Zakaj Komenski med Slovenci velja le za pedagoga?
ZDENKO MEDVEŠ
Večina Slovcncev pozna Komcnskega le kot pedagoga. Le redki vedo, da je hil pravzaprav eden največjih filozofskih duhov svojega časa. V našem prostoru se je doslej bolj poudarjal pomen njegovih jezikovnih učbenikov in s tem povezane reforme jezikovnega pouka ter pomen Velike didaktike, iz katere govori Komenski kol tvorec nazornega pouka in oče osnovne šole. Več ali man j neznano pa je njegovo filozofsko in reformatorsko delo Splošni posvet o holjšanju reči človeških (De rerum humanarum emendatione consultutio catholica), ki v slovenščino ni bilo prevedeno niti v celoti niti v posameznih odlomkih, ob tem pa imamo že štiri izdaje Velike didaktike, toda tudi te brez prvega izrazito filozofsko-teološkega poglavja.
To kaže, kako imamo Slovenci do Komcnskega protisloven odnos in to iz ideoloških razlogov. Do konca 19. stoletja je bil pravzaprav zamolčan in to žc zaradi lega, ker je bil češki protestant, čigar nauk je prežet z idejami "Čeških bratov". Kot tak je znotraj Avstrije veljal hkrati za "sovražnika" katoliške cerkve in Habsburžanov. To sta tudi glavna razloga, zaradi katerih smo se Slovenci v Avstriji srečali s Komcnskim pozneje in drugače kot drugi narodi. Šele in samo med liberalnim učiteljstvom ob koncu 19. stoletja ter v razpravah duhoslovnih pedagogov med obema vojnama zaživi Komenski na Slovenskem v pravi podobi. V času po drugi svetovni vojni namreč prav tako ni razumevanja za celotno delo Komcnskega. Glavni razlog za to je bilo njegovo versko prepričanje, upanje v odrešilno vlogo prvobitnega krščanstva, najbolj pa evangeličanski vzor popolnosti posameznika, kar vse je nasprotovalo kolektivističncmu vzgojnemu smotru v socialistični pedagogiki. Tako tudi povojna slovenska pedagogika priznava Komenskemu zgodovinski pomen in naprednost predvsem njegovi didaktiki (zlasti didaktičnemu realizmu v pouku, posebej še jezikovnem) ter demokratični ideji osnovne šole; skratka sprejemljiva je predvsem njegova teorija izobraževanja. Na drugi strani pa se del njegovih nazorov karakterizira kot zgodovinsko konservativen in srednjeveški: to je njegovo razumevanje vzgoje, naslonjeno na versko-filozofske nazore.
Analitiki Lah (1919 in 1921), Ostanek (1970) in Medveš (1992) govorijo o dveh fazah spoznavanja Slovencev s Komcnskim:
a)	Za prvo fazo do 70-ih let 19. stoletja je značilno prevajanje oziroma predelava njegovih filološko-pedagoških spisov (zlasti Odprta vrata jezike in Svet v slikah -Orhis sensualium pietus), kar je pripomoglo k nastajan ju slovenskega abecednika. Za ta čas je značilno, da se z izročilom Komenskcga ukvarjajo zlasti jezikoslovci, ki zamol-čijo pedagoško in filozofsko tvornost Komcnskega.
b)	V drugi fazi, na katero sc bomo osredotočili v tem prispevku, pa spoznavamo Slovenci pedagoške in deloma filozofske nazore Komcnskega ter nekatera njegova tovrstna izvirna dela.
1. Spor o Komenskem kot pedagogu, teologu in filozofu
Popularizacija pedagoške misli Komcnskega doseže na Slovenskem vrhunec leta 1892, ob 300-letnici rojstva. V ta čas sodijo tudi prvi zapisi o Komenskem kot pedagogu praktiku. Njihovi avtorji so bili Čehi, ki so na Slovenskem začeli pisati o življenju Komcnskega ter njegovi Veliki didaktiki, prvič pa so prevedena tudi nekatera njegova
pedagoška besedila: "Informatorium šole materinske" (1875 in 1876 v Slovenskem učitelju, prevedel Kryl), "Šola v igri" (leta 1891 v Pedagogiškcm letniku, 1892 pa v samostojni izdaji, prevedel jo je Gaheršek), 1893 izide prvič v slovenskem jeziku tudi celotna Velika didaktika v prevodu Ravnikarja. V slovenskem tisku je od takrat do danes izšlo okoli 130 prispevkov, ki so v celoti posvečeni Komcnskemu. Zadnji celovit prikaz Komcnskega pa je prevod knjige Jana Paneka: Jan Amos Komenski (1993). Več kot tretjina teh razprav je izšla pred 100 leti, torej oh praznovanju 300-letnice rojstva. Ugotovimo lahko, daje hil tisti čas Komenski med slovenskim liberalnim učiteljstvom izvor nacionalne identitete, simbol nacionalnega ponosa in upora proti okosteneli avstrijski šolski doktrini.
Med avtorji izpred 100 let, ki so obsežneje predstavili pedagoške ideje Komcnskega na Slovenskem in ki so tudi oblikovali prvo podobo o njem v slovenskem prostoru, je treba omeniti vsaj Lapajneta (1871, 1887), Kryla (1885), Hrašcja (1892), Ravnikarja (1892, 1896).
Zasluga teh avtorjev liberalnega krila je. da dokaj popolno in korektno predstavijo življenje in delo Komcnskega. Prispevki Lapajneta, Kryla. Hrašcja in Ravnikarja odkrivajo slovenskemu učiteljstvu Komcnskega kot očeta moderne šole, pri čemer ga predstavljajo z idejami, ki ostajajo tudi po .300 letih aktualne. Poudarja se zgodovinski in humanistični pomen pansofije predvsem v zvezi /. zahtevo Komcnskega po splošnem osnovnem izobraževanju vseh o vsem. Očitno pa tem piscem ni šlo le za golo poročanje o Komcnskem, temveč uporabljajo njegove ideje kot nekakšen ščil /.a kritiko avstrijske šolske politike. Komenski je tem piscem simbol boja proti programsko konservativni in didaktično formalistični avstroogrski šoli, predstavljajo ga kot pedagoga nove. prijazne šole. Kryl (1885) razvija med opisovanjem njegovih pedagoških nazorov za tiste čase dokaj liberalistične poglede na učenje in pouk. Iz idej Komcnskega izpeljuje zahteve o lažjem, prijetnejšem, plodnejšcm poučevanje, o pouku brc z nasilnega in hrupnega zmerjanja, brez tepeža in nestrpne strogosti ter o učenju brez strahu pred kaznijo. Kryl v svoje razmišljanje vključi tudi zahtevo, naj ima šola prostor za igro. Bolje je. če otrokovo igro v šoli izkoristimo za učenje, kot da jo preganjamo i/, učilnice.
Popularizacija pedagoških nazorov naj bi prebujala med učiteljstvom zavest, da je tedanja šola potrebna prenove. Zlasti jc treba odpraviti didaktični formalizem, ki je bil uradni didaktični koncept avstrijske šole in pedagogike.
2. Kako se začne oblikovati negativen odnos do pansofije
Našo pozornost iz istega obdobja pa pritegneta dve razpravi Mahniča (1892a in 1892b). ravnatelja semenišča in škofa. Mahnič si namreč prizadeva zmanjšati izvirnost in celo izničiti aktualnost pedagoških nazorov Komcnskega za tedanjo šolo. Hkrati pa v razpravi skuša ustvariti v bralcu vtis, da so filozofski, versko-filozofski in socialno-politični nazori Komcnskega pregrešni in nevarni, ker naj bi jih rodila herezija in sovraštvo "do katoliške cerkve in rimskega papeža" (Mahnič, 1892a, str. 68). Naj-ostrejšo kritiko je Mahnič usmeril v filozofske in socialne nazore Komcnskega. Pri ocenjevanju lc-tch Mahnič ne uporablja izvirnih besedil, temveč citira Lindncrjevo razpravo o Komenskem, zlasti njen del, kjer govori o tem. kako so prostozidarske lože uporabile Komcnskega za svojega duhovnega očeta. Na to poročilo je naravnana prva razprava (1892a), v kateri pride Mahnič do sklepa, da je bil Komenski "nevede predhodnik masonstva" (str. 71) ter da je njegova filozofija "seme poznejšega socializma in komunizma" (str. 77). Tisto, kar očita Komcnskemu, niti ni tedaj splošno znana mistična usmeritev prostozidarstva. temveč ob tem kritizira nazore, ki so se pojavljali med liberalno usmerjeno prostozidarsko inteligenco in jih obeležujejo izrazito antiklcrikalne
ter kozmopolitske ideje. Tako se zdi. da je bil Mahničev spis bolj usmerjen v kritiko liberalizma, ki se je širil v delu slovenskih šolnikov, kol pa predstavljanju Komenskega.
Tisto, kar Mahnič Komenskemu najbolj zameri, je "versko-teoretična tolerancija in indiferentnost" (str. 77) ter razglašanje enakosti med ljudmi po veri, stanu, imetju in dostojanstvu (ib). Moti ga zavzemanje za svobodo subjektivnega pojmovanja v verskih stvareh, namesto priznavanja cerkvene avtoritete, nasprotovanje dogmam in simbolom ter težnje po svobodnem raziskovanju in svobodi prepričanja. Komenski se po Mahniču zavzema za skeptični racionalizem, ki ne priznava pozitivnega krščanstva.
Mahničevo kritiko Komenskega predstavljam podrobneje zato, ker je z njo prvič v intepretacijah na Slovenskem izpostavljen negativen odnos do pansofije. Pansofija naj bi bila nekakšna "posebna verska filozofija", nazor, ki leži k združitvi vseh kristjanov in drugih vernikov ler celo verujočih in neverujočih na načelih "čiste občečlovečnosti" (ib., str. 74-75). Pansofije ne razlaga kot celotne modrosti, temveč kot "vse obsegajočo vero..., v kateri izgubi svoj individualni obstanek kristjan. Žid. pogan itd." (ib.. 75).
Učinek Mahničevih prispevkov je bil že v istem letu večstranski. Interpreti Komenskega so se takoj distancirali do analemiziranih filozofskih naukov in poudarjali, da se slovenski učitelji pridružujejo spoštovanju Komenskega, ne da bi sc odrekali katoliški veri svojih očetov in avstrijskemu patriotizmu, da ga ne slavijo niti kot škofa "skupnosti čeških bratov" niti kol protestantskega teologa ali filozofa, temveč kot pedagoga in utemeljitelja ljudske šole.
Razprave o Komenskem pred 100 leti ilustrirajo, kako sc je postopoma razvilo pojmovanje, ki omalovažuje pomen njegovega pansofičnega stremljenja in njegove filozofije. Iz pedagoške misli Komenskega je bil s tem amputiran njegov vzgojni koncept, ki je v neposredni duhovni resonanci z njegovo filozofijo.
3. Pansoiljo je kot temel j vzgojnega sistema rehabilitirala kulturna pedagogika
Problem vseh sodobnih interpretacij Komenskega je razmerje med pansofijo in didaktiko, to je drugače rečeno razmerje med vsebinsko-vzgojno in formalno-didak-lično optiko pouka. Šele po razpadu Avslroogrskc je čutiti ludi na Slovenskem obrat v razumevanju Komenskega, ki razume pansofijo kol tisto točko, iz katere se osmisli ccloten njegov pedagoški sistem in zamisel o prosvetljevanju človeštva... Deloma je to značilno za Lahove komentarje k Orb i s pietusu (1915-1919), še bolj za Lahov e razprave o Komenskem iz leta 1921, zelo izrecno pa je lo v Oz.vaklovih razpravah iz lcla 1920 in 1932. Lah v svoji razpravi komaj omenja Veliko didaktiko. Kot osrednji spis Komenskega razlaga preroško pesem "Oporoka češkobralske enote". Lah v razpravi odmeri pomembna mesta pansofiji. Pansofija naj bi služila predvsem posvetnim ciljem poučevanja vseh o vsem. Iz nje izpeljuje zahteve, naj bo znanje dostopno vsem, tudi najubožnejšim. kar je pogoj za splošno ljudsko duhovno blaginjo in širjenje znanosti po svetu. Lahovo gledanje je bilo rehabilitacija pansofije, če pomislimo na spise Mahniča.
Tudi za Ozvaldovo predstavitev Komcnskega bi lahko rekli, da se opira na tedaj najmodernejša spoznanja o Komenskem. Kot zastopnik duhoslovne (kulturne) pedagogike in pod močnim vplivom čeških komeniologov (citira spise Kvačale in Kad-nerja). razlaga pedagogiko Komenskega z izpeljavo njegovih filozofskih nazorov, zlasti pansofije. Ozvald Komenskega poimenuje začetnika moderne pedagogike, pri čemer njegov največji pomen vidi prav v "spočetju velike misli o prenovitvi človeštva, ki naj bi jo uresničil ogromen duhovni opus z imenom Pansophia (vsemodrost)" (Ozvald, 1920, str. 3). Na tem mestu je prvič na Slovenskem predstavljena tudi celotna zgradba načrta za pripravo pansofije. V svojem drugem spisu o Komenskem se je Ozvald (1932) v naslovu sicer omejil na predstavitev Velike didaktike, ki pa v svojem duhu izhaja iz
pansofije. Sem sodi poudarjanje pomena humanistične izobrazbe, pritrjevanje "total-nostnemu" razumevanju človeka in življenja ter razkrivanje vloge vzgojitelja.
Ob koncu razprave pa odpira Ozvald ključno vprašanje, češ da sodobniki Velike didaktike nikoli niso razumeli v njeni celovitosti, ker so iz nje iztrgali le tisti del, ki je namenjen intelektualnemu pouku. V sklepnem delu razprave (1932), ki izzveni v nekako pesimistični ugotovitvi, da vzgoja izginja iz moderne šole, navaja Sprangerjev spis o Komcnskem iz leta 1920.
4. Kako se utrdi interpretacija o progresivnosti izobraževalnega in konservativnosti vzgojnega koncepta Komenskega
Toda tovrstnih raziskovanj versko-filozofskih nazorov Komenskega v naslednjih letih ni bilo več. Okrepijo pa se interpretacije, ki Komenskega predstavljajo le kot utemeljitelja modernega izobraževanja. To vidimo že iz Bezjakovc "Občne zgodovine vzgoje in pouka" (1920), kjer izraža navdušenje do Komenskega vendar le kot utemeljitelja "splošne ljudske šole", "naravnega poučevanja", "ponazorovanja". Ob tem kar vzneseno zapiše, da moderna "didaktika v tem pogledu ni prišla niti za korak naprej" (ib. str. 102).
Podobno, le veliko bolj izrecno, sodbo daje o Komcnskem pol stoletja kasneje Strmčnik (1970) v razpravi, ki obravnava poglede Komenskega na šolsko kazen. Strm-čnik pravi, da moramo pri Komcnskem razlikovati dve smeri pogledov na kazen. Prva se nanaša na kazen v izobraževanju, kjer Komenski kritizira staro šolo in se zavzema za odpravo surovih metod, zastraševanja ter le redko soglaša s strogostjo ali uporabo kazni. Drugačni pa so pogledi Komcnskega na vlogo kazni v moralnem in verskem vzgajanju, kjer naj bi Komenski sprejemal "stare metode, ki jih je pri izobraževanju ožigosal in zavrgel" (Strmčnik. 1970, str. 93). Iz tega Strmčnik izpelje sklep, daje "na področju moralnega vzgajanja Komenski daleč zaostajal za humanistično pedagogiko"... in je v tem pogledu "ostajal zvest težnjam fevdalnega vzgajanja" (ib., str. 94). Tako se v interpretacijah Komcnskega poglablja razpoka v oceni pogledov Komenskega na vzgajanje in izobraževanje.
• To nasprotje v Komcnskem ugotavlja tudi najpomembnejša razprava o Komcnskem v povojni pedagogiki na Slovenskem, ki jo je napisal Schmidt (1958). Osrednji sporni problem je tudi v tej interpretaciji pansofija. Schmidtu se zdi. da jc Komenski nekako neupravičeno ali cclo nespametno pripisoval pansofiji večji pomen kot didaktiki. Pansofijo razume kot poskus opredelitve vsebine splošne izobrazbe, zato vidi njen pomen izključno v izobraževalni, nikakor pa ne v vzgojni funkciji šole (Schmidt, 1958). To stališče ni nič drugega kot posledica Schmidtovc predpostavke, da je vzgojni koncept Komenskega v svoji osnovi konservativen. To Schmidt izrecno pove, ko pravi, da je "pri določanju vzgojnega smotra (Komenski, op. ZM) plačal davek srednjemu veku", ker jc zanj "glavni smoter človeka življenje na onem svetu" (ib. str. 12), končni cilj šolanja pa pobožnost. Takšen očitek jc gotovo plod odnosa tedanje družbe in zlasti socialistične pedagogike v petdesetih letih do cerkve in religije.
Sam sem prepričan, da vzgojnega konccpta Komcnskega ni mogoče razumeti samo iz. Velike didaktike. Njegov vzgojni konccpt izhaja iz njegovih univerzalističnih idej, ki jih je v smislu "vse o vsem" razvil v številnih delih posebej pa v delih "Gledališče (kasneje Amfiteater) univerzalnosti stvari". "Labirint sveta in paradiž srca". "Globina varnosti" (Centrum securitatis), "Inlormatorij materinske šole", "Informalorij latinske šole", "Unum ncccssarium". Najbolj pa so tc ideje razvite v njegovem sintez-nem spisu "Splošni posvet". V njem jc Komenski razvil svoje univerzalistične poglede
na različnih področjih človeškega delovanja. V zadnjem poglavju tega dela (pannut-hesia) Komenski razvija tudi svoje socialno politične poglede. Tu prihaja do izraza njegov deloma naivni socialni optimizem, zlasti v tem. da jc mogoča reforma države, vere ter cclotnc svetovne skupnosti, ki naj hi zagotovila razvoj svetovnega šolstva na enotnih temeljih kot osnovo za odpravo moralne in duhovne bede vseh ljudi ter mirno reševanje sporov med vsemi državami, narodi in verstvi. Tu razvije svoje poglede na družbeno pravičnost, izreče se za princip enakosti vseh ljudi, za ukinitev kolonialne nadvlade med narodi in za vero v možnost večnega miru. Vsi ti cilji pa se povezujejo z njegovim pedagoškim naukom, z vero namreč, da je vse to mogoče doseči s pravilno vzgojo. Zato tvori prav Pampaedia osrednji steber njegovega spisa Splošni posvet.
Na tej viziji Komenski gradi svoj koncept vzgoje, posebej še moralne vzgoje, ki integrira vase vrednostni sistem in mnogotere moderne vrednote povsem posvetnega pomena: toleranco, svobodo prepričanja, mir. medsebojno spoštovanje, enakost med verami, narodi, državami in ljudmi, odpravo verskega in nacionalnega kolonializma, odpravo vojske in vojne, odklanjanje verskih dogem. Objektivno jc mogoče dokazati, da je Komenski tudi v tem pogledu dejansko vplival na formiranje antidogmatske, antiklerikalne in kozmopolitske misli v nadaljnji zgodovini. Prav po tem, kako definira vzgojo, njen pomen za človeka in človeštvo ter kaj sprejme za svoj vrednostni kodeks in vzgojni smoter lahko štejemo Komenskega med lucidnc napovedovalce oziroma začetnike razsvetljenstva, razsvetljenske pedagogike in šole.
Uporabljeni viri:
Dr. Janko Bczjak: Občna zgodovina vzgoje in pouka, Kr. zaloga šolskih knjig in učil. Ljubljana 1921. Hraše. J. K.: Jan Amos Komensky. Na proslavo 300-lelnice preložil R(adoslav) K(nallič). V: Popotnik 13/1X92, sir. 83-XX.
Kryl, J.: Jana Aniosa Komcnskega življenje in delovanje, V Popotnik 6/1X85, sir. 210-212, 225-227. 241-
244, 257-260. Lah, I.: J. A. Komensky, V: Popotnik 1921, str. 9-21.
Lah, I.: Paler Hipolit in njegov "Orbis pietus", V: Popotnik, 40/1919. str. 48-56, 81-84.
Lapajnc, I : Ivan Komenski in njegova didaktika. V: Učiteljski lovariš 1871, str. 322-324, 338-342.
Lapajne, Ivan.: Ivan Komenski. V: Učiteljski tovariš 1887. sir. 195-197. kasneje tudi razširjeni ponatis v
Kratka zgodovina pedagogije. Medveš. Z.: Interpretacije nazorov Jana Aniosa Komenskega pri Slovencih, V: Sodobna pedagogika, leto
1992, šlev. 3-4, sir. I 18-134 Mahnič, A.: Internacionalna slavnasl Jana Aniosa Komenskega, Rimski katolik, I892a. str. 65-7X. Mahnič, A.: Bodi luč! - slaviteljem Komeskega! V: Rimski katolik, IX92b. str. 136-147. Ozvald, K.: Jan Amos Komensky, Pedagoški letopis za leto 1920. Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1920, str 1-10.
Ozvald, K.: Didactica Magna. Pedagoški zbornik. Slovenska šolska matica, Ljubljana 1932. Ravnikar, J : Tristoletnica J. A. Komenskega. V: Učiteljski tovariš. 32/1892, str. 17-18, 33-36, 51-53, 65-67, 81-82 in 97-99.
Ravnikar, J.: Važni spisi Jana Amosa Komcnskega, v: Pedagoški letnik 1X96/6, str. 47-75.
Schmidt, v.: Jan Amos Komensky. predgovor v: Komenski, J. A.: Velika didaktika. Zveza pedagoških
društev LR Slovenije, Ljubljana 1958. Strmčnik, F.: Pogledi Jana A. Komenskog na školsku kaznu, V: Pcdagogija, Beograd 1970/1, str. 91-94.