otroci ležali na peči in je domov prišel oče, so ga otroci že od daleč slišali. Hihitali so se in si rekli:«A'ga, podkejca je že zarabanla,« ko je oče stopil čez prag.« Vir: Kako so živeli naši predniki: 3.4 Idrijska Bela, pr. Guzelovih, Petra Rupnik, str. 36. Raziskovalna naloga, OŠ Črni Vrh. Učenci, ki so se ukvarjali z raziskovanjem Raziskovalno nalogo so pripravili Helena Felc 8. r„ Nina Homovec 8. r„ Urška Čuk 8. r., Petra Rupnik 7. r., Klemen Rupnik 7. r., Gašper Rupnik 6. r., Veronika Rupnik 7. r. Ostale dejavnosti povezane z izdelano raziskovalno nalogo Vzporedno z raziskovanjem bivanjske kulture je potekal v sodelovanju z Mestnim muzejem Idrija tudi projekt Kozolec. Nagrade, priznanja Komisija za delo z zgodovinskimi krožki pri ZPM Slovenije je nalogi Kako so stanovali naši predniki, Spremembe v bivalni kulturi podelila zlato priznanje. OD KOD SI PA TI DOMA? S PRELEPEGA ČRNOVŠKEGA Predstavitve KOZOLCI, šol. leto 1999-2000. Kratka predstavitve vsebine Idejo za zbiranje gradiva o kozolcih je dala direktorica MMI Ivana Leskovec. Projekt je potekal v letih 1999 in 2000. Delo je potekalo projektno in je vključevalo različne metode in oblike dela, ki so bile prilagojene starostni stopnji učencev. Člani zgodovinskega krožka so pod mentorstvom Karmen Simonič Mervic na terenu zbirali informacije za vsak kozolec posebej, ga skicirali, fotografirali, izmerili in zbrali osnovne podatke o starosti, graditeljih in morebitnih posebnostih. Tako je nastala zbirka popisnih listov. Etnologija nima izdelanega posebnega obrazca oz. popisnega lista za popis stavbarske dediščine, zato je bilo potrebno najprej pripraviti popisni list. Popisni list vsebuje rubrike: lokacija kozolca, vrsta kozolca, domače ime lastnika kozolca, naslov lastnika kozolca, skica kozolca z merami (višina, dolžina, širina in skica lege kozolca v kmečkem domu, prostor za zapis podatkov o gradnji kozolca, čas gradnje in posebnosti, število oken in štantov, debelina zidov) in prostor za fotografije. Učenci, ki so se ukvarjali z raziskovanjem Tina Rupnik in Judita Rupnik sta popisali kozolce v Idrijskem Logu. Nina Homovecje zbrala gradivo o kozolcih v Predgrižah. Jožica Rupnik in Erika Kavčič sta popisali kozolce v Lomah. Zabeležili sta tudi tiste, ki ne stojijo več, pa nanje spominjajo ostanki temeljev. Helena Felcje natančno popisala Žigonov kozolec v vasi. Gašper Rupnik je popisal Smrekarjev kozolec na vasi. Ostale dejavnosti povezane z izdelano raziskovalno nalogo Tematska razstava zbranega gradiva o kozolcih na Črnovrškem - Zgodba trave v avli OŠ Črni Vrh, od 16. do 17. junij 2000. Razstavo so dopolnjevali likovni izdelki učencev in učenk razredne stopnje.Tema likovnih izdelkov so bila kmečka opravila povezana s košnjo, učenci pa so ustvarjali v glini in grafiki. Pri pouku tehnične vzgoje (mentorica Lilijana Homovec) so vsi učenci na predmetni stopnji izdelovali makete kozolcev. Večina maket je predstavljalo resnične kozolce na Črnovrškem. Razstava je bila na ogled še dvakrat: v oktobru 2000 v mali galeriji Mestnega muzeja v Idriji in na Dnevih tehnične kulture v Ljubljani na Ljubljanskem razstavišču, novembra 2000. O kozolcih v Idrijskem Logu je nastala tudi raziskovalna naloga. Pripravili sta jo Tina Rupnik in Judita Rupnik. Naloga je bila maja 2001 predstavljena na državnem srečanju mladih raziskovalcev v Murski Soboti. Članek Simonič Mervic, K., Rupnik. J., Rupnik.T. 2002: Kozolci v Idrijskem Logu. Idrijski razgledi. Letnik 47, št. 1, str. 120-127. Nagrade, priznanja Učenki Tina Rupnik in Judita Rupnik sta raziskovalno nalogo predstavili na 1. regijskem srečanju mladih raziskovalcev v Idriji. Tekmovanje je v okviru ZOTK Slovenija- Gibanja znanosti mladini pripravila Gimnazija Jurija Vege Idrija. Naloga je na regijskem nivoju osvojila prvo mesto. Avtorici sta jo predstavili na 1. državnem srečanju mladih raziskovalcev v Murski Soboti, maja 2001, kjer sta osvojili srebrno priznanje. OD NJIVE DO MIZE - prehrana naših prednikov, šol. leto 2000/01 Ključne besede Izdelava ješprena, priprava skute, kisanje repe, kisanje zelja, koline, postopki shranjevanja živil - shranjevanje mesa, sušenje sadja, pajštev, shranjevanje živil, različne shrambe, kevdri, jame, priprava jedi in recepti, jedilnik, bonton pri jedi. Kratka predstavitve vsebine Želodci naših prednikov so bili polni toliko, kolikor je bila velika kmetija, na kakšni nadmorski višin je bilo posestvo, kakšna je bila lega domačije, bližina državne meje, ki je spodbujala »kontabant«, kako pridni ter iznajdljivi so bili ljudje in od medsebojne pomoči. Še do pred štiridesetimi leti so na Črnovrškem večino hrane pridelovali doma. Na njivah so pridelali večino zelenjave, ki je bila tudi glavna hrana: zelje, repo (oboje so doma kisali), krompir, kolerabo, peso, korenje, fižol, bob. Sejali so tudi veliko žita: pšenico, ki so jo zmleli v moko za kruh, ki so ga pekli doma v krušni peči; ajdo za ajdovo moko, iz katere so kuhali ajdove žgance; ječmen, katerega so tolkli s stopo, da so dobili ješpren in proso za proseno kašo. Redili so krave in ovce, zato je bilo mleko doma. Iz njega so delali maslo, skuto, kislo mleko, sir. 145 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Pomembna so bila jajca, tako za peko kot za kuho. Takoj po vojni so ženske jajca in maslo nosile v Ljubljano, kjer so živila menjavala za sladkor, moko, sol, tobak Vedno so imeli tudi kokoši. So pa morali sami skrbeti za kokošji zarod, ker se novih kokoši ni kupilo tako kot danes.Tako so imeli doma kokoši, peteline in piščančke. Hrano je bilo potrebno na različne načine konzervirati oz. shraniti. Svinjsko meso hranili v masti, ga solili v salamorje, okadili in prekajevali v raufkamrah. Sušili so sadje, gobe in različne rastline za pripravo čajev. Posebno vlogo so za prehrano naših prednikov imeli kevdri, jame in zasipnice, kjer so poljski pridelki ostali sveže shranjeni vse do pomladi. V nalogi je opisanih 24 različnih jam, kevdrov, ledenic oz. zasipnic. Zbrani so tudi podatki, kako je družina jedla, kako so bili razporejeni obroki in kaj se je jedlo. Zapisani so tudi nekateri recepti. Na koncu naloge je tudi slovarček narečnih besed. Izbrani kratek odlomek »Mojemu očetu Cirilu Habe, roj. 1954 je njegov oče, moj dedek Ivan, živel od 1914-1991, večkrat kaj povedal o svoji mladosti. Naša domačija leži v Zadlogu. Pri hiši je bilo 14 ljudi. Kupili niso takrat skoraj nič, samo kvas, včasih kis ter kakšen liter olja. Kis so prodajali Vipavci, to je bilo ponavadi skisano vino. Kupovali so tudi sol in koruzno moko. Pozimi so zaklali 5 do 6 prašičev in njihovo meso temeljito nasolili, da se niso vanj zaredili črvi. Sadili so 3000 sadik zelja, danes jih posadijo le 100 sadik. Zelja je bilo za dve tako velike kadi, da je bilo potrebno vanje priti po lestvah. Sejali so tudi bob, spravljen je bil v kozolcu. Bilo ga je za tri štante (okna) kozolca. Sejali so tudi repo, vendar je pridelava repe manj zanesljiva, ker sojo rade napadale bolhe. Omeniti moramo tudi ajdo. Ajdo so posejali pomladi, ko je dozorela, so seme nesli zmleti v mlin v Zali. Doma so bili lastniki tudi vinograda v Vipavski dolini. Če so morali na hitro poleti ubiti žival, je koline dobila cela vas. Meso, ki ga niso mogli razdeliti, so spustila nad vodo v vodnjaku, kjer je zdržalo približno štiri dni tudi v poletni vročini. (Zapisala Bernarda Habe)« Vir: Raziskovalna naloga Od njive do mize, OŠ Črni Vrh, 2000/01. In še recept: Fižol s suhimi hruškami Zajed potrebujemo 2/3 fižola in 1/3 suhih hrušk. Oboje kuhamo približnol,5 ure in nato postrežemo skupaj z vodo, v kateri smo kuhali jed. Po pripovedovanju je imela voda prevladujoč okus po hruškah in ne po fižolu. (Veste kaj je krompir v komašnah? To je krompir v oblicah.) Učenci, ki so se ukvarjali z raziskovanjem Učenci 6. razreda: Jernej Bizjak, Aleksandra Črnologar, Simon Čuk, Klemen Erjavec, Bernarda Habe, Luka Homovec, Lea Kavčič, Miha Kenk, Grega Lampe, Domen Leskovec, Nataša Logar, Alenka Lozar, Nejc Pivk, Erika Rudolf, Polona Rudolf, Sabina Rudolf, Klara Rupnik, Matjaž Rupnik, Nejc Rupnik, Rozi Rupnik. Ostale dejavnosti povezane z izdelano raziskovalno nalogo Tematska razstava Prehrana naših dedov, Od njive do mize. Avla OŠ Črni Vrh. Črni Vrh, od 7. do 21. marca 2001. Nagrade, priznanja Komisija za delo z zgodovinskimi krožki pri ZPM Slovenije je nalogi Od njive do mize - prehrana naših prednikov podelila zlato priznanje. TRGOVINA IN PROMET Z MLEKOM NA ČRNOVRŠKI PLANOTI, šol. leto 2001/2002 Ključne besede Zbiralnica mleka Plestenic, zbiralnica mleka prTominc, mlekarna v Zadlogu, mlečna živinoreja na Črnovrškem danes, mlekarstvo danes, čutara za prenašanje mleka, kašule Kratka predstavitve vsebine Črnovrška planota nima velikih danosti za razvoj gospodarstva. Nekoč, vsaj do druge svetovne vojne, je prevladovalo kmetijstvo, predvsem živinoreja. Danes je v mlečno živinorejo usmerjen predvsem Zadlog, ostali kmetje na planoti pa imajo po nekaj glav živine. Trgovina z mlekom in mlečnimi izdelki je bila zelo razvita v času med obema vojnama, ko je Črnovrška planota po Rapalski pogodbi 146 OD KOD SI PA TI DOMA? S PRELEPEGA ČRNOVŠKEGA Predstavitve pripadala Italiji. Črnovrške gospodinje so izdelovale maslo, ki so ga nosili prodajati v Trst. Zaradi lažjega zbiranja in predelave mleka, so že med obema vojnama ustanovili zadrugo. V drugačni obliki je delovala zadruga tudi po drugi svetovni vojni. Zbiralnice mleka so bile raztresene po vsej planoti. Objekte, kjer so bile zbiralnice mleka in pripomočke so predstavljeni na fotografiji ali risbi. Izdelani so tudi zemljevidi z vrisanimi potmi po katerih je potekal promet z mlekom. Izbrani kratek odlomek »16.1.1927 so v Zadlogu začeli z njihovo mlekarno. Rekli soji kar »naša mlekarna«. Idejo za to mlekarno je dal Filip Kosmač in pa Marjana Strel, kije bila doma iz Breznice in je imela v Zadlogu več sorodnikov. Po posvetovanju in premisleku so prišli do zaključka, da bi se v Zadlogu dalo napraviti eno zelo uspešno mlekarno. Ugotovili in izračunali so tudi, da bi od tega lahko zelo dobro zaslužili..... .....Že prvo leto seje poslovanje mlekarne zaključilo z dobičkom. Dobiček so namenili za kritje stroškov za nakup strojev. Morebitni ostanek dobička pa so namenili za rezervni sklad, kije služil za morebitno kritje izgub. Marca 1928 so napredovali že toliko, da so sprejeli že celo vrsto ukrepov, med drugim so tudi določili kazen za samovoljno kvarjenje mleka, dolivanje vode v mleko, posnemanje maščobe ali kak drug način, ki manjša kakovost mleka. Prva kazen je bila 100 lir, ponovna kazen pa 200 lir. Določili so tudi, da so člani dolžni sami oskrbovati mlekarno s snegom in ledom.To delo je bilo obvezno in brezplačno. Sneg in led so namreč rabili za nemoteno delovanje mlekarne. V njem so namreč hladili mleko in shranjevali maslo, saj hladilnikov in zamrzovalnikov takrat še niso poznali. Led so dobivali iz rupe nad »Hbkom«. Tudi leto 1928 mlekarna zaključi s pozitivnim izidom. V istem letu so imeli tudi revizijo mlekarne. Bili so zelo dobro ocenjeni in pohvaljeni glede prostorov mlekarne. Dogovorili so se tudi, da se bo mleko plačevalo odvisno od maščobnosti.« (Poplavljeno Zadloško polje, trideseta leta 20. stol. Na improviziranih splavih prevažajo čutare z mlekom. Črnobela fotografija, fotografirala Marija Zagoda, por. Rupnik, iz Zadloga, hrani Sonja Habe, Črni Vrh.) Učenci, ki so se ukvarjali z raziskovanjem: Simon Čuk 7. razred, Klara Rupnik 7. razred, Alenka Lozar 7. razred. Nagrade, priznanja Komisija za delo z zgodovinskimi krožki pri ZPM Slovenije je nalogi Trgovina in promet z mlekom na črnovrški planoti podelila zlato priznanje. MLEKARSKA ZADRUGA ZADLOG, šol. leto 2001/02 Ključne besede Mlekarna na Sred v Zadlog, zbiranje mleka, izdelava masla, zadružništvo Kratka predstavitve vsebine Prva mlekarska in sirarska zadruga z neomejeno zavezo je bila ustanovljena leta 1898 v Črnem Vrhu pri »Vidmarju«. Delovala je kratek čas. Mlekarska zadruga v Zadlogu je bila ustanovljena 16. januarja 1927. Prvotno je bila ta mlekarna v »Podtisovem vrhu« pri Mikšovem Janezu. Ko seje isto pomlad sezidalo poslopje za mlekarno»Pr Štefk« v Zadlogu na Sredi, je bila potem centralna mlekarna tam. Kot podružnice te mlekarne ali posnemališča pa so bila v Podtisovem vrhu, Plestenicah, Beli in Idrijskem Logu, po drugi svetovni vojni pa še v Križni gori. Več zbiralnic je skrajšalo pot do »Srede« pri Štefku. Po drugi strani pa je bilo to tudi bolj praktično, saj so v vsaki zbiralnici posnemali mleko, ki so ga kmetje prinesli tja in so nato v glavno mlekarno odnesli samo smetano, ki je bila posneta z mleka. To je bilo delo mlekarja, ki je pač takrat delal v tej zbiralnici. V glavni mlekarni pa so potem iz smetane naredili maslo, ki so ga tam tudi hranili. Mleko je bilo na splošno zelo maščobno in se je dalo narediti 1 kg masla iz 22 litrov mleka. Mleko so v mlekarni zadnjič posneli 14.4. 147 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Zbiranje kebrov leta 1935. Na zadnji strani fotografije je zapisano: Pred mlekarno pri Štefku. Mlekar vaga, gospodar Jože piše. Vir: Mlekarska zadruga Zadiog, raziskovalna naloga. Simon Čuk, šol. Ieto2001/02. OŠ Črni Vrh. ■ • ■ 1971. Mlekarna Zadiog je dne 3.5.1971 prvič oddala smetano Mlekarni Godovič in s tem prenehala biti samostojna. Člani zadruge so morali poskrbeti tudi za led, kije bil nujno potreben za hlajenje masla. V ta namen so v rupo nad »Hbkom« navozili sneg in led ter ga pokrili z listjem. Led in sneg sta tam lepo ostala. Po potrebi so ga potem vozili v mlekarno v jamo za hlajenje masla. Izbrani kratek odlomek »Leta 1935 se je v občini Črni Vrh zaredilo zelo veliko kebrov. Na predlog mlekarskega odboravZadlogustadr.Testan- šef Kmetskega urada v Idriji in Občina Črni Vrh organizirala lov na hrošče. Mladina jih je največ lovila v maju in juniju. Za en kilogram mrtvih in s kropom poparjenih hroščev se je plačalo 20 centesimov. Določena so bila postajališča, pri katerih so kebre prevzemali, vagali in plačevali. V Zadlogu so bili pri Abrahtu, Štefku, Kosmaču, v Črnem Vrhu pri Žigonu itd. Skupno iz vse občine se je nabralo 85 kvintalov, od tega največ v Zadlogu - 45 kvintalov. Za to akcijo je največ prispeval Kmečki urad v Idriji. Manjše prispevke so dali tudi: Občina in Kmetijsko društvo Črni Vrh ter okoliške mlekarske zadruge. Zadloška mlekarna je prispevala 100 Lir. Skupno seje plačalo za lov na kebre 1700 Lir. To je bil lep znesek glede na takratno valuto in glede na trud za to delo. Poznejša leta ni bilo več toliko hroščev, ker dogodilo se je, da jih je mraz uničil spomladi, ko so se razvijali.« Učenci, ki so se ukvarjali z raziskovanjem: Simon Čuk, 7. razred. Nagrade, priznanja Simon Čuk je raziskovalno nalogo predstavil na 2. regijskem srečanju mladih raziskovalcev v Idriji. Tekmovanje je v okviru ZOTK Slovenija- Gibanja znanosti mladini pripravila Gimnazija Jurija Vege Idrija. Naloga je na regijskem nivoju osvojila prvo mesto. Avtor jo je predstavil na 2. državnem srečanju mladih raziskovalcev v Murski Soboti, maja 2002, kjer je osvojili srebrno priznanje. KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE AUSCHVVITZ, šol. leto 2001/02 Ključne besede Auschwitz, Ravensbruck, koncentracijsko taborišče, taboriščnica Marija Koren, taboriščnica Zofija Koren Kratka predstavitve vsebine Naloga je nastala na pobudo Polonine mame Vere, ki je želela, da se zapiše zgodba njene mame Marije Hladnik, rojene Koren, kije na lastni koži izkusila življenje v nacističnem taborišču Auschvvitz. Kruto življenjsko izkušnjo je delila skupaj s sestro Zofijo, takrat staro 16 let, ki je bila pri nastajanju naloge pomemben vir ustnih informacij. Marija Koren je prišla v taborišče Auschvvitz v začetku julija leta 1944, od tam so jo premestili v Ravensbruck, konec vojne je dočakala na prisilnem delu v Siemensovi tovarni v Berlinu. Domov sta se sestri vrnili tri mesece po koncu vojne. Pot nazaj je trajala 19 dni. Zofija je bila ob povratku domov stara 17 let in je tehtala 45 kg. Domači niso vedeli, ali sta hčerki živi.Tudi Marija in Zofija sta s 148 OD KOD SI PA TI DOMA? S PRELEPEGA ČRNOVŠKEGA Predstavitve RAZVOJ TEHNOLOGIJE IN NJEN VPLIV NA NAČIN ŽIVLJENJA, šol. leto 2002/03 Ključne besede Elektrifikacija, radio, televizija v naših domovih, kmetijski stroji in pripomočki, molzni stroj, izdelava sira, električni pastir, košnja - kosilnica, nakladalka, plug, mlatilnica, kolo, motor, pluženje snega in snežna freza, izdelovanje suhe robe, vrtalnik, motorna žaga, šivalni stroj, pralni stroj, žehta Kratka predstavitve vsebine Spremembe v življenju so najbolj opazne prav v 20. stoletju. To stoletje je tudi čas, ki ga zajema šolska snov zgodovine v osmem razredu (op. Osmi razred osemletne OŠ). Danes živimo v času, ko nas obkrožajo različni aparati in stroji.Tudi večina prispevkov za nalogo je bilo napisanih s pomočjo računalnika. Nalogo sestavljajo različni prispevki tako po kvaliteti kot vsebini. Vsak učenec sije izbral svojo temo raziskovanje, glede na to, kaj mu je bilo najbližje in glede na dostopnost virov doma ali pri sorodnikih. Učenčevo okolje je še vedno delno kmečko, zato je velik del naloge namenjen predstavitvi tehnoloških sprememb pri kmečkih opravilih. Nalogo začne prispevek o odkritju in uporabnosti električne energije, ki je zelo spremenila način življenja in delo na kmetiji. Predstavljeni so tudi različni gospodinjski stroji, ki so olajšali delo predvsem ženskam. strahom prihajali domov. Na srečo je družina vojne strahote preživela. Izbrani kratek odlomek »Z vlaka so morali nesti vso prtljago. Postavili so jih v vrsto. Ločili so jih po spolu. Prišle so paznice in jih odvedle v kopalnice. Tam so morale oddati prtljago, denar, nakit. Vse so popisali in dali v vrečo. Vse so ostrigli, nekatere na balin, nekaterim so pustili malo las. Zofija je prej imela kite. Na kite je bila zelo ponosna. Zdelo seji je zelo poniževalno in je bila žalostna, da so ji ostrigli lase. Ker so jo ostrigli, jo je sonce zelo ožgalo. Dobila je sončne opekline. Imela je veliko krast. Nato so slekli svojo obleko in dobili taboriščno - lagersko. Vtetovirali so jim tudi številko na levo roko na komolec. Zofiji so vtetovirali Interniranke na poti v zbirno taborišče po osvoboditvi, Zofija je druga z desne v zadnji vrsti (lastnica Vera Rudolf, Predgriie). številko 82430, sestri Mariji pa 82431. Tetoviranje je potekalo hitro, skoraj tako, kot bi pisala na roko. Malo je bolelo. Vedela je, da je to tetovaža in da ji bo številka ostala na roki. Številko ima še danes.« Vir: Polona Rudolf. Koncentracijsko taborišče Auschvvitz, raziskovalna naloga. Črni Vrh. 2001/02. Učenci, ki so se ukvarjali z raziskovanjem: Polon Rudolf, 7. razred. Nagrade, priznanja Polona Rudolf je nalogo predstavila na 2. regijskem srečanju mladih raziskovalcev v Idriji. Tekmovanje je v okviru ZOTK Slovenija- Gibanja znanosti mladini pripravila Gimnazija Jurija Vege Idrija. 149 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Izbrani kratek odlomek: Kako se da plesati na glasbo ene same gramofonske plošče »Ata mi je pripovedoval, kakšno čudo je bilo, ko je moj dedek leta 1955 kupil prvi radio. Bilje majhen. Ogrodje je bilo leseno. Spredaj je bilo platno, spodaj pa dva gumba. Eden je bil za uravnavanje glasnosti, drugi pa za iskanje radijskih valov oz. radijske postaje. To čudo je postavil na poličko nad vrati. Največkrat so poslušali Radio Washington. Oddaja je trajala kakšne pol ure in je bila v slovenščini. Leta 1964, ko seje moj ata vrnil s služenja vojaškega roka, seje zaposlil v rudniku živega srebra v Idriji. Za prvo plačo si je kupil radio in gramofon. Še danes je na podstrešju in tudi kakšna stara gramofonska plošča bi se našla. Radio je kupil v Ljubljani tik pred novim letom 1964. S tisto veliko škatlo je šel na avtobus. Ker pa je bila na avtobusu velika gneča, je sedel kar na škatli. Takrat so se mladi prevažali le z motorji, poti so bile pozimi zasnežene in radio ima s tem posebno zgodbo. Pri sosedovih so takrat fantje in dekleta praznovali novo leto, zato je prišel ta radio še kako prav. Stric je vozil moped, moj ata pa je sedel zadaj in v naročju pestoval radio. Pa je kolesu na ledu spodneslo in padli so vsi trije. Stric, ata in radio. Najdlje je po zraku letel prav radio. Razbila seje sprednja šipa. Slabe volje sta ata in stric nadaljevala pot, v upanju, da se gramofonu ni zgodilo nič hujšega.Tudi dve plošči, gramofonski, ki ju je stric imel v žepu sta ostali celi. Prišla sta do sosedovih, ki soju že nestrpno pričakovali. Čakali so, da jim ata pokaže, kako se vrti plošča. Radio je nekaj časa hreščal, nato so prižgali gramofon in ta je odlično delal. Tako so se nato celo noč zabavali in plesali na glasbo dveh gramofonskih plošč. Le toliko so vmes počivali, da seje gramofonska igla malo ohladila. Še velikokrat so imeli zabave in radio z gramofonom jim je prišel prav. Danes pa sameva na podstrešju kot spomin na atov prvi zaslužek. Ne vem, če sploh še dela. Saj ni bil v rabi že več kot dvajset let.« Zapisala MelitaTominec. Število učencev, ki so se ukvarjali z raziskovanjem Bernarda Habe, 8. r., Klara Rupnik, 8. r., Luka Homovec, 8. r., Simon Čuk, 8. r., Nejc Pivk, 8. r., Matjaž Rupnik, 8. r., Domen Leskovec, 8. r., Lea Kavčič, 8. r., Grega Lampe, 8. r., Rozi Rupnik, 8. r., Aleksandra Črnologar, 8. r., Miha Kenk, 8. r., Erika Rudolf, 8. r., Nejc Rupnik, 8. r., Sabina Rudolf, 8. r„ Polona Rudolf, 8. r. Sodelovali so še:Tatjana Gostiša 7. r., Borut Gostiša 7.r., Melita Tominec 7.r., Špela Jamšek 6.r., Blažka Benčina 5.r., Katja Pivk 5. r., Tomaž (Emil) Rudolf 6.r., Martin Jamšek 5. r., Ana Kavčič 5.r., Andreja Kavčič 5. r, Ema Habe 5. r, Karmen Logar 5.r. Ostale dejavnosti, ki so bile povezane z izdelano nalogo Potekal je šolski projekt Razvoj tehnologije in njen vpliv na način življenja. Z različnimi dejavnostmi so se vanj vključili vsi učenci šole. Izvedena je bila javna prireditev Dan odprte šole, 28. marca 2003, v telovadnici šole z razstavo likovnih del vseh učencev na temo Spremembe v tehnologiji in njihov vpliv na življenje in razstavo zbranih predmetov iz preteklosti. Izšla je pesmarica (fotokopirana izdaja) pesmi, pripravila Damjana Leskovec, prof., ki so se včasih prepevale na planoti. Iz pesmarice še ena kratka: Marija po nebesih špancirala je, vse verne dušice preštevala je. Vse druge so bile, le moje ni b'lo, o, Jezus usmiljeni, usmil se še njo, da pride pod božje nebo. Povedala Almira Lozar, zapisala Alenka Lozar. Nagrade, priznanja Komisija za delo z zgodovinskimi krožki pri ZPM Slovenije je nalogi Razvoj tehnologije in njen vpliv na način življenja podelila zlato priznanje. TRNOVSKI MARATON, šol. leto 2003/04 Ključne besede Športno-rekreativna prireditev, smučarski teki, maraton Kratka predstavitve vsebine Trnovski maraton je bil v osemdesetih letih največja športno rekreativna prireditev v tedanji Jugoslaviji. Prvi je potekal 10. marca 1974. Do leta 1977 so si maratoni sledili vsako leto zapored, nato pa so zime 150 Predstavitve OD KOD SI PA TI DOMA? S PRELEPEGA ČRNOVŠKEGA Na razglednici je zadaj napis ČRNI VRH nad Idrijo 683m, Slovenija z lipovim listom in maskoto bikec. Smučarja v spodnjem desnem kotu sta na tekaški progi David in loško R upnik, znana tekača na smučeh, domačina iz Zadloga. Zbrala Valentina R upnik, 3. razred. Razglednice Črnega Vrha z okolico skozi čas. Šolska raziskovalna naloga. Tina Rupnik, Ines Tominec. Osnovna šola Črni Vrh. 2007, str. 15. skromne s snegom onemogočale izvedbo prireditve. Že leta 1977 ni bilo snega, zato so naslednje leto izvedli dva maratona. Prireditev je bila prva tovrstna v Jugoslaviji. Presegla je pričakovanja pobudnikov in celotne slovenske javnosti. Potem so se pojavili množični teki vsepovsod.Ti pa se ni niso smeli imenovati maraton.Tako so potekali Bloški teki, Dupeljski teki.Trnovski maraton je imel prednost pri določanju datuma. Program Trnovskega maratona je bil naslednji: maraton-smučarski tek na 42 km, mali maraton - smučarski tek na 20 km, pionirski tek- smučarski tek na 10 km, namenjen osnovnošolski mladini, tekSLO-smučarski tek na 12 km na terenskih smučeh in v uniformi za vojake JLA (Jugoslovanska ljudska armada) in pripadnike TE (Teritorialne enote) in milice. Naloga je nastala na osnovi biltenov, ki so izhajali ob vsaki prireditvi, zapisov na koledarjih, ki jih je zapisovala Emica Rupnik in z zbiranjem spominov ljudi, ki so bila na različne načine povezani s prireditvijo kot tekmovalci, organizatorji, gledalci. Maratoni so potekali do leta 1989. Izbrani kratek odlomek 9. Trnovski maraton, 12. februar 1984 V biltenu ob desetletnici prireditve lahko preberemo: "Med 2000 tekači jih je kar 145 teklo na 60 km dolgi progi. Zmagal je Dušan Podlogar v moški in Končnikova v ženski konkurenci. Na 42 km je zmagal Habenicht (Avstrija) v moški in Čebuljeva v ženski konkurenci." Vreme in dogajanja po koledarju leto 1984, kijih je zapisala Emica Rupnik Vremenske razmere so bile takrat naslednje: Februar seje začel z lepim vremenom, 6. je zapadel nov sneg, do konca tedna je močno pihal veter (burja, sever). V soboto 11. 2. je bilo jasno z burjo. Število učencev, ki so se ukvarjali z raziskovanjem Špela Jamšek, Romana Lampe, Tomaž Rudolf, Tomaž Rudolf, Luka Rupnik (vsi 7. razred) Ostale dejavnosti, ki so bile povezane z izdelano nalogo Raziskovalna naloga je bila predstavljena na javni prireditvi decembra 2004 v Primer zapisa na koledarju, glej 12. februar. Vir: Emica Rupnik, Zadlog. w .^.UMU. __ "in PETEK V "J*, l-a i) IV/ Viljem /-»-eve^ OC SOBOTA Matija Jvh H 1 SOBOTA, ^^ ^ZTp? I I Marija 4v©u* "|-J NEDELJA ^^ ICm Damijan*^ L^^U^UpJAM ch rJf PONEDELJEK H JL i Andrej . ^ ......, - V— 13 ?oNEDELjEK er vil?°vL VVOA fy>< TOREK ^ J fiabriieU ' L. J 151 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 telovadnici OŠ Črni Vrh. Predstavitev je dopolnila razstava likovnih del učencev na temo šport in tematska razstava predmetov povezanih s Trnovskim maratonom. Vse predstavitve so bile deli mednarodnega projekta Comenius - Europlaying. Nagrade, priznanja Komisija za delo z zgodovinskimi krožki pri ZPM Slovenije je nalogi Trnovski maraton podelila zlato priznanje IGRE NAŠIH DEDKOV, šol. leto 2005/06 Ključne besede Otroška igra, igre na prostem, preživljanje prostega časa, izštevanke, druženje Kratka predstavitve vsebine S svojimi prispevki je sodelovalo 79 učenk in učencev, ki so zapisali pravila iger in spomine informatorja na igro. Gradivo je uredila Mia Kavčič. Likovno opremo je z učenci in 7. razreda pripravila mentorica Ana Vončina, prof. Naloga je sestavljena iz dveh delov. V prvem deluje predstavljenih 32 iger, ki se/so se igrale na prostem. V drugem delu naloge je zbranih opis 19 iger, ki se igrajo v prostoru. Opisano je kje se igrica igra, koliko igralcev je potrebno, kakšna so pravila igre, kako poteka igra, kakšne so nagrade oz. kazni. Marsikateri opisani igrici je dodan spomin, ki gaje prispeval pripovedovalec igrice. Prav ti spomini so zelo zanimivi, saj nam povedo, kako so včasih otroštvo preživljali otroci. V nalogi je zbranih največ iger, ki so se igrale zunaj. To je po svoje razumljivo, saj so vsi, ki so pripovedovali spomine na igre nekoč, živeli na podeželju. Odločilno pa je bilo tudi druženje; več otrok na kupu bi bilo za prostore v stanovanjski hiši prevelika obremenitev. Izbrani kratek odlomek VOLKALCA »Moja stara mama mi je pripovedovala kakšne igre so se igrali. Igrali so se Človek ne jezi se, Mikado, Slepe miši, Volkalca. To je igra s fižoli - majhnimi in velikimi ali pa tudi s koruzo. Na leseni plošči so imeli narisano igro, v vrečki pa so imeli shranjeno koruzo ali fižol. Za igro sta potrebna dva igralca. Na narisani leseni plošči je narisana paša, hlev in stranišče. Ovce - koruza ali majhen fižol postavimo na pašo, volk pa jih hoče pojesti. Ovce morajo priti do štalce po poteh, ki so narisane. Če ovce volka obkolijo, da ne more naprej ne nazaj ali levo in desno, mora iti na stranišče. Od 14 ovc morajo priti v hlev štiri. Igra 14 ovc in 2 volka. Zmaga tisti, ki ima več ovc v hlevu, ali tisti, ki jih je več požrl. Igro so igrali ob mrzlih zimskih dneh in sicer ob večerih. Med seboj so se zamenjevali. Kdor je bil prej volk, bo zdaj ovca in obratno. Včasih so imeli pravo tekmovanje, saj so si naredili tudi kakšno nagrado. Če so bili na paši, s seboj niso imeli lesene plošče, so pa imeli svinčnik in list papirja. Na paši so se igrali tudi s kamenčki. To je ena od iger, ki jo je igrala moja stara mama. Na to igro ima lepe spomine, saj so se veliko družili in se zabavali. Tudi starejši so se včasih igrali to igro in vsi so se smejali, no kdor je včasih izgubil, se je tudi jokal. Če so se igrali z očetom, je zmagal največkrat oče. DOGODEK: Nekega večera so se hoteli igrati igro, pa niso našli fižolov. Preiskali so celo hišo, pa jih niso našli. Čez nekaj časa jim je mama povedala, da jih je vrgla v smetnjak. Takrat pa je bilo že prepozno in so morali iti spat.« Zapisala Tina Rupnik, 8. razred/9, pripovedovala babica. Število učencev, ki so se ukvarjali z raziskovanjem 79 učenk in učencev. 152 OD KOD SI PA TI DOMA? S PRELEPEGA ČRNOVŠKEGA Predstavitve Ostale dejavnosti, ki so bile povezane z izdelano nalogo Šolski projekt Igra nekoč je bil del vsebin okviru mednarodnega projekta Commenius - Europlaying (vodila Katja Žužek, prof.). Od šolskega leta 2004/05 leta je bila OŠ Črni Vrh vključena v projekt Europlaying. Namen tega projekta je, da se spoznavamo jezike, navade, običaje in kulture drugih narodov oz. držav. V projektu so sodelovale Slovenija (OŠ Črni Vrh), Nemčija, Irska, Danska, dve šoli iz Italije in Belgija. Vsebina 3-letnega projekta je bila igra. Prvo leto sodelovanja je bilo namenjeno spoznavanju tipične domače igra, ki se jo igra brez industrijskih pripomočkov. Vsaka šola si je izbrala eno družabno igro in jo posnele na video trak. Nato so bili posnetki poslani v vse države, ki so sodelovale v projektu. Učenci OŠ Črni Vrh so si izbrali igro skrivalnice. Organizirali smo športni dan, kjer smo se igrali vse igre, ki smo jih prejeli na videoposnetku iz drugih držav. Vsebina sodelovanja v drugem letu je bilo spoznavanje iger iz preteklosti. Del projekta je bila tudi izdelava raziskovalne naloge. V tretjem letu sodelovanja naj bi nastala evro igra, ki bi jo sestavili učenci vseh šol skupaj. Tretje leto sodelovanja OŠ Črni Vrh ni uresničila, ker ji niso bila odobrena denarna sredstva. Marca 2006 je bila izvedena javna prireditev na temo otroška igra. Učiteljice razredne stopnje so z učenci pripravile prireditev, v kateri so preko igre, plesa in petja prikazali, kako so se oz. se igrajo otroci. Tema športnega dne so bile družabne igre na prostem, tiste, katere opise pravil so zbrali učenci in tistih iger, katere opis so posiali naši partnerji v okviru projekta Comenius - Europlaying. Nagrade, priznanja Komisija za delo z zgodovinskimi krožki pri ZPM Slovenije je nalogi Igre naših dedkov podelila zlato priznanje. RAZGLEDNICE ČRNEGA VRHA Z OKOLICO SKOZI ČAS, šol. leto 2006/07 Ključne besede Razglednice z motivi Črnega Vrha in okolice, fotografinja Marija Zagoda por. Rupnik Kratka predstavitve vsebine Razglednica v času elektronske pošte izgublja svojo vrednost. Razglednice z motivi krajev so zanimive iz več razlogov. Preko podob na sprednji strani lahko spremljamo razvoj oz. spreminjanje naselja. Zapisi zadaj nam odkrivajo človeške zgodbe. Težko je zbirati razglednice z motivom kraja v krajem samem. Učenci in učitelji so uspeli zbrati več kot osemdeset različnih razglednic. V nalogi je predstavljenih 29 razglednic. Najstarejša je iz začetka 20. stol. Najnovejša je razglednica Lep pozdrav iz Črnega Vrha, ki jo je izdala OŠ Črni Vrh. Na zbranih razglednic se največkrat pojavljajo cerkev sv. Jošta z župniščem, cesta Črni Vrh- Col, t. i. črnovrške rajde, spomenik dr. Frančišku Lampetu in park oz. plač, samo naselje Črni Vrh oziroma panorama naselja in različne turistične točke, kot sta smučišče in nekdanji hotel Bor. V nalogi je predstavljena tudi Marija Zagoda por. Rupnik iz Zadloga, ki je imela svoj fotografski aparat in je z njim zabeležila podobo Zadloga in različne dogodke. Njena naj bi bila tudi ena od fotografiji poplavljenega Zadloškega polja. Izbrani kratek odlomek Vir: Razglednice Črnega Vrha z okolico skozi čas, str. 8. Črni Vrh, 2007. Pogled na Črni Vrh z zahodne strani, pred 1 .sv. vojno Velikost 9,0cm x 14,0 cm Špela Jamšekje razglednico dobila kot darilo od Jerneja Sekoleca. G. Sekolec ji je razglednico podaril zaradi navdušenja nad njenim klekljanjem. Kupil jo je na Dunaju pri trgovcu s starimi razglednicami in podobnimi starimi tiski. Za nakup se je odločil, ker ga je razglednica spomnila na obisk Slovenije, zato se je odločil, da bo Špeli razglednico tudi podaril. Lastnica Špela Jamšek, Zadiog. 153 IDRIJSKI RAZGLEDI 1 -2 / 2008 Število učencev, ki so se ukvarjali z raziskovanjem Tina Rupnik, InesTominec, obe 9. razred, sta zbrano gradivo povezali v raziskovalno nalogo. Ostale dejavnosti, ki so bile povezane z izdelano nalogo Potekal je šolski interni projekt z naslovom Ko še ni bilo telefonov z izvedenimi naslednjimi dejavnostmi: - Izdelana zbirka razglednic v elektronski obliki. - Ustvarjanje na temo moj domači kraj na razglednici z razstavo in otvoritvijo likovnih del v šoli. Pri urah likovnega pouka so vsi učenci ustvarjali na temo moj domači kraj na razglednici. Mentorice so bile razredne učiteljice Vera Podkrajšek, Francka Rupnik, Marija Rupnik Hladnik, Vera Rudolf, Elizabeta Bonča, Ivanka Erjavec, na predmetni stopnji pa Barbara Petkovšek. - Marčevska prireditev. Učiteljice razredne stopnje so vsebino marčevske prireditve črpale iz teme sporočanje in obveščanje nekoč. - Tehniški dan - izdelava škatel iz razglednic. V okviru tehniških dni so učenci 7. razreda pod mentorstvom Lilijane Homovec in Barbare Petkovšek izdelovali škatle iz razglednic. - Predavanje za starše in učiteljski zbor. Zbrano gradivo je Karmen Simonič Mervic predstavila na predavanju za starše oz. krajane, 3. maja 2007. - Izid razglednice z motivom iz likovnih del učencev šole. Izdana je bila razglednica Lep pozdrav iz Črnega Vrha. Oblikovanje razglednice je delo Barbare Petkovšek. Postavitev razstave razglednic in likovnih del, razstavišče Nikolaja Pirnata, Mestni muzej Idrija. Postavitev razstave, priprava gradiva (ideja, realizacija, tekst - Karmen Simonič Mervic). Postavitev razstave (Barbara Petkovšek, Karmen Simonič Mervic). Otvoritev razstave, 15. maj 2006, razstavo je otvoril predsednik ZPMS mag Franc Hočevar. V programu otvoritve razstave so sodelovali učenci izbirnega predmeta ansambelska igra pod mentorstvom Damjane Vončina. Razstava je bila odprta od 15. maja 2006 do 3. junija 2007. Po dogovoru med ravnateljico OŠ Črni Vrh Alenko Cvetaš in vodstvom MMI so imeli krajani KS Črni Vrh v času od 15. do 20. maja 2007 prost ogled vseh muzejskih zbirk. Ob otvoritvi razstave je bil izdelan galerijski list. Ideja, tekst Karmen Simonič Mervic in Barbara Petkovšek (tudi oblikovanje). Dan muzejev, sodelovanje z Mestnim muzejem Idrija, 18. maj 2007, je potekalo javno vodstvo po razstavi Lep pozdrav iz Črnega Vrha za učence OŠ Idrija in OŠ Sp. Idrija. Vodstvo po razstavi so izvajali Klara Rudolf, 3. razred (pripravila Vera Rudolf), Matic Rudolf in Anja Bonča oba 4. razred (pripravila Ivanka Erjavec), Kristina Colja, 2. razred (pripravila Marija Rupnik Hladnik) in Tina Rupnik, Ines Tominec in Tjaša Bizjak, vse 9. razred, pripravila Karmen Simonič Mervic. Nagrade, priznanja Komisija za delo z zgodovinskimi krožki pri ZPM Slovenije je nalogi Razglednice Črnega Vrha z okolico skozi čas podelila srebrno priznanje. RAZGLEDNICE IZ ALBUMA MOJEGA DEDA, šol. leto 2006/07 Ključne besede Razglednica, album razglednica Ignacija Kosmača, razglednice z vojno tematiko. Kratka predstavitve vsebine Karla Kosmač je v nalogi predstavila delček iz albuma razglednic njenega deda Ignacija Kosmača. Naloga je razdeljena na dva dela. V prvem delu je na splošno predstavljena razglednica. Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo razglednica opisuje tako: »...kartonček s sliko na eni strani za krajša sporočila po pošti.« Razlaga v Leksikonu Cankarjeve založbe str. 879 pa pravi: »Razglednica, ilustrirana poštna tiskovina: pojavi se ok. 1870, prva fotografska ok. 1879, um. ok. 1900.« Posebno vlogo ima predstavitev albuma, v katerega so spravljali razglednice, ki so jih domači pošiljali iz svojih poti v bližnje in daljne kraje. Pisati razglednico domov, je imelo nekoč drugačno veljavo kot danes. V albumu hranijo več kot 220 različnih razglednic, ki se jih da tematsko razdeliti v naslednje sklope: razglednice aktualnih 154 OD KOD SI PA TI DOMA? S PRELEPEGA ČRNOVŠKEGA Predstavitve papežev, duhovniki in novomašna vabila, družinske slike, razglednice iz časa 1. svetovne vojne, razglednice s tematiko antičnega Rima in razglednice krajev.Teh zadnjih jih je številčno največ. Ker bi bila predstavitev vseh razglednic preobsežno delo, je natančneje prestavljenih sedem razglednic, kijih povezuje vojna tematika. Izbrani kratek odlomek »Razglednica 1: Osvajalski načrti držav trojnega pakta Društvo narodov je obsojalo osvajalno politiko Japonske, Nemčije in Italije, zato so vse tri izstopile iz te organizacije ter se začele medsebojno povezovati: najprej že leta 1936, Nemčija in Japonska pozneje je k temu pristopila še Italija. V Evropi sta Nemčija in Italija istega leta sklenili svojo zvezo, os Rim-Berlin. Njun skupni cilj je bil popraviti krivice iz versajske mirovne pogodbe in v skladu z njunimi interesi ponovno razdeliti svet. Na sliki je v spodnjem levem kotu italijanski vojak postavljen pred simbolom fašizma. To je butarica s prekrižanimi sekirami - fascio, od tod tudi izhaja beseda fašizem. Stoji na območju Sredozemlja, ker je fašistična Italija zahtevala svojo prevlado v Sredozemlju. Trdila je, daje naslednica rimskega imperija. Nasproti njega na desni strani razglednice je japonski vojak. Kaže kako v »ta zadno« brca angleškega vojaka. Angleži so imeli v Aziji svoji kolonije- Indija, Cejlon, Malajski polotok, Avstralija in otoški svet Indonezije. Japonci so zahtevali prevlado na vzhodnim delom Azije in nad Pacifikom. Zgoraj pa stoji nemški vojak z značilnim simbolom - kljukasti križ - na ozemlju Nemčije. Vojak brca Angleža, kar kaže na to, da je bila VB še vedno močna kolonialna sila in tradicionalna nasprotnica Nemčije v 20. stol.« Število učencev, ki so se ukvarjali z raziskovanjem Karla Kosmač, 8. razred Nagrade, priznanja Komisija za delo z zgodovinskimi krožki pri ZPM Slovenije je nalogi Razglednice iz albuma mojega deda podelila srebrno priznanje. Zaključek V zaključku bi lahko našteli vse učence, ki so se podali na pota raziskovanja. Lahko bi prešteli vse popisane strani, fotografije, fotokopije različnih dokumentov, skice, zemljevide. Prešteli vse dogodke, ki so bili povezani s predstavitvijo zbranega gradiva. Številke bi bile navdihujoče. Že same po sebi. K pisanju pregleda opravljenega dela na področju šolskega raziskovanja me ni vodila misel preštevanja tega in onega. Upam si trditi, da je druženje, raziskovanje, ustvarjanje, nastopanje, pustilo sledi, pri nekaterih tudi bolj globoke. Ni pomembno, kakšne. Pomembno je, da sledi so. Ena od njih je tudi ta zapis. 155