SLOVENSKE KULTURNE A K C ID C Leto IV - 14 VOCEiRO DE LA CULTURA E SLO VEN A 31.7.1958 RUSKO KRŠČANSTVO V novi zavezi smo vsi ljudje enaki pred Bogom. Kristus je odrešil vse ljudi, omikane in neomikane, Jude in Grke, Barbare in Skite (1K0I. 3, 10). Zavoljo vesoljnosti odrešenja ni en narod bolj poklican kot drugi, da postane narod bogonosec. Ošabno sanjarjenje o Rusiji kot o božjem, bogoizbranem narodu ne odgovarja duhu novozaveznega božjega razodetja. Tako se izraža, v svojih Spominih, E. Trubeckoj že v prvih letih tega stoletja. Božje razodetje je v bistvu za vse eno in isto, vendar se pri različnih osebah in narodih subjektivno različno sprejema. Žarki razodete božje luči se v mnogovrstnih prizmah človeškega duha prelamljajo na različne načine in tvorijo spektre z najrazličnejšimi odtenki in posebnostmi, iz različno stopnjo jasnosti in popolnosti v zvezi s svojimi pri-rodnimi lastnostmi, v odvisnosti od svojega izvora, jezika, krajevnih, časovnih, političnih, gospodarskih in kulturnih činiteljev. V tem smislu govorimo o vzhodni in zahodni duhovnosti in o različnih tipih pojmovanja in doživljanja krščanstva. Eden izmed njih je rusko pravoslavno krščanstvo. Čeprav je duhovni sestav ruskega krščanstva nenavadno zapleten, vendar moremo v njem ločiti zlasti naslednje tri elemente: asketično-meniški, kozmični in historiozofsko-eshatologični element. Kijevsko-tpečerski letopis nam priča, da je ruski narod z vso gorečnostjo svoje široke slovanske duše sprejel krščanstvo v obliki vzhodnega meništva in v smislu dobesednega razumevanja evangeljskih blagrov. Svoj ideal je spoznal in ga doživel v cerkvi in samostanu, sredi ubranega petja božje liturgije, sredi ikon in v breztelesnem, “angelom enakem” življenju menihov. Še svoje družinsko in zasebno življenje si je skušal urediti po “Domostroju”, v duhu samostanskih pravil. Čustvo greha in zla je pri Rusih močno, vendar njih pogled na človeka ni tragičen, niti manihejsko-dualističen, kot se večkrat sliši. Rusi so sicer sprejeli asketični ideal, skupaj s sovraštvom do, latinskega zapada, od Bizanca, vendar ne smemo posebnosti bizantinskega krščanstva in meništva prenašati na ruski narod. Njegov ideal je svetlejši, bolj človeški, bolj kozmičen in vesoljni. O tem nas prepriča, ne toliko oficielno rusko krščanstvo, kot preprosta narodna pobožnost, predvsem pa svetost ruskih “starcev”, ki so iz svojih temnih celic in gozdov, s svojimi molitvami in svojim tihim, komaj opaznim naukom, duhovno razsvetlili in posvetili vso “sveto” rusko, zemljo. Kozmičnost ruske narodne religioznosti je našla svoj izraz tudi v literaturi, zlasti pri Dostojevskem in v sofiologiji mlade, moderne ruske inteligence Vladimirja Solovjeva, Pavla Florenskega in Sergeja Bulgakova. V središču ruske zgodovine filozofije stoji Kristus in iskanje njegovega kraljestva. Morda nobena krščanska duša ne občuti s tako živo radostjo apostolskih besed o nestalnosti našega tukajšnjega prebivanja in o iskanju prihodnjega (Hebr. 13, 14) kot ravno ruska duša. Ruski kristjan v svojem ponižanju in trpljenju nestrpno čaka “novega neba (Nadaljevanje na 2. strani) SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Osmi kulturni večer Prireditev filozofskega odseka V soboto dne 2. avgusta ob 19. uri v salonu Bullrich, Sarandi 41, Capital Predava g. dr. Pavle Krajnik RUSKO KRŠČANSTVO Posebnih vabil ni. “Kadar mi stavijo vprašanje, ali ima ruski narod in ruska cerkev svoje karakteristično pojmovanje in doživljanje krščanstva, ne pomišljam in odgovarjem, da. In ne samo kot folkloristično zanimivost, ne kot oddaljitev od vesoljne cerkve, temveč prav kot obogatitev vesoljne resnice s svojevrstno izkušnjo.” (A. Kartašev, Put, 1936, Pariz). “Vesoljnost, bratstvo edine družine božjih otrok, služim enega vsem, zgraditev zemeljskega mesta v pričakovanju nebeškega na osnovi pravice in miru med narodi.. . iskanje in oznanjanje vsečloveške pravice in resnice je vtisnilo neizbrisni pečat na tako različne in obenem tako notranje edine podobe Rusije kot so: Andrej Rublev, sveti Sere-fim, Dostojevski, Vladimir Solovjev, car Aleksander I., Čajkovski, Musorgski, ruska ikona, pesmi narodov Rusije... Vse to je s svojo duhovno veličino in močjo očaralo svet ne zato, ker bi se v teh podobah odkrivala skorajda nekoliko čudna in eksotična duša Rusije, temveč zato, ker se je v njih prikazala svetu, ne vedno otipljiva, včasih le slutena občečloveška pravica, to, po čemer v skrivnih kotičkih svoje duše koprni vsak človek. In, če je z boljševizmom stopila pred svet grda in strašna parodija te občečloveške pravice, še tedaj to nikakor ni razgaljenje grdobije in grešnosti ruske duše,, temveč razgaljenje vesoljnega zla, učlovečenje satanskega bogoborstva, s katerim je okužen ves svet.” (A. Stavravskij, Za pravdo, 1952, Bs. Aires.) Deveti kulturni večer Prireditev likovnega odseka Sobota 16. avgusta ob 19. uri f salonu Bullrich, Sarandi 41, Cap. Predavanje Milana Volovška PABLO PICASSO V TISKU: MEDDOBJE IV, štev. 1-2 ZGODOVINSKI ZBORNIK IZŠLO: Karel M a u s e r : JERČEVI GALJOTI in nove zemlje”, občega vstajenja od mrtvih, poveličanja svojega telesa in preobraženja vsega stvarstva. Verni ruski človek še danes ustvarja svoj religiozni ideal v zavesti svoje grešnosti, v svojem neomajnem zaupanju k božji Materi, v radostnem praznovanju Velike noči, v pričakovanju drugega prihoda Jezusa Kristusa, “Gospoda Vsedržca”, Kralja in Sodnika, v brezmejnem sočutju in usmiljenju do grešnikov in hudobnih, v preprostosti srca, v svoji krotki veri in ponižni ljubezni. V tem so si edini celo taki zaničevalci vzhodnega krščanstva kot Harnack in Hecker. Ob teh najbolj krščanskih potezah ruskega naroda se mi zdi nek omiljen, skromen ruski mesijanizem ne samo opravičen, temveč celo zaželjen. Ali ni rusko krščanstvo poklicano, da po svoji osvoboditvi in združitvi s katoliškim zapadom, upravno in socialno okrepljeno, napolni s svojimi najbolj tipičnimi potezami to praznoto, ki jo čutimo danes v vseh tradicionalnih religioznih formah zapadnega krščanstva? Ali ni med drugimi tudi rusko krščanstvo poklicano, da nas obogati s svojim nemajhnim religioznim zakladom in tako po svojih močeh pripomore k izoblikovanju novega, vesoljnega tipa krščanstva, od katerega vsa Cerkev in vse človeštvo pričakuje ozdravitve in rešitve ? P. K. naši večeri SEDEMDESETLETNICA DOMA IN SVETA Literarni odsek je v soboto 19. julija priredil kulturni večer, ki je bil posvečen 70 letnici Doma in sveta. Predaval je dr. Tine Debeljak, urednik Doma in sveta, ki je v letu 1945 moral nehati izhajati. Daši revija ni doživela svojih sedemdeset letnikov, je vendar zaorala globoko v slovensko književnost in zgodovino oblikovanja slovenskega duha. Predavatelj je uvodoma omenil, da revija ni izšla iz pobud Mahničevega delovanja, pač pa je bila za to dana misel v pastirskem listu ljubljanskega škofa, ki je opozorila na naloge lepe besede v katoliškem svetu. Dom in svet pa izhaja iz krožka dijakov Alojzijevišča, ko so ti začeli pisati v svoje zavodske Domače vaje. Pozneje so si urili pero v bogoslovskem Cirilskem društvu, čigar predsednik je bil tedaj J. E. Krek, ki pa je bil proti ustanovitvi revije, ko je dr. Frančišek Lampe prišel predlagat društvu, da naj se začne izdajati list za “pouk in zabavo”. To glasilo je potem izšlo 1. jan. 1888 in ohranilo svoj zamišljeni značaj do Lampetove smrti. Obseg in smer revije sta se poslej širila in v presledkih; s spremembami v uredništvu se je tudi menjala struja, ki je iskala svojega izraza v našem slovstvu. Po Evgenu Lampetu je sledila doba Izidorja Cankarja, za njo doba Steleta in Koblarja, dokler se na pragu 1930 ne začno takozvane krize, ki dosežejo svoj višek okrog 1. 1938, ko se je pri reviji uveljavil nov rod, ki je dosegel svoj višek prav ob usodnih dneh 1945. Toda rod se je ohranil in v zamejstvu nadaljeval in deluje še sedaj. Sledila je debata, ki je bila zelo živahna in tako izpopolnila celo sliko. Udeležba je bila lepa in so se navzoči predavatelju zahvalili z odobravanjem in ploskanjem. KONCERT FINKOVIH V LANUSU V nedeljo 13. julija je lepa skupina ustvarjalnih članov glasbenega odseka Slovenske kulturne akcije pripravila umetniško in narodno doživetje rojakom iz Slovenske vasi in okolice: Koncert umetnih in narodnih pesmi. Tercet sester Fink — Marija Fink-Geržiničeva, Neda in Marta Fink — je v nekaterih točkah pomnožil v kvartet njih brat Božo Fink, ki obrazi in obzorja SLOVENSKA LITERATURA V TUJIH JEZIKIH Velike svetovne založbe so začele izdajati velika dela enciklopedične oblike, v katerih objavljajo vsebine del iz do-moče in svetovne literature. Prvi je začel Dan. Momet, francoski literarni zgodovinar in kritik, ki je že med prvo in '.druigo svetaV.no ;v(ojno izdal ‘Histoire de grandes oeuvres de la literature fran eaise”. Podal je vsebino glavnih del francoske literature, v svetovno ni posegal. Za njim so zlasti italijanske založbe raztegnile zamisel in vključevale v “slovarje svetovne literature” dela glavnih piscev posameznih narodov. V slovenskem slovstvu je že Grafenauer v svoji “Zgodovini novejšega slovenskega slovstva” (izšla 1. 1911) podal vsebino raznih del, po drugi svetovni vojni pa smo dobili še posebne knjige z nadrobnim popisom vsebine pripovednih in dramskih del slovenskega slovstva in sicer v knjigah prof. Martina Jevnikarja: “Vsebine slovenskih leposlovnih del — Trst. I - III.” Podobno knjigo pripravljajo v domovini in sicer misli mariborska založba Obzorja izdati delo prof. Stanka Janeža. Slovensko slovstvo je deloma vpoštevala Ljerka Primužič v “Repetitoriju sadržaja glavnih dela jugoslavenske književnosti”, (Zagreb 1954,) v kateri pisateljica navaja vsebino Prešernovih, Levstikovih in Cankarjevih del. Nemška založba Anton Heinemann v Stuttgartu izdaja veliko delo in je njena zbirka pregledov svetovne literature zasnovana tako, da bo izšlo 11 zvezkov. Do sedaj je izšlo osem zvezkov. Delo nosi naslov: Der Romanfuehrer — Der In-halt der auslaendischen Romane und Novellen. Tuje slovstvo se začenja s šestim zvezkom. Zadnji trije zvezki bi (obsegali literaturo po drugi svetovni vojni. Osmi zvezek obsega slovanske književnosti do začetka 20. stoletja in je obdelana vsebina nad 400 romanov in novel. Obdelanih je 85 pisateljev (36 Rusov), in med temi sta tudi dva Slovenca (od Čehov 2, Srb 1, Hrvata ne omenja nobenega). Vsem tem zadnjim je odmerjenih samo 16 strani in so razvrščeni po abecednem redu. Od Slovencev sta upoštevana Cankar in Tavčar. Ni pa nobenega Slovaka, Hrvata, Makedonca in Bolgara. Vsakega pisatelja uvajajo najprej njegovi življenjski podatki. Nato sledi na- slov izbranega dela'' dodan je tudi izvirni naslov. Odstre 0 (Cankarju je napisal Wolfgang ,Iesky iz Goettinge-na. Obdelal je saflf tista dela, ki jih imajo Nemci v celo® ^evedena in ta so: Hiša Marije Pomo';‘lce, Hlapec Jernej in Zgodbe iz doline^tfloj-jjangke. Vsebina je podana zel«?rekledno, kritičnih pripomb ni, pač p*"16 Pri Hlapcu Jerneju dodano, da j J;0 “slovenski Mihael Kohlhaus”. zf^0 iz doline šent-florijanske označuje „esky kot “fantastično - surrealistic^ • Ivan Tavčar je zastopan z delom Cvetje v jeseni”, ki je izšlo dvakrat' ^ehiškem prevodu in sicer 1. 1947 in K,0- Pri založbi Erict/’0*-!1 v Eisennachu in Kasselu je izšl*v ^elikem formatu zbirka slovenskih p,;vOie. Delo nosi naslov: “Wunderbauii^lri ki bo okras Vaše knjižnice -ali najlepši dar za obdarovanca- PRVA KNJIGA novega letnika naše založbe je izšla. Pisatelj je znani in priljubljeni avtor že mnogih del Karel Mauser JERČEVI GALJOTI PeI° odlikujejo vse njegove vrline: klen jezik, izrazit stil in velika ljubezen do zemlje in ljudi. je nastopil tudi kot solist; prof. in komponist Alojzij Genžinič je nekatere kompozicije spremljal na harmoniju. V skoro dveurnem nastopu so pevci podali 23 točk v treh delih. Avtorji umetnih so bili: Faure, Mozart, Gallus, Adamič, Dev, Mav, Laharnar, Geržinič in Šček. Več narodnih je priredil Geržinič, med njimi venček “Goreči ogenj”. Lanuški rojaki so se koncerta zelo veselili in so dvorano do kraja napolnili. Z vidnim doživetjem _ so sledili programu; odlično izvajanje so nagradili z navdušenim ploskanjem in s poklonitvijo slovenskega šopka. Taki nastopi veliko pripomorejo k dvigu pevske kulture med našim ljudstvom. DUHOVNI SVETNIK KAREL ŠKULJ UMRL Umrl je dne 23. julija g. duh. svetnik Karel ŠKULJ, slovenski dušni pastir v San Martinu pri Buenos Airesu. Pokojnik je bil znan slovenski javni delavec, ki je v prvih desetletjih našega stoletja mnogo deloval zlasti v politiki. Politično delo pa je razširil tudi na gospodarsko in socialno področje in mnogo deloval v širjenju ljudske prosvete. V zamejstvu je z delom nadaljeval in niti malo ni popustil kljub letom visoke starosti. Pred devetimi leti je posegel tudi v kulturno polje in ustanovil kulturno revijo “Slovenska beseda”, ki je ob tistem času bila prva splošna revija zamejskih Slovencev iz namenom posvečati se predvsem obravnavanju aktualnih problemov s poljudno - znanstvenimi težnjami. Pritegnil je lep krog literarnih sodelavcev in publicistov. Kot izdajatelj in urednik je opravljal vse to delo z izredno požrtvovalnostjo in ljubeznijo in tako je razumljivo, da je revija zajemala vedno širši krog. Slovenska kultura v zamejstvu dolguje mnogo pokojnemu g. svetniku in slovenska zgodovina mu bo odmerila spomin, ki ga je v veliki meri zaslužil. odmevi “Nekaj misli ob Ljubljanskem triptihu” je naslov ocene, ki jo je napisal v “Slovenski besedi” štev. 4-6, 1958 Dine (Duh Tine). Med drugim pravi: “V začetku leta je v založbi Slovenske kulturne akcije v Argentini l$ot njeno 25. izdanje izšel roman Rude Jurčeca LJUBLJANSKI TRIPTIH. To delo smo že dalj časa pričakovali... in so morda mnogi z nezaupanjem vzeli v roke to novo slovensko knjigo — Ljubljanski triptih. .. ”S problemom, ki ga rešuje v Ljubljanskem triptihu, je Jurčec posegel prav v jedro vsega, kar vidimo in čutimo ter slutimo v dogajanju našega časa. Je to razdobje po prvi svetovni vojni, ko se je pri nas pričela duhovna priprava na komunistično revolucijo in še doba po predhodni zmagi komunizma. V naši domovini po letu 1945. Jurčec je problem zajel pod vidikom spopada med krščanstvom in komunizmom, ki pa je zopet le ena izmed oblik vse do konca trajajoče borbe med dobrim in zlim. ”.. .Jurčec mnogokrat misel samo nakaže... in nas prepušča ugibanju... Njegove osebe molčijo, toda ta molk ima vedno svojo vsebino, ki je morda izgovorjena beseda ne bi mogla z vso ostrino izraziti... Jurčec je ustvaril veliko delo sodobnega slovenskega feobratženca, ki skozi zmote, napuh in greh blodeč išče luči, ki naj bi pregnala temo njegovega duševnega sveta... pri Jurčecu je vseskozi poudarjeno zaupanje, čeprav se njegove osebe gibljejo v svetu prikritega nasilja, tesnobnosti in negotovosti. Po težkih zablodah in preračunani službi zlemu končno vsi... najdejo svoj smisel poslednje ure zgrešenega življenja: rešiti se za večnost. “Po jeziku in slogu, v katerem je pisan, bi Ljubljanski triptih mogel oceniti kot nekako nadaljevanje naše klasične proze, prenovljene sicer in s približanjem Cankarju. Tudi ta knjiga ni lahko branje. Dejansko je nekako filozofsko razglabljanje smisla življenja, smisla smrti, ljubezni, odpovedi, skratka smisla človeka samega. Bolj kot branje je ob tej knjigi potrebno premišljevanje, saj bralcu marsikak med čitanjem ne docela jasen logičen odstavek postane razumljiv šele, ko je knjigo zaprl in ga ponovno premislil. Kljub temu pa verjetno ne bo Slovenca, vsaj ne slovenskega izobraženca, ki je ne bi prebral in premislil vsaj enkrat. Prepričan sem, da bo Ljubljanski triptih tudi v bodočnosti ohranil svojo aktualnost, ker bo tudi problem, ki ga obravnava, skozi rodove ostal sodoben”. “MISLI”, slovenski mesečnik v Avstraliji, je objavil napoved o bližnji izdaji črtic Neve Rudolfove, ki bodo izšle ipri Slovenski kulturni akciji v tekočem letniku knjižnih izdaj. List piše: “Gotovo ga ni bralca Misli, ki bi ne vzljubil lepih in iskrenih verzov mlade pesnice Neve Rudolfove. Vest, da se naša rojakinja uveljavlja tudi kot pisateljica, bo nedvomno razveselila vse, ki jim je pri srcu razvoj slovenske književnosti. Vsem tem bi radi sporočili, da je Slovenska kulturna akcija v Argentini vključila v svoj program za 1958 tudi književni prvenec Neve Rudolfove: ČRTICE. S tem svojim delom bo Neva vstopila uradno v krog ustvarjalcev slovenske besedne umetnosti in se predstavila širšemu krogu slovenskih bralcev po vsej 'zemeljski obli. Naše avstralske bralce ;že zdaj opozarjamo na njene ČRTICE.” V okviru proslave žrtev komunistižne revolucije v Clevelandu je Slovensko gledališče iz Toronta uprizorilo AVillenpartovo dramo “Zadnji krajec”. O izvedbi je v Ameriški domovini (29. maja 1958) poročal Milan Pavlovčič, ki pravi med drugim: Stara ruska legenda —prerokba— pripoveduje, da leži na dnu globokega in kristalno-čistega jezera Svetlega Jara nevidno mesto Kitež. Bog ni kaznoval tega mesta zavoljo grehov, kot nekoč Atlantido ali nemško Vinetto. Mesto Kitež je Bog obvaroval pred zlobnim razrušenjem in pred okuženjem s hudobijo, zato ga je napravil za nekaj časa nevidnega. Le očem čistih Bog odkriva pogled na to mesto v svetli vodi jezera Jara, in njihovim ušesom je dano, da slišijo zvonjenje iz mesta Ki-teža. Toda prišel bo čas, ko se bo prikazalo mesto Kitež svetu in ves svet ha zasijal v slavi tega mesta pravice. Prerokba — je prapodoba Rusije.” (A. Stavrovskij, Za pravdo, 1952, Bs. Aires). “Marijan Willenpart ...se z dramo Zadnji krajec prvič uvršča med slovenske dramatike. Je tudi prvi med begunci, ki je poskusil naš« sodobno problematiko... zajeti v odersko stvaritev... Tehnično se v drami prepleta naturalizem s simbolizmom, grajena pa je analitično. Drama ... se uvršča zaradi oderske učinkovitosti med dela, po katerih naše igralske skupine rade posegajo.” Prijatelj Slovenske kulturne akcije iz Rima nam je ob izidu Ljubljanskega triptiha pisal: “...tukaj prevladuje splošno prepričanje, da je Triptih naš prvi res katoliški roman. Mi vsi tukaj občudujemo res vsestransko delavnost Slovenske kulturne akcije, veliko korajžo zamejskih Slovencev v teh težkih časih. To je delo, ki bo ostalo in s tem si res postavljate “monumentum perennius.” kronika — Dne 24. julija je v salonu palače Cade priredila samostojni koncert operna pevka Franca G o-1 o b. Spored koncerta je obsegal dva dela in je v prvem delu pela kompozicije Bottegarija, Rose, Falconerija, Saint-Saensa, Bizeta in Del Falle. v drugem pa Schuberta, Lopeza Boucharda, Škerjanca, Borodina in Respighija. Dodala je še arijo od Štrausa in slovenske “Ko rožica...” Koncert je odlično uspel in se ga je udeležila tudi velika skupina slovenskih rojakov. doma in po svetu • Umrl je v Ljubljani prof. dr. .Franc Jere. Bil je med prevajalci Nove zaveze in poslovenil nekaj knjig Stare zaveze. • Kongres evropskih kulturnih kritikov je bil v začetku julija v Monakovem. Monakovo slavi namreč letos 800-letnico ustanovitve. Na kongres so prišli tudi kritiki iz ZDA (Stevenson, Marcuse). Iz Italije je prišel Ignazio Silone. • Narodna in Univerzitetna knjižnica objavlja v reviji Knjiga pregled publikacij, ki jih vključuje na svoje police. Tako je bila vključena knjiga V. Beličiča Dokler je dan in redno vpisujejo tudi knjige goriške in celovške Mohorjeve družbe. Vpisali pa so tudi Zorka Simčiča knjigo Človek na obeh straneh stene, “ki jo je izdala Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu.” To je prvič, da v Ljubljani omenjajo založbo Slovenske kulturne akcije. I • Angleška knjižna produkcija je v letu 1957 znašala 20.700 tiskanih del. • Pesnik T. S. Eliot je napisal novo dramsko delo: Starejši državnik. Krstna predstava bo v Edim-burghu v avgustu 1958. • Kipar Lojze Dolinar je v Ljubljani priredil retrospektivno razstavo svojih del ob svoji 65-letni-ci. Moderna galerija je izdala obširen katalog kiparjevih del. • Aškerčev 'zbornik je izšel v Celju za obletnico pesnikovega rojstva. Nosi letnic« 1957, dasi je izšel na pomlad 1958. Ljubljanska kritika obžaluje, da avtorji glavnih prispevkov niso mogli poslati svojih spisov in je tako tudi po tem zborniku slika o Aškercu ostala nepopolna. • Slovenski pisatelj Juro Sto-viček je izdal že drugo delo v hrvaščini. Je to zbirka novel Kora naranče in je izšla pri Hrvatski matici. Prvo delo NeObični doživljaji običnog čovjeka je Stoviček ponujal pred leti slovenskim založbam, pa so objavo odklonile. Zato je sprejela delo med svoje redne izdaje Hrvatska matica v Zagrebu. Knjiga je potem izšla v Ljubljani v prevodu. • Dela celovškega pisatelja Roberta Musila (1890-1942) izhajajo sedaj pri znani nemški založbi Rowohlt v Hamburgu. Roman Der Mann ohne Eigenschaften je izšel v celoti 1. 1952 in je bil kmalu preveden v francoščino. V Parizu je delo vzbudilo veliko zanimanje in je institut za humanistične vede priredil diskusijo, ki jo je vodil Gabriel Marcel. Musila proglaša francoska kritika za pravo odkritje, nekaj takega kot je bil Proust v prvih desetletjih tega stoletja in pozneje Franz Kafka. Delo bo izšlo sedaj tudi v italijanskem prevodu (in sicer iz francoščine). • Na letošnjem festivalu v Salzburgu bodo vprizorili dramsko delo ameriškega pesnika Mac Lei-sha. Delo nosi naslov: “H. B.” Dramska pesnitev ima deset spevov in predstavlja svetopisemsko zgodbo Joba, preneseno v moderno dobo. • “Vsebino slovenskih literarnih del” je v Ljubljani izdal Stanko Janež. Knjiga naj služi zlasti mladini, tako pravi avtor. "GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alrarado 350, Ramos Mejia, FCNDFS, Buenos Aires, Argentina. Ureja uredniški zbor. Tiska tiskarna “Federico Grot6”. (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320 Buenos Aires*