glasilo delovnih ljudi živilskega kombinata žito ljubljana		
Maj — Junij 1980	5-6	Izdaja živilski kombinat ŽITO Ljubljana 61000‘Ljubljana, Šmartinska 154 Odgovorni urednik: Ana Marjanovič Uredništvo: Živilski kombint ŽITO Šmartinska 154, tel.: 41-673, int. 32 Tisk: Tiskarna »Jože Moškrič« Ljubljana Organizator obveščanja: Ivan Cimerman
Stanislav Pohleven
Tema meseca
0 planu delovne skupnosti skupnih služb Živilskega kombinata Žito Ljubljana za leto 1980 še tečejo razprave in usklajevanja. Čeprav so strokovne službe delovne skupnosti skupno s temeljnimi organizacijami pričele plan pripravljati že oktobra lani, se je predvsem dogovarjanje o predlogu plana, krepko zavleklo, kar ob dejstvu, da skupna višina sredstev potrebnih za delovanje DSSS ni sporna očitno kaže, da obstajajo nekateri problemi, ki lahko zavlečejo ali zavrejo pravočasno in strokovno dobro zastavljene programe.
Zaradi pomembnosti plana DSSS, ki je sestavni del letnega plana DO in nuje, da se zadeva premakne z mrtve točke, so bile v maju kar tri pomembne seje. Najprej so se sestali sekretarji 00 ZK temeljnih organizacij Žita. Ocenili so dosedanjo aktivnost v zvezi s sprejemanjem plana, možnosti skupnega dogovora s tem, da so se dogovorili, da bodo o planu ponovno razpravljali v tozdih. Nekaj dni za tem je o isti problematiki razpravljala tudi sindikalna konferenca Žita. Tudi na tej seji so se delegati močno angažirali in predvsem razpravljali o odnosu temeljnih organizacij do te problematike, ki vse preveč temelji na zavračanju -plana brez trdnih argumentov ali posredovanja dodatnih konstruktivnih predlogov.
Tretji organ, ki je o predlogu ponovno razpravljal je bil delavski svet DO. Delegati kljub opozorilu občinske skupščine Moste-Polje, da bo uvedla na podlagi zakona o planiranju ukrepe družbenega varstva če plan ne bo sprejet, in lastni želji, da problematiko čim ustrezneje razrešijo, plana, ki mora biti sprejet soglasno, niso potrdili, štirje tozdi namreč niso dali svojega soglasja.
Izkušnje za nazaj kažejo, da vsako leto vse bolj šepamo s sprejemanjem plana svobodne menjave dela med skupnimi službami in tozdi, čeprav je metodologija zajemanja stroškov in ostala priprava plana iz leta v leto boljša in izpopolnjena, pa tudi DSSS se v okvirih, ki so ji na razpolago vse bolj racionalno obnaša, kar kaže tudi obračun stroškov za leto 1979, ko je bilo 115 starih milijonov celo vrnjeno tozdom.
Ugotoviti kaže grm v katerem tiči zajec. Najbrž bo potrebno v bodoče mnogo prej kot letos poleg strokovnih komisij v delo pritegniti tudi družbeno-politične organizacije tozdov ter čim prej pristopiti k reviziji oziroma novelizaciji naših temeljnih aktov med njimi predvsem sporazuma o prenosu del in nalog.
Ob navedenih dejstvih, da višina sredstev za delo DSSS ni sPorna ter oceni zunanjih dejavnikov, da je plan strokovno eden boljših v Ljubljani je jasno, da bremena med tozdi niso enakomerno porazdeljena. Za rešitev tega gordijskega vozla Pa bo potrebno tehtno proučiti našo skupno organiziranost in Predvsem tudi organiziranost DSSS, ter utrditi razmajane dogovore o poverjanju del in nalog DSSS, ki ne morejo biti stvar trenutne politike tozdov.
Tekmovanje v Bistri
Upravni odbor rekreacijskega aktiva Žito Ljubljana je na zadnji ®eii. ki je bila 21. 5. 1980 sprejel sklep, da se v okviru ŽK 't° organizirajo športna tekmovanja med tozdi v sledečih 'sciplinah: malem nogometu, kegljanju, balinanju, streljanju ln v šahu. Da bi čim bolj racionalizirali izvedbo teh tekmovanj Se je upravni odbor odločil, da se tekmovanja v malem nogometu in keglanju organizirajo consko za Gorenjsko, Dolenj-0 in Ljubljano ter da se zmagovalne ekipe teh tekmovanj Pomerijo na izločilnem tekmovanju v Ljubljani. Ostala tekmo-yanja bodo izvedena na tradicionalnem pikniku v Bistri, kjer °do razglasili zmagovalce in jim izročili plakete ali prehodne P° ale žita. Organizacija zaključnih športnih tekmovanj kornet1 in Podelitev pokalov v Bistri, bo predvidoma 28. junija
Rekreacijski aktiv
Manifestativni pohod
Letošnji manifestativni pohod PO POTEH PRIJATELJSTVA IN SPOMINOV je potekal, tako kot vsako leto, okrog Ljubljane, koder so italijanski fašisti med vojno razpredli žico. žice ni več, tisoči mladih sklepajo dandanes drugačen obroč, obroč iz velikega objema različnih usod, ki jih druži ena dežela in misel.
Moščani, žitovci smo bili le del te živopisne palete, ki je prehodila pot v dolžini 12 km od Hrušice — preko Golovca do Trga revolucije, kjer je bil cilj. Pot se je vila mimo spominskih obeležij, koder le redko vidiš ostanke porušenih bunkerjev, za katerimi je nekoč ječala Ljubljana, mesto — heroj. Namesto rafalov — pesem, namesto klicev stražarjev — razigrani živžav. Vojaki so se pomešali z dijaki, člani kolektivov; študentje s predstavniki civilne zaščite in družbenopolitičnimi delavci. Ob otrocih so vedro koračili starejši.
Za Žitovimi »zastavonoši« je odšlo s Trga revolucije okrog 35 pohodnikov. Ostali so sodelovali v okviru svojih krajevnih skupnosti in športnih društev. Najštevilnejši so bili zastopniki TOZD Mlini, izkazali so se zlasti predstavniki iz TOZD Imperial Krško, ki jim 100 km poti do Ljubljane ni predstavljajo nobene ovire, da se ne bi pravočasno pojavili na startu. Tu so bili še predstavniki TOZD Pekarne Ljubljana, z Obratom Pekatete, pa TOZD šumi, TOZD Pekarna Bežigrad in TOZD Pekarna Vrhnika ter predstavniki DSSS.
Pohod je bil v nedeljo in v čudovitem dnevu je mladost, ki je premagovala globoko žalost ob nenadomestljivi izgubi našega maršala Tita, spet opravičila globoko zaupanje, katerega ji je še za življenja vedno znova izkazoval.
Tozd Šumi
Branko Mihelič
Načrti Šumija v prihodnjem srednjeročnem obdobju
Izteka se tekoče srednjeročno obdobje 1976—80 in že so naše misli in delo intenzivno usmerjeni v pripravo in sprejetje srednjeročnih proizvodnih in razvojnih programov naše temeljne organizacije za obdobje 1981—85.
Za podkrepitev bi radi podali kratek izvleček številk iz analize preteklega dela od leta 1976 pa do danes. V tekočem srednjeročnem obdobju smo povečali proizvodnjo za celih 2100 ton konditorskih proizvodov, kar pomeni, v primerjavi z realizacijo koncem leta 1975, povečanje od 4474 ton na 6576, planiranih v letu 1980 ali dvig proizvodnje za 46,9 %.
To smo dosegli ob prizadevanju celotnega kolektiva, uspeh pa je toliko večji, če povemo, da so
bila investicijska vlaganja, ki so imela svoj vpliv na fizični porast proizvodnje, v večji meri realizirana v letih 1978 in 1979.
Zgornji podatek 6576 ton letne realizirane proizvodnje nas uvršča med vodilne proizvajalce konditorskih izdelkov v Jugoslaviji.
V letih 1976 do 1980 smo realizirali skoraj 5 milijard in dvesto milijonov v osnovna sredstva, od tega več kot 4 milijarde v samo posodobitev tehnologije in proizvodnega strojnega parka ter naprav in -opreme. Lahko trdimo, da imamo trenutno najsodobnejšo tehnologijo in strojno opremo za proizvajanje bonbonov in karamel v Jugoslaviji in da se po produktivnosti lahko kosamo z renomiranimi evrop-
skimi tovrstnimi proizvajalci. Vse to nam daje dovolj solidno osnovo za nadaljnjo razvojno rast v prihodnjem srednjeročnem obdobju ter socialno varnost zaposlenih naše temeljne organizacije.
Kako bo v bodoče?
Naši razvojni smotri, ki jih načrtujemo za sledeče srednjeročno plansko obdobje, so predvsem v tem, da nadaljujemo s približno enakim ritmom trenda rasti proizvodnje in tako še nadalje ostanemo med vodilnimi proizvajalci konditorskih proizvodov v Jugoslaviji.
Nadaljevanje na 2. strani
Nadaljevanje s 1. strani
Načrti Šumija v prihodnjem srednjeročnem obdobju
TOZD Pekarna Kranj in njeno delo
Ivan Cimerman
Kako oskrbujemo gorenjsko regijo?
Delavci Pekarne Kranj pri mešalnem stroju
Načrtujemo 'nadaljnje povečanje proizvodnje za 46 % tako, da bi se ob koncu leta 1985 ustavili pri 9300 tonah proizvodnje kon-ditorskih izdelkov. Pogoj za to, da bomo lahko celotno proizvodnjo plasirali na tržišče, je popestritev proizvodnega asortimenta, povečanje kvalitete proizvodov in še uspešnejše vključevanje s prodajo na svetovno tržišče — zato moramo še bolje organizirati proučitev domačega tržišča.
Nadalje so naši cilji: spremljati razvoj sodobne tehnologije in jo uvajati v naš proizvodni proces, povečati želimo število zavijal-no-pakirnih strojev, ki so sedaj ozko grlo v proizvodnem procesu in tako omogočiti popolno izkoriščanje proizvodnih zmogljivosti izkuhe bonbonskih in karamelnih mas, kot tudi popolnoma ukiniti nočno delo žena v zavi-jalnici kanditnega oddelka.
Naložbe in izboljšave
Večje naložbe načrtujemo v rekonstrukcijo proizvodnje draže izdelkov. Z nabavo sodobne strojne opreme za proizvodnjo trdega in mehkega sladkornega dražiranja bomo uvedli novo tehnologijo in paleto novih, za tržišče kot tudi ekonomsko zanimivih draže proizvodov. Prav tako bomo poiskali v okviru finančnih možnosti popestritev proizvodnega programa desertov z dopolnitvijo strojne opreme v desertnem oddelku.
Vzporedno z rastjo proizvodnje in nabavo planirane stopnje opreme, ki bo posodobila tehnologijo, pa moramo neogibno načrtovati izgradnjo novih skladišč za embalažo in gotovih izdelkov, kot tudi ostalih vzporednih, za proizvodnjo nujno potrebnih pro-
storov. Ob koncu srednjeročnega obdobja pa moramo pripraviti vse potrebno za začetek izgradnje nove proizvodne hale. Prostorski problemi na vseh področjih dela v TOZD šumi so že sedaj tako pereči, da ne zagotavljajo več normalnih delovnih pogojev in varnosti pri delu. Novi gradbeni objekti pa nam bojo tako dali možnost za nadaljnji razvoj po letu 1985.
Spremljajoče dejavnosti v korak z glavnimi
Ob koncu naj še zapišem, da ne bomo pozabili v naših srednjeročnih programih načrtovati še ostale spremljajoče dejavnosti in potrebe delavcev naše temeljne organizacije — kot je modernizacija notranjega transporta, obnavljanje transportnih sredstev in izgradnja industrijskega tira za tovarniškim objektom in s tem preusmeritev čimveč transporta repromateriala in končnih izdelkov na cenejši železniški transport; vlaganje v povečevanje energetskih virov v okviru DO žito, vlaganje sredstev v inovacije, racionalizacije in tehnične izboljšave ... Čakajo nas še naložbe za racionalnejše izkoriščanje energije in vode, za potrebe SLO in družbene samozaščite, družbenega standarda in izobraževanja ter sovlaganje oziroma združevanje sredstev v okviru DO Žito in izven nje.
Vsi ti smotri za naše bodoče srednjeročno obdobje so zastavljeni precej optimistično, glede na trenutne gospodarske težave, kanimo porabiti več kot 14 milijard investicijskih sredstev.
Naša misel — vodnica pa je, da z delom, znanjem, pridnostjo, zavzetostjo in ob tovariških odnosih, nič ni nemogočega.
Moji sogovorniki na obisku v TOZD Pekarna Kranj so bili: direktor Jože Gašperšič, vodja proizvodnje Franc Maček in vodja ekspedita Anton Rus, z ogledom pekarne in pogovori z delavci smo poskušali dobiti zaokroženo sliko o oskrbi gorenjske regije, ki je vse bolj velik industrijski bazen.
Predvsem oskrbujejo mesto Kranj in območje, ki zajema Škofjo Loko, Stražišče, nato Preddvor, Cerklje, Lahovče, Golnik — bolnico in okoliške vasi, pa Goriče, Mavčiče ... Industrijski potrošniki so dokaj zahtevni in zato se jim mora naša kranjska pekarna prilagajati s kvaliteto, pravočasno dostavo in širokim izborom izdelkov. Oskrbujejo vse velike kranjske tovarne kot sta Iskra in Sava, predvsem njihove tovarniške menze. Te večinoma naročajo črn kruh, delno še belega, samo Iskra potroši dnevno po 3700 do 4000 žemelj za potrebe svojih bifejev. Te menze streme za čim nižjimi odkupnimi cenami, saj se morajo v okviru svojih tozdov same vzdrževati. Pekarna dobi zjutraj vsakodnevno naročilo, telefonič-no pa jih obveščajo o spremembah in dopolnitvah.
V	juliju in avgustu pade število naročil za 10%, to pa ustreza tudi delavcem pekarne, saj jim je ta čas prav tako dobrodošel za letne dopuste.
V	TOZD Pekarna Kranj je že dolga leta navada, da prevzamejo v času dopustov manj zahtevna dela dijaki in študentje, od katerih so posamezniki že nekaj let zapored pri njih honorarno zaposleni.
O zmogljivostih nekoč in danes
Povprečna dnevna zmogljivost pekarne je 11 do 12 ton kruha in 25 000 kosov peciva — žemelj, makovk, nadevanih rogljičev ...« »Ko smo se 1.4. 1967 priključili Žitu, smo imeli štiri parne peči, ki smo jih kurili na premog. Bilo je mnogo več ročnega fizičnega dela kot danes, ko imamo eno tračno, eno polavtomatsko in eno statično peč ter napečemo 380 ton kruha na mesec. Pred priključitvijo smo napekli približno toliko kot danes.
Imeli smo štiri kioske za prodajo, ki smo jih kasneje odstopili kranjski trgovski mreži.« »Osemnajstega aprila letos je bil tudi vaš kruh pod lečo slovenskih inšpektorjev. Kako ste prestali preizkušnjo?«
Sogovorniki so mi povedali, da je za slabšo kvaliteto kruha kriva slaba lanska kvaliteta moke. Kranjski kruh je bil na tej preizkušnji dobro ocenjen, imel je predpisano obliko, okus, dodatke; ugotovili so le, da nima ustrezne barve. Iztrošena oprema TOZD Pekarne Kranj, mešalci in zastarele peči, ne omogočajo boljše kvalitete.
Potrošniki še vedno želijo kruh, kakršnega so poznali naši dedki in babice, ročno pečen, zamesen in narejen z veliko pozornostjo in ljubeznijo. Tega pa v industriji ni. Pečejo pač tone in tone. Stroj ubije testo! so mi dejali, mehanično delo pa pri tem ni istovetno z zamudnim ročnim.
Zgodovinski primerek je skladišče
Ob mostu prek Save je še Ži-tovo skladišče in mlin, ki oskrbuje odjemalce z mlevskimi izdelki, predvsem Tržič, Škofjo Loko, Selško in Poljansko dolino. Ta obrat je tako star in iztrošen, da se ne splača vlagati vanj nobenih sredstev. Večinoma ni mehaniziran in ne ustvarja nobene akumulacije. V letu 1980 namerava prevozni park skladišča ustvariti tolikšen celotni prihodek, da bo sam pokrival vse stroške, obveznosti in osebne dohodke. Od celotnega prihodka TOZD Pekarna Kranj ustvari pekarna 66,6 %, skladišče 30,5 % in prevozni park skladišča 2,9%. Skladišče in njegov prevozni park ustvarita samo 8,1 % dohodka, čistega dohodka pa le 8%. Poslovni sklad ustvarja le pekarna, skladišče pa že leta tiči v izgubah.
»TOZD kot celota namerava povečati prihodek za 6,6 % v primerjavi z letom 1979. Kako boste to dosegli?« »Izboljšali bomo strukturo pekarskih proizvodov in uvedli več dražjih specialnih kruhov. Računamo na povišanje cen v drugem polletju, od predlaganega povišanja za 12 do 15 % nam bodo verjetno odobrili za 8—10% višje cene, saj se je podražila elektrika, kurilno olje, cene surovin in vse drugo.
Štipendiranje je povsem zamrlo
Jože Gašperšič me je preprosto osupnil s podatkom, da že 15 let nimajo nobenega vajenca in učenca v gospodarstvu, ki bi ga štipendirali in bi kasneje prišel v njihovo temeljno organizacijo v službo!
Povsem zavise od priučenih delavcev, ki jih nauče izkušeni, dolgoletni peki potrebnih veščin.
Zato je nujno potrebno izobraževanje ob delu. »V Žitu bi morali nujno organizirati tako izobraževanje,« so mi dejali, »delavci bi si tako pridobili interno kvalifikacijo. Propagandna dejavnost bi morala bolj posegati v šole, tisk, radio, kot to počno v Iskri, Savi, Jelovici. Posnete imajo filme o dejavnostih v podjetjih, ki jih predvajajo mladini in ob strokovnem vodstvu po šolah navdušujejo za poklic, za katerega potrebujejo mlade kadre. Predstavnik kadrovske službe iz Žita bi lahko kdaj prišel k nam na obisk. Zato ker smo izven ljubljanski tozdi nekako odtrgani od središča, dislocirani, kot pravimo, pač ustanavljamo svoje kadrovske službe, saj nas vsakodnevni kadrovski problemi silijo v to.«
Poživiti bi morali tudi delo mladinske organizacije, ki je povsem zamrlo, v pekarni pa imajo okrog 20 mladih.
Težnje po razvoju, gradnji nove pekarne
V TOZD Pekarna Kranj razmišljajo o gradnji nove pekarne, potekajo tudi pogovori za pridobitev lokacije na Primskovem.
»V sedanji pekarni ni mogoč nikakršni nadaljnji razvoj. Oprema je iztrošena, peč bo še zdržala
kakšni dve leti. Objekt sicer ni star, je pa zelo nefunkcionalno sezidan. Na cesti smo, nimam0 lastnega dvorišča, pa še tega nam obzidavajo z garažam'-Kranjska občina je že izrazil3 pripravljenost, da bi nam pomagala pri gradnji. Z bančnim' sredstvi, s sredstvi tozdov in 5 prodajo obstoječih zmogljivosti bi zbrali denar,« je naglasil Joža Gašperšič.
Aktiv novinarjev v Žitu
Informativna služba
Redna seja aktiva novinarjev iz meščanskih delovnih organizacij je bila tokrat 20. maja 1980 v Žitu. Kot je že navada na teh srečanjih aktiva, so se novinarji najprej seznanili s samoupravno organiziranostjo gostitelja, Živilskega kombinata Žito, ogledali so si proizvodne prostore TOZD šumi.
Seje aktiva se je udeležil tudi Boštjan Pirc, predsednik odbora za obveščanje in politično propagando pri republiškem svetu Aktiv novinarjev je zanimalo predvsem, kako poteka obvešča-zveze sindikatov Slovenije.
nje v Žitu, s kakšnimi problemi se ukvarja informativna služba Žita in podobno. Nato je tekla beseda o uresničevanju akcije »tisoč delavcev — tisoč sodelavcev«, katere pobudnik je bil republiški svet Zveze sindikatov Slovenije. V delovnih organizacijah kot tudi v temeljnih je potrebno pridobiti čim več sodelavcev, ki bi bili vključeni v proces obveščanja ter obenem tudi sodelovanja pri urejanju vsebinske zasnove internih glasil. Akcija je dobila že velik pomen in odmeve, tako da upamo, da se bodo vanjo vključili tudi delavci Živilskega kombinata Žito — seveda pri Glasniku.
Iz mlinarstva
Gregor Breznik
Namenske moke za potrošnika
Pod nazivom namenska moka razumemo moko, katere lastnosti s° prilagojene zahtevam kupcev Za pripravo specifičnih proizvodov. Moko kot osnovno surovino nudijo na tržišču kot tipe, ki so Predpisani s pravilnikom o kvarteti žita in mok. Industrija za Predelavo žit — mlinska industrija pa lahko nudi potrošnikom zelo bogat asortiman proizvodov, ki v popolnosti zadovoljujejo, tako glede okusa kot tudi glede zdravstvenih potreb v prehrani. 2ato so potrebni naslednji pogoji; odgovarjajoča izhodna surovina — pšenica ter določene spremembe in prilagajanje mlev-®kega postopka.
Žnano je dejstvo, da je kvaliteta kruha, peciva in slaščic 80 % odvisna od kvalitete moke. Tako srno se v TOZD Mlini odločili, da Ponudimo potrošniku ustrezno moko. Glede na zahtevo izdelkov stT|o pripravili tri glavne skupine namenskih mok: namensko moko za kvašeno testo, namensko moko za vlečeno testo, namensko moko za biskvitno, krhko in Piškotno testo. V ta namen smo 'zbrali najvažnejše in najkvalitetnejše sorte pšenice iz različnih predelov, predvsem Vojvodine, ožje Srbije ter Hrvatske. Izbrane so bile pšenice iz treh skupin in sicer: sorte pšenic, ki služijo za izboljšanje, sorte Pšenic, ki se uporabljajo za kva-šeno testo, sorte pšenic, ki so P° literaturi označene kot osnovne sorte in so procentualno največ zastopane pri nas. Pri neštetih poizkusih ter pri ugotav-janju lastnosti raznih sort pšenic, so se izoblikovale naslednje Ugotovitve oziroma zahteve za
proizvodnjo omenjenih namenskih mok: namensko moko za vlečeno testo je potrebno izbirati v skupini pšenic, ki služijo za izboljšavo. Te pšenice imajo visok procent beljakovin in večinoma tudi dobre lastnosti za vlečeno testo.
Do namenske moke lahko pridemo na dva načina: z mletjem odgovarjajočih mešanic pšenic; v tem primeru se žito meša in tako se tudi moka homogenizira, z mletjem čistih sort pšenic ter z mešanjem raznih komponent moke.
Glede na razno kvaliteto pšenic, ki jo dobivamo v kombinatu Žito, so bili postavljeni kriteriji za namenske moke, ki niso idealni za določene izdelke, vendar še ved-
no zagotavljajo sigurnost in dobro kvaliteto izdelkov. Uporabljali smo dovoljene kemične dodatke, s katerimi smo skušali določene lastnosti mok izboljšati.
Tako pripravljene vse tri namenske moke so novost na našem tržišču, obenem so tudi vrečke kreatorsko različno pripravljene tako, da bi tudi potrošnik sčasoma ločil njihovo vsebino in namen že po zunanjosti. Vsaka vrečka ima na zadnji strani krajše nasvete oz. recepte za gospodinje. V upanju na večje povpraševanje potrošnikov po teh proizvodih, pa že sedaj pripravljamo več vrst podobnih namenskih proizvodov, tako za industrijsko kot tudi za družinsko uporabo.
Aktualno
Janez Železnikar
Grenki problemi konditorske industrije
a nji rezultati poslovnega uspeli P_o tromesečnem obračunu za osnje leto potrjujejo črnogle-napovedi in opozorila kondi-rs,<ih proizvajalcev v Jugosla-lovore o tem, da je že devet je9anizacii konditorske industri-va|V iz^u'3i' ostale pa so poslo-n- e brez akumulacije. To pome-i, da je v zelo kratkem času k ls 0 bo vprašanja obstoja vse I nditorske industrije, v kateri L . ZaPoslenih približno 25 000 avcev. Kje so vzroki?
Osnovni problem je v 0 'tiki cen, kjer so se Popolnoma porušili oi Primarni delitvi
konditorji ocenjujejo, ecanje cen reprom; orovin v prvem polh °rsk| industriji zadalo 3'jonov ND izgube, oanja stroškov posl °sno odliva dohodki Proizvajalcev surovin
Ptateriaia. Cene k,
Proizvodov so bile ;
na zatečenem nivoju z odlokom ZIS, objavljenem v uradnem listu SFRJ, z dne 27. 4. 1980. V tem času pa so porasle cene surovin, repromateriala, transporta in energije v poprečju za 40%, kar je seveda povzročilo veliko povečanje stroškov poslovanja v konditorski industriji. Za ilustracijo navajam, da je bon-bonski sirup dražji za 28%. sladkor za 9 %, moka za 48 %, mleko v prahu za 70%, rastlinske masti za 62 %, embalaža za 50!%. Poseben problem predstavljajo v konditorski industriji, predvsem v proizvodnji čokolade, zmanjšane devizne pravice za okrog 50 % od lanske devizne kvote. Tako zmanjšano devizno kvoto bomo morali pokriti ali iz lastnega vira, pretežni del pa z združevanjem deviz z devizno aktivnimi delovnimi organizacijami, pri čemer pa bo seveda uradni tečaj dolarja povečan približno za 40 do 45%. Veliko vprašanje pa je tudi, kako zagotoviti take oblike pridobivanja deviz, ker je devizno atkivnih delovnih organizacij vedno manj.
Na žalost s tem lista podražitev še ni zaključena. Ponovno se je podražila embalaža za 20 %. Dobivamo razne oblike samoupravnih sporazumov, s katerimi se »samoupravno dogovarjamo« celo za retroaktivno povečanje cen surovin ali repromateriala. Jasno, da nam to predlagajo proizvajalci, ki imajo veliko konjunkturo svojih proizvodov (celofan, melasa).
Istočasno pa nam prav ti proizvajalci nudijo tudi sporazume za združevanje sredstev, za razvoj take vrste industrije v znesku 80 in 20 milijonov ND, s katerimi bi ji dolgoročneje zagotovili re-promaterial.
Za zagotovitev in rešitev odvzema naših proizvodov pa dobivamo niz ponudb ali »zahtev« od trgovske mreže po združevanju sredstev za ,razvoj maloprodajne mreže. Vse take oblike samoupravnega združevanja so sicer za nas zelo pomembne in širše družbeno opravičene. Na žalost pa poslujemo komaj še na meji enostavne reprodukcije in takih sredstev za združevanje realno
nimamo. To pa povzroča seveda nadaljnje tržne deformacije v odnosu do trgovinskih ali proizvodnih organizacij, ki ponujajo take sporazume.
Stabilizacijski ukrepi v konditorski industriji
Glede na vse navedene težave v proizvodnji konditorskih proizvodov pa lahko ugotavljamo, da so organizacije združenega dela sledile politiki stabilizacije in sicer:
—	v istem obdobju so vlagali konditorji velike napore za uresničevanje konkretnih varčevalnih programov, ki so zaviralno vplivali na še večji porast stroškov proizvodnje;
—	politika osebnih dohodkov se je ravnala po resolucijskih načelih, v celotni grupaciji pa celo ocenjujejo, da so nominalni osebni dohodki nižji za 5—10%, s čemer so tudi vplivali na znižanje stroškov poslovanja.
—	poleg vseh težav pri preskrbi s surovinami z repromaterialom ter ob zelo zmanjšani rentabilnosti poslovanja, je konditorska industrija s ciljem, da bi redno oskrbovala trg, celo povečala proizvodnja v poprečju za 4 %, seveda različno po skupinah proizvodov — v primeri z istim obdobjem lani.
Vsi ti kazalci in negativni trendi poslovanja konditorske industrije so ji narekovali, da je z veliko težavo predložila Zveznemu zavodu za cene Sporazum za spremembo zatečenih cen konditorskih proizvodov. Težave s podpisovanjem navedenega sporazuma so povzročili predstavniki potrošnje, odnosno trgovske mreže, ki ni hotela podpisati sporazuma z absolutnimi deleži njene udeležbe v maloprodajni ceni, čeprav je v Ur. listu SFRJ (list 67/79) izšel odlok o maksimiranju udeležbe za pokrivanje stroškov trgovine.
Odveč je bilo pisanje, koliko je bilo potrebno še sestankov, potrošenega časa in stroškov, da smo dočakali dan, ko nam je Zvezni zavod za cene z odlokom dne 27. 3. 1980 odbil predlog za spremembo zatečenih cen konditorskih proizvodov. Na ponovno ostro reagiranje konditorske industrije in v dogovorih z Zvezno gospodarsko zbornico in Zveznim zavodom za cene smo toliko, da imamo pravico korigi-
rati naše cene do 8,5%, veljati pa začnejo od 1. maja 1980 dalje.
Kaj pomeni ta delna rešitev naših dohodkovnih problemov?
Po grobi oceni Poslovne skupnosti konditorske industrije v Zagrebu predstavlja to:
— plansko izgubo za več kot eno milijardo ND, odnosno zmanjšanje osebnega dohodka in sredstev za 55 % od lanskoletne višine. Ker taka rešitev Zveznega zavoda za cene še nadalje postavlja konditorske industrijo pred nerešljive probleme, je bilo na zadnji razširjeni seji upravnega odbora konditorskega združenja sklenjeno sledeče:
1.	Zveznemu zavodu za cene pošljejo konditorji pritožbo, ker je s svojo odločitvijo o popravku naših cen porušil enakopravni položaj OZD konditorske industrije pri pridobivanju dohodka in odločanju o rezultatih del. Istočasno pa ni zagotovil odgovarjajoče kompenzacije, kot to zahteva Ustava in Zakon o združenem delu, odnosno člen 1 Zakona o kompenzacijah.
2.	Takoj je potrebno pripraviti novi zahtevek za povečanje cen konditorskih proizvodov, v katerega bi lahko, v skladu z dogovorom o izvajanju politike cen v letu 1980, vključili tudi povečanje nadomestil za delež stroškov trgovine v naših maloprodajnih cenah.
3.	Vsem ustreznim republiškim in zveznim organom takoj predložiti utemeljitev zahtevka za oblikovanje cen konditorskih proizvodov po tržnih pogojih, kar je že veljalo za konditorske proizvode pred zamrznitvijo cen. Zvezni izvršni svet bo predvidoma do konca letošnjega polletja sprejel Odlok o proizvodih, katerih cene se bodo lahko svobodno oblikovale po tržnih pogojih. Konditorska industrija Jugoslavije pričakuje, da jo bodo enakovredno obravnavali in da ji bo priznana tudi potrebna minimalna akumulacija za njen razvoj. Predvsem pa poudarjamo, da z zahtevki po povečanju novih cen ne utemeljujemo večjega dohodka in osebnih dohodkov ali ekstenzivnega gospodarjenja, temveč samo nadomestilo za povečanje cen surovin in repromateriala — s tem pa normalne pogoje poslovanja v naših organizacijah združenega dela.
»Jernejev kot« dobro obiskan
Minili so že trije meseci od otvoritve »Jernejevega kota« na Vrhniki, bifeja s posebno sobo, ki že kaže prve uspešne rezultate poslovanja v okviru TOZD Pekarne Vrhnika.
Po prvi zasnovi bi »Jernejev kot« moral biti neke vrste čajna kuhinja, obenem so nameravali streči s slaščičarskimi izdelki, čajnimi napitki, kavo, kakavom, mlekom — skratka z zajtrki. Sedaj pa najbolje gredo »v promet« malice z lepinjami, hot dog. Kmalu bodo začeli prodajati tudi vroč burek. O delu in poslovanju v »Jernejevem kotu« nam je nekaj besed povedal Boško Kojovič, ki je zaposlen kot natakar v lokalu. Dejal je: »Največ prodamo hot doga, lepinj, tort po naročilu, točenega piva, sokov. Nimamo nobenih problemov z gosti. Jernejev kot lahko štejemo med dobro obiskane vrhniške lokale, saj ga obiskuje mladina, ustavljajo se tudi potniki, na malico prihajajo šoferji, sem zahajajo iz zdravstvenega doma, občine. Skratka, počasi si pridobivamo redne obiskovalce. Naš največji problem je skladišče za pijačo. Kar po hodniku imamo zaboje, kadar dobimo naročeno blago, ker ga pač nimamo kam spraviti. Kadar pa nam zmanjka blaga, moramo nanj čakati, ker ga nimamo v rezervi, če bi imeli skladišče, bi lahko prodajali več vrst pijače. V lokalu si želimo ozvočenje z glasbo, prek kasetofona. To bi lahko ustvarilo bolj prijetno vzdušje in razpoloženje.«
Moja srečanja z maršalom Titom
Športniki ob dnevu mladosti
Andrej Šarc
Jakob Kandušar, vodja slaščičarne v TOZD Pekarne Ljubljana, pripoveduje:
»V mojem slaščičarskem poklicu so bila zame najlepša življenjska doživetja moja srečanja z maršalom Titom. Ko sem bil zaposlen v hotelu Lev kot vodja slaščičarne, smo dobili nalogo, da ob sprejemu poljskega predsednika Giereka priredimo častno kosilo. Krona tega kosila pa naj bi bil poobedek, ki dopušča, da izraziš svojo domišljijo in znanje. Kasneje nam je prišel šef strežbe izrazit zahvalo našega predsednika, ki mu je bil naš izdelek zelo všeč. Nato sem delal ob sprejemih, slavnostih in banketih v skupščini SRS, kamor je prišel tudi Tito. Seznanil sem se z osebjem, zadolženim za protokol izvršnega sveta in skupščine in začeli so me vabiti tudi v Beograd, na Brdo in Brione. Tako sem bil od leta 1972 večkrat v neposredni bližini vrhovnega komandanta.
Posebna doživetja so bila praznovanja novega leta. Ves štab z visokimi oficirji, gosti in državniki smo večkrat postregli z našimi izdelki. Mi, ki smo skrbeli zanje, smo se počutili počaščene in radostne.
Mislim, da je bil eden najlepših Titovih rojstnih dnevov njegova 86. pomlad. Štafeto, ki mu je prinesla pozdrave, je pričakal na Brionih. Enkratno in nepozabno doživetje za vse nas! V slavnostni beli uniformi je sprejemal prijatelje, povabljence in predstavnike iz vseh republik in pokrajin. Mi smo stali ob pevskem zboru, ki mu je zapel: »Druže Tito, mi ti se kunemo ...« v kuharskih oblekah in nikoli mi še ni bilo tako pri duši kot takrat! Nadziral sem izdelavo velikanske torte, ki je imela v premeru 1,60 m, tako da je nismo mogli prinesti v dvorano skozi vrata, pač pa preko terase.
in nenadoma je pristopil k meni in me povprašal, kaj delam. Povedal sem mu, poskusil je moj izdelek, se pomudil še ob školjkah in izrazil svoje zadovoljstvo. Obstal sem in se za nekaj trenutkov ovedel, in bilo mi je lepo ob misli, da sem sodeloval pri sprejemu španske revolucionarke Dolores Ibarruri, kateri je Tito priredil majhno svečano kosilo.
Spominjam se, da je praznoval vsak svoj rojstni dan v družbi svojega ljubega prijatelja in soborca Edvarda Kardelja. Ko so visoki gostje razpoloženi in zadovoljni odšli, nas je Tito zmeraj povabil, da smo sedli na njihova mesta in po svoje zaključili slavnost. Večkrat se je maršal tudi slikal z nami.
Noč v modrem vlaku
Jakob Kandušar se nasmehne, zamisli in nadaljuje: »Zlasti mi je ostal v spominu dogodek v Karadjordjevem, kjer je Tito priredil diplomatski lov. Na stranskem tiru je stal modri vlak za visoke goste in stražili so ga gardisti. Proti večeru sem spoznal, da so me nekako prezrli na
nilo Titovo spremstvo, ko se je prišel zdravit v Klinični center v Ljubljani. Čeprav sem bil tako dolgo odsoten, so v mojem kolektivu sodelavci z direktorjem na čelu pokazali veliko razumevanje za moje poslanstvo. V tesnobnem vzdušju smo kuhali in pripravljali jedi ter spremljali Titovo počutje s tranzistorjem, ki smo ga imeli v kuhinji. Kuhali smo tudi za zdravniško ekipo, ki je stala maršalu tako požrtvovalno in nesebično ob strani in se je vozila v Klinični center. Ko sem nato spremljal Titov pogreb po televiziji, sem se poslavljal z milijoni ljudi po vsem svetu od velikega človeka in veliko veliko je bilo visokih častnikov in ljudi, ki sem jih spoznal ob tem slovesu. Na nek način sem delil z njimi bratsko bolečino.«
Smučarsko srečanje na Vršiču
Kot vsako leto doslej, že dobrih 25 let v tem času, smo se tudi letos člani delovnih kolektivov Papirnice Vevče, Totre, Tikija, Saturnusa in Žita pomerili v smučanju na Vršiču. Tekmovanje, ki je bilo organizirano v počastitev Dneva mladosti, je bilo v soboto, 24. maja 1980. Organizator je bil tokrat kolektiv Tikija, lani pa je bil gostitelj ŽK Žito.
Zbralo se je kar lepo število smučark in smučarjev iz vseh omenjenih kolektivov. Vreme je bilo prav lepo, tako da nas je močno pomladansko sonce prijetno grelo. Proga je bila postavljena na plazu pod Mojstrovko in je imela 30 vrat. Kljub južnemu snegu in »cementirani« progi, so med vratci kaj kmalu nastale jame. Prevoziti smo jo morali dvakrat in skupni čas je bil seštevek obeh tekov, žitovo moštvo si je priborilo ekipno II. mesto, najbolje pa so se odrezali: Franc Ažman iz TOZD Triglav Lesce, ki je v sku-
pini nad 45 let zasedel 1. mesto, Jože Pirc, DSSS, ki je bil v skupini 35—45 let na 5. mestu, ter Franc Šeme in Jože Peternel oba iz TOZD Triglav Lesce, ki sta bila v skupini do 35 let na 7. oz. 8. mestu. Julij Sedej iz TOZD Mlini je zasedel 18., Brane Fister iz TOZD Triglav Lesce pa 21. mesto. V tej skupini sta imela veliko smolo Janez Kumer, TOZD Triglav Lesce, ki je bil sicer favorit, pa je med vožnjo padel, in Janez Šuštar iz TOZD Mlini.
Častno nas je zastopala tudi Marija Koder iz TOZD Šumi, ki je dosegla v prvem teku najboljši čas (v skupini od 35 do 45 let), nato pa se je uvrstila na 11. mesto.
Najstarejši udeleženec, rojen 1930, je bil Ivan Bernik iz Tikija, ki je prejel bukov pokal, ki ni prehoden in najbolje govori o osnovni nameri takih tekmovanj: množična udeležba, prisrčno, prijateljsko vzdušje, predvsem pa počastitev spomina na predsednika Tita.
		
		
H B Pfl	
	lil 11
S to torto sem hotel izraziti vse, kar sem čutil sam in moji sodelavci: mladost, veselje, srečo. Na sredi je bil velik cvet marjetice, vsenaokrog pa pikapolonice, te nežne znanilke pomladi.
Ko je vstopil Tito, je med gosti završalo. Spremljali so ga naši državniki. Nam, kuharjem, je presrečen stisnil roko, ko si je ogledal torto. Nato sem mu ponudil pladenj z nožem za rezanje torte. Simbolično je zarezal vanjo in se usedel ... Ta moj nož, ki sem mu ga še večkrat ponudil, zdaj ljubosumno hranim doma kot dragocen spomin. Neposredno sem se srečal s Titom na Brionih, kjer je njegova rezidenca. Delal sem v kuhinji
seznamu gostov in preprosto nisem vedel, kam naj grem spat. Ko smo takole spraševali za prenočišče, smo prišli do modrega vlaka, kjer je dejal gardist, ki je stražil: ,Saj to je naš človek!1 Tolikokrat smo se že srečali, da so me skoraj vsi poznali. Medtem ko je stražil, mi je odstopil svojo posteljo, nato je šel spat v posteljo tovariša, ki ga je zamenjal na straži, ta pa zopet naprej — tako vse do jutra. Kako čudovit primer tovarištva!«
Štirje meseci na Brdu
»Četrtega januarja so me poklicali na Brdo, kjer se je nasta-
SLOVO
V neskončni bolečini se je Jugoslavija poslovila od Josipa Broza Tita na njegovi zadnji poti v Beogradu. Na Dedinju so poslednjo čast našemu predsedniku izkazali skoraj vsi državniki in voditelji sveta. Tito — revolucionar, človek in vizionar je pokopan v preprosti grobnici v svojem domu v Užički 15, kjer je preživel največji, in kot je sam nekoč dejal, tudi najlepši del svojega življenja. Titova pot je tudi naša in naša največja naloga in dolžnost je, da nadaljujemo delo, ki nam ga je začrtal tovariš Tito.
Žito vi mladinci ponesli štafeto
Tako kot vsako leto so tudi letos mladinke in mladinci širom Jugoslavije ponesli štafeto mladosti z najboljšimi željami za tovariša Tita. 25. aprila je štafeta prispela v Ljubljano. Mladincem občine Moste-Polje so se pridružili tudi mladinci Žita. Tako je štafeta mladosti s cvetjem in zastavami, bila sprejeta v Ljubljani — mestu heroju, odkoder so jo roke tisočih mladih ponesle naprej.
Naši kandidati za »priznanja civilne zaščite z značko«
Republiško prvenstvo ekip civilne zaščite
*Van Cimerman
Žitova ekipa nastopila
2t>irno tekmovanje za republiško Prvenstvo ekip civilne zaščite je ' 0 19. maja 1980 v zaprti šport-1 dvorani na Kodeljevem. Sode-°vala je tudi žitova ekipa s sed-niimi člani, šest deklet in en ant. Dekleta, ki se jih je že otevala tekmovalna trema, so ona oblečena kot bolniške sestre, . e'°' z rdečim križem na roka-1 ' ,z TOZD šumi so bile med pf™!'. doža Filipovič, Bojana avšič, Ana Trinkaus in Marija ^emenčič. Tozd Pekarne Ljub-jana pa je prav tako poslal na ® movanje dve tekmovalki — nrijo Rigler in Francko Drglin
s° 'u* Pe*<ateteT iz skupnih - pa se je tekmovanja udeleže an*<0 Badovinec. Imeli so Prof10 ■ '<6r 80 se Podajali med oni eS'0na'ce- Seveda so se tudi Ur ^'Pravili, saj so imeli sedem Že predavanja in preizkus znanja l ,V 2itu' vendar proti poklicnin
oln|carjem
mnogo.
to ne predstavlja
Dvorana je ob živopisanih oblekah in mladini dobivala podobo lokalne olimpiade, saj so pod zastavami stale ekipe z oznakami podjetij, šol, ustanov ...
Vodja tekmovalne komisije Matija Kovač me je seznanil s sestavom tekmujočih ekip: napovedanih je bilo 14 ekip mladih osemletkarjev, članov rdečega križa občine Moste, dve mladinski ekipi 6. gimnazije Moste ter šolskega centra tiska in papirja. Jedro pa je predstavljalo 26 ekip CZ iz krajevnih skupnosti in delovnih organizacij.
Matija Kovač je poudaril: »Cilj tega izbirnega tekmovanja je preverjanje usposobljenosti in znanja ekip za prvo pomoč v primeru nesreč ali vojne. Po šolah so potekala predavanja, prav tako v podjetjih, ki so izbrala najboljše ekipe, ki štejejo po šest članov. Tekmovanja bodo potekala po trojkah, ker je to najmanjša številčna enota medicinske pomoči.«
Prvi del tekmovanja je bila triaža, kar po domače pomeni priprava in transport ponesrečenca v najbližjo bolnišnico ali k prvi strokovni pomoči. Tekmovalka je imela na voljo pet slik različno težkih nesreč in morala je ugotoviti vrstni red prvih treh najtežjih (polutopljeni, spiralni zlom piščali, poškodba hrbtenice...], ki jih izbere iz množice ponesrečenih in jim nudi prvo pomoč. Pri tem teoretičnem delu so se Žitova dekleta odlično odrezala. Drugi del je bil zanje malce težji: Na koncu je ležal ponesrečenec in ocenjevalec je presojal obve-zovanje ter ravnanje z ranjencem po devetih kriterijih. V času šestih minut je bila ekipa, ki je delo končala, točkovno odlično ocenjena. Za vsako nadaljnjo minuto prek šestih pa so strogi sodniki odbijali po pet točk.
V tem močnem in starostno različnem sestavu ekip je žito zasedlo 15. mesto, kar je med tolikimi tekmovalci vredno pohvale.

ekipa civilne zaščite
F5*	aj	rr j
L\ W 4<*' j	*-	? ;,4-' ,% V "J £ 4	j
		1
Svet za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito in Občinski štab za civilno zaščito občine Ljubljana Moste-Polje sta poslala Štabu CZ Žito dopis, v katerem ga obveščata, da bodo podeljevali ob dnevu Civilne zaščite, 20. juniju, »Priznanja civilne zaščite z značko«.
Naš štab CZ je predlagal za to nagrado sledeče zaslužne delavce, ki so se izkazali na tem področju:
1.	Marjan Rot, komandir gasilskega voda. Izredno strokovno in vestno vodi gasilsko četo CZ, se vedno udeležuje vseh vaj in prenaša svoje bogato znanje na ostale pripadnike CZ.
2.	Stane Škrbec, strojnik v gas. enoti CZ. Svoje vozilo, motorko ter ostalo opremo vzdržuje v zglednem stanju ter skrbi, da na praktičnih vajah dela vse brezhibno. Sodeloval je na vseh vajah in predavanjih.
3.	Marija Rigler, pomočnik načelnika štaba za prvo medicinsko pomoč. Aktivno in vedno sodeluje na vseh vajah enote prve
pomoči. Udeležila se je raznih tekmovanj ter dosegala izvrstne rezultate. S svojim požrtvovalnim in strokovnim delom daje vzgled vsem članicam enote prve pomoči. Pri svojem delu je zelo natančna ter dosledna in te vrline zahteva tudi od članic svoje enote.
4.	Drago Lipicar, vodja enote za zveze. Redno in natančno ažu-rira spiske vseh članov enot CZ. Kurirski sistem je izdelal do potankosti, tako da so enote ob pozivu (alarmu) zbrane v zelo kratkem času.
5.	Vladimir Svet, pomočnik načelnika štaba CZ za red in varnost. Aktivno sodeluje pri izdelavi vseh planov CZ, programih za vaje. Praktično vodi vaje enote za red in varnost, ki deluje vedno zgledno in disciplinirano. Največ zaslug ima pri razvijanju samozaščite Kombinata in varnosti obratov.
Tovariški pozdrav!
Štab CZ Žito Ljubljana:
Ivan Vesič
Poklonili so se Titu
Osnovna organizacija zveze sindikatov temeljne organizacije Imperiala iz Krškega je organizirala kolektivni obisk grobnice Josipa Broza Tita na Dedinju. Delavci Imperiala so se 6. junija poklonili Titovemu spominu. Ta dan pa so delovno nadomeščali že 31. maja letos, ko so se odločili za ta obisk.
Festival dela
TOZD Pekarne Ljubljana prizorišče tekmovanja
Otvoritev 13. Festivala dela, je bila tokrat prvič v Sloveniji, v Ljubljani. Zastave, pesem in plesi, prepolna dvorana športnega parka na Kodeljevem je kipelo od igrivosti plesalk in ritma dela, ki ga povzemajo fantje in ponazarjajo bistvo tega velikega srečanja.
Okrog 11 000 mladih iz vseh republik in pokrajin se je zbralo 30. maja v Ljubljani, ki je bila tokrat gostiteljica tridnevne manifestacije dela. Ekipe iz šolskih centrov za kvalificirane delavce iz Zrenjanina, Koprivnice, Šabca, Kruševca, Zenice, Siska, čačka, Banjaluke in Titograda so imele vse do tega tekmovanja prehodni srebrni pokal maršala Tita. Tokrat pa je prešel pokal v roke Mestne konference ZSMS v Ljubljani.
Tekmovalci so se pomerili v skoraj 40 poklicih v različnih podjetjih v Ljubljani. Tako so v Litostroju tekmovali kovinostrugarji, rezkalci, orodjarji itd., v Centru strokovnih šol vrsta predstavnikov drugih poklicev — frizerji, krojači ...; avtokleparji in avtomehaniki so pokazali, kaj zmorejo v prostorih Viatorja in Avtomontaže; peki pa so bili naši gostje na Šmartinski 154, v TOZD Pekarne Ljubljana. Tekmovalci so se kosali v izdelavi rogljičev in pletenk. Stroga
komisija je ocenjevala delo s treh vidikov: točkovali so kvaliteto priprave testa, čas izdelave proizvoda in kvaliteto (pečenega) izdelka.
Za prva dva kriterija je lahko vsak tekmovalec dosegel največ po 200 točk, za kvaliteto končnega izdelka pa do 600.
Najboljši je bil pek Stane Zavratnik, ki je osvojil prvo mesto. Vrstni red prvih treh je bil sledeč:
1.	Stane Zavratnik, Maribor,
1000 točk,
2.	Svetlana Vidojevič, Kruševac, 950 točk,
3.	Anto Marčinkovič, Slavonska Požega, 900 točk.
Tekmovanju v Žitu so prisostvovali predstavniki družbenega in političnega življenja občine Mo-ste-Polje — ZSMS, SZDL in občinskega sindikalnega sveta.
To srečanje ima velik pomen za krepitev bratstva in enotnosti naših narodov, hkrati pa podkrepljuje prizadevanja za korenito preobrazbo našega šolstva v usmerjeno izobraževanje. Za vse boljše gospodarjenje potrebujemo na desettisoče poklicno izurjenih delavcev vseh poklicev, ki bi tako kot ti najboljši mladi delavci na tem tekmovanju, pri vsakdanjem delu dokazali, da so nepogrešljiva in bistvena gonilna sila nadaljnjega napredka.
Slovo od dolgoletnega sodelavca
Elektronika v TOZD Mlini
Dela na notranjem pretoku mok napredujejo
Gregor Breznik ob komandnem pultu
Ustavil sem se ob komandnem pultu v TOZD Mlini, kjer so monterji povezovali vezje kablov, ki jih je kar mrgolelo. Sodobna elektronika zahteva visokokvalificirane strokovnjake in t ak komandni pult povezati v funkcionalno celoto ni mačji kašelj, to lahko pove vsak, ki je poskušal v svojem stanovanju zvezati vsaj tri žice, po katerih je potem, brez kratkega stika, stekel tok. Kakšna je šele odgovornost, če pomislimo, da bo ta pult urejal in nadomeščal vrsto drugih del in rok, da bo avtomatizacija dala nov polet celotni proizvodnji.
Zapletel sem se v pogovor z vodjem skupine, Marjanom Roblekom, ki je na kratko pojasnil, kaj njegova skupina dela: »Povezujemo kable med komandnim pultom in komandno omaro, kable med TOZD Mlini in TOZD Pe-
karne Ljubljana, vežemo jih z motorji in kretnicami. Za to delo bomo potrebovali okrog 1000 žic, ki jih bomo spojili s sponkami.«
Vsi trije monterji, poleg vodje še Milan Ziherl in Darko Bernik, so že večkrat delali za Žito. Zaposleni so pri Vinku Rženu iz Kranja in Marjanu Ciperletu. Zanimalo me je, kako med stotinami vezij najdejo morebitno okvaro, kako preverjajo, če je vse pravilno zvezano in kakšne so možnosti za »mimohod«. »V ta namen imamo pri roki preizkuševalec, ki z brnenjem pokaže, kje je napaka. Ta faza dela, ki jo opravljamo, je zadnja. Sledi le še poskusno delovanje, pri katerem bomo preverjali pravilnost in usklajenost delovanja celotnega sistema. Pri vas prvič povezujemo nemške omare, sicer jih pa izdelujemo v Slove-
niji. V večini Žitovih tozdov, koder smo delali, imate te naše omare, izdelke firme Vinko Eržen ...« se je skromno pohvalil sogovornik. Izkušeni delavci v TOZD Mlini pa so mi potrdili, da so jih poklicali prav zato, ker opravijo dela dobro in solidno, ker so zanesljivi. Kadar se odloča o milijardnih investicijah, moramo preudariti, komu zaupati tako precizna dela. Pretok mok med obema temeljnima organizacijama bo zdaj posodobljen. Tudi polnjenje cistern bodo urejali preko komandnega pulta. Naše pekarne že začenjajo z gradnjo silosov, kamor bodo uskladiščile moko iz cistern. Na tisoče vreč, ki so se v prevozu uničile, bomo prihranili, če omenimo le del prihrankov. Strokovnjaki pa vedo povedati, da se obeta z uvajanjem elektronike mlinarstvu novo obdobje.
Dragi Albin!
Ko smo v hladnem majskem jutru prihajali na svoja delovna mesta, nas je simbol smrti in dokončnega slovesa — črna zastava — ob vhodu v našo delovno organizacijo spet obvestila, da je od nas odšel eden izmed naših sodelavcev in tovarišev. Zvedeli smo, da je ta simbol namenjen Tebi Bine in v naša srca se je prikradla nenadoma žalost in zavest, da smo iz naših vrst spet izgubili tihega, delovnega, zavednega tovariša in prijatelja, katerega bomo le težko pogrešali. Neizprosno kolo časa in minljivosti nam je spet iztrgalo iz naših vrst enega od tistih tovarišev, ki so bili med prvimi, ki so združili delo v Kombinatu »ŽITO« in med prvimi, ki so v času osnovne preobrazbe naše družbe stali v prvih vrstah v boju za napredek in pravice delovnega človeka in celotne naše družbe.
Rodil si se leta 1913 v Svibnem nad Radečami, to se pravi pred prvo svetovno vojno, kar pove, da so že Tvoja nežna otroška leta bila prizadeta zaradi pomanjkanja kruha in odrekanja. Že v svoji rani mladosti si imel priložnost vedno bolj in bolj spoznavati vse socialne krivice in občutiti na sebi razliko med ljudmi. Pri tem se Ti je kalila zavest in utrjevalo prepričanje, da je na svetu vse te razlike treba odpraviti in ustvariti take možnosti, da bodo vsa človeška bitja na svetu imela pravico do dela, da bo ta pravica sestavni del njihovega življenja hkrati z vsemi dolžnostmi, ki iz tega sledijo.
Mlinarske obrti si se izučil v Braslovčah potem, ko si moral svoj rodni kraj pri iskanju kruha zapustiti. Namenil si se v ta poklic zato, da boš skrbel za ljudi in jim ustvarjal osnovno sestavino vsakdanjega kruha, katerega si Ti sam v svojem življenju često tako pogrešal. To svoje delo si vedno opravljal vestno, vdano in pošteno, na vseh delovnih mestih od mlinarja začetnika, vodje izmene, obratovodje, labo-
ratorijskega tehnika kot tudi v vlogi samoupravljalca.
Leta 1973 si od nas odšel v zasluženi pokoj z namenom, da bi se odpočil. Tvoja narava pa ni dopuščala, da bi se povsem odtrgal od nas, ki smo Tvoje delo nadaljevali. Ponovno si se vračal med nas in nam pomagal v trenutkih stiske, ko vsega dela nismo mogli sami opraviti. Prihajal si vedno dobre volje, z nasmehom ter bil vedno pripravljen nuditi svoje znanje vsem tistim, ki so ga potrebovali in želeli.
Danes odhajaš od nas za vedno, zato smo dolžni, da Ti še enkrat, zadnjič, izrečemo svojo veliko zahvalo za vse storjeno. Sprijazniti se moramo s tem, da Tvojih uslug in prizadevnosti ne bomo mogli več koristiti, da bomo morali naprej sami postoriti vse tisto, kar si namesto nas doslej opravljal Ti. Pogrešali Te bomo kot sodelavca in kot dobrega prijatelja, ki je ob vsakem času našel pravo besedo vzpodbude in pravo mero poguma za izvršitev vseh, včasih tudi izjemno težkih del, za kar si prejel tudi Red dela s srebrnim vencem.
Pogrešali Te bodo tudi vsi Tvoji, žena, otroci in vnučki, ki si jim posvečal vseskozi svoje izjemno dobro srce moža, očeta in deda. Ob tem težkem trenutku ločitve Vam ob odprtem grobu našega sodelavca Bineta izrekamo globoko sožalje njegovi družini.
Žalujoči delavci TOZD Mlini
Maj — čas šolskih ekskurzij
Ivan Cimerman
Bodoči prodajalci na obisku pri Žitu
Bliža se konec šolskega leta in nemir, ki se polašča šolske mladine, ima več odtenkov. Časopisje objavlja oglase z vse vrste štipendij, osemletke so torišča poklicnih usmerjevalcev, športni dnevi se spreminjajo v krajše izlete, ki pa imajo največkrat delovni namen. Spremljali smo eno izmed ekskurzij, ki je obiskala žitova tozda Pekarne na šmar-tinski in šumi. Dijaki Delavske univerze Jože Šeško iz Kočevja, bodoči prodajalci trgovske šole, smer mešana stroka, so si z zanimanjem ogledovali proizvodnjo, člani novinarskega krožka pa so si zapisovali podatke, spraševali.
V TOZD Pekarne Ljubljana jim je živilski tehnolog Janez Rigler razložil in pojasnil proizvodni proces in dekleta so vedela povedati, da so pri njegovi razlagi mnogo izvedela. V Šumiju pa je bila ekskurzija pod vodstvom Tatjane Hribarjeve.
Predavateljici trgovske smeri na delavski univerzi tov. Dora Majerle in Ljudmila Gržina sta se zadržali v krajšem pogovoru z nami.
V okviru predmeta blagoznan-stvo si dijaki v neposrednem stiku z raznovrstnimi vejami industrije osvetle teoretično znanje. Vsaka izmed njih (dekleta so v večini) pa je bila med šolskim letom v okviru seminarske naloge zadolžena, da zbira podatke o določeni smeri, na primer o živilski. Zbirale so prospekte, značke, nalepke in tehtne, tehnološke podatke iz posameznih tovarn in podjetij. Povezovali so se s propagandnimi in informativnimi službami, saj njihov izobraževalni profil zahteva, da si naberejo čimveč vsestranskega znanja.
»Vsi ti dijaki bodo prodajali tudi Žito ve izdelke v tistih trgovskih organizacijah, kjer so štipendisti. Kot prodajalci se lahko zaposle kjerkoli. Večina jih je iz vasi v
okolici Kočevja, Trave, Osilnice, Predgrada, in kasneje, ko bodo delale v lokalnih trgovinah v manjših krajih, bodo rabile dokaj široko obzorje,« sta pojasnili tovarišici Majerletova in Grži-nova.
»Vsako leto navezujeva stike s podjetji, kamor nameravamo narediti ekskurzije in morava reči, da naletimo povsod na prijazen, ljubezniv sprejem. Izgieda, da se delovne organizacije drugače odpirajo šolam, kot so se včasih, kar je nedvomno plod bližajočega se uzakonjenega usmerjenega izobraževanja.«
»Mi lahko poveste, kakšen je osip kadrov v vaši regiji v trgovski stroki, in koliko izmed teh dijakov, ki jih je 58, bo približno ostalo v svojem poklicu?«
»Več kot polovica. Moram reči, da pri nas v Kočevju ni takšnega osipa, kakršen mi je znan iz ljubljanskega območja. Vedno jih ostane v tem poklicu okrog 50 %, in peščica, ki imajo dovolj
talenta, moči in ambicije nadaljujejo študij na komercialni in poslovodski šoli. Vasi, od koder je jedro takih, ki bodo ostali trgovci, so oddaljene od Kočevja tudi po 30 km. Večinoma so to trgovine, poslovalnice Trgo-prometa.«
Na koncu sta me obe tovarišici zaprosili, naj se v imenu vseh skupaj zahvalim za strokovno vodstvo po obeh tozdih zlasti pa za sladke in hrustave proizvode Šumija in Pekarn, ki so jih pritegnili z nedojljivo silo.
Takih sladkih obiskov je bojda v življenju malo.
Tatjano Hribarjevo sem še povprašal, kako potekajo letošnje ekskurzije in v čem so taka srečanja tradicionalna: »Utečeni so že obiski Živilske šole v Mariboru, študentov Biotehnične fakultete ter bodočih prodajalcev trgovskih šol. Iz naše krajevne skupnosti Nove Jarše nas vsako leto obiskujejo dijaki. Včasih so prihajali tudi vrtci, kar pa je ze-
lo tvegano, saj jih ni mogoče voditi med stroji. V prejšnjem tednu smo sprejeli šest ekskurzij, pričakujemo jih še več .. ■“ Nedvomno je neposreden stik dijakov z »živim proizvodnim delom« tisto, kar že dolga lete manjka našemu šolstvu. Morda bi bilo umestno, da bi posamezne veje industrije ustanovile ne ke vrste koordinacijske komisj je, ki bi med šolskim letom več krat hodile po šolah. Na razpola go bi imele filme iz tovarn, P° snete v samem proizvodnem procesu, v vseh fazah, propagandno gradivo, diapozitive; nekoga, k' je npr. že upokojen in dobr° pozna posamezna dela v tovarnah in bi lahko dajal avtentične-dobro preverjene informacije. Poklicno usmerjanje bi prispejo še en korak bliže proizvodnji-Tehnični kadri, ki proizvodnji ta” ko zelo primanjkujejo pa bi 56 že v šestem ali sedmem razrej du osemletke načrtno odločal za svoj bodoči poklic.
Vrhniška pekarna in njen kos kruha
'van Cimerman
Z obiska v TOZD Pekarna Vrhnika
Vrhniška pekarna sodi med naj-H^ajše, kar jih je v sestavu DO Žito. Lahko rečemo, da trdno obeduje svoje območje in ga oskrbuje s svojimi proizvodi. Direktor Andrej Košak mi je orisal nJihova prizadevanja od leta 1968, ko je prevzel prvo delovno raesto v žitu, vodstvo tozda pa eta 1977. »Težko je reči, kakšen
Košak, direktor TOZD Hekarne Vrhnika
?ai hi bil idealen direktor. Sku-Sal Sem se prilagoditi in služiti Predvsem delavcu, družbi in okolju, v katerem živim. Vsako-oevni neposredni stiki z živo Proizvodnjo mi omogočajo sprot-J^o spremljanje ključnih proble-. °v- ki jih lahko pravočasno rešujemo. Moje temeljno načelo y' 'Mirovanje je nazadovanje.'
Preteklem desetletju smo na prhniki vendarle nekaj naredili, rvotno je bila na tem območju am° mlinska dejavnost. Vanjo a nismo vlagali, saj so bile raz-°me težnje tega obdobja usmeril®'' gradnjo TOZD šumi in S^ZD 'mperial Krško. Rekon-t l’u'rali smo le mlin na Vrhniki n °’ da smo tedanjega pšenič-
časn0Prede'ali V koruzne9a' ist0'
smo ukinili mlin v Logat
Cii D	V*,XM 1,11 »mili v L.uycu
v n. 02ahili pa smo na luščilnici 'stri, ki je ostala najbolj ze a^eJ °hrat. Za Bistro so v ze bi^ Skam Tehnično-ekonomsken ^ °JU že izdelali določene štu
nakupovalfV°j' P° 6ni ZamiS" b
hi lahk P°samezne stroje, k nove ° kasneie Postali osnovi
__, ?a °hrata, če bi dejavnos
jn ,u®aenje žit — predvsem ovsi MlJesPrena, razširili.
Šnj'-?Ska Pojavnost se je od prej tak' dV6b m*inov skrčila na dva Ta ° Srn° Pridobili še skladišče
rabm°St°r Smo v letu 1974 uPO __V za Povsem novo dejavnos
Iaže'ZC^0Van^e P,astične emha
skim^tU 1974 se je z integracij na v Procesi pekovskih obrator
začel n'ki’ V Lo9atcu in Rakeki a razvijati nova dejavnos vo |6 arstvo- Začeli smo na no
lagodii- elavci 50 se stežka Pri ni za e	n°V' tehnol°giji in orga
»ISbe ' HVeči"8 ,ih ie
tej. ' oruge pa smo izredne silo ° Pridobivali. Komaj smo ze sporfUr,ed'.!i Proizvodnjo in tran Že Za d°kaj zahtevno tržišče Je pokazala potreba —
sla““-“ vzporedne dejavnos dajne !1C'CarStVa in lastne P" 1977JTf' Za t0 smo v leti sredstvo namenili vsa prosi boljšanie Zn rakup °Preme in i Naš ■ de ovnih pogojev.
Po s^nikje let0 I977, ko srn p eJetju Zakona o združi
nem delu postali temeljna organizacija.
Kako naprej?
Andrej Košak je nadalje očrtal razvojno pot, ki je pred njimi: »V letu 1980 bi radi dokončali dela, ki smo jih planirali 1979, zlasti bomo sodelovali pri naložbi v silosne zmogljivosti za moko. To je skupna investicija TOZD Mlini in TOZD Pekarna Vrhnika. Namen investicije je izboljšanje in poenostavitev transporta mok iz tozda Mlini v Ljubljani, neposredno do odvzemnega mesta v sami proizvodnji kruha. Za našo pekarno smo v prvi fazi predvideli izgradnjo treh silosov zmogljivosti 150 ton, kar nam zadošča za enomesečno proizvodnjo. Pridobivamo si dokumentacijo, iščemo potrebna soglasja, nato pa gradbeno dovoljenje. Temelje bi radi izkopali še pred dopusti. S temi silosi bomo pridobili skladiščne prostore, kjer je zdaj moka, kvaliteta moke bo konstantna, naši občini pa bomo zagotovili potrebne rezerve za potrebe prebivalstva, za SLO in druge namene.
TOZD Pekarna Vrhnika bi rada razširila osnovne pekarske dejavnosti. čeprav obratuje šele pet let, se je tržišče v tem obdobju tako razširilo in povečalo svoje zahteve, da bomo morali še naprej dokupovati manjše stroje, novo peč pa smo že kupili. Dozidali bomo prizidek za nove proizvodne prostore. Povedati moram, da kaže vrhniška občina za nas veliko razumevanje. Prispevala je svoj delež za izgradnjo silosov.
Poleg tega nameravamo poskrbeti tudi za garaže, delavnice in ostale pomožne dejavnosti kot je vzdrževanje. V drugem delu srednjeročnega obdobja pa bomo že zamenjali obstoječo opremo v pekarni.«
Več znanosti v prakso živilske industrije!
»Po poklicu ste diplomiran inženir živilske tehnologije. Ali se predstavniki slovenskega združenja živilskih tehnologov, ki delajo v praksi, dovolj povezujejo z Biotehnično fakulteto. Ali pekarne in druge veje živilske industrije prispevajo kakšna sredstva za nadaljnji znanstveni razvoj raziskovalne dejavnosti te panoge pri nas?«
»Znanstvenim raziskavam na področju pekarstva se posveča zelo malo pozornosti. Na Biotehniški fakulteti se z živilskimi raziskavami sicer ukvarja nekaj znanstvenikov, vendar m oddelka, ki bi se izključno pečal s tehnologijo kruha. Pred leti se je s tem bolj ukvarjala zagrebška visoka šola ob sodelovanju Tehnično-ekonomskega biroja, kjer so si tudi slovenski kadri pridobivali visoke kvalifikacije. V sedanjem stanju te panoge bi moral prevzeti pobudo za raziskave eden večjih kombinatov v Ajdovščini, Mariboru ali Ljubljani, morda preko Žitne skupnosti, in obdelati področje pekarstva. HP Kolinska iz Ljub-
ljane že izdeluje pekarske aditive. Mlekarska industrija in industrija predelave sadja sta silno napredovali, do pekarstva pa imamo mačehovski odnos in na tem polju močno zaostajamo, prav tako razvoj transporta, embalaže in mnogih artiklov. Pekarstvo pa je še vedno takšno, kakršno je bilo že dolgo tega — kruh večinoma ne pakiramo, v trgovinah mu odmerjamo najslabši kot.
Nekdanji študentje Biotehnične fakultete si želimo, da bi se fakulteta tesneje povezala s proizvodnjo. Bodoči diplomant naj bi se izobraževal s pomočjo naših temeljnih organizacij,« je dopolnil Andrej Košak.
Današnja proizvodnja vrhniške pekarne
Obratovodja Franc Nagode nam je spregovoril o današnji produkciji TOZD Pekarne Vrhnika. Ta kaže na to, da je dosegla pekarna napredek, ki zadeva število proizvodov kot tudi količino.
Leta 1977 so proizvedli skupno 2427 ton, leta 1978 že 2544 ton, leta 1979 pa 2838 ton. Delež navadnih kruhov se je močno zmanjšal, porasla pa je proizvodnja posebnih kruhov, ki je dosegla v prvem trimesečju letošnjega leta 65 % vseh proizvedenih izdelkov.
Največ jih napečejo v glavni turistični sezoni, junija, julija in avgusta za Logatec in Postojno oziroma za tamkajšnje hotele in motele. Štirje hoteli, ki jih oskrbujejo, so dobri potrošniki. Nemci, Italijani radi poleg tega jedo predvsem bombete, sendviče, krofe, sirove in jabolčne zavitke ter štruklje.
Obratovodja Nagode nam je očrtal utesnjenost pekarne. Zgrajena je bila za 4,5 ton, danes pa naredijo po 8 do 10 ton proizvodov na dan. Pravkar poskusno obratuje peč za pecivo. »Že v četrtek ob 14. uri začnemo s peko za ponedeljek, prenehamo pa v soboto ob 10. uri dopoldne. Ena izmena dela krofe, dve pa kruh. Krofe začnemo peči ob dveh zjutraj in jih vsakodnevno potegnemo iz peči 1500 do 2000, mnogo več pa, če jih dodatno naročijo šole ali kolektivi ob svečanih priložnostih.«
Milijonti krof sredi junija
»Sredi junija bomo spekli milijonti krof! Naredili bomo takšnega velikana, da bo komaj šel v peč. Naj vedo ljudje, kdaj smo postali krofovski milijonarji!« je nadaljeval Franc Nagode.
»Peči in oprema je stara pet let. Manjše okvare nam popravljajo v TOZD Tehnični obrati, ostalo servisi izdelovalcev opreme. K obstoječemu strojnemu parku bomo priključili še linijo za žemlje. Prizidek pa bo zavzel površino okrog 800 m2.«
Sredi sončnega dne sem se poslovil od kolektiva, ki si reže svoj kos kruha z dokaj samozavesti in uspešno rešuje probleme. Ko bodo zrasli novi silosi pa se bomo spet videli.
SEJEM V NOVEM SADU
Sredi meseca maja je bil v Novem Sadu tradicionalni pomladanski sejem, na katerem so sodelovale tudi temeljne organizacije Živilskega kombinata Žito: Šumi, Imperial in Gorenjka s svojimi proizvodi.
Delo komisije za izdelavo predloga bodoče organiziranosti DSSS v DO Žito
Delavski svet DO ŽK Žito je dne 28. 3. 1980, na predlog glavnega direktorja, imenoval komisijo za izdelavo predloga bodoče organiziranosti DSSS. Naloga te komisije je, da v skladu s samoupravnim sporazumom o združitvi temeljnih organizacij združenega dela v DO Žito Ljubljana, samoupravnim sporazumom o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih združenih temeljnih organizacij združenega dela in DSSS v DO ŽK žito, stališč temeljnih organizacij tozdov o smotrnejši organizaciji DSSS, ter ob upoštevanju dejanskih potreb temeljnih organizacij — izdela osnutek bodoče organiziranosti DSSS.
Navedeni osnutek naj bo izdelan do 30. junija 1980.
V komisijo, v kateri so zastopani predstavniki vseh glavnih žito-vih dejavnosti, so bili imenovani: Bogo Bratina, Anton Pintar, Slavko Puš, Miha Urbanija in Janez Železnikar.
Pri izdelavi predloga pa naj sodelujejo tudi strokovni delavci, predsednik DS DO in predsednik sindikalne konference DO Žito.
Pri dosedanjem delu je komisija najprej obravnavala sedanje sta-
nje in na tej osnovi zavzela naslednja stališča:
—	Težiti moramo k čimbolj racionalni organiziranosti DSSS, pri čemer moramo upoštevati konkretne predloge.
—	Hkrati je treba opredeliti dela in naloge skupnega pomena, ki so na ravni DO nujno potrebna in za katera naj se odločijo tozdi.
—	Predlog bodoče organiziranosti DSSS naj bi temeljil na dveh vidikih: opravljanje del in nalog skupnega pomena in del in nalog, ki bi jih posamezne temeljne organizacije poverjale DSSS.
Zaradi preširokega obsega nalog pri vodenju delovnega procesa v DSSS in obremenjenosti glavnega direktorja z nalogami, ki so določene z našimi samoupravnimi akti, so se pokazale slabosti pri dosedanjem načinu poslovanja. Te kažejo na potrebo, da bi bilo umestno imenovati vodjo DSSS, ki bo vodil in usmerjal delovni proces.
Pri svojem nadaljnjem delu je komisija v glavnih obrisih opredelila dela in naloge skupnega pomena, ki jih je treba še natančneje razčleniti v neposrednih dogovarjanjih.
Komisija intenzivno nadaljuje z delom in pričakuje, da ga bo opravila do predvidenega roka, 30. junija.
Slaščičarska izdelka čakata!
V temeljni organizaciji Pekama Vrhnika še vedno niso dobili novih cen za slaščičarska proizvoda: piškot z rozinami in orehov rogljiček. Pekarna je hotela evidentirati cene na skupščini občine Vrhnika, vendar ta od letošnjega leta ni več pristojna za evidentiranje cen industrijskih izdelkov. Nato so se obrnili na republiški Zavod za cene. Tudi ta jih je odvrnil z nasvetom, da naj iščejo pristojnost za nove cene pri Zveznem zavodu za cene ...
Srečanje strokovnjakov — konditorjev
Toljen Grafenauer
Tovarna keksov in peciva Bambi iz Požarevca je v času od 20. do 25. 5. 1980 v Donjem Milanovcu priredila tradicionalno, vsakoletno srečanje konditorskih tehnologov Jugoslavije.
V Donjem Milanovcu je bilo več kot 200 strokovnjakov-kon-ditorjev iz vse Jugoslavije, med njimi tudi 5 iz Žita.
Srečanje je imelo namen seznaniti konditorske strokovnjake s tehnološkimi novostmi v konditorstvu, z uspešnostjo poslovanja posameznih delovnih organizacij v zadnjem letu, z dogajanji in dogovori v mednarodnih živilskih organizacijah in s spremembami predpisov na področju prehrane v lanskem letu.
mKSm' SSisSlr f
.išjesk—eem1-	j 5 •*
a«
iii
ss
ffn ■ 1
W! ^

r<Cd g : '' ■:Nf* i/if <# y
imfrmmm „	«	»	1 »"	”	■ ■	'
Na podlagi razpisa občinske in mestne konference SZDL, predlogov družbenopolitičnih organizacij, družbenih organizacij in društev ter žirije za podeljevanje srebrnih priznanj OF pri mestni konferenci SZDL Ljubljana sta predsedstvi OK in MK SZDL sprejeli sklep o dodelitvi srebrnih priznanj Osvobodilne fronte slovenskega naroda za leto 1980.
13. maj 1980	Spet doni pesem Žitovega pevskega
9. ŠTEVILKA B iVan Cimerman



Oj ta
mlinar...
BOGO BRATINA, rojen 22. II. 1933, stanujoč v Kvedrovi ul. št. 59.
Bogo Bratina je obiskoval gimnazijo od I. 1947 do 1951 v Ljubljani. V lem času se je udeležil štirih mladinskih brigad, enkrat je bi! udarnik, in dvakrat pohvaljen. Leta 1948 je sprejet v mladinsko organizacijo, leta 1959 pa v zvezo komunistov.
Bogo Bratina je opravljal pomembne družbenopolitične in družbene funkcije: od leta 1964 do 1968 je bil organizacijski sekretar na komiteju OK ZKS Ljubljana Moste-Polje; od leta 1968 do 1972 direktor DO Mlini v Žitu; od 1972 do 1974 organizacijski sekretar komiteja M K ZKS Ljubi jana: v letih 1974. 1975 in 1976 je bil predsednik IS SOb Ljubljana
Vzpnem se v sejno sobo TOZD Tehnični obrati, koder ima vaje novoustanovljeni oktet žito. Pevci listajo po notah in čakajo na znak zborovodkinje Vere šolarjeve, da uglasi vse te možate glasove.
Ob dveh so zapustili svoja delovna mesta in motorji, ki jih delavci popravljajo tu spodaj, so utihnili. V pevce pa se naseli nekaj svečanega, zdaj so svoji in prevzelo jih bo drugačno kolektivno sozvenenje z večjimi harmonijami, kot jih je v bitki za kruh. Zborovodka prijazno očrta prve začetke oživljenega zbora: »Mar-
Moste-Polje, v letu 1976 pa je ca smo začeli vaditi z Žitovim
bil izvoljen za generalnega dt-
rektorja delovne organizacije oktetom. Kot pevski SCStav je Žito. Poleg teh je Bogo Bratina oktet Silno občutljivo glasbeno opravljal še drage pomembne . ,	, .	, ,	. .	.
družbene funkcije. Bil je elan tel°’ kl zahteva 'Zjemno IZVezba-IO skupščine slovenskih občin, nost, glasbeno izurjenost in član skupščine gospodarske ubranost g|asov. Dandanes je
zborovska pesem v velikem razmahu in zbore ustanavljajo skoraj po vseh večjih podjetjih. Zaenkrat je število osmih pevcev premajhno, saj v primeru, če kdo zboli, zanj ni nadomestila, izvedba pesmi je zelo okrnjena. V tem oktetu so zbrani predvsem dolgoletni pevci, mnogi pojo še v drugih zborih izven Žita.
zbornice Slovenije, član lO Ljubljanske banke in drugo.
V svojem družbenopolitičnem delu je pokazal veliko zavzetost pri idejnopolitični in organizacijski krepitvi mestne organizacije ZK Ljubljana in uresničevanju politike ZK.
Prepričati in pritegniti bi morali več novih, mlajših pevcev, ki bi z veseljem in prizadevnostjo ustvarili široko glasovno zaledje in omogočili velik izbor. Le na množični kvalitetni osnovi in ob veliki možnosti izbora, bi se
lahko odločali za vse bolj zahtev-
ne pesmi in tako omogočili po-življanje in rast okteta.
Če bi se v Žitu odločili še za ženski pevski zbor, bi morali imeti pač več vaj. Za uspešen mešani pevski zbor pa je treba vsaj 20 ubranih glasov.
Kot pedagoginja na šoli Riharda Jakopiča z veseljem delam v tovarniškem okolju. To je zame prijetno delovno dopolnilo. Sem pridejo Žitovi fantje na vaje z veseljem, prepevajo iz čiste radosti; šolski otroci pa so v okviru učnega programa nekako prisiljeni, da se udeležujejo petja. Mislim, da smo že dovolj izurjeni za nastopanje ob raznih svečanostih v Žitovih tozdih in izven njih.«
Alojza Lebarja sem ogovoril na delovnem mestu v centralnem skladišču Tozda Mlini, že po nekaj uvodnih besedah sva bila pri jedru: pevski zbor ali bolje Oktet Žito je spet oživel: »Dve leti molka, do 14. 3. 1980, ko smo spet nastopili, je bilo dovolj. Morali smo spet zapeti! Pred dvema letoma je štel Žitov pevski zbor 15 članov; v svojih vrstah smo imeli dva ,tuja‘ pevca. Vsi ostali so bili naši, iz Žitovih tozdov na Šmartinski v Ljubljani. Nastopali smo ob državnih praznikih, slavnostih, na revijah pevskih zborov, največ pa po naših temeljnih organizacijah. Trenutno sem tehnični vodja, našega na novo ustanovljenega okteta. Dovolite mi, da predstavim naše fante: Sta-
zbora
ne Dimitrovič — Tozd Tehnični obrati, prvi tenor; Stane Mihevc
—	upokojenec; prvi tenor; Milan Antloga — Tozd Pekarne Ljubljana, drugi tenor; Milan Hočevar — Tozd Pekarne Ljubljana, drugi tenor; Jože Terner — Tozd Pekarne Ljubljana, Obrat Peka-tete, prvi bas; Alojz Lebar — Tozd Mlini, prvi bas; Marjan Rot
—	Tozd Šumi, drugi bas; Franc Senica — Tozd Mlini, Obratna enota silos, Ljubljana — drugi bas.
Alojz Lebar je izrazil eno samo veliko željo: poživitev zbora. Vabijo vse pevce, ki imajo talen* in voljo do petja, predvsem pa veselje. Glasbena izobrazba ni tako važna, čeprav je zaželena-»V Žitu je dovolj pevcev, ki so že peli v našem zboru, zdaj pa se še niso vključili vanj. Mislim, da je zdaj priložnost, da se nam pridružijo, saj smo dobili strokovno vodstvo pa tudi sredstva so zagotovljena.«
Delavski svet DO je odobril sredstva za moški oktet ŽITO
Na svoji 10. seji, dne 16. maja 1980, je delavski svet DO Žito soglasno odobril predlog, da denarno omogočijo delovanje Žitovega okteta, to je sredstva v višini 23 000 din. Delež stroškov si razdele tozdi med seboj. Novoustanovljenemu oktetu želimo še mnogo prijetnih ur in novih sodelavcev.
AMD sekcija pri nas
Omer Perišič
Šoferji in tovor
Delovni dan v avtomobilu
Delovni dan teh ljudi se začenja zelo zgodaj, ob treh ali štirih zjutraj. Takrat zabrnijo motorji Žitovih tovornjakov, ki ne utihnejo včasih do pozne noči. Razvažati začno blago po vsej Sloveniji in Jugoslaviji. To delo mora teči ne glede na vremenske neprilike, ki jih spremljajo vse leto. Tu so še čuvarji prometnih predpisov, ki jih mora vsak šofer upoštevati. Vse to terja od voznika veliko potrpljenja in iznajdljivosti. Prepuščen je, skratka, sam sebi. Nanj prežijo neugodnosti in nevarnosti skoraj povsod in v vsakem kraju.
Voznik za volanom mora biti ves čas vožnje zelo zbran, če le za hip pozabi, da je za volanom, že se vozilo, ki mu je tako zvesto služilo in delovalo pod njegovim poveljstvom, obrne proti njemu samemu.
Potem začnemo iskati vzroke, kako je to nastalo. Dandanes je več ali manj znano, da zelo poredko pride do tehničnih okvar. Kadar pa za vse obdolžimo »človeški faktor«, ne smemo težiti za tem, da bi bil za vse kriv samo voznik. Seštevek tega dejavnika predstavlja vrsta odgovornih ljudi, ki so imeli opravka z vozilom. Ti so v servisnih delavnicah, v skladiščih, na cesti ...
Delež servisov je zelo pomemben
Od servisov zavisi, kako je vozilo pripravljeno in če so odstranjene vse napake, kar pomeni, da je brezhibno za vožnjo.
Odgovorni v skladišču morajo predvsem skrbeti za to, da ne pride do preobremenitve tovornjakov. Predvsem pa morajo skrbno izbrati vozilo glede na to, kakšne vrste blaga bodo prevažali z njim. Tovor mora biti enakomerno naložen po vsem vozilu. Vse to bomo dosegli, če bomo na tako odgovornih mestih zaposlovali strokovno usposobljene delavce. Temu doslej nismo posvečali zadostne pozornosti, saj dandanes opravljajo dela in naloge na tem področju neustrezni Vse to so vprašanja, ki težko gredo v korak z novo tehnologijo Kombinat Žito in šoferji potrebujejo strokovno usposobljene ljudi, ki bi znali bolje organizirati promet z našimi vozili. Mislim, da je to povezano s prodajo in tudi nabava bi bila lažja.
Vozila, ki vozijo sedaj otovorjena le v eno smer, bi morali otovoriti še za v drugo smer. Tako bi lahko prihranili mnogo goriva in pocenili celotno proizvodnjo. Sprašujem se: ZAKAJ TAKO?! Odgovor je jasen sam po sebi: Zato, ker ne vemo organizirati svojega dela in dognati, kje so pravi vzroki.
Tudi v DO Žito smo ustanovili avto moto sekcijo pod okriljem Avto moto društva iz Most. Sekcija je še mlada, saj deluje šele od 18. 12. 1980 in vanjo je trenutno vključenih pet članov. Katere so prednosti in ugodnosti članov sekcije, smo se pozanimali pri naših članih. Ena izmed teh ugodnosti je brezplačen prevoz vozila, ki je bilo poškodovano v prometni nesreči; nadalje nudijo brezplačne storitve službe Pomoč-informacije; popuste imajo tudi pri tehničnih storitvah v tehničnih bazah AMZS; člani AMD lahko kupijo garantno pismo za tujino, s kuponi iz tega pisma lahko na tujem poravnajo stroške vleke in popravila vozila,
rezervnih delov, zanje lahko kupijo železniške ali letalske vozovnice za povratek, če je vozilo poškodovano, za te kupone lahko prepeljejo poškodovano vozilo nazaj v domovino.
Člani AMD imajo v jugoslovanskih avtokampih do 20% popusta, če predložijo izkaznico. Ob sklenitvi kasko zavarovanja osebnih vozil pri zavarovalnicah Triglav in Croatia priznavajo članom AMD 10% popusta, nadalje dobijo brezplačne pravne nasvete pri pogodbenih odvetnikih AMZS in končno dobe brezplačno glasilo AMZ, Moto revijo. Sekcija, ki smo jo ustanovili v Žitu, bo skrbela za izvajanje programa dejavnosti društva, skli-
cevala člane, organizirala zanj® strokovna predavanja s področj® prometne varnosti, ki se jih bodo udeležili vsi naši delavci. Sodelovali bodo tudi z ustrezniK1' organi in organizacijami v krajevnih skupnostih in v naši delo’" ni organizaciji.
Člani žitove sekcije vabijo v svoje vrste čimveč novih članoV' da se bodo lahko razmahnili v svojih dejavnostih. Izvolili s° tudi predsednico, Metko Kosin iž Tozd Blagovni promet. Vsi, ki b' se želeli na novo vključiti v avto moto sekcijo, naj jo pokličejo P° telefonu 41 673, interna 14.
V kratkem se nameravajo član' sekcije sestati in se dogovorit' o nadaljnjem delu.
ZAHVALA!
Ob boleči izgubi dragega tn°** in očeta Franja Frola se zahvalj*1 jemo vsem, ki so ga spremili ^ njegovi zadnji poti ter mu izk@ zali pozornost s cvetjem.
Družina Fr®1
Sindikalna konferenca Žita je obravnavala plan svobodne menjave dela skupnih služb
Na obisku v obratu
•van Cimerman
t
3
i
)
t
3
i
i.
8
3
a
i-
o
l*
a
o
a
ij
v
v
3'
n
i6
j«
10
e-
ni
v
iVi
v
30
iZ
bi
to
3o
,ni
iti
iŽf
jb-
Plastika vse več obeta
Kakšne tri kilometre od vrhniške avtobusne postaje zaviješ na le-Vo in zagledaš na dvorišču, pol-nem plastičnih odrezkov in skladovnic lesa napis, ki te pripelje v nekdanjo, lepo preurejeno ga-ražo, kjer ima TOZD Tehnični obrati svoj obrat za izdelavo plastičnih proizvodov. Upravnih prostorov ni, obratna pisarna, kjer Sm° se pogovarjali, je neposredno povezana s proizvodnjo. ^°ja prva sogovornika sta bila direktor TOZD Tehnični obrati, Forjan Dernič in obratovodja ^brata plastike na Vrhniki, Julij Kratohvil. Seznanila sta me z osnovno usmerjenostjo tega ob-rata, in vse bolj smo pronikali v Velike in majhne skrivnosti ter skrbi in bojazni, ki jih tarejo. a obrat je namenjen predvsem Potrebam žitovih tozdov, slašči-oarski dejavnosti. Zmogljivosti Pa ima večje, kot so Žitove po-trebe, pa tudi cene izven DO so onkurenčne. Zato dopolnjujejo svojo proizvodnjo z naročili zu-oanjih partnerjev. Pridobili so si Ze določen renome in sodelavce ot so Peks iz škofje Loke, ■lektrotehno, Vego, Iskro Otoče, ištitut Jožefa Stefana in druge, zdelujejo predvsem vakumira-a° ,in plastično embalažo, kom-lr|irano s kartonom, tu so še razne folije za otroške igrače in 0rodje.
^ačeli so pred šestimi leti v pro-°rih brez ogrevanja in sanita-J- Kasneje so uredili vse po-ebno, opremili so proizvodno vorano, orodjarno in pisarno.
ratovodja Kratohvil nam je po-^azal 'n opozoril na toliko izbolj-av, da je kar prekipevalo od sa-zamisli, dopolnil, idej in ce-eJsih izvedb že obstoječega.
izh°n- zamis*' ‘majo, ki bodisi oljšajo proizvod, povečajo evilo izdelkov ali pa posežejo a se neraziskano področje: »V acetku smo izdelovali tri ali ln standardne artikle, pred-zaem bonboniere za TOZD Šumi, nc . Triglav Lesce pa smo in°i!ZVajali fo|ije za čajne rezine nla 0P'anc*' blato so začeli v Tri-smnU 'Zdelovati rolade. Dodobra y sPremenili tehnologijo.
ietu smo dosegli od ju-okr *3a nekako do konca leta teat^ 50 milijonov starih din vidJ2acije’ letošnji plan pa pred-da hVa milijonov; mislim pa, trji °m° dosegli milijardo. Prvi žek r^esec' že obetajo prese-sez' Zaa^ nast°Pa za nas višek dov°ne'	Potreb	naših toz-
na„.aaraščajo tudi potrebe zu-panJ'h sodelavcev, eudaril bi rad, da pri naših tožim,i ne. 'ščemo zaslužka in aku-Si aciie- če vračunamo ceno q0\°Vlne’ ki jo dobivamo iz Ju-ce-,"11 'n upoštevamo nizke ki t-6 našlb temeljnih organizacij, vin °maj P°krivajo stroške suro-m 'n Proizvodnje, je jasno, da S|.l5aai° za svoj obstoj iskati za-T Uzek drugje.
§rueautr!0. 'zdelujemo za TOZD
Vrsti' kSt'ri vrste artiklov, dve
kov ,b0nb°nier in dve vrsti vlož-D. za zele.
ni| e^tor terjan Dernič je ome-
opust tinamerava šumi te artikle neaa i’ na osnovi srednjeroč-jih lP ana' Prevzela pa naj bi
Dekleta v obratu plastike
ce nadalje izdelujejo folije za čajne rezine, pokrove za pecivo. Tudi rolade že dolgo vladajo na tržišču in še ni jasno, če se bodo v srednjeročnem obdobju obdržale kot artikel.
Obrat ima vse pogoje za napredek
V planu za leto 1980 so v TOZD Tehnični obrati zapisali, da je delež obrata plastične embalaže vedno pomembnejši. V letu 1979 so dosegli realizacijo 763 milijonov, letos pa že v prvem trimesečju 262 milijonov (vse v starih dinarjih), pri čemer so porabili le okrog 500 kg več surovin kot v istem obdobju lani. Obratovodja Julij Kratohvil je nedvomno gonilna sila tega majhnega kolektiva, ki šteje dvanajst delavcev. Ves čas je poudarjal, da imajo velike možnosti za razvoj, vendar v svoji DO ne naletijo na takšno razumevanje kot ga pričakujejo. »Perspektiva je v potiskani plastični embalaži. Težke milijone bi lahko prihranili v vseh tozdih, za katere izdelujemo ,golo‘ embalažo, nepotiskano, nato pa jo opremljamo z etiketami in raznobarvnimi napisi.« Pokaže mi varilni stroj za spajanje plastike s termolakiranim kartonom (poprej so jo zlepljali z dragim lepilom, uvoženim iz Avstrije).
»Poglejte, tu smo prihranili 100%: tole je kalup za čajne rezine, ki smo ga po temle nemškem vzorcu izdelali v TOZD Tehnični obrati. Samo model nas je stal pri uvozu 7000 mark. Za ta vakuumiran stroj so Nemci v prospektu zapisali, da nanj ni mogoče delati globoko odtisnjene embalaže. Zmotili so se! Mi
Jurij Kratohvil, obratovodja
smo jo naredili in jo še izdelujemo, za čajne rezine, odtis pa je globok 55 mm.«
Vrsta orodij je, za katere trdi Julij Kratohvil, da so jih izboljšali: pokrovi za tarče, orodje za TOZD Pekarne Ljubljana, za DE Pekarna Črnomelj, za Vego in poprej naštete zunanje partnerje ... Njegova desna roka je Jože Dolenc. Z njim sta že mnogo noči prebila ob preskušanju novih zamisli, modelov. Nekaj doseči se pravi tudi nekaj tvegati, sicer te konkurenca in čas povozita!
»Ljubljanske mlekarne uvažajo vso potiskano embalažo. Zakaj je ne bi izdelovali doma?!« se togoti sogovornik. »Prav tako smo mi začeli šele zadnje čase nekaj investirati v ta obrat, poprej pa smo morali biti zadovoljni s stanjem, kakršno je bilo. Vedno več so zahtevali od nas, ob istih strojih.«
Marjan Dernič: »Za proizvodnjo potiskane embalaže v tem obratu bi morali uvoziti nekaj dragih strojev. Vprašanje pa je, kje bi dobili reprodukcijski material — mislim na barve, ki jih dobiš samo za devize. Zdaj nas oskrbuje z osnovno surovino Jugovinil, tak način je zanesljiv za leta naprej. Žitovi tozdi, ki izdelujejo konditorske izdelke in piškote, so vsi zainteresirani, da se dolgoročno povežejo s tistimi dobavitelji embalaže, ki imajo tudi surovine zanjo. Ti naši tozdi menijo, da naj ta obrat še nadalje izdeluje nepotiskano embalažo. Poleg tega pa delamo tukaj le podložke, ne pa kompletno embalažo.«
Jurij Kratohvil: »Plastične tulce, ki jih v Šumiju uvažajo za pakiranje lizik, bi lahko naredili mi. Naredimo jih v teh dneh.«
Marjan Dernič: »Pravkar načrtuje TOZD Razvoj inženiring dva artikla. Za vsak projekt pa so potrebne temeljite študije. Izdelamo poskusne vzorce, če projekt uspe, steče proizvodnja, če pa ne, so naše ure neplačane.« Jurij Kratohvil: »A veste, koliko noči sva prebila tu z Dolenčevim Jožetom, ko sva izdelovala razne vzorce, pa nisva nič dobila za to.«
Morda je čas, da začne posebna komisija za inovacije in izboljšave nagrajevati inovatorje v Žitu, saj prihranijo delovni organizaciji nekaj milijonov.
Ves čas pogovora so sodelovali tudi drugi delavci, ki so bili bolj skromni:
Jože Dolenc, delavec in pomočnik obratovodje: »Modele urejam, nože popravljam. Sam ne vem, koliko kalupov, po katerih nato odtiskujemo folije, sem že naredil.« Sodelavci pritegnejo: »Našega Jožeta za vse porabimo, od A do ž.« »Dobri dve leti delamo v okviru TOZD Tehnični obrati, in ni več toliko ročnega dela kot poprej.«
Ivan Cimerman
»Ali boš dal
tudi mene v časopis,
ati?«
Tako me je vprašala devetletna hčerka in vprašujoče lučke so ji zaigrale v očeh. Zazrem se vanjo, in se zmedem, in kot film mi preblisnejo pred očmi moji enomesečni poskusi, da bi se prebil do delavcev. Delam kot novinar v časopisu Meteor, drugače sem normalen državljan. Le ljudje se me nekako bojijo, šepetajo, ko grem mimo: »Ta te lahko da v časopis, nasmihajo se, ko odhajamo po pogovoru iz direktorjeve sobe: »Prinesite mi pokazat rokopis, preden ga boste dali v tiskarno!« mi zabiča kot šolarju. Iz »denarnišikega« tozda je, mogočen, od njega zavisi, če bo propaganda dobila denar za plače. In grem nekako poševno prek dvorišča. Ondan mi reče šef: »Pojdi, vzemi fotoaparat in magnetofon, pa poslikaj nove stroje, ki smo jih dobili. Mahnem ga naravnost na bojišče. Delavke pri stroju me zanimajo. Prezrem obratovod-jo, pa stopim h gruči in se pripravim, da jih poslikam. Ta stroj ja zanje kruhodajalec, norme bodo igra. Še preden naredim posnetek, me prime za roko vodja izmene:	»Tovariš novinar,
obratovodja vas kliče!« In mi pokaže smehljajočega se debelušnega moža pri vratih. Skremžim nasmeh:
»Posliiikat sem prišel in z delavci bi rad spregovoril par besed: Kako žive, če dosegajo normo, če so stanovanja že dobili ...« »Veste,« pravi osuplo, »tole vam pa lahko samo tehnični dovoli. Prva vrata na levi, desno!«
In me odnese plima iz proizvodnje, Miciki, ki je imela pripravljeno svojo resnico, zastane beseda v grlu. Opravičujoče se ji nasmehnem, skomizgnem z rameni, kar naj bi pomenilo: Kaj hočemo!
Tehnični me posadi na mehak stol. »Tovariš,« reče, mehak žamet, ki ga ima njegov bariton, prepara srdita nasršenost v glasu, kretnje 'so nekako nestrpne in nejevoljne. »Ramhrrm!« se velepomembno odkašlja:	»Slišal
sem, da nekaj stikate po mojem obratu! Ne idovolim nobenih posnetkov prej, dokler ne bojo stroji nemoteno stekli. Zdaj pa imamo že tako dovolj zmešnjave s popravili in montažo.« »Tooooda, jaz hočem slišati tudi za spotikljaje, napake, nepravilnosti, ne le tisto, ko bo vse gladko steklo. V življenju je malo »Pazite, da vam ne bo spodrsnilo! No, kot sem rekel, ne dovolim, da bi snemali moje delavce med delovnim časom. Vnašate le nemir, in kaj bo, če se kakšnemu kaj zgodi? Ali bo odgovarjal varnostni tehnik ali kdo? To niso manekenke, ki se nastavljajo fotoreporterjem, pač pa matere in žene, na njih sloni proizvodnja. Vas bomo že poklicali, ko bomo presodili, da je čas!«
In grem prek dvorišča, kjer Miha pobira smeti na veliko lopato in jih meče v samokolnico. »Miha, ali dovolite, da vas pritisnem?« Tudi ta se zmede. »A za časopis, veste, jaz ne bi, to ni zame, kaj pa bojo rekli, jaz nisem važen, veste, slikajte raje glavače.«
Kranj, petek, Cena:
List izhaja od oktobi od januarja ltM kot a rja 1MO trikrat led 1M4 kot poltednik ot od julija 1V74 pa ol
GLAS
LISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA GORI
Grenka skorja naših štruc
Na strokovnemnoeeeTovanju~v~tetkeniZitu so se o kvaliteti j&tsega kruha pogovarjalT^lovenski inšpektorje in proizvajalci — Kvaliteta \kruha različna
iji kruha
republiškega tržnega slovenski inšpektorji ter predstavniki naše mlinske industrije, pekarn in živilsko-kemičnih laboratorijev ter v prostorih leškega Žita razpravljali o kvaliteti kruha na Slovenskem ter o organizacijskih in zakonodajnih predpisih, ki urejajo preskrbo in proizvodnjo kruha in drugih izdelkov. Na posvetovanju so tudi ocenjev~l: vzorce kruhov s posameznih slovi
skih območij ter na osnovi-------1
tov razpravljali o proizvodn in njegovi potrošnji.
Inšpektorji, ki so si izmenjali izkušnje o delu in problemih, so ocenjevali več vrst kruha, črnega in belega ter pri tem upoštevali vse elemente. ki vplivajo na kvaliteto. Odločilni so bili volumen kruha, oblika, barva skorje, vonj skorje, povezanost skorje, prožnost, vonj sredice, okus, topnost in drugi. Izkazalo se je, da so nekateri vzorci dobri in celo odlični, da pa je kvaliteta kruha nasploh poprečna. Številne štruce so si nile po volumnu dokaj različne, bile so prav nesprejemljivih oblik in barv. vonji so bili zatohli ali po kvasu. premočni ali prešibki, debelina
skorje pa je bila>-v5čini primerna. InšpektorjeBtdPmlo na vpogled pre-—1'FT' griiTke skorje naših štruc, večkrat ni bila zadovoljiva lepljivost in topnost. Tudi pri tako strokovnem ocenjevanju se je izkazalo, da je pri oceni kruhov še kako lahko odločilna subjektivna ocena, saj je več inšpektorjev ocenjevalo več enakih vrst kruha, a so bile na koncu ocene zelo različne. Inšpektorji so večkrat
Inšpektorji preizkušajo kruh
Vesel in razigran obroč okoli Ljubljane
Ivan Cimerman
Žštovci na pohodu
»Po poteh partizanske Ljubljane«
čebljajoče skupine udeležencev so obarvale Trg osvoboditve z barvami, kakršne bi težko naslikal slikar, saj je bilo toliko odtenkov, ki so se nenehno prelivali, razmikali, oddaljevali in odhajali z zeleno — to je bila barva Viatorjevih avtobusov — da smo bili sprva malce zbegani od tolike množice. Četica Žitov-cev se je zbirala okrog table z našim emblemom in se počasi večala. Do osmih smo se še ozirali za zamudniki, in že smo se brez zelenih žetonov povzpeli v zelenca in se odpeljali do Hrušice. Kartončki z vpisanimi imeni, značke, ki jih je delil ob poti pionir kot srebrnkaste drobtine iz skodele, nato smo strnili vrsto in se odpravili na pohod. Teh 11 800 m, kolikor je bila dolga proga, je minilo kot nedeljski sprehod.
Rahel vzpon, in že smo v osrčju svežega bukovja in borovcev, ki razdaja svojo bohotijo v zgoden majski dan. Žitov najmlajši pohodnik je bil Dejan, star pet let, najstarejšega pa nismo opazili. Kako je ta fantič korakal! Počasna reka, ki se je zložno vzpenjala, je ustrezala njegovim korakom. Za uvod nam je povedal dva vica, nasmejali smo se tistemu o zeleni in rdeči papigi. Fantje na čelu so bili tokrat nešteto-
Žitovci po pohodu
krat ovekovečeni, skoraj na vsakem ovinku jih je »zasačilo« prodirno oko fotografskega aparata, včasih s pramenom sonca, na jasi ob bukvah — velikankah, pa spet na lepo urejeni poti, ki so jo ob nekdanji meji, ki je v vojni z žico obdajala Ljubljano — lepo trasirali brigadirji, ki gradijo tod spominski park. Začudena šoja šavsne kos odvrženega kruha, zmotena veverica izpusti popek bukve, ki ga hrustlja za zajtrk; sonce, to plaho sonce, ki se je le prebilo izza oblakov, pa se daleč nad Kamniškimi planinami baha s svojo močjo in se loteva snežene odeje.
Gremo mimo zvezdogledov na Golovcu in misel postane bolj vesoljna, saj se vname živahen pogovor o drugih ozvezdjih. Ne vemo, če je še kje kakšna zemlja, kjer ljudje množično obujajo zgodovino v nedeljskem jutru, vemo samo, da smo bili vsi razigrani in da smo se mnogokrat prisrčno nasmejali.
Pred nami se oglasi pesem, lepa, slovenska, Lipa zelenela je. Kar samo me zanese in zadaj se jim pridružim ter začnem pritegovati, neopazno, da jim ne bi skalil kakšne note. Kmalu uglasim zarjavele glasilke in pesem me na svojski način uresniči, združi in
poveže z ljudmi okrog mene. Ob takih trenutkih začutiš, da si del nečesa, da nekam spadaš, da nisi otok sam zase, samemu sebi namen.
In po poti navzdol z Golovca omagujejo prvi junaki, več odraslih kot otrok. Sedajo v travo, grizljajo svoje sendviče, čokolade in cuknejo kakšno krepko, grog ali domačo slivovko. Tu in tam kakšna dva zamaknjenca zastaneta, moti ju ves ta vrvež, ves ta hudournik, ki ju nosi s seboj, da si ne moreta pogledati v oči; to je »tisti« čas, okrog je vse v cvetju, in v ljudeh je mnogo več svetlobe in nežnosti kot na asfaltu, v službi, v stanovanjih — saj je vse skupaj en velik korak, tja do cilja.
Čez ozek most, prek Ljubljanice, do Murgel, prek trave v naselju atrijskih hišic, čez dan ali dva bo trava spet pokonci. Žejna grla se ozirajo za gostilnami, popijejo, zdrvijo, dohitijo svoje. Otročki spremenijo očete v tovorne konjičke in zvedavo kukajo prek njihovih glav.
Promet je ohromljen, za nekaj hipov smo vladarji na cestah, vse se nam umika. O, ko bi bilo še več takšnih dnevov in še več tako obzirnih šoferjev, še več veselih uric na cestah, dnevov, ko bodo bencinske kače-klopota-če vozile po obvoznicah okrog Ljubljane!
Zastavonoše so neumorni, nikomur ne izročijo svojih vihrajočih odličij.
Za nekaterimi »bojevniki« se zaman oziramo. Ob poti, v senci ali na konfinu so zaostali. Glavnina strumno korači do CILJA, ki nosi na belem platnu v levem kotu Žitov znak, na desnem pa Ljubljanske banke.
V teh nekaj dopoldanskih urah smo si postali bližji, bolj domači, z drugačnim občutkom se bomo pozdravljali v službi, če se bomo srečali, mi vsi, iz različnih tozdov in krajev Slovenije in Jugoslavije. Tisti drobni »nekaj« ostane v srcih.
IZID ŽREBANJA NAGRADNE KRIŽANKE »MAJ«
Uredništvo Glasnika je prejelo 34 križank. Od teh jih je bilo 32 pravilno rešenih. Uredniški odbor je izžrebal tri pravilne rešitve. Nagradne pakete proizvodov živilskega kombinata Žito bodo dobili:
1.	Darja Marjetič, Tozd Mlini, Ljubljana, Šmartinska 154,
2.	Tone Rems, Pozd Pekarna in slaščičarna Dolenjska, Novo mesto,
3.	Jože Tršelič, Tozd Imperial, Krško.
Rekreacija v planinah
V letu 1979 smo organizirali tri izlete v naše gore. Vsakokrat nas je bilo 6—8 udeležencev. V septembru smo plezali na Kepo v Karavankah (okoli 2200 m), od koder je lep razgled na Julijske Alpe, Gorenjsko ravan, zlasti pa na avstrijsko stran z Dravo, Baškim jezerom, Beljakom in na bele vasice, kjer žive naši zamejski bratje Slovenci.
Drugič nas je peljala pot na malo zahtevnejšo turo, na Špik v Julijcih (okoli 2400 m), kjer smo priredili pravi planinski krst za našo Cvetko, žal pa zaradi megle nismo videli lepot, ki se sicer prikažejo očesu v sončnem vremenu.
Zlasti pa nam je ostal v spominu prav prijeten in zabaven spust po melišču, Kačjem grabnu v Krnico.
Tretjič smo si izbrali nižji — Tolsti vrh nad Tržičem (1800 m), ker je višje vrhove konec oktobra že pobelil sneg. Tudi tu smo se srečali z njim, vendar ga ni bilo toliko, da bi nas kaj bolj oviral pri hoji. Na vrhu je bilo ob čudovitem vremenu prav toplo, tako da smo na suhi jesenski travi prelenarili kar debele tri ure; v dolino, ki jo je prekrivalo megleno morje, se nam sploh ni mudilo.
Tudi letos nameravamo hoditi v hribe, saj nam privlačnih vrhov in točk, kjer še marsikdo od nas ni bil, ne manjka. Pogovarjamo se o Krnu, Črni prsti, Stolu, Košuti ... vse do Triglava. Le dogovoriti se moramo in malo več se nas mora zbrati, da nam bo lepše.
Vsi, ki bi se nam želeli pridružiti, se poprej javite (pokličite Informativno službo ali Andreja Srca v DSSS), da vas bomo obvestili, ko bomo pripravljali izlet v planine.
[Al
J
Samoupravna delavska kontrola DO
Ana Marjanovič
Prvi koraki naprej?!
V začetku meseca maja je bila seja samoupravne delavske kontrole na nivoju delovne organizacije. V vsakem primeru gre za veselo presenečenje, da je tudi ta organ pri nas v Žitu dokončno po dveh letih, odkar ga je imenoval delavski svet delovne organizacije, »zadihal«. Seja samoupravne de lovske kontrole bi lahko bila veliko bolj zanimiva, če bi bili vsi člani prisotni; po enourni seji so namreč ugotovili, da ta sploh ni sklepčna. Toda ker je »potreba« gnala, je sestanek tekel naprej in obravnavali so dve točki dnevnega reda: prijavo službe družbenega knjigovodstva o kršitvi določbe 38. člena pravilnika o inventuri ter 67. člena zakona o knjigovodstvu in drugo točko: kršitev samoupravnega sporazuma o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih združenih tozd in DSSS v DO Žito Ljubljana.
Ob zelo zanimivih pripombah nekaterih prisotnih in ob dokaj »mlačnih« nasvetih pravne službe je seja trajala še dve uri. Ugotovljeno je marsikaj. Predvsem je bil pomemben sklep, da naj do prihodnje seje informativna in pravna služba evidentirata kršitve samoupravnega sporazuma o medsebojnih pravicah in odgovornosti združenih tozd in DSSS v DO Žito Ljubljana.
Ker je seja samoupravne delavske kontrole bila dokaj slabo vodena, so se med debato uspele tudi »vmešati« razne pripombe, ki sploh niso v pristojnosti tega organa, da o njih razpravlja. To je npr. članek o Kolnu, ki je bil objavljen v Glasniku. Verjetno so tisti, ki so hoteli na tej seji govoriti o tem članku, pozabili, da imamo za urejanje in izdajanje internega glasila kar dva organa: odbor za obveščanje in uredniški odbor.
No, bistveno je, da je končno enkrat samoupravna delavska kontrola naredila prve korake naprej, s tem opravičila svoj obstoj, kajti med razpravo je bilo močno čutiti potrebo po trdnejšem in odločnejšem delovanju tega pomembnega samoupravnega organa in njegovem temeljitem delu v bodoče.
— Člani naše delavske kontrole so dosegli končno velik uspeh. Dobili so premijo na nogometni stavi.
----------------------------------------------------------------J
Ana Marjanovič
Basen kar tako
Nekega dne so se zbrali ljudje, da bi se pogovorili o Kravi, ki jim je vsak dan dajala manj in manj mleka.
Prvi je začel: »Samo žre. Vse požre, kar ji človek da. Ni dneva, da ne bi mukala in vedno več zahtevala!«
Drugi je zakričal: »Tako je! Pa še nobene koristi nimamo od nje!«
Tretji je potožil: »Tako leno se premika, da jo moraš suvati, če jo hočeš premakniti.«
Peti je zaključil: »Ta krava je nepotrebna in neuporabna!«
Vsi so se strinjali in naprej živo debatirali, dokler se niso dokončno dogovorili: »Ničesar več ji ne bomo dajali. Niti vode! Naj crkne!«
Samo eden se je našel v skupini, in ji dejal: »Naša Krava je res slabotna. Toda ali veste zakaj?! Zato, ker smo jo vsi molzli, kolikor smo mogli!«
Poučno jedro: Tisti, ki so se navadili jemati, ne bodo nikoli znali dajati.
J